339
Razne reči.
—  Strešne skodle ali krovnice (šinkelni) se na-rede trpežnejše, če se dva do tri dni namakajo v apnenem beležu in potem šele pribijejo na streho posušene. Take skodle se izvrstno branijo vremenskim spremembam in so še celo nezgorljive. Lesu prodre namreč v luknjice apno, katero se spoji na zraku z ogljikovo kislino ter postane potlej trdo, kar naredi skodle trdne in nezgorljive.
—  Da se ne zaduši živina, kadar ji v grlu zastane kaka jed, priporoča neki skušen kmetovalec na-brizgati živini v ušesi mrzle vode. Vsled tega otresa žival z glavo in največkrat tako sama odpravi napotek iz grla.
—  Da se odvrne krvotok goveji živini, to je, da se ubrani, da živina ne šči krvi, priporoča se žveplena
kislina (hudičevo olje). Majhna žličica žveplene kisline se vlije v bokal vode in s tako okisano vodo se vsak dan po leti okisa krma. O hudi vročini taka okisana voda, s krmo pomešana, tudi dobro deje prašičem.
—  Šotna nastelja kot zdravilo proti ščipanju konj.
V  hlevih konjske železnice (tramvaja) v Bremenu rabi v nasteljo izključljivo le šota. Opazovali so, da nekateri konji jedo to nasteljo, dokler še ni onečejena. Tistih konj potem nikdar ne ščiplje, če so bili tudi prej večkrat bolni za to bolezen.
—  Kako češplje ohraniti sveže do novega leta. Vzame se navadna steklenica s precej širokim vratom, napolni z lepimi češpljami in potem dobro zamaši. Steklenica se zakoplje vsaj pol metra globoko v zemljo in takrat vzame iz nje, kadar se češplje potrebujejo.
—  Store in korenine od posekanega drevja odpravljajo v severni Ameriki s tem, da zvrtajo jeseni v štor 45 % globoko in nekaj centimetrov široko luknjo, katero napolnijo s 50 9j solitarja in z vodo. Luknjo dobro zabijejo in spomladi odpro. Prilijejo kerozeno-vega olja Ur potlej zažgo. Štor zgori potem brez nobenega plemena, in le pepel ostane.
—  Osnaženje puškovnih cevi od svinca. Najprvo se cev dobro z vročo vodo izpere in potem posuši. Ako se puška od zadi nabija, zamaši jo zadi z za-maškom. Sedaj vlij v cev nekoliko živega srebra in jo zamaši prav dobro tudi od spredaj. Kadar si se prepričal, da je cev  na obeh   straneh  dobro   zamašena, tresi  jo
v
dobro tje in sem. Živo srebro spoji se kemično s svincem v amalgan, in cev postane čista, kakor da bi prišla ravnokar iz tovarne. Isto živo srebro je dlje časa rabno, ako se stisne in precedi skozi mehko usnje. Živo srebro gre namreč skozi usnje, svinec pa ostane v usnji.
—  Hruškov šampanjec. Sladke, prav sočne hruške dade se porabiti za izvrstno peneče vino (šampanjec) na naslednji način. Hruške se olupijo, z noži (ribežnom) ali s primernim strojem razrežejo in potem iztisnejo (iz-prešajo). Iztisneni sok se dene v sodček, ki se ne zabije, ter se pusti, da stoji mirno. Odprta veha pokrije se s koščekom platna. Čez dva ali tri dni prične se kipenje, vzdignejo se pene in drožje, ktere pa se morajo skrbno proč spraviti. Kakor hitro je to narejeno in se pri vehi ne delajo več pene, dolije se v sodček toliko kipečega soka (ki se je pripravil v kaki drugi manjši posodi), da je sodček poln. Napolnjeni sodček se dobro zabije in pusti potem ležati v kleti prav pri miru šest tednov.
V  tem času se izvrta 10 % nad dnom luknja, vtakne se vanjo pipa, ter pretoči ta tekočina, ki mora biti popolnoma čista, v šampanjske steklenice. Steklenice morajo se zamašiti (pa ne kakor je pri nas navada, ampak s kakim strojem, če tudi priprostim) ter potem z pečatnim voskom zakapati (glej 1. št. letošnjega Kmetovalca). Čez daljnje štiri tedne je vino pitno, in ga je težko ločiti od pravega šampanjca. Bolj če je uležano, bolje je.