Spomladi 1915 je avstrijska oblast zapore izpraznila, leta 1919 pa jih je Kraljevina Italija zopet odprla. Med vojnama, v obdobju fašizma, so koprski zapori s statusom preiskovalnega in kazenskega zapora sprejemali vse več političnih zapornikov, Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine, pa tudi istrskih italijanskih protifašistov.
Med drugo svetovno vojno, ko je Italija okupirala del Slovenije in med letoma 1941 in 1943 uvedla Ljubljansko pokrajino, so v koprske zapore prihajali številni politični preganjanci s tega prostora. Pred drugo vojno so ženski oddelek v Kopru ukinili, kmalu po letu 1941 pa so ga znova obnovili in tam so bile zaprte številne obsojenke iz Ljubljanske pokrajine, ki so bile zaslišane in obsojene pred italijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani. Tako ženske kot moški iz Ljubljanske pokrajine so šli skozi v zapore v Kopru, od tam pa v številne zapore in taborišča po vsej Italiji. O tem nam pričajo številni dokumenti italijanskega vojaškega vojnega sodišča 2. armade, na podlagi teh pa lahko spremljamo usode slovenskih političnih zapornikov, katerih pot je potekala iz zapora v Ljubljani v Koper in pa naprej, v zapore v Castelfranco Emilia, Parma, Benetke, Perugia, Pisa, Firence, Fossombrone, Arezzo, Voltera, Aleksandrija, če naštejemo le nekatere med številnimi, ki so delovali po vsej Italiji. Italijansko vojaško sodišče, ki je imelo sedež v Ljubljani, je delovalo od konca leta 1941 do kapitulacije Italije (8. 9. 1943) in v tem obdobju izreklo 83 smrtnih kazni, 412 obsodb na dosmrtno ječo, 3082 oseb pa je bilo obsojenih na ječo (tudi do 30 let).'
O koprskih zaporih je v arhivih v Kopru in Ljubljani bolj malo podatkov, tako da števila zapornikov, ki so šli skozi Koper, ni mogoče določiti. Te podatke bo treba zbrati v italijanskih arhivih, v Trstu in Rimu.
Skozi koprske zapore so šli tudi osumljenci iz odmevnih procesov, kot so bih proces proti mare-žanskim upornikom (1921), pa prvi (1930) in drugi (1941) tržaški proces. Med drugo svetovno vojno so sem zaprli veliko protifašistično usmerjenih oseb, pripadnikov OF in pripadnikov partizanskih enot.
Po koncu druge svetovne vojne, leta 1945, so v koprske zapore za krajši čas pripeljali nemške vojne ujetnike, od leta 1946 pa so se tu nahajali mizarska in mehanična delavnica, predilnica ter sedeži raznih organizacij in manjših podjetij.
Pomanjkanje arhivskih virov je avtorica zapolnila s pričevanji nekdanjih zapornikov koprskih zaporov. Ta pričevanja so v Pokrajinskem muzeju v Kopru zbirali, da bi nekoč napisali zgodbo o zaporih.
Tako so v drugem delu knjižice objavljeni zapisi ljudi (kar 18 jih je), ki so bih v obdobju 1929-1944 zaprti v Kopru. Vsako pričevanje je opremljeno z
Več o tem piše Tone 1'erenc v knjigi Fašisti Im^ krinke. Maribor : Založba Obzorja, 1987, str. 55-58.
osnovnimi podatki o zaporniku, naveden je vzrok za aretacijo in zapor ter čas, ki ga je posameznik preživel v zaporu. Pričevanja pomagajo ustvariti sliko o delovanju zaporov, tu pa so navedeni tudi podatki o sami stavbi in prostorih, o bivalnih razmerah, prehrani, zasliševanjih, mučenjih. Izvemo lahko, da so bih tu zaprti tudi trije, ki so bih v prvem tržaškem procesu leta 1930 obsojeni na smrt in potem ustreljeni na Bazovici.
Tretji del publikacije pa prinaša literarno pripoved Cirila Kosmača z naslovom »Velika nedelja«, ki jo je Kosmač objavil leta 1933 v glasilu Istra. To je bilo glasilo Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, izhajalo pa je v Zagrebu.
V njej z Vladimirjem, še ne 18 let starim fantom iz Tolmina, doživljamo koprske zapore, zaslišanja, mučenje, bedo, lakoto, mokro samico, skratka vse stiske političnih zapornikov, ki so bih zaprti v Kopru.
Izdaja knjižice o koprskih zaporih je imela velik odziv, saj so tovrstni zapisi, povezani z lokalno zgodovino, za številne zanimivi in potrebni. Knjiga je napisana v slovenskem in italijanskem jeziku, s fotografijami pa pomaga bralcu ustvariti podobo o tem kompleksu, tako da ga lahko tako umesti v prostor, kjer je deloval.
Metka Gombač
20 éves a Szlovén-magyar nemzetközi levéltâri kutatötäbor : nemzetközi konferencia : Szent-gotthärd, 2010. szeptember 24. = 20 let delovanja Slovensko-madžarskega mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora : mednarodna konferenca : Monošter, 24. september 2010. Szombathely : Vas Megyei Levéltâr kiadvânya, 2010, 158 strani
Nepretrgano dvajsetietno delovanje kakega tabora je zelo dolga doba, tudi hvale in častivredna. Spodobi se, da je jubilej tudi primerno zaznamovan. Tako je v Pokrajinskem arhivu Maribor, Arhivu Železne županije v Sombotelu in Arhivu županije Zala v Zala-egerszegu nastala ideja, da bi ob 20. obletnici tabora organizirah dvodnevno konferenco z referati, ki bodo obravnavah tematiko ter pomen arhivskih taborov. Konferenca je potekala meseca 2010. Zbornik z referati konference je izšel nekaj mesecev kasneje.
V uvodnem delu zbornika so pozdravni nagovori treh pomembnih funkcionarjev, ki so bih v preteklosti tudi neposredno povezani s tabori: dr. Lâszlô Göncz, poslanec madžarske narodne skupnosti v slovenskem parlamentu, Imre Pacsonyi, predsednik odbora za šolstvo in kulturo pri skupščini županije Zala, ter Lâszlô Majthényi, podpredsednik skupščine Železne županije.
Osrednji del zbornika, tudi najpomembnejši del, obsega devet referatov.
Dr. Andrâs Székely Bertalan (sociolog kulture ter raziskovalec manjšinskih vprašanj, Ministrstvo za javno upravo in pravosodje Budimpešta) je v referatu z naslovom Slovensko-madzçirski odnosi po tranziciji, s posebnim oštrom na narodnosti podrobno obdelal odnose med državama od začetka 70. let prejšnjega stoletja.
Dr. Lâszlô Göncz je svoja razmišljanja strnil v referat z naslovom Misli o delu in vrednotah slovensko-madžarskega mednarodnega raziskovalnega tabora z 20-lelno preteklostjo. Posebno pozornost je namenil strokovnjakom tabora, ki so tabor takorekoč šteli tudi za svojo srčno zadevo. Veliko vrednost tabora Göncz vidi predvsem v tem, da se je med udeleženci začel oblikovati objektivnejši pogled na nekatere zgodovinske dogodke. Pri tem ima v mislili predvsem »Triatlon«.
Dr. Lâszlô Németli Sândor (arhivski svetovalec, Državni arhiv Madžarske) je v svojem prispevku Zgodovina iz »ž^dje perspektive« odroma strokovni (arhivski) prispevek arhivskih raziskovalnih taborov opisal pomembnost taborov ter nanizal vrsto različnih dokumentov, ki so bih najdeni na taborili. Med drugim je opazil tudi to, da je v zadnjem času v madžarskih arhivih več prizadevanj, da bi poleg dokumentov javnopravnih oseb prevzemali tudi dokumente posameznikov, ki prikazujejo prizorišča oz. zgodovino "malega" človeka.
Dr. Peter Pavel Klasinc (znanstveni in arhivski svetnik, predstojnik Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti Univerze v Mariboru) se je v prispevku Mednarodni arhivski raziskovalni tabor 1991-2010 razpisal o samih začetkih oz. prvih letih taborov ter o težavah, ki so jih imeli organizatorji. Iz prispevka izvemo, koliko truda je bilo potrebnega, da je tabor danes na taki ravni, na kakršni je.
Sledi referat Gordane Sovegeš Lipovšek (višja ar-liivistka, Pokrajinski arhiv Maribor). Prispevek z naslovom I 'ojna kol usoda, dopisovanje med zçiksncema iz Molvarjevcev v času 1. svetovne vojne predstavlja več kot 400 pisem, ki so bila najdena v sklopu 9. mednarodnega arhivskega tabora leta 1999 in sta si jih med 1. svetovno vojno pisala zakonca Janko. Obdelana so le pisma soproga, Zsigmonda Janka, ki je 1. svetovno vojno preživel na različnih frontah na prvi bojni črti ter tudi v bolnišnici.
Adriân Donât Takâcs (profesor madžarskega jezika in zgodovine, Dvojezična osnovna šola Jözsefa Kossicsa, Gornji Senik) v prispevku Arhiv in šola oziroma lokalnozgodovinski in izobraževalni vidiki slovensko-madžarskega mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora opisuje izkušnje, ki jih je pridobil na enem od taborov, na katerem je bil vodnik udeležencev, ter kako je mogoče te izkušnje uporabiti tudi pri učenju lokalne zgodovine v osnovnih šolah.
Majda Anders (profesorica zgodovine, Gimnazija Murska Sobota) s svojimi dijaki na taboru sodeluje že tri leta. V referatu Sodelovanje dijakov soboške gimnazije na mednarodnem arhivskem raziskovalnem labont se je dotaknila osebne pridobitve dijakov (izbira dijakov — udeležencev tabora, motiv za čezmejno sodelovanje, izzivi terenskega dela, njihova refleksija).
Zadnja dva referata obravnavata vprašanji, s katerim se organizatorji tabora srečujejo že nekaj let in predstavljata trd oreh: ah spremeniti določene zadeve ah ostati pri ustaljenih navadah? Ugotovitve vseh so, da je potrebno dati taboru po dvajsetih letih delovanja novo vsebino, novo težo in morda tudi spremenjeno logiko delovanja. To ugotavlja tudi dr. Slavica Tovšak (profesorica zgodovine in geografije) v svojem prispevku Mednarodni arhivski raziskovalni labor - kako naprej? V referatu je nanizala tudi vrsto novih predlogov in idej, o katerih je treba razmisliti in jih tudi uporabiti v tretjem desetletju taborov. Podobno razmišlja tudi dr. Zoltân Paksy (arhivski svetovalec, Arhiv županije Zala) v prispevku Misli o prihodnosti slovensko-madzçirskega mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora - ^tmisli načrtovalca tabora.
Tretji del zbornika prestavljajo doživljajska poročila oz. spomini nekdanjih udeležencev tabora. Na sami konferenci se je več nekdanjih udeležencev tabora spominjalo dni, preživetih na taboru, ter pojasnilo, kako je sam tabor vplival na izbiro študija marsikaterega udeleženca ter kako danes, ko so že odrasli,
uporabljajo izkušnje, ki so si jili pridobili na taboru. V zborniku sta objavljena le dva prispevka, hi sicer Annamârie Kulcsâr (Nacionalna razvojna agencija Budimpešta) z naslovom Spomini hi doživetja s slo-vensko-madžarskega mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora ter Alexandre Soös (študentka, Univerza Pannon Veszprém), ki ima naslov Takšnih izkušenj v šoh ne moreš biti deležen — mozaiki s slovensko-madžarskega mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora.
Na koncu zbornika so objavljene še fotografije s konference, priložena sta tudi zemljevid ter seznam krajev, v katerih je tabor potekal.
Fotografije s posameznih taborov so objavljene tudi pri posameznih prispevkih v celotnem zborniku.
Velika vrednost zbornika pa je predvsem v tem, da so povzetki vseh referatov prevedeni v slovenski oz. madžarski jezik. Prispevka dr. Slavice Tovšak hi dr. Zoltâna Paksya sta prevedena v celoti, hi sicer zato, da bi organizatorji iz vseh treh arhivov dobili vpogled v nove ideje, ki sta jih nanizala dr. Tovšakova hi dr. Paksy.
Iz izkušenj pa je mogoče reči, da ni bojazni, da bi mednarodni arhivski raziskovalni tabori izgubili vrednosti ah se celo končali. Zato lahko čez deset let, ob 30. obletnici tabora, pričakujemo nov zbornik z novimi dognanji hi izkušnjami.
Gordana Söveges Upovkk
Jože Mlinaric: Gradivo za zgodovino Maribora, XXXV. zv., Evangeličanska postojanka pri gradu Betnava pri Mariboru 1589-1602, II. Maribor : Pokrajinski arhiv, 2010, 178 strani
Neutrudni akademik dr. Jože Mlinaric je v preteklem letu pripravil že XXXV. zvezek Gradiva za zgodovino Maribora (GZM), ki tokrat nosi naslov Evangeličanska postojanka pri Mariboru 1589—1602, II. Rimska dve na koncu naslova pomeni, da gre za nadaljevanje tematike iz prejšnjega zvezka, obenem pa gre sklepati, da mu bo v prihodnosti morda sledil še kakšen, saj vsi viri iz spodaj omenjenih arhivskih kartonov tudi v najnovejšem zvezku še niso objavljeni.
Pri tem je treba opozoriti, da je naslov zvezka, malce zavajajoč, čeprav nenamerno, saj gre za letnici najstarejšega hi najmlajšega v zvezku objavljenega vira. Postojanka je bila namreč uničena 8. januarja 1600,1 medtem ko je lokalna evangeličanska skupnost,
StLA, Landschaftliches Archiv, Antiquum, XI: Reformationsakten, örtliche Reihe, Schuber (Sch.) 51 : Windenau
-
jenikom, 9. januar 1600.
ki se je poimenovala kot dravskopoljski okraj augs-burške veroizpovedi, delovala do leta 1602, ko je prišlo do njegove samoukinitve.
Objavljene vire v originalu hrani Štajerski dežehii arhiv v Gradcu, v fondu Stari dežehii arhiv (Landschaftliches Archiv, Antiquum) hi sicer v skupini dokumentov za obdobje reformacije (XI: Refonna-tionsakten), v dveh arhivskih kartonih (Schuber 51— 52) za Betnavo (Windenau), v krajevni seriji (örtliche Reihe) omenjenih dokumentov. Fotokopije slednjih medtem, v fondu Gospoščina Betnava pri Mariboru, hrani tudi Pokrajinski arhiv Maribor.
XXXV. zvezek GZM obsega 178 strani in je razdeljen na dva sklopa. V prvem, glavnem, so trans-hteracije virov, ki so sicer objavljeni kronološko, vendar ne natančneje, kot po letih. Drugi sklop medtem predstavljajo priloge, fotokopije izbranih virov, dveh tudi v celoti. Objavljene vire lahko v grobem razdelimo na dve skupini, podobno kot že v predhodnem zvezku. Prvo skupino predstavlja korespondenca, zlasti med deželo ter evangeličansko skupnostjo v Mariboru hi na Dravskem polju, kot tudi korespondenca znotraj le-te, medtem ko druga skupina združuje vire, ki so bolj strogo finančne hi gospodarske narave. Mednje sodijo potrdila o prejetih hi izstavljenih plačilih ter opravljenih delili na postojanki, nakazila zanjo, obračuni za njen vinograd hi podobno, vse tako ah drugače sodeče k betnavski obračunski knjigi objavljeni v XXXIV. zvezku GZM.