Šte-v. X. "V Xaj-u."telja.33.i, 10. jan.-a.-va,rja 1890. Hietnilc III. Sporazumljenje. Sporazumljenje žele v Avstriji, da, v Avstro-Ogerski vsi narodi ker so v celotah lojalni in vedo, da le na pod-slavi popolnega sporazumljenja bo cesarstvo močno na zunaj in krepko se razvijalo na znotraj. Ali gospodovalne frakcije in stranke nekaterih narodov so na ozko-srčnih, sebičnih in krivih stališčih, in te so zakrivile, da tudi najboljše vlade ne morejo izvrševati svojega posla v pravem zmislu sporazumljenja. Strankarski interesi so malenkostni, a se poudarjajo tako intenzivno in krepko, da konečno pozabijo narodi, njih zastopniki in vsako-dobne vlade na prava državna stališča. Vsled tega nismo dospeli doslej do dragega, kakor samo do krpanja z raznimi naredbami in do začasnega pomirjenja v tej ali oni deželi, pri teh ali onih konečno jako kratkovidnih in sebičnih strankah. Dokler se državniki ne pospnejo zares nad stranke ter ukrenejo v velikem stilu kaj s pravega stališča, tudi ne pride do zaresnega sporazumljenja. Na pravih stališčih pa ne bodo razni zastopniki države in narodov nikdar, ako ne bodo snovali svojih reformatorskih načrtov s stališča zadač, ki jih ima Avstro-Ogerska nasproti zunanjim državam in lastnim narodom. Niti jedne važne točke ni možno postaviti prav, še manj pa rešiti jo, ako se ne pošteva Avstro-Ogerska s stališča zadač, ki jih ima v resnici na zunaj in znotraj. Glede na to, da so se začela sedaj nekaka posvetovanja z izbranimi zastopniki nemške in češke narodnosti iz češkega kraljestva, in glede na to, da utegne biti ta novoletni korak v Avstriji začetek drugim korakom, torej vpliven na osodo ne samo obeh narodnostij češkega kraljestva, ampak tudi vseh drugih narodov, potem pa v doslednosti tudi skupnega cesarstva, je vredno in potrebno, da razkrijemo nekoliko vezij, katere je treba pač poštevati pri tako važnih pogajanjih. To se nam zdi toliko potrebniše, ker hočejo tudi slovenski zastopniki na namerjanem svojem shodu utrjevati svoj program. V ta namen spregovorimo v glavnih potezah o zadači Avstro-Ogerske, o posvetovanju s Cehi in Nemci češkega kra- ljestva, o narodni avtonomiji in skupinah s stališča zgodovinskega prava ter naposled o slovenskem programu. Zadača Avstro-Ogerske. Kako glavno nalogo da ima izvrševati Avstro-Ogerska kakor velika država sredi Evrope, obkoljena od narodnostnih drugih držav, je razvidno iz jedne negativne in jednako jedne pozitivne določbe. Negativni znak o zadači našega celokupnega cesarstva nam razkrivajo avstrijsk> državniki sami. Ko se je pričelo pogajanje za Hohemvartovega ministerstva med Cehi in Nemci v češkem kraljestvu, in ko so bili že pri tem, da bi dobili veljavo tako imenovani fundamentalni členi, pretrgalo se je nakrat vse, ministerstvo Hohenwartovo je zginilo, in nastopila je vlada popolnoma drugačne barve. Beustovi spomini nam razpravljajo tudi ta zgodovinski čin; iz tega je razvidno, da je bila zunanja država, ki je želela take spremembe. Stvari so državnikom in tudi zrelšim zastopnikom raznih narodov v spominu in dobro znane. Ko je 17. decembra 1889 grof Taaffe v državnem zboru odgovarjal na interpelacijo zastran češkega zgodovinskega prava, oziroma koronanja s češko korono, poudarjal je, ne da bi zanikaval pravo do tega, da sedaj niso internacijonalne razmere ugodne za take težnje. Glede na sedaj pričeta posvetovanja zastopnikov češke in nemške narodnosti v češkem kraljestvu pa so prijavili časopisi nekak pogovor, ki ga je imel dr. Rieger. Ta je neki izrazil slutnjo, da morda Prusija želi sedanja pogajanja ali pomirjenje v mišljenem kraljestvu. Iz raznoterih in večkratnih izjav od strani zunanjega avstro-ogerskega ministerstva v delegacijah, o raznih ukrepih tega ministerstva, potem iz izjav osrednjih vlad tostran in onstran Litave sledi neoporečno dejstvo, da Avstro-Ogerska, torej velika država ali velevlast, pošteva glede na notranje uredbe tudi mednarodno politiko, odnošenja l k zunanjim državam. Videti je, da na Primorskem po-števajo celo odnošenja k Italiji, dasi so tu Italijani in Furlani v manjšini, kakor Nemci v češkem kraljestvu. Vidi pa se zlasti glede na Čehe češkega kraljestva, da avstrijski državniki ne poštevajo uredb v tem kraljestvu toliko iz zgolj politiških ali mednarodnogospodarskih razlogov, kolikor iz narodnih ali v pravem pomenu besede mednarodnih, ne pa meddržavnih interesov. Na Češkem se niso uvedli fundamentalni členi in se ni izvršilo venčanje češkega kralja jedino zaradi tega, ker Nemci češkega kraljestva niso še zadovoljni s tem, in ker imajo ti Nemci moralno oporo od zunaj, s katero, kakor se vidi, računijo tudi naši državniki. Ako pa je pred vsem narodno vprašanje, zaradi katerega poštevajo avstrijski državniki zunanja odnošenja, je pač jasno, da se to poštevanje ne vrši in ne more vršiti jedino v pogledu na jedno ali kakoršno si bodi zunanjo narodnostno državo, katera kot taka vidi sorodne narodnosti v naši državi s svojo glavno narodnostjo. Avstro-Ogerska ima za svoje podanike razne narodnosti, ki so v sorodu z narodi zunanjih držav, in zato morajo avstro-ogerski državniki v doslednosti svojega principa poštevati odnošenja k zunanjim državam jednakomerno, kakor zahteva to interes našega cesarstva. Pred vsem so v Avstro-Ogerski poleg Nemcev poštevati i tudi Slovani, kateri so v večini vsega prebivalstva in pred vsem v večini nasproti Nemcem. Ako raznašajo glasove, da bi bil potreben sporazum Nemcev in Čehov na češkem zastran zunanjih zvez, je odgovarjati, da tako omejeno sporazumljenje je samo jeden del sprave; ako je taka potreba na Češkem, je jednaka, vsaj jednaka potreba tudi drugod, in ako žele zunanji sovetovalci in zavezniki naši skupni državi dobro, morajo dosledno želeti, da se sprava završi povsod in med vsemi narodi in njih odlomki v cesarstvu. Drugače bi morali tudi avstrijski državniki misliti, da so zunanji nasveti, zunanje želje pristranske, ki se ne zlagajo z interesi naše celokupne države. Ravno ta točka pa kaže, da ideal avstro-ogerskih interesov v pogledu na zunanja odnošenja ni in ne more biti v tem, da bi naša država na zunaj ugajala jednim narodnostim državam, drugim pa ne; ideal avstro-oger-skili interesov, torej Avstro-Ogerske kot take je temveč dosezati s tako naredbo na znotraj, da bi vsaka zunanja država, prebivalci katere imajo sorodne narodne odlomke v naši državi, rekli in morali reči, da ti z njimi sorodni narodi in narodni odlomki so urejeni na popolno lastno zadovoljnost zunanjih soplemenikov. Ko bi videli zunanji soplemeniki avstro-ogerskih narodnostij, da se te narodnosti svobodno gibljejo glede na razvoj narodnih svojstev in narodnega jezika, bi sledilo iz tega dvoje: zunanji soplemeniki bi bili zadovoljni z narodnega ali soplemen-skega stališča ter bi ne imeli ničesar ¡očitati naši državi; zunanje države pa bi tudi ne imele z istega narodnega in narodnostnega stališča nikakega povoda vtikati se v notranje avstro-ogerske zadeve ali vplivati na predruga-čenje uredb med pojedinimi narodi v naši državi. Avstro-Ogerske bi pri takem notranjem položenju ne mogle ni-kake zunanje države nadlegovati zastran njenih narodov; v narodnem pogledu bi bila nedotakljiva in bi imela ona moralno oporo v drugih državah, ki nimajo čisto nič so-plemenskih narodov v Avstro-Ogerski; kedar koli bi hotele soseske države našemu cesarstvu žugati ali škodovati zastran soplemenskih narodnostij. Avstro-Ogerska bi potem ne imela več poštevati mednarodnih, ampak jedino še meddržavne in medekonomsk« interese z drugimi, in celo zaveznimi državami. Politiški interesi bi torej še ostajali nasproti zunanjim državam, ker taki interesi in vsled tega tudi soglasja ali nasprotja so vedno med pojedinimi državami. Ali ti politiški interesi bi imeli zopet svoje največe branitelje in zaščitnike v avstro-ogerskih narodih samih. Kajti ni nikake dvombe, da avstro -ogerski narodi, ki bi bili zavarovani v razvoju svoje narodnosti in svojega jezika, vsak za se, bi se utrdili, okrepili ter povečali v sebi prek in prek patrijotizem, pa tudi razvili največo moč v obrambo državnih in s temi svojih lastnih narodnih interesov. Ideal položenja naše celokupne države na zunaj je po vsem takem zavisen od rešitve narodnostnega vprašanja na znotraj. Tu ne bomo ponavljali strankarskih interesov raznih frakcij in celo gospodovalnih narodnostij. Od te strani ne morejo priti prava načela za povoljno rešitev narodnostnega vprašanja ali, kar je konečno jedno in isto, konečne uredbe razmer naroda nasproti narodu v cesarstvu. Poznamo tudi dobro nemško liberalno stranko, katera bi še vedno rada dala skupni državi nemški značaj, dasi začasno podpira težnje madjarske liberalne frakcije. Tudi nam ni neznan program nemških nacijonalcev ki so še te dni v svojem dunajskem glasilu ponavljali in z nova tiskali svoj program. Ta program je za izobčenje Galicije in Dalmacije iz državnega zbora, ker zahteva, da bi se dal, oziroma ostal nemški značaj vsem deželam, ki so spadale k nekdanjemu nemškemu bundu. Vsled tega ta program perhoreskuje nasproti liberalni nemški stranki kakoršno si bodi delitev češkega kraljestva, ker hoče, da bi se češko kraljestvo ponemčilo popolnoma. Ta program po-vdarja zgodovino, češ, da Nemci so osnovali Avstrijo, dasi je bila od začetka ista sestavljena iz dežel, v katerih je bila večina slovanskega prebivalstva, še v ve'i meri nego dandanes, in dasi so Češka, Ogerska in naposled Galicija še le zasnovale pravi temelj sedanji velevlastni moči naše monarhije. Nočemo tudi kazati nato, da so si nemške frakcije v nasprotju, ako zahtevajo na Češkem razkrojitev brez zgodovinske podstave, in z druge strani, kjer njim ugaja, se postavljajo na zgodovinsko, čeravno do korenine neosnovano, popolnoma napačno stališče. Mi tudi ne naglašamo, da bi se morala Avstro-Ogerska poslovaniti, dasi bi imela zato veliko več razlogov, nego za ponemčenje. Mi se postavljamo n;t dejanske fakte ter priznavamo, da sta v Avstro-Ogerski dve glavni, odločilni narodnosti ali dva naroda, jeden z nemškim jeden s slovanskim značajem. Kakor so sestavljeni Nemci avstro-oper-ki iz raznih plemen, dosedših na te zemlje cflô v r; zličnili in oddaljenih dob;ih, in imajo že vsled tega razna naročja za domačo porabo, ravno tako so Slov;mi avstio-oger.'ki sestavljeni iz raznih plemen in njih jezik iz raznih narečij. Nemci in Slovani imajo lastna svojstva v cerkvi, šegah, umetnostih, gospodarskih, oziroma pravnih osnovah. Dasi je nekoliko Slovanov sprejelo že velik del nemške kulture, vendar jezik in mnogo čustva je še v njih slovanskega. Gališki, ogerski, bukovinski Rusi, potem Slovaki, Srbi in Hrvatje so z večine oddaljeni ostali od vpliva nemške ali zapadne kulture, in kar je glavno, značaj in čustva so ostali slovanski, in vsled tega je možno s takimi močmi, vspešnejše razvijati slovansko, nego za-padno kulturo. To točko moramo mi utemeljiti z znanstvenega stališča ter bi s tega stališča obsojali vso politiko današnje dobe, ki tujči nadarjene in sposobne narode s tujimi kulturami. Ali tu ne gré za te dokaze, marveč, da interes Avstro-Ogerske se nikakor ne more zlagati s i tem, da bi se podelil s tujčenjem državi jednostranski j n. pr. nemški, madjarski ali, recimo, tudi slovanski zna- J čaj. Avstro-Ogerska ni narodna država z jednim premagaj oči m narodom, ampak je sestavljena iz več narodov. Ravno, kakor smo videli, v negativni določbi, narekuje naši celokupni državi, da se ne vnemlje samo za jeden narod, ali samo za jedno kulturo. Ako bi hotela država ponemčiti se, bi ji ne prisojali potrebnosti obstanka. Kajti ako pomislimo, da Velikonemčija se hoče razširjati tudi po kolonijah, v raznih svetovih, bi ne bilo umeti zakaj bi se še rajši ne povečevala s pomočjo narodnostnega principa v najbližih soseskah. To bi bilo toliko manj verojetno, da bi so odrekala takim željam, ko je znano, da se je na Nemškem pred leti ob slovesni priliki izjavilo, da sedanja Nemčija ima nalogo okrožiti j se v zmislu države Karola Velikega. Z drage strani pa Avstro-Ogerska tudi slovanska ne more biti, ker bi z is timi razlogi predpolagali, da bi hotel" ali ona združiti drage zunanje Slovane ali pa oni njo priklopiti k sebi. Po takem ne ostaja drugega, kakor da Avstro-Ogerska v lastnem interesu varuje in pospešuje jednakomerno Nemce, kakor Slovane. Ali tu je zopet potrebna važna opomnja. Nemce in Slovane je pospeševati pod takimi uslovji, da bi ne prehitel jeden narod drugega. Kajti ako bi se zgodilo to, bi avstro-ogerskim interesom zopet ne bilo ustreženo, ker bi se bilo bati, da bi jeden narod z večim kulturnim aparatom ne potujčil drugega v tem šibkejšega naroda. Tu se razkriva, ako so naše premise neoporečne, in menimo da so, tu se kaže, pravimo, pa velika napaka dosedanjih politiških sistemov v Avstro-Ogerski. Kajti vedno so le krpali ali jednostransko pospeševali zapadno kulturo in niti te ne podeljevali jednakomerno vsem narodom. Vsled tega so pojedini slovanski narodi zaostali v razvoju jezika, književnosti in lastne kulture. Ako hoče torej Avstro-Ogerska, da se bodo jednakomerno razvijali tudi Slovani, treba jim je podeliti tudi uslovja zato. Ta uslovja so razvidna iz tega, česar avstro-ngerski Slovani nimajo kot skupna nalija v primera z Nemci. Pred vsem nimajo avstro-ogerski Slovani skupnega lite-raturnega jezika s katerim bi mogli razvijati svojo književnost v velikem stilu, kakor Nemci. Avstro-ogerski Nemci so kulturno združeni z zunanjimi Nemci, v tem ko so avstro-ogerski Slovani navezani na geografski omejena narečja, dasi z veljavo pismenih jezikov. Slovane so skušali v iem pogledu pospeševati, kar je za nagli razvoj za razmerno nizko stopinjo kulture sicer koristno in pospešno, glede na krepost celote avstro-ogerskih Slovanov in glede na prave interese našega cesarstva pa jako škodljivo. Jednako napačno je slovanske narode zavirati v vseh kulturnih težnjah, kakoršna je n. pr. v hrepenenju po obnovitvi cirilometodijske cerkve, kajti s takimi pomočki bi se avstro-ogerski Slovani le okrepili ter laže branili lastno kulturo nasproti zapadni kulturi. Kakor razumemo mi interese avstro-ogerske države, bi bil njen ideal v tem, da bi postavila svoje narode, Nemce in Slovane v tako ugodno kulturno položenje, da bi te narode zavidali zunanji soplemeniki zaradi visoke stopinje kulturnega razvitka, ne pa da bi mislili, kakor da bi naša država ne umela povzdigniti svoje narode na tako stopinjo. Mi ne vidimo v tem ideal misije Avstro-Ogerske, da bi ona usiljevala jednostransko vstočnim narodom zapadno, njih svojstvom nasprotujočo kulturo, pač pa v tem, da bi ti vstočni narodi sami od sebe hodili izposojevat si dobrote te kulture. Ali doslej v Avstro-Ogerski niso razvili ali pospeševali slovanske kulture in zato tudi balkanski narodi ne morejo hoditi po njo, za zapadno, prinašano po neslovanskih življih pa ne marajo. Avstro-ogerski državniki bi morali take argumente vsekakor uvaževati; kajti le po uresničenju notranjega ideala, to je po zadovoljenju lastnih narodov na pod-stavi specifičnih kultur, zapadne za Nemce, slovanske za Slovane, bo možno vzbuditi dovoljeno in osrečujočo zavist zunanjih narodov, videčih, da se soplemenikom ne godi samo dobro v Avstro-Ogerski, ampak tudi boljše, nego v zunanjih celo narodnostnih državah. S tega stališča Avstro-Ogerska zavrne leliko vsako zunanje vtikanje v narodnostne zadeve svojih narodov, v tem ko bo s ponosom družila se s politiškimi zavezniki jedino v zmislu strogo politiških interesov. Kdor bi vprašal, kam pa z Madjari, Rumunci ali peščico Lahov, odgovarjamo, da Rumunci so bili in so l* po zgodovini pristaši slovanske kulture, Madjari so bili tudi najprej v kulturni dotiki s Slovani in so imeli več stoletij slovansko cirilo-metodijsko cerkev in celo državno upravo v slovanščini. Italijani pa tako imajo isto kulturo, katero so sprejeli Nemci od Romanov, oziroma La-tincev. Glavno pa je, da ti odlomki ne odločujejo, in je v dinastičnem interesu poštevati pred vsem Slovane in Nemce z njih lastnimi kulturami, torej tudi s književnostjo v jednakoveljavnih skupnih jezikih. Po vsem tem je zadača Avstro-Ogerske v tem, da 1. svoja odnošenja nasproti zunanjim, pred vsem narodnostnim državam, ki imajo soplemenske narode ali njih odlomke v naši državi, pošteva jednako, ne pa pristransko; 2. reši narodnostno vprašanje svojih narodov tako, da se bodo razvijali vsaj jednako, kakor zunanji soplemeniki; zato je treba pospeševati ne samo nemško, ampak tudi slovansko kulturo s pomočjo jednakoveljavnih kulturnih pomočkov na obeh straneh. * * Pogajanja s Čehi. S posredovanjem in pod načelništvom osrednje vlade Dunajske so se sešli odbrani zastopniki češke in nemške narodnosti 4. januvarja t. I. na Dunaju, kjer so bile konferencije z namenom pogajanja. Po vsej Avstro-Ogerski se zanimajo za sklepe in posledice teh konferencij; posvetovanja pa so zaupna in tajna. Kako se postavijo zastopniki češki prav za prav ni znano, oziroma ne ve se, za koliko bi se udali nasproti Nemcem, kateri zahtevajo to, kar so izjavili ob izstopu iz Praškega deželnega zbora, namreč : 1) Ustanovitev nemškega senata pri Praškem deželnem nadsodišču, 2) delitev deželnega šolskega soveta in deželnega kulturnega soveta, 3) glasovanje v deželnem zboru po nacijonalnih kurijah; ustanovitev posebnega oddelka ali departementa pri namestništvu in 4) delitev dežele po narodnostnih okrajih. Naj pa sklenejo kar drago na teh konferencijah, že ime kaže, da so samo posvetovanja, in kot taka so samo po sebi dobro znamenje, da so pričela ravno začetkom leta. Sklepi teh pogovorov pridejo potem vsekakor na javnost in se bodo na primernem mestu obravnavali z namenom, da bi se uzakonili. Tako bodo imeli tudi dotični narodi priliko o stvari razgovarjati se in povedati svoje mnenje, koliko se zlagajo ali ne zlagajo z dogovori svojih zastopnikov. Zastopniki v zmislu, da bi jih bili narodi celokupno pooblastili v to, oni itak niso, in to daje narodom še več svobode, da razodenejo svobodno svoje misli o izidu konferencij. Mi s svojega stališča ne moremo smatrati teh konferencij za drugo, kakor za začetek, kako bi se izvršila narodna jednakopravnost. Ako so se ta posvetovanja vršila v zmislu, da bi osrednja vlada zvedela, kak6 bi se napravila posebna vladna predloga za izvršenje narodne jednakopravnosti za vse narode, potem je ta začetek celo srečen, da se je pričel ravno z zastopniki j češkega kraljestva, prav za prav pred vsem s Čehi kot takimi. Kajti dasi Poljaki vodijo doslej vso desnico v državnem zboru, so vendar Cehi prvi, od kat. rih je ali bi morala biti zavisna kakovost desnice, oziro :ia večine državnega zbora, in da ni tega sedaj, zakrivili so največ Starocehi sami s svojim plemstvom. Na take konferencije pa bi se morali sklicati zastopniki tudi drugih narodov, kajti take in veliko slabše razmere v narodnostnem pogledu so tudi po mnogih deželah. In tu bi bili poštevati pred vsem Poljaki z zastopniki ruskega naroda. Ah Poljakov ni treba niti vabiti, ko je znano, da oni se niso še naučili dovolj, da bi privolili v izvršenje narodne jednakopravnosti, ker je ne m;;rajo nikakor podeliti avtohtonimu Rusom gališkim, O drugih narodih, sosebno o Slovencih in galiških, kakor bukovinskih Rusih je znano, da teže po narodni avtonomiji, in osrednja vlada ve torej že naprej, kako bi osnovala načrt za izvršbo narodne jednakopravnosti glede na ta dva naroda. O Hrvatih in Srbih, zastopanih v državnem zboru Dunajskem pa se je takisto nadejati, da bi se uredili tudi na podstavi narodne samouprave. Ako bi pa sedanje Dunajske konferencije imele namen, da bi se dognalo sporazumljenje samo med Cehi in Nemci in to zopet samo v mejah češkega kraljestva, bi bilo to stahšče napačno in nasprotno celo liberalnim Nemcem tudi češkega kraljestva. Kajti liberalni Nemci v svojem glavnem glasilu zopet poudarjajo, da pogajanja za narodna in jezikovna vprašanja spadajo ne v kak deželni, ampak naravnost in jedino v državni zbor. S tega stališča niti liberalni Nemci, ako ostanejo dosledni, ne privole, da bi se sklepalo o narodnih vprašanjih v Praškem ali kakem drugem deželnem zboru. To stališče je tudi jedino pravo; to stališče je popolnoma v soglasju z ustavo, oziroma narodnostnim ali XIX. členom državnih osnovnih zakonov. Znano je namreč, da, ko se je snovala sedaj veljavna ustava, dotični odbor je izjavil se izrecno, da izvršilni zakon k XIX. členu osnovnih zakonov se osnuje še le pozneje, ker takrat ni bilo časa niti primerno zato, ko ni bilo nekaterih slovanskih odlomkov prisotnih. Člen XIX. pa tudi po vsej logiki svoje vsebine razločno in neoporečno zahteva, da se tak izvršilni zakon sklene v državnem zboru, ker velja za vse narode in njih odlomke, ne pa samo za kako deželo ali samo kak na>od. Čehi in Nemci češkega kraljestva se torej ne morejo pogajati o narodnih in jezikovnih vprašanjih v Praškem deželnem zboru, ampak morajo svoje zadeve pred- ložiti državnemu zboru. Ta točka je dognana in se ji ne \ da oporekati. Država in avstrijski, pred vsem slovanski narodi pa imajo še posebne razloge, da se Čehi in Nemci češkega kraljestva ne pogajajo sami, še manj pa, da bi sami za se izvrševali narodno jednakopravnost. Ako so češki Nemci znali tako rekoč celi nevešči Evropi opisati po-loženje tako, kakor bi bilo rešiti narodnostno vprašanje po njih ukusu samo v češkem kraljestvu, je resnici na ljubo stvar popravljati in odgovarjati, da narodnostno vprašanje ni v Avstro-Ogerski rešeno nikjer, razun v onih nemških deželah, kjer so Nemci zase, torej itak rešitve potreba ni, ker ondi ni takega vprašanja. Ali drugače je to vprašanje rešiti v vseh deželah glede na Čehe same, potem glede na gališke in bukovinske Ruse, kakor na Slovence in Srbobrvate. Nemci na Češkem ali njih zunanji in notranji zagovorniki nikakor ne morejo pospeševati rešitve narodnostnega vprašanja samo zase s pretvezo, da to zahteva mednarodno položenje države. Kolikor je ta razlog opravičen, ima jednako veljavo in znak še veče nujnosti tudi pri vseh drugih avstrijskih narodih, in bi bilo iz tega razloga v doslednem interesu državnem, da se narodnostno vprašanje kar možno naglo reši tudi na Ogerskem. Kajti tam Madjari popolnoma prezirajo narodno jednakopravnost nasproti Slovakom, Srbom, Rusom, Rumuncem in v obče glede na vse ne-madjarske narode. Po takem je narodnostno vprašanje rešiti vsaj v Cislitaviji ne samo za omejeno češko kraljestvo, ampak za vse narode, zastopane v državnem zboru Dunajskem. Cehi iz češkega kraljestva pa tudi niso sami, in j njim je skrbeti jednakomerno, da se izvrši narodna jednakopravnost za vse Čehe, torej tudi za moravske in šlezke, da ne govorimo o drugih njih odlomkih. Čehom češkega kraljestva je pred vsem uvaževati, da ostali Čehi in drugi avstrijski Slovani združujejo svoje nade o izvršbi narodne jednakopravnosti ravno z dobo in priliko, ko se bo izvrševala narodna jednakopravnost za češko kraljestvo. Kajti jedino v češkem kraljestvu so Nemci v manjšini, drugod pa so sami zase ali pa gospodujejo v dejanskih ali umetnih večinah po raznih deželnih zborih. V teh zborih se počutijo Nemci prav dobro, kakor kažejo celo na Moravskem, kjer njih četrtina gospoduje nad tremi četrtinami Cehov, še bolj pa na šlezkem, Štirskem in Koroškem. Nemci takih dežel s svojimi večinami bi se nikdar ne hoteli pogajati s Slovani, kaj-li še privoliti v izvršbo narodne jednakopravnosti. Cehi češkega kraljestva imajo torej vso odgovornost glede na interes države in ostalih Čehev in drugih Slovanov, ako se postavijo na pravo ali pa krivo stališče. Cehi češkega kraljestva imajo dolžnost zase in za drugo avstrijsko Slovanstvo, da predložijo sami ali pa spodbujajo osrednjo vlado, da predloži ona predlogo za izvržbo narodne jednakopravnosti istočasno in jednakomerno za vse narode, katerim velja sedanja ustava od 1. 1867. Čehe češkega kraljestva bi celo sami sebi kopali grob, ako bi ne rešili narodne jednakopravnosti tudi za Čehe drugih dežel in za vse druge Slovane. Dr. Rieger pozna sam le predobro vse razmere, in zato se je nadejati, da se bo tudi držal jedino pravega stališča, odločilnega jednako za državo samo, kakor za vse njene narode. Ako liberalni Nemci zahtevajo rešitev jezikovnega vprašanja v državnem zboru morda zastran nemščine kot državnega jezika, mora biti to Slovanom pač vse jedno, ker je dovolj, da v doslednosti morajo priznavati državni zbor kot jedino kompetenten tudi za vse druge skupne zadeve, in izvršba narodne jednakopravnosti je taka skupna zadeva. Torej spada tudi ta v državni zbor. O državnem jeziku pa se čehi in Nemci češkega kraljestva niti pogajati ne morejo sami; to vedo liberalni Nemci dobro in zato teže po razpravljanju vsaj tega vprašanja v državnem zboru. Državni jezik je točka, o kateri imajo soditi vsi narodi, ti narodi pa niso doslej zastopani kot taki ne v deželnih zborih, ne v državnem zboru. Poprej se morajo torej dati pojedinim narodom narodni zastopi za vsak narod posebe; še le ti zastopi bodo imeli oblast, napravljat.i koncesije za kako točko, ki se tiče narodnosti in jezika, in taka točka je državni jezik. Tudi ni možno napraviti zakona v državnem jeziku, dokler se o tem ne pogode narodi in vlade z Madjari. Kajti poslednji hočejo imeti svoj jezik za državni jezik; to pa vendar se ne zlaga z znano logiko, da nemški kot državni jezik je potreben zaradi skupnih državnih interesov, zaradi jednote države. Ako je to res, je nemški jezik kot državni jezik potreben tudi na Ogerskem, in zato je pogajanje potrebno z Madjari. Sicer pa, ako bi se priznavala dva jezika kot državna jezika za skupno cesarstvo, ni nineti, zakaj bi v soglasju z dvema kulturama v državi, ne postavili nemški in slovanski jezik namesto madjarščine za državna jezika. Zato pa bi bila potrebna zopet poprej izvržba narodne jednakopravnosti. Tako se torej ni bati, da bi sklepali Cehi in Nemci češkega kraljestva o državnem jeziku, in njih posvetovanja ali posledice teh razgovorov spadajo konečno in neizogibno v državni zbor. Tako umemo mi pomen sedanjih konferencij na Dunaju. * * * Narodna avtonomija in državno-pravne skupine. Velike države so prisiljene zaradi uprave na znotraj deliti se v večja ali manjša okrožja, naj se ta imenujejo kraljestva, vojvodine, kneževine, mejne ali priproste grofije ali departementi, gubernije, pokrajine ali pa dežele. Na Ogerskem imajo tako imenovane županije ali komitate, v Cislitavije po splošnem imenu dežele z raznimi naslovi, podedovanim iz prejšnjih dob. Tako razdeljevanje je neizogibno in, kjer biva v jedni in isti državi samo jeden narod, tudi ni nikakega spodtikanja nad tako s stališča uprave bolj ali manj primerne delitve. Kajti v narodnostni državi biva v vsakem kraju jeden in isti narod torej v narodnostnem pogledu ne oporeka nikdor sam sebi; urejuje se, kakor mu je ugodno, ne pa z željo, da bi gospodoval nad drugim narodom ter se celo tuj čil. V narodnostni državi narodnostnega vprašanja niti ni, torej tudi v departementih ali guber-nijah ni nikake spodtike nad njih področjem ali delokrogom. Tu se vedno vpraša, kaj bi spadalo v osrednjo in kaj primerniše v uprave pojedinih takih okrožij. Vse druga je pa v Avstriji, oziroma Avstro-ogerski. Sicer bi tudi tu ne bilo narodnostnega vprašanja, celo pri sedanjem obsegu pojedinih pokrajin, ako bi se narodnostno vprašanje ne reševalo tudi po deželah, po deželnih zborih in deželnih vladah in deželnih raznih gos-poskah, temveč pa bi se narodne in jezikovne zadeve razpravljale ali mogle razpravljati jedino s pomočjo osrednjega zastopa in državnega zbora in osrednjih vlad. Potem bi deželni zbori in drugi deželni organi ne imeli nič opraviti z reševanjem narodne jednakopravnosti, in deželni zastopi bi utegnili ostati s svojim ostalim področjem, torej brez oblasti vtikati se v veči, ki se do-stajejo gojenja narodnosti in jezika vsakega naroda proti sebi. Ali ravno to, da razpravljajo deželni zastopi tudi narodne in jezikovne zadeve, so v Avstro-Ogerski prava zavira pravega miru med narodi. Zastopi dežel s pomešanim prebivalstvom in dosledno z zastopniki odlomkov raznih narodnostij dobivajo večine zastopnikov jedne same narodnosti, in te večine rešujejo narodne in jezikovne zadeve manjšinam v neugodnem zmislu. Stvar je umljiva in znana avstrijskim podanikom, bolj nego vsako drago dejstvo in zato ni treba obširniše govoriti o njej. Um-ljivo je po takem tudi, zakaj so manjšine proti razširjenju deželne avtonomije. Saj se morajo bati, da razširjeno področje deželne samouprave dobi zajedno povečano oblast v narodnih in jezikovnih zadevah in ta povečana oblast v narodnih in jezikovnih zadevah se porablja potem večinam v korist, manjšinam pa na škodo. Znano je vsled tega, kako se protivijo na vso moč manjšine, da bi zlasti šolski zakoni uredili v zmislu povečane oblasti deželnih samouprav; kajti tako bi večine najpogubniše vplivale na manjšine drugih narodnostij. Znano pa je tudi, da se manjšine žele odtrgati izpod področja tako osnovanih deželnih avtonomij. Slovenci teže že zdavno po tem, da bi se ločili iz deželnih zborov, kjer so razun sedaj na Kranjskem, povsod v manjšinah po deželnih zastopih. Gališki Rusi tudi se hočejo ločiti od deželne samouprave, kjer gospodujejo brezozirno Poljaki. Najbolj pa delajo za dejansko in formalno ločitev Nemci na Češkem in Italijani na Tirolskem. Nemci in Italijani sami obsojujejo sedanjo osnovo deželnih uprav, kjer so v manjšini oni; a dosledno morajo jednake težnje, izvirajoče iz jednakih vzrokov, odobravati ali pripoznavati tudi pri deželnih manjšinah drugih narodov. Vse to kaže in dokazuje, da je treba deželne uprave predrugačiti. To je možno na dvoji način: ali da se odvzame deželnim upravam oblast o sklepanju glede na narodne in jezikovne zadeve, ter da s tako zmanjšanim delokrogom ostanejo in delujejo še dalje, ali pa, da se vstvarijo narodni zastopi, juristični organi za vsak narod posebe, kateri bi potem prevzeli vse naloge sedanjih deželnih zastopov in povečano, to je izključno oblast, ukrepati o narodni jednakopravnosti, pod nadzorstvom seveda osrednje vlade. Ako bi se deželni zastopi spremenili v narodne zastope ali narodno avtonomistiške organe, bi se uprava celo zmanjšala in bila bi ravno tako mirna, kakor v departementu ali gubernijah držav, v katerih biva samo jedna narodnost. Kajti narodni in materijalni interesi bi bili sicer združ eni, v področju jednih in istih, tu narodnih zastopov, ali ker bi v vsakem takem za-stopu sedeli samo odposlanci jednega in istega naroda, bi ne prišli gmotni in kulturni ali narodni in jezikovni interesi nikdar v navskrižje; saj bi bilo jedno in drugo v interesu jednega in istega naroda razpravljati. Ko bi pa stara ljubezen do deželnih uprav vsaj od začetka ne dopuščala take spremembe ali zlitja deželnih zastopov v narodne zastope, utegnili bi deželni zastopi ostati še nadalje, toda odvzela bi se jim oblast, razpravljati narodne in jezikovne zadeve, in te poslednje in jedino te bi obravnavali in določevali na novo vstvarjeni juristični organi za vsak narod posebe. Ker so nekateri narodi in narodni odlomki jako obsežni, bi se narodni zastopi primerno organizovali. Tako bi dobil vsak nacijonalno-avtonomistiški organ svoj generalni zbor, in temu bi se pridružili okrožni zbori z določenimi opravili. Tako bi se ustreglo onim, ki se ne morejo odtrgati od deželnih individuvalitet ali sedanje deželne avtonomije, in bi bilo zajedno ustreženo državi in narodom, med katerimi je sedaj na škodo njih razvitku in državnim interesom toliko prepira in sovraštva. Uslovja za narodnoavtonomistiške skupine pa so v tem, da bi se poštevali le taki narodi, ali njih odlomki, ki štejejo po več milijonov duš. Zato bi se Slovenci celo z zjedinjeno Slovenijo bili le začasno v jedni skupini, v tem ko bi se pozneje, po odstranjenem duvalizmu pridružili drugim slovanskim oddelkom. Da je treba ustvariti take skupine, zato so posebni razlogi, in bi to bilo tudi zaradi manjših stroškov ugodno. Program, ki se je ob | javil v izvršbo narodne avtonomije v Avstriji, in ki je fundamentalno utemeljil to osnovo,1 ima pred očmi skupine, ki bi se osnovale v Avstriji pred odstranjenjem duvalizma, in potem skupine po porušenem duvalizmu. V prvo dobo bi spadale te-le narodne samoupravne skupine: 1. nemška, 2. jugoslovanska, 3. češka 4. poljska, 5. gališkoruska in 6. Dunajska-Ta pa zaradi posebnega značaja stolnega mesta. Kedar bi se porušil duvalizem, povečale bi se po pristopu ogerskih sorodnih narodnostij naslednje pokrajine: nemška, jugoslovanska, češka in gališkoruska; novi pa bi se osnovali: kot 7. pokrajina rumunska in 8. pokrajina madjarska. Vidi se, kako bi bilo potreba jako malo skupin v obsežnem cesarstvu, in kako veliko preprosteja ali jedno-stavniša in naravniša bi bila vsa uprava, ki bi zahtevala pri večili skupinah samo po nekoliko prikladno osnovanih okrožij z okrožnimi zbori. Vsak narod bi potem v svojem zastopu razpravljal pred vsem šolske in cerkvene zadeve, vsled česar bi se ne povzdignila samo kultura razuma, ampak tudi srca ter bi se utrjevala neizmerno tudi morala in verska čustva. Narodi bi se nravstveno povzdignili tem bolj, ko bi skrbeli za notranje narodne osnove, kakor svojstveno ugajajo vsakemu narodu posebe. Gmotno stanje bi za-cvelo in država bi imela največ dobička o pospetju srečno v delu kulture tekmujočih narodov. Narodi zadovoljni sami s seboj, bi izpolnjevali državljanske dolžnosti veliko laže in radovoljniše, ter bi se dinastičen, itak nikdar nezamerli čut okrepil, kakor v nobeni drugi državi. Zunanji narodi bi Avstro-Ogersko zavidali, a nikdar bi ne bilo slučajev, da bi se prijavljali veleizdajniki, izdajniki domovine; jednako bi zunanji soplemenski narodi ne imeli povoda v temnih barvah slikati avstrijske razmere, kakor delajo to sedaj med liberalnimi Nemci celo v državnem zboru, tako da jih mora zavračati sama osrednja vlada. Laže se tudi sedaj mnogo zlasti od strani liberalnih Nemcev na škodo državi; ali potem bi taki slikarji niti ljudij ne dobili, ki bi jim verovali, vtem ko so v Velikonemčiji tu pa tam jako preverjeni, kakor da bi bili strankarski interesi liberalnih avstrijskih Nemcev vse verno slikani na zunaj. Liberalni Nemci so našteli nasproti Cehom v kraljestvu zahteve, katere ne obsezajo nič manj, nego ločitev z veljavo narodne avtonomije, in jednako ne nasprotujejo Italijanom na Tirolskem jednake ločitve. V teh zahtevah pa je načelna napaka v tem, da bi po razkro-jitvi češkega kraljestva in Tirolske ne Nemci ne Italijani ne bili sovražni v narodne samoupravne skupine, ampak samo ločeni v navedenih dveh pokrajinah, v tem ko je princip narodne avtonomije ta, da zahteva združenje vseh skupno živečih, če tudi po raznih krajih bivajočih od- 1 Glej: Programm zur Durchführung der nationalen Autonomie in Oesterreich. (Von einem Slaven.) Verlag des „Parlamentär,1 na Dunaju. 1886. lomkov vsakega naroda posebe. In ta razloček je fun-damentalnega pomena. Kajti s takim združenjem vsakega naroda jeden jurističen organ učini za vselej mir in za-dovoljnost vsakega naroda, v tem ko razkrojitev češkega kraljestva in Tirolske bi puščala še vedno odprto vprašanje, kako bo pa z ostalimi odlomki Čehov, Nemcev ia Italijanov. Ravno iz tega je razvidno, da liberalni Nemci žele samo zase upokojenje, za državno pa ne skrbe, ker bi prepiri potem še vedno ostali v drugih pokrajinah. Ravno ta posledica daje in mora dajati češkim državnikom pomisliti, da se ne spuščajo v nobeno konečno določbo v zmislu liberalnih Nemcev v češkem kraljestvu, ako isti Nemci ne privole v pomirjenje vseli narodov in dosledno v zasnovo narodne avtonomije za vse narode. Napačno bi bilo, da bi Čehi sploh pogajali se samo glede na češko kraljestvo brez poštevanja drugih Cehov in ostalih Slovanov. Čehi morajo zajedno poštevati, da se postavljajo liberalni Nemci glede na Nemce češkega kraljestva na stališče in skupni interes vseh avstrijskih Nemcev, celo nemške kulture v obče. Jednako stališče mora se interesa države in avstrijskih Slovanov veljati za vse Čehe in dosledno za vse Slovane. Slovani avtrijski ne hrepene pred vsem po drugen kakor po tem, da se smejo kulturno razvijati z zagotovljeno jim ustanovno svobodo. Torej se ne morejo braniti nasproti Nemcem, ako ne pridejo vsi zajedno v jednako položenje, kakoršno imajo v Avstriji že sedaj Nemci in bi je imeli brez izjeme povsod, ako bi se odkrojili v češkem kraljestvu od Čehov. Iz vsega sledi, da narodna avtonomija se ne more polovičarsko izvrševati ali omejevati de Facto, če tudi pod drugim imenom samo za Nemce v češkem kraljestvu ampak dosledno za vse Slovane avstrijske in za vse narode naše države v obče. Da pa liberalni Nemci hočejo imeti samo polovičarsko narodno avtonomijo, to je doseči dejansko razkrojitev češkega kraljestva, to je razvidno iz tega, da se po svojem glavnem organu proti vi j o narodni avtonomiji in slovenske težnje po narodni avtonomiji, ali kar je vse jedno, po združeni Sloveniji naravnost smešijo ter Slovence poleg tega še ovajajo na način, ki se more zdeti vsakemu mislečemu politiku ne samo smešen, ampak tudi nedostojen. Liberalni Nemci po svojih organih smešijo „interessante Nationchen"; no, v resnici sedaj še teh ni, ker so brez vsake politiške zveze razkosani po raznih deželah. Še le po izvršbi narodne samouprave bi dobili ti narodiči zares zavest o skupnosti, in še le tedaj bi bilo možno zmerjati jih s priljubljenim pridevkom „interessante Nationchen". Ravno to zmerjanje pa daje že sedaj državnikom in slovenskim narodom v Avstriji povod, da ne mislijo samo na narodno samoupravo teh narodov, ampak tudi na ravno-merno kulturno njih razvitje. In tu je poštevati, da se zavest o skupnih kulturnih zadačah slovanskih narodov v Avstriji bode razvijala in krepila laže na podstavi na- rodne samouprave, nego se more to goditi po sedanjih deželah brez narodnih organov, in ko se še posebe in nalašč ali v slabo razumljenem interesu celo pospešuje ne samo separatizem, ampak tudi partikularizem teh malih narodov. Ako po vsem tem umejo državniki prav avstrijski in dinastični interes, morajo se poprijeti principa, na katerem sloni narodna samouprava vsakega naroda posebe, in ko bi bili pojedini narodi ali, bolje rečeno pojedini njih voditelji nasprotni taki organizaciji, morajo državniki sami poučiti jih o dobičkih, ki jih obseza na-narodna avtonomija za državo in za pojedine narode pred sedanjo deželno avtonomijo. Državnikom ni treba kazati na drugo, kakor kar je še zaslediti v Avstriji, in kar je že bilo. Avstrijski Srbi imajo svojo cerkveno avtonomijo; oni so v tem pogledu sami za se in srečni, kolikor jih ne moti strankarski interes madjarske gospodovalne liberalne frakcije. Rusi gališki so bili dobili za Bacha svojo narodno avtonomijo, in na Kromeriškem državnem zboru je sprejela tedanja vlada Palackega načrt, da bi se država preustrojila po etnografskih skupinah. Zastopniki raznih narodov, prešinjeni od svobodnega duha tedanje dobe, so razumeli narodno jednakopravnost v zmislu narodne avtonomije; v tem zmislu so zasnovali takrat tudi člen o narodni jednakopravnosti, in v tem zmislu se je isti člen prenesel v pozneje in naposled v sedaj veljavno ustavo. Ako so bili narodni zastopniki tedaj za narodno avtonomijo, kako to, da bi sedaj porušili njen princip. Ako pa Nemci, sosebno liberalni Nemci, teže po državnem jeziku, ki naj bi bil formalno nemški, kakor je vsaj v tej polovici že sedaj in čez posebne meje de fakto. je odgovoriti, da imajo tu govoriti pred vsem narodi, zastopani po primernih narodnih organih; to torej, kakor zgoraj omenjena zahteva, da se uresniči poprej narodna avtonomija. Potem se bodo s kompetentnimi gosposkami zastopniki pojedinih narodov, izbrani iz narodnih avtonomistiških zastopov, pogajali o potrebi in mejah državnega ifizika. Poprej pa bi to ne bilo umestno, ker nekateri narodi niso sedaj niti povoljno zastopani v državnem zboru, da bi dajali prednost kakemu jeziku, katera n' utemeljena v ustavi. O prednosti kakega jezika morejo določevati jedino pooblaščenci narodov kot takih ali narodnih celov, za katere velja ustava in sosebno narodnostni ali člen XIX. drž. osnovnih zakonov. Za ustavo so se izrekli lanskega leta celo nasprotniki zgodovinskemu državnemu pravu. Iz tega sledi, da zgodovinsko državno pravo ni dosežno, predno se ne izvrši narodna jednakopravnost. O nedoslednostih, ki so v tem da se zagovarja duvalizem ali madjarsko državno pravo zanikuje pa zgodovinsko češko pravo, ne govorimo. Vzroki, zaradi katerih hočejo meriti tu z dvojno mero, so preznani, da bi jih ponavljali. Dovolj je vedeti, in grof Taaffe je sam v tem zmislu odgovoril, da sedaj ni I čas primeren, za izvršbo češkega prava, oziroma koro-nanja. Da bi bili Cehi poštevali sedanje politiško polo-ženje, potem mojstersko razpravo, ki se jim je posvetila lansko spomlad v posebni brošuri,*) bi ne bili potratili toliko časa, ne da bi bili kaj dosegli, in bili bi oni in ž njimi drugi, pred vsem tudi slovanski narodi že na boljem. Pisatelj one v državniškem duhu pisane knjižice je stvar utemeljeval tako, da naj bi Cehi zahtevali pred vsem narodno jednakopravnost na podstavi narodne avtonomije. Ko bi dosegli to, bi se utrjevali in laže čakali na dobo, ko bi se moglo izvršiti tudi zgodovinsko češko pravo. Da bi poslednje dosegli, bi pospeševala ravno narodna avtonomija, in resnica je lahko umevna. Kajti kakor drugi narodi, bili bi tudi Nemci na Češkem pomirjeni, uživajoč dobičke narodne avtonomije. Ravno vznemirjenost Nemcev, bodisi po pravici ali krivici, pa je glavni vzrok, da niti misliti ni na koronanje s češko korono, dokler niso Nemci zadovoljni. Jednako bi Cehi po izvršeni organizaciji narodne avtonomije ne kazali se v svetlobi sebičnosti, kakor sedaj ko so prezirali celo krvne brate v Moravi in Šlezki drugi Slovani bi bili tudi zadovoljni in bi pomagali moralno, da bi prišli do izvršbe zgodovinskega češkega prava, ako bi bilo potem te izvršbe — sploh še treba. Ravno ker bi ne bila ta izvršba več toliko potrebna, vsaj bistveno ne, bi se Nemci lažje sprijaznili ž njo. In ko bi tudi zgodovinsko pravo nikdar ne prišlo do izvršbe, bi pa Cehi toliko laže pobijali duvalizem, ker ako ne velja ali je škodljivo jedno tako pravo, je neveljavno, in pogubno tudi drugo. Pred to logiko bi morali obmolkniti znotranji kakor zunanji vplivi. Zato se je držati Čehom še vedno nasveta posvečene brošure, in ta nasvet se glasi v glavnih točkah d o s lo v n o tako-le: Izvršba jednakopravnosti vseh v kompaktnih masah bivajocih in na milijone duš znašajocih narodov po posebnem državnem zakonu, ki določuje narodno zastopstvo vsakega teh narodov. — Pridobitev ali dosega zgodovinskega državnega prava češkega kraljestva, oziroma vseh historično k češki koroni pripadajočih dežel potem kedar bi bil pričakovati in v obliki, katera ne škoduje jednakopravnosti vseh narodov in dosledno moči cesarstva V tem dvojnem nasvetu je obsežena politiška modrost za vse avstrijske narode brez razločka, ali imajo kako zgodovinsko pravo ali ne, ter je zajedno nazna-čena tudi taktika za one narode, ki se opirajo na svoje zgodovinsko državno pravo. Torej se je po tem nasvetu, oziroma v nasvetu izrečenih načelih ravnati ne samo Čehom, ampak tudi gališkim Rusom in Hrvatom, ki teže ') Das Parteiwesen der Slaven in Böhmen. Laibach 1889. po zdiuženju na podstavi svojega zgodovinskega državnega prava. Najprej je doseči zjedinjenje na podstavi narodne avtonomije po juristiških organih za vsak narod posebe, in to s | omočjo posebnega zakona, sklenenega v zmislu čl. XIX. državnih osnovnih zakonov po preprosti večini glasov v državnem zbora, in potem še le, ako in kolikor se zdi primerno in potrebno zjedinjenje po skupinah na podstavi zgodovinskega državnega prava, kakoršno je neoporečno utrjeno pri Cehih, Rusih in Hrvatih Avstro-Ogerske. To državno pravno zjedinjenje v posebne veče skupine pa zopet zahteva take oblike pravic, da ne škodujejo narodni jednakopravnosti pojedinih narodov, drugič in dosledno ne škodujejo moči celokupne države. Glavni povdarek pri vsem nadaljnjem teženju vseh narodov, sosebno pa Slovanov je devati po vsem na to, da se najprej zahteva izvršba narodne jednakopravnosti s pomočjo narodnih samoupravnih skupin in potem še le izvršba zgodovinskega državnega prava. Glede na časni red so torej Čehi grešili, ker so popolnoma prezirali narodno avtonomijo ter so s tem izgubili za se in za druge avstrijske narode vso dobo sedanje osrednje vlade. In ako so prešle jeseni dalmatinski Slovani oglasili se za zjedinjenje s Hrvaško in Slavonijo na podstavi državnega prava hrvaškega, niso hoteli reči s tem, da naj se izvrši najprej to združenje, ampak so hoteli samo razodeti svetu, da niso pozabili še svojega državnega prava; in oni vedó dobro, da je treba poprej skrbeti v Avstriji ali v tej polovici za narodno avtonomistiško združenje. Cehi češkega kraljestva so pa ves čas delali ravno nasprotno, ko so povdarjali, razširjenje deželne avtonomije ter s tem pogubno ravnali glede na lastne krvne brate v Moravi in Slezki in konečno glede na vse Slovane, ki so po raznih deželnih zborih v manjšinah. Napačno so ravnali Cehi, da so se upregli sosebno lani v to, da bi se izvršilo njih zgodovinsko pravo in s tem združeno venčanje ali koronanje. In sedaj bi bilo zopet napačno, ako bi se čehi pogajali zunaj državnega zbora morda v deželnem zboru Praškem, ker bi s tem prezirali Cehe v Moravi in Sleziji, in ker, kakor zgorej dokazano, bi ne prišli ne oni ne državniki takó lehko do izvršbe narodne jednakopravnosti za ostale slovanske narode, to pa zato, ker bi liberalni Nemci potem čisto nobenega interesa ne imeli sporazumeti se v deželah, kjér imajo sami večino. Ako pa menijo Cehi, da bi, ko bi se okrepili v češkem kraljestvu, potem laže potegnili se za Cehe po drugih deželah, pač se motijo, ker ne vedó, ali in do kedaj se okrepijo sami v toliki meri za namer-jano pomoč, in ker ne vedó, ali bi jim drugi faktorji ne delali zavir, morda še bolj, nego sedaj gledé na dosego izvršbe češkega zgodovinskega prava. Naposled pa bi bila taka politika Čehov češkega kraljestva v naj- i ugodnišem slučaju za skupnost Čehov presebična gledé na prezirane in na cedilu puščene ostale Slovane. Za sedaj pa bi bila zajedno kratkovidna, ker Čehi sami, tudi v skupnosti, se ne rešijo v kulturnem boju sami, ampak jedino s pomočjo ostalih Slovanov na podstavi skupne slovanske kulture, katera, kakor je bilo dokazano zgorej, je zajedno potrebna v največem interesu celokupne države, naše. To so torej pomisleki, ki vsi zahtevajo, d:i Čehi češkega kraljestva spremene svojo dosedanjo taktiko ter skušajo najprej doseči v skupnosti z ostalimi Slovani in s pomočjo osrednje vlade narodno jednakopravnost na podstavi narodne avtonomije in potem še le se denejo z ostalimi državnopravnimi narodi na to, da bi se izvršila zgodovinsko državno pravo teh narodov, oziroma Cehov, Rusov in Hrvatov Avstro-Ogerske. * * * Program Slovencev, Ako se zgorej razgovorjena načela prava glede na sporazumljenje, torej glede na interese celokupnega cesarstva, kakor glede na interese avstro-ogerskih narodov v pojedinosti in skupnosti, imajo dosledno ista načela veljavo tudi za Slovence. Ako je glede na postopanje državnikov in voditeljev pojedinih narodov zgorej kritično podprta taktika prava, potem je neoporečno pravilna in jedino prikladna tudi za Slovence. Po tem takem se morajo postaviti tudi zastopniki slovenskega naroda na stališče interesov, ki jih ima cesarstvo naše na zunaj in na znotraj. V soglasju s temi interesi se je Slovencem vesti kot Slovanom, katerim je gojiti slovansko kulturo; vsled te ga imajo ti poslanci v svoji lojalnosti največo dolžnost, da pojasnjujejo tudi oni uslovja, ki zagotavljajo cesarstvu in njegovim narodom obstanek in najugodniše razvijanje ma-terijalnih in duševnih interesov. Slovenci imajo svoj obstanek samo v našem cesarstvu, a ta obstanek je za-visen od obstanka cesarstva samega in obstanek cesarstva je zavisen od primerne uredbe na znotraj, torej od jednakomernega pospeševanja dveh nacij, nemške in slovanske. To pospeševanje se bode vršilo jednakomerno, ako se podeli in zagotovi svoboda vsestranskega razvijanja nemške in slovanske kulture. Tak "razvoj učini nekak ideal med avstro-ogerskimi narodi, zaradi katerega ostane Avstro-Ogerska v narodnostnem pogledu od zunaj nedotakljiva, na znotraj pa porodi zadovoljnost vseh narodov ter tekmovanje v kulturnem delovanju. Vsled teh uslovij, oziroma postulatov ali zadač naše celokupne države je slovenskim zastopnikom popustiti ozfkosrčna stališča, na katerih so zlasti zaradi nemške liberalne stranke, ki bi rada utisnila tudi še odslej cesarstvu nemški značaj. Vsled tega je ta liberalna stranka pi^xvTo pripoznati, da se je vendar izvršila volitev, samo pošteva to volitev jedino kot izvršeno izvolitev, ker beseda h.-~ksyo> pomeni samo na sebi izbrati, v tem ko podajejo grško-latinski slovarji t/Jd-fci z „eligo" (voliti), ¿•/.«•/.toc, z „electus" (voljenec), iv.'kz'.y\j.v. pa z electuarium. To pa še ni vse. Naš častiti gospod nasprotnik pozna razun svečenikom in lajikom pripoznane neprave volitve in razun takisto pripoznanega izbora tudi konečno volitev, katero so apostoli po njegovem mnenju pridržali sebi; v tem ko katoliško cerkveno pravo ne pozna teh od njega trjenih subtiluih razlik. Naš častiti gospod nasprotnik skuša utemeljiti svojo čudno trditev, da so apostoli konečno volitev pridržali sebi, z razlaganjem, obseženim že v predlogu apostolov, da hočejo sedem mož, katere j je spoznala občina sposobnimi in izbrala, nastaviti k opravilu, katero je izročiti dijakonom, ali postaviti, kakor se popolnoma odveč dokazuje z nasprotniške strani s pomočjo grškega izvirnega teksta, oziroma „narediti" za dijakone. Z nasprotniške strani se torej volitev (electio), ki so jo po nikakega dvoma ne puščajočih besedah sve- tega pisma izvršili svečeniki in lajiki, zamenjuje s postavljenem ali nastavljenjem, katero so apostoli pač pridržali *ebi in si morali pridržati, ker je bilo, ravno tudi po jasnih besedah svetega pisma, v izključno le apostolom in njih naslednikom pridržanem pokladanju rok, torej v podeljenju posvečenja med molitvami, katere so po tedanji šegi zajedno obsezale poleg pouka podeljeno poslanje (legitima missio). In dr. Mahnič, katoliški svečenik, vrhu tega doktor in profesor bogoslovja, si ne dopada manje v takem ne-kvalifikovanem pačenju zmisla svetega pisma, nego v pa-čenju zakonov katoliškega cerkvenega prava in katoliškega veronauka v obče; kajti on sklepa svoj napad proti popolnoma na besedah svetega pisma osnovani trditvi v „Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočene brošure, da apostoli so volitev dijakonov prepuščali vsej ob -čini, torej kleru in lajikom; pridržujoč sebi jedino njih posvečenje" (pokladanje rok), on, pravimo, sklepa ta naskok prav glorijozno z vsklikom, da sedmeri možje so postali dijakoni po apostolih, ne po vernikih. Takošni so vsem latinizatorjem lastni nelogični, napačni sklepi našega častitega gospoda nasprotnika. Loti se dokaza, da prvih sedem dijakonov ni bilo izvoljeno od svečenikov in lajikov, ali besede svetega pisma, kakor koli čudno jih skuša tolmačiti, ga silijo k priznanju, da občina vernikov je dejanski izvršila volitev ali, kakor meni on, izbranje; on skuša torej med nepravo volitvijo ali izbranjem in konečno volitvijo spraviti v veljavo ka-noniškemu pravu neznano razliko, da bi mogel pripisovati vsaj konečno volitev apostolom, ker so ti ne morda volili, ampak od klera in ljudstva voljene in njim (apostolom) predstavljene sedmere može posvetili v dijakone. Da ne more postati nihče dijakon po volitvi, ampak jedino po izključno apostolom in njih naslednikom pri-stajajočem posvečenju, da torej z nasprotniške strani posebno naglašeno in, kakor se ume samo po sebi, po apostolih izvršeno posvečenje sedmih od občine voljenih mož v dijakone ne oprovrača brošurine trditve, katero se je lotil oprovreči dr. Mahnič, ampak jo popolnoma potrjuje na to, kakor se zdi misli dr. Mahnič v svoiej lati-nizatorski površnosti ravno tako malo, kakor na posledice, katere bi bilo neizogibno izvajati iz zamene pojma volitve s posvečenjem, oziroma s postavljenjem ali nastavljenjem, in katere posledice bi morale dovajati a d absu r dum. Po ius commune pristaje danes volitev škofov stolnim kapitulom, ali ta volitev napravlja voljenca ravno tako malo za škofa, kakor je napravila od apostolov svečenikom in lajikom prepuščena volitev dijakonov iste za dijakone. Ako sodi torej naš častiti gospod nasprotnik, da volitev prvih sedmih dijakonov po občini, dasi se je ista dejanski izvršila po besedah svetega pisma, mora vendar tajiti, oziroma tej volitvi odvzeti njen pomen, iz razloga, ker so voljenci dosegli dijakonat še le po apo- stolih : mora dosledno odrekati tudi na cerkvenem pravu utemeljeni volitvi škofov po stolnih kapitulih, torej zakonom katoliškega cerkvenega prava vsakateri pomen. V obče ne pozna katoliška cerkev, ako ne gledamo na papežko volitev, h kateri se še vrnemo, nikake volitve, s katero bi izvoljenec pridobil več, nego oni „ius ad rem,"1) kateri (katero pravo) so apostoli onim, ki jih ima voliti občina, po svetem pismu pripozn.tli že v svojem predlogu s tem, da so se zavezali nastaviti ali postaviti skupno kot dijakone onih sedem mož, ki so se imeli voliti. To pa že zadoščuje samo na sebi, da je jasnim besedam svetega pisma nasprotujočo nasprotniško trditev, da so pridržali apostoli konečno volitev dijakonov sebi, poštevati kot naravnost izključeno, zajedno kot negacijo vseh volitev v cerkvi, torej tudi vseh na nje odnašajočih se zakonov cerkvenega prava. Mi razumemo, da našemu častitemu gospodu nasprotniku, ki se trudi, da, smatra kot svojo glavno zadačo j postavljati škofe kot kralje in vladarje v popolnem zmi-slu besede, ostali klerus pa ravno tako, kakor lajike kot njih podanike in sicer kot brezpravne podanike, je nad vse neprijetno že samo sklicevanje na zgorej navedeni tekst svetega pisma, ker govori z jedne strani o predlogu, stavljenem od apostolov zbranim svečenikom in lajikom, ' kateri predlog je bil všeč vsej občini, z druge strani pa konstatuje, da so apostoli volitev dijakonov, torej važno J pravo, prepustili občini, in da je dejanski tudi izvršila občina to pravo. Ali na tem, da ne samo tu mišljeno mesto, ampak kakor je bilo zgorej dokazano mnogotero, tudi drugačna vseb:na svetega pisma, naudahnenega od svetega Duha, in zakoni katoliškega veronauka v obče, kakor tudi zakoni starega, novega in najnovejšega cerkvenega prava nasprotujejo na pozemsko obrnenemu nas-protniškemu stremljenju, na tem, pravimo, nimamo mi nikake krivde; da, mi obžalujemo odkritosrčno, da je ravno od slovenskih roditeljev rojen katoliški svečenik, ki nas je s svojo neukrotno strastnostjo javno žalil na naši časti in s tem prisilil, da smo takisto javno razkrili njegove mnogotere obžalovanja vredne zmote. Vsekakor je zgorej navedeni tekst svetega pisma jedna glavnih podstav onega tradicijonalnega, nepretrganega, tudi še v mnogoterih oblikah (electio. postulatio, nominatio, praesentatio) bivajočega sodelovanja nižega klera in lajikov pri nameščanju različnih cerkvenih slubž, za katere gre tukaj, in katere direktno tajiti se ne poskuša niti z nasprotniške strani. Menimo, da se ne motimo, ko na to stran navedemo pred vsem to, kar je prisiljen pripoznati naš častiti gospod nasprotnik. ') Kakor znano pomeni „ius ad rem" obligatorno pravico, katero je dosezati po cerkvenih instancijah, ali v toku pravde po cerkvenih sodnih stopinjah, torej „actio in personam" proti cerkvenemu višetnu, da ta podeli dotičniku dotično cerkveno službo ali vsaj drugo, jednako dobro službo, ako mu ne nasprotujejo ka-noniški zadržki. (Dalje pride) Slovenski župnik o „Slovanskem Svetu". „Blagorodni gospod! Pošiljam Vam 9 gld. naročnine za „Slovanski Svet" za leto 1890. zase in za gosp. ......v Rimu. Via .... Priznati moram, da je Vaš list izvrstno uredovan, in da mi je izmed vseh slovenskih listov najljubši, ker piše skoz in skoz resnico. Seveda resnica zbode, ako komu ni ljuba. Od tod tudi prihajajo tolika nasprotovanja od tako imenovanih privilegovano-katoliških časnikov, ki menijo, da so samo oni poklicani, govoriti o veri in katoliški nravi. Zali Bog, da duhovščina premalo ali prepovršno čita „Slovanski Svet" ! — Krivo tega je marsikaj. Največ vpliva tu miroljub nost ') na jedni in prenapetost duhovnikov na drugi strani. Mnogo duhovnikov ne mara za „Slovanski Svet" samo zaradi tega, ker se odsvetuje od više strani, kjer se tudi ne bere, ali kjer se prav za prav sploh sloven skega malo bere. Pač je nekaj malo izjeme, pa malo. Torej le pogumno hodite dalje pričeto pot ter se varujte, da se Vam ne vrine kako nepotrebno ali, bolje rečeno, nepremišljeno pisanje o katoliški veri ali cerkvi. 2) ') Tudi od drugih stranij so nam očitali, da n. pr. prijemamo dr. Mahniča — prerahlo in „z glase-rokovicami," v obče pa, da pišemo premirno. Op. uredn. a) Za tak nasvet; oziroma opomin smo hvaležni, naj se nam ponavlja še toliko krat; kajti vemo dobro, da samo iščejo, kje bi kaj dobili, da bi nas napadali. Nasproti dr Mahniču pa ne pomaga nič niti največa previdnost, kajti on trže pojedine stavke in besede iz večih zvez celo iz sv. pisma in potem jih zasuče, kakor ugaja njemu. Op. uredn. Težavna je Vaša naloga, a to zavest smete imeti, da služite dobri stvari, akoravno piše dr. Mahnič, da ima komaj ali jedva deset čitalcev „Slovanski Svet". To zaničevanje in preziranje naj Vas nikakor ne moti, ker tudi „Rimski katolik" nima toliko čitalcev, kakor si do-mišljuje dr. Mahnič. Bržkone ravno „Rimski katolik" nima čez 10 čitalcev, ki bi namreč vsega prebrali, ker je mnogo duhovnikov, ki se naročeni nanj, pa ga niti ne pogledajo. Tako ga ravno jaz čitam, pa nisem naročen nanj, naročnik sam od mene uro daleč ga razun prvega zvezka niti videl ni in tudi nikdar zanj ne praša. Da bi ga on sam čital, ni nobene volje. Ravno taka je z zaupnicami dr. Mahniču. Večina duhovnikov, ki zaradi nadležnosti nekaterih podpišejo, dr. Mahniča ne poznajo drugače kot po imenu. Tega sem popolnoma prepričan. Prepričan sem tudi, da duhovniki zaradi tega ne marajo za „Slovanski Svet", ker ga drugače ne poznajo kot po imenu .... Potem omenja, da se je prilično unel prepir med duhovniki zastran „Slov. Sveta", in da so mu nasprotovali taki, ki ga niso ne videli, ne čitali. No, tako se je nam poročalo že od več stranij, in mi pač ne želimo druzega, kakor da bi se sodba in obsodba izrekala proti „Slov. Svetu" na podstavi lastnega prepričanja. „Z vsem spoštovanjem. Vaš N. A7." Pogled po slovanskem svetu. a) Slovenske dežele. „Slovanski Svet" današnja 1. št. tega leta ima prilogo in pridejano „Kazalo" letnika „Slovanskega Sveta" od leta 1889. — To številko razpošljemo tudi nekaterim rodoljubom, kateri niso še doslej naročniki našega lista. Vračati na ogled poslane številke ni treba, pač pa prosimo vljudno, da jo dotičniki dajo drugim znancem na ogled, ako se sami ne naroče na list. Zajedno prosimo vljudno, da bi se ne hudovali nad nami, ako posnemamo v tem običaj drugih listov. Povedali smo že, da se delajo našemu listu največe zapreke, in dogodilo se je, da so rodoljubi še le čez l1/^ leta zvedeli, da izhaja „Slovanski Svet". Agitacije pa tudi nimamo, in zato se nam pač ne zameri, ako seznanjamo slovenske rodoljube o našem listu z nedolžnim sredstvom, katero nam je samim na razpolaganje. „0 kritiki dr. Mahniča", katera se nadaljuje tudi v novo leto 1890 v „Slovanskem Svetu", omenjamo glede na nove naročnike, da jih ne bo nikakor posebno motilo, nadaljevanje, kateremu začetka in dosedanje zasnove pojasnil ne poznajo. Kajti pri točki 5) te kritike, katere začetek je priobčen v današnji številki, začenja tako rekoč samosta! na, zase celotna in sebi bolj ali manj zadostna kritična razprava ravno o pravicah, ki jih imajo duhovniki raznih nižih stopinj in pa lajiki pri volitvah više hierarhije. Na to razpravo opozarjamo posebe duhovnike in lajike slovenskega rodu: kajti zagotavljamo jih, daje razprava jako poučna in zanimiva. Ravno tako pa bodo nadaljnje razprave celotne o pojedinih toč- kah, ki se bodo priobčevale pod to rubriko. Ne bodo samo cerkvene in to, kolikor bodo, važne glede na zavest, katero je treba obuditi in utrditi v vsakem rodoljubu slovenskem, ampak bodo raztezale se na razne točke obče in specijalne politike in narodne politike. Mi naglašamo to, ker bi nekateri naših čitateljev utegnili prezreti ali premalo poštevati to rubriko, misleč, da se suče tukaj tudi nadaljnje razpravljanje jedino o verskih resnicah in cerkvenih vprašanjih. Ta kritika bo v nadaljevanju obče važna, obče poučna in tudi obče umljiva či-tateljem „Slov. Sveta" vseh stanov. Shod raznih slovenskih zastopnikov iz vseh slovenskih pokrajin, kakor poročajo, bo vendar v Ljubljani še tega meseca. Ta shod je zopet odložen in sicer bo še le po Velikinoči. Skoda! Zadača temu shodu bo neki zjediniti se v glavnih točkah za slovenski program, poleg tega pa tudi vplivati, da poneha brezpotrebni, zajedno pogubni prepir, ki je nastal po časnikih in med zastopniki samimi na Kranjskem in Goriškem. Nemški nacijonalci se že vesele, češ, da ta shod ne pokaže nikakih Slovencem ugodnih posledic, ker so pojedini zastopniki preveč razdejani med seboj. Mi pa se nadejamo, da bo imel tudi ta shod blage posledice, ker bodo govorili na njem ne samo oportunisti, ali kaki gospodje, katerim je mari več svoj zasebni nego narodni interes, ampak se udeležijo shoda gotovo tudi zastopniki, ki so razsvetljeni, modri in trdne volje. Ako bi se pa pripetilo, da bi prišli do jalovih sklepov, imamo mi tolažbo v rodoljubih p o prek, ki ne dopuste več, da bi se z narodom ravnali in parantovalo za kulisami. Slovenska inteligencija vseh stanov in vseh pokrajin ima v celoti toliko modrosti in nesebičnosti, da bo znala in hotela vedeti, kaj se sklepa in namerja. To je za nas največje poroštvo, in nam manjša pesimizem, ki smo gojili po pravici doslej glede na večino slovenskih zastopnikov, naj so sedeli ti v državnem zboru ali po raznih deželnih zborih. Sicer pa več o vsem tem na drugih mestih „SI. Sveta." f Dr. Anton Kovačič, pesnik in pisatelj hrvaški umrl je 10. decembra p. I. v najlepši dobi, v 35 letu v Stenjevcu. Ranjki pisal je v „Vičncu". „Hrvatskoj Lipi„ in „Balkanu". Pesmi so veči del epske, v povestih pa je pravi realist. Zadnji čas pisal je roman „Demagog" in nekako dramo za matico hrvaško, v katero se je zamislil tako intenzivno, da je izgubil um in potem za 8 dnij umrl. — Veenaja mu pamjafc! — K. Sklepi „slovenskega društva". Dne 20. preteče-nega meseca zborovalo je v Mariboru v čitalniških prostorih „Slovensko društvo", posvetujoč se glavno o tem, kako zaprečiti nakane novega nemškega društva „Siidmark', čegar delovanje ima biti obrneno izključno proti Slovencem. Oziraje se na povoljni vspeh naših slov. posojilnic in hranilnic, se je z veseljem povdarjalo, da se tega novega sovražnika nimamo preveč bati. H koncu zborovanja sprejele so se naslednje resulucije: 1) Občni zbor „Slovenskega društva" izreka gospodom deželnim poslancem za njihovo možato postopanje v Gradcu domoljubno zahvalo, odboru pa naroča sklicati še o pravem času iz vseh južno štirskih okrajev zaupne može, da se pogodijo o kandidatih za nove volitve. 2) Društveni odbor naj postavi zaupnih mož v občinah in župnijah, zlasti ob slovenskih mejah, ki mu naj poročajo o slehernem gibanju društva „Siidmark", da se zatem potrebno ukrene. 3) Občni zbor „Slovenskega društva" izraža nujno potrebo jasnega, določnega in skupnega političnega programa za vse Slovence, ter daje nalog predsedništvu, prositi c. kr. sovetnika in deželnega odbornika, gospoda Murnika, naj nameravani shod vseh deželnih in državnih slov. poslancev v Ljubljani skliče še v prvi polovici ja-nuvarija 1890. 4) Odbor naj sestavi in odpošlje prošnjo državnemu zboru, da bodo odpisovali davek vinogradnim parcelam iz nova zasajenim z ameriškim trsovjem. 5) Dosedanji predsednik in odborniki so z vzklikom zopet izvoljeni. Pri tem občnem zboru so se izrekle še marsikatere silno važne želje, n. pr. glede slov. paralelk na c. kr. gimnaziji v Mariboru, ali do sklepanja ni prišlo, ker ni bilo časa. Vse te in druge stvari pridejo na vrsto pri prihodnjem občnem zboru. — M. Poddružnico društva „Siidmark" snujejo si baje že v Beljaku. To je pa kaj resen migljaj tistim, kateri so v prvi vrsti poklicani proti tej pogubonosni napravi kaj storiti. Snujejo jih tudi drugod. Davek — propadel. V Pohorju na Štirskem hotela je davčna gosposka naložiti lastnikom žag, ki režejo svoj lastni les, precejšnji davek, namreč po 10 gld, na leto. Ker je bila pa naredba povsem nova, nenavadna in krivična, so se dotični kmetje na raznih mestih pritožili, dasi tudi brezvspešno, kajti davek se jim ni odpisal, marveč samo znižal za 3 gld. Konečno so se pritožili po g. dr. Sernecu odvetniku v Mariboru na najviše sodišče na Dunaju, kjer je konečno slovenske kmete zagovarjal g. dr. J Babnik, znani rodoljub in pi- satelj (rodom iz Ljutomera) ter tudi pravdo dobil. Kakor čujemo, bil je tudi skrajni čas, da se je to tako posrečilo, kajti dotični kmetje so se uže z gnjevom v srcu pripravljali resno na bližnje volitve, pri katerih bi bili v poslance voljeni samo takošni možje, ki bi se zavezali da bodo kar možno nasprotovali vladi in sedanji držav-nozborski večini. — M. b) Ostali slovanski svet. Na Husov spomenik nabrali so poslej Čehi uže več tisoč goldinarjev. Samo uredništvo „Narodnich Listuv" je neki nabralo nad 15.000 gold. Ob jednem hote Cehi zbirati tudi doneske za spominek vojskovodju Žižki, katera oba spomenika imela bi se postaviti pred novim češkim muzejem. Znano je, daje tudi deželni odbor v Pragi glasoval za spomenik Husov; v tem odboru so tudi Staro-čehi, katere naši privilegovani katoliki povzdigujejo zaradi konservatizma ravno tako do neba, kakor Mlado-čehe v pekel zastran njih liberalizma. Kako korekturo napravijo sedaj pri Staročehih? V pomoč stradajočim. V Levovu osnoval se je po incijativi društva „Russkaja Rada" odbor, kateri je sklenil prositi dovoljenja, da sme pobirati doneske za bedne stradajoče Galičane (obojih narodnostij). Odbor je sestavljen iz gospodov: dr. Saranevič, dr. Deljekevič, dr. Dobr-janski, dr. Litynskij in dr. Pavenckij; potem Pavlikov, Pakež, A. Dedickij, profesorji: Lepkij, Kosteckij in Sa-vickij; direktorji: Deržko, Ničaj in Ropickij. Ker je potreba takošne pomoči tam res nujna, želeti je pač odboru najboljšega vspeha! Ustavno življenje in Slovani. „Srpska Nezavisimost", Rističev organ, prinesla je — kakor poroča „Crvonaja Rusj" —• pozora vreden članek, v katerem dokazuje, da so slovanska plemena nesposobna za ustavno življenje. Kot v opravičenje svojega mnenja, navaja časopis fakte iz zgodovine Novgoroda, plemenitaške poljske, iz srbske zgodovine pa za čas cesarja Dušana, pa tudi fakte iz novejše zgodovine v Avstriji in Prusiji. Po teh dokazih sklepa časopis, da tudi sedanje konstitucijne naredbe v Srbiji ne morejo biti dolgotrajne. Smrtna kosa pokosila je dne 2. decembra 1889 v Pragi kaj nadarjenega mladega pisatelja Florijana Vrana. Porojen dne 19. aprila 1865, obogatil je v mladostnih svojih letih češko slovstvov že z raznimi kaj na-depolnimi deli. Bil je sodelavec „Češke Talije", „Narodnih Listov", Hlasu Naroda" in dr. Kot starosta literarnega in govorniškega društva „Slavia" v Pragi, pridobil si je zanj nemalo zaslug. Naj mirno počiva! književnost. Popotnikov Koledar za slovenske učitelje za leto 1890 s popolnim šematizmom šolskih oblastnij, učiteljišče, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolsk. 1. 1889/90. IV. leto. Sestavil in založil Mihael Nerat, nadučitelj in Popotnikov urednik v Mariboru. Dobiva se pri upravništvu Popotnika v Mariboru po 1 gld. 25 kr. komad. Izdajatelj se je potrudil na vse strani, da je popolnil Koledar ter ž njim vstvaril zares nek „vademecum" učiteljstvu. Delo je dejanski vredno, da si je naroči vsaka slovenska učiteljska moč. Povest Rusije od početka do danes. Sa slikama uz dva zemlovida. Napisao Alfred Ramband, pariški profesor i član Petrogradske akademije. Franceskom akademijom nagradjedelo. Preveo i podpunijo dr. Peter Tomič, profesor. To znamenito, na več jezikov prevedeno, od Rusov samih izredno pohvaljeno delo hoče za Srbohrvate in Slovence izdajati kr. vseučilištna knjižara Franje Zupana v Zagrebu in sicer v snopičih po 50 kr. in to s slikami, v tem ko stoje snopiči nemškega prevoda brez slik ravno toliko. Prvi snopič je že izšel in bodo sledili drugi za-povedoma po 3—4 tedne saksebi. Pošilja se lehko za vsak snopič posebe ter priloži po 5 kr. poštnine. To delo je kinč vsake družinske knjižnice, in hrvaško izdanje ima še to prednost, da je je prevedel Hrvat, ki je sam bival na Ruskem ter je po lastnih skušnjah popolnil itak znamenito delo. Slovencem toplo priporočamo to izdanje. Grof L. N. Tolstoj Kakor poročajo ruski listi, namerava pretrgati svoje molčanje znameniti pisatelj „Vojske in miru", ki piše sočasno povest p. n. ,.Kreutzerovskaja Sonata". Rusija je jako radovedna na to delo. —M. O Sienkieiviczu sodba angleška. „Blackward's Edin-burg Magazine", angleški mesečnik, prinesel je članek p. n. „A Polish novelist Henryk Sienkiewicz", v katerem kritik z veliko pohvalo ocenja pisateljsko delavnost avtorja romana: .,Z ognjem in mečem", trdeč, da v njegovih delih vidi spojenje poletov (zalet) Dumasa, Bret-Harte-a in Turgenjeva. On prišteva Sienkiewicza k najznamenitejšim sedanjim beletristom evropejskim. Članek se končuje s prevodom nekolikih posnetkov iz „Bartka zmagovalca" in „Janka muzikanta". M. Časopisov ruskih izhaja sedaj v Galiciji in Bukovini okolo 20. Obseg jim je političen, naučno literarni in humoristični, kakor tudi ekonomični. Devet časopisov ima v rokah t. zv. stranka „narodnjakov" (ukrajincev), sedem pak stranka „svetojurjevcev". K prvim pripada: „Dil o" (delo), „Batko vščina" (očetnjava), ,,Zorja" (zarja), „Zerkalo" „Pravda" (resnica), „Učitelj, „Časopis pravnyca" in „Hospodar i promys-lenyk' (gospodar in obrtnik), izdavane v Levovu, pak „Bukowyna" izdavana v Črnovicah. Drugim pripadajo: „Červonaja Rusj" (rudeča Rusija), „Novyj Gali-čanin", „Str ah op ud" (strašilo), izdavane v Levovu; „Russkaja Rada", izd. v Kolomiji, „Russkaja Pravda" i „Nauka", izhajajoča na Dunaju, „Biblo-teka dlja molodeži", izhajajoča v Črnovicah. Na neutralnem torišču stoje: „Dušpastyr", „Eparhialni vidom osti", izh. v Levovuv in Premislu; „Dobre R a d y" (dobri soveti izh. v Črnovicah in narodno-cer-kveni časopis „Poslan ny k", izhajajoč v Brežaneh. Jezik in pisava teh časopisov je kaj različna; zlasti se pak borita etimologija in fonetika med seboj, vsled katere borbe prihaja dostikrat do ostrih napadov in polemik. „Červonaja Rusj" rabi veliko rusko, „Pravda" pa zvočno klasično malorusko-ukrajinsko narečje. Poslednji časopis — mesečnik prinesel je letos v svojem 7. snopiču članek: „Ogljad literaturnoj dijalnosti Slovenciv v r. 1888" od Slovenca P. M., kjer je poleg opisa slovenskega časopisja jako pohvalna opomnja glede na razvoj slovenskega časopisja. Kako ravnajo pa pri nas nekateri listi v tem pogledu? — M. Opomnja uredništva. Čč. p. n. naročnikom in prijateljem „Slov. Sveta", ki so nam na razne načine izkazali zopet svojo blagohotnost in izrazili voščila za provspeh, izrekamo tu najiskrenejšo zahvalo. Onim, ki so nam naročili posebe kaj, ustre-žemo po moči in kar možno kmalu. Onim, ki so se oglasili, da bi jim pošilj ali tudi letos kak slovanski list jedlno proti odškodnini poštnine, ustrezali bomo, kakor se nadejamo po-voljno. Onim, ki so izrazili želje, da bi jim posodili kako primerno knjigo v berilo, posodimo radi, kolikor imamo sami takih knjig na razpolaganje. — Slovanskim in slovenskim dijaškim, kakor tudi slovanskim literarnim društvom, ki ne morejo plačevati lista, in ki so s i oglasila tudi letos zato, bomo radi pošiljali „SI. Svet" tudi nadalje brezplačno. To storimo po možnosti tudi glede na posamičnike, ki se zato oglašajo. — Kolikor vemo in moremo, smo zmerom pripravljeni odgovarjati na razna, nam stavljen* vprašanja, in imamo najlepše zadoščenje v tem, da se nam zaupa. — Lani so se nam urinile večkrat tiskovne pomote; letos smo skrbeli, da bo boljše v tem pogledu, in da bo list tudi izhajal kar možno redno. Opomnja upravništva. Ponavljamo, da moremo ustreči še s celim letnikom 1889 .,Slov. Sveta" ter oddajamo tudi samo one številke, v katerih je priobčena „Kritika o dr. Mahnifiu", katera je navrščena malo ne v vseh št. od 9. št. „SI. Sv." 18S9 naprej. Od letnika 1888 imamo vse štev:lke samo od 2. poluletja, od 1. poluletja pa so nekatere številke pošle. Onim, ki so se oglasili za letnik 1888 ali 1889, razpošljemo kmalu dutične številke po njih željah. — Kedar bi se zgodila kaka nerednost v razpošiljanju, prosimo, ne čakati, ampak takoj oglasiti se pri ek spe di cij i v Ljubljani. — One, ki ne morejo plačati naročnine takoj, radi počakamo, ker vemo, da stori vsak rad svojo dolžnost, kedar mu dopuščajo razmere. Dpravništvo „SI. Sveta" radostno konstatuje, da se drže naši naročniki najlepšega reda; nikdar in nikjer nismo imeli zastran tega niti najmanjše sitnosti. To smo vedeli pa že naprej; saj na naš list n so naročeni samo izšolani, izobraženi ljudje, ampak skoz in skoz tudi pravi poštenjaki. Popravki k 24. št. 1889 „Slov Sveta" Str. 389 desna 3. v sp.: odločno nam. odcočno; 390. desna 15. v. sp.: duhovni sobor nam. tabor; 391. desna 9. v. zg.: vašo osodo; 392. desna 5. v. zg.: Le tam; 392. desna 13. v. zg.: prekuhal; 393. leva 14. in 13. sp.: „da podana hrana bi se použila . . ."; 394. 1. 1. v. zg : da izhaje: 394. 1. 25. sp.: naj slovka „mi" izpade; 394. 1. 2(5. zg.: podlo nam. padlo; 395. 1. 20. v. zg.: opozarjamo n e zaradi . . .; 395. 1. 36. v. zg.: Kak« zaščitnih/. 395. desne 25. sp.: liberalcem. Naročba na „Slovanski Svet" za leto 1890. „Slovanski Svet" nastopi z današnjo številko svoje tretje leto in sicer z nespremenjenim programom, v isti obliki ter bo izhajal, kot doslej, po dvakrat na mesec, namreč 10. in 25. dne vsacega meseca. Naročnina znaša: za celo leto.....4 gld., za pol leta.....2 „ za četrt leta.....1 „ Za Ljubljano, za dijake in ljudske učitelje za celo leto .... 3 gld. 60 kr. za pol leta.....1 „ 80 „ za četrt leta .... — „ 90 „ Posamične številke se oddajejo po 20 kr. Naročnina se pošilja lastniku „Slovanskega Sveta" v Gorico (Gorz). SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 glo. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici, ulica Barzellini 4. Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: FranPodgornik. — Urednik: Janko Pajk.