480
Igra za življenje
Neža Maurer
ČRNO KOT UPOR
Čutim prihod novega.
Pripravljena sem.
V jetrih je slast življenja,
slast smrti.
Moj dih je svež gornjak,
ki zbistri nebo in misli.
Črno obleko si nadenem, da je pot pred mano svetlejša. Črna očala prisilijo misli, da iščejo žareče barve. Črne besede varujejo pred lepimi lažmi.
NEKAJ ALI NEKDO
Vsak od nas je samotna gora, otok, mogoče zvezda, ali nekaj še bolj samotnega, temnega v temi.
Čudež je že to, da se pojavi nekaj
Igra za življenje
ali nekdo,
ki to temo razžari.
In nič več.
KRUH    Karkoli oplazi pogled, LJUBEZNI    kj SL jL ogre] ob tebi _
vse zagori.
Zažigam ceste, polja, sive skale rdeče žarijo. Morje buhti.
Nebo nad njim je krušna peč. Svet bo postal hleb kruha v ognju strasti.
PADATI    Ležim v gnezdu tvojih besed. Mehke so in voljne, nabrane od pomladi do jeseni nekega človeškega življenja; posušene kot seno v stogu, cvetlice v herbariju.
Sladko dremljem. V grlu, do ušes in oči se dviga pradavna želja: podati, padati v naročje nagonov, usode, mogoče v tvoje naročje.
Padati brez konca.
TUDI ŽALOST     O sebi hočem govoriti.
JE DOM     q zaiosti> ki se vesi name, kadar grem od ljubega. Prvič in zadnjič, si zatrjujem. Tudi mislim tako.
482
Neža Maurer
Vsakič
je prvič in zadnjič -
le žalost je stara in zmeraj hujša.
Postaja dom.
VODENO    Kot velika solza
se potakam po svetu: čez stopnice, po stezah, čez zelenice, tržnice, čakalnice. Zlivam se v vlake, avtobuse, tramvaje.
Kdorkoli mi pogleda v oči, se umakne -da ima žalost prosto pot.
UKAZ    Sama nesem ukaz za izvršitev kazni. *Težkih nog, še težjega srca. Korak za korakom.
Začudena spoznavam, da ostaja žalost za mano -kot da odtekam.
Je, kakor je.
Kazen je plačilo
za dejanje.
Sama nesem ukaz.
Prihranjeno mi bo ponižanje.
NA SLOVESNOST    Na slovesnosti
hočem biti trdna in zbrana -kot na sedmini: s srcem v roki,
483
Igra za življenje
z usodo v srcu. Dvigniti dlan do ust in použiti srce kot kruh, kot strup. Pogoltniti obup, da se mi na licih in v očeh razcveti nasmeh -kot se spodobi za slovesnost.
PRED IZGONOM    Sedenje, pogovarjanje,
pogledovanje skozi okno,
pitje kave,
tu in tam zapisana beseda,
zarisana misel.
Kakšna vsakdanja dejanja.
A vse počnem počasi,
zbrano, z vso svetostjo:
Nikoli več
ne bo čisto tako.
Te najine ure so podobne tistim pred izgonom iz raja.
MIR    Počasi okopavam svojo njivico ob poti. Nikamor mi ni treba potovati. Radosti, ki gredo mimo, postojijo, pokramljajo z menoj.
Zvečer si zarja izbere moj obraz za svoje nebo.