DENIS PONIŽ, DIONIZOVE PESMI
Pesnik, esejist in kritik Denis Poniž, kronist sočasne pesniške ustvarjalnosti na Slovenskem v Naših razgledih, se med svojim pretežno esejističnim in teoretskim študijem poetike, literarne teorije in zgodovine ukvarja tudi s pesniškim ustvarjanjem; morda bolj v senci esejistike, ki ima v njegovem opusu večji obseg, vendar pa hoče priti v literarno zgodovino tudi kot ustvarjalec. To pa danes niti ni presenečenje, saj je pesnikov-teoretikov vedno več, pri čemer niti ni nujno, da izvirna ustvarjalnost sovpada z ločenimi teoretskimi dognanji.
Poniževe Dionizove pesmi, nastale so v letih 1972—73, se s svojimi razdelitvami na cikle Paradoksi, Bela gora sladki šelest, spevi o pohabljencih, Vsi misteriji tega sveta, ne približujejo najmodernejšemu, avantgardnemu pesniškemu izrazu na Slovenskem. Ničesar bistveno presenetljivega ni v njih, šokantnega, izrazito inovatorskega, da bi
* Denis Poniž, Dionizove pesmi, Založba Obzorja Maribor 1976, opremil Vaško Pregelj, str. 46.
veljalo  o  njih razmišljati  kot o  presežku mlajše tradicije.
Že cikel Paradoksi ohranja antropocentrična občutja sveta z izrazito vlogo prvoosebnega lirskega subjekta, razpetega med samoto, stisko, strahom, iz-mučenostjo, sanjami. . . Cikel ne zastavlja enotnega pesniškega projekta, niti vsebinskega niti kompozicijskega.
Drugi cikel, Bela gora sladki šelest, prinaša »popotovanjske skice«, erotična občutja in kontrastne impresije, kjer je dovolj možnosti za kontrastno variacijo sintagem, besednih zvez, od povsem konvencionalnih: »kakšne lepe besede; žar sončne luči; vsi misteriji tega sveta; pod sladkim bremenom; pred dražlji-vim vonjem; z golo kožo v vetru; med golimi zidovi; okus se spreminja; vonj po poželjivosti; rahli dih ustnic; nesrečni kamen samotar; nemirno valovanje trav;« do bolj pesniško in jezikovno inventivnih: »sentiment je nabrekla harfa; lupina je grič pozabljenja; sredica peče s svojim vonjem; dimenziji strahu sta trpljenje in evforija; slišim olesenelega konca, kako dirja skozi pre-duh mednožja; odmev bibavice v koži, ...« V posameznih tekstih (sled; da sem; mehkoba) so pesniška prizadevanja v tem ciklu po ubeseditvi čutnih dojemanj pojavnosti največja, niansi-rana v pomensko gostem, metaforičnem jeziku. Tudi cikel Bela gora sladki šelest ni enoten.
V tretji cikel, Spevi o pohabljencih, (s pripisom datumov: enaintrideseti maj, peti junij in šestindvajseti september) je zajet deloma aforističen, deloma ironično-paradističen splet treh tekstov, v katerih prihaja do veljave kaotična podoba sveta in zmedenega človeka v njem. Avtor cikla ne zastavlja dileme med pravilnostjo in nepravilnostjo, urejenostjo in neurejenostjo, smiselnostjo in nesmiselnostjo . .. sveta, ker ga ne aktualizira s stališča ideologije ali ideje nasploh, prav tako je človek v tem svetu razpet med nepomembnostjo, manipulacijo, neavtentič-
Denis Poniž, Dionizove pesmi
425
426
nostjo, neskladnostjo, kar daje celoti karakter kritike splošnobivanjske tematike brez individualnega karakterja, zlasti pa brez rešitvenega projekta. Temu ustrezna je metaforika, aforistična, z mnogimi »zgodovinskimi motivi in emblemi«, ki pa, kot kaže, nimajo povsem zgodovinske trdnosti in pomembnosti. Avtor jih verjetno uporablja zaradi »naslonitve« tekstovnega projekta cikla na lekseme, znane iz zgodovine, le-ti so v ciklu »opora« v razbiranju bivanjskih leg, pri čemer prevladujejo negativni, ironično-parodični... toni. Le-ti kažejo na bivanjsko resignacijo in nemoč.
Zadnji cikel, Vsi misteriji tega sveta, ni več tako abstrakten v naslanjanju na motivne opore — tu so razvidni pej-saži (Notranjska, O času in reki, Jutro) s folklorno-etnografskimi elementi, raz-vidnejšim, nemitskim jezikom, poved-nostjo, antropomorfizmi; do deloma »družinskih tekstov« (Včasih, Slučajno dvanajstega junija) in življenjskih spoznanj — Slovensko svetobolje (»najbolje je / če greš deset kilometrov / naokrog po dolini / in se vrneš / z malo sončnice / in razrezanimi podplati / in še bolje je / da ves čas / ne srečaš človeka / in ne rečeš besede« (44).
Poniževe Dionizove pesmi niso (po pričakovanju in po povedanem) pričakovano »dionizijske«, če razumemo pridevnik dionizičen kot razposajen, razuzdan, neumirjen ipd. Celota zbirke daje prej vtis bivanjskih stisk, pesimizma in resignacije, čeprav hočejo posamezni verzi in sintagme bralca zavesti, da- bi prepoznal v njih »uživa-štvo, slast.« Za pravo dionizijstvo je potreben veliko »lahkotnejši« izraz, kar se kaže tako v izboru motivike, leksike in gradnje verzov, zato je Poniževa zbirka v bistvu neskladje med »napovedano« ali »pričakovano« »vsebino« in njeno realizacijo, hkrati pa tudi znotraj aktualiziranih »tem« heterogena celota.