Andrej Naprej: Pisma Martina Kobaleža (Nadaljevanje.) II. Sredi dežele karomand'ijske se je ustavil cirkuški voz tik pred dolgočasno vasjo. Zavil je bil v senco košatega drevja in dva suha konjiča sta zadovoljno zarezgetala, vedoč, da je konec težkega pota. Bil je pa voz prečudno urejen in ko sem ga zagledat, me je obšlo nekaj toplega, kot da sem srečal dragega znanca. Stopil sem bliže. Bil je čisto navaden cirkuški voz, le po zunanjih stenah so bile obešene čudne ipodobe, skoraj bi se pridušil, da so bile prave stenske podobe za Widrovo čitanko. Iz nizke line pod streho je visela trobojnica. Še bolj sem se začud>il in poiskal vrata. Prav tedaj je prišel skozi nje majhen in suh človeček z naočniki, "prijazno mi je pokimal in hotel svojo pot. V leVici je nesel kanglico z vodo, v desnici šibko lestev. Prijel sem ga za suknjo in ga ponižno ustavil, rekel sem mu, da se čutim srečnega, da bi pa le rad zvedel, kdo je in odkod, nisem namreč iz te dežele, daleč za gorami sem doma. »Me veseli!« se je priklonil tujec. Mojc iime je Janez Potreba in sem učitelj sedme skupine. Pravkar sem .prišel na svoje novo službeno mesto v Dolgo vas!« »Učitelj!« sem vzkliknil. »Servus, kolega! Moje ime je MaTtin Kobalež, učitelj na potovanju. Kako kaj živiš? Plačo dobivaš v redu?« »Še zadosti,« me je sumljivo pogledal. »Mi smo namreč praktični ljudje, pri nas i>ma mesec štirideset dni in ne more priti do pomot.« »Tako, tako,« sem mrmral. »Torej si pravkar prišel. Kje si boš pa stanovanje doiskal? Čemu si zavil z vozom sem pod drevje?« »Moj Bog, odkod si pa ti?« se je začudil Janez Potreba. »Kaj ne veš, da so ipri nas že davno odpravill stanovanja za učitelje? Same sitnosti so bile s to zastarelo stvarjo, samo prerekanje. Zdaj imamo urejeno vse bolj praktirčmo. Vsak novinec si ikupi na obroke tak voz. »To je cirkuški voz!« sem vzkfiknil zap-repaščen. »Cirkuškega voza ne poznamo več, to je učiteljski voz,« je nevoljen razložil Janez Potreba. »To je za naš stan najboljiše stanovanje. Že zaradi premestitev. V vsakem vozu je telefon. Dekretov ne dotoivamo več, kar telefonično nam sporočijo naslednje službeno mesto. Treba je le dobiti par konj m odideš in še zbogom ni treba niikomur reči.^ Tako prepotuje človek precejšen kos mile očetnjave in sam ne ve, kdaj pride do Denziie. Zdaj premišljamo, kako bi namesto konj dobili motorje, konji so le nekoliko prepočasmi.« »Pa se dostikrat sdiš?« sem trepetaje vprašal kolego. »Čakaj!« je rekel, položil na tla lestev in kanglico ter pogledal v notes. To je mcnda mojo stodvanajsto mesto, če ne štejem tistih treh, ko so mi že spotoma sipremenili ukaz. Na vozu imam posodo s prstjo iz domaee vasi, tako mi ni nikoli dolgčas.« Znova je pobra'1 lestev in iprijel za kangli¦co. Obrnil se je na drugo stran voza in šel sem za njim. Tam je prislonil lestev k vozu in zlezel na streho. Prijela me je radovednos-t in splezal' sem za njim. Na strehi je bil urejen pisan vrtiček, nekaj salate, špinače, nekaj zeljnatih glav, tri lepe dalije, sedem gladijol, obrobek z astrami, v kotu pa umetno tiavišče. Čez streho so visel'i nageljni, bršljan in slak. »To je za pouk v kmetijstvu,« mi je razlagal Potreba, »veš, zbirka ni popolna, drugi imajo lepše, ampak jaz sem imel lani tudi hruško, pravo hruško, kar se še nobenemu ni posrečilo m sem zato dobil' odTično oceno. Le škoda, da sem jo moral pozimi posekati, ko mi je zmanjkalo d'rv.« Gledal sem ^, s kakim ve«eljem je boža;l in zalival dailije, potem se mi je zazdelo, da streha ni dovolj trdna in sem preVidno splezal na tla. Povabil me je v voz. »Soba in kuhinja, prav po predpisih,« mi je razlagal. »Tukaj je računalo, zdaj obesiš nanj lahko tudi klobuk. Obešalnika namTeč nimam, taka stvar je samo v napotje. Postelja je tudi železna. Gledaš, kaj je pod njo? Tam imam čevlje in knjižnico. Tukaj so še druga učila, napravJl sem jih sam. Rečeno je sicer, da jih mora kuipiiti šola, tudi postave so take in še lepe postave, pa kaj hočeš, postave so napisane v debelih bukvah in bukve &o zložene na visokih p>olicah, tam se prašijo in življenje pride zelo težko do njih. To boš še vse videl.« Sedla sva na staro skrinjo in otepaila črn kruh. »Kako pa kaj pri vas?« Razložil sem mu, kolikor sem vedel in smel. »Reveži ste, reveži!« mi je ki-mal. »fCli smo pa politiko odipravili. Politika ni za ljudstvo. Imamo posebne Ijudi, ki se izšolajo nalašč za to in. tt se grecfo palitiko. Mene ,pa skrbi zdaj edjno, kako bi zgradil na strehi toplo gredo. Cement se je podražil, vendar sem mislil, da bom že ta rnesec nabral, kolikor je treba, a sb nam odtrgali dva procenta za kitajske poplavljence in dva procenta za špansko revolucijo.« »Pa si sam kuliaš? Mar bi se poročil'!« sem se ozrl po sobi. »Poročil!« je poskočil Janez Potreba. »Ali si znorel! Kako ti pride na pamet taka pregrešna misel! Saj imam komaj triindvajset let službe! Kako bom pa živel!« »Torej se sploh ne misKiš ženiti1?« »Tisto že, toda zdaj sem še premlad. Pa ti si iz tujih k»rajev io ne razumeš tega. Pri nas se ženimo dve leti, tri leta pred penzijo. Take so odredbe. Ze zaradi otrok in družinskih doklad ...« »Prav za prav živiš pusto življenje ...« »Veš, človek se mora privaditi. Saj imamo tudi vesele dni. Ce'1'o organiziratii smo in svojo zastavo imamo in svoj praznik. Takrat oriiredimo paraido in igra nam vojaška godba. Pa to te najbrže ne bo zanimalo. Rajši ipojdi z menoj, gledat grem, kje je moja šoila.« Zakleniil je voz in od'šla sva skozi vas. Hiše na obeh straneh so bile lepe in visoke in iskal sem med njimi šolo, a jo je že našel Potreba iln. mi jo pokazal: bila ie nizka hiša, skoraj baraka. Z nerodnimi črkami je napisal nekdo na prednjo steno: Naša šola. »Pa; poglejva« je dejal dabrovoljno Potreba. Vrata so bila odprta in vstopila sva. Videla sva nizko šolsko soibo, a Potrebe to ni zanimalo. Iskal je irpravitelja. Šla sva dvakrat okoli barake m naposled se nama je zazdelo, da nekdo ropota na stTehi. Stoprla sva na cesto, in uzrla na strehi starega moža. Poklicala sva ga, zravnal se je in zaklical: »Ze dobro, kar jutri prid'i', če bo kaj otrok. In kredo prinesi s seboj, krede n\ nič ipri hiši Jaz pa streho popravljam, vse setn že premetal in še zmeraj teče skozi nio.« Janez Potreba se je prJklonil in sva odšla. Med drevjem sva vidda uT>raviteliev voz, 6rn pes je bil privezan k njemu in je besno lajal. »Kaj pa zdaj?« sem vprašal Potrdbo. »Nič. Nekaj doi bom hodil gledat, če »e že kaj otrok, potem se bo <kdo sn>omnil, da dveh učiteljev ne ipotrebujejo m bom šel naprej.« Pobraila sva spotoma nekaj piškavih jabolk in jih hotela d'oma ipojesti. Potreba ie ^a šel zvezat svoj telefon z vodom. Pa koma) je našel zvezo, že je začelo zvoniti in zvoniti. Pograbil1 sem za «lxišalke in vprašal. kaj se je zgodilo. »Razrešujemo vas službe v Dolgi vasi in vas premeščamo v Mrzli log. Nastop službe takoj!« je zapelo v telefonu. Vrgel sem shišalke v stran in stekel k Potrebi. »Mrzli log, Mrzli log! Takoj!« sem zatulil. Potreba se je nasmehnil, vzel notes in napisal: Stotrinajst. Pika. Mrzli log. Pika. Nato se je ozrl po [polju in olajšano vzd^iihnil: »Hvala Bogu, da konji niso še dalec!« Jaz sem pa skl'enil, da grem z njim v Mrzli log.