CIRIL ZUPANC OKUPACIJA SELŠKE DOLINE Civilna oblast Obdobje italijanske okupacije je trajalo le od 12. do 24. aprila 1941. Ker je bilo tako kratko, Italijani niso utegnili vzpostaviti nikakršne oblasti na začasno okupiranem ozemlju Gorenjske. Med Poreznom in Davčo ter prek Blegoša je potekala Rupnikova obrambna linija. Od tod so se enote bivše jugoslovanske vojske umaknile in zapustile Selško dolino v noči na 10. april (četrtek) 1941. Obrambnih bojev na tem mej nem odseku sploh ni bilo in vendar si italijanska vojska ni upala prodirati takoj za umikajočimi se enotami naše vojske. Šele v petek 11. aprila okrog poldne je izvidniško oklopno-terensko vozilo prišlo na Jesenovec V njive, kjer so ljudje nabirali in odnašali različno blago v opuščenem vojaškem taborišču. Italijanski oficir je z oklepnega vozila nekajkrat ustrelil v zrak, da bi pre plašil ljudi, obrnil vozilo ter se vrnil proti bivši meji, od koder se je bil pri peljal. Šele naslednji dan, v soboto 12. aprila popoldne, so prišli v Železnike prvi italijanski vojaki. Ta vojaška predhodnica se je v Železnikih srečala z velikonočno procesijo. V nedeljo zjutraj 13. aprila so italijanski vojaki zasedli Skofjo Loko. Na vsej poti od Petrovega brda do Škofje Loke in do Ljubljane niso naleteli na odpor. Le porušeni mostovi so jih na maršu delno ovirali, ker so s pratežem morali iskati zasilne prehode prek Sore. Manjši karabinjerski oddelek se je v Železnikih začasno namestil v pro storih bivših občinskih uradov in na žandarmerijski postaji. Dne 24. aprila so se Italijani umaknili za bivšo državno mejo. Ze 22. aprila 1941 je na Gorenjsko prišel komisar za utrditev nemštva, dva dni zatem pa je civilno upravo na Gorenjskem prevzel Franz Kutschera — namestnik koroškega gauleiterja. Še isti dan je izdal prvo okupacijsko odredbo, s katero je začel urejati in si podrejati pokrajino. Dne 2. maja 1941 so bila razpuščena vsa društva in organizacije na Go renjskem. Za njihovo likvidacijo so bili imenovani likvidacijski komisarji. Imovina društev in organizacij je bila zaplenjena v korist nemštva. Dne 24. maja je bila ustanovljena Karntner Volksbund (Koroška ljudska zveza), katere pokrajinski voditelj je postal Viljem Schick. V Selški dolini so bile dotlej občine: Selca, Železniki in Sorica (oz. Zali log). Na njihovem območju so tedaj Nemci vzpostavili svoje občine (Gemein- deamt) ter imenovali župane (Biirgermeister). V Selcih je postal župan Franc Eenedik, lesni trgovec iz Dolenje vasi. V Sorici je postal župan Lovro Pintar, posestnik, trgovec in gostilničar. V Železnikih je prevzel županstvo sudetski Nemec Winsche Josef Hornitzky, oskrbnik pri veleposestniku Gustavu Eggru. 265 Ta Homitzky je prišel v Železnike kaki dve leti pred napadom na Jugoslavijo. Med ljudmi ni bil priljubljen, ker je javno izražal protijugoslovansko stališče, po značaju pa je bil ohol in nedružaben. Svojega petokolonaštva ni skrival in je javno hvalil nacistično Nemčijo. Dne 25. aprila dopoldne je manjša skupina nemških oficirjev prvič prišla v Železnike. Odšli so h Gustavu Eggru, kjer jih je sprejel Hornitzky. Prav z njegovim vsestranskim sodelovanjem je bilo v Selški dolini vzpostavljeno delo nemških občin. Na teh uradih pa so bili zaposleni povečini domači ljudje kol uradniki. Dne 6. avgusta zjutraj so borci Cankarjevega bataljona na Mošenjski planini v Jelovici ustrelili Hornitzkya. Prejšnjega dne je namreč prišel na to planino kot oskrbnik Eggrovega imetja, ki je v Jelovici imel velike gozdove. Na tej planini se je Hornitzky ustavil in prenočil. S seboj je imel lovsko puško. Osebno se je hotel prepričati, če je v Jelovici res kaj ubežnikov z Go renjske in iz Selške doline. Pred izselitvami v Srbijo je do tedaj namreč že precej ljudi zbežalo in se zateklo k svojcem ali v gozdove. Smrt tega človeka je znatno pripomogla k ustavitvi preseljevanja družin in posameznikov iz Selške doline. Hornitzky je Nemcem tedaj veliko pomenil. V vsej dolini niso imeli bolj vdanega in sposobnega človeka. Nalogo petokolonaša je bil dotlej odlično izpolnil. Za preseljevalni načrt se je vsestransko zavzemal in ga pomagal uresničiti. Prav on je bil tisti, ki je v Selški dolini tedaj odločal, kdo in kdaj bo prišel na vrsto za izselitev. Z njegovo smrtjo so preseljevanja v tej dolini začasno prenehala. Za Hornitzkyem je v Železnikih postal župan Jože Demšar. Večkrat je bil poklican v Skofjo Loko in v Kranj, preden je v to privolil. Postavili so ga pred odločitev: ali izgon in preselitev, ker je bil rezervni oficir in načelnik Sokola v Selški dolini, ali prevzem županstva in s tem ohranitev imetja. Pri stal je. Ko se je zjutraj 4. junija 1942 s kolesom peljal v službo, ga je nekdo sredi Železnikov pod Zijalko, menda iz osebnih razlogov, ustrelil. Dne 22. avgusta 1942 je na cesti med Dolenjo vasjo in Selci zaseda Selške čete ustrelila selškega župana, ko se je s kolesom peljal v službo. Zamenjal ga je komandir orožniške posadke v Selcih. Tretji župan v Železnikih je postal Avstrijec Brunner. Ko je avgusta 1943 izginil mesar Podboršek, s katerim je Brunner precej sodeloval, se ni počutil več varnega pa je dosegel, da so ga jeseni 1943 premestili. Vrnil se je na Koroško. Za njim je postal župan neki Knaup. Ker se je bal za svojo glavo, je sovražno dejavnost opravljal zelo rafinirano. Mrežo ovaduhov, ki jo je bil razpredel Brunner, je le previdno uporabljal. Ob napadu na Železnike no vembra 1944 ni bil v trgu ter je bil potem, ko so bili nemški orožniki od tod pregnani in Železniki osvobojeni, premeščen v Šentvid pri Ljubljani. Poslej je do osvoboditve posle županstva iz Železnikov prevzelo županstvo v Selcih. Ta upravno-administrativni ukrep pa je bil zgolj formalen, saj je županstvo obvladovalo samo naselje Selca, kjer je bila močnejša orožniška posadka. Sorazmerno mirno je vojno preživelo nemško županstvo v Sorici, kjer ni bilo sprememb. Komandir orožniške posadke v Železnikih je bil Mengele. Aretiran je bil septembra 1944 in z njim še neki orožnik v posadki pri mostu na Praprotnem. Osumljena sta bila simpatiziranja z atentatom na Hitlerja 20. julija 1944. 266 Važnejši okupacijski ukrepi V začetku maja 1941 so aretirali v dolini vse župnike in jih izgnali na Hrvaško. Aretirali so tudi nekaj učiteljev, večina od njih se je pravočasno umaknila, in nekaj družin ter jih preselili v Srbijo. V maju so tudi iskali in aretirali nekaj mladeničev, za katere so zvedeli, da so se bili prijavili kot prostovoljci v bivšo jugoslovansko vojsko. Lastniki orožja so morali na občinah oddati svoje lovsko in športno orožje. Pod najstrožjo kaznijo je bilo tudi zapovedano oddati vsakršno vojaško orožje in opremo. Nemci so pobrali tudi motorje in avtomobile, le zdravnici so pustili osebno vozilo. Že v maju 1941 so morali na Gorenjskem izginiti vsi slovenski javni napisi. Vse je dobilo nemška imena. Zadnje dni maja so tudi v Selški dolini začeli popisovati prebivalstvo in hkrati vpisovati v Koroško ljudsko zvezo. Ker je bil popis prebivalstva obvezen in je bil pred komisijo hkrati tudi »prostovoljen« vpis v navedeno stranko, je bil ta vpis seveda množičen. Večina prebivalstva je namreč imela vpis v stranko za del splošnega popisa. V začetku junija so zamenjali denar; 1 marko za 20 din. To so bile oku pacijske marke in s to zamenjavo je bila Gorenjska čez noč oropana. Tisti, ki so imeli svoj denar naložen v inozemstvu, so morali oddati valutne knjižice. Zadnje dni julija 1941 je bilo novo popisovanje. Tokrat je šlo za podatke o rasnem poreklu. Ugotavljali so rodovno poreklo in merili obliko glave (loba nje). Prebivalstvo Gorenjske so razvrščali v naslednje skupine: 1. Nemci, 2. prebivalci možnega nemškega porekla, 3. prebivalci, ki kažejo naklonjenost ponemčenju, 4. in 5. prebivalci, ki so iz različnih vzrokov nemštvu neprila godljivi in jih bo treba izseliti, 6. prebivalci, ki jih je treba uničiti: idejno- politični nasprotniki nemštva in nacizma ter slaboumni in pohabljeni. To popi sovanje se je v Selški dolini zaključilo 2. avgusta 1941. Novembra 1941 je bila uvedena racionirana preskrba (na karte, pike). Zlasti je bilo občutno pomanjkanje tekstila. Kutschera je že 30. aprila 1941 na zborovanju v Kranju izjavil, da ie odslej »Gorenjska za vselej priključena nemškemu rajhu«. Pa se je zmotil To je bila le njegova velika želja. Do priključitve Gorenjske Tretjemu rajhu namreč nikdar ni prišlo, ker Gorenjska ni bila »pomirjena«, pač pa se je na njenih tleh razvnel narodno-osvobodilni boj, ki se je končal s porazom in izgonom okupatorja. Vojaška okupacija Enote italijanske vojske, ki so v dneh od 11. do 14. aprila 1941 šle skozi Gomjesavsko, Bohinjsko, Selško in Poljansko dolino proti Ljubljani, so pri padale XL armadnemu korpusu oziroma IIL grupi alpincev, ki je bila sestavni del tega korpusa. Od severne strani je čez Karavanke prodrla 1. planinska divizija, ki je bila v sestavu XLIX. nemškega korpusa. Razmejitev med Nemčijo in Italijo na ozemlju okupirane Slovenije je že 12. aprila določil Hitler. Nemški zunanji minister je svojega rimskega kolego o tem podrobneje seznanil 22. aprila na Dunaju in po tem nemškem stališču so se italijanske enote morale umakniti z Gorenjske. 267 Kolona pripadnikov nemške okupacijske vojske v muzeju.) Selški dolini. (Po fotografiji Loškem Na odseku Vršič—Ziri je ostala v veljavi bivša državna meja. Od Zirov dalje se je usmerila vzhodno tj. po grebenu Polhograjskih Dolomitov, se čez Katarino spustila med Šentvid in Šiško, zavila mimo Črnuč proti Lazam do reke Save. Okupacija Gorenjske je uradno sicer imela civilno obliko, saj je bil ime novan šef civilne uprave (Chef der Zivilverwaltung fiir die besetzten Gebiete Karnten und Krain). Tako sta bili okupirani tudi Štajerska in Koroška, katerih šef civilne uprave je bil v Mariboru. Z vstajo decembra 1941 na Gorenjskem se je stanje bistveno spremenilo. Na zunaj je civilna uprava sicer še ostala, bile pa so uvedene tipične policijske in vojaške oblike okupacije. Sploh so policijske in vojaške enote povsod nastopale in »delale red«, kolikor jim je to vsaj spočetka uspevalo. Gorenjska je torej bila de facto vojaško okupirana. Sprva so Nemci računali, da bodo okupirano ozemlje obvladovali z razpo redom močnejših orožniških postaj. V Radovljici in v Kranju so vzpostavili orožniški okrožni poveljstvi, ki sta namestili orožniške postaje povsod tam, kjer je bil sedež občine pa tudi v nekaterih manjših krajih. Nemško orožništvo na Gorenjskem je bilo podrejeno višjemu poveljstvu v Salzburgu. V Kranju je bilo tudi poveljstvo 181. rezervnega policijskega bataljona (v nadaljnjem besedilu: RPB), ki je svoje čete in vode imel razporejene po važnejših krajih Gorenjske. Orožniške posadke v Selški dolini so bile: v Selcih, Železnikih, na Zalem logu, v Sorici in Davči. V vsaki od teh je bil po en orožniški vod (25—30 mož). 268 Leta 1942 so postavili še orožniško postojanko na Bukovici z nalogo, da skrbi za varnost prometa na cesti od Soteske do Dolenje vasi ter za varstvo mostov v Luši in na Praprotnem. V Sorici in Davči so bili tudi graničarji, ker je bila tam meja med Nem čijo in Italijo. Ze julija 1941 so Nemci morali okrepiti svoje okupacijske enote na Go renjskem. V Radovljico je prišel 72., v Kamnik pa 171. RPB. Operativno pod ročje 181. RPB se je tedaj zožilo na območje orožniškega okrožja Kranj. Ti ba taljoni so imeli po 400 mož oziroma 4 čete po 90 do 100 mož. Dne 8. avgusta 1941 so Nemci organizirali vojaški pohod v Jelovico. Po vsej verjetnosti je bil pri tem polno angažiran 72. RPB, 181. RPB pa le delno. Sodelovala je tudi manjša vojaška enota, v katere sestavu sta bila dva brdska topiča (topniški vod). Cankarjev bataljon se je tedaj spustil v boj na improvi ziranih položajih na Rženovem robu okrog Lipniške planine in se je, ko je bila premoč sovražnika očitna, organizirano umaknil. To borbeno srečanje je bilo za Nemce dovolj zgovoren dokaz, da imajo in bodo imeli opravka z orga nizirano in borbeno vojsko. Decembra 1941 se je z borci Cankarjevega bataljona pri Mohorju, v Rov- tah, na Črnem vrhu, pri Poljanah in na Gabrški gori v glavnem boril 181. RPB, kateremu je pri tem v največji možni meri pomagalo orožništvo, razp>o- lejeno na tem območju. Istočasno sta bila v sicer manjših akcijah angažirana tudi 72. in 171. RPB na svojih območjih. Proti koncu leta 1941 je nemška okupacijska oblast dobila še izrazitejši vojaški značaj. V Kranju so že poleti 1941 ustanovili naglo vojaško sodišče in s tem v zvezi se je 2. avgusta 1941 začelo streljanje talcev. Decembra je bil gauleiter Franz Kutschera premeščen na Poljsko v Var šavo, kjer je kasneje kot krvnik poljskega ljudstva z glavo plačal svoje zlo čine. Nov gauleiter je postal dr. Fridrich Rainer. Ko je 18, decembra 1941 v Kranju na javni prireditvi prevzel oblast, je moral priznati, da Nemci pri čakujejo še težke boje s partizani. Strašil je ljudi s »komunistično« nevar nostjo in jim zagotavljal varnost v novem redu Tretjega rajha. Istega dne se je udeležil pogreba 46 padhh vojakov 181. RPB, ki so 12. decembra padli v Rovtah. Druga važna organizacijska sprememba je bila v tem, da dotedanji orožniški poveljnik Handl ni bil več namestnik komandanta štaba »Alpen- land«, pač pa 21. decembra postal »Fiihrer des Einsatzes in Veldes«. Njegov neposredni predstojnik je s tem postal general Ervin Rosener. Ob koncu leta 1941 so bile na Gorenjskem že naslednje policijske in vo jaške enote: 44. RPB v Skofji Loki, 171. RPB v Radovljici, 181. RPB je bil premeščen iz Škofje Loke v Kamnik, 182. RPB v Kranju, 325. polic, bataljon v Kranju, 322. bataljon poljskih strelcev (Landesschutz, v nadaljnjem besedilu: LB) v Domžalah, 499. LB v Skofji Loki, 857. LB na Jesenicah (s četami na Jesenicah, Bledu, v Radovljici in Bohinju). SS-Gruppenfiihrer in policijski generalpodpolkovnik (Polizei-Generalleut- nant) E. Rosener in polkovnik (Obcrst) Handl sta vodila priprave za napad na Cankarjev bataljon v Dražgošah. Osebje njunih štabov na Bledu in v Salz- burgu se je tedaj noč in dan mrzlično pripravljalo. Brž ko je Cankarjev bataljon ob koncu leta 1941 prišel v Dražgoše, je Selško dolino, od Škofje Loke do Železnikov, začelo zasedati nemško vojaštvo. Za napad na to vas so pritegnili: SS polk »Wiesland« in 5 rezervnih policijskih 269 bataljonov, ki so bili tedaj že razporejeni po Gorenjski, in to: 83., 93., 171., 181. in 325. RPB. Ti bataljoni so z zasedbo vasi obkoljevali Jelovico po sek torjih: Selška dolina, Nemilje—Besnica—Kranj, Jamnik—Kropa—Dobrava. Poleg tega so na vsem ozemlju Gorenjske poostreno nadzirali teren orožniki in vojaki bataljonov poljskih strelcev, in to: 322. bataljon v Domžalah in 857. bataljon na Jesenicah. S Cankarjevim bataljonom se je neposredno boril SS polk »Wiesland«, sodelovala pa sta tudi 44. RPB in 499. LB, ki sta bila nastanjena v Škofji Loki in je to bilo njuno operativno področje. Luksemburžani, ki so bili vojaki v 44. RPB, so se uprli in odklonili sode lovanje v bojih za Dražgoše. Zagovarjali so stališče, da so tudi sami pripadniki okupirane države in da so v policijski enoti le zaradi vzdrževanja reda in miru, nikakor pa zaradi vojaških operacij. Nemci so ta upor kruto zatrli, po bojih v Dražgošah pa so bili policisti Luksemburžani premeščeni z Go renjske. Dvesto borcev Cankarjevega bataljona se je od 9. do 11. januarja 1942 borilo proti 3000 do zob oboroženim vojakom. Približno toliko vojaštva je Jelovico istočasno imelo obkoljeno. Razmerja sil ni mogoče primerjati. Parti zanskih borcev je bilo malo in naboje so imeli preštete. Nemci so tedaj zmogli pritegniti v boj še več vojaštva, municijo in bojno opremo pa so si po potrebi sproti dovažali. Spomladi 1942 se je orožništvu, graničarjem, policijskim enotam in polj skim strelcem pridružila na Gorenjskem še 3. motorizirana orožniška četa »Alpenland«. Pokazala se je namreč potreba po tako imenovanih letečih od delkih, ki bi bili sposobni kar najhitreje intervenirati, kjer bi se pojavili partizani. Dne 25. junija 1942 je Himmler izdal posebna navodila za protipartizanske ukrepe na Štajerskem in Gorenjskem, in to: vse moške, ki podpirajo parti zane, je treba pobiti, ženske pa odpeljati v koncentracijska taborišča; rasno primerne otroke aretiranih staršev je treba spraviti v posebna taborišča »Le- bensborn«, kjer bodo ponemčeni. Dne 2. julija 1942 so nemške oblasti na Gorenjskem morale uvesti policij sko uro od 20. ure zvečer do 6. ure zjutraj. Prepovedana je bila vožnja s kolesi in civilnemu prebivalstvu prepovedan obisk gostiln. Vožnjo s kolesi so dovolili šele 1. oktobra, obisk gostinskih lokalov pa 1. novembra tistega leta. Julija 1942 so na Gorenjskem spet popisovali prebivalstvo. Sestavljali so hišne popisnice (Hausliste). Zaradi kontrole o gibanju prebivalstva je poslej morala v vsaki hiši biti na vidnem mestu obešena popisnica, kjer so bili vpi sani prebivalci posamezne hiše. S tem ukrepom so Nemci hoteli doseči točen pregled prebivalstva oz. preprečiti ali vsaj znatno omejiti ilegalo, odhajanje v partizane in delo aktivistov na terenu. Dne 2. julija 1942 je Rosener že imel izdelan načrt vojnih operacij proti partizanom na Gorenjskem. V Poljanski dolini je nemška ofenziva trajala od 13. do 17. julija, v Selški dolini od 25. do 27. julija, v Blegošu od 3. do 5. avgusta in v Jelovici od 10. do 12. avgusta 1942. Proti nekemu bataljonu I. grupe odredov (»Gorenjske«) ter proti Kranjčevemu in Simonovemu bataljonu II. grupe odredov (»Štajerske«) je težišče ofenzive nosil 18. SS planinski polk (poveljnik polkovnik Herman Franz). Polk je bil okrepljen s topovi in mino- metalci ter s tankovsko četo. V tej poletni sovražnikovi ofenzivi so sodelovale tudi orožniške enote ter čete rezerv, policijskih bataljonov območij, na katerih 270 ?0 se bili boji. Partizanov tedaj v Poljanski dolini ni bilo niti 500, na območju Blegoša kakih 250 in v Jelovici okrog 150 do 200. Od Nemcev se je te ofenzive udeleževalo kakih 15.000 vojakov. Dne 8. septembra 1942 je 18. SS planinski polk ponovil ofenzivo v Jelovici. Tu je tedaj bila Selška četa in pri njej štab I. grupe odredov, vsega skupaj kakih 70 do 80 borcev. Dne 16. oktobra 1942 so nemške čete obkolile in preiskovale južni rob Jelovice in vasi Lajše, Jamnik, Nemilje, Mohor. Sodelovale so naslednje enote: 1. bataljon 4. policijskega polka, del 3. bataljona 19. policijskega polka ter iz formacije Alpenland 2. in 3. motorizirtna četa, planinska policijska re zervna četa in planinska četa težkega orožja (4 planin, topovi). Na kakih 50 partizanskih borcev je tedaj na tem sektorju napadalo blizu 1.500 nemških vojakov. Dne 27. septembra 1942 je v Kranj prišel gauleiter Koroške in šef civilne uprave za Gorenjsko dr. Rainer. Obljubil je, da preseljevanj civilnega prebi valstva ne bo več in da bo Gorenjska postala del Tretjega rajha. Kdor se je bil vpisal v Koroško ljudsko zvezo, bo s 1. oktobrom 1942 dobil nemško državljanstvo do preklica. Za to »veliko čast« pa so Gorenjci dolžni zvestobo Hitlerju in rajhu ter morajo služiti v delovnih in vojaških enotah rajha. Seveda tudi ni pozabil poudariti, da je partizanstvo na Gorenjskem zatrto. Te jeseni so na Gorenjskem uvedli dve novi vrsti enot, s katerima so želeli temeljito obvladati okupirano ozemlje. Pri orozniških postajah so začeli ustanavljati vaške straže, gestapo (Geheime Staatspolizei — tajna državna policija) pa je začela ustanavljati »proti-banditske« skupine (Gegen-Banden Gruppen), ki se jih je kmalu prijelo ime raztrganci. Vaško stražo v Železnikih so partizani že novembra 1942 razorožili. Ob koncu januarja 1943 so partizani napadli Dolenjo vas ter pobrali orožje vaški straži. V Sorici, Danjah in Ravnah je vaška straža še leta 1944 sodelovala z orožniki v Sorici. V radovljiškem orožniškem okrožju je bila formirana grupa »Gegen- Bande Filip«, v kranjskem pa »Gegen-Bande Ludwig«. Ime sta te grupi dobili po gestapovcih, ki sta ju vodila. V Selški dolini so se raztrganci prvič pojavili novembra 1942, in sicer v Knapih ter pri Mohorju. Ljudje so jih takoj pre poznali, zato v Selški dolini niso bili uspešni. Leta 1943 je bilo na Gorenjskem okrog 1.500 nemških orožnikov. Razpored nemških orozniških posadk v Selški dolini je ostal isti, le število orožnikov v Železnikih in Selcih se je povečalo. Posadki graničarjev v Sorici in Davči sta bili že tretje leto enaki. Posebej za boje s partizani je bil določen 19. SS planinski polk, katerega 3. bataljon je imel štab v Kranju, čete pa v Kranju, Škofji Loki, Selcih in Poljanah. V Škofji Loki je bil tudi 499. grenadirski rezervni bataljon. Posebne čete formacije »Alpenland« so bile v Kranju, Kamniku, Radovljici in na Bledu. Dne 14. julija so Nemci pripeljali pod Dolenjo vas 19 talcev iz Begunj. Tu so jih postrelili. Dne 26. avgusta 1943 so Nemci že zasedli železniško progo Podbrdo— Gorica. Ukinili so orožniško postojanko Zali log, oktobra pa so se orožniki in graničarji umaknili tudi iz Davče. Orožniška in graničarska posadka v Sorici sta bili poslej številčno nekoliko večji ter preko Podbrda in Bohinja vezani na poveljstvo v Radovljici. 271 Ker so bile oktobra in novembra 1943 ukinjene nekatere orožniške postaje na Gorenjskem, je okrožno orožniško poveljstvo v Kranju ustanovilo posebno ojjerativno orožniško četo s Eedežem v Škofji Loki, posebej opremljeno in izurjeno za boje s partizani na območju tega orožniškega okrožja. Sovražnikova novembrska ofenziva leta 1943 j-e zajela Jelovico, Selško in Poljansko dolino, Ziri, Idrijo in Cerkljansko. Trajala je od 13. do 23. novembra. Nemci so jo planirali in izvedli pod šifro »Traufe« (klešče), ker je bila izvajana po principu obkolitvenega manevra. Z njo so hoteli obkoliti in uničiti parti zansko Triglavsko divizijo, v okviru katere so se borile Gradnikova, Prešernova in Vojkova brigada. Južni del klešč je sovražnik zapiral na črti Polhograjski Dolomiti—Ziri—Idrija—Cerkno, severni del pa na črti Skofja Loka—Kranj— Jelovica—Porezen. Na območju Selške doline so bile angažirane orožniške in graničarske enote, razporejene v tej dolini, 19. SS planinski polk in 499. grena- dirski bataljon. Kot nova enota se je tedaj pojavil še akcijski orožniški bataljon »Honel«, ki je iz Bohinja preko Ratitovca in Sorice prodrl v Selško dolino. Spomladi 1944 se je tudi na Gorenjskem pojavilo domobranstvo. V Skofji Loki so domobransko enoto ustanovili že v prvi polovici marca, kasneje pa še drugje po Gorenjskem. Nikjer domobranci niso imeli posebnih postojank, pač pa povsod le skupaj z Nemci. Neposredno jih je nadziral in vodil gestapo. Tega leta poleti in jeseni so domobranci poskušali priti tudi v Selško dolino. Lepak z razglasom o streljanju talcev po likvidaciji železnlkarskega okupacijskega župana J. Hornitzkega. (Original v Loškem muzeju.) 272 Maja 1944 je bilo na Gorenjskem 9.275 nemških vojakov in 596 domo brancev. V Selški dolini so bile sovražnikove postojanke (policisti, orožniki, graničarji) v naslednjih krajih: Praprotno, Dolenja vas, Selca, Železniki, So- rica, Petrovo brdo. Od 3. do 10. junija 1944 so Nemci ponovili ofenzivo »Traufe«, vendar tokrat z nekoliko manjšim številom vojaštva. Selška dolina je bila tiste dni zasedena z okrog 1.500 nemškimi vojaki, v sosednji Baski grapi pa jih je bilo kakih 1.800. V teh bojih proti partizanom je tedaj največjo brutalnost pokazal nemški bataljon »Heine« iz Idrije, ki je teroriziral in pobijal civilno prebivalstvo na Cerkljanskem. Dne 12. junija so Nemci in domobranci zaradi izdaje napadli okrožno gospodarsko komisijo pri Zakrašniku pod Lenartom. Padlo je 9 žrtev. Od 16. do 20. junija 1944, ko so se brigade 31. divizije zadrževale na planinah v Jelovici, so nemške enote vzpostavile obroč na črti Bohinjska Bistrica—Bled, Bled—Kranj—Škofja Loka, Škofja Loka—Železniki—Petrovo brdo. Na vsej tej črti so bili v glavnem razporejeni policijski bataljoni in orožništvo, v smeri Jamnik—Mošenjska planina—Rovtarica—Ratitovec pa je prodiral planinski polk. Ob napadu na Železnike od 19. do 21. novembra 1944 je bilo v Selški dolini naslednje število sovražnikovega vojaštva: v Sorici 800 graničarjev in 17 domobrancev, na Petrovem brdu 65 graničarjev, v Železnikih 52 orožnikov, v Selcih 40 orožnikov, v Dolenji vasi 72 orožnikov, na Praprotnem 6 orožnikov in 10 domobrancev, v Skofji Loki pa 2295 vojakov (orožniki, policisti, gre- nadirji, domobranci). V Gorenji vasi (Poljanska dolina) je tedaj bilo 127 nem ških vojakov in 140 domobrancev. 31. divizija, ki je napadala, je štela 2.248 borcev. Postojanko v Železnikih sta neposredno napadala dva bataljona, vse druge enote pa so bile razvrščene zunaj Železnikov za zavarovanje akcije oz. zaradi blokade Selške doline. Bile so močnejše sovražnikove intervencije iz naslednjih smeri: iz Baske grape preko Petrovega brda; iz Bohinjske doline preko Sorice, Ratitovca oz. Jelovice; iz Kranja preko Jamnika; iz Škofje Loke; in iz Poljanske doline preko Rovt. Sredi februarja 1945 je bil z Gorenjske umaknjen 14. SS policijski polk. Na Gorenjsko je prišel po razpadu Italije jeseni 1943. Prej je bil v Franciji in pred prihodom na Gorenjsko na Hrvaškem. Višji SS policijski vodja 18. vojnega okrožja (Salzburg) je v dnevnem povelju 13. februarja 1945 o preme stitvi tega polka med drugim priznal tudi naslednje: ». .. Poleg naštetih manj ših in večjih akcij, posebno v Ljubljanski pokrajini in v težkih obrambnih bojih na Gorenjskem, je bil polk pod vodstvom polkovnika Rickela v akciji »Snežni metež« (Schneegestober) med 6. decembrom 1944 in 7. januarjem 1945 in tudi v bojih v okolici Zirovskega vrha hudo prizadet... 225 padlih, 850 ranjenih in 15 pogrešanih ...« Od jeseni 1944 do osvoboditve je bil na Bledu tudi bataljon »Schuma«, v katerem so bili predvsem Ukrajinci v nemški vojski. Tudi ta je nekajkrat bil udeležen v bojih proti partizanom na planinah Jelovice in je preko nje prodrl tudi v Selško dolino. Sovjetski izdajalski general Vlasov je poveljeval t. i. »Ruski osvobodilni armadi«. Leta 1944 se je nekaj enot te armade nastanilo v Ljubljani, na Dolenjskem (Žužemberk) in Notranjskem, kjer so v glavnem varovali promet po železniški progi na odseku Ljubljana—Postojna. V prvi 18 Loški razgledi 273 polovici februarja 1945 se je večja enota teh vlasovcev pojavila v Poljanski dolini ter od tu ropala in terorizirala prebivalce naselij južnih pobočij Blegoša in Gabrške gore. V bojih proti Škofjeloškemu odredu od 9. do 11. februarja 1945 na sektorju Javorje—Martinj vrh je tedaj verjetno sodeloval tudi 28. SS policijski polk. V vasi Kališe in pri Sv. Križu se je 28. februarja 1945 vgnezdilo 90—100 domobrancev, naslonjenih na nemško posadko v Selcih. V noči na 10. marec jih je z borbo pregnala Prešernova brigada. S približevanjem fronte v Italiji in na Balkanu je Slovenija postala nepo sredno vojaško operativno zaledje, preko katerega so se premikale velike ope rativne enote. Ti premiki so povzročili, da je bila gostota nemškega in njiho vega satelitskega vojaštva na Gorenjskem vedno večja in se je stopnjevala vse do maja 1945: — 14. SS divizija (sestav: 29., 30. in 31. pehotni polk, arti lerijski polk in dopolnilni polk) je spomladi 1945 štela kakih 8.000 mož, borila se je na sremski fronti, pred Budimpešto in je marca 1945 prišla na Gorenjsko; —• 184. polk strelcev je bil tudi na Gorenjskem: Štab in 921. bataljon sta bila v Kranju, 517. bataljon v Radovljici, 927. bataljon na Bledu in 928. bataljon v Šentvidu pri Ljubljani; — 28. SS policijski polk TODT (delovne, inženirske enote) je štel kakih 1.200 mož: Štab je imel v Stražišču pri Kranju, bataljone pa v Šentvidu, Naklem in na Brezjah; —17. SS policijski polk je prišel na Gorenjsko sredi marca 1945, prej je bil na vzhodnem delu Koroške; — SS podoficirska šola je bila v Ljubljani in je štela kakih 1.700 gojencev; — Šolski polk divizije »Brandenburg« je imel bataljone na Bledu, v Šentvidu, Kamniku in Domžalah in so bili elitne enote, sestavljene predvsem iz Prusov. Velike in zadnje sovražnikove ofenzive na enote 9. korpusa, ki je imela dva dela: »Pričetek pomladi« (Friihlingsanfang) od 19. do 24. marca ter »Konec zime« (Winterende) cd 24. marca do 2. aprila 1945, so se z Gorenjske strani udeležile naslednje nemške enote: 14. SS divizija, 438. divizija za po sebno uporabo, 13. SS policijski polk (8. marca 1945 prepeljan s Koroške v Bohinjsko Bistrico), 17. SS policijski polk, 28. SS policijski polk, SS podofi cirska šola in šolski polk divizije »Brandenburg«. Ob vseh teh enotah so na stopali tudi domobranci, ki so opravili delo mrhovinarja. Dva polka 14. SS divizije sta ofenzivo začela, ko sta v dneh od 19. do 21. marca iz Bohinjske doline čez Jelovico prišla v Selško dolino. Prvi del te ofenzive se je zaključil okrog 24. marca, ko so se zaprle klešče sovražnikovih enot na prostoru med dolinami rek Idrijce, Bače in obeh Sor. Drugi del ofenzive se je potem odvijal na območju Trnovskega gozda, Vojskarske planote, Cepovanske doline in Banjške planote ter se zaključil okrog 2. aprila 1945. Za Selško dolino se je ta ofenziva končala 6. aprila, ko se je znaten del enot, ki so ofenzivo začele, v dneh od 3. do 6. aprila po tej dolini spet vračal v garnizone na Gorenjskem. Ceni se, da je čez Jelovico, po dolini in po vojaški cesti Sopotnica—Blegoš šlo tedaj okrog 5.000 vojaštva, ki se mu je pri Rovtah zoperstavila le pred hodnica Škofjeloškega odreda, na Poreznu pa enote 19. SNOB Srečka Kosovela. Dne 30. aprila so Nemci zapustili postojanki na Petrovem brdu in v So- rici, ki sta se z enotami v Baski grapi v noči na 1. maj umaknili proti Jese nicam. Selško dolino oz. postojanko v Selcih so nemški vojaki zapustili šele 7. maja zvečer. 274 Utrjevanje meje Ze 12. aprila 1941 je Hitler določil, kako naj bo razkosana Jugoslavija ter s tem načelno določil nove razmejitve. V navodilih za razkosanje Slovenije je bilo med drugim tudi določeno: ozemlje bivše Štajerske, razširjeno proti jugu z okrog 90 km širokim in 10 do 15 km globokim pasom pripada pod Gau Steier- mark, severni del Kranjske (Gorenjska) z mejo na Savi na svojem najbolj južnem delu (Črnuče) severno od Ljubljane pa pod Gau Karnten (Koroška). Prekmurje zasedejo v njegovih historičnih mejah Madžari. Kaj pa bodo v Sloveniji zasedli Italijani, bo Hitler določil Mussoliniju v posebnem pismu. Dne 22. aprila 1941 je bil italijanski zunanji minister obveščen na Dunaju o razmejitvi, kakor je načelno določil Hitler. 24. aprila 1941 se je taka razme jitev začela izvajati, in sicer najprej z umikom italijanskih enot z Gorenjske. Na območju Selške doline je ta meja potekala prav tam, kjer je bila prej državna meja med Jugoslavijo in Italijo. Sla je po črti: kota 1287 med Mo žicem (ki je bil na italijanski strani) in Črnim vrhom, k. 1487 (na naši strani), Dravh k. 1549, vas Petrovo brdo (na italijanski strani), mimo do mačij Plašajtar, Rovtar (na naši strani), Hoč k. 1512, Kum k. 1423 (na italijan ski strani), Cimprovka k. 1253, vrh k. 1106, vrh k. 1003, vrh k. 1304 (na italijanski strani), na zahodnem pobočju Blegoša med k. 1364 in k. 1201 ter naprej v južni smeri proti naseljema Leskovica in Kopačnica, ki sta bili na naši strani. Po tej mejni črti je potekala tudi »Rupnikova obrambna linija«, ki je seveda imela tudi določeno taktično in operativno globino in je bila grajena v letih 1939—1941. Sprva so Nemci in Italijani nekoliko popravili žične ovire, ki so bile vzdolž vse meje že postavljene. Nadzirali so jo s patruljiranjem graničarjev, ki so bili razporejeni v manjših posadkah vzdolž meje (v večjih naseljih). Zaradi širjenja narodnoosvobodilnega boja so Nemci in Italijani uvideli potrebo po solidnejši utrditvi meje. S tem bi preprečili ali vsaj znatno ovirali gibanje partizanskih enot v mejnem območju. Na Gorenjskem so Nemci mo bilizirali moške in jih zaposlili pri delu na utrjevanju te meje. Dela so se začela aprila 1942 in so trajala vse do aprila 1943. Najprej so zaradi pregled nosti izsekali 50 do 200 m širok mejni pas na vsej dolžini državne meje. Potem so zabili v tla kole, in sicer tako, da so na zunanji strani (proti Italiji) posta vili najvišjo vrsto kolov, 4 m, v srednji vrsti 3 m in v notranji vrsti 2 m visoko nad zemljo. Razdalja med koli (po dolžini v vrsti) je bila 6 do 8 m, pa tudi manj, kakor je narekoval teren. Vsa ta dela so opravili s civilnim prebival stvom. Na sektorju od Črne prsti do doline Zadnje Sore (pod Petrovim brdom) je delala skupina kakih 100 moških iz Bohinjske Bistrice, Radovljice in drugih krajev Gorenjske, na sektorju od Petrovega brda, mimo Blegoša, do Leskovice pa so delali moški, mobilizirani v Selški dolini. Ko je bila meja otrebljena, zakoličena in prepletena z bodečo žico, so jo vojaki še minirali. Na raznih mestih so v tla namestili šrapnelske mine (muštafarice), na žice pa pritrdili ročne ofenzivne bombe, večinoma francoskega izdelka (sifonarice). Šrapnelske mine so dobile ime »muštafarice« zaradi tega, ker so iz zemlje gledali le vršički (brke, muštace). Ob dotiku takega vršička, se je mina aktivirala, od- skočila približno 1 m visoko in eksplodirala. Ročne bombe, ki so visele na žicah, so bile »sifonarice« zaradi značilne oblike. Ročaj, katerega se je držal zatič udarne igle, je imel obliko ročke sifonske steklenice. Te viseče bombe 18- 275 Iz poročila nemške žandarmerije o partizanskih akcijah na oku.iiranem Gorenjskem v decembru 1941; podaike iz Selške doline. (Po fotokopiji v Loškem muzeju.) točke 2, 3, 4 in 12 navajajo so bile nastavljene tako, da so eksplodirale, kadar je kdo zadel ob napeto žico in s tem odpel ročko — zatič udarne igle. Sprva je tako zaprta meja znatno ovirala prehode posameznikov in enot. Kmalu pa so se našli dobri poznavalci prehodov, ki so dokaj varno vodili posameznike in enote skozi prehode v meji. Ponekod so si pomagali tako, da so prek napete žice položili lestev, desko ali tudi odejo in tako prečkali ne varno mesto. Spomladi 1943 je 4. bataljon Gorenjskega odreda nekajkrat šel k meji v območju Blegoša prav zato, da je mejo razminiral in si tako nabral nekaj min in prepotrebnih ročnih bomb. Na italijanski strani, za Blegošem okrog Leskovice, je dobršen del meje razminiral pogumni in spretni 15-letni Franc Primožič, doma iz vasi Pcdpleče pri Kladju. Na mejnem sektorju okrog Hoča (vzhodno od Porezna) je to delal kurir Štefan Prezelj iz Novakov. Mine in bombe, ki sta jih tako nabrala, je večinoma vse dobil 2. bataljon Severno- primorskega odreda oziroma Gradnikova brigada, ki je aprila 1943 iz tega odreda nastala. Ko so Nemci na ta način utrjevali in zapirali mejo, so v Davči popolnoma ali delno porušili več domačij in njihove prebivalce izselili. Od Petrovega brda proti Blegošu so domačije ob meji doživljale naslednje usode: Pri Plašajtarju (priimek Jensterle) so porušili hišo, hlev in kozolec. Sedaj je domačija obnovljena. Pri Rovtarju (Kos) so porušili hlev in kozolec, hiša pa je ostala, ker je v njej prebivala delovna skupina, ki je postavljala mejne ovire. Hlev in kozolec nista obnovljena. Pri Cumerju (Čemažar) so vse porušili in družino izselili. Po vojni so se vrnili in obnovili domačijo. Pri Bičkarju (Bevk) so porušili le hlev, družino pa izselili. Vrnili so se po vojni in gospo darski del domačije obnovili. Pri Tušku (Veber) so vse porušili. Domačija ni obnovljena, svet pa je bil z agrarno reformo razdeljen. Pri Kurinu (Guzelj) so vse porušili. Kurinovi so po vojni zgradili novo domačijo, vendar nekoliko odmaknjeno od prejšnjega kraja, v bližini Breliha. Pri Ivanišu (Cerin) so porušili hlev in kozolec, družino pa preselili v Apače, kjer so ostali tudi po vojni. Pri Sorčanu (Kejžar) so porušili hlev, ki so ga domačini po vojni ob novili. Pri Podgojzdarju so porušili kozolec. Družine Sorčanovi, Bičkarjevi in Cumarjevi so bile preseljene v Tuhinjsko dolino, od koder so se po vojni vrnile domov. Kakor so partizani jeseni 1943 to mejo na več odsekih popolnoma odstra nili, tako so jo tudi Nemci sami med Sorico in Petrovim brdom, ko so z raz padom Italije zasedli postojanke v Baski grapi. Prisilnosti Za okupatorja ni zadostoval demografski pregled prebivalstva, da bi mo gel uspešno nadzirati in obvladati okupirano ozemlje. Razni popisi prebi valstva so mu sprva služili za to, da je prebivalstvo v nekem smislu rasno porazdelil. Dalje mu je ta evidenca služila pri organiziranju preseljevanj, s čimer je nameraval pripraviti teren za ponemčenje. Popis prebivalstva je imel služiti tudi nabornim (civilnim) delovnim in vojaškim komisijam za novačenje delovne sile in vojakov ter končno, in kar je bilo kmalu pogla vitno, zatiranju narodnoosvobodilnega gibanja. Oblike prisilnosti so bile: vojni ujetniki, izseljenci, interniranci, pregnan ci na prisilno delo, zaporniki in ujeti partizani. 277 Vojni ujetniki: V dneh od 6. do 27. aprila 1941 je v nemško vojno ujetništvo prišlo 11 fantov in mož iz Selške doline. Bili so mobilizirani v bivšo jugoslovansko vojsko in ujeti v raznih krajih Jugoslavije. Tako je po en vojni ujetnik bil doma iz naslednjih krajev in vasi Selške dcline: Cešnjica, Davča, Dražgoše, Lenart, Martinj vrh, Potok, Praprotno, Spod. Luša, Studeno, dva pa sta bila z Zalega loga. Vojno so preživeli kot vojni ujetniki v naslednjih krajih: Bremervorde (Hannover), Fallingbostel (Hannover), Fiirstenberg (Brandenburg), Kiistrin (Brandenburg), Luckenwalde (Brandenburg), Greifswald (Pomorjansko), Neu- brandenburg (Mecklenburg), Schleswig. Vseh osem je preživelo ujetništvo. Trije vojni ujetniki so v Nemčiji umrli med vojno. Jaka Suštar-Iztok, doma iz Železnikov, ki je prišel v vojno ujetništvo in bil nekje pri Hannovru, tu ni vštet. Posrečilo se mu je uteči. Prišel je domov in odšel v partizane. Ob napadu na Železnike v dneh cd 19. do 21. novembra 1944 je bil v 2. bataljonu 7. SNOUB Franceta Prešerna na položajih nad Bukovščico. V bojih z Nemci in domobranci, ki so hoteli prodreti s kranj ske smeri v dolino, je padel. Izseljenci: Po izselitvenem načrtu, ki so ga Nemci začeli izvajati tudi v Selški dolini, so na Hrvaško oziroma v Srbijo izselili naslednje število prebivalcev: Dne: leta 1941: 11. maja 22. maja 28. maja 8. junija 18. junija 1. julija 3. julija 7. julija 20. avgusta leta 1942: 1. julija 11. avgusta Iz kraja Selca Železniki Železniki Davča Dražgoše Zali log Železniki Martinj vrh Lajše Golica Železniki Selca Železniki Železniki Selca Martinj vrh Železniki Družina 1 2 1 2 1 1 Moških 3 1 2 1 1 3 1 1 1 1 Žensk 1 1 skupaj: 8 15 2 278 Izseljenci so smeli vzeti s seboj po 50 kg osebne prtljage in 500 din. Vse njih imetje je bilo zaplenjeno v korist nemštva. Domačije izseljencev so Nemci zapečatili in na vrata nalepili list, da je imetje zaplenjeno v korist nemštva. Med temi izseljenci je tudi Jemčev župnik iz Davče. Mož je bil že star in je v Davči živel kot upokojenec. To izseljevanje ga je tako prizadelo, da je med prevozom umrl. Iz Mengša so ga potem mrtvega pripeljali domov v Davčo, kjer so ga svojci pokopali. Na Hrvaškem so bili naši izseljenci v naslednjih krajih: Podgorci in Stara Gradiška. V Srbiji so prišli v naslednje kraje: Batajnica, Dupci, Kruševac, Osladič, Radobudja, Smederevska Palanka, Valjevo, Velika Plana in Veliko Orašje. V »slovenski četi«, ki je bila formirana jeseni 1941 v osvobojenem Užicu, je bilo tudi nekaj borcev doma iz Selške doline. Miloš Debevec iz Železnikov, rojen leta 1920, ki je bil v Valjevu, je že leta 1941 postal partizan. Februarja 1942 je padel na Medvednici v bojih z Nemci. Interniranci: To so bili povečini ljudje, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem boju, pomagali partizanskim enotam, bili partizani, delali na terenu kot člani raznih organizacij in odborov. Med njimi je seveda tudi nekaj takih, ki so bili za tako sodelovanje le osumljeni. Pretežen del internirancev iz te doline je bil v nemških taboriščih. Nekaj ljudi iz Selške doline je prišlo tudi v razna italijanska taborišča. To so bili tisti, ki so živeli in delali tedaj na območju t. i. Ljubljanske pokra jine, ki je bila pod italijansko okupacijo. Vendar je bil prvi tak interniranec aretiran doma. Komaj so Italijani prikorakali čez državno mejo, že so 12. aprila 1941 v Sorici aretirali Janka Pintarja. Iz taborišča pri Firencah se je vrnil šele 23. junija 1945. Po časovnem zaporedju je bilo aretirano in poslano v taborišča naslednje število ljudi: V italijanska taborišča: Datum Kraj Moški aretlrancl 12. 13. 11. 8. 10. 2. aprila 1941 januarja 1942 februarja 1942 maja 1942 oktobra 1942 februarja 1943 Sorica Dražgoše Selca Podporezen Železniki Bukovica skupaj 1 2 1 1 1 1 7 Ti aretiranci so bili v naslednjih taboriščih: dva na otoku Rabu in po eden v taboriščih Firence, Massa di Carrara, Renicci, Isernia in Gonars. Novembra 1942 je na Rabu umrl Dražgošan Janez Suva, rojen leta 1912. 279 v nemška taborišča: Datum aretacije leta 1941: 20. 15. 26. 15. 14. maja julija julija septembra oktobra leta 1942: 5. 8. 13. 3. 9. 10. 19. 21. 15. 22. 8. 24. 25, 15. 30. 17. januarja januarja januarja marca marca marca marca marca avgusta avgusta septembra septembra septembra novembra novembra decembra leta 1943: 1. 3. 15. 18. 18. 19. marca marca marca junija julija julija leta 1944: 21. 1. 12. 14. 3. 1. 29. januarja marca maja junija oktobra novembra decembra decembra Kraj Železniki Železniki Železniki Zgor. Luša Železniki Zali log Zgor. Sorica Dražgoše Praprotno Davča Spod. Luša Tomaž Miartinj vrh Dolenja vas Zali log Železniki Rudno Martinj vrh Stirpnik Marti.nj vrh Bukovica Zali log Praprotno Dražgoše Ravne Po-dlonk Prtovč Ravne Cešnjica Zali log Selca Železniki Cešnjica Železniki Dražgoše Selca Pozirno Aretiranci: mo^Ki žpnske 1 1 1 2 1 1 1 1 2 2 1 1 1 1 2 2 1 _ skupaj: 34 + 8 = 42 280 Tanki nemških policijskih enot v Selški dolini julija 1942. (Po fotografiji v Loškem muzeju.) Dražgoš kot vasi že od januarja 1942 ni bilo. Aretacije Dražgošanov pa so bile, saj so se le-ti začasno naselili po vaseh v dolini, kjer so na razne načine sodelovali v NOB. Našteti interniranci so bili v naslednjih nemških taboriščih: Auschwitz 4 in od teh so umrli 3, Buchenwald 1, ki je tam tudi umrla, Dachau 18 in tam jih je umrlo 9, Mauthausen 13 in tam jih je umrlo 9, Ravensbriick 6 in tam je umrl 1. Pregnani na prisilno delo: Posebna kategorija političnih preganjancev so bili pregnanci na prisilno delo. To so bile družine in posamezniki, ki so bili pregnani v razne kraje Slovenije, Avstrije oziroma Nemčije. Večina teh pregnancev je bila v sorodu s partizani in so bili zaradi tega pregnani iz domačega kraja. S pregonom teh ljudi je okupator hotel odtegniti neposredno pomoč svojcev partizanom, hkrati pa je te ljudi uporabil za ceneno delovno silo, ki je je v Nemčiji zelo primanjkovalo. Po časovnem zaporedju je bilo aretirano in pregnano s svojih domov na slednje število ljudi: Datum aretacije Kraj Pregnanci: družine moški ženske leta 1941: 20. maja Železniki 281 Datum aretacije leta 1942: 9. februarja 28. februarja 25. marca 19. aprila 24. aprila 4. maja 26. decembra leta 1943: 10. januarja 15. januarja 17. januarja 23. januarja 25. januarja 26. januarja 27. januarja 26. februarja 1. maja 6. maja 18. junija 3. julija 18. julija leta 1944: 15. januarja 21. januarja 8. februarja 11. marca 5. aprila 5. junija 12. junija 15. septembra leta 1945: 2. februarja Kraj Stirpnik Selca Železniki Križna gora Zgor. Sorica Davča Zgor. Sorica Potok Cešnjica Železniki Cešnjica Železniki Selca Dražgoše Jesenovec Martinj vrh Podlonk Studono Zgor. Luša Železniki Rovte Laiše Železniki Lajše Rudno Železniki Ravne Potok Ravne Zali log Selca Cešnjica Križna gora Knape Davča Železniki Lenart Jesenovec Železniki skupaj: družine 1 2 2 2 1 4 1 1 1 1 1 17 Pregnanci moški 2 1 1 1 1 1 1 1 1 17 ženske 4 1 1 1 1 1 1 1 2 1 1 1 1 21 Vsi ti ljudje so bili pregnani v naslednje kraje: po 1 oseba je bila v krajih Goričane, Golnik (Slovenija), Spittal an der Drau (Koroška), Graz (Štajerska), Bleiberg (Nemčija), Gornsdorf (Saška), Nikolsdorf (Nemčija), Rot- henfels a. M. (Hessen), Steinach (Bavarska), Abfaltersbach (Tirolska); 2 osebi v Lienzu (Tirolska), Angererhofu (Koroška); 3 osebe v Salzburgu (Salzburška), 282 Poxau (Bavarska); po 1 družina Reichach, Wernfels, Rottmanshohe-Stamberg, Rosenheim (Bavarska); 1 družina in 1 oseba Ecksberg (Bavarska), 5 družin in 7 oseb Feilnbach (Bavarska), 7 družin in 10 oseb Burghausen (Bavarska). Zaporniki: To so bili tisti nesrečni ljudje, ki so bili aretirani kot aktivisti oziroma osumljeni sodelovanja z NOB. Bili so v zaporih in taboriščih, kjer so živeli v najtežjih razmerah in mnogi še pod stalno nevarnostjo, da bodo ustreljeni kot talci. Po času aretacije in kraju bivanja jih razporedimo takole: Datum aretacije Italija: 5. maja 1941 Nezavisna država Hrvatska: 12. aprila 1944 Nemčija: leta 1941: 10. maja 1. avgusta leta 1942: 2. aprila 4. aprila 29. junija 1. avgusta 15. novembra leta 1943: 1. marca 19. julija 15. septembra 5. novembra 13. novembra 20. novembra leta 1944: 21. januarja 27. maja 12. junija 27. junija 8. septembra 15. septembra 20. septembra 8. decembra 15. decembra Kraj bivanja Podporezen Cešnjica Železniki Cešnjica Bukovica Cešnjica Selca Lajše Železniki Podlonk Ravne Mlaka nad Lušo Golica O j stri vrh Cešnjica Železniki Cešnjica Selca Železniki Železniki Selca Selca Železniki Lajše Selca z a p o r n moški 1 1 1 1 1 1 1 1 1 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 2 i k i : ženske 1 1 1 1 5 1 1 1 283 Datum aretacije leta 1945: 2. januarja 5. januarja 10. januarja 15. februarja 17. februarja 15. marca 23. marca Krai bivanja Selca Kališe Selca Lenart Selca Železniki Lenart z a p o r n moški 1 1 1 1 iki : ženske 1 1 1 1 1 skupaj: 27 + 17 = 44 Že 5. maja 1941 so Italijani aretirali Janeza Zgago (roj. 1875) iz Pod- porezna in ga zaprli v Civita — Orelica v Italiji, od koder se je vrnil šele 15. julija 1945. Kakor Janko Pintar, ki je bil le interniran, je bil tudi ta osum ljen vojno-obveščevalne dejavnosti za bivšo jugoslovansko vojsko. Vinko Avpič (roj. 1920) s Cešnjice je 12. aprila 1944 prišel v Lepoglavo, kjer so bili zapori tedanje NDH. Rešen je bil 15. aprila 1945, ko so enote III. armade osvobodile tiste kraje. Ostali zaporniki in zapornice so bili v nemških taboriščih oziroma zapo rih, in to: Begunje 14 moških, 15 žensk; Goričane 3 moški, 2 ženski; Celovec 1 moški; Leipzig 1 moški; Šentvid 1 moški; Škofja Loka 5 moških. Ujeti partizani: Ta skupina je bila po svojem položaju enaka obsojenim zapornikom. Dokaj malo jih je bilo. Okupator namreč ni spoštoval mednarodnih pravil Ženevske konvencije o statusu vojnih ujetnikov. Veljalo je nekakšno pravilo, da je prijete oborožence že kar na kraju samem ali pa kmalu po privedbi v kasarne postrelil. Ob izjemnih okolnostih in po posebni sreči so ujeti par tizani ostali živi. Takole jih moremo navesti: ujet dne Število leta 1942: 11. februarja leta 1943: 15. juliija 3. avgusta 4. avgusta 5. avgusta 25. novembra leta 1944: 30. julija Mlaka Železniki Železniki Selca Železniki Cešnjica Spodnja Sorica Davča Železniki Podlonk skupaj: 1 1 1 2 1 1 2 1 1 12 284 Zaprti so bili v krajih: Innsbruck 1, Celovec 1, Laa an der Thaya 4, Leip zig 6. Od navedenih ujetih partizanov jih je bilo od 3. do 5. avgusta 1943 v Zirovskem vrhu ujetih 8 iz Selške doline. Tedaj je bila 7. SNOUB Franceta Prešerna izdana in obkoljena in so Nemci uspeli zajeti največje število par tizanov na Gorenjskem. VIRI IN LITERATURA Gorenjska v borbi za svobodo, 4, Kranj 1961. — M. Klinar: Nemška okupacija Gorenjske (članek). — T. Ferenc: Predzgodovina neke »znanstvene« ustanove, Kro nika št. 2/1971. — M. Mifcuž; Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, knjiga I. in II. (poglavja in odstavki o okupacijskih silah na Gorenjskem). — I. Jan: Dražgoše, Ljubljana 1961. — S. PetcUn-Vojko: Med Triglavom in Trstom — zgodovina XXXi. divizije, Ljubljana 1964; isti avtor: Osvoboditev Slovenskega Primorja, Nova Gorica 1965. — Arhiv IZDG v Ljubljani: poročila obveščevalnega oddelka glavnega štaba NOV in PO Slovenije o okupacijskih silah v Sloveniji. — C. Zupane: Iz dnevnika Lokačeve mame, LR 1969. — J. Jugovic in J. Berčič: Seznam žrtev fašističnega na silja v loški občini, LR 1969. Zusammenfassung DIE OKKUPATION DES SELCATALES Das Selcatal war vom 11. bis zum 24. April 1941 von den Italienem, von da an b-is zum 7. Miai 1945 von den Deutschen besetzt. Der Artikel beschreibt die Organisation der deutschen Venvaltung, die wichti- geren MaBnahmen der Besetzung. die Ereignisse wahrend der militarischen Okku- pation, die Festigung der Grenze. die Kampfe der Deutschen mit den Partisanen und di« gewaltsame Einschuchterung der Bevolkerung. Aus dem Selcatal stammten 11 Kriegsgefangene, ausgesiedelt wurden 17 Einzelpersonen und 8 Familien, interniert waren in italienischen Lagern 7, in deutschen 42 Einzelpersonen, zur Z\vangsarbeit wurden 38 Einzelpersonen und 37 Familien verschickt, in Gefangnissen lagen 44 Einzelpersonen und 27 Familien, wogegen nur 12 Partisanen in Gefangenschaft gerieten, da sie groCtenteils gleich niedergemacht wurden. 285