AKADEMSKI PEVSKI ZBOR V LJUBLJANI SLOVENSKA NARODNA PESEM KOROTAN = BELA KRAJINA IZVAJA AKADEMSKI PEVSKI ZBOR V LJUBLJANI VODI FRANCE MAROLT KONCERTNI SPORED: KOROTAN x. Koleda za sv. tri Kralje — France Marolt z. Od kneza Marke — Oskar Dev 3. Marija in mlinar — Mafija Tomc 4. Drum3lca — France Marolt 5. Spou ptičke pojo — Oskar Dev 6. Pöjdam u rute — France Maro/f 7. Pastirska — France Marolt 8. Žolnirska — Oskar Dev 9. Visoki rej — France MaroU ODMOR BELA KRAJINA 10. Tepežnica — Matija Tomc n. Koleda za Svečnico — Matija Tomc 12. Od hajduka Velje — Matija Tomc 13. Zeleni Jurij — Matija Tomc 14. Belokrajinsko kolo — Matija Tomc 15. Koleda na Ivanje — Matija Tomc 16. Kresne — Matija Tomc 17. Svatske — Matija Tomc 18. Napöjnica — Matija Tomc Umetnost je eden najelementarnejših pojavov človeškega življenja. Ona spremlja človeka na vseh stopinjah njegovega kulturnega razvoja. Razmerje umetnosti do poedinca ali do skupine ljudi more biti aktivno ali pasivno. Prekipevajoče čuvstvo slehernika more v danih okoliščinah umetniško ustvarjati, čeravno tako udejstvovanje redkokdaj izraža trajne oblike, ki bi bile pomembne za druge. Umetnostni pojavi naroda, ki predstavlja bolj ali manj homogeno skupino poedincev sorodnega duhovnega izživljanja, dobe svojstveno značilne skupnostne poteze zlasti, kadar gre za izraz elementarnih čuvstvenih razpoloženj v masi. Pasivno razmerje poedinca kakor tudi skupine do umetnosti pa je neprestan odziv na umetnine, ki izžarevajo svoj vpliv od človeka na človeka, od skupine na skupino. Tako je umetnost poseben način občevanja ljudi med seboj in za narod eden najvažnejših kulturnih faktorjev. Narodovo umetnostno dejstvovanje si smemo predstavljati kot veletok: spodnja, mogočna struja je konservativno, retrospektivno oblikovanje mase, zaverovane v ostanke njene tisočletne kulturne preteklosti; v ta tok pronica iz vrhnje vode neprestano snovanje in oblikovanje umetnostno-kulturnih činiteljev, ki je občečloveškega pomena in značaja. Spodnji tok je narodu svojstvena, tradicijska, v njenem masnem instinktu zasidrana ljudska ali v najširšem pomenu besede narodna umetnost. Vrhnja struja, od katere je spodnji tok neprestano vplivan in docela odvisen, predstavlja umetnost ustvarjajočega kulturno reprezentativnega sloja: narodove duhovne aristokracije. * * * Narodna pesem v najširšem pomenu besede je skupnostni pojem pesmi, ki žive v ustnem izročilu naroda. Narod jim ne prisoja individualne posesti, temveč si jih poedinec kakor celota z narodu lastno suverenostjo lasti. Suverena dej-stvenost naroda napram snovi je nujni in edini dojemljivi, trajno veljavni moment, ki karakterizira pojem narodne umetnosti. Pesem, ki narodu godi, se suvereno adoptira brez ozira na skladatelja in časovno ter krajevno opredelitev snovi (anonimnost). Študijski izsledki o narodni pesmi kažejo, da pripadajo njeni avtorji sicer najrazličnejšim stanovom (trubadurji, guslarji, godci, predikantje, duhovni in učitelji, ljudski pesniki-pevci, od gospoda do berača), vendar ta razlog ni stvarno pomemben v življenju narodne pesmi. Celo vrsto pesmi so ustvarili izobraženci, jih narodu zapeli ali zapisane razširili med narod, ki si jih je docela prisvojil (pisane in tiskane pesmarice). V krog preprostega naroda spadajo pesniki-pevci, ki se zlasti na pričetku novejše dobe (18./19. stol.) udejstvujejo poklicno (guslarji, godci, prigodniški pevci-pesniki, orglavci) in prenašalci narodnih pesmi (poti in potovke, potujoči rokodelci, furmani, božjepotniki, berači, študentje itd.). Načelno je treba presojati obe vrsti pesmi z istim merilom: narod jih je sprejel (ponarodele pesmi) in jih uvrstil po tradicijski presnovi med svoj pesemski zaklad (narodne pesmi). Med kategorijami »umetna«, »ponarodela«, »narodna«, ki jih dr. K. Štrekelj v svojem znamenitem delu »Slovenske narodne pesmi« še razlikuje, ne more biti načelno bistvenih razlik; razlike so samo gradualne.1 Umetna pesem ustvarja vedno nove elemente in oblike glasbenega izražanja, narodna pesem pa naravnost ob tem živi, da tuje blago s suverenostjo, ki je narodu lastna, po svoje kombinira in vedno znova variira. Natančnejše opazovanje glasbene folklore pokaže tudi precejšno razliko pesmi v posameznih pokrajinah naroda (dialektični vidik): čim večje so bile naravne pregraje med posameznimi pokrajinami, tem manjša je bila medsebojna komunikacija, tem počasnejši dotok novih literarnih vplivov in je n. pr. lokalna diferencijacija v slovenski narodni pesmi ustvarila tipične, še dandanes zaznavne razlike. * * * Kakšna je bila slovenska narodna pesem v najstarejši dobi po svoji vsebini in formi, za to nimamo ohranjenih spomenikov. Nekaj redkih primerov koroške in belokrajinske folklore, iz katerih sijejo bolj ali manj prikrite pra-osnove slovenske bitnosti, priča, da je morala biti ta pesem povsem različna od one 19. stoletja, ki deloma še dandanes živi. Zgodovina katoliške cerkve in medla tradicija v narodu pričata, da je bil prvi učitelj slovenskega petja sv. Metod, ki je 1. 808. prišel v Panonijo, v Salavar na Kocljev grad; deloval je tudi v Korotanu. Ljudstvo mu je bilo verno vdano. Pridigoval mu je v domačem jeziku. Službo božjo je okrasil s staroslovenskimi duhovnimi pesmimi. Primerjalni študij panonske in ziljske folklore s staro-moravskimi duhovnimi pesmimi bi utegnil ugotoviti sledi takšnih koralnih spevov. Prausedline kaže tudi belokrajinska folklora, najznačilnejši primer in hkrati najstarejši znani zapisek je »Ivanjska koleda ; ki jo izvaja APZ v belokrajin-skem programu. Ta koralni spev -v obliki primitivnega kmečkega kanona spominja na starocerkvene diafonije zgodnjega srednjega veka. V prvi polovici 16. stol. je cerkvena in posvetna glasba jela propadati, o čemer jasno govori prepoved tridentinskega zbora (1562), naj se vsakršna glasba pri službi božji prepove. Da so se te stroge odredbe tudi pri nas dosledno izvajale še vse 17. stol., pričajo Sveti evangelijomi« zagrebškega biskupa Petra Petrečiča (1651), v katerih prepoveduje petje cerkvenih pesmi na narodne napeve (n. pr.: prošnja za milost božjo na napev »Prelepo mi poje črni kos«, ki je bila tačas po vsej Panoniji razširjena). Te odredbe je s pridom izkoristila pri nas verska reformacija, ki je dovoljevala cerkveno petje; v koliko so se protestantski reformatorji Primož Trubar, Adam Bohorič, Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin in drugi v svojih duhovnih in posvetnih pesmih, ki so šle v velikih množinah med narod, naslonili na sodobno pesem, bo pokazal podroben primerjalni študij slovenske duhovne pesmi 16. in 17. stoletja ter folklornih zapiskov. Mnenja sem, da je reformacijsko gibanje naplavilo v Slovenijo precej nemškega blaga, po drugi strani pa tudi izdatno očistilo takratno cerkveno glasbo, kar pomenja v gotovem oziru renesanso slovenske narodne pesmi. Mnogo predikantskih spevov (Bohorič, Dalmatin), ki so bili zloženi v narodnem duhu, je zaradi popevanja po cerkvah, božjih potih 1 Dr. Jože Glonar: Predgovor k dr. Karel Štrekljevim »Slovenskim narodnim pesmim«. m proščenjih ponarodelo. A priori smemo trditi, da je slovenska narodna pesem doživela višek razvoja, ne da bi pri tem spremenila svoj značaj, ko se je mogla tesno nasloniti na umetno pesem izobražencev. Kajti čim bližje je stremljenje ustvarjajočih krogov sprejemajočim plastem naroda, čim manjša je njih razlika, tem bližji smo enotnosti, tem živejša in neposrednejša je plodna vplivnost od zgoraj navzdol." Tako nam bo mogoče razumeti razcvet narodne pesmi v 15. in 16. stoletju. V tej dobi se estetska stremljenja ustvarjajočih in sožitje ljudskih plasti na moč približujejo, novi odločilni razkol umetnostnih naziranj poedinca in skupine še ni nastopil, kvarni vplivi čitanja in pisanja niso še uveljavili svojih škodljivih posledic, umetnostna tehnika je močno vplivala v poeziji na verzifikacijo, vsebinsko in formalno sorodna cerkvena in posvetna glasba pa na glasbeno izobrazbo najširših narodovih plasti, ki so živo sodelovale in se izražale na diletantski način. Seveda velja za to kakor za sleherno drugo epoho: »ljudstvo« (spodnja plast naroda) ne vodi v duhovnem razvoju, ne išče novih poti, ne ustvarja novih oblik; slejkoprej ostane le sprejemajoči pol tako v literarnem kakor glasbenem oziru. Stare forme pripovednih pesmi, mogoče dotlej še ohranjenih tru-badurk je narod kombiniral z novimi recepcijami ter jih po svoje tradicijsko variiral ali pa jih opuščal in pozabljal. Vodstvo duhovnega razvoja tudi v !;ej dobi razcveta narodne pesmi pripada ne narodu, ampah duhovni aristokraciji, ki se v prošlih dobah krije s politično in socijalno aristokracijo, iačas pa so njeni predstavniki povečini predikantje slovenske reformacije. Povprečnost, za katero živi in ustvarja narodna pesem, zaostaja daleč za ustvarjajočo osebnostjo ter jo navadno le ovira in s svojim nerazumevanjem moti. Počasi le se izvrši recepcija davno doseženih dobrin, običajno šele, ko so se le-te na prvotnem torišču že zamenjale z novimi. Seveda bi bilo zgrešeno smatrati snovanje ljudstva-naroda za zgolj mehanično delovanje in misliti, da sprejme vse stvaritve aktivnih krogov. Novih dobrin narod sicer ne ustvarja, pomembna umetnostno važna pa je njegova izbirčnost pritekajoče snovi: le ono in samo ono, kar narodu godi, obdrži, asimilira in strne s prvotnimi usedlinami. V strugi narodovega veletoka teko časovno različne struje, dasi preplavlja umetnostna struja ene epohe vedno vse druge tokove. Opazovanje kmečkega življenja nam pokaže, da je temu res tako. Kmečka izba je opremljena s pohištvom in slikami odmirajočega baroka poleg vidnih ostankov gotike in renesanse, narodna noša, v kolikor je še ohranjena, kaže stil preloma 18./19. stol., ki je pomešan s stilnimi ostanki prejšnjih stoletij. Besedilo in melodija pesmi kaže pogosto na svojih značilnih mestih (sklepi, kadence) stereotipne, okorelim frazam podobne okrete, dočim se pojavljajo v besedilu in napevih mnogo mlajše časovno-stilne prvine. Malokatera pesem je ohranila čisto obliko, povečini imamo opraviti s porušenimi formami mozaične strukture. Ta kritični« izbor in konservativna ohrana duhovne zapuščine, ki po svojem slogu nekako za sto let zaostaja za izbiro in stilnim izrazom aktivnih, ustvarjajočih narodovih sil more postati zelo pomembna za umetnostni razvoj celote. Tradicijska presnova ter impregnacija z vsemi odlikami narodu lastnega svojstvenega stila lahko vodi do regeneracije umetne glasbe, kadar ta degenerira in v svojem snovanju zaide. Kar si je narod doslej le izposojal, s pridom 2 John Meier: »Kunstlieder im Volksmunde«. vrača. Zgodovina glasbe prve polovice 19. stoletja in prvih desetletij današnje dobe kaže, da je črpala umetna glasba iz narodne pesmi novih snovi za svoj čisti občutenjski slog. * * * Odnos ustvarjajočih činiteljev in sprejemajočih plasti naroda postane v novejši dobi (od druge polovice 18. stoletja do današnjih dni) povsem drugačen. V tej dobi si lasti narodna pesem zgolj ustno-izročilni stil, ki je bil v starejši dobi tudi za umetno pesem bistvenega pomena. Stil naših pripovednih pesmi in njihovih predhodnic — viteških trubadurk ter starocerkvenih spevov — je bil improvizacijskega značaja. Presnova historičnih dogodkov v pripovedne motive se hitro izvrši. Vsi dogodki se prenesejo na osebe, narodu važne in drage (narodni junaki), — pri tem imajo važno kombinacijsko vlogo mitološke usedline. Okoli takšnih snovnih motivov pričenja presti improvizacija in snovati nove oblike. Poglavitni likovni moment pripovednih pesmi je seveda sodelovanje naroda, ki si jih prilasti ter jih potom ustnega izročila ohrani v svojem spominu in obvaruje pozabljenja. Zdi se, da je treba za epsko — junaško in pripovedno pesem računati s posebno dispozicijo v značaju narodov. Sicer bi ne mogli govoriti o značajnostnih razlikah sorodnih narodov. Pri tem mislim prav posebno na razliko srbske in slovenske narodne pesmi; primerjalni študij obeh bi bil za medsebojno spoznanje gotovo večje važnosti kakor vse različno govoričenje o psihi obeh narodov. Značilno za Slovence je dejstvo, da smo svoje junaške in pripovedne pesmi (»Pegam in Lambergar«, »0 kralju Matjažu , »Od kneza Marke«, »Gospod Baroda«, »0 lepi Vidi«, »Mlada Breda« i. dr.) docela zavrgli in pozabili. Nadomestila jih je pod vplivom pozne romantike občutenjska lirika, v kateri se naša pesem prošlega stoletja in prvih decenijev današnje dobe izživlja. Važno za spoznavanje naše psihe in morda celo koristno bi bilo, da se enkrat tudi v tem zrcalu ogledamo. Medtem srbska pripovedna in junaška pesem še nastaja in živi, tradicija v narodu ji daje novih snovi, oblikuje jo narodni guslar. Trditve: »Srbi imajo zgodovino, Slovenci ne,« so abotne fraze. Tisočletno narodovo življenje je zgodovina, kdor je ne pozna, naj se je uči. Važno pa je zame spoznanje, da je neubranljivi tok zapadnjaške kulture prekril naše prvotne osnove in s svojimi »kulturnimi sredstvi« — med najškodljivejše štejem tisk in pisarjenje — razbil čustveni kontakt med poedinci ter razrahljal v narodu skupnostno, življenjsko prepotrebno duhovno vezivo. Prevažno merilo 7,a opazovanje in spoznavanje primitivne pesmi obeh narodov pa je prav gotovo tudi njih csnovna predispozicija. ki se je v naši narodni pesmi že izoblikovala, v srbski pa dobiva vedno konkretnejšo stilno obliko. Tu prostoritmično večglasje, lirsko-občutenjska kitična pesem zaključenih oblik, tam enoglasna epska pesem rapsodično-recitativnega sloga. Ti kritični vidiki nam olajšajo opazovanje in spoznavanje naše narodne pesmi v novejši dobi. Zapadnjaška kultura je morala tudi pri nas ustvariti posebne socijalne pogoje, socijalna diferenciacija pa pestro vrsto stanovskih razlik, stanovske narodne pesmi določno pričajo o tem. Doba »vozarjenja« je rodila ,furmanske1, ,napojnice‘ in ,zdravice*; flosarjem, tkalcem, kovačem, mizarjem i. dr. rokodelcem so ustvarjali stanovske pesmi pesniki-pevci rokodelskih št er« (L. Volkmer, J. Japelj, Št. Modrinjak, V. Stanič, P. Danjko, J. Lipold, M. An-dreaš, J. Vodovnik in drugi). Vpliv šole in cerkve na narodno pesem se v tej dobi določno pokaže. Pesmi iz šolskih pesmaric, zložene po prizadevanju šolskih oblasti večinoma v nemškem duhu, če niso naravnost tuj import in estetsko manj ali nič vredno blago, se tradicijsko razširijo, narod je po večini ohranil besedila, melodijo pesmi pa nadomestil s takšnim surogatom (»Je pa davi svanca pala«, »Škrjanček poje«). Stare cerkvene pesmi, ki so radi glasbenega momenta ohranile ljudsko-narodni značaj, so popačili orglavci in mesto njih vpeljali italijanske in nemške popevke (18./19. stol.), kesneje dogmatično-dolgočasne priložnostne pesmi cecilijanskih maniristov (19./20. stol.). Največ škode je storila narodni pesmi proslula bavarska harmonika, ki je s svojim vprav dursko-trdim hreščanjem ubila zadnje ostanke melodičnega zmisla, vzgojila naš tako hvalisani ,harmonični čut‘ in docela spačila ritem in fiziognomijo naše narodne pesmi. Za neposrednejši kontakt med ustvarjajočimi »kulturnimi delavci« in »nepokvarjenim, dobrim ljudstvom« skrbe vse vrste komunikacijska sredstva, gramofon in radio. Res, zadnji čas smo po vseh življenjskih oblikah postali taki kozmopoliti v zapadno evropskem zmislu in smo se kot masa že toliko spojili z zgornjo kulturno plastjo, da je ljudska umetnost potisnjena v ozadje in mi kot celota vedno bolj začenjamo dihati vzporedno našemu splošnemu, kulturnemu razvoju tudi v umetnosti z mednarodno strujo.3 * * * Ozemlje, ki je bilo in je še pozorišče slovenske narodne pesmi, je mnogovrstno in v svoji prirodi mnogolično. Slovenska zemlja sega v visoko alpsko pogorje, obsega sredogorski svet in gričevje, obkroža alpske kotline, prehaja v ravnine ob večjih rekah, obsega precejšen del kraškega sveta, se širi do skrajnega roba zgornjeitalijanske in je po drugi plati še del panonske nižine. Sega od ozkega primorskega pasu do meja večnih ledenikov. Ozemlje slovenske naselitve za časa njegovega največjega obsega v 9. stoletju je segalo prav pred vrata Trsta, Krmina, Čedada in Humina v povirja Drave, Mure, Aniže in Travne na zapadu, do Donave in preko nje na severu, ter do Bakonjskega gozda in Blatnega jezera na vzhodu. Danes je zapadna slovenska meja od Rokave (Dragonje) v Istri do Kanalske doline v glavnem ista kot pred 11. stoletji. Silno pa se je premaknila severna meja, ki poteka danes na približni črti Šmohor v Ziljski dolini, Dobrač, izliv Zilje v Dravo, med Osojskim in zapadnim delom Vrbskega jezera, tik južno od Celovca, na južnih pobočjih Svinjske planine, ob Dravi pri Labodu, preko grebenov Kozjaka, ob severnem podnožju Slovenskih -jgoric do Radgone, na črti Radgona—Raba zapadno od Monoštra in na črti Monošter—Dolnja Lendava. Ako primerjamo površino »Sklavinije« frankovskih časov v 9. stoletju, ko je bila po obsegu največja, z zemeljsko ploskvijo, na kateri bivajo Slovenci še danes, vidimo, da so Slovenci izgubili v teku 11 stoletij približno dve tretjini svojega ozemlja.4 Značilno podobo dajejo notranji Sloveniji kotline sredi gora in hribovitega sveta, nanje navezuje in iz njih izhaja glavno politično življenje od 7. stoletja naprej. Moč kotlin in gora okoli njih se je v slovenski zgodovini izkazala kot zelo velika. Razbila je slovensko zemljo v političnem oziru na dežele, nastale iz krajin, in pospeševala že itak močno rodovno razcepljenost Slovencev. * * * 4 France Stele: >Qris zgodovine umetnosti pri Slovencih.« 4 Milko Ros: »Zgodovina Slovencev, 1983.« Splošna smer slovenskega naseljevanja se je držala pravca vzhod — zapad. Slovenci smo del one skupine južnih Slovanov, ki se je, prodirajoč preko Karpatov okrenila v srednjem Podonavju proti zapadu in jugozapadu. Več velikih kolonizacijskih tokov je v posebnih smereh privedlo naše prednike v pokrajine širšega obsega in večje zaokroženosti. Kažipoti posameznim tokovom so bili lahko pristopen teren, takrat še dobro uporabne ceste in pota iz rimske dobe in pa ozemlje, ki ga je že predslovensko prebivalstvo osvojilo in s svojo kulturo preželo. Narodopisni položaj Slovencev je vsestransko zanimiv. Slovenci predstavljamo tisto narodno vejo Slovanov, ki je pomaknjena najdlje proti zapadu Evrope. Na slovenskem ozemlju si podajata roke srednjeevropska in sredozemska kultura, Slovenija je most, preko katerega poljejo kulturni valovi okci-denta v orijent. Iz navedenih okolnosti moremo sklepati, da je bilo to ozemlje izpostavljeno neprestanemu etničnemu amalgamiranju: od severozapada udira vanj alpska cona s svojim tipičnim alpskim vplivom, od jugozapada je izpostavljeno sredozemskemu vplivu, s severovzhodom nas veže slovaški in madjarski element, proti jugozapadu prehajamo v srbohrvatski živelj in s tem v območje orijenta. * * * Držeč se naše priseljeniške smeri ali »panonske poti«, po kateri se je širila vsa narodna kultura in z njo tudi slovenska narodna pesem vse tja do lango-bardsko-furlanske vojne granice, hočem našo narodno pesem opredeliti v tej smeri. Drug važen vidik zame je smer okcident-orijent, po kateri neprestano in nezadržno vdirajo vsi kvarni dotoki za življenje naše narodne pesmi. Upoštevajoč zgoraj navedeno geografsko razkosanost našega etničnega ozemlja in vse naravne pregrade, po drugi strani pa širi poglavitne vplivne komponente, morem razlikovati iz etnografskega vidika v skupnem pojavu naše narodne pesmi štiri tipične cone: alpsko-koroško, sredozemsko, panonsko in orijentalsko-bel okraj insko, ki jim odgovarjajo štirje poglavitni tipi. Ker tvorita panonski in sredozemski tip mejnika v panonski črti, nam preostaneta mostišči črte okcident-orijent: koroški in belokrajinski tip, ki sta za opazovanje naše glasbene folklore zlasti zanimiva. * * * Podati stilno-kritično likovne elemente koroške ozir. belokrajinske glasbene folklore ni namen tega uvodnika, bilo bi pa to zaradi še negotovih izsledkov nemogoče. Primerjalni študij obeh folklornih tipov je pokazal doslej bistveno stilno raznolikost. V obeh folklornih conah opažamo zaostanke skupnostnih historičnih in mitoloških praosnov, v Korotanu sijejo te usedline zlasti še iz .Visokega reja1 in ,Običnih rejev“ ter ,Kresovanja*, v Beli krajini pa iz ,Belokra-jinskega kola‘, še ohranjenih obrednih koled (,Na Ivanje“, ,Za Svečnico“) in ,Jurjevanja‘. Pa tudi melično, ritmično in arhitektonsko sta alpsko-koroški in ori-jentalskc-belokrajinski tip docela različna. Koroška melodija, ki ji je bila osnova gotovo starocerkveni koral, je deloma še prepletena s pozno baročno figural-nostjo, vendar že povsem prevladuje vpliv romantične senzualnosti. Docela lirski značaj koroške narodne pesmi voli pretežno četvero- in večglasje; če izvzamemo preostaline ,rejev‘ in nekaj koralnih zaostalin, ne moremo govoriti o originalnem ritmu, arhitektonika melodije je pod popolnim vplivom kitične pesemske oblike. Belokrajinsko melodijo odlikuje ozek ambitus (razlik najvišjega in najnižjega tona napeva), ki je napram koroškemu naravnost skromen, skoro dosledna izoritmija, v arhitektoniki pa monotono lice orijentalskega tipa. Pojo se še pesmi v starih naravnih tonskih načinih (dorski in frigijski). V celoti moremo reči, da je Belakrajina, do nedavnega časa zaprta zapadnjaškemu toku, še najdlje ohranila svojo originalnost. Kako pogubno pa vpliva razvoj kulture na belokrajinsko pesem, sem spoznal ob priliki zadnjega zapisovanja: stare pevke-vojarinke izumirajo, kolo se le še poredko pleše, kolede so pojenjale, v nekaj desetletjih bo umrla tudi belokrajinska narodna pesem. * * * Namen našega koncerta je, zapeti koroško in belokrajinsko pesem. Ne gre za restavracijo narodnih pesmi, ker bi restavracija ,narodne1 nujno vodila do umetne pesmi in njenega avtorja. Ne gre niti za kakršnokoli »priložnostno« ali morda »koncertno obliko«, kakor bi to hoteli naši kritiki. Prirejevalci hočejo podati s stilno-pravilnimi priredbami tipične primere. Jeseni bo sledila temu programu na podoben način prirejena pesem, lastna panonski črti. France Marolt. i. Koleda za sv. tri kralje: ’Na pesem žalima us3 skupaj zapet U jutrova dežiala j’äna zviezda hor šua, ’noi svete trije kräle prab liepo častit. j’te svete trije krale na pot perprabuä. Sa duom zapustite, pa svieta sa šla, Sa zviezdo agledväla, sa darove nabrala, Sa Ježša iskala, ka u jasvah laži. sa kamiele abseduala, pa svieta sa šla. Ino zviezda trijeh kralou prab liepo svetli, k’ja nad štalca uabstaua, tan čier dete laži. Sa dete agledväla, sa niema darvala mira, kadiua ino čista zuatä. Narod imenuje kolednike jevce. ki popevajo, zbirajoč darove o Božiču, Novem letu, za v. Tri kralje, na Svečnico in Za Boga vas prosim, dräga bräco möja, ne puščajte mene v ovi čemi gori, neg me vi peljäjte v ono ravno polje, v ono ravno polje, k svetimo Jiväno. Jamo mi kopajte pri svetem Jiväno nä puško gliboko, na sabljo široko. Notri pogrnite belo kabanico, na-njo položite moje mertvo telo. Vani jostavite mojo desno roko, va-njo potaknite kito rožmarina. Zä rokav privežte mojga kojnca vranca, naj se on žaluje, käda dräga neče. Dräga bi žalväla ko bi tožna znäla, da sim se vuženil ü to černo zemljo. Edini primer neporušene oblike belokrajinske pripovedne junaške pesmi iz dobe neprestanih strahotnih turških vpadov. Magdičeva mi je prepričevalno zatrjevala, da je bil Velja silovit junak z vojne graniee, ki je hodil napadat Turke tudi v njihovo deželo; prepričana je, da leži pokopan na Krvavškem vrhu. Leta 1408. so Turki prvikrat prilomastili v Belo Krajino in pustošili okoli Črnomlja in Metlike. Odslej so se često pojavili; od leta 1469. do 1483. pa so pridrveli vsako leto v slovenske dežele ropat ljudi in blago. Izhodišče njihovih plenilnih pohodov je bila po večini Bosna in severna Srbija, poglavitna vpadna vrata v Slovenijo pa Bela Krajina. Največ je trpel kmet, ki si je v taborih (kmetske utrdbe okoli cerkva) ustvaril utrjena pribežališča. Pomisliti moramo, da je turška meja segala tedaj vse do gornje Kolpe in da je bila Bela Krajina podobna stalnemu vojnemu taboru, ki je bil vse 15. stoletje v neprestani voini pripravljenosti. Da ustvari primerno formo junaške pesmi, je prireditelj poleg neprestano razpletajočega se napeva, ki je v svoji preprostosti tipičen primer belokrajinsko-orijentalske monotonije, uporabil prosto iznajdena motiva guslarja in pohoda junakov. Guslar se je v Beli Krajini držal vse do konca 19. stoletja. Znameniti zbiralec narodnih pesmi L. Kuba je zapisal dva instrumentalna motiva slepega guslarja iz Pravotina še leta 1896. pri Treh farah pri Metliki. 13. Zeleni Jurij. Prošel je prošel pisani vuzem, došel je došel zeleni Jure nä zelenem konji po zelenem polji. Däjte mü däjte, Jürja darova jte: Däjte mü mleka, zelena mü obleka, däjte mü Špeha, da ga ne bo kreha, däjte mü krüha, dä ga ne bi müha, däjte mü jäjec, dä ga ne bi zajec, däjte mü vina, dä ga ne bo zima! Däjte mü pogače, dä mii noge poskoče, dajte mü soli zä debele voli, däjte mü häjde, da se doma najde, däjte mü mesa, da pojde v nebesa! Däjte mü masti, da bo vreden časti, däjte mü resa, da se ne otresa, dajte mü pleče, da vam kaj ne reče, däjte mü krajcar, da ga ne bo šprajcar, däjte mü sküdü, da ne pöjde k südü, däjte mü groš, da vam dojde još! Ha j! haj! haj! bo li skoro kaj! Jüh! jüh! Jiihi!... Dandanes so napev »Zelenega Jurja« docela pozabili, pred kakimi 30 leti so ga pa nekatere »stare punce«, vodnice v kolu, še znale, no teh ni več. 961etna Mara Magdičeva, ki se šteje za najstarejšo belokrajinsko »vojarinko«, ga je znala še zapeti in pravi, da hodijo »jurjaši« še »Jurja vodit«, vendar poredko in ga le še »klepečejo«, pa tudi besede so že poza-Ponaredili.^ Opisala mi je obred takole: »Na ,Jurjevo‘ (24. aprila) so se zbrali pastirji in išli ,Jurja vodit. Po dva ali več dečakov vzame majhnega dečka in ga ovežejo ter oblože od glave do peta z zelenim brezovim kitjem; na glavo mu poveznejo kapo, spleteno iz zelenja in pripno rdečo ,svatsko rožo“, opašejo ga z zvito trto, za ,opasovnico‘ privežejo drugo trto, za katero ga vodi drug, ki tuli na tul (jelševa ali kostanjeva trobenta). Tretji deležnik zbira ^ košarico ,dare‘. Pred hišo postoje in zapojo do ,darov' (srednji del naše priredbe), kjer za hip ,poštentajo«, nato odpoj» ,dare‘ in konec. Ko so že pri vseh hišah popevali, kitje ,Jurjti‘ odvežejo in ,dare' na enake dele razdele. Navadno se pridruži trojici več deležnikov ,jurjašev‘. ,Dari‘ se použijejo ali zvečer pri kresu, ki ga kurijo ,jurjaši' na ,križanjih' (križpotih) ter preskakujejo ogenj, da jih ,ne bo zima', ali pa na ,Križevo' (Vnebohod).« Jurjevanje je pre-ostalina znamenitega staroslovanskega kurentovanja, pravega kresnega veselja, ki hrani in združuje v sebi poleg obrednih plesov največ mitoloških prausedlin geotropskega značaja. Prava kresna ali ladarska doba je pričela z jurjevanjem in trajala vse do Ivanjega. Bolj kakor pri Kajkavcih so se, kakor vse kaže, ohranile ali pa so vsaj še v spominu stare kresne navade v Beli krajini. Po starejši šegi se je pričelo kresovanje z mrakom, po kresu se je rajalo in prepevalo do polnoči. Nato so hodile ,kresnice' (tri mlade deklice) kresovat med vinograde in na polje„ odkoder so se ,spotočile' (vračale) v vas med hiše; njihove pesmi se zovejo ,kresnice' ali ,lädanke‘ (lade t. j. kresne kolede). Napev našega ,Zelenega Jurja' je ohranjen tipičen primer staroslovenske originalne melodije, njegovo starost izpričujeta dosledna izorit-mija, enostavna melodična črta v starem dorskem načinu, fiziognomija te belokrajinske melodije je povsem različna od onih kajkavskega porekla iz mnogo mlajše dobe. 14. Belokrajinsko kolo. a) Igraj kolce, ne postavaj! Igraj kolo, ne postavaj! Nišam došal kola igrat, neg sam došal divojk zbirat. Ni devojka nakičena, nit’ veselce pozlačeno. b) Komu moram ljuba biti? Črnmu, malmü Vogrančičku. Ke’b imela črne oči, veljala bi kralj-gospona i njegove svitle sablje. Lepe moje črne oči. köga bödo pögledväle? Črnga, mälga Vogrančička. Lepa moja sladka vusta, koga bodo kuševala? Crnga, malga Vogrančička. Lepe meje tele roke, koga bodo objemale? Črnga, mälga Vogrančička. Lepe moje bele noge, za kom bodo pohajale? Za črnim, malim Vogrančičkom. c) V gradu so visoka vrata, na njih sedi črna Kata; nä vrtü je troje zelje, troje zelje i korenje; vsi s poličkom pred sodičkom, z telim hlebom, žoltim sirom. Mlinarica žleb zaperje, naj odperje i zaperje. Bog li plati star’ na konju, č) Odprite naša vratca čez tri rdeča zlätca; sive konje vodimo, rdeča zlätca nosimo, oko sebe srebrn pas, v säkem žepu sto dukat. .Belokrajinsko kolo* je stilizacija porušene oblike prvotnega metliškega kola. Druga ohranjena vrsta naših obrednih koles vabljenskega značaja je Belokrajinsko kolo, ki se karakteristično razlikuje v melodičnem oziru od podobnih jugoslovanskih plesov. Besedilo in napev sta pomanjkljiva, ostalo je le še ogrodje prvotne forme, ki je razlikovala štiri dele: 1. ,Rob-čeci‘, plesna igra, ki jo rajajo brez petja prvotno le mlada dekleta (,devojačko‘), v začetku novejše dobe pa dekliči in dečaki (,ineševito‘)p držeč se pri tem za zvite robce, da ne spolznejo. 2. ,Pevsko kolo“, ki ga vodi ,vojarinka‘ in je podobnega značaja kakor v Zilji ,Visoki rej“. Oprijemši se za robce se začno kolaši pomikati v ravni vrsti za .vojarinko“ z ravnice (,pungrt‘ = Baumgarten) na nizek hribec (,prungar‘ = Pranger), popevajoč: a) Igraj, kolce, ne postavaj in b) Komu morem ljuba biti. Ko pridejo na vrhunec, se zasuče ,vojarinka‘, za njo in okoli nje pa vsa vrsta ter se vrti in spušča povitično navzdol, popevajoč: c) V gradu so visoka vrata. Ko se kolo razvije na ravnici, prično skraja in ponavljajo, dokler se ne naveličajo in od-pojo ,završek‘: č) .Odprite naša vratca“. Zadnja kolaša dvigneta, držeč se za robec in stoječ vsaksebi kakor podboja pri vratih, roki kvišku, ,vojarinka“ steče, vodeč za seboj neprenehoma prepevajočo vrsto skozi ta ,odprta vratca1, zadnja dva se previjeta — kolo je pri kraju. 3. ,Rešetca‘, igra s popevko (melodija pozabljena), ima ime odtod, ker stoje dekliči v zaporedni vrsti kakor rešeta na sejmu. Vojarinka z družico ,snubači“, okoli vrste ,mati‘ s ,hčerami“ (,kolašice‘) pa odgovarja iz zbora. 4. ,Most‘. Več parov dekličev in dečakov se postavi za roke držeč proti solnčneniu vzhodu; tem nasproti se postavi enako število parov z ,voja-rinko“ v prvem paru. Vrsteč se začno povepati: 1. zbor: »Al je kej trden ta vaš must? Preroža, roža brunka je naša.« 2. zbor odgovori: »Al on je trden kakor kust. Preroža, roža brunka je naša.« I. t. d. Pri zadnji kitici dvigne prva vrsta visoko sklenjene roke, ,vojarinka* pa pelje svoje v ravni vrsti skozi ta most. Nato se vloge zamenjajo, naposled gredo vsi skozi most, pojoč ,Črnooko deklico“. Poleg ,Zelenega Jurja“ hrani „Belokrajinsko kolo“ največ prausedlin in je zlasti mitološko zanimiva narodna umetnina. Docela slična belokrajinskemu ,mostu“ je staro- slovaška peta igra ,Kralovna‘, ki poje o ,Zlatem mostu“ iz ,marvan (mramor) kamena“, podobnost besedila našega ,mostu“ in slovaške ,KraIovne‘ je čudovita: »Kaj nam za mite dajete? Černooko deklico.« »Čo nam zä dar nesjete? Černooke djevčatko.« V naši priredbi je avtor izbral le pevsko kolo II, tekst je ohranjen, ohranjena sta pa le napeva začetka in „završka“, vmesni pesmi b) in c) je prireditelj stilno-pravilno vkomponiral. 15. Koleda. (Na Ivanje.) Bog daj, Bog daj dober večer, (daj Mi smo nocoj, malo spale, nam Bože dobro leto.)* malo spale, rano stale, za večerkom bolje jutro! vašga polja varovale. Tuti jesu lepi dvori, Lepa fäla na tem daru, lepi dvori ograjeni, ki ste nam ga darovali, ograjeni, pometeni. Naj povrne ljubi Jezus, Pomele sü devojčice, ljubi Jezus in Marija, devojčice Ane, Märe. Mi se od vas spotočimo, Däjte, däjte, därovajte, in vas Bogu izročimo, däroväjte, ne štentajte! Daj nam Bože dobro leto! * Refren se ponavlja za vsakim osmercem. Koleda na ,Ivanje“ je najstarejši ohranjeni slovenski narodni napev, ki ga je leta 1914. fonografiral na Vinici dr. J. Adlešič in transkribiral N. Štritof. Po vsebini ,kršsna‘ po svojem slogu pristna obredna pesem, kaže staro koralno fakturo v kanonični obliki (primitivni kanon v sekundi). 0 veliki starosti napeva pričajo ozek kvartni ambitus, melični potek v sekundah, diafonična dvoglasnost, rapsodičen ritem in stalna sklepna fraza. Avtor je uporabil dvostaven zbor po vzoru menjajočih se rasponzorialnih antifon. S tem stavkom prosto kontra-punktira motiv guslarja, ki je take speve vedno spremljal; forma naj bi bila nekakšna vokalno-instrumentalna heterofonija. 16. Kresne. a) Oj! Mara Županova, hodi k nam na kres! Ki si snoči obečala, da boš z nami kresovala, nisi, nisi stara baba, da bi döma varovala, hodi k nam na kres! Oj! botra Magdičeva, hodte k nam na kres! Ki ste snoči obečali, da b’ste z nami kresovali, z nami boste poigrali, lepo z nami popevali! höd’te k nam na kres! Oj! Ive Petričev, hodi k nam na kres.! Ki si snoči obečal, da boš z nami kresoval, nisi, nisi, stari dedec, da bi doma pekel hlebec, hodi k nam na kres!... b) Jelena ziblje Jezusa na sredi polja ravnega. Zläta je zibka škrabača. Začiili so jo Židovi, tekli so hitro k Jeleni: »Dajte, Jeleno Jezusa, čemo mu kupit štiimfeke, čemo mu kupit srebrn pas, dajte Jeleno Jezusa!« Ne da Jelena Jezusa. c) Prišli so tri Türopöljci, prvi je jmel rdečo käpco, drügi je jmel š’roke hlače, tretji je jmel mastno törbo. Cel bel dan pa tri bedaki: Prišli so tri Türopoljci, ijüh, ijüh, ijiihi! ... č) Tri jetrve žito žele. Prva žela, snop nažela, druga žela, dva nažela, tretja žela, tri nažela. Med sebom se spominjale, kä bi koga naj volila. Lepa Magda govorila, da b’ Jureta naj volila . .. d) Most (igra). Al’ je kaj trden ta vaš must? [Preroža roža brünka je naša.] (Refren) Al’ on je trden kakor küst. (Refren) Iz česa ste ga zidali? Iz zlata, srebra delali. Komu ste zlato pokrali? Našmu gospodu žiipanii. Mi smo njegovi kmetiči, mi č’mo gospodu povedat. Vi ste držljiva gospoda, kaj nam mite dajete? Al’ čte nas pustit’ trikrat sküz? Al’ kaj za sabo vodite? Mi te dekleta vodimo, ki bele gvänte nosijo. Al’ pojte, pojte trikrat sküz, zdignite gör visok roke! Preroža, roža brünka je naša! Kresne so vokalna suita, ki združuje petero napevov različne časovno-stilne opredelitve. Vstopno kmečko kolo in schercozni »Türopoljci« so napevi, nastali na prelomu 18. in 19. stoletja, pobožna pesem »Jelena ziblje Jezusa« in pripovedna pesem »Tri jetrve« spadata po svojem nastanku v isto dobo kakor »Zeleni Jurij«, sklepni »most« sem opisal že pod št. 5. Te stilno-heterogene sestavine morejo živeti hkrati le v narodni pesmi in tvorijo nekako mozaično formo, kakor sem to obrazložil že v uvodniku. 17. Svätske pesmi. a) Tri curice zbör zbörile. One so se spominjale, ko bi koga naj volila. Stoj Drino, vodo lädna stoj! (Refren) Stan, devojko, rode moj! Prva je govorila, da bi konja volila. Druga je govorila, da bi brata volila. Tretja je govorila, da bi drägog volila. (Refren) b) Nä vrtü mi, na vrtu mi javor zeleni, pod njim mi je, pod njim mi je lädna senčica. Pod njim mi je, pod njim mi je dragi moj zaspal, nä prstü mü, nä prstu mu zläti prsten moj. Oj slaviček, drobni ptiček, zemi mü ga ti, le stihoma, le polähu, dä se ne zbudi. c) Mjesečino, oj mjesečino, svü nedeljü däna! Mjesečino, oj zlätno moje, svü nedeljü däna! Gdje si drägo, oj, gdje si drago, da te k meni niema? Gdje si drägo, oj, zläto moje, dä te k meni niema? č) Jaz sem golobičica, ti si moj golobček, kušikaj me v gobček, kušikaj me, binčikaj me, vselej Bog pomözi! Iše eno malo, da se bo poznälo, da se bo poznälo. Ti boš mene, jäz bom tebe küsikäla v gobček. To so priložnostne pesmi, ki jih poje narod v različnem redu in primernih momentih na ,pirih‘ (svatbah). 18. Napöjnica. Grličica grkoväla, grküjuči zrnce bräla. Izrasla je žuta vrba, pod njom raste lipa ruža. Tebe ötje pötrgäti junakovi nä klobuke i dekliči nä iglice. Sad mi gremo v goro više, v goro više na obrše. V gori čemo vince piti iz polička i sudička, lipo vince muškatela: Pözegnäl ga drägi Jezus, Marija ga natočila. Prosta kompozicija avtorja, ki je dal ohranjenemu besedilu stilno pravilno glasbeno obliko kresne obredne pesmi. . . ............. ' • •' >.■ • . :1'. ' ■: , ->• ■ .. •; ' p .... «ii '. . 'a t .J "ij ' . ’ - '