List 34.
Nekaj opominovanja in svarjenja.
Nekteri ljudje so bolj sadja željni kot koza soli, in to ni zameriti,  zakaj  že perverau človeku je Stvarnik odločil
sadje v hrano. Tega pa vendar ne razumem, kako morejo biti taki snedeži tako kratkovidni enako kočastim gojzdnim prebivavcom, ki si nikdar ne porezujejo nohtov, da ne pre-vidijo, da vejice sadnih dreves ne bodo več rodile, ki se jim tako neusmiljeno pohlomastijo, dasiravno se bo brezvestni poškodovavec tudi živo spominjal prihodnje leto, kje se je bil lani češenj nazobal in bo zastonj precejal po njih sline. Poznal sem kmeta, terdega hribovca, ki je pozimi marljivo snažil sadno drevje, ter ga oprostoval nepotrebnih vejic, da ga je menj sneg stiskal, da niso tako silovito ser-diti viharji va-nj butali in da so ga skoz in skoz ložej pregrevali dobrotljivi solučni žarki; opazoval sem, kako so njegovi otroci, ko so se začele češnje opisevati, milo na-nje pogledovali, toda nihče si ne upa splezati na drevo, dokler sad ne dozori in gospodar ne privoli, ga oberati. Oj pač je bil vesel dan, kadar so smeli otroci iti na češnjo! Oče jih skerbno opominja, naj se čuvajo pasti, da naj vejice le kviško počasi pripogujejo k drevesu ne pa navzdoli in da listi ne bo smel več na češnjo, kteri bo vejice lomil; tudi e zraven pristavi, naj se po tistih vejicah češnje tičkom )uste, ki bi se drugač ne dale obrati, razun da se vejica fciomi, saj Bog tudi tem živalicam deli hrano.
Pridni Ipavci dobe marsikak sold za češnje, ki jih pervi prodajajo po naši deželi. Mislim, da dobro umejo, da bi se jim od leta do leta dobiček krajšal, če bi vejice po-gostoma lomili. S S tange skoraj vsako leto dokaj sodov lepih češinj v Ljubljani poprodajo in sem si svest, če bi ondi kmetje češnje nabirajo neusmiljeno veje lomili. da bi čez nekaj let jih komaj namest sodov kako canjo prinesli v Ljubljano pokazat. Čez Polšnjik grede sem vidil, kar me je bolj veselilo, kakor da bi mi bil posestnik podaril ves pridelek češnjevega drevesa, kjer bi se bilo ž njim nekaj mirnikov napolnilo, lepo visoko in široko drevo, ki je bilo od tal do srede do čistega obrano; od srede proti verhu pa so debele černe češnje lesketale zmed zelenega listja po visečih vejicah, da je bilo zares veselje, in hvale vredno je, da nisem pod drevesom ugledal ne odlomljenih več in ne listja ležati, pa tudi na češnji ni bilo zapaziti žalostnega sledu medvedove tace.
Večkrat sem bil nevoljen, ko je kak posestnik na travniku ali poleg njive posekal češnjo, letos pa bi bil že sam skorej kaj tacega storil. Dosihdob nisem mogel spoznati po sadu, ktere češnje so černice, ktere belice, ki so jih ptički in tatinski češnjarji zelene pozobali; letos so vendar dozorele, al ko pete z doma odmaknem, pride tatinska derbal, ki ne obere samo češenj, temveč jih tako oblomi, da ne najdeš na enem drevesu nobene cele veje in žito poleg češnje potepta, da ga ni moč ne žeti in ne kositi.
Po bukovih gojzdih tudi rastejo tanke gladke češnje. Njih belo cveteči verhovi, ko bukve okrog njih zelene, v pomladanski dobi lepo lišpaje gojz-d, kjer neutrudljive bče-lice sladki med naberajo; v poletni vročini pa tu gojzdne ptice, kamor ne dospejo človeške roke, najdejo hladno hrano. In kdo bi se nadjal? Za pešico dobrega sadu so skorej vse gojzdne češnje popadale pod tatinsko sekiro brezvestnih češ-njarjev.   Ptice so  gojzdom kaj  koristne živalice, in če jim
266
hudobna roka ugonoblja hrano, ki jim jo je Božja previdnost odločila, ne bodo pa tudi ptice branile, merčesom po gojzdu gospodariti.
Letos so češnjevi pridelki nasitili marsikak prazen trebuh, in kdo se bo čudil, če se bodo v svoji nerodovit-nosti kujale kakih deset let, da si pocelijo brezštevilne rane, ki jim jih je vsekala divjaška nehvaležnost?
Tepke so še najbolj srečne; z vsem drugim sadnim drevjem, kadar kaj obrodi, se pa tudi nehvaležno dela. Pač so vredni taki nehvaležni neobtesanci, da bi se z ueizbrislji-vimi čerkami zapisali v čeme bukve!
Kraja, kjer te baze ljudje stanujejo, nočem očitno razglasiti; le to želim, da bi kak omikan ptujec ali kak sadjorejec neusmiljeno polomljenih in odertih dreves ne zapazil, kajti on bi utegnil na vse usta okrog trobiti, da je velika sramota, da se taki ljudje prištevajo kranjskim pre-bivavcom.
Letos bo tudi lešnjikov prav obilo. Le škoda, da so nekteri ljudje tako nespametni, da jih potergajo, ko ima še jedro okrog sebe na debelo mleka, in jih morajo z nožem iz robčin spravljati. Pri Izraeljcih je bil neki človek zavoljo tega, ki je šel o prazniku derv naberat. na smert kaznovan. Kaj pa tisti lešnjikarji zaslužijo, ki so ob nedeljah komaj kje pri sv. maši, za popoldansko božjo službo še pa se ne zmenijo, dokler kaka lupina visi na kakošni leski? Judež je Zveličarja prodal za 30 srebernikov; lešnjikarju te baze je pa lešnjik ljubši memo Boga.
To jesen bo žiru na   kupe,   pa  tudi polhov  ne bo manjkalo. Ljudje žir za olje, da ž njim svetijo, v tej okolici kaj radi poberajo, in tudi marljivo polhe love.    Zato se pa kaj rado pripeti,   kadar je žirovo leto,   da ljudje zanemarijo, se s steljo o pravi dobi preskerbeti. Dobro je žirovo   olje,   koristna  je   polhova   mast,   in   ugaja   se   gerlq kadar se gladi s polhovo pečenko; al šembrano je žalostn«, če v hudi zimi živina stoji v blatu in ni pomladi pustih njv z čim namestiti!                                                               X.