KAKO VODO DELAJO
IN DOVAŽAJO NA PARNIKIH
Pred našimi očmi so se pokazali vrtalni stolpi nad izviri nafte pri Neftedagu, solni odkopi v Karabugaskem zalivp, tovarna žvepla prav v središču pustinje Kara-Kum.
Težko živijo in delajo Ijudje v teh krajih. Kače, hrošči in kuščarji se skri-vajo poleti pred hudo vročino v pesku in prilezejo le ponoči iz svojih skriva-lišč. Clovek pa se ne more kakor kuščar ves dan skrivati pred vročino •— saj mora delati.
Težko diha, grlo se mu suši od vro-čine.   Edina rešitev je voda.   Vode  ie
malo, treba  je  varčevati  z vsakim ve-drom.
V Srednji Aziji imamo mesto Krasno-vodsk. Leži na obali Kaspijskega morja. Prav do obzorja je voda, a Ijudje marsi-katerikrat nitna»o kaj piti. Tista voda ni takšna, kakršno potrebujemo, slana je in grenka. Iz te slane vode delajo v po-sebni tovarni v mestu sladko vodo. A včasih se zgodi, da tovarna vode ustavi obrat. Tedaj je vse mesto odvisno od »prekmorskec vode. ki jo dovažajo na parnikih. Nemirno pričakujejo prebivalci parnik. Če se bo zakasnil, ostane mesto
brez vode. V Krasnovodsku se pogosto zgodi, da pripravljajo juho in kašo s slatino ter da kupujejo vodo po čašah na trgu.
Toda voda ni le pijača, .voda je tudi jed.
V vsaki kuman, v vsaki zeljnati glavi je do pet in devetdeset odstotkov vode. Če hočemo, da bi zrasle kumare, zelje, krompir, potrebujemo vodo za zalivanje vrtov, in sicer zelo mnogo vode: ne v čašah, marveč v sodih. Vode pa ni. Vrtov pač ni mogoče zalivati s slatino!
Preostane samo. da povrtnino pripe-ljejo od drugod. Pa tudi to ni vselej mo-goče: povrtnina se v vročini rada po-kvari in ne prenese dolgih prevozov. Ljudje morajo torej prebiti brez zele-njave. A zelenjava ni razkošje. Če člo-vek ne jč povrtnine, oboli za skorbutom.
In stroji? M\ strojem ni treba vode? Vodo potrebujejo lokomotive, parni kotli v tovarnah in kemični aparati.
Odkod pa naj vzamemo toliko vode, kolikor je potrebujemo?