Pri obravnavanju keltske dobe meni avtor, da so Kelti prišli v ta kraj že v 4. stoletju. Keltom pripisuje dvoje seliščnih najdb in nekaj grobov na grobišču. Iz pozne latenske dobe je pomemben sedaj v krajevnem muzeju razstavljeni del rova iz gorske police Dammwiese, najdbe tega časa pa izvirajo tudi iz doline ob rečici Lahni, kjer je obstajala pozneje rimska naselbina. Y latenskem času so še pridobivali sol. Kelti pa so pri tem po avtorjevem mnenju nadzirali domače prebivalstvo in se pozneje spojili z njimi. Dasi so rimske najdbe ob Lahni precejšnje (ostanki stavb, bogata sigillatna in hišna keramika, na si- f illatne posode v rezan a imena, stekleno posodje, železno orodje, bronaste olenaste fibule, novci in kosti domačih živali) in h k rati s 25 grobovi kažejo na dolgotrajnejšo naselbino (od leta 50 po n. št. do 4. stoletja), ki je bila s trgovskim i potm i zvezana z rim skim i središči v Noriku, iz antičnega obdobja ni več sledov o rudarstvu. Propad antične naselbine pomeni tudi konec klasičnega obdobja hallstattske zgodovine. Y 14. stoletju prične habsburška država obnavljati solne rudnike in v naslednjih stoletjih nastane nad ostanki prazgodovinske naselitve to ,kar^ je mestece danes: moderniziran rudarski kraj in vedno pomembnejša turistična postojanka, h katere slovesu prispevajo nemalo tudi opisane najdbe. Stanko Pahič Herbert Jaudarek: Die Strassen der Römer, (Die ober- österreichischen A ltstrassen), (Schriftenreihe der o.-ö.Landesbaudirektion Nr. 10), W els 1951, 254 strani, 3 k a rte in 16 fotografij. Med knjižnimi deli o naravi, gradnjah in naselitvi, ki jih je za svoje področje v povojnem času izdala gornjeavstrijska deželna gradbena direkcija, je Jaudarekovo eno tistih, ki po svoji tematiki posegajo v področje arheološke vede. Avtor sam je po poklicu geometer in je na arheološko področje prišel po naključju preko raziskav rodbinskih in krajevnih imen, za seboj pa ima tudi nekaj manjših izkopavanj rimskih objektov. Po svojem poklicu povsem vezan na terensko delo, se je po tridesetih letih izkušenj obravnav rimskih cest lotil tem laže, ker dodobra pozna vso deželo. Zato je k problematiki tega vprašanja doprinesel nekaj, kar mnogi strokovni avtorji radi opuščajo — podrobne podatke s terena samega. Poljudno pisana knjiga je bolj kot arheo­ logom namenjena gradbenim inženirjem in drugim strokovnjakom, ki imajo opravka s cestnimi deli, prinaša pa tudi v arheološkem pogledu upoštevanja vreden pregled o stanju poznavanja cest v Gornji Avstriji. Poleg obravnave za osnovo vzetih antičnih virov sestavljajo knjigo predvsem avtorjeva lastna opažanja in ugotovitve. Po naslovu sodeč predstavlja le del obsežnejše mono­ grafije o zgodovini cest gornjeavstrijske dežele, a se tudi v rimski dobi omejuje le na obravnavo treh glavnih rimskih cest, medtem ko naj bi bile manj po­ membne obdelane posebej. Na začetku je objavljen seznam literature, sestavljen v glavnem na podlagi dosedanjih deželnih bibliografij. Tu dokaj izčrpno zajema dela splošnega in lokalnega značaja, poleg tega pa tudi literaturo o posameznih krajih z antičnimi najdbami, ki tvori tako dopolnilo h karti rimskih najdišč v prilogi. Med najpomembnejše dele knjige sodi vsekakor poglavje »Pregled in uvod«, ki na svojih petdesetih straneh predstavlja nekak metodični učbenik praktičnega raziskovanja sledov antičnih cestnih tras na terenu. Iz njega je razvidno, da se je avtor v svoji poklicni praksi uspešno približal zapletenosti pojavov, ki jih mora upoštevati vsak raziskovalec rimskih cest na terenu. Najprej prikazuje laičnim bralcem namenjeni pomen dveh poglavitnejših virov, itinerarijev in »Tabule Peutingeriane«, pri čemer opozarja na nepreverjeno točnost rimskih meritev, ki bi jih bilo mogoče kontrolirati predvsem po razdalji med in situ najdenimi miljniki na terenu. Lokaliziranje obcestnih postaj često naleti na težkoče, ker so razdalje v virih navedene vselej v celih miljah, za skromnejšimi menjališči (mutationes) pa ni ostalo mnogo sledov. Avtor sklepa, da so bile te postaje najčešće na križiščih in cepiščih poti, kjer morajo biti ostanki rimskih stavb v bližini dober znak zanje. Ceste so — sodeč po terenskih izkušnjah — tekle predvsem po pobočjih in hrbtih gričev in manj po dolinah, pri čemer so imele prednost ravne črte ne glede na strmino. Reke so včasih služile kot dobra bočna zaščitnica, doline pa so bile prekoračene na k a r moči k ra te k način. O pirajoč se na najd b e v G ornji A vstriji avtor nima najugodnejšega do­ kaznega gradiva, saj so bili najdeni le štirje m iljniki, zanesljivih cestnih sledov p a prav tako ni mnogo. Zato se je pri svojem raziskovanju poleg p rim arn ih virov (literaturne navedbe, trase, m iljniki) m oral močno opirati na vrsto se­ k u n d arn ih virov in na svoje na terenu izbrušene cenitve. Med takim i viri n av a ja n a jp re j obcestne utrdbe, ena: 11 ' 11 1 skrom ne posadke C arnuntum a in so v G ornj im ajo tudi drugi stavbni ostanki določen pom en pri iskanju bližine ali prisotnosti cest. V k ratk em ekskurzu o načinu g rad n je so prikazani tipi zidov in njihove konstrukcije, pri čem er avtor pripom inja, da je antične stavbne ostaline brez drugih n ajd b laže ločiti od srednjeveških objektov često bolj po tem eljih in legi, kot pa po načinu gradnje. Seveda so na prim er grobišča z nakazano sm erjo cest, novci in druge n ajd b e koristni pom očniki p ri ugotavljanju cest. V tem pogledu so v Italiji veljav n a pravila o g rad n ji cest z do enega m etra debelim kom biniranim tlakom v oddaljenih provincah, kak ršn e del p red stav lja G ornja A vstrija, precej brez pom ena. Tod se je g rad n ja cest ravnala po razm erah, terenu in dosegljivem gradivu, njihovi ostanki pa im ajo pečat večstoletnega razvoja, sp rem in jan ja in skoro dvatisočletne opuščenosti. Med tipi cest (tlakovana, betonska, gram ozna in hlodasta) je bila v alpskem svetu najčešća z gramozom tlakovana cesta, ki jo je tvoril na steptano ilovko ali p rst nasut različno debel sloj gram oza. K er je ta način gradnje cest še danes v rabi, je n a m nogih opuščenih cestah tako cestišče težko zanesljivo opredeliti. To tem bolj, k e r je po ohranjenih sledovih videti, da tudi širina cest ni bila enotna, tem več je nihala po terenskih pogojih m ed 1,2 in 5 m etri. A vtor meni, da je zato eden najzanesljivejših znakov rim ske ceste ravni potek trase z jasno določenim ciljem . Za iskanje cestnih tras m orejo dati koristne napotke tudi historični in jezikovni viri, m ed katerim i so najobširneje obravnavana različna im ena starih cest, h k rati z opozorilom, da naziv ceste sam po sebi ni nikoli m erodajen. Med pisano vrsto domačih cestnih imen, ki im ajo svoje tem elje v ljudskem izročilu prebivalstva, a v svojem je d ru v eljajo za različne pokrajine, so seveda le n e­ k a te ri m orebiti v posredni zvezi z ostanki antičnih cest. Glede na sorodno problem atiko na Slovenskem je značilno, da se v G ornji A vstriji im e »rim ska cesta« po jav lja zelo poredkom a, med imeni, ki bi bila lahko n a jp re j v zvezi z antičnim i cestam i, pa sodijo predvsem »Hochstrasse«, »Heidenstrasse«, »Hoher Weg«, »Steinweg« in najčešće »Mitterweg«. Ta pogosto najdeni naziv označuje vlogo zapuščenih tras p ri zem ljiški razdelitvi kot m eja parcel. Ob tem o p o zarja av to r na velik pomen k atastrsk ih m ap pri proučevanju poteka rim skih cest, k je r m eje parcel (ozki robovi gozdov, pašnikov itd.) često kažejo lego ceste, sa j je tam kam enje ali tla k pogosto preprečeval ali onemogočal k u ltiv ira n je zem lje. Pri topografskem delu na terenu pa raziskovalec ne sme zan em arjati tudi domačih hišnih im en, ki so lahko v zvezi s staro, dasi ne vselej rim sko cesto. Tudi m ed k rajev n im i im eni nek atera nam igujejo na srednjeveške ali rim ske ceste. Med terenskim i sledovi je treba po dolinah iskati nasipe, na pobočjih ali gričih pa useke (Hohlwege). V G ornji A vstriji im ajo ceste tudi po dolinah useke s sprem nim i obojestranskim i nasipi. K er v gozdovih takih usekov ni, pač pa so ostanki rim skih cest izginili na isti ravni z današnjim kolovozi, sklepa avtor, da so bile rim ske ceste n a planem nam enom a vkopane, k ar si razlag a z v ar­ stvom pred vrem enskim i neprilikam i. Tako sodi, da so v ta nam en im eli obrobni nasipi palisade, ceste pa so bile ponekod obdane tudi z živo m ejo zaradi varstva p red zverjadjo. Po teh m etodičnih pripom bah, zbranih delom a iz literarn ih virov, delom a pa iz lastnih terenskih izkušenj, preide avtor na opis vseh treh glavnih rim skih cest v g ornjeavstrijski deželi. Ker je glavna cesta m ed Italijo in D onavo vodila po robu vzhodnih Alp in zahodni Panoniji, p rip isu je največji pomen obdonavski cesti, od katere poteka po gornjeavstrijskem ozem lju del trase L auriacum —Ju- vavurn. Opis te in n asled n jih cest je po itin e ra rijih in Tabuli dokum entiran na priloženi pregledni k arti, na terenu dobro proučenem u in podrobno opisanem u o p rav ljale optično signalno predvsem okrog poteku pa bi bilo n ajlaže slediti s čim preciznejšim i specialkam i, ki bi pa knjigi s tako obširnim področjem mogle biti le s težavo priložene. Ob stu d iju opisov tras priđe pom anjkanje pravilnih predstav do izraza tudi zaradi izostanka risb profilov, ki jih avtor tu in tam om enja. Zaradi tega je za terensko neorienti- ranega bralca med podrobnim i opisi n ajk o ristn ejša vrsta tistih drobnih podatkov, ki bi jih mogel p renašati na druga področja raziskav. P rva obravnavana tra sa vključuje k ra te k oris največjega obdonavskega legijskega taborišča L auriacum , ki je v povojnih letih stalni objekt arheoloških raziskav. Na vm esnem področju om enja itin e ra r dvoje (Ovilava, Laciaco), Tabula pa četvero (Ovilava, Tergolape, Laciacis, T arnantone) postaj, porazdeljenih na gornjeavstrijskem delu n a LXXXVI m. p. po itin e ra riju ozirom a LXXXV im p. po korigirani Tabuli dolge trase. Od teh sovpada civilna prestolnica O brežnega N orika po najdbah in m erah z današnjim Welsom. Tergolapo je lokaliziran pri z rim skim i najdbam i obdanem k ra ju Schw anenstadt, ki je za 3,5 km oddaljeno od po navedenih m iljah ugotovljene točke. A vtor misli, da je bila obcestna postaja na križišču, ime pa je prevzela od bližnjega rim skega n aselja v Schwa- nenstadtu. Postaja Laciacis nima ustreznih n ajd b na terenu, avtor pa p rip isu je n jen i bližini ostanke tre h m orebiti v tem eljih rim skih stražnih stolpov. Sovpa­ d anje podatkov T abule s terenskim i razm eram i n av aja av to rja, da lokalizira postajo T arnantone na križiščni k ra j Strassw alchen. Po av to rju n a teren u pro­ učevana cestna trasa teče po različnih teren ih in tvori osnovo poznejših, danes večinom a že opuščenih cest z najrazličnejšim i, v uvodu obravnavanim i imeni. D ruga cesta je vezala g ornjeavstrijski del N orika z Italijo in je vodila od O vilave prek o p relaza P h y rn v V irunum in d alje proti A quileji. O b dosedanjih sedem najstih obravnavah te ceste se avtor om ejuje n a njen gornjeavstrijski del severno od prelaza. Na najsevernejšem odseku je doživela cesta v zadnjih obdobjih spričo te ren sk ih in drugih razlogov mnogo izprem em b in prem estitev, tako da je njen potek teže slediti, dokler se av to r ne znajde pred trem i neopre­ deljivim i variantam i, ki jih uspe združiti šele p ri Welsu. N ajvečje težave je av to rju predstavljalo isk an je ceste m ed Ovilavo in Boiodurum (Passau), ki v Tabuli ni vrisana, v itin e ra riju navedena razd alja LXXXI m. p. pa močno odstopa od načela, da je bila zveza m ed k ra ji čim k rajša. Tega predela avtor tudi ini v celoti raziskoval na terenu in je tak o ostal pri začasnih ugotovitvah. V elike težave dela p ri tem tudi lokalizacija vm esnih postaj (Ovilatus, Joviacum , Stanacum). Zlasti p ri O vilatus so dosedanja m nenja močno deljena, av to r pa se p riključuje n aziran ju , da p red stav lja O vilatus po reki T raun (po M om m senu naj bi R im ljani T rau n označevali z O vilava) iz­ peljano ime, k ra j pa lokalizira v naselje H örsching z večjim številom rim skih najdb. Laže in soglasneje je lokalizirana p o staja Joviacum v Schlügen ob Donavi. N ad aljn ja zveza z Boiodurum po avtorjevem m nenju navzlic najdbi m iljnika p ri L ngelshartzellu ni mogla iti vzdolž Donave, tem več na ozem lju južno od nje, k je r p ri k ra ju Raab lokalizira postajo Stanacum in ta k o dopušča velik ovinek. V sekakor je ta del potreben še bodočih podrobnih terenskih raziskav. Sodeč po štirih n ajd en ih m iljnikih, ki izvirajo vsi iz začetka in prve po­ lovice 3. stoletja, so bile ceste v tem času še v skrbni negi. O njihovi usodi avtor, obravnavajoč jih le topografsko, ne pove ničesar. K njigo zak lju ču je seznam k rajev in 14 lepih fotografskih posnetkov ostankov starih cestnih tras, ki p red stav ljajo za tovrstno topografijo poleg uvoda dobro m etodično in prim erjalno gradivo. g^ ^ p Sevin H., Die Gebiden,im S elbstverlag des V erfassers, M ünchen 1955, str. 222 in 74 slik v tekstu, m ed temi 18 geogr. skic. Delo obsega poleg kratkega uvoda šest večjih poglavij, katerih naslovi nam že povedo, kako je pisatelj obdelal ves problem Gepidov in njihovo zgodovino. Naslovi posameznih oddelkov so: I. Gebidoios. II. V K arpatski deželi, III. Čas hunske vlade, IV. K ralj A rdarik, V. Gebidei, VI. Sledovi Gebidov. Na koncu je navedena litera­ tura, register oseb, narodov in geografskih imen. N ajprej m oram o ugotoviti, da je pisatelj v prvi v rsti zgodovinar, ki nam podaja izčrpno politično zgodovino Gepidov in kaže n jih o v velik pomen v času selitve ljudstev.