UREDNIŠTVO ZARJE je v Ljubljani, Frančiškanska ulica st. 8 (tiskarna I. nadstr.). Uradne ure za stranke so od 10. do 11. dopoldne in od 5. do 6. popoldne vsak dan razen nedelj in praznikov. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne : : :	sprejemajo.	:	: :
NAROČNINA: celoletna po pošti ali s pošiljanjem na dom za Avstro - Ogrsko in Bosno K 18.—, polletna K 9’—, četrtletna K 4'50, mesečna K 1 ‘50; za Nemčijo celoletno K 21'60; za : :	ostalo	inozemstvo	in Ameriko celoletno K 30-—.	:	:
Posamezne številke po 6 vin.
MR JA izhaja vsak dan razen nedelje in praznikov / .* /	ob	pol	11.	dopoldne.	\	\	%
UPRAVNIŠTVO se nahaja v Šelenburgovi ulici štev. 6, II., in uraduje za stranke od 8. do 12. dopoldne in od 3. do 7. zvečer. Inserati: enostopna petitvrstica 20 vin., pogojen prostor 25 vin., poslana in razglasi 30 vin. — Inserate sprejema upravništvo.
Nefrankirana ali premalo frankirana pisma se ne sprejemajo.
Reklamacije lista so poštnine proste. ...........
Štev. 175.
V Ljubljani, v četrtek dne 4. januarja 1912.
Leto II.
Nemške volitve.
V	Nemčiji so volitve za državni zbor pred durmi. Umevno je, da je vse javno zanimanje posvečeno temu dejstvu. V državi cesarja Viljema se godi marsikaj, kar ni simpatično. Ali to se mora priznati, da je politično življenje na Nemškem visoko razvito, in to je vsekakor dobro znamenje. Seveda ni po vsej Nemčiji enako. Tudi tam so še kraji, kjer si dajo volilci s prižnic komandirati, koga naj volijo in kjer ne vedo množice o političnih razmerah nič več kakor ljudstvo v najtemnejših krajih na Kranjskem. Ali nasploh je politični nivo mnogo višji kakor v Avstriji.
To ni čudno. Nemška industrija je v zadnjih štiridesetih letih mogočno napredovala. Postala je resna tekmovalka angleške industrije. Gospodarsko življenje se je vsled tega silno izpre-menilo. Promet se dviguje, veletrgovina se širi, kapital raste, išče novih trgov, zahteva od države, da mu jih odpira; na drugi strani se od dne do dne množi delavska armada. Razredno nasprotje postaja jasnejše in jasnejše. Ljudstvo spoznava boljinbolj gospodarski značaj politike. Vrednost fraze pada. Stvarni interesi prihajajo čimdaljebolj do veljave.
Politika v Nemčiji ni več vprašanje posameznikov. Gospodarske potrebe silijo množice, da se same bavijo s političnimi vprašanji, da spoznavajo razmere, da iščejo smotre, pota in sredstva. Tako je tudi politična izobrazba dosegla visoko stopnjo. Volitve v Nemčiji so torej boji interesov, katerih se množice večinoma zavedajo. Volilci se ne dajo goniti k žaram kakor čreda ovac. Volilna agitacija je silno obsežna, debate so ostre, polemike visoke.
A najpoglavitnejše vprašanje, ki se ponavlja vsepovsod, je to: Kakšen uspeh doseže socialna demokracija? Prijatelji in sovražniki — vsi ugibajo, vsi vprašujejo, vsi so radovedni. Socialna demokracija ne vlada, socialna demokracija ni imela relativne večine v zadnjem parlamentu
— socialna demokracija stoji vendar v ospredju vsega javnega zanimanja.
Vse, kar je nazadnjaškega, ima pred socialno demokracijo največji strah. Nekateri so ji ponujali kompromise; ona jih je odklanjala. Nekateri so ji dajali dobre svete; ona se je zahvalila zanje. Nekateri rohne zoper njo s prižnic in iz graščin; ona se smehlja. Nekateri jo slikajo ljudstvu kakor hudiča, ki je prišel na ta svet; ona se ne zmeni za to.
Oglasila se je tudi nemška vlada. Včasi je korakal Viljem osebno zoper rdečkarje v boj. »Pomendrati, prejahati brezdomovinsko tolpo!«
— so se glasile njegove parole. Viljem je postal starejši in njegovi sinovi mu prizadevajo včasi več brige kakor »brezdomovinci«. Njegova agitacija tudi ni bila posebno uspešna. Cim bolj je uničeval socialiste, tem več jih je bilo. V sedanji volilni kampanji je ostal doma.
Ali Bethmann Holhveg, ki je doživel v ma-ročanski zadevi največje razočaranje od svojih najzvestejših, je v velikih skrbeh, kaj da prinese 12. januar. Dolgo je upal, da nastane sama od sebe splošna koalicija vseh meščanskih strank proti socialni demokraciji. Zanašal se je na strah pred socialistično »delitvijo«. Toda stara gesla so opešala. Meščanske stranke morajo misliti na svoje interese. Ozirati se morajo na mišljenje volilcev, ki bi jih marsikod trumoma izgubile, če bi se postavile očitno na stran reakcije. Nekatere, kakor n. pr. nacionalni liberalci, igrajo sicer zopet jako klavrno ulogo. Ali čimbolj neznačajno se vedejo, tembolj gre njihova veljava rakom žvižgat.
Dvanajsti januar, dan volitve, se bliža in bliža. In Bethmanna obhaja zona. Ne da se tajiti: Stališče socialnih demokratov je vse bolj ugodno, nego je všeč vladi. Zategadelj se je Bethmann v svojem strahu ojunačil, pa apelira sam na meščanske stranke in na volilce, naj za božjo voljo treščijo socialno demokracijo ob tla.
Vladna »Norddeutsche Allgemeine Zei-tung« ima obupen članek, ki tarna, kakor da stoji Nemčija pred propadom. Ali zelo dvomljivo je, če je apel državnega kancelarja srečen. Kajti njegov glavni argument je ta, da noče socialna demokracija dovoljevati še več miljo-nov za vojsko in mornarico. Državni zbor zahteva Bethmann HolKveg, ki bo pripravljen dajati molohu toliko, kolikor zahteva. In zato kliče in prosi, naj volilci vendar že enkrat premagajo socialno demokracijo.
Volilci bodo kancelarju odgovorili dne 12. januarja. Izid volitev ne zanima samo nemškega ljudstva. Po vsej Evropi so množice, ki vroče žele, da bi nemška socialna demokracija dosegla čim večji uspeh. Za svetovni mir bi bilo s tem več storjeno kakor z vsemi diplomatič-nimi akcijami.	_____
Položaj na Hrvaškem.
V	Zagrebu, ob novem letu.
Volitve so davno končane. Tomašič je slavnostno pogorel, vlada nima večine in če bi živeli v ustavni deželi, bi bil moral ban s svojimi vladnimi predstojniki že davno vzeti pot pod noge in se posloviti. Ali naše razmere so tako »normalne«, da še danes nihče ne ve, kaj da bo. Da bi se pa vendar navidezno kaj godilo, s čimer bi se zanimanje odvrnilo od glavnih vprašanj, se ustvarjajo smešne aiere z velikim] besedami in teatralnim razburjanjem. Ban Tomašič je bil od vladarja sprejet na avdienci. Za javnost bi bilo posebno v sedanjih razmerah zanimivo, kaj se je tam godilo. Tega nam ne pove nihče. Pač pa so naenkrat madjarski listi izteknili, da ban sploh ne bi smel hoditi v zadevah vlade na avdienco, vsaj sam ne, temveč da je za to kompetenten samo ogrski ministrski predsednik ali pa hrvaški minister. Mogoče je, da se izleže iz te neumnosti še velika polemika. Stvar se zanese v budimpeštan-ski državni zbor in naenkrat je novo »držav-nopravno vprašanje« na dnevnem redu. Kdo ve, če ne bi bilo Tomašiču kaj takega prav všeč?
Ali kaj bo na Hrvaškem? Kombinacij je cel koš. Gotovega ni nič.
Takoj po volitvah se je raznašala govorica, da bo sabor zopet razpuščen in da bo kakšen general imenovan za kraljevskega komisarja. To se je pač že enkrat zgodilo pred prihodom Khuen-Hedervaryja, ko je bil zborni poveljnik Ramberg nekaj časa kraljevski komisar. Ali takrat se je dala vojaška diktatura opravičiti s tem, da so bili v deželi resni nemiri. Sedaj ni nič takega. Tomašič bi bil nemara rad videl, da bi bilo dobilo vojaštvo kaj dela, ki ga je bil priklical za volitve v deželo. Ali zgodilo se ni nič. Cernu torej komisar?
Druga kombinacija napoveduje, da odstopi Tomašič in da bo imenovan nov ban. To bi bilo seveda pravilno. Ali kdo naj pride? Baron Ratich je na Dunaju. Njegovi prijatelji mislijo, da bi se utegnil on vrniti na Markov trg. Baje je izdelal nekakšen načrt za razvozljanje hrvaške krize.
Tomašič pa še ni obupal. S svojo »stranko« seveda ne .more vladati. Ali menda še vedno
EMILE ZOLA:
Rim.
(Dalje).
Ah, kako strašna so bila v onih letih potovanja, ki so pretresla vse njegovo bitje, potovanja po grozepolnih domovanjih bede, po brezdanjih brlogih človeškega propada in človeškega trpljenja. Tukaj, v okraju Sainte-Mar-guerite, v srcu delavnega, pridnega predmestni Saint-Antoine, je odkril umazane hiše, cele ulice brezzračnih, kletem podobnih lukenj brez luči, kjer je gnil narod nesrečnežev in se boril s smrtjo. Po razmajanih stopnicah se je nogi spodrsavalo na nakopičenih smeteh. V vsakem nadstropju se je ponavljala enaka revščina, preprezena z nesnago, zbita v najnižjo skupnost. 1 ovsod so manjkala okna, veter je pihal skozi sobo, dež je škropil vanjo. Mnogo ljudi je spalo na golih tleh, ne da bi se kaj slekli. Pohištva m bilo, ne perila. To je živelo kakor živali, iskalo užitka in tolažbe, kakor je moglo, kakor je nanesel slučaj in instinkt. Ljudje vseh spolov in vsake starosti so bili tu natlačeni; pomanjkanje najnujnejšega, revščina, taka da so se ljudje z zobmi bojevali za drobtine z miz bogatinov, je pehala človeštvo nazaj v živalstvo. 1 o ponižanje človeške nature je bilo v vsem najhujše; to ni bil več svobodni divjak, ki se potepa nag po pragozdu, loveč in uživajoč svoj plen, temveč civilizirani, zopet v žival izpremenjeni človek, omadeževan z vsemi skrunanti svojega padca, spačen in omadeževan. Vseokoli njega pa se šopiri razkošje in rafini-ranost mesta, ki kraljuje na svetu.
V	vsakem stanovanju je Pierre vnovič nahajal enako sliko. Začetkoma je bila še mladost in veselost, in pogumno se je priznaval zakon dela. Potem pa je prišla onemoglost. Cemu delati in delati, ko le ne bo nikdar bogastva?
Mož je začel piti, da bi tudi dobil svoj delež sreče; žena je zanemarila gospodinjstvo, se je tudi včasi napila in je pustila otroke, da so rastli kakor divjaki. Ostalo je storila žalostna okolica, nznanje in prebivanje v temnih brlogih. Še pogosteje je bilo pomanjkanje dela vsega krivo. Brezposelnosti ne zadošča, da pogoltne vse prihranke; ona izčrpa ves pogum in privadi človeka lenobe. Dočim praznujejo delavnice po cele tedne, otrpnejo roke in se pomehkužijo. V groznično delavnem Parizu ni dobiti najmanjšega posla. Jokaje se mož zvečer vrača; povsod je ponujal svoje roke, pa se mu ni posrečilo, da bi bil dobil dela vsaj kot cestni pometač. Zakaj močno se poganjajo ljudje za to delo in treba je zanj protekcije. Grozno je to. V tem velikem mestu, kjer se le-skečejo in rožljajo milioni po tlaku, išče človek dela, da bi se mogel najesti, pa ga ne najde nikjer in nima kaj gristi. Zena nima kaj jesti, otroci nimajo kaj jesti. Potem prihaja črna beda, potem otopelost in nazadnje upor; vse socialne vezi popokajo pod pritiskom grozovite ekrivičnosti napram ubogim bitjem, ki jih je njih slabost obsodila na smrt. Na kakšen kup cunj, v kakšno zaplotje se zvali stari delavec, da umre, ko bo petdeset let trdega dela razjedlo njegove kosti, ne da bi si bil mogel prihraniti le en su? Ali pa naj bi ga tisti dan, ko nima nič jesti, ker ne more več delati, pobili s sekiro kakor izrabljeno žival? Večina jih pomrje po bolnišnicah. Drugi izginejo, ne da bi se kdo brigal zanje; struja cestnega blata jih odplavi. Nekega jutra je Pierre našel v zanikrni baraki človeka na gnili slami, ki je bil umrl od lakote; cel teden je ležal pozabljen tam in podgane so mu razgrizle obraz.
Ali neki večer v zadnji zimi je njegovo usmiljenje docela prekipelo. Po zimi postane v teh nezakurjenih luknjah, kjer sili sneg in mraz
špekulira, da dobi pomoči od pravašev. Poročalo se je že o razporih v stranki prava. Nekaj je na tem vsekakor resničnega. Profesor Ogri-zovič bi bil za vsako ceno rad postal poslanec. Ker pa ni, očita stranki korupcijo. Zdaj se prepirajo in izjave letajo zdaj na to, zdaj na ono stran. Resnejša je vest, da hočejo pristaši rajnega dr. Franka izstopiti iz stranke, osnovati svoj klub in podpirati vlado, »Hrvatska« de-mentira to vest, češ da je neumna. Toda kdo ve, če je »lirvatska« dovolj poučena?
Vsekakor je verjetno, da upa Tomašič na pravaše, vsaj na nekatere. Značilna je za to volilna korupcijska afera, ki se je zdaj razkrila.
V	Bošnjakih, v lloku, v Pakracu in v Novski so dobili pristaši stranke prave na večer pred ožjimi volitvami sledeči brzojav:
»Vsled zaključka vrhovne uprave izvolite pri ožji volitvi brezpogojno glasovati za vladinega kandidata.«
Dr. Starčevič, dr. Horvat.«
Ko je dr. Mile Starčevič zvedel za ta brzojav, je zahteval na brzojavnem uradu, da mu pokažejo original z njegovim podpisom. Čez nekoliko dni so mu naznanili, da se mu to ne more dovoliti, ker imajo samo pravi oddajalci telegramov pravico do vpogleda. »Hrvatska« pa pravi, da je oddal tiste brzojave dr. Edmund Frank, ki je znan zaupnik vlade. Da je bil kot dijak navdušen pravaš, ga nič ne moti. Dr. Frank pa je popolnoma miren, ker je prepričan, da na Hrvaškem ni državnega pravdnika, ki bi ga tožil zaradi sleparije. Zakaj brez znanja vlade gotovo ni odposlal svojih telegramov.
Negotovo je zdaj na Hrvaškem vse, le to je gotovo, da počenjajo Tomašičeve oblasti, kar hočejo, da je tiskovna svoboda ravno tako iluzorna kakor zborovalna pravica in da je volja vsakega okrajnega glavarja več od zakona. Dolgo se te razmere ne morejo držati.
Brezuspešno trkanje na zaklenjene blagajne.
Vsled neopreznosti udeleženih oseb je javnost izvedela, da teko z veliko londonsko banko, ki se peča z emisijo državnih posojil, pogajanja
o	najetju 4 odstotnega avstrijskega državnega posojila v znesku 180 miljonov kron po emisijskem kurzu 90 odstotkov. Jasnejše, četudi za uho manj prijetno povedano: Avstrijska vlada najema v Londonu posojilo v znesku 180 miljonov kron in je pripravljena plačati banki za Mtrud“, ki ga ima s to denarno operacijo nič manj kot 18 miljonov kron provizije. Posojilo bo obrestovala avstrijska država navidez po 4 odst., v resnici pa skoro po 4 in pol odst. Posojilo namerava avstrijska vlada porabiti za vračilo I. 1909 izdanih zakladnic, ki so donesle tedaj finančnemu kapitalu ogromne dobičke.
Ko je prodrla vest o avstrijskem državnem posojilu, je završalo po angleškem časopisju in takoj v kali zadušilo namero avstrijske vlade, angleške blagajne so se kar avtomatično zaprle in mešelar avstrijske vlade bo mora! s prazno torbo romati preao Rokavskega preliva.
.Times11 z dne 31. decembra pišejo v svojem finančnem oddelku:
„City“ (finančni krogi) je strmeče in neprijazno sprejela poročilo našega dunajskega dopisnika o najetju avstrijskega državnega posojila na iondonskem denarnem trgu Nedvomno bi se dobili interesentje, ki bi proti zadostni komisiji prevzeli tako posojilo, dasi jim je znano, da je izkupiček tega posojila namenjen smotram, ki
skozi vse špranje, trpljenje teh nesrečnežev še strašnejše. Sena je zamrzla, zemlja je pokrita z ledom, vsakovrstne industrijske panoge morajo počivati. Iz prebivališč cunjarjev, ki morajo praznovati po sili, izginejo stradaje in kaš-ljaje cela krdela bosih in razcapanih fantov. Nenadna, rapidna jetika jih pobira. Našel je cele družine, žene s peterimi, šesterimi otroci, ki so čepele tesno stisnjene skupaj, da bi jim bilo gor-keje, pa niso po tri dni ničesar jedle. In potem je prišel tisti strašni večer, ko je on prvi vstopil v izbo groze na koncu temnega hodnika, kjer se je pravkar mati s peterimi malimi otroci vsled lakote in obupa umorila. Ves Pariz se je ob tej drami zgrozil za nekoliko ur. V izbi ni bilo nič več pohištva, nobenega kosa perila; vse se je bilo moralo kos za kosom prodati bližnjemu starinarju. Le ogljena žrjavica se je še kadila. Na polprazno slamnjačo se je bila zgrudila mati; do konca je bila dojila svoje najmlajše dete in kaplja krvi se je še lesketala na prsih, po katerih so vidno hrepenele ustne malega mrlička. Tudi oboje malih deklic, eno triletno, drugo petletno, dvoje nežnih glavic s pla-vimi kodrčki, je tam spalo večno spanje. Starejši deček je bil končal čepeč ob steni in stiskajoč glavo med roke, dočim je drugi dobojeval na tleh, kakor da se je hotel po kolenih splaziti do okna, da bi ga odprl. Sosedi, ki_ so prihiteli, so pripovedovali vsakdanjo strašno povest: Počasno propadanje, oče ni našel dela, morda, se je vdal pijači; gospodar ni hotel več čakati na najemnino in je žugal, da vrže vse na cesto; tedaj je mati izgubila glavo, sklenila, da umre in namenila tudi svojemu zarodu, da gre z njo v smrt, medtem je mož od ranega jutra z ožuljenimi nogami begal zaman po ulicah, da bi našel dela. Ko je prišel policijski komisar, za-radi poizvedeb* se je tudi nesrečnik vrnil do-mov. In ko je videl, ko je vse razumel, je teleb-
jih naša dežela ne more odobravati. Mislimo, da bo le malo ljudi podpisalo to posojilo, ker bodo upoštevali te pomisleke."
Urednik finančnega oddelka v .Standardu* zaključuje svoj v enakem duhu pisan članek z besedami:
»Merodajni krogi poskusu avstrijskega državnega posojila niso naklonjeni.1*
„Daily Mail* pravi, da je denar namenjen za vojne svrhe; odbiti je treba ponudbo že z ozirom na francosko-angleško rusko trozvezo. Če Anglija odbije avstrijsko posojilo, okrepi mirovno politiko Aehrenthala in zbliža obe državi. Če pa Avstrija dobi sedaj posojilo, v sporu med Aehrenthalom in vojnim ministrom ne bo zmagala mirovna politika. Uvodnik „Daily Maila“ je naslovljen: „Nič denarja za vojno!1*
Da bi zmanjšali občutno blamažo, ki so jo doživeli s svojim poskusom v Londonu, avstrijski oficialni krogi krepko taje vsako zvezo s temi pogajanji. Vrednost patetičnih uradnih dementi-jev je dobro znana in navadno le potrjujejo, kar skušajo utajiti. Pa recimo, da se topot uradni dementi ne krega z resnico. Ali ne kaže ta slučaj nemarnosti državnega finančnega gospodarstva? Ali ni najhujši škandal, najklavrnejše izpričevalo za vlado, da se pojavljajo nepoklicani mešetarji brez vladnega pooblastila — in to se pri avstrijskih in ogrskih državnih posojilih dogaja prav pogosto —, ki na lastno pest vodijo pogajanja o državnih finančnih operacijah, z utemeljenim upanjem na bogato provizijo?
Mladoturki žele miru.
Vojna z Italijo je začela mladoturkom presedati. Kakor smo včeraj javili, narašča v krogih takozvanega komiteja želja po miru.
Tej želji, ki navsezadnje ni popolnoma nova, je deloma pripisati notranjo krizo v Turčiji; deloma pa izvira tudi hrepenenje po miru iz krize. Veliki vezir Sajd paša je že dne 26. decembra v parlamentu dejal:
»Bliža se trenutek, ko bomo morali uvesti mirovna pogajanja z Italijo. Zato potrebujemo močno vlado, da spravimo sile v soglasje. To je bil prvi povod, ki nas je napotil, da smo vložili predlog, ki jc zdaj v razpravi.«
Slo je za znani predlog, da se izpremeni § 35, ustave v tem smislu, da sme sultan razpustiti parlament, kadar hoče. Očividno bi vlada rada vodila mirovna pogajanja brez parlamenta. Mla-doturška stranka jo podpiralavtem; ali verjetno je, da jo na to ni napotilo toliko njeno lastno prepričanje, kolikor sila razmer. Turška vlada stoji pod pritiskom evropskih velesil.
Iz Londona poročajo, da je imel angleški poslanik Gerard Lovvther dolg pogovor z velikim vezirjem, ter mu je dejal, če se razmere v evropski Turčiji ne popravijo, da bo morala angleška vlada objaviti poročila svojih konzulov iz Macedoiiije in Albanije o ondotnih razmerah. Namignil jc tudi, da bi velesile lahko uvedle tisto »posredovanje«, katero so odpravile v času turške revolucije.
Ali velesile rogovilijo že dolgo v Carigradu. Sajd je v parlamentu sam priznal, da vplivajo tuji poslaniki v tein zmislu, da bi se izpremenil § 35. Evropskim velesilam gre enostavno za njih kapitalistične interese. Vsa reakcionarna politika proti delavstvu se je vršila pod tem pritiskom. One hočejo, da se omeji moč parlamenta, one žele od zbornice neodvisno vlado, da bi laže sklepale z njo svoje kupčije. One zdaj tudi pritiskajo, da naj Turčija sklene mir.
Kljub temu, da so italijanski uspehi v Tri-politaniji povsem neznatni z ozirom na ogromni
nil na tla kakor s kolom ubit bik. Začel je tuliti in iz ust mu je sililo tako neprestano tarnanje, tak smrten krik, da je vsa ulica v grozi zajokala z njim.
Ta strašni krik na smrt obsojenega plemena, ki pogiba v bedi in lakoti, je vnovič in vnovič odmeval v Pierrovih ušesih, v njegovem srcu in povsod ga je jemal s seboj. Tisti večer ni mogel ne jesti in ne zaspati. Kaj je mb-i goče, da je taka strahota, popolna revščina, tako črna, le s smrtjo prenehajoča beda sredi bogastva prenapolnjenega, užitkov pijanega Pariza, ki razsipa za zabave milione iio ulic!" Kaj? Na eni strani taka ogromna premoženj toliko nepotrebnih muh in izpolnjenih želja na drugi strani pa taka divja revščina, da . niti suhega kruha in da izgine vsako upanfj, tako da se morajo matere moriti s svojimi dft-jenčki, ker jim ne morejo dajati ničesar razen krvi svojih usahlih prs? Besen upor se mu je dvigal v duši. Trenotek se je zavedal, kako brezkoristna in varljiva je dobrodelnost. Cemu delati, kar dela, čemu pobirati otroke po ulici, čemu pomagati staršem, čemu daljšati trpljenje starcev? Socialna stavba je trhla v svojih temeljih, vse se mora zrušiti, pogrezniti v blatu in krvi. Le eno samo velikansko dejanje pravilnosti more zmesti stari svet, da zgradi potem novega. To minuto je tako natančno spoznal večni razkol, neozdravljivo bolezen, smrtonosnega raka, da mu je postalo razumljivo nasil-stvo. Da, pripravljen je bil priznati, da mora prihrumeti uničujoč in čisteč vihar, da se mora zemlja preporoditi s pomočjo ognja in železa kakor takrat, ko jc strašen bog poslal požar iz neba, da so mogla zopet ozdraveti prokleta mesta.
teritorij, ki bi ga morali že osvojiti in z ozirom na to, da so na mnogih mestih še vedno v defenzivi, je Turčija vendar v takih škripcih, da So nekdaj revolucionarni mladoturki že skoraj popolnoma zatajili svojo preteklost, le da bi rešili, kar se še da rešiti. Anglija je porabila vojno v svoj prid, da je takorekoč zastonj dobila kos zemlje in pristanišče. Francija je sledila njenemu primeru.
V	vojni zadregi se je morala Turčija pobotati tudi z voditeljem vstaje v Jemenu, z imamom Zahjo; a tudi to se ni zgodilo zastonj, temveč ob takih pogojih, da je imam zdaj pravzaprav gospodar v Jemenu. On imenuje vse sodnike; vse vakufske zadeve so v njegovi oblasti, to se pravi, da je on gospodar zemlje; za deset let je Jemen prost davkov, pozneje pa se smejo pobirati le taki davki, ki jih priznava koran — država torej sploh ne more pobirati nobenih davkov zase v Jemenu. Nasprotno pa bo prebivalstvo dajalo imamu »darila«, ki jih bo pobiral sam ali s posredovanjem vlade.
Tako se krha turška moč. In čimdalje traja vojna, tem večja je nevarnost za Turčijo, da ji odvzamejo zdaj tu zdaj tam kakšen kos tisti, ki žive z njo v »miru in prijateljstvu«.
Turčija je postala ustavna država. Ali državna oblika ni vse. V kapitalističnem svetu so -v prvem redu merodajne gospodarske razmere in povsod velja zakon močnejšega. Bridko čuti Turčija to kruto resnico, ki potrjuje nauk, da imajo ne le zatirani razredi, temveč tudi zatirani narodi pričakovati rešitve le v socialistični družbi.
Koliko bi nas veljala vojna?
V^dunajskem\Tagblatlu“ je| izračunal vojaški strokovnjak, koliko bi veljala moderna vojna, in je prišel do naslednjih strašnih zaključkov.:
.Prav nič se ne bomo zmotili, ako trdimo, da bi nam povzročila vojna 10 do 12 kron stroškov na dan za vsakega vojaka. Ako si stvar natančneje premislimo, mora priznati tudi nestrokovnjak, da ta znesek za posameznega moža ni pretiran, ker ne obsega samo hranjenja vojakov, ampak tudi njegovo obleko, municijo, orožje in potrebščine za konje, nadalje oskrbo bolnikov, vse prevoze in neizogibne izgube, vse to v težavnih potratnih okoliščinah vojne.
Seveda če gremo še daije in upoštevamo Število vojakov, ki jih postavimo na bojišče, potem poskoči ta skromni znesek naglo do ogromne številke. Vzemimo, da ne mobiliziramo vseh rezervnikov in da stopi v akcijo razen 16 armadnih zborov samo majhno število rezervnih čet, in vendar postavimo kljub temu poldrug miljon vojakov na bojišče. Že v tem slučaju, ki pa bi še ne pomenil skrajnega napora sil naše monarhije, bi znašali vojni stroški okolo 15 do 18 miljonov kron na dan ali okrog pol miljarde na mesec. Seveda se Stroški znatno povečajo, kakor hitro stopi mornarica v akcijo. Sleherna akcija vojne mornarice stane nenavadno mnogo denarja; posebno pa še tedaj, ako se pomorska bitka nesrečno konča in sovražnik uniči drage vojne ladje. Rusija je na primer potrošila za mandžursko vojno približno 7 mil jard kron. V teh številkah pa se še vtpdno ne izražajo izgube pomorskih vojnih potrebščin, izgube vojnih ladij pred Port Arturjem in Vladivostokom ter uničenje eskadre Rožde-stvenskega, ki jih vse skupaj pač lahko cenimo na m il ja r do kron.
Strahotne izgube na človeških življenjih, ne-^evilne armade pohabljencev in bolnikov, k temu pa še gospodarski polom — to bi bil blagoslov vojne, i>i zanjo prav sedaj hujskajo brezvestni ljudje v Avstriji — ljudje, ki bi seveda ne nesli svoje kože naprodaj v bojni hrum. M d temi hujskači so posebno glasni naši slovenski klerikalci, ki plavijo, da branijo nauke tistega, ki je dejal: Ne ubijaj I
KOVICE.
* Samomor vojaka. Na Silvestrov večer je bil prišel v Reic^enburgu službujoči stražnik bližu tovarne, odkoder je nenadoma zaslišal zaporedoma pasti več strelov. Obenem so se oglasili klici na pomoč. Ker je bil vhod v tovarno zaprt, je splezal stražnik čez ozidje in šel v stanovanje delovodje Josipa KalVa, ki mu je bil sporočil, da se je njegov sin Josip pravkar ustrelil; popreje je bil še težko ranil svojo nevesto D to Herzigovo. Josip je i?dihnil čez par minut. Služil je od 1. oktobra 1911 pri topni-čariih na Dunaju. Dne 29. decembra bi se imel vrniti z božičnega dopu ta zopet na Dunaj, podaljšal pa si je dopust in se je peljal drugi dan na Du iaj Tu pa mu je upadel pogum, da bi se javil pri svojem oddelku in se je zopet vrnil v R*ichenberg. Oče je nameraval spremiti sina na Dunaj. Ob tričetrt na 7 je bil Josip sam s svojo nevesto v sobi. Nenadoma je potegnil revolver »in od vzadej trikrat ustrelil na dekle, ki se je zgrudila težko ranjena. S četrtim strelom si je Kahl sam končal življenje. Deklico so prenesli v Solnico
* Morilec svoje žene. V Guntramsdorfu na Nižjem Avstrijskem se je završila grozovita rodbinska drama. Sedlarski mojster Franc SpieB je bil že dalj časa ljubosumen na svojo ženo in jo dolžil zakonolornstva. Zakonca sta 4mela pet otrok. SpieBova žena je bila zelo prikupne zunanjosti. Ko je pred 4 meseci poro-iila otroka, je SpieB trdil, da je otrok sad greš-.ega razmerja s podnajemnikom. Od tega časa so se nasprotja med zakoncema tako poostrila, da je žena tožila za ločitev zakona. SpieB je vsled tega zapustil soprogo, pred par dnevi pa se je bil vrnil in je skušal ženo pregovoriti, da odstopi od svoje namere. Žena ni hotela o tem ničesar slišati, kar je moža še bolj razburilo. Na starega leta dan pa se je zgodilo krvavo dejanje. Ob 7. zjutraj se je zbudil najmanjši o-trok iz spanja in je pričel vekati. SpieBova žena je otroka vzela k sebi in ga dojila. Tedaj pa je zopet obvladala moža misel, da doji žena otroka drugega moža. Nenadoma je planil z velikim sedlarskim nožem na ženo, ki je ležala v postelji in ob njej dojenček ter jo z vso silo večkrat zabodel v vrat. Nož je prerezal glavno ?ilo odvodnico ter se je kri curkoma vlila po
postelji. Nato je SpieB pobegnil, otroci pa so obupno zajokali. Ko so prihiteli sosedje, je bila SpieBovka že mrtva. Morilec je bežal v Mod-ling, kjer se je sam javil oblastim z besedami: »Umoril sem svojo ženo!« Krvava rodbinska drama je zbudila med prebivalstvom grozo in pomilovanje. Dojenček je ležal v postelji poleg umorjene matere.
* Mladeniški starček. O 98 letnem ogrskem poslancu Josipu Madaraszu so često poročali, da se namerava vsled visoke starosti odtegniti političnemu življenju in odloži državnozborski mandat. Madarasz je najstarejši član ogrskega parlamenta. Kljub svoji visoki starosti pa se ne čuti prav nič trudnega, ampak se je pred kratkim takole izjavil: Čeprav bi me moji nasprotniki zelo radi prisilili, da bi odložil mandat, vendar me ni volja, da bi jim storil to uslugo. Sicer pa moja starost gotovo ni noben razlog, da bi se odtegnil političnemu življenju. Stari politik hoče izvrševati svoje poslanske posle še kot stoleten starček. Pri sebi ima vedno seznam nastarejših ljudi na svetu in hoče vse te prekositi.
* Rudnik je zgorel. V vasi Zajezcu pri Krakovu je ogenj popolnoma uničil premogovnik. Plamen je planil na hišo premogovnega lastnika Jella in jo upepelil. Zgorela sta tudi dva Jellova otroka. Jeli pa se je tako hudo o-pekel, da dvomijo, če ostane pri življenju.
* Trikratni morilec. V varšavskem restav-rantu se je večja družba sprla iz povsem neznatnega vzroka. Nenadoma je potegnil eden izmed prepirajočih revolver in naglo oddal zaporedoma tri strele. Učinek je bil strašen. Dva moška in ena ženska so se takoj zgrudili mrtvi. Več ženskih je morilec težko ranil. Morilca so prijeli.
* Stotnik morilec. Dne 2. jan. sta se sprla v frankobrodskem pohištvenem skladišču upokojeni stotnik pl. Knobloch in tvrdkin nastavlje-nec Hedrich vsled ureditve pohištva. Stotnik je potegnil revolver in ustrelil na nastavljenca, ki se je zgrudil smrtno ranjen in je kmalu izdihnil. Morilca so prijeli.
* Božični poštni promet v Londonu. Naravno, da je pošta vsakega glavnega mesta o božiču nenavadno zaposlena in da božični dnevi ne pripravljajo ravno mnogo veselja poštnim uslužbencem. Najhujše pa se kaže to v Londo nu, kajti neglede na svoje sedemmiljonsko prebivalstvo je London trgovsko središče vsega sveta. Londonski .Daily Teegraph* je objavil članek, ki nam nudi vsaj povišno sliko o do godkih, ki se vrše o božiču v ogromnem poslopju londonske glavne pošte v King Edvard — Streetu Že ob navadnem čisu pritisnejo v Londonu vsak teden na 4 250 000 pisem, dopisnic in razglednic poštni pečat in raznesejo 6 250.000 pisem in dopisnic, tako da je posla vsak teden z deset in pol miljoni pismi in dopisnicami. Ra-zentega se pošlje približno štiri miljone pisem iz Londona in vsa ta povodenj teče skozi glavno pošto. Te številke se pa potroje o božiču in novem letu. Redno število pismonoš, poštnih slug
i.	t. d znaša 22.000 mož in to število so povečali letos o božiču za 9000 mož, da so opravljali ogromni poštni promet. Medtem pa ko se prične po drugih glavnih mestih božični poštni promet šele sredi decembra, je to vse drugače v Londonu, ki ni samo glavno mesto Angleške, ampak tudi vse ogromne britanske države Že v prvih dneh novembra roma na miljone okrožnic, koledarjev, cenikov i. t. d. v Indijo, Afriko, Ka nado, Avstralijo in na Kitajsko in ta ogromna papirnata povodenj narašča neprenehoma, ker dospo kmalu tudi odgovori iz daljnih dežel. Zelo neugodno je za angleško pošto, da se oddajo v Londonu dobre tri četrtine vseh pisemskih po šiljatev med peto in šesto u o popoldne. To je vsled tega, ker se zapirajo v Londonu vse trgovske pisarne najpozneje ob šestih zvečer. Seveda se mora dnevna pošta odgoditi, zategadelj pa so ob tem času vsi nabiralniki nabasani in pred poštnimi okenci se gnete ljudi, da bi se niti šivanka ne prerila skozi. In ko je mesto že mirno in spi, tedaj je podoben „King Edvva d Street" vojnemu taborišču in v ogromnem poštnem poslopju brni in hi umi od človeškega dela. Kajti pošta se mora odgoditi, niti ena pošdjatev ne sme prenočiti, vse mora ven, na kolodvore, na ladje in v podružnične poštne urade, iz katerih se izteka pisemska povodenj ob osmih zjutraj po vsem Londonu. H tri ca dela je odvisna predvsem od ročnosti razvrščevalcev in pravijo, da ima Londonska glavna pošta najspretnejše raz vrščevalce vsega sveta. Povprečno razvrste štirideset pošiljatev na minuto. Pri tej naglici se res ne smemo čuditi, ako zajde časi kako pismo v napačne roke in je marsikatero pismo, ki ga „on“ sploh ne dobi ali pa šele čez dolgo časa.
* Ojačenje angleškega zračnega brodovja. Angleško vojno ministrstvo in mornariško ministrstvo marljivo izdelujeta načrte, da se angleško zračno brodovje kar najhitreje ojači. Poročnik Seely je podal pred kratkim par karakterističnih podatkov o tem prizadevanju, ki priča, da hoče Angleška tudi na polju vojaške aviatike prvačiti pred vsemi narodi. Zdaj se vrše v vojnem ministrstvu pogajanja o nakupu večjega števila francoskih in angleških letalnih strojev. Razen tega ustanove v bliž. mesecih reden zračni oddelek ki ga bodo imenovali zračni bataljon, ki bo štel 100 izšolanih in popolnoma izvežbanih vojakov. Že popreje nakupljene letalne stroje porabijo za vežbanje. Meseca julija bodo na salisburyjski ravnini veliki poskusi vojne uprave, in upajo, da ob tej priliki pridejo do novih dragocenih zaključkov o porabnosti, prednosti in pomanjkljivosti posamičnih aparatov. Toda ne samo vojno ministrstvo, ampak tudi mornariška uprava dela s polno paro za izpopolnjenje svoje mornarice z letalnimi stroji. V East Churchu na otoku Schap-pey bodo v najkrajšem času otvorili kurz za mornariške častnike, ki se ga udeleži večje število častnikov. Nadaljni poskusi se nanašajo na porabnost novega letalnega stroja, ki je zgrajen nalašč za pomorsko vojsko; gre za takozvani hidroaeroplan, katerega porabnosti pa še niso znane ter o njih strogo molče. — Vse to pa nam z žarko lučjo kaže staro resnico, da se sedanja kapitalistična družba polasti slehernega napredka in ga zlorablja človeštvu v j c 11L c I
* Smrt časnikarja. Iz Colomba poročajo listi o žalostni smrti časnikarja Filipa Ryana. Njegova žena in hči bi bili skoraj utonili ter ju je Ryan rešil le z največjim naporom vseh svojih sil. Ko pa so bili njegovi svojci na varnem, se je zgrudil Ryan mrtev; vsled prehudega napora pri reševanju ga je zadela kap. Ryan je bil med angleškimi časnikarskimi krogi znan zlasti kot vojni poročevalec.
* Usodna prevara. V Londonu je doletela bogatega novijorškega kapitalista Johna Hovvard Foda neprijetna dogodovščina. Ko je dospel s parnikom „Lapland“ iz Novega Jorka v Dover, ga je prijela londonska policija, češ da je odpeljal neko dekle. Odpeljali so ga v Brixton, kjer so ga vtaknili v zapor. Bogati Amerikanec je imel pri sebi 120.000 mark, ki mu jih je policija zaplenila. V Londonu pa je čakala na Hav/arda njegova soproga. Ko je brala v večernih listih o njegovi aretaciji, je vsa obupana odpotovala. Medtem pa se je izkazalo, da se je glasilo are-tacijsko povelje na ime Julija Hugh Forda in da je aretiranec popolnoma nedolžen. Izpustili so ga takoj na svobodo, toda o njegovi ženi ni nobenega sledu in se boie, da je izvršila samomor.
* Samomor rodbine V Lyonu sta izvršila zakonca Giraud, stara 73 in 67 let, obenem s svojim 45ietnim sinom samomor; rodbina je prišla v konkurz in so ji hoteli prodati pohištvo. Zakonca sta se ustrelila, sin pa se je obesil.
* Vojna v zraku. Iz Tripolitanije prihajajo zanimive podrobnosti o delovanju italijanskih vojaških letalcev. Stotnik Buasso je letel do planote Gulvian 80 kilometrov daleč od Tripolisa, da opazuje koncentracijo a>abskih rodov. Letalec je poletel 1000 metrov visoko, pozneje pa se je spustil do višine 500 metrov, da bi boljše opazoval. Tri krogle so prevrtale streho aparatu. Letalci so metali tudi bombe na sovražne čete, ki so bile napolnjene s kislino. Buasso je izjavil, da je metanje bomb jako nevarno, ker lahko razdenejo aparat in usmrte letalca. Stotnik Biazzi je rabil za metanje bomb 11 metrov dolgo žico, koncem katere je pritrdil bombe, pa tudi to je še bilo nevarno.
* Železnica v morju. V zadnjem času grade Amerikanci čudovito tehnično napravo. Severni del Floridske ceste, ki veže polotok Florido s Kubo, izj)olnjuje množina otočkov, ki mole iz zelo plitkega, nikjer nad osem metrov globoke-kega morskega dna. Najjužnejši in najoddalje-nejši izmed teh otočkov je znameniti Key West, najprijetnejše in najrazkošnejše morsko kopališče novijorških milijonarjev in borznih kraljev. Da dospe ta bogata miljonarska gospoda kar najhitreje iz Novega Jorka v svoje udobno kopališče, so zgradili pred kratkim čez verigo teh malih otočkov železnico, ki je dolga od Miamija na Florida do Key Westa 210 km; izmed teh 210 kilometrov jih je na celini smo 165. Ostalih 45 kilometrov teče čez otočke. Najdaljši izmed viaduktov je Long Key, ki meri v dolžino 11 en četrt kilometrov in obstoji iz 186 stebrov, zabitih v koralno kamenje morskega dna. Sredi
tega velikega viadukta zgubiš zemljo popolnoma izpred oči in voziš se po železnici sredi morja. — Železnico so pričeli graditi oktobra 1904, leta 1908 je bila gotova do Knights Keya, manjkalo je samo še 75 kilometrov. Strahoviti orkan dne 11. oktobra 1908 pa je razdejal večji del Key Westa in tudi pomorski železnici napravil mnogo škode. Čeprav je morje jako plitko, vendar narastejo časi valovi zelo visoko ter morajo teči tirnice po 10 metrov visoko nad morsko gladino. Železnica je jako drago podjetje, ki je požrlo še pred divjanjem orkana 1908 15 miljonov dolarjev. A to drago podjetje ne bo služilo blaginji človeštva, ampak samo lenuhar-jenju par trotov in izkoriščevalcev!
Delavci! Sodriigi!
Pred božičem se je zaključilo jesensko zasedanje državnega zbora, od katerega je ljudstvo pričakovalo vsaj nekoliko resnih sklepov za obla-žitev neznosne draginje, ki tlači široke sloje prebivalstva kakor mo a. Večina d žavnega zbora je s svojo neodkritosrčnostjo razočarala stradajoče prebivalstvo.
Državni uslužbenci so upali, da dobe od svojega delodajalca — države — v teh hudih časih primerno pomoč in da se končno urede njihove gospodarske in službene razmere. V volilni dobi so bile vse stranke njih prijateljice in zlasti železničarji so uživali prijaznost njih besed.
V	državnem zboru je bila prilika, da bi bili izvoljenci z dejanji potrdili svoje obljube.
Kako so jih izpolnili?
Zmeniti se hočemo o tem
na ljudskem shodu,
ki bo v soboto, dne 6. januarja (na sv. Treh kraljev dan) ob 10. dopoldne v veliki dvorani »Mestnega doma* v Ljubljani
s sledečim dnevnim redom:
1. Državni zbor In draginja Poročevalec obč. svetnik sodr. Etbin Kristan.
2. Uspehi železničarskega gibanja ln meščanske stranke. Poročevalec železn. tajnik sodr. Josip Kopač.
Sodrugi 1 Shod, ki se ima baviti s temi važnimi vprašanji, mora biti impozantna ljudska manifestacija. Skrbite torej za obilno udeležbo, ki naj pokaže, da vodi ljudstvo kontrolo nad delom omh, ki pravijo, da zastopajo njegove interese. Kdor ni nujno zadižan, pride na ta shod
Sklicatelji.
Ubegel vohunski stotnik.
Poročali smo že, da je francoski stotnik Lux, ki je bil zaradi špionaže zaprt v nemški trdnjavi Glatz, pobegnil in srečno dospel v Pariz. Na Francoskem — pa seveda tudi na Nemškem — je povzročil ta dogodek veliko senzacijo; na Francoskem zelo veselo, na Nemškem nekoliko manj. Zanimiv pa je iz različnih razlogov.
Stotnik Lux je bil dodeljen vohunskemu oddelku ob nemški meji in je dosegel »na svojem polju« krasne uspehe. Ko so ga v Nemčiji prijeli, ga niso mogli obsoditi zaradi določenih dejanj, temveč zaradi njegovega splošnega
špionskega delovanja. Kakor po navadi pri častnikih, so zahtevali tudi od njega častno besedo, da ne bo bežal; zato pa mu ne bi bilo treba čepeti v celici, temveč bi bil lahko precej svobodno živel v trdnjavi. Toda kljub ponovnemu vabilu ni hotel nikdar dati častne besede za to.
Njegov beg so dolgo pripravljali tovariši na Francoskem. V trdnjavski zapor so mu pošiljali vsak dan francoske časopise, revije in knjige. To so bili večinoma jako obsežni paketi. Zvezani pa so bili s tenko, ali zelo močno čevljarsko žico. Vsak dan je dobil Lux na ta način po 50 do 60 centimetrov žice. Zbiral jo je šest mesecev in končno je je imel toliko, da si je iz nje lahko napravil pravo lestvico.
I	udi knjige, ki jih je dobival, so bile preparirane. V močnih platnicah velikih »Špehov« Frederica Massona o cesarici Josefi in o Napoleonu so bili nemški bankovci. Pa tudi koristno orodje se je skrivalo v njih: Jako fine pile in tenki nožički, ki so bili nalašč izdelani zanj.
O vseh zunanjih pripravah je bil Lux obveščen. Paketom, ki jih je dobival, so bila priložena pisma. V njih ni bilo nič sumljivega, tako da jih je poveljnik trdnjave lahko čital. Ali notranje strani zavitkov so bile popisane s citro-novirn sokom, in če jih je Lux razgrel, je lahko izvedel vse, kar je bilo treba.
Za njegov beg sta bila izdelana dva načrta. Po enem bi bil moral gledati, da pride do ruske meje in potem na vzhodno morje, drugi pa je priporočal prestop avstrijske meje in pot čez Italijo, da se izogne nemškim tlom. O železniških zvezah in podobnih rečeh je bil Lux obveščen.
Izvršil se je beg v božični noči, katero je tudi vojaštvo v trdnjavi praznovalo. Lux je prepilil mrežo na oknu in se spustil po svoji lestvici na dvorišče, kjer je našel civilno obleko in tuje civilne potnice. Moral je zlesti čez trdnjavski jarek in preplezati zid. V bližini je pa že čakal avtomobil, ki ga je hitro odpeljal čez avstrijsko^ mejo. S Češkega je prišel na Dunaj, odtod se je po železnici odpeljal čez Švico v Beltort. 'lam je bil v garniziji, preden so ga Nemci prijeli v Friedrichshafenu. V Belfortu je našel dva brata, katerih eden je stotnik, drugi poročnik, pa svojo sestro, učiteljico. Slučaj je nanesel, da je bil na kolodvoru, ravno ko je Lux izstopil, njegov polkovnik.
Ko je prišel Lux v Pariz, si ga je dal takoj' vojni minister Messimy predstaviti. To je objavila tudi oficiozna »Agence Havas«, zaradi česar se je baje Nemčija pritožila. Tudi »Figa-ro« graja ta sprejem in oficiozno pravi:
»To objavo je z mednarodnega in diploma-tičnega stališča težko umeti. Gotovo občudujemo stotnika Luxa, toda s tem, da ga je vojni minister oficielno sprejel, se zdi, da ni izpolnjeval svoje vloge kot minister; in s tem, da je dal sprejem objaviti v uradni »Agence Havas«, je najbrže pozabil na delikatne dolžnosti, ki jih ima vsak član vlade. Z Nemčijo živimo v miru, ki sicer šepa; ali ravno to mora biti merodajno za vojnega ministra, da opusti take demonstracije.«
Med tem je dobil Lux ukaz, da se naj ogiba vsake manifestacije, vsakega sprejema, vsake slavnosti in vsega, kar bi se eventualno priredilo njemu na čast.
Odkar je bil Lux zaradi špionaže na Nemškem, so ga imeli oficielno zapisanega za dezerterja. Vsled tega ga bodo morali zdaj tudi postaviti pred vojno sodišče. To se zgodi kajpada le formelno in razume se, da ga bodo sodniki z veseljem oprostili.
Lfllb	»*'	H
— Za mesto deželnega glavarja je menda res toliko kompetentov, da bo brez čudeža težko vsem ustreči. Klerikalna stranka je postala velika in je to včasi že njena nesreča. Pri volitvah je veliko število zelo koristno. In dokler se množi samo čreda, je vse lepo in veselo. Ali kadar prihaja vedno več pastirjev, iz-lasti izmed inteligence, tedaj nastane lahko križ, ki raste in raste kakor hrast, kakor gora, do neba — in gorje stranki pod njim, če se enkrat pošteno zmaje! Ljudje, ki skačejo iz teh krogov v klerikalno stranko, so vedno — mate-matičarji. Nekoč jih je S. L. S. potrebovala. In kdor se ji je pridružil, je hitro avanziral, ker je bilo več vakanc kakor sjiosobnih kandidatov. Potem je pa vsakdo mislil, da ima pravico do kariere. Vstop v klerikalizem so smatrali novi pridošleci za zadostno kvalifikacijo. Treba se je le ozreti po parlamentu in po deželnih zborih, po občinah, po institucijah, o katerih odločujejo klerikalci, pa se vidi kakšne kapacitete lahko tukaj priplezajo, ne!... švignejo kvišku. Kaj čuda, da se čutijo poklicane za vsako stopnjo. Kaj je opraviti na tem mestu, kaj na onem, se ne vprašuje več. Le kvišku se hoče priti... Kaj je služba deželnega glavarja? — Lapalija! Kdo je ne bi znal opravljati?... Kaj? ŽnariVi je treba? Deželno gospodarstvo je treb~ r znati? Politično zgodovino? Kaj socialn
In izkušenj je treba?... Eh, seveda! Še > bo kdo delal! Človek vendar ne prihaja v rikalno stranko zato, da sme voliti Kreg" d. ali pa Gostinčarja. Če bi hotel ostati to, za Kar je sposoben, ne bi bilo treba vstopati med klerikalci. In tako jih je menda res že cela legija, ki bi radi postali deželni glavarji. Nazadnje ne bo jjomagalo nič druzega, kakor da vpeljejo klerikalci turnus: Vsak po teden dni. Tako jih pride na leto vsaj dvainpedeset na vrsto, v dveh letih že stodva. Ali tudi ta rešitev je pomanjkljiva, priznavamo. Kajti kako bi bilo tedaj s plačo? — Ne, mi ne vemo, kje je izhod iz te zagate. Klerikalci najbrže sami ne vedo.
— Vsak prepričan sodrug, ki pozna važnost časopisja, razume, da ni vseeno, kaj bero delavci. Splošna izobrazba slovenskega ljudstva je neprimerno zaostala, kar je seveda zelo obžalovati; pomanjkanje izobrazbe in nerazvit okus pa je kriv, da se vse premalo pozna razlika med dobrim in slabim časopisjem, vsled česar delajo razni špekulantje najboljše kupčije z zastrupljevanjem javnega mnenja. Ljudstvo, ki čita take »lahke« in »napete« reči, krvave štorije in živce dražeče nemarnosti, se ne
bo moglo nikdar izobraziti ter bo v politiki vedno žoga za zvijačne prekanjence. Zavedni so-drugi se morajo torej zanimati za to, kaj da či-iajo njihovi tovariši in morajo tudi porabiti svoj vpliv, da jih odvrnejo od slabega čtiva in privedejo do dobrega. Dober socialist bo to storil, oziroma trajno izvajal v svojem interesu in v interesu svoje stranke, kar je nazadnje eno in isto. Za politično izobrazbo je dobro časopisje neizogibno potrebno. Kdor ostane vsa leta brez te izobrazbe, ne bo imel pri volitvah nobenega prepričanja, najdebelejše laži ga bodo lahko zmedle in vsak šarlatan ga bo lahko predobil, ne glede na to, da je ravno pri takih ljudeh volilni golaš še vedno najboljše sredstvo. Zanesljiv sodrug postane le tisti, kdor bo redno či-tal socialistično časopisje in se naučil presojati vse dogodke s svojega delavskega stališča. Neumorna agitacija za svoje časopisje je torej važna dolžnost vsakega zavednega sodruga. Vsak dan se mora pravi sodrug vprašati: Kje pridobim »Zarji« še kakšnega naročnika?
— Predpotopni los na Kranjskem. V glini na viškem hribu tik Vidičeve opekarne so delavci pred kratkim izkopali spodnjo čeljust ogromne živali. V deželnem muzeju so spoznali vizkopini ostanek jelenje vrste iz predpotopne dobe, vendar niso živali mogli natanko določiti vsled nezadostnega gradiva za primerjavo. Najdbo so poslali dunajskemu starinoslovcu, profesorju Abelnu, ki je spoznal v izkopani čeljusti ostanek orjaškega losa iz predpotopne dobe (Alces latifrons Dawkin).
— Delavske organizacije po Slovenskem
■opozarjamo na »Delavsko hranilnico in posojilnico" v Ljubljani, ki je najprimernejši zavod za nalaganje društvenih prihrankov. Hranilne vloge se obrestujejo po 4‘/2 odst. od meseca do meseca. Zadrugo upravljajo organizirani sodrugi in je vrhutega podvržena oblastveni reviziji. O pri liki občnih zborov je opozarjati tudi člane organizacij na delavski denarni zavod. Naslov se glasi .'.Delavska hranilnica In posojilnica" v Ljubljani, Wolfova ulica štev. 3
— Ljubljanskim sodrugom v šentjakobskem okraju so se te dni začela razpošiljati vabila na pristop k podružnici »Vzajemnosti*. So-druge, ki so že ali ki še bodo prejeli tiskovine, prosimo, naj nikar ne odlašajo, marveč naj jih čimprej izpolnijo ter oddajo predsedniku podružnice. Člani, ki so s prispevki v zastanku: naj jih ■čim prej poravnajo, ker sicer utegnejo priti ob svoje pravice. Prosi se tudi za agitacijo med znanci in prijatelji za to kulturno organizacijo, ki bo mogla le tedaj uspešno delovati, če bo imela združene v svoji sredi vse, ki se štejejo za socialne demokrate.
— Umrli so v Ljubljani: Jeny Wiesthaler, soproga vladnega svetnika, 62 let, Ulica stare pravde 5; Josip Zoran livar v p., 75 let, Martinova cesta 24; Ivan Frfila, hlapec, 38 let, Ra-deckega cesta 11; Božidar Loboda, sprevodnikov sin, 2 meseca, Ivana Kršmanc, bajtarjeva hči, 10 mesecev, obadva v Elizabetini otroški bolmci; Marija Jerko, zasebnica, 32 let, Peter Koštrun, bivši laborant, 28 let. Peter Pošeta, berač, 73 let, Ivan Berčič, ubožec, 69 let — vsi štirje v deždni bolnici.
— Iz Škofje Loke. Silvestrova veselica naše »Vzajemnosti" je uspela nad vse pričakovanje sijajno. Udeležba je bila ogromna; čistega dobička ima podružnica 87 kron 57 vin. Daljše poročilo sledi.
— Z Jesenic nam pišejo: Draginje uprava drž. železnic neče poznati. V sedanj h hudih časih je marsikdo, zlasti družinski očetje, pričakoval, da dobi za novo leto kako majhno rernune-radjo v priznanje. Ampak Cuvajno osobje in pre-mikači na jeseniški postaji so se morali lepo obrisati pod nosom — vzlic neznosni draginji stanovanj in živil na Jesenicah in vzlic težavni službi niso dobili niti vinarja. Železniška uprava je svojim uslužbencem pisana mati!
— Po občinskih volitvah v Postojni. Pišejo nam: „S'ovenski Narod" se strašno baha s postojnsko zinago. M slimo, da brez povoda, za-krfj _ed vsega početka smo uvaževali besede, ki jih je na prvem shodu naše stranke izustil gosp. Lavrenčič, češ da je denar sveta vladar. In res je na.dan občinskih volitev zmagal liberalni de-mir, denar liberalnih magnatov, ki so ga tekom časa izvabili ljudstvu iz žepa. Denar, pravimo, golaš, vino in žganje. In zato se vaše zmage z boljšo pravico lahko vesele gostilničarji in me-Sa**|i, ki so tisti dan delali boljše kupčije nego •o binkoštih. — Neki naprednjak iz „Majlanda“ je prosil našega sodruga, naj mu prizanese in
pusti vsaj eno kravo v hlevu. Temu možakarju svetujemo prav resno, naj nas kar lepo v rohu pusti in naj raje gleda na narodnjaKe, da ne pojde poslednja kravica tja, kamor so romali njegovi voliči in če se ne motimo, tudi šest mukajočih živalc. Sploh naj pusti politiko v miru ker jo razume kakor zajec na boben. — Komični bguri iz liberalnega taborišča sta neki A. Gržin in M. Klemenc; kadar prideta v gostilno, se veselita zmage in. vživata čast, ker sta izvoljena v ilbčm-ki odbor. Če bosta kdaj sedela pri občin-ski seji, jima priporočamo, da milostno sodita oljske prestopke
"!^ašperl-teater“ v Postojni. Volitve so končane in kmalu bodo občinski očetje izbirali norega župana Za župana bo g. Piki, za prvega svetovalca g. Lavrenčič, za drugega svetovalca g. Arko itd. Sicer
pa pojde pri občinskih sejah
piav po domače. Debate ne bodo posebno gojili,
hnir. rCi • 111 1	0 bosta potegnila za nitko,
hokus-pokus m glave bodo kimal|) kakor da so
p pirja. Zato pa mora biti skrb zavednega delavstva ze sedaj, da ta .kašperl-teater" ne ostane
v	Postoim dal) nego tri leta |
... ~ Z ,MalegavOtoka pri Postojni. Na božični dan je v nasi vasi umrl splošno priljubljeni pnstas nase stranke Fr. Fajdiga, ki nam ostane vsem v najlepšem spominu Ob tej priliki moramo omenjati nekvalificirani nastop našega g kaplana (vU'go: ježičarja ali mrkanta s senom).’ Ko je prišel z zadnjo popotnico k rajniku, je prosil vse navzoče, da naj zapuste bolnikovo sobo. Ko sta bila sama, je začel onemoglega ro bti in pestiti, zakaj da ni pristaš klerikalne stranke in ga strašil z bogom in hudičem. Rajnik je pozneje bridko tožil o kaplanovem nespodobnem
postopanju. Vprašamo g. kaplana, če se mu zdi spodobno, da dela s smrtjo borečemu se človeku težke poslednje ure? Ali ga ni sram te posuro-velosti in brezsrčnosti, ki zlorablja verske občutke in uporablja zadnje minute življenja za nemarno strankarsko agitacijo! Če ne opusti te sirove navade, bodo morali ljudje zaklepati bolnike pred brezvestnim nadlegovanjem!
Občinske volitve na Rakeku so razpisane na 15 t. m. Klerikalci že mesece sem po noči in po dnevu agitirajo po občini, da bi se obdržali na čelu občine. Prav drzen agitator je obč. tajnik Matija Kobe. Ta mož ne ve, da ima v prvi vrsti vestno izpolnjevati svojo službo, pa ne hujskati občane med sabo. Kam je pripeljala tega moža strankarska strast, kaže to, da se je drznil ta mož falzificirati sklep javne občinske seje o lovu. V seji sami je bolj oblastno nastopal kakor katerikoli župan, zmerjal in psoval napredne odbornike vsevprek in končno predlog naprednih odbornikov docela narobe vpisal in vedoma falzificiral. Zapisnika te seje protiklerikalni občinski odborniki niso hoteli podpisati. Tajnik Kobe pa je agitiral med občani s tem, da so napredni občinski odborniki vložili v seji njegov falzificiran predlog, dočim so ravno nasprotno predlagali. To je pač višek lumparije. Napredni občinski odborniki so od župana vsaj to izposlovali, da je dal v nedeljo pred cerkvijo oklicati, kako se je pravilno glasil dotični predlog protiklerikalnih občinskih odbornikov. Pošte-njakoviču K"betu bi pa kazalo pred sodiščem zavedati jezik.
Orlovski dom na Rakeku je stal klerikalce lepe dnaice, nosi jim pa toiiko kot nič Zato bi sedaj radi klerikalci sami v občini zagospodovali, da bi občina kupila ta dom, kjer naj bi se ugnezdilo klerikalno županstvo, „Orli“ in organizirane device. Klerikalni veljaki so sami izjavili, da bi bil v novem občinskem svetu prvi njih predlog ta, da občina prevzame Orlovski dom. Kar je pametnih Občinarjev, pa ne bo volilo klerikalcev v občinski zastop. Klerikalcem gre le za njih profit, Občinarji pa naj bi plačevali za nepotrebne njih polomije Rakovska občina ima že več kot 90 odstotkov občinskih naklad; če bi klerikalci prišli na površje, bi te doklade še povišali s takimi nepotrebnimi stroški. Prepričani smo, da so Rakovčani klerikalnega gospodstva na Rakeku že siti. Združeni socialno-demokratični in napredni volilci morajo napeti vse sile, da vržejo iz občinskega zastopa brezvestne klerikalne pijavke. Zatorej na delo za zmago!
Štajersko
— Pesje pri Velenju. »Naša Moč“ od preteklega tedna se nekaj repenči nad našo »Unijo" rudarjev, zraven pa agitira za neko »jugoslovansko strokovno zvezo", katero pa tukaj komaj po imenu poznamo. Pravi, da je v Velenju veliko zanimanje za to pogrebno društvo, v resnici je bil pa dotični dopis sklanfan v Ljubljani za reklamo, kar izhaja že iz posameznosti, ki so v njem navedene. Možakar naj si zapomni, da ni krščansko, če se vsaka miloščina obeša na veliki zvon, zraven pa še zahteva, da se mora vsak, ki kak groš dobi, še javno zahvaljevati. Pregovor pravi, da lastna hvala smrdi, kar velja tudi za ta slučaj. »Unija" je izplačevala podpore, ko
o	»Jugoslovanski" še duha ni bilo, pa jih bo še, ko bo ta že davno spala mirno spanje. Kdor se hoče prepričati o delovanju »Unije", naj pregleda njena letna poročila, pa bo videl, da je njen obstoj pravi blagoslov za organiziranega rudarja. Če bi naši krščanski kirnoici res bili taki, za kakršne se izdajajo, potern bi že še bilo; ampak mi smo že letos pri tukajšnjem dekanu videli, kako postopa z revežem, kadar gre za pink-pink. Gospod dekan že ve, kako je b lo z »Narodnim Listom", ki ga je bil nekoliko oklal. Vsak rudar, ki hoče sebi dobro, bo postal član »Unije , ogibal sa bo pa »Jugoslovanske strokovne zveze", ki je s svojim dr Benkovičem po kbzbIb. del jej jc rudniški kapitalist prva, dclavec pa zadnja briga. »Unija" je že stotisoče izplačala, pa jej še nikdar ni prišlo na misel, da bi imena objavljala. V »Uniji" imajo člani pravice, ki jih lahko zahtevajo; če se pa v »Jugoslovanski" smatra člane za berače, katerih imena je t eba objavljati — no, potem pa dober tek! — Rdeča straža.
— Nesreča na ženitvanju. Dne 28. minulega meseca je bila v Mihaloviču pri Brežicah poroka. Kakor je navada, so prišli k poročnemu slavju fantje iz sosednih vasi. Andrej Grejevič je imel s sabo puško in je z njo večkrat zaporedoma ustrelil. Čez pol ure so zopet padali streli od smeri, kjer je bil Grajčevič; topot so zadeli streli kmečka fanta Franceta Petriča in Ivana Cvetkoviča, prvega v roko, drugega v čelo. Ker je bilo zbranega veliko ljudstva, bi bili streli lahko napravili hudo nesrečo. Gerje-viča so ovadili.
— Požar. V Podobu pri Konjicah je uničil te dni ogenj posestniku Ivanu Zdolšku podstrešje in svinjski hlev. Posestnik ima 2000 K škode, z zavarovalnino je pokritih 800. Domnevajo, da je zlobna roka nalašč zanetila ogenj.
Goriško.
— Solkan. Krajna skupina politične organizacije v Solkanu sklicuje za nedeljo 7. januarja ob 10. uri predpoldne v prostore delavskega izobraž. društva važen sestanek. Dnevni red: Tajnikovo poročilo, blagajnikovo poročilo, volitev delegatov in predlogi za deželno konferenco, strankino časopisje, agitacija in drugo. Stvar je jako važna, pridite vsi.
— Povest o repi. (Dopis iz Solkana.) Znana je in stara je: Velika repa je zrasla; prišel je kmetič, da jo izruje, ni šlo; šel je po osla, zapregel je osla, pa repa je stala. Zapregel za osla je vola a repa je vendar le še rasla; prignal je še konja, da jo izruje. Zaman! Pripre-gel nazadnje je bika za konja, konja za vola, vola za osla, sam pa je z bičem potegnil in repo veliko so mu potegnili. — Šli so na posodo prosit harmonij k odboru. Eden odbornik je že privolil, premalo; tudi drugi in tretji, četrti in peti, šesti in sedmi nič ne pomaga. Tajnik pove pa povest o repi veliki: okrožnica se mora spisati, z okrožnico iti k odboru, da se snide seja,
na seji predlaga se stvar o posodi in odbor odloči, če se harmonij posodi.
—	Občinske volitve v Solkanu. Huda nadloga se bliža naši občini: volitve bodo. Jeza, zavist in sovraštvo se seli v naše mirno domovanje, kajti, kajti na ta način delati naši merodajni stranki svoje programe. Z neko ljubosumnostjo se pazi na vsak kamen, ki se zvali s klerikalne ali liberalne groblje; kaj je potem čudno, če vidiš moža danes v liberalni jopi, jutri pa ga srečaš s klerikalno suknjo. Ljudje, ki so v svoji pregrehi že očenaš pozabili, molijo, ko komaj pozvonava, o ti svetohlinska pobožnost. Pa kaj bi o tem več pravili, saj takega politiziranja naših možakov smo že dobro navajeni. Tudi zadnje volitve so se vršile pod istimi načeli, rio nazadnje jih je vendar bilo sram in so se proglasili za gospodarsko stranko. Kako so gospodarili, povemo prihodnjič. Danes pa rečemo, da je preveligiranost tudi za občinske zastope hudo zastarela. Težko občuti delavstvo, da ima stotina lenih posestnikov vso volilno pravico v rokah, poltisoč delavcev pa kak skromen glasek v tretjem razredu a najčešče pa nič. To čuti delavstvo jako živo in menda ne bo to dolgo, ko zadoni krepak glas po splošni volilni pravici tudi za občino. Naprej do demokracije!
Vestnik organizacij.
Odborova seja lesnih delavcev bo v petek 5. januarja takoj po delu.
Viško-glinška podružnica „Vzajemnosti“ ima v petek ob 8. zvečer „pri Travnu'1 predavanje; predava sodrug Kittek: O vsebini socializma.
Nadzorstvena seja „Delavske hranilnice in posojilnice" v Ljubljani ne bo 6. januaija, kakor je naznanjeno na pismenih vabilih, ker je več članov ta dan nujno zadržanih, temveč dan pozneje, v nedeljo 7. januarja t. 1. ob 9. dopoldne.
O prestopnih letih.
Večina ljudi ve o prestopnih letih samo to, da štejejo namesto 365 dni 366 dni in da se mesec februar podaljša za en dan. Da je prestopni dan 24. februar in ne 29. ve le malo ljudi, in še manj znane so težave, združene z reformo koledarja za papeža Gregorja XIII. v letu 1582.
Leto je doba, v kateri zemlja enkrat obkroži solnce. Potovanje zemlje okolo solnca traja natanko 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. Ta čas se imenuje solnčno ali tropično leto; poleg njega imamo še mesečno leto, ki je veljalo v starem svetu in po katerem še dandanašnji računajo v jutrovih deželah. Mesečno leto je doba 12 luninih prememb in je skoro za
11	dni krajše od solnčnega leta (355 dni). Solnčno leto je torej dolgo približno 365 en četrt dni. Ker v koledarju ne moremo računati s četrtin-kami dneva in ker se je dolžina leta določila na 365 dni, so nastale tekom časa razlike med koledarjem in potjo okolo solnca, t. j. med uvedenim in resničnim letom, razlike ki so postajale vse večje in čez dalje bolj nevzdržne. Posledica teh naraščajočih razlik je bila, da so se letni časi polagoma premikali: resnična pomlad je postajala vse zgodnejša in lezla čez dalje bolj v zimski čas; enako pot so nastopili tudi ostali letni časi, vsled česar je koledar postajal manj resničen, reforma pa nujnejša.
Prvi je reformiral solnčni koledar Julij Cezar s pomočjo aleksandrinskega zvezdoslovca Sosigena: določil je dolžino leta na 365 četrt dni in odredil, da sledi trem navadnim letom s 365 dnevi po eno prestopno leto s 366 dnevi. Ta »julijanski« koledar je ohranil veljavo v rimskem cesarstvu; prevzela ga je krščanska cerkev, kjer se je ohranil do današnjega dne v pravoslavnih deželah (Rusiji, na Grškem itd.). Ampak julianska reforma koledarja je polovičarska, ker je osnovna na misli, da dokonča zemlja svojo pot okolu solnca v 365 dneh in 6 urah, dočim jo dokonča 11 minut 14 sekund hitreje. Vsled tega je 129 let julijanskega koledarja za en dan predolgih, ali z drugimi besedami:	diferenca
med resničnim in koledarskim letom naraste vsakih 129 let za približno en dan.
Julijanski koledar je popravil in zboljšal papež Gregor XIII. (1572—1586). Ker je od Cezarjevih časov nreteklo 13krat po 129 let se je začetek pomladi premaknil za 13 dni v zimski čas Gregor XIII. je s papežko bulo dne 24. februarja 1582 odredil, da sledi 4. oktobru 1.. 1582 takoj 15. oktober, vled česar so izpadli vsi dne-
vi	od 5. do 15. oktobra 1. 1582. Kot letno dolžino je določil 365 dni, 5 ur, 49 minut in 16 sekund; tudi poslej je ostalo vsako s 4 deljivo leto prestopno leto s 366 dnevi izimši ona zaključna leta stoletij (1600, 1700, 1800 itd.), ki niso deljiva s 400. Vsled tega je bilo leto 1900 navadno in ne prestopno leto; prav tako leto 1700 in 1800, dočim je bilo leto 1600 prestopno leto kakor bo tudi leto 2000.
Seveda tudi t. zv. gregorianski ali zboljšani koledar ne opravlja vseh netočnosti; zakaj 400 resničnih solnčnih let šteje 146.096 dni 21 ur in 7 minut, 400 gregorianskih let pa 146. 097 dni, torej za dve uri in 53 minut preveč. Zato je predlagal Lalande, da se na vsakih 3000 let uvrsti v gregorianski koledar še eno prestopno leto, dočim je astronom Heis mnenja, da naj se od 1. 3200 dalje uvrsti vsakih 3200 let po en prestopni dan v koledar. Dotlej pa ni še tako blizu in zaenkrat je gregorianski koledar še dobro uporaben.
Od papeža Gregorja XIII. zasnovana reforma koledarja je iz konfesionalnih razlogov le počasi prodirala. Ob določenem času (15. oktobra 1582) je stopila v veljavo le v Italiji, na Španskem in Portugalskem; še tisto leto so sledile .Francija, Lotaringija in Belgija. Leto pozneje so sprejele koledar katoliška Nemčija in Švica, 1. 1586 Poljska, 1. 1587 Ogrska. Prote-stantovska Nemčija se je odločila za zboljšani koledar še-le 100 let pozneje 1. 1700, Anglija 1752 in Švedska 1753. Poslednji čas se je tudi na Ruskem pojavilo močno gibanje v prilog gregorianskemu koledarju; škoda koledarske razlike postaja za trgovino tem občutnejša, čim ožji postajajo stiki teh dežel z zapadno Evropo.
Umetnost in književnost.
I	B Iz pisarne slovenskega gledališča. Danes v četrtek se igra drugič Shakespearova veseloigra »Vesele ženske w i n d s o r s k e“ in
sicer za nepar abonente. Glavno vlogo Falstaffa igra g. Verovšek, Forda g. Nučič, Fordovo gdč. Setrilova, Paga g. Danilo, Pagovo g. Danilova.
—	V petek je izjemna predstava, zato abonement na lože in sedeže ne velja. Ker se slavnostna predstava ne ponovi in ker pride več gostov, se hoče ustreči vsem, da ne bo zamere na nobeno stran, so vsi prostori na razpolago, predvsem seveda abonentom, katerim so njihovi prostori rezervirani do četrtka opoldne. Za goste se rezervira nekaj lož in parternih sedežev. Priglase sprejema gospa Šešarkova. — V soboto se igra »Naša k r i“ drugič. Predstava je za par abonente in se začne že ob 7. zvečer, da bo ob pol 10. gotova. Torej je zveza z Gorenjsko prav ugodna.
Nova izvirna drama. Gospod Ivan Cankar je napisal novo dramo .Lepa Vida", ki je izšla v tisku in založbi Lav. Schwentnerja v Ljubljani in ki jo uprizori vkratkem naše deželno gledališče z vso skrbjo po navodilih avtorja. „Lepa Vida" bo gotovo ena izmed najtežjih nalog, ki jih imajo izvršiti režija in ansambl našega gledališča.
Sestanek dramatičnih društev in vseh slovenskih društev, ki goje slovensko dramatiko, se vrši v soboto ob pol 10. dopoldne v »Narodnem domu*. Pojasnila dajejo gosp. Ivan Kejžar, Maribor, »Narodni dom“; g. Rajner Hlača, Trst, »Narodni dom" (hotel .Balkan"); g. Jakob Špicar, Jesenice in Fr. Govekar, Ljubljana, deželno gledališče.
Igraika Odilon Iz Zagreba poročajo: Igralka Odilon, ki že nekaj časa živi tu s svojim sopro gom, bivšim lekarnarjem dr. Pejčičem, hoče iti zopet k gledališču. Proces za razločitev zakona je že v teku.
Salnt-Saensova nova opera. V Desavi je bila predvčeranjem nemška premiera Saint-Sačn-sove lirično tragične opere »Deianeira". Dosegla je znaten uspeh. Besedilo je spisal Louis Gallet po bajki o Dejanejri, ki se je maščevala svojemu možu Herakleju s strupeno obleko, ker jo je zavrgel in vzel hčer piemaganega kralja za ženo. Operno besedilo se pa le malo približuje Sofo-klejevi pravljici.
Maeterllnk in ameriški reporterji. Znani belgijski pesnik Maurice Maeterlink je dospel te dni v Ameriko. Preden je odpotoval, je s avil za 2500 frankov, da pride nepoznan v Novi Jork in da ga ne bo intervju val noben časniški poročevalec. Seveda je s tem le še bolj razdražil ameriške reporterje, ki preže na vsakega glasovih ga človeka. Vendar je dobil stavo. Prišel je v gledališče B ston, kjer so igrali njegovo dramo »Peleas in Melisanda" tisti hip, ko se je dvignil zastor.
ZADNJE VKST1.
Italijansko turška vojna.
Nič novega.
Rim, 4. jan. »Agenzia Stefani* poroča iz Tripolisa z dne 2. t. m.: V osvojenem pasu se ni zgodilo nič novega. Od Ajncare sq odjezdili proti jugu močni konjeniški oddelki, a niso zadeli nikjer na sovražnika.
Mirovne vesti.
Dunaj, 4. jan. S turške strani poročajo: Znano je, da dela veliki vezir Said paša na sklenitev miru, kar pa se bo ob sedanjih okoliščinah težko posrečilo, ker se Turčija in Italija v važnih točkah ne vjemata. Sicer pa imajo v Carigradu zdaj dovolj skrbi z domačimi političnimi homatijami in bo treba še počakati, kako stališče zavzame parlament proti novemu kabinetu. Dopisniku »Neue Freie Presse" so izjavili od zanesljive strani, da je tudi Italija voljna skleniti mir, seveda pod pogoji, ki se vjemajo z italijanskimi koristi. Italija vztraja prej kakor slej na stališču, da ima suvereniteto nad T ri polisom in C i r e n a j k o Nadaljevanje vojne nima za Turčijo nobenega smisla.
Velevlasti za mir.
Bero! in, 4 jan. Velevlasti si prizadevajo dalje, da prijateljsko vplivajo v Rimu in Carigradu na skorajšnjo sklenitev miru. Oficielnega koraka ni storila še nobena velevlast.
Pogajanja se še niso začela.
Dunaj, 4. jan. Z diplomatske strani poročajo, da ne iz Rima ne iz Carigrada ne potrjujejo vesti, da so se pričela mirovna pogajanja.
Abruški vojvoda poveljnik tarentske eskadre.
Rim, 4. jan, Abruški vojvoda je imenovan za poveljnika eskadre tarentskih križark.
Protest nemškega poslanika.
Carigrad, 4. jan. Nemški poslanik je vložil pri porti pismen protest proti zatvo-ritvi italijanskega denarnega zavoda .Banca d i Roma".
Dfficlt Češke deželne uprave.
Praga, 4. januarja. V včerajšnji seji jc deželni odbor določil proračun za l. 1912. Skupne pobebe znašajo 96 504199 K, pokritja je za 75 713.285 K. deficit presega torej 30 miljonov kron.
Zasledovanja balona „8»l*Uurs‘“.
Salzburg, 4. januarja. Iz Radstadta poročajo da so videli v torek balon »Salzburg", ker je bilo zasledovanje v Mrtvem pogoriu doslej brezuspešno, odide v nedeljo ekspedicija 59. pehotnega polka v Nizke ture.
Operacije ogrskega ministrskega predsednika.
Budimpešta, 3 januarja. Ministrskemu predsedniku grofu Khuenu - Hederva-r y j u so danes ob 10 dopoldne operirali sivo mreno na očesu. Operac ja. ki sta jo izvršila prof dvorni svetnik dr. Emil Gros? in Khu-enov domači zdravnik s pomočjo asistentov očesne klinike, se je popolnoma posrečila.
F«ltks Dahn Je umrl.
V	r a t i s 1 a v a, 4. januarja. Tukaj je umrl v 79. letu življenja profesor nemškega prava na vratislavski univerzi pesnik Feliks Dahn.
Lobanja kneza Alebsundra Karagjorpjeviča.
B e 1 g r a d, 4. januarja. Avstro-ogrski poslanik U g r o n je včeraj oficialno sporočil mi-
Vsaka gospodinja,
katera želi pripraviti dobro kavo, uporablja najraje »pravega :Francka:" s kavnim mlinčkom, ki se izdeluje temeljem največje skrbnosti že dolgo let v zagrebški tovarni.
Ta izborni domači izdelek najtopleje priporočamo.
M
g!
nistrskemu predsedniku dr. Milovanoviču, da se je našla lobanja kneza Aleksandra Kara-gjorgjeviča in izrazil zadovoljstvo avstro ogrske vlade nad najdbo.
PodrŽBflJenJfi dnnaJ*bo ^arSarske železnice.
Peterburg, 4. januarja. Car je potrdil od dume in državnega sveta sprejeti zakon o podržavljenju dunajsko-varšavske železnice.
Pred genejalno stavko belgijskih rudarjev.
Bruselj, 4. januarja. Včeraj je bilo v Bo-rinaži splošno glasovanje rudarjev o generalni stavki, ker so rudniški lastniki sklenili izplačevati mezdo ne tedensko, kakor doslej, temveč štirinajstdnevno. Referendum se je skoro v vseh krajih izrekel za splošno stavko: 9766 rudarjev je v Borinaži glasovalo za stavko in 1678 proti njej. 74 delavcev se je zdržalo glasovanja. Doslej se red in mir ni kalil.
Bruselj, 4. januarja. Vsled sklepa referenduma je v monških premogovnikih stopilo v stavko 25.000 rudarjev.
“ Zedinjene države delajo red v Centralni Ameriki.
Washington, 3 januarja. Bojna ladja York-town, ki je zasidrana pred Panamo, je dobila povelje, da se odpravi proti Ekvadorski obali čuvat interese tujcev.
Stavka argentinskih strojnikov in kurjačev.
Buenos-Aires, 4. januarja. Vsak hip je pričakovati izbruh splošne stavke strojnikov in kurjačev, ker železniške družbe trdovratno odbijajo njihove zahteve. Spravni poskusi ministra notranjih zadev so se izjalovili, ker so železničarji njegove predloge zavrnili.
Položaj v Turčiji.
Tnršbl kabinet.
Carigrad, 3. januarja. Sestava kabineta je dopolnjena. Katoliški Sirec Ibrahim Susa e f e n d i obdrži portfelj za pošto in brzojave, prejšnji poljedelski minister S i n a p i e n, katoliški Armenec prevzame portfelj za javna dela.
Mludotnr^ki reakcionarji.
Carigrad, 4 januarja. Veliki vezir se je odločil, da ne dovoli debate o členu 35 ustave in da v slučaju, ako se odklon i p r e o s n o v a u s t a v e, v n o v i č de-misionira. Šele po izvedbi reforme se zbornica takoj razpusti in se sestavi nov popolnoma komitejni kabinet.
Krefonski posliinel v vjetnlfitT«.
Atene, 4. januarja. Angleška bojna ladja »Minerva* je zapustila včeraj Kreto in oddala angleški ladji „D i a n i“ krečanske poslance, ki jih je imela na krovu pod angleškim nadzorstvom. „Diana“ je že tretja ladja, ki ima v vjetništvu krečanske poslance.
tiršba zbornic« za krečanske poslance.
Atene, 4. januarja. Zbornica je včeraj dopoldne v naglici končala svoja dela, da pospeši osvobojo krečanskih poslancev, ki so v vjetništvu na angleški vojni ladji.
Rusija in Perzija.
Ruska grozodejstva.
London, 4. jan. Iz T e b r i s a poročajo, da uganjajo Rusi strahovita grozodejstva. Pomorili so veliko število domačinov. V Tankavu je prišlo do boja med somišljeniki eksšaha M o -hameda Alija in vladnimi četami, ki so se morale umakniti. Vladne čete so dobile oja čenja in so slednjič eksšahove čete vrgle nazaj
Revolucija na Kitajskem.
Anarhija na severu.
London, 3. jan. »Daily Mail« poroča iz Pekinga: Na vsem severu je popolna anarhija. Re-
volucionarnim četam je ponudilo svoje službe 19 kitajskih zrakoplovcev.
Revolucionarni vojaki.
Peking, 3. jan. V Lanchovu se je uprlo 700 vojakov, ki so stražili vojni arzenal. Poveljnik je pobegnil.
Obupen položaj v Pekingu.
London, 4. jan. Pekinški korespondent ;>(jaily Telegraplia« opisuje položaj v Pekingu za brezupen. Očividno je, da bi pomenila ustanovitev republike razsulo kitajske države. Iz vseh krajev prihajajo zle vesti. Mongolski kraji so zelo nemirni in so mobilizirali 10.000 jezdecev. Meseca novembra lanskega leta so poslali Mongolei poslanstvo v Mandžurijo, ki je izjavilo, da Mongolska nikdar ne prizna gospod-stva kitajskega predsednika in rajše sprejme rusko vrhovno oblast.
Nov upor cesarskih vojakov.
London, 4. jan. V glavnem taborišču cesarskih so se po poročilu iz Pekinga zopet uprli vojaki, a so vladi zveste čete upor zadušile. Juanšikaj je zahteval od cesarice vdove 8 mi-ljonov kron za nadaljevanje vojne in jih je tudi dobil.___________________________________________
Za tiskovni sklad „Zarje“. Božični biljar-derji v kavarni „New-York“ (Trst) za tiskovni sklad 2 K. — Cerkljan 1 K.
Odgovorni urednlK Fran B i» r 11 I*daia in	saložbtt	Znr.e.
Tiska Učiteljska tiskarna v L)ubl|ani.
Tobakarne oziroma prodajalne „Zarje“ v Trstu so:
Južni kolodvor.
Ficke, Kasel Silos pred vhodom v prosto luko. Moze, ulica Miramar 1.
Magtiolo, ulica Belvedere Gostilna Internazional, ulica Giovanni Boc-cacio št. 25 Lavrenčič, trg pred Kasarno (Piazza Čase r m a)
Pipan, ulica Ponte della Fabra. Gramaticopulo, Piazza Barriera.
Bruna, ulica del Rivo.
Raitinger, Riva Grumola št. 20 Hoeltl, trafika na državnem kolodvoru Bajc, ulica Geppa.
Kovač Antonija prodajalna v Sv Križu. Muraro Matej, Via Sette Fontane 14.
Konzumno društvo v Hrastniku
obvešča svoje člane, da oddado dividendne znamke od 2. do 10. januarja. Pozneje se ne bodo sprejemale.
Načelstvo.
Sodrugi! Agitirajte za socialno demokratično časopisje! Vsak sodrug hodi naročnik našega lista, vsaka družina naj čita „ZarJo“.
Občno konzumno društvo v Idriji
naznanja svojim članom, da se vrši inventura v centralni prodajalni od 5. do 9. januarja prihodnjega leta. Prodajalna v Idriji bo torej 7., 8. in event. 9. januarja zaprta; le manjši predmeti se bodo prodajali pri stranskih vratih. Dividendne znamke je oddati od 5. do 14. januarja v društveni pisarni; pozneje se ne bodo sprejemale. Z znamkami je prinesti tudi obe zadružni knjižici.
Idrija, dne 26. decembra 1911.
Xadelstvo.
'IT
Žepni koledar
za delavce sploh in prometne služabnike za navadno leto 1912
je izšel te dni. Koledar je izredno praktično sestavljen za vsakogar. Sezite po njem, dokler ne poide.
^VSEBINA: Koledar in kalendarij. — Centralni sedeži strokovnih organizacij. — Kolkovna lestvica. — Poštni in brzojavni tarif. — inozemske in domače denarne vrednosti. — Stare in nove mere. — Koliko plačam osebne dohodnine. — Koliko plačam vojne takse. — Obsežnost Avstro-Ogrske in število prebivalstva. — Avstr, ustavne vlade. — Socialno-demokratični poslanci v avstrijskem državnem zboru (1911). — Glasovi slov. soc demokratov pri državnozborski volitvi 1911 (skupaj).
— Koliko glasov so dobile posamezne stranke v Avstriji pri državnozborskih volitvah (1907 in 1911). — Politiške in narodnostne skupine v avstr, državnem ooru po volitvah (1907 in 1911). — Kako se varujemo kolere. — Kakšno delo opravljajo naši zaupniki. — Kdo neki je železničarjem pomagal. — Priporočljive knjige in knjižice iz domačih založb. — Kultura in žensko gibanje. — Kje so delavci najsiabše plačani. — Prof. I. T. Masaryk (slika). — 200 besed tujk in njih pomen. Beležke.
Cena trdo v platno vezanemu izvodu 1 K, po pošti 10 vin. več. — Organizacije dobe primeren popust. — Naroča se pri upravi „Zarje“ v Ljubljani.
„Zarja“ se prodaja v Ljubljani po 6 vin.
v naslednjih tobakarnah:
%u
Laška in dunajska - - kuhinja - -
Šelenburgova ul. 7
nasproti glavne pošte.
Vsak čas se dobe mrzla in go ka jedila, zmiraj sveže morske ribe in izvrstno in ravno došlo vino ..Brioni*'. Fina polenovka. Kuhinjo vodi staro-znani kuhar gospod Sornato Sprejema se abonente na hrano in deklice v pouk. Na novo urejeni prostori. — Slavnemu občinstvu se najvljudneje priporoča
Ljudevit Haidinger.
0
s
9
$
9
1 S
t
I*
b
Južni kolodvor, na peronu.
Pirnat, Kolodvorska cesta. Zupančič, Kolodvorska cesta. Blaž, Dunajska cesta.
Sterkovie, Dunajska cesta. Fuchs, Marije Terezije cesta.
Ti v oli, na žel. prel. pri Nar. domu. Subič, Miklošičeva cesta.
Šenk, Resljeva cesta.
Kanc, Sv. Petra cesta.
Treo,
Kušnr,
Podboj,
Bizjak, Bahoričeva ulica. Remžgar, Zelena jama.
Svetek, Zaloška cesta.
Sllšai*k, Šelenburgova ulica. Sehadolc Anton, Zelena jama 50.
Dolenec, Prešernova ulica. Pichler, Kongresni trg. Ušeničnik, Zidovska ulica. Kleinstein, Jurčičev trg. Wisiak, Gospodska ulica. Stiene, Valvazorjev trg. Košir, Hilšerjeva ulica. Sušuik, Rimska cesta. Ktansek, Tržaška cesta. Eisner, Kopitarjeva ulica. Blaznik, Stari trg. Velkavrh, Sv. Jakoba trg. Kuštrin, Breg Sever, Krakovski nasip. Državni kolodvor. Križaj in Kotnik, šiška Likar, Glince.
{Jezeršek, Zaloška cesta.
&
do
Zahvala.
Povodom oddaje svoje gostilne v Novem Vodmatu št. 145 gospodu
Antonu Kamel
se zahvaljujem vsem svojim gostom najiskreneje in jim priporočam v blagohotno naklonjenost svojega naslednika
J. M. Podobnik.
Naznanilo.
Vljudno naznanjam, da sem prevzel od gospoda
J. M. Podobnika
v Novem Vodmatu št. 145.
dobro vpeljano gostilno in se pripo-poročam v prijazen poset obljubujoč točno postrežbo in pristno kapljico ter svežo gorko in mrzlo kuhinjo.
Z odličnim spoštovanjem
Anton Kamel
gostilničar.
%
Del. glavnica; K 8.000.000.
Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani.
Stritarjeva ulica Htev. 2, (lastna luna).
- Konsutnno drušvo = za Ljubljano In okolico
  vpisana zadruga z omejeno zavezo v Ljubljani r:
je v letu 1910/11 svojim članom izplačalo 16.610 kron 45 h čistega dobička. Izplačalo je 4°A> dividendo! Kot član pristopi lahko vsak, kdor plača 1 K pristopnine. Delež znaša 30 kron. Včlanjenih je že 1610 konsumentov.
Pisarna je v Ljubljani, Šelenburgova ul. 6. II.
Prodajalne so:
v Ljubljani, Sodna ulica 4 na Viču-Glincah, Tržaška cesta Bohoričeva ulica 12	v Tržiču na Gorenjskem
Krakovski nasip 10	na Savi na Gorenjskem
v SpodnjiŠiški (v lastni hiši) na Jesenicah na Gorenjskem.
Hranilne vloge se sprejemajo od	članov in se	obre-
= stujejo po 5% od	dne vloge	do dne dviga.	=
Rez. fond nad K 800.000.
se
9;«
m
ZFodjruužraAce -v 3p>ljet-u, Celovc-u, Tierfru., Saiajsvu, G-oricI in. Celju..
Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje od dne vloge po čistih 4'A?«.
K