in Nam otrokom, ki smo zrasli v velikem mestu, je bil velik praznik vsak četrtek dopoldne, ko so se po široki ulicii vračali vojaki z vežbanja. Stopali so po taktu vesele koračnice, ki je radostno pospeševal bitje naših razburjenih mladih src. Veliki vojaški boben je vozil majhen konjiček, ki je bil predmet naše največje pozornosti in ljubezni. Ko smo se šli konje, je bila največja čast in tudi največja kariera za vsakega, če je bil vojaški konjiček, ki vleče boben. In tudi še v poznejših Ietih, ko smo že odrasli otroškim igram, nas je prevzemala neka posebna nežnost, kadar smo se spomnili malega, potrpežljivega ponija. Živeli smo v mestu z vojaško posadko, in vendar je vsak vojak na ulici zbujal našo pozornost. Danes prihaja vsaka vas v stike z vojaštvom, in današnji kmetiški otroci vedo več o vojakih, kot smo pa pred leti vedeli mi v mestu. In če so vse nitke njihovih sanj zvezane z vojaštvom, je to le zato, ker resničnost sama podpira njih domišljijo in jo bogato oživlja. Naša vas leži uro hoda od mesta, a vkljub temu so vaški otroci malo vedeli o mestu in o življenju v mestu. Samo časih ob sobotah so jih matere jemale s seboj na trg, in tako so poznali v mestu le one ulice, po katerih so hodili in potem široke trge. O mestu so vedeli malo, jako malo. Toda navadili so se srečnega občutka, da morejo hoditi v praznični obleki, navadili so se tega prazničnega občutka, ki jim ni dal notri v gostih gručah Ijudstva, da bi pozabili sami sebe, in vračali so se, kakor običajno, iz mesta ter nosili s seboj zopet nekaj preprostih dojmov. Če so ugledali vojaka, so se gotovo ozirali za njim. Vojna pa jim ni dala več dojmov, več poznanja vojaškega življenja, nego vse mesto. In pri tem jim ni niti teba utrudljive hoje v mesto. Prileti popoldne iz šole in glej, v dolgih vrstah prihajajo vojaki iz mesta na vežbo. Koraki njihovih vojaških črevljev preglašajo lačne želodčke. Otro^ci ne razmršljajo dosti, temveč derejo s knjigami pod pazduho za njimi in postavljajo es okolo njih v majhnih gručah. In poleg tegai se ob tej priliki uče — nemški. Ko bi jim v šoli obljubljali nebeško kraljestvo za nemški prevod besede »kruh«, vam ga ne povedo. Toda »haptaht«, »rehcšav« in druga vojaška povelja znajo vsa in jih tudi dobro razumejo. Oči jim žare, lica gore. Daleč tja za vas spremljajo vojake. In ti so tuji vojaki, nepoznani. Jeseni so odšli odtod znani vojaki, njihovi očette, strici in bratje. Smeli so si natikati; njihove čepice nai glavo m smeli so si celo pripasati njihove bajonete. Prej so se motali po njihovih sanjah vse drugi junaki, razbojniki, vitezi in indijanski poglavarji, tedaj pa so posadili na najvišje mesto v svojih sanjah svoje lastne očete in brate. Oni, ki ni itnel očeta vojaka, se jim je zdel vreden obžalovanja. In čimbolj so jokale matere in vile roke, tembolj so se jim pletle njihove sanje okolo njihovih očetov. In s kakim veseljem so potem prinašali zelenja) in cvetja na vozove, ki so se na njih vojaki odpeljali iz vasi. S kakim ponosom so potem gledali za njimi. Tudi njihov okus je v znamenju vojne. Kot posledice žepnih eksekucij leže v mojem učiteljskem predalu: izstreljeni patroni, slike vojakov, izrezki ilustriranih časopisnih prilog. Pri vojakih na slikah so beležke, kakor na primer: »To je Francelj« itd. Otroška domišljija vidi povsod znana lica in za to, da je na sliki njihov oče ali brat, bi stavili brez obotavljanja svojo glavo. Otroci! imajo tudi zveze s strelskimi z.akopi. Dogaja se, da pride učenček v šolo in nima peresnikai. Joka se in se opravičuje: * — Pisal sem včeraj očetu, pa sem pozabil peresnik na mizi. Pišejo očetom dopisnice. Misliti si je treba, kako sede naslonjeni na rožnobarvno dopisnico ter s trudom in težavo rišejo po njej okorne črke. Dogaja se tudi, da napravijo »packo« in potem z jezikom i>oližejo tak črni pečat. Toda to, kar bi bilo greh v zvezku, je očetu v strel, skem zakopu ljubo kot Sipomin na ljubega otroka domai Ko opoldne prihajajo iz šole, srečavajo pismonošo. Drugače prihiaija k njim samo parkrat v letu. — Kdo se je pa vendar spomnil nas? — stal vselej povpraševala oče ali mati in stai začudeno obračala pismo v roki. To- da danes pa mati1 nič ne vprašuje, kdo se je spomnil, saj dobro ve, da se je spomnil oni, ki misli ona nanj vsako sekundo. Zeljno sega po dopisnici in hitro prebira vrstice z očmj. Otroci vedo, kako veselje napraivlja doma taka dopisnica. Sami povprašujejo pismonošo, ali ni nič prišlo zanje. Pismonoša jim daje ražnobarvne dopisnice, barve nežnosti in ljubezni. Na takih rožnobarvnih dopisnicah čestokrat sporoča mož, da je ranjen. Otroci večkrat čitajo materi te ljube rožnobarvne dopisnice, toda glas, s katerim čitajp: »Ranjen sem«, je tako nedolžen in tako brezskrben, kakor tedaj, ko čitajo v berilu, da je »koni največja štirinogata žival«. Mati zajoče, oni pa so popolnoma mirni1. Če pa zajokajo z njo vred, jokajo le zato, ker jim je neprijetno in težko, ker joka mati. Pri tem pa ne mislijo na svojegai očeta kot trpina, daleč od doma in domače ljubezni, temveč kot velikega junaka, obsejanega s sijajem vojne slave. Kako življenje se zgradi na temi temelju sanj in sijaja? A. T. v »Pravu Lidu«.