DOM IN SVET LETNIK XXXV LJUBLJANA 1922 6-A. T K oy. VSEBINA ŠTEV. 4. LEPOSLOVNI DEL: I. Pesmi. Joža Lovrenčič: Kronika Trente alias Trentarskega študenta II. del. 152. — Joža Lovrenčič: Pomlad. 154. — Danle Alighieri: La Divina Commedia. (Prev. J. D.) 174. — Joža Pogačnik: Kosci. 176. II. Pripovedna proza. Ivan Brodar: Detinstvo. 145. — I. Dornik: Konji. 155. — Andre Cebokli: Solnce se smeje nad črnimi rakvami. 160. — Alojzij Remec: Kirke, veriž-niška komedija v Šiirih dejanjih. 162. ZNANSTVENI DEL: I. Članki. Dr. L. Sušnik: L'Ouragan. 180. II. Zapiski. Slovstvo: Anton Novačan: Veleja. Drama v treh dejanjih. (Fr. Koblar.) 187.— Dr. Fran Detela: Takšni so. Zgodovinska povest. Begunka. Drama v Ireh dejanjih. (Dr. I. P.) 188. — Umetnost: Albert Sič: Narodni okraski na pirhih in kožuhih. (Man-tuani.) — 188. Na platnicah: Prejeli smo v oceno. »DOM IN SVET« IZHAJA DVAJSETEGA VSAKEGA MESECA NA 48 STRANEH. -NAROČNINA ZNAŠA LETNO 250 K, ZA DIJAKE 200 K (ŽELIMO, DA NAROČAJO SKUPNO!). UREDNIKA: DR. AL. MERHAR, LJUBLJANA, PRED ŠKOFIJO 6, IN DR. FRANCE STELE, LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 80. - UPRAVNISTVO: LJUBLJANA, JUGOSLOVANSKA TISKARNA. - ZALOZN1K IN LASTNIK: KAT. TISK. DRUŠTVO V LJUBLJANI. - TISK IN KLISEJI JUGOSL. TISKARNE V LJUBLJANI. DETINSTVO. Ivan Brodar. 4. V temeljih pretresena zadruga se je kmalu ulovila. Rešil jo je Petek. Petek je bil med Kroparjevimi dijaki najstarejši. Po-šepelavali so, da mu je pravzaprav že trinajst let. Kroparica tega ni priznavala rada. »Zaostal je v rasti,« je tožila naši mami, »po pameti pa je razvit, da bi ne bil tako! Najljubši mi je med vsemi. Je, kar mu na mizo postavim, spi, kjer mu posteljem, še pomaga mi v kuhinji in v štacuno teče po to in to. Tudi oče je tako majhen; brez skrbi —!« Petek bo zrasel, je upala, zrasel vsem čez glave, le kedaj? Kedaj? Majhen je bil Petek, da res ni bil za nikamor. Sprva je bil ščilo-noša Vršiču: vsi ščiti so bili na dolenjem robu ogoljeni. Nato je Velimiru podaja! sulico. Če se ni zateknila sulica, je padel Petek sam. Držal se nas je zvesto koi Muri; ž njim je tudi približno ranžiral. Petek je zamislil šator kot streho ogroženi zadrugi. Postavil ga je sredi naše trate. Izkazalo se je, da je o življenju Indijancev v pragozdovih poučen kol sam Vršič, če ne bolj. Ko smo se vselili v šator, je bil že opremljen. V somraku so se razločili divje poslikani ščiti, sulice, loki, lesene sekire, kotel za kuho — in pipe. Svečano je sedel narod krog ognjišča, v somraku slaveč spretno roko svojega novega Mojzesa. Tudi Marija je bila zopet med nami. Petek je razdelil kurja peresa za nakit — ženskam, moškim je nairl oglja, da si pomažejo obraz. Bili so svečani trenutki. Petek in Vršič — kolika razlika! Takoj se je naselil mir med nas, ko je Velimir segel v ogenj in si natrkljal žerjavice v pipo. Tetovirati! je nekomu šinilo v glavo. Petek je odmignil: Pozneje! Petek' namreč ni mnogo c£)voril. Jecljal je na vso moč. Obsojen, da se v Kroparjevi šoli ne priuči gladki govorici, je molčal tudi v svobodi. Mučni trenutki njegovih »stisk« so bili kratki. Sto gubic se mu je zarezalo krog ust, nepopisno je pomežikaval. Tolkli smo ga po hrbtu, če ni bilo drugače. Ko se je izdavil, mu je bil obraz pokojen, oko vedro, kol da se ni nič zgodilo. »Te-te-tetovirali se bomo zvečer, ko nas nihče ne vidi. Tudi plesali bomo krog ognja.« Prijazno je pomežiknil, miroljubno je položil roko sosedu na ramo. Tak je moral bili »Petek«, Robinzonov verni črni drug v sa-moti, smo se domislili in smo se divili naključju, ki je lega po očetu poimenovanega Petka privedlo v našo sredo. Za plesalko je bila izbrana Marija — soglasno. Iz črnih oči ji je švignil plamen, ko je zvedela za svojo izvolitev. Ni še bila ura pet, ko se je začela pripravljali. Pred šalor smo postavili stražo. Nato smo po tleh napeli preprogo in jo s klini udarili v zemljo. Tik pod strop smo obesili svetiljko. Perja! krede! krilo! predpasnik! las-nice! obroč! je klicala Marija, in slo slug ji je podajalo zaželjene slvari. Ko je bila opravljena in je v znak pričetka desel sulic udarilo ob- tla — se je pokazal prvi nedostalek. Godbe ni! Toda godba Indijancev je divja, neugodna tako ušesom, kakor rokam neprikladna, ki jo izvajajo. Tolkli smo s sulicami ob ščite. In Marija je plesala. Svoj bojni ples je plesala lrikral. Miroljubni ples smo videli dvakrat. Zmago je pokazala enkrat — Straže vzropočejo. Kratka borba. Velimir vstaja s pipo v ustih ... Narod se ozira... Marija s pretrganim gibom sloji —: Med vralmi Vršič. Karcer... Bled je kot vedno, sede pa med narod kot najpokojnejši Indijanec. Dado mu pipo. Vršič puhne In dime in izroči pipo sosedu. Tudi ta običaj mu je znan! Ponosno ga opazuje s svoje blazine knez Velimir. Marija ponovi poslednjo točko »na splošno zahtevo« občinstva. Vršič ji čestita. Sedeta v najskriv-nejši kot platnenega domovanja, ni ju razdružili. Tetoviranju se je Marija ognila z izgovorom, da se boji prehlada. Vršič je temu potrdil. Petka ni brigalo, kdo se tetovirali da in kdo se tetoviranja brani: leloviral je hrbet za hrbtom, prsi za prsmi. Tudi roke in noge. Pod večer se je Vršič na obče začudenje razklepelal brezbrežno. Karcer, to je pripor. Za kazen kakopa. Profesorji prihajajo in odhajajo, vsak si ogleda nevarnega ujetnika. Izprašujejo in ne izpra-šujejo: odgovarjati ni treba. Boje se; ne silijo vate. Okna so premre-žena, vrata zaklenjena, hodnik z dolgimi koraki meri sluga. Uradno kapo ima na glavi, , v roki ključ. Dijaki ne smejo blizu. Ko bije ura, li vrnejo, kar so ti odvzeli, nož, uro, legitimacijo, in le pospremijo po stopnicah na svobodo. Pod razredom je klel. To klel so lemeljilo preiskali, preden so ga, Vršiča, priprli. Našli so zgolj premog. Sluga je bil ošlet zavoljo žage, ki je ležala pod premogom močno zrjavela »In pod zemljo?« je bila radovedna Marija. Vršič hoče vedeli, ali straže stoje. Ko mu zalrde —: »Pod zemljo so žice.« Marija nas pomenljivo pogleda, kot češ, ali ste culi? »In kdaj pojdete?« »O mlaju.« »Brez vodnika?« »Kompas imamo seboj.« »Naj grem z vami!« Vršič se »iežavno« nasmehne. »Poizkusil jih bom pregovorih ... Na žensko namreč nismo pripravljeni.« »Trebalo ti je ponujati se!« sem Marijo ošteval po zborovanju. Marija me je pogledala —: »Otrok!« in je izginila za Vršičem skozi luknjo. 5. Pod to poglavje spadala še dva dogodka, dasi na videz nimala zveze ž njim. Fefa je moj razvoj opazovala z nezaupanjem. Edina ona je sumila krivo pol. Prišel sem ji »z izraelskim ljudstvom«, ki da si je pod goro Sinai ludi postavilo šatore. Toliko da me ni udarila. Staršev pa o svojih zlih slutnjah ni obveščala. »Tako surov je postal,« je bilo vse, kar je potožila mami. Vobče naša hiša ni trpela hišnih čuvajev. Bilo je vse tako čisto in točno v nji, da bi se bila bodisi na tleh, bodisi na linoleju ali preprogi poznala prva pasja taca. Oče, psom vajen, je dvakrat poizkusil premaknili zid mamine trme. Pazi je poromal s prvim viničarjem v gorico, Lorda je moral velikodušni darovalelj zopet odnesti. Kot nekak kompromis med psom in ničem je Fefa redila — mačko. Skrivoma. Pripredla se je bila k skledi, kdo zna odkod, kdo zna čigava. In ostala je. Kosilo in večerjo sta delili s Fefo. Nemara je mama tu in tam zaslutila žival v bližini; Fefa jo je tajila vzlic svoji naravnost vzorni odkritosrčnosti. Popravila pa se je takoj in je našo klet imenovala »mišji semenj«. Ne dve — tri so ji švignile mimo noge davi. »Pravcati mišji semenj je tam doli! Naj sami pogledajo!« Tedaj mačka je ostala, in ko jo je naša mama prvič videla, je bila o koristnosti teh živali že tako poučena, da je ni več podila stran. Po večerih se je mačka grela na ognjišču. Ob poslednjih ostankih večerje. Fefa je pripihovala iskricam v pepelu med snaženjem čevljev, in če je našla le še eno, si je zanjo opepelila ruto in lase. Z mačko sta se pogovarjali o najenostavnejših vprašanjih življenja. Ali je toplo, ali mraz, kaj miši počno, ali mleko tekne in kdaj pojdemo spat. Mačka je predla, Fefa je spala. Fefa je predla, mačka je spala. Ob pol enajstih so bili čevlji očejeni. Vsa trda je Fefa upihnila sve-tiljko in je tipala po kljuki. O polnoči je mačko na ognjišču zazeblo in pšienila je skozi priprla vraia Fefi na posteljo. Dan za dnem, noč za nočjo. Že fuksije sem ji bil davi prijel pretrdo. »Roke ima ta fant, za hlapca bo šel,« me je grdila, dasi sem bil vse prej kol koščen. Mačke pa ne, da bi se bil dotaknil! Nekdo me je bil poučil — menda sam oče —, da se mačka med padcem v zraku preobrne in prileti na noge — višina kakršnakoli, stavim glavo, vsak človek to ve. Poizkusimo, dejem. Postavim Rafaelčka na dvorišče pod strešno okno in mu velim, naj gleda, kako bo mačka priletela. Sam popadem žival in jo nesem pod streho. Ko jo pomolim skozi odprtino, ki so skozi njo ob svečanih prilikah visele zastave — ena, dva, tri! — in izpustim, se sproži spodaj glas tako sviščeč in bolesten, da je prodiralo ušesa. Planem na vrt, planem za mačko, ki se vlači po trati, nenaravno dolga, in jo prepodim na sosedov vrt. Skozi smreke se je še vil glas, potem se je izgubil iudi on in prepadena sva se spogledala z Rafaelčkom. Fefa je tri dni neutrudno iskala mačko. Čakala jo je z latvico mleka, klicala jo je skozi okno, pod posteljo je pogledala trikrat. Naposled je trdila, da je slišala »glas« in se ji je močno zdelo, da je mačkin. Pri tem me je pogledala z očmi, ki niso bile njene. Obsodile so me ie oči! Okrivile in obsodile brez zaslišanja. Tudi mama se je morala uveriii o moji stalno napredujoči brez-srčnosti. Kje jo le jemlje, to surovost? Za božič je darila najrajša izdelala sama. Spominjam se, da smo neki božični večer ugledali pod drevescem gledališče, do najne-znatnejše podrobnosti izdelan oder — delo njenih rok. Lepila, rezljala, slikala, oblačila je figure ves advent, zapirala se je v spalnico pozno v noč. Da bi ne slutili ničesar, smo tik pred prazniki kar vsak popoldan šli na izprehod. Dospevše domov, vse premražene, nas je sprejela vzhičena, pretrgana v delu, vse roke polne posla. Odpela nam je kožuščke in na prstih ji je lepel lim. Tudi srebrn osiružek ji je blestel v laseh ... Po praznikih smu sedeli pred tem odrom z očmi in ušesi pri vsakem gibu figure, pri sleherni besedi, ki jo je za ozadjem govorila ona. Ko se je dvignil zastor, je zadišalo po svežih barvah. V sobi je bila tema, na žarko osvetljenem podu so se kretali ljudje, zapleteni v dogodek že pri vstopu v igro. »Dogodek« je bilo poglavitno, milje nič. Značaji pa so se zrcalili iz tega dogodka mimogrede, nevsiljivo. Ne poznam jih, teh iekstov, a mnogo zdravega odrskega duha je v njih, vroče dramatične sape. Postavimo, če se »leni Mihec« v prvem prizoru preteguje in zdeha in tistim »u-a« noče biti konca, je to le priprava za tem živahnejše dogajanje poiem. Gledalec se pripravi in kraljev sel, ki stopi na oder z važno novico, najde do skrajnosti napete živce. Fefi na ljubo se je uprizorila ludi sv. Genovefa. Mučenica je bila posneta po podobici, ki jo je Fefa vzela iz molilvenika. Poholni grof se je krelal kol vitez Ravbar na ovitku po njem naslovljene knjižice. Tako je bilo vse prislno in Fefa se je potopila v zgodbo z vsemi čutili. Ta zgodba je bila nam otrokom »premehka«. Nihče se ni pretepal. Videli je nismo mnogokrat. Repriza na Fefin god ni uspela in igra je za vedno izginila iz reporloira. A bil je drug božič. Otroci mame nismo pustili do sape in tako ji je bil čas le pičlo odmerjen. Kupila je tedaj, kar je nakupili mogla z omejeno vsotico; robalosli Ivorniškega izdelka je ročno popravila s spretno roko. Stali smo okoli darov — razočarani. Manica si je bila želela punčko z vozičkom, a je bila le punčka v zibelki. Rafaelček si je naročil slotnijo vojakov s stotnikom na konju, a je bila le deselorica zelenih pešcev. Oba, Rafaelček in Manica, sla segla po darovih. Toliko da sla jih vzela v roke, jima je sreča pozlalila lica. Umeknila sta se vsak v svoj kot, Manica je s punčko na roki zadremala, Rafaelček je še v sanjah vežbal mlade junake. »Teh robcev ne maram!« Bila je koristna reč, žepni robci. Mama jih je položila drugače, da bi popolnoma prišli do veljave — vvezeni začetnici mojega imena. Delo njene igle. »Robcev imam dovolj, kaj bom ž njimi!« Še enkrat jih je preložila, da bi se videl trud. Ali nimaš oči, fant! I B, Ivoji črki! Lej, kako sla drobni, tenki kol nit! Dahnjeni sla na plalno! Okrenil sem se, da ne vidim zadrege, ki se ji ni mogla ubranili. Sedela je lam, obupno prekrižanih rok na krilu, z globoko senco na grudih. Kol pokošen cvet! Še oče, moj strogi oče, je nemo prebiral jubilejno izdajo Prešernovih poezij, v usnje vezano, ki mu jo je položila pod drevo ona. Ni se mogel ogreli za krasni dar. Bil je skažen večer. 6. Vršičeva setev je naglo zorela. Pri Bežanovih se je Lukič izselil in vzeli so na stanovanje in hrano dijaka, koroška Nemca. Vršič je nenehoma tičal pri njiju. »Ali je pri nas, ali je pri vas?« sta se prepirali Bežanka in Kro-parica, bila ju je zgolj šala. Samo da roditelji redno plačujejo, sta bili sporazumljeni, briga naju, s čim se ukvarjajo. Marija je hodila mimo Bežanove vile po prsiih. Zardela je, če jo je kdo srečal na lisli poti. »Pripravljajo. V nedeljo pojdejo. Prej pa se izkopljejo pištole.« »Ali so jih zagrebli?« »Tam — tri smreke, dva koraka proti plotu: kamen je položen na mesto, kjer leže. Na oknu bo luč:, znamenje za odhod.« »Ali jih pojde več?« »N-ne vem.« Marija se je stresla po vsem telesu. Vračala sva se iz šole, toplo oblečena. Mariji je mraz užigal lica. Pred Kroparjevimi vrtnimi vratmi se ustaviva. »Torej, kdaj?« »V noči od sobote na nedeljo.« Stisnila mi je roko — nikoli si nisva podajala rok — in vedel sem, da pojde tudi ona. Torej pojde! Priželel sem ji srečo, in vendar sem jo zavidal. Ali sem se bal zanjo? Če bi bila v meni le iskrica junaštva, sem si priznal, bi se bil ponudil ludi jaz. A zdaj je prekasno. Zamudil njo, zamudil Ameriko, zamudil življenje! Po večerji je oče pripovedoval marhi, tako da smo slišali vsi: »Je pa to skrajno drzen fant. Preiskava ni dognala ničesar. Profesor, ki je preiskoval, je po dveurnem brezuspešnem trudu odložil pero. Prisodili so mu karcer zavoljo upornosti, vedo pa toliko kot prej.« »Ali je tisti bledun?« »Kaj vem, kakšen je. Zdrave krvi ne more bili. Fant je svojo kazen odsedel, preiskava pa se nadaljuje. Prav imajo. Ravnatelj gimnazije je bil tolikanj pameten, da se je obrnil še na naš zavod, naj poizkusimo srečo še med svojimi fanti. Organizacija, ali kar imajo, sega namreč tudi na učiteljišče. Upam, da nesrečnikov ni mnogo. Čujem, da so jim že na sledu.« »Telovadno društvo?« Oče se je zavzel. »Anarhisti!!« In jel je v gromkih besedah (vsak stavek je podkrepil s pestjo ob mizo) nedolžni mami pojasnjevali postanek in pomen tajne organizacije, ki ima svoja nevarna gnezda tudi tu (Kropar!) in tam (Bežan!). Govoril je nemški, mama je kar strmela. Umel sem jedva vsako tretjo besedo. V soboto popoldne me je mama poslala po žemlje. Hitel sem, da se pred mrakom še vrnem. Strah, močno primešan z radovednostjo, je spešil moje korake. Ko sem stopil mimo Bežanovega okna, se mi je zdelo, da so se zganile smreke. Marija je švignila mimo smrek. • Pritisnem na kljuko, ustavim se pred Bežanovo verando — Marija, tudi jaz pojdeml A Marije nikjer. Smreke se ne ganejo. Vežna vrata so priprta. Vstopim prvič v življenju v to vilo; čemu, ni moč povedati. Komaj imam vrata za hrbtom, se pojavi v nasprotnih durih Bežanka z razdrto frizuro, predpasnik ji leze s pasu, leva noga neobuta. »Gospod doktor, gospod doktor ...« Ne spozna me, vidim, in bi se najrajši umaknil. A že priteče iz kleti služkinja. Sekiro ima v roki, a ne ve, kaj bi ž njo. »Do... do...,« laja Bežanka in jezik se ji zapleta čez dalje bolj. Božjastl mi šine skozi možgane, a ne morem verjeti. Takrat prisopiha Bežan po stopnicah, »v petih minutah bo tu,« in obrne Bežanko proti sobi. A Bežanka ne mara v sobo. »Lezi, saj nisi nič kriva!« in potisne jo šiloma skozi vrata. Ko sem dospel domov, sem tiho sedel h kavi. Zemlje se nisem dotaknil. A novica se je kot blisk razletela po vasi: Bežanov dijak se je ustrelil! Kateri? Koroški Nemec! A bila sta dva ... Poznal ga je malokdo. In zopet smo po večerji iz očetovih ust zvedeli vse ostalo. Ravnatelj je poslal slugo k Bežanovim. Po dijaka. Učiteljišče je dalo podatke. Preiskava ni bila brezuspešna. Ko sla dijaka slugo od daleč uzrla, jo je eden pobrisal domov, najbrž na Koroško, peš seveda, drugi pa je zlezel pod streho in. si pognal kroglo skozi senca. Živel je še petnajst minut. Ko je prišel zdravnik, je bil že mrtev. Katehet s poslednjim oljem se je moral vrniti. »Sluga je znana surovina,« se je hudila mama. Dvanajst let narednik! Lej otroke, kakšni so! Pretepa jih z jermenom.« »Dijaka sta vedela, da sta izdana, ko sta slugo uzrla, in sla šla vsak svojo pot. Eden domov; bil je pametnejši. Drugi na oni svet.« Vršiča so izključili še isti teden. Izginil je neznano kam. Pogreb je bil skromen. Pokojnikov* razred, dva profesorja, Bežan in starši. Katehet je govoril zelo kratko, Marija ni poločila niti solze. Po pogrebu je rekla mama: »Otrokom treba povedati, da ne gre na življenje in smrt, če so kaj zagrešili.« In objela nas je vse tri. Oče je molčal. KRONIKA TRENTE ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL. Joža Lovrenčič. Čeirio poglavje. Kako vlačijo delavci Kumarja po zobeh in kako dobro kupčijo napravi Gibellino, kar spravi Gregorja v obup in smrt. Človek je čudna božja stvar in z vsemi ni je moči presirojiti: če sreča bližnjemu prinese dar, zavisti ni mogoče mu prikriti, in če v nesrečo bližnjik spet zapade, sosedu se veselje v srce vkradel »tj, to ga grize, da se opehariti je dal!« »Si videl ga v nedeljo? Siv je že postal.« — Kupčijo tako res težko je preboleti! — »»Na vrv spet škrat ga moral bo pripeti in odpeljati v zlatorogove planine, • da tam nagrabi se zlata, potem ga jeza mine!«« Tako so delavci med sabo se menili in na račun Gregorjev jezik so brusili, a vmes enakomerno krampi so zveneli, ko da železu bi veselo pesem peli, ki se v fužini že iz rude je topilo in se v velike kose lilo. Čez mesece obiskal zemljar, bovški gröf, je Gibellina, pozdravil ga prijazno kakor sina in čudil se bogastvu, ki ga zemlja skriva. In v njem vzbudila se je želja živa, da rudnik bi odkupil in dobil ga v last, in Gibellinu je nastavil past: »Vam, conte, mislim, je vseeno, če v zemlji ali v roki imate zlato rumeno, zato Vas resno vprašam, conte: ali ne bi mi rudnika prodali? Poglejte, bil bi ko nalašč zame, ki sem gospod bovške zemlje!« * v,Pom\slik, dotoo teto Ywküka s^m gospoda sicer, ker prišel spet v enakovredne bi roke, razumete, hehe ... ga le prodam ... seve, kol spodobi se — za pošten denar, da v svoji solnčni domovini spel zaživim lahko veselo v družbi fini!« In kmalu sta domenila se grof in Gibellino in dobre volje sta odšla v dolino in sla zajezdila in krenila na pol, ki kakor gad vijugaslo se vila je na strmi grad. čez nekaj dni odjahal Gibellino je na Laško zamenjat v šumna mesta dolgočasje vaško — — Bovčani so ga kmalu pozabili, samo Gregor — nič čudnega! — je mislil nanj: podnevi ga imel je pred očmi, ponoči v vrsli dolgih sanj ga strašil je z visokimi števili, ob kterih so viseli zlatniki... In da bi zabil na sleparja Gibellina, od jutra do noči Gregor je praznil mere vina. — Neredko sam sem prosil ga, naj neha, a prošnja kakor grožnja bila sta brez uspeha! — Gregor je pil in sam s seboj ob mizi je rohnel in bil s peljo in Gibellina klel. Zaman je bil tudi proseči ženin glas, naj misli nanjo in otroke, dokler je še čas. Gregor je pil in pil in ko ni zlalov več imel, da bi krčmarju jih za ceho štel, ves zmešan in prepaden se je spomnil škrata: »O, le počakajte, Kumar Gregor bo še bogat, ne boste ga podili skozi vrata!...« In sel je proti Trenti škrata spet iskat, a škrat ga zvabil tokrat je v prepad in nad prepadom so postavili mu križ O človek moj, ki tu stojiš, izmoli duši moji za poko) en očenaš al dva, in Bog bodi s teboj, da kje nevedoma ko jaz smrti ne strišl — POMLAD. Joža Lovrenčič. Deklica v vrtu, češnja nad njo in nebo. Lica in ustne: češnja zori in oči: nebo se je vanje prelilo in samo sebe se vzveselilo. Deklica moja, jaz rad bi češenj in neba! KONJI. I. Dornik. 1. Slepi. Tisli čas je šla deklica na izprehod. Z drobno, belo roko si je potegnila čez žalostne oči. Roka ji je komaj čutno vzlrepelavala. Ko je šla po ulici, so vstale še enkrat vse slike iz pravkar preteklih minut pred njo, vse žive, razločne, vrsteče se v redu. Razbrala jih je, jih pregledala, kakor so se vtisnile v njeno dušo — — — Pri kosilu je bila družba glasna, papa je prijel za kozarec in napil: »Čast mi je, da vas pozdravim in vam napijem v svoji hiši prvič v svobodni domovini, v svobodni državi! Vse, kar nas je tlačilo, kar nas je žulilo, se je podrlo; vezi so odpadle od naših rok, jarem z našega vratu — in svobodno so zadihale naše prsi. Fronta se je zlomila, njeni ostanki se vale po naši deželi, skozi naše mesto noč in dan. Mi pa gledamo na vse to z vriskajočimi srci, kajti svobodni smo!« Kozarci so zazveneli, mama — in vsi so imeli mokre oči. Ona pa je povesila glavo in si je mislila: »Kako je to?« Eden gospodov se je oglasil: »Mislili smo, bogve, kaj bo! Da bodo tuji vojaki navalili na naše kraje, na naše mesto in oplenili in oropali vse. Pa slišal sem, da marširajo mimo — še orožje so oddali brez odpora — in da celo pot ne govore nič drugega, kakor prosijo kruha.« »Kako je to?« je pomislila ona. »Saj smo tudi vse spravili na noge, kar more nosili orožje,« je ^ü^omuvl ckuqi. »Vo\akov, naših vo\akov, ki so se že vrnili, ni mogoče pridržati. Kar domov! Otroci stražijo, ha, ha! Videl sem, kako so otroci ustavili Madžare, jim pobrali vse — cigarete, tobak, perilo, čevlje — oni pa so voljno stali kakor ovce, še pesti ni nihče dvignil, ha, ha!« »Zakaj tako?« se je začudilo njeno srce. »In ljudje kradejo, kradejo in plenijo! Ni jim mogoče zabranili.« »To je tako,« se je oglasil gospod, ki je bil filozof, »štiri leta smo ubijali in morili, sedaj ropamo in krademo. Ropar najprej ubije, nato človeka okrade. Čisto logično!« To je bilo duhovito, zato so se vsi zasmejali. »Zakaj tako?« se je prestrašilo njeno srce. »In konj, koliko jih 'je! Po vsem polju, po mesiu se kar izpre-hajajo. Olroci jih love in preganjajo, lam doli na bregu pa sem že videl iri mrlve. Drug pri drugem so ležali.« »Ubožci!« je zaječalo njeno srce. Naio je dvignil kozarec suh gospod, ki je imel brado in ki se je — kakor je omenil sam — vse svoje življenje boril za narodno slvar — in je govoril dolg govor. Ko je končal, je papa vstal, izginil za hip v drugo sobo in v naročju prinesel buteljk. Zamašek je počil, odletel, obrazi vseh so se razžarili. V navdušenju. Njeno srce je pesnilo: Po cesti gredo vojaki in ne govore nič drugega nego: kruha, kruha, kruha! — Konji hodijo okrog ter iščejo vode. — Nato pa se odločita dva, ležeta in zatisneta svoje oči — — Mlad gospod, ki je sedel poleg nje, je nagnil glavo k njej in ji pošepelal: »Kaj Vi niste nič veseli?« »Ali ni zelo žalostno? Konji so lepe živali, imajo odkrite oči. —« Gospod, ki se je vse svoje življenje trudil za narodno stvar, jo je smehljaje poprosil: »Ali bi ne bila gospodična tako prijazna, da bi šla h klavirju in nam zaigrala ,Iiej Slovani', ali ,Lepo našo domovino'?« Mama jo je pogledala v oči in je pojasnila: »Dragica je čudna. Pravi, da ji te pesmi niso všeč. Nikoli jih ne igra. Sede h klavirju in igra samo svoje, samo svoje. Pravi, da bi morala biti naša pesem laka, da bi zadihala in zapela iz nje vsa naša zemlja. Preveč sanjari — —« Nato je odšla h klavirju mama. Ona pa je vstala, se poslovila, se skrila v »svojo sobico, se napravila in odšla na izprehod — — —-»Ali je to kaj velikega?« si je mislila. »Zakaj ni tako, kakor sem želela v srcu jaz? — S cvetjem jih pričakamo. Tedaj pridejo vsi po vrsti. Prišli bodo Poljaki: posujemo jih s cvetjem in jim zakličemo srečno pot! Nato Madžari: ludi nje posujemo s cvetjem in jim zakličemo srečno pot! Nato Nemci: ludi nje posujemo s cvetjem in jim zakličemo: sedaj ne bo več sovraštva, nate to za spomin! In Čehi: Vržemo cvetja nanje, da bodo zavriskali in šli veseli dalje. — — Nato pa pridejo naši — naši fantje —: takrat bo zapela vsa naša zemlja in mi jih pokrijemo s cvetjem. Oni pa bodo dvignili roke, kakor da bi hoteli objeti vse. vse — pa. ne bodo mogli nič govorili — —« Tako. Cesta je bila razmočena po dežju, in ko je posijalo solnce, so se zables! vnovič pade trdo vprašanje proti meni: »Ali spiš, človek, ali spiš?« — SOLNCE SE SMEJE NAD ČRNIMI RAKVAMI... v Andre Cebokli. Solnce se je že navsezgodaj zasmejalo .,. Smeh je bil rdeč: Nad mestecem je bilo na pobočju hribčka zagledalo med ^ rumenimi goricami nove barake — ko da bi jih včeraj še ne bilo tu ... »Mrak — — si jim li izkopal dno?!« »Večer — — si jih li izlesal?!« »Noč — — si jih ti pokrila?!« Pa kako: vse so tako nizke, ko da bi jih že požirala zemlja —, vsaka vsa povita v črno lepenko; vse malce skrile med belimi akacijami — — kakor skrivnostne škatlice, kar čez noč postavljene, katerim se vsakdo bliža... nikdar ne približa — — ■ jih samo ogleduje od spredaj in zadaj, od desne in leve z radosljo in grozo — —. Solnce je sijalo zmerom svelleje: zmerom glasneje se je smejalo prillikavim kasarnam ... Ker so imele vsaka svoja vrata vdelana tako, kakor da bi jih ne J bilo. Okna pa so žarela kakor krvavosolzne velike oči — — Kaj je živelo — — kaj je trpelo za temi okni — — ?! Pripekajoče solnce je odgovorilo: »Krohočem se nad temi črnimi rakvami — —!« Vsak tak dom je bil en sam velik prostor. Vsak kakor ena sama velika jelniška celica za en cel pregnan rod — —. ä3K5I33 i O čas polovljenih duš — — —! Ob stenah in po sredini na desno in levo se je od vznožja k vzglavju spoložno dvigal nizek, za moža širok oder. Na sto in slo belih in trdih slamnikov s še tršimi blazinami je bilo lesno uvrščenih na teh odrih. Vsak slamnik je bil grob z belim kamnom kot pod-zglavjem — —, zijoč v nizko streho, do vrha poln ponižanja in zasmehovanja — —, kakor grob, čisto nov in odpri še, poln vode ob viharju — —. In na sto in sto sčrnelih obrazov je gledalo z belih slamnikov, na njih je ležalo prav toliko teles, preivorjenih kakor v polčloveka: izstradanih in suhih, da je že kakor brstelo belo okostje pod kožo — —; sključenih, kakor da bi jih bila upognila žalost brez solz — —; in tako čudno zvitih, ko da bi sama sebe izpraševala, čemu so na svetu —■ — ? Kakor kamen kamna na produ so se tiščali drug drugega: tu po dva in dva, objemajoča se z nogami od strahu, da bi jima ne odneslo še nog — —; lam spet po dva in dva, ko da bi se od prevelike ljubezni v trpljenju čelo na čelo poljubljala, ko so jima bili že na dnu prsi zadušili glas in je gorje izsesalo že ustnicam kri — —. Iz vseh drugih pa ni niti v kretnji odmelo, kar jim je v prsih vpilo brez glasu — —. Pri polodpriih očeh, ki so strašnejše od v jezi in strasti izbuljenih, so bdeli cele dolge noči. Nekdo, ki bi bil bolj ko hudomušen, bi jih povprašal: »Ali ste na straži svojim bolečinam — — ?« Tako so iudi gledali, ko so sanjali. In šlo bi kar na smeh, če bi bil človek videl in slišal te v sanjah kakor besneče. Zato smej se, človek —: Vrteli in vili so roke in ž njimi mahali, ko da bi se rili skozi milijonsko množico, od nikjer in nikdar poznano, katera jim je bila zajezila ceste in poti in steze, ki peljejo v podjarmljeno domovino — —; pogrebali so s prsti, od gladu nabrušenimi, kakor da bi razkopavali poti do zasutih domov — —; in bili s koščenimi pestmi, ko da bi razbijali vrata do pogašenih ognjišč — —I In dalje —: tuintam so se bočile prsi visoko... in padle globoko, kakor da bi se bile zlomile, ko je zaječalo iz njih: izgubljeni sin je srečal svojo žalostno mater — —; tuintam je dihalo sunkoma in samo še grgralo iz njih: radi bi svojim izpili svoje bolečine z dušo vred —! In še temu nasmejaj se, človek: stoierim so že čez spodnjo ustnico moleli jeziki: radi bi prekleli ta svet — a razpokah so jim jeziki od lakote in žeje — —, z^kaj hranili so jih vse samo od ene sklede: za jutranji in večerni čaj so pili svojo kri — — —1 Solnce je že žgalo: zdaj se samo še smeje nad črnimi rakvami.... Kdaj jenjaš krohoiati se pa ti, o človek?! » K1RKE. Verižniška komedija v štirih dejanjih. Alojzij Remec. DRUGO DEJANJE. Isto pozorišče kakor v prvem dejanju. Luster gori. V obednici je na mizi božično drevesce, ki se vidi, če se vrata odpro. — Pred polnočjo na sveti večer. KRŠEVAN sedi sam z iztegnjenimi nogami na zofi in kadi cigareto. Skozi poi-odpria vrata v ozadju na levi se čuje iz jedilnice govorjenje, smeh in trkanje s čašami. Čez par hipov prihiti iz obednice ROZA s širokim pladnjem, nagromadenim s krožniki, skodelicami, čašami, žlicami in vilicami, pusti vrata za sabo odprta in odhiti skozi leva vrata na stopnišče. Vrata v jedilnico nekdo od znotraj sunkoma zapre. KRŠEVAN vstane, nese ogorek v pepelnik na mizi na sredi in si prižge drugo cigareto. Ko se na stopnišču na levi zasliši TONETOV in ROZIN glas, gre zopet sest na zofo. Od leve prideta s stopnic ROZA in TONE, ki je oblečen v dolg vojaški plašč, ima kučmo potisnjeno na čelo in si diha v dlani, ko potegne s prstov težke rokavice, kakor jih nosijo vozniki. ROZA. Zebe te, Tone. TONE. Kako bi me ne? Na sveti večer take potil ROZA. Samo da si se vrnil! Bala sem se zate. TONE. Streljali so za nami. Na tej strani naši, na oni strani vrag vedi kdo. (Sname kučmo z glave.) Glej, krogla mi je preluknjala kučmo in me oprasnila po temenu. ROZA. Ali sem te zato pričakala iz vojne, da padeš sedaj doma na tihotapskih poteh? TONE. Kaj hočeš, ptička moja, služiti moram in ona plača dobro. ROZA. Dovolj denarja ima. Ali moraš še ti tvegati glavo, da ga bo £ imela več? TONE. Denar je čudna stvar. Čim več ga imaš, tem bolj si ga lačen. ! ROZA. Midva ga nimava. (Pokaže v jedilnico.) Glej, temle pada v roke kakor sneg izpod milega neba. TONE. Ni res. Mi ga jim služimo, mi delavci, hlapci, siromaki. O, pride čas, ko bo drugače! ROZA. Revež ostane zmeraj revež ... TONE. Ni res. Ti boš še gospa. Ko bom dovolj prihranil, kupim posestvo, kočijo, konjička, in bova na svojem živela- Samo da te li ljudje ne izpridijo! ROZA. Studijo se mi vsi od prvega do zadnjega. Le njen bratranec je boljši. TONE. Lačen sem in zmrzel. Pokliči njo ven, da ji povem, kako sem opravili ROZA (gre k vraiom v jedilnico, jih odpre in pokliče). Gospodična! BERTA (pride iz jedilnice, v laseh ima rdečo rožo, oblečena je v belo svileno obleko, Ire ves čas z nožičkom orehe v roki in jih je). Kaj je, Roža? (Ugleda Tonela.) O, ii si, Tone! Kako si opravil? *TONE. Na moslu me je čakal mešelar Ferjana. Izročil sem mu konje. Enega so mi siraže na meji ubile. S težavo smo z drugimi ušli čez vodo. BERTA. Nič ne de! Ali ti je Ferjana kaj plačal? TONE. Ni bilo časa, siraže so nam bile za petami. BERTA. Jaz imam že vse plačano. Jutri obračunava in dobiš obljubljeno plačilo. TONE. Nekaj boste morali primakniti. Skoraj bi bil plačal pot z glavo, gospodična. BERTA. Prihodnjič si zaračunaš več, ko boš vole peljal. ROZA. Za noben denar ga ne pustim več na take poti, gospodična. Tam je huje nego v vojski. BERTA (Rozi). Kaj ti veš, dekle! Tonetu je to šala. (Tonelu.) Ali ne? TONE. Je in ni. BERTA (Tonelu). Vedno ne bo tako. Ljudje se ne morejo tako hitro odvadili streljanja in vojne. ROZA (Berti). Jaz ga ne pustim več ... ga ne pustim... BERTA (Rozi). Ne jezi se! Ko se vzameta, vama napravim tako gostijo, da bo svet strmel. Sedaj postrezi Tonelu, zaslužil je. ROZA (Tonelu). Ne smeš več iti čez mejo! TONE (prime Rozo pod pazduho). Bomo videli. Za ljubi kruhek in zate bi šel nad vraga ... TONE in ROZA odideta na levo. BERTA se ogleduje, kakor bi nekoga iskala, in stopi h KRŠEVANU, ko ga najde za paraventom na zofi. BERTA (pogladi Krševana po laseh). Zakaj se jeziš, moj dragi? Kaj porečejo gostje, da si zbežal od mize? KRŠEVAN. Jaz sem dinamit za tvojo družbo. Pusti me! BERTA. Meni na ljubo potrpi in se vrni med nas! KRŠEVAN (vstane). Prosim te, pusti me! K svojim knjigam grem. (Gre na desno v ozadje k vratom v svojo sobo.) BERTA (za njim). Ne bom te pustila. KRŠEVAN (med vrati). Zaklenem se. BERTA. O polnoči boš moral k drevescu. Vrata ulomimo. KRŠEVAN stopi v svojo sobo in zaklene za sabo BERTA za hip postoji ir> gre nato proti obednici Še preden je pri vratih, se ta odpro in vstopi stražmojster OREHEK v uniformi brez sablje. BERTA. Kaj je, gospod siražmojsier? Ali so Vas odgnali iz družbe? OREHEK. Učitelj je znorel in vpije, da so služabniki države slabi. To leti name. Zato sem vstal in šel. BERTA., Radi učitelja vendar ne boste odšli pred polnočjo! OREHEK. Ne maram se prepirali. Ko bom pri policiji, se še zmeni! ne bom zanj! BERTA. Tedaj pojdete od nas in boste kot detektiv gospod! Zato se ne razburjajte radi učitelja! OREHEK (zaupno). Sama zavist ga je. In nevaren človek je to. Marsi kaj bi Vam povedal... BERTA. Povejte mi vse! Lahko mi zaupale! (Gre k pisalni mizi, odklene predal in vzame iz njega par bankovcev. Nato mizico zopet zaklene in vtakne ključe v žep.) OREHEK (medtem). Vem, s kom govorim, gospodična. Ves čas vojne sva bila Vi in jaz dobra prijatelja. BERTA. Tega Vam nikoli ne pozabim. (Stopi k Orehku in mu sili bankovce v roko.) Za Vašo zadnjo uslugo sem Vam še na dolgu. OREHEK (se brani denarja). Ne, ne, gospodična! Vse to je le iz prijaznosti do Vas. BERTA (vtakne s silo bankovce Orehku v bluzni žep). Ne branile se! Jaz bi ne znala krmarili, če bi mi Vi ne povedali tolikokrat, kakšni vetrovi so. — Kaj veste o učitelju? OREHEK (zaupno). On bi bil rad kupil vojaški les iz Črnega grabna. Ko je videl, da ga vozite Vi na žago, je vohal in vrtal tako dolgo, da se je oblast vtaknila vmes. Včeraj je prišla nenadoma komisija, vse preiskala in les kratkim potem prodala, kar ga je še bilo. BERTA. Kdo je les kupil? , OREHEK. Ošaben. BERTA. Ta je lepa! Les je vendar bil moj! Potrdilo imam od Ferliča, da je vojaštvo prodalo les meni. OREHEK. Vem. A kupčija ni bila pravilna. (Važno.) Ferlič ni imel pravice, sam les prodajati. BERTA. Kaj je Ferlič rekel? OREHEK. Zvijal se je kakor jegulja. Niso mu mogli do živega. Orož-nišivo ima naročilo, da poizveduje in poroča. Iz obednice vstopi FERLIČ v civilni obleki. BERTA (Ferliču). Ali Vas je slaba vest prignala ven? FERLIČ (Berti). Kako mislite to? O čem govorita? BERTA (Ferliču). O lesu iz Črnega grabna. FERLIČ. Zadeva smrdi. BERTA. Za Vas, zame ne. FERLIČ. Kaj jaz vem! Šesi do osem vagonov lesa je gotovo še lam. Drugi les me ne briga. Vendar, če zgrabijo mene, bodo držali iudi Vas, gospodična Berta. BERTA. Molile se. Les je segnil, mnogo so ga kmelje pokradli, železnica ga je odvažala, komu, kam — vedi Bogi (Orehku.) Ali ni lako, gospod slražmojsler? OREHEK. Jaz ne vem ničesar. Poizvedovali bo Ireba. (Ferliču.) Ali se je učitelj že pomiril? FERLIČ. Žal mu je, da Vas je razžalil. Idile k mizi in se pobolajtal OREHEK. Najbolje bo. (Odide v jedilnico.) FERLIČ. O onem lesu, ki sle ga Vi izpeljali, ne vem jaz in ne veste Vi ničesar, gospodična. BERTA. Pametna misel! Toda kaj je z onim lesom, ki je bil še v Črnem grabnu in ki ga je včeraj Ošaben kupil? FERLIČ. Če Vam ga Ošaben proda, bo les Vaš. BERTA. A plačati mi ga morale Vi. FERLIČ. Gospodična, ali me hočele uničili? Ves svoj denar sem vtakni! v družbo z Ošabnom. BERTA. Ali naj jaz les dvakrat plačam? Zakaj? FERLIČ. Ker ste z osmimi vagoni, ki sle jih že izpeljali iz Črnega grabna, več zaslužili kakor jaz z vsemi. BERTA. Da Vam ne bo krivice, Vam jaz prodam lo minuto po današnji ceni oni les nazaj, ki še leži v Črnem grabnu. Če dosežele, da potem ta les dobim od Ošabna po primerni ceni, dobile še lepo provizijo. FERLIČ. V kleščah sem, že vidim. Izkušal bom dobili les od Ošabna. Weissa bom vtaknil vmes, on zna. Iz jedilnice se prismeje WEISS s palci v ielovnikovih luknjah pod pazduho Z njim SOKLIČ v civilni obleki. WEISS (se krohota na vse grlo). Učitelj se dela -poštenjaka. Da smo nepošteni ljudje, da smo pijavke, vampirji. (Berti.) Berta, ali. je že učitelj kdaj lako govoril? BERTA (Weissu). Če kdo napravi dobro kupčijo brez njega, je vedno slabe volje. SOKLIČ. Na Ošabna se jezi, da mu je izpred nosa kupil neki les. Čemu si sploh učilelja povabila, Berla? Samo zdražbo dela. BERTA. Moj sosed je, včasih kaj kupim od njega. WEISS. In ženi se pri tebi, samo povedati se li ne upa. BERTA. Kakor vsi drugi, nič več, nič manj. SOKLIČ. Slražmojsler tudi sitnari. Čemu si lo žandarmerijsko dušo povabila? BERTA (Sokliču). Tepec si, moj dragi železničar. Ali ne veš, da moram živeli ludi z oblastjo v prijaznosti? WEISS (Berli). Seveda. Ti, Berta, že znaš. (Prime Berto pod pazduho.) Imenitna deklica si! In tvoja miza! Postrvi, omaka, torta, vina — očarala si nas! Iz jedilnice pride počasi OŠABEN z rokami v hlačnih žepih in z debelo cigaro v ustih. WEISS (Ošabnu). Kaj Vi pravite, gospod Ošaben, ali ni naša Berta dekle, da ga ji ni para? OŠABEN. Izmed žensk ji ne poznam enake. A izmed nas moških jo jaz posekam. WEISS. Tako elegantne hiše, tako izbrane večerje, takih vin Vi nimate. OŠABEN. Za Silvestrov večer Vas vabim k sebi. Tedaj boste govorili. Tudi ti, Berta! FERLIČ (Weissu). Samo besedo, gospod Weiss! WEISS (Ferliču). Na uslugo sem Vam! WEISS in FERLIČ stopita v stran za kratek, tih pogovor. BERTA (Ošabnu). Ošaben, ti si res ošaben. OŠABEN: Vem, zakaj. Ko si se ti pehala še za procente in ničvredno kramarijo, sem jaz delal že na vagone, ne da bi z mezincem mignil. Kar človek tako dobi, nekaj zaleže. Vse drugo je prigaran, piškav zaslužek, beračija. SOKLIČ (Ošabnu). Zdaj po dveh letih te je Berta prehitela. OŠABEN. Saj ni res. Prav včeraj sem jo jaz prekosil. (Berti.) Ali se ti kaj sanja? BERTA. Saj vem, les si kupil od komisije v Črnem grabnu. Mar meni zanj! Predrag mi je bil... OŠABEN. Meni ni treba gledali na krajcar. WEISS (je končal svoj pogovor s Ferličem, Ošabnu). ,Nikar se ne bahajte, gospod Ošaben! Dokažile, kar ste rekli, in prodajte * les meni! FERLIČ (Ošabnu). Primi ga za besedo! Govore in se ustijo, a vsak se trese za vinar. Pokaži, da ti nisi tak! OŠABEN. Jaz les podarim, če hočem! (Weissu.) Sedem vagonov lesa je. Sama bukev, hrast in kostanj. Kaj plačate? . WEISS (Ošabnu). Dvanajst tisoč Vam dam. " FERLIČ (Ošabnu). Jaz ti dam trinajst tisoč. OŠABEN (Weissu). Gospod Weiss, tu je moja roka! (Proži Weissu roko.) SOKLIČ (Ošabnu). Daj les meni, dam ti petnajst tisoč. OŠABEN (Sokliču). Jaz dam les Weissu, ker mi najmanj ponuja. (Stisne Weissu roko.) Sedaj recite, da Ošaben gleda na dobiček. WEISS (našieje Ošabnu nekaj bankovcev na roko). Deset tisoč Vam dam takoj. Ostanek dobite, ko les prevzameml (Si mane roke.) Vidim, gospod Ošaben, da ste samega sebe prekosili. fERLIČ. Ošaben &. Komp. — firma nad vse. OŠABEN (spravlja bankovce v listnico). Zdaj slišiš, Berta! Na Silvestrov večer porečeš iudi ti iako! BERTA. Res: Ošaben & Komp. — firma nad vse. OŠABEN (Berti). Tako je. Ti, Berta, vsaj ne poznaš zavisti in se smeješ vsemu. Učitelj pa se bo trgal od jeze, ko izve, kako sem les prodal. (Ferliču.) Ferlič, idiva, da mu poveva! % » OŠABEN in FERLIČ odideta v obednico. SOKLIČ (Weissu). Prodajte les meni! Šestnajst tisoč Vam dam. WEISS (Sokliču). Ali ste slepi? Les je vendar za Berto. Kaj bi jaz z njim, ko potujem s slaniki, sardinami v škatlicah, delikatesami in kolonijalnim blagom? SOKLIČ (Weissu). Vrag vas vzemi, vse agente! Živega človeka bi odrli. (Odide v obednico.) BERTA. Torej velja, kakor ti je Ferlič povedal na uho? WEISS. Lahko bi ie ukanil, Berta... Za tisto ubogo provizijo, ki mi jo je Ferlič obljubil, se še ne menim, če bi ne bila ti in če bi danes ne bil sveti večer ... Človek postane mehak ... BERTA. Ti — mehak? Ne laži in napiši! WEISS (vzame iz žepa zapisnik, piše na roki in govori medtem). Tudi iz ljubezni do tvojih postrvi, omak in tort. Tam gori jemo sedaj samo konjske zrezke. Pri tebi se človek poživi... (Izroči zapisnik Berti.) Podpiši! * BERTA (podpiše). Ti si požrešnež. WEISS (vzame zapisnik). Požrešnež biti je dobro ... (Iztrga iz zapisnika lisi in ga izroči Berti.) Tako. Kopijo obdržiš ti. Za provizijo pa pričakujem od tebe o prvi priliki kako nežno urico BERTA (spravi lisi). Nemarnež! WEISS. No, no, no ... Včasih si me razumela. Lani na božični večer sem čuiii, da mi rastejo perutnice na hrbtu, ko sva se sestala v mestu. Prelepa nočka se mi je obetala, da ie ni bil Soklič izvabil na vlak. BERTA. Nehaj! Predrznosti ti ne dovoljujem! WEISS. Bojim se, da si se zaljubila. Tvoj bratranec je mož za plotom. Berta, Berta, šiba se ii plete! Doslej si nas ti vse vodila na vrvici, odslej bo tebe pust profesor ovijal krog mezinca. BERTA. Ne vtikaj se v stvari, ki te nič ne brigajo! Najina kupčija je sklenjena. Hvala lepa! Izvoli! (Pokaže Weissu v obednico.) WEISS. Nermlostljivi smo, znamenje zaljubljenosti. WEISS gre v obednieo, iz katere pridejo isti hip OREHEK, JAVORNIK in SOKLIC. SOKLIČ (Javorniku). Sedaj poslušajie! (Berti.) Ali si kupila les iz Črnega grabna ali ne? BERTA (mrzlo). To nikogar nič ne briga. SOKLIČ (Berti). Mene ne. (Pokaže Javornika.) Učitelja. BERTA (Javorniku). Jaz ne bom nikomur računov 'polagala. Nate sem huda nocoj, Javornik. Čemu delaš zdražbo? JAVORNIK (Berti). Jaz se pa jezim nate, ker si mi les izpred nosa pobrala. Pri tej kupčiji nekaj ni prav. BERTA. Jaz sem les kupila pošteno in odkrito, kakor se mi je ponudil. Komisija v Črnem grabnu je našla vse v redu. (Orehku.) Ali ne, gospod Orehek? OREHEK. Vse v vzornem, najlepšem redu. BERTA (Javorniku). Vidiš torej. Če hočeš komu kaj očitali, moraš drugim, ne meni. Jaz sem pošlena in se nikogar ne bojim. (Odide ponosno v obednieo.) SOKLIČ (Javorniku). Zdaj sle slišali. Poštenjaki smo. Zaman boste iskali falolov med nami. OREHEK (se zvilo nasmeji). Bogve? Tegale Weissa bi bilo dobro prijeli. Slavim glavo, da bi dobil nagrado, če bi to storil. SOKLIČ (Orehku). Kaj Weiss! Berlinega bratranca opazujte! Mož malo govori in veliko posluša, nikjer ga ni vmes in vendar vse ve. Nevaren je. OREHEK. Ta je poštenjak. JAVORNIK. Edini človek, ki ga spoštujem. • SOKLIČ. Edini človek! Vohun je lahko ... JAVORNIK (Sokliču). Tudi Vi nimate čistih rok. Delavskega voditelja igrale. Na shodih govorile tako, z Berto, milijonarko, imate pa drugo politiko. SOKLIČ (Javorniku). Kaj Vas moja politika briga? Otroke učile, ne mene, ki sem že davno zadnje hlače slrgal na šolskih klopeh! OREHEK (Sokliču). Nikar se ne razburjajte! Nekaj denarcev ste le zaslužili med vojno. Par sto tisoč, recimo. SOKLIČ. Dokazov, gospoda! Vama se ne bom izpovedoval. (Odide razljučen v obednieo.) OREHEK (ko sla z Javornikom sama). Vi ne veste, čemu zahajam v to družbo. Prej sle me po krivici napadli. JAVORNIK. Kako? Ali imate svoje namene? OREHEK. Mrežo zatiskam nad vsemi, moj dragi. Ko bo zadrgnjena, jo dvignem in niti ena riba mi ne uide. SI. 13. Giovanni Bellini: Objokovanje Kristusa. (Berlin, cesarja Friderika muzej.) JAVORNIK. Tudi Berta ne? OREHEK. Tudi ona ne. Zato mi ne mešajte štrene! JAVORNIK. Imenitno! Berta, Weiss, Ferlič, Soklič -r to bodo štiri mastne ščuke! OREHEK. Ali ne spadate tudi Vi mednje? jAVORNIK. Gospod slražmojsler, tak očitek! Ti ljudje izrabljajo mojo poštenost. Saj ste videli, kako so naredili z lesom iz Črnega grabna. OREHEK. Niste pač rojeni pod isio zvezdo kakor vsi ti ljudje. (Pogleda na uro.) Polnoč se bliža. Idiva k drugim! Od leve pride s stopnišča ROZA s punčem in čašami na veliki tableti. OREHEK ji odpre vrata v obednico in vstopi z JAVORNIKOM. Vrata pustita odprta, da se vidi, kako Roza začne prižigati svečke na božičnem drevescu. Medtem pride iz obednice BERTA, vrata za seboj zapre, gre k desnim vratom in potrka nanje. BERTA (pred vrati v Krševanovo sobo). Andi, polnoč! KRŠEVAN (odklene in siopi na prag). Kaj hočeš? Ne kliči me Andi! Andrej sem. BERTA (se dobrika Krševanu). Ali si še slabe volje? Čemu? Idiva k drevescu. (Prime Krševana za podpazduho in ga sili s seboj.) KRŠEVAN (siopi par korakov z Berio in Se ji nato izvije). Sveti večer! Vražji večer, reci! BERTA. Norček! Jaz res ne vem, zakaj se jeziš. KRŠEVAN. Nocoj bi se v tej hiši angel preivoril v vraga. Sama podlosi, hinavščina, lakomnost, nesramnost in zavist! BERTA. Jaz ne čutim ničesar. KRŠEVAN. Tebi je vseeno: Bog ali hudič, dež ali solnce, greh ali molitev, sveti večer ali predpusina noč. Nocoj si oblečena kakor za ples, šampanjec poka, kupčije sklepale in... sveti večer je! Iz jedilnice pride WEISS, vzame gramofon s pianina, da ga odnese v jedilnico. WEISS (na vratih v jedilnico). Polnoč, Beria! Svečke že gorijo na drevescu, samo božične pesmi še manjka. Čakamo te! (Vstopi v jedilnico.) BERTA (Krševanu). Ne znaš živeti, moj dragi! Pomiri se in ne bodi siten! Povonjaj mojo rožo, ki mi jo je Weiss prinesel iz Italije! Samo zate diši ta cvet, moj ljubček. (Položi Krševanu obe roki na ramena in skloni glavo k njegovemu obrazu.) KRŠEVAN (pahne Berio od sebe). Pusti me! Roža v laseh na božični večer — kdo je še to videl! (Gre sest na zofo in si prižge cigareto.) BERTA (za hip ostrmi, vzame rožo iz las, se igra par hipov z njo, jo naio vrže nervozno na ila in jo potepta). Vrag naj te razume, moj / dragi! Jaz ie ne ... (Stopi k mizi, se opre z obema rokama nanjo in zre v lusier.) Iz jedilnice se zasliši na gramofonu božična pesem. Šampanjec poka. KRŠEVAN plane k vratom v obednico. KRŠEVAN (na vratih v obednico). Nehajte! Javornik, vsaj ti sedi h klavirju in zaigraj božično pesem, ti, ki ie je še nekaj človeka! JAVORNIK (prihiii v suknji in s klobukom v roki iz obednice). Jaz ne vem več, kaj sem, in ne znam ničesar več. Srečen Božič! JAVORNIK skoraj zbeži na levo. Isti hip vstopi JANEZ, pijan, v usnjatem jopiču in s kučmo na glavi, se ogleda in stopi proti obednici. JANEZ (na vratih v obednico). Janez je iukaj! Kaj bo ta žalostna muzika? Iz jedilnice se začujejo glasovi: »Halo, Janez! Zivio! Pojdi pit!« Gramofon utihne. JANEZ: Ven, pravim! Danes je praznik. KRŠEVAN (Janezu). Dečko si, Janez! (Gre sest na zofo.) OREHEK (pride iz obednice, oblečen v plašč, s čepico v roki in se klanja Berti, odhajajoč na levo). Vesele praznike, gospodična! Hvala za lepi večer! BERTA Orehku molče prikima, ne da bi se genila od mize. OREHEK odide na levo. Iz obednice stopi na prag SOKLIČ. SOKLIČ (Janezu). Ti nas ne boš podil iz hiše. Beria je gospodinja. JANEZ. In jaz gospodar. Rokave zaviham in vas vse po vrsti zmečem po stopnicah. Danes je praznik. SOKLIČ (Berti). Kaj ti praviš, Beria? BERTA (ne da bi se genila od mize). Nič. SOKLIČ: Če je tako, pojdem in si bom io zapomnil. (Se vrne v obednico.) WEISS (pride iz obednice z malim kovčegom, v elegantni zimski suknji in s trdim klobukom v roki. Miri Janeza). Saj gremo, saj gremo! Nikar ne kriči, Janez! (Se pokloni Berii.) Vesele praznike, Beria! Lepa slovesnosi se čudno končuje. Tvoj hlapec ne pozna olike. BERTA (ne da bi se genila). Zbogom! Tačas pride iz jedilnice SOKLIČ v suknji in klobuku in odide na levo brez pozdrava. Za njim pride ROZA s tableto praznih čaš in steklenic in hoče na levo. WEISS (ko ugleda Rozo). Tvoja Roza je srčkan keber. Na svidenje, Berlal WEISS pohiti za Rozo, ki je tik vrat na stopnice na levo, ji zastavi pot in jo hoče ujeti za roko. WEISS (Rozi). Rožica! ROZA (Weissu). Pustile me! Vaših šal sem sita! (Zakliče skoz vrata.) Tone! WEISS (se umakne od Roze). Tvoj ljubi, deklica? Nisem vedel... WEISS skoraj zbeži na levo, za njim ROZA. JANEZ (stopi k vratom, ki vodijo na stopnice na levi, in zakliče za Rozo). Tone, lega-le suni v zobe! Dekleta ti zalezuje! Tačas je iz jedilnice prišel FERLIČ z OŠABNOM, ki ga drži pod pazduho. OŠABEN. Kdo nas meče na cesto? JANEZ (se obrne od vrat). Jaz. Danes je praznik! OŠABEN (Janezu). Kaj boš ti, hlapec! JANEZ. Ošaben, kaj si bil ti pred vojno? Na žagi si se pretegal noč in dan in čikal. OŠABEN (se hoče iztrgati Ferliču, ki ga miri). Hlapec, drvar, berač, jaz ti pokažem. BERTA (stopi od mize med Janeza in Ošabna). Mir! Tu sem gospodinja jaz. V hiši ne trpim pretepa! FERLIČ (vleče Ošabna proti levi). Pojdiva! Z Janezom se ne boš pretepal. Z njim se ni šaliti. OŠABEN. Jaz sem mož, firma ... Kaj je on? Nič ... FERLIČ in OŠABEN izstopita na levo. JANEZ (Berti). Tako sem izpraznil hišo. Ali sem prav storil? BERTA (Janezu). Prav! JANEZ. Še krog vogalov pogledam ... (Odide skozi leva vrata in poje: »O, ja, jaz sem pa fant zato ...«) i BERTA gre v jedilnico in pogasi lučke na božičnem drevescu. KRŠEVAN vstane, si prižge novo cigareto in hodi nemirno sem in tja. Ko Berta pogasi vse lučke, stopi na prag iz jedilnice. BERTA. Ves razburjen si. Pomiri se! KRŠEVAN (se ustavi). V tej hiši se ne pomirim nikoli. BERTA (stopi bliže h Krševanu). Zakaj ne? KRŠEVAN. Že to tvoje domovanje je sama laž. Pohištvo brez okusa, na stenah ponarejene slike, v vazah umetne cvetlice, za ogledali pavovo perje. Pianino si okrasila z gramofonom, da je tudi muzika v hiši... BERTA. Hišo sem kupila z vsem, kar je v njej. KRŠEVAN. In ostali so tudi isti prijatelji, ki so kakor dolg na hiši. BERTA. Kaj hočeš s temi očitki? Povej, govori človeško! KRŠEVAN. Ti me ne razumeš. Ne moreš. Ali ne slutiš vsaj, kako bi moralo bili nocoj v tvoji hiši? BERTA (gre sest na fotelj, se nasloni nazaj in sklene roki za glavo). Poslušam, govori! KRŠEVAN (stopi pred Berto). Jaslice bi morale biti tu v kotu, pastirčki v mahu, lučke med njimi in zlata zvezda nad hlevcem. Tiho, tiho bi zvenela noč z brnenjem polnočnih zvonov. BERTA. Zvonov ni več, prijatelj moj. Judje so jih odpeljali, da bodo topove lili iz njih. Milijone bodo zaslužili z njimi. KRŠEVAN. Udaril bi te za to besedo. Denar li je vse. Zato je v tvoji hiši tako. BERTA. Kaj hočeš? Jaz te še vedno ne razumem. KRŠEVAN. Jutri odidem. BERTA. Kam? KRŠEVAN. Domov, da bom videl še mater pred smrtjo in svojo rojstno hišo pod svetlim južnim solncem. BERTA. Za to je treba denarja. KRŠEVAN. Do tja doli se že prebijem. Potem pojdem, da končam svoje študije. BERTA. Tudi za to je treba denarja. KRŠEVAN. Zopet ta grda beseda! Ali mi hočeš očitati moje berašivo? BERTA. Poslušaj me! Ali misliš, da se z gladovanjem in s podporami prikoplješ do življenja, ki sj ga želiš? KRŠEVAN. Da, tako mislim. BERTA. Niti vinarja ne boš dobil. KRŠEVAN. Potem stisnem zobe in pojdem za pisarja. BERTA. In boš hrepenel do smrti po Grški in Italiji, po -vseh tistih krajih, ki govoriš o njih noč in dan. In jih nikoli ne boš videl. Idi, če li ni dobro pri meni. Potuj, študiraj, postani velik, slaven! Kolikor hočeš, li dam jaz ta trenutek in ne bom terjala nikoli povračila. KRŠEVAN. Da bom vse življenje tvoj suženj, da se odebelim in otopim kakor žival, sit vsega, kar si poželim... Nočem bogastva, ki si ga z delom ne zaslužim. BERTA. Otrok si. Kako naj ti pomagam? Če nočeš darila, li denar posodim. KRŠEVAN. Ničesar nočem. BERTA. Kako čuden človek si! Ni ti pomoči. KRŠEVAN. Ni je. En sam mahljaj, da bo lega najinega suženjstva konec — to je edina rešitev. BERTA (premišljuje). Kako bi ti pomagala? ... Kako rešila tebe in sebe? (Naenkrat veselo.) Še enkrat me poslušaj! Lepo, dobro misel imam. Glej, neolikana ženska sem, živim tako, da me ti zaničuješ. Rada bi postala drugačna in ti, samo ti, bi mi lahko pomagal. KRŠEVAN. Kako misliš to? BERTA. Bodi moj učitelj in jaz bom tvoja učenka! Kupi mi knjig, poučuj me, daj mi samo stotino tega, kar ti znaš, in srečna bom. Ko bom taka, kakor ti želiš, tedaj te nagradim tako, da si ne Doš očital ne darila ne posojila. KRŠEVAN (po dolgem premolku). Ali ni nekje zanjka v vsem tem?... BERTA. Samo ti me lahko preustvariš. Sama čutim, kako bedasto je to moje življenje, kako majhna sem. KRŠEVAN. Premislil si bom ... BERTA. Nič ne premišljuj! Takoj reci da! KRŠEVAN. Najprej bi mi morala obljubiti, da pustiš vse kupčije. BERTA. Če boš ti moj učitelj, ne bom imela časa misliti nanje. KRŠEVAN. Novo življenje bi morala začeti. Brez Weissa, brez Sokliča, Orehka in vseh teh ljudi. BERTA. Nocoj so bili zadnjič v moji hiši... Ah, da bi bila lebe prej spoznala! KRŠEVAN. Na denar bi ne smela več misliti. To je strup zate! BERTA. Če boš moj učitelj, bom zopet taka kakor takrat, ko sem bila šestnajstletna deklica in sem morala v šolo hoditi in vsak dan se učili svojih nalog ... Tedaj sem bila srečna ... KRŠEVAN. Zdaj le vidim tako kakor tedaj, ko sem ti vrgel šopek čez balkon. BERTA. Z menoj pojdeš na južno solnce, kjer blešče tvoji kipi, tvoji templji, vsa lepota davnih stoletij ... Potovala bova in me boš učil vsega lepega in dobrega. Siromakom ob poli bova pomagala, trpečim brisala solze z lic. Tedaj vem, da me ne boš zavrgel... KRŠEVAN (se skloni k Berti in ji gleda v oči). Ali naj verujem, da je to najin božični večer? ... DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. Prevel in razložil J. D. Tretji del: RA). VII. spev. Smo še na planetu Merkurju. Skozi ves VI. spev je govoril cesar Justinijan o usodi rimskega Orla; lu, v začetku VII. speva se Justinijan s kratkim slavospevom (vv. 1—3) poslovi ter spet nazaj stopi v kolo blaženih duhov, ki nato Danteju izginejo kot blisk izpred oči (vv 4—9). Danteja pa mučijo vsled pripovedi Justinijanove razni dvomi. Justinijan je bil rekel (spev VI., v. 90), da je cesar Tiberij izvršil pravično osveto, ko je dal Kristusa križati; takoj nato pa je (v. 91 nsl.) dostavil, da je cesar Tit, ki je Jeruzalem razdjal, pravično osveto izvršil nad Judi. »Kako to?« se vprašuje Dante. Če je bila Tiberijeva (ozir. Judov) osveta pravična, kako je zaslužila Titovo »pravično osveto«? To ležkočo torej čuti Dante najprej, ali ne upa si, jo izraziti napram Bealrici, ko je že ves zbegan, če le začetek njenega imena (»Be«) ali pa konec (»ice«) sliši. No, Beatrice mu vidi v dušo, vidi v njej ta dvom ter mu ga razreši v vv. 25—51: Ker je Kristus ob učlove-čenju privzel grešno človeško naravo, da bi zadostoval za Adamov greh, je bila njegova smrt na križu z ozirom na njegovo človeško naravo pravična; krivično pa je bilo ravnanje Judov, ki so iz zadolžene zmote prelili nedolžno kri„ — Pa še neki težji dvom tlači dušo Danteju, la-le: Zakaj smo morali biti baš s tolikim trpljenjem odrešeni? Mar ne bi bil Bog mogel velikodušno odpustiti Adamov greh, ne da bi bil zahteval smrt Kristusovo? Ta težki pomislek mu razvozla Beatrice v vv. 64—120 tako-le: Ker je Bog človeško dušo neposredno ustvaril, ji je dal večje prednosti nego stvarem, ustvarjenim posredno; dal ji je bil neumrljivost, predvsem pa prosto voljo, še čisto nič nagnjeno k hudemu, dal posvečujočo milost božjo in s tem nadnaravno bogosličnost; toda z grehom je izgubil vse. Kako bi mogel izgubljene prednosti nazaj dobiti? Le z zadoščenjem, ki bi bilo popolno in enakovredno. Toda kje je človek mogel dati popolno, enakovredno zadoščenje? Nemogoče! Le Bog je torej mogel pomagati. Seveda, lahko bi bil Bog kar sam od sebe odpustil; toda izbral si je ta način odrešitve, da je kot Bog in človek zadostoval z usmiljenjem in pravičnostjo, zato, da bi tem bolj vam, ljudem, pokazal svojo dobroto in vas zanaprej vnel k ljubezni božji. Ta načrt, ta način odrešenja je največji dogodek v zgodovini človeštva. Končno čila Beatrice v duši Dantejevi še tretjo težkočo, še tretji pomislek: Če je to, kar Bog ustvari, neumrljivo, kako to, da toliko stvari na svetu propade, pogine? Odgovor je v vv. 130—144: angele in človeško dušo je Bog ustvaril (in duše še ustvarja) neposredno, kot enovite, nesestavljene likove, ki lahko bivajo sami zase, brez telesa; vse druge stvari so sestavljene iz lika in ivan: tvar imajo od štirih prvin, t. j. vode, zraka, ognja in zemlje, likove pa dobivajo od nebeških sfer. Še celo vstajenje od mrtvih sledi iz dejstva, da je bilo telo prvega človeka ustvarjeno neposredno (v. 145 nsl.). »Hozana, sveti vojnih trum Gospod, ki razsvetljuješ s svojo gloriölo presrečne luči teh kraljestev tod!« — 4 tak, stopajoč nazaj spet v svoje kolo, duh blaženi je pel, ki ob njegovi sem glavi videl dvojno avreölo. 7 In plesal je in drugi ž njim duhovi in skrili so se hipno mi v daljavi, kot blisk, ki hipno ga skrijö mrakövi. 10 A jaz sem dvomil. »Javi, Gospi, javil« srce bodril sem svoje bojazljivo, »z besedo milo žejo ti ozdravi.« / 13 A v spoštovanju, ki neodoljivo me zgrabi že, če čujem Be al ice, glavo, kot dremal bi, sklonim spoštljivo. . 16 Ni htela takega me Beatrice: obsije njen smehljaj me — tak prijazen, da v ognju bi hladil — in mi zakliče 19 in de: »»Moj pogled, nezmotljivo pazen, te v dvomih zre, češ: »Ali po pravici pravični je sledila kazni kazen?« 22 No, koj razrešim duši ti vjetnici vezi; le v to pozor, kar dem ti, kreni, k veliki zdaj povedem te resnici. 25 Ker hotel ni Adam, mož nerojeni, da prosto voljo Bog mu z uzdo sili, bil on, otroci ž njim bili zgubljeni. 28 In ležal ljudski rod v bedi nemili je vek za vekom, pot zgrešivši pravo, dokler da se ga Bog-Beseda usmili: 31 prišel z neba in združil je naravo, nezvesto Stvarniku, v svoji osobi, z vezjo ljubezni večne in veljavo. 34 In zdaj v razlago mojo se poglobi: Narava, ki Beseda se združila je ž njo, bila je dobra v stvarstva dobi,. / 37 iz raja pa se sama je izključila, ko poi je, ki bila je pol resnična življenja, samovoljno zapustila. 40 Na križu kazen ni bila krivična, v naravo če oziraš se privzeto; nasprotno: bila je nad vse pravična; 43 krivično pa trpela je osveto — če kdo — oseba, Bog, na križ razprti, naravo ki privzel, za greh prokleto. 46 Vspeh dvojen se rodil je iz ene smrti: Bogu bila in Judom je po godi; nje sad: zemlje potres in raj odprti. 49 Odslej ti neumljivo več ne bodi, če de se: da pravično je osveto o s v e t i 1 Dvor, ki zmir pravično sodi. 52 Al zopet vidim dušo ti zavzeto, iz misli v misel greš, v vozla zmešnjavo, čigar zdaj razvozlanja čakaš vneto. 55 Tak deš: »Kar čul dozdaj sem, mi gre v glavo, ne gre pa mi, zakaj Previdnost htela odrešit nas se smrtjo je krvavo.« 58 Ta ukrep, moj brat, ostal prikrit do cela bo vsakomur, čigar ni duša verna v ljubezni še plamenih dozorela. 61 No, ker v te tajne brezna neprodirna vaš um prodira, ne prodre, naj čuje, zakaj ta odrešitev je primerna: 64 Dobrota božja, kiera zametuje vsako zavisi, iz svojega sijaja lepoto večno v sivarsivo izžarjuje. 67 Kar neposredno ji iz rok prihaja, je vekoirajno, ker se ne pokvari pečat, ki vtisne ga, no v veke traja. ssmrb D. in So. 1922, priloga IX. ■ 70 Da, sivar, ki neposredno jo ustvari Dobrota, je svobodna v svoji poti, vpliv nebnih krogel ji ne gospodari; 73 in bližja je in ljubša je Dobroti; in sveti žar svoj siplje v vse Ljubezen, a več ga, kjer več sličnosti zaloti. 76 Odlik je teh človeški duh deležen prav vseh; a če le ene oskodeva, je padec iz višine neizbežen.., 79 Le greh samo svobodo mu razdeva, greh bogoslično kvari mu natoro, da medlo v njej ljubezen božja seva. 32 Na prejšnje vzpne se vzvišenosti goro le s tem, da greha jamo prej zadela u boju s slo, s kesanjem in pokoro. 85 Grešila je narava vaša cela v Adamu: zguba jo s tega povoda odlik je teh in raja jo zadela. 88 Zdaj pazi prav: Ni bilo vam izhoda, da prejšnjo čast bi spet si pridobili, kot pot prek enega — iz dvejuh — broda: 91 al Bog da sam od sebe se usmili, al da ljudje za greha veličino sami iz svojih sil bi zadostili. 94 Zdaj v sklepov večnih pogled vpri globino in prisluškuj razlagi tu podani z vso možno uma svojega ostrino: 97 Ni človek — bilje končno — sam bil v stani zadostovat; ni mogel tak globoko v pokori iti, v ponižnosti skesani, 100 kot v nepokori šel je bil visoko: in to mu vzelo možnost je pristojno, dosegel da bi sprave z Bogom roko. # ■ * -- 103 Täk trebalo je iorej brezpogojno, da Bog, kar storil greh je, sam popravi, in pot ubere eno al obojno. 106 Ker tisti dar pa vaši všeč naravi je bolj, ki ga dobrota bi rodila, in bolj torej srca dobroto javi, 109 Dobrota božja, ki nje slika mila je svetu vtisnjena, vas iz grehoie po g b o j n i poli dvignit je sklenila. 112 Od »Bodi luč!« do zadnje tja temote ne bo, ni bilo večje veličasli, ko čin je ta pravice in dobrote: 115 Ker s tem, ko dal, da reši vas propasti, sam sebe Bog je, dar vam dal je veči, ko da odpustil je vsled vseoblasti. 118 L.e to bilo Pravici je po všeči, le to samo zadostno odrešenje, da božji Sin — ponižen — se učloveči. 121 No, zdaj, da vse vlešim ti hrepenenje, še v eni točki več imej jasnine, da jasno bo — kot moje — tvoje zrenje. 124 Ti deš: Vode, zemlje, zraku prvine in ognja, in iz njih kar Bog je zvaril, vse to se menja, kvari, hitro gine... 127 in vendar tudi le — deš — Bog je ustvaril! Zato, če to, kar rekla jaz sem, res je, ni teh stvari pogin naj ne bi kvaril. • 130 Brat! angele in čistih zvezd kolesje , je ustvaril Bog, so stvor roke njegove, dal zvezdam ves je bit: lik in telesje. 133 Prvine pa- in vse zmesi njihove posredno le, iz drugih rok dobijo — od sil ustvarjenih — svoje likove. 136 Ustvarjena jim ivar je v njih lasinijo; ustvarjene so sile, ki prše se iz zvezd, likove da stvarem delijo. 139 Rastlinsko in živalsko dušo izkreše iz zmesi, v to pripravljene vzporedno, zvezd žar in kret, ki krog zemlje vam pleše. 142 Vam pa življenje vdihne neposredno Dobrota višnja, da poznej se vžgalo v ljubezni bi, težilo k Nji za vedno. 145 Iz tega bi se sklepali še dalo vstajenje vseh, če človek bi prevdaril, kako telo človeško je nastalo 148 takrat, ko Bog je prve starše ustvaril.«« KOSCI. Joža Pogačnik. Mi kosci, praznični gosli, vriskamo pesem ponosa, da noč potepinka se zbala nas in odbežala, da zarja - devica zardela se je zbudila iz sna. Naše kose kot misel mišic jeklenih in prožnih, spočetih v zanosu, nam brijejo travnike rosne in osle nam pojejo pesem moči in volje ponosne in čez nebo in nam v duše nam lije potoček srebra L'OURAGAN. Dr. L. Sušnik. Spremljajmo sedaj glavnega junaka na njegovi zunanji poli! Gabriela Peissenierja vrže usoda s 1. korom, ki se dopolnjuje iz krajev, kaiere je kesneje sovražnik okupiral, najprvo v Belgijo. Tu okusi prve sladkosii vojske (bitka pri Charleroi). Ali kmalu sledi umik in lu se pokaže še v hujši meri vsa tragika nesrečne vojne. Begunci, nepregledne kolone, .neprestani marši; Laon, Soissons, Monl-mirail — in Gabriel se znajde blizu Reimsa, nedaleč od Marne. Po dolgih bojih ga srečamo 1. 1916. pred Verdunom, v septembru istega leta na fronti ob Sommei, 1. 1917. zopet v sektorju ob Reimsu. Udeleži se 16. aprila ponesrečenega napada pri Craonne, pride v taborišče Mailly; njegova lormacija vrže polem sovražnika čez Ysero in je zato deležna v posebni meri strašne zime v Flandriji. Po mogočnem nemškem predoru med Somme in Oise 21. marca 1918 gre reševal Angleže v Pikardiji. Polem je poslan na pomoč zopet k Aisnei, zahodno od Soissonsa, ter se udeleži slednjič velikih odločilnih bilk v Champagnei. Zastrupijo ga plini in nameslo pohoda proti Renu z zmagoslavno vojsko pride v bolnišnico, kjer se tri mesece bori s smrijo; lu najde par znancev, s katerimi se razgovarja o vojnih vtisih in se spominja padlih tovarišev. Tako je Gabriel Peissenier sam izkusil dobršen kos vojske na različnih odsekih Ironie — saj so ga dovolj metali sem in tja, in lo ob najtežjih situacijah. Da bi pa bila slika še popolnejša, v lo služijo pisma, ki jih dobiva od prijatelja slikarja Raymonda in v katerih la popisuje svoje doživljaje na vzhodni fronti: Saint - Michel, bitka pri Esternay 5. septembra 1914, Lendon. Pri Marnei se prijatelja srečala, od lam odide Chevagnes na fronto med Ypres in Zonnelbecg, kjer že drugo leto pade. Ta prijalelj mu je tudi podal nekaj slik svojih tovarišev, kakor Vilu v Lotringiji (Morhange ild.) ali Morin v Mulhouse (Altkirch itd.). Razne epizode, ki so navezane na druga imena: Pioger v Vauguois v Argonih, Launoy, Arnaud, Petiljean etc., ki pa ne nastopajo samostojno, završujejo sliko. In v tem ogrodju — koliko grotesknih, preiresujočih, ganljivih prizorov! Koliko resničnih in dobro zadelih opazovanj! Isti vlisi, isle skušnje, isle misli kakor sle jih imeli vi, vse in še mnogo več najdete tu! Po težkih slutnjah izbruhne vojska: vse se tolaži in vara kakor pri nas in kakor povsod s tem, da bo to nekaj kratkega, neznatnega, ki bo trajalo kvečjemu 14 dni; na vsak način pa bo ta vojska poslednja. Kolektivist Chevagnes je poln optimizma, celo navdušenja: »le goüterai le pittoresgue de la guerre! J'en goüterai la beaute sauvage!« (str. 31). Ali ne leži ironija ali tragika že v tem, da mora pasti, dočim Peissenier, ki je pesimist in individualist, preživi vojni vihar? Slovo je izredno težko in globoko psihološko orisano. Na potu na fronto so vojaki povsod sprejeli s cvetjem, z entuziazmom. Čim bolj se bližajo bojišču, tem resnejše postaja ozračje. Prva kanonada, panika, zmeda; vojaki-zgubljenci, emigranli-begunci. Čete se vračajo iz boja zamazane, zbite, mrke, molčeče; širijo se čudne novice; nemir se polašča civilnega prebivalstva kakor tudi novoprispelih vojaških edinic: negotovost, zapuščenost, splošno varanje eden drugega. In nato splošen umik na vsej črti: marši kar naprej, noč in dan, nihče ne ve, kam ne kod. In na drugi strani neustrašenosi kmelskega prebivalstva, ki niti med bitko noče zapustiti svoje vasi: mož in žena se zgubita, a naposled zopet najdeta. Slede grozodejstva Nemcev: mrliči v kupu slame, strahote noči, samota gozdov, odisejada nemške patrulje, ki je zašla predaleč in se skriva in trpi, dokler sama ne odstrani častnika in se vda. Strašna utrujenost od neprestanih maršev, bolezni, živčni napadi, Morin prebode oslepelega tovariša, misleč, da je Nemec, ofenzive, napadi, protinapadi, jarki, straže, podminirani rovi kot ognjeniki. Velika junaštva se vrše. Pioger, v Argonih ranjen, odbija sam presenetljiv napad, potem odvzame na straži Nemcu sekiro, Petitjean stavi, da se pri prodiranju v sovražnikovem ognju ne bo niti za trenutek pri-pognil, Meslin osvoji sam strojno puško, Morin se vrne edini iz boja kol sel smrti itd. Arnaud dobi strel v nogo in se reši s tem, da se naredi mrtvega. Launoya reši nemški sanitejec; ko Francozi zopet osvoje jarek, zapade rešitelj smrti. Chevagnes ubije na straži dva Nemca z isto kroglo: polašča se ga žalost in kes... Kesneje ima čudne sanje o nezakopanih kosteh: slutnja smrti. Pri prihodnjem navalu pade, zadet v prsa in čelo! Kako dobro je naslikan tisti nemir, tisto tesnobno pričakovanje pred pričetkom boja, ki se ponavlja toliko in tolikokrat! Zasloni, nehote stopa nem strah na lica; nervozno gledajo eni na ure, drugi vržejo še zadnje sporočilo na kos papirja; tu dele nože, tam druga orodja: težka groza objema srca ... Napad se izjalovi! Zdaj leži četa spredaj v boju, odrezana tri dni in več od vsega sveta, zdaj zopet protinapad v lastnem artilerijskem ognju. Vse pade, neznosno je trpljenje tistih, ki ostanejo pri življenju. Kaj občuiijo redki reveži, ki so se z neizmernim trudom in premagovanjem po celi večnosti boja privlekli nazaj do svojih jarkov, ko jih tu sprejmejo novi častniki ter jih kot sirahopeinike tirajo z revolverji zopet naprej 1 In tako gre stvar naprej, pa nikdar konca! Zima prihaja za zimo. Najstrašnejša je zadnja v Flandriji. Tu pridobi toliko mučeni 1. kor v naskokih čez Ysero 3 km na prostoru: v zahvalo mora prebiti celo dolgo, hudo zimo ločen od druge črte kakor gobav, skoraj brez hrane, v močvirju in ledu. In potem posameznosti pozicijske vojnel Tekmovanje in boji pod zemljo, spopadi aviaiikov v zraku. Vmes pa neprestano delo, utrjevanje, trpljenje, bojevanje. Morilna orožja in orodja delujejo noč in dan; pojavijo se plini in tanki. Material se kopiči v nedoglednost, vojaštvo se grmadi v neskončnost. — Poglejte n. pr. fronto ob Sommei! Novi kolodvori bruhajo množice, karavane na ta odsek, ogromno človeško mravljišče deluje mrzlično povsod, pod zemljo in na zemlji, po brezštevilnih rovih v vseh smereh: zdi se ti kakor ogromen panj čebel ali kakor kaotičen gigant, kakor neznanska mora, kakor hidra, ki bljuje smrt iz brezštevilnih žrel na sto in sto načinov. In potem življenje v teh misterioznih podzemeljskih mestih, divjanje pošastnih noči, ko se vam zdi, da nastopi zdajzdaj konec svetal Zares slika, vredna Hugoja ali Zolaja! Drugod zopet krasni opisi pokrajin in sprememb v naravi. Kako je grozen pogled po osvojenem bojišču! Ali prizori iz taborišča pri Maillyju! Razne vrste vojaštva z vseh strani sveta, črnci, Rusi, Ameri-kanci itd.; splošno zabavljanje čez vojsko kljub zmagam pri Marnei, pri Yseri, kljub časopisju in višji taktiki: demoralizacija napreduje vidno. Ne manjka ostre kritike generalnega štaba, gotovih častnikov, postopanje zdravnikov in vojaške sodnije. Koliko * bridkih opomb o zadržanju zaledja in kričanja: Vzdržimo do konca (Jusgu'au bout!). Temu nasproti se pojavlja klic: A bas la guerre!, zlasti na dopustih. In vendar gre klanje svojo pot naprej... Dobro so zadete posamezne narodnosti. Rusi so najprej izpregli: ne morejo jih porabiti več nikjer; nevarnost je, da s svojo pasivno rezistenco okužijo še druge. Angleži so hudo tepeni in luknjo morajo mašiti Francozi. Amerikanci, ki so prišli dokaj kesneje, napravijo s svojim idealizmom vtis, da so še zelo otročji. »Tudi Italijani posečajo te kraje, toda ne boste jih videli, razen če vas slučajno kak opravek pokliče v ozadje« (str. 251). Sploh je bila usoda vojaka v teh časih en sam martirij. Fatalna »dolžnost« ga je preganjala tako dolgo, da je obležal. Vojak je poslal stroj, navadna čredna žival. Onemogla, topa resignacija se je v tem neizrekljivem trpljenju polastila celo najbolj trdnih in probujenih. »Je samo sveženj mesa, vržen v polom, in ki odskakuje slresan od groze« (sir. 168). »Krolak je kol žival, da ima le jesli« (sir. 88). »Če vojak ni zmagovalec, je bolj onemogel kol bolno živinče; kajli vojak ni človek, ni žival, ni stvar; narava res ne ve, kaj je pravzaprav vojak« (sir. 88). In pri tem naj vprašam le še eno: Ali ni čudno, skoraj neverjetno, da je francoski vojak doživel isle občutke, da je pretrpel isto trpljenje, iste krivice, isle šikane, da je na enak način izrekel uničevalno sodbo o vojni kot mi, ki smo se vojskovali v čisto drugačnih razmerah in pod drugimi pogoji? Baš to pa je najboljše izpričevalo za globoko življenjsko resničnost »Orkana«. Nemogoče je podati na kratko vse te mojstrske slike ali najvažnejše njih poteze: ena je lepša od druge, ne dajo se krajšati; nobena se ne sme prezreti, če hočemo, da ostane celotna podoba vojne kot jo doslej še nihče ni podal. Zalo naj le naznačbe zunanje vsebine knjige zadostujejo. Že iz njih se razvidi, da Florian Parmentier ni prijatelj vojne. In ravno moralna obsodba vojske, uničujoča kritika človeške slabosti in neumnosti na eni strani ter brezmejnega egoizma in hudobije vladajočih " na drugi strani je druga, še važnejša sestavina romana. Že kontrast v naziranju obeh prijateljev je karakterističen v tem oziru. Gabriel je kot individualist že od vsega početka nasprotnik vojske, od katere si je nemogoče obetati kaj dobrega. Govor o domovini je zanj prevarna fraza. Ali ljudstvo je slepa masa, ki si da vse sugerirali. Še celo najboljši med njimi, kot Chevagnes, nočejo spregledati, ker se pustijo vladati od nekih namišljenih pojmov o skupnosti. — Ko ustreli Chevagnes na straži dva sovražnika, ga prvič zgrabi čudno čuvstvo: njegovo dosedanje prepričanje je omajano. Prevzame ga uničujoča zavesi, ki se je ne more več otresli, da je ubijalec. Tedaj gre vase in se preda kesanju; spoznal je, da gre človečnost nad narodnost. Usoda hoče, da svojo tragično krivdo poplača z lastno smrtjo ... Peissenier pa postane čedalje trdneje prepričan o pravilnosti svojega stališča. »In nad ozko dolžnostjo do naroda stoji brezmejnost dolžnosti do človeka. Domovinska ideja je prehodna mistika; člove-čanska misel pa je večna« (sir. 101). Ali ni absurdno vse to trošenje energije za cilje uničevanja? »In s težkim srcem misli Peissenier na neizmerno delo izpopolnitve, higiene, preroditve, ki bi se bilo dalo izvesti na svetu, če bi se bili porabili napori, milijarde in ženij, vse, kar se potrosi za ta krvavi posel uničevanja, za uresničenje plemenitih sanj o obogatenju človeštva ...« (sir. 157). Pretresljivo je v tem oziru poglavje »II ne vous envie pas, celui qui va m o u r i r« (206 ssl.). Peissenierju so dali v roko list papirja, ki so ga našli pri Andre-Felix Pimoranu, ki je padel pri Craonne, zadel v Irebuh. Mož je spoznal, da je zapisan smrli. Prvo čuvslvo, ki ga pograbi, je jeza, iogoia nad morilci; polem ga prevzame elegična žalost in zavesi, kako ga je škoda. Jasno spozna resnico o vesli človeštva. »Umrješ za svojo domovino, mi govore lažnivi glasovi. Toda domovina so državljani, domovina je vsak izmed nas ..., domovina sem jaz — in jaz umiram!« (sir. 208). Popade ga zopet jeza nad krivci, za kraiek čas ga obide upanje, ali kmalu sprevidi, da mu ni rešitve. In tedaj zagleda v mislih pred seboj čas miru. In kaj vidi? Žrtve vojske bodo tudi žrtve miru. Kako že sedaj delajo z ranjenci, pohabljenci! Mrtvi so hitro pozabljeni, nadomeščeni. In hinavski svet gre svojo pol naprej, vlada pa slejkoprej Zlato Tele. In pravičniki bodo morali kapitulirati pred dobičkalačnimi — ka-naljami. In zato mu ni več žal, da umre. — Nič bolj ne prizanaša človeški družbi poglavje o njeni neumnosti: »5 e i i s e« (sir. 234 ssl.). Res, ljudje so hudobni, pa so tudi bedasii. Ali je mogoče dopovedati človeku, da je v interesu vseh, da naj bo vsak nesrečen? In vendar, ali ni kakor da govore mogočnjaki: »Dajte se pobiti, da bo moj mošnjiček bolj rejen, zakaj jaz imenujem svoj mošnjiček ,domovino'; in ni li res, da dolgujeie svoje življenje domovini?« (sir. 234). Da, ljudstvo je neumno, bojazljivo, brez- lastne volje, ker se da tako izrabljati svojim krvosesom brez aktivnega odpora proii fanatizmu in miliianzmu. Vsak gleda le nase in ima le svoje malenkostne hipne koristi pred očmi. Zraven pa toliko zavjsli, hinav-ščine in hudobnosii! Ni čuda, če ljudje ne sprevidijo, »da obstoji sporazum nad narodi. Zlato in. Napuh vladata proti nam vsem.« Tako bo ludi po vojski. »Vojna, ki so jo napovedali finančni carji vseh rodov človeštvu, ne bo imela konca« (str. 240). Ne zmaga na bojnem polju, ampak zmaga nad našo letargijo je potrebna vsem skupaj! Najbolj šiba višje poveljnike, ne prizanaša časnikarjem, ludi ženske dobe svoj del. Zakaj ne pripomorejo ženske k miru? Zalo, ker pomeni vojna izpolnitev njih večnih želja po gospostvu in uživanju: »la guerre, c'elail la consecration de leurs reves; la guerre, pour elles, c'eiait regner: regner par I'independance, regner par l'ambition, regner par Targent, par le plaisir et par l'amour... (214, cf. tudi 226, 301 si., 305). — Ko padejo pri prodiranju Peissenierju nemški listi v roke, si ne more kaj, da ne bi vzkliknil: »Naši sovražniki se hranijo z istimi bedasločami kot mi. Črede so črede in slabi pastirji so slabi pastirji...« (str. 284). Poglavje o zmagi »Vi-cfoire!« zopet nudi pisatelju priliko, da v grandiozni viziji, polni simbolov, podkrepi svojo maksimo: Guerre ä la guerre! Še enkrat nariše vse mahinacije kosmopolilskih finanč- D. in So. 1922, priloga X. nikov in ambicioznih državnikov, ki napravijo vojsko. Potem da besedo zadnji žrtvi vojskel Človek, ki je mislil, da pride z zmago zlata doba, pade zadnjil Sledi peklenski nastop vseh nesrečnikov, ki so zgubili življenje v vojni: strahotna slika, ki preide v neznanski gobec Zlatega Teleta! Zakaj je tako? Ker v svetu ni nobene požrtvovalnosti. »Morala preneha, kjer se začne korist« (str. 294). »Ali kaj! Ali res ni nikjer človeka-poštenjaka, Rešnika, ki bi se mogel povzpeli nad svet in reči: Glejte me! Jaz sem tisti, ki se ne boji nikogar. Mož Zmage sem. Mešalci zlata, kronani špekulantje ne bodo več trgovali s človeškim mesom. Ne bodo več ukazovali vladam. Vlade, to sem jaz. Zakon sem in kralj, ker sem poštenost. Če se mi bodo tatovi upirali, konfisciram njihovo imetje in ga razdelim ljudstvu. In kdor bo hotel jesti, bo moral delati. Kdor bo hotel pili sok vinske Ide, jo bo okopaval. Tisti pa, ki se napajajo s krvjo ljudstev, bodo pomrli lakote, kajti prišel je čas, ko narodi olresajo svoje verige, vedoč, da splošna blaginja ni istovetna z debelimi trebuhi nekaj ljudožrcev-velikanov...« (str. 294). In nato postavi aksiom: narod mora zavrniti vojno, tudi če je napaden. Na eni strani se sovražnikovo divjanje samo po sebi unese in umiri, če ne najde odpora, na drugi strani pa se je že često zgodilo v zgodovini, da so premaganci nadvladah brez boja zmagovalce ... Sicer bo pa človeštvo vendar kos posameznim roparjem! Bolnišnica da avtorju novega gradiva za podkrepitev njegove teze. Tu najde več svojih znancev, ki jim je vojska uničila zdravje. Vilu ie poslal jeličen alkoholik, Petiljean ima padavico, Pioger in Launoy sla se vrnila iz Soluna z močvirno grižo. Razume se, da njih krilika ni ravno prizanesljiva. Že prej nam je pisatelj predstavil včasih kot intermezzo modrovanje vojakov o vojski, moralni bolesti, o notranjem uporu v duši, o domovini, o poveljnikih, o desertaciji (n. pr. str. 185 si.). AH postali so avlomati in po končanem razgovoru gre vse po starem naprej. Sedaj razglabljajo med drugim, zakaj je vojska tako dolgo trajala. Višji častniki so služili preveč denarja. »Prav tako politiki, finančniki, trgovci, moški in ženske po tovarnah, vse je profitiralo od vojne: zato se ni mogla nikakor končati. Nihče se pri vsem tem ni oziral na mrtve, na ranjene, na vojake, ki so trohneli v jarkih. Ampak če bi ne bil'imel nihče več kakor 25 vinarjev na dan, bi bilo videti, kako bi se bile stvari brzo spremenile« (str. 304). Tudi vojaki sami seveda niso brez krivde, izkazali so se za popolnoma nezrele. • Ne bom našteval vseh pretresujočih scen iz bolnice. Tri poglavja pa so zopet tako groteskna, da zaslužijo omembo. Prvo je: L'Homme aux appareils (str. 308 si.). Philippe Hibrahal razžali kot sluga svojega oficirja. Posledica: obsojen je na najnevarnejša dela pred fronto. Tam preživi v sovražnem ognju strašne trenutke, grozne noči. Ko ga, pripeljejo v bolnico, ima nič manj kol 32 ran. In la mož ozdravi in živi s pomočjo aparatov, ki so mu jih dali za vse telesne funkcije. Intaktne ima samo oči in — da more videli in presoditi svojo strašno usodo! — možgane. Drugo ima naslov: Les Sans-Figure (sir. 311 si.). Kakšna bi bila najbolj primerna kazen za brezsrčnike, ki so zakrivili vojno? Da bi bili zaprti skupaj z brezličniki, z nesrečneži brez obraza. In ti bi jih obslopili in bi jim ironično govorili, kažoč na svoje jadne glave in njih okrogla lica: »Kako si grd!« In to bi se ponavljalo leta, stoletja, krivci bi imeli neprestano pred očmi nesrečne svoje žrtve brez čeljusti, brez nosov, brez lic, brez oči, brez ušes, tako da bi kopneli groze. In nazadnje bi se dvignil eden, ki ima še en zob in eno oko, in bi zavpil: »Oko za oko, zob za zob!« Njegova roka bi padla liki razbeljeno železo na eno prestrašenih glav. In vse roke bi udarile isti čas. In vsa ravnokar še debela lica bi bila razmesarjena... Tretja slika: Un Revenant (str. 314 si.) obravnava snov, kot jo je že Balzac uporabil v svojem »Le Colonel C h a b e r t« iz časov Napoleona, samo z drugačnim koncem. Oslepeli vojak je bil proglašen mrtvim. Nato se žena drugič omoži in je čisto srečna. Kar se pogrešanec vrne in zahteva svojo pravico, čeprav ve in čuti, da bo to za ženo hujše kot smrt. Odpušča ji vso njeno nezvestobo, ali pomagati ne more: on jo sedaj bolj potrebuje kot kdaj prej! Knjigo sklepajo zaključne misli: Les Le brezpogoj-ia; javni za-eti to publi-biti v vsaki a vseh sred-udi na stro-a pride pota v zvesti na ta način /ojo kulturno "•»s» ! je založila I in učil v no primerna , da je cena idi to, da je nljena dokaj e tekmovali jih narodov, dobro, tako roke, ne da ritike. Prav eniti preciz-ako nam je Iožnikovo in 'i morali biti tudi izvajati Drvega dela: besede, lužnost dela nesebičnemu dobi štirih ljub dejstvu, rni listič, ne ssedo; kdor Manluani. Naša založila i Trstu. 9B3B SS® Primorski Slovenci smo si postavili temelj za lastno kulturno stavbo: ustanovili smo književno podjetje, ki naj zbere okoli sebe predvsem vse primorske leposlovce, izdaja njih dela v okusni obliki in zalaga naše ljudstvo ob Adriji z dobrimi knjigami. Kot prvo svoje delo pošilja „Naša založba" med narod Ivana Preglja zgodovinski roman 80- Plebaniis Joannes. H! Drugo delo, izšlo o Veliki noči, so zbrane novele Franceta Bevka: l^T Faraon. Obe knjigi v večbarvni umetniški opremi Toneta Kralja. Kot nadaljna dela pripravlja „Naša založba" „Srbske narodne pripovedke" v prevodu Alojzija Gradnika, in z ilustracijami prof. \7. Cotiča ter tri enodejanke ÜT Za noui rod pisatelja Stanka Majcena. Z ljubeznijo do lepote, z neomajano vero do životvornosti našega naroda stopamo na plan. Na vas in na nas je, da iz tega temelja zraste novo kulturno življenje. Knjige „Naše založbe" se dobe po vseh slovenskih knjigarnah. // ** /z - ^ iv^ ^.'/v^A Roža skrivnostna. Večeri sveti pod domačim homcem prihajajo mi tolikrat na misel, kot hodi v misel daljni dom brezdomcem. Na čelešniku dolg je molek visel. In šli smo z njim in z rujnastim kadilom do hrama, hleva, kašče, skednja, svisel. Skoz vas je z jasnim vabil zvon vabilom. Nad vsako hišo v tihem nasmehljaju čuvaj je božji čul z nevidnim krilom. Nevesta-radost! Kdo je ločil naju in zlomil prstan zvestih zaročencev? — Sprehajam časih sam se v tvojem gaju. Skrivnostnih teče petnajst v njem studencev, bregove most, svetove veže milost, in večna vigred vije petnajst vencev. Sklonila so se milostna nebesa. Strmečim zvezdam se je zableščalo, odpreti niso mogle več očesa. Deviško mesto rož je zasijalo. Z nedolžnim dnem je večnemu Očetu pogled ljubezni nase prikovalo. Skrivnostna Roža v nevenljivem cvetu! Doslej vzkipela si nam ena sama, poslej nobena več ne bo na svetu. Pristopil sel do tihega je hrama, poln božje rose kakor jutro v maju: Nebo in zemlja, bodi mir med vama I In Duh je dahnil senco v polsijaju. Meso postala je Beseda večna. Odprla so se vrata v davnem raju. as ♦ „Meso postala je Beseda večna. Kako je srečna v Bogu tvoja vera, kako si, Mati, v svoji veri srečna! Med pticami karmelskimi katera zapoje pesem Materi-Devici, da bo nebeške hvale polna mera?" „Prihajam v gore, gnana po Resnici, z menoj skrivnostni sad skrivnosti žive, ki z njim se vrne davni dolg Pravici. Poženi, Liban, oljke in olive! — V Nerodovitni posvečujem sina: Oral bo srca kakor plug čez njive." V začudenju se prebudi tišina. Nov slavospev je zakipel v nebesa: Devica si od mater vseh — edina! Nov slavospev je zakipel v nebesa. Uho ni culo lepše božje slave, oko ni zrlo večjega čudesa. Kot lilije se svetijo dobrave, pri ovci volk, pri volu lev se pase, spreminjajo se v jezera puščave. Iz korenine jesetove rase prerokovana čudežna mladika, življenja topli vir za večne čase. Pastir v poljani od veselja vzklika. Izpolnjene so vse obljube davne. Pred novim dnem se dolga noč umika. Ve, krive poti, postanite ravne, ponosni holmi, postanite nizki! Pričele ure so se zveličavne. Ponosni holmi, postanite nizki! Sionska zarja gre v očiščevanja: obisk nedolžen z dolžnimi obiski. In Simeon je čakal vzradovanja: „Vinograda ne bom ostavil v smrti, dokler ne vidim časov obiskanja. Sedaj utrgam solnčni sad na trti. Devica nese Luč in dar ubogih. — Sedaj so vhodi v pokoj moj odprti. Ta Luč žarela bo v neskončnih krogih: nevernim padec; vernim vsem vstajenje, da razodene misel src se mnogih." — Ti z upom v duši sklenit greš življenje, Devica pa se vrača v srcu z mečem: O starček, kakšno dal si oznanjenje? Devica" pa se vrača v srcu z mečem. „Povejte, pota, kje naj iščem sina? Svetujte, srca,kaj naj tožna rečem?" Stoji svetišče svetega spomina. Z občudovanjem stopi danes vanje! Sred modrih dete! „Kdo je? — Sin rabina? — Kdo dal je dečku toliko spoznanje? — Kje toliko bi vzel modrost rabinom? — Možje, nov prerok nam z neba poslan je!" Odpre se dvor pred zlatim baldahinom. Zaplaka tožba: „Kaj si nama storil? Iskala tožna sva sledov za sinom." Vsemodri Sin se jima je pokoril. Odšli so tiho v blaženo samoto. Gamaliel je modrih zbor zatvoril. Odšli so tiho v blaženo samoto. Osuple oljke v mesečini nemi spoznale so Ljubezen in Lepoto. „Kaj hočeš, Stvarnik, kam z učenci tremi? Pokoja? Leka? Hočeš v nas hladila? Postrežemo ti z mehkimi objemi." „Do smrti se mi duša je zgrozila. Ne leka, oljke, ne pokoja nočem. Učencem mojim dajte tolažila. A jaz, na vaših naj se tleh razjočem. Sprejmite mojih boli pot krvavi, obilno teče mi po čelu vročem. Velite sapam, v oljčni naj vonjavi zavejejo čez Libanon visoki k Devici, ki se ji Prebridka pravi." Zavejejo čez Libanon visoki prijetne sape, kadar vigred vstane in rož natrosi hrepeneči roki. A Njemu poti s trnjem so nastlane. Po trstov bič so divje roke segle. Vojaki, stojte! Kdo presteje rane?-- „S poljubi so ti moje ustne stregle, objemale so te ljubeče rame; sedaj so nate smrtne sence legle. Kdaj te ljubezen moja spet objame?" Sin božji, kdo se zdaleč te spominja? „S trpečo dušo Mati misli name." Ah! Eden moli, drugi te preklinja: „Kraljevi prerok! Ave! Prerokuj nam!" Obličje sveto bičev mrak zagrinja. „Kraljevi prerok! Ave! Prerokuj nam!" Odeli so v odetev ga škrlatno, potisnili mu v roko trst: „Kraljuj nam!" Ti ne umeješ, ljudstvo trdovratno, Gospodovega svetega obiska. Gre mimo dan in mine nepovratno. Sijaj izgine kakor blesk od bliska. Svetišče tvoje se do tal poruši, ko pride nate stisk najhujša stiska. Kot po studencu jelen v silni suši, po njem, ki venčaš s trnovim ga vencem, zakoprnelo boš v pekoči duši: „Kot mati gre za sinom izgubljencem, iskal si me na potih mučeniških. O najdi, nagni k živim me studencem!" „Iskal si me na potih mučeniških. In prihitela, Sin, sem ti naproti, ko sam po strmih greš trpljenja viških. Moj Sin?! Nemara moj pogled se moti? Nemara svet se moti okrog mene: Tak križ? In tebi? Vseh dobrot Dobroti? Na pot sklonite, trave se zelene, do tal s poklonom mehkim, ljubeznivim! Težke so stopnje s križem obložene. v Vstajenje mrtvim in Življenje živim pod križem pada. O bolest božanska! Zadivljena ihtim, ihteč se divim." Nad poljem plove ptica pomladanska, prepeva pesem žalega spomina: kako so bila lepša polja lanska! Prepeva pesem zalega spomina vsa stvarnica, ko Stvarnik njen umira, njegova bol je njena bolečina. Zaprita dva se luči jasna vira! — In moralo je solnce otemneti — Oči nedolžne smrtni sen zastira. V globokem srcu sulica zasveti: Široko bodi srčna dver odprta! — Grobovi so se morali odpreti. — A ti stojiš! Ti krvaveča trta! Ti neubežna ptica vrh skalovja! Ti roža sredi žalostnega vrta! Tihotna prošnja toži skoz lesovja: Kjer cvet je vstal, naj tudi sad se nagne. Srce vrnite srcu brez domovja! Kjer cvet je vstal, naj tudi sad se nagne. Kjer pal je sad, življenje novo vstane. In vstal je Mojster — mučeniško jagnje. „O, rujne zarje! Sinove so rane!" „O, mile pesmi! Materni so klici!" Sin Mater gane, Mati Sina gane. Nikjer v nobeni božji govorici besed nobena ni dovolj zgovorna, izreči radost blaženi Dvojici. Tako nobena jutra niso zorna, kot rujne rane tistega telesa, ki šlo nedolžno pota je spokorna. Razvije sreče cvet se v tri peresa: — ne minejo, ne venejo nikoli — Ljubezen — Poveličanje — Nebesa. Ne minejo, ne venejo nikoli vrtovi naše večne domovine, a zrno zanje raste v solznem doli. Gospod odhaja v angelske višine, na višji prestol kraljevat na veke. Zakaj budite žalostne spomine? Strmeči, čujte večnih klicev jeke! V sprevodu svetlem vam naproti pride, ko burnih časov odšume vam reke. In jasen up in radost jih obide. Na delo šli so z Materjo Marijo, dokler se z njimi sladka smrt ne snide. O, kdo umeje sveto poezijo: življenje svoje darovati vzorom, ki v duši kakor večni zor gorijo! Življenje svoje darovati vzorom, kdo more kakor delavna čebela, ki trudna gine pred medenim dvorom? O binkoštnega dneva zora smela, ti uklonila mesta si mogotna, za tvojim zorom so zahrepenela. Radujejo slemena se brezpotna, na njih se druži hoja z jelko nežno, dehti po mirtah krajina zakotna. Kar stvarnici je bilo nedosežno, nadstvarnica je v čudežnih plamenih — dosegla milost z lučjo je brezbrežno. Mogočna Mati, kerub na kolenih, prijateljica, moja golobica, vse izprosila v prošnjah si ognjenih. Prijateljica, moja golobica v razpoklih skalah, v razkopanem zidi, pokaži nebu svoja zala lica! Prešla je zima, nehal dež. Izidi! Pomlad se v logu k venčanju pripravlja. Vinogradi so zadehteli. Pridi! Zakaj trepečeš? Grlica se javlja. Prihiti k nam na kronanje nebeško! Nadangelski te glasni zbor pozdravlja. Ovij se, solnce, čez telo človeško, presnovi, preustvari, vso prenovi, kot pomladiš livado nazareško. „Medlim v ljubezni daleč nad vrhovi. Vsa hrepenim po Njem in vsa trepečem. Podpirajte me z rožnimi cvetovi!" "MM/lili IlUfflPj» „Vsa hrepenim po Njem in vsa trepečem. O, ne, Gospod! Te krone nisem vredna! Brez nje ljubila v srcu bom ljubečem. Ljubila bom v stoletja nepregledna. A krone ne! V očetov naših hiši ni bila krona, bol je bila dedna." „Dejal sem Duhu svojemu: ,Zapiši! Kdor križ objema — krono mu pripravljam!' In moj izrek na vek se ne presliši. S kraljevimi te znamenji proslavljam! Pod križem križev si, Srce, ječalo; Kraljico te nad kerube postavljam." Spustila se je v prestol z nemo hvalo. Sklonila so se milostna nebesa, Strmečim solncem se je zableščalo. us PREJELI SM( »Bücherschatz« je naslov kataloga knjig, ki so izšle v zalogi Herder & Co., Freiburg i. Br. Na zahtevo se razpošilja interesentom zastonj. S i b e Miličič: Knjiga večnosti. Fili-grani. (Cir.) Pesmi. Izdal Geca Kon. Beograd, 1922. Trije labodje, uredniki A. Podbevšek, Jos Vidmar, M. Kogoj. Izhaja šestkrat na leto. Uredništvo in upravništvo Ljubljana, Stari trg 3/11. Cika Jova-Gradnik: Pisani oblaki. Ljubljana, 1922. Založila Tiskovna zadruga. Cena 7 Din. N. V. G o g o 1 j : Mrtve duše. (Cir.) S ru~ skoga preveli t M. D. Glišič i Stanka D. Glišičeva. V zbirki Zabavnik Srpske književne zadruge, Novi Sad, Štamparsko pod-uzeče »Zastava«, 1921. Vinko Vodopivec: Skladbe za moški in mešani zbor. Založil skladatelj. V Gorici, 1921. Litogr. PasserO, Udine. Milan O g r i z o v i č : Vučina, drama u 3 čina. Tisak i naklada St. Kugli. Zagreb, 1921. Antun Matasovič: Cvijet pod sta-klom, Dvije duše. Požega, 1921. Vlastita naklada. Cena 40 K. Naroča se: Knjižara Narodne Prosvjete, Požega. Henri Barbusse: Ogenj, Dnevnik desetnije. Poslovenil A. Debeljak. Ljubljana, 1921. Založila Tisk. zadruga. Cena 18 Din, po pošti 2 Din več. Jean de la Fontaine: Basni I. Pre-vel Ivan Hribar. V lastnej založbi. Natisnila Zvezna tiskarna v Ljubljani. 1917. Prevod, ki obsega 94 basni slovitega Francoza (napovedan je 2. zvezek), je nastal med vojno, v dobi internacije sedanjega pokrajinskega namestnika za Slovenijo, ki pravi na koncu Predgovora: »V veselje in tolažbo mi je bilo in pomagalo mi je laglje prenašati dneve pregnanstva, med katerimi je na moja sladka materinega jezika vejena ušesa donela le tuja govorica. Jaz pa sem se med prevajanjem naslajal ob tvojej lepoti, mila slovenščina, gibčna in brdka hčerka matere Slave!« — Knjiga slane 40 K in se dobi v knjigarni Schwenlner in Jugoslov. knjigarni. V OCENO. Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdalo Zgodov. društvo v Mariboru. Ureja prof. Fr. Kovačič. Maribor, 1922. Cirilova tiskarna. Letno 10 Din. Vsebina 1. zvezka: L Razprave: Kovačič Fr., Slomšek o pouku slovenskega jezika pred 100 leti. — S k r a b a r V., Ruški mitrej. — Košir P., Ljudska medicina na Koroškem. — II. Iz-vestja: Vrh ovni k I., Nekaj o slov. pridigah v Slovenjgradcu. — Kovačič Fr., Stara narodna noša okoli Ljutomera. — S a r š a B., Donesek k zgodovini turških in ogrskih napadov. — Kovačič Fr., Kapela sv. Rozalije v Hajdini. — III. Slovstvo. — IV. Društveni glasnik. Vjesnik županije viroviiičke. Izhaja 1. m 15. vsakega meseca. Letno 40 Din. Urednik R. F. Magjer. Osijek L, Gajev trg štev. 4. XXXI. letnik. Novi zapiski, mesečna revija. Nadaljuje tradicijo Naših zapiskov, kakor se je držala do srede lanskega leta. Hoče biti predvsem slovenska revija, ki bo posvečala posebno pažnjo političnemu, gospodarskemu, socialnemu in kulturnemu pregledu. Urednik A. Prepeluh. Letna naročnina 25 Din. Jugoslovenski informator. Urednik Julije Ralf Tavčnik. Ljubljana, I. letnik. Mesečno 3 Din. Socialna misel, mesečnik. Za vse panoge socialnega in kulturnega življenja. Urejata A. Gosar in Fr. Terseglav. Ljubljana, 1922. I. letnik. Letno 25 Din. Pevčeva pesmarica. I. letnik. Ljubljana, 1921. Uredil Fr. Kimovec. Izdala in založila Pevska zveza. Naroča se pri Pevski zvezi v Ljubljani. Mentor, list za srednješolce. Letnik XII. Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. Urejata Fr. Omerza in dr. J. Samsa. Za dijake 10 Din, za ostale 20 Din letno. Dr. A. Musič: Slovensko (n)obeden. V Radu jugosl. akademije znanosti i umjef-nosti, knj. 224. Razr. hisl.-filol. i jurid.-filol. 98. Zagreb, 1921. Mladost, glasilo Orlovske Podzveze in Orliške Zveze v Ljubljani. Letnik XV. 1922. Letno za člane 17 Din, sicer 20 Din. Knut Hamsun: Niikov — Iz skit-ničkog života. Narodna knjižnica 46—48 Zagreb, 1922. Cena 3 Din. F. M. D o s i o j e v s k i j: Igrač. Roman. Narodna knjižnica 57—60. Zagreb, 1922. Cena 7 Din. A. Strindberg: Otac. — Gospodica Julija. Pozorišna biblioteka knj. IV. Zagreb 1921. Cena 7 Din. Miroslav Krleža: Hrvatski bog Mars. Narodna knjižnica, vanredno izdanje Zagreb, 1922. Cena 7 Din. Dr. Drag. Lončar: Politično življenje Slovencev. (Od 4. jan. 1797 do 6. jan. 1919.) V predelani in pomnoženi drugi izdaji. V Ljubljani, 1921. Izdala in založila Matica Slovenska. Dr. Ivan Lah: Začetki Slovenske Matice. Spominski spis k 50letnici. V Ljubljani, 1921. Založila Slovenska Matica. Pavel G o 1 i a : Večerna pesmarica. Pesmi. Ljubljana, 1921. Izdala in založila Slovenska Malica. Herders Konversationslexikon, 3. izdaja. Prvih devet zvezkov obsega čas do vojne, 10. in 11. (ki izideta tekom leta 1922.) dopolnjujeta podatke za vojno in povojno dobo. Cena 11 zv., vez., s platnenim hrbtom 1920 mark, v polusnje 2400 mark. Cene veljajo do 30. junija 1922. Naroča se v knjigarni Herder & Co., Freiburg i. Br. K. Capek: Rossum's Universal Robots. Kolektivna drama v treh dejanjih s predigro. Poslov. Osip Šest. Ljubljana, 1921. Natisnila in založila Zvezna tiskarna. Slaroindijske basni, bajke in pravljice. (Jataka.) Priredil J. Suchy, slikal F. Plachy. Ljubljana, 1921. ZaL Svoboda. Cena 32 K, z boljšim omotom 36 K. Izidejo še 3 knjige. Dr. Julius Mayer: Alban Stolz. Herder, Freiburg i. Br. Cena 100 mark, vez. 115 mark. Življenjepis z obširno označbo A. Stolza kot pisatelja, verskovzgojnega delavca in človeka. Naša Otadžbina. List za opisivanje kralj. SHS. God. I. 1922. Mesečnik. Karlovac. Letno 24 Din. Nikolaus Faßbinder: Das Glück des Kindes. Erziehungslehre für Mütter und solche, die es werden wollen. (Vsebina: Negovanje otroka; Duševno življenje otroka; Krepostna vzgoja otroka; Vodstvo proti poklicu; V svitu večne luči.) 4. in 5. izdaja. Herder & Co. Freiburg i. Br., 1921. C. 22 M. Helene Riesch: Die hl. Katharina von Siena v zbirki Frauenbilder. 4. und 5. Auflage. Herder, Freiburg i. Br., 1921. Cena 21 mark, vezano 30 mark. Popravki. V štev. 3., str. 130, 4. vrsta pd zdolaj čitaj f i 1 o 1 o g i j i mesto filozofiji. — Str. 133, 9. vrsta od zdolaj mesto Mme de Nouilles: Mme de N o a i 11 e s. — Str. 134, 17. vrsta od zdolaj: aux XIXe et XXe s i e c 1 e s. — Str. 136, 12. vrsta od zgoraj mesto recencijo: recenzijo. — Str. 137, 6. vrsta od zgoraj mesto Esconade: Escouade.