»DRUŽINA, MESEČNIK ZA ZABAVO IN POUK.“
LETNIK I._______________________ AVGUST	1929.	ŠTEVILKA	5.
Ivan Pregelj:
MAGISTER ANTON.
Roman iz šestnajstega stoletja.
BRIDKOST se je obudila popotnemu ob teh spominih, ki so mu vstajali iz žalost* nih misli na mater, ki se ji je obraza ko* majda temno spominjal. Ko pa je krčevito zajemal z dolgimi koraki v pot predse, je vi* del v mislih kmalu nove slike, manj bridke, dasi še vedno čudno tegobne. Občutil je za* gonetno plahost svojih otroških let, srečo pr* vega svojega mašniškega strežništva pri go* spodu Joži; zaznal je sliko vikarja Štanjel* skega samega, kako uči v cerkvi in na vasi, pa še v svoji šoli, v sobi, ki ji gleda okno na po* kopališče za cerkvijo. Odpre knjigo, a ne zgane ni lista več. Vse ve z ene same strani in venomer zopet vpije čudno, nerazumljivo be* sedo: »Procuramus!« Nato pa hoče, naj otroci ponovc in se strašno široko jadi, da so trdi kot kraški svet in kliče »praeccptricem Vir* gam« — učiteljico Palico. »Učenik Procura* mus,« je občutil tedaj magister hvaležno, »da* nes umem čudno ime in mi je v veselje, da sem bil v njegovi šoli, pa četudi sem mu moral več* krat za mlajše kot najmočnejši palice držati. Bil je hud, a je za udarce globoko odrezal od hleba in široko zajci v sadje prav po spozna* nju, da gre otroku vsakdanja šiba in vsakdanji kruh. Ob misli na izvirno besedo gospoda Jože se je popotni zdajci spomnil, da ima neko lastnoročno vikarjevo pismo pri sebi. Segel je Pod jopič ponj, ga razgrnil z nekakim hvalež* nim spoštovanjem in bral, dasi je že davno vedel od prve do zadnje vrstice. Pismo je bil že pred meseci napisal vikar svojemu patroru
in predstojniku ljubljanskemu škofu glede škofljih sorodnikov in še drugih svojih šta* njelskih gojencev. Magister je bral:
»Po Tvoji želji, Prečastiti in Preučeni, sem zbral čredico v svojo šolo, da bi jo učil in bi iž nje zrastli močni Samsoni proti Filistejcem, bojevniki proti stoglavi hidri, ki je Zmota in želuje strahovati ves voljni svet. Učim, da bi bil sleherni velik v ponižnosti, pobožnosti in znanosti, vse kakor Ti želiš, da bi sveti Cerkvi zrastli tudi iz Tvoje in moje zemlje goreči du* hovniki, močni pridigarji in odvetniki za čast naslednikov Petrovih v Rimu, mimo katerih so vsi, ki so se kdaj ustili, da imajo blagovestje od Boga, ne da so ga prejeli iz roke edinega Kristusovega namestnika na zemlji, glupci in gnoj, ki nikoli dišal ne bo, amen.«
»Začnem, ne da bi se hotel prikupiti, le po pravici bom povedal, da je Tvoje Prevzvi* šenosti stričnik Jurij pravi '1 ckstoris, — Tkal* čeva pamet, alumnus * dijak, da mu ni para in bi ga v hitrem razumevanju pisma in berila le en sam posekal, tisti mali Pavel Skalič, Jci Si ga v Rim že lani naravnal, ko sem Ti ga pripo* ročil s šegavo, skorajda oblevno besedo: ecce, Četrti, glej, Pavel Četrti.«
Magister se je kratko zamislil in čustvoval: »Pavel, moj varovanec, žlahtnik moj, ki sem zanj še posebej hvaležen gospodu Joži in še svojemu dobremu gospodarju škofu. Bog plačaj, Bog plačaj!«
Bral je iz pisma naprej:
»Tudi Tvoje Prevzvišenosti drugi sorodnik, tržaško dete Marko Bogateč je vrl; bogateč v znanju in marljivosti, ubožec v iskanju pri* znanja in hvale, anima profunda — globok, dasi malobeseden in skoraj nevljudno sam* svoj.«
»Ne štej mi v zlo, da tretjega, nobilem Christophori Cobenzel, plemenitega Kobens cljevega ne morem takisto pohvaliti. Pomilus jem nobilem Joannem! Ima mater, ki je kakor vse matere sveta, slepa v svoji ljubezni, ima očeta, ki je Benečane tepel, pa je zato tudi last* nemu sinu prestrog. Zato se n za letos in pri tej svoji šoli popolnoma odložil svojo slovečo učiteljico, illam Virgam, palico, kateri sem že pisal, da mi je sicer v veliko pomoč prav po modrosti iz Pisma, da otroku ne hranimo ši* be, da umrl ne bo.«
»Gospod Procuramus,« je čustvoval beroči. »Po Pismu bom postal Metuzalem. Meni si bil radodaren ž njo. A da se le zmotil nisi. Tvoj živo pohvaljeni Pavel Četrti, moj mladi žlaht* nik, me skrbi. Skrbi, hudo skrbi!«
»Moj šolski red za nedeljo in vse dni v tednu,« je bral magister nadalje. »Ob šestih grem s svojimi alumni k maši. Strežejo mi po vrsti in po vrednosti. Tepo se za to službo kakor za čast. Ker gre v božjo slavo, jim do* volim. Potem pa sedemo ob devetih za knjigo do enajstih, ko jih vzamem na vrt, da jim tam učim iz evangelijev in prerokov. Ob dveh smo spet na vrtu in v učilnici, da bi bili modri v geografiji, historiji, aritmetiki, dialektiki in lepi umetnosti sploh. Dozdaj vedo povedati iz Ezopovih basni, iz Katonovih gnom in Sas lomonovih pregovorov. Po Seneku sem jih učil
o	štirih glavnih krepostih, prebral sem ž njimi Gersonovo hvalnico na čast svetemu Jožefu. Zato ker je ta deviški ženin moj ljubi godovni patron. Učeni so po Tcrencu in Vergilovi pe* smi. Četrte knjige o glupi lotrici Didoni jim se« veda nisem razodel. Še sem jih učil dialektike ob Španskem Petru in o moči svete Cerkve po Avguštinu Jakinskem. Grammata Cochlaei znajo na pamet, po abecedi na izust Panormi* tanove regulas. Pišejo, računajo, samo ver« naculam, domače kraške besede jim ne morem odvaditi pa niti z učiteljico Palico illa Virga ne, ki sem jo že omenil —«
Magister je dvignil pogled raz pismo, ni pa imel časa, da bi kakorkoli razmislil ob njem. Nenadno, ne da je videl, kdaj, je bil pred moč* nim človekom na težkem konju. Dva pešca, ki sta jezdeca spremljala, sta se bila kaj ne« vljudno vstopila ob samotnega popotnega in ga prijela za rame. Magister se je ozrl navzgor v jezdecev obraz in prepoznal v človeku du* hovnika. Skromno je segel po pokrivalu in po« zdravil. Jezdec ni odzdravil, temveč vprašal rezko in kratko:
»Odkod?«
/>Od Kobljeglave, Komna, Ogleja in še dalj,« je odgovoril magister.
»Kaj pa?« je hotel vedeti jezdec.
»Magister artium.«
»Ta pa magister,« je zagodrnjal jezdcc in
se obrnil k spremljevalcema. »Ali naj ga pre* tepemo za laž, kaj mislita?«
»Kakor ukažejo, gospod Luka,« je odvrnil eden med njima, ki sta držala magistra za rame.
»Gospod Luka?« je mislil sam pri sebi mas gister. »To je en sam na Krasu in je drugi čus ječi, drugi žerjav.« Tomajski gospod pa je ta trenutek dejal pomirljivo svojemu gorečemu služabniku s svetopisemsko podobo:
»Peter si. Zato pravim, da spravi svoj meč. Če se je lagal, menišsli, da ga ne znam ugnati drugače?«
Obrnil se je k magistru in velel:
»Če si res magister, si bukovski in mi boš vedel ugovarjati, ki trdim, da učenost ni pris da za izveličanje. Defende, oppone — dokas zuj in pobijaj, kar sem trdil.«
Magister je sprva osupnil ob čudno izvirs nem vprašanju. Nekaka dijaška objest se ga je lotila. Saj se ni počutil že kar nič več tus jega pred jezdecem, katerega je bil ugenil, da je drugi žerjav. Pomislil je kratko, nato pa je povedal lepo po latinsko:
»Defendo, častiti! Sveti Peter je bil neuk ribič, pa je bil vendar gospodu Izvcličarju všeč. Oppono. Sveti Peter ni hodil v šole, pa je vendar še celo petelinje petje urnel. Kaj šele, če bi bil študiral.«
»Pa ti, galjot,« je zagodrnjal duhovni, "ali tudi ptičji govor golčiš?«
»Golčim po žerjavlje,« je odvrnil vedro magister. »Vigilo!«
Duhovni je za trenutek osupnil. Nato pa je viknil jezno:
»Lovač!«
Njegova dva spremljevalca sta pograbila magistra krepkeje. Duhovnik je vikal:
»Nemarnež! Si v taberni besedo pobral in favelo o žerjavu slišal. Pa me zasmehuješ. Stoj in govori in sc izpričaj! Kdo je pravi Kri* stusov namestnik na svetu?«
»Sveti oče v Rimu,« je povedal magister.
»Koliko zakramentov priznaš?«
»Vseh sedem.«
»Kaj sodiš o vernih dušah v vicah?«
»Verujem, da trpijo in so naše priprošnje potrebni.«
»Izpustita ga,« je dejal tedaj potolaženo duhovni svojima spremljevalcema. Manj rez* ko in vojaško je vprašal nato:
»Ali me poznaš?«
»Ugenil sem Vas, gospod vikar,« je od* vrnil magister.
»Ugenil! Kakšna beseda,« je godrnjal jez= dec. »Spoznal si me, bi dejal jaz, če si me, ki mi je bil sam rajni ljubljanski škof Krištof ' vrstnik v šoli pa prijatelj. Pa kaj veš ti o tem.«
»Vem,« je odgovoril magister. »Bil je ve; lik vojak v vojski z Benečani.«
»Pa dober škof,« je dodal duhovni in me« nil samohvalno: »Škof jaz nisem, po vojaško mu pa skušam sličiti. Zato, ker je vreden in je tako prav.« Zravnal se je po vojaško v sedlu, potegnil za vojke, da je konj zaigral s kopiti. Potem je umiril konja in vprašal ma* gistra:
»Kam pa greš?«
»V Štanjel nosim vesti gospodu vikarju.«
»Kaj ga poznaš?«
»Poznam.«
»Pozdravi ga v mojem imenu.«
»Bom, častiti.«
Magister se je obrnil, da bi šel.
»Stoj,« je zaklical vikar. »Ali si bogat?«
»Nisem, častiti!« je odgovoril po resnici magister. Duhovni je segel za pas in zaklical potnemu:
»Lovi!«
Vrgel je magistru svetel in neobrezan be* neški zlat novec. Magister je nekam nagonsko vljudno lovil. Potem pa se je zahvalil in vprašal:
»Pa s čim sem zaslužil, častiti?«
»S čim! Cuječcga žerjava si nadmodril,« je menil Tomajski. »Tako,« si je mislil ma* gister, »to je že drugi, ki sc obtožuje, da ne zna biti čujcč.« Vidci je, da jc Tomajski po* gnal konja in se jc še sam obrnil, da bi šel. Pa je duhovni zopet zaklical za njim;
»Čakaj!«
Magister je postal.
»Videti si dolg,« jc klical duhovni, »ali si tudi močen?«
»Zdi se mi, da sem,« je menil magister, »kadar sem spočit in sit.«
»Če bi ti pravi v roke prišel,« je govoril duhovni, »bi sc ga li lotil? Takega, da je za dobro glavo nižji od tebe, bled v lice, pa črno bradat, z votlimi očmi — nesrečni sin pogub* ljenja! Ali bi se ga?«
»Ne vem koga, ne čemu,« je odvrnil ma* gister.
»Saj sem ti ga povedal,« jc vpil Tomajski. »Bled je, pa črnobrad in votlih oči. Primi ga, če ga srečaš, in v Tomaj mi ga pritiraj! Zcr* javu plen, žabo, da več krivoversko kvakala ne bo. Nc bo zastonj. Si urncl?«
»Sem,« jc odgovoril magister vljudno, ne da bi mislil obljubiti, in se obrnil n« pot. Sam pri sebi pa jc domislil in si dejal polglasno:
»Saj nisem birič, da bi lovače po Krasu Pojal.«
Potein pa je pomislil na čudno srečanje in umel:
»Glej jih, žerjave! Res je! Vsak bedi po svoje: gospod Matej v samoti in molitvi, go* spod Luka kot vojak in birič na konju, a moj ljubi dobrotnik, ki sem mu dobro z grdim po* plačal, gospod Jože, s šolo in šibo, ki je otro* kom božja mast.«
Sam ni umel, odkod se jemlje v njegovo tegobno čud občutje objestne dobre volje, da bi bil poskočil, kakor je nekoč videl skakati šaljivca v veseli Terencijevi igri. Potem pa se je zamislil v skrivnostno lice nepoznanega galjota in lovača, ki mu ga je bil opisal To* majski. »Bledo lice, črna brada, votle oči,« je iskal in zamižal, da bi videl. Ko je nato spre* gledal, je obstal ko prikovan. Za glavo nižji, a koščat in krepek je stal pred njim človek po gosposko opravljen kakor plemiči. Lepo, bledo lice je obrobljala gosta črna brada, ki jo je tujec očividno ničemurno gojil. Votle oči so gledale sovražno, nezaupno, bolno in predirljivo, zagonetno globoko. Magistra je nehote zmrazilo. Strmel je in ni doumel. Ta* ko strašno znano se mu je zdelo to lice, a za vse na svetu nc bi bil mogel povedati, da ga je že kdaj videl v življenju.
»Tovariš,« je spregovoril tedaj tujec z rahlim zasmehom v glasu, ki se je nekako prelijal, kakor bi se topil, »tovariš, primi me! Za glavo si višji. Primi in me tiraj v Tomaj onemu glupemu telcu. Saj si vzel njegov groš. Primi!«
Magister se je našel in odvrnil mirno:
»Poišči biričev, če ti jih je treba. Jaz te ne bom lovil.«
Oni se je suhotno nasmehnil in dejal bolj žalostno nego porogljivo:
»Ne govori pred večerom. Učen si, pa ba* bežki si vendar. Za bogato faro boš prav tako blaznil ljudi, kakor oni sirovež iz Tomaja.«
»Nikogar ne bom blaznil,« je odgovoril svetlo magister. »Pa če mi je namenjeno; to je, da bom učil, kakor me je mati verjeti uči* la. Ti pa pojdi svojo pot.«
Tujec je nekam osupnil. Molčal je in mo* trii magistra. Potem pa je dejal nekako sam zase:
»Zakaj je bil prej pohleven kakor cunja, pa govori zdaj, kakor se spodobi?« Brez po* smeha je ogovoril magistra:
»Ne zameri! Želel bi, da bi se nikoli ne srečavala. Pa zato, ker bi ti rad prijatelj bil, pa ne morem biti. Greš v Štanjel?«
»Grem,« je odgovoril kratko magister.
»Prosil bi te male usluge,« je menil tujec. »Imam drago mi osebo tam. Nujno bi ji rad nekaj sporočil. Pa ne morem sam tja.«
»Povej!« je velel kratko magister.
(Dalje.)
Selrr.a Lageilof — Iz švedščine prevedel Peter Butkovič.
VESELA KORAČNICA.
PRED leti so se pripravljali v vasi Svartsjo v Warmlandiji na hrupno svatovščino in je bila najprej določena poroka v cerkvi, tri nadaljne dni pa praznovanje s ple« som, ki naj bi trajalo od zgodnjega večera do pozne noči.
Z ozirom na tako široko začrtano zabavo je bila zelo važna točka: skrb za dobrega godca. Nils Elofsson, premožni gospodar in prireditelj teh slovesnosti, se je bolj brigal za to, ko za kaj drugega. Godca Jana Osterja, ki je stalno bival v Svartsjo, ni hotel povabiti, dasi je vedel, da je bil ta v domačem kraju znamenita osebnost in slaven tudi po vsej okolici. Oster je bil namreč reven in je pri« hajal na svatbe v raztrgani obleki.
Po dolgem premišljevanju se je naposled odločil, da pošlje po godca, ki je bival v ob* čini Josse in mu je bilo ime Marcin, z vpra* šanjem: ali bi ne hotel igrati na svatbi nje« gove hčerke.
Godec Marcin je brez pomisleka odgovo* ril, da ne more svirati v Svartsjo, ker ima ta vas že godca, znanega po vsej NVarmlandiji.
Po prejemu odpovedi je Elofsson nekoliko dni pomišljal, potem pa je poslal po godca Olleja iz Saby.
Olle iz Siiby pa je rekel le to kar Marcin in je še naročil Elofssonovemu slu, naj spo* roči svojemu gospodu, da ne bo igral tam pri nobeni slovesnosti, dokler ima Svartsjo tak« šnega godca kot je Oster.
Elofssonu ni bilo prav nič po volji, da ga hočejo svirači prisiliti v pogodbo z godcem, katerega ni želel videti na svatbi svoje hčerke; zato je sklenil, da obvelja njegova.
Nekoliko dni po odpovedi Olleja iz Siiby je poslal sla k Larsu Larssonu v občino Ulle* rud.
Larsson je bil premožen gospodar, razumen in moder človek, ki ni pil ko drugi muzikanti.
Pa tudi on je začel pomišljati, čemu vabijo njega in ne Osterja.
Elofssonov sel je znal odgovoriti: da Oste* rovo godbo lahko slišijo vsak dan, Elofsson pa je pripravil svatbo in želi nekaj imenitnej* šega in lepšega.
»Mislim, da bi ne mogel dobiti za hčerkino svatbo boljšega, nego je Oster muzikant.«
»Hočete pač reči le to, kar godec Marcin in Olle iz Siiby,« je odvrnil sel in povedal Larssonu o svojih neuspelih pohodih.
Larsson je skrbno poslušal in se zatopil v misli.
»Pozdravi svojega gospoda in se mu za* hvali za povabilo: pridem!« mu je naročil.
ŠTEVILKA 5.
Prvo nedeljo potem je prišel Larsson v Svartsjo. Pripeljal se je prav pred cerkev v trenutku, ko so se svati postavljali v pare pred hišo božjo.
Prišel je na lastnem vozu, z dobrim ko* njem in lepo oblečen. Ko je vzel gosli iz bli* ščečega obodka, ga je Elofsson zelo prisrčno pozdravil, dobro vedoč, da mu takle godec prinaša čast.
Takoj po Larssonovem prihodu se je pri* kazal pred cerkvijo tudi Oster z goslimi pod pazduho. Šel je naravnost h gruči, ki je ob* dajala mlado nevesto, prav kakor da bi bil povabljen k sviranju na svatbi.
Na sebi je imel star suknjič, katerega so že objedli molji. Videli so ga vedno le v tej obleki. Za tako svečano slovesnost pa mu je žena še prišila na lakte dolge, zelene krpe.
Oster je bil visok in lep mož in bi bil prav primeren‘za vodjo številnih svatov, ko bi bil lepše oblečen in bi ne imel obraza razoranega od skrbi in bojev z revščino.
Pogled na Osterja je Larssona neza* dovoljno dirnil.
»A, tako! Zaprosili ste tudi Osterja,« je rekel poltiho Elofssonu. »Saj je jasno, da za tako hrupno svatbo ne potrebujete drugač« nega godca.«
»To ravno ne! Jaz ga nisem najel,« je od* voril Elafsson. »Dam mu takoj razumeti, da je tukaj odvišen.«
»Potem ga je najel kak burkež,« je po« membno rekel Larsson. »Poslušajte moj na* svet in mu dajte mir! Vem, da je to nasilen človek in bo tako tudi porok, da ne bo ni* kakih dogodivščin.«
Besede so Elofssonu segle v srce. Tudi ni bilo časa za izzivanje, ker so se svatje že pri* pravljali na odhod v cerkev. Šel je torej k Osterju in ga prijazno pozdravil.
Oba godca sta se postavila pred vrsto, za njima pa po običajnem redu mladež, tova* rištvo, roditelji in sorodniki. Bil je veličasten sprevod.
V tem trenutku je stopil nekdo iz gruče tovarišev h godcema in zaprosil za veselo ko* račnico.
Godca sta že imela gosli pod brado, a no« beden izmed obeh ni izzval glasu iz njih. Stala sta kot pribita,
V Svartsjo je bil namreč star običaj, da je začel le slavnejši godec veselo koračnico in vodil godbo.
Starešina je pogledal Larssona v nadi, da zaigra on prvi. Larsson pa ni mislil na to in je pokazal z lokom na Osterja:
»Naj začne Oster!«
Osterju pa še na misel ni prišlo, da bi bil njegov tovariš v gosposki obleki slabši od
njega. Kajti on, revež, prihaja naravnost sem iz ubožne koče, kjer ni drugega kot sama revščina.
»Za nič na svetu,« je odvrnil.
Ženin je stegnil roko in dregnil Larssona:
»Naj začne Larsson!«
Ko je Oster slišal te besede, je spustil gosli in stopil iz vrste.
Larsson pa se ni ganil z mesta. Bil je zelo zadovoljen sam s seboj, dasi tudi on ni dvi* gnil loka.
»Oster mora začeti,« je odločno rekel.
Svatje so postajali že nestrpni. Ženinov oče se je obrnil k Larssonu s prošnjo, da bi začel. Cerkovnik je že prišel iz cerkve in dal znak, da je duhovnik že pri oltarju.
»Morate poprositi Osterja! Naj začne on!«, je rekel Larsson. »Mi godci ga štejemo za najboljšega med nami.«
»Morda je,« so mu nekateri odvrnili. »Mi pa priznavamo tebe za takšnega.«
Svatje so se zgrnili okoli Larssona.
»Začni!« so rekli. »Duhovnik že čaka. Nc igrajmo burk!«
Larsson sc ni dal pregovoriti.
»Ne razumem,« je rekel resno, »zakaj so jprebivalci te vasi nezadovoljni, če jim kdo njih godca hvali.«
Elofsson pa je stopil razsrjen k Larssonu in rtiu šepnil:
»Zdaj razumem:	pripeljali ste Osterja
semkaj, da bi ga ob ti priložnosti počastili. Začnite takoj, ako nočete, da vam to revo odpodim v stran!«
Larsson je pogledal govorečemu prosto v oči, pokimal z glavo in ne da bi pokazal jezo, je rekel:
»Imate prav! Te budalosti moramo vendar že končati.«
In je dal Osterju razumeti, naj stopi na prejšnje mesto. Potem je stopil nekaj ko? rakov naprej in sc obrnil tako, da so ga mogli vsi videti. Vrgel jc gosli na tla, vzel iz žepa krivec in potegnil ž njim po strunah: vse štiri so z žalostnim glasom počile.
»Nočem, da bi rekli o meni, da se smatram za boljšega godca od Osterja,« jc povedal s poudarkom.
Treba povedati, da jc Oster nosil skozi tri leta v srcu melodijo, ki jc radi žalostnih skrbi ni mogel zaigrati na svojih goslih, m sc mu nikdar ni primerilo kaj takega, kar bi ga dvignilo nad vsakdanje težko življenje. Se le tedaj, ko jc zaslišal glas pokajočih strun na Larssonovih goslih, jc dvignil glavo in globoko dihnil vase. Obličje mu je okame* nelo, zdelo se je, da posluša glasove iz dalje... Melodija, o kateri je dolgo sanjal, mu je spet stopila pred dušo in jc začel igrati- ,	,
nicvih njenih zvokov jc s čvrstimi koraki sel
proti cerkvi. Take melodije svatje do takrat niso še slišali. Dvignila jih je s tako močjo, da še Elofsson m mislil več na odpor. In vsi svatje so bili zelo zadovoljni z Osterom in tudi z Larssonom, tako da so šli s solzami v očeh v cerkev ...
Joža Lovrenčič:
CESTA IN NJEN VOZEL
Povest iz XIV. stoletja.
BOJAN je obsedel pod lipo. Tudi Trdanu in Draščeku se ni mudilo domov, ker so jima bili spravili medtem že domači konja pod streho. Ostala sta in menili so se o Flajbulu in Habadinu ... Polagoma se je zbrala skoraj vsa vas ob njih, da se v večernem hladu odpočije od dnevnega truda in pokramlja ter ujame še kako modrost in zgodbo iz ust svo* jega staroste. Mladi svet se je družil v po* sebne gruče in ko je zažarela onkraj Mata« jurja večernica, !j,e je oglasila izpod lipe pe* sem, zategnjeno sanjava, ko sam večer ...
Cvetana je bila zamišljena in nič kaj se ji ni ljubilo peti...
IV.
Junij, mesec rož in kresnih skrivnosti...
Kobariška lipa je v najlepšem cvetju in širi opojen vonj v soparno ozračje, ki brni v pri« pekajočih žarkih ko Bojanove čebele, katere obirajo sladko strd od cveta do cveta. Ni še zašlo solnce in od vseh strani, po vseh treh cestah gonijo pastirji domov govedo in drob« nico in veselo vriskajo... Tudi s polja se vra* čajo vaščani, nc da bi čakali ko po navadi mraku. Pesem plcvic in grabljic, ki nesejo s seboj kite cvetja, in pesem koscev, ki so se bili prvi dan spravili nad vrtnino, je vesela in še starim ljudem se je zvedril ob njej obraz v praznično radost in pričakovanje.
Kresni večer žene vse še za solnca v vas. Doma hočejo biti, da proslave na vasi pod sveto lipo najlepši god v letu, god boga Sveto* vita, ki jasen in svetel vlada v deželi, zoreč življenje vsemu ...
V	vas prihajajo, postajajo pod lipo in se čudijo. Nikdar še ni bila lipa tako lepo okra* šena, kar pomnijo. Trije veliki venci živopi* sanih cvetlic, viseči na trakovih različnih boj, obkrožajo debelo deblo. Pod lipo stoji Cve* tana, posluša nasvete dedove, ki ima opravka pri kamenitem žrtveniku, in ureja še vence, da bi viseli v sorazmernih presledkih in bi bilo vse v najlepšem redu.
Ljudje gledajo in se čudijo. Mladenke hva* lijo Cvetano.
»Le kod si dobila toliko cvetja? V tvojem vrtu ni vzcvetelo vse!« je radovedna ena.
»Modri svišč in rahlordeči slez in bele trošnice rastejo visoko, v planine nisi šla sama ponje? ...« hudomušno ugotavlja druga.
»Trdan jih ji je nanosil, kaj bi spraševala!«
»Lepo bo nocoj pod lipo,« so edine vse.
»Pri kresu na griču bo še lepše,« se postav* ljajo mladci.
»Tolike grmade še ni bilo, sam oče Bojan je rekel!«
*	* *
Pretekla je ura, pretekli sta dve in še tretja, solnce je bilo že zašlo tam gori v Kotu za Bre« ginjem tik pod Stolom, dan je prehajal v večer in pod lipo se je zbrala vsa kobariška srenja...
Oče Bojan je bil slavnosten.
Na kamenitem žrtveniku, ki mu je segel do ledij, je zanetil ogenj in spregovoril sve« čano:
»O bog naših očetov, Svetovit, glej, nismo te zabili, še se ti klanjamo in te prosimo bla« godati tvoje. Nimaš več častivccv toliko kot si jih imel, majhna je družina, ki ti je ostala zvesta. Zvesti te prosijo, daj jim moči, raz* množi njih število, da v rodni zemlji oživi tvoja slava in ž njo naša svoboda. Tvoji ognji bodo nocoj goreli, naj bi tako vzplamtela srca za te, naj bi se vrnil vanje duh očetov!
Svetovit, sprejmi našo žrtev!
Svetovit, bodi z nami!...«
»Svetovit, bodi z nami!« je ponovilo ljud« stvo in Bojan je potresel na ogenj žito in pra« prot in še kanil nanj nekaj kapelj medice in obred je bil končan ...
Mladenke, ki so stale v krogu okrog lipe in držale venčke v rokah, so se obrnile in pele:
»Svetovit, Svetovit, sprejmi ta venec, v j<od tvoj lepo je zvit, da po me pride mladenec!...«
Ob zadnji besedi so mladenke na en mah vrgle vsaka svoj venček čez glavo v vis, da bi obvisel v vejah cvetoče lipe. Trenutek so nato postale, kot bi se bale pogledati v pri* hodnost, ki bi jo razodeli venci... Očetje in matere in mladci in otroci so gledali in pa« zili, ali leti venec njihove hčere, sestre in ljubljene, in vzklikali so veselo eni, drugi ra« zočarano.,.
Obrnile so se mladenke in onim, katerim je venec obvisel v vejah, so vzblestcle oči, lica so jim vzžarela ...
Cvetana se je obrnila in ugledala svoj ve« nec na tleh pred žrtvenikom ... Prebledela je, povesila pogled in zavzdihnila ...
»Premlada si še, Cvetana! Svetovit bi rad, da bi mu tvoja dekliška roku drugo leto oso«
rej še krasila sveto drevo...« je potolažil Bojan vnuko in jo potrapljal po ramenu.
Trdan, ki je stal ob očetu Bojanu in drhte gledal, kako je Cvetanin venec šel v loku pod vejami in padel na tla, ni bil nič manj zme« den nego Cvetana in šele, ko jo je ded tolažil, se je zavedel, da mora spregovoriti ljubez« nivo besedo.
»Cvetana,« je rekel in jo prijel za roko, »glej, tudi jaz sem žalosten, a če je Svetovit tako odločil, da morava čakati še leto in dan, pa čakajva ... On ve, čemu je to dobro in prav. Mogoče nama pripravlja posebno ve« selje ... Saj veš, kriv sem jaz ... Ali ti nisem rekel, da sem se zaklel pri Črtih in besih: do« kler ne maščujem smrti tvojega očeta in se ne znosim nad njim, ki ti je odpeljal mater, ne bova mož in žena. Upal sem, da bo letos, pa je tvoj venec pokazal, da ni še čas ...«
Cvetana se je bridko nasmehnila in njen otožni pogled je vzplaval preko Trdana, ne da bi mu odgovorila ...
»Kolo, kolo!« je zaklicala mladina in po« prijeli so sc za roko. Trdan je prijel Cvetano in začeti je morala z njim kolo, dasi bi naj« rajši ušla in se razjokala... Med veselo pe« smijo se je širil in ožil živi krog na trati okrog lipe in se razpletel v verigo; tako so v po« skoku odleteli izpod svetega drevesa po go« renji poti ter se vzpeli na gradiščni grič, da zanetijo v mrak, ki je prehajal že v mesečno noč, kresni ogenj...
Bojan je v zboru vaščanov in radovednih žena, ki so tvorile gručo zase, ostal pod lipo in razgledovali so, kje žari še kak kres. Pre« den je zaplapolal na njihovem gradiščnem griču, so opazili enega na Humu, drugega na Dircah onkraj Nadiže, kjer so ga zanetili krejski pastirji, tretjega na Matajurju v su« žijski planini, četrti je gorel na livškem Kuku, visoko pod Krnom so ga užgali Libu« šcnjci, a drežniški vrh Magozda je že poje« mal...
»O, še je živ spomin na prošlost v naših ljudeh!« se je veselil Bojan.
»A koliko jih ve še za vašega Svetovita?« je izzivalno podvomil cerkvcnec, ki se s svo« jimi ni mogel premagati in je tudi prišel pod lipo, ko so že 'bili z obredom pri kraju.
»Kajpa, Janezu Krstniku ga kurijo, ki praznuješ jutri njegov god! Odkar pozna naš rod tega svctca, žge kresove, prej jih ni, kaj, cerkvenec?« je bil Bojan razdraženo hud.
»Pa te je ugnal! Odgovori no, cerkvcnec, Bojanu, če moreš!« so silili drugi in bili ve« seli ccrkvenčeve zadrege, ko je tišal.
»Molčiš, hahaha!... Če bi bil vikar doma, bi tekel in ga vprašal za svet, kako naj bi jo vrnil Bojanu, ne? ...«
»Škoda, da nisi šel še ti za njim v Čedad, pomagal bi mu opravljati kobariške krivo* verce!...«
»Mogoče še pojde, kdo ve? ...«
»Nič mu ni zaupati... Tak je, kot bi v njem ne bilo slovenske krvi...«
»Cerkvenec je in ni mu treba dajati de* setine, zato drži z vikarjem ...«
»V miru me pustite, drugače grem,« se je užaljeno postavil cerkvenec.
»O le pojdi, ne bo nam žal in dolg čas po tebi! Saj ne spadaš med garjeve ovce, kakor nas imenuje tvoj gospodar!...«
»Hvala Bogu, da ne!« je odvrnil cerkvenec in res odšel.
Medtem ko so se mu smejali in zbijali na njegov rovaš razne šale in opazke, so se iz* ločili polagoma iz gruče še nekateri in se po« razgubili tiho v spodnji konec vasi.
»Vikarjevi so odšli!...« je menil mož, sto« ječ ob Bojanu.
Bojan je zamahnil z roko, kot bi hotel od« gnati sitno muho.
Pesem na gradišču je utihnila, pod lipo so prisluhnili, zlasti ženske so bile radovedne.
»Zdaj se bodo izdajali,« so si šepetale in čakale, da izvedo za ljubezenske zveze krešo« vavcev.
Ni jim bilo treba dolgo čakati in ugibati.
Z griča so začule glas. Bil je Draščekov, ki je jasno in glasno klical v tiho noč, da sc je slišalo iz gore v goro in je še odmevalo:
»Naprej, naprej ti glavnjicu,
Svetovitova iskrica, za Trdana in Cvetano, iz srca mu ljubo zbrano:
Ti hojla!...«
Ko je izzvenela zadnja beseda, je švignila tleča lesena šibra, ki jo je bil vrtel v krogu, v mogočnem loku čez vas v sanjajoče polje...
»O,« so sc čudili pod lipo, »daleč je šla, velika je ljubezen in dolga bo ...«
Komaj je padla šibra za Trdana in Cve« tano v polje, se je oglasil že drugi in jo vrgel, imenujoč novo dvojico, in potem še tretji, četrti — in šibre so švigale in padale vse do* tlej, da so izdali mladci srčne skrivnosti mla« denk, ki so jih bile prej pod lipo navezale na preroške kresne venčke.
*	* *
Ko je kres na griču pojemal in ugasnil in se je mladina povračala v vas ter so sc sta« rejši že razšli izpod lipe in so le še oni ob« sedeli pod njo na klopi, ki so sosedovali Bo« Janu, tedaj jc prikrevsal iz gorenjega konca vasi popoten starec.	,
»Dober večer, ljudje božji, da bi slišali vse skrivnosti nocojšnje noči!« jc pozdravil, od« ložil popotno culo in sedel na klop pod lipo,
kjer so mu napravili prostor. »Utrujen sem, dolga in trda je cesta,« je še potožil.
»O, Korošec!« so ga sprejeli. »Kaj te je spet prignalo iz gornjih krajev?«
»Pravijo gori v naših krajih,« se je začel iztresati berač, »da se bliža konec sveta ... Sveti oče papež je pred trikrat desetimi leti oznanil sveto leto, da se pripravimo. Trideset let je dal Bog še odloga — letošnje leto je zadnje...«
»O!« so se začudili in se zasmejali.
»Kar nič se ne smejite, le poslušajte!« se je ogorčil Korošec in nadaljeval, ko je videl, da je njegov opomin zalegel:
»Letos se piše 1331. Dve trojki med dvema enojkama in vse skupaj dajo osem. Osem, pravijo, je število dopolnjenja in znamenje neskončnosti... Ne smejite se, pismeni tako govorijo in kar sem slišal, sem povedal. Po« koriti se je treba, vidite, in zato romam k Sv. Ivanu v Čele tam doli ob Nadiži, ker je velik svetnik, in potem še k Mariji na Staro goro, pa še v Čedad pojdem ...«
»Vikar je tudi tako govoril pod zimo. Iz bukev je bral, pravijo, a sveta le še ni konec. Kaj bi se bali in vznemirjali ob beračevih besedah!« se je oglasil Trdan, ki je ob Cve« tani poslušal berača in je videl, da so jo nje« gove besede prevzele, ker je podrhtevala ...
»Bog ti daj zdravje, mladec, pa ne zameri črni napovedi! Ne silim te, da bi veroval vanjo. Jaz verujem, ker sem star in se pri« pravljam na konec...« je odvrnil Korošec in vzbudil med poslušavci spet dobro voljo, zakaj zdelo se jim je, ko da bi opovrgel svoje zlovešče besede.
»Si slišala, Cvetana?« je skušal Trdan pre« gnati mučni vtis mladenki in se je šc zasme« jal, a ona je ostala trpka in videl je, da bi se rada približala beraču, kot da bi hotela slišati kaj več o napovedanem koncu ...
»Če ne misliš tako hudo in si potreben kruha in spanja, pa stopi pod streho! Popot« nega in potrebnega nisem še podil izpred vrat,« je dejal Bojan Korošcu in vstal. Mož si ni dal dvakrat reči.
V.
Berač Korošec se je vrnil iz hiše. Teti Ku« nici se je lepo zahvalil ter jo še prosil, naj pove Bojanu, ki jc bil že legel, da mu je hva« ležen za večerjo, ker ga je tako podprla, da bo imel do Čedada dovolj in mu med potjo ne bo treba gledati, kje bi kaj dobil. Ko je zagledal pod lipo na klopi Cvetano samo, je bil kar vesel. Dobrovoljno se je začudil ter vprašal:
»Glej ga, dekleta, še ni zaspana! Pa ne, da bi mi hotela delati družbo do zornega dne?«
»Saj res, Cvetana, kaj misliš? Hladno je že in pozno!«
»Še malo posedim, teta. Preden pospravite vse, že pridem.«
Korošec je sedel na klop poleg Cvetane in jo prevdarno pogledal. Mesečina, ki je pro* dirala med vejevjem nanjo, mu je izdala, da je bil mirni odgovor teti poln premagovanja, ker v očeh so bili še sledovi solz.
Cvetana se je zganila, proseče uprla oči v berača in dahnila:
»Na koga sem mislila nocoj, Martin, ko sem te zagledala? Na mater ...«
Berač je zadovoljno pomežiknil in bolj glasno povdaril:
»Nisem pozabil, veš. Smilila si se mi, si« rotica, brez očeta in matere. Saj ti ni hudega, vem, a mati je le mati, nihče je ne nadomesti
—	pa če bi imel res zlato srce...«
»Si li kaj zvedel?« Hitro je bilo vprašanje in toplo, zakaj v njem se je vzbudila iskra upanja.
»Sem!«
»O, govori, povej mi, jeli živa ali mrtva? Po golih kolenih bi šla do nje...« In je za* ihtela.
»Mater sem ti našel. Daleč je, a vendar še tako blizu, da dobiva poročila o tebi. Kako? Molčati moram. Ne bo ti treba po kolenih do nje, sama se vrne, ko izve, da je čas. Eno ti naroča: moli, kakor te je ona učila, če še znaš, in ne malikuj z dedom ...«
»O, kar k njej me pelji, Martin, kar k njej! Mati, mati! O, nisem še pozabila onih mo? litev, nisem jih. Ko sem sama in mi je težko in mislim na mater in vem, da me ded ne sliši, jih šepečem ... Sicer moram moliti, ka* kor on hoče. Za nocoj sem morala, vidiš, okrasiti Svetovitovo lipo ...«
»Vidim, vidim in vem, da je Kobarid mali? kovavski. O, saj tudi v naših krajih še krc* sujejo in povsod, koder govorijo našo besedo, a na poganske bogove naših prednikov nikjer več ne mislijo, ko tu pri vas ... Slišala si prej, kaj govore pri nas o koncu sveta... Joj in prejoj bo v dolini Jozafat vsem, ki se po lastni krivdi ustavljajo sveti veri. Zato slušaj ma* ter, drži se njenega sporočila!«
»Bom, Korošcc, bom. Ko se vrneš s Stare gore, oglasi se gotovo pri nas, več sc pogo* voriva, več ti zaupam, da poveš materi... O, kako rada bi jo objela, da bi ji povedala, kako mi je težko, ko nimam nobenega, ki bi me iz srca ljubil, ki bi mu mogla zaupati vse ...«
»Saj imaš deda, teto, ej, in dragega tudi
—	ali moreš reči, da te ne ljubijo?...« je vprašal nekam zvito očitajoče berač.
»Ded, teta — že, a saj veš, oba sta pagana, kakor si imenoval Kobarijee, in zdi sc mi včasih, ko da je nekaj temnega med nami in
ju ne morem prav ljubiti. Večkrat mi je tako, ko da sem kristjana ... Megleno se sporni* njam kot iz sna, da me je mati včasi, kakor bi se ji zareklo, poklicala drugače... Ma* rija, mislim ... Zakaj, ne vem ... Oče in ded in teta niso matere pustili nikdar v cerkev in tudi jaz nisem smela ...«
»Prav se ti sanja... no, kaj pa s Trda* nom? Bolje, da mi zaupaš zdaj, ker kdo ve, kam in kod me zanese noga in bom li mogel s teboj govoriti, preden pridem do matere.«
»Trdan je tudi pagan. Saj je dober in rad me ima in ded me je obljubil njemu. Deda slušam in sem mu dobra, a zadnje čase, ko premišljujem, mi je srce težko, nič veselja ni v njem ... Bojim se ga in rajši bi, če bi ded svojo besedo preklical...«
»Prav, prav, Cvetana... Vse povem ma» teri in vesela bo. Jaz pa bom na Stari gori še molil k Mariji zate in za mater, da bi bili kdaj obe srečni.«
»Le, Martin, le! Če naju Marija osreči in spet združi, nič več se ne bom bala ne deda in tete in ne Trdana. Pogumno in brez strahu jim priznam: Kristjana sem!«
Teta Kuniča se je pojavila na vratih in poklicala Cvetano.
Cvetana je vstala in ko sc je poslovila od berača Korošca, ji je stisnil roko in ji pustil v njej droben srebrn križec ter šepnil:
»Materin dar! Preizkusil sem te in sem vi* del, da si ga vredna!...«
Cvetana jc pritisnila roko na usta in z vso ljubeznijo poljubila materin darek ter ga ne« opaženo spravila, da bi ga teta ne opazila. Korošec je pa obsedel na klopi in zadovoljno klical:
»Lahko noč, teta Kuniča, lahko noč, Cvc< tana! Dobro spita; pa kaj lepega sanjajta, ko je vsa hiša posuta s praprotjo!...«
*	* *
Cvetana ni mogla zaspati.
Iskala jc z mislijo v prošlost in slika za sliko jc vstajala pred njo, živa in svetla in jasna kot šc nikoli.
»Mati!« je hrepenela z vso ljubeznijo za* puščenega in osamljenega srca, ki jc klicalo po njej in jo iskalo tolikokrat, da bi sc razjokalo in se razodelo do dna ob njej, in videla jo jc ljubeznivo in skrbno in sc je spomnila, da sc je prisrčno in brezskrbno smehljala le takrat, kadar jc bila sama z njo, sicer pa da jc bil njen smeh prisiljen, trpek... In še sc jc spomnila, kako jo je včasih mati objela in sc razjokala tako presunljivo, da je morala šc sama jokati, prevzeta od njene žalosti, ki je ni razumela. »O ti moj otrok, moj nesrečni otrok!« jo jc milovala ob takih prilikah in jo objemala in poljubovala kakor sicer nikdar. »»Zakaj, mati?« jo jc radovedna vpraševala
in mati ji je čudno odgovorila vsa žalostna: »Ker moraš tako rasti.« — »Ali ne rastem prav?« je bila ona začudeno radovedna, ker je bila uverjena, da raste tako lepo in hitro ko drugi otroci. Mati je na njeno vprašanje obmolknila, kot bi ne vedela, kaj naj odgo* vori. Potem se je pa le premislila in je pove? dala bridko, bridko, da jo je zabolelo: »Ne, ne, otrok moj ljubi, drugače bi morala rasti, a veš, ded in oče ne pustita!...« Materine bridke, iz srca vzete in za njena tedanja leta zastrte besede ni razumela in ko je potem vi« dela, da le raste ko drugi otroci, je šla k dedu in ga vprašala: »Ded, ali ne rastem prav?« Ded se ji je nasmejal, jo pobožal po kodravi glavici in dejal: »Prav, prav in lepo rasteš!« Pa mu je nato zaupala: »Veš, ded, mati pravi, da ne rastem prav, ker ti in oče ne pustita!« Dedu je izginila ljubeznivost iz oči, zamah« nil je z roko, ki jo je stisnil v pest. Prestra* šila se je in zbežala in slišala: »Še se ni spa* metovala! In otroka bi rada po svoje vzre* dila! Ne boš!« — Jezo je čutila v dedovih bes sedah, a jih tudi ni razumela. Potem je videla, kako je bil ded z materjo osoren in tudi oče je bil hud. Mati se je pa jokala in ona se je privila k njej in še sama začela jokati. Pa jo je prijel oče za roko in jo pognal skozi vrata: »Pod lipo pojdi!« Potem ji mati ni rekla več, da ne raste prav, samo jokala je in čudna zna? menja ji je delala čez obraz zjutraj in zvečer. Nekoč se je spozabila in je napravila sama tako znamenje — križ je bil, sedaj ve, — vpričo deda zvečer in ded jo je grdo pogledal in ji zagrozil, če bi še kdaj ... In kar bala se je, ko jo je spet mati prekriževala.
O, in potem oni dan! Očeta ni bilo do* mov; v Tolminu so ga ubili. Mati ce je jokala, jokala, kakor je še ni slišala. »Če bi me bil poslušal, če bi me bil poslušal!« je tožila in klicala Boga za usmiljenje. Čakala je ona te« daj, da se bo Bog usmilil in pomagal očetu, a ker očeta le ni bilo, je dala dedu prav, ko je mater odgnal iz izbe.
Očeta ni bilo več in mati je postala še bolj žalostna. »Rešiti se moram, rešiti te moram, otrok,« ji je govorila. Pa je ded nekoč od* ločil, da mora spati pri njem. Ali je zvedel, da ji dela še ona znamenja, in je bil hud? Ko se je drugo jutro zbudila, je bil ded mračen. »Mater so ti odpeljali,« je rekel in potem jo je mesto mamice česala teta Kuniča, ki je po* slej tako ljubeznivo ravnala ž njo, da se je privadila biti brez matere in je celo pozabila nanjo ... Tudi ded je postal drugačen; nikdar •yiu ni pošla beseda, ko je sedela z njim pod lipo ali ko sta bila pri čebelah kraj hiše... Najrajši ji je pripovedoval zgodbe iz davnih dni, o bogovih in vilah, ki so tako lepe in do* bre in imajo sirotne otroke rade ... Tako lju*
beznivo ji je govoril, da se je navdušila za dedove bogove in vzljubila vile in je potem v polju, na pašniku in ob Soči vedno priča* kovala, da bi se ji prikazale in jo povabile v svoje kolo ...
In takrat! Tam gori ob Trnovskem klancu so pasli. Živina med grmovjem, oni, otroci, so se pa igrali ob poti. Od vasi je priškripal voz in ko sta konja počasi vlekla v klanec, so pu* stili igro in so se uprli v voz, da bi potiskali. Sedem let je imela tedaj. Voznik je stopal ob vozu, se smejal in bil zadovoljen: »Le po« tisnite, le!« Ona ni mogla zraven, da bi po* magala. Pa jo je vprašal voznik, ki je slišal njeno ime, ko so jo starejši odrivali: »E, ti si Cvetana Bojanova, ne! Pa se pelji z mano!« Ni se branila in posadil jo je na voz, odkoder se je svojim tovarišem in tovarišicam sme* jala, dokler se niso naveličali potiskati in so zaostali. Tedaj ji je postalo tesno in spomnila se je matere, ki so jo odpeljali. »Mogoče jo je prav ta voznik,« se je prestrašila in začela klicati Trdana, ki je zadnji popustil voz. Tr* dan je obstal, in ko ga je spet in spet klicala, se je spustil za vozom. Voznik, ki ji je pri* govarjal, naj bo tiha, da je ne pelje daleč, je obmolknil, pobral par kamnov in jih pognal proti Trdanu. Deček se je ustrašil in je zbežal, kričeč za onimi, ki so bili že pred njim: »Cvetano odpelje, Cvetano odpelje!« In kar so ga nesle noge je tekel. Ona je jokala in silila z voza, a voznik jo je miril. Na Trno* vem so postajali ljudje in spraševali voznika, kaj se ščica joče. »Sirota je, pa sem jo vzel, da bi skrbel zanjo, a se me boji,« je odgo* varjal in poganjal konje. Komaj sta bila pred Srpenico in je zaslišal voznik konjski peket za sabo, je ustavil voz in jo postavil na cesto: »Dobro sem ti hotel, a s starim se ne bom trgal zate!« in je pognal, sama pa je ostala sredi ceste in ni vedela, ali bi tekla za voz* nikom proti Srpenici ali bi se vrnila. Strah jo je bilo prihajajočega večera ip je na vso moč jokala. Peket se je razločneje slišal in ko se je na ovinku pojavil jezdec, je spoznala deda in se spustila v diru proti njemu in klicala: »Ded, ded, tukaj sem!«
Ded je zaustavil konja, skočil z njega in ko jo je posadil nanj in še sam spet zajahal in pognal žival proti Kobaridu, je mrmral: »To je njeno delo! Otroka bi rada k sebi!« In poten} ji je govoril: »Glej, da ne boš nik« dar ob cesti! Odpeljati te je hotel kot mater. Če bi ne bilo Kakuševega Trdana, bi deda ne videla več!«
In odtlej je imel ded Trdana rad in ko sta vzrastla, ji je naročil, naj ga ima rada, in po* slušala je deda in imela je rada Trdana, dasi je bila pozabila dogodek z voznikom ...
»Dobro sem ti hotel,« je rekel voznik, ded
je pa mrmral: »To je njeno delo!« Čigavo delo, je iskala Cvetana odgovora, ko je tako v spominih vstajala njena otroška doba. In jo je zabolelo in kot bi se ji razodelo, ji je bilo jasno ta trenutek: Materi se je stožilo po njej in je vozniku naročila, naj ji jo pri* pelje. O, zakaj je jokala, zakaj je klicala Tr* dana, ko ji je voznik hotel dobro. Nocoj bi ne bila žalostna, pri materi bi bila:.. Trdan je kriv, da ni. In še ga je imela rada!...
Spomnila se je večera in vesela je bila, da ji ni obvisel venec v Svetovitovi lipi. Lju* bežen do matere jo je vso prevzela. »Mati, mati!« je šepnila, pritisnila roko na križec in se izgubila v sen, ki jo je peljal k materi...
(Dalje prihodnji■;.)
V poletju ob Idrijci.
Smrekar:
PEVEC.
Govori, zemlja! Govori!
Mojemu srcu govori!
Da bodo struno njegove od tvojih sap zabrnele; da bodo misli njegove za tvojo skrivnostjo hitele; da bodo pesmi njegove tvoje pesmi odmev.
Govori, zemlja, govori!
Mojemu srcu govori!
In bom kakor ptič, ki poje na črešnjevi veji; in bom kakor murn, ki črička v sosedovi meji; in bom kakor potok, ki v polja sanje šepeče, v polja in v žita na poljih in v travnike speče. O, bom kakor pevec božji, ki psalme žvrgoli v jasnino in v solnce in v srca nedolžnih ljudi.
Grivški:
KRIVIČNI MAMON.
NJEGOV rod in pokoljenje ne zanimata nikogar. Važno je, da je živel pred 80 leti kot vaški ubožec in umrl, ne da bi napravil komu skrb in žalost.
Da je postal iz obmejnega finančnega nad* paznika občinski revež, je kriv prokleti kri* vični mamon. Dogodilo se je pa to takole:
Pri vojakih je napredoval do feldveblja.
V	istem »visokem« činu je bil službeno name* ščen na mejo, da bi nadzoroval nešteto tiho* tapcev in šest finančnih stražnikov, ki so mu bili podrejeni. Plamen službene odgovornosti je visoko plapolal v njegovem stanovskem čutu in ni ga bilo, da bi ga pogasil. Cele jate tihotapcev je polovil in marsikaka pohvala ga je pobožala. Vsak teden dvakrat je imel na* govor na podrejeno šestorico in vedno je za* ključil z istimi besedami: »Naša sveta dolž* nost je, da sovražimo tihotapce kot gade — oboji so strupeni; gad je nevaren življenju, kontrabantar državi. Zato gada ubij, kontra* bantarja obstreli!«
Vse bi bilo šlo gladko, da se mu niso ne* kega dne zavalili na pot trije debeli prekupci. Zavlekli so ga v gostilno in mu polagoma naj* prej z lepimi besedami, nato z mastnimi ban* kovci otemnili čut dolžnosti. Denar je naj* višji paragraf, zato je mož postal kar nevede njegov suženj.
»Kakor smo rekli,« je ugotavljal napol vi* njen, »vi spravite vsako sredo in petek tri črede bikov in krav čez mejo. To se mora zgoditi od pete do sedme popoldan, ko bom imel na paznike nagovor. Za vsak rep zah te* vam sto in dvajset nagrade! Plačate takoj! Velja?«
»Velja!« so udarili mešetarji in sc brisali z rokavi okrog mokrih ust.
»In še nekaj!« je važno dostavil, »kdor iz* da, pade!«
»Pade!« so ponavljali in odšli.
Odslej je postal v službi še bolj goreč. Dvakrat na teden: v sredo in petek od petih do sedmih je sklical vse stražnike k službe* nemu pouku in vajam. Fantje so godrnjali in kleli, a slušati so morali, ker je oblast — oblast. Med nagovorom je sedel na oknu, pod katerim je peljala obmejna cesta. Vsi drugi so sedeli pri mizi in napeto poslušali.
»Da vas ponovno opozorim,« je mogočno rohnel, »kdor ne bo vesten v službi, pojde! Pazite dobro na vsak grm, vsako stezo, vsako gibanje!« — Pod oknom se je začul šum. Paz* niki so napenjali ušesa, 011 pa je še bolj vneto razlagal in od samega navdušenja za službeno dolžnost naravnost rjul: »(Jorje, če ne boste
pazili! Kontrabantar je gad!« — Pod oknom so mukali biki in odmevali udarci. — »Gad, gad, gad!« je sikal, da so pazniki debelo gle* dali in občudovali poveljnikovo navdušenje, ne da bi_si kdo upal le treniti z očesom, kaj šele pogledati na cesto. Le on sam je z levim očesom poškilil šepavemu mešetarju, ki je zaostal. Ko je končala teoretična šola, so na dvorišču začeli praktično. »Ena, dve, ena, dve! Gor, dol, gor, dol! Teci, stoj!« Tako je šlo celo uro. Medtem so bile krave in biki že na varnem. Zvečer je šepavec odštel nagni* do. Vsa stvar se je zadovoljivo razvijala. Ko je sumil, da utegne kdo izmed financarjev stvar izvohati, je še bolj vpil, še vestneje nad* zoroval in še bolj ognjevito razlagal. Krivični denar je lezel na kup. Po dveh letih mu je za* čelo goreti pod nogami. Ker se je čutil že do* volj »težkega«, je prosil za vpokojitev. Pred* stojniki so mu z ozirom na službena leta in na vestno izpolnjevanje dolžnosti dovolili »zasluženi« pokoj. Da bi mu ga nikoli ne bili!
Še tistega dne se je oblekel v civil, /mašil v žepe in kovčeg bankovce in odšel po krat* kem slovesu iz kasarne. Eden izmed bivših paznikov, ki je skrivaj opazoval debelo natla* čeno suknjo in je vpokojcnega že dalje imel na želodcu, je javil žandarjem. Ti so šli in našli cele kupe krivičnega mamona, ki je vpil kot mešetarji in žalostno tulil kot vsi biki in krave, ki so v teku let korakali mimo ka* sarne...
Vrgli so ga v ječo, odkoder je ubog in bo* lan prišel v vas. Vsak dan je prosil po hišah in vsako nedeljo je drsal v cerkev. Samo one nedelje, ko se bere evangelij o krivičnem ma* monu, je ostal doma in kakor žgoča rana ga je peklo v duši, da je tihoma šepetal vase. Polagoma se ga je usmilila smrt in ga zastori utihotapila na oni svet.
Stanko:
PO MENZI.
Ko je noč v sholarski menzi, upihnejo luči za sivkasto lino in moja dolga in sloka senca pade ko topol v mesečino.
In grem truden in lačen, sam s seboj, skozi zaprašen predmestni okraj.
Zu okni brni šivalni stroj, rdeče zavese so črne od saj.
In v meni je misel, ki bridko gori:
Za temi okni ob petrolejkah je tisoč ljudi, tisoč ljudi, ki ne vedo, du so ljudje.
In žalostno je moje sholarsko sred.
Slavko Savinšek:
KRIŽEVE NADLOGE.
PETER je dobil od očeta pismo, ki mu je povedalo, da oče ne more poslati de* narja za popravilo obleke in čevljev, češ, sam nima, ker mu je za ta mesec že itak poslal; na posodo pa neče prositi, ker že itak godr* njajo, kadar odrajtujejo obljubljeni delež za šolanje. Naj še malo potrpi, bo morda pri* hodnji mesec kaj bolje. Seveda je šlo Petru ob tem spominu skozi misli, da bi bil, če bi ne bil kupil teh knjig, morda sam nanosil potrebno svoto. Toda ni mu dalo miru! Vsak dan je po* stajal pred knjigarno in računal, dokler ni vstopil, da bi kupil eno samo, najcenejšo. Še bi bilo potem vsaj za čevlje. Ko pa je bil notri, je pozabil na čevlje, pa je vzel tri knjige in izdal zadnji novec. Saj se čevljev ni preje do* mislil, ampak šele potem, ko je knjige prinesel domov in je cela luža tekla od njegovih nog. In zdaj se ne da pomagati, potrpeti je treba do prihodnjega meseca.
Kar samo od sebe mu je prišlo še v um, da jutri že ne bo mogel plačati kosila v dijaški kuhinji. Še za danes je bilo plačano, jutri bi moral dobiti novo izkaznico, ali s čim jo ku* piti? Hm! Naj*li vpraša za predjem gospoda, ki mu sina poučuje? Ne upa si, že tako se boji, da ga bo odslovil ob prvi priliki. Zadnjič mu je nekako namignil, da je sin dobil čudne pojme o življenju, odkar ga poučuje on, Peter, da je zanemaril matematiko in bi bral le kake prismojene pesmi in jih morda še sam dela. Tega bi se manjkalo, je dejal gospod, ali bo v trgovini pesmi zlagal in kupcem pripove* doval o najnovejši literaturi, ali kako se že tej stvari reče! Tako je poučil gospod Petra in zdaj ne kaže drugega ko premagati se pa učenca malo brzdati v njegovem nagnenju do umetnosti in mu bolj ubijati v glavo račun* stvo. Samo, ko bi to Petru samemu kaj zelo bilo všeč!
Le kje bi dobil denar za kosilo? Večerja sama pri sestrah v zavodu je malo premalo za ves dan, čeprav ni ravno slaba.
Peter ni utegnil domisliti do kraja. Mravlja mu je prilezla na roko, za njo še druga. Študent je pogledal okoli sebe, pa je opazil, da sedi blizu mravljišča. Skočil je kvišku, se sklonil na kup, nato pa počepnil poleg njega in oči so se mu zasvetile kakor beraču, če dobi po tridnev* nem postu kos belega kruha.
»Ti, ti, mala, počakaj no malo, da ti po* magam! Preveč si naložila! Saj te bo kar po* mlinčila trska! — No, le nič se ne boj, saj ti ne storim hudega! Kam pa misliš nesti? No, pokaži! — Aha, sem le. No, le čakaj! — Tako, vidiš, zdaj imaš tam.«
Peter je ure in ure čepel ob mravljišču in skoro ni opazil, da se je že močno zmračilo. Šele tuljenje sirene v mestu ga je vzdramilo; spomnil se je na odhod in večerjo. Previdno je zagrnil mravljišče, se še zadnjič posmejal drobnim živalcam, nato pa je krenil po bregu navzdol. Zjasnilo se je skoro popolnoma in prve zvezde so se vžigale. Petru je bilo lahko pri srcu, nekam prosteje je dihal, ko je spo* toma zrl na nebesno jasnino, in prav potihoma si je prižvižgaval v pot. Mimogrede se je spomnil jutrajšnjega kosila, pa se je nasmeh* nil:
»E, kaj, nocoj bom pustil polovico za jutri, saj bo kaj tacega, da se bo dalo spraviti v žep, pa bo!«
Pospešil je korak ter poltiho pevkajoč sto* pil v razsvetljene mestne ulice.
Pri večerji mu je dobra sestra porinila v roko velik kos kruha in nekaj mrzlega mesa, ko je videla, da si jc prihranil skoro vso ve* čerjo in jo naskrivaj vtaknil v žep. Zdaj je mislil iti domov, pa ga je kar nehote zaneslo v stransko ulico in potegnilo v cerkev, ki je bila še odprta. Mračno je bilo notri, ljudi ra* zen par ženic ni bilo. Postal je za vrati, se po* križal in poiskal s pogledom stranski oltar, kjer je bila Mati božja. Rdeča luč je gorela pred oltarjem, na tleh pa nekaj prošnjih sveč in stara mamica je klečala malo v stran od njih. Peter je stopil bliže in ko je pogledal ženi v lice, mu je živo stopil v spomin obraz materin. Toplo se mu je prelilo v srcu in po* kleknil je. Ni molil z ustnicami, niti besed ni izgovarjal; ali kakor da se mu je odprlo srce, jc teklo iz njega nekaj in to tako vroče in iskreno, da se mu je videlo kakor bi se mu Mati božja smehljala v zahvalo za vda* no češčenje. Slika je bila tako čudovita, tako skrivnostno lepa v tej zastrti rdeči luči! In obraz Marijin tako poln miline in tako ljubezniv, da je Petru trepetalo srcc. Kako je podobna ta Marija oni v domači farni cerkvi! Samo da je ona doma lepša v zlati solnčni luči, ta tukaj pa zopet v tej tajin* stveni. Vse jc utonilo okrog Petra nekam v meglo, ni videl mamice poleg sebe, ni slišal nanovo vstopajočih, ne odhajajočih. Skoro ni bilo misli v njem, nobene določne vsaj ne. Nekaj sladkega, nepojmljivega, nedopoved* ljivega sc je pretakalo in mu dajalo toliko gorkote, toliko tolažbe, da je pozabil, kje je.
V	trepetanju lučke se jc spreminjal Ma* rijin obraz in Jezuščkovo lice je vsak tre* nutek imelo drugačen izraz, toda vedno samo tak, ki je božal Petru v dušo. Ali sc ni malo bliže naklonila Marija zdajle? Se ni Jezušček ozrl na Mater in ji nekaj šepnil v uho? Zdaj je za hip izginila slika Petru spred oči, pa jc vidci mesto nje samo nekaj nedoločnega, pc*
sem barv, ka*li, ki je zazvenela v njegovi duši? Spet je zasijal vanj obraz raz sliko in Peter se je premaknil, da bi bil bolje videl. Tedaj je začutil vonj dišav, mehka svila mu je padla na roko in poleg njega je pokleknila v klop lepo oblečena mlada ženska, sklenila roke ter dvignila obraz k oltarju. Peter se je malo odmaknil in pogledal došlo. Bled obraz je sijal izpod klobuka, v očeh pa je videl si* jati kakor solze. Nekaka odvratnost napram gosposki tujki, ki je prvi hip spreletela Pe* tra, se je umaknila sočutju in začudenju: če* mu joče, saj je bogata, saj je lepo oblečena? Ali samo za trenutek ga je obšlo to začu* denjc, potlej pa se je zavedel: ni samo telo, je tudi duša. Ne le med ubogimi, tudi med bogatimi! Videz vara! Tudi tem sta Bog in Marija dobra, kadar pride stiska, se je po* svetilo Petru iz spomina.
Vendar je toliko vplival nanj pojav gosposke tujke, da ga ni več strpelo v cerkvi. Vstal je, se še enkrat ozrl na sosedo, potem sc poslovil od Marije, se pokrižal in zapustil cerkev.
Ko je prišel domov, se mu ni dalo žgati luči. V temi si je pristavil k oknu stol, odprl na stežaj in sc sklonil ven v noč. Peter se je spomnil: matematične naloge še nima narc* jene. Malo ga je zaskrbelo. Toda, morda pa jutri ne bo vprašan! Siccr pa jo lahko na* redi še zjutraj, bo pa uro prej vstal. Nocoj se mu ne da, nocoj je preveč čudno v njem, zunaj pa tako lepa noč! O, da bi bil zdaj le doma, kako bi stekel gori pod gmajno in strmel v lepoto noči in prisluškoval v skriv* nostno godbo nočnega ozračja in pošume* vanja listov v lunin svit! Tu pa ne more, ne sme, ker nima ključa in bi potem ne mogel nazaj! Pa tudi gorje, če bi zvedela gospo* dinja! Takoj bi ga zatožila gospodu katehetu, ki- v tem oziru ne pozna šale! Ali vendar! Saj še ni pozno. Samo eno uro, do tedaj bo še odprto.
Peter pusti okno odprto, sc po prstih splazi po stopnjicah na ulico in se zažene tjakaj, kjer je sedel pod večer. Skoro v teku doseže bukev. Nasloni se ob njo in sc razgleda po pokrajini, lesketajoči se v lunini razsvetljavi. C), kako mu je nepopisno sladko v duši! Ka* kor preje v cerkvi! Kako šumljajo listi v ve* tru! Kakor bi peli, sc mu vidi, kar določno sliši pesem! V travi pojo črički in drobna mušica brni vmes. Iz mesta moti ropot to pe* sem zlate mesečine. Siccr pa Peter ne sliši motenja. Peter je samo gledanje, samo po* slušanje, samo strmenje! Tam notri globoko v duši nekje, čisto v dnu pa sc nekaj zgane in prične prepevati pesmi mesečne noči. Peter jc napet kakor struna in zveni. Čuje sam svojo pesem, ki sc oglaša v njem in je vedno lepša; je vedno bolj eno s pesmijo pomladne
noči. Zdaj ne posluša samotni pod bukvijo nič več v noč, zdaj je obrnil uho vase, ker tako lepo, tako čudovito zveni v njem! Nič misli, nič premišljevanj, nič gledanja, samo poslušanje v tišino skrivnosti svojega srca, v tajnostno sladkost svoje duše, vzbujene in uglašene v sozvočje večno lepe, skrivnostne pesmi mesečne noči.
Iz sanj vzdrami Petra ura iz mestnih zvo* nikov. Peter omahuje domov, hiti, žuri se, da pride pravočasno. Še je odprto, urno po stopnjicah v sobo.
Sele pozno je prižgal luč, sedel za mizo in pričel pisati. Pisal je dolgo, nič črtal, samo pisal, skoro ne da bi kaj mislil. Že je pričela bledeti noč, ko je Peter končal. Ugasnil je, oblečen se vrgel na posteljo, zaspal pa je šele pozno v jutro.
V	šoli je bil pri računstvu Peter prvi po* klican k tabli. Naloge ni imel napisane in profesor ga jc spodil v klop, ne da bi ga bil kaj vprašal. Za slovo pa mu je še zabičal:
»Križ, če bo šlo tako dalje z vami v mas tematiki, boste frčali koncem leta! Tako go* tovo, kakor gotovo je enkrat ena ena!«
Četrta nadloga: Profesor Stiska.
Sedmošolec Peter Križ je danes izredno dobre volje. Sedi v klopi in obraz se mu smehlja, četudi je ura fizike in gov.ori pro* fesor Stiska suhoparno o nečem, česar Peter prav malo sliši, še manj seveda razume. Zunaj je sončen dopoldan, vse vriska in kipi in poje v tej sijajni sončni luči, zakaj bi šc Petru ne vriskalo srce kljub pusti šoli? Na vse zgodaj je že vstal, tekel gori pod gmajno, brez knjige v roki, samo da bi mogel prav od srca po* zdraviti solnee, ki je prav tedaj vzhajalo. Planinc so bile vse zlate. Peter je nekaj časa sedel in gledal po poljani, ki sc je vsa umivala v rosi in sc sušila v solncu, nato pa je krenil v gozd, hodil od drevesa do drevesa, se po* govarjal z grmi, ogovarjal cvetke in jim rckal sestrice, poslušal tičke in jih za bratcc klical, se igral z mravljami ter jim dajal sladka ime* na. Prejšnji večer je napisal lepo'pesem, pa jc bilo zato danes tako nekam lahno v nje* govi duši, srcc se jc sprostilo spone, ki ga je držala par dni in ki ji ni vedel vzroka, pa sc jc nenadoma dala spoznati, ko jc zazvenelo v njem in jc čutil: pesem je, ki hoče na papir. Ko jc bral napisano, mu jc zavriskalo v srcu! Saj jc bilo v tej pesmi vse, o čemer je nedo* ločno sanjal zadnje čase, jc bil v njej ves ne* mir, pa tudi vsa blaženost, ki so jo točile vanj neke oči, neki ljubki obrazek, ki ga je srečaval vsak dan in je bil vsak dan globočje v njegovem srcu! Tudi zdajle, v šoli, med tem suhoparnim predavanjem, gore v Petru prav
tiste oči, se zrcali v njem prav ista sladka de* klica in zato je Petrov obraz žareč, raz njega odseva blaženstvo duše in raj iz srca.
»Križ, povejte nam, kaj je škripec!« po* kliče nenadoma profesor Petra. Dijak sicer sliši svoje ime, ali se ne zave takoj in niti ne vstane. Tovariš ga dregne in mu pošepeta, naj se dvigne. Peter ves rdeč vstane, pa ne ve, kaj bi.
»No, Križ, ste slišali? Odgovorite!«
Kako bi, vraga, odgovoril, ko pa ne ve, kaj je bil vprašan. Za spoznanje zbledi, pa seveda molči.
»Slišite, Križ, pojdite no malo ven, da si vas malo bliže ogledam!« nekam porogljivo pozove profesor Petra. Študent vzame zvezek z domačo vajo in gre pred tablo.
»No, nalogo ste napravili, še čudno, kaj, ko jc pa fizika tako suhoparna veda za vas, ne?« podraži profesor, ko pogleda v zvezek in napravi svoje znamenje vanj. »Čujte, Križ, da bomo videli, kako ste se za danes lepo pripravili, dajte nam no narisati sestavljen škripec!« se posmeje profesor v dijaka in mu da kredo, ki jo je doslej sam držal v roki še od predavanja sem. Peter s tresočo roko vza* me kredo, se postavi pred tablo in nariše škri* pec. Potem napravi malo niže druzega in nato tretjega. Pa tako počasi, dd ga mora profesor priganjati. Da, tako nekako je videl sinoči narisano v knjigi, gre Petru po glavi, tri ko* lesa drugo nad drugim, vsako malo bolj ven. In vrv je visela, od spodnjega menda. Ali od zgornjega tudi? Seveda, saj morata biti dva konca pri vsaki vrvi!
(Dalje.)
Artur l.andsberger:
ŽEP V PLAŠČU.
ZADNJI vlak sem ?opet enkrat zamudil. Šofer jc zahteval trideset lir. Hvala! Par korakov dalje je stal velik, zaprt pot* niški avto, v katerega se je gnetlo trikrat več ljudi, kot bi jih po mojem računu šlo, če bi ležali lepo v plasteh eden na drugem.
»Le naprej!« mi je zaklical šofer. »Eden več, to ni nič posebnega.«
Živa vsebina avta je ugovarjala.
»Skedenj?« sem vprašal.
»Da in še dalje« je odvrnil.
Poskušal sem se vriniti v voz. Par gospa je vzkriknilo; neki gospod jc robantil. Potiš* nil sem se naprej.
Avto je zagučal in sc začel hrupno pomi* kati.
Brž sem dobil stik. Mehka, majhna roka, ki sem se je nehote rahlo dotaknil, mi je od* govorila, najprej plaho, potem pa je bodro legla v mojo. Zdajci me je spustila in je zgi* nila v žepu mojega plašča. Ko sem hotel seči po njej, je brzo smuknila ven; enkrat dva* krat se je to ponovilo! Ko je padla luč cestne obločnice v voz, sem pogledal v njen ozki, nežni, ne več prav mladi obraz. Toda že me je izzivajoče zadel pogled moža, ki je spadal k njej in stal tesno ob meni. Polagoma se je voz praznil. Slednjič smo bili v vozu le še ta par in jaz. Kadar se je razsvetlilo, sva si ne* znani gospod in jaz pošiljala poglede, ki so bili vse preje kot prijazni. Ženska je sedela s povešeno glavo in tudi ob izstopu je obrnila obličje v stran. Brez dvoma je njen spremlje* valeč opazil dotik.
Nisem bil še v hišni veži, ko sem segel v žep, v upanju, da bom v njem našel njeno posetnico. Potegnil sem ven zlato uro. Začu* den in preplašen sem tekel po stopnicah v svoje stanovanje, šel v sobo, zavrtel luč. Srce mi je burno bilo, ko sem drugič segel v žep. Prišla je na dan zapestnica z vloženimi biseri. Položil sem uro in zapestnico na mizo, naglo slekel plašč — nekaj je padlo iz plašča, se zatrkljalo po tleh. Pripognil sem se. Bila je moja igla z dragulji, ki je skrivnostno napni* vila pot od moje ovratnice do žepa.
Prebil sem strahotno noč. Oblečen sem sedel v naslonjaču in strmci proti vratom. Ali sem postal kleptoman, tat iz bolezni, ki trpi na zavestnih motnjah in v tem ropa svojo okolico? Razen ure, zapestnice in ovratne igle sem našel v žepu še zlato za« ponko posuto s smaragdi, zlato verižico in dolgo ovratno dragotinjo iz platina in bi* serov.
Kaj početi? Mar naj grem na policijo in tam oddam te reči? Ne! Nevarnost, da pre* iščejo moje duševno stanje in me zaprejo, je bila prevelika. V prvih jutranjih urah sem spet oblekel plašč in se odpeljal v uredništva najbolj razširjenih dnevnikov. S trudom in denarjem sem dosegel, da je še isto jutro iz* šel v časopisih oglas, v katerem sem naštel v avtu najdene predmete in objavil svoj na* slov, kjer upravičenci lahko prejmejo, kar so izgubili. Olajšan sem se odpeljal domu.
Ni bila še deveta ura, ko so se prikazali zaporedoma ena gospa, dva gospoda in spet dve gospe, ki so določno in nič kaj vljudno zahtevali, naj jim povrnem predmete, ki so jim bili na tako zagoneten način odvzeti.
Zjecljal sem par opravičilnih besed in se zgrudil, ko sem se teh reči odkrižal, — naj* raje bi jim bil dal še iglo — odrešen in srečen v globoko spanje. Sanjal sem o majhni, mehki
roki, ki se je plaho in nežno položila na mojo, potem pa se naglo odtegnila, se povrnila, se poglobila v moj žep in — spustila vanj zlato uro.
Ves potan sem se prebudil. Zdaj sem jo uganil! Dama je bila zamenjala moj žep z onim svojega pobočnika. Ravno sem si stavil pred oči presenečena obraza obeh žeparjev, ko sta odkrila svojo zmoto, in sem se glasno zasmejal, — ko je nekdo odločno pozvonil in nato pri vratarju prav silno zahteval, naj ga spusti do mene.
Šel sem v vežo in vljudno vprašal:
»Želite?«
»Vi ste mi pravi tič!« me je nahrulil. »Ho* čem svojo zlato uro. In sicer takoj!«
Mislil sem, da imam opravka s sleparjem, ki me skuša nabarvati, in mu nisem ostal dolžan odgovora.
Toda prepričal sem se, da je bil on res pravi lastnik zlate ure, za katero sem mu zdaj, ko sem jo bil brez premisleka izročil tretje* mu, moral plačati odškodnino.
Uvidel sem to in sem mu položil v roke dva tisoč lir. Toda komaj je prestopil prag, se je ob strani svojega moža prikazala ele* gantna gospa in je zahtevala svojo zlato za> ponko. Dokazala je draguljarja, kjer jo je kupila, in njen mož je menil: »Ta zanka, kra* sti in potem z oglasi odprodajati ukradene reči, je nova! Prijeli vas bomo.«
Obisk je končal z nakazilom za dvanajst tisoč lir, kateremu je šibko uro pozneje sle* dilo drugo za platinsko ovratnico. Po zlati verižici, ki jo je ena izmed dveh dam okoli poldesete zjutraj zahtevala kot svojo, jo na* tančno pregledala in mi jo slednjič majaje z glavo, prepustila, ni vprašal nihče več.
Oddal sem jo na policiji in odtedaj živim v vednem strahu, da je verižica lahko pona* rejena in da me bodo lepega dne poklicali na odgovor radi sleparije.
Godeslava:
OB SOČI.
Solrtce zginilo je za oblake.
Upu v vetru je zašepetala,
tam sem, kipu slična, nemo stala,
gledala razburkane valove.
Kaj le skrivajo ti modri vali? Divje se zaganjajo ob skale, ki odmevajo, kot bi jokale z njimi, ki so tu jih pokopali.
ZANIMIVO IN POUČLJIVO
Prof. Rudo Bednarik:
NA OKRVAVLJENIH TLEH.
MAJHEN, bel kamenček, pobran pod križem sredi rimskega Koloseja, me spominja na najmočnejše vtise, kar sem jih na svojem potu po Italiji doživel Septembrski večer je zlatil šempetersko kupolo; na Korzo in Cavourjevo ulico so se vsipale trume živahnih Rimljanov in Rim* ljank, da malce pošetajo v večernem hladu; tedaj sem se spomnil pred kavarno na trgu Venezia v osrčju Rima, da si še nisem ogledal največjega spomenika starega paganskega in krščanskega Rima. Kar na slepo sem jo urezal v smer, kamor mi je plačilni natakar za liro napitnine pokazal. Hodim in blodim iz glavnih v stranske ulice, dokler se po takem enournem potovanju ne znajdem zopet pred tisto kavarno, kjer sem prej kavo srebal. 1 la* čilni natakar me je začuden vprašal, jeli sem tako brž končal z obiskom take slavne sta* rine. Seveda sem ga zavrnil, da sem Kolosej že petič videl, a zdaj sem tam prav na cesar* jevem sedežu listnico pozabil in zato naj mi pove, s katerim tramvajem pridem prav go* tovo tja, ker v temi sc po ulicah ne spoznam dobro.
To pot me je zadnji večerni tramvaj sreč* no izložil tam nekje v bližini. Pri motni svet* lobi sem razbral, da je to Ulica triumfov, po kateri so se zmagoviti cesarji v slovesnem sprevodu vračali v prestolico. Mene je ps| Prav pod Konstantinovim slavolokom skoraj sram bilo, da tako iščem Kolosej, ko da je
kak vaški senik. Pa komaj sem prišel skozi — hotel sem namreč po vsej sili skozi slavolok, zato je bilo treba preskočiti železno ograjo, ki brani blizu — že sem osupnil nad celo goro kamenja, ki kipi pod nebo kot razvalina ka* kega orjaškega gradu V srebrnem luninem siju so se sence po areni še strahotneje črtale.
Groza in veličastje te prevzame, ko stojiš sredi kamenitih skladov, ki so se rodili v slavi zmagovalca Tita, se kopali v razkošju in sla* dostrastju Neronovem, ki so odmevali od vzdihov tisočerih krščanskih mučencev, pol blazni drhali v naslado. Čete gladijatorjcv so se klale na tem igrišču in umirale s pozdra* vom: Ave Caesar, morituri te salutant.1 Ti kameni pričajo o spletkarjenju srednjeveških rimskih patricijev, govorijo o dveh tisočlet* jih, ki sta vršali nad njimi do danes, ko senca mogočnega lesenega križa sredi Koloseja pa* da čez vso areno in jo ovija v skrivnosten mrak ...
Čeprav je že odbilo nekje na Palatinu2 enajsto v noč, je še nekaj fotografskih apara* tov šklopotalo pod stebrišči. Obiskovalcev je bilo še dokaj; saj pa tudi sleherna vodniška knjižica svetuje, da si oglej to znamenito sta* rino v »romantični mesečini«. Napotil sem se po vijugasti poti med sedeži v prvo nadstrop* je. Moje stopinje so že pregnale neki zaljub* 1 jeni parček, ki je iskal tu gori zavetja. S pro* štora, kjer so sedele vestalke,3 se je videlo v temačno areno spodaj kot v globine preteklih vekov.-----------
1	Zdravstvuj, cesar, pozdravljajo te v smrt obsojeni. * Griček vzhodno od Koloseja, kjer so stale razkoš« ne palače rimskih cesarjev.
3 Svečenice boginje Veste.
n. i'i>li<Al)M«ttiiiAl
K o 1 o s e j za rimskih časov.
Oster duh po nardi, ki se je kadila na pozlačenih kadilnicah lesketajočih se med sc* deži, mi jc udaril v nosnice. Nekje iz daljave je pogrmeval na uho šum kot od močnega va« lovanja moria. V Kolosej so se jele vsipati množice. Poleg mene je sedlo na s škrlatom prevrnjene sedeže par senatorjev in vitezov v obšitih togah,1 tam naprej so sedele vestal« ke, lepe devojke v belih haljah. Častivredni senatorji in vitezi so si začeli namigavati in šepetati; zlasti na račun Rubrije, prve vestalke, sem slišal par mastnih. Medtem je 16!) vhodov nabruhalo po zgornjih sedežih vse polno predmestnega ljuds.tva, ki je, dišeč po česnu in slabih ribah, nestrpno cepetalo z nogami, dokler niso začeli sluge deliti med nje neke vrste peciva. Komaj se je hrup ljudstva po »panem ct circcnses«- malo polegel, so krepki mornarji z najvišjih sedežev raztegnili škrlatno streho nad nami. Lepo dišeča voda je v drobnih kapljicah pršila izpod nje. Med* tem so drug za drugim prihajali rimski mo* gočnjaki. Drhal iz rimskega predmestja Su« bure:l jih jc sprejemala z vzkliki ali žvižga« njem, kakor ji je bil pač kdo po svoji darež« ljivosti všeč. Glas zlatih tromb je pretrgal krik in šum; cesarski sprevod prihaja. Na vzvišenem prostoru se mogočni imperator ustavi in topo zre v množico, ki mu maha kot božanstvu. Okoli cesarjevega prestola se dre* njajo senatorji, konzuli, patriciji, duhovnice, ki so vsi srečni, če jih imperatorjevo oko le ošine. To dvorjenje traja precej dolgo. Iz kletk prihaja divje rjovenje levov in šakalov. Ljudstvo žc zopet začenja vpiti. Zdi sc, d i bo danes prav izbran spored. Zdajci se dvigne mestni prefekt in da znamenje za igre. Trom« bc zapojo. Najprej nastopijo igravci in ko« medijanti. Potem so na vrsti deklamatorji. La« tinščina mi je žc precej spuhtela iz glave in
1 Vrhnje oblačilo v obliki plašču.
I Po kruhu in zabavi.
II Suhura, ena najživahnejših rimskih ulic.
Orjaški s e c u t o r nad padlim m r c ž o n o s e e m.
sc nisem zanimal za igravcc. Tedaj zabrenči za mano glas: »Publilius Severu:; Pausa, ce lirski senator in prokonzul v Traciji«1 se predstavi mogočna, debela postava. Potegnem vi« zitko. Senator jc bil ves iz sebe, da vidi člo« veka iz pokrajin, ki jih pozna. Jel je prijazno razkladati, videč me tujca, da jc ogromno stavbišče začel zidati cesar Tit Flavij Vespa« zijan 2 leti po razdejanju Jeruzalema. 30.000 ujetih Judov jc vozilo kamenje iz 27 kilome« trov oddaljenih kamenolomov rimskega Ti« volija. Osem let je trajalo, da so zgradili am« fiteater v jajčasti obliki. Na dolgo meri 188, počez pa 156 metrov. Flavijev amfiteater ali Kolosej, t. j. orjak (tako imenovan po orjaš« kem kipu cesarja Nerona; na levi na sliki), je zidan v štiri nadstropja 49 metrov visoko. V umetniško izdelanih vdolbinah v steni so stali kipi rimskih konzulov. Znotraj so štiri vrste sedežev, vse jc bilo z marmorjem obloženo. Prostora na njih jc bilo za 187.000 gledavcev. Arena, t. j. prostor na sredi za igre, je bila tako pripravljena, da so brž lahko iz nje naredili jezero za morske bitke ali gozd za uprizoritev lova na divje zveri. Pod areno sc še danes vidijo križem kražem hodniki in priprave za vso to kuliserijo. L. 80. po Kr. je cesar Tit končal to velikansko svatbo, čudo sveta. 12.000 judovskih sužnjev jc pri delu poginilo. Tako sc jc izpolnilo, kar so Judje pri križanju vpili :»Njegova kri naj pride nad nas in naše otroke!«
Komaj jc zgovorni Pausa končal, žc so plutones in mercurii, amfiteatrski sluge, na« znanili, da pričnejo gladiatorske (gladijatorji bi se reklo po naše mečevavci) igre. Moj men« tor (učitelj) me jc opozoril, da prične zdaj sprevod gladijatorjev. Ljudstvo z zgornjih sedežev sc jc stegovalo čez ograjo, da bi bo« Ijc videlo. Pa sc jc tudi splačalo pogledati pestri sprevod. Spredaj so šli trobentači in
1 Rimska pokrajina na Balkanu.
Zveri ne prihajajo...
se napihovali na dolge trobente. Za njimi so dostojanstveno korakali lanistae (učitelji borb), svečeniki in victi narii (nižji sve čeniki, ki so vodili klavno živino za žrtvo« vanje bogovom). Zdajci sc je drhali polotilo neko blazno veselje. Na nekakem odprtem vozu, polpitum, se ie drenjalo kakih pe.deset starčkov, žen, otrok, devojk, mladeničev, vsi vkovani v železje. Sleherni je imel krog vra« tu tablico z napisom. Nisem mogel razbrati. Pobaram debelega Publilia Pauso, čemu žene« jo tiste ljudi »ad bestias«, da jih divje zveri raztržejo. Nasmehnil se je: »Oslovsko glavo častijo, ti zaneseni pripadniki nazarenske kri« ve vere.« Z zgornjih sedežev je frčalo na žrtve kamenje, kuhan b:>b, čebula, jajca, opanke. Oni doli so pa le zrli v večerno zarjo ter se sklanjali k suhemu, častitljivemu starčku sredi njih. Vihar se je polegel, ko so okoli arene vlekli kletke s krasnimi zverina* mi iz vseh delov sveta.
Na koncu sprevoda.so pa korakale cele čete gladijatorjev. Tla so se tresla pod krep« kimi, mrkimi postavami, ki so pod cesarjevo ložo, smrti posvečene, iztegnile roko v po* zdrav. Mestni prefekt da znamenje za priče* tek borb.
Nasproti se postavita dve četi. V eni so se* cures (sledilci), oboroženi s čelado, ščitom, kratkim mečem in batom. Nasproti ji stopijo retiarii (mrcžonosci), ki skušajo 'svoje na« sprotnike ujeti v železno mrežo in jim potem s trizobom razparati trebuh. ("'Oti se zakadita druga v drugo. Kri curlja po pesku, smrtno tišino trže lc žvenket orožja in hropenje de* tet tisočev glcdavcev, slično suštenju pred nevihto. Ljudstvo jc žejno krvi. Hipoma za« vrešči raz vseh sedežev: »Hoc habet!« (l a jo jc skupil.) Prva žrtev je padla. Orjaški sc« cutor stoji na vratu podlcglcga mrežonosca (glej sliko) in čaka, obrnjen proti vestalkam, sodbe. Če ljudstvo hlepi po krvi, obrne palec navzdol, vestalke se pridružijo »pollice verso« (s palcem navzdol) in premagancu se zarije
Koloscj danes.
nož v grlo. Se bolj mesarsko klanje nastane, ko spuste med gladijatorje divje zveri. Kri brizga prav do prvih sedežev. Vonj po diša« vah sc meša z duhom po človeškem mesu, da kar reže v živce. Senator na moji desni je pa užival in razlagal, da je bilo še lepše ob otvo« ritvi Koloseja, ko se je med sabo poklalo 2(XM) gladijatorjev in 9000 zveri.
Medtem so tla posuli s svežim peskom in odnesli razmesarjena trupla. Odmor. Živci uplahnejo, a množica jc še zmeraj divja in komaj čaka, kaj pride. Saj jc bil »editor mu? neris«, navadno konzul ali mestni prefekt, ki je vodil igre v amfiteatru, že dneve prej na* znanil, da bo to pot nekaj novega.
Vse hiti nazaj na prostore. Baklje, ki so razsvetljevale prostor, ugasnejo. Vse tiho str* mi v temno areno. Hipoma švignejo v zrak iskre velikanskih smolnic. Iz njih pa se izvi« jejo obupni človeški kriki, ki pa brž utonejo v melodiji mehkih psalmov. Rimskega Ijud« stva, natrpanega v Koloseju, se poloti divja radost: vpitje, cepetanje, tuljenje, vse se me« ša. V svitu človeških bakelj se vidi sredi are« ne skupina belih postav. Z grozo zre proti vratom kletk, odkoder dostojanstveno priha« ja kralj puščave, za njim šakali, voleje, tigri, še kače vmes. Zveri vohajo svoje žrtve. Mo« gočen lev mahne s šapo po najbližji. Ko za« curlja kri, se v zvereh zbudi požrešnost. Z divjimi skoki in podplutimi očmi se zaganjajo v trumo in jo tržejo. S kosi mesa v gobcih sc zavlečejo v kraj in se sitijo. Paganski Rim pa tuli v blazni sli, ko vidi v potokih teči kri krščanskih mučencev. Debeli senator Publi« lius Sevcrus Pausa se je režal moji mehko« čutnosti. Koloscj se je topil v krvi...
Mrzlo je potegnilo s Tirenskega morja čez Ostijo sem. Za albanskimi gorami se jc že svetlikalo. Čudno se je zdelo kampan«kim kmetom, ki so tovorili zelenjavo na rimski trg, ko so videli tako zgodnjega tujca bloditi proti Zatiberju.
Naslednji popoldan sem raz jabolka na šempeterski kupoli zopet zrl na Kolosej. Nič več sijaja in razkošja. Le razvalina, ki je pa vendar še veličastna. L. 1084. je Robert Guis* cara, ki je prihitel papežu Gregorju VII. na pomoč proti cesarju Henriku III., ukazal po* žgati del Rima med Celijem in Kapitolom.1 Tedaj se je Kolosej prvič začel rušiti. V na* slednjih stoletjih je rodbina Frangipanijev preuredila nekdanji amfiteater v močno trd* njavo, ki pa je prehajala iz rok v roke. V septembru 1. 1349. je močan potres razvalil polovico orjaške stavbe. V naslednjih stolet* jih so pa razvaline izrabljali kot kamenolom. Par krasnih rimskih palač je zgrajenih prav iz marmorja odnešenega iz Koloseja. Ncvar* nost je bila, da ne bo ostal kamen na kamnu in da bo stari pričevavec krščanskih mučen* cev izginil. Zato so papeži začeli popravljati podirajoče se razvaline. Papež Benedikt XIV. je celo z izobčenjem zagrozil tistim, ki bi še kaj odnesli iz Koloseja. Toda vse te odredbe niso mogle kaj zobu časa, ki je zglodal še močnejše spomenike človeške preteklosti...
Lep večer je bil, ko sem se poslavljal od večnega mesta. Na potu na postajo sem sko* čil še enkrat v Kolosej. V areni sem pobral od stebra odkrušen kamenček, ki me še danes spominja na tla, prepojena s krvjo tisočev gladijatorjcv in mučencev.
1 Dva sedmerih gričkov, na katerih je hil stari Kini sezidan.
OB ZATONU RUSKEGA CARIZMA.
GREGOR Jefimovič Rasputin je začel svoj vpliv na carskem dvoru prav kmalu dobičkanosno izrabljati. Po Petrogradu se je kmalu razvedelo, da je Rasputin proti primernemu plačilu prav rad pripravljen po* sredovati in te rešiti vojaške službe, te opro* stiti iz ječe ali ti priskrbeti koncesijo. Pou* čeni krogi so cclo natančno vedeli, kakšno svoto denarja je treba za posamezna posre* dovanja odšteti. Tako se je s časom v pred« sobi Rasputinovega stanovanja kar trlo pro* silcev in prosilk, ki so potrpežljivo čakale ču* dotvorca ure in ure. Ko se je Rasputin konč* no pojavil, sc je začelo izpraševanje. Vsakdo mu je potožil svoje gorje in ga prosil pomoči. In če je imovit kmet, bogata vdova ali prc* meten bankir po uspešnem pomenku položil na mizo kup denarja, je Rasputin brez vsake zadrege mirno spravil bankovce v široke lila« če in sc obrnil k novemu prosilcu. Tega ni
Rasputin prav nič skrival, temveč opravljal kar javno, da so vsi videli. Pri tem je pa Ras« putin imel to dobro črto, da ni delal nobene razlike med bogataši in reveži. Zgodilo se je pogostoma, da je bil z odličnimi gospodi prav posebno osoren, sprejemal njih bogata darila skoro brez zahvale in z brezbrižnim obrazom, dočim je izkazoval revnim prosilcem, ki so mu prinesli steklenico vina ali hlebec sira, iz* redno vljudnost in dobrotljivost. »Glej, glej«
—	je poklical služkinjo — »glej, kako drago* cen dar mi je prinesel ta ljubi človek! Res, plemenit darovalec!« Rasputin se je znal ta* ko obnašati, da so se siromaki vsi srečni‘vra* čali domov in verjeli, da je njih darilo Ras* putina najbolj zveselilo. Siccr je pa Gregor Jefimovič revežerh delal usluge tudi brez pla* čila in jih povrhu še sam obdaroval. Tu je stala mati, ki je hotela k bolnemu sinu v dalj* no gubernijo, a ni imela denarja za na pot, tam je čakal oče, ki ni mogel radi revščine pošiljati otrok v šolo, tam je zopet stezal ro* ko bolnik, da izprosi denar za zdravnika in lekarno. Rasputin je povlekel tedaj iz hlač zve/enj bankovcev, ki jih ic morda ravnokar dobil od bogatina, in jih začel razdeljevati. Pripetilo se je večkrat, da je tekom dneva razdal vse, kar je zjutraj prejel za posredo* vanja.
Toda denar, ki se je stekal v Rasputinovo bisago, jc bil kakor neusahljiv studenec. Ras* putinova hči Matrjona pripoveduje, da so sc v poznejših letih drenjali često obiskovalci v stanovanju od 8. zjutraj do poznih večernih ur. Bili so dnevi, ko so morali čakati na stop* nišču, v hišni veži in celo na cesti, da pridejo na vrsto in morejo Rasputinu razložiti svoje zadeve.
Zakotna borza.
Kako velikanski obseg so zavzeli s časom Rasputinovi posli, je razvidno žc iz tega, da jc imel nič manj ko štiri osebne tajnike. Naj* bolj sta sc mu priljubila dva: Dobrovolski, ki je bil preje šolski nadzornik, in pa neki Si* manovič, nekoč židovski draguljar v južni Rusiji in strahovit oderuh. Preden je postal Rasputinov tajnik, sc jc ukvarjal s tem, da jc dajal sinovom bogatih petrograjskih družin posojila na oderuške obresti in jih neusmi* ljcno izsesaval, če mu niso točno vračali. Pc* trograjska policija ga je hotela ravno vtakni* ti v ječo, ko ga je Rasputin vzel k sebi in s tem rešil pred nadalnjim zasledovanjem. Sploh pa je zelo čudno, koliko ljudi temne preteklosti sc je zbiralo okoli Rasnutina in ga izrabljalo! Tako jc spadal k njegovim najbliž* njim sotrudnikom tudi neki Manascvič — Manujlov, človek izbranega vedenja in pic* menite vnanjosti, toda zločinske prošlosti. Manujlov jc bil nekoč član tajne ruske poli*
cije in delal po njenih navodilih v Parizu, v Rimu in Londonu. Za časa rusko*japonske vojne se mu je posrečilo pokrasti iz japon* skega poslanstva na Holandskem važne dr* žavne listine, zakar je dobil odlikovanje. Po povratku v Rusijo se je začel pečati z notra* njim vohunstvom ter prevzel med drugim tu* di nalogo, da po naročilu vlade umori znane* ga duhovnika Gapona. Da pride do denarja, se !c !?tU izsiljevanja in .širokopoteznih goljufij, a roki pravice se je kljub temu znal vselej spretno izmuzniti Taki so bili možje, ki so se shajali dnevno v hiši Rasputinovi. V pisalni sobi so se zbirali in pričkali z Živah* nimi židovskimi kretnjami. Pri tem so držali v rokah žepne beležnice in vanje zapisovali sklenjene kupčije in odškodnine, ki gredo Rasputinu. Kdor je videl to družbo vreščečih zidov, je imel pred seboj sliko prave trgovske borze. Delo Rasputinovo je bilo pri tem zelo preprosto. Če je pritrdil kupčiji, je zadosto* valo, da vzame v %oke bel list in napiše nanj priporočilo ministru, generalu ali bankirju, ki je o stvari imel odločati. Rasputinova pripo* ročilna pisma so bila zelo kratka. Glasila so se navadno tako*le: »Ljubi, dragi, naredi to radi mene!« ali pa: »Dragi prijatelj! Bodi tako dober in izpolni to prošnjo. Grigorij.« Ker je ves svet poznal vsemogočni vpliv Rasputinov na carskem dvoru, so štiri njegove priporočil* ne besedice s čudovito silo učinkovale. Mini* stri in ostali veljaki so sc kar trgali, da izpol* nijo Rasputinove želje. Za podrobno izpel ja* vo posameznih zadev se Rasputin ni brigal, ampak prepustil je te skrbi svojim tajnikom. Da bi imel še manj truda, jc pozneje pisal že vnaprej cele kupe takih priporočilnih pisem in jih izročil tajnikoma Dobrovolskemu in Si* manoviču, naj jih ona dva po lastnem raz* sodku razdelita prosilcem, ko sta jih opremi* la s potrebnimi naslovi. Dobrovolski in Sima* novič sta taka priporočilna pisma oddajala tudi brez vednosti Rasputinove in vtikala do* bičke sama v žep, kar pa je Gregor Jefimovič dobrohotno prenašal. Tako je okolica Raspu* tinova silno bogatela. On pa jc bil razsipen in ie tožil, da ima »preluknjane roke«. Toda kljub darežljivosti in potratnosti je tudi nje* gov kup bankovcev močno rastel. Zbiral ga je za svojo hčer Matrjono, kateri jc hotel Preskrbeti sijajno doto. To jc bilo njegovo naj večje častihlepje. Z otroškim veseljem je vcčkrat kazal prijateljem bankovce in pra* vil; »Mojega bodočega zeta ne bo treba biti sram radi ženine dote!«
Zapiski policistov.
Čim bolj se je Rasputinova socialna in po* litična veljava večala, tembolj se je zanj za* n*niala policija. Njegovo stanovanje je bilo
podnevu in ponoči strogo zastraženo. Za ča* sa vojne je imel načelnik tajne policije Glo* bičev ukaz, da mora ščititi Rasputina tako, kakor da bi bil član carske družine. Na stop* nicah in v veži njegove hiše v Gorohovaji ulici si videl stalno štiri, večkrat pa tudi de* set ali celo dvajset slabo oblečenih možakar* jev, ki si jih že po starinskih ovratnikih in klobukih in po njih iskano brezbrižnem ob* našanju brž prepoznal za policijske agente. Če so se pojavili v veži Rasputinovi gostje, so se policisti držali zaspano, kakor da nič ne vi: dijo, a čim so obiskovalci zginili po stopnicah, so agentje brž potegnili iz žepov beležnice in mrzlično zapisovali vanje imena gostov in uro ter minuto prihoda. Če imen niso znali in jim tudi vratar in vratarica, ki sta bila oba v službi policije, nista mogla pomagati, so pa natančno popisali obiskovalca, kakšen klobuk in kakšno suknjo, kakšen nos in kakšne oči je imel. Vsako še tako neznatno drobnarijo, ki se ie tikala Rasputinovega življenja in nje* gove družbe, so s prenapeto skrbljivostjo za* pisovali in poročali predstojnikom. Uradni zapiski policistov so se ohranili in iz njih je razvidno, kakšne brezpomembnosti so polici* sti poročali. V enem poročilu stoji na primer: »Anastazija Šapovalenkova, žena nekega zdravnika, je darovala Rasputinu preprogo.«
V	drugem čitaš: »Neznan duhovnik je prine* sel Rasputinu ribe.« V tretjem bereš tole: »Si* manovič, Rasputinov tajnik, je prišel z zabo* jem, v katerem je bilo 6 steklenic vina, kavjar in sir.«
Bolj zanimive stvari so policisti doznali iz Rasputinovih pisem. Vsako pismo in vsako brzojavko, ki je bila nanj naslovljena, so namreč v sporazumu z vratarjem lepo odprli, natančno prepisali in nato previdno zalepili, da bi Rasputin nič ne opazil. Največ so pa policisti zvedli od Rasputinovih služabnic. Radi tega so nekateri zapiski policistov zani* mivi in odpirajo globok pogled v Rasputino* vo razbrzdano življenje. Navesti hočemo tu le par izvlečkov.
Prvo poročilo: »Danes se je gospa Leikart prvič pojavila pri Rasputinu, da prosi pomoči za svojega moža. Rasputin ji je predlagal, naj ga poljubi, kar je ona odbila in se nato od* stranila.«
Drugo poročilo: »Proti eni uri po polnoči je prišlo osem moških in žensk k Rasputinu in so ostali tam do treh zjutraj. Vsa družba je prepevala in plesala. Ko st> bili vsi že pi* jani, so se skupno z Rasputinom odpeljali iz stanovanja.«
Tretje poročilo: »V noči od 13. na 14. de* cembra je Rasputin proti dveh po polnoči v družbi 28*letne žene častnega meščana Jasin* skega zapustil hišo in se odpeljal v avtomo*
bilu proti restavraciji »Vila Rode«. Radi pozne ure mu niso hoteli odpreti; Rasputin je pa začel razbijati po vratih in je odtrgal zvonec. Službujočemu stražniku ie dal 5 rubljev, da ga pusti pri miru. Nato se je odpeljal k ci* ganskemu zbora Masalsk'i, kjer je ostal do 10. ure zjutraj.«
Plešoči »svetnik«.
Natiskal sem iz zapisnikov policistov lc tri, a takih in še hujših jih je gotovo tisoč. Rasputinovo ponočnjaško življenje se je odigravalo pogostoma v javnih prostorih. Zelo rad je hodil poslušat cigansko godbo in vlačil s seboj veliko družbo. Najrajši je zahajal v Petrogradu v restavracijo »Vila Rode«, kjer so Rasputinovi družbi oddelili posebno sobo s ciganskim zborom. Očividci nam zelo na* tančno popisujejo, kiiko so sc razvijali taki večeri. Gregor Jefimovič, oblečen v svetlo* rdečo ali sinjo bluzo iz svile, je mnogo jedel in mnogo pil. Medtem je ploskal z rokami, udarjajoč takt ciganskim godcem. Večkrat je planil pokoncu in začel plesati, vrteč se v di* vjem kolobarju po sobi. Pri tem je tolkel s peto po podu in vriskal. Med plesom je po* (egnil v vrtinec kako žensko iz svojega spremstva ali pa tudi ciganko ali natakarico in jo vrtel po sobi do popolne upehanosti. Ko je težko sopeč sedel, je vzkliknil: »Tako, se* daj sem se naplesal do sitega in vendar se to ne da primerjati s tem, kar se godi pri nas v Sibiriji. Ves božji dan sekamo drevesa in kak* sna drevesa! Troje mož jih ne more objeti. Ko se pa zvečeri, se naredi ogenj na snegu, in do polnoči plešemo in pojemo. To ti je življenje!« Nato je zvrnil par kozarcev in za* čel z otožnim glasom govoriti o Sibiriji, o svoji majhni rodni vasici, o travnikih na brc* gu reke Ture, poveličeval plemenitost kmeč* kega dela in dvignil s ponosom svoje velike žuljave roke proti družbi: »Glejte moje roke! Ti žulji so od trdega delu!«
Tu pa tam ga je pičila muha, da je začel zbadati imenitnega gospoda ali razkošno opravljeno damo iz družbe: »Da, da, moji dragi, jaz vas poznam in herem v vaših dušah. Vi ste vsi preveč razvajeni in tudi preveč prebrisani. Te lepe obleke in te prebrisanosti so nepotrebne in pogubne: človek se mora ponižati. Postati morate boli preprosti, mnogo bolj preprosti in tedai sc boste šele približali Bogu. Pridite z menoj poleti v Pokrovskoje, v veliko svobodo Sibirije! Lovili bomo ribe in delali na polju! Tedaj boste bolje razumeli Boga.«
Svoje besede je zalival z obilno pijačo, ki je je nesel kakor malokdo. Ko se je vina pa končno vendarle nalezel, je postal nevaren. Začel se je kregati, v njem se je začela zbu*
CJ r c U o r Jefimovič Rasputin.
jati pretepaška narava. Premnoge take gosti* je so se končavale z javnim škandalom, ki so ga oblastva skušala potlačiti, d:i bi v Petro* gradu o njem ne govorili. Toda Rasputin je imel tudi mnogo nasprotnikov in ti so poskr* beli, da sta car in carica zvedela o vsem, k.ir je Gregor Jefimovič nespodobnega počenjal.
Spokornikovo potovanje.
Vladarja nista začetkoma hotela N^erjeti. Aleksandra Fcodorovna je mislila, da gre /.a nizkotna obrekovanja, ter je Rasputina od* ločno zagovarjala. Tudi ko so ji prinesli neiz* podbitne dokaze, kako se vlači z najrazlič* nejšimi ženskami ter sc vrača pogostoma pi* jan domov, ga je še branila. »Če je Grigorij trenutno podlegel silnim napadom hudiče* vim,« — je pravila — »sc bo že znal iztrgati iz njegovih krempljev. V boju s hudobnimi du* hovi bo Rasputin gotovo zmagal.«
In res se je Gregor Jefimovič po mesecih razvratnega življenja začel redno bičati, po* stiti in strogo pokoriti. Ko je bil nekdaj v ne* varnosti, da zgubi milost Nikolaja M., se je izognil temu z romanjem v sveto deželo. Na potovanju je pisal dnevna razmišljanja, ki jih je posvetil vladarici. Pisanje Rasputinovo jc Aleksandro Feodorovno prepričalo o nje*
govi pobožnosti in obnovilo njegov ugled na dvoru. Da pokažemo, kako je Rasputin pisal, navedemo tukaj nekaj odlomkov.
»Kaj naj rečem o tihoti morja? Ko sem se iz Odese vkrcal na ladjo, me je objel takoj čudovit mir, moja duša se je veselila z mor* jem in je na lahko zadremala. Videl sem, ka= ko so se majhni valovi blesketali, in nisem iskal drugega. In ko se solnce počasi dviga iz morja, tedaj pozabi duša človekova v svojem sijaju vse gorje in razume knjigo ter modrost življenja. Najlepše pa je, ko se solnce pri« pravlja, da spusti svoje žarke v morje. Svetla obla zginja za gorami, mrak prihaja in ču* dežna tihota se razgrinja nad vodami. Gla* sovi ptičev umolknejo, človek se pa spominja svojega detinstva in primerja njegov mir s šumom sveta.
In ko nisi dolgo časa več videl nobenega grma in nobenega peresa, se prikaže spet obala in iznova sc veseliš božje narave in Stvarnika, ki je vse to ustvaril.«
Svoje zapiske končuje Rasputin s pr ih o* dom v Jeruzalem: »Končal sem svoje potova* nje in sem dospel v sveto mesto Jeruzalem. Ne morem popisati svojega veselja, zakaj črnilo je brez moči spričo tolike blaženosti. Kako naj pripovedujem o tistih trcnotkih, ko sem se bližal grobu gospoda Jezusa Kristusa? Čutil sem, da je to grob ljubezni. Pred njim vidiš s prozornim srcem vse ljudi, katere 1 ju* biš, in tudi oni se čutijo v tem trenutku sreč* ne in dobre, naj se nahajajo kjerkoli.
Povedli so nas v patriarhov dvor in nam umili noge. Vsi smo imeli solze v očeh, ko so s tem nam pokazali, kako mora človek biti ponižen. Bog naj nas uči ponižnosti in naj nas naredi za svoje učence.
Potem smo šli v vrt Getzcmani, kjer je Odrešenik pred svojo smrtjo stokal in molil. Mi nevredneži smo pozdravili ta prostor in smo se priklonili ob misli, da je tukaj gospod Jezus Kristus prelival krvave solze. Gospod, reši nas in imej usmiljenje z nami v svojem srcu! Potem smo videli tudi kamene, na katerih so učenci spali, dokler jih ni prišel Kri* stus budit. Mi pa spimo večno v zlu — pre* budi nas, o gospod Bog!
Spotoma smo srečali tudi velik hrast, kjer je Abraham pozdravil Boga s soljo in kruhom. Priklonili smo sc pred drevesom, ga poljubili in imeli tam službo božjo. Polovica stebla je že segnila, toda Bog je naredil ču« dež, da deli drevesa po tisočletjih zelenijo m cveto.«
Te Rasputinovc zapiske, zložene z okorno kmečko roko, je carica Aleksandra heodorov* 'ia hranila v dragocenem zabojčku in prebi fala s pobožnim duhom. Prepričevali so jo iznova, da je Gregor Jefimovič sveta, bogo«
ljubna duša. Po povratku iz svete dežele je Rasputinov ugled na dvoru bil zopet utrjen in čudotvornik je nadaljeval staro življenje.
Tako so se v tem širokem sibirskem srcu mešale hlistovske zmote z iskreno vernostjo; Rasputin je v sebi res nosil pekel in nebo.
(Dalje.)
A. K.
SLOVSTVENE DROBTINE.
Slovensko slovstvo se je precej zgo* daj začelo. Prva tiskana slovenska knji; ga je izšla 1. 1550. v Tubingi na Nem; škem. Izdal jo je protestant Primož Trubar. Pravzaprav sta istočasno izšli dve knjigi, namreč abecednik in katekizem. Knjižici sta tiskani z nemškimi črkami. Tiskal ju je ti* skarnar Morhardt, ki pa se ni podpisal s pra* vim imenom, temveč kot »Jernei Skuryniz in Sybenburgen« (Jernej Škrjanc na Sedmogra* škem). Naslov abecednika je pa tak: »Ane Bucjuice, is tih se ty Mladi inu preprosti Slo* uenci mogo lahku vkratkim zhasu brati nau* zbiti, Vtih so tudi ty vegoyy stuki te ker-szhanske Vere inu ane Molytue, te so prepis sane od aniga Pervatila vseh Slouenzou«. Tu* di Trubar se ni podpisal s svojim imenom. Začel je delati kot »prijatelj vseh Slovencev«. Pisatelj in tiskar sta se pa zato skrila za iz* mišljena imena, ker sta se bala cenzure. V Nemčiji takrat še ni bilo verske svobode — dolgotrajne verske vojne so se šele 1. 1555. zaključile z mirom v Augsburgu — zato je bilo tiskanje protestantskih knjig nevarno. Sedmograško sta pa izbrala zato, ker je tam bila verska svoboda.
Trubar in poznejši protestantski pisatelji so izdajali večinoma same verske knjige, ker so hoteli izrabiti vsa sredstva za širjenje no* vc vere. Ostalim sodobnim vprašanjem niso posvečali tako velike pažnje. Obravnavali so jih v predgovorih nabožnih knjig. Tako je Trubar v predgovoru k abecedniku 1. 1550. pisal o potrebi in koristi pisanja, 1. 1555. o slo* venskem pravopisu, 1. 1564. o ljudskem in meščanskem šolstvu, 1. 1575. jc pobijal katoliško cerkveno netje itd. Predgovori so bili nekako glasilo, v katerem je pisatelj povedal svoje mnenje o stvari, ki mu je bila najbolj pri srcu, ali pa zavračal trditve kakega svojega nasprotnika.
Zanimivo je, kaj pravi Trubar o šolah. Najprvo pove, da so vsa stara poganska liud< stva imela svoje šole, n. pr. Egipčani, Perzijci, Grki, Rimljani itd. »Inu Gospud ie v ti Stari Israclski Cerqui po vseh Mcistih rckal Shule
dershati. Ty veliki Preroki, koker Samuel, Elias inu Elizeus so sami Shulmoistri bili.« Tudi pozneje, pravi, so vsi oblastniki skrbeli za šole. Zato je tudi danes treba, »de se te Shule pousod gori dershe«. V mestih in trgih naj bodo šole latinske in nemške, v vaseh pa slovenske.
* Jjt *
Zahteva po izobrazbi se je v protestantski in nato v katoliški dobi vedno ponavljala. Iz* dajale so se tudi učne knjige. Naj zanimivejša je mogoče knjiga »Orbis pictus« (svet v sli* kah), ki~jo je spisal znameniti češki vzgojeslo* vec Komenski, v slovenščino prestavil pa o. Hipolit iz Novega mesta 1. 1711. »Orbis pictus« je abecednik s slikami. O. Hipolit je za sloven* ščino sestavil »shivu inu samoglasnu« abece; do, ki ima za podlago živalske glasove, n. pr.: vrana krevka a, a... A, a; — ovza bleja be, be ... B, b; — kobiliza shkriple d, ci... C, c;
— gus gagla ga, ga... G, g; — mish zvili i, i.
i... I, i; — raza qvaka kha, kha... K, k; — itd. Taki nazorni vzgledi so mnogo pomagali.
— Takrat so se moderna vzgojeslovna načela začela razvijati.
*	# , ❖
Neverjetno, koliko se je slovenski jezik in čut za lepoto izraza v 150 letih razvil in iz* pilil. Primerjajmo samo Vodnikovo pesem »Kraynskc Modrine Zaluvanje« (Pisanice, 1781.) in kako Zupančičevo žalostinko. Vodnik je svojo pesem napisal ob smrti cesarice Marije Terezije. Zamislil jo je takole: Cesari* ca umre in vest o njeni smrti se bliskovito hi« tro razširi po vsem cesarstvu. Povsod nasta* ne velika žalost. Iz vsake dežele prihiti na Dunaj bajno bitje, ki predstavlja vse vrline tiste dežele, skratka poosebljena dežela. Pri’ hajajo bajne device s Češkega, Ogrskega, '1 U rolskega itd. in vsaka v milih in izbranih be sedah vzdihuje in objokuje nesrečo, ki je za« dela cesarstvo. Med njimi pa
»ob on’ sap’ sem teče kravnska Divica, ter tud' to svojo zakrule «
S tem Vodnik seveda ni dosegel zaželene* nega učinka. Treba pa je povdariti, da sc je pozneje temeljito popravil.
Čisto drugačen je Zupančič, ki je napisal o Kreku;
»Med nami bil je m« / kot zrno klon in zdrav;
ta kakor knjige mi, ljudi je bi ati znal.«
Razlika je očividna; opravičuje jo časov* na razdalja 150 let.
POMEMBNE KNJIGE.
Zadnja leta moremo na slovenskem književnem trgu ugotoviti več razveseljivih pojavov. Izšla so nekatera dela, ki delajo čast založništvu Omeniti moramo ravne
zbrane spise. Nova založba izdaja Cankarja. Urednik je dr. Izidor Cankar. Lani in letos so izšli VII., VIII. in IX. zvezek, ki obsegajo poleg krajših črtic, novel in kri* tičnih spisov večja dela od 1. 1903.—1906. (Mimo živ* ljonja, Gospa Judit, Križ na gori, Potepuh "Marko in kralj Matjaž, Martin Kačur, Nina). Tiskovna zadruga iz« daja Tavčarja pod uredništvom znamenitega slovstvo* nega zgodovinarja drja Prijatelja. Ivan Pregelj pa iz* daja svoje izbrane spise. Dr. Tominšek je zaključil Men* eingerjcve zbrane spise z »Abadonom« bajko za starec. »Abadon« je kot ves Mencinger izšel pri Slovenski ma* tiči. Mencinger zelo prija današnjemu duševnemu raz* položenju, kar je razvidno iz tega, da je bila njegova »Hoja na Triglav« takoj razprodana. Pa ni čudno, saj je današnje človeštvo načelno zelo šibko in mu odločna načelna kritika, koje edini namen je, da gradi, vzbuja spoštovanje. In Mencinger je mož zdrave načelne kri* tike. Posebno »Abadon« vpliva zelo osvežujoče. — Sta* rejši še živeči pisatelji niso dali nič novega. Dobra po* vest, ki precej presega običajni večerniški okvir, so »Višarska polena«, katera je napisal Nnrte Velikonja in jih je izdala celjska Mohorjeva družba. V tej povesti jo Velikonja zelo napredoval. Župančič je lotos izdal zbirko večinoma žo znanih pesmi pod naslovom »Slo* venska beseda«. Mod mlajšimi jo treba omeniti Vitala Voduška (Pesmi 1929.), ki piše v novem duhovnem po* movanju življenja, in Miho Maloša, ki lirične pesmi riše. Izdal jo prav lepo knjigo »Rdeče lučke«.Mladi izdajajo večinoma v samozaložb. V splošnem pa jo v literarnem ustvarjanju nastal nek zastoj. Stari so izčrpani, mlajših sil, ki bi dajalo dobi polen izraz in smer, ni. Pripoved* niki srednje vrste (Pahor, Lovrenčič, Novačan) pa se* gajo po snovi v preteklost, kakor da je sedanjo življenje bodisi posameznikovo ali narodovo, tako malo zanimi* vo. V preteklosti in romantiki vidijo vzor, mesto da bi kazali pot bodočim rodovom in oblikovali njihovo mi* selnost. Preveč posplošena zgodovinska romantika jo znak propada in ni vir novih moči. V povojno življenje sta segla Govekar z »Olgo« (Vodnikova družba, 1928.) in Bevk z romanom »V zablodah« (Slovenska matica, 1929.), Hcvk in Govekar sta čisto različna po letih, lite* rami pripadnosti in duševnem razvoju, a tu sta isto« časno zgrabila isti predmet, namreč moralno pokvarje* nost današnje meščanske družbo. Oba jo slikata z zelo živimi barvami, a Bevk je idejno globlji in intenzivneje doživlja kot Govekar.
Mod znanstvenimi deli je treba omeniti 111. zvezek »Slovenskega biografskega leksikona«. Uredili so ga Izi* dor Cankar, Jože Glonar in Janko Slebinger. Delo je dospelo do črke K. Ta zvezek obsega imena od H (Hin* torlechner) do K (Kocen). Biografski leksikon izhaja na stroške Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Mo* horjova družba v Celju nadaljuje z izdajo »Zgodovine slovenskega naroda«, fiest zvezkov tega velepomembne* ga dela je napisal pokojni dr. J. Gruden. Nadaljevanje jo sprejel dr. Josip Mal, ki je v sedmem zvezku popU.il francoske vojne, zasedbo slovenskih dežel po Francozih in takratne razmere.	a.	k.
V NEDELJ O POPOLDNE
Ivan Gorjanec:
RIBIČ.
KO mi jc umrl prvi otrok, sem zbežal iz hiše in blodil med polji. Sivo nebo se jc vzpenjalo nad planjavo, ki jc bila preprežena s potočiči in jarki, obrastlimi s kislico in ločjem. Tam ob Žuborici sem za* gledal starega Tomaža, ki je s hrbtom ob krivo vrbo oprt držal v rokah palico in ri* baril.
»Boj* daj srečo, Tomaž!« sem voščil.
»Bog daj! Pa da mi rib ne odženeš,« je pri» stavil. »Dva sulca sem spazil, ko srebro sta, pa ena jegulja se je sinoči todi prepcljavala. Zdaj bom videl, čc ta nova vaba kaj velja; črve sem nataknil, veš, ti jim diše!«
»Kaj vam nese ribariti, Tomaž?«
»Kakopak, že nese. Riba je božji kruh, ve* selje prinese. Ko pritovorim domov svežega sulca ali žlahtno postrv ali pa košek drobiža s kako jeguljo po sredi, se vseli šest mojih vnučičev zbere okoli mene in skačejo ko da bi jim bil prinesel zaklad. In večerja jc kakor svatba...«
Bliskoma sc prikaže podoba mojega mrt* vega deteta. Tudi on jc vriskal. V zadregi pravim:
»Tomaž, kako prijetno vam je ob vodi!«
»Lepo. Vse sem pospravil, zdaj je jesen. Štiri otroke sem zakopal, potem še ženo, trije pa so poročeni in šc srečno gre. Takole sedim pri vodi in mislim nanje in se mi zdi, da jc Bog tudi velik ribič. Zdaj, zdaj potegne člos veka iz vode, in ko ga prinese angelom, je tam veliko veselje, pa šc tako, da ga sprejmejo za brata. Tako mi nič ne bo težko, ko me bo Prijela roka božjega ribiča.«
Oba molčiva. Pa se obrne Tomaž in njegov ogoreli obraz pod belimi lasmi se hudomušno smehlja:
»Vse ribe si mi ostrašil. Z Bogom!«
Grem po stezi ob vodi in vidim, kako ble* sti ozek pas zarje na nebu.
Ko sem prišel domov, je moj otrok ležal v beli krsti in se smehljal kot angel.
Fr. \V. Weber — Prevedel I. G.:
NEDELJA.
Bil je lep nedeljski večer. Olaf, kralj Trigwason, sveti Olaf mlajši, ki prinesel križ je na Norveško, na klopici je sedčl; rezljal je,
—	ves zatopljen v zmišljene osnutke, da ujel bi Hakona pagana, — pazno sklonjen, z rezbarskim ostrilom lok za dečka, miljencu v veselje.
Oblanice padajo na zemljo, kralj pa meri in rezbari dalje, ko pristopi sluga zvest in pravi:
»Zdi se mi, gospod, da jutri bo pondeljek!« Naglo dvigne kralj glavo in naglo vrže proč od sebe delo, reče:
»Luč prinesi!« Pa nabere stružke na odprti roki in vžge jih;
Tam gorijo, ogenj živ in plamen, do pepela, oglja izgorijo.
Vedro1 de nato: »Jaz mislim, Sveno,
moder si, postavi si zvestejši
ko tvoj kralj. — In jutri je pondeljek.«
P. M. Lekeux — F. T.:
MARJETICA.
Preobrat.
STE že kdaj opazili dušo, ki se je borila sama s seboj? Težek je ta boj in s trnjem je posuta pot, ki vodi do samo« zataje. Kdor je pa prestal težave in si pod« vrgel samega sebe, ta je našel — mir.
Tak boj je bojevala mlada učiteljica. V tihi, samotni sobici, zapuščena in pozabljena od vseh, je našla stezo k Bogu. Kažipot ji je bila ljubezen in ljubezen je klicala po žrtvah. Vse njeno trnje ji je dobrotni Bog izpremi« njal v rdeče, dehteče vrtnice. Zdelo se ji je, da mora trpeli Zanj, ki je bil v samostanski kapeli zaklenjen, pozabljen, sam samcat v dolgih nočeh ...
Kot nova dobrohotna vila je hodila po mestu in z dejavno ljubeznijo obhajala vsa nizka, zakajena stanovanja.
Zahotelo se ji je po trpljenju. V njem ni občutila več toliko pelina: hladilni balzam ji je postalo in srečno sc je čutila.
Pred letom se ji je šola studila, sedaj ji je postala domača, prikupljiva. Bila je zanjo plodna, neobdelana njiva. Na njej je sadila dnevno drobna zrnca naukov, ki so uspevala prekrasno, ker jih je zalivalo svetlo solnce dobrotlive milosti božje. Krščanska šola je bila Marjetici predvsem apostolsko delo, kjer je vodila otroške, po Bogu hrepeneče dušice k najboljšemu Prijatelju. Stare so se ji zdele učne metode, izvožene in tlakovane s pustim kamenjem naštevanke in slovnice. Ni ji bilo za konkurenco, ki je tako lastna šolnikom: da bodo z nami zadovoljni nadzornik in javnost, da nam milostno podele odlikovanje. Pljunila bi na take sebične nazore! Njeno pojmovanje o dolžnosti pravih vzgojiteljic se najlepše zr cali v dnevniku, kjer je napisala
Izpraševanje vesti dobre učiteljice.
»Predstavljam si, da stojim ob zadnji uri svojih ljubljenih učenk. Mislim si: jutri bo umrla ta in ta! Kaj bo povedala dobrotnemu Bogu o meni? Morda poreče takole; učiteljica me je s slabim zgledom naučila nepotrpežljiv vosti, lenobe, lahkomiselnosti! Zakaj taka ob« tožba? Ali nimam vsak dan dovolj prilike, da jim dajem dober zgled? Zakaj hi jih ne učila potrpeti, premagovati se, odpustiti veli« kodušno? Da, tako hočem! Ti pa, Ljubitelj otrok, pomagaj!«
Marjetica pa ni skrivala pod plašč pobož« nosti nemarnost za pripravo na šolske ure. Čez polnoč je popravljala naloge in veliko« krat priskočila na pomoč tudi sestram redov« nicam. Da bi prikupila otrokom pouk, si je zmislila vse mogoče: povesti, dogodhicc, krat«
ke zabavne igre, pravljice itd. Uvedla je na« grade za najpridnejše in Oi sv. Miklavžu ter o božiču obdarovala otroke z darili, ki si jih je pritrgala od lastnih ust.
Sama šola ji je bila preozka; njena nese« bičnost je iskala širšega polja. Vsi reveži so jo poznali. Z dobroto je segla ljudem do srca tn jih omehčala.
Bilo je o veliki noči leta 1912. V sajasti luknji sta živela mož in žena, ki že 20 let ni« sta videla cerkve. Po dolgih prošnjah in pri« govarjanju se je Marjetici posrečilo, da ju je spravila z Bogom. Zjutraj sta šla v cerkev. Medtem pa je učiteljica prihitela v revno stanovanje, pregrnila črvivo mizo, kupila maslenega kruha in pripravila zajutrek. To sta se čudila revna človeka, ko sta prišla iz cerkve. Mož sc ni mogel nagledati novih co« pat, ki jih je našel n:t stolu; stare so bile itak vse raztrgane.
Tako je Marjetica nosila dobroto od hiše do hiše in z dobroto jc sipala v umazane duše božji blagoslov. Župnik Detroux jc povsod pripovedoval o njej: To je moi drugi kaplan! $ # *
Kdo bi opisal ta nenadni preobrat v mladi vzgojiteljici! Pred letom je hlepela po lepoti, udobju in časti — zdaj je pokopala vse viso« koleteče prazne načrte! Pred meseci ji jc bila šola mesnica — sedaj ljubi dom, kjer so se grela mlada src.i ob ognjišču božje Ljubezni. Oni, ki ne umevajo odpovedi, bodo rekli: »Kakšen padec! Ubogi otrok!« Vsi pa, ki vc« do za skriti biser, položen v blage duše, bodo priznali: »Kakšen podvig! Sreino dekle!«
Da, srečna je bila! Onega dne, ko je s sol« zami pokopala samo sebe, je vzklila iz groba sebičnosti prelepa roža samoodpovedi in prc« krasno duhtela od dneva v dan.
Zagrebla jc mamljive sanje in častihlepne načrte. Odtedaj spomin na preteklost ni bil več trpek. Nova pota so vstala pred njenimi očmi in ob teh potih sc je blestel napis: Za Boga in bližnjega! V ognju je zgorela stara narava, da se je iz trpljenja in odpovedi dvig« nila nova: kot bel golobček, prinašajoč pov« sod mir in veselje!
FANTU ZA KLOBUK.
P UŠEL’ C pa mora bit’, zelen al’ plav
—	ko bom slovo jemal!« — Tako // poje v narodni pesmi fant, ki za« pušča domačo hišo. In ko mu ljubeča roka poda šopek, da si ga pripne za klobuk, tedaj sprejema za popotnico najlepše cvetove, kar jih je zanj rodila domača zemlja. V tem pri« srčnem dejanju je skrit globok pomen. Šopek ovene, a fant naj ponese s seboj na pot vse,
kar je živih vrednot dom rodil v njegovem bistvu in naj jih ohrani in množi, da bo rastel v popolnejšega človeka.
Kaj pa more dobra družina fantu dati? Že dečku mu je odprla razgled v večnost, v kr« ščansko resnico, ga vpeljala v živo občestvo cerkve. Ob verouku in svetopisemskih zgod* bah so v mladem duhu rastle postave očakov in prerokov, so se vtisnile vanj vodilne smer* nice za življenje. Potem pa je v sv. evharistiji zaživel v jedru mladega človeka Kristus. — Pa je prišel čas vrenja in zorenja, ko se duša in telo v vročih mukah razvijata v polno rast. Mladostnikov svet, kako si čudnolep — in kako malo te starejši razumejo! V tem času bi morala v fantu vzkliti samostojna duhovna rast, pristno osebnostno religiozno življenje. Pa je včasi le tako, da doraščajoči izgubi stike s cerkvijo, da se le telesno udeležuje verskega življenja, le ker je navada taka in ker ljudje pravijo, da se tako spodobi. Ni čuda, če se potem mnogi slovenski fantje, ki se izselijo v primorska mesta ali za morje, brž in za zmiraj izgube od cerkve. V njih umu ni bilo verskega jedra ne v njih srcu živega pla« mena božje ljubezni. Zakaj ta praznota v no* trini? Premislimo to v družini in v cerkvi.
Samostojno duhovno živeti, živeti z ob« čestvom cerkve, verno živeti v družini in de* lavnici, izpopolnjevati v veselju in notranjem miru svojo osebnost: to je najlepša, neven« ljiva roža, ki jo fantovska mladost nosi na sebi. Roža milosti, roža radostna in čista, roža večne mladosti.
In še drugi cvet za klobuk: slovensko go« vorico. V slovenskem jeziku se je duša na« šega ljudstva razkrila v lepoti in moči. Slo« venski jezik odpira našemu fantu pot do do« mače hiše in vasi, do vsega občestva, ki go« vori in ljubi naš jezik. Po slovenskem jeziku fantu zažuborijo vrelei naše slovenske kul« ture, blagovest svetih apostolov slovanskih, zgodbe o delu in borbah naših dedov v tej deželi, o prvih slovenskih tiskanih knjigah pred štiri sto leti, o boju kmečkih tlačanov za zemljo... In iz slovenskega jedra bo ra« zumel in vzljubil velike duhovne vodnike naše, Slomška, Mahniča, Kreka in vrsto dru« gih. Z rodno govorico bo mladi človek otvo« ril zakladnico slovenske umetnosti in v Prc« šernu, Gregorčiču, Cankarju, Finžgarju, Žu« pančiču, Pfcglju in drugih bo uzrl slovenski obraz in bratsko dušo. Lepa slovenska govo« rica — oj ljubi cvet naše domačije!
Šopek pa poveže fantu bela roka, ljuba roka, in vplete vanj rožmarina in spominčic, zeleno upanje in spomin, da ne pozabi. I o je velika reč, je sveta in resna obljuba, da bosta držala zvestobo. Zreli in značajni fant ve, da je srce človeško sveta stvar. In v zvesti
in globoki ljubezni se, četudi ločena po gorah in vodah, pripravljata, da skleneta zakon, po« svečeno in vzvišeno občestvo ljubezni, rado« sti in trpljenja.
Slovenski fant, ta šopek tebi za klobuk, ko boš slovo jemal!
DUHOVNIK_V DRUŽINI.
DUHOVEN sredi vasi, svečenik sredi naših družin. Brezmejno zaupanje mu prinašajo nasproti, pa tudi brezdanje sovraštvo. To prihaja od velikega radikaliz« ma, ki je v krščanstvu in ki je potreben, da se velike napetosti v svetu ohranijo. Da se ne zmanjša in podere lestva od najvišjega spo« štovanja do najglobjega studa. Vso to lestvo mora hoditi duhoven. Zakaj on mora ljubiti vse ljudi in sovražiti vse zlo v njih.
Verovati mora, ko nihče več ne veruje. Verovati v vstajenje padlih. Verovati v vsta« jenje ljudstva in vse dobe. V dobro vero ti« stih, ki spet in spet padajo. In duhoven mora imeti v sebi moč, da daruje- tistemu, ki ne verje več vase, to zaupanje v svoje sile. In če se ljudje posmehujejo »neumni veri du« hovnovi.« njegovemu vedremu zaupanju v zmago božje misli, potem se v njem razleg« nejo Mojstrove besede: »Ljudje niso mrtvi, le spijo. Prišel bom in jih zbudil.«
Redko zaupa otrok staršem tako, kot za« upa katoličan duhovniku. Pokaže mu zadnje globine svojega srca. Toda zato ni hujšega razočaranja kot je ono nad duhovnom. In vendar ne smemo pozabiti: če je apostol še« pav, ali naj rečemo, da je Mojster kriv?
Nihče ni bolj izpostavljen očem vseh ljudi, opazovan, ocenjevan — kot je duhov« nik. Zakaj on je glava vse župnije, on ni ud te ali one družine, te ali one skupine, on je vsem vse. Na glavo pada kamenje, solnce in dež, toda vse to je potrebno, da pe resnica poveliča.
Liu*pu:
ŽIVLJENJA RAST.
V	starosti petnajstih let se je v meni pre« budila gorečnost za učenje.
S tridesetimi leti se je moj značaj v glav« nem utrdil.
S štiridesetimi leti sem premagal dvome in notranje nejasnosti.
S petdesetimi leti sem dobil vpogled v več« ne zakone svetovnega dogajanja.
S šestdesetimi leti sem pridobil sposob« nost, skozi njih besede pogledati v bistvo ljudi.
S sedemdesetimi leti sem bil slednjič tako daleč, da moja nagnenja nikjer več niso na« sprotovala dolžnosti.
Ivan Gorjanec:
OTROŠKA VPRAŠANJA.
»Atek, ali ima luna oči?« vpraša štiriletni Franček očko, ko mu pleza na kolena.
»Seveda jih ima, saj se včasi vidijo; pa usta tudi.«
»Atek, kaj pa luna je? Ali je tudi po= lento?«
Očka ve, da Franček polente ne mara. Pa ga podraži:
»Vsak večer sne eno goro polente.«
Franček molči in bistro gleda, potem vpraša:
»Ali je luna kdaj lačna?«
»Kadar je- lačna, se suši, to je vsak mesec enkrat.«
»Atek, če je pa luna lačna in vidi polento na naši mizi, zakaj je ne vzame?«
Očka ujčka Francka in se mu smeje, ker res ne ve, zakaj je ta luna lunasta tako ne« rodna.
Pa očka sam ne ve, kako mu je v to črno noč skrbi, truda in dela zasijala rahla me* sečina...
POKLIC NAŠIH HČERA.
Šc našim materam je bila lahka reč, oskrbeti hčere. Dekle jo rastlo doma, se vadilo v gospodinjstvu, oprav« Ijalo vsa potrebna dela — in čakalo na primerno mo« žitev. Iz revnejših družin so hodila dekleta v mesto slu« žit, kjer so si nabrala kaj dote in bale in koristnega znanja. V večjih mestih in industrijskih središčih pa se jo že tvoril ženski prt.letarijat: mnogo naših žena in deklet je bilo zaposlenih v tovarnah. Zraven njih pa je bilo par tisoč naših deklet, ki so služila belega kruha v upravnih službah in pri vzgoji.
Zdaj pa je materam postalo težje, pokazati hčeri pravi pot. Družinskega ognjišča ni več tako lahko usta. noviti. Vedno bolj sc pri materah uveljavlja mnenje, da no gre »čakati na moža«. Saj sc kaže vsak dan, kako koprnelo, ki se obesijo na prvega, ki mimo gre, začenja« jo na poročni dan stopati po trnjevi poti. Mnoga mlada žena vso življenje blagruje prijateljico, ki si je mesto zakona izvolila neodvisen poklic. Zato jc prav, da sc vsako dekle pripravi na to, da si bo samostojno služila kruh in neodvisno živela.
Kakšni pa so pri nas samostojni ženski poklici? Sit vllja ima zelo lep in ženski primeren poklic; žal da za« služek ni povsod zadosten. Tudi vezilje, modistke in klohučarko imajo lepo delo in lahko upajo na neod« visnost. Šivilja sc vzdrži, če stalno napreduje in sc uči, kaj jo novega v krojih in modi. Industrijskih delavk imamo že na tisočo, posebno v Trstu, Podgori, Ajdov* ščini in na Reki. Plače imajo nizke, mnogo manjše od moških; to pa zato, ker našo delavko niso strokovno
izučene. Zelo važno je, da delavka ne menjava stroke; ko sc v gotovi stroki dobro izuči, dobi v podjetju neko stalnost in boljšo plačo. Sicer takoj povem, da imajo n. pr. prcdilniške delavke v Podgori večjo plačo kot mnoge tipkarice v Gorici ali Trstu. Ne rečem, da ni prav. Uradnic oziroma pisarniških pomočnic so cele trume. Uspejo pa le tiste, ki imajo dovoljno izobrazbo (dobre strojepiske, stenografke, knjigovodke, dopisovalke) zra« ven tega pa neke posebne zmožnosti (dober spomin, točnost, vedrost v občevanju). Učiteljic je pri nas ved« no manj in ni dekletom svetovati, naj si tako služijo kruh. Zakaj vse, kar se prisluži, sc daleč od doma tudi porabi. Vendar odpira učiteljišče nekatere možnosti. Glasba nudi dekletom, ki imajo čut in nagncnjc za njo, postranski poklic. Marsikje imamo organistko in pevo« vodkinjc. Naših služkinj bi našteli več tisoč. Srečaš jih v Trstu in na Reki, v Gorici in po naših trgih. Pri služ« kinji vse odvisi od tega, v kako družino pride. Zato naj mati prav natančno pozve, preden da hčerko služit, kakšna jc ta družina, kakšne so razmere v njej itd. Če dekle najde blago, socialno čutečo gospodinjo, bo ko doma. Skoro neznan jc pri nas poklic bolniške strežnice.
V	Nemčiji jih je 130.000. Bolniška strežnica nudi pomoč v prvi sili, obiskuje bolnike in jim streže, vodi vaško lekarno ter oskrbuje porodnico in dojenčke. Ta poklic jo zelo lep, pravi ženski poklic, ki jc najpopolnejšc raz« vit v verskih družbah.
Boj za kruh jc težak, zato mora mati že zgodaj mi« sliti na to, kak poklic naj si dekle izbere, česa naj so uči. S pridnostjo in pogumom si bo že napravila skro« men kotiček na solneu.
MAJHNA VELIČINA.
Mala Milka so jc prebudila. Iz pletenega koša, v ka« terega ji jc mama postlala, da bi ne padala na tla, jc radovedno pokukala po sobi. Rdeča lička so ji kar cvc« tela, nosek jc poredno molel navzgor, očesci sta meži« kali, da bi pregnali sitni zaspanček. Z ročico si jih jc pomcncala, ko jc zagledala mater, ki jc odprla omaro, vzela steklenico žganja in ga popila požirek. Milka sc je še bolj dvignila.
»Mama, meni tudi!«
»Boš tiho! To ni zate, ker si šc premajhna.«
Milka zopet leže in premišlja, kako bo, ko bo zrastla. Pa se ji v plavih očkah pojavi huda skrb. Joj, posteljca ni v redu, sinoči je bila tako lepo suha, a danes čuti pod seboj nekaj mokrega. Nič kaj prijetno ji ni, zlasti čc pomisli na mamo. Mala porednica so hoče potuhniti. Po vseh štirih zleze iz koša in brž pokrije postcljeo prav v hipu, ko stopi mama zopet v sobo. Ej, mami ni mogoče ničesar utajiti! S prikritim smehljajem je stopila k ne« srečni postcljci in jo odkrila.
»Kaj že zopet, Milka? Ali te ni sram, ko si že tako velika?«
Milka povesi glavo, toda le za hip. Sunkoma jo dvig« no in očesci ji ognjevito žarita:
»Oho, mama! Prej sem bila pa tako majhna!?«
ZA HIŠO IN DOM
GRENKE KUMARICE.
Večkrat so kumarice tako grenke, da so popolnoma neužitne. Kaj je temu vzrok in kako ga odpravimo?
Danes f.c ne vemo točno, zakaj postanejo kumarice grenke, domnevamo pa sledeče:
1. Kumarice dobe grenkobo i/, svežega hlevskega gnoja, katerega dosežejo s svojimi koreninami. Zato ne smemo gnojiti kumaricam s svežim hlevskim gnojem in tudi no z nepredelanim straniščni kom, temveč z dobro preperelim gnojem ali dobro udelanim kompostom.
2. Kumarice postanejo grenke, če rastejo več lot za« porodoma na istem mestu. Torej moramo tudi s kuma» ricami kolobariti, to je menjati pridelke. Istih rastlin ne sadi in sej zaporedoma na isti košček zemlje.
3. Kumarice postanejo grenke, če jim primanjkuje vode ali če jih žgo prehudi solnčni žarki, ki tudi zausta* vijo razvoj kumaric. Zato moramo skrbeti, da imajo ku» marice na razpolago dovolj vode. Proti solnčnim žarkom bi pomagala senca, katere pa umetno ne bomo delali, posebno ne pri majhnih nasadih.
4. Nekateri tudi domnevajo, da je vzrok grenkobi poseben glivični Škodljivec, katerega pa dosedaj So ne poznamo.
Kot rečeno, jo zgornje le domneva, točnega So ne vemo ničesar.
Grenkobo odpravimo, kakor poroča g. Humek v listu »Sadjar in vrtnar«, ako žc naribano kumarico za nekoliko časa močimo v raztopini manganQvo»kislega kalija.
KLJUB VROČINI VSE SVEŽE!
Ker so v avgustu Se pasji dnevi in se nam obetajo fe vroči tedni, bo komu prav prišlo, če povem, kako naj hranimo jestvine in pijače, da ostanejo kljub vročini svežo.
Mesna Juhu ostane 1—2 dni sveža, če jo natočiš v
dobro osnažene steklenice, za dve tretjini visoko. Za* maši steklenico z zamaškom iz bombaža, ovij jo z mo* kro cunjo, namočeno v ostri slani vodi. — Fino ali pivo zelo hitro omrzne, če steklcnico zaviješ v mokre, sol» nate cunje in jo postaviš na prepih. — Pečenko vseh vrst zapeči na obeh straneh in jo shrani med dva krož* nika. — Kuhano goveje meso zavij v mešiček iz tenčicc in ga obesi na prepih; če mesol preje oviješ v cunjo, na* močeno z jesihom in vodo, je še bolje. Surovo meso pa je sploh nujno treba obesiti, ker se mesni sok, ki so na» bere na krožniku, brž skvari. Prekajeno meso pa zavij v platneno vrečico, ovij jo s senom in potisni vse v čisto poč. Najlažje se skvari teletina. Odvzemi mesu vse ko* šičice, položi ga v globoko skledo in zalij do vrha z mle» kom. Meso sc ohrani popolnoma sveže in zadobi tudi posebno nežen okus. —• Kruh hrani v steklenih ali por« celanskih posodah, nikoli ne v pločevinatih.
SADJE ZA ZIMO.
Sadje je sila zdrav živež. Ni pa potrebno samo v letnem času, temveč še bolj v zimskem, ko imamo druge osvežujoče hrane malo. Ker pa v zimskem času no rodi, vsaj pri nas, nobeno sadno drevo žlahtnega sadu, zato moramo pred zimo poskrbeti za primerno zimsko za* logo.
Torej bo naša gospodinja poskrbela za zimsko za* logo sadja. Pa kako?
Na trojen način lahko hranimo sadje za zimo. Ne* katero lahko hranimo v svežem stanju, drugo posušeno, zopet drugo lepo vloženo v primerno posodo, konser« virano. Glede konserviranja sadja opozarjamo na stro* kovni članek v junijevi številki »Družine«.
Kaj pa sušimo? Vsako sadje lahko sušimo, najpri* memejše pa so smtkve, češplje, hruške in jabolka, in seveda lešniki, orehi in kostunji.
Za sušenje sadja so najprimernejše spletene lese, ki
so lahko prenosljive in katere lahko vsakdo sam splete iz srobota, vrbovja ali ločja. Deske, oziroma plohi so nepripravni za sušenje, ker se sad rad sprime lesa. Sad sc tudi drugače na plohih prav slabo suši, posebno če pa še vsak dan ne obračamo. Najbolje so leso, kjer ima zrak dostop od zgoraj in od spodaj k sušečemu se sadu.
Smokve najprimernejše sušimo olupljene. Vsekakor moramo olupiti vse one vrste smokev, ki imajo pri repu obilo nezrelega oziroma gluhega mesa. Ne kvoči svežih smokev, temveč šele takrat, ko so že ovelc, sicer ti raz* pokajo. Suši smokve na senčnatem in prepihnem kraju, le prav pri začetku sušenja izlagaj jih hudim solnčnim žarkom, a ne več kot par dni. Če je slabo vreme, jih lahko sušiš tudi na ognjišču in v peči, a ne na preveliki vročini. Sicer sc ti bodo tako smokve res bolj počasi sušile, zato pa bo blago boljše.
Češplje sušiš s koščico in brez nje. V ostalem velja vse, kar smo povedali o smokvah.
Iz hrušk in jabolk naredi krhlje katere sušiš pri za* četku tudi na solncu, potem pa na bolj senčnatem, a prepihnem prostoru. Krhlje delaj le iz manj vrednih in zgodnejših vrst jabolk in hrušk, pozne in dobre vrste hrani sveže. Ce delaš krhlje, odstrani srčiko s peškami iz sredine jabolk in hrušk. Na Tolminskem suše cole hruške»tepkc, ki so izborne, če niso preveč suhe. Če pa so presuhe, postanejo skoraj neužitne.
Hrani posušeno sadje na lesah v prostoru, kamor sveži zrak prosto dohaja, orehe in lešnike hrani v pic« tenicah, katere obesiš pod strop, kostanj pa hrani ko« likor mogoče dolgo v jcžicah, ker tam ti bo ostal naj« več časa prijetno svež.
Kako hraniš sadje v svežem stanju, boš zvedel pri« hodnjič.	Jože.
ZA KUHINJO.
Jajca na italijanski način. Vzemi: 5 jajc, 5 dkg masla, pol stroka Česnika, nekoliko peteršilja, sol, poper, žličko paradižnične mezge. — Skuhaj jajca v trdo, olu* pi jih ter prereži na polovico. Raztopi v kozici surovo maslo, v katero vloži jajca tako, da so obrnjena s prc« rezano stranjo navzgor. Potrosi jih s sekljanim peterši« Ijem, soljo in poprom ter duši nekaj časa, da na spodnji strani rahlo zarumenijo. Nato jih obrni ter polij z v žlički vode raztepeno paradižnično mezgo, duši Se nekoliko, na kar je jed gotova.
Jabolčni pirč. — Jabolkam izrežemo peške in muhe. Denemo jih kuhati v kozico v mrzlo vodo, ki naj je bo toliko, da jabolka pokrije. Pridencmo jim še sladkorja po okusu in, če nam je všeč, lahko dodamo žlico belega vina in limonov olupek. Jabolka naj sc kuhajo pokrita. Ko so mehka, jih pretlačimo ter postavimo ohlajena na mizo.	—ec.
Češpljevi cmoki. — Vzemi: 1 kg krompirja, .10 dkg moke, 1 jajce, 10 dkg surovega masla, 8 dkg kruhovih drobtin, 10 dkg sladkorja, sol, cimet.
Skuhaj krompir in ga olupi ter Se vročega pretlači, nato mu prideni moko, jajce, malo surovega masla in sol ter zgneti v gladko testo, katerega zrezi na enake koščke. Lepe zrele češplje obriši in jim vzemi koščico.
mesto katere jim pridaj nekoliko sladkorja. Nato nas pravi v sredo vsakega koščka testa jamico, v katero vložiš češpljo, stisni in napravi lep okrogel cmok. Cmo* ke kuhaj približno 20 minut v vreli, slani vodi. Ko so kuhani, jih odcedi, stresi na krožnik ter zabeli z na maslu praženimi drobtinami, katerim primešaj nekoliko sladkorja in cimeta. — Opomba: Prav tako lahko na* praviš marelične ali kake druge cmoke, v zimskem času in ko ni primernega sadja pa lahko uporabljaš mar« nielado.
Paradižna omaka. — Vzemi 'I, kg paradižnikov; 1 dkg čebule in peteršilja, 1 dkg masti, prežganje iz 3 dkg moke in 4 dkg masti, sladkor in kis.
Osnaži paradižnike, razreži jih in deni v vročo mast, kjer si zarumenela sesekljano čebulo in petršilj. Nato jih duši, da se zmehčajo, potem pa jih pretlači. Paradiž« nično mezgo deni v svetlorumeno prežganje, zalij z vodo ali juho, osoli, prideni nekoliko sladkorja in kisa ter pusti, da še malo povre. —
Zelenjavna mineštra. — V vrelo slano vodo denemo kuhat sledečo drobno zrezano zelenjavo: pest špinače, pest solate, dva lista ohrovta, dva lista zelja, malo pe« teršilja, vršiček zelene, eno bučieo, 2 krompirja, eden do dva nastrgana korena. — Ko je zelenjava skoraj ku« hana, razbelimo v kozici pečenkino mast, ali maslo, ali olje in na tem bledo zarumenimo pol žlice moke. To prežganje razredčimo z zajemalko zelenjavne vode in pustimo, da sc moka prekuha, na kar ostalo zelenjavo z vodo vred pretlačimo skozi cedilo v kozico. Če se pa vsa zelenjava ne da prav dobro pretlačiti, jo pa zmečka« no denemo v juho. Ko ta zavre, zakuhamo na njej riž. Juha naj vre počasi in pokrita. Ko je kuhana, jo posta* vimo na mizo z ribanim parmezanom ali ribanim doma« čim planinskim sirom.	 ec.
Mešana jajca s paradižniki. — Vzamemo toliko zre« lih paradižnikov, kolikor potrebujemo jajce za jajčno jed. Paradižnike olupimo, odstranimo seme in jih sesc« knino. Nato razbelimo > kozici malo masla in v njem zarumenimo košček scsckanc čebule. Potem denemo no* ter paradižnike, jih osolimo ter pokrijemo, da sc počasi pražijo toliko časa, dokler se vsa voda posuši. — Pose* hej v krožniku stepemo jajca in jih pridencmo k para« dižnikom ter mešamo vse skupaj, dokler se jajca nc primerno strdijo.	— ec.
Bučna marmelado. Dve zreli buči olupimo in zre« žemo na kocke. Vložimo jih v kozico in jim prilijemo nekaj žlic mrzle vode ter jih denemo na ne prevroč Ste« dilnik, da se zmehčajo. Premešati jih moramo večkrat, da so nc pripalijo. Nato buče pretlačimo in stehtamo. Denemo jih zopet v kozico, dodamo polovico toliko sladkorja, kot je bilo buč, dve žlici ruma in olupke po« lovico limone. Nato buče kuhamo na močnejšem ognju in jih vedno mefamo, tako dolgo, da postanejo marine« lada, kar spoznamo tako*le: Na krožnik denemo neko« liko kuhajočih se buč in če so to ne razlezejo, ko krož* nik nagnemo, je marmelada napravljena.
Bučna marmelada se jako dobro poda, če ji nama« žemo na krušne rezine, ali pa ž njo nadevamo palačinke.
ec
l_^			—		/ stmmr	
	p ]	IS ANO POLJE	
Tone Knap:
GRADBENIKI, UČITELJI IN ŠOLARJI V PTIČJEM GNEZDU.
i.
KADI LJUBEGA MIRU.
»Tatu, naša lustuvicu si jo žc napravila gnezdo. Pod streho si ga je postavila,« pripoveduje mali Franček, ki je vse dneve prečepel in opazoval lastavieo, ki si jo sta* vila gnezdece. »Pa zakaj si ga sezida tako visoko pod streho in zakaj pusti le majceno luknjico, da komaj /.Ie/e v gnezdo?« — »Ali misliš, da bo postavila gnezdo na dvoriSču, da pride mačka in jo požre? Ni tako neumna, ne. Tam živi v lepem miru in jo nihče no moti.«
Franček hi bil še spraševal, pa oče ni imel časa, da bi mu odgovarjal. Sel je zopet opazovat lastavieo, ki jo fio vedno popravljala zdaj to, zdaj ono, kar ji še ni bilo po volji.
Vso ptice si stavijo gnezda v tak kraj, kjer upajo, da bodo bolj v miru. Seveda jih pri tem vodi tudi drug nagon: po domače rečeno želodce. Oglejmo si malo, kakšne vrste ptičjih gnezd so.
CJnozdo bomo našli vodno na kraju, ki jo središče vsega življenja in delokroga dotične ptico. LustJvica postavi gnezdo pri hiši, najraje okrog hlevov, kjer jo dosti mušic, žužkojedi in črvojedi po drevju, potepuh vrabec zopet okrog hiš, kjer so pač da kaj ukrasti. Mrki roparji, ki prežijo z višin na plen, so skrivajo prav kot srednjeveški klativitozi le po pečinah. Močni so, vid 'majo dobpr, zato jim ni treba postavljati gnezd v ni« ftni; pa tirtli jo tam zanie več hrano. Ravno nasprotno Pa postavljajo gnezdu pri tleh ptiči, ki nimajo dobrih Peroti. Toda, duši je njih gnezdo pruv pri tleh, vendar Ha znajo skriti, da ga ni mogočo zlopu najti. Primerno •svoji obrti stavijo povodne ptice svoja domovanja po Močvirjih mod trsi in ločjem; druge si sezidajo cclc pa* *uče na bregu, da, nekatere celo kur na vodi in bivajo Kot večni mornurji vedno nu ladji.
Vsak si zna pomagati, samo da ima mir prod so* vražniki, in skuša nepoklicanim očem prikriti svoj stan. Kot so delali starši, tako delajo otroci, četudi jih ni nihče učil te umetnosti.
Če opazujemo razna gnezda, bomo takoj zapazili, da jo toliko vrst gnezd, kolikor je ptičjih vrst. Vsak ptiček po svojo poje, pa tudi po svoje zida. Še celo gra* divo rabijo različno. Kar je ptičev, ki gnezdijo na drev« ju, rabijo navadno lo slamo, seno, dračje, protje itd.; za poboljšek in ugodnejše ležišče si pa žc preskrbijo perje ali volneno in svilene kociniec različnih semen in cve* tov, pa tudi z mahom sc zadovoljijo. Središče gnezda jo plitva jamica, kamor samica položi jajčeca. Okrog te jamice napravi stene, jih mehko obloži in skuša gnezdo* ce kelikor mogoče zavarovati proti raznim neprilikam. Niso pa vsi ptiči enako natančni pri zidavi hišo, neka* tori znesejo razno stvari in jih lo za silo zmašijo. Naj* boljši zidarji so pač oni, ki zamašijo gnezda, zgrajena iz raznih bilk, z ilovico, ki jo mešajo s slino. Pa tudi sam mah in razno listje prevlečejo s slino in zlopijo, ali pa še celo napravijo stene iz same sline.
Ptica zgradi gnezdece v glavnem zato, da zavaruje jajčeca in mladi zarod. Zato pa tudi ni več prostora kot ravno za silo. Bolj razvajeni so nekateri, ki si oskrbijo poleg spalnico še salon, obcdnico in celo otroško sobo. Drugi ločijo poletno bivališče od zimskega.
Samica zida in samec nanaša gradivo, tako sc t>la.si pravilo. Toda ni vedno tako. Lahko tudi samec zida in samica znaša. Pri tkalcih pa dola samo samec, samici prepusti le notranjo opremo gnezda. Niso pa pri vseh vrstah samci tako delavni. Večkrat si prilasti možak samo posel čuvaja, ženska pa guru. Če pu živi samec v mnogoženstvu, potem pa se sploh ne pritakne nobene roči. »Jih jo žc dovolj,« si misli in prepusti delo drugim. Kvečjemu, da malo nadzira. Drugače mislijo ptiči, ki zabavajo samico, ki gradi stavbo, s svojimi pesmicami. Popolnoma dovolj sc jim zdi to, češ, saj lajšamo svojim ženkam težko delo z melodijami in poskočnimi koračni* cami, du lažjo delajo.
II.
SOLA.
Ptički, ki se izvalijo iz jajčec, so dvojne vrste. Ne* kateri so popolnoma goli in skoro nič podobni ptčcm, to so goliči ali kilavci. Teh je večina, n. pr.: kanarčki itd. Drugi so pa pokriti s puhom in imajo že podobo svojega rodu ter tudi takoj po izvaljenju sami letajo okrog, kot n. pr. piščančki. S prvimi imajo starši veliko več dela in skrbi. Otročiči si ne morejo nič pomagati in za vse morata samec in samica poskrbeti. Veliko >mata opraviti, dokler so še v gnezdu, pa tudi potem jih šc čaka delo; naučiti morata svoje otroke letanja in prehrane.
Zanimivo je opazovati, kako oče in mati učita svoje malčke. Morda je kdo že opazoval našega hudournika, ki drvi po ulicah s celo čredo učenčkov. Navadno pelje očemčitelj svoj zarod na kak vzvišen kraj. Tam jih po« sadi, sam pa jim nazorno kaže, kako morajo delati. Zdaj zleti visoko v zrak, plava nekaj časa sem in tja pa se zopet hitro spusti navzdol skoro do tal. Nenadoma švig* ne navzgor, pa zopet na desno in levo. Ko jim tako nc* kaj časa razkazuje njih nalogo, morajo sami nastopati, toda vedno le pod njegovim nadzorstvom. Vedno jc zra« ven, jim popravlja napake ter jih spodbuja k vežbanju. Obenem z letanjem sc pa učijo tudi loviti živež v zraku. Z vsemi hkratu leti in lovi muhe, da mali nadobudneži vidijo, kako treba loviti. To se ponavlja dan na dan, dokler niso izučeni, zakaj dobro morajo biti trenirani za svojo obrt, ki jo izvršujejo le v zraku.
Pri boljših letalcih traja šola dalj časa, kot pri slab« ših. Sokol in sokolica učita svoje male lova prav na po« sebon način. Samica ujame plen in rc- dvigne ž njim vi« soko nad mladiče. Ko je ravno nad njimi, spusti plen in mladi sokoliči ga morajo v letu uloviti. Če ga kdo uja« mo, ga stara dva nagradita, če ga pa nihče ne ujame, pa priskoči samec, ki čepi spodaj in ga prestreže. Sedaj ga pa on nese v višavo in spusti. Ta Sola traja toliko časa, da je vsak malih paglavcev izurjen, da med poletom ulovi, kar mu stari spusti.
Doba šolskega pouka je različno dolga. Pri nekatc« rih par tednov, pri drugih več mesecev, pri gotovih ro« parjih pa traja tudi več let, picden so mladiči zmožni, da se sami preživijo, Čim pa starši spoznajo, da so otro« ci polnoletni in da so šolo dovršili, jim takoj dajo spri« čevalo in — slovo. Zapustiti morajo rodni krov hi si sa« mi zgraditi novo bivališče. Včasih stari ne poznajo usmi« Ijenja in kar s silo spodijo in ziricčejo mlade abituri« jente iz svojih stanovanj.
III.
STANOVANJSKA KRIZA,
Vse toži in zdihuje, da ne more dobiti •poštenega stanovanja. Ni čuda, ko je zidava tako draga in še gra* diva je treba dosti. Vse to pa stane denarcev, ki so le bolj redko posejani. Pa še vsak ni zidar. Le zakaj smo tako izbirčni! Poglejmo v naravo, tam bomo videli, kako vse to našo krilate prijatelje malo briga. Vsak je moj* ster, vsak sam inženir, zidar, tesar itd.
Tk, tk, tk. »Aha, žolna si žo teše svojo visoko stav« bo.« — »Pa zakaj visoko stavbo, saj vendar gnezdo ni
tako veliko?« — »Visoko, ker si napravi brlog le visoko na drevju, najraje 15 do 20 metrov visoko. Le redko si poišče pripraven prostor kakih 7 m, od tal.« Res. Dobro sc zavaruje, da je ne more zlepa kak nepridiprav nepri« čakovano obiskati. Kot pravi tesarji in mizarji sc tudi naša žolna ne zadovolji z vsakim lesom. Najraje ima borovec in bukev, le v večji sili in pomanjkanju si po« maga z drugim lesom, n. pr. s hrastom. V Rusiji so pa žolne že drugega mnenja, ker se rade naselijo po ma« cesnih.
Svojo obrt izvršuje brezhibno in solidno. Zbere si prostor, navadno na bolj trhlenem drevesu, ki se da lažje dolbsti, najraje na mestu, kjer sc jc odlomila kak« fna veja. Izprva si zariše zunaj velikost odprtine ter začne vodoravno dolbsti. Dokler jc jamica tele par cen« timetrov globoka, že šc naglo gre, potem pa bolj počasi, ker jc prostor zelo ozek. Toda, ko se prebije malo glob« ljc| in si napravi prostor, potem pa gre kot na stroj. To frčijo treske na vse strani! Če je še drevo trhlo, so trske včasih do 15 cm dolge in 3 cm široke. To pa za takega tesarja že niso šale! Vhod je zelo o-zek in vodoraven, pa le par cm dolg, nato sc pa obrne navzdol. Dno ima ob« liko krogle. Sem zloži žolna prav fine trske, jajčkom za blazino.
Vso to delo opravi v 10—14 dneh. Dela le samica, in sicer samo dopoldne, popoldne pa si išče hrane in počiva.	_____
ZEMLJA NAS PREŽIVI.
Profesor Shantz, član tun er iške znanstvene akademi« jc, jo izračunal, koliko ljudi zamore zemlja prehraniti. Mož računa, da znaša površina suhe zemlje okoli 50 mi« lijonov štirijaških milj, in sicer 22 milijonov štiri jaških milj gozda, 13 milijonov štirijaških milj polj, in 17 mi« lijonov štir. milj puščave. Iz njegovih računov izhaja, da bi mogli še 14 milijonov štir. milj gozda spremeniti v polja. Tudi nekaj puščavskega ozemlja bi z namaka* njem lahko spremenili v rodovitno zemljo. Tako bi zvi« šali površino obdelanih zemljišč na 27 milijonov štiri* jaških milj. Profesor Shantz računa, da bi moglo živeti 320 oseb na štirijaški milji. Zemlja bi lahko prehranila osem milijard ljudi, mejtem ko danes živita na njej ko* maj dve milijardi. Torej nič skrbi, da bi nas bilo preveč Treba tudi pomisliti, da bo do časa, ko bo človeški rod narastcl na osem milijard ljudi, preteklo nekaj sto let — in v tem času bo človeški duh našel nova sredstva, da preskrbi novim rodovom kruha.
INDIJSKI JEZIKI.
»Da bi Indijo, ki jo ljubi, približal Angliji, ki ga je poslala« —• s to namero se je angleški jezikoslovec Jurij Grierson lotil velikanskega dela, da uredi »Pregled indij' skih jezikov«. V enajstih zvezkih so zbrane slovnice 16‘> indijskih jezikov in 554 narečij. Seveda so Grierso* nu pomagali mnogi sotrudniki, toda zbrano gradivo uredil in v enoto ulil je sam. Grierson jc začel svoje de* lo 1. 1873., ko jo na prošnjo Kraljeve azijske akademije v Londonu prvič šel na Angleško, Zadnji zvezek »Prc* gleda« pa je izdal lani.
VELIKIH ODKRITELJEV TRNJEVA POT.
O Krištofu Kolumbu, ki je odkril Ameriko, je zna« no, da so ga slednjič pripeljali kot kaznjenca v verigah v Evropo in da je umrl zapuščen in reven. Tudi portu« galski raziskovalec Alfonso d’ Albuquerque je moral okusiti nehvaležnost sveta. Potem ko je portugalskemu kralju pridobil neizmerne dežele, — med temi Indijo — jo izdahnil v samotni celici samostana v Goa.
Ferdinand Cortes, osvojitelj Mehike, je zavržen končal. Njegovo ime ni ostalo na nobeni številnih de* žel, mest in gora, ki jih jc odkril. Le divje, viharno morje, ob katerega čereh se je razbil čoln njegove sre« če, so Spancj nekaj časa imenovali Cortesov zaliv. Pa še to ime so zbrisali z zemljevidov.
Zelo žalostno je končal Henrik Hudson, eden naj* znamenitejših ipornarjev 17. stoletja. Na njegovi četrti plovbi je neki hudobnež, (Ireen po imenu, skoval zaroto proti njemu. Nesrečnika so s sinom in več bolnimi mor« narji izpostavili v majhnem čolnu — brez hrane in orožja — na morje. In nikoli več jih človeško oko ni videlo. Velikemu odkritelju na čast so imenovali zaliv, ki režo globoko v Kanado, Hudsonov zaliv.
Kakor napeta povest sc bere poročilo o potovanju ladjo »Hansa«, ki so jo Nemci poslali proti severnemu tečaju, da razišče vzhodno obal Grenlandije. Ladja je obtičala v ledu, ki jo je strl in zmlel ko malin. Posadka so jo bila še za časa rešila na led, kjer si je zgradila na velikanski ledeni plošči hišico iz premogovnih kock, in vanjo spravila živež in obleko. Strašni zimski viharji so pa ledeno ploščo kmalu tako okrhali, da je, ki jo po« četkoma obsegala 13 kilometrov, slednjič merila le še par sto korakov v obsegu. Pogumni možje so se na tej plošči spustili proti jugu, potiskajoč ploščo med razpo* kami in kanali v ledu. Osem mesecev so blodili po morju, potem pa srečno pristali na postaji Friedrichstal na južni konici Grenlandije.
Tudi angleški misijonar David Livingston jo moral večkrat pogledati smrti v oči. Nekoč ga jc napadel ra« njen lev, ki ga je tresel »kakor lovski pes zajčka«, mu odtrgal kožo raz glavo in mu vsekal samo v levo ramo enajst ran.
Žival pa je raziskovalcem že tudi rešila življenje. Ko so člani Kanesove ekspedicije ležali smrtno bolni v Reusselaerjevem zalivu, jih jc samo sveže -meso tulnja (morskega psa) rešilo smrti.
V	trudu in boju so veliki raziskovalci odkrivali še neznane dežele. Mnogim med njimi jc bila edino plačilo trnjeva krona.
ZA SMEH.
Nttvorna hiša. — Poštenega mizarja so poklicali, naj pridu popravit omaro. Ko mizar s svojim učencem vsto« pi v sobo, reče gospodinja dekli:
—	Francka, vzemite mojo zlatnino in zaklenite jo v omaro v sosednji sobi.
Mizar se mirno obrne k učcncu, vzame iz žepa uro in verižico ter mu jo da, rekoč:
— Peter, nesi jo domov, zakaj zdi se, da ta hiša ni posebno varna!
Kje je mačka? — Staremu odvetniku se jc po/dc» valo, da njegova služkinja Urša rada kaj pouzma. Ne« koč ji je naročil, naj kupi eno kilo masla za štrukelj. Opoldne prijoče Urša v sobo:
— Gospod, mačka je pojedla maslo.
— Vse?
— Vse, prav vse, ta nesnaga...
— Pojdi in prinesi mi mačko!
— Ne, ne, jo boste pretepli.
— Lo prinesi jo, pa tudi tehtnico iz kuhinje.
Ko mu jo Urša prinesla oboje, je položil mačko na vago, natančno stehtal in vzkliknil:
— Ravno ena kila! To je maslo. Kje je pa mačka?
Vsakdo naj' se drži svojega poklica. — Pred sodniki
stoji magnetizer, ki trdi, da zna z močjo svojih oči uspa« vati ljudi. Obtožen jc sleparstva. Možak se brani:
— Gospodje sodniki, če dovolite, vam takoj doka* žem, da nisem ljudi varal, ampak da svojo umetnost res znam. Pri tej priči vas uspavam.
Predsednik sodišča pa z očetovskim glasom reče:
 Prosim vas, prepustite to skrb svojemu odvetniku.
Čarovnik. — Dva Žida sta bila povabljena na ve* čerjo k bogati rodbini. Izak zmakne z mize srebrno za« jemalko in jo skrije v škornju. Levija to ujezi, ker je sam meril nanjo. Črcz čas se dvigne in držeč drugo src« brno zajemalko v rokah, glasno reče:
   Gospoda moja, pokazati vam hočem čarovnijo,
ki me jo jo naučil slavni rabi Baruh. I o zajemalko vtaknem v svoj škorenj in — ena, dve, tri ze tiči v škornju Izakovem! Gospodar, prosim, prepričajte se!
Družba sc seve ni mogla načuditi, ko je gospodar potegnil izza Izakovega škornja srebrno zajemalko.
Ministrski žepi. — Ko je nekoč francoski kralj I.u« dovik XVIII. predsedoval ministrski seji, je eden izmed ministrov potegnil iz žepa tobačnico in jo razmišljcn položil na mizo. Ker sc to ne spodobi, ga jc kralj uža« ljeno pogledal. Raztreseni minister pa potegne še nosno ruto iz žepa in jo položi zraven tobačnice. To jc kralju žo preveč, zato s strogim glasom pravi.
  Gospod minister, čc bo šlo tako naprej, boste iz«
praznili vse žepe!
Selo zdaj je minister opazil, kaj jc napravil. Pa se ni zmedel, maivoč hladnokrvno odgovoril:
  Veličastvo, za ministra jc zmiraj boljše, čo si
žepe prazni mesto da bi jih polnil.
Ta odgovor je bil kralju tako všeč, da se je prisrčno zasmejal.
Zamorska. — V zamorski državi Liberiji: pride tujec in vpraša, videč, da ministri hodijo po mestu v parih:
  Zakaj pa hodijo vaši ministri vedno po dva in dva?
—	Eden zna pisati, drugi brati.
Odgovorni urednik dr. Engelbert Besednjak. Tiskala Katoliška tiskarna v Gorici. (Za tiskarno odgovoren Ludovik Špacapan.)
U G ANKE.
Urednik Peter Butkovič — Domen. Sgonico, P. Prosecco (Prov. Trieste).
1. POMNICA.
(France. — Šteje 4 točke.)
Pogorje, spoved, gospod, narod, blisk, hlače, kita, pristan, pokalica.
Dve zaporedni črki iz vsake besede dasta naslov koristne knjige.
2. NA TRGU.
(Štefan. — Šteje 5 točk.)
Dve kmetici sta na trgu prodajali jagode. Prva jim jo nastavila zelo visoko ceno in je vse jagode prodala. Druga pa jih je zastonj ponujala in jih ni mogla oddati. Kako je bilo to mogoče?
3.	ČRKOVNICA.
(—zl—. Šteje 7 točk.)
				
	1		2	
				
	3		4	
Postavi v kvadrate črke: a, a, a, n, a, a, b, d, f, i, j, k, k, I, o, r, r, r, r, s, s, t, z, da dobiš besede: 1—2 vodna žival; 1—3 vzdržuje svet; 3—4 dolina; 4—2 zdravilo. Prav postavljene je ostale črke ti dajo besede v vodo« ravnih in treh navpičnih vrstah.
4.	VREMENSKA UGANKA ZA AVGUST.
(A. D. — Šteje 12 točk.)
Č 3 — d 5 ž — o — 7, 19, 3, 23, 5, 4 — 2 o 8, 21 — 6, 5 -20, 2, 3 — o 7, 23. 9, 13, 5 jo — 19 — 2, 17, 16, 23, 2, 11, 18, 6 ih — č 5 1 1 jih — 7, 10 h 3 — 13 o 11, 5.
5. MREŽA.
(A. D. —• Šteje 10 točk.)
JU Ul.
'immr
6. ZVEZDA.
(B. J. — Šteje 12 točk.)
Na prozoren papir nariši te like in sestavi iz njih šesterožarno zvezdo!
Rešitev ugank v 3. številki „Družine“.
1. Zanka.
SREDI MALE AZIJE JE OKKA A.
2. I s t o p i s n i c a.
NI N KS RK ČE BREZ SR EC: h!. .
3. Pri studencu.
Jemlješ črke brez pik, z eno piko, z dvema itd.; dobiš:
VODA PREZDRAVA PIJAČA. 4. Križaniča.
1	a	g	u	n	a	■	t	u	r	i	a	k
0	■	■	n	e	•	■	■	P	i	■	■	r
n	■	k	a	v	a	■	k	0	s	t	■	a
č	e	r	■	a	1	t	a	r	■	r	0	v
e	n	a	k	m	b	i	e	■	K	0	b	a
k	■	P	0	i	a	■	a	r	a	n	■	r
■	■	■	r	e	■	■	■	u	b	■	■	■
k	■	r	e	k	a	■	0	s	a	t	■	m
0	t	e	c	■	1	i	ni	■	n	e	b	0
r	e	P	■	a	K	r	a	s	■	t	i	t
i	■	a	n	k	a	■	r	i	b	a	■	i
t	■	■		»	■	■	■	t	0	■	■	k
0	d	0 1 1		i	n	■	k	0	r	u	Z	a
5. Zvezd a.
Odbiraš črke (desne) na zunanjih kotih (potem lc« ve) in na isti način še v notranjih kotih. Dobiš:
NE BODI OŠABEN NA SVOJ TALENT.