Zmes. II. takrat, ko sern zaoel spisavati zmes, mislil sem, da bom drugače zastavljal pero, kakor je moram danes zastaviti. Dostikrat se namreo pripeti, da bodisi kakoršnakoli sila prej prestriže človeku misli, nego so se docela razporedile. In bila je resnično mogočna sila, ki je moje zmesi še bolj zmešala, kakor sem jih hotel sam! Toda ne samo zraesij. Zadela me je na tisto raesto, ki je človeku najobčutnejše. Zatrepetalo mi je srce v bolečini, povesil sem glavo globoko na prsa in štel nagle srčne utripe. In orn oblak je zastrl moj pogled, ki je vesel gledal na mesto, na katero smo se dvignili učitelji po dolgoletnem napornem delu, s trudom in z tnnogim vročim bojem za naše pravice, za poštenost svojo in za svojo cast, za ugled in vpliv svoj. Prignal je pa ta črni oblak ornega in grdega obrekovanja ter strupenega glodanja naše časti in stanovskega ponosa tnlad mož, ki je še vrlo malo izkusil v svetu, sin dionega učitelja, kateri je v hudih časihnašega preporoda in dviganja iz suženskih dnij žalostnega spomina stal krepko in neomajno v prvih vrstah naših bojevnikov, sin onega Govekarja, ki je z besedo in peresom delal žive svojo dni, da se je začelo račuujati tudi s slovenskim učiteljstvom v javnera našem življenji! Oče imi počiva v Gospodu, spomin nanj nam budi iskrena čutila, ki mu vsekdar izrekajo dolžno iahvalo, sin pa mlati s svojim peresom po njega tovariših in to v listu, ki si je vedno prideval na-slov, da je prvi slovenski leposlovni list, glasilo slovenskega razuinništva v ,,Lj ubljanskera Zvonu". Ne morem drugače, nego da postavim tiste besede, natisnjene na 563. strani lanskega letnika, klasične v svoji vrsti, plod bujne domišljije pisatelja, ,,s eigar rejalistično povestjo (tako piše namreč urednik ,,ZvoriovK na zadnji strani zadnje številke) smo se letos naslajali (,,Sama svoja"): baš od žive rejalistike tega pisatelja se je nadejati, da skoro temeljito zaobrne pravec izvoženemu tiru našega pripovednega slovstva." V tisti ,,Sami svoji" torej čitamo: . . . Na štirirazredni Ijudski šoli so bili sicer trije učitelji in učiteljica, toda nadučitelj je bil osoren, nadušljiv starec s krmežljavo, suhljato ženo brez otrok1); učitelja pa sta bila čudovita nerodneža in neokretneža, ki nista znala niti pravilno govoriti, niti se dostojno oblačiti, ter sta ob prostih urah vedno posedela v jedni ali drugi trški krčmi — samo pet jih je bilo — katera pa ni imela nobena ,,posebne" sobe, ampak so bili po konjskem potu smrdeči vozniki, umazani kmetje in tržani kar skupaj za jedno mizo; tu sta torej popijala tudi učitelja vodeni čviček ali pa staro grenko pivo ter po cele večere ,,tižolkala" ali pa kvartala za — užigalice. Učiteljica, štirideset let stara devica, je v prostih urah tičala vedno doma. — — — Prosim, naj se malo oddahnem! — — Tovariši, ali ste že kdaj kaj podobnega čitali? Resnično: cloveku mora zavreti kri v žilah, ko vidi črno na belem take besede. Od začetka nisem hotel verjeti lastnim očem, potlej me je pa prijela sveta jeza, kakor bi najbrže tudi pisatelja Pr. G. Kosca, ako bi kdo kaj jednakega napisal o njernu jednakih. 0, tetka rejalistika, tako si živa, da kar vonjam tisti konjski smrad, da mi kar sapo zapira z gnojem in umazanostjo parfumovani zrak! Fižolkati in kvartati za užigalice in bratiti se s smrdljivimi konjarji in hlapci — to je naš vzvišeni poklic. Čemu učiš slamoglavo deco branja in pisanja? Cemu budiš v nje srcih ljubezen do lepe naše domovine, do visoke cesarske hiše, do slavnih naših mož? Cemu vzgajaš našo mladino versko-nravno? Cemu kažeš pridnemu kmetovalcu, kako vzgajaj in požlahtnuj sadno drevje, da mu nosi dobiček ? Čemu pomagaš ustanavljati med narodom bralna drustva in čitalnice? Cemu širiš v najzapuščenejšo gorsko vas lepo slovensko svetno in nabožno pesem? Genm vse to, tovariš moj? 0, pusti tako delo, saj nima smisla! V zahvalo te potem vrste med pijane ,,rajtguzne". med kvartopirce in neotesane, zarobljene primojduševce! Pusti vsako plemenito delo in delaj na to, da se bo nasadilo dovolj fižola in nafabriciralo mnogo užigalic in razpečalo zadosti kvart in da bodo tepke rodile obilo vodenega čvička — o, potem bomo fižolkali in špano vlekli in kvartali in pili dan in noč in noč in dan! Na vrata našega ') Cudno, da ni zapisal z dvajsetimi otroci. . Op. pis. visokega deželnega zbora bomo pa trkali, da nam bolj nagradi naše vzorno delo, svojirn šolskim nadzornikom pa dopošljemo izkaz ubožnega znanja, ker hvalijo naše ljudske šole, delo in trud učiteljev, ke;1 govore, da ljudska šola vrši v zakonu stavljeno nalogo. Ti vsi skupaj nič ne vedo — gospod Kosec zna kositi po naših glavah. Toda naj počaka! Mi mu ne bomo več nastavljali svojih hrbtov, da bi na njih klepal svojo rejalistično koso ! Toda še druge strani se moramo tu dotakniti. (V množini govorim zato, ker govorim v imeni svojih tovarišev.) Žal nam je, a drugače ne gre. Listu, ki je prinesel tiste stavke, je urednik učiteljiščni profesor. On vzgaja sicer učiteljice, toda tudi te so naše koleginje. Ne moremo torej umeti, kako je mogoče, da vzprejme v svoj list kaj takega, kar očitno žali vse učiteljstvo. V vsi povesti ,,Sama svoja" nimata ona eksotična učitelja kar nič posla. Brez njiju vpliva se je ločila Milka od svojega očeta, živela sama zase in končno dobila svojega Pepčka. Tisti vmeček nima torej drugega namena, kakor da je priložil našemu stanu prav gorko zaušnico, katere seveda ne smemo kar tako ravnodušno spraviti, ali pa celo čakati, da nam prileti še na drugo lice. Bili so sicer časi, ko smo morali uklanjati svoje glave tujim željam in volji drugih, oni časi pa so že minili, in bilo bi nečastno od nas, ko bi ne poprijeli besede in peresa, kadar se brez najmanjšega povoda in vzroka meče blato na naš stan. S tem se naravnost od lista odganjajo ucitelji sotrudniki in naročniki. O, sedaj tudi umejem, od kod prihaja tvoja nesreča, ti rovtarski Gorjanec. Mislil sem se večkrat oženiti. Snubil sem in snubil, a od vsake snubitve sem ponesel domov koške in koše, košarice in košare. Na izbero jih imam, zakaj velika je moja zaloga, in lahko postrežem komurkoli, da se iznebim tudi teh spominkov in spominov. Zagovoril sem se namreč, da bom samotaril, dokler ne pride ,,zadnja ljub'ca — bela smrt!" Od kod tak odločen odpor? Lepo vas prosim, če taki gospodje o nas tako pišejo, mislijo in govore — je li čuda, da se mi odmikajo zapeljive ženske oči in da se zapirajo ženska srca vroči moji ljubezni? — — ,,Ljubljanski Zvon" je v prvi vrsti namenjen ženskemu svetu, pravi g. urednik in nadaljuje: BS skrbnim očesom bode torej pazilo uredništvo na to, da se ne vtihotapi vanj kaj takega, kar bi moglo žaliti nežno žensko čustvo". — Kako se o nas piše, to so gotovo čitale vse ,,Zvonove" naročnice. In potlej naj si človek upa stopiti pred nje? Mogoce je pa tudi, da se še v bodočih letih vtihotapi vanj kaj takega, kar bo žalilo naše čustvo. Toda to nič ne de! Saj imamo trde kože! Ge se pa Še kaj takega zgodi, stopil born na svoj vrt, kjer stojo v tem času prazni koli, okolo katerih se je ovijal Ijubi fižolček. Dokler zopet požene, bom lahko parkrat zamahnil. In če ne bo še to pornagalo, segel butn po svoji gorjanski batini. ^Ueber diese kčnnten Dicbter Schreiben liunderttausend Bande!" Gorjanec.