805 Znamenja Pesmi Sreten Perović PODOBA Iščem koga, da bi mu rekel besedo IZ SANJ ki ji bo verjel. Iščem bitje v kačjem levu mater prihodnjih otrok in neurij. 806 Sreten Perovič V pršavici izgovarjam besede in kot oljčni list zahajam za hribom Iz prastarih lišajev ob moji steni vrejo glasovi. Gorijo oči v noč se vraščajo roke. ZLAČNJENO OKO Kje je tisti ogenj nepoznani Kam ti čolni plujejo zavrto Skozi vrata v svet stopiti kani Zlačnjeno oko ves čas odprto Zlačnjeno oko na širnih svodih V zvezde in prepade se zadira Grenka cesta ga k svobodi vodi Zlo molitev zli svetnik prebira Zlačnjeno oko v gorje vpleteno V koreninje v grozo zaletavo Ven iz stene z nožem izgrebeno Glavo za čast nič časti za glavo Kje je tisti ogenj nepoznani Kje semen je tisto občutenje Čakaj marmor bije zvon zmajani Smrt življenja teži je vstajenje Zlačnjeno oko se v glad zazira S kletvo kot jetnik bogove biča Blaznost posvečenih pa ovira Temno noč da v njej kdo bil bi priča UMIRJENA Odšel sem KLETEV ti si ostala na poti da bi počakala na vonj po mesečini. S sabo sem odnesel pepel trenutka zgubljenega med sapami. Moja pot pa se ozre za svojim hrbtom. 807 Pesmi Potemnim glas Rojena a neokrepljena odidi h kesanju poleg groba! Šumenje pokorne reke prihaja do mene polno vrbovega listja in neukrotljivih rib Jasno ti je bilo: na kočijah se je prepeljal mesec z onega drugega tkanega obrežja. OBRAMBA Ubil sem ptico in zdaj ji pojem pesem da bi jo do kraja uspaval. Ptica še sliši moje besede ki prihajajo iz daljave: veseli se nemega slovesa. Peruti pušča med krvjo in soncem in kradoma pogleduje v topol ki pojema v slanem dimu. Ubil sem ptico; in to je neko rojstvo. Poslušava iste glasove ki prihajajo iz globine kot obramba in ohrabritev. MODRI ZVONOVI Na samotni steni čakam izgubljeni čas. Bilo je to ogledalo v galebovem kljunu in mesečini ali v jami kjer mah nagrizuje seme večnosti. Čakam žensko ki je šla v morje kot privid 808 Sreten Perović ko sem jo na dnu strasti nemočno klical. O dolga pot po kateri hodim bos in z blatom oškropljen z baklo v modri roki. ¦ ODMEV Sneg nekje nekje pa leto: sen podnevi — zli duh sna. Vero sem izdolbel z dletom pa na dnu ni bilo dna. Ko gorje bi zbral na dlani da bo v smeh vse to zajeto v željah se tedaj nastani sneg nekje nekje pa leto. PRIČAKOVANJE Za naslednjim hribom v mojem očesu JUTRA se igrajo pobrateni vranci. V dolini stalno naraščajo glasovi a jih od strahu se ne shsim. Glej nas megla na kolenih pred soncem. Za naslednjim hribom se poigravajo pobrateni vranci. PREDSOBA V somrak odidem: v listju ni tigrov LAHNIH na soncu pa drhtijo sence UDARCEV daijnih mehkih oblakov. Pot se vztrajno vzpenja zvita iz kamenja in zoglenelega listja. Ne prebujam zaspalih grobov. 809 Pesmi Za zmrzlim grmovjem pa nastavlja pasti brezšumnost. Hodim mimo mirnih hribov in se zatekam v predsobe lahnih udarcev. Ni smehljaja da bi utišal roke. Pot se vztrajno vzpenja in hribi razcepljeni na svoje sence napovedujejo jezero kjer usihajo stene. POZNA URA Skoraj bi pozabil, zakaj me je spomin privedel v to ulico. Ob tem nagnitem stebru je na leta klečal berač lep star berač kot iz pravljice. Slep ne da bi se kaj vznemirjal je bil tu kadarkoli me je pot zanesla sem. Vseeno kakšne besede je govoril toda glas mu je bil suh kot beraču iz pravljice. Za tem glasom je utripal velik zamolkel jok daleč od tega da bi hotel koga ganiti. Za veliko beračev sem vedel na svetu. Nekateri so igrali nekateri so v solzah peli ponekod nekateri niti glasu niso imeli. Poleg tega nagnitega stebra je postajal s praznima očesnima votlinama berač ki je svoje dlani obračal k tlom. Kovanci so padali k njegovim nogam dečki z ulice pa so jih pobirali. Nikogar ni prosil ničesar ni zahteval mimoidočim pa se je tudi kadar niso darovali enako zahvaljeval. 810 Sreten Perović Na tem vogalu se je mudil celo večnost. Čakal je blagoslavljal je ljudi miloščine pa ni sprejemal. Poslušal je tuje besede in daljne španske reke mislil na mlade plesalke in na granate. Jurišal je; in zmrznil je v tem velikem snu. Prevedel Andrej Arko ¦