Naše napredovanje. Da se nam godi pod sedanjo vlado dobro. tega nam ne more nihče reči. Kar nas čuti slovenski, vsi nosimo še prej kakor slej jarem tujca na svojih ramenih. Kamor nas koli kličejo, povsodi nas ogovorijo v tujem jeziku in nekam mrzko jim je pri srcu, ako jim je kje treba slov. besede. Prijetno to ni, pa tudi prav ni, saj ne vemo, če nam izmanjka, kedar se vpraša za dolžnosti, le ene. Kotnur pa se naloži enako breme, njemu pae gred6 potlej tudi enake pravice. To, kakor pravimo, bila bi pravica, toda pri nas je ni doslej in težko, da še bodekmaln/ Krivica je že prestara. svoje korenine je zarila v vse očitno in malo, da ne že tudi v vse družbinsko življenje. Težko bi jp torej izrula celo vlada, ki bi nam bila prijazna, na tako bomo pa še dolgo čakali. Vse eno pa nas to ne overa, da ne terjamo še vedno svojib. pravic in jib. na žadnje tudi ne dobomo. Po času, prav po času se nam sicer odvija klobčič — dolgo hlapčevanje, toda na zadnje bode ga vendar-le konec in slov. ljudstvo stopi takrat veselo naprej, na stran drugih, kakor brat na strau brata. Srečen, kdor to učaka! >( Z ozirom na to pozdravljamo veseli uovo uredbo barona Pražaka, ministra za pravosodje. Kakor ved6 slov. listi, so namreč ravnokar gotove slov. tiskovine ga c. kr. sodnije. Na povelje g. ministra jih je priredil g. J. Kočevar, predsednik c. kr. dež. sodnije v Ljubljani. Njih število dosega 200 in se dob6 v drž. tiskarni na Dunaju. Na tiskovinab. samih že le ni Bog vč. kaj, da-si so g. predsednika stale obilo truda. Tem več pomena pa je v njib posledicah. Kakor po vseh uradnijah, tako je tudi pri sodnijah obilo reči, ki si ostanejo enake. Ako je torej njih oblika enkrat gotova, ostane lehko za vse enake slučaje tista, druge spremembe ni treba v njih, kakor da se zapiše va-nje drugo ime, drug kraj itd. Ce se tedaj natisae taka oblika, rabi sev leliko povsodi in pri vseh enacih slučajih. Casa in truda se pa tako prihrani veliko. Kar se tiče nemškega jezika, imajo c. kr. sodnije že zdavna take oblike tiskane in pravi se jim ,,tiskovine'f, slovenskih pa doslej ni bilo. Ako so hoteli t^daj pri kaki sodniji izdati kaj slovenski, trebijjim je bilo pripravljati si te oblike z nova ler so si jih tudi seveda le pisali. Da si te||a truda niso z lehka kje naložili, to si človelv ¦ lehko misli in to je bilo po 'večjem krivo, zakaj da so se s tako silo otemaK tudi pri sodnijah slov. jezika. * Truda, če ga ni skrajna sila, si ne nalaga nihee rad, potem pa koliko jih je bilo zmožnih za to? Se naši domači sodniki bili bi imeli z njimi svoje težave, saj so se izučili samo v nemškem jeziku. drugi. n. pr. nemški pa bi že celo ae bili v stanu si jih napraviti, ko bi bili tudi za to imeli voljo. Govoriti kak jezik pa pisati ga — to je dvoje reči, ki ne greste v eno šako. Odslej pa je konec teb težav in nobena sodnija ne bo imela \ei izgovora, da ne more v slov. jeziku razpravljati svojih poslov. Treba bode tej gospodi samo znati slovenski, visoki vladi pa, da nam ne pošilja več mož, ki ne znajo jezika, kakor ga govori ljudstvo. Oboje terja pravica in če kje, pri sodnijah se naj ne bije pravici v lice! česar smo pri tej novi uredbi g. ministra posebno še veseli, pa je to, da vidimo pri vladi, vsaj kar se tiee tega ministra, dobro voljo, postati tudi slov. ljudstvu pravični, nikakor pa si ne obetamo, da bode povsod gospodi, kakor jo imamo pri naših sodnijah, na tem migljaju g. ministra že dovolje, naj se poprime bolj in bolj slov. jezika pri svojih poslih. ,,Navada je železna srajca", pravi star pregovor in tako sleči je potlej že težava. Slov. ljudstvo še ima doslej visoko spoštovanje do gosposke in sodnije pri tem niso zadnje. One bodo pa še pri njem prišle tem- bolj v spoštbvanje, čembolj bode videlo, da jim je pravica prva, ne pa nemška ali laška beseda. Več in prej ko se bode torej v c. kr. sodnijali govorilo in pisalo s slov. ljudstvom v slov. jeziku, večje bode tudi zaupanje ljudstva do njih. Malo iz tega ne bo koristi in za to sodimo, da so te slov. tiskovine v resnici za nas —• napredovanje.