UNIVERZA V LJUBLJANI — PRAVNA FAKULTETA RIMSKO PRAVO 1. del SPLOŠNI DEL, OSEBNO, STVARNO IN OBLIGACIJSKO PRAVO Spisal Dr. VIKTOR KOROŠEC univ. profesor LJUBLJANA 1967 UNIVERZA V LJUBLJANI — PRAVNA FAKULTETA r % tj^ Vt, -tur*- RIMSKO PRAVO i. del SPLOŠNI DEL, OSEBNO, STVARNO IN OBLIGACIJSKO PRAVO Spisal Dr. VIKTOR KOROŠEC univ. profesor LJUBLJANA 1967 • PRAl/ h l < r f- L^~p o c KRATICE IN LITERATURA a) splošne: A S A S = Aldus Agerius (= tožnik) angl. = angleško č. = češko eod. = eodem {= pod istim naslovom, npr. v digestah, v kodeksu) fr (c). = francosko it. = italijansko itp. = (najbrž) interpolirano n. = nemško A®As = Numerius Negidius (= toženec) p. = poljsko r. = rusko sh. = srbsko ali hrvatsko S. p. = si paret (začetek tožbenega obrazca: če se izkaže, da...) S.n.p.a. = Si non paret, absolve (= če se ne izkaže, oprosti!) * Zvezdica pomeni, da izraz ni iz rimskopravnih virov, ampak iz občepravne doktrine. b) rimskih klasičnih pravnikov, zakonikov ipd.: Afr. = Sextus Caecilius Africanus Call. = Callistratus Cass. = Gaius Cassius Longinus Cels. = Publius Iuventius Celsus (filius) Flor. = Florentinus Fr. Vat. = Fragmenta Vaticana Fur. Antli. = ' Furius Anthianus Gai. = Gaius (Caius) Gai. (Inst.) = Gajeve institucije, razen če je kot D. navedeno mesto iz Justinijanovih digest. Gellius = Aulus Gellius (Noctes Atticae) lav. = Gaius lavolenus Priscus Iul. =: Lucius Saloius lulianus Lab. = Marcus Antistius Labeo Maec. = Volusius Maecianus Marcel. = Ulpius Marcellus Marci. = Aelius Marcianus Mod. = Herennius Modestinus Ner. = Neratius Priscus Pap. = Aemilius Papini anus Paul. = lulius P aulus Paul. Sent. — Pavlove sentence Pomp. = Sextus Pomponius Sab. = Massurius Sabinus Scaev. = Quintus Cervidius Scaevola (vrstnik Marka Avrelija) Q. Muc. Scaev. = Quintus Mucius Scaevola (predklasični pravnik) Ter. Clem. = Terentius Clemens Tryph. = Claudius T-rijphoninus Ulp. = Domitius Ulpianus Ulp. Reg. = Ulpijanov Liber singularis regularum Ven. = Venuleius Saturninus 4 Kratice in literatura C. (= C. I.) = Codex lustinianus (529, 2 554) C. Tli. = Codex Theodosianus (458) D. = Digesta = Pandeciae (555) i. = lmtitution.es = Elementa (555) Nov. = Novela SC. = nenatus consultum (= senatov" sklep) SZ = Zeitschrift der Savignv-Stiltung liir Rechtsgeschichte, ropianistische Abteilung, Weimar. BGB. = Biirgerliches Gesetzbuch fiir das Deutsche Reich (18. Vlil. 1896) CC. = francoski Code civil (21. III. 1804) GZ. = sovjetski Graždanskij Kodeks RSFR (31. X. 1922), izd. iz 1.1948, novi iz 1.1964 Odz. = Občni državljanski zakonik (pri nas ne velja več po zakonu z dne 25. okt. 1946. št. 86, tek. št. 605, Ur. list FLRJ) ZGB. = Schvveizerisches Zivilgesetzbucli (10. XII. 190?) c) zbirke pravnih virov: 1. predjustinijanskih (prim. S 5. \): Bru n s, Fontes 7 - C. G. Brups — Th. M o ni m s e n — O. G r a d e n w i t z. Fontes iuris Romani antiqui. I: Leges et negotia. II: Scriptores, 7. izd. Tubingae 1909 (posebej fotografski posnetki = Simulacra in Index = besedni register) Collectio = P. Kr tiger — Th. Mommsen — G. Studemund, Collectio Iibro- rum iuris anteiustiniani. I: Gai Institutiones, 7. izd. 1925: II: Ulpijanove Regulac, Pavlove Sentence, manjši drobci, 1878; II1: Fragmenta Vaticana. Collatio legum Mos. et Rom.; Consultatio, Codices Gregorianus et Hermogenianus, razno, 1890 FIRA, l 2 , II 2 , III 2 = Salvatore Riccobono — I. B a v i e r a — C. F e r r i n i, Fontes iuris Romani anteiustiniani. 1. izd. 1909. - — 2. izdaja v treh zvezkih: I 2 : Leges (S. Riccobono, 1941); II 2 : Auctores (1. B a vi er a — J. Furlani, 1940); III 2 : Negotia (V. Arangio— Ru iz. 1945) Florentiae P. F. G i r a r d, Textes de droit Romain, Pariš 5. ed. 1925. 6. čd. 1957 (priredil F. S e n n ) Iurisprudentiae antehadrianae quae supersunt, izd. F. Bremer, I, II, 1 in 2. 1896—1901 Iurisprudentiae anteiustinianae reliquiae, izdali (P. E. Huschke) — E. Seckel - B. Ktibler, I, II, 1 in 2, 1908 — 1927, posebej Gai Institutiones, 8. izd., izdal B. K ti b 1 e r, 1959 V. A r a n g i o - R u i z, Breviarium iuris Romani, Milano 1945 C. I. L. = Tli. M o m m s e n. Corpus inscriptionum Latinarum Th. K i p p, Geschichte der Quellen des romischen Rechts, 4. izd. Leipzig-Erlangen 1919 P. K r tiger, Geschichte der Quellen und Litteratur des romischen Rechts, 2. izd.. Miinchen-Leipzig 1912 L en el, EP 3 — Otto Len el, Das Edictum perpetuVmi, 5. izd.. Leipzig 1927 O. Len el, Palingenesia iuris oivi 1 is. I. II. Leipzig 1889 M e y e r. Paul Martin. Juristische Papyri, Erklarung v on Urkunden /ur Einftihrung in die juristische Papvruskunde, Berlin 1920 f.udvvig M i 11 e i s — Ulricli Wilcken. Grundziige und Chrestomathie der Papy- ruskunde. 2 zvezka, vsak v 2 delih. Leipzig 1912 Aristide C a I d e r i n i, Manuale di papirologia, Milano 1958 Giov. Rotondi. Leges publicae populi Romani, Milano 1912 B. Ktibler. Lesebuch des romischen Rechts zum Gebrauch bei Vorlasu n gen und Ubungen, 5. izd.. Leipzig-Erlangen 1925 F. Schulz, Texte zn tibungen im rbm. Privatrecht (Jurist. I oxte fiir Vorlesungeu und Ubungen. 1) Bonn 1925 , Ot. So m m er, Texty ke studiu soukromeho prava rimsKeho. I raga 1952 2. Zakoniki od postklasične dobe naprej: Theodosiani libri XVI cum constitutionibus Sirmondanis et leges novellae ad 1'heodo- sianum pertinentes, izdala Th. Mommsen in P. M. Meyer, I, 1 , 2; II Berlin 1905 Codex Theodosianus. reeognovit P. K rti g er, fasc. (za prvih osem knjig) Berlin 1925. 1926 Kratice in literatura Corpus iuris civilis, editio stereotvpa, izdali P. K r ii g e r — Tli. M o m m s en R. Schoell — G. K r o 11. I: Institutiones; Uigesia, 15. izd. 1928; II: Codex, 10. izd. 1929; III: Novellae, 5. izd. 1928 Digesta Iustiniani, I, II, izdal Tli. Mommsen, Berlin 1870 Digesta Iustiniani Aiigusti, (žepni format) izdali: P. Bon fante — C. K a d d a — C. Ferrini — S. Riccobono — V. Scialoja 1 (1. — 28.knjiga) 1908, II (29. — 50. knjiga) 1931, Milano Basilicorum libri LX, izd. G. E. Heimbach (6 zvezkov) z dvema dodatkoma (C. E. Zacliariae v. Lingenthal; C. Ferrini in J. Merca ti, 1833— 1870, 1846, 1897) č) okrajšano citirana najvažnejša literatura: Dragoljub Arandelovič, Rimsko pravo, Beograd 1939 V. A r a n g i o - R u i z, Istituzioni di diritto romano, 10. ed., Napoti 1951 Bor. Blagojevič, Rimsko obligaciono pravo, 3. izd., 1960. — Rimski gradanski postupak, 1960, Beograd II. B 1 ii m n e r, Die rbmischen Privataltertiimer, Miinchen 1911 P. Bonf ante, Corso di diritto romano, 1: Diritto di famiglia, 1925; II, I-II: Diritto di proprieta, 1926, 1928; III: Diritti reali, Roma 1933; VI: Le successioni, Parte generale. Citta di Castello 1930 Buckland W. W., A Text-Book of Roman Law from Augirstus to Justinian. 3 r ‘> ed. revised by Peter Stein. Cambridge 1965. Jelena Danil o vic, Osnovi rimskog gradanskog postopka. Skripta. Beograd 1965 IT. D er n b ur g, Pandekten, I-III, 7. izd., Berlin 1902. — Okrajšano izdajo v dveh zvezkih je priredil P. Sokolowski v letih 1911-1912 B. Eisner — M. Horvat, Rimsko pravo, Zagreb 1948 Marjan Horvat, Rimsko pravo, 4. izd., Zagreb 1962 H e u m a n n - S e c k e 1, Handlexikon zu den Quellen des rbmischen Rechts, 9. izd., Jena 1914 (P. Jors — ) W. Kunkel — Leop. Wenger, Romisehes Recht, 5. izd., Berlin- Gottingen-Heidelberg 1949 K a s e r, RPR I, II = Max K as er, Das romische Privatrecht (Rechtsgeschichte des Altertums v Handbuch der Altertumswissenschaft), Miinchen 1955—1966 Fr. L ii b k e r, Reallexikon des ldassischen Altertums, 8. izd. 1914 Maski n, N. A., Istorija drevnego Rima. Leningrad 1947: Istorija slarog Rima, pre- veo M. Markovič. Beograd 1951 L. Mitteis, RPR I = Romisehes Privatrecht bis auf die Zeit Diokletians, I, Leip¬ zig 1908 R. Mo ni er, Manuel elčmentaire de droit romain, Pariš, 1° 1947, II 4 1948 J.B. Novickij, Osnovy rimskogo graždanskogo prava. Moskva 1956 Ivo Puhan, Rimsko pravo, I in II, Skopje 1961 F. Regelsberger, Pandekten, I, Leipzig 1893 H. Siber, Romisehes Recht in Grundziigen: I: Antike Rechtsgeschichte, 1925; II: Romisehes Privatrecht, 1928, Berlin Dragomir Stojčevič, Rimsko privatno pravo. Beograd 1966 E. Weiss, Institutionen des rbmischen Privatrechts, 2. izd., Stuttgart 1949 Leop. Wenger. Tnstitutionen des rbmischen Zivilprozellrechts, Miinchen 1925 B. vVindscheid, Lehrbuch des Pandektenrechts, I-III, 8. izd., priredil Ih. K i p p. Frankfurt 1900 Fr. Wiesthaler, Latinsko-slovenski veliki slovar (nedokončan), Ljubljana 1923 753 753—510 510 494 451 — 449 445 443 387 367 339 (?) 338 326 ali 313 ok. 300 287 264—241 253 ok. 242 241 237 218—201 206 204 198 po 1. 198 169 med 169 in 149 149 149—146 133 133—121 95 93 89— 88 82— 79 66 60 48— 44 45 43— 32 31 30 KRONOLOŠKI PREGLED RIMSKE ZGODOVINE Od začetka do konca republike ustanovitev Rima doba 7 kraljev (Romul Numa Pompilij Tul Hostilij, Ank Marci j. Tarkvinij Stari, Servij lulij, larkvmij Ošabni) uvedba republike izselitev plebejcev; ljudski tribuni zakonik XII plošč zakoni med patriciji in plebejci cenzura (?), glej 367 Galci uničijo Rim en konzul plebejec, uvedba (mestne) preture, kurulskih edilov naj¬ brž cenzure (?) ' J lex Publilia Philonis zmaga nad Latinei lex Poetelia ius Flavianum lex Hortensia, izenačenje plebiscitov z zakoni prva punska vojna Tiberius Coruncanius, prvi plebejec pontifex maximus praetor peregrinus Sicilija prva rimska provinca Sardinija in Korzika, provinci druga punska vojna Španija, provinca lex Cincia de muneribus konzul Sextus Aelius (ius Aelianum: Tripertita) lex Plaetoria Iex Voconia lex Aebuiia uvedeno stalno kazensko sodišče (quaeslio perpetua) tretja punska vojna novi provinci Afrika (prej Kartagina) in Aliaja (pr. Grška) provinca Azija (Pergamon) doba Grakhov konzul Q. Mucius Scaeoola (praesumptio, cautio Muciana) causa Curiana rimsko pravo razširjeno na Italijo Sulova diktatura, quaestiones perpetuae C. Aquilius Gallus peregrinski pretor (actio doli, stipulalio Aquiliana) prvi triumvirat (Cezar, Pompej, Kras) Cezarjeva monarhija lex Iulia municipalis drugi triumvirat (Antonij, Oktavijan, Lepid) zmaga Oktavijana nad Antonijem pri Akciju Egipt pridružen rimski državi Kronološki pregled 7 27 27 pred n. št. do 14 po n. št. 23 14 — 37 37— 41 41 — 54 54— 68 69— 79 79— 81 81— 96 96— 98 98—117 117—138 138—161 161—169 169—180 180—192 193—235 193—211 211—217 212 218—222 222—235 235—325 238—244 249—251 253—260 260—268 270—275 Principat Oktavijan-Huguslus Avgust (Julijsko — klavdijska dinastija) dosmrtna tribunska oblast Tiberij Caligula (Gaius) Klavdij Nero Vespazijan (Flavijci) Tit Domicijan Nerva (slede adoptivni cesarji do 1. 180) Trajan Hadrijan Antoninus Pius Mark Avrelij in Lucij Ver (sovladarja) Mark Avrelij (sam) Commodus Severi Septimius Seoerus Antoninus (Caracalla) constituiio Antoni(nia)na Elagabalus Alexander Seoerus vojaški cesarji Gordijan (I. 237), III. Decius Valerianus (od Peržanov ujet) Gallienus Aurelianus (denarna reforma) 276—282 284—305 306—337 313 375 379—395 381 395 408—450 425—455 426 438 476 454—474 474—491 491—518 ok. 500 506 518—527 527—565 529 530—531 533 533 Dominat Probus Dioklecijan (in Maximianus: Augusti; Galerius in Constantius Chlo- rus : Caesares) tetrarhija Konstantin (sam od 325—337) Milanski edikt (krščanstvo dovoljena religija) začetek preseljevanja narodov Tlieodosius I. krščanstvo državna religija dokončna delitev na zapadno in vzhodno rimsko cesarstvo Arkadij (vzh.) (395—408); Honorij (z.) (395—423) Tlieodosius II. (vzh.) Valentinianus III. (z.) zakon o navajanju Codex Theodosianus konec zapadnega rimskega cesarstva, Odovakar odstavi Romula Avgustula Leon I. (vzh.) Zenon (vzh.) Anastasius Lex Romana Burgundionum; Edictum Theodorici Lex Romana Visigothorum Justinus Iustinianus I. prvi' Codex Iustinianus Quinquaginta decisiones Digesta ali Pandectae (Tanta in Ae5wxsv) Institutiones Kronološki pregled 8 A. UVOD § l. OBDOBJA V ZGODOVINI RIMSKEGA PRAVA Kulturnozgodovinski pomen rimskega prava in koristnost njegovega štu¬ dija za izobrazbo modernega pravnika bomo bolje razumeli, če vsaj na kratko orišemo njegov zgodovinski razvoj. Rimsko pravo je nastalo kot pravo male rimske mestne države in je dolgo časa ostalo omejeno na to ozemlje. Na vso Italijo (razen transpadanskega ozemlja) so ga razširili v času zavezniške vojne (91—89), na ves rimski im¬ perij pa ga je razširil šele cesar Karakala 1. 212 (constiiutio Antoni(nia)na). Proučevanje rimskega prava začenjamo z zakonikom XII plošč (iz let 451—449) in zasledujemo njegovo usodo do Justinijanove kodifikacije (529- 534), ki so jo (obenem s poznejšimi novelami) v srednjem veku začeli imeno¬ vati Corpus iuris civilis. V tem približno tisočletnem obdobju so na razvoj rimskega prava vplivali različni činitelji. Glede na to, kateri činitelj je v posameznem obdobju imel največji vpliv, ločimo štiri dobe: civilno, pretorsko, klasično in postklasično Grafično ponazorimo to delitev tako-Ie: XII plošč 2. punska vojna Avgust Dioklecijan Justinijan civilna pretorska klasična postklasična doba 1.451/49 ca 200 30 pr. n. št. 300 po n. št. 527/565 V civilni dobi ureja rimsko pravo življenjske odnošaje rimskih državlja¬ nov ( cioes), ki so v pretežni večini kmetje, živeči v zaključenem domačem gospodarstvu. Velike spremembe gospodarskih in političnih razmer pripra¬ vijo pretorja do tega, da v svojem ediktu uvaja potrebne pravne reforme; spočetka so mišljene kot začasne, polagoma pa sestavljajo novo jdast hono¬ rarnega (pretežno pretorskega) prava. V času principata delujejo klasični pravniki: tesno povezani s prakso, genialno oblikujejo v pravnem pouku in v svojih spisih nova pravna pravila na podlagi starega prava. Postklasična doba si postavlja za nalogo, da poleg novega cesarskega prava zbira najboljše dosežke preteklosti, zlasti klasične dobe. § 2. CIVILNA DOBA I. Zakonik XII plošč Zgodovinarji stavijo ustanovitev mesta Rima v leto 754 (ali 753) pred n. št. Arheološko pa je dognano, da so bile že v desetem stoletju na Palatinu in Eskvilinu prve latinske naselbine, naselbine Sabincev pa nekoliko pozneje na Kvirinalu. Sča- JO Uvod : Civilna doba soma sta se obe skupini naselbin združili v skupno mesto. 1 Po poznejši tradiciji je v Rimu vladalo sedem kraljev (754—510). Zadnji trije so bili baje Etruščani: to je pre¬ cej verjetno, kajti etruščanska oblast je takrat segala od Alp in nižine reke Pada do rodovitne Kampanje, južno od Rima. Ko so se pa pod pritiskom Galcev, Grkov in Kartažanov Etruščani morali umakniti v svojo ožjo domovino Etrurijo (= Toskano), je bilo končano tudi etruščansko gospostvo v Rimu. Rimljani so izgnali (1. 510) zad¬ njega kralja Tarkvinija Ošabnega in so uvedli republiko z dvema konzuloma na čelu, ki so jih vsako leto volili izmed patricijev. Na etruščansko vladanje v Rimu spominjata kanalizacija (cloaca maxima) in mestno obzidje, ki ga je dal zgraditi baje kralj Servius Tullius. On je tudi organiziral nove ljudske skupščine po vojaških centurijah (comitia centuriata). Občane je po premoženju razporedil na pet razredov. Najbogatejši občani so v svojem prvem razredu imeli 80 od skupno 188 centurij. Tako jim je bilo zagotovljeno odločanje pri vseh važnih glasovanjih (pri volitvah višjih magistratov, pri sprejemanju zakonskih predlogov) in s tem tudi vodstvo države. V tej dobi sc Rimljani delijo na patricije in plebejce. O izvoru te delitve ni zanesljivih poročil. Očitno so v tem času patriciji povečini trdni kmetje, plebejci so pa nasproti njim politično zapostavljeni in gospodarsko slabotnejši. Za odpravo monarhije so najbrž imeli patriciji več zaslug in so vzeli v začetku rimske republike vodstvo države popolnoma v svoje roke. Nezadovoljni plebejci so zgodaj začeli in uspešno vodili svoj dvestoletni boj za politično enakopravnost. Teta 494 so si z začasno izselitvijo iz Rima priborili svoje posebne magistrate: plebejske tribune (tribuni plebis). Le-ti so od 1. 462 naprej vztrajno zahtevali, naj se veljavno pravo popiše, da bi se tako odpravila samovolja patricijev pri sojenju — s podob¬ nimi zahtevami je bila uspešno nastopala porajajoča se demokracija tudi v malih grških državicah (prim. Solonovo zakonodajo v Atenah). Leta 454 je rimski senat poslal tri može v Atene, da bi tam prepisali Solonove zakone in proučili pravno ureditev drugih grških državic. Končno so za leto 451 namesto dveh konzulov izvo¬ lili nove izredne magistrate: deset mož (decemviri), ki so imeli konzularno oblast, hkrati pa nalogo, da napišejo zakone (consulari imperio legibus seribundis). Prvi decemviri, ki so bili sami patriciji, so zakone napisali na desetih bronastih ploščah in so jih dali potrditi po centuriatnih komicijih. Ker delo še ni bilo dovršeno, so za naslednje leto (450/49) izvolili nove decemvire; med njimi je bilo že nekaj ple¬ bejcev. Ti decemviri so dodali še dve plošči zakonov; ob koncu leta pa niso hoteli odstopiti; končno jih je ljudstvo k temu prisililo in obnovilo prejšnjo konzularno ustavo. Obe plošči sta bili nato potrjeni po centuriatnih komicijih. Tako je po tradicionalnem poročilu nastal zakonik XII plošč, o katerem skoro pol tisočletja pozneje rimski zgodovinar Livij (Titus Lioius) pravi, da je »vir vsega javnega in zasebnega prava« 2 . To je bila edina v Rimu nastala kodifikacija rimskega prava. Na novo kodifikacijo je mislil Cezar, vendar svojega načrta ni uresničil. V določbah zakonika XII plošč se odražajo značilnosti takratne rimske družbe, ki jo sestavljajo po večini mali in srednji kmetje. Staro gentilno ureditev zakonik upošteva še pri neoporočnem dedovanju, pri varuštvu ter pri skrbništvu za umobolnega. Temeljna družbena celica je sedaj družina, združena pod oblastjo rodbinskega očeta (pater familias). Očetovska oblast (patria potestas) traja do njegove smrti in vsebuje pravico nad življenjem in smrtjo (ius vitae ac necis) otrok: oče jih sme tudi prodati (ius vendendi). Praktično bolj važno je, da more biti edini oče lastnik premoženja, medtem ko so njegovi oblasti podrejene osebe za to nesposobne. To velja celo za ženo, 1 Prim. zgodbo o ugrabljenih Sabinkah in o sovladanju obeh kraljev (Romulus; Titus Tatius). 2 Livij, 3, 34, 6: ...fons omnis puhlici prwatique est iuris. — Prim. tudi Drag. Stojčevič, Formiranje rane rimske države (Zbornik radova... posvečen A. Vajsu) Beograd, 1966, 59-73. Uvod: Civilna doba n če je pod moževo oblastjo (manus). Pojavljajo se pa že (veljavni) zakoni, v katerih žena ni pod moževo oblastjo (zakon sine manu). Zakonik XII plošč je še prepovedoval zakone med patriciji in plebejci; to očitno zastarelo do¬ ločbo je že leta 445 poseben zakon (lex Canuleia) odpravil. Kakor druge antične zakonodaje tudi zakonik XII plošč ne podaja ce¬ lotnega tedanjega prava. Tako v njem ni splošnih, najbolj vsakdanjih določb, npr. o očetovski in moževi oblasti, o lastnini, o pogodbah, o dedovanju. Zdi se, da je zakonodajalec hotel uzakoniti samo take predpise, ki so bili takrat v nekem oziru sporni in jih je bilo zato treba izrečno postaviti. Kakor je to ustrezalo pretežno kmečkemu sestavu rimskega prebivalstva, je zakonik od premoženjskega prava poskrbel zlasti za stvarno pravo, vendar tudi obligacijsko pravo ni prezrto. V dednem pravu pozna zakonik oporoko; podrobno določa, kdo so neoporočni dediči. Posebno potrebno pa je bilo ure¬ diti civilni pravdni postopek. Zato se je zakonik XII plošč začenjal-s civilno- pravdnimi predpisi. Iz nekega Ciceronovega citata namreč povzamemo, da se je prva določba glasila: '>Si in ius vocat, ito (»Če te pozove in ius [= pred pravosodni magistrat], pojdi!«). Če je Rimljan hotel začeti pravdo (npr. v sporu glede lastnine ali glede dolga) zoper drugega občana, ga je pozval, naj mu sledi in ius, to je pred pravosodni magistrat (pred konzula, pozneje pre- torja). Po tej zakonikovi določbi je pozvani toženec moral slediti tožniku. Drugače je pozivajoči smel zoper pozvanega uporabiti silo, bolnemu ali sta¬ remu je moral tožnik oskrbeti voz. Slede določbe glede pravdnega postopka, zlasti glede osebne izvršbe zoper obsojenega zavezanca, ki ne izpolni tega, kar je bil obsojen. Razen civilno pravnih ima zakonik XII plošč tudi nekaj kazenskih, upravnih in celo sakralnih določb. Besedilo, napisano na bronastih ploščah, je bilo za javnost izpostavljeno na forumu. Izvirni napis so najbrž uničili Galci, ko so leta 387 požgali Rim. Besedilo spoznavamo iz številnih odlomkov, ki so jih v svojih citatih ohranili razni pravniški in nepravniški pisatelji. Zakonik so komentirali trije pred- klasični pravniki (Sextus Aelius Paeius Catus, konzul leta 199; L. Aelius Stilo; Seroius Sulpicius Rufus, konzul leta 51) in dva klasična pravnika (Avgustov sodobnik M. Antistius Labeo in v drugem stoletju Gaius 3 ). Med nepravniškimi pisatelji je mnogo določb ohranil govornik M.Tullius Cicero, ki tudi omenja, da so se v njegovi mladosti dečki učili zakonilcovega besedila na pamet 4 5 . Mar¬ sikaj je zbral tudi starinoslovec Aulus Gellius v spisu Noctes Atticae*. Ohranjeni odlomki so sicer precej modernizirani; starinskih izrazov je le malo ohranjenih. Vendar pa je mogoče spoznati staro kratko in kleno dik¬ cijo. Večkrat se razlikuje med tem, kar je zapovedano, in tem, kar je samo dovoljeno (si volet = če bo hotel). Jezik je še precej neuglajen, kar kaže tudi pogostno menjavanje subjektov v isti določbi. 3 Njegov komentar v šestih knjigah je najbrž v vsaki knjigi obdeloval po dvoje plošč. V J ustinijanovih digestah je iz njega uvrščenih 20 odlomkov. 4 De legibus, II, 59: discebamus enim pueri duodecim ut carmen necessarium. 5 Objavljenih za časa cesarja Marka Avrelija (okoli leta 169 ali 175); prim. Fr. Liibker, RealIexikon des klassischen Altertums, 8. izd. 1914, str. 404. Citirano po izdaji A. Gelii Noctium Atticarum libri XX ex recensione Martini Hertz, ed. minor altera; vol. prius. Lipsiae (Teubner) 1886. 12 Uvod: Civilna doba Iz ohranjenih odlomkov so večkrat poskušali rekonstruirati prvotno razporedi¬ tev določb zakonika 6 . Zgodovinski značaj zakonika sta zanikala italijanski zgodovi¬ nar Ettore Pa is (1898) in francoski pravni zgodovinar E. Lambert (1902). Prvi je nastanek zbirke pripisoval predklasičnemu pravniku Gneju Flaviju (cenzorju 1.312), po mnenju drugega pa je bil avtor zbirke že omenjeni komentator Sextus Aelius Paetus C atu s, konzul 1. 199. "Vendar njune pomisleke dandanes splošno odklanjajo. Zakonik XII plošč je v svojem jedru samoniklo delo. Vkljub zgoščeni dik¬ ciji kaže tolikšno abstraktnost v izražanju, kakor je Rimljani v svojih poznej¬ ših zakonih niso več dosegli. Glede tujih vplivov je računati predvsem z grškimi in etruščanskimi vplivi. Na grške vplive kaže poročilo o tročlanskem poslanstvu v Grčijo leta 454. Vrh tega se pripoveduje, da je decemvirom pomagal pri njihovem, delu neki Iiermodorus iz Efezu, ki je kot izgnanec živel v Rimu. Iz vsebine zakonika pa vidimo, da se redki sledovi grških vplivov kažejo v postranskih vprašanjih (omejevanje razkošja pri pogrebih; združevanje občanov v društva; poprava meja) 7 . Etruščanskim vplivom je Leopold Wenger pripisoval močno očetovsko oblast in magistratski imperium. Vendar je vse to negotovo, dokler etruščanskega prava samega ne poznamo. Ker so od Etrušča- rtov ohranjeni po večini le nagrobni napisi 8 , ni upati, da bi mogli kdaj podrobneje spoznati njihovo pravo. II. Nadaljnji razvoj civilnega prava Čeprav zakonik XII plošč ni bil nikoli razveljavljen in je tako ostal teoretično v veljavi do Justinijanove kodifikacije, je razumljivo, da je zaradi splošnega gospodarskega, socialnega lil kulturnega napredka postalo potrebno, da so Rimljani z novimi zakoni urejali porajajoče se pravne probleme. Pri sprejemanju novih zakonov so v Rimu sodelovali vsi trije ustavni čini- telji. Magistrat (konzul ali pretor) je stavil zakonski predlog ljudski skupščini s prošnjo in pozivom (rogare), da ga odobri 9 . Ljudska skupščina je nato za¬ konski predlog z glasovanjem sprejela ali pa ga je zavrnila. Sprejeti predlog je takoj postal obvezen zakon, razen če je sam določal, da začne veljati pozneje (vacatio legis). Imenoval se je Ze.v rogata ali lex lata'": z ozirom na to sodelovanje magistrata in skupščine Papinijan označuje zakon kot communis rei publicae sponsio". Senat, ki je bil posvetovalni državni organ, je že skraja imel pravico, da je potrjeval od komicijev sprejete zakonske predloge (aucto- ritas patrum); lahko pa je izrekel, da sprejeti zakon državljanov ne veže 12 . Poseben zakon, lex Publilia Philonis (1. 339) je določil, da je senat že vnaprej odobril ali pa odklonil zakonski predlog, ki ga je magistrat nameraval staviti v komicijili. Posredno je senat lahko vplival na pravni razvoj tudi tako, da je magistratu (npr. pretorju) priporočil, naj v ljudski skupščini stavi določen zakonski predlog. 6 Prvi je tako skušal obnoviti besedilo Aymar du II i v a i 1 1. 1515, za njim pa še mnogi drugi. Najbolje je pri tem uspel Rudolf S c h ti 1 1 ; njegova rekonstrukcija je v glavnem prevzeta v Bruns, Fontes, 7 I, str. 17—40. 7 Prim. L. Mitteis, Romisches Privatrecht, I, str. 15; M. Kaser, RPR, I, str. 17 s., 160. » Najdaljši etruščanski napis je v Narodnem muzeju v Zagrebu. 9 Velitis iubeatis Quiritis, ut... 10 Prvo bi pomenilo od magistrata >izprošeni«, drugo pa od magistrata »prine- šeni« zakon. 11 Pap. D. 1, 3, 1; za sponsio prim. spodaj § 82, I, II. 12 ea lege non videri populum teneri. Zakonodaja v Rimu — ius cwile, iua genlium 13 ljudske skupščine, ki so sprejemale zakone, so bili zbori (comitia) vseli doraslih, polnopravnih moških državljanov mesia Rima. Ideje o izvoljenem narodnem predstavništvu niso uresničili ne Rimljani ne Grki. ljudske skup¬ ščine, ki se omenjajo v kraljevski dobi, to je comitia curiata 13 , stopijo v re¬ publiki močno v ozadje. Najvažnejši ljudski zbori, so bili za vojaške namene in po premoženju razporejeni centuriatni komiciji (comitia centuriata). V njih so volili višje magistrate (konzule, pretorje, cenzorje). In so sprejeli tudi večino zakonov. Zakone so poimenovali po predlagatelju; kadar je predlog' stavil en konzul, se je zakon imenoval po obeh konzulih (npr. lex Papia Poppaea). — Tributni zbori (comitia tributa) so bili sestavljeni po upravnih okrajih (tribun); od leta 241 naprej je bilo 31 okrajev na deželi (tribun rusticae) in štirje v mestu (tribun urbanae). V tributnih skupščinah so volili nižje ma¬ gistrate (to so bili kvestorji. vigintisexviri, kurulski ediii in del vojaških tri¬ bunov). Zakoni, ki so jih sprejeli tributni komiciji, so < imeli enako veljavo kakor zakoni, sprejeti v eenturiatnih komicijih. V zakonskem besedilu je bilo na začetku povedano, kje in kdaj je bil zakonski predlog izglasovan, katera skupina je prva glasovala in kdo je v njej oddal svoj glas kot prvi. 14 Glasovanje je bilo sprva javno. V letih 139 do 107 so pa z več zakoni uvedli pismeno glasovanje. Kdor je glasoval za magistratov predlog, je na ploščico napisal UR (= uti rogaš = tako, »kakor predlagaš«), odklonitev je pa izrazil s črko A (= antiquo, po starem« naj ostane). Centuriatni komiciji so odločali tudi o pri¬ zivih (provocatio ad populum) zoper smrtno ali drugo hudo kazen, ki jo je magistrat izrekel v mestu ali njegovi najbližji okolici (pomerium). Kdor je glasoval' za obsodbo, je na ploščico napisal C (= cffndemno = obsojam), za oprostitev pa je glasoval s črko A (= absoloo = oproščam). Poleg komicijev kot zborov vsega naroda so bili posebni zbori plebejcev: concilia plebis. Organizirani so bili prav tako po okrajih (tribus). V njih so volili plebejske magistrate: ljudske tribune in plebejske edile. Sprejemali so tudi sklepe, ki so se imenovali plebiscita; dolgo časa so bili obvezni samo za plebejce, vsaj od leta 287 naprej pa so po zakonu lex Hor.tensia veljali za ves narod 15 . Zakone poslej imenujejo tudi lex plebisvescitum. V teku stoletij je komicialna zakonodaja sprejela mnogo zakonov. Pre¬ gled nudi G. Rot ondi, Legen publicae populi Romani (v Enciclopedia giuridica italiana, 1912). Med njimi jih je precej, ki posegajo v zasebno pravo. Spoznavali jih bomo v zvezi z obravnavano snovjo. Od le ge s rogatae se razlikujejo leges datae po tem, da jih je po senatovem pooblastilu za neko osvojeno provinco ali za posamezno mesto izdal zmago- 13 Po mnogo poznejši tradiciji je Romal porazdelil rimske državljane na troje okrajev (tribus), ki imajo etruščanska imena (Ratnnes, Titres, Luceres). Vsaka tribus se je delila na deset kurij (curia iz co-viria = moštvo); na čelu kurije je bil poseben predstojnik, imenovan curio. Na čelu vseh kurionov je bil curio maximus , najbrž predhodnik kralja (rex). Vsaka kurija je združevala po deset gentes. 14 Tako navaja lex Quinctia de aquaeductibus (iz 1. 9. pr. n. št.) (Bruns, Fontes. 7 I, str. 113): T. Quinctius Crispinus consul populum iure rogavii populusque iure semit in foro pro rostris aedis divi Iulii pr(idie) k(alendas) Iulias. Tribus Sergia prin- cipium {uit, pro tribu S. Sex(tius) L(ucii) f(ilius) Vit ro. 15 Gai T, 3: ...lex Hortensia lata est. qua cautum est, ut plebiscita unioersutn populum tenerent: itaque eo modo legibus exaequata suni. — A. Gellius. 13. 4: Q. Hortensius dictatoi legem tulit, ut eo iure. quod plebs statuisset, omnes Quirites tenerentur. — Starejša zakona iz 1.449 in 1. 339 (Livij, 3. 53 in 8, 12) imajo zgodo¬ vinarji za nezgodovinska. 14 Uvod : Doba honorarnega prava viti vojskovodja ali poseben, za ta namen izbrani magistrat. Senat je take predpise pozneje potrdil. — Legen diet ae je Tli. Mo mm sen imenoval zbirke predpisov, s katerimi so podrejeni organi pozneje po cesarjevem naročilu uredili pravne odnošaje v rudnikih, na domenah ipd. III. lun civile — ius gentium Prvo dobo imenujemo civilno zato, ker velja pravo, ius civile, načelno le za rimske državljane (civen Romani = Quirites). Čim več stikov pa nastaja s sosednjimi mestnimi državami, tem bolj se polagoma izkristalizira razlika med pravnimi pravili, pridržanimi rimskim državljanom, in med pravnimi ustanovami, ki so enako uporabne za državljane in za nedržavljane. Prva skupina se imenuje ius civile v ožjem smislu, druga pa ius gentium. V ius civile spadajo npr.: ženitev med Rimljanom in Rimljanko, očetovska oblast, mancipacija, oporoka, legisakcijski postopek: v ius gentium pa izro¬ čitev (tradicija), prodajna pogodba. Od tujcev so mnogim pripoznavali com- mercium, pravico do medsebojnih trgovskih stikov. Zelo redko so pa tujke imele conubium, to je pravico, da se z rimskimi občani enako veljavno možijo kakor Rimljanke. § 3. DOBA HONORARNEGA PRAVA Pretorsko ali honorarnopravno dobo štejemo nekako od konca druge punske vojne (218—201) do začetka Avgustovega principata (med 30 oz. 27 in 23). Velike in nagle politične, gospodarske in družbene spremembe so v tem času zahtevale, da. se tudi pravo enako hitro dopolnjuje. Ker stara komi- cialna zakonodaja tolikšnim novim nalogam ni bila kos, je genialno pomagal pretor, ki je z vsakoletnim svojim objavljenim, ediciranim pravom ustvarjal novo plast honorarnega prava, ki je veljalo poleg civilnega prava. I. Gospodarske in družbene spremembe Rimska država se je že po prvi, še bolj pa po drugi punski vojni naglo raz¬ širjala iz italske v sredozemsko svetovno državo. S tem imperializmom so bile združene neprestane vojne, ki jim je poleg plena iz podjarmljenih, dežel sledilo gospodarsko izkoriščanje novih provinc, zlasti pa velike množice zasužnjenih pre¬ magancev — vse to je močno spremenilo strukturo takratne rimske družbe 1 2 . Za neštete vojne je mali rimski kmet obenem s svojimi vrstniki iz vrst zavez¬ nikov (socii) dajal največji krvni davek. Ker so iz rodovitnejših provinc uvažali 1 Prim. Fr. Engels. Izvor družine, privatne lastnine in države, slov. prevod Cankarjeva zal. 1947, str. 102 s.: V mejah te ustave (— ki jo pripisujejo kralju Serviju Tuliju — ) ...se giblje vsa zgodovina rimske republike z vsemi njenimi boji med patriciji in plebejci za dostop do javnih služb in do deleža na državni zemlji, dokler se patricijsko plemstvo končno ne raztopi v novem razredu velikih zemljiških in denarnih posestnikov, ki so se polagoma polastili vse zemljiške posesti zaradi vojaške službe uničenih kmetov, obdelovali na ta način nastala ogromna posestva s sužnji, razredčili prebivalstvo v Italiji in odprli s tem vrata ne samo cesarstvu, tem¬ več tudi njegovim naslednikom, nemškim barbarom. 2 Prim. poznejši izrek Plinija Mlajšega: latifundia perdidere ltaliam., mox et provincias. Prim. tudi popis nastalih izprememb v Plutarhovem življenjepisu Tibe¬ rija Grakha: A. Sovre, Življenje velikih Rimljanov, (Kondor), Ljubljana 1956, str. 11, pogl. 8. Gospodarske in družbene spremembe — Prelura 15 ceneno žito, je v Laciju postajalo kmečko delo čedalje manj rentabilno. Bogatejši kmetje so uporabljali pri delu sužnje. Mali kmet je zapuščal rodno zemljo, ki jo je prodal lastniku velikih kmetij 2 , sam pa je proletariziran odhajal v Rim. Tam je njegov glas v skupščini dobil svojo ceno v obliki množičnega, skoro brezplačnega razdeljevanja živil na račun provinc in v udeležbi pri razkošnih igrah (panem et circenses!). Hkrati so se v tem času naglo razvijale razne obrti in trgovina. Izmenjava dobrin s provincami, ceneno uvažanje novih surovin in proizvodov od drugod, napredek v pridobivanju olja in vina — vse to je povzročilo, da je rimska država, ki je ozemeljsko čedalje bolj preraščala v svetovno državo, se tudi notranje razvijala od zaključenega domačega gospodarstva v gospodarstvo z živahno izmenjavo dobrin. Obilnost žlahtnih kovin in kovanega denarja je pospeševala prehod od naturalnega k denarnemu gospodarstvu. Močno se je izpremenila tudi sestava vodilnega in izko¬ riščevalskega razreda. Večstoletno nasprotje med patriciji in plebejci je bilo zabri¬ sano. Pač pa sta nastala dva nova razreda. Optimati ali nobiliteta so bili veliki zemljiški lastniki; v svojih rokah so imeli senat in višje magistrature, niso se pa smeli pečati s trgovino. S trgovino in s finančnimi posli so se bavili equites, tj. plu¬ tokracija, ki pa vsaj načelno naj bi bila brez političnega vpliva na opravljanje državnih poslov. Spričo tako velikih izprememb v gospodarskem in družbenem življenju so naglo postajali potrebni ustrezni novi pravni predpisi, zlasti na področju obligacijskega, pa tudi stvarnega in dednega prava. Komicialna zakonodaja je bila za to mnogo prepočasna. Posrečeno je kot nov pravotvorni činitelj na¬ stopil pretor. II. Pretura V starih latinskih mestih, sprva morda tudi v Rimu, se je najvišji državni magistrat imenoval praetor (tj. tisti, ki hodi spredaj) 3 . V Rimu so leta 367 uvedli preturo kot novo magistraturo. Poslej so vsako leto volili pretor ja, ki je moral skrbeti za redni potek pravosodstva. Po hierarhičnem položaju je bil pretor takoj za konzuloma (minor collega). Tudi njegova oblast se je imeno¬ vala imperium; v mestu sta ga spremljala po dva, zunaj mesta pa šest liktor • jev. Zaradi naraščanja poslov so okoli leta 242 uvedli še drugega pretorja, ki mu je bila poverjena skrb za pravosodstvo v sporih med nedržavljani, tujci (peregrini). Imenoval se je praetor peregrinus, medtem ko je bil njegov sta¬ rejši kolega, ki je poslej skrbel le za državljane, praetor urbanus. Število pretorjev se je sčasoma povečalo 4 * * , vendar sta za pravosodstvo ostala samo dva pretorja, mestni in tujski. Za eno leto izvoljeni pretor je v začetku svojega poslovnega leta napo¬ vedal, katerih smernic se bo držal v svojem poslovanju. Skraja je to storil ustno (edicere) na shodu državljanov (in coniione), pozneje je pa svojo napoved objavljal pismeno na pobeljeni deski (in albo), ki jo je dal na trgu (forumu) postaviti tako, da so občani lahko prebrali njeno vsebino. 3 M.Terentius Varro, De lingua Latina, V, 80 (= Bruns, Fontes, 7 II, str. 52): Praetor dictus, qui praeiret iure et exercitu; a quo id Lucilius: zErgo praetorum est ante et praeire .« 4 Po letu 227 so volili še dva posebna pretorja, enega za upravljanje province Sicilije, drugega Sardinije, leta 197 sta se pridružila dva pretorja za upravljanje provinc v Španiji. Odkar so leta 149 uvedli posebna stalna kazenska sodišča (quae- stiones perpetuae: v Ciceronovem času jih je bilo osem), so jim v svojem prvem letu načelovali pretorji, naslednje leto pa so odhajali upravljat svoje province. Sula je povečal število pretorjev na 8, Cezar na 16. Uvod : Doba honorarnega prava 16 V svojem ediktu je pretor obetal, kdaj bo dal zahtevajoči stranki pravdno varstvo (iudicium dabo; iudicium accipere cogam), ali pa da bo krivično ogroženi stranki dovolil ugovor (exceptio), tako da bo oproščena, čeprav bi po civilnem pravu morala biti obsojena. Včasih je obetal, da bo stranki dovolil, da si vzame sporno stvar v svojo posest; včasih je prepovedoval upo¬ rabo sile (vini fieri veto), ali je ukazal stranki, da svojemu nasprotniku nekaj vrne (restiiuas). Pogosto si je pridržal, da bo pred svojo odločitvijo posebej proučil okoliščine konkretnega primera (causa cogniia iudicium dabo; prout quaeque res erit. animadvertam). V drugem delu svojega edikta je pretor objavil besedilo obrazcev za posamezne tožbe (actio, iudicium), ekscepcije, interdikte in pretorske stipu- lacije. Za uresničenje svojih napovedanih reform se je pretor opiral na svoj imperij, na oblast, ukazovati in prepovedovati; ta je trajala do konca njego¬ vega poslovnega leta. Zato imenuje Cicero odredbe v pretorjevem ediktu »enoletni zakon« (lex annua). Svoj edikt je pretor med svojo poslovno dobo lahko dopolnjeval z novimi določbami, kadar se mu je zdelo to potrebno (prout res incidit); tak dostavek se je imenoval edictum repentinum (= ne¬ nadni, novi edikt), medtem ko so edikt, ki ga je pretor razglasil v začetku leta, imenovali ediclum perpetuum (= trajni). Zakon lex Cornelia je leta 67 določil, da je vsak pretor vezan na določbe, ki jih je izdal v svojem ediktu. Ko je minula pretorjeva funkcijska doba. je nehala njegova oblast in njegov edikt je izgubil veljavo. Njegov naslednik je po svoji presoji odločil, ali in v katerem obsegu je prevzel posamezne določbe iz edikta prejšnjega pretorja v svoj edikt. Verjetno je bil marsikateri pretor zadovoljen, da je mogel uporabiti že dognano besedilo preizkušenih določb. Tako se je izkrista¬ liziralo nekakšno jedro pretorskih ediktnih določb, ki so ga prevzemali iz starega edikta v novi edikt; imenovali so ga edictum tralaticium. Zgodovina pretorskega edikta je malo znana. Prvi njegovi sledovi se pojavljajo v Plavtovih dramah (okoli leta 200). Okoli leta 150 je poseben zakon (lex Aebutia) odredil, da je pravdno postopanje po pretorjevih pisme¬ nih tožbenih formulah ravno tako uspešno, kakor staro legisakcijsko pravdno postopanje. Cesar Avgust je dal pobudo za zakon lex Julia iudiciaria, po ka¬ terem je pretorski formulami postopek — razen v redkih izjemnih primerih — izpodrinil legisakcijskega. Pod principalom je pretorjeva iniciativnost pešala. Končno je cesar Hadrijan naročil najbolj uglednemu sodobnemu pravniku Salviju Julijami, da je uredil besedilo edikta (ordinator edicti); njegovo besedilo so imenovali edictum perpetuum. Na Hadrijanovo pobudo je senat sklenil (senalus con- sultum), da naj pretorji za naprej objavljajo edikt le v Julijanovi redakciji; nove spremembe naj bi bile mogoče samo s cesarjevim dovoljenjem. Za ediktom mestnega pretorja je Julijan uvrstil besedilo znatno krajšega edikta kurulskih edilov, to je magistratov, ki sta skrbela za red na trgu. Najbrž je uredil tudi edikt peregrinskega pretorja. Tudi v Julijanovi redakciji je pretorski edikt ostal jedro pretorskega ali (po pretorskem dostojanstvu tako imenovanega) honorarnega prava. V celoti ni ohranjen noben pretorjev edikt, tudi Julijanov ne. Za starejši edikt najdemo precej citatov v Ciceronovih spisih. Julijanovo ediktno besedilo spozna- vamo iz od!omko\ klasičnih komentarjev k ediktu (libri ad edictum). kolikor so Prctura — Honorarno pravo ohranjeni v Justinijanovih digestah, včasih kajpak že v spremenjeni, interpolirani obliki. Iz ohranjenih odlomkov je uspešno rekonstruiral ediktno besedilo Adolf Friedr. R u d o r f f . De iurisdictione edictum. 1869. Mojstrsko je uspela rekonstrukcija Otto L en el. Edictum perpetuum (‘ 1883. * 2 1907, 3 1927). Tekst Lenelone rekonstrukcije je ponatisnjen v B r u n s ovili, Fontes 7 (I, str. 211; po drugi izdaji) in v Riccohono- vih Fontes 2 , I, str. 335 ss. (po tretji izdaji). IIT. Honorarno pravo S svojimi ediktnimi določbami je pretor polagoma posegel na vse dele civilnega prava. Predvsem je pripoznaval nove oblike pravnih poslov, ki zaradi kakih pomanjkljivosti po civilnem pravu niso bili Veljavni (manu- misije, oporoka); uvedel je varstvo posesti in več novih kontraktnih obligacij. Sčasoma je uredil celotni sistem dedovanja (bonorum possessio), ki je veljal poleg civilnega, podobno kakor je formulami civilni pravdni postopek ob¬ stajal poleg starega legisakcijskega. Razloček med civilnim in pretorskim pravom se je polagoma marsikje zabrisal (v organičnem razvoju posameznih pravnih likov); nekaj pretorskih novosti je prešlo v običajno in s tem v civilno pravo. L. M i 11 e i s 3 je tak pojav imenoval recepcijo pretorskega prava v civilno. Rimski klasiki so skrbno ločili honorarno pravo (ius honorarium) od ci¬ vilnega prava. Honorarno pravo ne razveljavlja civilnega prava, ampak velja poleg njega. Ono ni nikoli zakon (1ex) in tudi ne velja namesto zakona (legis vice). Pretorsko reformno delovanje označuje klasik Papini jan kot tako, ki služi v prvi vrsti v oporo civilnemu pravu, v drugi vrsti za izpolnitev nje¬ govih vrzeli in končno včasih celo za njegovo spremembo 6 . Ločitev predpisov obojnega prava se je ohranila še v Justinijanovi kodifikaciji, ni je j>a več v novelah. Nesporno je, da je pretorsko pravo omililo mnogo trdot starega civilnega prava, razširilo je v precejšnji meri uporabo načela dobre vere in poštenja (bona fides) in s tem pospešilo napredek, ki ga je rimsko civilno pravo po¬ zneje doseglo v delovanju klasičnih pravnikov. § 4. KLASIČNA DOBA I. Splošno Kot klasično dobo rimskega prava štejemo čas od začetka Avgustovega principata do konca Dioklecijanove vlade, ki ustavnopravno že sega v dobo dominata, absolutne monarhije; Dioklecijanovi reskripti pa spadajo po svoji kakovosti še h klasičnim pravnim virom. — Največ zaslug za napredek rimskega prava imajo v tej dobi pravniki, ki jih imenujemo klasične, ker je v njihovih spisih rimsko pravo doseglo najvišjo stopnjo svojega razvoja. Poleg njih so delovali še drugi pravotvorni činitelji, ki jih po večini že poznamo. Komicialna zakonodaja je živahno delovala v Avgustovem času, nekoliko še za časa Tiberija in Klavdija; vendar je bilo to le umetno oživljanje zako- 5 RPR, I, str. 54 ss. 0 Pap. I>. 1, 1, 7, i; Ius praetorium est, quod praetores iniroduxerunt adiuvandi vel supplendi Del co^rigendi iuris ciDilis gratia propter utilitatem puhlicam. 2 Rimsko pravo 18 Uvod: Klasična doba nodajstva, ki se je notranje že preživelo. Zadnji komicialni zakon se omenja za časa cesarja Nerve (96 — 98): lex Cocceia agrana. — Pretorski edikt je uredil Julijan in se kot Edictum perpetuum ni več mnogo spreminjal. — Vlogo komicialne zakonodaje je prevzela senatova, ki je sprejemala senatove sklepe (senatus consulta). Cesar (princeps) je pa posredno uvedel nekatere nove pravne predpise. Začenjamo z delovanjem pravnikov. II. Pravniki: 1. Predklasično pravoznanstvo V zgodnji republiki se je s pravom bavil predvsem pontifikalni (sveče- niški) kolegij. Vrhovni svečenik (pontifex maximus) je predsedoval v kuriatnih komicijih, kadar je Rimljan posinovil svojepravnega soobčana (arrogatio) ali če je delal komicialno oporoko (testamentum comitiis calatis); sodeloval je tudi pri sklenitvi ali pri razvezi patricijskih ženitev (confarreatio, diffareatio). Pontifikalni zbor je skrbel za sestav¬ ljanje koledarja: v njem so bili s črko F (= ftisti) označeni dnevi, predvideni za pravdanje, z N (= nefasti) dnevi, ko pravdanje ni bilo mogoče, s C (= comitiales) dnevi, predvideni predvsem za ljudske skupščine (comitia). Zbor je vsako leto poveril enemu svojih članov dolžnost, da je zasebnikom dajal pravne nasvete v njihovih zadevah. 1 2 To je bilo važno zato, ker je pontifikalni kolegij hranil tožbene obrazce in je tako lahko povedal, kdaj je kaka actio (tožba) po uzakonjenem ali po običajnem pravu dopustna. S svojimi nasveti pri sklepanju pogodb so svečeniki občane skušali obvarovati (cavere) poznejših sporov in pravd; to delovanje se imenuje kavtelarna jurisprudenca. Monopolni položaj pontifikalnega kolegija sta omajala zlasti dva dogodka. Okoli leta 300 je Gneius Flavius, pisar bivšega konzula in cenzorja Apija Klavdija, objavil legisakcijske obrazce (ius cioile Flavianum). Drugi korak k demokratizaciji je na¬ pravil leta 253 prvi plebejski poniifex maximus Tiberius Coruncanius, ki je začel dajati pravna pojasnila javno (primus [puhlice / profiteri coepit; Pomp. D. 1, 2, 2, 33 in 38). Okoli leta 200 je že omenjeni Sextus Aelius Paeius Catus kot prvi pravniški pisatelj izven pontifikalnega zbora objavil spis Tripertita, tako imenovan, ker je v treh delih podajal besedilo XII plošč, njegovo razlago (interpretatio) in tožbene obrazce. Po tem piscu se tedanje pravo imenuje ius Aelianum. Za njim je v drugem stoletju nastopilo še nekaj predklasičnih pravnikov. Poleg svečeniškega, sakralnega prava so obravnavali civilno in sčasoma tudi pretorsko pravo. Podobno kakor svečeniki so tudi predklasični pravniki delovali pred¬ vsem praktično. S svojimi odgovori (responsa) so svetovali strankam, zlasti glede dopustnosti tožbe (actio) v novih primerih, ki so se pojavljali v naglo napredujočem gospodarskem življenju. S svojimi nasveti so strankam poma¬ gali pri sklepanju pogodb kakor tudi pri iskanju novih oporočnih oblik ipd. V predzadnjem stoletju republike se kaže pri nekaterih pravnikih težnja, da bi razna pravna načela zajeli v kratkih pravilih (npr. Katonovo pravilo). To so pred¬ stavniki regularne jurisprudence. V zadnjem stoletju republike je delovalo že več pomembnih pravnikov. Med njimi je bil najbolj znan Quintus Mucius Scaevola (konzul 1.95, umrl 1.82). V 18 knjigah je obdelal civilno pravo ter je tako sestavil prvi sistem civilnega prava; več poznejših klasikov je svoje civilnopravne obdelave imenovalo libri ad (ad = k) Quintum Mucium. Po njem se imenujeta tudi cautio in praesumptio Muciana. — Pomembna pravnika in hkrati Ciceronova prijatelja sta bila C. Aquilius Gallus 2 in 1 Pomp. D. 1, 2, 2, 6: quis quoque anno praeesset privatis. 2 Sestavil je tožbeni obrazec zaradi doloznega (nepoštenega) ravnanja (actio doli), obrazec za stipulatio Aquiliana in za dedovanje lastnih postumov. Pravniki: predklasični; klasiki do Hadrijana 19 Servius Sulpicius Rufus; le-ta je napisal 180 knjig pravniških spisov, med njimi prvi komentar k pretorjevemu ediktu. Najuglednejši pravnik v Cezarjevem času je bil C. Trebatius Testa. 2. Klasični pravniki Zaradi propada republike in uvedbe princi pata so se mnogi prizadevni Rimljani preusmerili k pravoznanstvu. Njihovo delovanje je bilo mnogovrstno. Strankam so dajali pravne nasvete (responsa), sodelovali so v pretorjevem, pozneje tudi v cesarjevem sosvetu (consilium), z učenci so obravnavali zani¬ mive praktične in šolske primere. Kot pisatelji so klasični pravniki obdelovali civilno in pretorsko pravo, sestavljali so zbirke mnenj in pravnih pravil (sententiae) ter učbenike. Avgust je očividno cenil delovanje pravnikov. Skušal jili je navezati nase s tem, da je najuglednejšima sodobnima pravnikoma podelil ius ex auctoritate principis respondendi 3 . To sta bila M. Antistius Labeo in C. Ateius Capiio. Od Avgusta naprej do Hadrijana so se klasični pravniki delili na dve šoli: na sabinijance in na prokulijance, ki sta se imenovali po dveh nekoliko kasnejših juristih. Nekako za nazaj so prokulijanci šteli za svojega začetnika Labeona, sabinijan- cem je pa podobno pripadal Capito. Obe šoli sta tradicionalno zavzemali nasprotni stališči o nekaterih vprašanjih, glede katerih ni mogoče najti edino prepričljive rešitve. 4 Zadnji klasik, ki se je imenoval sabinijanca, je bil Gaius. a) Klasiki do Hadrijana M. Antistius Labeo, najpomembnejši klasik v Avgustovem času, je bil izredno bister duh. Kot nasprotnik principata je postal le pretor. Deloval je kot praktik, pisatelj in učitelj. Zapustil je 400 knjig spisov. Obravnaval je pontifikalno (sveče- niško) pravo (vsaj 15), 5 napisal je komentarje k zakoniku XII plošč ter k ediktoma mestnega in tujskega pretorja (vsaj 50); objavil je tudi zbirko svojih odgovorov (Responsorum libri, vsaj 15). Zbirko Libri posteriorum (vsaj 40) so po njegovi smrti priredili njegovi učenci. — Za Labeonom je mnogo zaostajal C. Ateius Capito. V Tiberijevem času je zaslovel Mas(s)urius Sabinus zlasti s svojim (drugim) sistemom rimskega civilnega prava (Libri ires iuris civilis). Poznejši klasični pravniki so svoje obdelave civilnega prava imenovali libri a d Sabinum. Sabin je komentiral edikt mestnega pretorja (vsaj 5), objavil je tudi svoja Responsa (vsaj 2 knjigi). Po njem se imenuje šola sabinijancev; nasprotni šoli prokulijancev je veljal kot začet¬ nik Proculus 6 . V spisu Epistolae (vsaj 11) je objavil zbirko svojih praktičnih in šol¬ skih primerov. Komentiral je tudi Labeonove spise (vsaj 5). C. Cassius Longinus, Sabinov naslednik v vodstvu sabinijanske šole, ki jo včasih imenujejo tudi kasijansko, je med drugim napisal delo Libri iuris civilis (vsaj 10), v katerem je skušal izpopolniti Sabinov sistem. Njegov naslednik v sabinijanski šoli Gneius Arulenus Caelius Sabinus je komentiral edikt kurulskih edilov Njegov na- naslednik je bil lavolenus Priscus, konzul med 83 in 90. V spisu Epistulae (14) podaja 3 Tak privilegirani pravnik je poslej oddajal pravna pojasnila in odgovore z enako avtoriteto kakor bi to storil cesar sam. Ker pa cesar v principatu še ni imel zakonodajne oblasti, cesarjevi odgovori niso bili za sodnika obvezni; vplivali pa so po princepsovi avtoriteti. 4 Semkaj spadajo vprašanja: kdaj naj velja, da je deček dorasel (pubes); kdo je lastnik iz tujega gradiva napravljene stvari; ali je menjalna pogodba dvojni kup ali pa pogodba posebne vrste? 5 Za naslovi navajanih del v oklepaju navedene številke pomenijo število knjig tistega spisa. 6 Nekateri pa menijo, da je prokulijansko šolo ustanovil M. Cocceius Neroa (starejši). 2 » 20 U v o d : Klasična doba praktične in šolske primere. Obravnaval je tudi spise starejših pravnikov: Labeona, Kasija in Plavtija. Javolenov učenec je bil L. Saloius Iulianus, doma iz Hadrumeta v severni Afriki. Bil je pretor in tudi konzul (1. 148). Po Hadrijanovem naročilu je uredil edictum per- petuum. Njegovo največje delo so Digesta (90). v katerih obravnava civilno in pre¬ torsko pravo. Več Julijanovih responz je ohranil in obravnaval njegov učenec Sextus Caecilius Afričanu* v svojem delu Quaestion.es, znan je po težkem slogu. Julijanov vrstnik in kot prokulijanec njegov tekmec je bil P. Iuventius Celsus. Tudi on je bil pretor, dvakrat konzul (drugič 1. 129). V svojim delu Digesta (39) prav tako obravnava civilno in pretorsko pravo. Odlikuje se po jasnem, kratkem 7 8 izraža¬ nju. Z Julijanom se nikoli ne navajata. Neratius Priscus je bil član Trajanovega in Hadrijanovega državnega sveta, (con- silium). Justinijan je v digeste uvrstil odlomke iz Neracijevih spisov: Regulae (15), Responsa (3), Membranae (7). V Membranah je obravnavano civilno in pretorsko pravo, in sicer dogmatično in kazuistično. Citate iz nekaterih drugih njegovih spisov navajajo poznejši klasiki. b) Klasiki od Hadrijana naprej Za časa vladanja Hadrijana, Antonina Pija in Marka Avrelija sta pridno pisa¬ teljevala pravnika, od katerih ni nobenih responz. Sklepajo, da nista imela cesarje¬ vega privilegija glede dajanja pravnih nasvetov, ampak da sta bila samo učitelja prava. Prvi, Sextus Pomponius, je obširno komentiral civilno pravo (Ad Q. Mucium [39|, Ad Sabinum [36]) in edikt (vsaj 81 knjig); zadnji spis poznamo samo po citatih pri drugih klasikih. Honorarno pravo obravnavajo tudi Libri ex Plautio. Napisal je še več drugih spisov, tako Epistolae (20). Njegov Liber singularis enchiridii vsebuje edini prikaz razvoja rimskega prava do Hadrijana (D. 1. 2, 2). Pomponij je deloval v času od Hadrijana do Marka Avrelija in Lucija Vera. Drugi je Gaius. Rojen za Hadrijanove vlade, je pisateljeval pod vlado Antonina Pija tja do leta 178. Samo eno ime (nomen Gaius), namesto treh, in popolno pomanjka¬ nje podgtlcov o njegovem življenju ga napravlja skrivnostnega. Noben klasik (sporna izjema je Ulpijan v D. 45, 3, 39) ga ne navaja. — Civilno pravo je obravnaval v Libri ex Q.Mucio in v svojem komentarju k zakoniku XII plošč, Libri ad legem XII tabularum (6). Honorarno pravo je komentiral v Libri ad edictum urbicum (mestni edikt) (vsaj 10) in v komentarju k provincialnemu ediktu, Libri ad edictum pro- vinciale (30). Napisal je še druge pravniške spise. Najbolj znan je njegov učbenik Institutionum commentarii quatiuor, ki je napisan v lepem jeziku in preprostem slogu. Besedilo je leta 1816 na ne¬ kem palimpsestu v Veroni odkril pruski diplomat B. G. N i e b u li r. Učbenik je razdeljen na štiri knjige. Prva obravnava osebno, rodbinsko, varuško in skrbniško pravo (ius quocl ad personas pertinet), druga in tretja obsegata premoženjsko pravo (ius quod ad res pertinet: stvarno, obligacijsko in dedno), četrta pa je ohranila najvažnejše podatke o razvoju rimskega civilnega pravdnega prava (ius quod ad actiones pertinet / Pomembne dopolnitve več. vrzeli so našli leta 1933 (papirologinja N o r s a in prof. V.Arangio-Ruiz) na pergamentnih listih (antinoopolski Gaj). Iz istega obdobja je znanih tudi nekaj manj pomembnih klasikov. L. Volusius Maecianus je poleg nekaterih spisov, ki so upoštevani v digestah (De fideicommissis [16J, Ex lege Rhodia, v grščini), napisal kot učitelj za svojega učenca, poznejšega 7 Rezek, neprijazen odgovor se po njem imenuje responsio Celsina, nespametno vprašanje pa quaestio Domitiana. Prim. D. 28, 1, 27. 8 W. Flume, Die Bewertung der Institutionem des Gaius, v SZ 79 (1962) 1-27, označuje Gajeve institucije kot »vodilno knjigo pravoznanstva (v smislu podajanja pravne snovi) v klasični dobi« (str. 25 in 27). Klasiki po Hadrijanu 21 cesarja Marka Avrelija, spis o enotah teže, mere in števila (Assis distributio); spis je ohranjen izven digest. Papirius Iustus je pod Markom Avrelijem ali Komodom sestavil prvo zbirko cesarskih konstitucij: De constitutionibus (10). Florentinus je napisal lnstitutiones (12), ki so se po sistemu razlikovale od Ga- jevih. V drugi polovici drugega in v začetku tretjega stoletja je delovalo zopet več velikih klasikov. Ulpius Marcelus, konziliarij Pija in Marka Avrelija, se odlikuje po jasni sodbi. Glavni njegov spis so Digesta (31), ki so deloma dogmatično, deloma kazuistično delo; kasnejši pisci, zlasti Ulpijan, ga mnogo navajajo. Q. Ceroidius Scaeoola, ugleden respondent, deluje v času od Marka Avre¬ lija do Septimija Severa. Najvažnejša njegova dela so: Digesta (40), Responsa (6) in Q uaestiones (20). Digesta in Responsa podajata primere iz prakse, in sicer v digestah navadno v okorni obliki, kakor so jih stranke juristu predlo¬ žile. Poleg obširne zbirke šolskih primerov (Quaestiones) je posebej objavil Quaestiones puhlice traetatae. Pri poznejših klasikih je imel velik ugled, tako da ga je presegal samo Papinijan. Aemilius Papinianus, po rodu najbrž iz Sirije, je pod Septimijem Seve¬ rom 1. 203 postal praefectus praetorio. Ko je Karakala po očetovi smrti umoril brata Geto, Papinijan ni hotel umora zagovarjati pred senatom. Zato je Ka¬ rakala dal leta 212 usmrtiti tudi Papinijana. Njegovi najvažnejši spisi so: Quaestiones (37), zbirka predvsem šolskih primerov; Responsa (19), zbirka praktičnih primerov. V digestah je 595 odlomkov iz njegovih spisov. Papinijan se odlikuje po kratkem, jasnem izražanju. Zaradi izredne bistroumnosti so ga v antiki imeli za najboljšega klasičnega pravnika. 8 Papinijanov vrstnik Claudius Tryphoninus, član Severovega konzilija, je napisal komentar k Sqpvolovim spisom in 21 knjig Disputation.es. Manj pomembni so Kalistrat, Tertulijan in Papirius Fronto. Callistratus. ki je deloval pod Severom in Karakalo. je bil Grk. Pisal je v slabi latinščini in posebno upošteval province, v katerih se je uporabljala grščina. Med drugim je napisal Quaestiones (2) in prvo sistematično obdelavo ekstraordinarnega postopka: De cognitionibus (6). Tertullianus je pod Severom ali Karakalo objavil Quaestiones (8) in De castrensi peculio (1). Papirius Fronto je napisal vsaj tri knjige responz. Zadnja v vrsti velikih klasikov sta Paulus in Ulpijan. Oba sta se lotila obdelave celotnega rimskega prava. Oba sta bila Papinijanova učenca, pod Aleksandrom Severom sta postala praefecti praetorio. Med seboj se ne na¬ vajata. Iulius Paulus, doma iz Italije, morda iz Rima, je avtor 86 spisov v 319 knjigah. Ločeno je obravnaval civilno in posebej pretorsko pravo, napisal Responsa (23) in Quaestiones (23). Komentiral je tudi starejše pisatelje. Napi sal je monografije k posameznim zakonom in senatovim sklepom. Izven digest je ohranjena nekako šestina zbirke pravnih pravil Libri quinque sententiarum a d filium, ki so jo dvesto let uporabljali kot zakonik. 8 Za njegovo plemenito mišljenje je značilen njegov izrek: Pap. D. 28, 7, 15: Quae faeta laedunt pietatem, existimationem, verecundiam nostram et, ut generaliter dixerim, contra bonos moreš fiunt, nec facere nos posse credendum est. 22 Uvod: Klasična doba Domiiius Ulpianus je bil doma iz l ira v Feniciji. Kol praefectus prae- torio je postal zaradi svoje varčnosti pri pretorijancib tako osovražen, da so ga leta 228 ubili. Iz njegovih spisov je sestavljena tretjina digest, (prevzetih je 2462 odlomkov), iz Pavlovih pa šestina digest. Tudi Ulpijan je obširno obrav¬ naval civilno in honorarno pravo. Iz šolskega pouka in iz prakse so nastali njegovi spisi: Responsa ( 2 ) in Disputationes ( 10 ). Praktikom so bile name¬ njene Opiniones (6), v katerih obravnava posamezna pravna pravila. V šte¬ vilnih monografijah se bavi s posameznimi zakoni in raznimi magistraturami: De officio proconsulis ( 10 ), De officio consulis ( 3 ). Komentiral je tudi starejše pisatelje (Marcela, Papinijana), te spise je imenoval Noiae. Začetnikom je bil namenjen spis Liber singularis regularum. Iz njega je bil po letu 320 naprav¬ ljen izvleček, ki je ohranjen izven Justinijanovih digest na nekem rokopisu v Vatikanski knjižnici. Pisatelj je za ta spis močno uporabljal zlasti Gajeve institucije. Pavlov učenec Licinnius Rufinus je napisal spis Regulae (12 ali 13). Aelius Marcianus je najbrž med leti 198 in 211 deloval v cesarjevi pisarni. To sklepajo iz reskriptov, ki jili citira. Njegove Institution.es so sredi med učbenikom in komentarjem. Od monografij je važen spis Liber singularis a d formulam hypothe- cariam zaradi obdelave zastavnega prava. Herennius Modestinus je bil Ulpijanov učenec. Ko je nekaj let živel v Dalmaciji, je naprosil Ulpijana za mnenje o nekem vprašanju. 10 Kot respondent je zadnjikrat omenjen leta 239. * 11 Njegovi spisi: Pandectae (12), Regulae (10j, Differentiae (9) ter Responsa (19), so namenjeni predvsem praksi in pouku. Monografija De excusationi- bus (6) je napisana v grškem jeziku in upošteva provincialne razmere; iz tega skle¬ pajo, da je bil njegov materni jezik grški. Iz postklasične dobe sta v digestali upoštevana samo dva malo pomembna prav¬ nika: Hermogenianus, ki je napisal šest knjig Iuris epitomarum, ter Aurelius Area- dius Charisius, ki je objavil monografije: De muneribus civilibus. De officio prae- fecti praetorio, De testibus. IIT. Senaiooa zakonodaja Po Avgustovi zamisli principata cesar nima zakonodajne oblasti. Ta je prepuščena senatu — od Tiberija naprej se tudi magistrati volijo v senatu. Na ta način naj bi bil rimski senat nekoliko odškodovan za veliko izgubo po¬ litične moči. ki jo je utrpel ob uvedbi principata. Od Sulovih časov naprej je senat štel po 600 članov, ki so bili redkokdaj polno¬ številno zbrani. Zakonodajo je senat opravljal v obliki senatovih sklepov (senatus consultum). V drugem stoletju klasični pravniki že pripoznavajo senatove sklepe kot vir civilnega prava (legis vice). V sklepu se pravi: de ea re patres ita censuerunt (j>o tisti zadevi so očetje [= senatorji] takole menili*). Senatov sklep se je navadno imenoval po predlagalcu (SC. Neronianum, luventianum, Trebellianum), izjemno pa po krivcu, ki je dal zanj povod (SC. Macedonianum). O stavljenem predlogu so senatorji razpravljali in so ga lahko izpremenili. Če ga je stavil cesar v posebnem nagovoru (oratio), ali če je svoj nagovor dal v senatu prebirati po posebnem uradniku (kvestorju), je bil predlog redno sprejet brez izprememb. Klasični pravniki so tak senatov sklep, zlasti od Severov naprej radi navajali kot oratio (npr. dioi Severi). 10 Mod. D. 47, 2, 52, 20. 11 C. 3, 42, 5. Senatovi sklepi — Konstitucije cesarjev 23 Senatova zakonodaja je delovala nekako dve stoletji od Tiberija do Sep- timija Severa. V tretjem stoletju jo je polagoma izpodrinila cesarjeva zakono¬ daja. Iz Justinijanovih digest izvemo za mnogo važnih seuatovih sklepov. Nekaj sena- tovih sklepov, ki so ohranjeni na napisih, nima posebnega pomena za civilno pravo. IV. Cesarske konstitucije Čeprav v času principata o cesarjevi zakonodajni oblasti ne moremo govoriti, so cesarji posredno v raznih oblikah uveljavili nekaj novih pravnih norm. To se je zgodilo včasih z ediktom, ki ga je vsak princeps po svoji uvidev¬ nosti objavljal. Tako sta Avgust in Klavdij s posebnimi edikti prepovedala,, da bi se žene zadolževale (intercedirale) za svoje može. Z ediktom je Kara¬ kala leta 212 razširil veljavnost rimskega prava na vso državo (constitutio Antonin(ian)a). — Včasih je cesar s sodbo (decretum) rešil kak konkreten spor. Pri tem uveljavljeno, navadno novo, pravno pravilo so radi uporabljali pozneje še v drugih primerih. Tako so iz sodbe Marka Avrelija, v kateri je za določen primer obsodil samopomoč (decretum divi Marci), izvajali pravno pravilo, da je samopomoč sploh prepovedana. 12 Rescriptum je bilo pojasnilo, ki ga je uradnik (sodnik) ali posamezni občan na svojo prošnjo (vlogo) dobil kot odgovor od cesarja (oz. iz cesarjeve pisarne) o tem, kaj je veljavno pravo. Taki dvomi so se pojavljali zlasti na ozemlju, kamor je bilo razširjeno rimsko pravo s Kamkalovim ediktom 1. 212. Mnogo reskriptov je. izdal Dioklecijan; njegovi reskripti so bili zadnji glasniki klasičnega prava. — Mandata (naročila) so bila navodila, ki jih je cesar dal provincialnemu namestniku ali kakemu drugemu svojemu uradniku pred nastopom službe. Poleg javnopravnih predpisov so mandati obsegali včasih (udi predpise, važne za civilno pravo, npr. olajšave za vojaške oporoke, pre¬ poved sklepanja zakonov med provincialnimi uradniki (ali vojaki) in provin- cialkami. Od Hadrijana naprej so takim cesarskim konstitucijam pripoznavali za¬ konsko veljavo (legis vice); Celz in Julijan sta jih prva upoštevala. Omenili smo tudi že prvo zbirko cesarskih konstitucij, ki jo je sestavil proti koncu drugega stoletja Papirius Iustus v spisu De constitutionibus. Princepsa samega so zakonske določbe načeloma vezale. Dispenze od njih je spočetka dovoljeval senat; od Vespazijana naprej si je to pravico lasti! cesar. § 5. DIREKTNO OHRANJENI PRAVNI VIRI IZ CIVILNE IN KLASIČNE DOBE I. Leges Od zakonov, sprejetih v republiški rimski ljudski skupščini (leges rogatae),' so manjši odlomki ohranjeni v citatih raznih pisateljev f Festus, Gellius, Censorinus). medtem ko je kakih devet * 1 2 zakonov izza republike vsaj delno ohranjenih v napisih na bronastih ploščah. Na zasebnopravno področje ti zakoni ne posegajo, razen zu- 12 Call. D. 48, 7,"7; Call. D. 4, 2, 13. 1 B r u n s, Fontes 7 , I, str. 45—48; FIRA, I 2 , str. 79 — 81. 2 B r u n s, Fontes, 7 I, str. 53 ss.; G i r a r d, Textes, 6 str. 26 ss.; FIRA, I, 2 str. 82 ss. 24 Uvod : Direktno ohranjeni pravni viri kona lex Rubria de Gallia Cisalpina 3 (med leti 49 in 42), ki ureja civilno pravosodstvo v Cisalpinski Galiji (v Padski nižini), kamor je bilo razširjeno rimsko pravo 1. 49. Iz prvega stoletja principata je bil zakon Iex Quinclia de aquaeductibus (iz leta 9 pred n. št.) 3 4 Njegovo besedilo je kot edino popolnoma ohranjeno v spisu De aquis urbis Romae. ki ga je objavil Frontinus okoli leta 129. V njem najdemo celotni uvod (praescriptio legis ) 5 k zakonu. — Na bronasti plošči, ki je sedaj na Kapitolu. je vklesan konec besedila zakona 6 , s katerim je bila Vespazijanu podeljena cesarska oblast (lex de imperio Vespasiani). Od le ge s datae 7 so v napisih na bronastih ploščah ohranjeni deli mestnih redov: za Tarent (9. plošča iz Ciceronovega časa), za mesto Uršo (v Španiji, sedaj Osuna, iz leta 44; 4. plošča) (lex Ursonensis ali lex coloniae Iuliae Geneiivae); za galsko mesto Narbo jo je izdal najbrž Avgust. Cesar Domieijan je med leti 81 in 84 špan¬ skima mestnima občinama Malaca (sedaj Malaga) in Salpensu podelil mestni red. Odlomki mestnih redov, ki so bili najdeni na dveh bronastih ploščah leta 1851 pri Malagi 8 , govore o mestnih magistratih, o oddajanju mestnih zemljišč v zakup, o opro¬ stitvi sužnjev in o postavljanju varuhov. Od rudniških redov (po Mommsenu leges diciae) je delno ohranjen zakon lex metalli Vipascensis . 9 Izdan je bil v Hadrijanovem času in je urejal pravne razmere v rudniku Vipasca (pri Aljustrelu na Portugalskem). Določbe govore o oddajanju raznih obrti v zakup, o fiskalnih dajatvah in o rudniškem obratovanju. Z upravo cesarskih domen v severni Afriki se bavijo trije »redi«, 10 ki so jih izdali cesarski prokuratorji, sklicevaje se na določene zakonske predpise. Tako se dva reda, od katerih je eden izza Trajana, sklicujeta na zakon lex Manciana, tretji pa na lex Hadriana. Med leges datae je šteti tudi odločbe cesarjev, ki so v posebnih razglasih na bro¬ nastih ploščah, razobešenih na Kapitolu, podeljevali dosluženim vojakom in njihovim prvim ženam rimsko državljanstvo. Posamezni vojak si je nato oskrbel izpisek. Takih vojaških diplom je ohranjenih kakih sto. 11 II. Glede senatovih sklepov, ohranjenih izven digest, smo že omenili, da za civilno pravo nimajo večjega pomena. III. Cesarske konstitucije Direktno na napisih je ohranjenih več konstitucij. Veliko pozornost je vzbudilo pet Avgustovih ediktov, najdenih leta 1926 v Kvreni (144 vrstic teksta) v grškem jeziku. Urejajo provincialne zadeve, zlasti glede sodstva. 12 Na papirih je ohranjena obširna zbirka predpisov (v grškem jeziku), ki veljajo za posebnega davčnega funkcionarja v Egiptu; upravljal je posebno državno bla¬ gajno, imenovano Idios logosP Dalje je na papiru, ki je sedaj v Giessenu, ohranjeno hudo poškodovano grško besedilo Karakalove konstitucije o razširitvi rimskega prava na vso državo (1. 212). 14 3 Th. M onim s en, ki mu sledi tudi Riccobono (F1RA, I, 2 str. 169 s.) pri¬ števa ta zakon med leges datae. Prim. Th. K i p p, Geschichte der Quellen des romi- schen Rechts, 4. izd. 1919, str. 41, op^ 11. 4 Bruns, Fontes 7 , I, str. 113; G i r a r d, Textes 5 , str. 105; FIRA, P, str. 152 ss. — Prim. spredaj § 2. op. 15. 5 Besedilo glej spredaj v § 2. op. 11. 6 Po Mommsenovem mnenju ni bil to zakon, ampak senatov sklep. 7 Bruns, Fontes 7 , I, str. 120 ss.; G i r a r d, Textes 5 , str. 62 ss., 72 ss., 89 ss.; FIRA, I 2 , str. 157 ss. 8 Prva obsega 21.—29. poglavje salpenzanskega, druga pa 51,—69. poglavje ma- lacitanskega mestnega reda. Sklepajo, da sta se oba reda enako glasila, kajti odlo¬ mek na neki tretji, pri Sevilli najdeni plošči, se dobesedno ujema s 67. poglavjem malacitanskega zakona. Bruns, Fontes. 7 I, str. 289; Girard. Textes, 5 str. 119, FIRA, I, 2 str. 502 ss. 10 Bruns, Fontes 7 ,1. str. 295 ss.; Girard. Textes 5 , str. 875 ss.: FIRA I 2 , str. 479 ss. 11 Bruns, Fontes, 7 f, str. 274; Girard, Textes, 5 str. 126; FIRA, I, 2 str. 221 ss. 12 FIRA, I. 2 str. 403 ss. 13 FIRA. I. 2 str. 469 ss. 14 Gira r d, Textes, 5 str. 203; FIRA, I, 2 str. 445 ss. Zakonski teksti — Pravniški spisi — Listine — Zbirke 25 Reskript iz leta 199 ureja priposestvovanje v provincah: 15 reskript iz leta 200 govori o prepustitvi premoženja upnikom (cessio bonorum j. 16 V odlomkih je ohranjen maksimalni cenik (edictum de pretiis rerurn nemdiumj, ki ga je leta 'SOI izdal Dioklecijan. 17 Že iz začetka naslednje dobe je konstitucija cesarjev Konstantina in Licimja. izdana leta 311 v Serdiki (sedaj Sofiji). Častno odpuščenim vojakom dovoljuje davčne olajšave. 18 IV. Pravniške spise, ki so ohranjeni izven digest, smo že našteli: to so: Gajeve institucije, Pavlove sentence in Ulpijanov Liber singularis regularum. Poleg tega so ohranjeni: drobci Papinijanovili responz. en stavek iz njegovih Quaesiiones, manjši drobci iz Pomponijevih in Modestinovih spisov, dalje že ome¬ njeni spis Assis disiribuiio in dva manjša spisa. Prvi spis, Fragmentum Dositheanum. ki se nahaja v St. Gallenu v Švici, vsebuje več prevodov iz latinščine v grščino in zopet nazaj v latinščino. Prevajani pravniški spis neznanega pisatelja je iz srede ali konca drugega stoletja; kot zadnjega klasika navaja namreč Julijana. Delo nekega klasika je najbrž tudi Tractatus de gradibus cognaiionum (o stop¬ njah sorodstva). Nahaja se v postklasičnem spisu Noiitia dignitatum. V. Listine Listine so po večini izgubljene. Med redkimi ohranjenimi so najvažnejše. 1. Formula Baetica. najdena leta 1867 pri kraju Bonanza v Andaluziji, 1,1 vsebuje večji del pogodbenega obrazca za fiduciarno odsvojitev zemljišča in sužnja. 2. Sedmograške ploščice Med 1786 in 1855 so v zlatih rudnikih blizu mesta Verespatak (Zlatna) na Sedmo- graškem našli preko +0 povoščenih ploščic, na katerih je napisanih 25 listin. Med njimi so bili celi štirje triptihi, medtem ko so ostale listine bolj ali manj poškodo¬ vane. 20 V njih se uporablja rimsko .pravo, stranke so pa večidel peregrini. Po vsebini so kupne pogodbe glede sužnjev ali zemljišč, službena pogodba, posojilo, constitutum debiti, depositum irregulare. societas idr. Pravni posli so iz let 131 do 167 po n. št. in so bili sklenjeni povečini v vasi Alburnum maius, nekateri pa v sosednjih vaseh. 5. Pompeji in Herkulaneum V Pompejih so v hiši bankirja, ki mu je bilo ime L. Caecilius Iucundus, leta 1875 našli zaboj, poln povoščenih listin, diptihov in triptihov. Med njimi je 153 bolj ali manj čitljivih listin; vse so močno pooglenele. Dva nadaljnja triptiha so našli I. 1887. Listine so skoro vse iz let 52—62. le dve sta iz Tiberijevega časa (iz let 15 in 27). Po vsebini so povečini pobotnice, s katerimi stranke potrjujejo, da so od bankirja pre¬ jele izkupiček za stvari, ki so mu jih prepustile, da jih je na dražbi (auctio) prodal. V nekaterih listinah pa državni Suženj, pooblaščen od mestnih magistratov, potrjuje prejem denarnih dajatev od bankirja. 21 15 Bruns, Fontes, 7 str. 260; G ir ar d, Textes, 3 str. 201; F1RA, l. 2 str. 4-37 ss. 16 I,. Mit te is, Chrestomathie (prim. spodaj op. 23) št. 375, str. 423. 17 Izdala Th. M o m m s e n in H. B 1 ii m e r I. 1893; ponatis 1. 1958. 18 FIRA, I, 2 str. 455 ss. 10 Sedaj se nahaja v Sevilli; za besedilo gl. Bruns. Fontes, 7 1. str. 334. 20 Najboljša celotna izdaja je v Th. Mommsen. Corpus inscriptionum Latina- rum (= CIT,), UT, 921 s. in v CTL, 111. suppl. — Listine, ki jih je mogoče dobro prebrati, imajo B r u n s. 7 Fontes I. str. 329 s. G i r a r d. Textes, 5 p. 844 ss.. Ara n- gio-Ruiz, FIRA, III 2 , št. 41. 87—90. 120. 122. 123, 125, 150. 157. — Prim. E. P o 1 a y, Sklaven-Kaufvertrage auf \Vachstafeln aus Herculaneum und Dakien (Acta antiqua Acad. Scient. Hungaricae, X, 4. 1962. 21 Najboljšo izdajo nudi Th. Mommsen, Hermes XIT. 1877, 88 a (= Juristischc Schriften. III, 221 ss.). Prim. Bruns, Fontes 7 ,!, 355 ss., G i r a r d, Textes 5 , str. 865 ss., A r a n g i o - R u i z, FIRA, III 2 , str. 400 ss. 26 L \ o d : Postklasična doba do Justini jana Izkopavanja v nekdanjem mestu Herculaneum v zadnjih desetletjih vzbujajo po¬ membna upanj a, zlasti če se zares posreči prebrati rokopise in listine, pooglenele v vulkanski lavi. 22 4. Papiri Iz vlaken močvirne rastline cpperus papprus so stari Egipčani izdelovali svoje papire in nanje pisali daljše spise, pa tudi različne zasebne listine. Do časa Aleksandra Velikega je bilo na papirih besedilo napisano v egipčanskem jeziku in egipčanski pisavi. Z nastopom Ptolemeja 1. se pa pojavljajo že papiri, popisani z grškim bese¬ dilom; najstarejši tak znan grški papijrus je iz leta 312 in vsebuje ženitno pogodbo. Za proučevanje rimskega prava prihajajo v poštev papiri iz časa rimskega gospostva. Zlasti so zanimive listine iz časa po letu 212, večkrat namreč pričajo o žilavem od¬ poru starega domačega prava nasproti rimskemu pravu, ki ga je Karakala razširil tudi na Egipt. Grški papiri se nadaljujejo v bizantinski in še v arabski dobi. S pro¬ učevanjem papirov se bavi pravna papirologija. Med ohranjenimi papiri so listine o sklenitvi zakona, o odslovitvi žene, oporočne in različne druge premoženjske listine. 23 VI. Zbirke predjustinijanskih rimskih pravnih virov Izven digest ohranjeni rimskopravni viri so zbrani v naslednjih kritičnih zbirkah: 1. K r ii g e r - M o m m s e n - S t u d e m u n d, CoUectio librorum iuris anteiusti- niani. 1879 — 1890 (Gajeve institucije v 7. izd. 1923). 2. H u s c h k e - S e c k el - K ii b 1 e r , Iurisprudentiae anteiustinianae quae su- persunt, 6. izd. 1908—1927 (Gaj v 8. izd. 1939). 3. Girard (-Se n n) Textes de droit romam, 6. izd. 1937. 4. Baviera-Ferrini-Riccobono, Fontes iuris anteiustiniani 1909. — 2. izd. Riccobono-Baviera-Furlani-Arangio-Ruiz, Fontes iuris romani anteiustiniani (okr. = FIRA) I-II1, Florentiae 1941, 1940, 1943. Najvažnejše pravne spomenike, toda brez pravniških spisov, vsebuje zbirka Bruns-Mommsen-Gradenvvitz, Fontes iuris Romani antiqui. 7. izdaja, (okr. = B r u n s, Fontes 7 ) Tubingae 1909. § 6. POSTKLASIČNA DOBA DO JUSTINI JANA I. Splošno Po Avgustovi zamisli principata naj bi se oblast v rimski državi delila med ce¬ sarjem in senatom. Spričo zunanjega pritiska (Germani s severa; od leta 226 naprej perzijski Sasanidi z vzhoda) in finančne premoči fiskusa se je princepsova oblast stalno večala, senatova pa slabela. To je postalo posebno očitno že za vlade Septimija Severa in njegovih naslednikov. Po smrti Aleksandra Severa (leta 235) sledi do konca tretjega stoletja vrsta cesarjev, ki so jih postavile vojaške legije in ki so vladali le po 22 Prim. V. A r a n g i o - R u i z, Les tablettes d’Herculanum; Revue Internationale des Droits de l’Antiquite, I, 1948, str. 9—25. — Prim. dalje Parola del passato, Napoli, letnik 1946 — 47, str. 375 ss.-, 379—385; 1.1948, str. 165 ss.; 1.1953, str. 455 ss.; 1.1954, str. 54 ss. 23 Temeljno delo je Ludwig M i 11 e i s - Ulrich W i 1 c k e n. Grundziige und Chrestomathie der Papyruskunde, 2 zvezka, vsak v dveh delih, Leipzig 1912. Paul M. Meyer, juristische Papyri, Erklarung von Urkunden zur Einfiihrung. in die juristische Papyruskunde, Leipzig 1920; Rafael Taubenschlag, The Law of Greco-Roman Egypt in the Light of the Papyri (332 B. C. — 640 A. D., Warszawa 1955). Aristide Ca ld eri ni, Manuale di papirologia antica, greca e romana, Milano 1938; Paul Collinet, La papvrologie et 1’histoire du droit, v Papyri und Alter- tumswissenschaft (= Miinchener Beitrage zur Papyrusforschung und antiken Rechts- geschichte, 19. Heft) Miinchen 1934. str. 186 — 252. W. S c h u b a r t, Einfiihrung in die Papyruskunde, Berlin 1918; Isti, Grieehische Papyri (Velhagen & Klasing) 1927. — Pregled starejših edicij iz raznih zbirk papirov glej pri Th. K i p p, Geschichte der Quellen des romischen Rechts, 4. izd., Leipzig — Erlangen 1919, str. 179, op. 26. Družba in gospodarstvo — Zakonodaja cesarjev — Zbirke 27 nekaj let, ko so se morali umakniti pred še nasilnejšimi nasledniki. Senat je zadnjič poskušal postaviti leta 238 dva sovladarja; po tem neuspehu je senat samo še senca nekdanjega rimskega senata. Cesar Valerijan pride leta 260 v perzijsko ujetnišvo. Vojaški ambient vodi do tega, da rimski cesar postaja čedalje bolj absolutni, orien¬ talski despot, ki zahteva zase celo božje češčenje. Dovršen je ta razvoj za Diokle¬ cijana, ki se naslavlja kot dominus et deus. Dioklecijan je skušal najti izhod iz trajnih kriz z razdelitvijo države na štiri dele, ki naj bi jim vladala po dva Augusti in dva Caesares (tetrarhija). To se ni obneslo. Za njim je Konstantin za nekaj desetletij zopet združil vse rimsko cesarstvo v skupni državi, leta 393 ga je pa Teodozij I. do¬ končno razdelil na zapadno in vzhodno rimsko cesarstvo. Prvo je razpadlo leta 476, drugo pa se je končalo s padcem Carigrada leta 1453. Za Dioklecijana Rim ni več vladarjeva rezidenca. Konstantin proglasi Bizanc za vnovi Rim« (»Konstantinopolis«). V tem vzhodnem okolju dokončno uveljavi dominah Edini zakonodajalec je odslej cesar. Cesarske konstitucije, imenovane leges, uvajajo novo postavljeno pravo. Vse starejše pravo, ki je zajeto in predelano v pravniški literaturi, se imenuje ius (vetus ali antiquum). Običajno pravo ne more več izpre- minjati starejšega postavljenega prava . 1 Pravnikom se ne podeljuje več privilegij, da bi dajali pravna mnenja s cesarjevo avtoriteto — to je sedaj samo cesarjeva pravica . 2 Pomembnih juri¬ stov iz tega časa ne poznamo. A' Justinijanovih digestah sta omenjena samo Hermogenianus in Aurelius Arcadius Charisius. Dioklecijanovi reskripti se še odlikujejo po kratkem izražanju in jasnem slogu. Zato jih prištevamo še h klasičnemu pravu; ne poznamo pa imen pravnikov, ki so jih sestavljali. Od Konstantina naprej je zakonodajna dikcija čedalje bolj dolgovezna in ne¬ jasna, pogosto jo obremenjuje kopica naslovov. Odkar je Dioklecijan na svojem dvoru uvedel perzijski ceremonial, težita cesar¬ jev dvor in cesarjeva oblast čedalje bolj za posnemanjem perzijskega dvora. Na dvoru posluje birokratičen upravni aparat, ki je imenovan od cesarja. V cesarjevih rokah združena uprava zožuje mestne občinske samouprave. — Država se deli na štiri pre¬ torijske prefekture (načelnik: praefectus praetorio), vsaka prefektura na dieceze (načelnik: vicarius), dieceza na province (načelnik: praeses, ki jih je okoli sto), pro¬ vinca na mestne občine (civitates). Gospodarski položaj postaja čedalje bolj težaven. Dioklecijan ni uspel s progla¬ sitvijo podrobnega cenika (1.501); prav tako Konstantin z uvedbo zlatnika (aureus ali solidus) ni mogel zagotoviti trajne gospodarske rešitve. V petem stoletju se življe¬ nje vrača k zaključenemu domačemu gospodarstvu; kaže se stremljenje po naravni menjavi. Med obrtniki se pojavljajo jioklicna združenja, ki težijo za dednostjo poklicev. Med kmečkim prebivalstvom se širi kolonat. V nemirnih časih se marsikateri kmet zaradi davčne preobremenitve zateče v mesto in pusti polje neobdelano. Drugi se poda pod varstvo veleposestnika, mu prepusti svoja polja v lastnino, da jih nato dobi nazaj in jih obdeluje kot kolon, vezan na zemljo. Podobno so vezani na svoje bivališče člani mestnega sveta (decuriones), ki jamčijo za izterljivost davščin v svoji občini. Vzporedno s temi družbenimi in gospodarskimi spremembami nastajajo novi raz¬ redi. Veliki zemljiški posestniki in visoki cesarski uradniki so honestiores, med kate¬ rimi razlikujejo pet razredov; njihovi pripadniki imajo pravico do točno določenih naslovov. 3 Velika množica mestnega in podeželskega prebivalstva s koloni vred pa so humiliores. 4 1 Const. C. 8, 52, 2 (319): Consuetudinis ususque longaeui non nilis auetoritas est. verum non usque adeo sui valitura momento, ut a ut rationem vincat aut legetn. 8 Const. C. Th. 1,2.3 (316) (po P. Kriigerjevi izdaji): ...cum inter aequitatem iusque interpositam interpretationem nobis solin et oporteat et liceat inspicere. — Tust. C. (I.) 1,14,12,3 (529) ...Si enim in praesenti leges condere soli imper utori concessum est, et leges interpretari solum dignum imperio esse oportet. 8 illustres, spectabiles, clarissimi , perfectissimi, egregii 4 honestus = časten, ugleden: humilis = nizek 28 Uvod: Pii-,! klasična doba do Justinijana Kot nov vpliven faktor se pojavlja v tej dobi krščanstvo, ki postane po Konstan¬ tinovem milanskem ediktu leta 313 dovoljena, od Teodozija I. (leta 592) naprej pa državna vera. Vpliv krščanstva se kaže delno v rodbinskem in suženjskem pravu, razvoj pretežnega dela rimskega prava pa je bil že dovršen v spisih klasikov, od ka¬ terih so najpoznejši delovali v začetku tretjega stoletja. Za razvoj pravoznanstva ni bilo brez pomena, da je poslej mnogo najbolj razboritih duhov pritegovala teologija v svoj delokrog. II. Cesarsko pravo Po vsem tem je razumljivo, da je v postklasični dobi povsod v ospredju cesarsko pravo. Od starih oblik cesarskih konstitucij so ohranili nekaj splošnega pomena reskripti in dekreti. Spričo velikega števila izdanih reskriptov ni bilo potreb¬ nega pregleda; to je večkrat povzročalo pravno negotovost. Justinijan je končno določil, da imajo dekreti zakonsko moč, kadar so bili izdani po ustni sporni razpravi ob navzočnosti obeh strank: reskriptom je pripoznal splošno obvezno moč takrat, kadar so razlagali veljavno pravo ali če so izrečno sami določali, da veljajo tudi za podobne primere. 5 Zakone splošnega značaja (leges generales) so cesarji objavljali večinoma kot edikte (edicia, leges ediciales), naslovljene ali na visoke upravne uradnike, ali na ves narod (ad populum) ali na prebivalce glavnih mest, včasih tudi na senat. — Sanctio pragmatica se je imenoval zakon, ki je urejal splošno po¬ membne zadeve, izdan pa je bil na pobudo neke določene fizične osebe (zlasti kakega višjega državnega funkcionarja) ali korporacije. Odkar se je rimsko cesarstvo delilo na vzhodno in zapadno, sta bili tudi dve zakonodaji. Medsebojno razmerje je leta 429 Teodozij II. uredil tako, da je zakon, ki ga je en cesar proglasil v svojem cesarstvu, v drugem cesarstvu postal obvezen šele, ko je bil poslan drugemu cesarju in ga je ta tam raz¬ glasil. 6 ITI. Zbirke cesarskega prava Spričo absolutističnega značaja cesarjeve oblasti je razumljivo, da so sedaj nastajale predvsem zbirke cesarskega prava: dve sta bili zasebni, ena pa uradna. 1. Codex Gregorianus. ki ga je sestavil neki drugače neznani Gregorius. je vseboval cesarske konstitucije od Hadrijana do Dioklecijana. Nastal je najbrž na Vzhodu in je bil objavljen takoj leta 295 (če ne že leta 291). Raz¬ deljen je bil na knjige (vsaj 15 knjig), knjige pa na naslove. 2. Code.v Hermogenianus, ki ga je sestavil Hermogenianus; nastal je tudi na Vzhodu in je dopolnjeval Gregorijev kodeks. V svoji prvi izdaji je podajal konstitucije Dioklecijana in njegovih sovladarjev iz let 295 in 294. Verjetno je bil kmalu po tem letu objavljen. Razdeljen je bil samo na naslove. V poz¬ nejših prepisih so mu dodajali kasnejše zakone, tako iz let 364 in 365. 7 — Oba zakonika poznamo samo iz navedb v poznejših zbirkah. 3. Codex Theodosianus je prva uradna zbirka cesarskega prava, nastalega v letih 313—438. Za starejše konstitucije so še naprej uporabljali oba zasebna 5 C. I. 14, 5 pr. (426), C. eod. 12 pr. (529). 6 C. Th. 1, 1, 5, 7 s. Teodozijev kodeks — Kasacijski in ravajalni zakon 29 kodeksa. Cesar Teodozij II., ki se po njem zakonik imenuje, je leta 429 na¬ meraval sestaviti zbirko vseh dotlejšnjih cesarskih konstitucij, veljavnih in derogiranih. Komisija naj bi nato iz te zbirke, iz obeli zasebnih kodeksov in iz pravniške literature priredila priročno zbirko veljavnega prava. Ko se je izkazalo, da načrt ni izvedljiv, je Teodozij II. leta 455 poveril 16-članski ko¬ misiji nalogo, da sestavi zakonik iz konstitucij od Konstantina naprej. V vzhodnem cesarstvu je bil zakonik razglašen 15. februarja 458, v veljavo pa je stopil 1. januarja 459. Teodozij II. ga je poslal tudi zapadnemu cesarju Valentinijanu II!.: ohranjen je zapisnik o senatovi seji v Rimu, na kateri so z aklamiranjem sprejeli novi zakonik. Zakonik se deli na 16 knjig, knjige na naslove (tituli), naslovi na posa¬ mezne zakone (konstitucije), razvrščene po časovnem redu. Konstitucije na¬ vajajo najprej v inskripciji ime cesarja, ki jo je izdal, in naslovljenca, v subskripciji pa kraj in čas izdaje. Posamezni zakoni se citirajo kot C. I h. 1, 4. 2, kar pomeni drugi zakon, ki je uvrščen v četrti naslov prve knjige. Coclex Theodosianus je ohranjen v nepopolnih rokopisih (torinski palimpsest, ki je leta 1903 zgorel; pariški in vatikanski rokopis idr.), polovica teksta nekako je v Lex Romana Visigothorum. - Najboljša celotna izdaja je: Tli. Mo m m s en — Pavel M. M e y e r, Theodosiani libri XVI, Berlin 1903; nedovršena je ostala izdaja Pavla Kriigerja, Code. v Theodosianus, 1923, 1926 (samo prvih osem knjig). V Monim- senovi izdaji so natisnjene tudi postteodozijanske novele, to so zakoni, izdani po letu 438. kakor tudi zbirka 16 konstitucij, pretežno cerkvenopravne vsebine iz let 331 do 425. Zbirka je nastala v Galiji kmalu po letu 425; prvič jo je izdal Jakob Sirmon- dus leta 1651, po katerem se tudi imenuje (sirmondske konstitucije). IV. Uporabljanje klasičnih spisov V tem času izvirni pravni viri (zakonik XII plošč, pretorjev edikt) pač niso bili več ohranjeni; praksa je uporabljala to gradivo v predelavah, kakor jih je našla pri pravniških pisateljih. 8 Vladarji so skušali s podrobnimi pred¬ pisi usmerjati uporabljanje klasične pravniške literature. Konstantin je leta 521 prepovedal uporabljati Pavlov in Ulpijanov ko¬ mentar (Notae) k Papinijanu (kasacijski zakon) 9 . Praksa je prepoved razširila tudi na Marcijanov komentar. —- Isti vladar pa je leta 327 pripoznal Pavlo¬ vim sentencam obvezno moč, takorekoč značaj zakonika. 19 Leta 426 sta cesarja Teodozij II. in Valentinijan III. s t. i. zakonom o na¬ vajanju 11 skušala določiti pomembnost mnenj, ki so zajeta v klasičnih spisih. Po tem zakonu se je sodnik moral držati mnenja, ki ga je soglasno zastopalo pet klasikov, in sicer Papinijan, Pavel, Ulpijan, Gaj in Modestin. Če med njihovimi mnenji ni bilo soglasja, je bilo za sodnika obvezno mnenje večine njih, ob enakosti glasov pa tisto, ki ga je zagovarjal Papinijan; kadar se Papi¬ nijan o sporni zadevi ni izjavil, je sodnik odločil po svoji presoji (eligat mode- 7 Navaja jih Consultatio 9, 1 — 7; prim. B. Kubi er, Geschichte des Romischen Rechts, 1925, str. 381 s. 8 Le.x Romana Visigothorum; Fragmenta Vaticana; Collatio; Consultatio; Le .v Romana Burgundionum; Sinajski sholiji. » C. Th. 1, 4, 1. 10 C. Th. 1, 4, 2:. ldeoque sententiarum libros plenissima luce et perfectissima elocutione et iustissima iuris ratione succinctos in iudiciis prolatos valere minime dubitatur. 11 C. Th. 1, 4, 3. 30 L v o d : Postklasična doba do Justinijana raiio iudicantis). Mnenja drugih klasikov (Scevole, Sabina, Julijana ali Marcela), na katera se kateri teh petero navajalnih pravnikov sklicuje, je sod¬ nik sicer smel upoštevati, vendar je moral uporabljati sam spis tistega kla¬ sika, ne njegov citat pri poznejših pravnikih. Obenem je navajalni zakon ponovil prepoved Pavlovega in Ulpijanovega komentarja k Papinijanu, hkrati pa potrdil veljavnost Pavlovih sentenc . 12 Navajalni zakon glasno priča, da je bilo pravoznanstvo v tem času na silno nizki stopnji. V. Zasebne zbirke V postklasični dobi je nastalo več zasebnih zbirk, ki so skušale zajeti celotno veljavno pravo: pravniško in cesarsko. Tako so na Zapadu nastale zbirke: Fragmenta Vaticana , 13 Collatio legum Mosaicarum et Romanarum , 11 Oonsultatio veteris cuiusdam iurisconsulti 15 (vse te so ponatisnjene v štirih predjustinijanskih zbirkah) ter Noiiiia dignitatum . 10 Na Vzhodu pa so iz tega časa Scholia Sinaitica 17 in Sirsko-rimska pravna knjiga . 15 12 C. Th. 1, 4, 3, 5: Pauli quoque sententias semper valere praecipimus; (prepo¬ ved komentarjev je izrečena v § 3). 13 Zbirka se tako imenuje, ker jo je leta 1821 Angelo M a i našel na nekem pa- limpsestu v Vatikanski knjižnici; objavil io je skupno s Fr. B 1 u li m e jem leta 1823. Ohranjen je le del prvotno obsežne zbirke, nastale na Zapadu med leti 372 in 438 (morda je prva redakcija nastala že za Konstantina, okoli leta 320), namenjene praksi in pouku. Razdeljena je na naslove. Vsebuje odlomke iz spisov Papinijana, Pavla in Ulpijana, iz nekega spisa De interdictis ter odlomke cesarskih konstitucij, povzetih iz obeh zasebnili kodeksov. Ker svoje vire navaja v izvirnem besedilu, je zbirka važna za spoznavanje predjustinijanskega, zlasti klasičnega prava. Po svoji zamisli je bila predhodnik Justinijanovih digest. 14 Zbirka ima v rokopisih naslov: Lex Dei quam praecepit Dominus ad Moijsen. V zbirki, nastali med leti 390 in 438, neznani avtor vzporeja pod šestnajstimi naslovi (npr. de deposito) ustrezne določbe bibličnega Mojzesovega in rimskega prava. Rim- skopravni odlomki so iz spisov petih navajalnih pravnikov in iz obeh zasebnili ko¬ deksov (ena konstitucija je iz leta 390). 13 Zbirka obsega odgovore neznanega jurista na različna stavljena vprašanja. Svoje odgovore utemeljuje jurist s citati iz Pavlovih sentenc in iz treh kodeksov; pri tem tendenčno zastopa strankino, ne pa objektivno stališče, kakor je to značilno za izvajanja klasikov. Zbirka je nastala najbrž v drugi polovici petega ali v začetku šestega stoletja. Še okoli leta 1100 so jo uporabljali v Franciji, iz česar sklepamo, da je tam nastala. Tam se je tudi našel edini rokopis, po katerem je Cuiacius leta 1577 (drugič 1586) delo objavil; rokopis se je pozneje izgubil. 10 Spis podaja razpored vrhovnih državnih in dvornih uradov obeh cesarstev. Pri posameznih uradih so narisane tudi insignije njihovih funkcionarjev. Sestavljena je bila okoli leta 425. Po rokopisu C oder Spirensis (Speyer) jo je izdal S e e c k leta 1876, pred njim pa Bočki n g (1839 — 1853). 17 Grški filolog G. Bernarda k is je v knjižnici samostana na Sinaju našel odlomke grškega komentarja k 35.-38. knjigi Ulpinijanove obdelave civilnega prava (Libri ad Sabinum). Pri tem opozarja na sorodna mesta pri nekaterih klasikih (Ulpi- jan, Pavel, Florentin, Marcijan in Modestin) in v treh kodeksih. Iz teh navedb se vidi, da so sholiji nastali po Teodozijevem kodeksu in pred Justinijanovo kodifikacijo, najbrž v pravni šoli v Beritu. 13 Tako imenujemo pravno zbirko, ki jo je najbrž v četrtem stoletju sestavil kak duhovnik patriarhove pisarne v Antiohiji. Hotel je zbrati veljavno rimsko pravo, ki je po Karakalovi konstituciji veljalo tudi v Siriji. Delo ni ne sistematično, ne po¬ polno. Obravnava zlasti rodbinsko, dedno in suženjsko pravo. Klasična literatura je bila uporabljana, toda je tako predelana, da jo je komaj še mogoče spoznati. Avtor se tudi ni mogel popolnoma oprostiti vplivov sirskega in grškega prava, zato njegova Zasebne zbirke — Pravne šole — I.cges Romanae (barbarorum) 31 VI. Pravne šole Edina pomembnejša žarišča pravne kultnre so bile pravne šole. Čeprav niso ničesar samostojnega ustvarile, so pa z vnemo proučevale bogato kla¬ sično dediščino in s tem utirale pot Justinijanovi kodifikaciji. Najbolj je slo¬ vela pravna šola v Beritu (danes Beirut v Libanonu). Razen nje so delovale še druge pravne šole: na Vzhodu v Atenah, Aleksandriji in (od leta 423) v Cari¬ gradu; na Zapadu: v Rimu, Kartagini in v Galiji. VII. Kodifikacije rimskega prava v germanskih državah Od konca petega stoletja naprej so na ozemlju nekdanjega zapadnega rimskega cesarstva nastajale nove germanske države. Njihovi vladarji so bili še tako zelo pod rimskim kulturnim vplivom, da so svoje germansko plemen¬ sko pravo (razen v Angliji) dali napisati v latinščini. Po germanskem pravu je glede uporabljanja raznih plemenskih prav veljalo osebno načelo: vsakdo naj bo sojen po svojem plemenskem pravu (»nosi svoje pravo s seboj«). Do¬ sledno so Rimljanom in tudi krščanski cerkvi pripoznavali pravico, da velja zanje rimsko pravo. Zato je bilo treba oskrbeti ustrezne zakonske zbirke rim¬ skega prava; imenovali so jih Leges Romanae. Tako so nastale tri zbirke. 1. Lex Romana Visigothorum je veljala za Rimljane v državi zapadnih Gotov. Razglasil jo je Alarik II. leta 506, zato se imenuje tudi Breviarium Alaricianum. Redaktorji so mehanično povezali različne vire v celoto: Codex Theodosianus (nekako polovico) postteodozijanske novele, v dveh knjigah, izvleček (Epitome) iz prvih treh knjig Gajevih institucij, okrajšane Pavlove sentence, odlomke iz Gregorijevega in Hermogenijanovega kodeksa in en Papinijanov responsum. Za študij predjustinijanskega prava je ta zakonik pomemben, ker označuje svoje vire. Veljal je v Španiji do leta 654, v Franciji pa so ga uporabljali še v XII. stoletju. Zadnji ga je izdal TI ti n e 1 leta 1849. 2. Lex Romana Burgundionum Zakonik za Rimljane Burgundske države je najbrž po letu 500 razglasil kralj Gundobad (f 516), na vsak način je nastal pred letom 534. Viri so le izjemoma navedeni; uporabljeni so: trije kodeksi, novele, Pavlove sentence in Gajeve institucije ali regule. Rimski pravni stavki so večkrat prepojeni z burgundskim pravom. zbirka ne podaja čistega rimskega prava. Prim. W. Selb. Zur Bedeutung des syrisch- romisclien Rechtsbuches, Miinehen 1964. Originalni grški tekst se je izgubil; ohranjeni so pa njegov sirski, arabski, armen¬ ski in aramejski prevod. Številni prevodi dokazujejo, kako velik pomen je zbirka imela. — Sirski prevod je prvič objavil (leta 1S62) nizozemski orientalist L a n d, leta 1880 pa je izdal dva sirska, en arabski in en armenski prevod B r u n s skupno s Sachauom. S a eh a u je leta 1903 odkril v Vatikanski knjižnici tri nadaljnje aramejske prevode in jih je leta 1907 izdal kot Leges Constantini Theodosii Leonis, /.o leta 1905 pa jih je L. Mitteis obširno obdelal s pravnega vidika. V latinščino je prevedel Contardo Ferrini leta 1902 leges saeculares (natisnjeni so v njegovih Fontes [sedaj z izpopolnjenim prevodom v FIRA, II 2 , str. 751 ss.]). — C. A. Nallino meni, da je grški izvirnik nastal med leti 476 in 480 in da so ga uporabljali pri pouku. V sirščino je bila zbirka prevedena najbrž sredi osmega stoletja v Mezopotamiji. 12 Uvod: Justinijanova kodifikacija na zapadu 3. Edictum Theodorici Med leti 493 in 507 je Teodorik Veliki proglasil zakonik, ki naj bi veljal za Rimljane in Vzhodne Gote v njegovi državi. Razdeljen je na 155 členov. Naslov »edikt« kaže na to, da je Teodorik hotel veljati kot magistrat vzhodnili cesarjev. Uporabljenih virov ne označuje; bili so najbrže isti kakor pri bur¬ gundskem zakoniku, izvzemši morda Gaja. Burgundski in Teodorikov za¬ konik sta natisnjena v Bavierovi h Fontes , 19 § 7. JUSTINIJANOVA KODIFIKACIJA I. Justinijanova osebnost in zasluge Justinijan I. (527—565) je bil rojen leta 482 v Tavreziju pri Skoplju kot sin kmečkih staršev. Njegov stric Justin, ki je od navadnega vojaka napre¬ doval do gardnega poveljnika, je kot tak zasedel leta 518 cesarski prestol. Justinijan je na stričev poziv prišel v Carigrad, da se je tam šolal. Leta 527 ga je Justin imenoval za sovladarja, po Justinovi smrti je sam prevzel vlado. Kot vladar je bil zelo delaven. Veliko srečo je imel v izbiri svojih političnih, vojaških in zakonodajnih sodelavcev. V zakonodajnem delu je bil njegov najboljši pomočnik Tribonijan. Justinijanova zgodovinska zasluga je v tem, da je dal zbrati vse veljavno rimsko pravo in da je pri tem, kolikor je bilo sploh mogoče, obvaroval svojski značaj starih virov. S tem da je svoje zakonike izdal še v latinščini, ki jo je v Carigradu in sploh v vzhodnem rimskem cesarstvu v uradnem poslovanju že popolnoma izpodrinila grščina (istodobne novele so pretežno grške!), nam je rešil klasične pravne bisere, ki jih noben prevod ne bi bil mogel ohraniti. Justinijan je tudi sam izdal več kakor 500 novih zakonov. V njih je do¬ končno rešil razna stara sporna pravna vprašanja. Čeprav njegovi zakoni kažejo slabosti svoje dobe, vendar pa po kakovosti znatno presegajo dotedanjo postklasično zakonodajo. II. Codex Iustinianus Že v sedmem mesecu svoje vlade je Justinijan imenoval desetčlansko ko¬ misijo, ki naj bi v posebnem zakoniku zbrala vse cesarsko pravo. Njene naloge je določil v konstituciji Haec quae necessario z dne 13. februarja 528. Novi zakonik je imel nadomestiti dotedanje tri kodekse. Veljavne konstitucije je morala komisija porazdeliti in uvrstiti pod ustrezne naslove, iz njih odstraniti vse zastarelo in nebistveno, odpraviti morebitna nasprotja in ponavljanja; zato je smela tekst konstitucij tudi izpreminjati. Člani komisije so bili: sedem uradnikov, dva odvetnika in profesor Teofil s carigrajske pravne šole. Delo je bilo tako hitro opravljeno, da je mogel Justinijan že 7. aprila 529 s konsti¬ tucijo Summa rei publicae proglasiti novi zakonik, imenovan Codex Iustinia¬ nus, ki je začel veljati dne 16. aprila 529. Glede uporabljanja klasične prav¬ niške literature so še naprej veljale določbe navajalnega zakona iz leta 426. 19 FIRA, II 2 , str. 682 ss,; 711 ss. Justinijan — Kodeks (529) — Digeste 33 Na starejše cesarsko pravo se je bilo mogoče sklicevati samo toliko, kolikor so bili posamezni predpisi sprejeti v novi zakonik. Codex lustinianus iz leta 529 nam ni ohranjen, ker je bil leta 554 revidi¬ ran in vnovič razglašen. Pač pa je na nekem papiru 1 ohranjen seznani rubrik (napisov konstitucij) za prvo knjigo, od 11. do 16. naslova: iz tega seznama spoznamo, da so leta 554 zakonik iz leta 529 znatno izpremenili. III. Digesta Hitra dovršitev kodeksa je Justinijana opogumila, da se je lotil še težje naloge, ki se je sodobnikom zdela komaj izvršljiva, kodificirati pravniško pravo. S konstitucijo Deo auctore je dne 15. decembra 550 postavil smernice za novi zakonik. Konstitucija ima obliko pisma, naslovljenega na Tribonijana, ki je bil že član komisije za redakcijo kodeksa in je medtem postal quaestor sacri palatii (šef civilnega kabineta, nekako justični minister). Justinijan ga je pooblastil, da si izbere komisijo, ki naj bi pod njegovim vodstvom iz ohra¬ njene pravniške literature sestavila poseben zakonik. Omejitve, ki sta jih uveljavila kasacijski zakon in navajalni zakon (§ 6, IV), komisije niso vezale. Komisija je morala iz različnih pravniških spisov zbrati to. kar naj bi še veljalo; smela je izpreminjati klasično besedilo, kadar je bilo to potrebno. Morala je odpraviti nesoglasja med mnenji različnih pravnikov in črtali po¬ navljanja. Justinijan je določil, naj se novi zakonik imenuje Digesta ali Pan- dectae in je že vnaprej prepovedal njegovo komentiranje. Tribonijan si je izbral 16 sodelavcev, med njimi štiri profesorje prava, dva iz Carigrada (Theophilus, Cratinus), dva pa iz Berita (Dorotheus, Anato- lius), enega visokega upravnega uradnika ter enajst advokatov. Komisiji je šlo delo tako hitro od rok, da je bil novi zakonik proglašen že 16. decembra 555 z latinsko konstitucijo Tanta ter z grško konstitucijo AeScozsv. Veljati je začel 50. decembra 555. Digeste (pandekte) so razdeljene na petdeset knjig, knjige na naslove, naslovi na odlomke (fragmenta, leges), ki so bili vzeti iz spisov posameznih klasikov. Tri knjige: 50 — 52 niso razdeljene na naslove, temveč sestavljajo vse tri en naslov: de legatis et fideicommissis. Vsak odlomek ima inskripcijo, v kateri je navedeno ime in spis klasika, od koder je bil ia odlomek prevzet, npr.: Paulus libro trigensimo secundo a d edictum, kar pomeni: fragment je vzet iz 52. knjige Pavlovega komentarja k ediktu (to je k honorarnemu pravu). Citira se ali po zgodovinski metodi: 1. 65, § 9 D. pro socio 17, 2 ali pa po filološki: D. pro socio 17, 2, 65, 9. kar oboje pomeni: 17. knjiga digest, 2. naslov, 65. fragment (ali lex), v njem paragraf št. 9. Obsežnejše fragmente so namreč kasneje razdelili na paragrafe, prvi paragraf (uvod) se naziva principium ali prooemium (pr.), la njemu sledeči paragraf ima šele številko 1. Ime naslova (npr. pro socio) se navadno izpušča. Odlomke iz 50.—52. knjige citirajo včasih tudi kot lex. . D. I (ali II ali 111) de legatis ( = o volilih). V obeh razglasitvenih zakonih Justinijan ne skriva svojega veselja nad izred¬ nim uspehom, ki ga je imela komisija in pri katerem je bil tudi sam aktivno ude¬ ležen. Pove, da je bilo .ekscerpiranih 2000 knjig — točneje 1625 — s 3 milijoni vrstic, 1 Oxvrliinchos Papyri, XV. št. 1814. ‘a = začetek, uvod 5 Rimsko pravo Lj v o d : Justinijanova kodifikacija na zapadu 34 digeste pa da imajo le 150.000 vrstic (versus). Omenja, da se zakonik deli na 7 delov; vendar jasnega, enotnega sistema v njem ni. Justinijan zatrjuje, da v digestah ni protislovij (contraria); praksa pa je odkrila vsaj nekaj, v primeri z ogromnim pre¬ delanim gradivom zares malo antinomij. Justinijan priznava, da so ostala nekatera ponavljanja (similia), deloma, ker so jih prezrli, deloma, ker je bilo to zaradi zveze z ostalim besedilom tako primerno. Ponavljajoče se fragmente imenujejo teges gemi- natae, medtem ko so leges erraticae sive fugiiivae tiste določbe, ki so uvrščene na nepravem mestu. Komisija je uporabila spise 39 pravnikov. Razen klasikov so upoštevani trije predklasični pravniki ter dva postklasična. V katerem redu so različni fragmemi v posameznih naslovih razvrščeni, je leta 1818 dognal B 1 u h m e. Odkril je, da si fragmenti večinoma slede v določenem zaporedju: najprej so uvrščeni odlomki iz spisov o civilnem pravu (ad Sabinum), nato slede odlomki o honorarnem pravu (ad edictum), za njimi pridejo odlomki iz responzne literature in končno je še neka dodatna skupina. Domneval je, da se je zakonodajna komisija delila na tri podkomisije: (civilno, pretorsko in responzno), ki so jim dodelili naštete skupine spisov. K temu je prišla še skupina težko opredeljivih spisov (appendix). Vsaka pod¬ komisija je najbrže zase predelala svojo snov, na seji celotne komisije so končno združili delo podkomisij. Zato govorimo o štirih masah: Sabinovi, ediktni, Papinija- novi in dodatni ali postpapinijanski masi. Tega načela seveda ne smemo pojmovati preveč togo. Vsak naslov nima vseh štirih mas; včasih je uvrščen zaradi vsebinske zveze fragment ene mase med drugo; nekateri naslovi imajo nekatere mase po dva¬ krat, kar kaže 'na to. da so prvotno nameravali napraviti dva naslova, ki so ju pa pozneje združili v enega. Justinijanove digeste so bizantinska zamisel: iz literarnih odlomkov sestaviti zakonik, podobno kakor so iz starih stavb jemali gradivo za nove stavbe. Z digestaini Justinijan ni docela zadovoljil potreb svojega časa, ker je v svoj zakonik prevzel marsikaj, kar ni bilo več v rabi. Toda ravno na ta način je ohranil in rešil najdra¬ gocenejše iz del klasične jurisprudence. — Kaj bi bilo brez digest ostalo od klasične literature, najbolj jasno dokazujejo redki klasični spisi, ki jih imamo. Ker je v in- skripcijah naveden izvor vsakega fragmenta, je bilo mogoče vsaj delno rekonstruirati spise klasikov. Najbolje se je to posrečilo O. Len el u v delu Palingenesia iuris ci- vilis (1. 1889). V svoj zakonik Justinijan ni mogel uvrstiti odlomkov klasičnih spisov brez iz- prememb. Skušal je sicer zajeti časovno najbližjo celotno obdelavo rimskega prava, kakor so mu jo nudili Ulpijanovi in Pavlovi spisi. Toda že od delovanja obeh kla¬ sikov do Justinijana so minila tri stoletja, od Labeona celo pol tisočletja. Zato je bilo v odlomkih, povzetih iz klasičnih spisov, treba marsikaj izpremeniti. Komisijo je po¬ oblaščala konstitucija Deo auctore, da je zastarele pravne ustanove, ki so se preži¬ vele, nadomestila z novejšimi (mancipacijo s tradicijo; fiducijo s pignusom; sponsio in fidepromissio s fideiussio idr.). Mnogokaj je bilo treba spremeniti zato. da so se od¬ pravila nasprotja in ponavljanja. Večkrat so redaktorji posplošili od klasika za po- edini primer postavljeno normo tako, da so dodali klasičnemu besedilu večje ali manjše dostavke. Take zavestne spremembe prvotnega besedila (v digestah klasičnih spisov, v kodeksu starejših zakonov) imenujemo interpolacije (vrinke) ali emblemata Tribo- niani. Justinijan v uvodnem zakonu (1 anta § 10) sam ugotavlja, da je takih spre¬ memb mnogo in da so daljnosežne. 2 V želji, da bi se z ugotovitvijo interpolacij obenem razkrilo čisto klasično pravo, so romanisti v prvih treh, štirih desetletjih našega stoletja skušali dognati, kaj vse je bilo interpolirano v digestah in v kodeksu. Pri tem se opirajo na zunanje, tj. jezikovno in na notranje ali stvarne kriterije. Tako so nekatere besede značilne za Bizantince, tudi slovniske nepravilnosti so pri njih bolj verjetne kakor pri klasikih. Med notranjimi kriteriji so važna morebitna^ na¬ sprotja zlasti med raznimi odlomki iz spisov istega klasika, posebno takrat, če je njegovo mnenje ohranjeno še izven Justinijanovih digest; tudi nova načela, ki so očitno iz poznejšega časa, kažejo, da gre verjetno zn spremembo klasičnega stališča. Pozabiti ne smemo, da je precej sprememb v besedilu nastalo zaradi skrčenja 2 fanta, § 10: ...multa et ma.vima sunt quae propter utilitatem rerum transfor- mata suni. Digeste — Kodeks (534) 35 klasične literature na dvajsetino prvotnega obsega. Iskanje interpolacij, zlasti na podlagi posameznih sumljivih besed je pogosto zavedlo v skrajnosti in škodljive eno- stranosti, ki so jih bolj umerjeni proučevalci skušali omiliti in pojasniti. Nedvomno je ta tekstna kritika marsikaj odkrila, čeprav je pogosto zašla v pretiravanja (slov na interpolacije«). Pokojni Ludovik Mitteis (1859 — 1921) je dal pobudo, da se pregled vseh doslej domnevanih interpolacij objavi v posebni zbirki. Po njegovi smrti so se te naloge lotili njegovi učenci, najprej Jos. Partsch (1882—1925), za njim E. Levy 1881—) in E. Rahel (1874—1950). ki sta izdala zbirko z naslovom Index inter polationurn , 3 4 Pri tem ostane nerešeno vprašanje, v koliki meri je bilo besedilo klasičnih spisov že pred Justinijanom ob proučevanju v pravnih šolah iz- premenjeno (»predjustinijanske izpremembe«). Presenetljivi uspeh Tribonijanovega kodifikacijskega dela si nekateri ro¬ manisti razlagajo z domnevo, da so najbrž v pravni šoli v Beritu bila oprav¬ ljena predhodna dela. Najbolj spretno je tako mnenje zagovarjal P e t e r s, ko je skušal dokazati, da je v Beritu nastal tak Praedigesium. Vendar njegova duhovita hipoteza ni splošno sprejeta. S tem, da je Justinijan uvrstil v svoje digeste odlomke iz pravniških spi¬ sov, so v tej obliki, kakor so bila prevzeta, ta izvajanja klasičnih pravnikov postala uzakonjeno ali postavljeno pravo. Pri tem je včasih kak izrek klasič¬ nega pravnika po uvrstitvi v digeste zadobil nov pomen, ki je bil različen od prvotnega. Tak pojav imenujemo dvojno razlago (duplex inter pr etatio)*. Nadaljnje uporabljanje klasične pravniške literature je Justinijan pre¬ povedal (§ 19), prav tako pa tudi komentiranje digest, da ne bi zaradi gosto¬ besednosti juristov nastale nove zmede (Tanta § 21). Iz istega razloga je pre¬ povedal okrajšave (sigla) besedila. Dovolil je samo prevajanje v grščino (xata jroba), izvlečke (indices) in navajanje paralelnih mest (paratitla). Najboljši rokopis digest je florentinski (Florentina, sc. lectio), ki ga hranijo v Lavrencijski knjižnici v Florenci. Do leta 140fa je bil v Pizi, zato se imenuje tudi Pisana; baje so ga tja prinesli iz mesta Amalfi leta 1135. Napisan je na pergamentu. Celotno besedilo je razdeljeno na dve vezani knjigi; druga se začenja s 30. knjigo digest. Napisan je bil v šestem ali sedmem stoletju, najbrž v nekem bizantinskem kulturnem središču v Italiji. Za prepisovalci so prepis popravili bizantinski korek¬ torji po nekem drugem prepisu. V tisku je florentinski rokopis prvič objavil Lelio Torelli leta 1553 v Florenci (Taurelliana). Najboljšo izdajo digest, opremljeno z obširnim kritičnim aparatom, je v dveh zvezkih oskrbel 1. 1870 Theodor Momm- s e n (1817—1903). Izdajo digest v žepnem formatu so priredili P. Bonfante, C. F a d d a, C. F e r r i n i, Salv. Riccobono in V. Scialoja (leta 1908 in 1931). V času recepcije so uporabljali t. i. vulgatni tekst, ki nam je ohranjen v več kakor 500 rokopisih. Imenuje se (littera) Bononiensis, ker je bil prepisan v Bologni. Čeprav je njegovo besedilo manj čisto, kakor pa je v florentinskem rokopisu, je vendar koristno za določitev prvotnega besedila. Skupni prepis, iz katerega izvirajo vsi vulgatni prepisi, izhaja namreč sicer posredno ali neposredno iz florentinskega rokopisa; bil pa je deloma popravljen po nekem rokopisu, ki je starejši od florentin¬ skega ali pa vsaj neodvisen od njega. 3 Inde.x inter polationurn quae lustiniani Digestis inesse dicuntur. Editionem a Ludovico Mitteis inchoatam ab aliis viris doctis perfectam curaverunt Ernestus Levy, Ernestus Kabel I. (Digest I—XX), II. (XXI—XXXV) in III. (XXXVI—L), Supple- mentum 1 (D. I—XII). Weiinar 1929, 1931, 1935. 4 Najbolj znani primer je dvojna razlaga stavka: Princeps legibus solulus est. V digestah naj očitno" pomeni, da zakoni ne vežejo cesarja, da je torej nad vsemi zakoni. Stavek pa je prevzet iz Ulpijanovega komentarja k dvema zakonoma iz Avgustovega časa (Ad legem Iuliam et Papiam), kjer je Ulpijan trdil, da cesarja ne vežejo tiste omejitve, ki jih uvajata ta Avgustova zakona (D. I. 3, 31). * 36 L' v o d : Justinijanova kodifikacija V vulgatnih rokopisih digest je besedilo razdeljeno navadno na tri dele, ki se tradicionalno imenujejo: Digestum vetus (sega do D. 24, 3, 1). Infortiatum (do konca 38. knjige) in Digestum novum (do konca). V tiskanih izdajah, je ta razdelitev po¬ lagoma izginila. IV. Quinquaginta decisiones (= 50 odločb) Stare načelne spore med mnenji raznih klasikov, zlasti med sabinijanci in prokulijanci, je Justinijan avtoritativno rešil s številnimi zakoni, ki jih je izdal pred in med sestavljanjem digest. Te konstitucije so bile zbrane v po¬ sebni zbirki z naslovom Quinquaginta decisiones, ki pa nam ni ohranjena. V. Codex repetitae praelectionis Ker se je s temi zakoni in sploh že ob sestavljanju digest dotedanje pravo v marsičem izpremenilo, je bilo treba kodeks iz leta 529 revidirati. Zato je Justinijan naročil Tribonijanu, da je skupno z Dorotejem in s tremi advokati, ki so bili sodelovali pri digestah, predelal prvi kodeks. Nove konstitucije je komisija morala porazdeliti in uvrstiti pod različne naslove, odpraviti po¬ navljanja in nasprotja kakor tudi vse, kar bi bilo medtem zastarelo. Sedaj je bil črtan zakon o navajanju iz leta 426. Novi kodeks »ponovnega branja« (repetitae praelectionis) je bil proglašen dne 16. novembra 534 s konstitucijo Cordi in je zadobil veljavo dne 29. de¬ cembra 534. Razdeljen je na 12 knjig, ki se delijo na naslove, naslovi pa na konstitucije; konstitucije so v posameznih naslovih urejene po časovnem redu. Vsaka konstitucija navaja v inskripciji ime vladarja, ki jo je izdal, in naslov¬ ljenca, v subskripciji čas in ev. tudi kraj izdaje; navedbe niso vselej za¬ nesljive. Obširnejše konstitucije so kasneje razdelili na paragrafe, ki se štejejo kakor pri digestah. Citira se podobno, npr.: zgodovinsko: c. 3, pr. C. 6, 30, ali pa filološko C. 6, 30, 3, pr., kar pomeni 6. knjigo kodeksa, 30. naslov, 3. konstitucijo, v njej začetni paragraf. Prva knjiga kodeksa obravnava cerkveno pravo, pravne vire in organizacijo uradov (officia), v naslednjih sedmih knjigah je obravnavano zasebno pravo, v deveti sledi kazensko, v zadnjih treh pa upravno pravo. Besedilo kodeksa je znatno slabše ohranjeno kakor tekst digest. Ker pravnikov na Zapadu bizantinsko upravno pravo ni direktno zanimalo, so navadno prepisovali le prvih devet knjig, zadnje tri (tres libri) pa izpuščali, neredko so prepisovalci celo v prvih devetih knjigah izpuščali grške in nekatere latinske konstitucije. Tako so popolni rokopisi šele iz XII. stoletja. Odlomek dobrega rokopisa je I. Bekker leta 1817 odkril v kolegiatni knjižnici v Veroni. Za rekonstrukcijo teksta je važna Surnma Perusina, palimpsest iz sedmega stoletja, najden v mestu Perugia. Podaja vsebino posameznih konstitucij in navaja inskripcije; sega skoro do konca osme knjige. Najboljšo izdajo kodeksa je oskrbel Pavel K r ii g e r leta 1877. VI. Institutiones Spričo tolikih izprememb celotnega prava je bilo za pravni pouk treba oskrbeti nov učbenik. Še preden so bile digeste objavljene, je Justinijan na¬ ročil Tribonijanu, naj skupno s profesorjema Teofilom in Dorotejem sestavi učbenik rimskega prava za začetnike. Še pred digestami je bil ta učbenik, ki institucije Novele — Proglasitev v Italiji 37 je Lil hkrati zakonik, proglašen s konstitucijo Imperatoriam maiesiaiem dne 21, novembra 533, veljati pa je začel obenem z digestami. Imenuje se Instilu- tiones seu elementa. Razdeljen je na štiri knjige, knjige na naslove, ki so jih pozneje razdelili še na paragrafe. Citirajo se: ali § 34, 1. 2, 1 ali pa I. 2, 1, 34, kar pomeni drugo knjigo institucij, prvi naslov, v njem § 34. Odkod so povzete posamezne pravne določbe, ni povedano; govori pač zakonodajalec. Redakcijska komisija je sestavila svoje delo po Gajevih institucijah, od katerih je prevzela tudi sistem. Velik del Gajevih institucij je doslovno sprejet v Justinija- nove, izpuščena so le klasikova historična in zastarela izvajanja. Razen tega so bili uporabljeni odlomki iz Gajevih Res cottidianae, Florentinovih, Ulpijanovih in Marcija- novih institucij, sedmih knjig Ulpijanovega spisa Regulae ter iz cesarskih konstitucij. Najboljša rokopisa institucij sta bamberški in turinski iz IX. ali X. stoletja. Prvič so bile institucije natisnjene v Mainzu leta 1468. Najboljšo izdajo je priredil P. Kriiger (leta 1867). VII. Novele Svojo kodifikacijo je Justini jan dopolnjeval polagoma še z novimi za¬ koni (nooellae leges). V konstituciji Cordi (§ 4) je napovedal, da bo te poz¬ nejše zakone dal zbrati v posebni uradni zbirki. Ker se to ni zgodilo, so novele ohranjene v zasebnih zbirkah, ki vsebujejo poleg Justinijanovih tudi novele njegovih naslednikov do Tiberija II. (578—582). Največ novel je iz let 535 — 540; najbrž je takrat Tribonijanova smrt povzročila, da je poznejša zakono¬ daja postala počasnejša. Večina novel je bila objavljena v grškem jeziku. Latinske so bile samo tiste, ki so bile namenjene latinsko govorečim provincam, ali ki so urejale poslovanje osrednjih uradov v Carigradu, ali ki so pojasnjevale kako latinsko konstitucijo; prav izjemoma so bile izdane v obeh jezikih. V uvodu vsake novele Justini jan pove, kaj ga je pripravilo, da je ta za¬ kon izdal. Nato slede določbe, za njimi pa so v epilogu odredbe glede izvrše¬ vanja zakona. Citira se npr.: Nov. 117, c. 15, § 1, kar pomeni v 117. noveli prvi paragraf 15. poglavja (cuput). Novele so ohranjene v dveh latinskih zbirkah (Epilome Iuliani in Aulhen- ticum) ter v eni grški. 1. Najstarejša med temi tremi zbirkami je Epitome Iuliani. Imenuje se po cari¬ grajskem profesorju Julijanu, ker jo nekateri rokopisi pripisujejo njemu. Ker Justini- jana imenuje še imperator noster (= naš cesar), sklepamo, da je bila sestavljena najbrž še za njegovega življenja, in sicer verjetno za Italijo. Obsega 124 novel iz let 535—555 (med njimi dve po dvakrat), ki jih podaja —■ tudi latinske — v latinskem izvlečku. Na Zapadu je bila do enajstega stoletja edini vir za uporabljanje Justinija¬ novih novel. 2. Zbirko Authenticum, ki obsega 134 novel iz let 535 — 556, je našel Irnerij. Tako jo je imenoval, ker je menil, da je to uradni prevod, ki ga je Justinijan oskrbel za Italijo. Latinske novele podaja v izvirnem besedilu, grške novele pa v dobesed¬ nem precej pomanjkljivem prevodu. Zbirka je nastala v Italiji, na Vzhodu je niso uporabljali. 3. Najbolj popolna je grška zbirka novel, nastala za časa Tiberija I. (578 — 582). Obsega skupno 168 novel, med njimi je 15 latinskih, dve sta po dvakrat uvrščeni, ena (32., oz. 34.) je v grškem in latinskem besedilu. Največ novel je Justinijanovih, štiri novele je izdal Justin II., tri Tiberij II.; štiri novele so pa odlomki (formae) 38 Uvod: Justinijanova kodifikacija na vzhodu pretorijskega prefekta. Zbirka nam jo ohranjena v dveh rokopisih: benečanskem iz XIII. in florentinskem iz XIV. stoletja. Ludovicus Bologninus je slednjega prepisal, prepis se nahaja v Bologni in je važen, ker se je konec florentinskega izgubil. Kritično izdajo novel sta priredila S c lio 11 in K roli (4. izd., 1912); poleg besedila in lastnega prevoda grških novel podajata v njej tudi Authen- ticum. VIII. Justinijanova kodifikacija in novele Justinijanove digeste, institucije in kodeks tvorijo en zakonik. Med njimi ne velja splošno načelo, da kasnejši zakon razveljavlja prejšnjega. Pač pa velja to glede posameznih novel med seboj, kakor glede posameznih novel z ozirom na digeste, institucije in kodeks. IX. Proglasitev v Italiji Za Italijo je Justinijan proglasil kodifikacijo (iura insuper vel leges codicibus nostris insertas, c. 11) in dotedanje novele (el eas, quas posten pro- mulgavimus constitutiones, c. 11) leta 554 s posebno pragmatično sankcijo. Ker je bila le-ta izdana na pobudo papeža Vigilija, se imenuje po začetnih besedah Pro pelitione Vigilii. X. Karakteristika Justinijanovega dela Justinijan spada med največje zakonodajalce svetovne zgodovine. S svojo kodifikacijo je rešil svetu eno največjih vrednot antične kulture. Brez njegove izredne energije in osebne iniciativnosti bi velikansko delo ne moglo biti opravljeno v tako kratkem času, ako bi sploh kdaj uspelo. Iz spoštovanja do pridobitev preteklosti (C. Tanta, § 10: Tanta... nobis antiquitati habita est reverentia) je postopal tako konservativno, da nam je omogočil spoznavanje razvoja rimskega prava in nam ohranil večino najlepših klasičnih vrednot. § 8. USODA JUSTINI JANOVE KODIFIKACIJE NA VZHODU 1 I. Justinijanova kodifikacija Justinijan je izrečno prepovedal komentiranje digest, ni pa enake prepo¬ vedi izdal za kodeks in institucije; najbrž je uvidel, da taka prepoved ne bo obveljala. Izza šestega stoletja, deloma še iz časa Justinijanove vlade, so namreč v Bazilikah ohranjeni odlomki (scholia) iz spisov, ki so bili pravi komentarji, čeprav so se imenovali indices. K digestam so jih sestavili Theo- philus iz Carigrada, Dorotheus in Stephanus iz Berita. Ti avtorji so mogli še uporabljati izvirne, neinterpolirane spise klasikov. 1 Za slovstvo in izdaje posameznih v tem paragrafu navedenih spisov prim. navedbe v temeljnih obdelavah: Paul Kriiger, Geschichte der Quellen und Littera- lur des Romischen Rechts, Miinchen-Leipzig, 2. izd. 1912, str. 405—417; Leopold W e n g e r. Die Quellen des romischen Rechts (okr. »Quellen«) (Osterreichische Aka- deinie d. Wiss., Denkschriften, Band 2), Dunaj 1963, str. 679. Bizantinski zakoniki in pravne knjige 39 Ohranjena je obširna grška parafraza institucij, ki jo je napisal najbrž Theophi- lus. 2 Pri tem je avtor uporabljal tudi Gajeve institucije. Ker ima delo precej napak, mislijo nekateri, da gre za zapiske, napravljene po predavanjih. Komentar h kodeksu je kmalu po letu 534 napisal Thalelaeus. Iz novel je Athanasiiis Scholasticus iz Hemese v Siriji okrog leta 572 sestavil izvleček v 22 naslovih. Pod posameznimi naslovi je združil vsebinsko sorodne novele. II. Bizantinski zakoniki in pravne knjige Justinijanova kodifikacija je sčasoma na Vzhodu imela čedalje več na¬ sprotnikov. Sodna praksa je občutila težave predvsem glede jezika. Kodifi¬ kacija je bila napisana v latinščini, ki v Bizancu, šc manj pa na podeželju ni bila več živ jezik. Uporabljanje je oteževala tudi njena slaba preglednost, saj je ista snov obravnavana v digestali, institucijah, kodeksu in morda še v no¬ velah. Zato zlasti potem, ko je zavladala izavriška dinastija (Leon lil. 717— 741), ki se je politično orientirala proti vzhodu, naletimo na poizkuse nove zakonodaje. V enotnih zakonikih, pisanih v grščini, naj bi se zbralo vse veljavno pravo. Poleg zakonikov nastajajo tudi pravne knjige, ki so dela za¬ sebnikov. Najvažnejše bizantinske pravne zbirke so: 1. Ekloga (’ExXoyr) tcov voglov) je bila izdana ali leta 726 ali 740 na povelje cesarjev Leona III. Izavriškega in njegovega sina Konstantina V. Koproniina. Cesarja v uvodu utemeljujeta potrebnost novega zakonika s tem, da so stari zakoni postali nerazumljivi. Ekloga povzema nekaj določb iz Justinijanove kodifikacije, še več pa prinaša novih. Pod 18 naslovi obravnava zaporedoma zlasti zaroko, premoženjsko pravo (osebno in zakoncev), darilo in dedno pravo, varuštvo, osvoboditev sužnjev, najbolj pogostna obligacijska pravna razmerja (kup, posojilo z zastavitvijo, depositum, emfi- ievzo in zakup), procesualne določbe. Med kaznimi, ki jih zagroža, je odrezanje nosu, jezika ali roke in oslepitev. 3 2. Iz 7. ali 8. stoletja so tudi Nogog yecoqyix6c;, Nogoc 'PoSicov vautotoS in Nogog orpaucimzos. Čeprav ime kaže na »zakone«, je D d 1 g e r 4 5 dognal, da so bile to zasebne obdelave (pravne knjige). Prva obravnava 85 kazuističnih pravnih pravil iz poljedelskih odnošajev, druga pa rodoško pomorsko pravo v zvezi s porazdelitvijo odškodnine za tovor, ki je bil v skupni nevarnosti pometan v morje. Tretja vsebuje vojaške pravne predpise obenem z ustreznimi kazenskimi določbami. 3. Ko je z Bazilijem I. Makedonskim (867—886) zavladala makedonska dinastija, so zopet bolj upoštevali Justinijanovo pravo, ki so ga uporabljali v grških predelavah. Takoj po svojem nastopu je Bazilij s posebnim prostagma (= ukazom) uzakonil predpise za sodnike. Zahteval je, da sodnik opravi strokovni izpit, da mora biti nepodkupljiv in sploh neoporečen ter vedno strankam dostopen. 6 Okrog leta 879 je objavil zakonik IIo6x£iQog vogog (= pri- 2 Izdal jo je Contardo F e r r i n i, Institutionum Graeca paraphrasis Theophilo Antecessori oulgo tributa, 1883. Prim. Wenger, Quc)len 682. 3 Eklogo je izda! Carol. Eduardus Zachariae von Lingenthal leta 1852. — On je v svoji zbirki Ius Graeco-Romanum I-V, Lipsiae, 1856 — 1869 izdal več od gori naštetih zbirk bizantinskega prava. Novo izdajo njegovega dela sta oskrbela oče in sin Z ep o s v Atenah v letih 1931 ss. Za izčrpne navedbe o poznejših izdajah in obdelavah prim. W e n g e r. Quellen, str. 696 s. 4 W e n g e r, Quellen, str. 697—699. 5 Zachariae, o. c., IV, str. 138 — 141. — Prim. W e n g e r, Quellen, str. 699. 40 Uvod: Justinijanova kodifikacija na zapadi ročni zakon) ali kratko Prochiron. Ta zakon je nadomestil Eklogo. V 40 po¬ glavjih obširneje obravnava v glavnem isto materijo. 6 4. Nato je (med leti 879 in 886) Bazilij I. dal pripraviti nov priročnik z naslovom 'Enavavtovr] toO Noirot), 7 ki ga pa nikoli ni uradno razglasil. Razdeljen je prav tako na 40 naslovov. Vsebinsko se naslanja na Justinijanovo zakonodajo, sistematsko pa je boljši od Prohirona. Pričenja z državno-eerkvenimi določbami o razmerju do svetnih in cerkvenih dostojanstvenikov, govori o cesarju, o višjih in nižjih uradnikih, o patriarhih, svetnih duhovnikih in redovnikih. Dalje se bavi s sodno organizacijo, s pričanjem in listino. Končno obravnava zasebno pravo, zakonsko, obligacijsko, dedno pravo, osvoboditve, varuštvo, gradbeno in sosedsko pravo. 5. Najvažnejša bizantinska pravna zbirka pa so Bazilike (BomiHud = »kraljevski« zakoni). Imenujejo jih tudi ^Avcotdhagoic; rtov jtcdauov vopcov = (»Prečiščenje starih zakonov«). Pripravljati jih je začel Bazilij I., dovršil pa jih je njegov sin Leon VI. Filozof, najbrž okoli leta 892. 8 V njih je v grškem besedilu povzeta najvažnejša vsebina justinijanove kodifikacije, brez delitve na kodeks, digeste in institucije. Poleg tega je upo¬ rabljan tudi Prohiron. Delo je razdeljeno na 60 knjig, knjige na rubrike (tituli), te na poglavja (x£; V, 1850; VI, 1870. Lipsiae. 10a Basilicorum libri LX, Series B, vol. VI, Scholia in libros XXXVIII — XIJI, 1. Groningen 1964. Vulgarno pravo v zapadnih deželah 41 8. Epitorne. Zbirka, nastala leta 929, vsebuje izvleček iz Jlistinijanovega kodeksa, digest in novel, kajpak v predelani obliki. 9. Iz enajstega stoletja je zbirka Peira, ki je razdeljena na 75 naslovov in po¬ daja razsodbe patricija in magistra Evstahija. Utemeljuje jih z navajanjem mest iz Bazilik in novel poznejših cesarjev. Važna je, ker je zelo vplivala na naslednjo zbirko: 10. Heksabiblos Konstantin Harmenopulos, sodnik v Solunu, je okrog leta 1345 sestavil pravno knjigo, ki zajema celotno takrat veljavno rimsko pravo. Razdelil jo je na šest knjig, zato se imenuje Hexabiblos (hex = šest). Heksabiblos 11 so uporabljali v Grčiji od leta 1835 do 1946 kot zakonik, subsidiarno so veljale Bazilike in Justinijanov Corpus iuris civilis. Leta 1940 je Grčija dobila svoj novi civilni zakonik, ki se močno opira na nemški BGB; zaradi vojne so ga začeli uporabljati šele od leto 1946 naprej. Doslej naštete bizantinske pravne zbirke so močno vplivale tudi na srednjeveško srbsko 12 in bolgarsko pravo. § 9. USODA JUSTINI JANOVE KODIFIKACIJE NA ZAPADU I. Vulgarno pravo V vsakdanji praksi so zlasti v oddaljenejših provincah uporabljali rim¬ sko pravo, ki se je znatno razlikovalo od klasičnega prava: imenujemo ga vulgarno pravo. * 1 V njem je klasično precizno izražanje pogosto zbledelo, za¬ brisane so tudi mnoge, pri klasikih jasno opredeljene pravne ustanove in do¬ ločbe. Med preseljevanjem so se te pomanjkljivosti še bolj izrodile. Po raz¬ padu zapadnega rimskega cesarstva se je vulgarizacija rimskega prava po¬ večala zlasti v Franciji in Španiji, kjer se je v novih plemenskih germanskih državah polagoma prepojila z germanskimi pravnimi elementi. Celo v Italiji, kjer se je zveza z Justinijanovo kodifikacijo še najbolj ohranila, so več stoletij po koncu kratkotrajnega bizantinskega gospostva uporabljali od Justinijanove kodifikacije samo institucije ter izvlečke iz ko¬ deksa in novel. Borna pravniška literatura iz tega časa jasno priča, da je bilo takratno pravoznanstvo zares na nizki stopnji. Nastajali so večinoma le iz¬ vlečki iz virov (Summa Perusina, prim. § 7, V), glosirani prepisi (turinski pre¬ pis institucij), učbenik Brachijlogus iuris civilis (okrog lfOO) in priročnik za prakso, Petri exceptiones, izza konca enajstega stoletja. Znanstveno proučevanje langobardskih zakonov se je začelo v Pa vi ji. 2 kjer je bil sedež dvornega sodišča langobardske države. »Lombardiste« imenujejo 11 Izdal ga je Heimbach leta 1851. — Za novi civilni zakonik prim. Deme- trios Gogos, Das Zivilgesetzbuch von Griechenland (1940), Berlin-Tiibingen, 1951. str. V ss. 12 Prim. Aleks. V. Solovjev, Zakonodavstvo Stefana Dušana, čara Srba i Grka. Skopje 1928, str. 1 — 15, 58 — 91, 199 — 240. 1 O vulgarnem pravu, kakor se je razvilo od začetka postklasičpe dobe naprej zlasti na zapadu, je objavil temeljne raziskave v zadnjih desetletjih Ernst Levy, West Roman Vulgar Law. The Law of Propertv (American Philosophical Societv) Philadelphia, 1951, XIX + 505 strani. — Westromisches Vulgarrecht. Das Obligaiionen- reclit, Weimar 1956. XX -f- 384 strani. — Ostromisches Vulgarrecht nach dem Zerfall des Westreiches, SZ. rom. 77 (1960), str. 1 — 15. 42 U vod : Justinijaitova kodifikacija na zapad pravnike, ki so se z njim baviii. Pri razlaganju langobardskega prava so za izpolnitev vrzeli posegli po rimskem pravu, ki je po njihovem mnenju kot nekako splošno obče pravo (lex omnium generalis) veljalo subsidiarno nasproti langobardskemu pravu. Okoli leta 1100 so izdali zbirko langobardskih kra¬ ljevskih zakonov, 2 3 Liber Papiensis imenovano. "V teni času se je langobardsko pravo že precej romaniziralo. V tej pravni šoli so začeli razlage posamez¬ nih manj znanih besed ali težje razumljivih stavkov zapisovati kot »glose« bodisi med vrsticami (glossa iiiterlinearis), bodisi na robu rokopisa (glossa marginalis). II. Glosatorji Metode pavijske šole je uporabljala in izpopolnila za proučevanje rim¬ skega prava šola glosatorjev v Bologni. Kot njen začetnik velja Irnerius (ali Guarnerius) (umrl po letu 1125). Glosatorji so s proučevanjem pandekt vnovič odkrili najodličnejše vrednote rimskega prava. Justinijanovo kodifikacijo so obravnavali kot veljavno pravo. Njihove metode so bile v zgodovinskem in jezikovnem pogledu pomanjkljive; nedosežni pa so bili v intenzivnem obde¬ lovanju posameznih odlomkov, v primerjanju vzporednih mest in v reševanju antinomij. Najslavnejši glosatorji so bili guatiuor doctores: Martinus (nazvan copia legum f 1157), Bulgarus (os aureum f 1166), Iacobus (mens legum f 1178), Hugo (idem quod ego j H68), ki so vsi učili v Bologni. Poznejši glosatorji pa so delovali tudi na drugih univerzah: npr. Placentinus (t 1192) v Monlpellieru, Vacarius (živel približno 1115—1198) v Oxfordu. Izmed kasnejših glosatorjev sta najznamenitejša Azo (f 1230) in Accursius (f 1260). Slednji je povzel izsledke glosatorslre šole v svoji Glossa ordi- naria (sioe magistralis), v kateri je predvsem upošteval nazore, ki jih je učil Bulgarus. Mesta, ki so bila v Akurzijevi glosi glosirana, so splošno pred sodišči veljala kot recipirana (leges usu receptae); na to delo se je nanašalo načelo (od XVII. stoletja naprej): quidquid nori agnoscit glossa, nori agnoscit curia (prim. spodaj IV, str. 44). III. P ost glosatorji Medtem ko je bilo delovanje glosatorjev predvsem teoretično, so se nji¬ hovi nasledniki, postglosatorji ali komentatorji, bolj ozirali na praktične po¬ trebe. Manj so namreč komentirali tekst Justinijanove kodifikacije, kakor pa glose svojih prednikov, glosatorjev (glossarum glossas seribunt). Pri tem so v vedno večji meri upoštevali veljavno pravo svoje dobe. Žarišča te šole so bila mesta: Perugia, Padova, Piša in Pavia; svoj vrhunec je dosegla v štirinajstem stoletju. Njeni najvidnejši zastopniki so bili Cinus (f 1336), Bartolus de Sassoferrato (f 1357), Baldus de Ubaldis (f 1400). Slednja sta razvila teorijo o koliziji statutov, tj. zakonov tedanjih mestnih državic. Ako je bilo sporno, katera izmed več zakono¬ daj naj se v konkretnem primeru uporabi, so postglosatorji učili, da velja za spore o osebnih pravnih odnošajih pravo domicila osebe (statuta personalia), za spore o 2 O tem in o naslednjih šolah prim. Gerhard Wesenberg, Neuere deutsche Privatrechtsgeschichte im Rahmen der europaischen Rechtsentwicklung. Lahr (Ba- den) 1954. 3 Prim. P. K o s c h a k e r, Europa und das rdmische Recht, Miinchen 1947, str. 124 ss.; G. Vesenberg, o. c., str. 56 ss., 78 ss. Glosatorji, postglosatorji — Recepcija rimskega prava 43 nepremičninah pravo, ki velja tam, kjer se stvar nahaja (statuta realia), za spore o pravnih poslih pa pravo kraja, kjer je pravni posel nastal (statuta mixta). Smisel za praktično življenje, katerega je imela postglosatorska šola, je mnogo pripomogel, da je bilo rimsko pravo recipirano v Nemčiji in Franciji. IV. Recepcija rimskega prava * * 3 Število mladih pravnikov, ki so iz dežel srednje in zapadne Evrope pri¬ hajali h glosatorjem, da so se pod njihovim vodstvom naučili rimskega prava, je sčasoma naraslo na 10.000 — za tisti čas zares presenetljivo število. V rim¬ skem pravu izšolani pravniki so postali glavni nosilci recepcije rimskega prava. Recepcija rimskega prava je v pravni zgodovini edinstven kulturni po¬ jav: Justinijanova kodifikacija z novelami vred (Corpus iuris civilis), obenem z deli kanonskega prava (Corpus iuris canonici) 311 in z langobardskim fevdnim pravom 4 postane brez kake izrečne zakonodajalčeve razglasitve vir veljavnega prava. Vendar do recepcije ni prišlo v vseh takratnih deželah in državah naenkrat in tudi ne povsod v enaki meri. V 11 a 1 i j i je Justinijanova kodifikacija veljala, odkar jo je leta 554 tam razglasil Justinijan. V Španiji so od 13. stoletja naprej pripoznavali rim¬ skemu in kanonskemu pravu subsidiarno veljavo, tj. kadar v domačem pravu ni bilo ustrezne določbe, so uporabljali pravilo, povzeto iz rimskega ali iz ka¬ nonskega prava. Rimsko pravo je bolj ali manj vplivalo tudi na različne za¬ sebne in uradne zbirke (Fueros) v posameznih pokrajinah (Kastilija. Aragon) ali mestih (Madrid), zlasti pa na kastilski zakonik Siete partidas (1256—63) Alfonza X. V Angliji je že zgodaj priredil učenec glosatorjev V a carius v Ox- fordu za slušatelje glosirano zbirko Liber pauperum, ki je vsebovala izbor glosiranih mest iz digest in kodeksa. Vendar v Angliji, ki je imela svojo osrednjo zakonodajo in svoje osrednje sodstvo ter se je razvijala v mnogih pogledih v posebnih razmerah, rimsko pravo ni bilo recipirano. Pač pa je bilo recipirano na Škotskem. Recepcija rimskega prava je najbolj zajela Nemčijo, ki je bila od leta 962 naprej jedro takratnega »Rimskega cesarstva nemške narodnosti«. 5 — Recepcijo rimskega prava je močno pospeševalo mnenje, da je ta država na¬ daljevanje starega rimskega cesarstva. Nekatere cesarske zakone so uvrščali med vire novega občega prava (Authenticae). Pojav renesanse in humanizma 3a Corpus iuris canonici se od 1. 1580 naprej uradno imenuje celotno starejše, povečini v srednjem veku nastalo pravo katoliške cerkve. Obsega naslednje pravne zbirke: Gracijanov dekret, ki je bil zasebna zbirka; troje papeških zakonskih zbirk: Liber Extra (Gregor IX; 1934), Libertus Sextus (Bonifacij VIII; 1298) in Clementinae (Klement V; 1314; Janez XXII; 1517) ter poznejše, t. i. Extravagantes. Corpus iuris canonici je 1. 1917 (z veljavnostjo od 1. 1918) nadomestil Codex iuris canonici, ki se načelno omejuje na notranje cerkveno območje. — Prim. Rado K u š e j, Cerkveno pravo katoliške cerkve, 2. izd. Ljubljana 1927, str. 110 — 118. 4 Glosator Hugolinus je leta 1220 priključil kot sdeseto zbirko novel« zbirko langobardskega fevdnega prava, kakor jo je okoli 1150 uredil milanski konzul Obertus de O r t a. — Prim. W e s e n b e r g, o. c., str. 83. 5 Leta 800 je frankovski kralj Karel okronan za rimskega cesarja. Ta naslov je prešel na nemške kralje leta 962 s kronanjem nemškega kralja Otona I. 44 Uvod: Justinijanova kodifikacija na zapadli je prav tako olajševal recepcijo antičnega prava. Najvažnejši razlog pa je treba iskati na gospodarskem področju. V srednji in zapadni Evropi je gospo¬ darski razvoj dosegel tako stopnjo, ki je bila v marsičem podobna stanju v času principata. Ker osrednja domača zakonodaja, zlasti spričo notranje državne razkrojenosti. ni bila kos sodobnim zahtevam, je celotni razvoj silil k pritegovanju pravnikov, izšolanih v »občem«, rimskem in kanonskem pravu; le-ti so kajpak radi uporabljali pravo, ki so ga dobro poznali in ki je sodob¬ nim potrebam ustrezalo. Pri tem sta teorija in praksa večkrat ubirali različna pota. Teoretično recepcijo imenujemo razširjanje prepričanja, da ce¬ lotno (in complexu) rimsko pravo še vedno velja, vendar le subsidiarno, koli¬ kor namreč domače (deželno ali državno) pravo izrečno ne določa ničesar drugega. Praktična recepcija pa je uporabljanje rimskega prava v praksi. Praksa se je pri tem držala načela, da se ne upoštevajo tiste določbe rimskega prava, ki jih glosatorji niso glosirali (quidquid non agnoscit glossa, nori agnoscii curia); kot kažipot jim je pri tem rabila Akurzijeva Glossa ordi- naria. Na ta način niso v praksi upoštevali rimskopravnili določb o prodaji sužnjev. Za razvoj prakse je bil posebno važen zakon (»red«), s katerim je bilo leta 1495 organizirano Državno komorno sodišče (Reichskammergericht) kot vrhovno sodišče za vso državo. Predpisoval je, da je polovica njegovih sod¬ nikov morala biti iz vrst učenih pravnikov. Sodniki naj bi sodili po državnih občih pravili (nach des Reichs gemeinen Redilen), po partikularno pravnih pravilih pa, kolikor jim bodo (kot veljavna) predložena (fiir sie bracht rverden). Stranki, ki se je opirala na riinskopravno določbo, ni bilo treba dokazovati, da tista določba velja (imela je fundatam inlentionem), pač pa je morala to dokazati stranka, ki se je sklicevala na domače pravno pravilo. Vse to je pri¬ peljalo do tega, da so občepravne določbe včasih razširjali tudi na škodo domačega prava. To stanje je za Nemčijo dokončno odpravil nemški Držav¬ ljanski zakonik (BGB), ki velja od 1. januarja 1900, potem ko so za svoja ozemlja to storile deželne zakonodaje (prusko Splošno deželno pravo, 1794; avstrijski Občni državljanski zakonik, 1911; saški Državljanski zakonik 1863). — V Švici rimsko pravo ni bilo rccipirano; obligacijsko pravo je Švica kodifi- cirala leta 1881, ostalo civilno pravo pa z zakonikom, ki velja od leta 1912. V F r a n c i j i je bil položaj precej drugačen. Na jugu je veljalo rimsko pravo še v obliki zapadnogotskega rimskega zakonika. Tu je pod vplivom obnovljenega proučevanja rimskega prava prišlo do recepcije v večji meri kakor v severnem debi, kjer je bil odpor germanskega običajnega prava večji. Tudi ni bilo brez pomena, da so od leta 1454 naprej začeli te običaje (Coutu- mes) uradno zbirati in zapisovati. Tako sta v Franciji nastali dve območji; zapisanega (puijs de droit ecrit) in običajnega prava (pays de droif coutumier). V Franciji je preveliko razširjanje recepcije zadrževala tudi skrb francoskih vladarjev, da ne bi s sprejemanjem rimskega prava pripoznavali nadoblasti nemških cesarjev kot naslednikov rimskih cesarjev. Zato se recepcija v Fran¬ ciji omejuje na smotrno in potrebno izpopolnjevanje vrzeli domačega prava, ne da bi, tako kakor v Nemčiji, prehajala v splošno prevzetje rimskega prava. To razliko so izražali z rečenico, da se rimsko pravo uvaja imperio rationis (ratio — pamet), ne pa ratione imperii (kakor da bi bila Francija del rimskega- nemškega cesarstva) Nizozemska je bila do leta 1608 (ev. 1648) del nemške države in se je v njej razvijala recepcija po enakih smernicah. Po osamosvojitvi, zlasti po- Od recepcije do zgodovinske šole 45 tem ko so se na Nizozemsko doselili iz Francije pregnani hugenoti, je prouče¬ vanje rimskega prava tu zelo vzcvetelo (prim. odst. V). Recepcija sama se je v posameznih nizozemskih provincah različno uveljavila. V. Elegantna jurisprudenca Doba humanizma in renesanse je vzbudila šolo elegantne jurisprudence. Njeni najodličnejši zastopniki so bili spočetka Francozi, kasneje pa Nizo¬ zemci. Šola elegantne jurisprudence (XVI. in XViI. stoletje) pomeni zopet preusmeritev od praktične postglosatorske smeri k čistemu rimskemu pravu. Zato ima ta šola velike zasluge za ugotovitev pravilnega teksta. Oskrbela je nove, boljše kritične izdaje posameznih pravnih virov in je odkrila mnogo interpolacij. Po drugi strani se je to šola s svojo čisto ■ rimskopravno orientacijo oddaljila od praktičnega življenja. Med Francozi so bili njeni največji zastopniki: Jakob Cuiacius ( = C u j a s, 1522 —-1590), ekseget in izdajatelj klasičnih tekstov; sistematik Hugo Donellus (= Do¬ ne a u, t527—1591); Anton Faber (= F a vre. 1557 — 1627), ki je odkril veliko število interpolacij: Dionizij Gothofredus (= G o d e f r o y, 1549—1622), ki je prvi izdal leta 1594 celotni Corpus iuris cioilis pod tem naslovom, njegov sin Jakob pa je znan po svojem komentarju k Teodozijevemu kodeksu. Za Francozi je prešlo vodstvo šole elegantne jurisprudence na Nizozemce: med njimi so bili najbolj znani A. Vinnius (1588 — 1657), J. Voet (1647 — 1714), G. Noodt (1647 — 1725), A. Schulting (1659 — 1754) in K. Bvnkershoek (1659—1745). Med Nemci sta bila najpomembnejša za¬ stopnika te šole Ulrik Z asius ( = Z a s i, 1461—1555) in Gregor Haloander (= Mel- tzer, 1501—1551). Izmed Italijanov ji je pripadal Andrej Alciatus (1492—1550), izmed Špancev pa Anton Augustinus. VI. Nemški praktiki V Nemčiji je sredi sedemnajstega stoletja prodrla praktična smer (luris- pruclentia theoretico-practica). Recipirano rimsko pravo naj bi se čim naj¬ bolj prilagodilo praktičnim potrebam (usus modemu s pandectarum). Zastop¬ nike te smeri imenujemo praktike in kameraliste; delovali so v XVII. in XVIII. stoletju. Najbolj pomemben je bil Benedikt Ca rpzov (1595-1666) (Iurisprudentia foren- s is Romano-Saxonica, 1658). Na nastanek bivšega avstrijskega občnega državljanskega zakonika (iz leta 1811) sta s svojimi spisi vplivala zlasti Wolfgang Adam Lauter- bach (1618—1678) (Collegium tlieoretico-piacticum, 1690—1714) in Samuel Strvk (1640 — 1701) (Usus modernus Pandectarum. 1690). VIT. Naravnopravna šola Z Nizozemcem Hugonom Grotiusom (1585—1645), ustanoviteljem moderne mednarodnopravne vede, se začenja šola naravnega prava. Le-ta je hotela ra¬ zumsko določiti »naravno pravo«, ki naj bi povsod in vedno veljalo. Nauki njenih zastopnikov (najvažnejša sta bila Kristjan Thom asius [1655— 1728] in Samuel v. Puffendorf [1632—1694]) so vplivali spočetka pred vsem na javno pravo, kasneje pa tudi na prusko (1794). francosko (1804) in avstrijsko (18tj) kodifikacijo zasebnega prava, le malo pa na proučevanje rimskega prava. VIII. Zgodovinska šola Kot odpor zoper naravnopravno šolo, pa tudi zoper usus modernus pan¬ dectarum se je pojavila zgodovinska šola. Njej je bilo pravo organski pro¬ dukt narodove zgodovine; učila je, da se pravo razvija iz notranjih sil naro- 46 Uvod: Rimsko pravo v našem času dove duše in da zato ne more biti od zunaj postavljeno. Tudi rimsko pravo je zgodovinska šola pojmovala kot uspeli tisočletnega razvoja; zato se ji je zdelo potrebno, proučevati zgodovinska vprašanja z vso skrbnostjo. Zopet se pojavlja veliko zanimanje za klasične pravne vire (najdba Gajevih institucij 1816 ). Starejšo smer te zgodovinske šole predstavljajo: Karel Friderik von S a v i g n y 5a (1779—1861), najslavnejši med njimi; Jurij Friderik P u c h t a 8 (1798 — 1846), največji sistematik; za proučevanje civilnega procesa sta zelo zaslužna Friderik L. Keller 7 (1799—1860) in Moric Avgust v. Bethmann-Hollweg* (1795- 1877); za izdajo predklasičnih virov so zaslužni Filip E. H u s c h k e 9 (1801 —1886) ; Friderik B I u h m e 18 (1797--1874) ; Adolf Friderik R u d o r f f 11 (1803 — 1873). — Slabost zgodovinske šole je bila v njeni enostranski zgodovinski usmerjenosti, kur je bilo tem bolj usodno v času, ko je bilo recipirano pravo v velikem delu Nemčije še veljavno pravo. Potrebo po večjem upoštevanju sodobnega pravnega stanja je zato pričela poudarjati kasnejša smer zgodovinske šole (pandektisti). Njeni največji zastopniki so bili: Jurij B r u n s 12 (1816—1880), znan tudi po svojem priročniku Fontes iuris Romani antiqui P 1860), genialni Rudolf v. J li er i n g 13 (1818—1892), Ludovik v. A r n d t s 14 (1803 — 1878), nedo¬ sežno temeljiti pandektist Bernard W i n d s c h e i d 15 (1817—1892), ki je sodeloval pri sestavljanju teoretično najbolj dognanega civilnopravnega zakonika, nemškega »držav¬ ljanskega zakonika«; njegov tekmec Henrik D e r n b u r g 16 (1829 — 1907), bistroumni in izvirni Alojzij v. B r i n z 17 (1820—1887). Pandektistom, ki so si prizadevali, da bi spravili norme Justinijanove kodifikacije v sklad s potrebami sodobnega življenja, je končno izpodmak- nila tla odločitev Bismarckove Nemčije, da kodificira zasebno pravo; ta sklep se je uresničil, ko je dne I. januarja 1900 stopil v veljavo nemški državljanski zakonik. Doba recipiranega občega prava je bila s tem končana, rimsko pravo je ostalo le še zgodovinsko pravo. § 10. RIMSKO PRAVO V NAŠEM ČASU I. Moderno proučevanje rimskega prava Odkar rimsko pravo ni več del veljavnega (civilnega) prava, se je znatno spremenilo njegovo proučevanje. Odslej ga romanisti (= rimskopravniki) obravnavajo kot zgodovinsko pravo. Pri iem so v kritičnem presojanju bolj 5 “ Savignvjevi najvažnejši spisi: Das Recht (les Besitzes, 1803; Vom Berili' unserer Zeit f ur Gesetzgebung und Reehtswissenschaft. 1814; Geschichte des romischen Rechts im Mittelalter ( * l 1815—1831, 2 * * * 1834—1851); Šystem des heutigen romischen Rechts (1840 -1849); Das Obligationenrecht als Theil des heutigen romischen Rechtes (1851, 1853. nedovršeno). 0 Pandekten, 1 1838, 12 1877; Cursus der Institutionen. 1841. 7 Der romische Civilprozess und die Actionen, 1 1852, °18S3. 8 Der riimische Civilprozess. 1864 — 66. 9 lurisprudentiae Anteiustinianae reliquiae, ‘1861, 8 1908—1927. 10 Prim. zgoraj š 7, III. 11 Riimische llechtsgeschichte, 1857—1959; Edictum perpetuum (poizkus rekon¬ strukcije, prim. zgoraj § 3, II), 1869. 12 Das Recht des Besitzes im Mittelalter und in der Gegenuart. 1848. 13 Geist des romischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entvvicklung. 1 1852—65. 4 1878 — 88: Der Zweck in Recht. '187" -1883, 2 1884—1886. 14 Lehrbuch der Pandekten. ‘ 1850—52, 14 1889. 15 Lehrbuch des Pandektenrechts, 1 1862—70, 9 1906. 10 Pandekten, ‘ 1884—87, 8 1910—12. 17 Lehrbuch der Pandekten, ‘1857 — 71, 2 1888 — 1892. 47 Moderno proučevanje — Koristnost njegovega študija sproščeni, ker jih ne ovira več upoštevanje praktičnega uporabljanja posa¬ meznih določb in njihove povezanosti s partikularnopravnimi posebnostmi. Temelje za proučevanje čistega rimskega prava so močno olajšale kritične izdaje Justinijanove kodifikacije (Tli. Mo‘mmsen; Pavel Kr lige r) in novel (S c h o 1 1 - K r o 1 I) kakor tudi izven digest ohranjenih virov (Gajevih institucij, Pavlovih sentenc in Ulpijanovih regul); važna je bila tudi obnova civilnega prava (Palingenesia iuris cioilis) in pretorjevega edikta (Edictum perpetuum), kar je oboje oskrbel Otto Lenel (1849—1935). V prvih deset¬ letjih našega stoletja si je svetovna romanistika z veliko vnemo prizadevala, da bi v Justinijanovi kodifikaciji, zlasti v digestah odkrila točen obseg inter¬ polacij in iz Justinijanovega besedila izluščila čisto klasično pravo. Čeprav so za ta raziskovanja marsikaj dognala, so se pa sčasoma večkrat sprevrgla v mehanično posploševanje po zgolj zunanjih filoloških kriterijih. Zato postaja tekstna kritika v zadnjih desetletjih zopet bolj umerjena. Prizadevanja gredo za tem, da romanist skuša zajeti razvoj posameznih pravnih ustanov, od stare civilne dobe preko poznejših sprememb do Justinijanove kodifikacije, pogosto še s pogledom do ureditve v modernih zakonodajah. Pri tem naj se s podatki iz splošne kulturne in gospodarske zgodovine kar najbolje osvetli okolje, v katerem so nastale in se razvijale obravnavane pravne ureditve in ustanove. 1 2 Velike vrzeli v rimskopravnih virih, zlasti za starejše obdobje, skušajo romanisti včasih izpolniti s proučevanjem drugih antičnih prav. Kajpak je primerjalno metodo treba uporabljati zelo oprezno. Medtem ko prava grških držav romanistu ne nudijo mnogo, mu tem več obeta študij papirologije. Ludoviku Mitteisu (1859—1921) gre zasluga, da je odkril pomen, ki ga imajo za spoznavanje rimskega pravnega razvoja grški papiri, najdeni v Egiptu. Sledila mu je vrsta učencev-papirologov (Leopold W e n g e r, Jos. P a r t s c h, Hans K r e 11 e r, Rafael T a u b e n s c h 1 a g); W e n g e r jev uče¬ nec Erwin Seidl je razširil proučevanje na staro egiptovsko pravo. Drug Mitteisov učenec Pavel Koschaker (1879—1951) je globoko zaoral ledino v proučevanje klinopisnih pravnih spomenikov (sumerskih, babilonskih, asir¬ skih, hetitskih). Tu ni sicer direktnih vplivov in zvez z rimskim pravom, ven¬ dar pii stari Vzhod s svojim bogastvom zakonikov (sumerskih, Hammurabije- vega, asirskih, hetitskega) in zasebnih listin osvetljuje splošni zgodovinski pravni razvoj. II. Koristnost študija rimskega prava 1 Čeprav je rimsko pravo samo še zgodovinsko pravo, njegov študij lahko mnogo prispeva k izobrazbi pravnika-začetnika na področju civilnega prava. Mlademu pravniku razkriva razvoj prava, ki je po ugotovitvi Fr. Engelsa 1 Dobro sliko sedanjega stanja in doslejšnjih dosežkov v proučevanju rimskega prava nudi monumentalno delo: Max K a s e r, Das romische Privatrecht, izšlo v treh delih kot prvi zvezek »pravne zgodovine starega veka« (Rechtsgeschichte des Alter- tums) v veliki seriji Handbuch der Altertumswissenschaft, v letih 1955 — 1906 . 2 Prim. Paul Koschaker, Europa und das romische Recht, Miinchen 1947, Marjan Horvat, Rimsko pravo u našem pravilom študiju, Zbornik pravnog fakul- 48 Uvod : Pravo in najvažnejše razvrstitve prav; »neprekosljivo ostro izoblikovalo vse bistvene pravne odnose med enostavnimi posestniki blaga (kupec in prodajalec, upnik in dolžnik, pogodba, obligacije itd.)«. * * 3 To se je zgodilo predvsem po zaslugi klasikov, ki so rimsko pravo na¬ pravili za »kolikor vemo, najbolj dovršeno obliko prava, ki temelji na zasebni lastnini«, 4 tako »da vse poznejše zakonodaje niso mogle na njem ničesar bist¬ venega izboljšati«. 5 Uvajanje in razširjanje rimskopravnega študija v mnogih državah (v 1 určiji, Egiptu, na Japonskem) si najlaže pojasnimo s stremljenjem, da naj ta študij mlademu pravniku posreduje bolj ali manj splošno poznanje naj¬ bolj dovršenega civilnega prava antike. Za nas ima rimskopravni študij še bolj praktičen pomen. Preko recepcije in občepravne literature je dobršen del dosežkov rimskega prava preše! v moderna civilna prava, zlasti na področju obligacijskega prava, nekoliko manj v stvarnem in dednem, vsaj nekoliko pa celo v zakonskem pravu. Rimsko pravo lahko znatno olajšuje razumevanje modernih določb. Pravnik, ki najde v modernem civilnem pravu enako določbo, kakor jo je izoblikovalo že rimsko pravo, bo večkrat lahko podrobno zasledoval njen razvoj in oblikovanje v tesni povezanosti s splošnim gospodarskim in družbenim razvojem. Ker temelji na rimskem pravu civilno pravo in gospodarsko pravo raznih držav, nam nudi rimsko pravo ključ za razumevanje teh prav. Spričo čedalje tesnejših mednarodnih trgovinskih stikov je poznavanje rimskega prava lahko zelo koristno pomagalo za orientacijo v tujih sistemih civilnega prava. Predvsem pa naj študij rimskega prava uvaja začetnika v osnovne pojme in v celotni sistem civilnega prava. Ob proučevanju razvoja in dosežkov rim¬ skega prava naj ga seznanja s posameznimi pravnimi liki in naj ga ob dikciji rimskih klasikov utrjuje v točnem pravniškem izražanju ter doslednem, logič¬ nem mišljenju. Zato spada k uspešnemu uvajanju tudi kolikor mogoče nepo¬ sredna razlaga virov. Pri tem nikakor ne smemo prezreti nekaterih enostranosti v razvoju rimskega prava. Tako v svojem prevelikem zaupanju v uvidevnost poedinca rimsko pravo ne omejuje ne lastninske pravice in (vsaj spočetka) ne opo¬ ročne prostosti. Toda tudi te pomanjkljivosti, ki prihajajo v nasprotje z našim socialističnim pojmovanjem, nam lahko koristijo prav s tem, da svarilno ka¬ žejo kam vodi lahko taka enostranska in neodgovorna nevezanost. Pravilno analizirane lahko tudi te redke enostranosti koristno vplivajo na izobraževanje socialističnega pravnika. teta u Zagrebu, 1951, str. 97 — 118; Rimsko pravo, 3. izd. Zagrel) 1962, str. 1—4; Dragomir S t o j č e v i č. Rimsko privatno pravo, Beograd 1966, str. 1 — 5; Pereter- s k i j, Drevnij Rim, Moskva 1945, str. 4. 3 Fr. Engels, Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije (slov. prevod) Ljubljana 1945, str. 45. 4 Cospoda Evgena Diihringa prevrat v znanosti. >Anti-DUhring«, Ljubljana (Cankarjeva zal.) 1948, str. 117. 5 Fr. Engels, O propadanju feudalizma i nastajanju buržoazne (kultura, Zagreb 1951, str. 14). Ius — Običajno pravo — Lex (perfecta itd.) 49 § 11. PRAVO IN NAJVAŽNEJŠE RAZVRSTITVE PRAVA I. Pravo — ius Preden začnemo s sistematskim obravnavanjem rimskega prava, naj se kratko ozremo na rimsko označevanje prava'in na najbolj značilne razvrstitve prava po skupinah, kakor jih najdemo pri Rimljanih, ali pa so pozneje nastale v občepravni doktrini. Pojma prava ali pravnega reda rimski pravni viri ne opredeljujejo; isto velja glede drugih temeljnih pojmov. Za označbo prava uporabljajo besedo ius, 1 ki lahko pomeni tudi pravico, dalje pravni položaj neke osebe ali nekega premoženjskega predmeta, v nekaterih besednih zvezah pomeni prostor, kjer posluje pravosodni magistrat (si in ius oocat; in iure), včasih pomeni pravo- znanstvo. Od klasikov ga Celsus označuje kot »umetnost dobrega in pravič¬ nega«. 2 Ulpijan izvaja besedo ius od besede iustitia' (pravičnost); v resnici pa je iusiiiia izpeljanka od ius. Dalje našteva Ulpijan troje »pravnih zapovedi«, (praecepta): honeste vioere, alterum non laedere, suum cuigue tribuere (»častno živeli, drugega ne žaliti, vsakomur dati svoje«). 3 4 Kajpak so to le mo¬ ralna načela, ki naj se jih drži zakonodajalec, niso pa v tej obliki že obvezni pravni predpisi. Razlikovanja med postavljenim in običajnim pravom (ius moribus consti- tutumf se je rimsko pravo polagoma zavedlo. Julijan 5 * trdi, da je običajno pravo, čeprav ni napisano, prav tako pravo, kakor je to uzakonjeno pravo; le-to je namreč narod sprejel v komicijih z glasovanjem, medtem ko za obi¬ čajno pravo izraža svoje soglasje z dejanskim izvrševanjem (rebus ipsis el faetis). V času absolutne monarhije pa Konstantin določa, da tudi dolgotrajen običaj ne more spremeniti zakonske določbe. 0 Posamezno pravno pravilo se navadno imenuje lex — beseda, ki lahko pomeni tudi obvezno pogodbeno določbo sploh. Pravno pravilo obsega neko zapoved ali prepoved (praeceptum), ki ji navadno sledi določba, kaj naj se zgodi, če zapoved ne bo izpolnjena (sanctio). Lex perfecta 7 se imenuje pravno pravilo, ki določa, da njegova kršitev povzroča ničnost strankinega ravnanja. 8 Če kršitev predpisa povzroča samo kazen za stranko, ne pa ničnosti pravnega poslovanja, je tak pred p is lex minus guam perfecta.° Lex plus guam perfecta odreja za kršitev ničnost in kazen. 10 Lex imperfecta je predpis, ki nima no¬ bene sankcije. 1 Za etimologijo gl. M. Kaser, RPR. I, str. 21. — Glede pomena prim. Heu- m a n n - S e c k e I, Handlexikon 9 , str. 300 ss. 2 Ulp. D. t, 1, 1: ...ius est ars boni et aequi. 3 Ulp. D. 1, 1, 10, 1 4 Ulp. Reg. 1, 4: Moreš sunt tacitus consensus populi longa consuetudine invete ratus. 5 Iul. D. 1, 3, 32, 1 0 C. 8, 52, 2: Consuetudinis ususgue longaevi non oilis auetorita* est. verum non usque adeo sui valitura momento, ut aut rationem vincat aut legem. 7 Prim. Ulp. Reg. 1, 1; 2 8 Če pri oporoki ne sodeluje sedem prič, je oporoka nična. 0 Zakon vdove, ki* je sklenjen pred koncem žalne dobe, ni veljaven; pač pa vdova izgubi vse, kar je pridobila od pokojnega moža. 10 Zakon med najbližjimi sorodniki je ničen in kazniv. Gai, 1, 59 in 64 4 Rimsko pravo 50 Uvod: Pravo in najvažnejše razvrstitve prav; Starejši izraz za pravo je /as, ki ima, kakor se zdi, še bolj verski, moralni prizvok. Po tej besedi so se imenovali dnevi, primerni za pravdanje, dies fasti, neprimerni pa dies ne fasti. Medtem ko se je razlaga v civilni dobi tesno držala besedila, je po zaslugi klasikov zmagalo svobodoumno naziranje. V tem oziru pravi Celsus, 11 da se poznavanje zakonov ne sme omejevati na samo besedilo, ampak da mora za¬ jeti njihovo »silo in moč«. Zlasti v kazenskih določbah zagovarjajo klasiki milejšo razlago. 12 Zasluga klasikov je, da so s spretnim razlaganjem prikrojili stara pravna pravila novim potrebam in jih tako smotrno razvijali. Medtem ko Gaj delovanje pravnikov imenuje ustanavljanje prava (iura condere), ni rimsko pravo redno štelo med pravne vire sodb, izrečenih v kon¬ kretnih primerih — drugače kakor velja to po anglosaških pravih. II. Razvrstitve prava Ko smo obravnavali vire, smo že spoznali nekatere značilne rimske sku¬ pine: ius civile — ius gentium — ius lionorarium; ius (vetus) — leges. 1. Na poznejši razvoj je močno vplival Ulpijan s svojim razlikovanjem med javnim in zasebnim pravom. Kot javno pravo označuje tisto, ki se bavi z ustrojem rimske države, medtem ko zasebno pravo ima pred očmi koristi poedincev (D. 1, 1, 1, 2: Publicum ius est quod ad statum rei Romanae spectat, privatum quod ad singulorum utilitatem). Kakor M. K a s e r prepričevalno trdi, Ulpijan ni hotel s tem razdeliti pravnih predpisov na dve veliki območji, ampak je postavil (duae sunt positiones) na eno stran pravo države in njenega premoženja, na drugo pravo posameznika in njegove družine; posameznik na ta položaj lahko precej sam vpliva s svojimi pravnimi posli, ki jih sklepa s soobčani (zasebna avtonomija). — "V recipiranem in v poznejšem modernem kontinentalnem pravu so pomen razlikovanja med zasebnim in javnim pra¬ vom večkrat pretiravali. Marksistična-leninistična pravna doktrina oporeka upravičenosti te razvrstitve. 18 2. Podobno je razlikovanje med ius cogens in ius dispositivum (prisilno in popustljivo pravo). Ius cogens imenujemo pravne določbe, ki vežejo stranke tako trdno, da tudi sporazumno ne morejo ničesar drugega določiti. Ius dispo¬ sitivum pa velja samo takrat, kadar se stranki v konkretnem primeru drugače ne sporazumeta. Npr. stranki ne moreta sporazumno izpremeniti obličnostnih predpisov (ius cogens), lahko se pa dogovorita, da se bo tokrat najemnina plačevala vnaprej in ne, kakor splošno velja, za nazaj (ius dispositivum). 3. Ius commune — ius singulare. Ius commune obsega pravna pravila, ki splošno veljajo; ius singulare pa pravila, ki veljajo kot izjema od splošnega pravila. Za napravo oporoke veljajo strogi obličnostni predpisi načeloma za vse občane (ius commune), za napravo vojaških oporok pa ni treba nobenih oblič- 11 Cels. D. 1, 3, 17: Scire leges non hoc est verba earum tenere, sed vim ac pote- statem. 12 Marcellus, D. 50, 17, 192, 1; Paul. D. eod. 155, 2; Cels. D. 1, 3, 18. 13 Prim. G. Kuse j, Uvod v pravoznanstvo, Ljubljana 1966, str. 243—246. — Po tem občepravnem pojmovanju je spadalo v zasebno pravo: osebno in rodbinsko, stvarno, obligacijsko in dedno pravo, v Rimu tudi civilni pravdni postopek. V javno pravo je štelo vse, kjer je država nastopala kot udeležena: ustavno, upravno, finančno, kazensko, pravdno in mednarodno pravo. Razvrstitve prava — Actio 51 nosti (ius singulare). Darila med zakoncema so prepovedana in nična, medtem ko splošno velja, da so darila dovoljena. Ius singulare se približuje pojmu privilegija. Privilegium pomeni še v Ciceronovi dobi posebno zakonsko normo, izdano v škodo posameznika (lex in prioos lata). V tem pomenu je zakonik XII plošč privilegije prepovedoval. V klasičnem pravu pomeni privilegij tudi pravno dobroto (beneficium iuris) v prid skupinam oseb (npr. olajšave glede vojaške oporoke) ali pa v prid po¬ sameznikom. — V občepravni doktrini so razlikovali prioilegia favorabilia, ki so v prid, in prioilegia odiosa, ki so v škodo privilegirani osebi. Privilegije za skupino oseb, stvari ali pravnih odnošajev imenujejo privilegije v širšem ali objektivnem smislu, privilegije za določene osebe pa privilegije v ožjem ali subjektivnem smislu. Dalje razlikujejo privilegium personae (upr. olajšave glede vojaške oporoke), privilegium rei (davčne olajšave glede določenih zem¬ ljišč), privilegium causae (prednost nekaterih terjatev v konkurzu). 4. V času recipiranega rimskega prava je bilo važno razlikovanje med občim (= recipiranim) pravom in domačim, navadno na manjšem ozemlju veljavnim partikularnim pravom. 1 lil. Actio — e.vceptio Od modernega pojmovanja se rimsko civilno pravno pojmovanje razli¬ kuje zlasti po tem, da je moderno civilno pravo sistem pravic in pravnih dolž¬ nosti (obveznosti), medtem ko je rimsko pravo sistem akcij. Medtem ko dan¬ danes menimo, da tisti, ki ima neko pravico, je samoumevno upravičen, da jo — če je treba — more s tožbo uveljavljati, staro rimsko pravo pozna le omejeno število akcij (actiones). Samo takrat, kadar civilno (postavljeno ali pa obi¬ čajno) ali honorarno pravo predvideva posebno actio (ali iudicium), more upravičenec uveljavljati svojo pravico. Actio 11 je nedvomno tisto strankino (tožnikovo) dejanje, ki sproži redni pravdni postopek zoper drugo stranko (toženca). Toda to je mogoče le, če je neka tožba kot taka v pravnem redu pripoznana. Rimska tožba ni torej nekaj samo formalnega, ampak vsebuje že tudi materialno pravico. Samo na terjat- veno tožbo (actio in personam) misli Celsus, ko pravi, da actio ni nič drugega »pravica, da se to, kar je nekomu dolgovano, s tožbo zahteva«. 15 Po vsem tem je razumljivo, da je razvoj posameznih pravnih inštitutov sledil uvedbi ustreznih tožb. Zaradi preglednosti so med akcijami razlikovali razne skupine, ki jih bomo polagoma spoznavali. Kot najbolj splošne naj omenimo razlikovanje med akcijami, ki jih je uvedlo civilno pravo (actiones civiles) in med honorar- n op ravnimi (actiones honorariae). — Pogosto se je pokazalo, da bi bilo treba neko civilno tožbo uporabljati v podobnem primeru, ki ga po svojem besedilu ni zajela. Tu je pretor ali kak cesarjev reskript ali kak pravnik (v svojem mnenju) dovoljeval, da se besedilo analogno uporablja; taka analogna (po¬ dobna) tožba se je imenovala actio utilis. V tehtnih primerih, ko si pretor tudi 14 Prim. članek Tbeo Mayer-Maly, Actio, v Der kleine Pauly, Lexikon der Antike, 1. Lieferung, str. 58 s. 15 Cels. D. 44, 7, 51: Nihil aliud est actio quam ius quod šibi debeatur iudicio persequendi. i* Uvod : Pravo in najvažnejše razvrstitve prava s tako analogno tožbo ni mogel pomagati, je dovoljeval aciio in factum: v nje¬ nem posebnem besedilu so bili povzeti in zajeti bistveni elementi določenega primera. — Večina tožb se končuje z obsodbo (condemnaiio); v klasičnem pravu se toženec obsodi vedno na denar, ne na vrnitev stvari. V nekaterih, predvsem stvarnopravnih tožbah pa je sodnik, preden je izrekel denarno obsodbo, pozval toženca, naj prostovoljno vrne tožniku sporni predmet. Take tožbe se imenujejo aciiones arbitrariae; odstavek, ki sodniku nalaga, da prej pozove toženca, naj stvar prepusti tožniku, pa imenujemo restitutorno klav¬ zulo. V civilnopravni dobi, ko je bilo gospodarsko življenje le malo razvito, so bile akcije redke. Potekale so ali iz starega običajnega prava ali pa so jih uvajali posamezni zakoni, zlasti zakonik XII plošč. Omejitve so obstajale tudi glede oblik pravdanja. Posamezno tožbo je bilo mogoče začeti in dokončati le na način, ki je veljal kot zakonit. Take oblike pravdanja so imenovali legi* aciiones (= akcije po zakonu). — V naprednejših družbenih in gospodarskih razmerah je pretor uvajal ne le številne nove tožbe, ampak je za nje omogočal tudi prožnejši, t. i. formulami pravdni postopek. V pismenih tožbenih obraz¬ cih je zajel pogoj(e), pod katerim(i) naj sodnik toženca obsodi v smislu tož¬ nikovega tožbenega zahtevka: drugače naj ga pa oprosti! Pako je tožbeni obrazec vseboval pozitivni pogoj za obsodbo v smislu tožnikovih zahtev. Pri tem je uvidel, da je včasih treba, da sodnik tudi po¬ drobneje preišče resničnost nekaterih toženčevih ugovorov (npr. da se je zavezal, ker je bil od tožnika prevaran ali ustrahovan). Zato je na toženčevo prošnjo uvrstil v tožbeni obrazec nov dostavek, v prid tožencu. Sodnik je moral sedaj preiskati, ali je toženčev ugovor resničen; če je bil resničen, je sodnik moral toženca oprostiti, čeprav bi ga po splošnih pogojih, vsebovanih v tožbenem obrazcu, moral obsoditi. 1 ako je pretor dodal pozitivnim pogojem za obsodbo še nov, negativen pogoj, ki je utegnil izvzeti toženca od obsodbe. Tak dostavek v tožbenem obrazcu se imenuje e.vceptio (ex = iz, capere = vzeti). Skušajmo to nekoliko objasniti s praktičnim primerom! Splošni obrazec za tožbo, s katero upnik toži dolžnika, da vrne posojeni denarni znesek (npr. sto) se je glasil: »Če se izkaže, da je toženec tožniku sto (sestercev) dolžan, sodnik obsodi toženca v prid tožniku na sto (sestercev)! Če se ne izkaže, ga oprosti!« Excepcija, uvrščena za pogojnim stavkom, bi se glasila: »če se ni kaj zgodilo zaradi tožnikovega nepoštenega (doloznega) ravnanja«. B. SPLOŠNI DEL T § 12. PRAVNA DEJSTVA L Pojem Posamezna pravna pravila uporabljajo kot svoje elemente pojave in dejstva iz vsakdanjega življenja (npr. besede, različna dejanja ljudi, rojstvo, smrt, potek časa) in navezujejo nanje določene pravno npoštevne spremembe ali pravne učinke. Vsako dejstvo, katero kaka pravna norma na ta način upošteva, imenujemo pravno ali juridično dejstvo. Vsa tista pravna dejstva, ki so potrebna za določen pravni učinek, imenujemo njegov pravni dejanski stan (Dernburg). Katera pravna dejstva zakonodajalec oziroma pravni red upošteva, je odvisno od tega, katere gospodarske in družbene interese koče varovati ali kakšne smotre hoče doseči. II. Vrste Med nepreglednim številom pravnih dejstev nas zanimajo tiste skupine dejstev, glede katerih moremo zaradi njihove notranje sorodnosti ugotoviti nekaj splošnih pravil. Taka pravna dejstva so zlasti pravna dejanja in pravni dogodki. * 1 * Pravna dejanja nastajajo po volji strank. Nekatera izmed njih so v skladu s težnjami pravnega reda; imenujemo jih pravne posle (npr. kupna pogodba, oporoka). Delikte ali zločine pa imenujemo tista pravna dejanja, ki jih na¬ pravi stranka v nasprotju s težnjami pravnega reda. Pravni učinki, ki na¬ stanejo iz deliktov (kazen, odškodninska dolžnost), nastopijo navadno zoper strankino voljo, vedno pa neodvisno od njene volje. Podrobneje bomo razpravljali najprej o pravnih poslih, izmed dogodkov pa o času. § 13. PRAVNI POSLI — POJEM. VRSTE, SESTAVINE , „ IN SPLOŠNI PREDPOGOJI I. Pojem Pravni posel' je dejanje, ki ga stranka opravi zato, da bi skladno z do¬ ločbami pravnega reda dosegla zaželeni pravni učinek. Stranki, ki npr. hoče, da bo po njeni smrti njeno premoženje pripadlo A-ju. pravni red stavi na voljo pravni posel oporoke; pravo podrobneje predpisuje, kaj vse mora 1 Windscheid-Ki p p, Lehrbuch des Pandektenrechts, 8 1, str. 265, deli pravna dejstva na tri skupine: 1. pravne posle; 2. izjave volje, ki jo izjavi sodnik ali drug državni organ; 5. vsa druga dejstva. J. Štempihar, Civilno pravo, J. Osnutek splošnega dela, Ljubljana 1951, str. 45, razlikuje: pravne posle, realna dejanja in delikte. Prim. tudi str. 60. 1 sh. pravni posao. č. pravni jednani. p. czvnnošč prav na, r. sdelka, fr. acte juri¬ ti iq ue, n. Rechtsgeschaft, it. negozio giuridico, angl. legal act. 54 Splošni del stranka storiti, da bo njeno dejanje postalo veljavna oporoka. Pravni posel je — objektivno gledano — pot, ki jo pravni red zgradi in odpira strankam, , da po njej morejo priti do pravnega učinka, ki ga želijo doseči. Subjektivno gledano je pravni posel izjava strankine volje, ki je izvršena v namenu, da povzroči pravni učinek, 2 ki ga stranka more s takim ravnanjem doseči po veljavnem pravu. Kakor smo že omenili, se pravni posel razlikuje od delikta prav po stran¬ kini volji, da hoče doseči ta pravni učinek, medtem ko pri deliktu take volje redno nima in bi tudi bila pravno brez pomena . Pravnih poslov je mnogo vrst. Če se za rimsko pravo omejujemo na zasebnopravne odnošaje, lahko ugotovimo, da jih je zelo malo v rodbinskem pravu (npr. sklenitev zakona, posinovitev), več jih je v premoženjskem pravu, zlasti v obligacijskem. Primerjalna pravna zgodovina kaže, da se pravni posli vedno bolj diferencirajo, čim bolj se razvijajo splošne gospodarske, družbene in kulturne razmere določenega naroda. II. Pravni posli v rimskem pravu Rimsko pravo ni sistematično obravnavalo pravnih poslov, čeprav je ta pojem praktično uporabljalo. Za pravni posel nimajo viri enotnega izraza, ampak ga označujejo različno (gerere, conirahere, agere; actus, negoiium. contractus, pacium). III. Vrste pravilih poslov Pravne posle delimo po različnih vidikih na večje skupine. 1. Enostranski so pravni posli, ki nastanejo že po volji samo ene stranke (npr. oporoka). Za dvostranske (ali mnogostranske) je potrebno, da soglašata volji dveh (ali več) strank (npr. kupna in prodajna pogodba). Dvo- ali več¬ stranske pravne posle imenujemo pogodbe. 3 * 2. Osebni pravni posli vodijo do osebnih pravnih učinkov (npr. sklenitev zakona); premoženjski pravni pa do premoženjskih učinkov ter obsegajo pravne posle iz stvarnega, obligacijskega in dednega prava. 3. Odplačni (onerozni) so tisti pravni posli, kjer sme stranka za svoje ravnanje po splošnem pojmovanju pričakovati povratno dajatev druge stranke (npr. pri kupni pogodbi). Pri neodplačnih (lukrativnih) stranka pravno ne more pričakovati take protidajatve (npr. pri darilni pogodbi). Rimski viri govore o pridobitvi ex causa lucrativa ter non ex causa lucrativa. 4. Redno hočejo stranke s pravnimi posli ustvarjati pravne učinke, ki naj se uresničijo, dokler stranke same žive (inter vivos); s pravnimi posli za pri¬ mer smrti (mortis causa) pa stranke hočejo zagotoviti pravne učinke, ki naj nastopijo šele po njihovi smrti (npr. oporoka, postavitev dediča, volilo). 5. Oblični pravni posli se morejo skleniti le v določeni slovesni obliki (negotia sollemnia), medtem ko brezoblični (negotia non sollemnia) niso vezani na nobeno obliko. 6. O razliki med abstraktnimi in kavzalnimi pravnimi posli spregovorimo v zvezi s smotrom (§ 15, I). a Prim. W i n d s c h e i d •— K i p p . o. c. ] 8 , str. 266 ss. 3 Ulp. D. 2, 14, 1, 2: Et est pactio duorum pluriumve in idem placitum et con- sensus. Pravni posli — Splošno — Pravna in poslovna sposobnost 55 IV. Sestavine pravnih poslov Pravna dejstva, ki jih najdemo pri posameznih pravnih poslih, so za nastanek pravnega posla določene vrste bolj ali manj važna. V tem pogledu razlikujemo med njimi tri skupine. 1. Bistvene sestavine (essentialia negotii) so za vsak pravni posel določene vrste tako potrebne, da brez njih tak pravni posel ne more nikoli nastati. Npr.: če med prodajalcem in kupcem ni sporazuma o blagu in ceni, ni nobene kupne pogodbe. 2. Naravne sestavine (naturalia negotii) so tiste, ki jih pravni posel dolo¬ čene vrste redno vsebuje: npr. prodajalec je odgovoren kupcu za pravne in stvarne napake prodane stvari. Za konkretni primer siranki take sestavine lahko izključita z izrečnim dogovorom. 3. Slučajne sestavine (accidentalia negotii) so tiste, ki veljajo za konkretni pravni posel, za katerega so bile izrečno dogovorjene, medtem ko ne veljajo splošno za take pravne posle: nasprotovati seveda ne smejo bistvenim sesta¬ vinam. Npr. stranki se dogovorita, da se kupčija razdere, ako se v določenem roku oglasi boljši kupec (in diem addictio). Akcidentalna sestavina je za kon¬ kretni pravni posel ravno tako važna kakor bistvena ali naravna, samo da je izrecno dogovorjena. V. Splošni predpogoji za pravne posle Pravni red omogoča strankam, da s svojimi pravnimi posli dosegajo pravne učinke, ki jih žele. Za to je predvsem potrebna volja strank, za kar je zopet treba, da je stranka sposobna imeti ustrezno voljo. Volja more biti za pravni red upoštevna šele takrat, ko je na zunaj spoznatna s tem, da je na neki način izjavljena. Izjava volje se mora skladati z resnično strankino voljo. Pri dvostranskih pravnih poslih se morata ujemati izjavi volje obeh strank. § 14. PRAVNA IN POSLOVNA SPOSOBNOST' Stranka, ki sklepa pravne posle, mora biti načeloma pravno iii poslovno sposobna. Oba pojma bomo podrobneje obravnavali še v osebnem pravu, 1 2 za sedaj se bomo z njima seznanili toliko, kolikor je to za nauk o pravnih poslih potrebno. Pravno sposobna je tista stranka, ki ji pravni red pripoznava sposobnost, da more biti subjekt pravic in dolžnosti. Po rimskem pravu so bile pravno sposobne fizične in pravne osebe. Pravna sposobnost fizičnih oseb ni bila enaka, ampak je bila odvisna od njihovega trojnega statusa- sužnji so bili 1 pravna sposobnost: sh. pravna sposobnost, č. zpusobilost k pravum, p. zdolnošč prawna, r. pravosposobnost’, fr. capacite juridique, n. Rechtsfahigkeit, it. capacita giuridica, angl. legal capacity; — poslovna sposobnost: sh. djelatna sposobnost, spo¬ sobnost za preduzimanje pravnih poslova, č. zpusobilost k činum, p. zdolnošč do dziatania, r. deesposobnost’, fr. capacite d’exercice, n. Geschaftsfahigkeit, Handlungs- fahigkeit, it. capacita di agire. 2 Prim. §§ 25—28; 31; 35 56 Splošni del pravno popolnoma nesposobni: tujci so bili pravno sposobni samo po ius gentium; v rimski rodbini je bil premoženjsko sposoben le družinski oče (pater familias), ne pa tudi otroci (ter njihovi potomci) in žena, če je bila in manu (pod moževo oblastjo). Poslovno sposobna je stranka, ki more sama ustvariti voljo, ki jo pravni red zahteva za uspešno sklepanje pravnih poslov. Tako sta pravno spo¬ sobna umobolni in otrok, ki mu je oče umrl. nista pa poslovno sposobna. Nasprotno pa suženj po rimskem pravu ni pravno sposoben, pač pa je v precejšnji meri poslovno sposoben, tako da more pridobivati pravice za svojega gospodarja. § 15. POSLOVNA VOLJA T. Poslovna volja S pravnim poslom hoče stranka doseči določen pravni učinek. Zato mora predvsem hoteti, da opravi pravni posel, ki naj jo pripelje do zaželenega pravnega učinka. Z drugimi besedami: poslovna volja stranke je prvi predpo¬ goj. da more nastati pravni posel. Težko je določiti, kaj mora biti predmet strankine poslovne volje. 1 Na vsak način mora stranka hoteti bistveno vsebino pravnega posla. Ona hoče več kakor samo gospodarski uspeh; stranka mora hoteti pravni učinek, ki redno sledi takemu ravnanju. Nikakor ni treba, da bi stranka morala točno poznati in zavestno hoteti vse pravne učinke takega posla. Zlasti od neprav- nika ni mogoče pričakovati, da bi poznal vse pravne učinke. S tem da stranka hoče nekako na splošno neki pravni posel (npr. kupno pogodbo), je njena poslovna volja dovoljna. čeprav se stranka mnogih pravnih posledic svojega ravnanja ne zaveda (npr. ne ve, da s sedanjo oporoko razveljavlja prejšnjo; dovolj je, da zares hoče postaviti za dediča tisto osebo, ki jo v oporoki imenuje). Za presojo poslovne volje ne more biti odločilno, kaj si v konkretnem primeru stranka predstavlja kot učinek določenega pravnega posla. Zato tudi ne more volja posamezne stranke izpremeniti delikta v pravni posel. 2 11, Smoter Kakor vsako razumno ravnanje, tudi pravni posli streme za določenimi smotri (causa). Stranka kupi. posodi, plača, podari zato, da s tem pridobi novo premoženje, kreditira, izpolni svojo obveznost, da izkaže svojo darežljivost ipd. (obligancli seu credencli. solvendi, donandi causa). Kadar je smoter raz¬ viden iz pravnega posla samega, je pravni posel kavzalen, npr. centum tihi doti erunt (»sto [denarjev] ti bo za doto«). Kadar smoter ni razviden, je pravni posel abstrakten, npr. stipulacija: centum miki dare spondes? spondeo (»Ali mi obljubiš dati sto? Obljubim«). Pri kavzalnem pravnem poslu se bo dolžnik včasih mogel sklicevati na to, da se smoter ni uresničil; npr. ker pozneje zakon ni bil sklenjen, ni .mogoče zahtevati plačila dote. Pri abstraktnem 1 O tem prim. Regelsberger, Pandekten, I, str. 488 ss.; njemu v glavnem sledim. 2 Regelsberger o. c., str. 49!. navaja kot primer tatu, ki nekaj ukrade zato. da bi bil čez zimo v zaporu. Poslovna volja — Nagib 57 pravnem poslu pa je brez pomena vprašanje, ali se je smoter pravnega posla uresničil ali ne. — Nekateri pravni posli so vedno abstraktni, nekateri vedno kavzalni, drugi pa utegnejo biti kavzalni ali abstraktni, kakor jih pač stranke hočejo skleniti. III. Nagib Od smotra je različen nagib (motiv). To so predstave, ki vplivajo na stranko, da sklene določen pravni posel, ne da bi te predstave bile vsaj slu¬ čajne sestavine pravnega posla. Npr. kupim kovček, ker nameravam odpo¬ tovati; obdarujem nekoga, ker mislim, da mi je rešil življenje. Kaj velja, če se nagib ni uresničil? Ali sme stranka zaradi tega zahtevati, da se sklenjeni pravni posel razveljavi? Pravni posel velja načeloma neodvisno od vprašanja, ali se je nagib uresničil ali ne, ali je bil nagib pravno dovoljen in nraven ali ne. V nave¬ denem prvem primeru sem hotel kupiti kovček a za ceno b; kupna pogodba je veljavna. Prav tako je veljavna darilna pogodba, s katero sem A-ju podaril predmet c. Nagib tudi nima nobenega vpliva na veljavnost pravnega posla, kadar ga je stranka izrečno omenila sopogodbeniku, ko je z njim sklepala pravni posel. Drugače bi bilo, če je bil nagib postavljen kot pogoj. V takem primeru pa nimamo pred seboj več pravnega posla, ki je bil sklenjen pod vplivom določenega nagiba, ampak je to pravni posel, ki je bil sklenjen pod določenim pogojem (accidentale negotii) (npr. kupim kovček a za ceno b, če bom napravil potovanje). Pač pa utegne postati nagib, ki smo ga omenili sopogodbeniku ob sklepanju pogodbe, zelo važen, če pride do spora glede razlage vsebine pravnega posla (npr. o kakovosti kovčka ipd.). Rimsko civilno pravo se je splošno držalo načela, da nagib ne vpliva na veljavnost pravnega posla. Pretorsko pravo pa je omogočilo upoštevanje dveh nagibov: sile in strahu (viš ac metus) ter prevare (dolu.s). 1. Vis ac metus. Rimski viri niti ne omenjajo fizičnega prisiljevanja (*ois absoluta), o katerem govorimo takrat, kadar nasilnik drugo stranko npr. zgrabi za roko, da z njo zapiše na že pripravljeno listino strankino ime. Prisiljeni s tem podpisom ni izrazil nobene svoje volje, zato pravni posel sploh ni nastal. Silo, ki jo je pretorsko pravo upoštevalo kot nagib, so v obče- pravni doktrini imenovali psihično silo (*vis cofnpulsiva). Rimsko civilno pravo, ki iz njega odseva trda miselnost malih in srednjih kmetov civilne dobe, je pripoznavalo kot veljaven pravni posel, ki ga je stranka sklenila iz strahu pred nasprotnikovim nasiljem. Na to gledanje naletimo še pri klasikih: posel velja, kajti stranka se je vendarle po svoji volji zanj odločila, čeprav je bila k temu prisiljena (coactus nolui = prisiljen sem hotel) in bi ga prostovoljno, brez pritiska in sile nikoli ne bila sklenila. 1 Pretorsko pravo pa je v ediktu zavzelo drugačno stališče. Najprej je pretor Octaoius (med Jeli 79 in 71) skušal pomagati tistim, ki so bili oškodo¬ vani zaradi nasilij med prvo državljansko vojno, zlasti pa za časa Sulove diktature. 2 V končni. Julijanovi redakciji edikta pretor razglaša, da ne bo 1 Paul. D. 4, 2, 21, 5: Si metu coactus adii hereditatem, puto me lieredem effici, quia, quamvis, si liberum esset, noluissem , tamen coactus volui; sed per praetorem restituendus sum. ut abstinendi mihi potestas tribuatur. 2 Cicero, In Verrem, 2, 3, 152. 58 Splošni del imel za veljavno to, kar bo sklenjeno iz stralm (quod oi metusoe causa gestum erit, ratum non habebo). 3 Žal ni poročil, iz katerili bi spoznavali, kako se je pretorsko pravo v ediktu in v praksi postopoma izpopolnjevalo. 4 5 Pretor, ki ni imel zakonodajne oblasti, ni mogel naravnost izpremeniti civilnega prava, ki je imelo izsiljeni pravni posel za veljaven. Pač pa je pretor na podlagi svojega imperija skušal ustrahovani stranki pomagati tako, da je svojo navedeno ediktno napoved skušal realizirati na troje načinov: ali s postavitvijo v prejšnje stanje (restitutio in integrum), z ekscepcijo ali s posebno tožbo quod metus causa ( = »ker zaradi strahu«). S postavitvijo v prejšnje stanje (resiiiuiio in integrum) je pretor obnovil isto pravno stanje, kakor bi bilo. če bi izsiljeni pravni posel ne bil nikoli sklenjen. Postavitev v prejšnje stanje je učinkovala za nazaj (ex tune — »od tedaj«, t. j. od trenutka pred nastankom izsiljenega pravnega posla). To sredstvo pa večkrat ni.bilo uporabno, ker obnovitev zaradi nastalih sprememb ni bila mogoča. Zato je bilo važno, da je pretorsko pravo nudilo posebno tožbo in ekscepcijo. S tožbo actio quod metus causa 3 je mogla prisiljena in ustrahovana stranka zahtevati povračilo škode, ki jo je zaradi prisiljenega pravnega posla utrpela, npr. ker je iz strahu odsvojila svoje zemljišče z mancipacijo. To tožbo je mogel oškodovanec naperiti zoper tistega, ki je iz prisiljenega posla pridobil premoženjsko korist, ne glede na to. ali je bil on sam izvajal nasilje ali pa je samo zase izkoristil nasilje tretjega. Ce je sodnik po opravljenem dokazovanju pozval toženca, naj z nasiljem in ustrahovanjem pridobljeno korist tožniku vrne in je toženec to storil, je bil oproščen: drugače pa mu je grozila obsodba na štirikratni znesek (quadruplum). Podrobneje bomo tožbo quod metus causa obravnavali v obligacijskem pravu (§ 114). Medtem ko je s to tožbo pomagano stranki, ki je izsiljeni pravni posel že izpolnila, je pretor varoval z ekscepcijo quod metus causa stranko, ki je bila tožena, da izpolni to, za kar se je z izsiljenim pravnim poslom zavezala. Ako je ustrahovana stranka npr. s stipulacijo nasilniku obljubila 100 sestercev in jo je nasilni upnik sedaj tožil, da to izpolni, mu je po civilnem pravu pretor moral odobriti tožbo actio certae creditae pecuniae. Po civilnem pravu bi sodnik moral toženca obsoditi na sto sestercev, brž ko bi dognal, da je toženec tožniku to dolžan. Pretor pa je na toženčevo prošnjo uvrstil v tožbeni obrazec še dostavek »in če se v tej zadevi ni zgodilo kaj iz strahu« (si in ea re nihil metus causa faetum est). 6 Ta dostavek imenujemo excepiio quod metus causa. Sodnik je nioral v takem primeru tudi raziskati, kako je s tem toženčeviin očitkom; če je dognal, da je upnik res s svojim nasiljem pripravil stranko v strah, jo moral toženca oprostiti, čeprav bi ga po civilnem pravu moral obsoditi. Na ta način je pretor omogočil, da je bil nagib upošte¬ van takrat, kadar je bil toženec iz strahu zaradi nasprotnikove sile sklenil neugoden pravni posel. V zvezi s posameznimi praktičnimi primeri so klasični pravniki sčasoma uveljavili splošno merilo o tem, kateri strah je na ta način upošteven. Za- 3 L en el, EP 3 , str. 110. 4 Prim. § 114. 5 Tožbeni obrazec rekonstruira L en el, EP 3 , str. 112. Besedilo je ponatisnjeno v § 114. op. 4. 6 Lene), EP 3 , str. 512. Poslovna volja 59 groženo mora biti hudo zlo, 7 ki vpliva tudi na najbolj trdnega moža; 8 nekaj, kar ustrahovano stranko neposredno, takoj 9 ogroža in kar je protipravno. 10 Strah, ki izvira iz samega spoštovanja (metus reverentialis)" ne zadošča pri tej presoji. 2. Dolus. * 11 Kot dolus označujemo v tej zvezi nepošteno, zvijačno ali golju¬ fivo ravnanje. V obligacijskem pravu bomo to besedo večkrat uporabljali tudi za naklep, za zavestno in hoteno protipravno ravnanje. Rimsko pravo se v civilni dobi, ko je bilo pravnih poslov med občani le malo, še ni menilo zato, da je katera stranka nasproti drugi s prevaro dosegla kako premoženjsko korist. Zvijačo nasproti roparju ali državnemu sovražniku so naravnost imenovali dobro (dolus bonus).™ Ko pa se je v zadnjih dveh stoletjih republike gospodarsko življenje hitreje razvijalo, so uvideli, da goljufivega ravnanja pri sklepanju pravnih poslov ne morejo več ignorirati. Tako je predklasični pravnik Ciceronov prijatelj C. Aquilius Gallus, ki je bil leta 66 peregrinski pretor, sestavil obrazec za tožbo actio doli." Kdor je bil zaradi nasprotnikovega nepoštenega ravnanja oškodovan in ni imel na voljo kake druge tožbe, je mogel v enem letu naperiti tožbo acito doli zoper krivca. Z njo je lahko terjal povračilo interesa. Da se ta tožba, ki jo Cicero imenuje »metlo vseh hudobij« (everriculum malitiarutn omniurn),™ ne bi brez potrebe uporabljala, si je pretor pridržal, da si bo vsak primer posebej ogledal. Obsodbi, ki se je glasila na (enkratni) interes, je sledila infamija. Vendar se je toženec nje lahko rešil, če je po opravljenem doka¬ zovanju na sodnikov poziv prevaranemu tožniku vrnil pridobljeno korist. Z vsemi temi omejitvami je pretor obetal tožbo v besedilu Julijanovega edikta. 10 V praksi je pa bilo večkrat težavno določiti, katero nepošteno rav¬ nanje je v tem pomenu že upoštevno kot dolus; o tem spregovorimo še v obligacijskem pravu (§ 113, II). Podobno kakor pri ravnanju zaradi sile in strahu je prevaranemu tožencu, od katerega je goljufivi nasprotnik s tožbo zahteval izpolnitev, pretor nudil ekscepcijo doli: si in ea re nihil dolo malo A'A' factum sit neque fiat 11 (»če se v tisti zadevi ni nič zgodilo po hudobni nepoštenosti tožnika in se tudi [sedaj nič takega] ne godi«). S tem, da je pretor uvrstil to ekscepcijo v splošni 7 (Jlp. 4, 2, 5: Metum accipiendum Labeo dicit non quemlibet iimorem, sed inaio- ris malitatis. — Ulp. D. 4, 2 , 3, 1 : ... si' ... mortis aut verberum ierrore pecuniam alicui extorserit. Paul. D. 4, 2, 4: Ego puto etiam servitutis iimorem similiumque admittendum. 8 Gai. D. 4, 2, 6: Metum autem non vani hominis, sed qui merilo et in homine constantissimo cadat, a d koc edictum pertinere dicemus. 9 Ulp. D. 4, 2, 9 pr.: Metum autem praesentem accipere debemus, non suspicio- nem inferendi eius. 10 Ulp. D. 4 , 2, 3 , 1 : .. . oim .... quae adoersus bonos moreš fiat, non eam quam magistraius rede intulit. 11 Cels. D. 23, 2, 22: Si patre cogente ducit uxorem, quam non duceret, si sni arbitrii esset, contra.rit (amen matrimonium. quod inter inoitos non contrahitur, ma- luisse hoc oidetur. 13 Prim. § 113, II. 13 Ulp. D. 4, 3, 1, 3. 14 Cicero. De officris 3, 14. 60. 15 Cicero, De natura deorurn. 3. 30, 74. 16 Le n el, EP 3 , str. 114; besedilo tožbe, str. 113. — Tekst glej v § 113, op. 5 in 4. 17 L en el, EP 3 , str. 512. 60 Splošni dol tožbeni obrazec, je dosegel, da je moral sodnik tudi to preiskati. Toženec, ki bi po civilnem pravu bil moral biti obsojen, je bil zaradi te ekscepcije oproščen, če je dokazal, da je tožnik v nekem oziru nepošteno ravnal ali pa, da ravna nepošteno sedaj, ko toži, čeprav ve, da nima ničesar terjati. Zdi se, da v Julijanovi redakciji edikta postavitev v prejšnje stanje (in integrum restitutio) zaradi doloznega ravnanja ni bila izrečno predvidena. 18 Samo po sebi jo je pretor na podlagi svojega imperija v posameznem primeru pač lahko dovoljeval. Razen sile in strahu ter prevare (ni.s ac metus, dolus) tudi honorarno pravo ni upoštevalo drugih nagibov. Pač pa je pozno klasično pravo dovo¬ ljevalo. da se razveljavijo oporočne odredbe, postavitev dediča ali določitev volila, če je interesirana stranka mogla dokazati, da je bil testator tako odredil samo zaradi nekega zmotnega nagiba. 19 § 16. IZJAVA POSLOVNE VOLJE L Pojem Strankina poslovna volja, ki je potrebna za vsak veljaven pravni posel, mora biti izjavljena, da postane spoznatna in tako za pravo upoštevna. Volja se včasih izraža obenem s posebnim strankinim delovanjem; npr. prisvojitelj mora stvar, ki ni v lastnini nikogar, vzeti v svojo posest, da izrazi svojo voljo, da pridobi na njej lastninsko pravico. Pri večini pravnih poslov zadošča, da stranka svojo poslovno voljo samo izjavi brez posebnega delo¬ vanja. Izjava volje je ali oblična ali brezoblična. II. Oblična izjava volje Nekatere pravne posle ima pravni red za tako važne, da izrečno določa obliko, v kateri mora izjaviti stranka svojo poslovno voljo; če poslovna volja ni tako izražena, pravni posel ne nastane. Take pravne posle imenujemo oblične. Splošno prevladuje obličnost v primitivnem pravu. Obličnost naj s slo¬ vesnimi izjavami in kretnjami vzbuja v stranki zavest, da sklepa važen in za njo daljnosežen pravni posel (npr. mali kmet odsvoji z mancipacijo svojega vola ali svoje zemljišče). Obenem naj se z oblično in ■ zato tem bolj premiš¬ ljeno izjavo poslovne volje odstrani vsak dvom o tem, da je bila poslovna volja zares izjavljena. — Kolikor bolj se pravo razvija vzporedno s splošnim gospodarskim in družbenim razvojem, toliko bolj opušča stare obličnosti, ki so se preživele. Vendar pa včasih tudi uvaja nove (npr. pismeno obliko, kolikor bolj se razširja pismenost). Pravni red določa, pri katerih pravnih poslih je treba poslovno voljo iz¬ javiti v določeni obliki (zunanji formalizem). Določa pa tudi (notranji for- 18 To vprašanje je sporno, prim. J6rs-Kunkel-Wenger, Romisches Recht, 3. izd., š 160, str. 260, op. 3. 19 Pap. 1). 35, 1 . 72, 6: . .. plerumque doli exceptio locum habebit, si probelur alias legalurus non fuisse. — Paul. 13. 28, 5. 93: ... ex voluntate testantis putavil imperator ei subveniendum. Prim. Herniog. D. 49, 14, 46 pr. Izjava poslovne volje 61 malizem), kateri pravni učinki slede določenim strankinim dejanjem (npr. potrkanju z denarjem po tehtnici pri mancipaciji) ali besedam (npr. v stipulaciji: centum dare spondes? spondeo; pri kreciji: adeo cernoque). Strogi so obličnostni predpisi zlasti pri pravnih poslih za primer smrti, ki so hkrati enostranski (npr. oporoka). Pri dvostranskih pravnih poslih (pogodbah) mora oblično izjaviti poslovno voljo včasih samo ena stranka (npr. pridobitelj pri mancipaciji ali in iure cesiji), včasih pa morata to storiti obe (npr. pri stipu¬ laciji). Prve imenujemo enostransko formalizirane pravne posle. Vsako staro pravo ima svoje posebne obličnosti. Tudi rimsko civilno pravo je za večino važnih pravnih poslov zahtevalo določene obličnosti, ki so vobče realne, to se pravi, da si jih lahko razložimo iz posebnih pravnih poslov, za katere so bile predpisane. Najbolj značilne so naslednje. Takrat, ko (do leta 335) še ni bilo kovanega denarja, je bilo potrebno, da je kupnino, ki je bila določena v bakru (aes), na svoji tehtnici (libra) stehtal tretji državljan kot nepristranski tehtničar (libripens). K temu pravnemu poslu per aes ef libram so pritegnili še pet doraslih moških državljanov kot priče. Pred temi osebami in vpričo dosedanjega lastnika (odsvoji tel ja) je izjavil pridobitelj, da je stvar njegova, in je tako postal njen lastnik. Tak obličen pravni posel se je imenoval mancipacija. V tej obliki so pridobivali lastnino na nekaterih gospodarsko posebno važnih stvareh (res mancipi) še pozneje, ko kupnina ni bila več določena v bakru, ampak v denarju, ki ga ni bilo več. treba tehtati. Mancipacijo so uporabljali ne samo za prenos lastnine na označenih stvareh, ampak tudi za ustanavljanje poljskih služnosti (gl. § 63), za napravo oporoke in celo za sklenitev zakona (per coemptionem) (er verjetno tudi pri starem posojilu (nexum). — Včasih sta stranki oblično izjavili svojo poslovno voljo z navidezno pravdo (in iure cessio). Na ta način je bilo mogoče pridobiti lastnino tudi na res mancipi, ustanoviti in ukiniti nekatere služnosti (gl. § 48 in §§ 63 s.) ter prepustiti dedni pripad (delacijo) drugemu (in iure cessio hereditatis delatae nondum acquisitae). — Določene besede so bile predpisane zlasti pri oporočnih odredbah (postavitev dediča, določitev legatov), pri verbalnih kontraktih in v starem civilnem pravdnem postopku (legis actiones). — Pismene oblike zakonik XII plošč še ne pozna, pač pa so jo pozneje upo¬ rabljali (literalni kontrakti; pismene oporoke; pismeni pravdni obrazci; sodni vpis daril). Splošno lahko ugotovimo, da je Justinijan večino starih obličnosti odpra¬ vil, tako tudi mancipacijo ter in iure ccsijo. Ponekod je šel celo predaleč, ko npr. za prenos lastnine na zemljišču zadošča navadna izročitev (iraditio). Zato uvaja moderno pravo zopet nove obličnosti (npr. vpis v zemljiško knjigo; sodno overovitev nekaterih izjav; pismeno obliko poroštva). III. Brezoblična izjava volje Pri brezobličnih pravnih poslih zadošča, da stranka izjavi svojo poslovno voljo v kakršnikoli obliki, samo da je navzven spoznatna (nuda voluntas). Stranka izjavi svojo voljo brezoblično: ali izrečno ali molče. Izrečno stori to z dejanji, ki splošno služijo za izražanje določene volje: ustno, pismeno, s prikimanjem ali z odkimanjem. Molče izraža stranka svojo poslovno voljo s takimi dejanji, ki se sicer redno ne uporabljajo za izražanje poslovne volje, ki jih pa v konkretnem primeru moremo po pameti imeti za izjavo določene 62 Splošni del poslovne volje. Npr.: s tem da oporočni dedič izterjuje neko zapustnikovo terjatev, izraža molče svojo voljo, da hoče pridobiti dediščino, ki mu je pri¬ padla; isto sklepamo, če dedič poskrbi, da dobe dediščinski sužnji hrano . 1 Taka strankina dejanja imenujemo sklepčna (konkludentna). Sklep, ki ga iz njih izvajamo, mora biti izkustveno utemeljen, čeprav ni logično nujen ali edino mogoč. Takega sklepa pa ne smemo napraviti, če stranka izrečno izjavi, da se neko njeno ravnanje ne sme razumeti v nekem določenem smislu, v katerem bi ga po splošnem pojmovanju mogli razlagati. Taka strankina iz¬ java se imenuje pridržek (reservatio). Npr. to, da upnik vrne dolžniku zadolž¬ nico, ne da bi bil dolg plačan, bomo splošno razlagali kot izjavo upnikove volje, da hoče dolžniku dolg odpustiti. Tak sklep pa ne bo upravičen, kadar si upnik svojo terjatev izrečno pridrži. Kaj pa velja, če ena stranka nekaj izjavi, druga pa molči? Včasih smemo strankin molk smatrati za pritrditev. Po civilnem pravu je to veljalo izjemno za molk zaročenke, ki domnevno na ta način izraža svoje soglasje z očetovo voljo, ko jo zaroča z zaročencem . 2 Vendar ni rimsko pravo postavilo nobenega splošnega pravila glede molka. Od klasikov pravi Paulus, da kdor molči, ničesar ne izjavlja (priznava), da pa je tudi res, da ne oporeka (zanikuje ). 3 'Pako izvaja iz molka vsaj ugotovitev, da tisti, ki je molčal, ni oporekal. Obče- pravna doktrina je to pravilo zajela v stavku: qui tacet, cum loqui potuit et clebuit, consentire videtur (»Kdor molči, ko je mogel in moral govoriti, se zdi, tla pritrjuje«). IV. Praesumptio .— fictio V zvezi s sklepčnimi dejanji obravnavamo pojem pravne domneve (prae¬ sumptio iuris). Včasih mora sodnik odločiti o nekem vprašanju, čeprav mu niso znana važna dejstva, na podlagi katerih naj bi izrekel svojo odločbo. V takih primerih mu pravni red nalaga, da mora imeti nekaj za resnično, ker je to po splošnem izkustvu najbolj verjetno. Taka posamezna pravila ime¬ nujemo pravne domneve. Te veljajo samo takrat, kadar ni mogoče nasprot¬ nega dokazati. Pravni domnevi sta na primer: za zakonskega velja otrok, ki je bil rojen najprej 182. dne po sklenitvi zakona 4 ali pa najkasneje 300. dne po koncu zakonske skupnosti. — Kadar je v isti smrtni nevarnosti umrl oče obenem z nedoraslim (impubes) otrokom, so domnevali, da je otrok umrl pred očetom; če je bil pa otrok že dorasel (pubes), je veljala nasprotna domneva. 5 Od pravne domneve (praesumptio iuris), ki velja samo toliko, kolikor ni na- 1 Ulp. Reg. 22, 26. 2 Ulp. D. 23, i, 12 pr.: Sed quae (= filia familias) patris voluntati non repugnat, consentire intellegitur. — Prim. Paul. D. 23, 1, 7, 1: Iniellegi tamen semper filiae patrem consentire, nisi eoidenter dissentiat, lulianus scribit. 3 Paul. D. 50, 17, 142: Qui tacet, non utique fatetur, sed tamen verum est eum non negare. 4 Paul. D. 1, 5, 12: ... ideo credendum est eum, qui ex iustis nuptiis septimo mense natus est, iustum filium esse. 5 Tryph. D. 34, 5, 9 (10), 4: Si Lucius Titius cum filio pubere... perierit, intel¬ legitur supervixisse filius patri..., nisi contrarium approbetur. Quod si impubes cum patre filius perierit, creditur pater superoixisse, nisi et hic contrarium appro¬ betur. Soglasje med voljo in izjavo 63 sprotno dokazano, sc razlikuje praesumptio* iuris et de iure po tem, da glede nje ni mogoč in upošteven noben protidokaz. Fikcija se razlikuje od pravne domneve po tem, da iz važnega pravnopo- litičnega razloga velja neko dejstvo za resnično, čeprav je gotovo, da ni resnično; npr. da je Rimljan umrl v tistem trenutku, ko je bil v vojni ujet (fictio legis Corneliae); da je pretorski dedič (bonorum possessor) civilni dedič (heres); da je tožnik ali toženec v deliktni tožbi rimski državljan, čeprav je tujec; da je priposestvovalna doba že potekla, čeprav v resnici še ni. S fikcijo skuša pravo omogočiti, da se v izpremenjenih gospodarskih in socialnih raz¬ merah uporablja določena pravna norma tudi za neki dejanski stan, za katerega bi po svojem besedilu ne bila uporabna (brez omenjene fikcije bi npr. ne bilo mogoče oporočno dedovanje za vojnim ujetnikom). § 17. SOGLASJE MED VOLJO IN IZJAVO I. Splošno Izjava poslovne volje doseže svoj namen, če izrazi resnično strankino voljo. Kaj pa velja takrat, kadar stranka izjavi nekaj, česar v resnici noče, ne izjavi pa tega, kar zares hoče? Rimski pravni viri ne dajejo enotnega odgo¬ vora na to vprašanje. V občepravni doktrini so glede tega nastale tri teorije. Zastopniki teorije volje (Savigny, Windscheid) uče, da mora tisti, ki trdi, da izjava ni izrazila resnične volje, to dokazati. Čim je to dognano, izjava ne ustvarja nameravanega učinka. Vendar se ne more na to načelo sklicevati stranka, ki je zavestno nekaj izjavila, česar ni hotela (men¬ talna rezervacija). Zastopniki teorije izjave (Bahr, Leo n ha r d, Kohler) poudarjajo, da je druga stranka, kateri je bila izjava prve stranke namenjena, sprejela izjavo za resnično voljo. Zato ni mogoče upoštevati, da je prva stranka de¬ jansko hotela nekaj drugega, kakor pa je izjavila. Zastopniki teorije zaupanja (Dernburg, Regelsberger) imajo za izraz resnične volje tiste strankine izjave, ki jih je nasprotna stranka spre¬ jela, ali vsaj mogla sprejeti za izraz resnične volje, čeprav je v resnici niso izražale. V kazuističnih primerih, v katerih se rimsko pravo bavi s temi vprašanji, velja glede obličnih pravnih poslov popolnoma teorija izjave. V drugih pravnih poslih se že v klasični, še bolj pa v postklasični dobi upošteva volja. Sistematično razlikujemo dve skupini primerov, v katerih se izjava raz¬ likuje od resnične volje, in sicer po tem, ali se stranka zaveda, da se njena izjava ne ujema z njeno voljo, ali pa se tega ne zaveda. II. Za vestno nesoglasje 1. Mentalna rezervacija je v tem, da stranka izjavi vedoma nekaj dru¬ gega, kakor pa zares hoče, ne da bi to povedala drugi stranki. Mentalna rezervacija ne more biti pravno upoštevna. Rimski viri je ne omenjajo. 2. Izjave v šali, igri ali na gledališkem odru, pri pouku stavljeni primeri 1 in v zvezi z njimi- izjavljena poslovna volja, ne ustvarjajo nikoli rednih 1 Paul. D. 44, 7, 3, 2: ...si per iocum ... vel demonstrandi intellectus causa ... 64 Splošni del pravnih učinkov (prim. zaroko ali stipulacijo v igri). Iz vseli okolnosti je namreč druga stranka morala ali vsaj mogla spoznati, da (aka izjava ni bila resno mišljena; vrh tega je bilo to splošno znano vsej javnosti. Če druga stranka brez svoje krivde ni spoznala šale, pravni posel kljub temu ne velja, toda stranka, ki je sprejela izjavo, sme zahtevati odškodnino od stranke, ki je izjavo podala. 3. O simulaciji govorimo, če obe stranki izjavita, da hočeta skleniti do¬ ločen pravni posel, v resnici pa tega pravnega posla nočeta skleniti. Obe stranki se zavedata, da s svojima izjavama ne izražata resnične volje; drugače kakor v prejšnjem primeru naj javnost ne izve, da med izjavo in voljo ni soglasja. Pod navideznim (simuliranim) pravnim poslom stranki navadno skrivata drug pravni posel, to je prikriti pravni posel; tega sicer hočeta skle¬ niti, vendar zanj ne izjavita potrebne poslovne volje. Tako npr. sta sklenili stranki navidezen zakon, da bi mogli pridobiti oporočno naklonitev, kar jim je bilo drugače po zakonodaji iz Avgustove dobe nemogoče (incapaces). -- Včasih sta se zakonca navidezno začasno ločila, da bi mogel mož ženo obda¬ rovati, česar bi po splošnih pravnih predpisih od Avgustovega časa naprej ne mogel. — Stranki sta včasih sklenili kupno in prodajno ali najemno po¬ godbo, pri kateri je bila kupnina ali najemnina neznatna, brezpomembna dajatev. — Podaritev denarnega zneska so skušali prikriti z izročitvijo za¬ dolžnice o posojenem denarju, čeprav posojilo ni bilo nikoli izplačano. Poso¬ jilo je upnik skušal prikriti včasih s simuliranim deponiranjem denarja. Končno je šteti semkaj navidezno prodajo dolžnikovega premoženja, zaradi katere so upniki v prezadolženčevem konkurzu oškodovani. Za presojo simuliranih pravnih poslov ni rimsko pravo imelo nobenega splošnega pravila. Klasično pravo je reševalo vprašanje kazuistično. Tako so bile navidezne ženitve nične 2 , dogovorjena ločitev zakoncev ni omogočala dajanja in pridobivanja medsebojnih daril 3 . Navidezna kupna 4 ali najemna pogodba nummo uno jc bila nična, ker ni bilo kupnine ali najemnine 5 . — Vendar je klasično pravo na splošno bolj upoštevalo izjavo volje in je zato navidezni posel — razen v naštetih posebnih primerih — pripoznavalo kot veljaven. Nasprotno pa je Justinijanovo pravo bolj upoštevalo voljo in je postavilo načelo, da več velja to, kar je (kot hoteno) sklenjeno, kakor tisto, kar je simulirano. 6 Navidezni pravni posel zato ne velja, ker ni hoten, pri¬ kriti pa velja le toliko, kolikor sta stranki s svojim navideznim pravnim poslom izpolnili vse, kar je treba, da nastane prikriti pravni posel; npr. da¬ rilna pogodba je veljavna brez vseh obličnosti, kolikor ne presega zneska 300 solidov, za katerega je potrebna sodna insinuacija. Med simulirane pravne posle ne spadajo fiduciarni, t. j. na poštenje in zaupanje sklenjeni posli. To so pravni posli, v katerih se resnični pridobitelj lastnine na neki stvari doslejšnjemu lastniku zaveže, da svoje, sedaj na po¬ štenje pridobljene lastninske pravice v določenem obsegu ne bo uporabil. Taka na poštenje in zaupanje sklenjena pravna posla sta bila: [iclucia cum 3 Gai. L>. 23, 2, 30: Simulatae nuptiae nullius momenti sunt. 3 lav. D. 24, 1, 64; prim. Paul. D. 24, 2, 3. 4 Paul. D. 18, i, 55; Mod. D. 44, 7, 54. 5 Ulp. D. 19, 2, 46. 6 C. 4, 22: Plus valere quod agitur quam quod simulate concipiiur. Soglasje med voljo in izjavo 65 creclitore (z upnikom) contracta 1 in fiducia cum amico (s prijateljem) con¬ tracta. Pri prvem poslu je dolžnik prepustil svojo stvar v lastnino upniku; hkrati se je upnik zavezal,- da stvari ne bo odsvojil, ampak jo bo dolžniku vrnil, ko bo dolg plačan. Pri drugem je lastnik svojo stvar prepustil v lastnino prijatelju, bodisi da mu jo je hotel posoditi (rem ulendam dare), bodisi da jo je hotel pri njem shraniti (rem seroandam dare); pridobitelj je odsvojitelju obljubil, da mu bo stvar vrnil, brž ko jo bo zahteval nazaj. Pri fiduciarnem poslu hočeta stranki zares skleniti prav tak posel (odsvojitev stvari) in to svojo voljo tudi pravilno izjavita. Obenem pa medsebojno omejita učinke prvega pravnega posla z drugim pravnim poslom, s posebno pogodbo (pactum fiduciae). Med simulirane tudi ne bomo šteli imaginarnih poslov. Rimljan, ki je želel, da nad njegovim sinom neha očetovska oblast, ni imel za to nobenega posebnega pravnega posla, ampak je v ta namen prikrojil 8 9 pravilo zakonika XII plošč, da sin, ki ga je njegov oče trikrat prodal, postane prost očetovske oblasti. Oče je sina trikrat zaporedoma prodal svojemu zaupniku, ki ga je vsakič izpustil iz svoje oblasti. Med očetom in tem zaupnikom je. bilo dogo¬ vorjeno. da je vsaka prodaja le navidezna (imaginaria vendUio), opravljena za to, da bo sin postal prost očetovske oblasti (emancipiran). Od simulacije se razlikuje tak pravni posel po tem, da je bilo vsakomur očitno, zakaj gre; stranki nista nameravali nikomur ničesar prikrivati. III. Zmota Zmota (errorf je nezavestno nesoglasje med izjavo in voljo. Stranka se ne zaveda, da izjavlja nekaj, česar v resnici noče; pri dvostranskih pravnih pos¬ lih misli, da soglašata poslovni volji obeh strank, medtem ko v resnici ne soglašata. Za vsako zmoto je bistveno nepoznanje nekega dejstva, neka ne¬ vednost (ignorantia) stranke. Zato rimsko pravo uporablja kot istovetna izraza error in ignorantia. Kako vpliva strankina zmota na veljavnost pravnega posla? Ali sme stranka, ki se je zmotila, izpodbijati sklenjeni pravni posel? Rimsko pravo ne rešuje tega vprašanja sistematično, ampak le kazuistično. Najbolj splošno pravilo postavlja Paulus, ki je napisal monografijo De iuris et facti ignoran¬ tia. ko pravi, da pravna zmota vsaki stranki škoduje, dejanska pa ne . 10 Po tem načelu je stranka mogla izpodbijati neki pravni učinek, če se je sklicevala na to, da se je zmotila o obstoju ali neobstoju nekega zunanjega dejstva; nič pa ji ni koristilo, če se je sklicevala na to, da se je zmotila o ob¬ jektivnem pravu. Vzemimo primer, da nekdo ni pravočasno zaprosil za de¬ diščino po umrlem svojem sorodniku. Če je pred pretorjem to, da je zamudil predpisani rok. opravičeval s tem, da ni vedel, da je njegov sorodnik umrl 7 Prim. napis Formula Baetica (Bruns, I'ontes, 7 I, št. 135, str. 354). 8 dicis causa propter veteris iuris imitationem. — Romanist E. Itabel je tak posel imenoval »nachgeformtes Rechtsgeschaft«, kar bi morda prevedli kot prikrojen (priličen ?) pravni posel. 9 sh. bludnja, zabloda, č. omyl, p. blqd, r. zabluždenie, fr. erreur, n. Irrtum, it. errore, angl. mistake. 10 Paul. D. 22, 6, 9 pr.: Regula esi iuris quidem ignorantiam cuique nocere, facti oero ignorantiam non nocere. 5 Rimsko pravo 66 Splošni del (ignorantia faeti), mu zmota oz. zamuda ni škodovala. Če pa stranka ni ve¬ dela, da sme še kot tako oddaljena sorodnica zaprositi za dediščino, se je brez uspeha sklicevala na svojo (pravno) zmoto (ignorantia iuris). 11 Vendar ni omenjeno Pavlovo pravno pravilo veljalo brezizjemno. Nekatere osebe so se namreč smele z uspehom sklicevati tudi na pravno zmoto. To je veljalo za nedoletne (minores XXV annis), vojake, ženske in neizobražene (rustici,). Po drugi strani se ni bilo vedno mogoče sklicevati na dejansko zmoto. Ta zlasti ni bila upoštevna pri obličnih civilnopravnih poslih (pri mancipaciji, in iure cesiji). Dejansko zmoto so upoštevali predvsem pri brezobličnih prav¬ nih poslih, zlasti pri kupni pogodbi. Klasiki omenjajo več vrst strankine zmote. Omejimo se na najvažnejše. Zmota o pravnem poslu (error in negotio) povzroči ničnost, ker manjka poslovne volje. Npr. A hoče B-ju posoditi sto dinarjev, B jih sprejme, misleč, da so mu podarjeni; sklenjena ni ne posojilna pogodba ne darilna. Zmota o osebi (error in persona) povzroči včasih ničnost. To velja za zmoto o osebi upnika, ki je dal posojilo. 12 kakor tudi za zmoto o osebi dediča. 13 Samo napačna označba dediča ali volilojemnika ne škoduje veljavnosti opo¬ ročne odredbe. 14 Zmota o imenu (error in nomine) sužnja, ki ga je dolžnik ob¬ ljubil upniku s stipulacijo, ne škoduje, če sta oba mislila na istega sužnja. 15 Pri kupnih pogodbah so navadno že vnaprej izključili možnost, da bi se kdo skliceval na zmoto o imenu. Take klavzule najdemo tudi v prodajnih pogod¬ bah v sedmograških listinah. 16 Zmota o stvari, ki je predmet pravnega posla (error in corpore), ima za posledico ničnost. A hoče kupiti od B-ja odsotnega sužnja Stiha, B pa sklene prodajno pogodbo glede Pamfila. Ker ni potrebnega soglasja o bistveni vsebini kupne in prodajne pogodbe, je ta nična. 17 Največ zmot je nastalo o snovi stvari (error in substaniia, in materia). Kupec je hotel kupiti vino, dobil pa je kis. Marcel meni, da kupna pogodba velja, češ da sta stranki soglašali glede predmeta, zmota pa je nastala glede snovi. 18 Ulpijan soglaša z njim samo takrat, kadar je bil kis vinski (si modo ninum acuit), ne velja pa, kadar je bil umetni kis (embamma). V nekaterih drugih primerih je bila pogodba nična, npr. če jc kdo kupil medenino za zlato, svinec za srebro (Ulp. D. 18, I, 9, 2) ali s srebrom prevlečeno mizo za srebrno (luk D. 18, 1, 41, 1). Splošno lahko ugotovimo, da klasiki skušajo kolikor mogoče ohraniti sklenjene pravne posle v veljavi. Zato omejujejo pomen zmote, skušajo pa na druge načine pomagati strankam, ki so ravnale v zmoti, npr. s tem, da jim dajejo tožbo na odškodnino. 11 Paul. D. 22, 6, I. 1. Cels. D. 12, t, 32. 13 Ulp. D. 28, 5, 9 pr.: in corpore hominis errans. 14 Marci. D. 35, 1, 33 pr.: falsa dernonstraUo non nocet. 15 Ulp. D. 45, 1, 32. 16 13 r u n s, Fontes 7 , 1. 329: Dasius Breucus emit mancipioque accepit puerum Apalaustum, sine is quo alio nomine est; 13 r a n s, o. c.; 330: puellam nomine Passiam sive ea quo alio nomine est. 17 Ulp. D. 18, 1, 9 pr. 18 Ulp. D. (8, 1. 9, 2: ... Marcellus seripsit .. . emptionem esse el venditionern, ■ qnia in corpus consensum est, etsi in materia sit erratum, Pogoj 67 Obče pravo je nauk o zmoti znatno izpopolnilo. Razlikovalo je bistveno zmoto od nebistvene, zakrivljeno od nezakrivljene. Rimsko pravo je te raz¬ lične vrste zmot večkrat občutilo, ni jih pa sistematično obravnavalo. § 18. POGOJ 1 2 I. Omejitve pravnih poslov Pravni red določa, kaj je bistvena vsebina pravnega posla določene vrste (npr. pri kupni pogodbi je to sporazum med kupcem in prodajalcem o blaga in ceni); brez bistvenih sestavin ne more stranka nikoli doseči pravnih učin¬ kov, do katerih naj jo njen pravni posel pripelje. Poleg bistvenih sestavin stranke lahko po svoji volji dopolnjujejo vsebino posameznega pravnega posla z nadaljnjimi slučajnimi sestavinami ( accidentalia negotii). Med njimi so značilne tri: pogoj, rok in nalog. II. Pogoj — pojem in vrste Pogoj (condicio)- je bodoče, objektivno negotovo dejstvo, od čigar ures¬ ničenja ali neuresničen ja je po strankini volji odvisna veljavnost pravnega posla. Dejstvo, ki služi kot pogoj, je ali dejanje ali dogodek. Kadar zavisi pravni posel od uresničenja dejstva, ki je stavljeno kot pogoj, torej od neke storitve, se pogoj imenuje pozitiven ali trdilen (npr. če osvobodiš sužnja Stiha; če na¬ praviš strokovni izpit). Kadar pa zavisi pravni posel od neuresničenja dej¬ stva, ki je stavljeno kot pogoj (npr. vdova naj bo dedinja, če se ne bo več omožila), je pogoj negativen, nikalen. Pri pozitivnem pogoju gre za neko izpremembo, pri negativnem za ohranitev obstoječega stanja. — Dalje de¬ limo pogoje na potestativne, kazualne in mešane. Kazualen je pogoj, ki je od strankine volje popolnoma neodvisen (če bo prihodnje leto dobra letina). Na¬ sprotno imenujemo potestativen tisti pogoj, čigar uresničenje je popolnoma odvisno od strankine volje (če greš na Kapitol); mešani so pogoji, katerih iz¬ polnitev je samo delno odvisna od strankine volje (če se poročiš z osebo A). — Najvažnejša pa je delitev na odložne ali suspenzivne in na razvezne ali resolutivne pogoje. Odložili pogoj odlaga učinek pravnega posla, da se uresniči (oz. ne ures¬ niči) dejstvo, ki je postavljeno kot pogoj (npr. če napraviš izpit, ti kupim motorno kolo). Razvezni pogoj povzroči, da naknadno postane neučinkovit pravni posel, ki je že postal učinkovit, to se namreč zgodi, brž ko se uresniči kot pogoj stavljeno dejstvo. Npr. mož je vdovi volil užitek, dostavil pa je, da ga vdova izgubi, če bi se vnovič omožila. Vdova pridobi užitek takoj, užitek pa preneha, če se vdova omoži. Kadar govore rimski pravni viri o pogoju, mislijo na odložili pogoj. 1 D. 15, J: De condicionibus et demonstrationibus.. D. 28, 5: De condicionibus institutionum. 2 sh. uvjet, uslov, č. vyminka, p. wanmek, r. uslovie, Ir. condition, n. Bedingung, it. condizione, angl. condition, term. 68 Splošni del III. Odložili pogoji Odložne pogoje so Rimljani uporabljali najprej pri oporočnih odredbah, sčasoma pa tudi pri pravnih poslih med živimi. Zaradi odložnega pogoja se odloži učinkovitost pogojnega pravnega posla dotlej, da se pogoj izpolni. Pogoj visi (condicio pendet), dokler ni gotovo, ali se bo pogoj izpolnil ali ne. Brž ko postane goiovo. da se pogoj ne izpolni (condicio deficit), nastopi tako pravno stanje, kakor da bi pogojni pravni posel nikoli ne bil sklenjen. Če se pa pogoj izpolni (condicio existit), velja pravni posel tako, kakor da bi bil brezpogojno (pure) sklenjen v trenutku, ko se je pogoj izpolnil. Pravni posel učinkuje torej ex nune (od zdaj), ne pa že od trenutka, ko je bil pogojno sklenjen (ex tune), ako nista stranki tega iz¬ rečno določili. Izpolnitev pogoja torej redno ne učinkuje za nazaj . 3 Zelo važno pa lahko postane dejstvo, daje bil pravni posel sklenjen prej pod odložnim pogojem in ne šele v trenutku izpolnitve pogoja brezpogojno. Trenutek sklenitve pogojnega pravnega posla je namreč odločilen za pre¬ sojo veljavnosti pravnega posla, če se kasneje pogoj izpolni. Zadošča, da je bila stranka, ki je pogojni posel sklenila, v tein trenutku pravno in poslovno sposobna; pravnemu poslu ne škoduje, če je stranka izgubila sposobnost (npr. postala umobolna), preden se je pogoj izpolnil. Dokler odložni pogoj visi. pogojni pravni posel sicer še ne velja, ima pa vendar že nekatere posledice. Stranka, ki je sodelovala pri sklenitvi pogojnega pravnega posla, se ne more po svoji volji sprostiti vsake vezanosti. Če med visečnostjo pogoja prepreči njegovo izpolnitev tista stranka, ki je interesi- rana, da se pogoj ne bi izpolnil, velja, kakor da je pogoj izpolnjen . 4 — Med visečnostjo pogoja izvršeno razpolaganje s stvarjo, ki je predmet pogojnega posla, velja po izpolnitvi pogoja le toliko, kolikor ne poslabšuje pravnega položaja osebe, ki ji po izpolnitvi pogoja stvar pripade. To velja npr. glede odsvojitve ali zastavitve stvari, glede ustanovitve služnosti na stvari. Pogojno terjatev je mogoče prenoviti z novačijo ali jo ukiniti z akceptila- cijo ali jo zavarovati z zastavno pravico. IV. Razvezni pogoji Razveznim pogojeni Rimljani niso bili naklonjeni. Po civilnem pravu je bilo nemogoče, da bi lastnina, svoboda, očetovska oblast trajale le do izpol¬ nitve pogoja. Ako je bil pravnemu poslu pristavljen resolutivni pogoj, je imelo to za posledico ničnost pravnega posla. Tudi dedovanja ni bilo mogoče 3 To vprašanje ni v virih jasno rešeno in je v občepravni literaturi sporno. De rnl) ur g. Pandekten, 5 1, 1896, str. 262 ss., trdi, da učinkuje izpolnitev pogoja retroaktivno. W i n d s c h e i d (-Kip p), Lehrbuch des Pandektenrechts 8 , I, str. 404 s., pa meni, da izpolnitev odložnega pogoja redno ne učinkuje za nazaj; po njegovem mnenju stranka, ki je sklenila pogojni pravni posel, redno hoče, da naj uspeh tega pravnega posla nastopi šele takrat, ko se bo pogoj izpolnil. — Glavna pomisleka zoper retroaktivnost sta v tem, da pravni posel med visečnostjo še ne velja in da tudi po izpolnitvi pogoja upravičenec redno ne more zahtevati donosov za čas med visečnostjo (Afr. D. 45, 1, 64). 4 Ulp. D. 50, 17, 161: . .. quotiens per eum, cuius interesi condicionem non impleri, fiat, guominus impleatur. perinde haberi, ac si impleta condicio fuisset ... Pogoj 69 omejevati po resolutivnem pogoju (semel heres, semper heres). Pač pa je bil resolutivni pogoj mogoč pri časovno omejenih pravicah, npr. užitku. Sele v občem pravu so resolutivne pogoje v večji meri uporabljali. Izpolnitev raz- veznega pogoja v dvomu učinkuje za nazaj (ex tune). V. Navidezni pogoji \ Navidezni pogoji so dejstva, ki so formulirana kot pogoji, toda v enem ali dru gem oziru ne ustrezajo pojmu pogoja v smislu naše definicije. Ako je za pogoj stavljeno neko sedanje ali preteklo dejstvo (condicio in praesens — in praeteritum collata), npr. ako ima prijatelj dva izvoda določene knjige, ako stric še ni prodal konja), tedaj je pravni posel sklenjen brezpo¬ gojno. Če je namreč kot pogoj stavljeno dejstvo resnično, je pravni posel takoj brezpogojno veljaven, drugače pa je takoj brezpogojno neveljaven. Navidezni so tudi tisti pogoji, kjer dejstvo, ki je stavljeno kot pogoj, ni negotovo, bodisi da se nujno mora izpolniti (če bo A umrl), bodisi da se ne more izpolniti (»če se s prstom dotakneš neba«, I. 3, 19, 11). Prvi so nujni pogoji, drugi pa nemogoči (condiciones necessariae — impossibiles). Pod nujnim suspenzivnim pogojem sklenjeni pravni posel je brezpogojen in takoj velja. Nujni pogoj je lahko včasih upošteven kot rok. Pod nemogočim suspenzivnim pogojem sklenjeni pravni posel je takoj brezpogojen in načeloma ne velja. Tako je nična stipulacija, ki je skle¬ njena pod nemogočim pogojem. Prokulijanci so zastopali isto načelo glede pravnih poslov moriis causa (npr. glede postavitve dediča, odreditve volila ali fideikomisa). Sabinijanci pa so imeli nemogoči pogoj za nezapisan (pro non seripta), ravnali so tako, kakor da je dedič postavljen brezpogojno. Justini- jan je sprejel sabinijansko naziranje, tako da so po njegovem pravu pravni posli inter vivos, sklenjeni pod nemogočim pogojem, neuspešni, medtem ko velja pri najvažnejših pravnih poslih mortis causa nemogoči pogoj kot ne¬ zapisan. VI. Nedopustni pogoji Enako kakor nemogoče pogoje presoja Justinijan tudi nedopustne suspen¬ zivne pogoje, bodisi da so pravno (lege), bodisi nravno nedopustni (turpes). Ali je pogoj nedopusten, se ne presoja po formulaciji, ampak po namenu, da se protipravno ali nenravno dejanje nagradi, ali pa da se zagrozi premoženjska škoda za pravilno'ravnanje. Spočetka so tudi nedopustni pogoji vedno po¬ vzročali neučinkovitost pravnega posla, kateremu so bili pristavljeni; pretor je odrekel tožbo (denegatio aelionis) na izpolnitev takega pravnega posla. Dediču ali volilojemniku, ki je bil v oporoki postavljen pod nedopustnim po¬ gojem, je pretor odpustil (remittere) izpolnitev pogoja; v dobi Severov so imeli take pogoje za .nezapisane (pro non seriptis). Včasih je zakon določil, da je smatrati določene pogoje (npr. si uxorem non duxeris = »če se ne ože¬ niš«) za nezapisane, če je bil tak pogoj pristavljen postavitvi dediča, Iega- tarja ali fideikomisarja. 70 Splošni del VII. Perpleksni pogoji Perpleksni (nesmiselni) so pogoji, ki notranje nasprotujejo pravnemu po¬ slu, za katerega veljajo, npr. si J itius heres erit, Seius heres esio (»Če bo Tiči j dedič, naj bo Sej dedič!«) Perpleksni suspenzivni pogoj povzroči ničnost pravnega posla, perpleksni resohitivni pogoj pa velja kot nezapisan. § (9. ROK 1 2 I. Pojem in vrste Stranke omejujejo veljavnost svojih pravnih poslov lahko tudi časovno, z roki. Včasih naj se pravni učinki ne uveljavijo pred določenim rokom (pri- četni rok, ex die, * dies a quo), včasih naj pa trajajo samo do določenega trenutka (končni rok, a d diem, * dies ad quem).~ Od pogoja, ki je objektivno negotovo dejstvo, se rok razlikuje po tem, da gotovo nastopi. Rok je včasih nedoločen, npr. ob moji smrti (*dies certus an, incertus quando), včasih pa je določen (dne 16. novembra 1970) ali vsaj določljiv (danes čez tri mesece) (* dies certus an et quando). Kadar je negotovo, ali bo neki trenutek sploh nastopil, je kljub zunanji časovni obliki taka omejitev pogoj, 3 4 bodisi da jo trenutek časovno določen ali določljiv (ob bratovi sedemdesetletnici, *dies certus quando, incertus an ), bodisi da je nedoločen (ko si bo športnik NN priboril prvo mesto, *dies incertus an et quando). II. Pomen roka Pričetni rok ustreza odložnemu pogoju, končni rok pa razveznemu pogoju. Ker pa rok ni negotov, so pri njem nekatere pravne posledice drugačne kakor pri pogoju. 1. Pričetni rok (kalendis Martiis dare spondes?) odgodi učinek pravnega posla do trenutka, ki je kot rok določen. Pri stvarnopravnih poslih, kjer gre za nastanek kake stvarne pravice, kakor tudi pri vindikacijskem legatu se zaradi pričetnega roka odgodi na¬ stanek pravice. Upravičenec ima dotlej samo zagotovilo, da bo pravico pri¬ dobil, brž ko bo napočil pričetni rok. Pri obligacijskih pravnih poslih odgodi določeni pričetni rok (dies certus quando) redno le dospelost, ne pa nastanek terjatve. Ce dolžnik plača pred pričetnim rokom, je plačal to, kar je bil že dolžan, čeprav upnik še ne bi bil mogel svoje terjatve izterjati. 1 V tem se pokaže razlika med rokom in 1 sli. rok, vreme, č. čas, ihuta, p. czasokres, r. srok, fr. terme, n. Zeitbestimmung, Befristung, it. termine, angl. limitation of time 2 Prim. Paul. D. 44, 7, 44, 1: ... vel ex die incipit obligatio a ut confertur in diem. Ex die veluti ,kalendis Martiis dare spondes?' cuius natura haec est, ut ante diem non exigatur. Ad diem autem ,usque ad kalendas dare spondes?' . . . stipulator vel padi conventi vel doli mali exceptione summoveri poterit. 3 Pomp. D. 36, 2, 22 pr. Si Titio ,cum is annorum quatiuordecim esset fadus legatum fuerit; ... non solum diem, sed et condicionem hoc legatum in se continet ,si effedus esset annorum quattuordecim‘... 4 I. 3, 15, 2: ...Id autem, quod in diem siipulamur, statim quidem debetur, sed peti prius quam dies veniat, non potest. — Paul. D. 12, 6, 10: In diem debitor adeo debitor est, ut ante diem solutum repetere non possit. Rok — Nalog (modus/ pogojem: Če je dolžnik plačal med visečnostjo pogoja, je prav do izpolnitve pogoja smel zahtevati vrnitev svojega plačila z obogatitveno tožbo (condictio indebiti), kajti plačal je nekaj, česar še ni bil dolžan. Nedoločni pričetni rok pri damnacijskem legatu 5 odgodi tudi na¬ stanek pravice. 2. Končni rok (usque ad kalendas Martias dare spondes?) naj bi po volji strank v določenem trenutku ukinil učinke pravnega posla. Končni rok so v ci¬ vilnem in klasičnem pravu uporabljali pri časovno omejljivih pravicah ali po¬ godbenih razmerjih, kakor so to: užitek, superficie. s, družba, najemna pogodba, mandat ipd. Pri časovno neomejenih pravicah (lastninski pravici, zemljiški služnosti, oprostitvi sužnja ipd.) je omejitev s končnim rokom imela za posle¬ dico ničnost pravnega posla. 6 Justinijan je dovolil končni rok pri darilnih pogodbah, legatih in fideikomisih celo glede lastnine. 7 III. Actus legitimi Civilni pravni posli po večini niso mogli biti sklenjeni pogojno ali ome¬ jeni z rokom. Če jini je bil pristavljen rok ali pogoj (zadoščal je že nepristni), je bil pravni posel zato ničen (non recipiunt diem vel condicionem = »ne trpe ne roka ne pogoja«). Taki actus legitimi so bili po klasičnem pravu: aditio hereditatis, mancipatio, in iure cessio, acceptilatio, expensilatio, seroi optio. manumissio vindicta ali censu, emancipatio, datio iutoris, cognitoris datio. Justinijan jih našteva le še pet: emancipatio, acceptilatio, hereditatis aditio, servi optio, datio tutoris (Pap.D. 50, 17, 77). Pod odložnim, ne pa pod razveznim pogojem se morejo opraviti: manumissio testamento, heredis institutio in traditio. § 20. NALOG (modus)' Nalog * 1 2 imenujemo darovalčevo ali oporočnikovo odredbo, s katero naloži obdarjencu, dediču ali legatarju, da to naklonitev delno ali popolnoma upo¬ rabi za določen namen (npr. da postavi zapustniku nagrobni spomenik) 3 ali da nekaj stori. S tem je darovalec ali zapustnik omejil svojo naklonitev na 5 Ponip. D. 35, 1, 1, 2: ... ,lieres meus cum morietur, decem dato\ Prim. Pap. D. 35, 1, 79 pr. — Prim. Siber, Romisches Recht, II str. 402. 6 Diocl.-Maxim. Fr. Vat. 283 (1. 286): Si praediorum stipendiariorum proprieta- tem dono dedisti ita, ut post mortem eius qui accipit ad te rediret, donatio inrita est, cum ad tempus proprietas transferri nequiverit. 7 C. 8, 54, 2 {- Fr. Vat. 283, interpolirano) (1. 286): Si praediorum proprietatem dono dedisti ita, ut post mortem eius qui accepit ad te rediret, donatio valet, cum eiiam ad tempus certum vel incertum ea fieri potest, lege scilicet quac ei imposita est conservanda. — C. 6, 37, 26 (1. 532). § 1: Cum enim iam constituium est fieri posse temporales donationes et contractus, consequens est etiam legata vel fidei- commissa, quae ad tempus relicta sunt,... confirmari:. . . Prim. Siber, Romisches Recht, II, str. 428, Monier, Manuel I, 6 no, 309, s,tr. 431. 1 sh. nalog, namet; č. určeni učelove; p. zleceDie; n. Auflage; it. modo 2 D. 35, i; C. 6, 45; C. 8, 54; prim. Mitteis, Romisches Privatrecht, I, str. 195. 3 Gai. D. 35, 1, 17, 4: Quod si cui in hoc legatum sit, ut ex eo aliquid facerct, veluti monumentum testatori vel opus aut epulum municipibus faceret, Del ex ed ul partem alii restitueret: sub modo legatum videtur. 72 Splošni del način, ki je več kakor navadno priporočilo, 4 toda manj kakor pogoj. Sa¬ vi g n y je razliko med pogojem in nalogom označil tako, da pogoj odlaga, pa ne sili, nalog pa sili in ne odlaga. V rimskopravnili virih se taka omejitev različno imenuje: condicio, Iex. causa in modus, ki ga je Justinijan uporabil v naslovih v digestah in kodeksu: kot modus označuje nalog tudi občepravna doktrina. Nalog ima izjemno po reskriptu Marka Avrelija stvarnopravne učinke, če je gospodar prodal sužnja z nalogom, da ga bo kupec osvobodil. Ce se to ne zgodi, postane suženj prost tudi brez osvoboditve. 5 Obremenjenca je bilo mogoče šele v Justinijanovem pravu prisiliti s tožbo actio praescriptis verbis, da je izpolnil vsebino naloga. Po klasičnem pravu je bilo mogoče naperiti zoper obremenjenca stipulucijsko tožbo, če si je interesent dal prej izpolnitev obljubiti s stipulacijo; splošno nalog ni bil iztožljiv. Kadar je postala izvršitev naloga po naključju nemogoča, a li če je io bila že spočetka, je mogel darovalec zahtevati od obremenjenca povračilo z obogatitveno tožbo condictio ob causam datorum. Obremenjenemu volilo- jemniku je pretor lahko odrekel tožbo, dokler ni dal varščine, da bo nalog izvršil; posebej je lahko prisilil dediča, da je postavil zapustniku spomenik (Pap. D. 5, 3,.50, 1). § 21. ZASTOPANJE 1 1. Pojem in Drste Doslej smo obravnavali primere, ko sklepajo pravne posle stranke same; same se odločajo za sklenitev in izjavijo svojo poslovno voljo. Včasih pa to. iz pravnih ali iz dejanskih razlogov ni mogoče. Otrok, ki ni več pod očetovsko oblastjo, in umobolni sta pravno sposobna, nista pa poslovno sposobna; vča¬ sih pa krajevna oddaljenost ali velik obseg gospodarstva ovira stranko, da sama ne more sklepati vseh svojih pravnih poslov. Zato mora za tako stranko sklepati pravne posle njen zastopnik; ta je ali zakoniti zastopnik, če ga do¬ loča pravna norma, ali pa je prostovoljni zastopnik, če si ga stranka sama postavi. Zastopnik sklepa tuje pravne posle (»na tuj račun«) ali kot direktni ali kot indirektni zastopnik. Direktni ali pravi zastopnik (npr. urarjev pomoč¬ nik) sklepa pravne posle za zastopanega (»poslovnega gospodarja«) v njego¬ vem imenu, to se pravi tako, da druga stranka ve, da sklepa pravni posel z zastopanim. Iz pravnega posla, ki ga je direktni zastopnik sklenil, takoj pri¬ dobi pravice in postane zavezan zastopani gospodar. Zato je dovolj, da jc zakoniti zastopnik poslovno sposoben, medtem ko za zastopanega zadošča, da more postati subjekt pravic in obveznosti, ki jih zanj pridobi njegov zastop¬ nik. Za zastopnika se zahteva namen, da ustvarja pravne učinke za zastopa¬ nega. Zato ni dolžnikov zastopnik porok, ker izpolni svojo poroštveno obvez- 4 Julijan razlikuje nalog od priporočila po tem, da je z nalogom dano to, česal¬ ih drugače darovalec ne bil dal (D. 39, 5, 2, 7). 5 Paul. D. 40, 8, 1 in Call. eod. 3: Eum, qui iia venit, ut intra tempus manu- mitteretur, cum dies praestandae libertatis venerit..perinde haberi, ac si ab eo, a quo debuit manumitti, manumissus esset... 1 sh. zastupstvo, zastupništvo, č. zastoupeni, p. zastQpstwo, fr. representation, n. Stellvertretung, it. rappresentanza, angl. representation Zastopanje 73 nost, kadar plača dolžnikov dolg. Zastopnik tudi ni sel (nuntius), ki samo sporoča tujo voljo, bodisi da jo ustno pove, bodisi da jo posreduje v pisme¬ nem sporočilu, katero prinaša. Prav tako ni zastopnik mešetar (proxeneta), ki pospešuje sklenitev pravnega posla s tem, da o poslovni volji ene stranke obvešča drugo stranko. Zastopnika tudi nista ne tolmač ne pisar, ki sodelu¬ jeta pri pravnem poslu s stranko, ne pa namesto nje. Indirektni (nepravi ali posredni) zastopnik sklepa pravne posle v svojem imenu in na tuj račun. On sklene pravni posel za sebe in izjavi poslovno voljo v lastnem imenu. Na zunaj pridobiva pravice in se zavezuje samo indi¬ rektni zastopnik. Toda indirektni zastopnik sklene pravni posel (npr. kupi knjigo za prijatelja) le zato, ker ve, da bo njegove učinke pozneje prenesel na zastopanega. Zastopani je samo nasproti zastopniku zavezan in upravičen, da prevzame od njega vse pravice in obveznosti, ki jih je zastopnik iz prav¬ nega posla pridobil. Prenos se izvrši s posebnim pravnim poslom (npr. s tra¬ dicijo, z odstopom). II. Zastopanje o rimskem civilnem pravu Po rimskem civilnem pravu direktno zastopanje ni mogoče . 2 Edino izjemo je civilno pravo moralo napraviti za skrbnika, ki ga je imel umobolni (curator furiosi). Ta je smel celo z mancipacijo odsvajati skrbijenčeve res mancipi, pač zato, da mu je oskrbel potrebna sredstva za življenje. Izdatno pa so Rimljani uporabljali indirektno (posredno) zastopanje. Kako je moglo rimsko civilno pravo izhajati brez direktnega zastopstva? Nedvomno je bilo tako stališče v skladu s splošno individualistično misel¬ nostjo, ki je značilna za vse rimsko pravo (prim. lastnino, oporoko) in po ka¬ teri se ni zdelo vseeno, ali sklene neki pravni posel gospodar sam ali njegov (direktni) zastopnik. Predvsem pa je treba odgovor na to vprašanje iskati v splošnih gospodarskih in družbenih razmerah. V stari civilni dobi je bilo pravnih poslov v takratnem zaključenem gospodarstvu še zelo malo in tudi niso bili močno diferencirani. Sinovi pod očetovsko oblastjo (filii familias) in redki sužnji so nujno pridobivali za očeta in za gospodarja vse, kar so prido¬ bili. V zadnjih dveh stoletjih republike se izvrši prehod k denarnemu gospo¬ darstvu, pogodbeno pravo se naglo razvija, toda še hitreje narašča število sužnjev, ki pridobivajo stvarne pravice in terjatve za svojega gospodarja . 3 Vendar ne suženj ne sin nista zastopnika, kajti oba pridobivata za gospo¬ darja ali očeta nujno, ne glede na svojo voljo; po drugi strani pa gospodarja ali očeta ne zavezujeta, vsaj po civilnem pravu ne. S tem, da se je število sužnjev v Rimu tako povečalo, vsaj za pridobivanje pravic ni bilo treba za¬ stopnikov; suženj je lahko pridobival pravice tudi za gospodarja, ki je bil še otrok (infans). Pri pravnih poslih iuris gentium so Rimljani pogosto uporabljali sla (nuntius), ki je drugi stranki sporočil poslovno voljo prve stranke. Ni pa bilo mogoče poslovne volje sporočati po slu pri pravnih poslih, ki so se skle¬ pali samo med navzočima strankama (npr. stipulacija), kakor tudi ne pri ci- 2 Tako pravi že predklasični pravnik Quintus Mucius Scaenoia v D. 50, 17, 73, 4: Nec paciscendo nec legem dicendo nec stipulando quisquam alteri cavere potest. 3 Prim. Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države (slov. prevod, 1947), str. 102 s. 74 Splošni dol vilnih obličnili poslih (pri mancipaciji, in iure cesiji, in pri postavitvi pravd¬ nega zastopnika, datio cognitoris). Indirektno (posredno) zastopstvo je bilo pa precej razširjeno. Varuh nedorasle osebe (tutor impuberis) je na ta način upravljal varovančevo imetje. Pravne posle je sklepal v svojem imenu, njihove pravne učinke je pa pozneje odstopil svojemu varovancu. Podobno je skrbnik umobolnega (curator furiosi) sklepal za svojega skrbljenca posle kot njegov poslovodja brez naročila (ne- gotiorum gestor). Po starem civilnem pojmovanju so zlasti agnatslcim varu¬ hom in skrbnikom pripoznavali pravico, da so smeli razpolagati z varovan- čevim ali skrbljenčevim imetjem vsaj s tradicijo. Še po klasičnem pravu je lahko učinkovito tradiral tujo stvar v lastnino kdo drug, samo če je to storil no lastnikovi volji (ex voluntate eius ). 4 Podobno je zastavni upnik lahko od¬ svojil zastavljeno stvar. Bankir (ar geni ari uh) je na dražbi razprodajal stvari, ki mu jih je lastnik prepustil v ta namen. lil Pretorsko prano Honorarno pravo ni izpremenilo civilnega odklonilnega stališča .glede direktnega zastopanja, pač pa je včasih zavzemalo manj strogo stališče glede pravnih poslov, ki so bili opravljeni po honorarnopravnih predpisih. Tako je za bonorum possessio, za dedovanje po pretorskem pravu, lahko zaprosil na¬ mesto dediča njegov zastopnik. Brodnik je bil odgovoren za popotnikove stvari, ki jih je bil sprejel v varstvo (receptum nautarum) čuvar ladje. Z adjekticij- skimi tožbami (acliones adiecticiae qualitatis) je pretor omilil mnogo civilnih trdot. Poslej je odgovarjal oče ali gospodar za izpolnitev različnih (čeprav ne vseh) obveznosti, ki jih je sklenil sin ali suženj. Ker pa je oče odgovarjal poleg sina. ne namesto njega, in je poleg gospodarja vsaj naturalno tudi suženj dolžan, ni niti po tej pretorski reformi ne sin ne suženj postal očetov oz. gospodarjev zastopnik. Še jasneje se je to pokazalo pri dolgovih, ki jih je napravil kapitan (actio exercitoria) ali trgovski pomočnik (actio institoria) ali gospodarski oskrbnik (actio quasi institoria); za te dolgove je poslovni gospodar jamčil, ni pa postal neposredno upravičen glede terjatev, ki so jih oni pridobili. Nepopustljivo civilno odklonilno stališče je pretorsko pravo včasih omililo tudi z analognimi tožbami (actiones utiles), ki jih je dovoljevalo zlasti biv¬ šemu varovancu in zoper njega za izterjevanje obveznosti, ki jih je kontrahi- ral varuh, čeprav kot indirektni zastopnik . 5 IV. Klasično prano Najvažnejšo nadaljnjo izjemo je klasično pravo iz gospodarske nujnosti napravilo za vesoljnega gospodarskega oskrbnika (procurator omnium bono¬ rum). Navadno je bil to osvobojenec, ki je bil že kot suženj vodil gospodarjevo gospodarstvo in je to nadaljeval, potem ko je postal prost. Toda kot suženj je bil pridobival vse, tudi posest in terjatve za svojega gospodarja, po opro- 4 I. 2, 1, 42 = Gai, D. 41. 1. 9, 4: Nihil autem interest, utrum. ipse dominus per se tradat alicui rem an voluntate eius alius. 5 Ulp. D. 26, 7, 9 pr.; Scaev. D. 36, 3, 18, 2; Scaev. D. 26, 9, 7; prim. S ib er, Romisches Recht, II, str. 41,7. Neveljavni pravni posli stitvi pa po civilnem pravu to ni bilo več mogoče. Ker je bilo pa gospodarsko potrebno, je klasično pravo za njega napravilo izjemo vsaj glede pridobiva¬ nja posesti. Procurator omnium bonorum je mogel po ukazu svojega gospo¬ darja in v njegovem imenu zanj pridobiti posest in s posestjo tudi lastnino; isti pomen kakor ukaz je imela naknadna gospodarjeva odobritev. Priposest- vovalno posest pa je mogel prokurator pridobiti za svojega gospodarja samo takrat, kadar je ta za to vedel. * * * * 6 Tudi varuh je mogel pridobivati posest za svojega varovanca, čeprav ta 0 pridobivanju ničesar ni vedel. V. Justinijanovo pravo Klasični izjemi je Justinijan razširil toliko, da po njegovem pravu more vsakdo, prosti ali suženj, za drugega pridobivati posest, ne glede na to, ali zastopani to ve ali ne. Kolikor je po splošnih pravnih pravilih to mogoče, pridobiva zastopani obenem s posestjo tudi lastnino, ali vsaj začenja stvar priposestvovati. 7 Dalje pa tudi Justinijan ni šel. Šele v občem pravu je od 17. stoletja na¬ prej obveljalo načelo, da je zastopanje splošno mogoče, razen pri napravi oporoke. VI. Pogodbe v korist tretjim Rimsko pravo tudi ni pripoznavalo pogodb v korist tretjim osebam, to je pogodbe, ki jo skleneta dva sopogodbenika tako, da naj bi pridobil pravice iz te pogodbe nekdo (»tretji«), ki pri sklenitvi pogodbe ni sodeloval. Npr. pri A-ju deponirani denar, ki naj ga dvigne B. Razen nekaterih manjših izjem tudi justinijanovo pravo ni pripoznavalo pogodb v korist tretjim. 8 T n „ § 22. NEVELJAVNI PRAVNT POSLI I. Splošno Pravni red predpisuje elemente pravnega posla. Če stranka vse pravilno izpolni, je pravni posel veljavno opravljen. S tem ni rečeno, da vsak tak pravni posel tudi vodi do zaželenih pravnih učinkov. Teh npr. ne dosega pravni posel, ki je sklenjen pod odložnim pogojem, če se pogoj pozneje ni izpolnil. Nas pa zanima vprašanje, kaj nastane takrat, kadar stranka ne izpolni vsega, kar je za tak pravni posel potrebno. Pomanjkljivo strankino ravnanje nima vedno enakih posledic: včasih je tak pravni posel ničen, včasih je samo izpodbojen. “ Paul. Sent. 5, 2, 2: Per liberas personas, quae in potestate nostra non sunt. adquiri nobis nihil potest. Sed per procuratorem adquiri nobis possessionem posse utilitatis causa recepturi est. Absente autem domino comparata non aliter ei, quam si rata sit, quaeritur. — Prim. Paul, D. 41, 3, 47; Ner. D. 41, 1, 13; Sev.-Ant. C. 7, 32, 1 (196). 7 I, 2, 9, 5 ... per liberam personam oeluti per procuratorem placet non solum scientibus, sed etiam ignorantibus vobis adquiri possessionem .. et per hanc posses- sionem etiam dominium .. . vel usucapionem a ut longi temporis praeseriptionem ... 8 Prim. spodaj § 76, III, op. 12. Splošni del 76 II. Ničnost 1 Ničen je pravni posel, kadar strankino ravnanje zaradi neke pomanjklji¬ vosti ne ustvarja rednih pravnih učinkov. Tako je ničen pravni posel, ki ga je sklenila oseba, ki ni poslovno sposobna; nična je oporoka, pri kateri ni sodelovalo dovolj (redno sedem) prič; nična je pogodba, katere vsebino pravni red prepoveduje (npr. societas leonina). Ničnosti ni mogoče popraviti . 2 Ničen je pravni posel ali že od začetka (npr. pri oporoki je bilo premalo prič), ali pa postane to šele pozneje (npr. oporečnik, ki je napravil veljavno oporoko, je utrpel capitis deminucijo; zato je postala njegova oporoka neve¬ ljavna). Če pravni posel nima zeželenih učinkov, to ne pomeni, da nima sploh nobenih učinkov. Druge osebe, ki so se zanašale na veljavnost pravnega posla, so morda imele škodo zaradi njega. Od početnika tega posla bodo morda mogle zahtevati povračilo škode; npr. če je prodajalec kupcu prodal stvar, ki je odtegnjena pravnemu prometu in je to vedel, ne da bi bil to povedal kupcu, mu bo moral plačati odškodnino. Na ničnost pravnega posla se sme vsak sklicevati. Ničnosti ni mogoče popraviti ne s poznejšo potrditvijo ne z odobritvijo. Ničen pravni posel tudi ne postane veljaven, če pozneje odpade razlog, ki je prej povzročil ničnost. Oblastvo mora ničnost uradno upoštevati. III. Izpodbojnost 3 Včasih vodi pomanjkljivo strankino ravnanje sicer do tega, da nasta¬ nejo nameravani pravni učinki, toda določene osebe morejo s svojim ugovar¬ janjem doseči, da se sklenjeni pravni posel razveljavi. Neučinkovitost (oz. ne¬ veljavnost) pravnega posla visi kakor Damoklejev meč nad sklenjenim prav¬ nim poslom tako dolgo, da ga upravičenec ne more več izpodbijati, ker je npr. potekel po zakonu določeni izpodbojni rok, ali dokler ni postal izpod¬ bojni pravni posel neizpodbojen zato, ker ga je odobril ali pripožhal tisti, ki bi ga bil mogel izpodbijati. Upravičenec uveljavlja svojo pravico z izpodbijanjem, kako hoče doseči, da se razveljavijo nastali, pravni učinki, bodoči pa preprečijo. Izpodbijanje ima navadno to posledico, da pravni posel velja, kakor da bi nikoli ne bil sklenjen; izpodbijanje učinkuje torej za nazaj (ex tune). Izpodbojnost more sodnik upoštevati samo, če jo upravičenec uveljavlja. IV. Relativna neučinkovitost Nekateri avtorji 4 ločijo od ničnosti in izpodbojnosti še relativno neučinko¬ vitost, ki ji je z ničnostjo skupno to, da jo mora sodnik uradno upoštevati, 1 sh. ništavost, č. neplatnost, p. niewažnošč, r. ničtožnost’, nedejstviteknost', fr. nullite, n. Nichtigkeit, it. nullita, angl. nullity, voidness 2 Za legate to določa pravilo, ki ga pripisujejo Katonovemu sinu (regula Cato- niana, Cels. D. 34, 7, 1 pr. Prim. tudi Paul. D. 50, 17, 29): Quod initio viliosum est, non potest trač tu temporis convalescere. 3 sfi. pobojnost, rušljivost, č. narikatelnost, p. zaezepienie, fr. annulabilite, n. An- feelitbarkeit. it. annullabilita, angl. (pridevnik) voidable. 4 Prim. E. W e i 6, Institutionen des romischen Privatrechts, str. 51; M. K a s e r, RPR, I, str. 215. Neveljavni pravni posli 77 tudi kadar nihče tega ne zahteva; z izpodbojnostjo ima pa skupno to, da je popravljiva. Kot značilen primer se navaja prodaja dotalnega zemljišča, ki jo mož opravi brez ženinega dovoljenja z mancipacijo. Taka odsvojitev je nična samo nasproti ženi, ne pa tudi nasproti drugim osebam. V. Ureditev po rimskem pravu V začetku svojega razvoja je rimsko pravo poznalo samo ničnost. Ker je decemviralno pravo imenovalo popolnoma veljavni pravni posel (negotium) ratum. je pomanjkljivi pravni posel irritum. Izpodbojnost je pojavlja najprej v honorarnem pravu, npr. v zvezi s silo in strahom (v is ae metus) ter z zvijačo (dol us) Pozneje jo v nekaterih primerih uporablja tudi civilno pravo; tako morejo najbližji svojci izpodbijati oporoko (querela inofficiosi testamenti). Vendar rimska terminologija za oba pojma ni bila enotna; celo pri istem pisatelju ni popolnoma dosledna. Gaj uporablja predvsem za nične civilne posle izraze: inutilis, irritus; drugi izrazi za isti pojem so: inanis, oitiosus. nihil agitur. Za izpodbojnost je značilen glagol rescindcre. Zakon Teodozija II. in Valentinijana 111. je leta 439 5 določil, da ima vsaka kršitev zakonskih predpisov za posledico ničnost. Praksa je zakon razlagala tako, da ničnost nastopi takrat, kadar zakonska norma nima kakih drugih sankcij. VI. In fraudem legis agere (= obid zakona) Prepovedi, ki jo vsebuje kak zakon, se skušajo stranke izogniti tako, da obidejo zakon (in fraudem legis agere). One izkoristijo pomanjkljivo zakono¬ dajalčevo izražanje in po črki ne kršijo njegove prepovedi, v resnici pa sku¬ šajo doseči tisto, kar je zakonodajalec hotel prepovedati. 6 Npr. Macedonijanov senatov sklep je prepovedal dajanje denarnih posojil sinovom, ki so še pod očetovsko oblastjo. Senat je hotel s tem preprečiti, da bi bili mladi zaprav¬ ljivci izkoriščani od oderuhov. Ce se upnik dogovori s takim dolžnikom, da mu bo namesto denarja dal nekaj svojih stvari, ki jih bo dolžnik prodal in izkupiček obdržal kot posojilo, je očividno, da hočeta stranki na ta način obiti zakonodajalčevo prepoved. Zato je tak pravni posel neveljaven. 7 8 Včasih je že pravna norma sama določala, da so nični tudi vsi pravni posli, s kate¬ rimi hočejo stranke obiti določen zakonski predpis (quae in fraudem eius |=/cgi.s| facia sirit ). H Tudi p reto r. ki je v svojem ediktu obetal svoje varstvo zasebnim pogodbam, je pri tem izvzel ne le tiste, ki naravnost nasprotujejo pravnim predpisom, ampak tudi tiste, ki skušajo predpise obiti (Ulp. D. 2, 5 C. !. (4. 3, 1 (= Nov. Theod. 9, 3): ... ea quae lege fieri prohibentur, si fuerint facta. non solum inutilia, sed pro infectis etiam habeaniur, licet legis lat or fieri prohibuerit iantum nec specialiter dixerit inutile esse debere (juod factum est. 8 Paul. D. 1, 3, 29: Contra legem facit, qui id facit quod lex prohibet, in fraudem vero , qui salvis Derbis legis sententiam eius circumvenii. 7 Ulp. D. 14, 6, 3, 3: ...si non fraus senatus consulto sit cogitata, ut qui čred ere non potuit magis ei venderet, ut tile ret pretium haberet in rnutui vicem. — Prim. še Paul. D. 16, 1, 29, 1: ... ea quae in fraudem senatus consulti (sc. I ellaeani) ... excogitata probari possunt. rata haberi non oportere. — Prim. tudi Ulp. D. !9, I, 13, 26. 8 Tako lex Fufia Caninia, ki omejuje oproščanje sužnjev (Gai. 1, 46), Splošni del 78 14, 7, 7: Pada conoenta, quae .. . neque adoersus leges plebis scita se nat us consulia decreta edida principum, neque quo fraus cui eorum fiat, fada erunt, seroabo). 9 Iz teh posameznih določb sklepamo, da ni bilo splošnega praVila, da bi bili nični vsi pravni posli, s katerimi stranke skušajo obiti zakon. Bizantinsko, če ne šele glosatorsko, je pravilo, po katerem se enako presoja, ce kdo skusa obiti zakon, kakor ce ga naravnost krši. § 23. CAS I. Pomen časa n pravu Med pravnimi dejstvi, ki niso odvisna od strankine volje (dogodki), je najbolj važen čas (tempus). Včasih stranke same vežejo svoje pravne posle na različne roke, kakor smo to že obravnavali (§ 19). V mnogih primerih spaja pravni red s potekom časa različne pravne učinke. Ko poteče določena doba, nastopi včasih novo pravno stanje; npr. ko dopolnijo deklice 12 let, dečki pa (po Justinijanovem pravu) 14 let, postanejo dorasli (puberes) in s tem poslovno sposobni. Nasprotno preneha s smrtjo dosedanji pravni subjekt. Zelo važna utegne biti določitev trenutka smrti, kadar je ob skupni nesreči umrlo več oseb (npr. ladja se je potopila). Neka¬ tere pravice so vedno časovno omejene, take so npr. osebne služnosti; ko ustrezni čas poteče (ko npr. užitkar umrje), pravica ugasne. Včasih pridobi stranka neko pravico, ki jo je dolgo časa izvrševala, ne da bi bila za to upravičena: ona pravico priposestvuje (*praescriptio acquisitina). Nasprotno pa svojo tožbo ali pravico izgubi stranka, ki se za pravico dolgo časa ni pobrigala: njena tožba ali pravica je zastarala (*praescriptio extinciioa). II. Štetje časa Čas štejemo po koledarju. * 1 Po rimskem štetju je leto imelo 365 dni, v prestopnih letih so pa Rimljani dodajali za 23. februarjem po en prestopni dan; tako je 24. februar takrat v resnici trajal dva dni (bissextum) imenovan, ker je bil to šesti dan pred marčevimi kalendami), medtem ko štejemo dan¬ danes 29, februar za samostojen dan. Točno po koledarju računamo čas, če je npr. določeno, da je dolg treba plačati dne 4. marca 1970 ali če najamemo sobo za prihodnji avgust. Navadno pa računamo s premičnimi dnevi, meseci in leti. Tu se ne upošteva določen koledarski mesec, ampak kot mesec se vedno šteje doba 30 dni, kot leto pa doba 365 dni; vsaka teli dob se računa od trenutka.'ki ga stranke same dolo- 9 Varoval bom sklenjene dogovore (pogodbe), ki ne nasprotujejo zakonom, ple¬ biscitom. senatovim sklepom, dekretom (ali) ediktom cesarjev, in tudi ne skušajo nobenega od njih obiti.« 1 Stari Egipčani so uvedli koledar, po katerem je leto imelo 365 dni; to leto je bilo za približno četrt dneva prekratko. Tako so v 1460 sončnih letih našteli. 1461 let (Sothisiua perioda). Kot pontifex maximus je C. Iulius Caesar reformiral koledar tako, da je vsako četrto leto dodal en dan (prestopno leto) (julijski koledar). Ker je bilo to nekoliko preveč, je leta 1582 papež (iregor XIII. reformiral koledar tako, da leta 1700, 1800. 1900 niso bila več prestopna leta (gregorijanski koledar). Pri prejš¬ njem Društvu narodov je bila postavljena posebna komisija z nalogo, da predlaga potrebne nadaljne reforme koledarja. Pomen časa v pravu 79 čijo. Ako naj stranka uveljavlja neko svojo pravico v šestih mesecih, mora io storiti v 180, ne v 182 ali 183 ali 184 dneh. Po rimskem pravu je splošno najmanjša in nedeljiva časovna enota dan; ne upošteva se, v kateri uri, minuti ali sekundi se je določen rok začel. Pri- četni dan se šteje vedno kot prvi dan, čeprav je imel samo še nekaj ur ali celo minut. Tako štetje imenuje občepravna doktrina civilno (*computatio cioilis: acl dies numerare). Izjemno se včasih upoštevajo manjše časovne enote; rok se računa točno od trenutka, v katerem se je začel. Tako štetje imenujejo naravno (*computatio naturalis: a momento ad momentum). Na ta način je pretor štel starost osebe, ki je na svoj 25. rojstni dan sklenila neugoden pravni posel. Če je pozneje zaprosila pretorja, naj ji dovoli postavitev v prejšnje stanje, ji je pretor ustregel, če je mogla dokazati, da se je to zgodilo še pred tisto uro, v kateri je bila rojena (aute horam qua natus erat). Glede konca roka je vprašanje, ali mora zadnji dan preteči, ali pa je dovolj, da napoči. Če je šlo za pridobitev kake pravice, je veljalo, da je rok že izpolnjen, brž ko je napočil zadnji dan (* dies ultimus coepius pro iam completo habetur). Dosedanji upravičenec pa izgubi svojo pravico šele, ko mine zadnji dan roka. Tako je oseba, ki je rojena dne 1. januarja, postala oporočno sposobna že 31. decembra svojega 14. leta in ne šele 1. januarja svo¬ jega 15. leta. Nasprotno pa mora za to, da zastara tožba, popolnoma poteči tudi zadnji dan roka, določenega za zastaranje. III. Tempus continuum — utile~ Po civilnem pravu se roki štejejo nepretrgoma od začetka do konca. Tako šteti rok se imenuje tempus continuum. Pretor je že spričo svoje enoletne funkcijske dobe uvajal krajše roke, največ do leta dni. Zato je pa pri svojih rokih upošteval, ali je stranka mogla izkoristiti določeno ugodnost, ki jo ji je obetal v svojem ediktu. Rok ni začel teči. preden ni mogla prvič svoje pravice uveljavljati (unde primum experi- undi potestas erit). Tako računani rok se imenuje tempus utile. Ko je rok začel teči, je potekal ne glede na morebitne ovire, ki so za stranko morda medtem nastopile; rok je *tempus utile ratione initii, continuum ratione cur- sus. 2 3 Le izjemno je pretor štel v ta rok samo tiste dneve, v katerih je stranka zares mogla uveljavljati svojo pravico (quibus scierit poteritque); tak rok je *tempus utile ratione initii et cursus . 4 IV. Zastaranje 5 Samo po sebi ni ne priposestvovanje ne zastaranje popolnoma v skladu s temeljnimi načeli individualističnega rimskega prava. Kar je letos proti¬ pravno, načeloma ne more postati pravno pravilno samo zato, ker traja dolgo časa. Enako ohrani po individualistični presoji upravičenec svojo lastninsko ali terjatveno pravico ne glede na to, kako dolgo se za njo ne zmeni. 2 Pridevnik continuus (-a, -um) pomeni »nepretrgan«, pridevnik utilis (n. utile) pomeni »uporaben, uporabljiv, koristen«. 3 »tempus utile glede začetka, nepretrgani čas (pa) glede poteka.« 4 » tempus ulile glede začetka in poteka.« 5 sh. zastara, zastarelost, č. promlčeni, p. przedawnienie, fr. prescription extinc- tive, n. Verjahrung, it. prescrizione estintiva, angl. limitation, r. davnost’. 80 Splošni del Nasproti takemu gledanju je s širšega družbenega gledišča mogoče ugo¬ varjati, da ne more biti dolžnost pravnega reda, da bi neomejeno dolgo varovalo pravico takemu upravičencu, ki se za njo sam ne pobriga. Upošte¬ vati je treba tudi to, da so v daljšem obdobju postala mnoga dokazila nemo¬ goča: priče so pomrle, listine so se izgubile. Interes splošne pravne varnosti zahteva, da zakonodajalec po neki dolgi dobi včasih bolj upošteva dejansko stanje kakor pravno, s tem da dejansko stanje pripozna za pravno veljavno. Priposestvovanje stvari je pripoznal in urejal že zakonik XII plošč (§ 52, II), medtem ko je civilno pravo kolebalo glede priposestvovanja služ¬ nosti (§ 63, I, 5). Zastaranje tožb je 1.424 uredil zakon Honorija in Teodozija II. 0 Določil je, da vse tožbe zastarajo po tridesetih letih. Izjemno je nastopilo zastaranje v škodo nekaterih privilegiranih oseb šele po štiridesetih letih. Po preteku tega časa ni bilo več mogoče uveljavljati nobene tožbe. 6 7 Ta rok se začenja v tistem trenutku, ko bi upravičenec prvič mogel naperiti svojo tožbo (aciio nata). 8 S tem da je zastarala neka tožba, je včasih prenehala tudi pravica, ki bi jo bil upravičenec mogel s svojo tožbo uveljavljati. To je veljalo glede obligacijskih pravic, medtem ko je lastninska pravica včasih še ostala last¬ niku (prim. § 52, V). § 24. PRAVNI UČINKI Učinki, ki sledijo bodisi pravnim poslom, bodisi deliktom, bodisi dogod¬ kom, so zelo različni. Včasih nastane nov pravni subjekt (npr. z rojstvom), včasih dotedanji pravni subjekt preneha (npr. s smrtjo, z zasužnjenjem). Po večini pa so pravni učinki manjši: za neki pravni subjekt nastane določena pravica, ali preneha, ali se izpremeni. Kadar za pravni subjekt določena pravica nastane, pravimo, da jo pri¬ dobi (npr. lastninsko pravico na določeni stvari); izgubi jo, kadar zanj pre¬ neha. Ako je pravni subjekt pridobil pravico, ki je dotlej pripadala določe¬ nemu drugemu pravnemu subjektu, z njegovim sodelovanjem, pravimo, da je prejšnji upravičenec odsvojil svojo pravico pridobitelju (npr. z izročitvijo je prenesel nanj lastninsko pravico na določeni stvari). Taka pridobitev se ime¬ nuje izvedena ali derivativna. S stališča pridobitelja se pridobitev imenuje nasledovanje (successio). — Za derivativno pridobitev je značilno pravilo: nemo plus iuris in alium transferre potest, quam ipse hab(er)et.' (Nihče ne more prenesti več pravic na drugega, kakor jih sam ima). Odsvojitev je us¬ pešna samo takrat, kadar je odsvojitelj imel tisto pravico; vendar so tudi izjeme od tega pravila. — Kadar pa pridobitelj pridobi neko pravico ne glede na to, ali je tista pravica kdaj že komu pripadala ali ne, torej brez predni- 6 C. 7. 39, 3 pr.: Sicut in rem speciales, ita de unioersitate a c personales actiones ultra triginta annorum spaiium minime protendantur ... § 1: Quae ergo anie non motae sunt actiones, triginta annorum iugi silentio, ex quo competere iure coeperunt, vinendi ulterius non habeant facultatem. 7 Ne zastara pa vindicatio libertatis, C. 7, 22, 3 (314). 8 »tožba (je kot mogoča) porojena.« 1 Ulp. D. 50, 17, 54. Pravni učinki 81 kove volje ali morda celo zoper njo, imenujemo pridobitev izvirno ali origi- narno. Po svojem obsegu je derivativna pridobitev ali posamična (singularna), ali pa je vesoljna (univerzalna). Posamična ima za predmet le posamezno pravico (npr. lastninsko pravico na določenem konju). Vesoljna pridobitev pa ima za svoj predmet cel kompleks pravic (npr. dedovanje). Upravičenec jih pridobi vse naenkrat in sicer z nekim dejanjem, ki samo zase morda ne zadošča za pridobitev vseh posameznih ustreznih pravic (npr. dedič pridobi dediščino s tem, da pokaže voljo, da deduje). Včasih pa stranka ne odsvoji celotne pravice, ampak jo samo oblikuje. Tako npr. zemljiški lastnik ustanovi na svojem zemljišču služnost vožnje za svojega soseda-pridobitelja. Odpove se (renuntiatio) svoji pravici stranka, če jo popolnoma opusti, ne glede na to, ali jo nato kdo pridobi ali ne. Na različnosti pravnih učinkov sloni v moderni civilistični dogmatiki raz¬ likovanje med obvezujočimi in razpolagalnimi (dispozitivnimi) pravnimi posli. Z obvezujočim pravnim poslom se stranka samo zaveže, da bo nekaj dala, storila ali opustila (npr. kupec se s kupno pogodbo zaveže, da bo plačal kupnino, prodajalec pa, da bo kupcu stvar prepustil). S takimi pravnimi posli se izpremembe v obstoječih pravnih odnošajih šele pripravljajo. Uresni¬ čijo se pa z razpolagalnimi pravnimi posli. Le-ti namreč neposredno izpre- minjajo pravice ali z odsvojitvijo ali z ustanovitvijo nove pravice ali z ukinje- njem pravice. Taki dispozitivni pravni posli so: prenos lastnine npr. z izročitvijo (z njo lahko napravi prodajalec kupca za lastnika), zavrženje stvari, ustanovitev služnosti, zastavitev, odstop terjatve, odpust dolga. Začetki tega razlikovanja so že v občepravni doktrini. 6 Rimsko pravo C. OSEBNO PRAVO § 25. PRAVNA SPOSOBNOST FIZIČNIH OSEB I. Pojem Pravna sposobnost je, kakor smo že omenili (§ 14), sposobnost osebe, da more sama postati in biti subjekt pravic in pravnik dolžnosti. Pravni red določa, kdo je pravno sposoben in v kateri meri. Po rimskem pravu so bile pravno sposobne fi/ične in pravne osebe. Po važnosti obravnavamo najprej fizične osebe. Fizična oseba je vsak človek, vendar v sužnjelastniških državah, kakor je bila rimska, niso bili pravno sposobni predvsem sužnji (servi). Toda tudi svobodni ljudje niso bili vsi enako pravno sposobni: nedržavljani manj kakor rimski državljani; med rimskimi državljani so bile osebe, ki so bile pod očetovsko oblastjo, na slab¬ šem kakor njihov rodbinski oče (pater familias). Pravna sposobnost fizične osebe je bila po rimskem pravu odvisna od njenega trojnega statusa, to je od njenega odnosa do velike skupnosti svobodnih ljudi (status libertatis), do skupnosti državljanov (status ciuitatis) in končno do rodbinske skupnosti (status familiae). O tem izpregovorimo v naslednjih paragrafih. Prej pa nas še zanima vprašanje, kdaj fizična oseba postane in kdaj neha biti pravno sposobna. II. Začetek Fizična oseba postane pravno sposobna z rojstvom. Potrebno je, da se živ otrok popolnoma loči od materinega telesa. Mrtvorojeni ne postane pravno sposoben. Spaček (ostentum) je bil pravno sposoben, če je imel morda samo nekaj udov preveč (Paul. D. 1, 5, 14), tako imenovani portentosum; ni bil pa pravno sposoben popolni spaček (monstrum vel prodigium). Prokulijanci so učili, da je novorojenček postal pravno sposoben šele, ko je zajokal. Justinijan pa je sprejel sabinijansko mnenje, da je otrok postal pravno sposoben, brž ko je bil živ rojen, čeprav je novorojenček morda takoj nato umrl, ne da bi bil dal kak glas od sebe (etsi vocem non emisit, C. 6, 29, 3). Rešitev tega vprašanja je utegnila biti važna za materino dedovanje, ki je kot mati znatno ugodneje dedovala po otroku, kakor pa bi dedovala kot vdova po možu. III. Nasciturus (= tisti, ki bo rojen) Embrio (zarodek) še ni oseba, ampak je del materinega telesa (pars visce- rum matris, portio mulieris, venter). Zato nima varuha. Pravni red pa se že zanima zanj ter varuje njegove interese za primer, da bo živ rojen. Za varo- Pravna sposobnost fizičnih oseb 83 vanje njegovih pravic mu pretor postavi posebnega skrbnika ( curator ventris). Omogočeno mu je, da po svojem rojstvu pridobi dediščino, ki mu je pripadla, ko je bil še nasciturus. Če je bila njegova mati med nosečnostjo vsaj en hip prosta, bo dete rojeno kot svoboden človek (favor libertatis), čeprav bi bila mati ob njegovem rojstvu zopet sužnja . 1 Vendar skrbi pravni red samo za novorojenčkove koristi; zato ugodnosti ne koristijo njegovi materi, kadar je otrok mrtvorojen. Obče pravo je o varstvu embria postavilo pravno pare- mijo: *nasciiurus pro iam nato habetur, quotiens de commodis eius agitur. 2 IV. Konec pravne sposobnosti Navadno preneha pravna sposobnost fizične osebe z njeno smrtjo. Kdor izvaja zaradi smrti neke osebe kako (npr. dedno) pravico, mora dokazati, da je oseba umrla in kdaj se je to zgodilo. Kasnejše rimsko pravo je domnevalo, da so osebe, ki so umrle v isti smrtni nevarnosti, umrle istočasno, Kadar so pa umrli hkrati starši in otroci, so domnevali, da so nedorasli otroci (dečki izpod 14 let, deklice izpod 12 let) umrli pred starši, medtem ko so otroci, ki so bili že dorasli (puberes), umrli šele za starši (*ius commorientium). 3 Nauka o pogrešanosti rimsko pravo ni razvilo. Posebna izjema je dolo¬ čena glede vojaka, ki se štiri leta ni oglasil, odkar je bil odšel na vojno. Nje¬ gova žena se sme vnovič omožiti, potem ko je o tej svoji nameri pismeno obvestila vojskovodjo (Const. C. 5, 17, 7 iz 1. 337). Glede Rimljana, ki je prišel v vojno ujetništvo in je tako nehal biti pravno sposoben, je v Sulovi dobi (najbrž 1. 81) neki zakon 4 uvedel fikcijo, da je umrl v tistem trenutku, ko je bil v resnici ujet. Na ta način je obveljala njegova oporoka, čeprav je umrl v ujetništvu. Če se je pa živ vrnil iz vojnega ujetništva in je prekoračil črto domačih mejnih straž ali celo domači prag (Umen), je njegova pravna sposobnost zopet oživela; njegov položaj je tak, kakor da bi ne bil nikoli ujet (ius postliminii j. 5 V. Persona Rimsko pravo uporablja besedo persona tako za svobodnega človeka ka¬ kor za sužnja (Gai. I, 120). V modernem pravnem izražanju redno pomeni oseba subjekt, ki je jrravno sposoben, bodisi da je to fizična ali pravna oseba. Florentin trdi o pravni osebi, da deluje kot (fizična) oseba: personae (vice) fungitur, tako da po tem izražanju pravna oseba ne bi bila persona. 1 Marci. D. 1, 5, 5, 2: quia non debet calamitas matris nocere ei qui in ventre est. 2 »Tisti, ki bo (šele) rojen, šteje za rojenega, kadar gre za njegove koristi.« 3 lav. D. 34, 5, 22: Cum pubere filio mater naufragio periit: cum explorari non possit, uter prior exstinctus sit, humanius est credere filium diutius vixisse. — Gai. D. cod., 23: Si mulier cum filio impubere naufragio periit, priorem filium necatum esse intelligitur. Prim. spredaj § 16, op. 5. 4 Sporno je, ali je bil to poseben zakon, ali pa je tako določbo vseboval zakon lex Cornelia de falsis. Prim. Rot ondi, str. 356. — Javolen označuje zakon kot legem Corneliam, quae‘de confirmandis eorum testamentis, qui in hostium potestate decessissent, lata est (D. 28, 3, 15). 5 Pomp. D. 49, 15, 5, 1: .. . postliminium..id est perinde omnia restituuntur ei iura, a c si captus ab hostibus non esset. 6* 84 Osebno pravo § 26. STATUS LIBERTAT1S - SVOBODNI IN SUŽNJI 1 I. Brezpravnost sužnjev Kakor po pravu drugih antičnih sužnjelastniških držav se tudi po rim¬ skem pravu ljudje delijo predvsem na svobodne in sužnje. 2 Po rimskem pravu je bila gospodarjeva oblast nad sužnji (dorninica potestas) !a prav tako neome¬ jena kakor lastnina (dominium) nad stvarmi. Suženj ni bil pravno sposoben, mogel je biti samo objekt, ne tudi subjekt pravic. 3 To misel je rimsko pravo do skrajnosti pritiralo. Dejanski položaj rimskih sužnjev ni bil vedno enak. V malih kmečkih razmerah stare civilne dobe je bilo sužnjev še malo, cenijo jih na šestnajstino prebivalstva. 4 Bili so to predvsem občani sosednih latinskih mest, ki so bili v vojni ujeti in so postali sužnji. Suženj se je imenoval takrat kot puer (= por) svojega gospodarja. To dokazujejo imena Marcipor, Publipor, Gaipor, Luci- por ipd. 5 * Položaj takega sužnja je bil še precej patriarhalen. V družini se njegov položaj dejansko ni mnogo razlikoval od položaja gospodarjevih otrok, razen po tem, da so po očetovi smrti otroci bili popolnoma prosti in zato so jih že prej imenovali liberi. Zakonik XII plošč" določa zaradi zlomljenja kosti tujemu sužnju za polovico manjšo globo, kakor pa če se je enako zlo storilo svobodnemu državljanu. Položaj rimskih sužnjev se je stalno slabšal, kolikor bolj je njihovo število v neprestanih vojnah naglo naraščalo. Že zakon lex Aquilia (olc. 286) enako kaznuje usmrtitev tujega sužnja kakor usmrtitev tuje domače živali. 7 * Posebno se je povečalo število sužnjev v zadnjih dveh stoletjih republike." Stotisoči ujetih in zasužnjenih mož in žena iz različnih premaganih narodov so preplavljali Italijo, tako da je kmalu bilo med njenimi prebivalci več sužnjev kakor prostih. Upori sužnjev in številke, ki se o njih navajajo, 9 pri¬ čajo, kako silno se je razširilo suženjstvo proti koncu republike in v začetku 1 Gai. 1, 10—47; Fragmentum Dositheanum, 4—17; I. 1, 4—7. 2 Gai. 1, 9 (= I. 1, 3 pr.): ... summa dioisio de iure personarum haec est, quod omnes homines aut liberi sunt aut servi. 2 a Dorninica potestas se omenja le v Ulp. D. 21, 1, 17, 10; drugače govore klasiki samo o gospodarjevi potestas nad sužnjem. 3 I. 1, 16, 4: Servus .. . nullum caput habet. — Paul. D. 4, 5, 3, 1: ... servile caput nullum ius habet. 4 Prim. Bonfante, Corso, I, str. 146. 5 Prim. Bliimner, Die romischen Privataltertiimer, 1911, str. 281. Na str. 288, op. 1 tudi ugotavlja, da so v stari dobi sužnje imenovali familiares. Se v klasičnem pravu pomeni familia včasih sužnje. 9 Vlil, 3: Manu fustive si os fregit libero, CCC, si servo, CL poenam subito (= Bruns, Fontes, 7 I, str. 29). 7 Gai. D. 9, 2, 2 pr.: si quis seroum servamoe alienum alienamve quadrupedemve pecudem iniuria occiderit . .. "Bonfante, Corso, I, str. 146 navaja nekaj primerov. Zasužnjeni so bili: prebivalci pokrajine Bruttium, 150000 Epircev, 50 000 Kartažanov, veliko število Sar- dov, 80 000 Tevtonov, 60 000 Cimbrov in milijon Galcev. — Prim. tudi op. 11. 9 V prvem uporu sužnjev na Siciliji (135 — 132) je armada sužnjev narasla na 200 000. — V drugem uporu na Siciliji (103—100) je v končni odločilni bitki padlo nad 40 000 sužnjev. Spartak je v svojem uporu (73 — 71) zbral armado nad 120 000 mož. Status libertatis — Svobodni in sužnji 85 principata. Poročila omenjajo, da so posamezni bogati Rimljani imeli včasih na tisoče in celo na desettisoče sužnjev . 10 V tem času ni bilo več patriarhalnega razmerja med gospodarjem in sužnji, ampak so bili sužnji brezobzirno izkoriščani. Navadno je gospodar razdelil sužnje na dve skupini: familia rusiica in familia urbana. Prva je morala obdelovati latifundije, ki so pripadale zlasti senatorski nobiliteti, druga je oskrbovala domača opravila, pogosto pa tudi različne gospodarske posle, zlasti kadar je bil njihov gospodar iz vrst plutokracije (equites) in se je bavil z bankirstvom (argentarii) ali brodništvom (exercUor navis) ali s trgo¬ vino . * 11 Po civilnem pravu ni nobeno pravno pravilo varovalo sužnjev pred naj- hujšimi zlorabami gospodarjeve oblasti . 12 Nekaj omejitev je bilo uvedenih zlasti v času adoptivnih cesarjev, vendar pravnega položaja to ni bistveno izpremenilo. Omejevali so dajanje sužnjev za boj z divjimi živalmi (Iex Petro- nia). Po Klavdijevem ediktu je suženj dobil pravni položaj svobodnega La- tinca, če ga je njegov gospodar v bolezni izgnal in ga pustil brez pomoči . 13 Antonin Pij je določil, da naj bo gospodar, ki je brez razloga ubil svojega sužnja, enako kaznovan, kakor če bi bil ubil tujega sužnja. Vrh tega je odre¬ dil, da naj provincialni namestnik prisili sužnjevega gospodarja, da proda svojega sužnja, s katerim je preveč kruto ravnal . 14 Konstantin je določil, da se gospodar, ki naklepno (noluniate) umori svojega sužnja, kaznuje zaradi umora; ni pa kazniv, če je povzročil sužnjevo smrt z malomarnostjo pri kaznovanju . 15 Suženj tudi ni živel v pravno veljavnem zakonu. Obstoječo življenjsko skupnost med sužnjem in sužnjo so imenovali coniubernium in je niso pripo- znavali za družinsko skupnost. Če sta bila pozneje oče in sin osvobojena, ni imel sin dedne pravice po svojem očetu. Edino kot zakonski zadržek so v klasičnem pravu upoštevali najbližje sorodstvo, ki je izviralo iz koniubernija. Sužnjev položaj je bil tako združen z njegovo osebo, da je on ostal suženj še potem, ko je izgubil (npr. s smrtjo) gospodarja in je bil morda serous sine domino (suženj brez gospodarja). Kot pravno nesposoben ni mogel suženj imeti nobenih premoženjskih pravic. Kar je pridobil, je nujno pridobil v istem hipu za svojega gospodarja. Včasih je gospodar prepustil sužnju del svojega premoženja, da je z njim 10 Prim. podatke pri B 1 ii m n e r , Die romischen Privataltertiimer, 1911, str. 281 s. — Plinius, Naturalis historia. 39, 135 poroča, da je Caecilius Claudius Isidorus v svoji oporoki omenil, da je v držaljanski vojni izgubil mnogo imetja; še vedno pa mu je ostalo 4116 sužnjev. 11 Prim. Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države (slov. prevod 1947), str. 102 s.: ...v mejah te (= Servija Tulija) ustave se giblje vsa zgodovina rimske republike ..., dokler se patricijsko plemstvo končno ne raztopi v novem raz¬ redu zemljiških in denarnih posestnikov, ki so se polagoma polastili vse zemljiške posesti zaradi vojaške službe uničenih kmetov, obdelovali na ta način nastala ogromna posestva s sužnji, razredčili prebivalstvo v Italiji . . . 12 Avgustov prijatelj Vedius Polilo je sužnje, ki jih je hotel kaznovati, dal vreči v ribnik, da so jih tam požrle murene (Plin. Nat. hist. 9, 77). Avgust je vkljub svoji umerjenosti večkrat strogo kaznoval sužnje (Svetom), Oktavi jan, 67; prim. tudi Juvenal, Sat. VI, 22). 13 C. 7, 6, 1, 3 (531). 14 Gai. I, 53: Sed Ime tempore neque civibus Romanis... licet supra modum et sine causa in seroos suos saeoire: ... si intolerabilis videatur dominorum saevilia. cogantur seroos suos oendere. 15 Const. C. 9, 14 (319). 86 Osebno pravo gospodaril. Tako premoženje se je imenovalo pekulij ( peculium). Ostalo je kljub prepustitvi še naprej gospodarjeva lastnina: on ga je lahko vsak hip sužnju zopet odvzel. Pri tem je ostalo tudi takrat, kadar je gospodar dovolil sužnju, da je pekuliarno premoženje prosto upravljal (libera administratio peculii). Tak suženj je imel proste roke, včasih je imel tudi sam sužnje (serous peculiarls ali oicarius), ki so zanj delali; on sam se je imenoval ser o us ordi- narius. Državni sužnji (servi puhlici) so zlasti v principatski dobi imeli nekoliko ugodnejši položaj in so smeli glede polovice svojega pekulija napraviti opo¬ roko. 16 Tudi zasebniki so sčasoma prav v lastnem interesu trpeli, da je suženj imel svoje prihranke. Ce je gospodar sužnja v oporoki postavil za dediča in mu je podelil prostost, osvobojenec dediščine ni mogel odkloniti (heres neces- sarius). Ce je suženj s kako pogodbo (npr. s posojilno) napravil kak dolg, je bil sam le naturalno, neiztožljivo dolžan. Gospodar po civilnem pravu ni jamčil za sužnjeve dolgove; nekatere izjeme je zlasti za jpžnje, ki so imeli pekulij, uvedel pretor z adjekticijskimi tožbami. Pač pa je bilo gospodarja mogoče tožiti z noksalno tožbo zaradi kakega delikta, ki ga je napravil suženj (npr. tatvino, rop itd.). Gospodar je imel na izbiro, da je plačal ustrezni znesek ali pa je sužnja izročil oškodovancu (noxae datio). Zaradi kazenskih zločinov je bilo v Ciceronovi dobi mogoče sužnje preganjati le v nekaterih primerih; teh primerov je sčasoma bilo ioliko, da klasik Venuleius Saturninus postavlja za dobo Marka Avrelija že splošno pravilo, da so razen redkih izjem sužnji ka¬ zensko odgovorni po vseh zakonih. 17 Po vsem tem lahko ugotovimo, da se je le v redkih zunanjih in praktično malo pomembnih sledovih še vsaj rahlo ohranila zavest, da je suženj člo¬ vek. Tako se gospodarjeva oblast kot dominica polesias vsaj po imenu raz¬ likuje od lastninske pravice (dominium). Pravo glede sužnjev je del osebnega, a ne stvarnega prava. Prostor, kamor so pokopali sužnja, je bil prav tako Jocus religiosus, kakor če bi bil tam pokopan svoboden človek. Končno se v tožbenih obrazcih suženj imenuje »človek«, komo, toda prav te obrazce upo¬ rabljajo viri kot tipične primere za stvarnopravne tožbe. lir. Nastanek suženjstva Po rimskem pravu je človek postal suženj zlasti iz naslednjih razlogov: 1. Z rojstvom, če je bila otrokova mati sužnja. Ce je bila mati med no¬ sečnostjo vsaj en hip svobodna, je bil otrok rojen kot svoboden ( faoor liber- tatis). — Doma rojeni sužnji so se imenovali vernae. Že predklasični juristi so se prepirali o tem, ali pridobi na otroku sužnje, na kateri ima užiikar pravico do izkoriščanja njene delovne sile, gospodarjevo oblast gospodar ali užitkar; obveljalo je mnenje, da tak otrok pripade gospodarju, ne morda užitkarju, 18 16 Ulp. Reg. 20, 16. 17 D. 48, 2, 12, 4: Omnibus legibus serui rei fiunt. Nato omenja izjemne primere, v katerih to pravilo ne velja, Prim. Ulp. D. 44. 7, 14 (spodaj § 31, X, op. 22). 18 Cicero, De fin., 1, 4, 12: An partus ancillae sitne in fructu habendus, disseretur inter principes civitatis, P. Scaeoolam Manliumque Manilium, ab iiscjue M.Brulus dissentiet. — Prim. Gai 22. 1, 28. 1 (= I. 2, 1, 3?): ...partus vero ancillae in fructu non est..r, Ulp. D. 5, 5, 27 pr., D. 7, 1. 68. Status libertatis — Svobodni in sužnji 87 2. Če je svoboden človek izgubil prostost, kar se je lahko zgodilo iz več razlogov, npr.: a) Upnik je dolžnika (zavezanca), ki svojega dolga ni plačal, smel pro¬ dati za sužnja. Rimskega državljana je smel prodati samo v inozemstvo (trans Tiberim). b) Kdor je izostal od cenzusovega popisa (incensus) v republikanski dobi. ali kdor je bil pozneje obsojen na delo v rudnikih (ad metalla) ali za boj z divjimi živalmi v cirkusu (ad besiias) ali na smrt (ad gladium) (serui poenae). c) Kdor se je dal prodati za sužnja, da bi dobil delež na prigoljufani kupnini. 18 č) Kdor je prišel v vojno ujetništvo. To načelo je veljalo za Nerimljane in za Rimljane. Če je bil Rimljan v vojni ujet in zato postal suženj, pozneje pa se je vrnil na domače ozemlje, so vse njegove pravice, ki jih je kot ujetnik- suženj izgubil, zopet oživele, brž ko se je vrnil (ius postliminii). Če pa je v ujetništvu umrl, je umrl kot suženj. Dedovanje po njem je omogočala ficiio legis Corneliae (prim. § 25, IV). III. Manumissio Gospodar je svojemu sužnju mogel podeliti prostost. Oprostitev sužnja ni bila isto kakor zavrženje (derelictio), zavrženi suženj ni namreč postal prost, ampak je bil samo brez gospodarja (sine domino). Kajti derelinkvent je na sužnju opustil samo svojo lastninsko pravico, tako da si je takega sužnja lahko vsakdo prilastil, ker ni bil v lastnini nikogar. Pravni posel, s katerim je gospodar izpustil sužnja iz svoje oblasti (ma- nus), se je imenoval manumissio. Osvobojenec se je poslej nazival po svojem osvoboditelju kot njegov osvobojenec (Marci libertus). Če je bil oproščen s civilno manumisijo, je obenem s prostostjo pridobil tudi rimsko državljanstvo. Civilno pravo je poznalo trojno manumisijo: 1. Manumissio nindicta (s palico) se je izvršila pred pretorjem v obliki navidezne pravde. Kot dozdevni toženec je nastopal sužnjev gospodar, ki je hotel sužnju dati prostost. Kot tožnik je nastopal assertor in libertatem; na¬ vadno je bil to liktor. Tožnik je izjavil, da je navzoči suženj v resnici svobo¬ den človek: aio kune hominem ex iure Quiritium liberum esse (»Trdim, da je ta človek po kviritskem pravu prost«) in se ga je dotaknil s palico (vindicia). V resnični pravdi bi bil gospodar tej izjavi ugovarjal in sam trdil, da je navzoči človek njegov suženj. Ker je hotel sužnja oprostiti, ni ničesar izjavil. Molčal je celo, ko ga je pretor izrečno vprašal, a n conira vindicet, ali morda uveljavlja svojo gospodarjevo oblast nad sužnjem. S svojim molkom je gospo¬ dar priznal adsertorjevo izjavo za resnično. Simbolično je nato gospodar iz¬ pustil svojega doslejšnjega sužnja iz rok (manu mittere). S tem je jasno iz¬ pričal svojo voljo, da sužnja oprosti. Magistrat je sedaj razglasil, da je suženj postal svoboden (addictio). Pozneje se je ta manumisija poenostavila tako, da je gospodar izjavil svojo oprostilno voljo pred sodiščem, kjer so jo vpisali v zapisnik. Nato je sodišče ugotovilo, da je suženj postal svoboden. V tej obliki pozna oprostitev p er vindictajn Justinijanovo pravo. 1(1 Marci. D. 1, 5, 5, 1: ...st quis se maior viginti annis ad preiium participandum venire passus est; prim. Ulp. D. 40, 12, 7 pr. 88 Osebno pravo 2. Manumissio censu se je izvršila tako, da se je po gospodarjevem ukazu (iussum domini) suženj javil cenzorju, da ga je vpisal med svobodne držav¬ ljane. 1 o je bilo mogoče samo vsako peto leto, ko se je vršil cenzus. Ko je v zadnjem stoletju republike cenzus čedalje bolj izginjal, je izginila tudi ta oprostitev. 3. Manumissio testamento. Gospodar je lahko podelil sužnju prostost tudi s tem, da je v oporoki odredil: Stichus servus meus liber esto (»Moj suženj Stih naj bo prost!«) Ko je oporočni dedič pridobil dediščino, je suženj posta! svoboden. 20 Veljal je kot osvobojenec pokojnega oporočnika (liberius orcinus). Oporočno osvoboditev je bilo mogoče omejiti z odložnim pogojeni ali s pričet- nim rokom — medtem ko je bilo oboje nemogoče pri prejšnjih civilnih manu- misijah. Dokler se pogoj ni izpolnil ali rok ni napočil, se je tak osvobojenec imenoval statuliber. Od te oporočne manumisije je treba razlikovati primer, ko je gospodar v oporoki naložil dediču ali volilojemniku, naj določenemu sužnju podeli prostost, npr.: Ro go te. ut Stichum servum manumittas (»Prosim te, da sužnja Stiha osvobodiš«). Tak suženj je postal prost šele, ko ga je dedič ali volilo- jemnik osvobodil vindicta ali censu (fideicommissaria libertas). Zato on ni bil zapustnikov osvobojenec, ampak dedičev ali volilojemnikov. Spričo velikega števila sužnjev je razumljivo, da je naglo naraščalo tudi število osvoboditev. V vsakdanjem življenju so nastale nove osvobodil vene oblike, ki po civilnem pravu niso bile veljavne, zato so bili po civilnem pravu taki osvobojenci še naprej sužnji. Pač pa se je zavzel zanje pretor in je njihovemu gospodarju odrekel tožbo, s katero je ta uveljavljal nad njimi svojo oblast (oindicatio in servitutem). V Tiberijevem času je zakon lex Iunia Nor- bana takim osvobojencem dal pravni položaj f.atincev; po tem zakonu se ime¬ nujejo Latini Iuniani. Taki osvoboditveni obliki sta bili dve. Manumissio inter amicos se je iz¬ vršila s tem, da je gospodar izjavil pred svojimi prijatelji kot pričami, da daje svojemu sužnju prostost. 21 Včasih je gospodar izjavil svojo oprostilno voljo v posebni listini; to je bila manumissio per epistulam. V postklasični dobi je imela enako vrednost manumissio per mensam. Gospodar je poklical sužnja k skupni mizi in je izjavil, da mu podeljuje pro¬ stost. Civilne učinke je Konstantin pripoznal osvoboditvi pred zbrano cer¬ kveno občino in duhovniki (manumissio in ecclesia). ki so o tem sestavili listino. Sami so pa v svojih oporokah lahko v kateri koli obliki svojim suž¬ njem podelili prostost. 22 Jlistini jan je tudi pretorskim osvoboditvenim oblikam pripoznal Civilne učinke: poslej je vsak osvobojenec postal tudi rimski državljan. Postrožil pa je obličnosti. Pri osvoboditvi inter amicos je moralo sodelovati pet prič, med¬ tem ko je enako število prič moralo podpisati osvobodilno listino pri manu- misiji per epistulam. Manumisije per mensam niso več uporabljali. 20 Primer za manumissio testamento iz konca principatske dobe ima V. A r a li¬ gi o-Ru iz, PIRA, III, 2 str. 22 s. (= PSI 1040). 21 Primer za manumissio inter amicos iz 1. 221 (Pap. Amlierst) ima Bruns, Fontes, 7 I, št. 164, str. 369 s.. Arangio-Ruiz, F1RA, III, 2 str. 25 ss. 22 C. I. 1, 13, 1—2 (= C. Th„ 4, 7, 1) (516, 321). Status libertatis Svobodni in sužnji 89 V Avgustovem času je bilo toliko osvoboditev, da jih je zakonodaja 23 za¬ čela omejevati. Zelo mnogo je bilo zlasti oporočnih osvobojencev. Bila je namreč navada, da so osvobojenci, pokriti s klobuki ( pileati), spremljali gospodarjev pogreb in tako razglašali njegovo in družinsko slavo. Zakon lex Fufia Caninia je podrobno določil, koliko svojih sužnjev je smel gospodar v oporoki osvobo¬ diti; absolutno največ jih je smelo biti sto. 24 Lex Aelia Sentia pa je predpisala, da je moral biti osvoboditelj redno vsaj 20 let star, suženj vsaj 30 let; da so bile nične osvoboditve na škodo upnikov (in fraudem crediiorum) in da so dobili osvobojenci, ki so bili kot sužnji že hudo kaznovani, 25 samo najslabši položaj tujcev (peregrini dedUicii). Večino teh omejitev je justinijan odpravil. Včasih je postal suženj prost po kaki posebni pravni normi, ki je dolo¬ čala, da gospodar izgubi za kazen svojo oblast nad sužnjem, npr. ker ga je v bolezni zapustil. Prost je postal tudi suženj, ki je nemoteno dvajset let živel kot svoboden v prepričanju (bona /ide), da je prost človek. 26 IV. Patronat Z oprostitvijo je dotedanji suženj postal prost človek, obenem je postal rimski državljan, kadar je bila manumisija po civilnem pravu veljavna. Ven¬ dar ni bil popolnoma v enakem pravnem položaju, kakor če bi bil že rojen kot svoboden človek (ingenuus). V ljudski skupščini so osvobojenci imeli do Avgustove dobe glasovalno pravico (ius suffragii) : niso se pa mogli potegovati za magistrature (ius hono- rum). V tributnih komicijih so jih uvrstili v štiri mestne tribun, kjer spričo velikega števila glasovalcev njihovi glasovi niso znatno vplivali. Avgustov zakon lex Papia Poppaea je prepovedal senatorjem in njihovim sinovom, da bi se ženili z osvobojenkami. 27 Zakon lex Visellia iz Tiberijeve dobe je določal, da se kazensko preganjajo osvobojenci, ki bi nastopali kot svobodno rojeni (ingenui), zlasti če bi nosili zlat prstan. 28 V zasebnopravnem pogledu je ostal osvobojenec v posebnem razmerju nasproti prejšnjemu svojemu gospodarju, ki je bil odslej njegov patron (pa- ironus). Paironatno razmerje je bilo med patronom ter njegovimi dediči in osvobojencem. Osvobojenec je moral patronu predvsem izkazovati spoštovanje in pokorščino (obsequium et reverentia). Brez magistratovega dovoljenja ni mogel tožiti svojega patrona kakor tudi ne njegovih staršev ali otrok. Če osvo¬ bojenec tega spoštovanja ni izkazoval, je mogel patron zahtevati, da je magi¬ strat osvobojenca kaznoval, v posebno hudih primerih je celo preklical osvoboditev. Pred osvoboditvijo je suženj svojemu gospodarju pogosto s prisego ob¬ ljubil, da bo zanj opravljal določena dela. Ta dela so bila delno splošnega 23 Gai. 1, 36—47 = I. i, 6; Ulp. Reg. 1, 121). 24 Od 3 največ 2, od 4 do 10 sužnjev do polovice, od lt do 30; največ tretjino, od 31 do 1(M) največ četrtino, preko 100 največ petino, absolutno največ 100. 25 Gai. 1. 13, 15. 26 Dioch-Max. C. 7, 22. 2 (300): ...Favor... libertatibus debitus .. ...bis. qui bona fide in possessione libertatis per viginti annorum spatium sme interpellatione morati essent, . . . ut et liberi et cioes fiant Romani. 27 Ulp. Reg 13, 1. 28 G. Rotondi, Leges publicae populi Romani, Milano, 1012, str. 464 s. 90 Osebno pravo značaja, kakor so jih pričakovali od vsakega osvobojenca (operae officiales), ali pa so bila posebna strokovna obrtna dela, ki naj bi jih osvobo¬ jenec naprej opravljal za svojega patrona (operae fabriles). Za izpolnjevanje teh obveznosti je bil osvobojenec pravno zavezan, če je po osvoboditvi svojo prejšnjo prisego ponovil (iurata operarum promissio) ali pa se mu je zavezal s stipulacijo. Patron je imel po pretorskem pravu tožbo iudicium operarum 29 zoper osvobojenca, s katero je iztožil izpolnitev obljubljenih storitev. Osvo¬ bojencem, ki so obljubili toliko storitev, da bi od prostosti ničesar ne imeli, je pretor v taki patronovi tožbi odobril ekscepcijo libertatis exonerandae causa (za razbremenitev prostosti), zaradi te ekscepcije je bil patron kot tožnik zavrnjen. Patron je imel tudi dedno pravico po osvobojencu. Pri tem ga izključujejo samo osvobojenčevi sui heredes (žena in manu; otroci, rojeni po osvoboditvi in posinovljeni). Drugače osvobojenec niti z oporoko ni mogel odvzeti patronu pravice do polovice svoje zapuščine. 30 Podrobnosti spadajo v dedno pravo. Patron je bil varuli osvobojenca, če je bil še nedorasel (impubes), in ženski varuh (tutor mulieris) dorasle osvobojenke. Če je osvobojenec zašel v pomanjkanje, ga je patron moral vzdrževati; če te dolžnosti ni izpolnil, je izgubil pravico do obljubljenih storitev kakor tudi dedno pravico, po osvobojencu, razen če ga je osvobojenec v oporoki postavil za dediča. 31 Patronat je trajal redno do osvobojenčeve smrti. Omejeno dedno pravico in pravico do spoštovanja je imel patron tudi še nasproti osvobojenčevim otro¬ kom. Osvobojenec, ki mu je cesar podelil pravico nositi zlat prstan (ius anuli aurei), je imel enake politične pravice kakor ingenui , 32 ostal pa je še naprej pod patronatom. Tudi patronat pa je prenehal, kadar je cesar podelil osvo¬ bojencu resiUuiio natalium. Ker je s tem patron izgubil svoje pravice, je mo¬ ral on v to privoliti. Končno je Justinijan podelil v 78. noveli oba privilegija vsem osvobojencem, vendar tako, da je patronat vkljub temu ostal še naprej. V. Polprosia razmerja Poleg suženjstva so Rimljani poznali še nekaj drugih razmerij, v katerih je bila osebna prostost omejena, čeprav manj kakor pri sužnju. 1. Addicti et nexi. Addictus je bil zavezanec, ki ni plačal svojega dolga, in ki ga je po opravljenem izvršilnem postopku (per manu s inieciionem) up¬ nik odpeljal za 60 dni na svoj dom v zapor in ga tam imel zvezanega (nexus). Čeprav je zavezanec odslej nosil verige, je bil še vedno svoboden človek in 29 L en el, EP, 3 str. 339 s., rekonstruira njeno besedilo kot zelo verjetno takole: Si paret Numerium Negidium Aulo Agerio operas decem dare oportere, quanti ea res est, tantam pecuniam itd. 30 Prim. Gai. 3, 39—52; Ulp.. Reg. 27 in 29. 31 Mod. D. 38, 2, 33. — Dedno pravico je izgubil tudi patron, ki ni zasledoval umora osvobojenca (Ulp. D. 38, 2. 37, 1: ... debuit enim et patronus liberti nečem vindicare.), ali če je osvobojenca obtožil zločina, ki se kaznuje s smrtjo ali s pregnan¬ stvom (Ter. Clem. D. 37, 14, 10). 32 Pap. (v Fragm. Vat. 226): Ius anulorum ingenuitatis imaginem praestat salvo iure patronorum patronigue liberorum. Status libertatis — Svobodni in sužnji 91 državljan. Po tein roku ga je upnik smel prodati za sužnja v tujino (trans Tiberim) ali pa ga ubiti. 2. In mahcipio so bili otroci, ki jih je oče prepustil drugemu državljanu, bodisi da mu jih je resnično (v gospodarski stiski) ali navidezno (zaradi posi- novitve ali zaradi emancipacije) prodal, ali mu jih je zaradi kakega delikta prepustil noksalno namesto odškodnine. Pravni položaj takih oseb se je od položaja sužnjev razlikoval po tem, da so ostale proste in državljani. 3. Statuliber je bil suženj, ki mu je oporočnik naklonil prostost pod od- ložnim pogojem ali s pričetim rokom. Brž ko se je pogoj izpolnil, ali je rok napočil, je postal prost. Dotlej pa je o njem veljalo: libertatis condicionem secum trahit »(položaj) prostost(i) nosi s seboj« (Ulp. Reg. 2, 3). 4. Homo liber bona fide seroiens je bil svoboden človek, ki so ga pomo¬ toma imeli za sužnja in je kot tak živel nekaj časa. Ko so to dognali, je veljalo, da je njegovo vse. kar je v dozdevnem suženjstvu pridobil, razen če je to pridobil iz premoženja ali iz dela dozdevnega gospodarja. 5. Redempti ( = odkupljeni). Če je za ujetega Rimljana drug Rimljan plačal odkupnino, je ostal prvi v njegovi oblasti, dokler ni odkupnine odslužil s svojim delom. Konstitucija Honorija in Teodozija IT. je leta 409 omejila to dolžnost na pet let. 33 6. Auctorati so stopili v službo pri kakem gladiatorskem podjetniku (la- nista). V pogodbi (auctoram.entum), ki so jo z njim sklenili, si je podjetnik izgovoril, da je smel z njimi grdo ravnati (urere, vincire, necare). Oni so bili svobodni državljani, toda prizadeta je bila njihova čast: postali so infames. 7. Col oni. 34 Kolikor bolj je že v poznejši principatski dobi odmiral sužnje- lastniški red, toliko bolj se je zlasti na obširnih cesarskih domenah v Severni Afriki razširjal kolona!, ki pomeni novo vezanost kmečkega prebivalstva na zemljo. Kolonat ni izvirna rimskopravna institucija, saj ga najdemo že na do¬ menah Selevkidov. V pozni principatski dobi se je zelo razširilo oddajanje zemljišč za neomejeno dolgo dobo; v zvezi s tem se je razvila emfitevza (prim. š 74). Od Marka Avrelija naprej so ujetnike pogosto naseljevali v obmejnih pokrajinah kot kolone. Zaradi nedonosnosti suženjskega dela so gospodarji včasih podelili sužnjem osebno prostost in so jim prepustili dele svojih veli¬ kih posestev v obdelovanje. K temu se je pridružila čedalje večja dednost poklicev v postklasični dobi. Tako je sčasoma veljalo, da je svoboden kmet postal kolon, če je trideset let obdeloval isto tujo zemljo, v istem času je bilo tudi mogoče priposestvovati tujega kolona. Za kazen so uvrščali med kolone dela zmožne berače; dodelili so jih tistemu zemljiškemu lastniku, ki jih je ovadil. 35 Koloni so postajali tudi tisti svobodni kmetje, ki so v nemirnih časih zaprosili za varstvo (patrocinium) kakega mogočnjaka; on jim je nato zopet prepustil njihovo zemljo v obdelovanje. Odkar so poklici postali dedni, so bili kolonovi otroci nujno koloni; posebni predpisi so.urejali delitev otrok, kadar 33 C. 8, 50, 20. 34 Prim. M. Rostowzew, Studien zur Gescliichte des romischen Kolonates, Leipzig-Berlin, 1910; B. K ii b 1 e r , Gescliichte des romischen Rechts, Leipzig-Erlun- gen, 1925, str. 347 ss.; R. Mo ni er, Manuel, I, 6 štev. 175; Olivier-Martin, Histoire du droit fran^ais, 2 štev. 51, str. 68 ss. 35 CI. 11, 26, 1 (382) (= CTh. 14. 18): De mendicantibus (non injoalidis. 92 Osebno pravo sta bila oče in mati kolona različnih gospodarjev. Otroci iz zakonov med ko¬ loni in svobodnimi so bili prav tako koloni. Po Justinijanovein pravu je bilo za kolonov položaj značilno, da je bil kolon osebno prost, 36 njegov zakon je bil veljaven, vendar ga je smel skleniti le s podložnieo istega gospodarja. Kolon je bil tudi premoženjsko sposoben, lahko se je zavezoval kot dolžnik ali pa pridobival terjatve kot upnik. Bil je lahko lastnik premičnin in svoje zemlje, poleg tiste, ki mu jo je gospodar prepustil kot kolonu v obdelovanje. Vezan pa je bil na gospodarjevo zemljo, tako da je ni smel več zapustiti. O kolonih pravijo viri. da so .serci ierrae, glebae adscripli, glebis (terrae) in- haereni. Če je kolon pobegnil s svoje zemlje, ga je v petem stoletju smel gospodar zahtevati nazaj v teku tridesetih, žensko v teku dvajsetih let. JuSti- nijan pa pripoznava gospodarju to pravico brez vsake časovne omejitve. 37 Gospodarju je kolon moral dajati določeno letno zakupnino (reditus), na¬ vadno v pridelkih, od Justinijana naprej tudi \ denarju. Kolon je plačeval tudi državne davščine. Gospodar je imel nad koloni kaznovalno oblast. Njega je mogel kolon tožiti samo, če je gospodar zvišal svoje zahteve in zaradi javnih zločinov (criminum accusatio). 36 Po drugi strani gospodar ni mogel kolona pregnati z zemlje; če je prodal zemljišče brez kolonov, je bila prodajna pogodba nična. Ob delitvi solastnine niso smeli ločiti kolonov od njihovih žena in otrok. 39 V podrobnostih je bil položaj kolonov pogosto različen, v posebno neugod¬ nem položaju so bili coloni adscripticii, ki najbrž niso imeli nobene svoje zemlje. S kolonatom se že začenja prehod k fevdalnemu gospodarstvu sred¬ njega veka. § 27. STATUS CIV IT AT IS — CIVES, LATINI, PEREGRINI I. Državljani, Laiinci, tujci Rimsko civilno pravo je veljalo samo za rimske državljane (cives Romani), za državljane in za tujce pa je veljalo ius gentium. Tujec je bil pravno sposoben po svojem domačem pravu (npr. atenskem): glede civilnopravnih institutov (lastnine, oporoke, zakona) je bil po rimskem pravu pravno nesposoben. Drugače je bilo. kadar je med tujčevo domačo državo in Rimom obstajala posebna pogodba, ki je medsebojno pripoznavala državljanom obeh držav vsaj commercium * 1 (sposobnost sklepati pravne posle, zlasti kupne in prodajne pogodbe), včasih pa tudi conubium 2 (sposobnost skleniti veljaven zakon). Vobče so obojno ugodnost imeli prebivalci latinskih 39 V zakonu Teodezija II., Arkadija in Honorija, C. II, 52, I, t jc njihov pravni položaj značilno označen: ... licet condicione videantur ingenui. seroi iamen terrae ipsius cui nati sunt aestimentur nec recedendi quo veiint aut permutandi loca habeant facultatem, sed possessor eorum iure utatur et patroni soUicitudine et domini potestate. 37 C. 11, 48, 23 (531—534). 38 C. tt, 50. 1; 2. 39 CTh. 2, 25, 1 = C. I. 3, 38, 11 (334?). 1 Ulp. Reg. 10, 5: Commercium est emendi nendendipue inoicem ius. 3 Ulp. Reg. 5. 3: Conubium est u.voris iure ducendae facultas. Gai. 1, 56: ... cum conubium id efficiat, ut liberi patris condicionem sequantur. Pomen državljanstva za pravno sposobnost 93 mestnih občin, ki so sploh imeli v Rimu znatno ugodnejši položaj kakor drugi tujci. Tako je treba razlikovati glede na pomen rimskega državljanstva za pravno sposobnost troje skupin: rimske državljane, Latince in tujce (cives — Latini — peregrini). Za tujce so Rimljani prvotno uporabljali isto besedo hostis kakor za sovražnika, pozneje imenujejo tujca peregrinus. Izmed tujcev so bili v posebno slabem pravnem položaju peregrini dediticii , 3 ki niso imeli svojih do¬ mačih mestnih občin. To so bili prebivalci (in njihovi potomci) onih mest in dežel, ki so jih Rimljani z orožjem podjarmili. Dalje so bili v takem pravnem položaju osvobojenci, ki so bili kot sužnji kaznovani zaradi kakega hudega zločina: ker je ta določila uvedla lex Aelia Sentia, so se imenovali dediticii Aeliani. Značilno je, da Rimljani niso takoj razširjali svojega državljanstva in prava na ozemlja, nad katerimi so politično zagospodovali. Stoletja so mnogo¬ številni italski zavezniki (socii) Rimljanov živeli po svojih domačih pravih. Sele po zavezniški vojni (90—88) v zadnjem stoletju republike je zakon lex Plautia Papiria razširil rimsko pravo na vso Italijo do Pada. Odtlej so bili Latinci le še prebivalci tistih kolonij, ki jim je bilo pode¬ ljeno samo latinsko, ne pa rimsko pravo; imenovali so se Latini coloniarii. Pravni položaj Latincev so imeli tudi osvobojenci, ki so bili osvobojeni po kaki pretorski manumisiji (Latini Iuniani). Končno je Karakala I. 212 razširil veljavnost rimskega prava na ves rimski imperij. S posebnim ediktom (constitutio Antoni(ni)ana) je podelil rimsko državljanstvo vsem svobodnim prebivalcem rimske države. Pri tem je najbrž izvzel peregrine dediticije. V grškem jeziku je besedilo, žal s precejš¬ njimi vrzelmi, ohranjeno na nekem papiru, ki je sedaj v Giessenu. 4 V Justini- janovem pravu nedvomno ni več nobenih omejitev glede dediticijev. II. Pomen državljanstva za pravno sposobnost Državljanske pravice so imeli le državljani. Samo moški državljani so sodelovali v ljudskih skupščinah (komicijih) in tam glasovali o zakonskih predlogih in volitvi magistratov (ius suffragii) ter so mogli biti izvoljeni za magistrate ( ius honorum). Tiste pravice, ki jih je urejalo civilno pravo v ožjem smislu, je mogel imeti samo državljan. Tako je samo on mogel skleniti po rimskem pravu veljaven zakon, imeti očetovsko oblast, imeti lastnino po rimskem pravu, na¬ praviti oporoko ali biti v njej postavljen za dediča, zlasti pa naperiti tožbo v civilnem pravdnem postopku. Tujci in Latinci so mogli pridobivati in imeti vse te pravice le toliko, kolikor jim je omogočal commercium ali conubium, ki ga je morda imela njihova domača mestna državica (občina) z Rimom. 3 Gai, 1 , 14: ... qui quondam adoersus populum Romanum armis susceptis pugnaoeTunt, deinde vidi se dediderunt. 4 V zbirki Giesseiiskih papirov je objavil besedilo Paul M. Meyer 1. 1910. Latinski prevod povzemam iz S. Riccobono, F1RA, J, 2 štev. 88, str. 447 s.: ...Do igitur omnibus peregrinis. qui in orbe terrarum suni. civitatem Romanorum, manente omni genere dvitatum, exceptis deditidis (ali praeter dediticios). 94 Osebno pravo III. Pridobitev in izguba državljanstva Rimsko državljanstvo se je pridobilo z rojstvom, s civilno manumisijo ali s podelitvijo. Z rojstvom je postal rimski državljan otrok, ki je bil rojen v veljavnem zakonu (iustae nuptiae), to je v zakonu Rimljana z Rimljanko ali z Latinko, ki je imela konubij. Nezakonski otroci Rimljanke so postali rimski državljani po materi. Otroci, ki so se rodili v zakonu Rimljana s tujko (ali Latinko brez konubija), niso bili rimski državljani. Prav tako po zakonu lex Minicia niso postali državljani otroci, ki jih je Rimljanka rodila v zakonu z Nerimljanom: tak zakon je bil po civilnem pravu neveljaven. Za Latince je to načelo omilil neki senatov sklep iz Hadrijanove dobe. Izgubil je rimsko državljanstvo tisti, kogar je v republikanski dobi zadela interdictio aqua et igni (Cicerona 1. 58) in je odšel v pregnanstvo (exilium), ali kdor je bil v cesarski dobi obsojen na deportacijo, kjer mu je bil določen pri¬ silni domicil. — Državljanstvo je izgubil tudi, kdor je postal državljan države, ki je bila z Rimom v pogodbenem razmerju. Samoumevno je izgubil držav¬ ljanstvo Rimljan, ki je izgubil prostost, npr. dolžnik, ki ga je upnik prodal za sužnja v inozemstvo. § 28. STATUS F AMILI AE - PERSONAE SUI, AL1ENI 1UR1S I. Gentiles — agnati — sui Po rimskem pravu je bila pravna sposobnost posameznega državljana v veliki meri odvisna od njegovega položaja, ki ga je imel v domači rodbini (familia). Če je bil državljan pater familias, rodbinski oče in kot tak družin¬ ski poglavar, je bil svojepraven (persona sui iuris), drugače pa je bil pod oblastjo rodbinskega očeta in tako tujepraven (alieni iuris). V času, ko je nastal zakonik XII plošč (451—449), je bila rimska rodbina monogamna in patriarhalna. 1 Na nekdanjo gen til no organizacijo 2 nas v zako¬ niku XII plošč spominjata določbi, od katerih daje ena gentilom dedno pra¬ vico ob intestatnem dedovanju, druga jim pa poverja skrbništvo za umobol- nega, oboje samo takrat, kadar ni bilo agnatov. 3 To je veljalo še v Ciceronovi dobi, 4 medtem ko Gaj v drugem stoletju principatske dobe ugotavlja, da se gentilnopravne določbe takrat niso več uporabljale. 5 — Tudi zadružna rod¬ binska zajednica (consortium, ereto non cito), ki je najbrž nastala po razpadu 1 Prim. Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države (slov. prevod 1947) str. 97. 2 Prim. Fr. Engels, o. c., str. 95—105: >Gens in država v Rimu«. 3 Tab. V, 5: Si adgnatus nec escit, gentiles familiam [liabento]. Tab. V, 7 a: Si furiosus escit, adgnatum gentiliumque in eo pecuniaque eius potestas esto (= Bruns, Fontes, 7 I, str. 22 ss.). ■— Varuštva gentilov klasiki ne omenjajo; da je pripadalo gentilom za agnati, trdi Kunkcl, Romisches Recht, str. 297, op. 1, sklicevaje se na Laudatio Turiae (= Bruns, Fontes, 7 I, str. 323) v. 21 ss. Prim. tudi Engels, o. c., str. 95 s. 4 In Verr. 2, 1, 115: Minucius quidam mortuus est ante istum praetorem; eius testamentum erat nullum; lege hereditas a d gentem Minuciam veniebat. — Prini. E. Costa, Cicerone giureconsulto, 2 1927, I, str. 47, op. 5. 5 Cai 3, 17: toturn gentilicium ius in desuetudinem abisse. Položaj v družini in pravna sposobnost <>5 gentilne ureditve, je bila že v stari civilni dobi v razkroju. 6 Pač pa se je še v klasičnem pravu obranila od nje rahla zavest, da so otroci še za očetovega življenja nekaki solastniki njegovega premoženja. 7 Rimska rodbina, kakor jo spoznavamo v decemviralni dobi, ima v celot¬ nem rimskem pravnem sistemu tako važno mesto, kakor ga nima v nobenem drugem antičnem pravu. V civilni dobi je rodbina ne le pravna, ampak v ta¬ kratnem malo razvitem gospodarstvu tudi avtarkična gospodarska in hkrati sakralna enota. Na čelu rimske rodbine je bil oče (pater familias). Njegova oblast, ki je navadno trajala do njegove smrti, se je glede raznih skupin podrejenih oseb različno imenovala. 8 M anus je bila oblast, ki jo je imel nad ženo; sčasoma je bilo pa čedalje več zakonov, v katerih mož te oblasti ni imel (sine manu). Pafria polestas je bila očetovska oblast, ki jo je imel nad svojimi otroki in nad posinovljenci. In mancipio je bil pod njegovo oblastjo tuji sin, ki mu ga je njegov oče prepustil, bodisi da mu ga je prodal, bodisi da mu ga je noksalno izročil. Očetovska oblast nad naštetimi osebami ni bila popolnoma enaka. Vendar ni bila omejena po zakonskih določbah, ampak po starih običajno- pravnih pravilih. Nasproti ženi je imel mož pravico nad življenjem in smrtjo po starem civilnem pravu le v dveh primerih, pravice prodaje pa sploh ne. Sina je oče smel obsoditi na smrt in ga usmrtiti (ius vitae ac necis), potem ko je opravil poseben sodni postopek pred domačim sodiščem, pri katerem so s posvetovalnim glasom sodelovali bližnji sorodniki. Sina je oče smel prodati (ius vendendi), vendar je po zakoniku XII plošč izgubil svojo očetovsko oblast nad sinom tisti oče, ki je sina trikrat prodal. 9 Očetova kaznovalna oblast je bila že v klasični dobi znatno omejena. Konstantin je končno določil, da se kaznuje zaradi sorodstvenega umora (parricidmm) oče, ki je svojega sina usmrtil. 10 Še bolj važno je bilo za zasebno pravo to, da je bil v rimski rodbini pre¬ moženjsko sposoben edini pater familias. Osebam, ki so bile pod njegovo oblastjo, je podobno kakor sužnju lahko prepustil del svojega premoženja kot peculium v samostojno upravljanje; vendar je to ostalo očetova lastnina. Kar je sin, ki je bil pod očetovsko oblastjo, pridobil, je hočeš nočeš pridobil za svojega očeta. Če pa se je sin zavezal, je sam civilno jamčil. Oče je bil po civilnem pravu odgovoren samo za izpolnitev deliktnih obveznosti (npr. za¬ radi tatvine, ropa) svojih rodbinskih članov; toda tudi te se je lahko rešil s tem, da je krivce prepustil oškodovancem v mancipij (noxae datio). Za njihove 6 Prim. fragmente Gajevih institucij, ki jih je objavil V. Arangio-Riiiz, Framinenti di Gaio, Firenze 1933, v. 14 ss. (sedaj Gai. 3, 154» in 154>d. 7 Prim. Gai. 2, 157: ... sui quidem heredes ideo appeltantur, quia domestici heredes sunt et vino quoque parente quodam modo domini existimantur; enako I. 2, 19, 2. Prim. Paul. D. 28, 2, 11: ... quasi olim hi (= sui heredes) domini essent, qui etiam vivo patre quodammodo domini existimantur. ... Itaque post mortem patris non hereditatem percipere videntur, sed magis liberam bonorum administrationem consequuntur. Hac ex causa licet nori sint heredes instituti, domini sunt ... 8 Prim. Gai. 1, 49, 52 ss. (in potestate sunt šemi dominorum), 57 (in potestate pa¬ tris), 108 ss. (manus), 116 s. (in mancipio). 9 Tab. IV, 3 (= Brun s, Fontes, 7 I, str. 22): Si pater filium ter oenum duuit, filius a patre liber esto. 10 Const. C. 9, 17, 1 (318—319): ... poena parricidii punietur... — Prim. tudi Pap. D. 37, 12, 5; Ulp. D. 48, 8, 2; Marci. D. 48, 9, 5; C. 8, 46, 3 (227); C. 9, 15, 1 (365), 96 Osebno pravo pogodbene dolgove po civilnem pravu ni jamčil, šele pretorske adjekticijske tožbe so v tem pogledu uvedle več izjem. — Sčasoma je klasično in postkla- sično pravo pripoznavalo otrokom pod očetovsko oblastjo v nekaterih prime¬ rili premoženjsko sposobnost glede pridobitev, ki so jim pripadle od drugod kakor od očeta (npr. od matere). Ker je očetovska oblast po rimskem pravu trajala redno do očetove smrti, so bili pod njegovo oblastjo ne samo njegovi otroci, ampak tudi vnuki in vnu¬ kinje, ki so se rodili v veljavnem zakonu kateremu njegovih sinov, (vnuki po hčerah so spadali v zetovo rodbino!) eventualno tudi pravnuki in pravnukinje tistih njegovih vnukov, ki so bili pod njegovo oblastjo. Zato pater familias ni bil vedno oče, ampak včasih ded ali praded oseb, ki so bile pod njegovo oblastjo. Prav tako so bili pod njegovo oblastjo posinovljenci (arogirani in adoptirani). Po drugi strani je prenehala očetova oblast nad sinom, katerega je z navidezno trikratno prodajo prepustil drugemu v posinovitev (adoptio), ali pa ga je oprostil očetovske oblasti z emancipacijo. Ko je umrl pater familias, so postali svojepravni vsi (sili), ki so bili dotlej neposredno pod pokojnikovo oblastjo (žena in manu, otroci, vnuki (nje) po sinu, ki je umrl že pred očetom); vsakdo izmed njih je postal začetnik nove rodbine . 11 Vnuki(nje) so prišli pod oblast svojega očeta, pokojnikovega sina. Patres familias so mogli postati samo moški. Materi niso pripoznavali nikoli kake roditeljske oblasti. Za žensko je veljalo, da se njena rodbina z njo začne in konča . 12 II. Adgnati — cognati Med seboj so si osebe, ki so bile pod isto očetovsko oblastjo, civilni sorod¬ niki ali agnati (adgnati). Dokler njihov pater familias še živi, so vse osebe, ki so pod njegovo oblastjo, familia proprio iure (rodbina v ožjem smislu), medtem ko so familia communi iure (rodbina v splošnem smislu) vsi tisti agnati, ki bi bili pod isto očetovsko oblastjo, če bi skupni prednik še živel. Civilno pravo daje pravico do neoporočnega (= intestatnega) dedovanja agnatom, njim pri¬ pade tudi varuštvo in skrbništvo, kadar ni dedič ali varuh določen z oporoko, Agnatsko sorodstvo se v nekaterih primerih ne ujema s kognatskim so¬ rodstvom, ki temelji na krvni vezi. Tako je žena, ki je pod moževo oblastjo (in manu), agnatinja nasproti svojemu možu, svojim otrokom in moževim agnatom (bratom in neomoženim sestram), ni pa več agnatinja nasproti svo¬ jemu očetu, svojim bratom in sestram. Kadar pa žena ne pride pod moževo oblast (zakon sine manu), je še naprej agnatinja v rodbini svojega očeta, med¬ tem ko ostane tujka možu in lastnim otrokom, kar se pokaže praktično v tem, da po civilnem pravu nima dedne pravice ne po možu ne po lastnih otrocih; tudi po njej je nimajo njeni otroci. — Pretorsko pravo je mnogo takih eno- stranosti omililo in je omogočilo kognatom dedovanje deloma skupno z agnati, deloma vsaj za njimi; marsikaj je dopolnila tudi senatova in cesarska zako¬ nodaja. Justinijan je končno uredil dedovanje popolnoma po kognatskem načelu. 11 Ulp. D. 50, 16, 195, 2: ... cum pater familias moritur, quotquot capiia ei subiecta fuerint, singulas familias incipiunt habere. 12 Ulp. D. 50, '16, 195, 2: Mulier autem familiae suae et caput et finis est. Položaj v družini in pravna sposobnost 97 III. Stopnje sorodstva Agnatsko in kognatsko sorodstvo je lahko v ravni (linea reda) ali v stranski črti (linea transuersa). V ravni črti sta si dve osebi sorodni, kadar po rojstvu ena izhaja od druge, bodisi neposredno (oče, mati — sin, liči), ali po¬ sredno (ded, babica — vnuk, vnukinja). Ta črta je ali navzdolnja (linea descendens) ali navzgornja (linea ascendens) glede na izhodišče za presojo. V stranski črti so si sorodne osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega pred¬ nika, bodisi neposredno (bratje in sestre), bodisi posredno (npr. bratranci, sestrične). Stopnje (gradus) sorodstva določa rimsko pravo po pravilu:* tol gradus quot generationes. Stopnjo sorodstva med dvema sorodnikoma v ravni črti iz¬ računa tako, da preste je jo število rojstev med njima. V stranski črti se pre¬ ste je najprej število rojstev od enega sorodnika navzgor do skupnega prednika in nato še od skupnega prednika navzdol do drugega sorodnika; vsota tako ugotovljenih rojstev je stopnja sorodstva v ravni črti med tistima osebama. A - o- -o- B OD E A OG HO O k Tako je prednik A s sinom B-jem in s hčerjo C-jo v rodu v prvem kolenu ravne črte, z vnukoma D-jem in F-om ter z vnukinjo E-jo pa v drugem ko¬ lenu ravne črte. Ostale osebe so si v stranski črti sorodne. Brat B in sestra C sta si v rodu v drugem kolenu stranske črte (1 -|- 1), nečak D in nečakinja E sta s teto C-jo (enako tudi nečak F s stricem B-jem) v rodu v tretjem (2 -j- 1) kolenu stranske črte. D in E sta z bratrancem F-om (consobrini) v rodu v četrtem (2 + 2) ko¬ lenu stranske črte. Otroci bratrancev (G ali TI in I) (sobrini) so med seboj v rodu v šestem kolenu. Vnuk enega bratranca (K) (sobrino natus) je z otrokom drugega bratranca (I) v rodu v sedmem kolenu. Na ta način so šteli sorodstveno stopnjo pri agnatskem in kognatskem sorodstvu. Kot agnatinja je bila žena in manu nasproti možu v enakem polo¬ žaju kakor hči (filiae loco), nasproti svojim otrokom kakor sestra (sororis loco); to stališče je prihajalo v poštev pri intestatnem dedovanju. Glede zakonskih otrok so pri presoji krvnega sorodstva upoštevali so¬ rodstvo z očetom in njegovimi sorodniki ter z materjo in njenimi sorodniki, pri nezakonskih pa Splošno samo sorodstvo z materjo. Viri imenujejo brate in sestre, ki imajo skupnega očeta in mater, fratres germani, sorores germanae. Consanguinei (consanguineae) so bratje in sestre, AC 0 F 01 7 Rimsko pravo 98 Osebno pravo ki imajo skupnega očeta, bodisi da imajo skupno mater ali ne Uierini so bratje in sestre, ki imajo skupno samo mater, ne pa tudi očeta. Med dvema osebama je mogoče tudi večkratno sorodstvo, npr. če si pri bratrancih nista le njuna očeta brata, ampak sta tudi njuni materi sestri. IV. Svaštvo Svaštvo (affinitas) je razmerje enega zakonca do sorodnikov drugega za¬ konca. 13 Rimljani štejejo kot svaštvo tudi razmerje med očimom ali mačeho in pastorki. Svaštvo traja načeloma le, dokler traja zakon; kot zakonski zadr¬ žek pa velja svaštvo šele po razvezi zakona. Pri svaštvu Rimljani ne štejejo stopenj. 14 V. Zakonsko in nezakonsko rojstno Zakonsko rojstvo temelji na zaroditvi v zakonu. 15 Rimsko pravo je za zakonsko rojstvo postavilo pravno domnevo, da velja za zakonskega otrok, ki je mogel biti zarojen v zakonu. Za takega so šteli otroka, ki je bil rojen najprej 182. dne po sklenitvi, ali pa najpozneje 500. dne po koncu zakona. 10 Za sorodstvo z materjo je bilo odločilno rojstvo, kot otrokov oče pa je veljal zakonski mož otrokove matere; 17 iz utemeljenih razlogov je mož mogel izpodbi¬ jati, da bi bil novorojenec njegov otrok. 18 Nezakonski otroci (spurii, vulgo quaesiti) so po rimskem pravu veljali, kakor da so brez očeta (quasi sine patre filii). Njihov nezakonski oče ni imel nad njimi očetovske oblasti, kot ženska je pa tudi njihova mati ni mogla imeti. Zato nezakonska mati ni bila agnatinja svojih otrok. Nezakonski otrok je bil začetnik nove agnatske rodbine, ki ni bila v nobenem agnatskem sorod¬ stvenem razmerju ne z očetovo ne z materino rodbino. Ko so pozneje bolj upo¬ števali kognatsko sorodstvo, so pripoznavali nezakonskemu otroku sorodstvene pravice vsaj do materine rodbine. § 29. CAP1TIS DEMINUTIO 1 Trojni status (libertatis, civitatis, familiae), ki je bil tako važen za pravno sposobnost posameznika, je bil navadno trajen. V vsakdanjem življenju so včasih nastale tudi različne izpremembe v statusu določene osebe. Zavezanec, ki ga je zahtevajoči upnik prodal v inozemstvo za sužnja, ker ni plačal svo- 13 Mod. D. 38, 10, 4, 4: ... Adfines sunt viri et uxoris cognati, dieti ab eo, quod duae cognationes ... per nuptias copulantur et altera ad alterius cognationis finem accedit. 14 Mod. D. 38, 10, 4, 5: Gradus autem adfinitati nulli sunt. 15 Gai. 1. 55: ... liberi nostri, quos iustis nuptiis procreavimus. 16 Paul. D. 1, 5, 12: Septimo mense.... propter auctoritatem doctissirni viri Hippocratis ...; Ulp. D. 38, 16, 11 — 12. — Medtem ko računa rimsko pravo dobo no¬ sečnosti od 182. do 300. dneva, jo nemški BGB (§ 1592) določa od (vštetih) 181. do 302. dneva. 17 Paul. D. 2, 4, 5: Quia (mater) semper certa est, etiam si vulgo conceperit: pater vero is est, quem nuptiae demonstrant. 18 Prim. Ulp. D. 1, 6, 6. 1 Gai. 1, 159—163; I. 1, 16. Capitis deminutio 99 jega dolga, je obenem nehal biti prost, državljan in pater familias. Kadar je moral oditi v pregnanstvo (aqua et igni interdictio, deporiatio), je Rimljan izgubil državljanstvo, ohranil je pa še vedno svobodo. Včasih je kdo sam nehal biti član določene agnatske rodbine, ki ji je dotlej pripadal, in je postal član druge; to se je zgodilo hčeri, ki je z možitvijo prišla pod moževo oblast (manus) in je s tem prešla iz očetove agnatske rodbine v moževo rodbino, prav tako tudi posinovljencu, ki je iz svoje agnatske rodbine prešel v posino- viteljevo. S tako spremembo se je skupnost svobodnih ljudi, oziroma držav¬ ljanov, oziroma agnatov zmanjšala za enega člana; zato so jo imenovali capitis deminutio (B e šel er) (»zmanjšanje za eno glavo«). Osebi je spre¬ memba pomenila pravno izgubo. Po rimskem pojmovanju je namreč dotlejšnji pravni subjekt nehal eksistirati (morti coaeguatur), 2 3 na njegovo mesto je pravno stopil nov subjekt: namesto svobodnega človeka suženj, namesto državljana nedržavljan, namesto agnata ene agnat druge agnatske rodbine, ki je bila od prve popolnoma različna. V virih pomeni capitis deminutio prav to pravno izgubo. V klasični dobi so razlikovali tri capitis deminution.es. Capitis deminutio maxima (največja) je nastopila, kadar je Rimljan izgubil prostost in z njo vred tudi državljanstvo ter svojo agnatsko pripadnost. To se je zgodilo, če je npr. v vojni ujet, ali če ga je upnik kot zavezanca prodal za sužnja. Capitis deminutio media (ali magna) (srednja ali velika) je zadela tistega, ki je izgu¬ bil rimsko državljanstvo. Capitis deminutio minima (najmanjša) je nastopila, kadar je Rimljan izstopil iz svoje agnatske rodbine (če je oče sina drugemu prodal v mancipij; ob posinovitvi, emancipaciji; hči, če je z možitvijo prišla pod moževo oblast). Niso pa take pravne izgube utrpeli otroci, kadar so ob očetovi smrti postali svojepravni, kajti ostali so še naprej agnati v svoji rod¬ bini. Capitis deminutio minima je bila najstarejša in spočetka edina capitis deminutio 3 (D e s s e r t e a u x). Utrpel jo je lahko ne samo otrok, ki je bil še pod očetovsko oblastjo, ampak tudi oseba, ki je bila že sui iuris. Če je bil tak človek posinovljen (arogiran), ali če je svojepravna ženska sklenila zakon, v katerem je prišla pod moževo oblast, je capite deminutus (deminuta) izgubil(a) premoženjsko sposobnost. Vsa aktiva, ki jih je imel(a) dotlej, je pridobil novi pater familias, ne da bi bil hkrati postal odgovoren tudi za morebitne dolgove. Dolgovi so po civilnem pravu ugasnili. Pretor je skušal pomagati upnikom arogiranega ali omožene žene na ta način, da jim je dovoljeval, da so z izvršbo posegli po tistem premoženju, ki bi ga capite deminutus imel, če ne bi bila nastala capitis deminutio. 4 Civilno pravo se bavi z usodo deminutovega imetja samo ob spremembi agnatske pripadnosti. To najbolj dokazuje, da je bila capitis deminutio minima spočetka res edina. — Kadar je svoboden človek postal suženj, je njegovo pre¬ moženje postalo najbrž res nullius. Za vojnega ujetnika so uporabili fikcijo 2 Gai. 3, 153: ... civili ratione capitis deminutio morti coaeguatur. 3 F. Dessertaux, Etudes sur la formation historique de la capitis deminutio. Pariš 1919, 1926. 4 Gai, 4, 38: ... ne in potestate eiiis sit ius nostrum corrumpere, introducta est contra eum eamve actio utilis rescissa capitis deminutione, id est, in qua fingitur capite deminutus deminutave non esse. 7* 100 Osebno pravo legis Corneliae, da so po njem omogočili oporočno ali intestno dedovanje. 5 Kadar je Rimljan izgubil državljanstvo, je njegovo premoženje pripadlo državi, ki je navadno del tega premoženja prepustila njegovim otrokom. § 30. SPORI GLEDE STATUSA Glede statusov posameznih oseb je večkrat prišlo tudi do sporov, ki so se reševali pred oblastvom (quaestio status). V sporih glede državljanstva so odločala upravna oblastva sama v svojem uradnem postopku. V obliki redne pravde so se vršili predvsem spori glede prostosti in glede ingenuitete. Vprašanje, ali je določena oseba svoboden človek ali suženj, se je reše¬ valo v dveh različnih pravdah. 1 isti, za čigar prostost je šlo, ni mogel biti sam pravdna stranka, ampak je bil le predmet spora. Kot zagovornik njegove prostosti je zanj nastopal assertor in liberiatem. Kdor si je lastil nad določeno osebo gospodarjevo oblast, je moral naperiti stvarnopravno oindicatio in seroitutem in v njej dokazati, da je tisti človek njegov suženj. Kot toženec je nastopal assertor in liberiatem. Tožnik, ki je pravdo dobil, je smel odpeljati svojega sužnja s seboj in ni bil dolžan, da bi mesto njega moral sprejeti denarni znesek, ki ustreza vrednosti sužnja. * 1 Assertor je ostal še v postklasični dobi, odpravil ga je šele Justinijan. V nasprotnem primeru je bil assertor tožnik, ki je trdil, da je določeni dozdevni suženj v resnici svoboden človek; to svojo trditev je moral tožnik dokazati. Kot toženec je nastopal sužnjev gospodar. Tožbeni obrazec je tokrat imel samo eno sestavino, namreč intencijo, v kateri je bilo sodniku naloženo, naj ugotovi, ali je sporni človek svoboden (morda 2 : a n Pamphilus liber sit ex iure Quiritium); kondemnacije ni imel. Pravda se je končala z ugotovitvijo (ugotovitvena tožba), npr. da je dozdevni suženj v resnici svoboden človek. Prostostne pravde je najstarejše civilno pravo zelo olajševalo. Medtem ko sta v pravdi morali obe stranki položiti kot pravdno stavo (sacramenturn) po 50 ali 500 asov glede na vrednost spornega predmeta izpod tisoč asov ali pa od tisoč asov naprej, je v prostostnih pravdah vedno zadoščala pravdna stava 50 asov. 3 Sodilo je decemviralno sodišče, ne običajni iudex unus. Položaj sporne osebe je po zakoniku XII plošč med pravdo moral biti urejen tako, da so ta čas ravnali z njo kot s svobodnim človekom. 4 Podobno je bila ugotovitvena pravdna formula (praeiudicialis formula) uporabljena takrat, kadar je bilo sporno, ali je bil nekdo rojen kot svoboden (ingenuus) ali je bil tožnikov osvobojenec. Ugotovitvena sodba je nudila te¬ melj za morebitno nadaljnjo pravdo, s katero je tožnik zahteval od svojega osvobojenca, da mu opravlja obljubljene storitve. 0 sporih glede očetovske oblasti bomo razpravljali v rodbinskem pravu. 5 Iul. D. 49, 15, 22. 1 Pap. D. 40, 12, 36: Dominus qui optinuit, si Delit servirni suum abducere, litis aestimationem pro eo accipere non cogetur. 2 Prim. pomisleke v L e n e 1, EP, 3 str. 380 s. 3 Gai. 4, 14: ...faoore... libertatis, ne onerarentur adsertores. 4 Tab. VI, 6: ... ut. .. vindicias det secundum libertatem ( = Brun s, Fontes, 7 I, str. 26). Poslovna in deliktna sposobnost 101 § 31. POSLOVNA IN DELIKTNA SPOSOBNOST I. Po jem Ko smo spoznali pravno sposobnost fizičnih oseb, je treba, da izpregovo- rimo še o njihovi poslovni in deliktni sposobnosti. Poslovno sposobna je oseba, ki more sama sklepati pravne posle in z njimi pridobivati posamezne pravice ter prevzemati obveznosti. Deliktno sposobna je fizična oseba, ki ji moremo naložiti odgovornost za njeno deliktno ravnanje in zato zahtevati od nje odškodnino. Poslovno in deliktno sposobnost lahko imenujemo sposobnost za dejanja, to je sposobnost osebe, da more imeti za pravna dejanja potrebno voljo. II. Poslovna sposobnost Poslovna sposobnost fizične osebe utegne biti omejena zaradi mladosti, spola, duševne bolezni in zapravljivosti. Ker so bile osebe alieni iuris po rimskem pravu premoženjsko nesposobne, mislimo v naslednjih izvajanjih predvsem na osebe sui iuris, ki niso bile več pod očetovsko ali moževo (manus) oblastjo. III. Otnejitve zaradi mladosti V različnih pravnih redih so različne temeljne razmejitve po starosti, kolikor naj ta vpliva na presojo poslovne sposobnosti. V rimskem pravu je taka meja čas, ko človek doseže puberteto (spolno zrelost). Po tem vidiku delijo ljudi na dorasle (puberes) in nedorasle (impuberes). Kot starostna meja je pri Rimljanih za deklice že zgodaj obveljalo dovršeno dvanajsto leto. Za dečke pa je bilo odločilno, kdaj so dobili moško togo, kar se je navadno zgo¬ dilo med 14. in 16. letom. Sabinijanci so bili mnenja, naj se presoja individu¬ alno, medtem ko so bili prokulijanci za izpolnjeno štirinajsto leto kot splošno starostno mejo za dečke. Justinijan je sprejel prokulijansko stališče. A. Impuberes niso bili vsi enako poslovno nesposobni. Razlikovati je treba med njimi otroke (infantes) ter starejše nedorasle (impuberes infantia maiores). Justinijan je kot mejo med njimi določil izpolnjeno sedmo leto. 1. Infantes, 1 otroci, so bili poslovno popolnoma nesposobni. 2 3 Otrok sam ni mogel imeti poslovne volje, zato je mogel pridobivati le toliko, kolikor je bilo pridobivanje mogoče brez njegove osebne poslovne volje. Tako so njegovi sužnji lahko pridobivali za njega. Njegov varuh je lahko pridobil zanj posest in s posestjo tudi lastnino. Ipso iure je postal suus heres (dedič po očetu, ali dedu) in je pridobil zapuščinska aktiva in pasiva. Dalje je postal dolžnik osebe, ki je brez njegovega naročila zanj opravljala njegove posle (negotiorum gestor). Ob koncu klasične dobe je glede poslovne sposobnosti otrok obveljalo neko milejše naziranje. Reskript cesarja Decija je pripoznal, da so infantes 1 Infantes se imenujejo zato, ker še ne morejo izrekati obličnih besed (obrazcev)': qui (sollemnia verba) fari non possunt. Prim. Ulp. D. 40, 5, 30, §§ 2, 4, 6; Ulp. D 45 1, 70. 3 Gai. 3, 109: ... nam infans et qui infanti proximus est non multum a furioso differt, quia kuius aetatis pupilli nullum intellectum habent. 102 Splošni del mogli pridobivati posest na stvari, ki jim je bila izročena. 3 V reskriptu se omenja, da po Papinijanovem mnenju jim niti njihov varuh ni mogel pri¬ dobiti posesti. 2. lmpuberes infantia maiores, starejši nedorasli, so bili dečki med sed¬ mim in štirinajstim, deklice med sedmim in dvanajstim letom starosti. Po¬ polnoma so bili nesposobni, da bi sklenili zakon ali napravili oporoko. Saini pa so lahko sklepali tiste pravne posle, s katerimi so samo pridobivali, ne da bi se bili obenem tudi zavezovali. I ako so mogli veljavno sprejeti darilo ali odpust dolga, prav tako so si mogli dati obljubiti s stipulacijo kako promi- tentovo dajatev. Kadar je starejši nedorasli sam sklenil kak pravni posel, s katerim se je bodisi samo zavezal (obljubil je dajatev stipulatorju), bodisi da je postal obenem upravičen in zavezan (sklenil je kupno pogodbo), bodisi da je z njim izgubil kako svojo pravico (svojemu dolžniku je dolg odpustil), tedaj je nedo¬ rasli postal samo upravičen, ne pa tudi zavezan, medtem ko je bil njegov sopogodbenik v polni meri zavezan, ne pa tudi upravičen. Zato so v občem pravu tak posel imenovali šepav (* negotium claudicans). — Reskript Anto- nina Pija (Ulp. D. 26, 8, 5 pr.) je določil, da mora impubes vrniti to, za koli¬ kor je zaradi takega pravnega posla obogaten (in quantum ločupletior factus esi). Veljavno pa se je impubes zavezal s pravnim poslom, kadar je pri sklepa¬ nju sodeloval varuh (tutor), ki je moral biti osebno navzoč. Pravni posel je sklenil impubes inf ant ia maior sam, a varuh je njegovo ravnanje istočasno avtoriziral. Storil je to tako, da je na vprašanje druge stranke: Auctorne fis? odgovoril: Auctor fio. To varuhovo sodelovanje se je imenovalo auctoritatis interpositio. Na tak način sklenjeni pravni posel je bil obvezen za obe stranki. Pravni položaj, v katerem je bil impubes infantia maior, je lepo označil Justini jan v svojih institucijah (I, I, 21 pr.): placuit meliorem quidem suam. condicionem licere eis facere etiam sine tutoris aucioritate, deteriorem vero nori aliter quam tutore auctore . 4 B) Puberes so bili po civilnem pravu poslovno popolnoma sposobni. Rim¬ ljani so kmalu spoznali nevarnost, da bi utegnili oderuhi zlorabljati neizkuše¬ nost in lahkomiselnost (inconsulta facilitas) mlajših puberes. V zaščito jih je vzel zakon lex Plaetoria (ali Laeioria, kmalu po drugi punski vojni ok. 1. 193), ki je določil, da je kazniv, kdor ogoljufa (circumscribere) nedoletno doraslo osebo izpod 25. leta (pubes minor XXV annis = dorasli nedoletnik). Razen kazenske odgovornosti (iudicium publicum) je zakon omogočil tudi posebno civilno tožbo (actio legis Plaeioriae), s katero je ogoljufani nedoletnik lahko zahteval od sopogodbenika povračilo škode. Ce nedoletnik svoje obveznosti še ni izpolnil in je sopogodbenik njega tožil, da izpolni, mu je pretor dovolil ekscepcijo (exc° legis Plaeioriae), tako da je sodnik oprostil nedoletnega toženca, čeprav bi ga bil po splošnih civilnih načelih moral obsoditi. 3 Dec. C. 7, 32, 3 (250): Donatarum rerum a guacurrujue persona infanti vacua possessio tradita corpore quaeritur. ... consultius videtur .... licet animi plenus non fuisset adfectus, possessionem per traditionem esse quaesitam: a lioquin, sicuti. . . Papiniani responso continetur, ne quidem per tutorem possessio infanti poterit adquiri. 4 »Obveljalo je, da si morejo svoj položaj izboljšati tudi brez varuhovega sode¬ lovanja, poslabšati pa g'a ne (morejo) drugače kakor z varuhovim sodelovanjem.« Poslovna in deliktna sposobnost 103 S tem da se je pletorijski zakon tako odločno za\zel za odrasle nedoletnike, jim je pa obenem omajal gospodarsko zaupanje. Sopogodbenik je namreč moral vedno računati s tem, da se bo nedoletnilc morda skliceval na ugodnosti pletorijskega zakona; zalo je bilo naravno, da nihče več ni rad sklepal prav¬ nih poslov s takimi osebami. 5 Nedoletnik pa se ni več mogel sklicevati na svojo mladostno neizkušenost in na ugodnosti zakona lex Plaetoria, kadar je na njegovi strani sodeloval izkušen mož, ki mu ga je pretor na prošnjo v ta namen postavil; to je bil nedoletnikov skrbnik (curator minoris). Skrbnik je sodeloval pri nedoletnikovem pravnem poslu tako, da je izrazil svoje soglasje (consensus) z nedoletnikovim ravnanjem. Odslej za sopogodbenika ni bilo več nevarnosti, ampak se je lahko zanesel na veljavnost pravnega posla, čeprav je bil drugi kontrahent pubes minor XXV annis. Novo skrbništvo (cura minorum) je imelo še večji pomen, odkar je pretor pričel nedoletnikom dovoljevati postavitev v prejšnje stanje že tedaj, če so bili zaradi svoje neizkušenosti samo oškodovani (laesi), čeprav ne naravnost ogoljufani. Oškodovan je bil nedoletnik, če je bilo zaradi njegovega ravnanja zmanj¬ šano njegovo premoženje, ali če je opustil kako pravico, ki jo je že pridobil, ali bi jo bil mogel pridobiti. Oškodovan je bil ne le, če je odsvojil kako stvar, ali prevzel kako obveznost, ampak tudi če je odklonil pripadlo dediščino ali volilo. V vseh teh primerih je bila mogoča postavitev v prejšnje stanje. Se¬ veda je morala biti zadeva dovolj pomembna, kajti sicer je veljalo načelo *rninuna non curat praeior (»z malenkostmi se pretor ne ukvarja«), Pretor pa ni dovolil postavitve v prejšnje stanje, če je nedoletnik odklonil ponujeno mu darilo, ali če je zakrivil škodo z lastnim nepoštenim ravnanjem. — Kot skrajno sredstvo je bila postavitev v prejšnje stanje le subsidiarno uporabna, kadar namreč nedoletnik ni imel na razpolago nobenega drugega sredstva, npr. če ni mogel uveljavljati, da je bil pravni posel ničen že po civilnem pravu. Za postavitev v prejšnje stanje je smel minor zaprositi, dokler je bil minor in nato še eno leto (annus utilis). Justinijan je ta rok nadomestil s šti¬ rimi leti, ki so tempus coniinuum. Sčasoma se je skrbništvo nedoletnikov zelo razširilo. Prvotno si je izprosil minor od pretorja skrbnika za določen pravni posel, ki ga je na¬ meraval skleniti. Vedno pogosteje pa je pretor postavljal skrbnika za vse pravne posle, ki jih bo minor kdaj sklenil. Cesar Mark Avrelij je izrečno ukazal, da nedoletnikom ni treba posebej utemeljevati svojih prošenj za po¬ stavitev skrbnika z navajanjem pravnih poslov, ki jih nameravajo skleniti. 6 Ob koncu klasične dobe je večina nedoletnikov imela stalne skrbnike, vendar so bili tudi še minores brez skrbnika, lo dokazuje Dioklecijanova konstitucija C. 2, 21, 3 iz leta 293, ki razlikuje med minores take, ki imajo skrbnika (cu¬ rat orem habens), in take, ki so brez njega (sine curatore constitutus). Slednji so mogli zaprositi za skrbnika samo za določen pravni posel (curator specialis). 5 Tako pri dramatiku Plautus-u vzdihuje mlad zapravljivec: Perii: annorum lex me perdit quinaoicenaria: metuunt credere omnes ( Propadel sem: petindvajsetletniški zakon me pogublja: vsi se boje kreditirati«) (Pseudulus, 1 , 3, 69—70). 6 Vita Marci, 10: De curatoribus vero cum ante non nisi ex lege Plaetoria vel propter lascioiam oel propter dementiam darentur, ita siatuil, ut omnes adulti cura- tores acciperent non redditis causis. 104 Osebno pravo Minores, ki so imeli stalnega skrbnika, niso smeli brez skrbnikovega konsenza odsvajati svojih stvari, kakor tudi ne prevzemati obveznosti. Po navedeni Dioklecijanovi konstituciji je bil tak minor v podobnem (nori absi- milis) položaju kakor preklicani zapravljivec. Nedoletni, ki je imel skrbnika, je bil v svoji poslovni sposobnosti nekako tako omejevan kakor starejši nedo¬ rasli (impubes infantia maior). Vendar pa je nedoletni lahko sam sklenil za¬ kon ali napravil oporoko. Drugače kakor varuhova interpositio auctoritatis , ni bila za skrbnikov konsenz predpisana nobena določena oblika. ■Skrbništvo ni postalo splošno obvezno niti v Justinijanovem pravu. 7 Tugo- slovanski zakon je opustil razlikovanje med varuhom in skrbništvom in po¬ zna samo skrbnika. 8 Ko je skrbništvo nedoletnih oseb (cura minorum) postalo, vedno bolj po¬ gostno, je cesarsko pravo omogočilo, da je bil minor proglašen za polnoletnega (venia aeiaiis) pred svojim 25. letom, ko bi skrbništvo ex lege prenehalo. Proglasitev je dovoljeval cesar. 9 Konstantin je določil, da se smejo proglasiti za polnoletne moški, ki so dopolnili dvajseto, ženske pa, ko so dopolnile osem¬ najsto leto starosti. Kdor je bil proglašen za polnoletnega, ni mogel več za¬ htevati postavitve v prejšnje stanje po pletorijskem zakonu. Vendar pa je do svojega petindvajsetega leta bil v poslovni sposobnosti toliko omejen, da ni smel ne dajati daril in ne odsvajati ali zastavljati zemljišč. IV. Omejitve zaradi spola Rimsko civilno pravo je omejevalo tudi poslovno sposobnost žensk. Koli¬ kor dorasla ženska ni bila bodisi kot hči pod očetovsko oblastjo (patria pote- stas), bodisi kot žena pod moževo oblastjo (manusj , je imela svojega varuha (tutor mulieris). Za to je bil v prvi vrsti poklican njen najbližji agnat, ki naj bi predvsem skrbel, da ženska ne bo lahkomiselno zapravljala svojega premo¬ ženja in tako pripravila bodočih agnatskih dedičev ob dediščino. Kakor pa je imel oporočni dedič prednost pred dedičem po zakonu, tako je morebitni oporočni varuh izpodrinil agnatskega. Kadar ni bilo ne oporočnega ne agnat- skega, je varuha postavil pretor. V civilni dobi so utemeljevali potrebo po varuštvu za ženske z njihovo večjo lahkomiselnostjo, zaradi katere utegnejo biti laže ogoljufane. Vendar žc Gaj oporeka tej utemeljitvi kot neresnični. 10 7 Obvezno je postalo skrbništvo za vse osebe do 25. leta šele po občem pravu in sicer z nemškim državnim policijskim redom leta 1548. 8 Po jugoslovanskem temeljnem zakonu o skrbništvu (z dne 4. aprila 1965, Uradni list SFRJ, št. 16/65, tek. št. 529) obstaja za vse mladoletne enotno skrbništvo. Skrbnik je dolžan »skrbno in vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in vestno upravljati njegovo' premoženje« (čl. 12). Mladoletni od 14. leta naprej sam opravlja svoja pravna opravila, vendar je za njihovo veljavnost redno potrebna odobritev skrbnika, včasih pa celo skrbstvenega oblastva (organa) (čl. 41). Skrbništvo neha s polnoletnostjo, s sklenitvijo zakonske zveze ali s posinovitvijo (čl. 45). 9 Ulp. D. 4, 4, 5 pr.: C. 2, 44 (45): De his qui veniam aetatis impetraverunt (zlasti c. 2 iz leta 521). 10 Gai. 1, 190: Feminas vero perfectae aetatis in tutela esse fere nuli a pretiosa ratio suasisse videtur: nam quae vulgo crediiur, quia levitate animi p!erumque decipiuntur et aequum erat eas tutorum auctoritate regi, magis speciosa (varljiv) vide¬ tur quam vera. Poslovna in deliktna sposobnost 105 Ženski varuh je imel manj pravic kakor varuh nedoraslega. Zlasti ni upravljal ženinega premoženja (negotia gerere); za to je skrbela ženska sama. Njegova naloga je bila samo, da je s svojo auetoritatis interpositio omogočal svoji varovanki, da je lahko veljavno sklepala slovesne pravne posle civilnega prava (manumissio, mancipatio, in iure cessio, acceptilaiio, oporoko), zlasti pa, da je mogla odsvojiti kako res mancipi ali prevzeti kako obveznost ali skleniti litiskontestacijo v civilni tožbi (iudicium legUimum). Prav tako je bilo treba njegove odobritve, da je ženska mogla skleniti zakon, s katerim je prišla pod moževo oblast (conveniio in mamim). Na naštete pravne posle je ostalo varuštvo za ženske omejeno tudi pozneje, ko so v pretorski in klasični dobi postali gospodarsko mnogo bolj važni tisti pravni posli, ki so jih sklepali glede res nec mancipi (npr. glede denarja). Take posle je ženska lahko skle¬ pala sama, npr. posodila je dolžniku denar; kolikor je bilo po klasičnem pravu to mogoče, se je lahko sama zavezovala in se sama spustila v pravdo po pretorskem pravu. Vrh tega je ženska lahko včasih prisilila svojega va¬ ruha, da je moral avtorizirati njen pravni posel. Dejstvo, da varuhovega sodelovanja niso razširili na nove pravne posle, dokazuje, da se je žensko varuštvo po splošni presoji že v klasični dobi pre¬ živelo, kakor to izrečno potrjuje Gaj. 10 Zlasti pa je to varuštvo izginjalo, odkar je Avgustova zakonodaja (lex lulia in lex Papia Poppaea) oprostila varuštva tiste ženske, ki so kot ingenuae rodile tri, kot osvobojenke štiri otroke (ius trium, quattuor liberorum). Pozneje so cesarji to predpravico pogosto izrečno podeljevali ženskam in jih tako oproščali varuštva. Dokončno je pa iutela mulierum izginila, ko sta leta 410 cesarja Honorij in Teodozij II. ta privilegij podelila vsem ženskam (C. 8, 58, l). 11 Po Justinijanovem pravu so bile ženske enako poslovno sposobne kakor moški. V. Omejitoe zaradi duševnih bolezni Poslovno nesposobni so tudi umobolni (furiosi, dementes). Ni povsem do¬ gnano, v čem je bila razlika med furiosi in dementes, ki se kaže v bizantinski dobi. Zakonik XII plošč stavi umobolnega pod varstvo njegovih agnatov in gentilov (curator furiosi). 12 Kadar ni bilo takega zakonitega skrbnika, ga je postavil pretor, ni ga pa mogel določiti skrbljenčev oče v svoji oporoki. Dokler je umobolni bolan, je poslovno popolnoma nesposoben. Skrbnik skrbi zanj in more celo z mancipacijo odsvajati njegove res mancipi. Kadar ima pa duševno bolni svetle trenutke (indutiae; dilucida intervalla), je zopet sam poslovno sposoben in more vsaj po Justinijanovem pravu napraviti tudi veljavno oporoko. 13 Različne telesne bolezni in pomanjkljivosti so stranko ovirale pri neka¬ terih pravnih poslih. Tako nemi in gluhi niso mogli sklepati stipulacij 14 in po 11 C. 8, 58, 1: Nemo post haec a nobis ius liberorum petat, quod simul liac lege omnibus (C. Th. 8, J7, 3: detulimus) concedimus. 12 Ulp. Reg. 12, 2r* Lex duodecim tabularum furiosum itemgue prodigum, cui bonis interdictum est, in curatione iubet esse agnatorum. 13 C. 6 22 9. 14 Uip. D. 45, 1, i pr. — Prim. I. 3, 19, 7. 106 Osebno pravo klasičnem pravu ne delati oporok, medtem ko Justinijan dovoljuje, da gluho¬ nemi, ki je postal tak šele po rojstvu, svojo oporoko lastnoročno napiše (C. 6, 22 , 10 ). VI. Omejitve zaradi zapravljivosti Zakonik XII plošč je tudi zapravljivca (prodigus) postavil pod skrbništvo njegovih agnatov. 15 Vendar je bil tu potreben preklic, ki ga je opravil pretor. V Pavlovih Sentencah 16 je ohranjeno nekoliko poškodovano besedilo pretor- jevega preklica. Iz njega se vidi. da pretor opira svoj preklic na to, da za¬ pravljivec s svojo nemarnostjo razmetava premoženje, ki ga je intestatno podedoval od očeta in deda, ter tako spravlja v pomanjkanje svojce. V praksi je pretor prekliceval tudi tiste, ki so zapravljali po očetu oporočno podedo¬ vano premoženje. 17 Praksa cesarske dobe je končno uporabljala preklic zoper zapravljivce, ki so zapravljali katero koli svoje imetje. Preklicani zapravljivec ni smel več sklepati tistih pravnih poslov, ki so bili zanj kot gospodarja in državljana najbolj značilni. 18 Sodelovati ni mogel pri mancipaciji. ne napraviti mancipacijske (libralne) oporoke ali se zavezati kot dolžnik. V klasični dobi je bil preklicani zapravljivec v podobnem prav¬ nem položaju kakor starejše nedorasle osebe (impuberes maiores). Zapravlji¬ vec je mogel s stipulacijo pridobivati terjatve, novačijo je lahko sklenil, če si je z njo izboljšal položaj. Ni pa mogel ne tradirati in se tudi ni mogel zavezati s stipulacijo; 19 pač pa je mogel nastopiti dediščino in tako prevzeti dolgove. 20 Ker so ženske sui iuris imele svoje varuhe, so skrbništvo za preklicane zapravljivce dejansko uporabljali samo za moške. VII. Omejitve zaradi starosti Po nekaterih starih pravih, tako po srednjeveškem nemškem, je bila poslovna sposobnost omejena tudi zaradi starosti in bolezni. Rimsko pravo takih omejitev ni poznalo. Pač pa je oseba, stara nad 70 let, smela odkloniti varuštvo, ki bi ga drugače morala sprejeti. VIII. Po justini janovem pravu so bili poslovno popolnoma nespo¬ sobni otroci in umobolni. omejeno sposobni so bili starejši nedorasli, zaprav¬ ljivci in dorasli nedoletniki, ki so imeli skrbnika. Ostali so bili poslovno po¬ polnoma sposobni. 15 Ulp. Reg. 12, 2 (zgoraj op. 12). 10 Paul. Sent. 3, 4a. 7: Quando tibi bona paterna aoitaque nequitia tua disperdis liberoscjue tuos ad egestatem perducis, ob eam rem tibi ea re (aere?) commercioque interdico. 17 Ulp. Reg. 12, 3. 18 Ulp. D. 27, 10, 1 pr.: prodigo interdicitur bonorurn suorum administratio (»za¬ pravljivcu je prepovedana uprava njegovega premoženja«). 19 Ulp. D. 45, 1, 6; Pomp. I). 46, 2, 3. 20 Ulp. D. 29, 2, 5, 1. Pravni pomen časti 107 IX. Deliktna sposobnost Deliktno niso bili sposobni ne otroci ne umobolni. Osebe, ki so bile ome¬ jeno poslovno sposobne, so bile deliktno sposobne, če so v konkretnem pri¬ meru mogle spoznati, da njihovo ravnanje ni pravilno (če so bile doli capaces). Preklicani zapravljivec je bil deliktno popolnoma sposoben. X. Poslovna in deliktna sposobnost oseb alieni iuris in sužnjev Filius familias, ki redno ni bil premoženjsko sposoben, se je mogel ve¬ ljavno zavezati. Tožiti ga je bilo mogoče že, ko je bil še pod očetovsko oblastjo. 21 Glede denarnih posojil je uvedel omejitve SC. Macedonianum. Izvršba je bila mogoča le, če je sin imel lastno premoženje, ki si ga je pridobil kot vojak ali uradnik (peculium castrense, quasi castrense), drugače pa šele, ko je postal svojepraven (sui iuris). Pretor mu je v takem primeru dovolil *beneficium competentiae, to se pravi, da je bil sin obsojen le na toliko, koli¬ kor je zmogel (in id quod facere poteši), tako da mu je ostalo vsaj najpotreb¬ nejše za življenje. Hči pod očetovo oblastjo (filia familias) se sploh ni mogla uspešno zavezati, /a deliktne obveznosti je sin odgovarjal prav tako kakor za pogodbene, samo da glede njih ni imel ugodnosti beneficija competentiae. Suženj se je zavezal le neiztožljivo (naturaliter). Če je obligacijo izpolnil, ni mogel svoje dajatve zahtevati nazaj; zaradi svojih deliktov, ki jih je storil še kot suženj, je odgovarjal civiliter potem, ko je postal prost. 22 § 32. PRAVNI POMEN ČASTI I. Pojem Čast v objektivnem smislu (ali zunanja čast) je ugled in spoštovanje, ki ga urejena človeška družba pripoznava posameznemu svojemu članu zaradi njegovega vedenja in ravnanja. Čast postane pravna dobrina, brž ko se pravni red v svojih predpisih na njo ozira. Čast posameznih oseb varuje tudi vsak pravni red. Podrobno ureja to ka¬ zensko pravo. Zakonik XII plošč pozna že poseben delikt: dejansko ali be¬ sedno žalitev tuje osebnosti (iniuria). * 1 Čast vpliva na pravno in poslovno sposobnost posameznega državljana. V tem smislu jo označuje Kalistrat kot stanje neokrnjenega dostojanstva, kakor ga potrjuje postavljeno in običajno pravo, ki se pa po zakonskih določbah zmanjša ali celo uniči zaradi strankinega protipravnega (deliktnega) ravna¬ nja. 2 21 Gui. O. 44, 7, 39: Filius familias ex omnibus causis tamquam pater familias obligatur el ob id agi cum eo tanupiam cum patre familias poteši. Ulp. D. 44. 7, 14: Seroi ex delictis quidem obligantur et. si manumittantur, obliguti remanent: ex contractibus autem civiliter quidem non obligantur, sed natu¬ raliter et obligantur et obligant. Denique si seroo, qui milii mutuam pecuniam dederat, manumisso soloarn, libffror. 1 O tem primerjaj obligacijsko pravo §112. 2 Gali. D. 50, 13. 5, 1: Existimatio est dignitatis inlaesae status, legibus a c mori- bus comprobatus, qui ex delicto nostro auetoritate legum aui minuitur aut consumitur. 108 Osebno pravo Kakšen pomen je imela čast v pravnem življenju, ni v rimskopravnih virih nikjer enotno urejeno, /ato si moramo ogledati zaporedoma posamezne določbe iz raznih dob. II. Civilno pravo Zakonik XII plošč pozna pojem inlestabilis. Kdor je kot priča ali kot tehtničar sodeloval pri kakem pravnem poslu per aes et libram (npr. pri mancipaciji ali libralni oporoki), pozneje pa ni o tem pričal, ko je bilo to po¬ trebno, ni mogel nikoli več sodelovati pri nobenem pravnem poslu per aes et libram. J Ne samo da ni mogel biti več priča ali tehtničar. ampak tudi kot stranka ni mogel skleniti nobenega takega pravnega posla. Ta kazen za razo¬ čaranje prijateljskega zaupanja (fides) je nedvomno obsegala tudi zmanj¬ šanje državljanske časti, saj je bil intestabilis izključen od sodelovanja pri tistih pravnih poslih, ki so zanj gospodarsko in družbeno zelo važni in hkrati pridržani rimskim državljanom. Ko sta cenzorja praviloma vsakih pet let popisovala državljane (census), sta zaradi slabega ponašanja (neizpolnjevanja vojaških ali uradnih dolžnosti, zapravljivosti ipd.) posameznikom izrekala ukore (nota censoria), ki sta jih vpisala v cenzusov seznam. Ukor je imel le javnopravne posledice. Grajani državljan je bil včasih uvrščen v nižji razred po cenzusu (in aerarios referre; tribu movere), včasih je bil izključen iz konjenice (eguum adimere) ali celo iz senata. Ukor je veljal samo za tisto petletno dobo (lustrum), v kateri je bil izrečen. III. Pretorsko pravo Določenim skupinam oseb je pretor v svojem ediktu odrekal pravico, da bi smele v procesu staviti različne pravdne predloge za druge osebe, razen za najbližje svojce (qui... nisi pro certis personis postulare prohibentur, Ulp. D. 3, 1 , 1 , 8), 4 ali da bi smele biti pravdni pooblaščenci (cognitor, procurator) v tujih pravdah (alieno nomine agere), ali da bi si smele same postavljati pravdne pooblaščence; te osebe tudi niso smele naperiti popularnih tožb, ki jih je smel naperiti načeloma vsak državljan (quicumque agere volet) v jav¬ nem interesu. — Pretor takih oseb sicer ni izrečno proglasil kot infames, toda s tem, da jih je izključil od izvrševanja častnih državljanskih pravic, jih je označil za take, ki nimajo vseh častnih pravic. Te pravne posledice je pretor zapretil za nekatera nečastna dejanja, za katera ni bilo nobene tožbe. To je veljalo za očeta, ki je svojo hčer, nad ka¬ tero je imel še očetovsko oblast, vnovič omožil, čeprav še ni minilo žalno leto po smrti njenega prvega moža; prav tako tudi, če se je kdo vedoma oženil z vdovo pred koncem njenega žalnega leta, ali pa je to dovolil svojemu sinu. Enake posledice so zadele tistega, ki je bil istočasno dvakrat poročen ali za¬ ročen (bina sponsalia binasve nuptias in eodem lempore constitutas habuerit; 3 Qui se sierit testarier libripensve fuerit, ni testimonium fatiatur, inprobus intestabilisque esto (= Brun s, Fontes, 7 I, str. 33. štev. 22). 4 Ulp. D. 3. 1, 1, 2: Postulare autem est (lesiderium suum vel amici sui in iure apud eum ,qui iurisdictioni praeest, exponere: vel alterius desiderio contradicere. Pravili pomen časti 109 IuL D. 3, 2, 1). Enako ravna pretorjev edikt s tistimi, ki so bili nečastno od¬ slovljeni od vojakov, ali ki so opravljali kak sramoten poklic, kamor so šteli ne le zvodništvo (lenocinium), ampak tudi igralski poklic. — V vseh teli pri¬ merih so pretorske pravne posledice nastopile brez obsodbe, že zaradi ne¬ častnega ravnanja ali zaradi izvrševanja takega poklica. Občepravna dok¬ trina je te pravne posledice imenovala *infamia t uriš immediala ( = nepo¬ sredna infamija). Prav tako je infamia nastopila takrat, kadar je kdo napravil enega izmed naslednjih zasebnih deliktov: furtum, rapina, iniuria ali dolus. Storilca so zadele nečastne posledice ne le, če je bil zaradi svojega delikta obsojen, am¬ pak tudi takrat, kadar se je glede škode poravnal 5 * z oškodovancem brez tožbe. 'Enake posledice so zadele tistega, ki je bil obsojen zaradi kake tožbe iz prav¬ nega razmerja, ki je temeljilo na osebnem zaupanju (actiones famosae). Kot take tožbe je našteval pretor: actio fiduciae, pro socio, tutelae, mandati, depo- siti.° V teh primerili je nastopila infamija šele, ko je bil storilec obsojen, samo dejanje je še ni povzročalo; v občem pravu so jo imenovali posredno, *infamia iuris mediata. Infamijo so ugotovili v pravdi. Trajala je do smrti. IV. Klasično pravo V svojih reformah glede rodbinskega prava je Avgust upošteval pomen časti s tem, da je prepovedal, da bi se senatorji (do tretjega kolena) ženili z osvobojenkami, svobodno rojeni (ingenui) pa „z zloglasnimi ženskami. 7 Po klasičnem in poklasičnem pravu se zmanjša čast (minuitur exi- slimatio, Call. D. 50, 13, 5, 2) tistega, ki je izključen iz senata, ali ki je izklju¬ čen od javnih funkcij (prohibetur honoribus publicis fungi; D. 1. c.), ali ki je obsojen na manjšo kazen. Izgubi pa čast (consumitur aestimatio; D. 50, 13, 5, 3) tisti, ki izgubi prostost, ali je izgnan, ali je obsojen na delo v rudnikih (in opus metalli vel in metallum datur). Infamijo, ki smo jo doslej obravnavali, ureja pozitivno pravo, zato so jo v občem pravu imenovali * infamia iuris. Od nje so. razlikovali dejansko opo¬ rečnost (iurpitudo), ki je bila posledica slabega glasu o neki osebi (*infamia fucli). To so upoštevali, kadar so presojali nravno vrednost določene osebe, npr. pri izbiri varuha, pri presojanju verodostojnosti priče. V dednem pravu so smeli bratje in sestre, ki niso dobili niti nujnega deleža, izpodbijati oporoko, če je oporočnik postavil za dediča neko oporečno osebo (persona lurpis). V. Justinijanovo pravo Justinijan je uvrstil pretorjev edikt: qui nisi pro certis personis ne poslu- lent, (»tisti, ki naj ne stavijo pravdnih predlogov razen za določene osebe«), pod nov naslov: de his qui notantur infamia (»o tistih, ki so žigosani z infamijo«) 5 ... qui furti, vi bonorum raptorum, iniuriarum, de dolo malo ei fraude suo nomine damnaius pactusve erit: .. .; Iul. D. 3, 2, 1. lul. D. 3, 2, 1 ne navaja več actio fiduciae, ker jo je Justinijan povsod črtal. — Za posamezne tožbe- prim. obligacijsko pravo. 7 Ulp. Reg. 13, 2: ingenui autem prohibentur ducere lenam, et a lenone lenave manumissam, et in adulterio deprehensam, et iudicio publico damnatam, et quae artem ludicram fecerit. . . 110 Osebno pravo (D. 3, 2). S tem je osebe, naštete v pretorjevem ediktu, izrecno označil kot infames. Infames ne smejo pred sodiščem postulirati za druge, razen kot varuhi ali skrbniki, in ne morejo nastopati kot pravdni pooblaščenci. Naperiti tudi ne morejo popularnih tožb. Glede dejanske oporečnosti odloča sodnik po svojem prostem preudarku. Posebno stroge zahteve so postavili že cesarji pred Justinijanom glede advokatov. 8 § 33. PRAVNE OSEBE I. Pojem Po rimskem in po modernem pravu morejo biti subjekti pravic in dolž¬ nosti ne le fizične (naravne) ampak tudi juridične ali pravne osebe. Pravo s tem upošteva dejstvo, da se v praktičnem življenju pojavljajo kot samostojni subjekti zlasti skupnosti naravnih oseb: korporacije. Te kot take pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti. V katerem obsegu je to mogoče, določa na¬ tančneje pozitivno pravo. II. Vrste Rimsko pravo pozna dve vrsti pravnih oseb: korporacije in ustanove. Klasiki razpravljajo samo o korporacijah, kajti ustanove je pripoznal kol pravne osebe šele Justinijan v svojih novelah. Korporacija (universitas *personarum, corpus) je skupnost fizičnih oseb, ki so njeni člani. Skupnost članov je nov pravni subjekt, ki ima tudi svoje premoženje. Delovanje korporacije usmerjajo podrobneje njeni člani in sicer v tistih mejah in oblikah, kakor jih predpisujejo korporacijska pravila (statut). Pri ustanovi je pravna oseba določeno premoženje (*universitas rerum), ki ga je ustanovitelj osamosvojil in določil, da služi za neki poseben namen. Kolikor pri njegovem upravljanju sodelujejo fizične osebe, imajo dolžnost skrbeti, da ustanova dosega svoj prvotni namen, ne da bi ga one same smele spreminjati. III. Zgodovina rimsko pravnih korporacij Korporacije so ali javnopravne (država, občina) ali zasebnopravne, ki služijo zasebnim interesom in nalogam. O čisto zasebnih združenjih za gospo¬ darske, idealne ali športne namene se v Rimu ne poroča. Kajti tudi stara poklicna združenja so bila povezana bolj ali manj z javnopravnimi ali s sa¬ kralnimi nalogami. * 1 Javnopravna korporacija je bila predvsem rimska država (populus Ro- manus), celokupnost njenih občanov. Za presojo vsega ravnanja in poslova¬ nja rimske države velja javno pravo (ius publicum), zasebno pravo se pri presoji njenih poslov ne uporablja. Pravne posle z zasebniki sklepajo za rimsko državo njeni magistrati (konzul, cenzor); le-ti oddajajo v zakup bo- 8 C. 2," 7, cc. 8 (Theod. II, 440); 17 (Leo I, 474); 21 (Anastazij, 500). 1 M. K a s e r , RPR. I, 1, str. 263. Pravne osebe m diši zemljo bodisi izvršitev javnih zgradb bodisi izterjevanje davkov. Ako nastane kak spor, se presoja po javnem pravu; rešuje ga magistrat po javno¬ pravnih načelih; tudi ni od strank izvoljenega sodnika, ki bi sodil po zaseb¬ nem pravu. Magistrat je v svojem uradnem postopku zastopnik ene pravdne stranke, države, hkrati pa tudi sodnik. Država je lahko postavljena v oporoki za dediča, (npr. kraljestvo Pergamon je Attalos III. leta 133 zapustil Rimlja¬ nom) ali za volilojemnika; tudi vse take pridobitve se presojajo po javnem pravu. — Državno premoženje se v republikanski dobi istoveb' z državno blagajno (aerarium). Za njo veljajo posebni privilegiji, ne pa zasebno pravo. - Drugačen položaj je imel spočetka fiscus (»denarna košara«), ki pomeni blagajno, v katero se stekajo dohodki iz princepsovih provinc. Njo upravlja cesar sam; po njegovi smrti pripade fiscus novemu cesarju (medtem ko za¬ sebno premoženje cesarja, palrimonium, pozneje res privata, pripade cesar¬ jevim dedičem). Tako je fiscus tisto premoženje, ki »je v zasebnopravni lastnini vsakokratnega princepsa« (K a s er). 2 Morebitni spori fiskusa so se reševali spočetka načeloma po zasebnem pravu, v uradniškem ekstraordinar- nern postopku. Sčasoma je fiskus dobival čedalje več privilegijev, ki jih je imel erar; vzporedno z razvojem principata v absolutno monarhijo (dominat) je fiskus v Dioklecijanovem času absorbiral erar. Med fiskusovimi privilegiji je predvsem prednost njegovih terjatev v dolžnikovem konkurzu. (v poznem pravu) generalna in privilegirana zastavna pravica na vsem dolžnikovem premoženju. Druge javnopravne korporacije so bile mestne občine (municipia) v Italiji in v provincah, kolikor je za te občine veljalo rimsko ali vsaj latinsko pravo. Tudi njihov notranji ustroj je bil urejen po javnem pravu. Toda že v poz¬ nejši republikanski dobi je pretorski edikt 4 predvideval, da morejo v rednem formularnem postopku mestne občine tožiti ali biti tožene. Tako velja za nje tudi zasebno pravo. Ob občinah so klasiki razvili večino premoženjskopravnih načel, v katerih ločijo pravice skupnosti (unioer&itas) in posameznih občanov (singuli). — Cerkev je bila od Konstantina pravna oseba. To velja predvsem za škofijsko cerkev, ki se označuje corpus Christianum, skupnost vernikov. Sčasoma se pa vedno bolj pojmuje kot ustanova, katere premoženje upravlja vsakokratni škof. Stara rimska združenja (collegia, sodalitates, sodalicia) prebivalcev posa¬ meznih mestnih delov in okolišev (montani, vicarti, pagani), nižjih uradnikov (decuriae appariiorum), družbe davčnih zakupnikov (societas publicanorum), obrtnikov, trgovcev, svečenikov 5 ter različna pogrebna društva imajo bolj ali manj tudi javnopravne naloge. Justinijanova kodifikacija nam malo pove o njihovih notranjih odnošajih; kot nadaljnji spoznavni vir za njihovo prouče¬ vanje prihajajo v poštev ohranjeni napisi in grški papiri. 2 M. Kaser, RPR. I, I, str. 262. — Se za časa Severov se imenuje fiscus cesar¬ jeva res prioata (prim. RPR. I, 1, str. 262, op. 20). 3 Pretorski edikt (L en el, Edictum perpetuum, 3 str. 97 s., 99 s.) uporablja be¬ sedo niuriicipes (Ulp. D. 3, 4, 7 pr.), klasiki pa ' municipium, civitas in res puhlica. 4 Ulp. D. 3, 4, 7 pr.: Sicut municipum nomine aciionem praeior dedit, ita et adoersus eos iustissime edicendum putavit. 5 collegia fabrorum (= kovačev), pistorum {= pekov), mercatorum (= trgov¬ cev), pontifieum (= svečenikov), augurum (avgurov, napovedovalcev prihodnosti). 112 Osebno pravo Glede ustanavljanja pravnih oseh je zakonik XII plošč uzakonil načelo, da občani smejo ustanavljati združenja po svoji volji, samo da pri tem ne kršijo veljavnega prava . 6 Gaj trdi, da so decemviri to določbo prevzeli iz Solonovih zakonov. V republikanski dobi si je senat lastil pravico nadzorstva: društva, katerih delovanje se mu je zdelo nevarno ali škodljivo, je razpustil. Na bro¬ nasti plošči je ohranjen poseben SC. de Bacchanalibus / s katerim je senat izdal tak ukrep. Cezar je razpustil vsa obstoječa združenja razen najstarejših (praeter antiquiius constituta); isto je ukrenil tudi Avgust . 8 Na Avgustovo pobudo je bil sprejet zakon lex de collegiis, ki ga omenjajo le napisi, ne pa tudi klasični pravniki. Nedvomno iz političnih razlogov je ta zakon močno omejeval prostost združevanja. Odslej je bilo treba, da je senat odobril usta¬ novitev združenja, ako so bili v družbenih pravilih predvideni društveni sestanki . 8 Kar splošno je senat dovolil ustanovitev združenj malih ljudi (col- legia ienuiorum). Taka so bila zlasti pogrebna društva, ki so pobirala mesečne prispevke (stipes), imela največ mesečne shode, združene z obedi; rimski občan je smel biti včlanjen samo v enem takem društvu. Če je društvo prekoračilo svoj delokrog, so ga razpustili in njegovo premoženje so razdelili med takratne člane . 10 Z Avgustovo ureditvijo so Rimljani prešli od načela prostosti zdru¬ ževanja h koncesijskemu sistemu. Ustanovitev novega združenja je postala mogoča le s senatovim ali cesarjevim dovoljenjem. Tako dovoljenje so cesarji neradi izdajali, ker so se bali političnega rovarjenja . * 11 Za ustanovitev združenja je bilo treba vsaj treh članov . 12 Ko je korpora¬ cija ustanovljena, traja naprej, dokler ima vsaj enega člana . 13 Korporacija ostane ista, čeprav se člani menjajo . 14 Korporacija neha obstajati, kadar sama tako sklene, ali kadar nima več nobenega člana, ali če jo oblastvo razpusti. Notranje življenje v korporaciji urejajo pravila (lex collegii), ki jih člani z vstopom sprejmejo. Korporacija ima svoje premoženje (res communes. 6 Gai. D. 47, 22, 4: H is (= sodalibus) potestaiem facit lex (XII tabularum) pacti- onem quam velirit šibi ferre, dum ne quid ex puhlica lege corrumpant; sed haec lex videtur ex lege Solonis translata esse. 7 Bruns, Fontes, 7 I, št. 36. str. 164 ss. = URA, I,* št. 30 (leta 186). 8 Svetonij, Cezar, 42; Oktavi jan, 54. 9 Tako se v napisu v Collegium symphoniacorum (godbenikov) ugotavlja: ciuibus senatus c(oire) c(onvocari) c(ogi) permisit e lege lulia ex auetoritate Augusti ludorum causa (= Bruns, Fontes, 7 I, št. 174 str. 388 = FIRA, III,* št. 38), v. 4 — 6. 10 Marci. 1). 47, 22, 1 in 3. 11 Prim. Gajev izrek v D. 3, 4, 1. pr.: Paucis admodum in causis concessa suni huiusmodi corpora. — Poučen primer je ohranjen v 33. pismu Plinija Mlajšega ce¬ sarju Trajanu. Kot provincialni namestnik v Bitiniji prosi Plinij cesarja za dovolje¬ nje, da sine v Nikomediji ustanoviti (instiiuendum) obrtniško društvo (collegium fab- rorum), ki bi štelo do 150 članov. Plinij obeta, da bodo društveni člani samo obrtniki in da ne bodo zlorabljali društva za noben drug namen (neve iure concesso in aliud utatur), kar bo spričo malega števila lahko mogoče nadzirati. Pri tem opozarja na veliko škodo, ki jo je nedavno povzročil v Nikomediji požar, in sicer zlasti zato, ker ni bilo gasilcev. Vendar mu je Trajan (v 34. pismu) prošnjo odbil, češ da je v tej provinci in v teh mestih vse izpodkopano po strankarstvu; vseeno je, kako se društvo imenuje in kdo bo njegov član, kajti v kratkem času se bodo iz njega razvila nekaka politična društva (hetaeriae quaedam brevi fient). 12 Marcel. D. 50, 16, 83: Neratius Priscus tres facere cxistimat 'collegium’. 13 Ulp. D. 3, 4, 7, 2: ...si universitas a d unum redit, magis admittitur posse eum convenire et conveniri, cum ius omnium in unum recciderit et štet nornen unioersitatis. 14 D. 1. c.: In ... universitatibus nihil refert, utrum omnes idem maneant a n pars maneat vel omnes immutati sint. Pravno osebe 113 arca communis = skupna blagajna) in svoje organe (magistri, curaiores. acto- res). ki za njo poslujejo in nastopajo v pravdi. Rimski klasiki jasno razlikujejo med korporacijo ( universUas) kot poseb¬ nim pravnim subjektom, in med posameznimi njenimi člani (singuli). Stvari, ki so lastnina korporacije, niso ne v lastnini ne v solastnini njenih članov. Kot primere naštevajo za mestne občine: mestna gledališča, stadione, mestne sužnje . 15 Terjatve in dolgovi korporacije niso hkrati terjatve in dolgovi njenih članov . 16 V korporacijskih zadevah more tožiti in biti tožena le korporacija, ne pa posamezni njeni člani. Ker člani niso solastniki korporacijskega premo¬ ženja, ne morejo ob svojem izstopu zahtevati nobenega izplačila kakega deleža Člani ne morejo nikoli zahtevati, da naj bi se korporacijsko imetje razdelilo med člane . 17 Korporacije so mogle pridobivati tudi služnosti in zastavno pravico. Služ¬ nost užitka, ki ga je pridobila mestna občina, je bila omejena na največ sto let; verjetno je to pravilo postavil šele Justinijan . 18 Korporacije so bile lahko lastnice sužnjev in so imele nad njimi gospo¬ darjevo oblast. Po svojih sužnjih so mogle pridobivati lastnino in terjatve (npr. s stipulacijo). Svoje sužnje so italske mestne občine smele osvobojevati že zgodaj; pro¬ vincialne pa od Hadrijana naprej: nad osvobojenci so imele patronat. Na Hadrijanovo pobudo je neki senatov sklep 19 dovolil, da so mogle pridobivati volila po komer koli. Drug senatov sklep 20 je dovoljeval, da so jih lastni osvobojenci mogli z oporoko postaviti za dediče. Končno je cesar Leon I. (C. 6, 24, 12) leta 469 dovolil, da mestne občine lahko dedujejo za vsakomur; s tem jim je pripoznal splošno testamenti factio. Gospodarski razlog za tako favoriziranje mestnih občin najdemo v tem, da je bil njihov gospodarski polo¬ žaj v postklasični dobi zelo težak. Cesarska zakonodaja jim je 'skušala s ta¬ kimi pravnimi ugodnostmi vsaj nekoliko pomagati. 15 Gai. D. 1, 8, 6, 1: Universitatis sunt, non singulorurn, veluti quae in civitatibus sunt theatra et stadia et similia ... communia civitatium. Ideoque nec servus com- munis civitatis singulorurn pro parte intellegitur. sed universitatis. 16 Ulp. D. 3, 4, 7, 1 : Si quid unioersitati debetur, singulis non debetur: nec quod debet unioersitas singuli debent. 17 Pravni položaj zasebne korporacije osvetlimo, če jo vzporedimo z družbo (societas). ki po rimskem pravu ni pravna oseba. Obe štejeta več članov, toda družba je tako odvisna od članov, ki so jo ustanovili, da vedno preneha, če le en član umrje ali izstopi. •— Družba kot taka nima nobenega premoženja: vse premoženje je ali v solastnini družbenikov, ki imajo na njej določene miselne deleže, ali pa je last posa¬ meznih članov. Zato morejo biti le družbeniki (ne pa družba) toženi zaradi dolgov in tudi samo družbeniki morejo tožiti zaradi terjatev. Ko se družba razide, se skupno premoženje razdeli med družbenike. 18 Gai. D. 7, 1 , 56: ...quia is finis oitae longaevi liominis est; Gai. D. 33, 2, 8 (oboje verjetno interpolirano). 19 Ulp. Reg. 24, 28: Civitatibus omnibus... legari potest; idque a divo Nerva introductum, postea a senatu auctore Hadriano diligentius constitutum est. 20 Ulp. Reg. 22, 5: senatus consulto tamen concessum est, ut (sc. municipia) a libertis suis heredes institui possint. 21 Ulj). D. 40. 3, 1 : Divus Marcus omnibus collegiis, quibus coeundi ius est, ma- numittendi potestatem dedit. S Rimsko pravo 114 Osebno pravo Manj ugodnosti so dovoljevali zasebnim korporacijam. Mark Avrelij jim je dovolil osvobojevati sužnje 21 in pridobivati volila po komer koli . 22 Od Dioklecijana naprej velja, da morejo zasebne korporacije dedovati kot dediči samo takrat, kadar jim je bil podeljen poseben privilegij . 23 Kakor se po vsem povedanem vidi, je za pravne osebe uporabno le pre¬ moženjsko pravo, pri tem pa dedno pravo le delno, ter osebno pravo glede sužnjev. Delovanje pravne osebe se vrši po njenih pravilih. Kot volja pravne osebe velja sklep večine članov; tak sklep veže vse člane . 24 Za pravno osebo sklepajo pravne posle njeni organi , 23 za njo pridobivajo lahko tudi njeni sužnji. Rimski klasiki se v posameznih primerih bavijo z vprašanjem, ali je pravni osebi mogoče naložiti odgovornost za delikt, ki ga zagreše njeni organi s svojim ravnanjem. Splošno klasiki odklanjajo odgovornost mestne občine za dejanja njenih organov . 26 Dovoljujejo pa interdikt de vi , 27 Justinijanovo pravo pa tudi aciio quod meius causa zoper javnopravne in zasebne korporacije . 28 V. Ustanove Rimljanom ni bila tuja misel, določiti neko premoženje za poseben soci¬ alni namen. Niso pa za to kreirali nove pravne osebe, ampak so premoženje fiduciarno prepustili neki fizični ali pravni osebi (korporaciji) z nalogom (sub modo), da mora zaupano premoženje uporabljati za določeni namen. To je bila nesamostojna ali fiduciarna ustanova. Take so bile alimentacijske ustanove cesarjev Nerve in Trajana. Cesar je dajal zemljiškim lastnikom (nizko) obrestovana posojila, ki so bila zavarovana tudi z zastavno pravico. Prejete obresti so občine uporabljale po namenu cesarjeve ustanove: v pod¬ poro revnim družinam, ki so imele otroke. Take dobrodelne ustanove (piae causae) so se pozneje razširile: ustanav¬ ljali so sirotišnice, ubožnice, bolnišnice itd. V Justinijanovih novelah se pojav¬ lja že naziranje, ki ima te ustanove same za samostojne pravne osebe. S tem so bile ustanove pripoznane za pravne osebe, vendar ni Justinijan zanje uvedel nobenega posebnega splošnega imena. Tudi nauk o njih se v tem času ni mogel več razviti. 22 Paul. D. 34, 5, 20. 23 Diocl.-Maxim. C. 6, 24. 8 (290). 21 Scaev. D. 50. i, 19: Quod maior pars curiae effecil, pro eo habetur, ac si omnes egerint. — Ulp. D. 50, 17, 160, 1: Refertur ad universos, quod puhlice fit per maiorem partem. 25 Ulp. D. 12, 1, 27: S posojilom je mestna občina zavezana le takrat, kadar je posojilo koristno uporabljeno, drugače odgovarja samo organ, ki je posojilo najel. 26 Ulp. D. 39, 2, 17, 2 (tožen bo organ, actor); Ulp. D. 4, 3, 15, 1 : Sed an in municipes de dolo detur aciio, dubitatur. Et puto ex suo quidem dolo non posse dari: quid enim municipes dolo facere possunt? Sed si quid ad eos peroenit ex dolo eorum, qui res eorum administrant, puto dandam. De dolo autern decurionum in ipsos decuriones dabitur de dolo actio. 27 Ulp. D. 43, 16, 4: Si vi me deiecerit quis nomine rnunicipum. in municipes miki interdictum reddendum Pomponius scribit, si quid ad eos peroenii. 29 Ulp. D. 4, 2, 9, 1: ...sive singularis sit persona, quae metum intulit, vel populus vel curia vel collegium vel corpus, huic edicto locus erit. Pravne osebe 115 VI. Poznejši razvoj Če se ne oziramo na ustanove, ki so kot samostojne pravne osebe pripo- znane šele v Justinijanovih novelali, vidimo, da je rimsko pravo izoblikovalo samo korporacije kot pravne osebe. Medtem ko člani korporacije nimajo nobenega deleža na korporacijskem premoženju, so v družbi ( societas.) ki ni pravna oseba, družbeniki edini subjekti pravic in obveznosti. Srednjeveško nemško pravo , 1 v katerem so bile socialne težnje mnogo močnejše, je pa razvilo znatno več družbenih tvorb, od katerih imajo nekatere nekaj skupnega z rimsko korporacijo, nekaj pa z družbo, ker pripoznavajo članom združenja pogosto pravice na skupnem premoženju. Izhodiščni pojem je tu »Genossenschaft«, kar bi morda prevedli kot »združenje« (družbenikov?), bodisi enakopravnih (rod. soseska, država v miru), bodisi nad- in podreje¬ nih (»hiša«, »marka«, država v vojni). V dobi recepcije rimskega prava so kot korporacije pojmovali predvsem mestne občine in državo. Znotraj držav in dežel so šteli za korporacije »soseske« in vaške občine s skupno »gmajno«. V mestih so nastajala društva trgovcev (Gilden, Hansen), dalje cehi, univerze, stavbene organizacije, verske bratovščine. Za nastanek pravnih oseb veljajo v modernih pravih različni predpisi. Včasih (koncesijski sistem) je za ustanovitev potrebno posebno do¬ voljenje pristojnega oblastva, morda sploh vladarja. — Nasprotno velja po¬ nekod prosto ustanavljanje združenj. — Normativni sistem pa vna¬ prej predpisuje, kaj je treba izpolniti za ustanovitev. Če so ti pogoji izpolnjeni (statut je objavljen v uradnem listu; ustanovitev prijavljena oblastvu; izvršena je registracija v posebnem registru 2 ), nastane pravna oseba. V angleškem pravu se razlikuje Corporation agregate, ki v glavnem ust¬ reza korporaciji, in Corporation sole. Le-ta je pa pravna oseba, ki ji pripadajo vsi bivši in bodoči vršilci določene javnopravne, državne ali cerkvene funk¬ cije: živi vedno samo trenutni imetnik tega dostpjanstva. Moderna pravna oseba odgovarja za protipravno ravnanje svojih organov. Poleg teh korporacijam sorodnih pravnih oseb se pojavljajo ožje in trajne osebne povezanosti, kjer so vsi udeleženci skupaj nosilci pravic in ob¬ veznosti. To so skupnosti na skupno roko (Gemeinderschaft zur gesamten Hand), tako imenovane, ker so vsi udeleženci soodločali, tako da pri njih ni bilo posebne pravne osebe. Sodelovanje vseh udeležencev se je očitno pokazalo v združitvi rok (manibus coniunctis) pri sklepanju pravnih poslov. Take skupnosti so bile ali med brati in sestrami (ali njihovimi potomci) na kmetih (bauerliche Gemeinderschaft), navadno združene s skupnim gospodinjstvom; ali med vitezi (ritterliche Ganerbschaft) ali kot dedna pobratimstva v visokem plemstvu. V zvezi z recepcijo, ki skuša pojmovati te različne oblike ali kot korpo¬ racijo ali pa kot družbo (societas), se pojavljajo tudi vplivi kanonskega prava. Tako se zlasti razširi uporabljanje ustanov; te so vsako premoženje, ki ga je ustanovitelj dal za določen namen, ki ga uresničuje poseben upravnik. 1 Prim. Heinrich Mitteis. Deutsches Privatrecht, neubearbeitet von Heinz Lieberich, (Juristische Kurzlehrbiieher) 3. izdaja Miinchen-Berlin 1959, str. 34 — 44. 2 Za negospodarska združenja zadošča po nemškem državljanskem zakoniku vpis v društveni register sodišča prve stopnje (§1 21, in 55 BGB). 8* 116 Osebno pravo V 19. stoletju se je poživilo zanimanje za pojmovanje pravne osebe, S a v i g n y (sledita mu P u c h t a in W i n d s c h e i d) je trdil, da samo človek je v resnici pravni subjekt«. Zato so mu pravne osebe »samo umetni, samo fingirani subjekti«. Medtem ko gre pri njem za fingirano osebo, je izvirni Alojzij Brinz označil pravno osebo kot premoženje brez subjekta, ki je ve¬ zano za določen namen (subjektloses Zweckvermogen). — Zoper pojmovanje pravne osebe kot fingirane osebe so nastopili germanisti, zlasti Otto von Gierke (Das deutsclie Genossenschaftsrecht I-IV, 1867 — 1913), ki smatra pravno osebo za resnično skupnostno osebnost, ki je nosilec volje in dejanj. Njegov nauk je močno vplival. Med najnovejšimi avtorji nekateri (Kelsen, Nawiasky, H. J. W o 1 f f) pojmujejo pravno osebo kot pravno tehnični subjekt, ki se mu pripisujejo pravice in jamstva. Č. STVARNO PRAVO Prvi oddelek: SPLOŠNI POJMI § 34. POJEM STVARI Premoženjsko pravo obsega stvarno, obligacijsko in dedno pravo. Rim¬ ljani take delitve premoženjskega prava ne omenjajo, pač pa delijo premo¬ ženjskopravne tožbe na stvarnopravne (actiones in rem) in na obligacijsko- pravne (actiones in personam). Stvarno pravo 1 obsega pravna pravila, ki urejajo pravne odnose glede stvari. Predvsem si moramo objasniti, kaj imenujemo v pravu stvar. Stvar je samostojna telesna reč zunanjega sveta, ki je dosegljiva človeškemu gospo¬ stvu. Plodovi, ki še vise na drevesu, ali ki so drugače združeni z matično stvarjo, še niso stvari v pravnem smislu, ker niso samostojni. Ker niso telesne, niso stvari pravice, kakor tildi ne skupnost stvari (zbirna stvar: knjižnica: stvari so v njej posamezne knjige, police itd.). Končno niso stvari sonce, luna in zvezde, ker niso dosegljive človeškemu gospostvu. Kdaj je neki predmet samostojna stvar, navadno odloča splošno gospodarsko pojmovanje. Pogosto odloča samo človekova volja, ki npr. iz enega zemljišča z razmejitvijo napravi več novih, manjših zemljišč. Presenetljivo je, da rimskopravni viri nimajo strokovnega izraza za stvar, čeprav pojem sam v tem pomenu uporabljajo. Beseda res pomeni prav¬ zaprav reč, premoženjski predmet. Pod vplivom stoične filozofije razlikujejo viri: res corporales (quae tangi possunt), telesne predmete, ki se jih lahko dotikamo, torej stvari v pravnem pomenu, ter res mcorporales (quae in iure consistunt J, 2 netelesne reči, torej pravice (terjatev, dediščina). § 35. VRSTE STVARI Za gospodarsko in pravno življenje imajo posamezne skupine stvari raz¬ ličen pomen. Nekatere stvari so po posebnih določbah sploh odtegnjene vsa¬ kemu pravnemu prometu, so res extra commercium (extra patrimonium). 1 1 sli. stvarno pravo, č. pravo večne, p. prawo rzeczowe, r. veščnoe pravo, fr. le droit reel, n. Sachenreclit, it. diritto sulle cose, angl. law of things 2 Gai. 2, 12 ss. . 1 Glede razlikovanja med obema izrazoma prim. M. Horvat. Rimsko pravo, str. 93, op. t. — V nadaljnjem bomo uporabljali izraza kot enaka. 118 Stvarno pravo — Splošni pojmi Ker bomo v nadaljnjem obravnavali samo stvari, ki so v pravnem prometu (res in commercio, in patrirnonio), je smotrno, da najprej ugotovimo, katere stvari so po posebnih določbah, deloma sakralnopravnih, deloma državno- pravnih, v rimskem pravu izvzete iz pravnega prometa. I. Res extra commercium so: 2 1. Po sakralnem pravu (res divini iuris) so bile izven pravnega prometa: res sacrae, religiosae- in sanctae. Te stvari niso bile v lastnini nikogar (nullius in bonis, Gai. 2, 9), ne v zasebnikovi ne v državni. Res sacrae so bila svetišča, žrtveniki in bogoslužno orodje. Te stvari je na podlagi posebnega zakona ali senatovega sklepa pristojni državni organ po¬ svetil bogovom (diis superis consecratae) in jih tako odtegnil pravnemu pro¬ metu. Res religiosae so bila grobišča (diis Manibus relictae). Zemljišče je postalo locus religiosus, če je lastnik na njem pokopal mrtveca ali njegov pepel, ali če je to dovolil drugemu. Res sanctae so bila obzidja in vrata mest; te stvari so'veljale kot quodam modo divini iuris. 2. Po državnem pravu (res humani iuris): Res omnium communes (stvari, ki so vsem-skupne) so bile; zrak (aer), tekoča voda (aqua profluens), morje in morska obala (more et per hoc Utora maris, I, 2, 1 pr.). Te stvari je smel vsakdo uporabljati in si jih prilastiti (vdihavati zrak, zajeti vodo), toda na celotni stvari si nihče ni mogel prido¬ biti lastninske pravice. Res publicae (javne stvari) so bile stvari rimske države (res populi, res populicae) 3 in niso bile v lastnini nobenega državljana. Spočetka so tako ime¬ novali vse stvari, ki so bile last rimske države. Zanje ni veljalo zasebno, ampak javno pravo. Morebitnih sporov ni razsojal od obeh strank izvoljeni sodnik v rednem pravdnem postopku, ampak jih je reševal magistrat, ki je bil hkrati sodnik in zastopnik ene stranke, države. Ko se je v principatski dobi osamo¬ svojila posebna državna blagajna, fiscus, so se tudi res publicae ločile na dve skupini. Prave res publicae so bile tiste, ki sploh niso mogle biti v zasebni lastnini, ampak so bile namenjene za splošno rabo (publicis usibus destinatae, in publico usu habentur), npr. javne reke (flumina perennia), javne ceste, tržnice in gledališča. Te stvari so smeli vsi državljani uporabljati; pri tem jih je varoval pretor s svojimi interdikti. 4 Druga skupina je obsegala stvari, ki bi mogle biti prav tako v lastnini zasebnikov, npr. državni sužnji, ager publicus. iix S temi stvarmi je rimska država podobno gospodarila, kakor bi bil to delal zasebnik; donosi od teh stvari so pripadali državi. Imenovali so jih patrimonium (ali pecunia) populi (finančno premoženje države). 2 Gai. 2, 1-11; I. 2, 1 pr. — § 10. 3 Gai. 2, 11: Quae publicae sunt, nullius oidentur in bonis esse; ipsius enim universitatis esse creduntur. 4 Prim. L en el, EP, 3 §§ 237 ss. 4a To so bila premaganim mestom odvzeta zemljišča. Vrste stvari 119 II. Res in commercio — stvari o pravnem prometu Stvari, ki so v pravnem prometu, delimo prav tako na različne večje skupine. 1. Res mancipi — res nec mancipi . 5 6 V prve začetke rimske zgodovine sega nazaj delitev stvari na res mancipi in res nec mancipi. Res mancipi so bili sužnji (servi), domača vprežna in tovorna živina (Ulp. Reg. 19, 1: quadrupe- des , quae dorso collove domantur, kakor konji, goveda, osli, mezgi in mule, ne pa velblodi ter sloni in tudi ne drobnica), italska zemljišča (praedia in Italico solo) ter štiri poljske služnosti na italskih zemljiščih (iura praediorum rusticorum: iter, actus, via, aquaeducius). Na res mancipi je bilo mogoče pre¬ nesti lastnino na pridobitelja le s posebnim slovesnim pravnim poslom, namreč z mancipacijo (§ 47) ali z in iure cesijo (§ 48). Vse druge stvari so bile res nec mancipi: na njih je bilo mogoče prenesti lastninsko pravico z izročitvijo (traditio, § 49). Delitev stvari na res mancipi — nec mancipi je značilna za rimsko pravo. Podobno najdemo tudi v drugih pravih delitve stvari na take, ki so za sploš- nost bolj, in take, ki so manj pomembne. 0 Ker za starejšo dobo manjka virov, si moremo razložiti nastanek te delitve le v zvezi s splošnim gospodar¬ skim in družbenim razvojem. Res mancipi so bile najvažnejša produkcijska sredstva, nepogrešljive gospodarske dobrine v rimski kmečki domačiji stare civilne dobe. Konservativno kmečko civilno pravo je skušalo kar najbolj zadr¬ ževati cirkulacijo teh stvari. Zato je smel lastnik odsvojiti zanj tako važno stvar samo vpričo šestih sodržavljanov ali pa s sodelovanjem magistrata, sama izročitev ni zadoščala. S to delitvijo se najbrž prepleta delitev imetja na familia in pecunia, ki kot familia pecuniaque pomeni celotno državljanovo premoženje. 7 Pri tem verjetno pomeni familia neodsvojljivo premoženje, ki se podeduje iz roda v rod in je najbrž tudi po koncu geniilnega razdobja ostala še nekaj časa v rodbinski lastnini. Pecunia je bila najbrž prosto odsvojljivo premoženje, zlasti tisto, ki ga je posameznik s svojim delom prigospodaril; to je bilo že zgodaj v zasebni lastnini posameznikov. Verjetno je obsegala familia predvsem res mancipi, pecunia pa samo res nec mancipi. V pretorski dobi je denarno gospodarstvo naglo izpodrinilo staro domače zaključeno kmečko gospodarstvo. Vzporedno s tem razvojem je razlikovanje med res mancipi in res nec mancipi čedalje bolj izgubljalo svoj pomen. Pretor je priskočil na pomoč stranki, ki ji je prodajalec kako res mancipi samo izro- 5 Gai. 2, 14a; Ulp. Reg. 19, 1. 6 Haminurabijev zakonik loči hišo, polje in vrt od drugih premoženjskih pred¬ metov (prim. zlasti § 27, § 32, §§ 36 — 41, 150, 165, 178, 191), v hetitskih zakonih opazimo razlikovanje med živino in orodjem (npr. pri najdbi, prim §§ 45 in 71), v atenskem pravu razlikujejo vidne in nevidne stvari, iz bizantinskega prava je prešla v moderna prava delitev stvari na premične in nepremične, v anglosaškem pravu se ločita real in personal property. 7 V zakoniku XII plošč se omenja pecunia v tab. V, 3, 7 a (= B r u n s , Fontes, 7 I, str. 23); izraz familia je v actio familiae erciscundae (V, 10), Familia pecuniaque pomeni celotno testatorjevo premoženje; Gai. 2, 104. — Prim. Drag. Stojčevič, Rimsko privatno pravo, 1966, str. 105; M. Horvat, Rimsko pravo, str. 94 ss., J ors-Kunkel-Wenger, Romisches Recht, 2 str. 63, op. 4. 120 Stvarno pravo — Splošni pojmi čil in s tem ni prenesel nanjo lastnine. V klasičnem pravu je sicer to razliko¬ vanje še ostalo, Justinijan pa ga je dokončno odpravil. 2. Premičnine — nepremičnine (res mobiles — res immobiles): Premičnine so stvari, ki brez škode za svoje bistvo labko izpreminjajo kraj, na katerem so, druge so pa nepremičnine. To razlikovanje upošteva že staro rimsko pravo pri zemljiških služnostih, priposestvovanju, v posestnem varstvu in v dotalnem pravu. Vendar po civilnem in klasičnem pravu ta de¬ litev nima še tolikega pomena, kakor ga ima v bizantinskem in v modernem pravu. Nepremičnine so zemljišča, to so določeni deli zemeljske površine z vsem, kar je z njimi trdno in trajno spojeno. Po rimskem pravnem pojmovanju je spadal k zemljišču zračni prostor nad njim in zemlja pod njim. Hiša, ki je zgrajena na zemljišču, ni pravno samostojna stvar, ampak je le del zemljišča po pravilu: superficies solo cedit. Zato po rimskem pravu tudi ni mogoča last¬ nina po nadstropjih. Po civilnem in klasičnem pravu je bila civilna rimska lastnina (dominium ex iure Quiritium) mogoča samo na tistih zemljiščih, ki so bila v Italiji (prae- dia Italica), ne pa tudi na zemljiščih v provincah (praedia prooincialia). Le-ta so namreč veljala kot lastnina bodisi rimskega naroda, bodisi cesarja, po tem, v čigavi provinci so bila (v senatovih provincah: praedia stipendiaria, v princepsovih: tributaria). Na njih je bilo mogoče pridobiti le posest in užitek. 8 V Justinijanovem pravu ni več razlikovanja med italskiini in provincialnimi zemljišči. Med italskimi zemljišči so bila praedia rustica namenjena za poljedelstvo, praedia urbana so bila stavbna zemljišča. Praedia suburbana so bila sama po sebi v predmestjih ležeča zemljišča, pogosto pa so tako imenovali poljedelska zemljišča v mestih (sadovnjake, vinograde). 80 — Kadar so zemljišču meje iz¬ merili in določili zemljemerci (agrimensores), se je zemljišče imenovalo ager limitatus; če je pa imelo naravne meje, je bilo ager aicifinius, samo tako zemljišče se je moglo povečati zaradi naplavin. Tudi tega razlikovanja ni več v Justinijanovem pravu. Res se moventes 0 imenujejo premičnine, ki se gibljejo iz lastne moči, ka¬ kor so to sužnji in živali. 3. Nadomestne in nenadomestne stvari. Mnogo stvari je takih, da se v gospodarskem življenju redno pojavljajo v večjih množinah, tako da jih do¬ ločamo s štetjem, merjenjem ali tehtanjem. Posamezni kosi nimajo pri njih nobenega svojskega pomena, ampak jih lahko med seboj zamenjujemo. Take stvari imenujemo nadomestne. 10 Rimski pravni viri naštevajo kot primere: vino, olje, žito, baker (med), srebro, zlato. * 11 Kadar pa gre za individualno do¬ ločeno stvar, je stvar nenadomestna. Splošno gospodarsko naziranje odloča, katere stvari so nadomestne in katere nenadomestne. 8 Gai. 2, 7: ... in prooinciali solo... dominium populi Romani est Del Caesaris, nos autem possessionem vel usumfructum habere videmur. 80 Diocl. — Max. C. 5, 71, 16 pr.: ... praedium suburbanum, quod ab urbanis non loco, sed qualitate secernitur. Prim. Ulp. D. 50, 16, 198. 9 Ulp.-Lab. D. 21, 1, 1 pr.; Just. C. 5, 12, 50 pr. (529). 10 Ime res fungibiles je uvedel za nadomestne stvari šele Ulrik Zasius (1556). 11 Gai. 3, 90 (= I. 3, 14 pr.): ... quae res pondere, numero, mensura constant. Vrste stvari 121 V veliki meri se s tem razlikovanjem ujema delitev dajatev na take, ki so določene po vrsti (genus), in druge, ki so določene individualno (species). To razlikovanje, ki je važno za obligacijsko pravo, je odvisno od volje strank, ki izjemno lahko označita dajatev nadomestnih stvari (npr. denar, ki je v dolo¬ čeni blagajni) 12 kot species ali pa nenadomestnih za genus. 4. Potrošne in nepotrošne stvari. Potrošne stvari (res quae usu consumun- tur, res quae usu tolluntur, quae in abusu consistunt) so stvari, ki se z en¬ kratno smotrno rabo že porabijo, bodisi da je ta uporaba naravna (jed, pijača) ali pravna (denar): druge stvari so nepotrošne. 'Po razlikovanje je važno pred¬ vsem za obligacijsko pravo, v stvarnem pravu ima pomen pri užitku (§ 62). 5. Deljive in nedeljive stvari. Deljive 13 so stvari, ki jih je mogoče razdeliti na enakovrstne dele, ne da bi pri tem trpelo njihovo bistvo in njihova vred¬ nost. Tako delitev imenujemo realno ali fizično. Realno ni deljiv diamant, ker bi vsi njegovi deli skupaj ne bili več toliko vredni kakor celotna stvar. Ker bi deli ne bili enakovrstni, ni deljiva ne hiša ne žival. Deljiva so predvsem nezazidana zemljišča z razmeritvijo. Take dele zemljišča, ki so pravzaprav že samostojna nova zemljišča, imenuje rimsko pravo z ozirom na prejšnjo nerazdeljeno stvar: partes pro uiviso. Pač pa je mogoče vsako stvar miselno deliti tako, da stvar, ki ni realno razdeljena, pripada več osebam kot solastnikom. Vsak solastnik ima na stvari svoj miselni (idealni) delež, ne pa realnega. Delež se imenuje pars pro ind.iviso. V tej obliki je na isti stvari moglo imeti več oseb skupno lastninsko pravico, zastavno pravico ali užitek, ne pa rabe ali zemljiških služnosti. 6. Enovite in sestavljene stvari. Pod vplivom stoične filozofije razlikuje Pomponij (D. 41, 3, 30 pr.) po notranji sestavljenosti tri vrste stvari. Enovita stvar (corpus, quod continetur uno špiritu) je enotna že po svoji naravi; take so npr. posamezne živali, tram, kamen. — Sestavljena stvar (corpus, quod ex contingentibus, hoc est pluribus inter se cohaerentibus constat) je sicer pravno ena stvar, toda sestavljena je iz delov, ki so bili pred (umetno) spojitvijo sa¬ mostojne stvari. Sestavljena stvar je npr. ladja, poslopje. Predmet lastninske pravice je redno le sestavljena stvar kot taka, ne pa njeni deli. Kolikor je lastninska pravica izjemno na delu stvari (npr. na vzidanem tramu), je ni prej mogoče uveljavljati, preden ne postane tisti del zopet samostojna stvar. 14 — Medtem ko so pri sestavljeni stvari njeni deli materialno tako združeni, da so samo ena stvar, obstoji skupnost stvari ali zbirna stvar 15 iz več samostojnih stvari (corpus, quod ex distantibus constat), ki pa jih imajo v gospodarskem življenju za enoto (*universitas faeti). Take skupnosti stvari so npr. knjižnica, čreda, skladišče. Predmet stvarnih pravic so načeloma le posamezne stvari, ne pa skupnost stvari (zbirna stvar) kot taka. Samo izjemno dovoljuje rimsko pravo lastninsko tožbo (rei vindicatio) glede črede (š 44). 7. Accessio cedit principali (Ulp. D. 34, 2, 19, 13). V vsakdanjem življenju nimamo opraviti le s posameznimi stvarmi, ampak se razne stvari pogosto spajajo med seboj tako, da stranska, gospodarsko manj važna stvar postane 12 Maec. D. 35, 2, 30, 4: ... pecuniam, quam in illa arca; vinum, quod in illis doleis; pondus argenti, quod in illis horreis habeo... — Prim. Pomp. D. 25, 3, 18: mancipia. 13 Pomp. D. 30, 26, 2": ... quae sine damno dividi possunt... 14 Prim. actio de tigno iuneto, § 45, tl, 2; adplumbatio, § 45, III, 2. 15 Finžgar, Stvarno pravo, str. 23. 122 Stvarno pravo — Splošni pojmi sestavina glavne, gospodarsko pomembnejše stvari: stranska stvar izgubi s tem svojo pravno samostojnost in postane akcesija (prirast) glavne stvari. To se zgodi, npr. če njivo posejemo z žitom, če tram vzidamo v poslopje. Za stvarno pravo postane vprašanje zanimivo, kadar sta prvotni stvari v lastnini različnili lastnikov. 8. Plodovi. Nasprotni razvoj opazujemo pri plodovih. Od matične stvari se organično loči nova samostojna stvar, ki je iste vrste, kakor neposredna ma¬ tična stvar (jabolko — jablana). Nove stvari, ki na ta način nastajajo, imenu¬ jemo naravne plodove (fructus naturales) matične stvari. Drevesni in sploh rastlinski sadeži veljajo pravno kot plodovi zemljišča. Dalje so plodovi živalski mladiči, mleko, volna. Rimljani so imeli za naravne plodove tudi anorganske donose rudninskega sveta v kamnolomih ali rudnikih. — Za organ¬ ske plodove je značilno to, da ostane ohranjena matična stvar, ki je sposobna, da proizvaja take donose. Zato dreves, ki jih je vihar podrl v gozdu, ne šte¬ jejo kot plodove. Za stvarno pravo so plodovi zanimivi glede vprašanja, kdo pridobiva na njih lastnino. Dokler so plodovi združeni z matično stvarjo (viseči, stoječi plodovi 16 ), so del matične stvari. Samostojne stvari postanejo, ko se od nje ločijo (fructus separati); pri tem je brez pomena, ali se je ločitev izvršila naravno ali umetno, in to zopet lahko po upravičeni ali neupravičeni osebi. Fructus percepti so plodovi, ki jih je uživalec zares pridobil; fructus perci- piendi so pa plodovi, ki bi jih moral pridobiti, bodisi da jih je pridobil, bodisi da jih je (morda nekaj) zanemaril (fructus negleeti). Fructus consumpti so plodovi, ki jih je uživalec do določenega trenutka (npr. do litiskontestacije ali do sodbe) že porabil, medtem ko so fructus ex(s)tantes plodovi, ki jih uži¬ valec v določenem trenutku še ima in jih tako more vrniti. Stvarno pravo se glede plodov zanima predvsem za naravne plodove. Kot civilne plodove (fructus civiles) označujejo viri denarne koristi, ki jih dobiva upravičenec od svoje stvari na podlagi določenega obligacijskega pravnega razmerja, npr. kot najemnino, zakupnino ali kot posojilne obresti. Pojma pritikline (pertinence) rimsko pravo še ni razvilo. Pritiklino ime¬ nujemo premično stvar, ki je z drugo (premično ali nepremično), glavno stvarjo trajno tako zvezana, da po gospodarskem pojmovanju služi glavni stvari, vendar ostane še naprej samostojna stvar. Pritiklina je npr. ključ nasproti omari, drog nasproti trti. 17 Rimski viri izražajo tako odvisnostno razmerje s svojilnim rodilnikom: aedium est (del hiše je). T _ . , § 36. STVARNE PRAVICE 1. rojem * 1 Rimski pravniki, ki jim je primaren pojem actio (tožba), ne pa ustrezna pravica, delijo, kakor že omenjeno, premoženjskopravne tožbe na actiones in rem ter actiones in personam. V tožbi actio in rem trdi tožnik, da je sporna 10 Gai. D. 6, 1, 44: Fructus pendentes pars fundi videntur. — Prim. Ulp. D. 24, 3, 7, 15. 17 Prim. A. Finžgar, Stvarno pravo, str. 21. 1 Prim. Drag. Stojčevič, Rimsko privatno pravo, Beograd 1966, str. 85; M. Horvat, Rimsko pravo, Zagreb 1962, str. 89 ss.; A. Gams, Stvarno pravo, Beograd 1949, str. 6 s.; A. Finžgar, Stvarno pravo, Ljubljana, 1952, str. 9 ss. Stvarne pravice 123 stvar njegova, ali da ima neko stvarno pravico na tuji stvari (npr. užitek). Z actio in personam pa zahteva upnik od dolžnika neko dajatev ali storitev premoženjske vrednosti . 2 Iz te delitve premoženjskih akcij je v srednjem veku nastala delitev premoženjskih pravic na stvarne in obligacijske pravice: *iura in re — iura in personam, ki je prešla tudi v moderna prava. Razlike med- stvarnimi in obligacijskimi pravicami ne smemo pojmovati tako, kakor da bi samo obligacijska pravica pomenila pravni odnos med dvema osebama (upnikom in dolžnikom), medtem ko naj bi stvarna pravica pomenila neposredni pravni odnos med osebo in stvarjo. Pravni odnosi mo¬ rejo namreč obstajati samo med pravnimi subjekti, medtem ko so odnosi človeka do stvari le dejanski (upravičenec uporablja stvar in z njo razpolaga). Tako gre tudi pri stvarnih pravicah za družbene odnose, katerih predmeti so določene stvari. Svojo stvarno pravico uveljavlja upravičenec z actio in rem. Dokler nihče ne posega v njegovo pravico, ne more stvarnopravni upravičenec uspešno na¬ periti tožbe zoper nikogar. Vsebina stvarne pravice je za druge ljudi dotlej samo negativna: dovolj je, da nihče upravičenca ne ovira v njegovem razpo¬ laganju s stvarjo. Brž ko ga pa kdo v tem omejuje ali drugače posega v nje¬ govo pravico, more stvarnopravni upravičenec naperiti zoper njega tožbo (actio) in rem. Tako tožbo bo lahko neštetokrat ponovil zoper istega ali zoper drugega toženca, ki bi upravičenca pozneje zopet oviral v njegovi pravici. Ker je stvarno pravico mogoče s tožbo braniti zoper vsakogar, ki v njo posega, je stvarna pravica absolutna. Stvarnopravna tožba (aelio in rem) je naperjena zoper toženca glede do¬ ločene stvari Do pravde med tožnikom in tožencem pride samo takrat, kadar toženec stvar brani. Če tega noče, lahko pusti stvar brez obrambe . 3 Pretor nato dovoli tožniku, da vzame sporno stvar in jo odpelje ali odnese s seboj duci vel ferri iubere); 4 s tem mu pretor omogoči, da vzame stvar v svojo dejansko oblast. Terjatvena ali obligacijska pravica upravičuje individualno določeno osebo (upnika), da sme od druge prav tako individualno določene osebe (dolž¬ nika) zahtevati neko dajatev ali storitev premoženjske vrednosti. Osebi upnika in dolžnika sta tu (če ne mislimo na ev. dediče) dokončno določeni. Zato so obligacijske pravice relativne, uveljavljati jih je mogoče samo enkrat; glede njih se toženec mora spustiti v pravdo. Vsebina obligacijskega razmerja je vnaprej določena (ali vsaj določljiva), medtem ko so pri stvarnih pravicah mogoči različni tožbeni zahtevki, kakor je bil pač stvarnopravni upravičenec moten v svoji pravici. Predmet stvarne pravice more biti samo individualno določena stvar. Last¬ nik more biti lastnik le določenega konja, zemljišča itd. Stvarna pravica ne more nastati, preden se stvar (npr. viseči plod) ne osamosvoji. Že obstoječa 2 Cai. 4, 2 — 3: In personam actio est, qua agimus, quotiens litigamus cum aliquo, qui nobis ex contractu vel ex delieto obligatus est, id est, cum intendimus dare facere praestare oportere. In rem actio est, cum aut corporalem rem intendimus nostram esse aut ius aliquod nobis conpetere, oelut utendi aut utendi fruendi... — Prim. Ulj). D. 44, 7, 23 pr. 3 Prim. spodaj § 34.. V, op. 12. 4 Prim. L en el, EP, 3 str. 136. 124 Lastninska pravica in posest stvarna pravica preneha, če je stvar pozneje uničena ali odtegnjena pravnemu prometu. Stvari morejo biti tudi predmet obiigacijskih pravic. Pri tem so stvari lahko določene individualno (kot species, npr. dolžnik mora upniku vrniti izposojenega konja), ali pa so označene po vrsti (genus, npr. dolžnik dolguje mernik pšenice). Vendar obligacijskopravna tožba še ne posreduje tožniku dejanske oblasti nad stvarjo, ampak upnik pride do stvari šele s tem, da mu dolžnik stvar prepusti. Mnogo obligacijskih razmerij pa nima za predmet stvari, ampak storitve in opustitve. Vobče so stvarne pravice ustanovljene za neomejen čas ali vsaj za zelo dolgo dobo, medtem ko je pomen obligacijskih razmerij v tem, da se izpolnijo in s tem končajo. II. Vrste stvarnih pravic Število stvarnih pravic je omejeno. Justinijanovo pravo pozna naslednje stvarne pravice: lastnino (dominium, proprietas) ter štiri stvarne pravice na tuji stvari (iura in re aliena); služnosti (servitutes), dedno stavbno pravico (superficies), dedno zakupno pravico (emphyteusis) in zastavno pravico (pig- nus, hijpoiheca). Drugi oddelek: LASTNINSKA PRAVICA IlN POSEST § 37. RAZVOJ LASTNINSKE PRAVICE PO RIMSKEM PRAVU I. Pojem 1 V gospodarskem življenju se z besedo »lastnina« 2 označuje pogosto vse premoženje, ki obsega poleg lastnine v pravnem smislu še druge stvarne pra¬ vice kakor tudi terjatve in dolgove. Podobno smo ugotovili, da ima enako širok pomen latinska beseda res (res corporales — res incorporales). V neki obliki se pojavlja lastnina v vsaki družbi. Murx ugotavlja to v svojem »Uvodu h kritiki politične ekonomije« (1857), ko pravi, da »ne more biti govora o kaki proizvodnji, pa tudi ne o kaki družbi, kjer ne bi obstajala neka oblika lastnine.« 3 Po drugi strani je pa tudi res, da je lastnina mogoča samo v družbi. To misel izreka Marx v omenjenem svojem spisu, 3 ko istoveti 1 Prim. Karl Marx, Kritika političke ekonomije, 1857, (prevod: Kultura Zagreb, 1949), str. 20; A. K o sel jev, Socijalistička svojina (prevod: Kultura, Zagreb, 1948), zlasti str. 5; Drag. Stojčevič, Rimsko privatno pravo, Beograd 1966. str. 113 ss.; M. Horvat, Rimsko pravo, str. 124 ss.; A. Gams, Stvarno pravo, Beograd 1949, str. 34 ss.; A. F i n ž g a r , Stvarno pravo, Ljubljana 1952, str. 51 ss.; M. M. A g a r k o v- D. M. Genkin, Sovjetsko gradjansko pravo, I (Naučna knjiga: Beograd 1948) str. 285 ss.; J. Goričar, Družbeni razredi in produkcijski odnosi (Ekonomska revija, '1952, Ljubljana), str. 407—432; Temelji obče sociologije, 1967, str. 95 — 103; A. B a jt, Ekonomski in pravni pojem lastnine (Pravnik, 1954, Ljubljana), str. 139 — 158. 2 sh. vlasništvo, svojina, č. vlastnictvi, p. wlasnošč, r. sobstvennost’, imuščestvo ( = premoženje), fr. propriete, n. Eigentum, it. proprieta, angl. ownership 3 o. c. (prevod, Kultura), str. 20. Razvoj lastninske pravice po rimskem pravu 125 prilaščanje z lastnino in opredeljuje proizvodnjo kot »prilaščanje prirode po posamezniku v okviru določene družbene oblike in z njenim (= družbenim) po¬ sredovanjem.« S tem je tudi jasno povedano, da je v vsaki družbeni formaciji (v praskupnosti, v sužnjelastniški. fevdalni, kapitalistični in socialistični druž¬ beni formaciji) lastnina tesno povezana z obstoječimi produkcijskimi odnosi. Ta povezanost se vidno odraža v lastninskem pravu, ki je pravna nadgrad¬ nja nad produkcijskimi odnosi, kakor veljajo v določeni družbeni formaciji. Prav zato je lastninska pravica, ki poteka iz lastninskega prava, najvažnejša stvarna in premoženjska pravica sploh. Rimska pravna zgodovina spada v sužnjelastniško formacijo. Za le-to je značilna delitev prebivalstva na dva razreda: na svobodne, gospodarje suž¬ njev, in na sužnje. Čeprav so Rimljani formalno terminološko razlikovali med gospodarjevo oblastjo (dominica potesias) in med lastnino (dominium), je bil suženj vendar samo brezpraven predmet izkoriščanja (res mancipi). Ker je bil gospodar lastnik sužnja, je bil tudi lastnik vsega, karkoli je suženj pridobival s svojim delom ali s svojimi pravnimi posli. V času od punskih vojn naprej je senatna rimska nobiliteta z izkoriščanjem množičnega dela sužnjev razšir¬ jala svoja nova veleposestva (lalifundia), medtem ko je izrivala male kmete z njihove rodne zemlje. Po drugi strani je plutokracija (equites) v bankirstvu, trgovini in brodništvu vsevprek izkoriščala delo sužnjev tako, da so vsi gospodarski uspehi delovanja sužnjev ipso iure pripadali njihovemu gospo¬ darju kot lastniku proizvajalnih sredstev. Podobno je bila lastninska pravica na zemljišču vobče odločilna za pridobivanje plodov kakor tudi za pridobitev stavbe, ki jo je kdo drug tam zgradil. Tako je imela rimska lastninska pra¬ vica na takratnih najvažnejših proizvajalnih sredstvih, na sužnjih in zemlji, izrazit razredni in izkoriščevalski značaj. Žal manjka virov iz najstarejše rimske pravne zgodovine, da bi po njih mogli opazovati razvoj rimskega lastninskega prava, zlasti ob prehodu iz gentilne ureditve v sužnjelastniško družbeno formacijo. Na gentilno ureditev še 4 spominjata v zakoniku XII plošč subsidiarna intestatna dedna pravica gentilov in njihova subsidiarna udeležba pri skrbništvu za umobolnega. Zakon XII plošč nima nobenih splošnih določb o lastninski pravici in še ne uporablja besede dominium , 4a s katero označujejo v zadnjih stoletjih re¬ publike lastnino, medtem ko je drugi izraz proprietas še nekoliko poznejši. V tem času je bila rimska lastnina pretežno že zasebna lastnina (dominium ex iure Quiritium). V starih orientalskih pravih je vsebina lastninske pravice deloma različna po vrstah posameznih predmetov . 5 V rimskem civilnem pravu imamo sicer že načeloma enotno lastnino na vseh stvareh v pravnem prometu; 4 Prim. Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države (slov, prevod 1947) str. 95 ss. 4il Zanimivo je, da se v klinopisnih pravili za lastnika uporablja ista beseda kakor za »gospoda«; sumersko en. babilonsko belu. hetitsko išhaš. Medtem ko pa za gospostvo uporabljajo besedo belutu, je ne uporabljajo za lastnino; za njo ni stro¬ kovnega izraza. 5 Prim. P. Koschaker. Fratriarc-hat, Hausgemeinschaft und Mutterrecht in Keilschriftrechten (v Zeltschrift (ur Assyriologie, VII (41), 1933, str. 24); »Sicer je tudi tu lastnina gospostvo nad stvarjo ali osebo, toda vsebina te lastnine more biti dife¬ rencirana po svojem predmetu, je lahko omejena, ...zlasti je lahko določena po smotru lastnine, ki sledi iz pridobitnega posla« (prevedeno iz nemščine). 126 Lastninska pravica in posest zelo važna pa je razlika med res mancipi in res nec mancipi . 6 Lastnino na prvi skupini stvari, to je na temeljili produkcijskih sredstvih civilne dobe, je bilo mogoče med živimi prenašati samo z mancipacijo ali z in iure cesijo, ne pa s samo izročitvijo, ki je zadoščala za odsvojitev ostalih stvari (res nec mancipi). Z delitvijo stvari na res mancipi in nec mancipi je bilo verjetno v neki zvezi tudi razlikovanje famitia in pecunia, kakor se kaže v označbi celotnega posa¬ meznikovega premoženja kot familia pecuniacpie? Zemljišča, kolikor so ležala na ožjem rimskem državnem ozemlju, so bila ob nastanku zakonika XII plošč pretežno v zasebni lastnini. Pisci iz mnogo poznejše dobe so pripisovali Romulu, da je posameznim državljanom dodelil po dva orala zemlje kot podedljivo zemljišče (heredium ). 7 Vendar niti v repub¬ likanski niti v cesarski dobi niso bila vsa zemljišča zasebna. Rimska država je bila lastnica zemljišč, ki so jih Rimljanom morala odstopiti premagana mesta (ager publicus), kakor tudi provincialnih zemljišč (praedia provincialia). — Dalje izvemo iz novejših odlomkov Gajevih institucij, ki so bili objavljeni leta 1933, da je v civilni dobi obstajala marsikje tudi rodbinska kolektivna lastnina. Bratje so kot sodediči ohranili očetovo zapuščino nerazdeljeno; ime¬ novali so jo ercto non cito ali consortium. S tem rodbinskim premoženjem so skupno gospodarili, dokler ni kateri izmed njih zahteval, da se razdeli. V pretorski in zgodnji klasični dobi se je v takratnem razvitem denarnem gospodarstvu ter spričo ogromnega števila sužnjev in naraščanja latifundij po¬ kazalo rimsko lastninsko pravo v vsej individualistični skrajnosti. Staro, za male kmečke razmere primerno delitev stvari na res mancipi — nec mancipi so v praksi čedalje bolj občutili kot zastarelo in jo je Justinijan končno od¬ pravil. Tako je po Justinijanovem pravu lastninska pravica na vseh stvareh enaka in se lahko prenaša z izročitvijo, ne glede na gospodarski ali družbeni pomen različnih skupin stvari — kar pa ima tudi neugodne posledice. Rimska lastninska pravica je načeloma neomejena. Lastnik ravna s svojo stvarjo načeloma kakor hoče, ne da bi se pri tem moral ozirati na interese skupnosti ali poedincev. To pojmovanje lastnine je tako ustrezalo rimski individualistični miselnosti, da ga klasični pravniki nikjer izrečno ne formu¬ lirajo, ampak jim je to nekaj samoumevnega. Oni samo trdijo, da kdor iz¬ vršuje svojo pravico, ne more s tem nikomur napraviti škode, ki bi jo moral popraviti. 8 V občepravni doktrini imenujejo pozitivno funkcijo lastnine pravico last¬ nika, da sme svojo stvar uporabljati, odsvojiti ali uničiti. Negativna funkcija lastnine je pa v tem, da sme lastnik vsakogar izključiti, da bi kakor koli posegal v njegovo stvar in z njo razpolagal. Čeprav je lastninska pravica po rimskem pravu načeloma neomejena, je pa vendar omejljiva. Omejitve nastanejo lahko po pozitivnih predpisih; nekaj takih omejitev so Rimljani uvedli glede zemljiške lastnine, da bi tako omogočili 6 Prim. § 35, II, 1. 7 Varro, Rerum rusticarum, i, 10 (= Bruns, Fontes, 7 II, str. 62): Bina iugera , quod a Romulo prirnum clivisa viritim, quae heredem sequerentur, heredium appel- laoerunt. 8 Gai. D. 50. 17, 55: Nullus oidetur dolo facere, qui suo iure uiitur. — Paul. D. eod., 151: Nemo damnurn facit, nisi qui id fecit , quod facere ius non habet. ■ — Paul. D. eod., 155, I: Non videtur vim facere, qui iure suo uiitur et ordinaria actione experitur. Razvoj lastninske pravice po rimskem pravu 127 mirno sožitje med sosedi (prim S 57). Druge omejitve so mogoče po lastnikovi volji, ki za drugo osebo ustanovi na svoji stvari neko stvarno pravico (npr. služnost, zastavno pravico). Končno je treba ugotoviti, da v rimskih pravnih virih ni nobene definicije lastninske pravice. Šele iz šestnajstega stoletja je opredelitev, ki v pravnih mejah dovoljuje lastniku, da sme stvar uporabljati in jo porabiti ali tudi zlo¬ rabiti v mejah zakona (*ius utendi et abuiendi re sua, quatenus iuris raiio patitur). Meščanske kodifikacije so se sicer pretežno, bolj ali manj naslonile na rimsko lastninsko pravo, vendar pa že poudarjajo, da je lastninska pravica omejena deloma po zakonskih predpisih, deloma tudi po pravicah drugih oseb in po interesih skupnosti. 9 Moderno socialistično pojmovanje je pri nas uzakonil v tretjem odstavku 18. člen naše zvezne ustave iz leta 1946, ki pravi: »Nihče ne sme uporabljati pravice zasebne lastnine v škodo ljudski skupnosti.« II. Subjekt in predmet lastninske pravice Lastninsko pravico, kakor jo je urejalo rimsko civilno pravo, je mogel imeti samo rimski državljan, zato se je imenovala dominium ex iure Quiritium: za tujce je na njihovem ozemlju veljalo njihovo domače pravo (peregrinska lastnina). Navadno je imel lastninsko pravico na določeni stvari samo en lastnik. Lahko pa je bila neka stvar v solastnini (condominium) več oseb kot solastni¬ kov. Nikakor pa ni mogla biti stvar istočasno v izključni, popolni lastnini več lastnikov. Rimsko pravo pozna samo enotno lastnino. Fevdalno gledanje, po kate¬ rem je imel fevdni gospod vrhovno lastnino (dominium directum), vazal pa uživalno lastnino (dominium utile), z rimskim pravnim pojmovanjem ni združ¬ ljivo. Predmet lastninske pravice je bila posamezna stvar, ne pa skupnost stvari (zbirna stvar); pri tej so bile predmet lastnine posamezne stvari, iz katerih je sestavljena. V lastnini je mogla biti le stvar, ki je bila v pravnem prometu (res in commercio); ni pa občan imel civilne lastnine na provincialnih zem¬ ljiščih. 9 Pod vplivom idej francoske revolucije poudarja Code civil. v nasprotju s prejšnjo fevdalno vezanostjo, absolutni značaj lastninske pravice in jo v svojem čl. 544 definira takole: La propriete est le droit de jouir et disposer des choses de la maniere la plus absolue, pourvu qu’on n’ en fasse pas un usage prohibe par les lois ou par les reglements. — Bivši Odz. opredeljuje v S 554 lastninsko pravico kot oblast, ravnati po svoji volji s tvarino in koristmi stvari in vsakega drugega od tega izklju¬ čiti. Svojo definicijo pa dopolnjuje še s § 364: »Sploh se izvršuje lastninska pravica le tako, da se s tem niti ne posega v pravice koga drugega, niti se ne prestopajo utesnitve, ki so predpisane v zakonih za vzdrževanje in pospeševanje obče blaginje.« Nemški BGB (§ 905) in švicarski ZGB (čl. 641) pripoznavata lastniku pravico, da razpolaga po svoji volji s svojo stvarjo, kolikor ga »zakon ali pravice tretjih« pri tem ne omejujejo, oz. »v mejah pravnega reda«, Sovjetski Graždanski zakonik iz leta 1964, opredeljuje v čl. 92 lastnikovo pravico kot pravico, da v mejah zakona stvar poseduje, uporablja (uživa) in z njo razpolaga. Angleško zemljiško lastninsko pravo je še močno prepleteno s fevdalnimi elementi. 128 Lastninska pravica in posest III. Civilna in bonitarna lastnina Za civilno lastnino (dominium ex iure Quiriiium) ni zadoščalo, da je bil lastnik rimski državljan, in da je bila kaka res in commercio njen predmet, ampak jc morala biti tudi pridobljena s takim pridobitnim načinom, ki je po civilnem pravu zadoščal za pridobivanje lastnine. Tako je bilo med živimi mogoče prenesti kako res mancipi v lastnino samo z mancipacijo ali z in iure cessio: kadar je odsvojitelj samo izročil (tradiral) kako svojo stvar, ki je bila res mancipi, pridobitelj kljub izročitvi ni postal lastnik, ampak je bil odsvo¬ jitelj še naprej njen lastnik. Na izročeni res mancipi je pridobitelj mogel postati civilni lastnik šele, ko je stvar priposestvoval: zemljišče v dveli letih, sužnja, vprežno ali tovorno žival pa v enem letu. Dokler priposestvovalna doba ni pretekla, je odsvojitelj še vedno lahko naperil svojo lastninsko tožbo, čeprav mu je bil pridobitelj morda že plačal kupnino za izročeno stvar. Pretor sicer ni mogel odsvojitelju kratko malo odreči civilne lastnine in mu je tudi moral dovoliti (actionem dare), da je naperil svojo lastninsko tožbo (rei vindicatio). Po njeni formuli (prim. § 54, II) bi sodnik moral obsoditi toženca, brž ko bi tožnik dokazal, da je on civilni lastnik sporne stvari. Da se to ne bi zgodilo, je pretor pomagal tožencu s tem, da je na njegovo prošnjo dodal tožbenemu obrazcu v intenciji še nadaljnji pogoj za obsodbo: si non A S A S fundum, quo de agitur, N°N° vendid.it et tradidit, to je »če tožnik ni spornega zemljišča tožencu prodal in izročil.« Zaradi tega dostavka je sodnik smel pridobitelja obsoditi šele takrat, kadar sta bila oba pogoja v intenciji izpolnjena: pozitivni (civilni) in nega¬ tivni (pretorski) pogoj; oprostiti pa ga je moral, kadar je bil izpolnjen samo civilni, a ne tudi pretorski pogoj, to se pravi, če je odsvojitelj bil sporno stvar tožencu prodal in izročil. S tem dostavkom je pretor izvzel od obsodbe nekaj primerov, v katerih bi po civilnem pravu moral tožnik kot lastnik zmagati. Zato se dostavek imenuje e.vceptio rei venditae et iraditae. Ko je bil civilni lastnik v tožbi zavrnjen, je podana in izročena stvar še naprej ostala v pridobiteljevi posesti. Pridobitelj sicer pred koncem pri- posestvovalne dobe ni postal civilni lastnik, toda dotlej ga je pretor varoval praktično tako, kakor da bi bil lastnik. Zoper tožbo civilnega lastnika mu je pretor dovoljeval exceptio rei venditae et traditae, če mu pa je kdo odvzel posest, mu je odobril publicijansko tožbo. Dejansko lastnino takega pridobi¬ telja, ki ga pretor varuje, imenujejo viri: in bonis habere (»imeti v premože¬ nju«); v slovstvu jo nazivajo pretorsko ali bonitarno lastnino. Na provincialnih zemljiščih ni bila mogoča niti bonitarna lastnina. Na¬ mesto lastninske pravice so imeli uživalci na njih samo posest in užitek. * 11 Pra¬ vice na provincialnih zemljiščih so prenašali s tradicijo. Namesto civilne lastninske tožbe sta bili tožbi: si praedium stipendiarium ali tributarium petatur. t0a Od konca klasične dobe naprej so pravni položaj provincialnih in italskih zemljišč čedalje bolj izenačevali. Že leta 286 govori neka Dioklecija¬ nova konstitucija 11 o lastnini (proprietas) na provincialnih zemljiščih. Justini- jan je končno odpravil razlikovanje med italskimi in provincialnimi zemljišči. 10 Prim. š 35. 11. 2, op. 8. Prim. Lenel, EP, 3 str. 188 s. 11 Diocl.-Maxim. Fragm. Vat. 283 (= Girard, Textes, 5 str. 561): Si <.praedio- rum> siipendiariorum proprietatem dono dedisti.. prim. C. 8, 54. 2. Posest — pojem in pomen 129 Ker je Justinijan opustil tudi delitev stvari na res mancipi — nec mancipi, njegova kodifikacija več ne loči med kviritsko in bonitarno lastninsko pravico, prav tako tudi ne med rimsko in peregrinsko lastnino. § 38. POSEST — POJEM IN POMEN I. Pojem posesti Ko smo spoznali pojem in razvoj rimske lastninske pravice, bi morali nadaljevati z vprašanjem, kako je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico na posamezni stvari. Pri tem bi pogosto naleteli na pojem posesti. Zato je potrebno, da se najprej z njim seznanimo. Posest 1 je dejstvo, da ima nekdo — to je posestnik — določeno stvar v svoji oblasti, Navadno ima lastnik svojo stvar tudi v svoji posesti in z njo razpo¬ laga. Laik prav zato pogosto govori o posestniku (npr. o zemljiškem, hišnem), ko pravzaprav misli na lastnika. 13 Vendar ni vsak posestnik tudi lastnik. Tako poseduje tujo stvar samo kot posestnik pošteni (= dobroverni) posest¬ nik (bonae fidei possessor), ki ne ve, da je stvar, katero ima v svoji posesti, pridobil od nelastnika; prav tako ni lastnik zastavni upnik, ki mu je dolžnik stvar prepustil v posest kot zastavo za svoj dolg; še bolj jasno je. da ni last¬ nik nepošteni posestnik (malae fidei possessor), npr. tat, ki ve, da stvar ne¬ upravičeno poseduje. Tako vidimo, da sta posest in lastnina včasih ločeni- posestnik stvari ni njen lastnik, obenem pa lastnik nima svoje stvari v svoji posesti. Zato moramo posest kot pravno dejstvo, kot nekaj dejanskega razliko¬ vati od lastninske pravice kot pravice, kot pravne oblasti. II. Posest o rimskem pravu Rimsko pravo je uvedlo razlikovanje med posestjo in lastnino. 2 Posest (possessio) je prvotno pomenila gospostvo, oblast Najbrž so jo najprej uporabljali glede osvojenih zemljišč (ager occupatorius), ki so jih Rimljani odvzeli premaganim mestom. Lastninsko pravico na teh zemljiščih je imela rimska država, obdelovalcem pa je pripadala na njih possessio. Pred- klasični pravniki vidijo bistveno vsebino pojma posesti v dejanskem uporab¬ ljanju (usus) posedovane stvari. 3 * * * Po pretorjevi zaslugi je pozneje prišlo do jasne opredelitve pojma posesti. Čeprav je posest samo pravno dejstvo, jo je rimsko pravo upoštevalo v trojnem pogledu. 1 sh. posjed, državina; č. držba; p. posiadanie; r. vladenie; fr. possession; n. Besitz; angl. possession ^ Prim. Paul. D. 50, 16, 78: Interdum proprietatem quoque verbum ,possessionis‘ significat: sicut in eo, qui possessiones suas legasset, responsum est. 2 Ulp. D. 43, 17, 1, 2... separata esse debet possessio a proprietate; Ulp. D. 41, 2 , 12 , 1 : Nihil commune liabet proprietas cum possessione .. . 3 Festus, De verborum significatu (= Bruns, Fontes, 7 * 9 II, str. 24 s.): Possessio est, ut definit Gallus Aelius, usus quidam agri aut aedifici... Possessiones appellantur agri late patentes puhlici privatique, quia non mancipatione sed usu tenebantur. — Za klasično pravo prim. Paul. D. 41, 2, 1 pr.: Possessio appellata est, ut et Labeo ait, a sedibus quasi positio',’ quia naturaliter tenetur ab eo qui insistit. — Etimologijo besede possessio izvaja Bon fan te, Corso, III, 143 od potiš (ali pote) sedeo in jo razlaga kot »oblast, gospostvo«. 9 Rimsko pravo 130 Lastninska pravica in posest 1. Predvsem sme posestnik braniti svojo posest: s silo se sme upreti vsa¬ komur, ki mu hoče samovoljno odvzeti posest stvari (vim vi repellere licet).' Posestnik sme poseči tudi po samopomoči: on sme sam uporabiti silo, da dobi izgubljeno posest nazaj. Vendar sme to storiti le takoj, ko mu je bila stvar odvzeta (confestim non ex interoallo), pozneje ne več. 2. Kakor bomo yideli pri nekaterih načinih pridobitve lastnine, zlasli pri priposestvovanju, vodi posest včasih do pridobitve lastnine. Vendar pa je taka posest posebej kvalificirana (iustus titulus); kakor koli pridobljena posest tu ne zadošča. V klasični dobi jo imenujejo civilno posest (possessio civilis). 3. Po pretorskem pravu je posest kot taka varovana s posebnimi pretor¬ skimi zapovedmi in prepovedmi (interclicta). Klasični viri ji pravijo possessio ad interdicta; kratko jo imenujemo tudi juristično posest. Za tako pretorsko varstvo zadošča, da posestnik poseduje stvar, kakor da bi bil lastnik, bodisi da to zares je, bodisi da samo misli, da je lastnik (pošteni = dobroverni, bonac fidei possessor), bodisi da se zaveda, da stvar neupravičeno poseduje (ne¬ pošteni = zloverni, malae fidei possessor). Te trojne posestnike bomo po S a v i g n y j u imenovali lastniške posestnike, ker vsakdo izmed njih trdi, da je lastnik. Poleg njih varuje pa pretorsko pravo kot posestnike: prekarista, emfitevto, sekvestra in zastavnega upnika, Justinijanovo pravo še superfici- arja in delno tudi užitkarja. Pri posestnem varstvu prvi hip vsakogar preseneča to, da pretor varuje tudi nepoštenega posestnika. Pretor skuša s svojimi interdikti rešiti samo spor glede posesti, in sicer kolikor mogoče naglo. Zato ne dovoljuje nobenega raz¬ pravljanja in dokazovanja o tem, ali je posestnik upravičen kot lastnik, niti ne o tem, na kaj opira posestnik svojo pridobitev posesti (iusta causa). kakor tudi ne o tem, ali je posestnik pridobil posest pošteno (bona fide) ali nepošteno (mala fide). Dokazovanje teh dejstev bi namreč spor zavleklo in preprečilo hitro rešitev. Važna je samo posest. 4 5 6 Pretor v interdiktnem postopku ničesar ne odloči o tem, katera stranka ima lastninsko pravico. Tako je mogoče, da bo zoper stranko, ki je bila zmagovita v posestnem sporu, pozneje njen nasprot¬ nik morda z uspehom naperil reivindikacijsko tožbo in v njej dokazal svojo lastninsko pravico ter dobil nazaj svojo stvar ali vsaj njeno denarno vrednost. Medtem ko je pretor načeloma nudil posestno varstvo vsakemu last¬ niškemu posestniku, ga je pa odrekel tistemu lastniškemu posestniku, ki je bila njegova posest relativno viciozna. Viciozna je bila posest, ki jo je posest¬ nik pridobil od svojega pravdnega nasprotnika s silo (vi) ali skrivaj (clam) ali na prošnjo do preklica (precario). 0 V takem primeru je pretor dovolil nasprotniku vicioznega posestnika, da je on vzel sporno stvar v svojo posest. S tem da je pretor izvzel relativno vicioznega posestnika od posestnega varslva, je dejansko odrekel posestno varstvo marsikateremu nepoštenemu posestniku, 4 Ulp.-Pomp. D. 4, 2, 12, i ( »Silo je dovoljeno zavrniti s silo.«). 5 Paul. D. 43, 17, 2: Iusta enim an iniusta adversus ceteros possessio sit, in lioc interdieto nihil refert: qualiscumque enim possessor hoc ipso, quod possessor est, plus iuris habet quam Ule, qui non possidet. 6 Ulp. D. 43, 16, 1, 28: Vi possidere eum definiendum est, qui expulso vetere possessore adquisitam per vim possessionem optinet... — Ulp. D. 41, 2, 6 pr.: Clam possidere eum dicimus, qui furtive ingressus est possessionem ignorante eo, quem šibi controversiam faeturum suspicabatur et, ne faceret, timebat ... — Ulp. D. 43, 26, 1, pr.: Precarium est, quod precibus petenti utendum conceditur tamdiu, quamdiu is qui concessit patiiur. Posest pojem m pomen 131 ne da bi bilo treba dolgo razpravljati o poštenosti ali nepoštenosti posesti. Splošno bi mogli trditi z Iheringom, da je s svojim posestnim varstvom pretor dejansko hotel varovati lastnika, samo da za posestno varstvo ni bilo treba dolgotrajno dokazovati lastninske pravice, ampak samo dejstvo posesti. Kakor smo že omenili, je pretor razen lastniškega posestnika varoval kot posestnike tudi prekarista, emfitevto, zastavnega upnika in sekvestra. Te iz¬ jeme so bile gospodarsko dobro utemeljene. Prekarist je dobil tujo premično stvar ali tuje zemljišče na prošnjo (preces) v brezplačno rabo tako, da je last¬ nik (precario dana) mogel svojo stvar vsak hip zahtevati nazaj. Kot prekarij so v stari dobi patriciji prepuščali svojim klientom svoja zemljišča v izkorišča¬ nje. Ker je prekarijsko razmerje pogosto trajalo zelo dolgo, je pretor prekari¬ sta varoval s svojimi interdikti kot posestnika zoper vsakogar, razen zoper tistega, ki mu je stvar dal v prekarij. — Zastavnemu upniku je zastavitelj prepustil svojo stvar v ročno zastavo za toliko časa, dokler ne bo plačan dolg, ki je bil zavarovan z zastavno pravico. Če pretor ne bi varoval zastavnega upnika dotlej v njegovi posesti zoper vsakogar, eventualno tudi zoper last¬ nika stvari, bi zastavna pravica izgubila svoj gospodarski pomen. Cilede pri- posestvovanja pa smatra pretor še naprej zastavitelja stvari (ali njegovega pravnega naslednika) za posestnika. — Sekvester je tisti depozitar, kateremu je dvoje ali več oseb prepustilo v hrambo neko stvar, glede katere je med njimi še nerešen spor, in sicer tako da mora sekvester vrniti stvar tistemu, ki bo v pravdi zmagal. Ker dotlej sporne stranke ne dovolijo, da bi kdo izmed njih imel posestno varstvo, ga mora imeti sekvester. — I udi emfitevta in (vsaj po Justinijanovem pravu) superficiar imata stvar tako dolgo v svoji posesti, da je treba njima pripoznati posestno varstvo. Užitkar splošno ni varovan kot posestnik, ampak je kot posestnik varovan lastnik stvari. Pač pa dovolju¬ jejo pozneje užitkarju posestne interdikte kot analogne (interdicta utilia). 1 Drugim nelastniškim posestnikom ni pretor dovoljeval svojih interdiktov. Klasiki in Justinijan imenujejo njihovo posest naravno posest (naturalis pos- sessio) ali detentio ali tenere ali possessione esse. Občepravna doktrina jih na¬ ziva imetnike ali detentorje. laki so bili: depozitar, komodatar, najemnik, za¬ kupnik, suženj in filius familias. Za detencijo je potrebno zavestno gospostvo nad stvarjo. Tako še ni imetnik npr. speči, ki mu je nekdo stisnil neko stvar v roke, pač pa postane imetnik, če takrat, ko se zbudi, hoče stvar obdržati npr. kot depozitar za tistega, ki mu jo je bil stisnil v roke. 7 8 111. Posestnik in predmet posesti Ker se posest lastniškega posestnika kaže na zunaj kot izvrševanje last¬ ninske pravice, je razumljivo, da je mogel biti posestnik samo tisti, ki bi mogel biti lastnik. Zato niso mogli biti posestniki ad interdicta ne sinovi pod očetov¬ sko oblastjo 9 ne žena in manu ne sužnji. Če je katera teh oseb pridobila posest, 7 Fragm. Vat. 90 (= Girard, Textes, 5 str. 531) ...Si usu fructu legato lega- tarius fundum nanctus sit, non competit interdictum adoersus eum, quia non possidet legatum, sed potius fruitur. Inde et interdictum uti possidetis utile hoc nomine pro- ponitur et unde ni, quia non possidet, utile datur... 8 Paul. D. 41, 2» 1, 3. 9 Pap. D. 41, 2, 49, 1: Qui in aliena potestate sunt, rem peculiarem tenere possunt, habere possidere non possunt. 9* 132 Lastninska pravica in posest jo je pridobila za svojega očeta, moža ali gospodarja. Kadar je bila stvar v imet¬ nikovi (najemnikovi, depozitarjevi, komodatarjevi) oblasti, je veljal kot ju- ristični posestnik tisti, za kogar je detentor stvar imel (najemodajalec, depo¬ nent, komodant, zakupodajalec, oče in gospodar). Predmet posesti je mogla biti samo stvar, na kateri je bila mogoča lastnina; stvari, ki so bile izven pravnega prometa, ni mogel nihče posedovati. Izjemno so pripoznavali posest na človeku, ki ga je imel gospodar pomotoma kot svo¬ jega sužnja. IV. S a v i g n y 10 in I h e r i n g u sta s svojimi spisi o posesti močno vpli¬ vala na občepravno doktrino devetnajstega stoletja kakor tudi na sodno prakso in zakonodajo. S a v i g n y trdi, da se je posestno varstvo razvilo najprej na državnih zemljiščih (ager publicus), glede katerili niso bile uporabne lastninske tožbe. Razlikuje izvirno in izvedeno posest (§ 9). Izvirno poseduje stvar tisti, ki jo ima kot lastnik ("animus domini); to ne pomeni, da bi moral biti sam prepričan, da je lastnik (opinio dominii). Izvedeno posedujejo zastavni upnik, emfitevta itd., ker je doslejšnji jrosestnik prenesel nanje ius possessionis. (§ 9, 5. izd. str. 92, 104. 238). — Zoper S a v i g n y j a je nastopil I h e r i n g , ki je menil, da je smoter posestnega varstva to, da se z njim dopolnjuje varstvo lastnine. Njemu je posest «izvrševanje lastnine«, »domnevna, mogoča, začenjajoča se lastnina«. Lastniku se s posestnim varstvom olajšuje dokazovanje, kar pa včasih izkoristi tudi nelastnik. Koga varuje pravo kot posestnika, odloča za- konodajavec po praktičnih življenjskih vidikih (2, izd., str. 26, 39, 45, 144, 185 ss., 223 s.). ' Obe teoriji sta rimsko pojmovanje posesti zelo osvetlili in sta dali povod za nadaljnja raziskovanja. Vobče je imela večji vpliv S a v i g n y j e v a teorija. Glavni ugovor zoper njo je, da se v virih *animus domini nikjer ne omenja. I h e r i n g mu oporeka predvsem pomen volje (sir. 37. ss., 88) in odkriva os¬ novno povezanost posesti z lastnino, sam pa prihaja v nasprotje zlasti s Pavlovim naukom o pridobivanju in izgubi posesti (prim. § 39). § 39. PRIDOBITEV IN IZGUBA POSESTI * 1 2 I. Pridobitev posesti Pretorsko pravo varuje kot posestnika tistega, ki ima stvar v fizični oblasti in ima hkrati tudi ustrezno posestno voljo. Zato morata biti oba predpogoja izpolnjena, če naj posestnik pridobi posest na določeni stvari. Jasno izreka to zahtevo Pauius,- ko pravi, da posest pridobivamo corpore et animo. Pri tem je kot »telesna« pridobitev mišljeno fizično vzetje stvari v posest, njeno 10 Friedrich Carl von Savigny, Das Recht des Besitzes, 1. izd. 1803, zadnja je 7. izd. iz 1. 1865, ki jo je priredil R u d o r f f ; naši citati so po 5. izdaji. Gielten 182". 11 Rudolf v. Ih er in g, t)ber den Grund des Besitzesschutzes, 1. izd. 1868, 2. izd. Jena 1869 (po njej so naši citati); Der Besitzwille, 1889. 1 D. 41, 2: De adquirenda vel amittenda possessione; C. 7, 32: De adquirenda et retinenda possessione. 2 Paul. D. 41, 2, 3, 1: Apiscimur possessionem corpore et animo, neque per se animo aut per se corpore. Pridobitev in izguba posesti 133 fizično obvladanje; v občepravni doktrini so ta element imenovali *corpus possessionis. Pridobitev animo pa pomeni, da mora biti posest pridobljena z ustrezno posestno voljo, ki jo viri imenujejo affectus possidendi, animu.s pos- sideniis, animus possidendi. 3 Gotovo pa je, da morata biti oba elementa izpol¬ njena; samo eden od njih ne zadošča. 1. *Corpus. Kdaj zadobi posestnik nad stvarjo fizično oblast, je treba v posameznem primeru presojati po konkretnih okolnostih. Vobče je taka oblast na zemljiščih manj vidna kakor na premičninah. Po drugi strani se mora oblast nad posedovano stvarjo kazati očitneje, kadar je posestnik pridobil svojo posest neposredno, to se pravi, neodvisno od prejšnjega posestnika (npr. pri prilastitvi), kakor pa če jo je pridobil posredno, to je po volji prejšnjega posestnika (npr. pri tradiciji). Pri neposredni pridobitvi je treba, da posestnik vzame stvar vidno v posest (aprehenzija), npr. da stopi na zemljišče, ga omeji, ogradi ali obdela, da premičnino odpelje ali shrani. 4 Manj strogo presojajo viri fizično obvladovanje stvari, kadar je posestnik pridobil posest v sporazumu in po volji prejšnjega posestnika: tudi v tem primeru pridobi novi posestnik posest izvirno in ne nadaljuje morda posesti prejšnjega posestnika. Splošno odloča gospodarsko in družbeno naziranje o tem, kdaj velja, da je stvar v posestnikovi oblasti. Že po klasičnem pravu ni treba pridobiti posesti vedno corpore et tactu (= telesno in z dotikom), ampak večkrat zadošča, da jo pridobimo oculis et affectu (= z očmi in z voljo). Tako omenja Paulus kot primer, da se na tež¬ kih stebrih pridobi posest na ta način, da se odsvojitelj in pridobitelj pri stebrih sporazumeta o njihovi izročitvi. Vino, vskladišceno v vinski kleti, je izročeno s tem, da dosedanji posestnik izroči ključe novemu posestniku; 5 Pa- pinijan zahteva, da morajo biti ključi izročeni pri skladišču samem, medtem ko po Justinijanovem pravu to ni več potrebno. 6 Na kupljeni stvari pridobi kupec posest, ko mu jo prodajalec po njegovem naročilu dostavi na dom, če¬ prav se je ni še nihče dotaknil. 7 Po Labeonovem mnenju pridobi kupec na kupljenem lesu, ki mu ga je prodajalec velel odpeljati, posest takrat, ko pri kupu lesa postavi čuvaja; isto velja glede kupljenih vinskih vrčev. 8 Na tra¬ movih pridobi kupec posest s tem, da jih žigosa. 9 Posebno skrbno je rimsko običajno pravo presojalo vprašanje, kdaj in kako se pridobi fizična oblast nad zemljiščem. V civilni dobi je spočetka stari posestnik najbrž uvedel novega v posest s tem, da sta obhodila meje zemljišča (fine s demonstrare, glebas circumambulare). Kmalu je zadoščalo, da je novi posestnik samo stopil na zemljišče (partem fundi introire) in mu je hkrati dosedanji posestnik pri zemljišču samem izjavil, da opušča svojo posest 3 Paul. D. 41, 2, 3, § 3; eod. 1, § 20; Afr. D. 12, 1, 41. 4 Prim. § 312 Odz. 5 Paul. D. 41, 2, I. 21: Non est enim corpore et tactu necesse adprehendere possessionem , sed etiam oculis et affectu . ut columnas. Nam pro traditis eas haberi > si in re praesenti consenserint: et vina tradita videli, cum clanes cellae vinariae emptori tradiiae fuerint. 6 Pap. D. 18, 1, 74: si clanes apud horrea traditae silit...; prim. I. 2, 1, 43. 7 Cels. D. 41, 2, 18, 2; lav. D. 46, 3, 79: Pecuniam, quam mihi debes, aut aliam rern si in conspectu mea ponere te iubeam, efficitur, ut... mea esse incipiat: nam... adpuisita mihi et auodammodo manu longa tradita existimanda est. 8 Tav.-Lab. D. 41. 2, 51: ... simul atc/ue custodiam posuissem ... 9 Paul. D. 18, 6, 15, 1: ...videri... trabes traditas. quas emptor signasset. 134 Lastninska pravica in posest (cedere. oacuam possessionem trudere). Enak učinek, kakor taka telesna izro¬ čitev (corporalis traditio), je po klasičnem pravu imela tudi loriga manu tra- ditio (izročitev na dolgo roko). To so opravili tako, da je dosedanji posestnik (npr. prodajalec) s kake razgledne točke (npr. s stolpa) 10 pokazal novemu posestniku (npr. kupcu) zemljišče in je izjavil, da mu ga prepušča v posest; pridobitelj je postal posestnik, kakor da bi bil stopil na zemljišče. Ob koncu klasične dobe niso več zahtevali, da bi bil stari posestnik prodal svojo opustit- veno izjavo pri zemljišču samem: pozneje sploh ni bilo več treba posebne opustitvene izjave, ampak je bilo dovolj, da je bil sklenjen kak pravni posel, ki je kot tak nalagal prepustitev posesti (npr. kupna in prodajna, darilna pogodba), in je nato pridobitelj vzel zemljišče dejansko v posest. Justinija- .novo pravo sicer še izrečno zahteva, da je treba pridobiti fizično oblast nad stvarjo; vendar se pojavlja tudi že težnja, da pismena izročilna izjava lahko nadomesti dejansko vzetje stvari v posest. 2. Animus. Posestnik mora imeti razen fizične oblasti nad stvarjo tudi posestno voljo (animus possidendi). \ čem je ta posestna volja, viri ne povedo. V občepravni doktrini prejšnjega stoletja naletimo na zanimive poizkuse, kako določiti njeno vsebino. S a v i g n v" jo je istovetil z voljo, posedovati kot lastnik (*animus domini). Posest nelastniških posestnikov (zastavnega upnika, emfitevte itd.) pa je imenoval »izvedeno« posest, češ da izvajajo svojo posest od lastniškega posestnika, kajti oni sami ne morejo imeti volje, posedovati kot lastniki. Savignyjeva označba posestne volje je sicer preprosta in jasna, toda viri sami nikjer ne uporabljajo izraza *animus domini. Po D ernburgu je posestna volja v tem, da posestnik hoče posedovati zase, ali vsaj neodvisno od drugih (npr. sekvester). 12 Obe teoriji imenujemo subjektivni, ker upošte¬ vata predvsem posestnikovo voljo. — 1 h e ring 12 je postavil objektivno teo¬ rijo: po njegovem mnenju ni odločilna volja različnih posestnikov, ampak pozitivno pravo odloča po praktičnih življenjskih vidikih, komu daje posestno varstvo in komu ga odreka. Posestna volja je za pravni red upoštevna le, kolikor se izraža navzven. Zato ne more nihče postati iz imetnika posestnik že s tem, da bi sam pri sebi izpremenil svojo voljo, češ da noče več imeti stvari kot imetnik za drugega (npr. kot zakupnik za zakupodajalca); pač pa bi nastopila izprememba ta¬ krat, kadar bi dejansko pokazal, da hoče odslej imeti stvar kot (nepošten) posestnik za sebe. Nepošten posestnik postane s tem, da stvar poneveri in jo skrije, ali pa če s silo zabrani posestniku vstop na njegovo zemljišče. Sedaj je postal doslej.šnji imetnik zares posestnik, toda viciozen (clam ali vi). 1 ako je treba razumevati pravilo: nemo šibi ipse causam possessionis mutare poteši (»nihče si ne more sam izpremeniti temelja [svoje) posesti«: Paul. D. 41, 2. 3, 19). 10 Cels. D. 41, 2, 18, 2: ...si oicinum miki fundum mercato oenditor in mea iurre demonstret vacuamque se possessionem tradere dicat, non minus possidere coepi. quam si pedem finibus intulissem. 11 Prim. § 38, IV; Fr. C. v. Savign y, Das Recht des Besitzes, 5. izd. 1827, str. 92, 104. 12 II. Dernburg, Pandekten, 5, izd. I. 1896, str. 407. 13 Prim. § 38, IV; Rud. I ker in g, tber den Grunti des Besitzesschutzes, 2. izd., Jena 1869, str. 39, 184 in drugod. Pridobitev in izguba posesti 135 Kadar se pridobi posest sporazumno z dosedanjim posestnikom, je pridobi¬ te! jeva posestna volja (animus) v izjavi soglasja z opustitveno voljo doseda¬ njega posestnika. To soglasje nastane navadno v istem trenutku, ko pridobitelj vzame stvar v svojo fizično oblast (corpus), včasih pa že prej. Izjemno nastane posestna volja šele pozneje kakor fizična oblast nad stvarjo: v občem pravu so tako pridobitev imenovali *brevi manu traditio (izročitev na kratko roko). Doslejšnji imetnik (npr. najemnik, zakupnik) postane lastnik in posestnik stvari, ker je stvar npr. kupil od doslejšnjega posestnika. Corpus je imel pri¬ dobitelj že kot imetnik, sedaj se je pridružila še posestna volja (animus), tako da je doslejšnji imetnik poslej posestnik corpore et animo, samo da ni isto¬ časno pridobil obeh elementov. V tem obsegu velja tu pravilo: nuda volunia s domini sufficit ad rem transferendam (»sama lastnikova volja zadošča za pre¬ nos stvari«: Gai. D. 41, 1, 9, 5), in sicer zato, ker je fizična oblast nad stvarjo že prej obstajala. Sam sporazum med dosedanjim posestnikom in pridobiteljem namreč splošno ne zadošča za pridobitev posesti. Izjemno se pridobi posest nudo animo, kadar doslejšnji posestnik postane imetnik iste stvari, npr. lastnik proda hišo, pa še naprej stanuje v njej kot najemnik; ali lastnik proda svoje zemljišče, obdrži si pa na njem užitek. Kupec pridobi na kupljeni stvari posest samo zaradi pogodbe s prejšnjim posestnikom; s tem da ta obdrži stvar za kupca kot njegov imetnik, pridobi zanj posest. V občem pravu so tako pridobitev posesti imenovali *constitutum possessorium. Ker ne morejo imeti potrebne posestne volje, ne morejo pridobivati po¬ sesti infanies , umobolni, in kot take tudi ne pravne osebe in ležeča zapuščina. Glede starejših nedoraslih je pri Justinijanu obveljalo Ofilijevo in Nervovo mnenje, da morejo sami pridobivati posest, če le morejo že doumeti pomen take pridobitve. Otroci morejo po Justinijanovem pravu pridobivati le z va¬ ruhovo avtorizacijo, ali pa jo varuh zanje pridobi. 14 Filius familias ali suženj pridobiva posest za očeta ali gospodarja, brž ko na njegovo povelje, ali vsaj z njegovo vednostjo vzame stvar v detencijo. Oče pridobi na takih stvareh posest corpore alieno, animo proprio. Kadar pa sin ali suženj pridobi posest za pekuliarno premoženje, ki mu ga je oče (gospodar) prepustil v ujiravo in užitek, takrat pridobi oče (gospodar) na stvari posest, čeprav za to niti ne ve; 15 pridobi jo corpore et animo alieno. Na stvareh, na katerih so sčasoma sinovom pripoznavali lastnino (bona castrensia, quasi castrensia), so ti mogli imeti tudi posest. Kot nekaj dejanskega posest ni podedljiva. Dedič pridobi lahko vse za¬ puščinske stvari že po zakonu v lastnino, toda posest na njih si mora še po¬ sebej pridobit i. 3. Pridobivanje posesti po zastopniku. Kakor smo že omenili (§ 21, IV), je rimsko klasično pravo od svojega načelnega odklanjanja direktnega zasto¬ panja popustilo prav glede pridobivanja posesti, lo popustljivost je nedvomno olajševala okolnost, da je posest le dejstvo, ne tudi pravica. 14 Paul. D. 41, 2, 1, 3: ...si eius a etatis sint, ut intellectum capiant. Prim. D. eod., 32, 2 in Bonfante, Corso, 111, str. 261. 15 Pap. D. 41, 2, 44, 1: Quaesitum est, cur ex peculii causa per seroum ignoran- tibus possessio quaereretur. Dixi uiilitatis causa ture singulari receptura, ne cogerentur domini per momenta species et causas peculiorum inquirere. 136 Lastninska pravica in posest Po klasičnem pravu je mogel varuh pridobili posest za svojega varovanca: pri tem ni bilo potrebno, da bi bil varovanec za to vedel. Procurator omnium bonorum je pridobival posest za svojega gospodarja na stvareh, ki jih je kupil po njegovem naročilu, ali če je gospodar to naknadno odobril . 10 Ni pa mogel nastopati kot zastopnik navaden mandatar . 17 Za pravne osebe in za ležečo zapuščino so pridobivali posest njihovi sužnji . 18 Po Justinijanovem pravu je mogel vsak svoboden človek ali tudi tuj suženj pridobiti posest za drugega, bodisi da je ta za pridobitev vedel ali pa ne . 19 II. Izguba posesti. Posest preneha, ko posestnik umrje; dedič jo mora sam pridobiti na za¬ puščinskih stvareh. Če je zapustnik začel priposestvovati neko stvar in je po njegovi smrti dedič na njej pridobil posest, nadaljuje zapustnikovo priposest- vovanje (successio in usucapionem). Posestnik izgubi posest tudi takrat, če postane premoženjsko nesposoben. Ne izgubi je pa, če postane umobolen, prav tako ne, če umrje oseba, ki je zanj imela stvar v svoji oblasti (najemnik, depozitar). Posestnik izgubi posest, če je posedovana stvar uničena, ali če pride iz pravnega prometa. Ne izgubi pa posesti na stvari, katero je v svoji hiši samo založil; prav tako je ne izgubi kmet, ki pusti svoj voz čez noč na polju, ali če mu reka za nekaj dni preplavi njegovo zemljišče. Na sužnju, ki je pobegnil, je gospodar obdržal posest . 20 Medtem ko sta bila za pridobitev posesti potrebna oba elementa: fizična oblast in volja, se posest izgubi včasih, če ni več enega elementa, včasih šele, če ni več obeh. Splošno lahko rečemo, da takrat, kadar izgubi posestnik posest prostovoljno, jo izgubi corpore et animo, kadar jo pa izgubi neprostovoljno, zadošča že izguba corpore. Samo corpore izgubi posestnik posest na stvari, ki mu je bila s silo od¬ vzeta, uničena, ukradena, ali ki jo je izgubil. Čeprav ima morda še posestno voljo, vendar ni posestnik, ker nima več stvari v svoji oblasti. Samo animo izgubi posest doslejšnji posestnik, kadar gre za *constituium possessorium. Drugače je bila izprememba volje le takrat pravno pomembna, kadar se je kazala navzven s tem, da je posestnik opustil tudi fizično oblast nad stvarjo (corpus). Zato ni izgubil posesti tisti, ki je na stvar pozabil ali je postal umobolen. 16 Ner. D. 41, 1, 13, pr.: Si procurator rem milu emerit ex mandato meo eique sit tradita meo nomine, dominium mihi adquiritur etiam ignoranti (toda prim. Ulp. D. 41, 2, 42. 1: ... quod si sua sponte emerit, non nisi ratam habuerit dominus emptionem). it : Et tutor pupilli pupillae.. . emendo nomine pupilli pupillae pro- prietatem illis adquirit etiam ignorantibus. — Prim. spredaj § 21, IV, op. 6. 17 Call. D. 41, t, 59: Res ex mandatu meo empta non prius mea fiet, quam si mihi tradiderit qui emit. — Prim. C. 7, 10, 2. 18 Paul. D. 41. 2, 1, 22; Ulp. D. eod. 2 omenja, da morejo pridobiti posest po sužnjih in po svobodnih osebah (društvenih organih). 19 I. 2, 9, pr. in § 5. 29 Paul., Sent. 2, 31, 37; 4, 14, 3; Paul. D. 41, 2, 1, 14; D. eod. 3, 10: Ulp. D. eod. 13 in dr. Posestno varstvo 137 Na zemljiščih je bilo spočetka mogoče pridobiti posest zoper posestnikovo voljo bodisi skrivaj (clam), bodisi nasilno (vi). Od Julijana naprej je ni bilo več mogoče pridobiti skrivaj. V tem primeru je stari posestnik še vedno ob¬ držal posest na zemljišču; ko' je zvedel za nastalo spremembo, je dozdevnega novega posestnika smel pregnati tudi s silo. Če se mu je ta s silo uspešno upiral, je doslejšnji posestnik izgubil posest na zemljišču corpore, toda zaradi nasprotnikovega nasilja (vi), ne pa clam, skrivaj. Zato je imel zoper novega posestnika interdikt de vi. Če ga ni pravočasno uveljavil, je izgubil posest tudi animo . 21 Preostala mu je samo še lastninska tožba, če je bil lastnik. Na zemljiščih, ki so bila dostopna in uporabna le del leta (saltus hiberni, aestivi), je posestnik obdržal samo z voljo posest v času, ko niso bila več dostopna (animo retinere possessionem ). 22 Svojo posest je obdržal posestnik tako dolgo, dokler ni kdo drug vzel tako zemljišče v posest, čeprav s silo. § 40. POSESTNO VARSTVO I. lnterdiktno varstvo posesti Pretorsko pravo varuje posest kot tako, ne glede na to, ali posestnik stvar upravičeno poseduje, ali jo je pridobil pošteno (v dobri veri, bona fide) ali nepošteno (v zli veri, mala fide). Načeloma je dovolj, da ima posestnik stvar v svoji posesti; če se to dožene, varuje pretor posestnika s svojimi interdikti. Ne stori pa lega takrat, kadar je posestnik pridobil posest viciozno (vi, clam, precario) od sedanjega svojega nasprotnika. V takem primeru pomaga pretor posestnikovemu nasprotniku. Čeprav pretor z upoštevanjem relativne vicioz- nosti pogosto zadene nepoštenega posestnika, vendar tudi v tej zvezi ne raz¬ pravlja o posestnikovi pravici, ampak samo o pridobitvi posesti. V posestnem sporu je hotel pretor preprečiti, da bi se taki spori reševali s silo namesto v rednem pravdnem postopku. Pretor je varoval obstoječo posest, ne da bi pri tem odločal o strankini pravici, zato tudi ni dovoljeval nobenih tožb (actio) in ne rednega postopka. Javni red in mir je skušal ohraniti s svo¬ jimi zapovedmi in prepovedmi (interdicta), ki jih je izdajal po svoji oblasti (imperiurn). Spočetka je svoje interdikte izrekal (reddere) brezpogojno, potem ko je proučil konkretni primer. Ko je bilo sčasoma posestnih sporov čedalje več, je pretor formuliral interdikte splošno in abstraktno. Če se je tisti, na kogar je pretor naslovil svoj interdikt, pretorjevemu ukazu pokoril, je bil namen dosežen in postopek končan. Če tega ni storil, je prišlo do dodatnega postopka, ki se je delil na običajni dve lazi: in iure in apud iudicem. II. Vrste interdiktov Zgodovine interdiktnega posestnega varstva podrobneje ne poznamo. Zdi se, da so prvi sledovi pretorjevega interdikta utrubi ohranjeni v Plavtovih dramah izza konca druge punske vojne. Sledove interdikta uti possidetis naj- 21 Paul. D. 41, 2, 3, 8; Cels. D. eod. 18, 3: Si, dum in alia parte fundi sum alius quis clam animo possessoris intraoerit, non desisse ilico possidere existimandus sum, facile expulsurus finibus, simul sciero. 22 Paul. D 41, 2, 3 11: Saltus hibernos aestivosque animo possidemus, quamois certis temporibus eos relinquamus. — Prim. Paul. Sent. 5, 2. 1. 138 Lastninska pravica in posest demo šele več kakor pol stoletja pozneje, čeprav je bil ta interdikt najbrž sta¬ rejši kakor interdikt utrubi. Interdikte, ki naj varujejo posestnika, delijo klasiki na dve skupini. Interdicta retinendae possessionis hočejo načeloma ohraniti posest tistemu, ki je bil posestnik, ko je bil interdikt izdan. Interdicta recuperandae possessionis pa hočejo vrniti posest prejšnjemu posestniku, ker jo je sedanji posestnik pridobil od njega viciozno. A^endar ni to razlikovanje dosledno izvedeno, ker interdikti retinendae possessionis lahko delujejo tudi rekuperatorno. No¬ bene zveze pa nimajo s posestnim varstvom interdicta adipiscendae posses¬ sionis, ki hočejo omogočiti raznim upravičencem, da dobijo posest na stvareh, ki jih še nikoli niso posedovali (npr. interdictum Saloianum za zastavnega upnika, interdictum quorum bonorum za pretorskega dediča). S to skupino interdiktov se v tej zvezi ne bomo bavili. III. Interdicta retinendae possessionis Varstvu motene posesti sta namenjena interdikta uti possidetis in utrubi, kakor se imenujeta po začetnih besedah. Oba interdikta sta prohibitorna. Pretor ne zapoveduje nobene pozitivne storitve, ampak prepoveduje nasilje (oim fieri neto) zoper posestna dejanja nevicioznega posestnika. Interdikt uti possidetis se je uporabljal za nepremičnine, utrubi pa za premičnine. 1. Interdikt uti possidetis 1 se je v Julijanovi redakciji glasi! (L c n e 1 , EP, 1 * 3 str. 470); Uti eas aedes, quibus de agitur. nec ni nec dam nec precario alter ab altero possidetis, quo minus ita possideaiis, oim fieri oeto. la Festus, ki je v poznejši klasični dobi ekscerpiral delo Avgustovega sodob¬ nika Verija Flaka (Verius Flaccus), je ohranil starejše besedilo, ki je bolj jasno: Uti nune possidetis eum fundum, quo de agitur, quod nec vi nec elani nec precario alter ab altero possidetis, ita possideatis. Adoersus ca oim fieri veto. lb S tem interdiktoni varuje pretor posestnika nepremičnine, ki ga nekdo trajno moti v njegovi mirni posesti (npr. s tem, da mu na njegovem zemljišču postavi kako napravo ipd.). Kadar je bil posestnikov nasprotnik postavil kake moteče naprave, jili je moral odstraniti. S tem interdiktoni so v dvomu tudi določili, katera izmed pravdnih strank v lastninski tožbi (rei vindicatio) bo imela vlogo toženca, ki je bila ugodnejša zato, ker tožencu ni bilo treba do¬ kazovati, da je lastnik. Posest na nepremičnini varuje pretor z interdiktoni uti possidetis tako, da prepoveduje, da bi se nasilno izpremenilo (oim fieri veto) tisto posestno stanje, ki je bilo v trenutku, ko je bil interdikt izrečen (redditum). Doslejšnji posest¬ nik naj obdrži posest še naprej, kar starejše besedilo naravnost veleva: »tako posedujta!« — Ni pa pretor varoval tistega posestnika, ki je bil pridobil svojo posest od pravdnega nasprotnika na viciozen način (vi, dam, precario), ampak 1 D. 43, 17; C. 8, 6: Uti possidetis; Gai, 4, 148 s., 160: 1. 4. 13, 4—4a. '*i »Kakor tisto poslopje, za katero gre, (vidva) posedujeta neviciozno (= ne s silo ne skrivaj ne na prošnjo) drug od drugega, (tako naj ostane); prepovedujem uporabo nasilja, da ne bi tako posedovala.« Oj »Kakor (vidva) sedaj posedujeta tisto zemljišče, za katero gre, lako ga po¬ sedujta. ker ga ne posedujeta ne nasilno ne skrivaj ne na prošnjo drug od drugega. Zoper to (posest) prepovedujem uporabo nasilja.« takrai je moral dosedanji posestnik prepustiti posest svojemu nasprotniku. Interdikt uti possidetis se je tako obračal lahko zoper obe stranki, zato ga viri imenujejo dvojnega, interdictum duple.v (Gai. 4, 160). 2. Interdictum utrubi 2 se je po Len e lovi rekonstrukciji v Julijanovi redakciji glasil (EP, 3 str. 489): Utrubi vestrum hic bomo, quo de agitur, nec vi nec clam nec precario ab altero j uit. apud quem maiore parte huiusce arini fuit, quo minus is eum ducat, vini fieri veto. Besedilo interdikta velja za posestni spor o sužnju kot o najbolj značilni premičnini. Posest se na premičninah mnogo hitreje izpreminja kakor na ne¬ premičninah, tudi jo je večkrat znatno teže dognati. Zato se pretor pri njej ne ozira na trenotno posestno stanje ampak na to, pri katerem izmed pravdnih nasprotnikov (utrubi), ki oba trdita, da sta posestnika, je bila premičnina v neviciozni posesti večji del zadnjega leta, štetega od izdaje interdikta. Pri tem sme vsaka stranka všteti v svojo posestno dobo tudi posestno dobo tistih svojih posestnih prednikov, od katerih je pridobila posest iusto titulo, npr. vsled kupne, darilne pogodbe ali dedovanja. Vštetje prednikove posesti se ime¬ nuje a ccessio possessionis. Na tak način ugotovljeni posestnik sme premičnino odpeljati s seboj: pretorjev interdikt prepoveduje nasprotniku, da bi posestnika pri tem oviral. Tako dognano posest varuje pretor samo takrat, kadar ni bila od nasprotnika viciozno pridobljena. Če je viciozna, učinkuje tudi interdikt utrubi rekuperatorno; ker utegne zadeti vsako izmed strank, je ta interdikt dvojen (duplex). Iustinijan je obdržal imeni obeh interdiktov, ohranil je tudi upoštevanje viciozne posesti. Odpravil pa je posebnosti interdikta utrubi, tako da je bila poslej tudi pri premičninah odločilna posest stvari ob razglasitvi, kakor je to veljalo za interdikt uti possidetis. Vzporedno s celotnim razvojem pravdnega prava je bila sedaj precej za¬ brisana razlika med akcijami in interdikti, tako da Justinijan govori o actio ex interdicto. Oba interdikta so uporabljali poslej predvsem za določitev vloge toženca v lastninski tožbi, poleg tega pa za odstranitev doslejšnjih motenj in za prepoved bodočih. V svoji posesti moteni lastnik je z actio ex interdicto za¬ hteval, da se odstrani motenje njegove posesti, obenem pa je zahteval povra¬ čilo škode, ki je nastala po litiskontestaciji, kakor tudi varščino, da v prihod¬ nje ne bo več moten (*cautio de amplius non turbando). Niso pa teh inter¬ diktov več uporabljali za to, da bi dobil nazaj posest tisti posestnik, ki jo je bil izgubil na viciozen način. IV. Interdicia recuperandae possessionis Interdikta de vi in de precario uporablja prejšnji posestnik, da dobi nazaj posest stvari, ki mu jo je toženec s silo (vi) odvzel, odn. posest stvari, ki jo je bil sedanjemu posestniku prepustil v brezplačno rabo (precario). Med¬ tem ko vsebujeta oba interdikta retinendae possessionis prepoved nasilja, sta interdikta de vi in de precario po svoji obliki zapovedi, naslovljeni na posest- 2 D. 43, 51: Utrubi; čiai. 4, 148 ss„ 160; I. 4, 13, 4—4a. > Pri komer od vaju (obeh) je ta človek (= suženj), za katerega gre, — (in sicer) ne da bi ga bil (kdo od vaju obeh) s silo ali skrivaj ali na prošnjo pridobil od drugega — bil večji del tega leta, (tisti naj ga odvede s seboj!); prepovedujem uporabo sile, da ga ne bi tisti odvedel.« 140 Lastninska pravica in posest nika. naj se vrne stvar tožniku v posest, če jo toženec poseduje relativno viciozno (restituas [(po)vrni) — zato interdicta restitutoria). Ker se obračata le na toženca, sta enojna, inlerdicta simplicia. I. hiterdictum de ni 3 je bil uporaben samo glede nepremičnin, in sicer takrat, kadar je sedanji posestnik (toženec) nasilno (ni) pregnal prejšnjega posestnika (tožnika) z zemljišča. Nasilje je bilo ali navadno ali pa kvalifici¬ rano, ki je bilo izvršeno z oboroženo tolpo (hominibus ar m at is coactisne). Zato so v klasičnem pravu imeli dva interdikta: de oi cottidiana (»o navadni sili«) in de ni armata (»o oboroženi sili«). Oba sta bila že v Ciceronovem času. Interdictum de ni cottidiana se je glasil v Julijanovem ediktu po L e n e- lovi rekonstrukciji (EP. 3 str. 465) takole: Unde in hoc anno tu illum ni deiecisti a ut familia tua deiecit , cum ille possideret, quod nec ni nec dam ncc precario a te possideret, eo illum quaeque ille tune ibi habuit restituas. 3 * Nasilno pregnani posestnik je mogel s tem interdiktom doseči, da mu je dejicient povrnil odvzeto zemljiško posest, vendar samo tedaj, če ni bila nje¬ gova prejšnja posest viciozna nasproti dejicieniu. Interdikt je bilo mogoče uporabiti le v času enega leta. odkar je bil dejicient izgubil svojo posest; take omejitve v interdiktu uti possidetis ni bilo. Pri interdiktu de ni je mogel tož¬ nik zahtevati tudi odškodnino, česar pri interdiktu uti possidetis ni mogel. Če je pregnani zamudil enoletni rok, ali če je namesto dejicienta imel nasilno od¬ vzeto zemljišče že njegov dedič, je pretor dovoljeval pregnanemu actio in faetum, da je zahteval od nasprotnika, da mu povrne toliko, za kolikor je obogaten. 4 Krajši in strožji je bil interdikt de ni armata, ki se je po Lenelovi rekonstrukciji (EP, 3 str. 467) glasil v Julijanovem ediktu takole: Unde tu illum ni hominibus coadis armatisne deiecisti aut familia tua deiecit, eo illum quae- que ille tune ibi habuit restituas. 5 6 Ta interdikt navaja z nekaterimi nebistvenimi izpremembami že C ieeron. 0 On omenja, da se interdikt ne omejuje na eno leto in da zoper njega ni no¬ benih ekscepcij (sine ulla exceptione), s čimer misli na to, da tak dejicient ne more opravičiti svojega nasilja s tem, da je pregnal s silo posestnika, ki je bil nasproti njemu viciozni posestnik. S tem da je pretor izključil pri tem interdiktu obe omejitvi, 7 je hotel zatreti uporabljanje oboroženega nasilja za reševanje zasebnih posestnih sporov. Kakor pravi Gaj, so pri tem smatrali za orožje ne le vojaško orožje (ščite, meče in čelade), ampak tudi krepelca in kamenje. 8 Justinijanovo pravo pozna samo interdikt de ni, ki ga more pregnani po¬ sestnik, pa tudi užitkar in zakupnik, 9 naperiti le v enem letu (infra annum 3 D.‘43. 16: De oi et de ni armata; C. 8. 4: Unde ni; 1. 4. 15, 6; Gai. 4. 154. 3 » :>Ocl koder si ti v tem letu njega s silo pregnal, ali (gai je tvoja družina pre¬ gnala, ko je on (tam) posedoval — ker ni ne s silo ne skrivaj ne na prošnjo od tebe posedoval — tja postavi nazaj njega in (vse,) karkoli je on takrat tam imel!« 4 Ulp. D. 43, 16. i pr. in § 48. — Prim. L en el, EP, 3 str. 466. 5 Od koder si ti njega s silo z oboroženo tolpo pregnal, ali (ga) je tvoja družina pregnala, (ja postavi nazaj njega in (vse.) karkoli je on takrat tam imeli* 6 V govoru pro Caecina, 19, § 55 (L en el, EP 3 str. 467): Unde tu aut familia aut procurator tuus illum oi hominibus coactis armatisne deiecisti. eo restituas. 7 Gai. 4. 155: propter atrocitatem delicti (»zaradi pogubnosti delikta«). 8 Gai. 4. 155. 9 Ulp. D. 43, 16, 1, 9. Posestno varstvo 141 ulilem). Ker interdikt ne izvzema pri tem viciozne posesti, ni po Justinijano- vem pravu več dovoljeno niti z navadno silo pregnali vicioznega posestnika. Zoper dejicientove dediče kakor tudi po enem letu zoper dejicienta samega ima nasilno pregnani tožbo actio in factum za obogatitev. Interdictum de clandestina possessione je bil po zgodnjem klasičnem pravu naperjen zoper tistega, ki je skrivaj (clam) pridobil posest zemljišča Odkar pa je v Julijanovem času obveljalo naziranje, da na zemljišču ni mo¬ goče pridobiti posesti dam, ta interdikt ni bil potreben in ga v Julijanovi redakciji pretorskega edikta ni več. 10 2. Interdictum de precario se je glasil (L e n e 1, EP, 3 str. 486): Quod pre- cario ab illo habes aut doto malo fecisti, ut desineres habere, qua de re agitur, id illi restituas Kakor smo že omenili, je pretor nudil interdiktno posestno varstvo preka- ristu zoper vsakogar razen zoper tistega, od kogar je stvar dobil na prošnjo. Precario dans je mogel vzeti svojo stvar nazaj, kadar je hotel. Prekarist (pre¬ cario accipiens) ni zoper njega uspel z nobenim interdiktom retinendae poses- sionis, ker se je precario dans skliceval na to, da je prekaristova posest na¬ sproti njemu viciozna. Poleg tega pa je pretor omogočil tistemu, ki je stvar dal v prekarij, da je z interditkom de precario dobil svojo stvar nazaj. V tem interdiktu veleva pretor prekaristu, naj stvar, ki jo ima v preka- riju, vrne tistemu, od kogar jo je dobil v prekarij. Predmet prekarija je lahko premičnina ali nepremičnina. Zoper ta interdikt ni uporabna ekscepcija vi¬ ciozne posesti, češ da je precario dans svoječasno pridobil posest stvari od prekarista vi, clam ali precario. Samo takrat, kadar je prekarist pomotoma sprejel v prekarij neko svojo stvar, ne more precario dans uporabljati inter- dikta de precario, ker prekarijsko razmerje sploli ni nastalo: precarium rei suae non est (prekarija na svoji stvari ni). V. Posestno varstvo po občem pravu 12 Srednjeveške fevdalne gospodarske razmere so bile močno različne od rimskih gospodarskih razmer, v katerih je nastalo pretorjevo posestno varstvo. Vprašanje, kdo je bil posestnik takrat, ko je spor nastal, je bilo mnogo lažje rešiti v Rimu glede hiš (aedes), kakor pa glede oddaljenih in razsežnih zem¬ ljišč srednjeveških posestev. Zato se je posestno varstvo pod vplivom kanon¬ skega prava in občepravne prakse znatno izpreminjalo. Interdikt uti possidetis se je razvil v possessorium ordinarium. Ker je bilo težko dognati, kdo je bil posestnik ob nastanku spora, se je pod vplivom germanskopravnega pojmovanja sodnikom zdelo važnejše ugotoviti, kdo je imel starejšo in na pravni naslov oprto (»titulirano«) posest. S tem so se od- 10 Prim. L en el, EP, 3 str. 469 s., op. 13, ki omenja najvažnejše sledove tega inter- dikta v Ulp. D. 10, 3, 7, 5: ...Sed et si clam dicatur possidere qui provocai, dicen - dum esse ait (sc. Iulianus) cessare lioc iudicium: nam de clandestina possessione competere interdictum inquit. Prim. tudi Paul., Sent. 5, 6, 12. 11 »Kar imaš od njega na prošnjo, ali si zvijačno nehal imeti, tisto, za kar gre, to vrni njemu«. 12 Prim. 15 ru n s, Carl Georg, Das Recht des Besitzes im Mittelalter und in der Gegenivart, Tiibingen 1848. Lastninska pravica in posest J 42 daljili od nekdanje pretorske zamisli in so upoštevali tudi pravico do posesti. Postopek je postal zapleten in dolgotrajen. Zato je poleg tega postopka nastal še drug postopek, possessonum summariuih ali summariissimum, ki je posest stvari dodelil onemu, ki je verjetno izkazal zadnje mirno posestno dejanje. 13 Se bolj se je izpremenil interdikt de oi pod vplivom kanonskega prava. Iz Psevdoizidorjeve zbirke je sprejel Gracijan v svoj dekret poseben privilegij (exceptio spolii) za škofe*, ki so nasilno izgubili svojo imovino ali škofijo; oni so smeli odkloniti, da bi se spustili v pravdo, preden jim ni bilo vse povr¬ njeno, kar jim je bilo odvzeto. Po začetni besedi v Gracijanovem dekretu se ta določba imenuje canon Redintegranda 14 (sunt omnia expoliatis vel eiectis episcopiš .. . ante accusatioriem aut regularem ad sijnodum vocationem eorum). Pral csa je to ekscepcijo spolii razširila tudi na druge osebe. Po načelu: spoli- atus ante omnia restituendus, noben toženec ni bil dolžan, da bi se s spolian- toni spustil v katero koli pravdo, preden mu ni spoliant povrnil ugrabljenih stvari. Iz obrambnega sredstva je kmalu nastala tožba, s katero je listi, ki je izgubil posest, mogel zahtevati stvar nazaj. Tožbo so imenovali condictio ex canone, v Franciji Redintegrante, pozneje pa splošno actio spolii. Njen pomen se je še povečal, odkar jo je bilo mogoče naperiti tudi zoper tistega, ki je pridobil nasilno odvzeto stvar, če je vedel, da je bila oropana (kanon Saepe contingit 15 papeža Inocenca III. iz 1. 1215). Spolijska tožba je bila uporabna tudi glede premičnin. Mogoča je bila tudi že samo zaradi nezakonite posesti (iniusta possessio) tudi takrat, kadar posest ni bila pridobljena naravnost s silo (oi). Sčasoma so jo pa začeli omejevati. Medtem ko je spočetka zadoščalo, da je tožnik dokazal, da je bil dejiciran ali spoliran, so pa pozneje zahtevali, da je dokazal svojo starejšo posest. Po recepciji so spolijsko tožbo uporabljali v vseli primerih, če je tožnik izgubil posest protipravno ali vsaj proti svoji v olji. Za tožbo je bil aktivno legitimiran tudi najemnik, zakupnik, užitkar, ne pa depozitar. Pri tej izbiri je bilo odločilno, kateri detentorji so bili sami interesirani, da ne izgube posesti. Spolijska tožba je zastarala v 30 letih. § 41. NAČINI PRIDOBITVE LASTNINE I. Pojem Načini pridobitve lastnine so tista pravna dejstva, ki jih pravni red pri- poznava za učinkovita, da premoženjskopravni subjekti (fizične in pravne osebe) z njimi pridobivajo lastninsko pravico. 13 Savigny, Das Recht des Besitzes, 6. izd. § 51, str. 652, pripoveduje, da je sam sodeloval kot sodnik v pravdi, kjer je postopek summariissimum trajal celih 12 let. Ordinarium je utegnil trajati do 50 let, petitorna tožba pa celo stoletje. 14 Uvrščena je kot c(anon) 5 C(ausa) 3 qu(aestio) 1 v Gracijanovem dekretu. Prim. Bruns, o. c., str. 165. 15 Določba je uvrščena v Liber Extra pod cap. 18 X de rest. spol. 2, 13: Saepe contingit, quod spoliatus iniuste, per spoliatorein in alium re translata, ... commodu possessionis amisso propter difficultatem probationurn iuris proprietatis amittit effec- tum. Unde .. ■ sancimus, ut si quis de cetero scienter rem talem receperit, cum spo- liatori quasi succedat in vitium, . .. contra possessorem liuiusmodi spoliato per resti- tutionis beneficium succurratur. — Celotno besedilo navaja B. K ii b 1 e r, Lesebuch des Romischen Reclits, 3. izd. 1925, str. 96, štev. 400. Načini pridobitve lastnine —- Prilastitev 145 JI. Vrste Rimljani so razlikovali civilne in naravne pridobitne načine (civiles, natu- rales). Prve je urejalo civilno pravo in so jih mogli uporabljati le Rimljani, drugi pa so bili urejeni po ius gentium in so bili skupni Rimljanom in tujcem. Za Justinijanovo pravo to razlikovanje ni imelo nobenega pomena več. Naravnopravna šola je uvedla razlikovanje med izvirnimi (originalnimi) in izvedenimi (derivativnimi) pridobitnimi načini. Izvirno (npr. z okupacijo) pridobi pridobitelj na neki stvari lastninsko pravico ne glede na to, ali je imel prej kdo drug na tisti stvari lastninsko pravico ali ne. Pri izvedenih prido¬ bitnih načinih pa izvaja pridobitelj lastninsko pravico od druge osebe (auetor) in postane lastnik le tedaj, kadar je bil njegov prednik (== odsvojitelj) lastnik (prim. izročitev). Za izvedene pridobitve velja pravilo: nemo plus iuris a d alium transferre poteši quam ipse haberet (Ulp. D. 50, 17, 54). 1 2 Rimsko pravo je poznalo naslednje izvirne pridobitne načine: prilastitev, pridobitev zaklada, pridobitev plodov, spojitev, zmešanje, predelavo in (navadno tudi) priposeštvovanje. Izvedeni pridobitni načini so bili: mancipacija, in iure cessio, izročitev, prisoditev in volilo. Ker se bavimo s pridobitvijo lastnine na posameznih stvareh, ne govorimo tu o vesoljnih pridobitvah (successio per univ er s it at em), ki omogočajo, da pri¬ dobi upravičenec (npr. dedič) z enim dejanjem (npr. z nastopom dediščine) lastnino na celem kompleksu stvari. § 42. PRILASTITEV 1 Prilastitev (occupatio)- je naravni in izvirni pridobitni način, po katerem pridobi na določeni ničiji (nikogaršnji) stvari (res nullius), tj. na stvari, ki ni v lastnini nikogar, lastninsko pravico tisti, ki vzame stvar v posest z name¬ nom. da pridobi na njej lastnino. S prilastitvijo je mogel po rimskem pravu pridobiti lastninsko pravico le Rimljan, tujec je mogel postati lastnik samo po svojem domačem pravu. Rim¬ ljan je postal civilni (kviritski) lastnik, če je okupiral kako res nec mancipi, medtem ko je na res mancipi pridobil le bonitarno lastnino, ki se je šele po končanem priposestvovanju izpremenila v civilno. Po rimskem pravu je bilo s prilastitvijo mogoče pridobiti lastninsko pra¬ vico na stvareh, ki niso bile v lastnini nobene druge osebe, tj. na niči j i h stvareh (res nullius) in na stvareh, ki so veljale za ničije. Take stvari so bile: 1. Stvari v prosti naravi (omnia quae terra, mari, caelo capiuntur, Gai. 2, 66), ki niso že v lastnini kake druge osebe. Semkaj so spadale divjačina, ptiči, ribe, kamenje ob morju, školjke, biseri, otok. ki je nastal v morju (insula in mari nat a). Rimsko pravo ni poznalo posebnega lovskega in ribiškega prava. Kdor je ubil divjačino in jo je vzel v posest, je postal njen lastnik, čeprav se je to 1 Glej spredaj § 24. Po modernem civilnem pravu pa dobroverni pridobitelj več¬ krat postane lastnik stvari, ki ni bila odsvojiteljeva. 1 Gai, 2, 66— 69; J. 2, 1, 12—18; Gai. D. 41, 1, 1, 2 sli. okupacija, č. okupaci, p. zavvtaszcenie, fr. occupazjone 1; 3; 5. occupation^Zjj, 144 Lastninska pravica in posest zgodilo na tujem zemljišču. Tega ni mogla zabraniti niti izrečna prepoved zemljiškega lastnika, ki je mogel s svojo prepovedjo okupantu preprečiti samo vstop na svoje zemljišče. — Ni pa bilo mogoče prilastiti si divjačine, ki jo je zemljiški lastnik gojil na ograjenem zemljišču, kakor tudi ne rib v rib¬ niku. Predmet okupacije po rimskem pravu niso domače živali, čeprav pobeg¬ nejo od lastnika in se nočejo več k njemu vrniti. One morejo biti okupirane samo takrat, kadar jih lastnik zavrže (derelinkvira: prim. spodaj pod 2). Nasprotno so pa divje živali (ferae bestiae), to so vse razen domačih, načeloma ničije stvari, dokler so proste. Kdor jim odvzame prostost, pridobi na njih lastnino. Pri tem je treba razlikovati udomačene in ujete živali. Udomačene živali (npr. golobi, srne) so last tistega, ki jih je udomačil, ozi¬ roma njegovega pravnega naslednika (kupca). Njegova lastninska pravica traja tudi potem, ko živali začasno zopet zadobe prostost, pa se še same po- vračajo k lastniku (consuetudo revertendi). Kadar to navado opuste, postanejo ničije stvari. Na roju (examen) čebel obdrži lastnik svojo lastnino, dokler ga vidi in ga more zasledovati; ko to ni več mogoče, postane roj niči ja stvar. 3 Ujete živali (npr. levi v kletkah, sloni) so tiste, ki vztrajajo pri okupantu le zato, ker ne morejo uiti. Dokler jih more fizično krotiti, so njegova lastnina. Ničije stvari postanejo, brž ko zadobe svojo naravno prostost (lev je ne more zadobiti v Evropi!). 2. Ničije so tudi zavržene stvari (res derelictae), to so stvari, ki jih je last¬ nik zavrgel (derelinkviral). Derelikcija je opustitev posesti stvari, ki jo lastnik izvrši zato, ker hoče na stvari opustiti lastninsko pravico. Sporno je bilo, kdaj neha derelinkventova lastnina. Prokulijanci so učili, da neha šele takrat, kadar kak okupant vzame stvar v posest. Justinijan je sprejel sabinijansko mnenje, da lastnina neha že takrat, ko je stvar zavržena. Ni pa bila derelinkvirana stvar, ki jo je lastnik izgubil. Najditelj ni mogel zahtevati najdenine; lastnik mu je moral povrniti samo dejanske izdatke, ki jih je imel zaradi stvari kot negotio- rum gestor. Prav tako niso bile derelinkvirane stvari, ki so jih v stiski pome¬ tali v morje, da se je na ta način olajšal ladjin tovor. 4 5 Ob slovesnih prilikah so rimski magistrati metali med narod novce ali kroglice z nakazili za obleke. To so imenovali iactus missilium. Pravna narava tega dejanja je bila sporna. Nekateri so imeli to za derelikcijo, ki ji je sledila prilastitev po osebi, ki je novec pobrala. Za Justinijanovo pravo se pa zdi bolj utemeljeno drugo mnenje, da je to izročitev nedoločeni osebi (traditio a d incertam personam). s 3. Za ničije so veljale končno tudi res hostiles, to je stvari, ki so bile last pripadnikov naroda, ki je bil z Rimljani v vojnem stanju in so se nahajale na rimskem ozemlju. To pa ni veljalo za vojni plen (occupatio bellica), ki je pri¬ padal po rimskem pojmovanju rimski državi, ne pa posameznim državljanom. 3 1. 2, 1, 14. 4 Gai. D. 41, 1, 9, 8 (= I. 2, 1, 48): ...rerum, quae in tempestate maris leDandae naois causa eiciuntur: hae enim dominorum permanent ■ ■ ■ 5 Pomp. D. 41, 7, 5, 1: ...quamvis incertae ooluerit eas esse, tamen eius fierent, cui casus tulerit. — Gai. D. 41, 1, 9, 7: ... quia vult quod quisque excepent eius esse, statim eum dominum efficit. (= I. 2, 1, 46): ...interdum ei in incertam personam collocata voluntas domini transferi rei proprietatem . . ■ Pridobitev zaklada — Pridobitev plodov 145 § 43. PRIDOBITEV ZAKLADA 1 Kol zaklad 2 (thesaurus) imenujejo viri 3 * * * * 8 premoženjske vrednote, navadno denar ali druge dragocenosti, ki jih je v veliki nevarnosti lastnik zakopal in so ostale skrite tako dolgo, da pozneje nihče več ne ve, čigave so bile. Tako je zaklad pravzaprav res nullius, vendar ga ni bilo mogoče pridobiti z okupacijo Predklasična pravnika Brut in Manilij sta menila, da je lastnik zemljišča, v katerem se je zaklad nahajal, tudi lastnik zaklada. Končno je obveljala ureditev, ki jo je določil Hadrijan v svoji konstituciji tako, da naj bo p.olovica zaklada najditeljeva, druga polovica pa naj pripade zemljiškemu lastniku. Če je najditelj kopal na zemljišču brez lastnikovega dovoljenja, je ves zaklad pripadel zemljiškemu lastniku. Če je bilo zemljišče izvzeto iz pravnega prometa kot locus sacer ali religiosus, je lastnikovo polo¬ vico dobil fiskus. Pridobitev zaklada se loči od okupacije po tem, da je pri zakladu odlo¬ čilno, kdo ga je našel, ne pa, kdo ga je vzel v posest Drugače kakor zakoniki iz devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki urejajo tudi najdbo zaklada v premičninah, računa rimsko pravo samo z zakladom v nepremičnini. § 44. PRIDOBITEV PLODOV 1 Stvarno pravo upošteva le naravne plodove, 2 ne pa tudi civilnih plodov (prim. § 35. II, 8). Redno pridobi lastninsko pravico na plodu lastnik matične stvari, in sicer (izvirno) takrat, ko se plod loči od matične stvari (separatio) in tako po¬ stane samostojna stvar. Enako pridobita lastninsko pravico tudi dobroverni posestnik (bonae fidei possessor) in dedni zakupnik (emphyteuta). Dobro¬ verni posestnik ima samega sebe za lastnika, ker ne ve, da njegov prednik ni bil lastnik in da zato ni mogel nanj prenesti lastninske pravice. Emfitevti pa daje njegova dolgotrajna stvarna pravica stalen položaj (prim. § 68), zato ga pravo glede pridobivanja plodov izenačuje z lastnikom. Položaj dobrover¬ nega posestnika se je poslabšal v Justinijanovem pravu. Dobroverni posestnik je moral namreč vrniti lastniku, ki je uspel s svojo lastninsko tožbo (rei vindicatio), vse one pridobljene plodove, ki jih je ob litiskontestaciji še imel (fructus extantes), tako da le za tiste plodove ni bil odgovoren, ki jih je že porabil (fructus consumptos suos facit). 3 Užitkar (prim. § 62) pridobi lastninsko pravico na plodovih vobče šele tedaj, ko jih vzame v posest (perceplio); ne zadošča, da se ločijo od matične stvari. Ako užitkar, ki je zemljišče obdeloval, umrje, preden je npr. požel žito ali opravil trgatev, pridobi lastnino na pridelku lastnik z ločitvijo. Užitkar 1 1. 2, 1, 59; Paul. D. 41, 1, 51, 1. 2 sli. blago, č. poklad, p. skarb, fr. fresor, n. Schatz, it. tesoro, angl. treasure trove. 3 Paul. D. 41, 1, 51, 1: Thesaurus est oetus quaedam depositio pecuniae cuius non exstat memoria, ut iam dominium non habeai. 1 I. 2, 1, 19, 36; D. 32, 1. 2 sh. plodovi, č. plodv, p. owoce, r. plodi, fr. fruits, n. Friiclite, it. frutti, angl. fruits 8 Prim. Afric. D. 41, 1, 40. 10 Rimsko pravo 146 Lastninska pravica in posest tudi ne postane lastnik plodov, ki jih kdo drug, npr. tat odtrga od matične stvari; tožbo zoper tatu na povračilo ukradenega ploda (condictio furtiva) ima zemljiški lastnik, ne pa užitkar. Izjemno pridobiva tudi užitkar lastnino na ž.ivalskili mladičih že. ko se ločijo od matične stvari. Zakupnik pridobiva plodove, ko jih s (tihim) zakupodajalčevim dovolje¬ njem vzame v posest (perceptio). Zakupnik nima stvarne pravice (kakor jo imata emfitevta in užitkar), ampak more samo zahtevati od zakupodajalca, da mu po zakupni pogodbi dovoli pridobivati plodove. Zakupnik pridobiva plodove sicer s percepcijo kakor užitkar, toda njegovo pridobivanje je izve¬ deno, ne izvirno. Ako bi namreč zakupodajalec protipogodbeno zakupniku ne dovolil pridobivati plodove, bi preprečil, da bi mogel zakupnik postati lastnik plodov s percepcijo. Zakupnik bi sicer lahko zahteval od zakupodajalca. da mu povrne škodo, ker ni izpolnil zakupne pogodbe, ne bi pa mogel pridobiti lastnine na plodovih. § 45. SPOJITEV, ZMEŠAN JE IN POMEŠAN JE 1 . 2 I. Splošno Da more gospodarsko življenje proizvajati nove vrednote, spaja nepre¬ stano različne stvari med seboj (z žitom posejemo njivo, z barvo prepleskamo ploščo itd.). Od več dotlej samostojnih stvari (žito, zemljišče) ostane samo glavna stvar, ki je v sebi absorbirala gospodarsko manj važno stvar: le-ta je postala njena prirast (accessio). laka spojitev dveh, stvari je pravno zani¬ miva, kadar sta stvari pripadali različnima lastnikoma. Splošno načelo accessio cedit principali (Ulp. D. 34, 2, 19, 13) določa, da pridobi lastnik glavne stvari tudi lastnino na prirasti, ki je postala del njegove stvari. Gospodarsko naziranje pa odloča, katera stvar je glavna. IT. S pojit en premičnine z zemljiščem Zemljišče velja za glavno stvar nasproti premičninam, ki se z njim spojijo. 1. Satio, plantatio. Seme priraste k zemljišču, brž ko je posejano. Na vsajenih mladikah pa pridobi zemljiški lastnik šele takrat lastninsko pravico, ko se zakoreninijo v zemlji. 2. Inaedificatio. Poslopje, ki ga zgradim na tujem zemljišču, je prirast zemljišča (superficies solo cedit). Predmet lastninske pravice ni poslopje, ampak zazidano zemljišče. Zakon XII plošč ureja primer, da graditelj uporabi tuje gradivo (tignum = tram) in ga vzida v svojo stavbo. Gradivo je še naprej ostalo v lastnini dosedanjega lastnika; vendar le-ta ni mogel zahtevati z lastninsko tožbo (rei oindicatio) svoje stvari nazaj, dokler je bilo gradivo vzidano. Pač pa je imel zoper lastnika zemljišča, na katerem je bila stavba, tožbo actio de tigno iuneto (Gai. D. 41, 1, 7, 10). Z njo je zahteval od toženca, da mu je plačal dvojno vrednost vzidanega gradiva. Medtem ko je dobroverni graditelj postal s tem lastnik vzidanega gradiva, je nasproti zlovernemu graditelju lastnik 1 Cvai. 2, 70—78; I. 2, 1, 20—24; 27—34. 2 sli. spajanje i mešanje, č. akcesse, šiiti a smišeni, p. potejezenie, zmieszanie, fr. accession, melange, n. Verbindung, Vermischung, it. confusione, commistione 147 Spojitev, zmešan]c in pomeša uje gradiva obdržal svojo lastninsko pravico. Uveljaviti pa jo je mogel šele takrat, kadar je gradivo postalo zopet prosto, ker se je npr. stavba podrla. 3. Alluvio — avulsio. Ob javni reki ležeča zemljišča se povečujejo po naplavinah (aUuvio), ki jih voda neopazno donaša. Zemljiški lastnik prido¬ biva lastnino na naplavinah takoj in izvirno. Kadar pa reka prinese s seboj drugod odtrgano zemljo in jo pusti pri zemljišču, se prirast imenuje a vulsio. Na njej ne pridobi zemljiški lastnik lastninske pravice, dokler se trdno ne spoji z njegovim zemljiščem, kar je zlasti tedaj, če drevje na odtrgani zemlji požene korenine na novem zemljišču (Gai. D. 41, 1 , 7, 2). Dotlej sme prejšnji lastnik odpeljati svojo odtrgano zemljo; toda prej mora lastniku zemljišča' s stipulacijo (cautio damni infecti, prim. § 57) zagotoviti, da mu bo povrnil vso škodo, ki bi mu jo pri tem utegnil povzročiti. Odvzeti pa mora vse ali pa ničesar. 4. Insula in flumine nata — alveus derelictus. V javni reki nastali otok pripada obrežnima lastnikoma; deli ga črta, ki si jo mislimo potegnjeno sredi reke vzporedno z bregovoma. Enako si delita obrežna lastnika opuščeno rečno strugo, če reka izpremeni svoj tok. Otok in struga pripadeta obrežnima last¬ nikoma le, če sta njuni zemljišči agri arcifinii. Užitek na obrežnem zemljišču se ne raztegne niti na otok niti na strugo, pač pa sc raztegne avtomatično na naplavine in na odtrgano zemljo. Navedene obrežne pridobitve lastnine (pod 3 in 4) nastanejo, ne da bi pridobitelj aktivno sodeloval; zlasti tudi ni potrebno, da bi pridobil na pri¬ rasti posest. III. Spojitev dveh premičnin Kadar se spojita dve premičnini, ki sta last različnih lastnikov, odloča gospodarsko naziranje, katera izmed obeh stvari je važnejša. 1 . Textura, seriptura, pictura. Pri vezenini (textura) in pisavi (seriptura) je bila po rimskem pravu podloga glavna stvar. Lastnik podloge je postal lastnik prirasti (uvezenih nitk. uporabljenega črnila). Isto naziranje je veljalo po Pavlovem mnenju glede slike (pictura); Gaj pa je pripoznaval slikarju lastninsko pravico na plošči, ki jo je poslikal. Justinijan je uzakonil Gajevo mnenje. 3 2. Ferruminatio — adplumbatio . 4 Ce vstavimo poškodovanemu kipu manj¬ kajoči del (npr. roko) iz istovrstne stvari, tedaj glavna stvar (kip) popolnoma absorbira dodatek. Lastnik glavne stvari postane (izvirno) lastnik dodatka in to tudi ostane, čeprav se pozneje dodatek zopet odloči od glavne stvari. Viri nazivajo tako spojitev ferruminatio (Paul. D. 6, 1, 23, 5). Pri adplumbaciji zveza ni tako tesna; npr. tuj diamant vdelani v svoj prstan. Lastnik prstana postane s tem tudi lastnik diamanta. Brž ko pa postane diamant zopet samo¬ stojna stvar, oživi lastnina prejšnjega lastnika diamanta. Lastnik diamanta sme od lastnika prstana zahtevati z actio ad exhibendum, da loči diamant od prstana in mu ga predloži pred sodiščem (exhibere), da lahko potem na¬ peri zoper lastnika prstana lastninsko tožbo glede diamanta. 3 Prim. Gai. 2, 78; D.. 41, 1, 9, 2; Paul. D. 6, 1, 23, 5; I. 2, 1, 54: Ridiculum est enim picturam Apellis Del Parrhasii in accessionem oilissimae tabulae cedere. 4 Besedi sta najbrž povzeti po uporabljanih kovinah (ferrum = železo, plumbum = svinec). 10* 148 Lastninska pravica in posest IV. Pomešan je, zmešan je Doslej smo obravnavali spojitev gospodarsko manj pomembne stvari z gospodarsko pomembnejšo (glavno) stvarjo. Mogoča pa je tndi spojitev dveh stvari, ki veljata za enako pomembni. Taki spojitvi sta pomešanje (commixtio) suhih stvari in zmešan je (confusio) stvari v tekočem stanju. Pri pomešanju suhih stvari (sadja, žita), ki pripadajo različnim lastnikom, postanejo dose¬ danji lastniki solastniki, ako se je pomešanje izvršilo po njihovi volji. Ce pa pomešanja niso hoteli, obdrži vsak lastnino na svoji stvari. Vsak pa bo vindiciral iz skupne mase svojo količino npr. žita (oindicatio pro parte: quantum paret in illo acervo suum esse). 5 Ce se pomešajo denarni novci dveh lastnikov tako, da jih ni mogoče več razločiti, tedaj postane tisti, ki je po¬ mešal inscio vel invito domino , 6 lastnik vsega denarja, takoj pa je prejšnjemu lastniku pomešanega denarja dolžan, da mu povrne vrednost njegovih novcev. Prejšnji lastnik nima stvarnopravne tožbe, ampak le terjatveni tožbi: con- dictio sine causa, če se je pomešanje zgodilo nevedoma, ali pa aciio furti in condiciio furtioa, če se je pomešanje zgodilo vedoma. Pri zmešanjn dveh tekočin ali stopljenih kovinskih mas je odločilno, ali je zmes ločljiva. Ako je ločljiva, se glede lastnine ni nič izpremenilo. Če pa ni ločljiva (npr. vino), so prejšnji lastniki odslej solastniki v istem razmerju, ki ustreza količini in vrednosti njihovih prejšnjih stvari. 7 § 46. PREDELAVA 1 0 predelavi 2 govorimo, kadar eno ali več stvari tako izpremenimo, da iz nje (oziroma njih) nastane nova stvar (iz grozdja napravimo vino, iz volne obleko, iz srebra čašo, iz desk ladjo ipd.). Prvotno stvar imenujejo viri materia, novo stvar pa species. Izraz *specilicatio uporablja za predelavo šele srednjeveški učbenik Brachijlogus iuris civilis (ca. 1100). — Od spojitve dveh stvari (§ 45) se predelava razlikuje po tem. da se tu stvar tako izpremeni, da iz nje nastane druga stvar in da se poleg stvari upošteva tudi delo. Čigava je stvar, ako je predelovalec uporabil tujo snov? Sabinijancem se je zdelo odločilno, kdo je bil lastnik prvotne stvari (snovi), (quia sine materia n ul la species effici poiest = »ker brez snovi se ne more nobena stvar napra¬ viti«; Gai. D. 41, 1, 7, 7); zato je po njihovem nauku lasinik snovi postal tudi lastnik nove stvari. Po mnenju prokulijancev pa je bila odločilna oblika (quia quod factum est, ant e a nullius fuit — »ker to, kar je bilo narejeno, ni bilo prej v lasti nikogar«; D. 1. c.). Zato so učili, da je predelovalec izvirno pridobil lastninsko pravico na novi stvari. Ob koncu klasične dobe je obveljalo posredovalno mnenje, ki ga je spre¬ jel tudi Justinijan. Kadar je mogoče novo stvar pretvoriti nazaj v prvotno 5 »vindikacija po deležu: kolikor se izkaže, da je v tistem kupu njegovega (žita).« 6 »brez lastnikove vednosti in volje«. 7 Pomp. D. 41, 1, 27, 2: pro portione rei aestimandum vel pro pretio cuiusque partis = »oceniti je treba po deležu stvari ali po ceni vsakega dela«. 1 Gai. 2, 79; 1. 2, 1, 25; Gai. D. 41, 1, 7, 7; Ulp. D. 50, 16, 13, 1; Paul. D. 41, 1, 24 in 26. 2 sh. preradba, prerada, č. specifikace, p. przerobienie, fr. specification, n. Ver- arbeitung, it. specificazione Predelava — Mancipacija 149 obliko (npr. srebrno čašo je mogoče pretopiti v kepo srebra), ostane lastnik snovi tudi lastnik nove stvari. Kadar pa nove stvari ni mogoče več spraviti nazaj v prvotno obliko (npr. vina v grozdje, oglja v les), pridobi predelovalec na novi stvari lastninsko pravico (izvirno). Justinijan je to ureditev dopolnil v dveh ozirih: Predelovalec postane lastnik predelane stvari vedno tudi tedaj, ako je pri predelavi uporabil del svoje stvari; brez pomena je v takem pri¬ meru. ali je mogoče spraviti stvar nazaj v prvotno obliko. Dalje zahteva Justinijan, da je moral predelovalec uporabiti tujo snov v dobri veri. S tem je rešeno le stvarnopravno vprašanje, kdo je lastnik nove stvari. Ako je predelovalec postal lastnik, je moral lastniku stvari povrniti škodo. Zoper zlovernega predelovalca je imel lastnik snovi a° furii in condictio fur- tiva ali a° legis Aquiliae, zoper dobrovernega pa condictio sine causa; vse te tožbe so obligacijskopravne. § 47. MANCIPACIJA 1 I. Pojem Za prenos lastnine na res mancipi pozna že zakonik XII plošč dva civilna in izvedena pridobitna načina. To sta bili mancipacija in in iure cessio. Justinijanovo pravo, ki ne pozna več delitve stvari na res mancipi — res nec mancipi, tudi ni ohranilo nobene izmed njih, ampak pozna samo še izročitev (traditio), ki je po klasičnem pravu omogočala prenos lastnine le na res nec mancipi. Mancipacija (mancipatio) 2 se je opravila vpričo odsvojitelja in pridobi- telja ter petih prič in tchtničarja. Odsvojitelj je moral biti osebno navzoč; samo za umobolnega je mogel skrbnik (curator furiosi) odsvajati tudi njegove stvari. Za pridobitelja je lahko nastopal njegov sin ali suženj. Premična stvar, ki je bila predmet mancipacije, je morala biti prav tako navzoča. Niso pa v klasični dobi več zahtevali, da bi se mancipacija zemljišča morala opraviti pri zemljišču samem, 3 ampak so se zadovoljevali s kepo zemlje s tistega zemljišča; še kasneje so zadoščale navedbe glede lege zemljišča in sosedov. 4 V najstarejši civilni dobi je pridobitelj plačal odsvojitelju kupnino v bakru (aes). Ker pred 1.335 rimska republika še ni imela lastnega kovanega denarja, je bilo treba, da je tchtničar baker stehtal. Nato je pridobitelj vzel stvar v roke (rem tenens) ali položil roko nanjo in je izjavil, npr. glede sužnja: Hune ego hominem ex iure Quiritium meum esse aio isque miki emptus esto hoc aere aeneaque libra (»Jaz trdim, da je ta suženj po kviritskem pravu moj in on naj bo zame kupljen za ta baker, (stehtan), na bronasti tehtnici«; Gai. 1, 119). 5 * S tem je pridobitelj trdil, da je navzoča stvar (oziroma 1 Gai. t, 113, 119—123; 3, 167; Ulp. Reg. 19, 3—4; Paul. Sent. 2, 17, 1, 3, 4. 2 Besedo razlaga Gaj (1, 121) s tem, da se »stvar z roko prime, zgrabi«: unde etiam mancipatio dicitur; quia manu res capitur. 3 Gai. 1, 121: praedia vero absentia solent mancipari. 4 Formula Baetica (Bruns, Fontes, 7 I. str. 334 s., Arangio-Ruiz, FIRA, III, 2 str. 296 s) označuje zemljišče takole: ...fundum Baianum: qui est in agro qui Veneriensis vocatur, pago Olbensi... Adfines fundo dixit L. Baianius L. Titium et L. Seium et populum .. ;• 5 Suženj, ki je nastopal za svojega gospodarja, je izjavil: Hanc rem ex iure Quiritium Lucii Titii domini mei esse aio, eaque ei empta esto hoc aere aeneaque libra (Gai. 3, 167). 150 Lastninska pravica in posest določeno zemljišče) njegova. Ta njegova trditev je postala pravno učinkovita, če jo je odsvojitelj molče potrdil; kajpak je to veljalo samo takrat, kadar je kot odsvojitelj nastopajoča stranka bila zares lastnik tiste stvari. — Tako je v starejšem civilnem pravu mancipacija služila za sklenitev in izpolnitev kupne in prodajne pogodbe in je hkrati omogočala pridobitelju, da je na navzoči res mancipi pridobil lastninsko pravico. V poznejši civilni, še bolj pa v klasični dobi je kupna in prodajna po¬ godba konsenzualni kontrakt, ki je sklenjen že s tem, da se kupec in prodaja¬ lec sporazumeta o blagu in ceni. Tudi tehtanje kupnine ni bilo več potrebno, odkar so Rimljani imeli svoj kovani denar. Plačilo kupnine ali njeno krediti¬ ranje sta stranki uredili sami brez zveze z mancipacijo. Mancipacijo so poslej uporabljali samo še kot navidezno prodajo (imaginaria oendiiio). Z njo se do¬ sega sedaj le stvarnopravni učinek; lastnina na res mancipi se prenese od od- svojitelja na pridobitelja. Ker se kupnina več ne stehta, uporablja pridobitelj namesto nje simbolično en sam novčič. Z njim potrka po tehtnici in ga kot nadomestilo za kupnino 6 izroči odsvojitelju. Poslej tudi niso uporabljali man- cipacije samo v zvezi s kupno pogodbo, ampak za prenos lastnine tudi takrat, kadar je odsvojitelj hotel pridobitelju stvar podariti. Priče, ki so pri mancipaciji sodelovale, so morali biti dorasli moški držav¬ ljani (cives, masculi, Romani), ki so bili k pričevanju izrečno pozvani (rogati); isto je veljalo za tehtničarja. 1 ti je v stari dobi jamčil za pravično stehtanje kupnine, medtem ko je pet 7 prič poskrbelo tudi za potrebno publiciteto. V listinah se z imenom omenjata redno libripens in prva priča (antestatus). II. Uporabljanje mancipacije Iako razvito mancipacijo so že v civilni dobi Rimljani uporabljali ob sklepanju različnih pravnih poslov. Z njo ni bilo samo mogoče prenesti lastnine na določeni res mancipi, ampak tudi ustanoviti poljske služnosti, 8 na¬ praviti oporoko. Dalje je bilo z njo mogoče prenesti oblast mancipium nad svobodnimi osebami. 9 Mnogo so jo uporabljali v rodbinskem pravu. Z njo je bilo mogoče z (resnično ali navidezno) prodajo otrok ukiniti očetovsko oblast (emancipatio), ali jo nadomestiti z drugo očetovsko oblastjo (adoptio); per aes et libram se je mogel skleniti tudi zakon (coemptio) in je mož takoj pridobil oblast (manus) nad svojo ženo. Mancipacija se v postklasični zakonodaji zadnjič omenja v drugi polovici četrtega stoletja. 10 Iz ravenskih listin izvemo, da so jo v Italiji uporabljali še v petem stoletju. V Justinijanovi kodifikaciji jo je I ribonijan nadomestil s tradicijo. Pač pa se na nebizantinskem ozemlju v Italiji pojavlja mancipacija še v osmem in devetem stoletju, v langobardski in frankovski dobi. 11 6 Gai. 1, 119: quasi pretii loco 7 Nekateri jih spravljajo v zvezo s petimi premoženjskimi razredi, kakor jih je uvedla Serviju Tuliju pripisovana ustava in kakor so ostali v centuriatnih komicijih. 8 Prim. § 63. 9 Prim. § 28 in pozneje rodbinsko pravo. 10 C. Th. 8, 12, 7 (Konstancij in Konstans, 1. 355); C. Tli. 15, 14, 9 (Arkadij in Honorij, 1. 395), M o m m s e n čita tu emancipatio, Bonfante pa mancipatio, prim. njegov Corso, 11.2, str. 148, op. 3. 11 Prim. Bonfante, Corso, III, 2, str. 148 in op. 4. Manci pači j a 151 III. Pravni učinki mancipacije Z mancipacijo so mogli pridobivati in odsvajati res mancipi samo Rimljani (civilni pridobitni način). Pridobitelj jc z njo pridobil lastninsko pravico, ne pa tudi posesti. Posest je moral pridobiti po načelih, veljavnih za pridobitev posesti . 12 Mancipaciji ni smel biti pristavljen ne rok ne pogoj (actus legiiimus), drugače bi bila nična. Lahko so ji pa dodali pactum fiduciae, s katerim se je pridobitelj samo obligacijsko zavezal, da ne bo odsvojil stvari, ki mu je bila mancipirana na poštenje (fiducia). Stvarnopravnih učinkov ta pakt ni imel, njegova kršitev je samo fiduciarju nakopala odgovornost zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, ni ga pa ovirala, da kljub temu ne bi mogel prenesti lastnine na tretjega. Pravni temelj (causa) mancipacije je bil včasih v pridobi teljevi izjavi naveden, ni pa bilo to potrebno: takrat je mancipacija abstraktna. Preden je pridobitelj izgovoril svojo pridobitveno izjavo, je mogel odsvo- jitelj napovedati morebitne napake stvari, ki naj bo mancipirana; s tem se je rešil jamstva zaradi teh napak. Včasih si je sam pridržal na stvari služnost, zlasti užitek (deduclio seroitutis, ususfructus). Če je odsvojitelj o zemljišču rekel, da je uti optimus maximusque (»najboljše in največje«), je s tem prevzel jamstvo za to, da na njem ni nobenih služnosti. Vse te odsvojiteljeve izjave imenujemo leges mancipii. Pridobitelj je pokazal, da z njimi soglaša, ko je nato izgovoril svojo mancipacijsko formulo. Zato tudi zaradi tako napove¬ danih napak stvari ni mogel pozneje zahtevati od odsvojitelja nobene odškod¬ nine. Pač pa je po zakoniku XII plošč pridobitelj imel zoper odsvojitelja dve tožbi: actio auctoritatis in actio de modo agri. IV. Actio auctoritatis — actio de modo agri Mancipacija je bila uspešna samo takrat, kadar je bil odsvojitelj lastnik stvari. Načelo medsebojnega zaupanja (fides) je zahtevalo, da je odsvojitelj jamčil za uspeh mancipacije. Če je po opravljeni mancipaciji nastopil tretji zoper pridobitelja z lastninsko tožbo (rei nindicatio), češ da je ta stvar njegova in ne pridobiteljeva, je moral pridobitelj pozvati odsvojitelja, da mu v pravdi pomaga. To njegovo jamstvo, s katerim garantira pridobitelju, da bo z manci¬ pacijo pridobljeno stvar obdržal kot svojo, imenujejo viri: auetoritas. Če odsvojitelj ni hotel vstopiti v pravdo (auetoritatem defugere) ali pa je sicer vstopil, toda njegovo prizadevanje ni imelo uspeha, je smel pridobitelj zahte¬ vati, da mu odsvojitelj povrne dvojno kupnino, ki mu jo je bil pridobitelj plačal. Pridobiteljeva tožba se je imenovala actio auctoritatis . 13 — Odsvojitc- Ijevo jamstvo se je končalo takrat, ko je pridobitelj stvar priposestvoval. To se je redno zgodilo po enem letu ali (pri zemljiščih) po dveh letih. Odslej je nam¬ reč pridobitelj utemeljeval svojo lastninsko pravico s priposestvovanjem in ne samo z mancipacijo. Tujec pa ni mogel ničesar priposestvovati; zato se odsvo- 12 Prim. Donatio Flaoii Syntrophi (= brun s, Fontes, 7 št. 139, str. 337 s.; FIRA, III, 2 298 ss.). 13 Paul. Sent. 2, 17, 3: Res empia. mancipatione et traditione perfecta , si evincatur, auctoritatis venditor duplo tenus obligatur. 152 Lastninska pravica in posest jiteljevo jamstvo proti njemu nikoli ne konča (adversus kostem, aeterna aucto- ritatis; tab. III. 7). Odsvojitelj je bil odgovoren tudi takrat, kadar je napačno napovedal, da j« zemljišče večje, kakor pa je bilo v resnici. S tožbo actio de modo agri je pridobitelj labko od njega zahteval, da mu plača dvojno vrednost primanj¬ kljaja . 14 V. Pactum fidudae. Padum fidudae sta odsvojitelj in pridobitelj sklepala v zvezi z mancipa- cijo v dveh primerih. Predvsem ga je sklenil dolžnik s svojim upnikom (fiduda cum crediiore contrada), kadar mu je v zavarovanje svojega dolga prepustil na poštenje neko svojo stvar (res mancipi, npr. zemljišče, sužnja) z mancipa- cijo v lastnino. Upnik mu je obljubil, da (vsaj do dospelosti dolga) stvari ne bo prodal in da jo bo dolžniku vrnil z mancipacijo, ko bo dolg plačan . 15 — Včasih pa je lastnik mancipiral svojo stvar (res mandpi) pridobitelju zato. ker jo je želel ali njemu posoditi (rern utendam dare) ali pa jo pri njem shra¬ niti (rem servandam dare). To je bila fiduda cum amico contrada. Uporabljali so jo zlasti takrat, ko še niso pripoznavali posodbene (commodatum) in shra- njevalne pogodbe (clepositum) za iztožljiva kontrakta. Fiduda cum amico je omogočala pridobitelju, da je kot lastnik mogel naperiti lastninske tožbe in da ga je pretor varoval s svojimi interdikti kot posestnika. § 48. IN IURE CESSIO 1 I. Pojem In iure cessio je navidezna pravda (lis imaginaria), v kateri nastopi odsvo¬ jitelj kot dozdevni toženec, pridobitelj pa kot dozdevni tožnik. Odsvojitelj kot toženec izgubi pravdo, kakor je to domenjeno, tako da obvelja tožnik kot lastnik stvari; kajpak je to le takrat, kadar je bil dozdevni toženec dotlej zares lastnik stvari (izvedena pridobitev). Ker je bilo civilno pravdanje uporabno samo za rimske državljane, tujci niso mogli na ta način ne prenesti ne pridobiti lastninske pravice (civilni pridobitni način). In iure cessio se je opravljala in iure: v Rimu pred pretorjem, v provinci pred provincialnim namestnikom. Pridobitelj je kot navidezni tožnik stvar prijel (rem tenens) in izjavil, da je njegova: kune ego liominem ex iure Quiri- tium meum esse aio. (»Jaz trdim, da je ta suženj po kviritskem pravu moj.« Gai. 2, 24). V resnični pravdi bi bil toženec ugovarjal, češ da je stvar njegova; nato bi bilo prišlo do redne lastninske tožbe, ki bi jo bil tožnik izgubil, saj ne bi bil mogel dokazati, da je lastnik. Ker pa sta stranki prišli pred pretorja zato, da bi tožnik postal lastnik, ni toženec na tožnikovo trditev ničesar odgo¬ voril. Pretor ga je nato še izrečno vprašal, ali uveljavlja svojo lastninsko pra- 14 Paul. Sent. 2, 17, 4: Distrado fundo si quis de modo mentiatur, in duplum eius, quod mentitus est, ... convenitur. 13 Vzorec za tako pogodbo nam je ohranjen v napisu Formula Baetica; konkreten primer, čeprav precej poškodovan, je iz Pompejev (= Bruns, Fontes, 7 I. št. 135, 134, str. 334 s., 332 ss.; Girard, Textes, 3 str. 324 ss.; Arangio-Ruiz, FIRA, III, 2 št. 92. 91, str. 295 ss., 291 ss). In iure cessio — Izročitev 153 vico (an contra vindicet). Ker je toženec to zanikal, ali pa je še naprej molčal, se pravda ni nadaljevala. Po načelu, da tisti toženec, ki je pripoznal tožnikov tožbeni zahtevek, velja, kakor da je obsojen, 2 je pretor pripoznal (addicit) stvar tožniku, ki je tako postal njen lastnik. Pri tem pridobitnem načinu sta morala pridobitelj in odsvojitelj osebno sodelovati; suženj ali sin ni mogel nastopati niti za pridobitelja, kakor je to mogel pri mancipaciji. Medtem ko so mancipacijo opravljali vpričo šestih prijateljev, se je in iure cessio vršila pred magistratom. Verjetno je bila mlajša od mancipacije in je nastala v času, ko je državna oblast intenzivneje po¬ segala v zasebne' posle. Zakonik XII plošč jo že omenja poleg mancipacije. 3 Gaj poroča (2, 25), da so kot lažji pridobitni način splošno raje uporabljali mancipacijo. — In iure cessio se zadnjikrat imenuje v neki konstituciji iz leta 293 (Consult. 6, 10); v Justinijanovem pravu je ni več. II. Uporabljanje In iure cessio omogoča pridobitev lastnine na res mancipi, pa tudi na res nec mancipi. Z njo so lahko ustanovili tudi vse zemljiške služnosti in užitek, prav tako so z njo ukinjali služnosti. Uporabljali so jo za odstop dediščine (in iure cessio hereditatis delatae nondum acquisitae), pri adopciji in pri osvo¬ boditvi sužnjev (manumissio vindicia). Tu nas zanima in iure cessio samo kot način pridobitve lastnine. Enako kakor mancipacija tudi in iure cessio ni smela vsebovati ne pogoja ne roka. Pravni temelj v njej ni bil naveden, zato je abstrakten pravni posel. Njena veljavnost je bila popolnoma neodvisna od vprašanja, ali je bila kup¬ nina plačana ali ne. Ni znano, ali se je njen obrazec mogel izpreminjati. Pač pa je bil tudi v zvezi z njo mogoč pacium fiduciae. III. Pravne posledice Z in iure cessio je pridobitelj postal civilni lastnik; ni pa imel tožb actio auctoritatis in actio de modo agri. Da ne bi izgubil plačane kupnine, si je pridobitelj (= kupec) redno dal obljubiti od odsvojite!ja (= prodajalca), da mu bo ta povrnil enkratno ali dvakratno kupnino (stipulatio simplae, duplae pecuniae), če bi tretji s tožbo odvzel (evinciral) pridobitelju kupljeno stvar. § 49. IZROČITEV * 1 I. Pojem Izročitev (traditio) : je bila najvažnejši izvedeni način pridobitve lastnine; po svojem izvoru je bila iuris gentium (naravni pridobitni način). Odsvojitelj (tradent) je prepustil pridobitelju svojo stvar v posest, da bi ga s tem napravil 2 Paul. D. 42, 2, 1 in 3: Confessus pro iudicato est (1. 3: habeiur); prim. UIp. D. eod. 6 pr. 3 VI, 5 (= Paul. Fragm. Vat. 50): . .. et mancipationem et in iure cessionem lex XII tabularum confirmat. 1 Prim. D. 41. 1: De adquirendo rerum dominio, Gai. 2. 19 s., 65, C. 2, 3, 20. 2 sh. tradicija, č. tradice (odevzdani), p. tradycja (oddanie), fr. tradition, n. Tradition (Obergabe), it. tradizione, angl. delivery 154 Lastninska pravica in posest za lastnika (*animus dominii iratisferendi), pridobite!.} pa jo je vzel v posest z namenom, da pridobi na njej lastninsko pravico (*animus dominii acqui- rendi). S tradicijo je bilo mogoče pridobiti kviritsko lastnino po klasičnem pravu samo na res nec mancipi, na res mancipi pa le bonitarno lastnino. Po Justini- janovem pravu so z izročitvijo pridobivali lastnino na vseh stvareh, ki so bile v pravnem prometu. Na provincialnih zemljiščih sc je pravica do posesti in uživanja prenašala s tradicijo. Ker ni bila za izročitev potrebna nobena določena oblika, je lahko večkrat postalo negotovo, ali je bila neka stvar izročena v lastnino ali ne. Zato so rimski pravniki postavili glede izročitve celo nekaj strožjih zahtev, kakor pa so to storili glede mancipacije ali in iure cesije. Za veljavno izročitev je bilo potrebno: a) Izročitelj je redno moral biti lastnik stvari. b) Pridobitelj je moral biti sposoben, da postane lastnik. c) Stranki sta morali imeti namen, da ena prenese lastnino, druga, da jo pridobi. č) Izročitelj je moral prepustiti stvar pridobitelju v posest. d) Potrebna je bila iusta causa iraditionis. II. Izročitelj — lastnik Ker je tradicija izvedeni pridobitni način, more z njo prenesti lastninsko pravico navadno samo lastnik stvari. Lastnik je mogel svojo stvar odsvojiti le, če je bil poslovno sposoben. Zato niso mogli uspešno tradirati ne infantes ne umobolni, brez varuhovega sode¬ lovanja tudi ne starejši nedorasli (impuberes infantia maiores). — Izjemno včasih pravna norma prepoveduje celo lastniku, ki je poslovno sposoben, da določene stvari ne sme odsvojiti. Tako ni smel mož odsvojiti dotalnega zem¬ ljišča brez ženinega privoljenja (lex Iulia de fundo dotah). Če je kak zakon ali magistrat proglasil neko stvar za neodsvojljivo, je bila izročitev tiste stvari nična. Kadar je bila neodsvojljivost neke stvari ustanovljena s pogodbo, jo je lastnik navadno kljub temu mogel učinkovito izročili drugemu v lastnino, pač pa je moral plačati odškodnino, ker je kršil pogodbeno obveznost. Izjemno je bila nična izročitev zastavljene stvari, katero je zastavitelj prodal, čeprav je bil obljubil hipotečnemu upniku, da zastavljene stvari ne bo prodal. Kadar tradent ni bil lastnik, načeloma tudi pridobitelj ni pridobil last¬ ninske pravice na izročeni stvari, kajti tudi za izročitev velja, kakor za vsak izvedeni pridobitni način, splošno pravilo, da odsvojitelj ne more prenesti na pridobitelja več pravic, kakor jih ima sam. Kadar je pridobitelj mislil, da je stvar pridobil od lastnika, je postal s tradicijo samo dobroverni posestnik (bonae fidei possessor), ki je mogel pozneje stvar priposestvovati, če je izpolnjeval vse predpogoje za priposestvovanje. Kadar tradent ni imel lastninske pravice na stvari, ki jo je izročil, pozneje pa je postal njen lastnik (npr. podedoval jo je po lastniku), tedaj tisti, komur jo je bil kot dobrovernemu pridobitelju tradiral, zgolj zaradi tega ni postal lastnik. Zoper tradentovo lastninsko tožbo je imel ekscepcijo rei vendiiae et traditae, dokler ni stvari priposestvoval. Če je med priposestvovalno dobo Izročitev 155 prišla stvar zopet v tradentovo posest, je mogel priposestvovalec naperiti zoper njega puldicijansko tožbo, pretor mu je v tem primeru dovolil replicatio rei venditae et traditae (§ 56). V redkih izjemnih primerih je mogel tudi nelastnik s tradicijo prenesti lastninsko pravico na pridobitelja: 1. Filius familias in suženj sta mogla s tradicijo odsvajati pekuliarne, očetove ali gospodarjeve stvari, če jima je bil oče ali gospodar dovolil prosto upravljanje pekulija. 3 2. Procurator omnium bonorum, varuh nedoraslega in skrbnik umobolnega so prav tako mogli odsvajati gospodarjeve, varovančeve in skrbljenčeve stvari. Za časa Severov so te pravice varuha in skrbnika znatno omejili. Justinijan je omejil tudi prokuratorjevo razpolaganje. Določil je namreč, da varuhi in skrbniki smejo odsvajati plodove (vino, olje, žito), 4 prokurator sam pa sme odsvajati tudi stvari, ki bi se utegnile hitro pokvariti. 5 3. Zastavni upnik, ki je prodal zastavljeno stvar, ker dolžnikov dolg ni bil plačan, jo je s tradicijo prenesel pridobitelju v lastnino. 4. S tradicijo je mogel prenesti lastnino na tuji stvari tisti, ki mu je bil dal lastnik poseben mandat. 6 Varuhu, skrbniku in prokuratorju je molče dan splošen mandat s postavitvijo, zastavni upnik pa dobi z zastavitvijo stvari po¬ seben mandat, da sme stvar izročiti kupcu. III. Pridobitelj S tradicijo je mogla pridobiti lastninsko pravico oseba, ki je imela vsaj commercium. Nekatere osebe niso smele pridobivati določenih stvari. Tako provincialni namestnik ni smel pridobivati lastnine na zemljiščih v svoji pro¬ vinci. Sinovi pod očetovsko oblastjo in sužnji so že po civilnem pravu pridobi¬ vali s tradicijo posest in lastnino za svojega očeta ali gospodarja. Kadar jim je oče dovolil prosto upravljanje pekulija, je veljalo, da jim je dovolil prido¬ bivati posest. Prokurator je pridobival posest za gospodarja, ne da bi bil gospodar o tem kaj vedel. Vendar lastninske pravice gospodar po klasičnem pravu ni pridobil, preden ni odobril prokuratorjeve pridobitve. Po Justinija- novem pravu je vsak prost človek lahko pridobil lastnino za drugega, s tem da je zanj pridobil posest, čeprav brez njegove vednosti. Pridobitelj je redno določena oseba. Izročitev je neučinkovita, če je posest stvari pridobil kdo drug kakor tisti, komur jo je tradent hotel izročiti. Samo izjemno je bila veljavna izročitev nedoločeni osebi (traditio a d incertam personam) pri metanju novcev med gledalce (iactus missilium). Po občem pravu je postalo to splošno dopustno (prim. prodajne avtomate). 3 Ulp. D. 6, i, 41, 1 : ... habens liberam peculii adminisirationem. 4 C. 5, 37, 28, 5 (531): ...tutoribus et omnibus curatoribus licere fructus... sine decreto distrahere iusto pretio ... 5 Mod. D. 3, 3, 63: Procurator totorum bonorum, cui res administrandae mandatae sunt, res domini neque mobiles vel immobiles neque seroos sine speciali domini man¬ datu alienare potest, nisi fructus a ut alias res, quae facile corrumpi possunt. 0 Prim. Mod. D. 3, 3, 63 (glej prejšnjo opombo). 156 Lastninska pravica in posest IV. *Animus dominii transferendi et acquirendi Z izročitvijo se lastnina prenese samo takrat, kadar obe stranki to hočeta: odsvojitelj hoče stvar prepustiti pridobitelju v lastnino in ta hoče pridobiti na njej lastninsko pravico. Zato ni tradicije, če zastavitelj prepusti stvar zastav¬ nemu upniku v posest, ali če nepošteni posestnik vrne stvar lastniku. V. Prepustitev posesti S tradicijo prenese odsvojitelj lastninsko pravico na pridobitelja redno samo tako, da mu stvar prepusti v posest in jo ta vzame v posest. Koliko pri tem lahko namesto ene ali druge stranke nastopajo druge osebe (varuh, pro¬ kurator), smo že omenili (§§ 21, 59). Vendar pa po rimskem pravu redno ne zadošča za prenos lastnine sama pogodba (npr. kupna in prodajna) med strankama; 7 kajti ta pogodba se z realno predajo stvari šele izpolni. To načelo posebno jasno poudarja Dioklecijan (C. 2, 3, 20, leta 293): 7 raditionibus et usucapionibus dominia rerum, non nudiš pactis transferuntur »Lastnin(ske pravic)e na stvareh se prenašajo z izročitvami in s priposestvovanji, ne (pa) s samimi dogovori (pakti).« Vkljub nekaterim omejitvam, ki so bile uvedene v postklasičnem pravu, je to pravilo obdržal tudi Justinijan. Pridobitelj je pridobil posest po načelih, ki veljajo za pridobivanje po¬ sesti: corpore et animo. Ker je pri tradiciji vedno pridobil posest po volji dotedanjega posestnika (tradenta), so že po klasičnem pravu veljale različne olajšave glede pridobitve fizične oblasti nad stvarjo. *Brevi manu traditio 7a je zadoščala, kadar je doslejšnji imetnik (najemnik, zakupnik ipd.) pridobil na stvari lastninsko pravico. Longa manu traditio 7a se je imenovala izročitev, če je odsvojitelj pridobi¬ telju stvar samo naznačil (npr. s stolpa mu je pokazal meje zemljišča) in mu jo je stavil na razpolago. Podobno je pridobil lastnino oculis et affectu (z očmi in voljo), čeprav ne corpore et tactu (»telesno in z dotikom«) kupec, ki je naročil prodajalcu, da naj navzočo prodano stvar izroči njegovemu prokuratorju. Isto je veljalo, če je upnik naročil dolžniku, naj denar izplača njegovemu prokuratorju. Izročitev ključev skladišča ali vinske kleti je zadoščala, da je pridobitelj postal lastnik zaklenjenega blaga. Po klasičrlem pravu je bilo treba ključe izročiti pred zaklenjenim skladiščem; Justinijan tega ni več zahteval. 7 Pač pa velja to deloma po francoskem zakoniku (in zakonikih, ki njemu sledijo) in po angleškem pravu. Tako določa člen 1583 CC. glede prodajne pogodbe: Elle (= la vente) est parfaite entre les parties, et la propriete est acquise de droit a 1'acheteur a 1’egard du vendeur, des qu’on est convenu de la chose et du prix, quoique la chose n'ait pas encore ete livree ni le prix paye. — Podobno določa čl. 938 CC. glede darilne pogodbe: La donation diiment aeceptee sera parfaite par le seul consentement des parties; et la propriete des objets donnes sera transferee au donataire, sant qu il soit besoin d’autre tradition. — Prim. še čl. 711 in 1138 CC. V angleškem pravu ima za nakupe do 10 funtov Šale of Goods Act, 1893 (56—57 Vict., ch. 71) določbo v s. 18, r. 1: Where there is an unconditional contraet for the šale of specific goods, in a deliverable State, the property in the goods passes to the buyer when the contraet is made, and it is immaterial -vvhether the time of payment or the time of delivery, or both, be postponed. 7a Prim. § 39, I. Izročitev 157 Še dalje gre *consiitutum possessorium. Doslejšnji lastnik in posestnik je odsvojil svojo stvar, toda sporazumno s pridobiteljem jo je obdržal še naprej kot njegov imetnik (npr. najemnik, zakupnik). Tu ni bilo nobene zunanje prepustitve stvari. Toda ta pridobi posest s posredovanjem imetnika, doslejš- njega posestnika in lastnika. Izjemno je sama pogodba nadomestila prepustitev posesti (traditio *tacita), kadar so družbeniki sklenili tako družbeno pogodbo, po kateri naj je bila med njimi skupna vsa sedanja in prihodnja, z delom ali po sreči pridobljena imo- vina (socieias omnium bonorum). Ker tu ni bil mogoč noben dvom o tem, ali je kaka posamezna stvar družbenikov prešla v solastnino vseli, je rimsko pravo družbenikom prihranilo številne medsebojne izročitve vsake posamezne stvari; izjemno je pripoznavalo, da je že zaradi sklenitve vesoljne družbene pogodbe nastala solastnina na dotlejšnjem imetju družbenikov. Za druge druž¬ bene pogodbe (socieias quaestus, negotiationis, unius rei) to ni veljalo, ampak so morali družbeniki s posameznimi medsebojnimi tradicijami prenesti v so¬ lastnino svoje stvari, ki naj bi po pogodbi postale skupne. Glede daril je uvedlo postklasično pravo dvoje nadaljnjih izjem. Konstan¬ tinova konstitucija (C. Th. 8, 12. 4) iz 1.319 je določila, da pri darilih med otroki in starši ni treba ne mancipacije ne tradicije, zadošča volja pogodbe¬ nikov. 8 Justinijan ni prevzel te izjeme iz 1 eodozijevega kodeksa v svoj zako¬ nik, pač pa je 1. 530 uvedel novo 9 v prid različnim pravnim osebam (cerkvam, samostanom, sirotišnicam, zavetiščem za starce in mestom); dovoljuje jim stvarnopravne tožbe že zaradi darilne pogodbe, tako da omenjene pravne osebe postanejo lastniki brez prepustitve posesti. Po nekem, najbrž interpoliranem reskriptu cesarjev Severa in Karakale 10 je obdarovani postal lastnik podarjenih sužnjev s tem, da mu je odsvojitelj izročil pogodbeno listino. Izročitev listine je nadomestila resnično prepustitev stvari v posest. Tako fingirano ali simbolično tradicijo (traditio *ficta) so v občem pravu mnogo uporabljali. Savigny pa je s svojim spisom Das Redit des Besitzes (1803) zopet preusmeril pravno prakso li klasičnemu pojmovanju. VI. Iusta causa traditionis Kakor smo že omenili, pri mancipaciji in in iure cesiji ni bilo treba izrečno navajati pravnih temeljev, zakaj je konkretni odsvojitelj svojo stvar prepustil pridobitelju v lastnino. V obličnostih, ki so morale biti pri obeh pridobitnih načinih izpolnjene, so videli palč dovoljno garancijo za to, da odsvojitev ustreza volji obeh strank. Pri tradiciji takih obličnosti ni bilo. Zunanja realna prepustitev stvari se je izvršila včasih samo zato, da je pridobitelj postal imetnik stvari (npr. najem¬ nik), včasih da je dobil z interdikti varovano posest (npr. zastavni upnik, sekvester), včasih da je postal lastnik. Odločilno je bilo vprašanje, zakaj je stvar prepuščena pridobitelju. On bo na njej pridobil lastnino le, če se nje- 8 C. Ih. 8, 12, 4 ... donationes inter liberos et parentes, ... ticel neque mancipatio dicatur neque traditio subsecuta, sed nuda tantum ooliintas claruerit 9 C. 1, 2, 23, 4 (530). 10 C. 8, 53, 1 (210); Emptionum mancipiorum instrumentis donatis et traditis et ipsorum mancipiorum traditionem factam intellegis ... 158 Lastninska pravica in posest gova pridobitev opira na zadosten pravni temelj: iusta causa iraditionis.” Tradicija po rimskem pravu ne more biti abstraktna. Žal klasiki ne povedo, v čem je bistvo takega pravnega temelja in katere so iustae causae tradUionis, ampak navajajo samo nekatere primere, 12 kakor kupno in prodajno pogodbo, darilno pogodbo, izpolnitev (causa solvendi), n dolg iz stipulacije, damnacijskega volila ali dote (causa dotis). Gre za to. da obe stranki hočeta, da se z izročitvijo prenese lastnina na pridobitelja in da je ta njihov namen pravno utemeljen v nekem pravnem poslu, ki se redno izpolni s prepustitvijo lastnine. Ker so darila med zakoncema od Avgusta naprej prepovedana i ji nična, ne more biti darilna pogodba njima iusia causa iraditionis. Vkljub tradiciji ni mogel obdarjeni zakonec pridobiti lastninske pravice na stvari, ki mu jo je drugi zakonec podaril. 14 Klasiki različno rešujejo primere, ko stranki ne soglašata o tem, katera je causa traditionis. Nesporno je brezuspešna izročitev, kadar tradent prepusti stvar pridobitelju, da bi mu jo posodil, pridobitelj jo pa sprejme meneč, da mu je podarjena. O nasprotnem primeru, ko hoče odsvojitelj denar podariti, pridobitelj ga pa sprejme kot posojilo, je 1 lpijan 15 mnenja, da pridobitelj ni pridobil lastninske pravice na izročenem denarju; zato more tradent še vedno naperiti lastninsko tožbo glede denarja. Po Julijanovem 16 mnenju je bila tradicija uspešna; v pridobiteljevem konkurzu bo tradent mogel zahte¬ vati samo konkurzno kvoto vplačanega zneska, ne bo pa uspel z lastninsko tožbo. — Justinijan je sprejel oba fragmenta v svoje digeste in je s tem povzro¬ čil antinomijo. Ker je Julijanov fragment uvrstil pod naslov de adguirendo rerum dominio (»o pridobitvi lastnine na stvareh«; D. 41, 1), je verjetno, da se je sam nagibal k Julijanovemu mnenju. Včasih soglašata stranki o pravnem temelju (iusia causa), toda njega v resnici ni, npr. dedič plača dolg, ne vedoč, da ga je že zapustnik plačal. Kadar je bil tudi prejemnik v zmoti in je denar sprejel v prepričanju, da je terjatev resnična, je z izročitvijo postal lastnik. Tradent je mogel od njega terjati po¬ vračilo z obogatitveno tožbo condiciio indebiti, ni pa mogel naperiti zoper njega lastninske tožbe. Ce je pridobitelj vedel, da je dolg že plačan, pa je kljub temu sprejel denar, je zagrešil tatvino. Če je pa tradent plačal, čeprav je vedel, da ni ničesar dolžan, je podaril in ni mogel ničesar zahtevati nazaj. — Če je bila dota izročena pred sklenitvijo zakona, je mož pridobil na dotalnih stvareh lastnino; če pozneje zakon ni bil sklenjen, je bilo mogoče zahtevati od njega povračilo z obogatitveno tožbo condiciio ob causam datorum. 11 Paul. D. 41. I. 31 pr.: Numquam nuda tradiiio transferi dominium, sed ita, si venditio aui aligua iusia causa praecesserit, propter quam iraditio segueretur. 12 Gai. 2, 20: . .. si... tradidero sive ex venditionis causa sive ex donationis sive guavis alia ex causa . .. 13 Paul. D. 6, 2, 4, Hermog. D. 41, 3, 46. 14 Ulp. D. 24, 1, 3, 10: ...ita interdictam inter virum et uxorem donationem, ut ipso iure nihil vateat quod acium est: proinde si corpus sit. quod donatur, nec ira¬ ditio quicquam valet. . . 15 Ulp. D. 12, 1, 18 pr.: ...nummos accipientis non fieri... 1(1 Iul. D. 41, 1, 36: ... consiat proprieiatem ad te transire nec impedimento esse, ...in eam diem, quam causa cognita statuero.< 37 Ulp. D. 39. 2, 24, 3—10. 38 Ulp. D. 39, 2, 15, 26: ...ut eodem iure esset, quo forei is qui non caverat... 1 86 Lastninska pravica in posest lastnik, je ogroženi dobil posest, ki se je po koncu priposestvovalne dobe iz- premenila v lastnino, najbrž šele po Justinijanovem pravu pa je pridobil takoj lastnino. Pretor ni s svojo reformo prisilil lastnika zemljišča, da bi ogroženemu moral dati varščino, pač pa je lastnik riskiral, da izgubi stvar samo, če ni kotel dati varščine (aut caoere aui carere, »ali dati varščino ali pa (stvar) izgubiti«). Zoper tistega lastnika, ki ni kotel dati varščine in tudi ni dovolil ogrože¬ nemu, da bi po pretorjevem dekretu vzel ogrožajoče zemljišče v varstvo, je pretor dal tožbo, da je moral plačati oškodovanemu sosedu prav toliko, kakor bi bil moral, če bi bil dal varščino. 39 Missio in possessionem ni bila uporabna, kadar je bila varščina zahtevana zaradi nevarnega sosedovega delovanja. Tu si je ogrožena stranka skušala pomagati na kak drug način. Včasdi je ogroženi zemljiški lastnik prepovedal ogrožajočemu nasprotniku, da bi še naprej izvrševal svojo pravico na nje¬ govem zemljišču (npr. pobiranje plodov). Ce ga je sosed ogrožal s tem, da je zidal na svojem zemljišču, mu je ogroženi sosed mogel prepovedati nadaljnjo gradnjo z operiš novi nuntiatio. 5. Operiš novi nuntiatio (D. 39 1; C. 8, 10, 14) se je imenoval ugovor, ki ga je sosed (nuntians) izrekel zoper novo gradnjo ali delo (opus novum) na sosedovem (nuntiatus) zemljišču. Nuntians je smel tako ugovarjati zlasti takrat, kadar je imel na sosedovem zemljišču ustrezno stvarno pravico (npr. služnost altius non tollendi); tak ugovor je varoval njegovo pravico (iuris nostri conservandi gratia). Včasih je nuntians ugovarjal, kadar bi nova stavba utegnila ogrožati njegovo zemljišče (damnum infectum), ugovor je bil damni depellendi gratia. Upravičen je bil tudi ugovor v javnem interesu (iuris puhlici tuendi gratia), če je npr. graditelj kršil gradbene predpise. Ugovor je bil mogoč samo zoper novo delo, ki je bilo v zvezi s sosed¬ njim zemljiščem (solo cohaerens). To je bila zlasti nova gradnja, toda samo dotlej, dokler ni bila dovršena (opus futurum). Prav tako je bilo lahko pred¬ met ugovora tudi podiranje obstoječe stavbe. Ni bilo pa mogoče na tak način prepovedati rednih gospodarskih opravil (žetve, trgatve, podiranje drevja). Ugovarjati je smel po klasičnem pravu civilni ali bonitarni lastnik (is a d quem res pertinet), po Justinijanovem pa tudi emfitevta, superficiar in za¬ stavni upnik. Nuntians je moral biti poslovno sposoben: s starejšim nedoraslim je moral sodelovati varuh. Nuntians je moral priseči, da ne ugovarja iz nagaji¬ vosti (iusiurandum de calumnia). Ugovor sam ni bil vezan na nobene slovesne besede, zanj ni bilo treba ne prič ne sodelovanja oblastva; izvršen je moral biti pri gradnji sami (in re praesenti). Zadoščalo je, da je bil izrečen sosedovim ljudem (otrokom, suž¬ njem), ki so bili pri delu zaposleni. Ugovor je veljal tudi zoper odsotnega in poslovno nesposobnega lastnika. Operiš novi nuntiatio je po svojem izvoru pravni lik civilnega prava, ki ga je pozneje pretor znatno izpopolnil. 39u 39 Ulp. D. 39, 2, 7 pr.: »... In eum qui neque caverit neque in possessione esse neque possidere passus erit, iudicium dabo, ut tantum praestet, quantum praestare eum oporteret, si de ea re ex decreto meo... cautum fuisset. 39 » Ulp. D. 39, 1, 20. Omejitve lastnine v interesu skupnosti, zlasti sosedov 187 Brž ko je bila taka prepoved (nuntiatio) izvršena, je moral graditelj na¬ daljnjo gradnjo ustaviti. Če je vkljub temu gradil naprej, je nuntians smel zahtevati, da se poruši vse, kar je bilo zgrajeno po prepovedi (interdictum * demolitorium). Če je graditelj ustavil gradnjo, je smel zahtevati od pretorja. naj raz¬ veljavi prepoved (remissio nuntiationis), ali pa naj mu določi pogoje, pod katerimi bo smel graditi naprej. Pretor je dovolil nadaljnjo gradnjo, če se je upravičenec s kavcijo zavezal, da bo podrl vse, kar bi neupravičeno zgradil (cauiio de demoliendo). Nato je nuntians moral vložiti tožbo, v kateri je uveljavljal svojo pravico (npr. služnost a Itius nori tollendi). Reševanje takih pravd je skušal pospešiti že cesar Zenon, Justinijan pa je določil, da morajo biti rešene v treh mesecih. 40 Kadar to ni bilo mogoče, je graditelj smel graditi naprej, če se je obenem s svojim porokom zavezal, da bo na svoje stroške vse podrl, kar bi po opravljeni prepovedi neupravičeno zgradil. 6. Interdictum quod vi aut clam (D. 43, 24). Različnim interesiranim ose¬ bam je pretor dovoljeval interdikt quod vi aut clam,* 1 kadar je njihov nasprot¬ nik vkljub njihovi prepovedi (vi) ali skrivaj brez njihove vednosti (clam) v zad¬ njem letu izvršil na določenem zemljišču kako njim škodljivo spremembo. Taka dela so bila npr.: podiranje hiše, sekanje dreves, kopanje jarka, onesna¬ ženje tujega vodnjaka z metanjem različnih predmetov vanj, odlaganje ka¬ menja, odstranitev kipa določene osebe iz javnega parka. Ta interdikt upo¬ rablja lahko vsak interesent, ne samo stvarnopravni upravičenec (lastnik, solastnik, zemljiški služnostni upravičenec) ampak tudi prekarist, kupec in (glede kipa) celo tisti, ki je samo moralno interesiran. 4 ’ Naperjen je zoper tistega, ki poseduje sporno napravo (possessor operiš), čeprav morda on sam ni izvršil kvarnega dejanja. 43 Kot nasilna (vi) velja sprememba na določenem zemljišču takrat, kadar jo je interesent prepovedal. 44 Prepoved je bila lahko izrečena z besedami, s kretnjo roke ali že s tem, da je interesent vrgel kamen(ček) proti gradnji. 45 Opravil jo je lahko interesent sam, njegov mandatar, najemnik ali suženj. Zadoščalo je, da je tisti, ki je nameraval graditi, za prepoved zvedel; nikakor ni bilo treba, da bi bila prepoved opravljena pri gradnji sami. Po izvršeni prepovedi je moral graditelj ustaviti nadaljnje delo in je moral tožiti svojega nasprotnika, da umakne prepoved. Skrivaj (clam) je bila izprememba na zemljišču izvršena takrat, kadar njen tvorec ni pravočasno obvestil interesirane osebe, čeprav je mogel priča¬ kovati, da bo ugovarjala. 46 Tega očitka se je graditelj najlaže ubranil s tem, 40 Zenon, C. 8, 10, 12; fust. C. 8, 10, 14 (332). 41 L en el, EP, 3 str. 482: Quod vi aut clam faetum est, qua de re agiiur, id si non plus quam annus est cum experiendi potestas est, restituas. 42 UIp. D. 43, 24, 11, 14: Idem Iulianus seribit interdictum hoc non solum domino praedii, sed etiam his, quorum interest opus faetum non esse, competere. 43 Ulp. D. 43, 24, 15 pr. 44 Prim. op. 46. 45 Paul. D. 43, 24, 20, pr. in § 1. 40 Ulp. D. 43, 24, 3, 7—8: Clam facere videči Cassius seribit eum, qui celavit adoersarium neque ei denuntiavit, si modo timuit eius controversiam aut clebuit timere. Idem Aristo ... qwem prohibiturum se intellexerit et id exisiimat aut existi- mare debet se prohibitum iri. — Q. Muc. Scaev. D. 50, 17, 73, 2: Vi faetum id vide- tur esse, qua de re quis cum prohibetur, fecit: clam, quod quisque, cum controversiam haberet habiturumve se putaret , fecit. 188 Lastninska pravica in posest da je interesirane osebe vnaprej obvestil. Včasih je opravičil svoje ravnanje, da je npr. sosedovo hišo podrl v stiski, da bi omejil požar, 47 ali da je porušil napravo, ki je bila zgrajena vi a ut clam (exceptio quod vi aut dam). ia Če je bila izprememba na zemljišču izvršena skrivaj, ali če je njen tvorec vkljub prepovedi svoje delo nadaljeval, je pretor z interdiktom quod vi aut dam odredil, da se obnovi prejšnje stanje (interdidum restiiutorium). Kadar je bil toženec sam spremembo izvršil, 49 je moral obnovo oskrbeti na svoje stroške. Kadar je spremembo izvršil kdo drug, je moral posestnik zemljišča dovoliti, da je spremembo oskrbel tožnik, ki je mogel od storilca samega zahtevati povračilo škode. 50 Interdikt quod vi aut dam je mogel upravičenec uveljavljati v enem letu, odkar je izrekel svojo prepoved glede določenega dela, ali pa odkar je bilo to delo dovršeno. Iz važnih razlogov je pretor ta rok lahko podaljšal. 7. Iter ad sepuhhrum. Septimij Sever in Karakala sta v nekem reskriptu določila, da sme tisti, ki nima nobenega dohoda do svoje grobnice, zahtevati v ekstraordinarnem postopku od lastnika sosednega zemljišča, da mu za primerno plačilo (iusto pretio) tako pot dovoli. 50 ® Iz te izjeme se je v občem pravu razvila splošna pravica do zasilne poti. 8. Imisije. Po rimskem individualističnem pojmovanju sme lastnik na svojem zemljišču početi, kar hoče, kolikor ne posega v lastninsko pravico svojih sosedov. 51 - 52 Vendar so se tudi Rimljani zavedali, da lastnikovo ravnanje na lastnem zemljišču vpliva tudi na sosedovo zemljišče, npr. tja prihaja dim, šum, ropot, tja se odteka voda. Take vplive imenujemo imisije. V rimskih pravnih virih ni splošnega pravila, v kolikem obsegu mora sosed trpeti imisije, pač pa podajajo nekaj kazuističnih rešitev. Hišni lastnik sme v svoji hiši imeti kopalnico, čeprav ta povzroča vlago na sosedovi steni, ne sme pa imeti mlačne kopeli (tepidarium), ki povzroča sosedu trajno vlago, razen če ima posebno služnost, ki mu daje tako pravico. 53 Zemljiški lastnik ne sme izkopati greznice ob sosedovem zidu, 54 prav tako ni zemljiški lastnik dolžan trpeti, da bi na njegovo zemljišče leteli drobci kamenja s sosednega zemljišča, na katerem drobijo kamenje. 55 Lastnik više ležečega zemljišča tudi ni brez posebne služnosti dolžan trpeti dima, ki prihaja iz sosedove sirarne (taberna casiaria j. 56 Iz teh primerov smemo sklepati, da lastnik ne more sosedu prepovedati navadnega uporabljanja zemljišča, čeprav mu le-to povzroča imisije. Pač pa 47 Ulp. D. 43, 24, 7, 4. 48 Ulp.-Iul. D. 43, 24, 7, 3. 49 Isto velja, če je kdo to storil po njegovem ukazu: Ulp.-Q. Muc. Scaev. D. 43, 24, 5, 8: ... quod tu aut tuorum quis aut tuo iussu fadum est. 50 Paul, D. 43, 24, 16, 2: In summa qui vi aut clam fecit, si possidet, patientiam et impensam tollendi operiš: qui fecit nec possidet, impensam: qui possidet nec fecit, patentiam tantum debet. 50 ® Ulp. D. 11, 7, 12 pr.; Paul. D. 8, 1, 14, 1. 51 Ulp. D. 8, 5, 8, 5: in suo haetenus, facere licet, quatenus niliil in alienum im- mittat. 52 Gai. D. 50, 17, 55; cfr. Paul. D. 50, 17, 155, 1: nullus videtur dolo facere, qui suo iure utitur. 53 Paul. D. 8, 2, 19 pr. 54 Alf. D. 8, 5, 17, 2. 55 Ulp. D. 8, 5, 8, 5. 50 Ulp. D. 8, 5, 8, 5. Solastnina 189 mu sme prepovedati delovanje, iz katerega nastajajo izredne, prekomerne imisije. Zaradi njih lastnik lahko naperi negalorno tožbo. 9. Poznejše rimsko pravo. Načela o neomejenosti lastninske pravice tudi poznejše rimsko pravo ni opustilo. Redke so izjeme, v katerih je to načelo vsaj za določene vrste primerov omejeno. Predvsem naletimo za časa adoptivnili cesarjev na nekatere omejitve gospodarjeve oblasti nad sužnji; v tem pogledu pravi Gaj o najgršem rav¬ nanju s sužnji: male enim iure nostro uti non debemus . 57 — Še splošneje pre¬ poveduje šikano Celsus, ko razpravlja o pravici posestnika, da sme odvzeti potroške, in pravi: neque malitiis indulgendum est . 58 Justinijan dopolnjuje v svojih institucijah isto misel, ki jo je izrekel na pravkar navedenem mestu Gaj, s svojo utemeljitvijo: expedit enim rei publi- cae, ne quis re sua male utatur (I. 1, 8, 2, »državi je v prid, da nihče svoje stvari ne zlorablja«). ITI. /ura in re aliena Medtem ko nastajajo doslej neštete omejitve lastnine ex lege, so druge omejitve nastale predvsem po lastnikovi volji s tem, da je na svoji stvari ustanovil neko stvarno pravico (npr. služnost) v prid upravičencu. O stvarnih pravicah na tujih stvareh izpregovorimo posebej (§§ 60 ss.). § 58. SOLASTNINA * 1 - 2 I. Pojem Ista stvar ne more biti obenem v popolni lastnini več oseb. 3 Mogoče pa je, da pripada lastninska pravica na določeni stvari več osebam skupno: stvar imajo v solastnini, one so solastniki. Solastnina more nastati po volji solastnikov, ki so sklenili med seboj družbeno pogodbo (societas) in so posamezne stvari prenesli v solastnino vseh družbenikov (socii). Solastnina pa more nastati tudi brez družbene pogodbe kot naključna skupnost (incidimus in communionem), če je ista stvar več osebam npr. podarjena ali voljena ali jim pripade kot sodedičem. Vsi solastniki skupaj imajo na skupni stvari enako lastninsko pravico, kakor bi jo imel posameznik kot lastnik. Noben solastnik pa nima sam zase lastninske pravice, ker bi z njo zanikal pravice ostalih solastnikov. Noben, niti najmanjši del stvari ni v lastnini posameznega družbenika, ampak je v solastnini vseh. Pač pa ima vsak solastnik svoj miselni ali idealni delež na skupni stvari (pars pro indivisč). Z njim lahko sam prosto razpolaga: lahko ga odsvoji, obremeni z užitkom, ali se mu odpove. Miselni deleži posameznih solastnikov so lahko enaki ali pa različni. 57 Gai. 1. 53. 58 Cels. D. 6, 1, 38. 1 sh. suvlasništvo, susvojina, č. spoluvlastnictvi, p. ivspohvlasnošč, r. sovladenie, fr. copropriete, n. Miteigenlum, it. condominio, comproprieta 2 Gai. 3, 154a. b; Cers.-Ulp. D. 13, 6. 5, 15 (op. 5); kap. 10, 3, 28 (spodaj op. 10). 3 Ulp. D. 13, 6, 5, 15: ... (Celsus) ait duorum quidem in solidum dominium vel possessionem esse non posse: nec quemquam partis corporis dominum esse, sed totius corporis pro indiviso pro parte dominium habere. 190 Lastninska pravica in posest II. Terminologija Rimskopravna terminologija ni popolnoma dosledna. Solastnino označujejo viri kot rem communem liabere, rem plurium esse; pravico posameznega so¬ lastnika imenujejo dominium pro parte, pars (portio) dominica ali dominii, ali tudi samo dominium, posamezni miselni delež pa je paru rei (pro indiviso) ali paru cjuae iuris intellectum habet. Za solastnika nimajo posebnega imena; izraza dominus ali socius, kakor ga nazivajo, zavajata lahko v zmoto, ker navadno pomeni dominus lastnika sploh, socius pa družbenika, ki sicer na¬ vadno je solastnik, vendar je to samo na podlagi družbene pogodbe. III. Razvoj solastnine po rimskem pravu O bistvu solastnine rimski pravni viri ne razpravljajo. Antinoopolski odlomki Gajevih institucij nam omogočajo, da lahko zasledujemo razvoj so¬ lastnine na sužnju. V stari civilni dobi, ko so dediči pogosto ohranili v solast¬ nini podedovano očetovo imetje (erclo non čilo, consortium), je smel še vsak solastnik osvoboditi skupnega sužnja. Osvobojeni suženj je veljal kot osvobo¬ jenec flibertus) vseh dotedanjih svojih gospodarjev. 4 — Pravni položaj solast¬ nika bi lahko vzporejali s položajem konzula, ki je sam mogel izdajati veljavne odredbe, dokler ni njegov magistratui kolega zoper njegovo odredbo ugovar¬ jal (intercediral). 5 Po klasičnem pravu so mogli osvoboditi skupnega sužnja le vsi njegovi solastniki skupno. Ce ga je osvobodil posamezni solastnik, suženj ni postal svoboden, pač pa je veljalo, da je doslejšnji delež onega solastnika, ki je suž¬ nja osvobodil, prirastel 6 ostalim solastnikom, tako da so se njihovi deleži sorazmerno povečali. Po Justinijanovem pravu je imela osvoboditev sužnja, ki jo je izvršil samo eden izmed solastnikov, to posledico, da so morali tudi drugi solastniki prodati svoje deleže, katere so imeli na dotlej skupnem suž¬ nju, ki je tako zadobil prostost (favor libertatis).' Iz določb glede skupnega sužnja lahko sklepamo, da je po civilnem pravu najbrž vsak solastnik smel pravno in dejansko razpolagati s skupno stvarjo.*’ Cim bolj so pa izginjale stare bratovske dediščinske skupnosti, tem bolj so to pravico posameznega solastnika omejevali. Po klasičnem pravu more posa¬ mezni solastnik uporabljati skupno stvar in pridobivati njene plodove, kolikor to odgovarja njegovemu deležu (pro parte)." Tudi v reivindikacijski ter v akvilijski tožbi kakor tudi glede cautio damni infecti nastopa solastnik aktivno ali pasivno samo glede svojega deleža, v drugih tožbah (negatorni, konfesorni) 4 Gai. 3, 154 b (Kubi er, 8. izd. 1939, str. 169): In hac autem societate fratrum . . . illud proprium erat, quod vel unus ex sociis communem seroum manumittendo liberum jaciebat et omnibus libertum adcjuirebat. 5 Prim. V. Arangio-Ruiz, Istituzioni, 7 8 9 str. 229; P. Bonfante, Corso IT, II, str. 27. 6 Ulp. Reg. t. 18: Communem servum unus ex dominis manumittendo partem suam amittit, eaque adcrescit socio.. prim. Paul Sent. 4, 12, 1; I ragm. Dos. 10. 7 f. 2, 7, 4; C. 7, 7, I (530). 8 Gai. 3. 154b (zgoraj op. 4). Da to ni veljalo samo za skupnega sužnja, priča tudi nadaljnji sestavek, ki se po Koblerjevi dopolnitvi (1. c.) glasi: item unus [remi communem mancjipando eius faciebat, qui mancipio accipiebat]. 9 Iul. D. 22, 1, 25 pr.: .. . fructus, quos ex eo perceperit umito vel ignorante socio , non maiore ex parte suos facit, quam ex qua dominus praedii est. .. Konec lastninske pravice 191 pa in solidum. Skupno slvar morejo odsvojiti ali obremeniti s služnostmi le vsi solastniki sporazumno (omnes consentire debent). Materialno razpolaga s skupno stvarjo lahko sicer vsak solastnik, opustiti pa mora vsak svoj ukrep glede skupne stvari, brž ko kateri izmed solastnikov ugovarja (ius prohi- bendi).' 0 To velja zlasti, če hoče en solastnik na skupnem zemljišču zgraditi poslopje. 11 Zoper ugovor drugih solastnikov ne preostane nezadovoljnemu so¬ lastniku ničesar drugega, kakor da zahteva z actio communi dividundo raz¬ delitev dotlej skupne stvari, oziroma z actio familiae erciscundae, kadar je skupna še podedovana zapuščina. Glede popravil skupne stvari je Mark Avrelij določil, 12 da je solastnik, ki je popravilo oskrbel, smel zahtevati od drugih solastnikov, da so mu soraz¬ merno prispevali k njegovim potroškom; kdor v štirih mesecih ni tega storil, je izgubil njemu v prid svoj solastninski delež. Solastnik, ki je skupno stvar popravljal, je imel zoper drugega solastnika, ki ga je pri tem oviral, interdikt uti possidetis. 13 IV. Soposest Prav tako kakor solastnino imajo solastniki po istih miselnih deležih na skupni stvari tudi soposest (compossessio). § 59. KONEC LASTNINSKE PRAVICE Lastninska pravica na določeni stvari lahko preneha ali absolutno za vsa¬ kogar ali pa samo za določeno osebo. L Absolutno neha lastninska pravica: 1. če stvar fizično več ne obstoji; 2. če pride stvar iz pravnega prometa; 3. če udomačena ali ukročena žival postane niči ja stvar (prim. § 42); 4. če dosedanji lastnik svojo stvar zavrže, to se pravi, da na njej opusti posest v namenu, da s tem opusti na njej lastnino (derelictio). * 1 Prokul je trdil, da lastnikova lastnina neha šele tedaj, ko nekdo vzame zavrženo stvar v posest; 5. če pride stvar v roke sovražniku. II. Samo za dosedanjega lastnika neha lastninska pravica, če lastnik stvar odsvoji določenemu pridobitelju in ta pridobi na njej lastninsko pravico (translatio dominii). Kadar je stvar pomotoma vzel v svojo posest kdo drug kakor tisti, komur jo je odsvojitelj hotel prepustiti, ostane stvar še naprej odsvojiteljeva. — Prav tako ostane lastnikova tudi stvar, ki jo je izgubil. 10 Pap. D. 10, 3, 28: Sabinus a it in re communi neminem dominorum iure facere quicquam inoito altero posse. Unde manifestum est prohibendi ius esse: in re enim pari potiorem causam esse prohibentis constat. 11 Pomp. D. 8, 2, 27. 12 Ulp.-Pap. D. 17, 2, 52, 10: C. 8, 10, 4, (245). 13 Ulp. D. 10, 3, 12. 1 Paul. D. 41. 7, 2, 1: Sed Proculus non desinere eam domini esse, nisi ab alio possessa fuerit: lulianus desinere quidem nmittentis esse , non fieri autem alierius, nisi possessa fuerit, et rede. — Prim. Ulp.-Iul. D. 9, 4, 38, I in Ulp.-Sab.-Cass. D. 47, 2, 43, 5. 192 Stvarne pravice na tuji stvari Tretji oddelek STVARNE PRAVICE NA TUJI STVARI , n . S 60. POJEM IN VRSTE SLUŽNOSTI i. F o jem Služnost (servitus) 1 je stvarna pravica na tuji stvari (ius in re aliena), zaradi katere sme upravičenec v določenem obsegu s in jo si varjo razpolagati in toliko omejevati lastnikovo pravico. Upravičenec utegne Uiti vsakokratni lastnik določenega zemljišča ali pa je individualno določena oseba. V prvem primeru imenuje Justinijanovo pravo služnosti zemljiške (servitutes praedio- rum), v drugem pa osebne (servitute s personarum). Zgodovinsko starejše so zemljiške služnosti, med njimi so najstarejše polj¬ ske služnosti (servitutes praediorum rusticorum), od katerih so štiri (iter , actus, via. aquaeductus) prištevali med res mancipi. Razvile so se v vsakda¬ njem življenju. Zemljiški lastnik Ticij npr. ni mogel do svojega zemljišča drugače kakor preko zemljišča svojega soseda Lucija: morda je mogel na¬ peljati vodo na svoje zemljišče le čez sosedovo zemljišče. Zato mu je Lucij bodisi za določeno plačilo, bodisi brezplačno ustanovil na svojem zemljišču služnost pešpoti (iter) ali napeljevanja vode (aquaeduetus). Ta pravica je omejevala Lucijevo lastnino na njegovem zemljišču za to, da je Ticij mogel bolje izkoriščati svoje zemljišče. V skladu s splošno sužnjelastniško misel¬ nostjo so imenovali Ticijevo zemljišče gospodujoče (praedium dominans), zemljišče, na katerem je bila taka pravica, pa služeče (praedium serviens) Pravice same so imenovali spočetka iura praediorum, pozneje pa servitutes. Upravičenec je mogel tako svojo pravico uveljavljati proti vsakokratnemu lastniku služečega zemljišča. V tem absolutnem značaju se pokaže njen stvar- nopravni značaj. Po drugi strani pa zemljiška služnost ni prenehala, kadar je služnostni upravičenec umrl, ali če je zemljišče odsvojil. Vendar je mogel to služnost izvrševati samo tisti njegov vesoljni ali singularni pravni nasled¬ nik, ki je bil lastnik gospodujočega zemljišča. Tako pripada zemljiška služ¬ nost vsakokratnemu lastniku gospodujočega zemljišča: uveljavljati jo more proti vsakokratnemu lastniku služečega zemljišča, s tem da v določenem ob¬ segu omejuje njegovo lastninsko pravico. Obojestransko se prenaša pravica obenem z lastnino. Poleg poljskih služnosti so sčasoma ustanavljali služnosti tudi v mestih v prid zazidanih ali nezazidanih stavbnih zemljišč. To so bile hišne služnosti (servitutes praediorum urbanorum); prištevali so jih med res nec mancipi. Zemljiške služnosti (poljske in hišne) trajajo načeloma neomejeno dolgo in ne omejujejo hudo obremenjenčeve lastninske pravice. V oporočnih odredbah so oporočniki včasih skušali zagotoviti posamez¬ nim osebam (npr. vdovi) potrebna sredstva za njihovo preživljanje s tem, da so jim ustanovili stvarne pravice (npr. užitek, rabo, stanovanje) na določenih stvareh tako, da je najkasneje ob upravičenčevi smrti njegova stvarna pra¬ vica prenehala. Te časovno omejene pravice, ki so lastninsko pravico na služeči 1 sh. služnost, službenost, č. služebnost, p. stužebnošč, r. pravo ugodij, fr. servitude, n. Dienstbarkeit, it. servitu, angl. servitude, easement Pojem in vrste služnosti 193 stvari mnogo bolj utesnjevale kakor pa zemljiške služnosti, so po klasičnem pravu imeli za posebne stvarne pravice na tuji stvari (iura in re aliena). Justini jan pa jih je imenoval osebne služnosti (servitutes personarum) in jih je obenem z zemljiškimi uvrstil pod skupni pojem služnosti. II. Vrste Služnosti delimo predvsem na osebne in zemljiške. Zemljiške delimo na poljske in hišne. Manj važna je delitev na pozitivne in negativne služnosti. Pozitivna služ¬ nost dovoljuje služnostnemu upravičencu, da more v določenem obsegu uporabljati tujo stvar; lastnik služeče stvari mora tako uporabljanje trpeti (pati). Negativna služnost upravičuje služnostnega upravičenca, da sme last¬ niku služeče stvari prepovedati, da bi svojo stvar na neki način uporabljal (non facere), tako da lastnik ne sme s svojo stvarjo ukreniti nekaj, kar bi po splošnem pojmovanju smel storiti. Npr. upravičenec služnosti altius non tol- lendi sme zabraniti, da bi lastnik na svojem zemljišču sploh gradil, ali pa da bi gradil preko določene višine. III. Načela Za vse služnosti so veljala po rimskem pravu naslednja načela: 1. Nemini res sua servit. Ker je služnost stvarna pravica na tuji stvari, ne more lastnik imeti služnosti na svoji stvari. Kadar je služnostni upravičenec postal (npr. z dedovanjem ali kot kupec) lastnik služeče stvari, ali pa če je lastnik služečega zemljišča postal tudi lastnik gospodujočega zemljišča, je služnost prenehala confusione. To pravilo je veljalo za vse stvarne pravice na tuji stvari, ne samo za služnosti. 2. *Servitutibus cmiliter utendum est. Tsaka služnost omejuje v določenem obsegu lastninsko pravico na služeči stvari. Taka omejitev sega le tako daleč, kakor je za upravičenca potrebno in jo mora upravičenec tako obzirno iz¬ vrševati, da lastniku stvari ne povzroča nepotrebne škode. 3. *Seruitus in faciendo consistere nequit. Služnost ne nalaga lastniku služeče stvari nobene pozitivne storitve (facere), ampak le io, da nekaj trpi (pati) ali opusti (non facere). Od tega načela je rimsko pravo poznalo eno izjemo, namreč služnost oneris ferendi (§ 61, IV). Pač pa so se v občem pravu pod vplivom germanskega prava razvila realna bremena (*seroitutes iuris Germanici), kjer je bila vsebina služnosti v tem, da je lastnik služečega zemljišča moral za služnostnega upravičenca opravljati določeno delo (npr. posekan je lesa). 4. Seroitus seroitutis esse non potest (Paul. D. 33, 2, 1 pr.). Služnost ima za posledico, da je lastninska pravica na služeči stvari omejena. Ni pa mo¬ goča služnost na služnosti, npr. služnostni upravičenec ne more na svoji služ¬ nosti pešpoti ustanovitLnikomur užitka ali rabe. 2 2 Paul. D. 33, 2, 1 pr.: Nec usus nec usus fructus itineris actus viae aquaeductus legari potest. 13 Rimsko pravo 194 Stvarne pravice na tuji stvari , Ar . , § 61. ZEMLJIŠKE SLUŽNOSTI I. Načela Zemljiška služnost obremenjuje služeče zemljišče v prid gospodujočemu zemljišču. Osebi upravičenca in obremenjenca sta neločljivo povezani z last¬ ninsko pravico na gospodujočem in služečem zemljišču. Zato se služnost ne more ne prenesti ne podedovati drugače kakor obenem z lastninsko pravico na gospodujočem ali služečem zemljišču. Zaradi zemljiške služnosti je lastninska pravica na služečem zemljišču v določeni meri omejena, da se gospodujoče zemljišče more bolje uporabljati. To je izrečeno v načelu: *seroitus fundo ulilis esse debet (»služnost mora biti koristna zemljišču«). Služnost ni v osebnem interesu lastnika gospodujočega zemljišča, ampak jo ta sme uporabljati samo toliko, kolikor s tem bolje izkorišča svoje gospodujoče zemljišče. Če ima služnost, da sme iz služečega zemljišča jemati glino za vinske sode, sme vzeti le toliko gline, kolikor je potrebuje za posodo za vino, pridelano na gospodujočem zemljišču, ne pa tudi za vino, ki ga pridela na drugih svojih zemljiščih. Rimsko pravo ni pripoznavalo zemljiških služnosti, ki bi bile samo v osebnem interesu lastnika gospodujočega zemljišča (Paul. D. 8, 1, 8, pr.: pomum decerpere, spatiari, cenare in alieno). Služeča stvar je morala biti taka, da je omogočala trajno izvrševanje služnosti. Tako ni bila mogoča vodna služnost na kapnici (cisterna). 1 Nadaljnje načelo: *praedia uicina esse debent, pove, da morata biti gospo¬ dujoče in služeče zemljišče v neposredni soseščini, da je mogoče uspešno iz¬ vrševati zemljiško služnost. Za poljske služnosti je to strogo veljalo še po klasičnem pravu. 2 Če je med gospodujočim in služečim zemljiščem bilo kako vmesno zemljišče, ki ni bilo obremenjeno z enako služnostjo v prid istemu gospodujočemu zemljišču, je to navadno preprečevalo, da bi služnost obsta¬ jala. Vendar so bile nekatere služnosti mogoče, čeprav sta bili zemljišči ločeni po javni poti ali javnem zemljišču (Paul. D. 8, 2, 1 pr.). Za hišne služnosti so to načelo omilili. Lastnik gospodujočega zemljišča je mogel imeti svojo služ¬ nost (npr. a Itius non tollendi; Paul. D. 8, 5, 5) tudi na oddaljenem zemljišču, čeprav je ni imel na vmesnem, toda nezazidanem zemljišču, dokler je le mogel imeti od nje kako korist. 3 II. Vrste Po tem, ali je bilo gospodujoče zemljišče poljedelsko ali stavbeno, so bile zemljiške služnosti ali poljske ali hišne. Kakor že omenjeno, so najstarejše zemljiške služnosti tiste štiri poljske, ki so jih šteli med res mancipi: iter, actus, via, aquaeductus, in ki so bile kot res mancipi mogoče samo na italskih zemljiščih. 1 Paul. D. 8, 2, 28: Servitutes praediorum perpetuas causas habere debent. UIp. D. 43, 22, 1, 4: ... nam cisterna non habet perpetuam causam nec Divam aquam. — Paul. D. 8, 2, 28: Stillicidii quoque immittendi naturalis et perpetua causa esse debet 2 Paul. D. 8, 3, 7, 1: In rusticis autem praediis impedit sernitutem medium praedtum, quod non servit. 3 Paul. D. 8, 5, 5: ...quia doneč tu non extollis, est utilitas seroilutis — dokler lastnik vmesnega zemljišča ničesar ne gradi, je služnost (na oddaljenem, služečem zemljišču) upravičencu lahko koristna. Zemljiške služnosti 195 III. Poljske služnosti 4 Poljske služnosti so bile: 1. potne (iura itinerum) in vodne (iura aquarum). Potne so bile iter , actus, via. Iter je služnost pešpoti, ki daje upravičencu pravico, da hodi preko služečega zemljišča, ne sme pa preko njega goniti živine ali voziti. 5 Actus daje upravičencu pravico, da goni živino in da vozi preko tujega zemljišča; kot večja služnost vsebuje tudi manjšo, tj. pešpot. 6 Via se imenuje služnost, ki daje pravico do vožnje čez služeče zemljišče z večjimi vozovi. Po zakoniku XII plošč je bila taka pot široka vsaj osem čev¬ ljev, na ovinkih pa šestnajst. Služnost vožnje vsebuje pešpot in pravico goniti živino. 7 Izmed vodnih služnosti je bila res mancipi služnost, ki je upravičevala, da je lastnik gospodujočega zemljišča smel napeljati vodo čez sosedovo zem¬ ljišče: servitus aquaeductus. 8 Druge vodne služnosti niso bile res mancipi, iz česar sklepamo, da so mlajše. Take so bile: seroitus aquae, pravica napeljati vodo iz služečega zemljišča; servitus a quae haustus, pravica zajemati vodo na tujem zemljišču; seroitus pecoris a d aquam appulsus, pravica napajati živino na tujem zemljišču; servitus aquae educendae, pravica napeljavati vodo iz svojega zemljišča čez tuje zemljišče na drugo svoje zemljišče. 2. Pašne (s. pecoris pascendi) in gozdne (s. silvae caeduae) služnosti. 3. Služnosti, ki so dajale lastniku gospodujočega zemljišča pravico, da je za potrebe tega zemljišča smel na tujem zemljišču kopati kamenje (servitus lapidis eximendi) ali pesek (arenae fodiendae) ali kredo (s. cretae e.rimendae), ali da je smel tam žgati apno (s. calcis coquendae). IV. Hišne služnosti 9 V mestnem skupnem življenju so se sčasoma razvile razne hišne ali urba- nalne služnosti. 10 11 12 Nekaj jih je nastalo v zvezi z gradnjo stavb. Seroitus tigni immiitendi je dajala lastniku gospodujočega zemljišča pravico, da je bilo tramovje njego¬ vega poslopja naslonjeno na sosedovo steno.” Servitus oneris ferendi je bila v tem, da je gospodujoče poslopje slonelo na služečem sosedovem zidu ali stebru. Lastnik služečega zemljišča je moral služeči zid primerno popravljati in vzdrževati v takem stanju, da je bilo mogoče izvrševanje služnosti. Prav zato je bila to izjema od načela: * servitus in faciendo consistere nequit. 1 ~ Servitus 4 D. 8, 3: De servitutibus praediorum rusticorum, I. 2, 3 pr. § 2. 5 Ulp. D. 8, 3, 1 pr.: Iter est ius eundi ambulandi homini, non etiam iumentum agendi. 8 Ulp. D. 1. c.: Actus est ius agendi vel iumentum vel uehiculum: itaque qui.. . actum habet, et iter habet etiam sine iumento. 7 Ulp. D. I. c.: Via est ius eundi et agendi et ambulandi: nam et iter et actum via in se continet. 8 Ulp. D. 1. c.: Aquae ductus est ius aquam ducendi per fundum alienum. 9 D. 8, 2: De servitutibus praediorum urbanorum. 10 I. 2, 3, 1: Praediorum urbanorum suni servitutes, quae aedificiis inhaerent. 11 I. 2, 3, 1: ... ut in parietem eius liceat vidno tignum immittere. 12 Ulp. D. 8, 5, 6, 2: ... actio nobis competit, ut et onera ferat et aedificia reficiat a d eum modum, qui servitute imposita comprehensus est. ... evaluit Servi sententia, .. .ut possit quis defendere ius šibi esse cogere adoersarium reficere parietem a d onera sua sustinenda. 13 * 196 Stvarne pravice na tuji stvari proiciendi je bila pravica lastnika gospodujočega zemljišča, da je del njegove stavbe (balkon ipd.) segal v zračni prostor služečega zemljišča; kadar je segala na sosedovo zemljišče streha stavbe gospodujočega zemljišča, se je služnost imenovala servitus protegendi. Nekatere hišne služnosti so gospodujočemu zemljišču varovale svetlobo in razgled. Servitus luminum je dajala lastniku gospodujočega zemljišča pravico, da je imel v tujem zidu okno; 13 vendar ni njena vsebina natančno znana. Važnejša je bila servitus ne luminibus officiatur: služnostni upravičenec je smel prepovedati lastniku služečega zemljišča, da bi tako gradil, da bi odvzel oknom njegovega poslopja dnevno svetlobo. 14 Kadar je šlo za razgled, je bila to služnost servitus ne prospectui officiatur. Služnost altiusriion tollendi u je dajala upravičencu pravico, da je lastniku služečega zemljišča smel prepo¬ vedati novo gradnjo sploh, ali vsaj gradnjo preko določene višine. Končno so nekatere hišne služnosti nalagale lastniku služečega zemljišča dolžnost, da je moral trpeti določene imisjje. Servitus stillicidii. je dajala gospo¬ dujočemu zemljišču pravico, da je z njega odtekala kapnica na služeče zemlji¬ šče. Kadar je deževnica odtekala tja po žlebovih (in podobnih napravah), se je služnost imenovala servitus fluminis. Med starejše hišne služnosti je najbrž spadala servitus cloacae: lastnik gospodujočega zemljišča je smel napeljati čez služeče zemljišče kanal za odvajanje odpadkov s svojega zemljišča. Servi¬ tus sterculini je dovoljevala lastniku gospodujočega zemljišča, da je imel grez¬ nico ob sosedovem zidu. Servitus fumi immittendi je bila služnost, ki je dovoljevala odvajanje dima na sosednje zemljišče. Iz povedanega je razvidno, da je bilo med hišnimi služnostmi precej nega¬ tivnih. Zanimivo je, da so pozneje imeli različne služnosti, ki so bile po svojih imenih nasprotje nekaterim naštetim, npr. servitus altius tollendi, stillicidii non avertendi, servitus officiendi luminibus vidni. Ni znano, zakaj so uvedli take služnosti, ki so pravzaprav posledica rimske individualistično pojmovane lastninske pravice. Morda so nastale v zvezi z raznimi partikularnopravnimi omejitvami lastnine ali pa so jih ustanavljali, kadar so hoteli izrečno ugotoviti, da je nasprotna služnost prenehala. § 62. OSEBNE SLUŽNOSTI I. Splošno Medtem ko so zemljiške služnosti namenjene v prid gospodujočemu zemljišču, so osebne služnosti v korist individualno določeni osebi. Lastninska pravica na služeči stvari je omejena v interesu služnostnega upravičenca. Ta omejitev in s tem osebna služnost se konča najkasneje takrat, ko služnostni upravičenec umrje. Osebna služnost je stvarna pravica, ker obstaja na tuji stvari in je varovana s stvarnopravno actio in rem zoper vsakokratnega last¬ nika stvari. Ker je vezana na upravičenčevo osebo, ni ne podeljiva ne odsvoj- ljiva; osebne služnosti spadajo zato med čisto osebne pravice (iura perso- nalissima). 13 Paul. D. 8, 2, 4: Luminum ..., ut vicinus lumina nostra excipiat. 14 Paul 1. c.: ...servitus..., ne luminibus officiatur, ...ne ius sit vidno invitis nobis altius aedificare atque ita minuere lumina nostrorum aedificiorum. 15 I. 2, 3, 1: ne altius tollat quis aedes suas. Osebne služnosti 197 Predmet osebne služnosti utegnejo biti ne le zemljišča, ampak tudi pre¬ mičnine in celo delovna sila tujih sužnjev ali živali. Justinijanovo pravo pozna štiri osebne služnosti: užitek, rabo, stanovanje in delo sužnjev ali živali. Klasično pravo je poznalo užitek in rabo, civilno pravo pa samo užitek, ki je bil res nec mancipi. II. Užitek 1 Užitek 2 (usus fructus) je vsebinsko najobsežnejša služnost. Užitkar sme služečo stvar uporabljati in pridobivati vse njene redne donose (plodove, fructus naturales in civiles), ne da bi smel izpremeniti njeno gospodarsko obliko (substanco ). 3 Užitkar je načeloma samo imetnik. Redno posestno varstvo daje pretor tudi med užitkom lastniku stvari. Vendar dovoljuje užitkarju interdikte uti possidetis, utrubi in unde vi kot analogne (utilia). Užitek se je najprej pojavil v oporočnih odredbah. Testator ga je odredil v prid osebam (zlasti vdovi), ki je zanje želel poskrbeti, ne da bi njegova stvar pozneje prišla v roke užitkarjevirn dedičem. Ker spada užitek kot res incor- poralis med res nec mancipi, domnevamo, da je mlajši od štirih najstarejših poljskih služnosti (iter, actus, via, aquaeductus). Gotovo je bil užitek pri- poznan za posebno stvarno pravico na tuji stvari vsaj v zadnjih dveh stoletjih republike . 4 Pri Ciceronu ima že opredeljeno vsebino . 5 Užitkar sme služečo stvar uporabljati tako, kakor bi to storil dober gospo¬ dar (bonus pater familias). Na plodovih pridobiva lastnino s tem, da jih vzame v posest, na živalskih mladičih pa že, ko se ločijo od matične stvari. Užitkar ima pravico samo do rednih donosov, izredni donosi pripadajo last¬ niku stvari. To velja npr. za otroka sužnje (partus ancillae), za drevje, ki ga vihar izruje, za zaklad, za otok, ki nastane v reki (insula in flumine nat a). Užitek na čredi daje pravico do mladičev, hkrati pa mora užitkar nadomestiti poginule živali z mladiči (gregem supplere, summittere ). 6 V služečem gozdu sme užitkar nasekati toliko lesa, kolikor bi ga bil posekal lastnik . 7 Užitek je bila edina služnost,, ki je bila mogoča samo na deležu stvari. Prav tako kakor do naravnih plodov ima užitkar pravico tudi do ci¬ vilnih (n. pr. do zakupnine). Po civilnem in klasičnem pravu ne sme užitkar izpreminjati substance, t. j. gospodarske oblike, v kateri se uporablja služeča stvar. Tako ne sme 1 Z užitkom se bavijo naslovi D. 7, 1—6, 9; C. 3, 33; I. 2, 4 . 2 sh. pravo uživanja, plodouživanje, č. pravo poživaci, p. uzytkowanie, r. pravo pobzovanija, fr. usufruit, n. Nieflbrauch. it. usufrutto 3 Paul. D. 7, I, 1 (= I. 2, 4 pr.): Usus fructus est ius alienis rebus utendi fru- endi salva rerum substantia. 4 Že med predklasičnimi pravniki drugega stoletja je bil spor, ali pripada otrok sužnje užitkarju ali lastniku. Obveljalo je Bratovo mnenje, da pripada lastniku. D. 7. 1, 68 pr. 5 Prim. Cicero, Topicg, 3, 15 in 17; 4, 21; Pro Caecina, 4, lt s.; 7, 19; Costa, Cicerone giureconsulto, 2 I, str. 135 ss. 6 Ulp. D. 7, 1, 68, 2 in Pomp. D. eod., 69. 7 Ulp. D. 7, 1, 9, 7 in Paul. D. eod. 48, 1. 198 Stvarno pravice na tuji stvari spremeniti vinograda v kamnolom, parka ne v zelenjavni vrt, zasebnega ko¬ pališča ne v javno, hiše ne prezidati; Justini jan je z interpolacijami dovolil, da je užitkar smel poslopje izboljšati, v rudniku celo izkopati nove rove. 8 Ker je imel užitkar pravico do vseh rednih donosov, je moral plačevati vse javne davščine in oskrbovati tekoča popravila služeče stvari (modica refectio)? ni bil pa dolžan obnoviti poslopja, ki se je podrlo zaradi starosti ali je pogorelo. Če je lastnik poslopje vnovič zgradil, na novi hiši ni užitkar imel več užitka. Lastniku je ostala med užitkom gola lastninska pravica (nuda proprie- tas). S služečo stvarjo je mogel razpolagati samo toliko, kolikor ni s tem posegal v užitkarjevo pravico; stvar je lahko odsvojil ali zastavil, obreme¬ niti jo je pa mogel le s takimi služnostmi, ki niso omejevale užitka. Tako je lahko ustanovil služnost altius nori tollendi; kajti užitkar ni smel graditi, ker bi s tem izpremenil substanco. Med lastnikom in užitkarjem ni zaradi usta¬ novitve užitka po civilnem pravu nastalo nobeno obligacijsko razmerje. Po koncu užitka je mogel lastnik uveljavljati na stvari svojo lastninsko pravico z reivindikacijo ali z negatorno tožbo. Predmet pravega užitka je mogla biti samo nepotrošna stvar, ker jc le na njej ohranil lastnik svojo lastninsko pravico in jo pozneje mogel uve¬ ljavljati. Ker je bil užitek včasih voljen na vsem premoženju (ali na nekem njegovem delu), 10 je neki senatov sklep v začetku principatske dohe do¬ ločil, da je užitek mogoče voliti (legare) na vseh premoženjskih predmetih. * 11 Tako je užitek postal mogoč tudi na potrošnik stvareh (vinu, olju, žitu), zlasti na denarju. Tak užitek se imenuje quasi ususfructus, nepravi užitek, in se znatno razlikuje od pravega (oerus) užitka. 12 Užitkar more potrošno stvar rabiti le tako, da jo porabi. Zato postane njen lastnik, mora pa se s stipu- lacijo in s poroki (cautio usufructuaria) zavezati lastniku, da mu bo po končanem užitku vrnil enako količino nadomestnih stvari iste vrste. Nepravi užitek ima sicer iste gospodarske funkcije kakor navadni užitek, ni pa več stvarna pravica ius in re aliena. Quasi ususfructus na denarju se gospodarsko približuje brezobrestnemu posojilu (muiuum), čeprav se po svojem nastanku od njega razlikuje. Senatov sklep ni omenjal užitka na terjatvah (usus fructus nominum), pripoznali so ga pa sčasoma po zaslugi pravnikov. Najprej je trdil Nerva, da more upnik svojemu dolžniku voliti užitek na terjatvi, kar naj pomeni, da mu ni treba več plačevati obresti. Po Kasijevi in Prokulovi zaslugi je ob¬ veljalo, da je splošno mogoče ustanoviti užitek na terjatvah. 13 Če je bila 8 D. 7, 1, 13, § 5—6; D. eod. 13, 7. 9 npr. vzdrževati streho: C. 3, 33, 7: ... sarta tecta suis sumptibus praestare debere: Gai. D. 7, 1. 45: za sužnje mora plačati stroške za hrano in zdravljenje. 10 Prim. Ven. D. 35, 2, 45: ...bonorum ... an rerum teriiae partis usum fructum legaoerit; Pornp. D. 35, 2, 69: Usu fructu bonorum legato ... 11 Ulp. D. 7, 5, 1: Senatus censuit ut omnium rerum. quas in cuiusque patri- monio esse constaret, usus fructus legari possit. — Starost senatovega sklepa dolo¬ čamo po tem, da ga je že Sabin komentiral (Ulp. D. 7, 5, 5, 1). 12 To izrečno pove Gaj v D. 7, 5, 2, 1: Quo senatus consulto non id effectum est, ut pecuniae usus fructus proprie esset. . sed remedio introdueto coepit quasi usus fructus haberi. 13 Ulp. D. 7, 5, 5. Osebne služnosti 199 terjatev obrestovana, je užitkar imel pravico do njenih obresti. Ko je terjatev dospela v plačilo, jo je užitkar smel izterjati, če je dal upniku potrebno varščino (cautio usufructuaria). Ce je bila nepotrošna stvar predmet terjatve, je užitkar imel poslej na njej pravi užitek, če je bila pa potrošna stvar, pa nepravi užitek. Kadar je bil dolžniku voljen užitek na njegovem dolgu, upnik ni mogel izterjati svoje terjatve, dokler je trajal užitek. Užitek na celotnem premoženju (n. pr. na zapuščini) ali na njegovem delu je bil ali pravi ali nepravi užitek, po tem kakršne so bile posamezne stvari v tem premoženju. Vedno je bil pa užitek samo na čistem imetju, kajti dolgove so prej odšteli; dolgovi namreč obremenjujejo lastnika. Užitkarjeva varščina (cautio usufructuaria) je nastala spočetka pri le- gatarju, ki mu je bil voljen užitek na potrošni stvari, sčasoma pa je pretor silil vsakega užitkar ja, da je dal lastniku stvari tako varščino. Če užitkar tega ni hotel storiti, mu je pretor odrekel tožbo zoper lastnika, da mu pre¬ pusti stvar v užitek. Varščino je užitkar dal tako, da se je lastniku zavezal s stipulacijo in s poroki (satisdatio), da bo njegovo stvar uporabljal kot po¬ štenjak (bonus vir) in jo bo po koncu užitka lastniku vrnil. 14 S to varščino je nastalo med lastnikom in užitkarjem obligacijsko, pogodbeno razmerje; lastnik je poslej mogel uveljavljati morebitne svoje zahtevke glede poškodbe ali povračila stvari s stipulacijsko tožbo. Dokler mu užitkar ni dal take varščine, je smel lastnik stvar zadržati. Ko je užitek nehal, je mogel lastnik nepotrošne stvari zasledovati svojo stvar z reivindikacijo, ali pa jo je za¬ hteval nazaj od bivšega užitkarja (ali njegovega dediča) s stipulacijsko tožbo; glede potrošne stvari ali glede terjatve, ki je bila predmet užitka, je pa imel le stipulacijsko tožbo. Užitek traja najdalje do upravičenčeve smrti. Izjemno je dovolil Justi- nijan, da je bilo mogoče z volilom ustanoviti užitek tudi v prid prvemu užitkarjevemu dediču. 15 Užitek, ustanovljen za mestne občine, je trajal sto let. Užitek je bil pa lahko ustanovljen za krajšo dobo (do določenega roka, npr. do užitkarjevega 25. leta), ali pod razveznim pogojem (če se vdova vnovič ne omoži). Same pravice ni mogel užitkar prenesti na nobeno drugo osebo; lahko pa je izvrševanje užitka (quoacl e.vercitium) prepustil drugemu, bodisi od¬ plačno, bodisi neodplačno. Odplačno je mogel izvrševanje oddati v najem ali v zakup ali ga prodati. Prav tako je svoj užitek lahko tudi zastavil. V vseh teh primerih je užitek nehal takrat, ko je umrl užitkar, ali kadar je morda iz kakega drugega razloga užitek zanj že prej nehal; smrt izvrševalca tujega užitka ni imela nobenega vpliva na obstoj užitka. 14 Len el, EP, 3 str. 538 s., jo rekonstruira takole; Cuius rei usus fructus testa- mento Lucii Titii tibi legatus est, ea re boni viri arbitratu usurum fruiturum te et; cum usus fructus a d te pertinere desinet, id quod inde exiabit restitutum iri dolumque malum abesse afuturumque esse sjpondesne? Spondeo. 15 C. 3, 33, )4 pr. (530); ...quatenus fructus a pud lieredem maneat. .. § 1 ... et liuismodi legatum firmum esse et talem usum fructum una cum herede finiri. - Prim. Ulp. D. 7, 4, 5 pr. (itp.). 16 D. 7, 8; I. 2, 5: De asu et habitatione. 17 sli. poraba, upotreba, č. pravo uživacl, p. prawo užywania, fr. usage, n. Ge- brauclisrecht, it. uso 200 Stvarne pravice na tuji stvari III. Raba 16 Raba (usus ) 17 je načeloma pomenila, da sme upravičenec stvar samo uporabljati, ne da bi smel pridobivati plodove . 18 Raba je bila mogoča na nepotrošnih stvareh. Upravičenec ni mogel ne svoje pravice ne njenega iz¬ vrševanja prepustiti nikomur. Za javne dajatve je moral uzuar skrbeti samo takrat, kadar je dejansko imel vse donose stvari. Ker bi pogosto ne imela sama raba za upravičenca nobene vrednosti, je zlasti pravniška razlaga njen obseg znatno razširila. Rabo hiše 19 so razlagali tako, da sme razen upravičenca v njej stanovati tudi njegova rodbina, služin¬ čad, osvobojenci in gostje, celo najemnika sme sprejeti; vse to pa velja le. če on sam tam stanuje. Ce je bila raba hiše voljena ženi, je obveljalo mnenje Mucija Scevole, da sme v hiši stanovati tudi mož: prav tako je mogel tam stanovati drugi mož, s katerim se je vdova pozneje omožila, kakor tudi njen tast. — Če je bila raba ustanovljena na polju ali vrtu, si je smel uzuar nabi¬ rati toliko sadežev, kolikor jih je potreboval za svoje redno gospodinjstvo , 20 ne pa tudi za prodajo — Usus, voljen na gozdu, je Hadrijan izenačil z užitkom, ker bi sicer upravičenec od rabe ničesar ne imel . 21 — Justinijan je razliko med užitkom in rabo še bolj zabrisal, tako da se razlikujeta samo še po obsegu . 22 IV. HabUaticr 3 Komur je bila voljena služnost stanovanja 24 (habitatio), je smel do svoje smrti stanovati v tuji hiši ali njenem delu. Capitis deminutio ali neizvrševa- nje nista imeli za posledico, da bi bila ta pravica ugasnila . 25 Klasiki so še raz¬ pravljali o tem, ali je s takim volilom ustanovljena raba. Po Justinijanovem pravu je to posebna osebna služnost. Ker je bil njen namen ta, da olajša upravičenčevo preživljanje, je smel upravičenec svoje stanovanje oddati v najem , 26 ni ga pa smel neodplačno prepustiti drugemu. V. Operae servoruin vel animalium Kot posebno osebno služnost je pripoznal Justinijan tudi pravico do upo¬ rabljanja delovne sile tujih sužnjev ali tujih živali. Upravičenec jo je smel uporabljati ali pa oddati v najem; negotovo je, ali jo je smel tudi neodplačno prepustiti drugemu. Upravičenec ni pridobil lastnine na živalskih mladičih. Tudi ta služnost ni prenehala, če je upravičenec ni izvrševal, ali če ga je zadela capitis deminutio. 18 Gai. D. 7, 8, 1, 1: nudus usus, id est sine fructu. 19 Ulp. D. 7, 8, 2, 1 in 4, 1. 20 Ulp. D. 7, 8, 12, 1: etiam ex kis quae in fundo nascuntur , quod ad victum šibi suisque sufficiat sumpturum. 21 Pomp. D. 8, 7, 22 pr.: Dious Hadrianus, cum quibusdam usus silvae legatus esset, siatuit fructum quoque eis legatum videri, . .. caedere Silvam et oendere .. . 22 I. 2, 5, i: Minus autem scilicet iuris in usu est quam in usu fructu. 23 D. 7, 8; I. 2, 5: De usu et habitatione, C. 3, 33: De usu fructu et liabitatione et ministerio servorum. 24 sh. stan, č. pravo na bydlent v byte (byt zdarma), p. prawo mieszkania, fr. ha- bitation, n. Wohn(ungs)recht, it. abitazione 25 Ulp. D, 7, 8, 10 pr.: ....nec non utendo amittitur nec capitis deminutione. 29 C. 3, 3, 13 (530), I. 2, 5, 5. Ustanovitev služnosti 201 VI. Nepristne služnosti O nepristnih služnostih govorimo, če je to, kar je redno vsebina zemljiške služnosti (pašnja, uporabljanje vode ipd.), ustanovljeno v prid individualno določeni osebi. Rimsko pravo jih ni uvrščalo v posebno kategorijo. Klasiki jih navadno razlagajo kot užitek ali rabo. § 63. USTANOVITEV SLUŽNOSTI I. Civilno pravo Za ustanovitev služnosti po civilnem pravu je bilo potrebno, da sta bila ustanovitelj in pridobi tel j rimska državljana, dalje, da je bila stvar, ki naj bo predmet služnosti, v pravnem prometu — izmed zemljišč so bila to samo italska zemljišča — in končno, da je bila služnost ustanovljena v pravilni civilni obliki. Zemljiško služnost je mogel ustanoviti samo lastnik služečega zemljišča, pridobiti pa jo je mogel lastnik gospodujočega zemljišča. 1. Mancipatio. Z mancipacijo je bilo mogoče ustanavljati le poljske služ¬ nosti, morda samo najstarejše štiri: iter, actus, via, aquaeducius. Pridobite!j pešpoti je v svoji oblični izjavi trdil: ius mihi esse eundi in fundo Corneliano, »(trdim, da) imam pravico hoditi po Kornelijevem zemljišču«. 2. In iure cessio je omogočala ustanovitev vseh služnosti: poljskih, hišnih in osebnih. 3. Legatum per vindicationem. Z vindikacijskim volilom je oporočnik lahko ustanovil tudi zemljiško služnost ali užitek. V svoji oporoki je odredil ti pr.: Titio usum fructum fundi Corneliani do lego. Brž ko je oporočni dedič pridobil dediščino, je tudi volilojemnik pridobil voljeno služnost. 4. Deduciio servituiis, pridržek služnosti, se je imenovala ustanovitev služnosti, ki si jo je pridržal odsvojitelj, ko je odsvojil svojo stvar z mancipa¬ cijo ali z in iure cesijo. Dedukcija služnosti ni bila samostojen pravni posel, ampak je bila le del mancipacije ali in iure cesije služeče stvari. Tudi oporoč¬ nik je v svojem vindikacijskem volilu lahko pridržal neko služnost za dediča, npr.: Titio fundurn Cornelianum detracto usufructu do lego = »Ticiju dam (in) volim Kornelijevo zemljišče (tako, da) je užitek pridržan (za dediča)«. — Na ta način je bilo mogoče ustanoviti vsako služnost: poljsko, hišno ali osebno. V tej obliki je mogel starejši nedorasli (impubes maior) ustanoviti služnost brez varuhovega sodelovanja, saj je z mancipacijo pridobil lastnino na služeči stvari, čeprav je bila njegova lastninska pravica omejena s pridržano služ¬ nostjo. 1 5. Usucapio. Pravilo zakonika XII plošč o eno- in dveletnem priposestvo- vanju so dolgo uporabljali tudi za služnosti. Ker se je sčasoma izkazalo to kot gospodarsko kvarno, je zakon lex Scribonia (v Cezarjevem času) priposestvo- vanje služnosti sploh prepovedal. 6. Adiudicatio. Kadar je sodnik v delitveni pravdi 2 razdelil dotlej skupno zemljišče med nove lastnike, je s prisoditvijo ustanovil nove služnosti, kolikor je to bilo gospodarsko potrebno. Nove služnosti so bile civilne, kadar je bila delitvena tožba iudicium legitimuni. 1 Prim. § 31. 2 Prim. § 50. 202 Stvarne pravice na tuji stvari II. Honorarno prano Na provincialnih zemljiščih so se sčasoma dejansko razvile podobne služ¬ nosti, kakršne so bile po civilnem pravu na italskih zemljiščih. Edikt provin¬ cialnega namestnika je dovoljeval, da so jih mogli ustanavljati pactionibus et stipulationibus. Ustanovitelj je pridobitelju najprej brezoblično obljubil (pactio), da bo na njegovem zemljišču smel izvrševati domenjeno služnost. Nato sc je pridobitelju s stipulacijo zavezal, da ga ne bo oviral, ko bo izvrševal svojo služnost. Ako bi pridobitelja pozneje oviral, bi ga ta lahko tožil s stipulacijsko tožbo. To tožbo je mogel naperiti spočetka saino zoper ustanovi¬ telja in njegovega dediča. Ko je pozneje honorarno pravo dovoljevalo to tožbo kot analogno, actio utilis in rem zoper vsakega singularnega ustanovi¬ teljevega pravnega naslednika (npr. zoper kupca), je bila pridobiteljeva pra¬ vica pripoznana za stvarno pravico na tuji stvari. III. Justinijanovo pravo 1. Stare oblike: "V Justi ni janovem pravu ni več mancipacije kakor tudi ne in iure cesije. Dedukcija (deductio, receptio , excepiio) je bila mogoča poslej le pri tra¬ diciji stvari. S prisoditvijo je bilo tudi po Justinijanovem pravu mogoče ustanavljati služnosti, pri čemer niso več razlikovali, ali je bila pravda iudicium legitimuni ali pa imperio continens. Odkar niso več razlikovali med italskimi in provincialnimi zemljišči, je bilo mogoče na vseh zemljiščih ustanavljati služnosti pactionibus et stipulatio¬ nibus (prim. zg. II). To je bila poslej najvažnejša oblika za ustanavljanje služnosti. 2. Nove oblike: a) Quasi traditio. Po civilnem in klasičnem pravu je bilo mogoče ustanav¬ ljati služnosti z mancipacijo ali z in iure cesijo, ne pa s tradicijo. Klasiki niso namreč še pripoznavali posesti služnosti in so zato zanikali, da bi bila na njih mogoča tradicija. 3 Kolikor nekateri klasični odlomki v digestah 4 govore o pridobitvi služnosti s tradicijo, so po splošnem mnenju romanistov ta mesta interpolirana. Pač pa dovoljuje Justinijanovo pravo, da se služnost ustanovi lahko tudi s tradicijo, in sicer tako, da lastnik služeče stvari dovoli pridobi¬ telju, da začne izvrševati vsebino služnosti (patientia et usus). b) Priposestoovanje. Čeprav je bilo z zakonom lex Scribonia prepovedano priposestvovanje služnosti, je pretorsko pravo dovoljevalo analogno tožbo (actio utilis) tistemu, ki je služnost dolgo časa (diuturno usu et longa quasi possessione) neviciozno izvrševal (Ulp. D. 8, 5, 10 pr.). 1 udi klasik Cervidij Scaevola je pripoznaval dolgotrajnemu izvrševalcu služnosti pravico samo/’ Justinijan je končno uredil priposestvovanje služnosti po načelih longi tern- 3 Gai. 2, 28: Res incorporales traditionem non recipere manifestum est. — Po¬ dobno sodi Labeon glede zemljiških služnosti (lav. D. 8, 1, 20): ...quia nulla eius- modi iuris vacua traditio esset. 4 Prim: Ulp. D. 6, 2, 11, 1; D. 7, 1, 25, 7; Iul. D. 7, 6, 3; lav. D. 8, 1, 20. 3 Scaev.: D. 59, 3, 26: ... solere eos. qui iuri dicundo praesunt, tueri ductus ai/uac quibus auetoritatem vertustas daret, tametsi ius non probaretur. Konec služnosti 203 poris praescriptio. Priposestvovalec je pridobil služnost, ki jo je izvrševal neviciozno proti lasiniku deset let inter praesentes, dvajset let inter absentes; tudi drugi predpogoji (bona fides, iustus titulus) so morali biti izpolnjeni, čeprav Justini jan (C. 7, 33, 12, 4) tega izrečno ne omenja. c) Zakon. Nekatere služnosti nastanejo po Justinijanovem pravu po za¬ konu. Tako daje zakon očetu užitek na imetju, ki ga je otrok dobil od koga drugega (bona adoenticia *regularia). — Včasih nalaga zakonska norma zem¬ ljiškemu lastniku dolžnost, da ustanovi neko služnost. Tako sme tisti, ki nima dohoda do svoje grobnice, od soseda zahtevati, da mu za primerno odškodnino dovoli pravico poti do grobnice (iter ad sepulchrum J. 6 V občem pravu se je iz te določbe razvila pravica do zasilne poti. — Če je mož po razvezi zakona vrnil ženino dotalno zemljišče, je moral vnovič ustanoviti služnosti, ki jih je bilo ženino zemljišče imelo na njegovem zemljišču in ki so ob izročitvi dote confusione prenehale. § 64. KONEC SLUŽNOSTI I. Vse služnosti Vsaka služnost je prenehala iz naslednjih razlogov: 1. Če je služeča stvar nehala obstajati, (npr. pogorela je hiša, na kateri je užitek) ali če jc prišla iz pravnega prometa. 2. Confusione je nehala služnost, če je ista oseba (npr. kot dedič, kupec ipd.) postala lastnik služeče stvari in služnostni upravičenec. Če je služeča stvar pozneje zopet prišla v last druge osebe, ki ni bila služnostni upravičenec, ni stara služnost sama od sebe oživela, ampak jo je bilo treba vnovič ustano¬ viti, če sta stranki to hoteli. 3. Odpoved. Služnost je prenehala, če se ji je upravičenec odpovedal (remittere seroUutem). Užitkar se je po klasičnem pravu odpovedal užitku tako. da ga je z in iure cesijo prepustil lastniku stvari; če bi bil svoj užitek in iure cediral komu drugemu, bi to bilo brez pomena. Najbrže se je upravi¬ čenec mogel v isti obliki odpovedati tudi drugim služnostim. Po Justinijano¬ vem pravu se je služnostni upravičenec odpovedal svoji pravici z brezoblično pogodbo, ki jo je sklenil z lastnikom stvari. 4. Nekatere služnosti so prenehale zaradi neizvrševanja (non usus), pri drugih je bilo vrh tega potrebno, da je lastnik služeče stvari priposestvoval prostost stvari (usucapio libertatis). Užitek, raba in poljske služnosti so po civilnem in klasičnem pravu ne¬ hale, če jih upravičenec ni izvrševal eno leto ali dve leti. Dveletna doba je veljala za služnosti na nepremičninah, drugače pa enoletna doba. Po Justini- janovein pravu je znašala ta doba za služnosti na premičninah tri leta, na nepremičninah deset let inter praesentes, dvajset let inter absentes. Zaradi neizvrševanja služnosti je lastnik služeče stvari priposestvoval prostost stvari od omejitev, ki jih je dotlej povzročala služnost. Pri hišnih služnostih se to priposestvovanje ni štelo že od takrat, ko upra¬ vičenec ni več izvrševaLslužnosti, ampak šele od tistega trenutka naprej, ko 6 Ulp. D. 11, 7, 12 pr.: ... iusto pretio iter ei praestari... — Prim. spredaj § 57, II. 7. 204 Stvarne pravice na tuji stvari je nastalo tako dejansko stanje, ki je bilo v nasprotju z izvrševanjem služ¬ nostne pravice. Tako služnost tigni immittendi ni nehala že dve leti potem, odkar upravičenčevo tramovje ni bilo več naslonjeno na sosedov zid, ampak šele dve leti potem, odkar je lastnik služečega zemljišča zazidal vdolbine, ki so bile določene za tramovje sosedovega poslopja (usucapio libertatis). Po Justinijanovem pravu je veljala desetletna ali dvajsetletna doba. II. Zemljiške služnosti Zemljiška služnost preneha, če ni več gospodujočega zemljišča, sama de- relikcija še nima teh posledic. IIT. Osebne služnosti Ker so bile osebne služnosti povezane z upravičenčevo osebo, so ugasnile najkasneje ob njegovi smrti. Izjemno je po Justinijanovem pravu mogel biti užitek voljen tudi še za prvega užitkarjevega dediča. Užitek (javno)pravnili oseb je prenehal najkasneje po sto letih. Po civilnem in po klasičnem pravu sta užitek in raba prenehala, če je Upravičenca zadela kaka capitis cleminutio, po Justinijanovem pravu ni imela več teh posledic capitis deminutio minima. Užitek se je končal tudi, če je napočil končni rok, ali če se je izpolnil razvezni pogoj, pod katerim je bil ustanovljen. § 65. SLUŽNOS TNA TOŽBA V varstvo zemljiških služnosti je civilno pravo uporabljalo tožbo oindi- catio servitutis, v varstvo užitka in rabe pa vindicatio ususfructus, odn. usus. Justinijan ima za vse služnosti tožbo actio confessoria. Njena intencija se je glasila: Si paret A°A° ius esse (za poljsko služnost:) per fundum illum ire agere, ali (za hišno služnost:) in partem illius aedificu tigna immittere, ali (za užitek:) eo fundo q. d. a., uti frui 1 (L e n e 1, EP, 5 190, 193 s.). Negotovo je, ali je formula vsebovala restitutorno klavzulo. Za konfesorno tožbo je bil aktivno legitimiran služnostni upravičenec. On je moral dokazati, da ima služnostno pravico. Če je bila služnost zemljiška, je moral tudi dokazati, da je lastnik gospodujočega zemljišča. — Superficiar, emfitevta in zastavni upnik so mogli naperiti konfesorno tožbo kot analogno (actio utilis). Pasivno legitimiran je bil po klasičnem pravu lastnik služeče stvari, po Justinijanovem pravu pa vsakdo, ki je oviral tožnika v izvrševanju služnosti. Tožba je imela namen, da se ugotovi, da ima tožnik zatrjevano služnost in da se obnovi ustrezno dejansko stanje. Obsojeni toženec je moral tožniku po¬ vrniti nastalo škodo, užitkarju tudi plodove, ki jih je toženec pridobil. Obe- 1 »Če se izkaže, da ima tožnik »pravico« (za poljsko služnost) hoditi (ali) voziti po tistem zemljišču« ali (za hišno služnost) nasloniti tramove na del tistega zemljišča« ali (za užitek) »uporabljati (in) uživati zemljišče, za katero gre«. Služnostna tožba — Posest služnosti 205 nem mu je moral z varščino zagotoviti, da ga ne bo več motil pri izvrševanju njegove služnosti (*caulio de amplius non turbando). Verjetno je služnostni upravičenec imel še druge tožbe, ki so bile prikro¬ jene po actio negatoria ali prohibitoria (kadar je bil služnostni upravičenec samo moten v svoji pravici), ali po tožbi aciio Publiciana (kadar je tožil dobroverni posestnik gospodujočega zemljišča, ki služnosti ni pridobil od lastnika in je tudi še ni priposestvoval). § 66. POSEST SLUŽNOSTI I. Pojem Podobno kakor je posestnik mogel imeti stvar v svoji posesti, čeprav ni bil njen lastnik, se je utegnilo zgoditi, da je kdo izvrševal neko služnost, ne da bi bil za to upravičen. Pretor je dejansko izvrševanje služnosti v nekaterih primerih in pod določenimi pogoji varoval s posebnimi interdikti. V občepravni doktrini in v nekaterih kodifikacijah 1 devetnajstega stoletja je poleg posesti stvari pripoznana tudi posest pravice. V rimskem klasičnem pravu je veljalo kot splošno pravilo, da je posest mogoča samo na (telesnih) stvareh. 2 Značilno pa je, da že Gaj govori o sporih glede »posesti ali quasi (= tako rekoč) posesti«. 3 Tudi na nekaterih, najbrž interpoliranih mestih v Justinijanovih digestah se omenja posest pravice. 4 Vendar je gotovo, da do splošnega pripoznavanja po¬ sesti pravice tudi Jusiinijanovo pravo ni prišlo. Izvrševanje pravic je bilo upoštevano samo glede nekaterih služnosti in tudi pri njih samo s posebnimi omejitvami. II. Posamezni interdikti Najvažnejši taki pretorski interdikti so bili: 1. Interdictum de itinere actuque privato . 5 Ta interdikt je lahko uporabil tisti, ki je v zadnjem letu vsaj 30 dni izvrševal služnost pešpoti ali gonjenja živine (iter, actus), in sicer neviciozno nasproti lastniku. Če je s svojim inter- diktom uspel, mu je nasprotnik moral dati varščino, da ga v prihodnje ne bo 1 Prim. §311 Odz.: »Vse telesne in netelesne stvari, ki so predmet pravnega prometa, je mogoče vzeti v posest«. (Netelesne stvari so pravice.) — Prim. čl. 2228 CC. 2 Paul. D. 41, 2, 3 pr.: Possideri a utem possunt, quae sunt corporalia. 3 Gai. 4, 139: cum de possessione aut quasi possessione inter aliquos conten- ditur ,... — V literaturi je sporno, ali je izraz aut quasi possessione zares Gajev ali pa morda glosem. 4 Prim. Ulp. D. 8, 4, 2: ... tuendum esse eum, qui koc ius (= servitutem) pos- sedit.; Cels. D. 43, 19, 7: ... ius fundi possedisse oportet (sc. iter); Ulp. D. 43, 26, 2, 3: _ qui possessionem vel corporis vel iuris adeptus est; Ulp. D. 8, 5, 6, 1; Ulp. 4, 6, 23, 2: ... qui ... fundi possessionem vel usus fructus quasi possessionem amisit; Iul. D. 7, 6, 3; Ulp. D. 43, 17, 4; Paul. D. 8, 1, 14, i. dr. — Prim. P. Bonfante, Corso, lil, str. 378. 5 D. 43, 19: De itinere actuque privato. — Lenel EP, 3 str. 478, rekonstruira edikt takole: Quo itinere actumque [privato], quo de agitur, [vel via] koc anno nec vi nec clam nec precario ab illo usus es, quo minus ita utaris, vim fieri veto. — Za interdikt de itinere reficiendo, kjer mora tožnik dokazati svojo služnost (Ulp. D. 43, 19, 3, 19) podaja besedilo Lenel, EP, 3 str. 479, § 230, 2. 206 Stvarne pravice na tuji stvari več motil (*cautio de amplius non turbando), ni mu pa bil dolžan dati odškod¬ nine. 2. Interdictum de aqua. 6 S tem interdiktom je pretor varoval tistega, ki je v zadnjem letu vsaj enkrat bona fide in neviciozno nasproti lastniku napeljal vodo z njegovega zemljišča. 5. Interdiciurri de fonte. 7 Varstvo se daje tistemu, ki je bil na enak način izvrševal služnost zajemanja vode (aquae haustus) ali napajanja živine (pecoris ad aquam appulsus). To interdiktno varstvo je izvrševalcu služnosti koristilo na ta način, da je zadoščalo, da je dokazal, da je služnost dejansko tako izvrševal; ni mu * 1 bilo treba začeti konfesorne tožbe. Lastnik služečega zemljišča je pa mogel varovati prostost svoje lastnine z negatorno tožbo, ki jo je naperil zoper izvrševalca služnosti. § 67. SUPERF1CIES (DEDNA STAVBNA PRAVICA) 1 Superficies 2 je podedljiva in odsvojljiva stvarna pravica, zaradi katere sme upravičenec (superficiar) imeti določeno dobo na tujem zemljišču po¬ slopje in ga uporabljati. Država in mestne občine so pogosto dovoljevale zasebnikom, da so smeli na javnih zemljiščih (loca puhlica) zgraditi poslopja, npr bankirjem menjal¬ nice (tabernae argentariae) na forumu; za to so plačevali državi letno najem¬ nino, imenovano solarium ali vectigal. Taka pravna razmerja so presojali po javnem pravu. Ko so tudi zasebniki začeli oddajati svoja zemljišča na tak način v najem, so ta pravna razmerja presojali po zasebnem pravu. Superficiar je z zemljiškim lastnikom sklenil najemno pogodbo (locaiio conductio), navadno za dolgo dobo (do 99 let), kar je razumljivo spričo po- troškov, ki jih je imel z gradnjo poslopja, katero je po načelu superficies solo cedit postalo lastnina zemljiškega lastnika. Zato je poslopje navadno zgradil šele potem, ko mu je zemljiški lastnik ustanovil tako pravico. Po najemni pogodbi je lastnik moral prepuščati superficiarju uporablja¬ nje stavbe za dobo, ki je bila določena v pogodbi. Po najemni pogodbi je bil tako zavezan samo najemodajalec in po njegovi smrti tudi njegov dedič kot njegov vesoljni naslednik, ni bil pa zavezan singularni naslednik, ki bi pri¬ dobil od njega lastnino na tem zemljišču (npr. kupec). Toda pretor je s poseb¬ nim interdiktom de superficiebus 3 varoval superficiarja zoper vsakogar. Ta interdikt je bil posnet po interdiktu uti possidetis in je nudil superficiarju posestno varstvo tudi zoper zemljiškega lastnika, kajpak le tako dolgo, dokler je bil superficiar upravičen po sklenjeni najemni pogodbi. Enako varstvo je 6 D. 43, 20: De aqua cottidiana et aestiva. — Lenel-ova rekonstrukcija je v EP 3 str. 479; tam je tudi besedilo interdikta de aqua aestiva. 7 D. 43, 22: De fonte — Za besedilo gl. L en el, EP, 3 str. 480 (§ 253). Tam je tudi besedilo interdiktov de riois (§ 252) in de cloacis (str. 841, § 254). 1 D. 43, 18: De superficiebus. 2 Gai. D. 43, 18, 2: Superficiarias aedes appellamus, quae in conducto solo posi- tae sunt. 3 L en el, EP, 3 str. 476: Uti ex lege locationis sive conductionis superficie, qua de agitur, nec vi nec clam nec precario aIter ab altero fruimini, quo minus ita frua- mini, vim fieri veto. Si qua alia actio de superficie postulabitur, causa cognita dabo. Superficies — Emfitevza 207 imel pri tem superficiar sam, kakor tudi vsak njegov pravni naslednik (ve¬ soljni ali singularni). Od posestnega varstva je bila izključena samo relativno viciozno (vi, clam. precario alier ab altero) pridobljena posest. Zaradi posest¬ nega varstva je postala superficies stvarna pravica na tuji stvari. — Če je bil superficiar nasilno pregnan, je lahko uporabil inierdictum de vi. Vrh tega obeta pretorjev edikt superficiarju tudi druge tožbe, kolikor bi bilo v posa¬ meznem primeru po pretorjevi presoji (causa cognita) to potrebno. — Po Justi- nijanovem pravu je imel superficiar vse tožbe kakor lastnik, samo da so se imenovale analogne (actiones uiiles), obenem pa je mogel biti z analognimi tožbami tožen prav tako kakor lastnik. Superficiar je smel poslopje uporabljati. Drugače kakor užitkar ga je smel prezidati, ne pa poslabšati. Ker je superficies po svojem trajanju na¬ vadno presegala človeško življenjsko dobo, je morala biti podedljiva. Po superficiarjevi smrti je pripadla dediču (oporočnemu ali intestatnemu) ali pa volilojemniku. Superficies je bila odsvojljiva tudi med živimi. Upravičenec jo je lahko prepustil drugemu, bodisi neodplačno, bodisi odplačno, s tem, da mu jo je podaril, prodal ali dal v najem. Svojo pravico je superficiar odsvojil s tradicijo. Prav tako jo je mogel zastaviti ali obremeniti s služnostmi. Vse te pravice je mogel pridobitelj uveljavljati z analognimi tožbami in interdikti. 4 — Pogodba, s katero se je superficies ustanovila, je bila navadno najemna po¬ godba (locaUo condudio), če se je superficiar zavezal, da bo plačeval vsakoletno najemnino (solarium). Če je lastnik plačal odškodnino za uporabljanje zem¬ ljišča naenkrat, je bila to kupna in prodajna pogodba; če mu je pa lastnik prepustil uporabo zemljišča brezplačno, je bila to darilna pogodba. Superfi¬ cies je bila lahko ustanovljena tudi pogojno. Superficies se je končala, ko je minila doba, za katero je bila ustanov¬ ljena, ali če je bilo zemljišče uničeno; če je bilo uničeno samo poslopje, ga je superficiar smel vnovič postaviti. Dalje se je pravica končala, če se je upra¬ vičenec svoji pravici odpovedal in je lastnik njegovo odpoved sprejel. Končno je nehala tudi tedaj, če upravičenec ni dve leti zapored lastniku plačal najemnine. Ko je superficies ugasnila, je mogel lastnik zemljišča uveljavljati svojo lastninsko pravico z rei vindicaiio. Obenem s superficiarjevo pravico so nehale tudi služnosti in zastavne pravice, ki jih je on ustanovil. § 68. EMFITEVZA * 1 Emfitevza je podedljiva in odsvojljiva stvarna pravica na tujem kme¬ tijskem zemljišču, katero sme upravičenec trajno izkoriščati. Emfitevza se je razvila iz več virov. Na zapadu, zlasti v Italiji, so mestne občine (civitates , municipia) oddajale svoja zemljišča (ager publicus) pogosto v dedni zakup, ki je trajal neomejeno dolgo, ali vsaj zelo dolgo dobo let. Taka zemljišča so se imenovala agri vedigales. Od njih je namreč zakupnik plače¬ val vsako leto enako zakupnino (vedigai). Dokler je to dolžnost redno izpol- 4 Paul. D. 8, 1, 3; Ul p. D. 43, 18, 1, 9. 1 D. 6, 3: Si ager vectigalis, id est emphpteuticarius peiatur; C. 4, 66: De emphij- teutico iure; I. 3, 24, 3—4. 208 Stvarne pravice na tuji stvari njeval, mu občina ni mogla odvzeli zakupnega zemljišča. Kakor omenja Paulus, so že v klasični dobi pripoznavali takemu zakupniku tožbo aciio in rem oectigalis, ki je bila prikrojena po reivindikacijski tožbi; zakupnik jo je mogel naperiti zoper vsakogar, tudi zoper občino samo . 2 S tem je bila njegova pravica pripoznana kot stvarna, podedljiva in odsvojijiva. Po honorarnem pravu je bil dedni zakupnik z interdikti varovan koi posestnik. Ko so v postklasični dobi izginili agri uectigales, so oddajali državna zemljišča v dedni zakup v dveh oblikah: kot ius perpetuum in kot ius emphij- teutieum. Kot ius perpeiuum so najbrž na dolgo dobo oddajali v zakup zlasti zaseženo premoženje templjev in mest. Kot ius emphyteuticum so verjetno dajali v zakup zemljišča, ki jih je za¬ kupnik moral šele obdelati (epcputeuco = vsadim, vcepim). O takih pogodbah čujemo že od sumerskih in Hammurabijevih časov naprej: zakupnik je pre¬ vzel neobdelano zemljišče v zakup tako, da je spočetka plačeval le neznatno zakupnino ali sploh nobene, pozneje pa večjo. Zakupnina, ki jo je v postkla¬ sični dobi plačeval zakupnik, se je imenovala canon, njegov zakup pa empliy- teusis. Ius perpeiuum in emfitevza sta se čedalje bolj izenačevala, odkar so tudi zasebni veleposestniki začeli oddajati svoja zemljišča v zakup za daljšo dobo. Takih pravnih razmerij niso presojali več po javnem, ampak po zasebnem pravu. Spor, ali se emfitevza ustanovi z najemno ali s kupno pogodbo, je cesar Zenon rešil tako, da je to posebna pogodba, ki ima za predmet posebno stvarno pravico na tujem zemljišču (ius emplipteuticarium ). 3 Emfitevta sme zakupno zemljišče uporabljati in uživati, sme ga izboljšati in pri tem celo izpremeniti substanco stvari; ne sme pa zemljišča poslabšati. Plodove pridobiva že z ločitvijo (separatio). Zemljišče sme obremeniti s služ¬ nostmi ali ga zastaviti; vse te omejitve veljajo samo tako dolgo, dokler traja emfitevza. Namesto lastninske tožbe rei vindicalio ima emfitevta tožbo actio in rem oectigalis; namesto negatorne ima analogno (aciio negatoria utilis), kot analogno lahko uveljavlja tudi konfesorno tožbo (actio confessoria utilis). Kot juristični posestnik ima emfitevta tudi posestne interdikte. Lastniku plačuje emfitevta letno zakupnino (canon), ki se ne sme zvišati; on tudi nosi javna bremena. Če tri leta zapored ni plačal zakupnine, ga sme lastnik pregnati. Emfitevza je podedljiva in odsvojljiva. Vendar mora emfi¬ tevta, ki hoče prodati svojo pravico, o tem obvestiti zemljiškega lastnika . 4 Ta ima namreč predkupno pravico (ius protimiseos). da sam odkupi emfitevzo za isto ceno in tako zopet zadobi na svojem zemljišču neomejeno lastnino. Kadar te svoje pravice v dveh mesecih ne uporabi, mu mora emfitevta plačati dva odstotka prodajne cene; to dajatev so v srednjem veku imenovali *laudemium (primščino). Emfitevta, ki ne bi obvestil lastnika o nameravani prodaji svoje pravice, izgubi emfitevzo. 2 Paul. D. 6, 3, 1 , 1 : ... competere eis in rem actionem adversus quemvis possesso- rem, sed et adversus ipsos municipes. 3 C. 4, 66, 1 (476—484): Ius emphyteuticarium neque conductionis neque aliena- iionis esse titulis addicendum, sed hoc ius tertium sit constitutum. 4 C. 4, 66, 3 (530). 1 sh. založno pravo, č. zastavni pravo, p. prawo zastavvu, r. zalogovoe pravo, fr. gage, liypotheque, n. Pfandrecht, it. pegno, ipoteca, angl. lien. Pojem in zgodovina zastavne pravice 209 § 69. POJEM IN ZGODOVINA ZASTAVNE PRAVICE I. Pojem, Zastavna pravica 1 je pravica, ki jo ima upnik na tuji stvari v zavarova¬ nje neke svoje terjatve, in sicer tako da sme stvar prodati in se iz izkupička poplačati, če dolžnikov dolg ni plačan. Upnik, ki ima zastavno pravico, je zastavni upnik, lastnik zastavljene stvari pa zastavitelj. Zastavitelj bo navadno hkrati tudi dolžnik, ni pa to potrebno, ampak je zastavitelj lahko različen od dolžnika (npr. prijatelj zastavi svojo stvar za dolžnikov dolg). Ker je zastavna pravica stvarna pravica, jo zastavni upnik lahko uveljavlja zoper vsakogar, zlasti zoper vsakokratnega lastnika zastavljene stvari. Ce namreč zastavitelj zastavljeno stvar pozneje odsvoji, more zastavni upnik uveljavljati svojo zastavno pravico zoper novega lastnika (pridobitelja). Zastavna pravica je akcesorna pravica: pravica, ki ne more sama obsta¬ jati. Ona more nastati le, če obstoji neka terjatev zastavnega upnika, ki naj jo zastavna pravica zavaruje. Med obema pravicama, ki jih ima zastavni upnik, je velika razlika. Upnik bo mogel izterjati svojo terjatev (obligacijsko pravico) samo od svojega dolžnika ali njegovega dediča. Svojo zastavno pra¬ vico bo pa uveljavljal zoper lastnika stvari: bodisi da je to zastavitelj, ki je morda različen od dolžnika, bodisi da je to kupec, kateremu je bil zastavitelj zastavljeno stvar prodal in mu jo je prepustil v lastnino. Kadar zastavitelj ni hkrati upnikov osebni dolžnik, bo mogel zastavni upnik uveljavljati nasproti njemu samo zastavno pravico, ne pa tudi terjatve. II. Razvoj Rimsko civilno pravo ni poznalo zastavne pravice. Razvila se je šele po pretorjevi zaslugi. Rimskemu individualističnemu pojmovanju je osebno jamstvo s poroki na splošno bolj ustrezalo kakor pa stvarno jamstvo z zastavno pravico. Vendar nam Pomponijev izrek: plus cautionis in re est quam in persona (D. 50, 17, 25) priča, da so v klasični dobi polagoma bolj cenili vrednost stvarnega jamstva, kar je bilo najbrž posledica vedno večjega pomena zemljiške lastnine v tem času. V razvoju, ki je vodil do nastanka zastavne pravice, so bile tri stopnje. 1. Fiducia cum creditore coniracta. Dokler rimsko pravo ni poznalo za¬ stavne pravice kot stvarne pravice na tuji stvari, je moral dolžnik v zavaro¬ vanje svojega dolga upniku odsvojiti na poštenje (fidi fiduciae causa) neko svojo stvar. Dolžnik je npr. svoje zemljišče ali svojega sužnja upniku manci- piral ali in iure cediral. Obenem je z upnikom sklenil posebno pogodbo (fiducia cum creditore contracta), s katero se je upnik dolžniku obligacijskopravno zavezal, da te fiduciarno pridobljene stvari do določenega časa ne bo odsvojil, pač pa jo bo dolžniku vrnil z mancipacijo ali z in iure cesijo, brž ko bo dolž¬ nikov dolg plačan (ut ea res debiio soluto remancipetur). 2 2 Napis Formula Baeticu (= Bruns,’ 1, 135, str. 334; G i r a r d, Textes, s str. 826 ss.; Arangio-Ruiz, FIRA, 2 lil, 92, str. 295 ss.) vsebuje obrazec za fiduciarno odsvojitev zemljišča in sužnja. — Prim. spredaj S 17, II. 14 Rimsko pravo 210 Stvarne pravice na tuji stvari Ta stvarnopravna garancija je bila še zelo pomanjkljiva. Predvsem je postal fiduciarni upnik popoln lastnik dolžnikove stvari, katero je mogel odsvojiti tretjemu: s takim ravnanjem je postal sicer odgovoren za škodo zaradi kršitve fiduciarnih dolžnosti, toda stvarnopravno ni bilo zanj nikakih ovir. Dalje je s fiduciarno odsvojitvijo kake stvari, ki je bila morda mnogo več vredna, kakor pa je znašal dolg, dolžnik popolnoma izčrpal svoj kredit. Končno je s fiduciarno odsvojitvijo navadno izgubil tudi možnost, da bi stvar še naprej uporabljal. Od fiduciarjeve dobre volje je bilo namreč odvisno, ali je dolžniku dovolil uporabljati stvar na prošnjo (prekarij) ali mu jo je oddal v najem (zakup). Za dolžnika je bila taka fiduciarna odsvojitev nevarna tudi zato, ker si je gospodarsko močnejši upnik navadno lahko izbral za tako fiduciarno prepustitev stvar, ki je bila mnogo več vredna, kakor pa je znašala terjatev; če dolžnik ni mogel dolga plačati, je stvar ostala oderuškemu upniku. Upnika je pravo enostransko varovalo z določbo, da je tako fiduciarno pri¬ dobljeno dolžnikovo stvar upnik lahko prodal celo takrat, če se je bil dolžniku zavezal, da je tudi zaradi neplačila dolga ne bo prodal. Če namreč dolžnik svojega dolga ni plačal, je zadoščalo, da je upnik dolžnika opomnil in nato je smel stvar prodati. 3 Fiducia cum creditore contracta je bila včasih neugodna tudi za upnika, ki s tako stvarjo ni smel prosto razpolagati. To je bilo zlasti neprijetno, kadar ni vedel, ali bo dolžnik dolg plačal in zahteval stvar nazaj, ali pa bo stvar sčasoma izgubila svojo vrednost (npr. suženj se bo postaral in umrl) in tako ne bo več služila v zavarovanje dolga. Vkljub vsem pomanjkljivostim se je fiducia cum creditore contracta upo¬ rabljala še do klasične dobe. 2. Pignus. Odkar je pretor s svojimi interdikti omogočil varstvo posesti, je dolžnik (oz. zastavitelj) prepustil upniku svojo stvar samo v posest. Zasta- vitelj je ostal še naprej lastnik stvari, (če je bil samo priposestvovalec, je nadaljeval svoje priposestvovanje), toda upnik je imel njegovo stvar v svoji posesti in ga je pretor varoval kot posestnika zoper vsakogar, tudi zoper lastnika samega. Upnikova pravica, da sme obdržati zastavljeno stvar v svoji posesti tako dolgo, dokler dolg ne bo plačan, se imenuje zastavna pravica ali pignus (prim. pugnus = pest). Ker je pretor varoval posest zastavnega upnika zoper vsakogar, je zastavna pravica stvarna pravica. S tem da je zastavni upnik imel zastavljeno stvar v svoji posesti, je gospodarsko pritiskal na svo¬ jega dolžnika-zastavitelja, da bi svoj dolg čim prej plačal, da bi nato dobil zastavljeno stvar nazaj v svojo posest. Vendar se zastavni upnik sčasoma ni več zadovoljeval s samo posestjo zastavljene stvari, ampak je kot gospodarsko močnejši lahko zahteval od zastavitelja, da mu je ta pripoznal večje pravice s posebnimi dogovori (pada), ki sta jih zastavni upnik in zastavitelj sklenila ob zastavitvi stvari. Tako je padum de vendendo (ali de distrahendo) pignore dajal zastav¬ nemu upniku pravico, da je smel zastavljeno stvar prodati, če dolg ni bil pravočasno plačan. Od izkupička za prodano zastavljeno stvar je smel upnik 3 Paul. Sent. 2, 13, 5: Si inter creditorem et debitorem conoenerit , ut fiduciam šibi vendere non liceat, non solvente debitore, 'creditor denuntiare ei sollemniter poteši et distrahere. Pojem in zgodovina zastavne pravice 211 vzeti zase toliko, kolikor je imel terjati; morebitni presežek (superfluum, hype- rocha) je moral izročiti zastavitelju, oz. njegovemu vesoljnemu ali singular¬ nemu pravnemu nasledniku (dediču, kupcu stvari), ev. poznejšemu zastav¬ nemu upniku, kadar je bila stvar zastavljena še drugim zastavnim upnikom. — Spočetka je zastavni upnik smel prodati zastavljeno stvar samo takrat, kadar je z zastaviteljem sklenil pacium de disirahendo (accidentale negotii). To je veljalo še v Labeonovem in v Gajevem času. 4 5 Domnevati smemo, da so v praksi čedalje pogosteje sklepali take dogovore ob zastavitvah stvari. Po splošnem mnenju je sčasoma spadala pravica zastavnega upnika, da sme zastavljeno stvar prodati, redno k vsaki zastavni pogodbi. Tako pripoznava Ulpijan (D. 13, 7, 4) zastavnemu upniku pravico prodaje tudi takrat, kadar mu ni bila izrečno zagotovljena (naturale negotii); samo takrat je nima, kadar se ji je s posebnim dogovorom izrečno odrekel (pactum de non distrahendo pignore)? Po Justinijanovem pravu te pravice ni bilo več mogoče izrečno izključiti; postala je essentiale negotii. Morebitni pactum de non distrahendo je prodajo samo nekoliko zadržal; zastavni upnik je namreč moral zastavi- telja-dolžnika trikrat opomniti, naj plača svoj dolg in tako reši zastavljeno stvar, medtem ko bi drugače zadoščal en sam opomin. Lex commissoria je bil dogovor, po katerem je smel zastavni upnik za¬ stavljeno stvar obdržati zase namesto plačila, če dolžnik ni pravočasno plačal svojega dolga. Zastavni upnik je kot gospodarsko močnejši pogosto prisilil dolžnika, da mu je zastavil stvar, ki je bila mnogo več vredna, kakor pa je znašala njegova terjatev; na ta način so se za takimi dogovori neredko skrivali oderuški posli. Konstantin ga je leta 326 6 prepovedal. Zastavni upnik kot tak ni imel pravice, da bi zastavljeno stvar uporabljal in si prilaščal njene plodove. Lahko pa je zastavitelj-dolžnik dovolil upniku, da je namesto obresti od svoje terjatve smel pridobivati zase vse plodove za¬ stavljene stvari. Tako pogodbo so imenovali pactum antichreticum (xQrjcng uvti -rtov tokcov) (»koristi [= plodovi stvari] namesto obresti«). 7 8 — V tretjem stoletju pripoznava Paulus zastavnemu upniku, čigar terjatev je bila brez¬ obrestna, tudi brez izrečnega dogovora pravico, da je smel obdržati toliko plodov zastavljene stvari, kolikor bi bile znašale zakonite obresti od njegove terjatve. Ta njegova pravica se imenuje antichresis tacittd (tiha antihreza). Kadar je zastavni upnik pridobil več plodov, kakor so znašale zakonite obresti, jih je moral vračunati kot odplačilo glavnice. 3. Hipoteka. Pri ročni zastavi je zastavitelj prepustil zastavnemu upniku stvar v posest in je sam ni mogel več uporabljati. Ker je bilo to zanj včasih zelo neugodno, se je sčasoma poleg ročne zastave razvila tudi zastavna pravica na stvari, ki jo je zastavitelj še naprej obdržal v posesti. Takrat je bila za- 4 Prim. Lab. D. 20, 1, 35; Gai. 2, 64. 5 Ulp. D. 13, 7, 4: Sed etsi non convenerit de distrahendo pignore, hoc tamen iure utimur, ut liceat distrahere, si modo non convenit, ne liceai. “ C. 8, 34, 3. 7 Marci. D. 20, 1, 11, l:„cum in usuras fructus percipiat...; C. 4, 32, 17: ...ut fructus in vicem usurarum consequerentur. 8 Paul. D. 20, 2, 8: Cum debitor gratuita pecunia utatur, potest crediior de fructibus rei šibi pigneratae ad modum legitimum usuras retinere. 14 * 212 Stvarne pravice na tuji stvari stavna pravica ustanovljena samo s pogodbo, brez istočasne prepustitve posesti. Klasiki so tudi to zastavno pravico včasili imenovali pignus, včasih hppotheca. Justinijanovi kompilatorji uporabljajo pignus za ročno zastavo, medtem ko jim je hipoteka zgolj pogodbena zastava. Iz imena »hipoteka« so mnogi sklepali, da je rimsko pravo prevzelo ne samo ime, ampak tudi celotni institut iz grškega prava; romanistična razisko¬ vanja pa so pokazala, da to ni res. V predklasičnih zakupnih pogodbah naletimo na prve primere zastavne pravice, ki je bila ustanovljena samo s pogodbo. Ker je zakupnik navadno mogel plačati zakupnino šele po žetvi, je zakupodajalcu zastavil za bodoče plačilo zakupnine svoj poljedelski inventar, sužnje in živino, katero je pri- . peljal na zakupno zemljišče." Ker bi pa brez tega orodja ne mogel zemljišča obdelovati, mu zastavljenih stvari ni prepustil v posest, ampak jih je sam obdržal v svoji posesti. Če zakupnine ni plačal, mu je zakupodajalec zastav¬ ljene stvari odvzel; ko jih je imel v svoji posesti, jih je prodal in se iz izku¬ pička poplačal. Zoper zastavitelja, ki mu ne bi hotel prepustiti zastavljenih stvari, je pretor dovolil zastavnemu upniku interdictum Salvianum, ki je služil za pridobitev posesti (interdictum adipiscendae possessionis). Ker ta interdikt ni bil uporaben zoper tretjo osebo, kateri je zakupnik svojo zastav¬ ljeno stvar morda odsvojil in izročil, je Julijan ob redakciji edikta uvedel novo stvarnopravno tožbo: aciio Serviana. Z njo je mogel zastavni upnik od vsakogar, ki je takrat imel zastavljeno stvar, zahtevati, da mu stvar prepusti v posest. Actio Serniana je služila spočetka samo za uveljavljanje zastavne pravice na zakupnikovih stvareh. Pozneje so jo uporabljali za vsako zastavno pravico, ki je bila ustanovljena samo s pogodbo. Najbrž so šele Bizantinci tako tožbo imenovali actio quasi Seroiana ali hppothecaria (včasili tudi pigneraticia) in rem actio. S tem da jc bila ta tožba mogoča v zvezi z vsako hipotečno zasta¬ vitvijo, je bila hipoteka pripoznana kot stvarna pravica na tuji stvari. Obenem s hipotečno zastavitvijo so lahko sklepali že omenjene postranske dogovore: pactum de distrahendo, ev. pactuin de non distrahendo in lex commissoria. O njihovem pomenu in razvoju velja isto, kar je bilo povedano pri ročni zastavi. Odkar je bilo mogoče zastaviti stvar samo z zastavno pogodbo, je bilo ustanavljanje zastavne pravice zelo olajšano. Ker ni bilo treba prepustiti po¬ sedi, je zastavni upnik mogel svojo stvar zastaviti več zastavnim upnikom zapored. Neugodno pa je bilo, da zastavni upnik ni mogel zanesljivo dognati, ali ni stvar že zastavljena drugim upnikom. Položaj je bil tem bolj zamotan, ker je bilo mogoče hipotečno zastaviti tudi celotno premoženje (generalna hipoteka). Negotovost se je zlasti povečala, odkar je zakonodajalec začel uvajati razne generalne zastavne pravice in je nekaterim pripoznal prednost pred starejšimi zastavnimi pravicami, l uko ni bilo rimsko zastavno pravo ob koncu svojega razvoja dovolj pregledno in tudi ni dajalo dovolj garancij zoper morebitno zastaviteljevo nepoštenost. Zato je pozneje morala priti do¬ polnitev z ustanovo javnih zemljiških knjig. • Prim. Cato de agri cultura, 146, 5; 149, 7 (= Bruns, Fontes, 7 II, 49 in 50): quae in fundo intata erunt, pigneri sunto; pecus et familia quae Ulic erit, pigneri sunto. Ustanovitev zastavne pravice 213 § 70. USTANOVITEV ZASTAVNE PRAVICE I. Terjatev Ker je zastavna pravica akcesorna pravica, ne more ne nastati ne obstajati, če ni terjatve, katero naj bi zavarovala. Zadošča že neiztožljiva naturalna obligacija; pravilno nastala zastavna pravica traja naprej potem, ko je za¬ varovana terjatev postala zaradi zastaranja neiztožljiva. Ce je od dolga treba plačevati obresti, se v dvomu domneva, da velja zastavna pravica za glavnico in za obresti. Ko je zastavna pravica nastala, je trajala v celoti tako dolgo, dokler ni bila vsa terjatev poplačana (pignoris causa indivisa , Pap. D. 21, 2, 63). Dolž¬ nik, ki je plačal del svojega dolga, ni smel zahtevati od upnika, da mu vrne sorazmeren del zastavljene stvari. II. Predmet Kot stvarna pravica je bila zastavna pravica mogoča le na določeni stvari ali na več določenih stvareh. Ker naj bi zastavna pravica s prodajo stvari upniku pripomogla do plačila njegove terjatve, je mogla biti njen predmet samo stvar, ki je bila v pravnem prometu. Zastavna pravica je bila mogoča tudi na miselnem deležu (polovici, tretjini itd.) stvari. Polagoma so pripoznavali, da je razen stvari mogoče zastaviti tudi druge premoženjske predmete, sploh vse, kar je mogoče prodati in kupiti. 1 lako je bilo mogoče zastaviti vse odsvojljive pravice: emfitevzo, superficies, izvrše¬ vanje užitka in celo terjatve (pignus norninis). Kadar je zastavitelj zastavil vse svoje premoženje, je s tem zastavil vse svoje stvari in pravice, ki jih je imel ob zastavitvi. Na predmete, ki jih je pozneje pridobil, se je po klasič¬ nem pravu razširila zastavna pravica samo takrat, kadar je bilo to ob zasta¬ vitvi izrečno dogovorjeno, medtem ko so po Justinijanovem pravu to splosno domnevali. III. U stanovitev Zastavna pravica more nastati ali po volji lastnika stvari ali po oblastveni odredbi ali po pravni normi. 1. Po zastaviteljevi volji. Zastavno pravico na določeni stvari more usta¬ noviti predvsem lastnik stvari. Zastavitelj je navadno hkrati dolžnik, lahko pa tudi zastavi svojo stvar za tuj dolg (intercesija). Zastavljivo pravico more zastaviti tista oseba, ki ji ta pravica (emfitevza itd.) pripada. Zastavitelj je ustanovil zastavno pravico navadno z zastavno pogodbo, ki jo je sklenil z zastavnim upnikom (pignus conventionale, pactum hppotliecae). Za pogodbo ni bila po rimskem pravu predpisana nobena posebna oblika, zanjo ni bilo treba ne prič ne listine; pač pa je moral zastavitelj prepustiti upniku posest stvari, kadar je hotel skleniti pogodbo o ročni zastavi. Od Severa in Karakale naprej so testatorji skušali zavarovati preživnin¬ ske terjatve z zastavno pjavico na zavezančevem imetju. Splošno je postalo 1 Gai. D. 20, 1, 9, 1: Quod emptionem oenditionemque recipit. etiam pignera- tionem recipere potest. 214 Stvarne pravice na tuji stvari mogoče ustanoviti zastavno pravico z oporočno odredbo po Justinijanoveni pravu. 2 2. Po oblastveni odredbi. Zastavna pravica je bila ustanovljena lahko tudi po oblastveni odredbi kot pignus praetorium ali kot pignus in causa iudicali captum. Iz posebnih razlogov je pretor prepustil upniku dolžnikovo stvar v posest (missio in possessionem) in varstvo (rei servandae causa). To je odredil, kadar se je dolžnik skrival (qui fraudationis causa latitabit) ali je bil odsoten (qui absens iudicio defensus non fuerit) ali je prišel v konkurz (missio in bona). Omenili smo tudi že pretorjev prvi dekret zaradi cautio damni infecti (missio in possessionem ex prnno decreto). Po klasičnem pravu upnik z njim še ni pridobil zastavne pravice, ampak samo pravico, da stvar varuje (custodia et observantia rerum). Justinijanovo pravo pa mu daje posestno varstvo kakor tudi tožbo actio hppothecaria in rem. Zato se upnikova zastavna pravica ime¬ nuje pignus praetorium. V reskriptu Antonina Pija 3 se prvič ureja rubežna zastavna pravica (pignus in causa iudicati captum). Če dolžnik, ki je pripoznal, da je dolžan, ali ki ga je sodnik obsodil, svojega dolga ni v odrejenem roku plačal, mu je sodni organ po sodnikovi odredbi v ekstraordinarnem izvršilnem postopku zarubil kako njegovo stvar. Predvsem mu je zasegel gotovino, ki jo je izročil upniku kot plačilo njegove terjatve; če gotovine ni bilo, je sodni organ posegel po dolžnikovih premičninah in če jih ni bilo dovolj, po nepremičninah in pravicah. Zarubljeni predmet je sodni organ čez dva meseca na javni dražbi prodal. Izkupiček je po odbitku stroškov uporabil za poplačilo upnikove terjatve, morebitni presežek pa je vrnil tistemu, komur je bil stvar odvzel. 3. Po pravni normi (zakonu). Nekatere zastavne pravice so bile tako ute¬ meljene v posebnih gospodarskih razmerah, da so obstajale na določenih stvareh že po sami pravni normi, običajnopravni ali zakonski. V občem pravu se taka zastavna pravica imenuje *pignus legale ali tacitum, *hypotheca tacita. Kadar sta stranki sklepali najemno ali zakupno pogodbo, sta navadno ustanovili zastavno pravico v zavarovanje najemnine ali zakupnine. Sčasoma so menili, da zastavna pravica obstoji kot samoumevna, čeprav ni bila izrečno dogovorjena, samo da ni bila izrečno izključena (naturale negotii). Tako je imel po običajni pravni normi zakupodajalec zastavno pravico na plodovih, ki jih zakupnik pridela na njegovem zemljišču. Najemodajalec je imel enako zastavno pravico na najemnikovih premičninah, ki so se nahajale v najetih prostorih. 4 Če najemnik ni plačal najemnine, je smel najemodajalec zapreti (percludere) najemnikove stvari, da jih najemnik ni mogel odpeljati. Ni ga pa smel več ovirati, potem ko je plačal najemnino; drugače je imel najemnik zoper njega interdictum de migrando , 5 Druge zastavne pravice so bile uvedene po določbah postavljenega prava. 2 Ulp. D. 13, 7, 26 pr.: ... testamento quoque pignus constitui posse imperator noster (= Karakala) cum patre saepissime rescripsit. — C. 6, 43, 1, 2 (529); Cum enim hoc iam iure nostro increbuit Hčere testatori hppothecam rerum suarum in testamento quibus voluerit dare .. prim. Ulp. D. 2, 15, 8, 15; Mod. 34, 1, 4; Pap. D. 33, 1 , 9; Paul. D. 34, 1 , 12; C. 6, 54, 3 (196); .. . iure praetorio velut pignus liabuisti . . . 3 Call. D. 42, 1, 31; Ulp. D eod. 15. 4 Lenel, EP, 3 str. 490; quae in eam habitationem... introducta, importata, ibi nata factave essent, ea pignori tihi pro mercede eius habitationis essent. 5 quo minus inde abducere liceat, vim fieri veto; Lenel, EP, 3 str. 490. Vsebina zastavne pravice 215 Neki senatov sklep za časa Marka Ar relija je dal zastavno pravico na poslopju upniku, ki je posodil denar za popravo poslopja (pignus insulae). 6 Cesarske konstitucije za časa Severov so uvedle zakonsko zastavno pravico za davčne in pogodbene terjatve fiskusa. 7 Za nje (ne tudi za denarne kazni) ima fiskus vesoljno zastavno pravico na vsem dolžnikovem imetju. Vrli tega je ta zastavna pravica tudi privilegirana, tako da ima prednost pred vsemi sta¬ rejšimi zastavnimi pravicami. Konstantin je uvedel za varovance in za nedoletne zakonsko vesoljno za¬ stavno pravico na varuhovem in skrbnikovem premoženju zaradi terjatev, nastalih iz uporabljanja njihovega premoženja. 8 Isto je določil Justinijan glede skrbnika za umobolnega. 9 — Po klasičnem pravu je imel pupil specialno za¬ konsko zastavno pravico na tistih stvareh, ki jih je varuh ali kdo drug kupil za varovančev denar. 10 Več zakonskih zastavnih pravic je uvedel Justinijan. Tako je dovolil zaradi povračila dote vesoljno zastavno pravico na moževem premoženju; ta zastavna pravica je celo privilegirana pred vsemi razen pred fiskusovo takrat, kadar uveljavlja ta zahtevek žena sama. * 11 Možu pa je dal vesoljno zastavno pravico na premoženju osebe, ki je doto obljubila. 11 — Otrokom je dal vesoljno zastavno pravico na premoženju otrok, ki ga je oče upravljal (bona adven- ticia, zlasti bona materna J. 12 Legatar ima po Justinijanovem pravu specialno zakonsko zastavno pravico na stvareh, ki jih je dedič ali drug obremenjenec pridobil iz zapuščine. 18 § 71. VSEBINA ZASTAVNE PRAVICE I. Posest Pri ročni zastavi je zastavni upnik dobil stvar v svojo posest takoj ob za¬ stavitvi. Kot posestnik je imel posestne interdikte. Z zastavno pogodbo se je zastavni upnik zavezal obligacijskopravno, da bo z zastavljeno stvarjo ravnal tako skrbno, kakor bi to storil vzoren rodbinski poglavar (diligentia diligentis patris familias). Če je zastavljena stvar do- na.šala plodove, jih je zastavni upnik moral pridobivati za zastavitelja. Plo¬ dovi so namreč že z ločitvijo od matične stvari postali lastnina lastnika stvari. Na plodovih je imel zastavni upnik zastavno pravico samo, če je bila matična stvar ob ločitvi plodov še zastaviteljeva. Brez izrečnega dogovora (pactum antichreticum) ni smel upnik zastav¬ ljene stvari ne uporabljati in si tudi ne prisvajati njenih plodov. Pozneje je to načelo delno omilila antichresis tacita (prim. str. 211). Hipotečni zastavni upnik je smel zahtevati prepustitev posesti celo prej, kakor pa je terjatev dospela v plačilo. Celz in Ulpijan utemeljujeta to tako, 6 Pap. D. 20, 2, 1: ... pignus insulae creditori datum, qui pecuniam ob restitu- tionem aedificii exstruendi mutuam dedit. 7 C. 8, 14 (15), 1—2 (213; 214). 8 C. Tli. 3, 30, 1; C. I. 5, 37, 20 (314). 9 C. 5, 70, 7, 5 (530). 10 C. 7, 8, 6. 11 C. 5, 13, 1, lb (530). 12 C. 5, 9, 8, 3-4 (528). 13 C. 6, 45, 1 (529). 216 Stvarne pravice na tuji stvari da ima interes na posesti . 1 Prepustitev posesti je upnik zahteval s tožbo actio hijpothecaria in rem, 2 ki v marsičem spominja na reivindikacijo in jo klasiki včasih naravnost imenujejo oindicatio pignoris. Za to tožbo je bil aktivna legitimiran zastavni upnik, pasivno pa takratni posestnik zastavljene stvari, tudi fiktivni. Tožnik je moral dokazati, da mu je bila zahtevana stvar zastavljena za njegovo terjatev. Če je bil kak spor glede resničnosti terjatve, je moral tudi dokazati, da je njegova terjatev nastala. Če stvar ob litiskontestaciji ni bila več zastavite!jeva, je moral hipo¬ tekarni upnik dokazati, da je bila stvar ob zastavitvi zares v zastavi- teljevem premoženju (in borih). Če je toženec trdil, da ob litiskontestaciji terjatve ni bilo več, ali da je tožnik v sprejemni zamudi, je moral to sam dokazati. Tožba naj bi omogočila tožniku, da dobi zastavljeno stvar v posest, da jo bo mogel prodati. Kakor za vse stvarnopravne tožbe (actio in rern) je veljalo tudi za hipotekarno, da se toženec ni bil dolžan spustiti v pravdo, ampak je lahko brez obrambe stvar prepustil tožniku. Zastavljeno stvar mu je lahko prepustil še po opravljenem dokazovanju, ko ga je sodnik v skladu z restitutorno klavzulo pozval, naj tožniku stvar izroči. Če se tej vmesni sodbi ni pokoril, ga je sodnik obsodil po klasičnem pravu na plačilo denarnega zneska, kakor je stvar ocenil tožnik pod prisego (litis aestimatio). Kadar je bil tožen dolžnik sam, ta znesek ni smel biti večji od terjatve, ki je bila zavarovana z zastavno pravico. Če je bil tožen lastnik zastavljene stvari, ki ni bil hkrati osebni dolžnik, je lahko že prej ponudil (*ius offerendi) tožniku, da mu poplača njegovo terjatev, zavarovano z zastavno pravico. Preden pa je plačal, je smel od upnika zahtevati, da mu je odstopil svojo tožbo zoper dolžnika ("beneficium cedendarum actionum). Če je zastavni upnik, ki mu je bila stvar prepuščena kot ročna zastava, pozneje izgubil njeno posest, je mogel stvar zahtevati nazaj z aciio pignera- ticia in rem. II. Prodaja Glavni pomen zastavne pravice je bil v tem, da je zastavni upnik smel zastavljeno stvar prodati in se iz izkupička poplačati, če dolžnikov dolg ni bil plačan. Kakor je bilo že povedano, je spočetka smel zastavni upnik prodati 1 UIp. D. 20, 1 , t4 pr.: ...si nondum dies pensionis venit, ... et medio tempore ... puto dandam pignoris persecutionem, quia interest me a: et ita Celsus scribit. 2 L en el, EP, 3 str. 493 ss., rekonstruira njeno formulo takole: Si paret inter A^An et Lucium Titium convenisse, ut ea res, qua de agitur , A"A° pignori esset propter pecuniam debitam, eamque rem tune, cum convenicbat, in bonis Lucii Titii fuisse, eamque pecuniam neque solutam neque eo nomine satisfactum esse neque per A m A m stare quo minus solvatur, nisi ea res arbitrio iudicis restituetur, quanti ea res erit, tantam pecuniam iudex N™N m A°A° eondemna. S. n. p. a. »Če se izkaže, da je bilo med tožnikom in Lucijem Ticijem dogovorjeno, da naj bo tista stvar, za katero gre, tožniku zastavljena zaradi dolgovanega denarja, in da je bila tista stvar takrat, ko je bilo dogovorjeno, v premoženju Lucija Ticija, in da tisti denar ni bil ne plačan in ne zavarovan in tudi ni tožnikova krivda, da ni pla¬ čan, če tista stvar ne bo po sodnikovem pozivu vrnjena, (tedaj) obsodi, sodnik, toženca v prid tožniku na toliko denarja, kolikor bo tista stvar vredna! Če se ne izkaže, oprosti (toženca)!« Vsebina zastavne pravice 217 zastavljeno stvar samo takrat, kadar mu je bil zastavitelj to izrečno dovolil (pactum de distrahendo pignore); v poznejši klasični dobi je imel to pravico tudi brez posebnega dogovora, če le ni bila prodaja izrečno izključena; po Justinijanovem pravu pa pravice prodaje niti ni bilo mogoče izključiti. Predpogoj za prodajo zastavljene stvari je bila njena posest. Kadar je šlo za ročno zastavo, je upnik dobil posest obenem z zastavitvijo, pri hipoteki jo je pa lahko zahteval z aclio hijpotliecaria in rem. Prodajo zastavljene stvari je redno oskrbel zastavni upnik sam, ki je sam odločil, kako je stvar prodal: ali na dražbi ali iz proste roke; pri tem je mo¬ ral ravnati z vso skrbnostjo. — Kadar pa je bila zastavna pravica ustanovljena tako, da je državni organ stvar zarubil (pignus in causa iudicati captum), je državni organ čez dva meseca prodal stvar na javni dražbi. Zastavni upnik je zastavljeno stvar izročil kupcu, ki je s tem pridobil na res nec mancipi civilno, na res mancipi pa bonitarno lastnino Doslejšnja lastnikova lastninska pravica kakor tudi vse na stvari obstoječe zastavne pravice so istočasno prenehale. Kadar je bila predmet zastavne pravice kaka odsvojljiva pravica (superficies, emfitevza), je kupec pridobil od zastavnega upnika to pravico tako, kakor jo je imel zastavitelj. Izkupiček je uporabil zastavni upnik za poplačilo svoje terjatve. Kadar je zastavni upnik izkupil za stvar manj, se je terjatev zmanjšala za toliko, kolikor je prejel iz izkupička. Če je bil izkupiček večji, kakor pa je znašala upnikova terjatev, je moral presežek (superfluum, lujperoclia) izročiti zastavi¬ telj u (ali njegovemu pravnemu nasledniku, kateremu je bil upnik odvzel za¬ stavljeno stvar). Kadar je bila stvar zastavljena tudi drugim zastavnim upni¬ kom, je moral prvi zastavni upnik izročiti presežek drugemu, da se je le-ta iz presežka poplačal in nato izročil morebitni presežek tretjemu zastavnemu upniku (prim. § 72, II). Ker je pomenila prodaja zastavljene stvari za zastavitelja (odn. njegovega pravnega naslednika), da izgubi stvar, se je rimsko pravo v različnih določbah zavzemalo tudi za upravičene zastaviteljeve interese. Preden je zastavni upnik prodal zastavljeno stvar, je moral opomniti zastavitelja (odn. posestnika stvari), naj stvar reši s tem, da plača dolg, ki je zavarovan z zastavno pravico (denuntiatio). l ak opomin ni bil potreben, ka¬ dar je bil upnik dosegel za svojo terjatev sodbo. Kadar se stranki nista izrečno dogovorili o pravici prodaje (ius distrahendi), je po klasičnem pravu moral upnik opomniti zastavitelja trikrat v primernih presledkih. Po Justinijanovem pravu je bilo treba zastavitelja trikrat pozvati samo, če je bil sklenil z zastav¬ nim upnikom padum de non distrahendo; drugače je zadoščal en opomin. Justinijan je določil, da zastavni upnik ni smel prodati zastavljene stvari, preden nista minili dve leti od (ev. zadnjega) opomina ali od proglasitve sodbe. Zastaviteljevo privoljenje za prodajo ni bilo potrebno, njegov ugovor ni bil upošteven; brez pomena je bilo tudi, če je medtem odsvojil stvar novemu lastniku. Zastavni upnik se je moral potruditi, da je dosegel kar najbolj ugodne prodajne pogoje; to dolžnost je prevzel z zastavno pogodbo. Dolžnik-zastavi- telj sam ni smel kupiti zastavljene stvari. 3 3 Pap. D. 13, 7, 40 pr.: Debitor a creditore pignus quod dedit frustra emit, cum rei suae nulla emptio sit 218 Stvarne pravice na tuji stvari Prav tako zastavni upnik ni smel stvari prodati samemu sebi. Kadar pa ni bilo nobenega kupca za zastavljeno stvar, je zastavni upnik smel — od Severov naprej — zaprositi cesarja za odobritev, da je sodišče prisodilo stvar njemu v lastnino (impetratio dominii). Kako je bil urejen starejši posiopek, nam podrobneje ni znano. Justinijan omenja, da je morala biti zadeva javno oglašena (proscriplio puhlica) in da je zastavitelj smel še v naslednjem letu (annus luitionis) rešiti stvar s plačilom. — Po Justinijanovi ureditvi 4 je moral upnik zastavitelja še enkrat pozvati, naj v določenem roku stvar reši. Če je poziv ostal brez uspelia, se je upnik lahko obrnil na cesarja, da mu je z reskriptom prisodil stvar v lastnino (domik). Zastavitelj je smel še v nasled¬ njih dveh letih stvar rešiti, če je upniku plačal dolg z obrestmi vred in mu povrnil škodo, ki mu jo je bil povzročil. Vendar ni bil upnik dolžan, da stvar dotlej sam obdrži, ampak jo je smel odsvojiti, kakor vsako drugo svojo stvar. Če se je pri ocenitvi stvari izkazalo, da je manj vredna, kakor je znašala upnikova terjatev, je upnik smel izterjati primanjkljaj od dolžnika. Ako pa je bila stvar več vredna, je glede presežka zastavitelj ostal solastnik stvari. III. Zastavitev užitka Kakor že omenjeno, je bilo že po klasičnem pravu mogoče zastaviti tudi odsvojljive pravice: superficies, emlitevzo in užitek. Če je užitek zastavil užitkar, je mogel zastaviti le izvrševanje (quoad exer- citium) svoje pravice. Zastavni upnik je svojo pravico uveljavljal tako, da je izvrševal užitkarjevo pravico. Zoper lastnikovo negatorno tožbo mu je pretor nudil posebno ekscepcijo , 5 6 prav tako pa tudi zoper užitkarja samega. Če je lastnik stvari zastavil upniku užitek na svoji stvari, tedaj je zastavni upnik uveljavljal svojo zastavno pravico tako, da je zahteval, da mu je lastnik moral ustanoviti užitek na svoji stvari. IV. Pignus nominis O zastavitvi terjatve (pignus nominis)° govorimo, če zastavitelj zastavi zastavnemu upniku terjatev, ki jo ima zoper svojega dolžnika; nasproti za¬ stavnemu upniku se le-ta imenuje dolžnikov dolžnik. Zastavni upnik je uveljavljal svojo zastavno pravico tako, da je izterjal zastavljeno terjatev od dolžnikovega dolžnika. Ker pa ni bil z njim v nobenem obligacijskem raz¬ merju, mu je dovoljeval pretor tožbo, ki je bila analogna (actio utilis) zastavi- teljevi tožbi. Kadar je bila predmet zastavljene terjatve denarna dajatev, se je upnik iz izterjanega zneska poplačal, morebitni presežek pa je vrnil zastavi- telju. Po drugem mnenju je smel sploh samo toliko izterjati, kolikor je znašala njegova, z zastavno pravico zavarovana terjatev. V virih ni to vprašanje jasno rešeno. Kadar pa je predmet zastavljene terjatve bila dajatev določene stvari in jo je upnik izterjal, je na tej stvari imel zastavno pravico, ki ni bila več zastavna pravica na terjatvi. Pretorsko pravo je moralo varovati tudi 4 C. 8, 35, 3 (530). 5 Marci. — Pap. D.'20, 1, 11, 2: Si non inter creditorem et eum ad quem usus fructus pertinet convenerit, ut usus fructus pignori sit. = »Če ni bilo med upnikom in tistim, ki mu užitek pripada, dogovorjeno, da naj bo užitek zastavljen.« 6 Paul. D. 13, 7, 18 pr. Več zastavnih pravic na isti stvari 219 dolžnikovega dolžnika z ekscepcijo, da ne bi še zastavitelj s svojo direktno tožbo zahteval izpolnitve. — Neki Dioklecijanov reskript 7 pripoznava zastav¬ nemu upniku pravico, da sme zastavljeno terjatev prodati. Kupcu dovoljuje enake analogne tožbe (actiones uiiles), kakor bi jih imel zastavni upnik. V. *Subpignus (pignus pignori datum) Dolžnik lahko zastavi svojemu upniku zastavno pravico, ki jo ima sam za neko svojo terjatev zoper svojega dolžnika. Novi zastavni upnik uveljavlja zastavno pravico, ki jo ima zastavitelj na stvari svojega dolžnika. VI. Pignus *irregulare V občem pravu se je pojavil *pignus irregulare, ki ga bomo obravnavali v obligacijskem pravu. § 72. VEČ ZASTAVNIH PRAVIC NA ISTI STVARI I. Splošno Odkar je bilo mogoče ustanoviti zastavno pravico tudi brez prepustitve posesti, je lastnik mogel zastaviti isto stvar več upnikom. To je lahko storil ali istočasno ali zaporedoma. II. Istočasno ustanovljene zastavne pravice Če je lastnik zastavil svojo stvar istočasno več upnikom in solidum, je vsak izmed njih smel s hipotekarno tožbo zahtevati od tretjih oseb prepustitev posesti. Med zastavnimi upniki je imel načeloma prednost tisti, ki je imel stvar v posesti. Včasih je bilo z izrečnim dogovorom med soupnilci ali s kako posebno zakonsko normo (npr. za sodediče po upniku: nomina ipso iuve divisa) urejeno, kako naj se deli izkupiček med soupniki. III. Zaporedne zastavne pravice Pogostnejša je bila zaporedna zastavitev iste stvari več upnikom. Prvemu zastavnemu upniku je zastavitelj zagotovil pravico, da eventualno celotni izkupiček od prodane zastavljene stvari uporabi za poplačilo svoje terjatve. Te pravice prvega zastavnega upnika zastavitelj ni mogel s svojo drugo zastavitvijo zmanjšati, ampak je mogel drugemu zastavnemu upniku zagoto¬ viti pravico samo do presežka (superfluum) izkupička, ki bo ostal po popla¬ čilu prvega upnika; tretjemu je preostala pravica do presežka po poplačilu terjatev prvega in drugega upnika itd. Zato je bilo zelo važno vprašanje, v katerem vrstnem redu so si sledili zastavni upniki, ki jim je lastnik zastavil svojo stvar. Najbolj dosledno je bil ta red določen po času, ko je nastala zastavna pravica za posamezno terjatev. Starejša zastavna pravica ima prednost pred mlajšo: (prior tempore potior iure »prej po času, močnejši v pravici«). 7 C. 4, 39, 7. 220 Stvarne pravice na tuji stvari Prvi zastavni upnik je smel s hipotekarno tožbo terjati posest stvari ne le od lastnika, ampak tudi od vsakega poznejšega zastavnega upnika. Če se je poznejši upnik skliceval na to, da je stvar njemu zastavljena in je zato uporabljal splošno ekscepcijo: si non conveuit, ut šibi res sit obligata (»če ni dogovorjeno,da je stvar njemu zavezana, [zastavljena]«), 1 je starejši zastavni upnik imel zoper njo replikacijo, da je bila ista stvar njemu že prej zastav¬ ljena (si non mihi ante pignori hijpothecaeoe nomine sit res obligata) 1 in je uspel s svojo hipotekarno tožbo. Poznejši zastavni upnik je lahko uspel s hipotekarno tožbo zoper zastavitelja (ali njegovega naslednika), njemu sa¬ memu je pa s hipotekarno tožbo lahko odvzel zastavljeno stvar prvi zastavni upnik. Prvi zastavni upnik je tudi odločal o tem, kdaj bo stvar prodana (ius distrahendi). Poznejši zastavni upniki niso mogli stvari prodati Pač pa je vsak poznejši zastavni upnik lahko ponudil prvemu, da mu plača njegovo terjatev in stopi glede nje na njegovo mesto: to je »pravica ponudenja in na- sledovanja« (*ius offerendi et succedendi). Poslej je poznejši zastavni upnik odločal o prodaji stvari. Prodajo je po svoji presoji lahko tako zavlekel, da je stvar prodal takrat, kadar je bilo pričakovati tolikšen izkupiček, da je zadoščal tudi za poplačilo njegove prvotne terjatve, glede katere je ostal na prejšnjem mestu po času njenega nastanka. Če prvi zastavni upnik plačila ni hotel sprejeti, je oferent lahko zanj položil denar na javnem mestu (in puhlico). V postklasični dobi so stranke pogosto skušale z napačnim datiranjem listin o ustanovitvi zastavne pravice nepošteno zagotoviti poznejšim zastavnim pravicam prednost pred starejšimi. Zato je leta 472 cesar Leon določil, 2 da nuj zastavna pravica, ki je bila njena ustanovitev izpričana z notarsko listino (*pignus publicum),. ima prednost pred starejšimi listinsko izpričanimi zastav¬ nimi pravicami. Notarjevo sodelovanje naj bi zagotovilo pravilno datiranje listine. Najbrž šele Justinijan je pripoznal enako veljavnost listini, ki so jo namesto notarja podpisali kot priče vsaj trije pošteni in ugledni možje (pro- batae atque integrae opinionis — *pignus quasi publicum). S tem je bila pri- poznana prednost oblično ustanovljeni zastavni pravici. Več izjem od načela, da se vrstni red zastavnih pravic določa po času njihove ustanovitve, je uvedla cesarska zakonodaja s tem, da je nekaterim zastavnim pravicam pripoznala privilegiran položaj. Tako je fiskusova za¬ stavna pravica imela prednost pred vsemi drugimi, generalnimi in specialnimi. — Ženina zastavna pravica na vsem moževem imetju za povračilo dote je imela prednost pred starejšimi zastavnimi pravicami, razen pred fiskusovo, toda samo takrat, kadar je žena sama (ne morda njeni dediči) tožila zaradi vrnitve dote. — Zastavna pravica za terjatev, ki je nastala zaradi ohranitve ali po¬ pravila zastavljene stvari 3 (prim. pignus insulae), kakor tudi zastavna pravica za posojilo kupnine za nakup zemljišča, 4 sta prišli na vrsto pred starejšimi zastavnimi upniki. 1 Marci. D. 20, 4, 12 pr. 2 C. 8, 17, 11 (472). 3 Ulp. D. 20, 4, 5: ... si in rem istam conseroandam inipensum est. — Ulp. D. 20, 4, 6 pr.: huius enim pecunia salvam fecit totius pignoris causam. 4 C. 8, 17, 7: eum, cuius pecunia praedium comparatum probatur, ...omnibus anteferri. Konec zastavne pravice 221 § 73. KONEC ZASTAVNE PRAVICE Zastavna pravica na določeni stvari je po rimskem pravu prenehala ali iz splošnih razlogov, zaradi katerih je prenehala vsaka stvarna pravica na tuji stvari, ali pa iz posebnih razlogov, ki so veljali le za zastavno pravico. I. Iz splošnih razlogov je prenehala zastavna pravica: 1. Kadar je zastavljena stvar bila uničena ali je prišla iz pravnega pro¬ meta ali je zastavljena pravica (npr. užitek, emfitevza) prenehala eksistirati. 2. Kadar se je izpolnil razvezni pogoj ali je napočil končni rok, če je bila zastavna pravica ustanovljena pod razveznim pogojem ali s končnim rokom. 3. Confusione, kadar je zastavni upnik (npr. kot dedič) postal lastnik zastavljene stvari, ali pa če je lastnik stvari postal vesoljni naslednik zastav¬ nega upnika. Vendar je poznalo rimsko pravo tudi izjemo od tega pravila: kadar je eden izmed starejših zastavnih upnikov postal lastnik stvari, tedaj ni izgubil zaradi tega svoje prednosti pred poznejšimi zastavnimi upniki (pignus in re sua), kar bi se bilo moralo zgoditi zaradi spojitve (confusione)' 4. Kadar se je zastavni upnik odpovedal svoji zastavni pravici (remissio pignoris). Ce je zastavni upnik brez pridržka dovolil dolžniku, da je smel zastavljeno stvar odsvojiti ali zastaviti drugemu, so domnevali, da se je odpo¬ vedal svoji zastavni pravici. 1 2 II. Posebni razlogi, zaradi kateri h je prenehala zastavna pravica, so: 5. Če je prenehala obstajati terjatev, za katero je bila zastavna pravica ustanovljena, vendar samo takrat, kadar je terjatev prenehala zaradi izpol¬ nitve ali dajatve namesto plačila (datio in solutum) ali novacije ali odpusta • dolga. Kadar je terjatev postala samo neiztožljiva zaradi zastaranja, zaradi tega zastavna pravica še ni ugasnila, ampak se je zastaranje zastavne pravice samostojno presojalo (gl. t. 7). — Ko je dolžnik plačal svoj dolg, v čigar zavarovanje je bila stvar zastavljena, mu je moral upnik zastavljeno stvar vrniti. Vendar je leta 239 cesar Gordijan 111. dovolil zastavnemu upniku, da je smel zastavljeno stvar pridržati tudi po plačilu dolga, če je imel zoper istega dolžnika še druge terjatve, za katere ni imel zastavne pravice. 3 4 Toda upnik ni smel pridržane stvari prodati; s tenj da jo je dolžniku odtegoval, ga je gospodarsko silil k plačilu. Tako retencijsko pravico je obče pravo ime¬ novalo *pignus Gordianum, točneje bi bilo *retentio Gordiana. 6. Zaradi priposestvovanja stvari. Zastavna pravica preneha, če je pri- posestvovalec stvar pridobil iusto titulo ter bona fide, ne da bi vedel, da je stvar obremenjena z zastavno pravico: prostost stvari je priposestvoval po desetletni posesti inter praesentes, po dvajsetletni inter absentesS Na ta na- 1 Lex Latinus Largus: Paul. D. 44, 2, 30, t. 2 Ulp. D. 20. 6. 4. 1: Si in venditione pignoris consenseril crediior..., pignus liberari, nisi salva causa pignoris sui consensit... venditioni; prim. Paul. D. eod. 12 pr. 3 C. 8, 26. 1. 2 (239): "Ac si in possessione fueris constitutus, nisi ea quoque pecunia tibi a debitore reddatur vel offeratur, quae sine pignore debetur, ea m resti- iuere propter e.rceplioncm doli mali non cogeris. 4 C. 7, 39, 8 pr. (528). 222 Stvarne pravice na tuji stvari čin pa ni mogel priposestvovati prostosti stvari zastavitelj ali njegov dedič. Staro civilno priposestvovanje ni vplivalo na obstoj zastavne pravice. 7. Zaradi zastaranja tožbe zastavnega upnika. Actio hypothecaria in rem je zastarala zoper zastavitelja, njegovega dediča ali zoper poznejšega zastav¬ nega upnika v štiridesetih letih, zoper druge osebe v tridesetih letih. Po tem času tudi zastavni upnik (ali njegov dedič) ni mogel več uveljavljati zastavne pravice, ki je s tem prenehala. Na ta način je priposestvoval prostost zastav¬ ljene stvari dobroverni posestnik, ki ni mogel dokazati pridobitnega naslova (iustus ti(ulus). 8. Zaradi prodaje (distraciio) zastavljene stvari ali pravice. Ko je prvi zastavni upnik prodal zastavljeno stvar, je ugasnila ne le njegova zastavna pravica, ampak tudi zastavne pravice vseh poznejših upnikov. \ D. OBLIGACIJSKO PRAVO Prvi oddelek SPLOŠNI DEL § 74. POJEM OBLIGACIJE I. Pojem Obligacija (ali obveznost) 1 je pravno razmerje med vsaj dvema osebama, zaradi katerega je ena izmed njih (tj. upnik = creditor) 2 upravičena terjati od druge neko dajatev ali storitev (ali opustitev) premoženjske vrednosti, druga (tj. dolžnik — debitor) 3 pa je dolžna, da to izpolni. Npr. A je posodil B-ju 100 dinarjev. A jih sme od B-ja terjati, B pa mu jih je dolžan dati. — C je nalašč ubil D-jevega konja. D sme zahtevati od C-ja, da mu povrne nastalo škodo. Od stvarne pravice se razlikuje obligacijska pravica zlasti po tem, da ni absolutna, ki bi jo upravičenec mogel uveljavljati zoper vsakogar, ampak je relativna: upnik ima določeno (ali vsaj določljivo) terjatev samo zoper dolo¬ čenega dolžnika. To razliko lepo poudarja Paulus (D. 44, 7, 3 pr.): Obligaiio- num subsianiia nori in eo consistit, ui aliquod corpus nosirum aui serviiutem nostram faciat, sed ui alium nobis obstringat a d dandum aliquid vel faciendum vel praestandum. »Bistvo obligacije ni v tem, da bi neko stvar ali služnost napravila za našo, ampak (v tem), da nam drugega (človeka) zaveže, da (nam) nekaj da, stori ali (za nekaj) jamči (?)«. Medtem ko Pavel presoja obligacijsko razmerje z upnikovega stališča, ga Justinijanove institucije gledajo z dolžni¬ kove strani (I. 3, 13 pr.): Obligatio esi iuris vinculum , quo necessitaie adstringimur alicuius solvendae rei secundum nostrae civitatis iura. »Obli¬ gacija je pravna vez, po kateri smo nujno zavezani, da izpolnimo neko reč po veljavnem pravu naše države.« "V tem je jasno označeno rimsko pravno pojmovanje obligacije kot pravne vezi, ki veže (obligare, nectere, adstringere, obstringere) dolžnika na upnika in ki naj se konča tako, da se razveže (sol- vere) z izpolnitvijo (solutio) dolgovane dajatve ali storitve. 1 V slovenščini bi še bolj ustrezala beseda »zaveza«. Ker je »obveznost« že udoma¬ čena, jo obdržimo. — Prim. sh. ob(a)veza, obligacija, č. obligace, p. zobowiazanie, r. obja- zatel’stvo, fr. obligation, it. obbligazione, n. Schuldverhaltnis, angl. obligation. 2 sh. verovnik, poverilac, e. veritel, p. wierzyciel, r. kreditor, fr. creancier, it. cre- ditore, n. Glaubiger, angl. creditor 3 sh. dužnik, č. dlužnik, p. dtužnik, r. dolžnik, fr. debiteur, it. debitore, n. Schuld- ner, angl. debtor 224 Obligacijsko pravo — Splošni del I udi od rod bi n skop ravnili odnošajev se obligacija bistveno razlikuje. Po rimskem rodbinskem pravu je imel oče oblast nad svojimi otroki (patria potestas) in nad ženo (manus). Obligacijska pravna vez med upnikom in dolž¬ nikom pa je samo premoženjska in kot taka ne daje upniku nobene oblasti nad dolžnikovo osebo. Šele v izvršilnem postopku po starem civilnem pravu (legis actio per manus iniectionem) je zahtevajoči upnik po pretorjevi odobritvi (in iure) mogel poseči po osebi dolžnika, ki svojega dolga ni plačal. Smel ga je celo ubiti ali ga prodati v sužnost trans Tiberim. To se je že zgodaj izpremenilo. Zlasti po zakonu lex Poetelia je vedno bolj obveljalo načelo, da naj zahtevajoči upnik poseže raje po dolžnikovem premoženju kakor pa po njegovi osebi (pecuniae creditae bona debitoris, non corpus obnoxium esse, Lin. 8, 28, 8); vendar je bila še vedno mogoča stara osebna izvršba. Pretor je v svojem ediktu uredil premoženjsko izvršbo (vendiiio bonorum), ki je zajela vse dolžnikovo premoženje; ta izvršba je v praksi kmalu izpodrinila osebno izvršbo. Kot pravna vez obstoji obligacija med najmanj dvema osebama, more pa obstojati tudi med več osebami. Za ustanovitev obligacijskega razmerja je včasih (pri pogodbah) potrebno, da pri tem sodelujeta obe stranki; včasih (npr. pri deliktih) zadošča za to delovanje samo ene stranke (prim. hudobno poškodovanje tuje stvari). Obligacijsko razmerje preneha confusione, če se (zlasti zaradi dedovanja) vlogi upnika in dolžnika združita v isti osebi. — Ko je obligacijsko razmerje med določenima osebama nastalo, je na obe tako vezano, da se po klasičnem pravu ne more, razen ob vesoljnem nasledovanju, izpremeniti niti upnikova niti dolžnikova oseba, ne da bi se hkrati izpreme- nila tudi obligacija sama (prim. cesijo, 5? 120). Zaradi tega strogo osebnega značaja obligacij ne trpi rimsko pravo direktnega zastopanja pri ustanavlja¬ nju obligacij in tudi niso mogoče obligacije v prid ali v breme tretjini. Upnik uveljavlja svojo terjatev z actio in personam. Rimsko pravo nima nobene splošne obligacijske tožbe, ampak ima za vsako vrsto obligacij posebno tožbo. Npr. denarno posojilo bo upnik izterjal z actio certae creditae pecuniae; z actio empti bo kupec tožil prodajalca, da mu prepusti prodano stvar, njega pa bo prodajalec tožil z actio venditi, da mu plača kupnino tjpd. Upnik kot tak nima nobenega posebnega odnosa do nobene določene dolžnikove stvari — drugače je to pri zastavnem upniku, ki ima na zastavljeni stvari posebno stvarno pravico. Dolžnik jamči z vsem svojim premoženjem vsem svojim upnikom za plačilo svojih dolgov. Izjemno omejuje rimsko pravo to dolžnikovo jamstvo tako, da more biti obsojen samo na toliko, kolikor zmore (quantum facere potest). Tako pravno dobroto so v občem pravu imenovali *beneficium competentiae. Imajo jo zlasti tisti dolžniki, ki so bili do upnika v bližjem odnosu (npr. darovalec, zakonec, družbenik). 4 * * * 4 Primere našteva W i n d s c h e i d - K i p p, Pandekten, 8 M. S 267. Tako pravico so imeli zlasti: vojaki glede vseh dolgov; predniki nasproti terjatvam svojih potom¬ cev; zakonca med seboj; mož glede vrnitve dote; žena in njen oče glede izplačila obljubljene dote; emancipirani in razdedinjeni sinovi glede pogodbenih dolgov, nasta¬ lih v času, ko so bili pod očetovsko oblastjo; družbeniki med seboj: darovalec nasproti obdarjencu glede izpolnitve darila. — Glej D. 42, 1, leges (> pr., 16, 18, 19 § 1, 20, 21, 22 pr., 49; 1. 4. 6. 38; D. 14, 5, 2—7. — Prim. L. W e n g e r. lnstitutionen des rdmi- schen Zivilprozeflrechts, Mtinchen 1923, str. 138, 229. Pojem obligacije 225 Ker se je po klasičnem pravu imela tožba končati z denarno obsodbo (omnis condemnatio pecuniaria est), je po rimskem pojmovanju spadalo k bistvu obligacije tudi to, da je morala imeti za upnika denarno vrednost, da se je dala oceniti v denarju. 5 II. Naturalne obligacije Načelno je obligacijsko razmerje za stranki pomembno le, če je iztožljivo. Vendar odreka rimsko pravo iztožljivost nekaterim obligacijskim razmerjem, ki so navadno iztožljiva; razlog za neiztožljivost je v osebnem položaju upnika ali dolžnika. Take obligacije imenujemo naturalne (obligalio naiuralis), e da jih razlikujemo od civilnih, iztožljivih. Naturalne obligacije so zlasti terjatve in dolgovi, ki obstajajo med osebami, podrejenimi istemu rodbinskemu očetu; dalje očetove terjatve in dolgovi nasproti tem osebam; dolgovi teh oseb na¬ sproti osebam, ki ne spadajo v isto rodbino (extranei); denarno posojilo, ka¬ tero dobi sin, ki je še pod očetovsko oblastjo (SC. Macedonianum); dolgovi osebe, ki jo je zadela capilis deminutio minima; najbrže tudi dolgovi, ki jih je pupil napravil brez varuhovega sodelovanja (sine tuloris auctoritate). Da je naturalna obligacija vendarle resnična obligacija, se pokaže v tem, da jo je mogoče veljavno izpolniti, čeprav je upnik ne bi mogel iztožiti. Če dolžnik svojo naravno obveznost prostovoljno izpolni, ne more pozneje svoje dajatve zahtevati nazaj z obogatitveno tožbo (condictio indebiti, Iul. D. 46, 1, 16, 4: soluta pecunia repeti non potest); upnik je namreč prejel od dolžnika to, kar mu je bilo dolgovano (D. 1. c.: debitum šibi recepisse), dasi ni bilo iztožljivo. Naturalno obligacijo je mogoče tudi zavarovati z zastavno pravico ali s poroštvom, uporabiti jo je mogoče za prenovitev (novaiio), pobotanje (compensatio), odstop (cesijo) in za konstitut. Tudi je pretor omogočil upni¬ kom, da so vsaj nekatere obligacije sužnjev mogli iztožiti od gospodarja z adjekticijskimi tožbami (npr. z actio de peculio; prim § 119). III. Vrste obligacij Po svojem nastanku so obligacije civilne, ki so nastale na osnovi civilnih norm, in honorarne, katerim je zagotovil iztožljivost pretor. Marsikatere obli¬ gacije, ki so koncem klasične dobe veljale za civilne, so bile spočetka samo honorarne in so iz pretorjevega edikta polagoma prešle v običajno pravo in s tem v civilno pravo (npr. komodat, shranjevalna pogodba); 4 opraviti imamo z recepcijo honorarnega prava v civilno. Po Gajevih institucijah nastanejo obligacije ali iz kontraktov, po po¬ godbeni volji strank, ali pa iz deliktov, zaradi protipravnega ravnanja ene stranke (Gai. 3, 88: omnis enim obligatio vel ex contractu nascilur vel ex delicto). V drugem svojem spisu, Aurea, našteva Gaj (D. 44, 7, 1 pr.) kot tretji 5 To izraža Ulpijanov izrek, D. 40, 7, 9, 2: Ea enim in obligatione consistere, quae pecunia lui praestarique possunt. 0 sh. naravna obaveza, č. obligace naturalni, p. naturale zobowiazanie, fr. obliga- tion naturelle, n. Naturalobligation (BGB. tega izraza ne uporablja), it. obbligazione naturale, angl. moral obligation. — J. Štempihar, Civilno pravo. Osnutek splošnega dela obveznosti, Ljubljana 1952, str. 27, imenuje naturalne obligacije »nepopolne« obveznosti. 15 Rimsko pravo 226 Obligacijsko pravo — Splošni del vir za nastanek obligacij še različne pravne razloge (variae causarum figu- rae ). 7 Namesto tega izraza je Justinijan dodal dve skupini obligacij: ena je bližja kontraktnim (quasi ex contractu), druga pa deliktnim obligacijam (quasi ex delicto). Tako razlikuje Justinijanovo pravo štiri skupine obligacij: kontraktne, kvazikontraktne, deliktne in kvazideliktne . 8 IV. Vpliv socialno-gospodarskih činiteljev na razvoj Obligacijsko pravo je po svojem razvoju vobče mlajše od stvarnega prava. Pojavlja se šele, ko se je že splošno razvila menjava in se pri tem uporablja neki splošni ekvivalent vrednosti (živina, baker), tako da je mogoče računati tudi s prihodnostjo, ne samo s sedanjostjo . 9 Rimsko obligacijsko pravo se je od zakonika XII plošč do Justinijanove kodifikacije stalno razvijalo in dopolnjevalo vzporedno s celotnim gospodar¬ skim in družbenim razvojem in pod njegovim odločilnim vplivom. V zaključe¬ nem rodbinskem in pretežno naturalnem gospodarstvu stare civilne dobe je bilo še razmeroma malo obligacijskih odnošajev in tudi ti niso bili zelo dife¬ rencirani. Po večini so veljali zanje strogi obličnostni predpisi . 10 Ko je v zadnjih stoletjih republike zelo narastlo število sužnjev in se je izvršil prehod v denarno gospodarstvo, je pretorsko pravo pripoznalo nadaljnje pogodbe in delikte kot vire novih obligacij. Končno se je po zaslugi klasičnih pravnikov rimsko pravo sprostilo starih formalističnih utesnitev in je, kakor ugotavlja Engels , * 11 »neprekosljivo ostro oblikovalo vse bistvene pravne odnose med enostavnimi posestniki blaga (kupec in prodajalec, pogodba, obligacije itd.)«. V Justinijanovi kodifikaciji je prišlo še do zadnjih dopolnitev in do za¬ ključka celotnega razvoja . 12 V svojem tisočletnem razvoju je rimsko obligacij¬ sko pravo tako dozorelo, da je zlasti v pogodbenem in obogatitvenem pravu odločilno vplivalo na moderne kodifikacije in je postalo skupni ključ za njihovo umevanje . 13 7 Obligationes aut ex contractu nascuntur a ut ex maleficio a ut proprio quodam iure ex oariis causarum figuris. 8 Od modernih zakonikov označuje CC. (1101, 1370) kot vire za nastanek obli¬ gacij: kontrakte, zakon, kvazikontrakte, delikte in kvazidelikte. Pri tem spaja zadnje tri v ožjo skupino obveznosti, ki nastanejo iz osebnega zavezančevega dejanja (1370, 2 in 4: naissent d’un fait personnel a čelni qui se trouve oblige). V francoski pravniški literaturi teh petero virov navadno združujejo v dva: pogodbo in zakon. — Odz. (859) našteva troje virov: zakon, pravni posel in zadobljeno poškodbo. — Švicarski OR. (v naslovih odstavkov pred členi 1, 41 in 62) razlikuje: pogodbo, nedovoljena dejanja in neupravičeno obogatitev. — BGB. obravnava posebej pogodbene obligacije (305—361), medtem ko ureja ostale med posameznimi obligacijami. — GK. določa v čl. 106: >Obligacije nastajajo iz pogodb in drugih virov, ki jih zakon navaja, zlasti iz neupra¬ vičene obogatitve in iz drugemu prizadejane škode.« 9 Prim. R. Monier, Manuel elementaire de droit romain, II (Les obligations), 4 1948, str. 7; M. Horvat, Rimsko pravo, II, 1953, str. 27. 10 Prim. M. Bajič, Formalizam i prvi ugovori u rimskom pravu (Ist.-pr. zbor¬ nik, 3—4, Sarajevo 1950, str. 3-—14). 11 Friedrich Engels, Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije, slov. prevod, Ljubljana 1945, str. 45. 12 Prim. S to j če vic, Rimsko privatno pravo, str. 171 ss., 189 ss. 13 Zanimivo je opazovati, kako se na področju obligacijskega prava najbolj jav¬ ljajo težnje po njegovi unifikaciji na čim večjem ozemlju. Tako je Švica v svojem Obligacijskem pravu že leta 1881 unificirala obligacijsko pravo, medtem ko je z enotnim Civilnim zakonikom uspela šele 26 let pozneje. Podobno so v Nemčiji leta Obligacije po vsebini 227 § 75. VRSTE OBLIGACIJ PO VSEBINI I. Vsebina Obligacije morejo imeti različno vsebino. Vedno pa gre za bolj ali manj določeno dajatev, ki jo sme upnik terjati od dolžnika. Formule za obligacijske tožbe (actio in personam) označujejo vsebino obligacij s tremi glagoli: dare, facere, praesiare (Gai. Inst. 4, 2). Dare (= dati) pomeni tu, da mora dolžnik preskrbeti upniku lastnino ali kako drugo stvarno civilno pravico (zemljiško služnost, užitek). Vsako drugačno dajatev ali tudi opustitev označuje glagol facere (= storiti). Semkaj spada izvršitev določenega dela, vrnitev (restituere) upnikove stvari, prepustitev posesti. Kaj je pri tem pomenil glagol praesiare. ni prav jasno. Zdi se, da je ta starinski izraz spočetka pomenil splošno dolžni¬ kovo odgovornost, pozneje pa posebej odgovornost za zaupano stvar (custo- diarn praesiare) in za malomarnost (culpam praestare). II. Mogoče — nemogoče obveznosti Predmet obligacije more biti načeloma samo to, kar je mogoče (Cels. D. 50, 17, 185: inpossibilium nulla obligatio esi), drugače redno ne nastane name¬ ravana obligacija. Nemožnost utegne biti dejanska (prodam stvar, ki je ni) ali pravna (prodam stvar, ki ni v pravnem prometu). O prvotni nemožnosti govorimo, če je dajatev nemogoča že ob sklenitvi pogodbe, o naknadni pa, če postane dajatev nemogoča šele pozneje. 1 Pravno nemogoča je obveznost, katere izpolnitev kaka pravna norma izrečno prepoveduje, ali ki je po svoji vsebini contra bonos moreš (npr. si convenerit dolum non esse praestandum, »če je bilo dogovorjeno, da se za nepoštenje ne jamči«, Ulp. D. 16, 3, 1, 7). III. Določenost Dajatev ali storitev, ki jo naj upnik terja od dolžnika, mora biti določena ali vsaj določljiva, tako da je njeno vsebino mogoče ugotoviti, ne da bi bilo za to potrebno kako novo sporazumevanje med strankama. Določitev dajatve ne more biti odvisna samo od volje ene stranke, lahko pa je prepuščena presoji tretje osebe (arbiirium boni viri). Rimsko pravo razlikuje obligationes certae in incertae. Pri prvih (npr. aurei decem, fundus Tusculanus, homo Siichus, iriiici Africi. optimi modii centum) sta obseg in vsebina dajatve točno določena (Gai. D. 45, 1, 74: ex ipsa pronuniiatione apparet quid quale quantumque sit). Tako so določene nekatere obligacije dandi, medtem ko druge obligationes dandi in vse obligationes (non) faciendi spadajo med nedoločene. Razlikovanje ima pomen za pravdni po¬ stopek. 1871. najprej mislili na enotno obligacijsko pravo. Tudi Poljska je leta 1933. uzakonila v posebnem zakoniku obligacijsko in trgovinsko pravo. — Zanimive so tudi pobude za sestavo osnutkov obligacijskega prava, ki naj bi veljalo za več držav ali celo kot svetovno obligacijsko pravo; semkaj spada osnutek za francosko-italijansko obliga¬ cijsko pravo (Le projet de Code Franco-Italien des Obligations et des Contrats) iz leta 1927 ter osnutek zakonika za svetovno obligacijsko pravo (Code International des Obligations en 3115 articles. Pariš 1937). 1 Občepravni nauk razlikuje tudi med absolutno in relativno, med objektivno in subjektivno nemožnostjo. Prim. Krek. Obligacijsko pravo, str. 55. 15 * 228 Obligacijsko pravo — Splošni del IV. Stricti iuris — bonae fidei Zlasti za pogodbene obligacije je važna delitev na obligacije stricii iuris (toge obligacije) in bonae fidei. 2 V tožbenili obrazcih bonae fidei se nalaga sodniku, da toženca obsodi le tedaj in na toliko, če in kolikor to ustreza načelu dobre vere in poštenja (quidquid dare facere oporiet ex fide bona). Pri tožbah stricti iuris sodnik te možnosti nima, ampak mora toženca ali obsoditi na plačilo zneska, kakor je razviden iz intencije v tožbenem obrazcu, ali pa ga mora oprostiti. Če je upnik posodil dolžniku 1000 sestercev ali 10 mernikov pšenice, se bo obsodba glasila na 1000 sestercev ali na denarno vrednost dese¬ tih mernikov pšenice. Obligacije stricti iuris nastanejo iz deliktov, iz posojilne pogodbe (mutuum), stipulacije ali literalnega kontrakta. Iz njih postane samo ena stranka zavezana, druga samo upravičena (enostransko obvezna pogodba, *contractus unilateralis). Obligacije bonae fidei so dvostransko obvezne: po¬ samezna stranka ne postane samo upravičena (npr. kupec sme zahtevati pre¬ pustitev prodane stvari), ampak postane v drugem pogledu tudi zavezana (npr. kupec mora plačati kupnino). Tako pogodbo imenujemo nujno dvo¬ stransko (*contractus bilateralis aequalis) ali sinalagmatsko takrat, če sta vsakokrat obe pogodbeni stranki upravičeni in zavezani (npr. kupna pogodba); slučajno dvostranska (*contractus bilateralis inaequalis) pa je pogodba, po kateri postane redno zavezana samo ena stranka, le zaradi posebnih okolnosti utegne postati zavezana tudi druga stranka. V. Genus — species Pravno je važno, ali je predmet dajatve določen po vrsti (genus; npr. dolžnik obljubi s stipulacijo 100 litrov vina, 10 mernikov pšenice), ali pa individualno (species; npr. dolžnik obljubi svojega edinega konja). Dolž¬ nik, čigar dolg je določen po vrsti, izpolni svojo obveznost, če da najslabši predmet te vrste. 3 Nadaljnja razlika se pokaže, če je dolgovana stvar pozneje po naključju uničena. Kadar je stvar določena individualno, trpi škodo zaradi uničenja upnik, on namreč ne more od dolžnika ničesar več terjati. Kadar pa je dolgovana stvar določena generično, dolžnik ne postane prost,.če so bile uničene stvari (vino, pšenica), ki jih je bil morda že pripravil za izpolnitev. Vkljub temu mora izpolniti svojo obveznost in si mora stvari iste vrste oskr¬ beti drugod. Naključno uničenje gre tokrat na dolžnikov račun. Občepravna doktrina je to razliko izrazila v pravilu: *species perit ei cui debetur, genus perire non censetur. VI. Alternativne obligacije Nekako sredi med generičnimi in individualnimi obligacijami so alter¬ nativne obligacije, obligacije po izbiri (obligatio alternativa). Npr. oporoč¬ nih določi kot volilo sužnja Stiha ali Pamfila, dolžnik obljubi s stipulacijo zemljišče ali sto ovac. Dolgovana sta dva predmeta, vendar tako, da je treba 2 K r e k (Obligacijsko pravo, str. 20) je ponašil prvo skupino kot »toge«, drugo kot »gibke« pogodbe. — Prim. M. Horvat, Bona fides u razvoju rimskoga obvez- noga prava. Zagreb 1939. 3 lav. D. 17, 1, 52: ... quodlibet triticum dando reum liberare posse existimo ... Obligacije po vsebini 229 dati le enega (*duae res sunt in obligatione, una est in solutione). Dolgovana predmeta sta lahko določena individualno (kot species) ali generično. Dolžnik je brezpogojno zavezan, samo predmet še ni dokončno določen. Kolikor ni izbira izrečno pripoznana upniku, sme izbirati dolžnik . 4 Upnik ga more tožiti le alternativno: da mora dolžnik dati prvi ali drugi alternativno dolgovani predmet; če bi zahteval samo en predmet, bi izgubil pravdo, ker bi zahteval preveč (plus petitio). Če je en predmet uničen ali če postane njegova dajatev nemogoča, se obligacija koncentrira na drugi predmet . 5 Šele če bi tudi zadnji predmet, ki je alternativno dolgovan, bil po naključju uničen, ne bi upnik mogel ničesar več terjati. Tako trpi škodo zaradi naključnega uničenja zad¬ njega alternativno dolgovanega predmeta upnik, zaradi uničenja vseh prejš¬ njih pa dolžnik. Kadar je med alternativno dolgovanimi dajatvami vsaj ena določena v denarnem znesku, ne more postati dolžnik nikoli prost, ampak mora izpolniti vsaj denarno dajatev. Ali sme dolžnik svojo izjavo glede izbire še izpremeniti (*ius variandi), je bilo med klasiki sporno. Julijan, Papinijan in Pomponij mu to pravico odrekajo, medtem ko so Venulej, Pavel in Ulpijan nasprotnega mnenja. Po občepravnem nauku je dolžnik smel svojo izbiro izpremeniti, dokler ni upnik njegove izbire sprejel ali dokler ni dolžnik svoje obveznosti popolnoma iz¬ polnil. Kadar ima pravico izbire upnik, jo izvrši ob litiskontestaciji nepreklicno s tem, da iztožuje eno izmed alternativno dolgovanih stvari; lahko pa toži dolžnika tudi alternativno . 6 VII. *Facul(as alternativa, možnost nadomestitve Z alternativno obligacijo se ne sme zamenjavati *facultas alternativa (možnost nadomestitve ). 7 O njej govorimo, če dolžnik dolguje neko določeno dajatev, namesto nje pa sme dati neko drugo dajatev (*una res est in obliga¬ tione, duae sunt in solutione). Upnik more terjati od dolžnika samo dolgovano stvar; če postane ta dajatev po naključju nemogoča, ne more upnik terjati 4 (Jlp. D. 18, 1, 25 pr.: Si ita distrahatur villa aut illa rest, utram eliget venditor, haec erit empta. — Paul. D. eod. 34, 6. 5 Če gre izbira upniku in je po dolžnikovi krivdi postala ena dajatev nemogoča, sine upnik terjati ali drugo, še mogočo dajatev, ali pa denarno odškodnino za prvo dajatev, ki ni več mogoča. — Če gre izbira dolžniku in nato postane brez njegove krivde ena dajatev nemogoča, tedaj sme namesto druge, mogoče dajatve, vsaj pri legatu ponuditi upniku denarno vrednost prve dajatve. Dvomljivo je, ali velja to načelo (Ulp. D. 30. 47, 3 prim. Pap. D. 46, 3, 95, 1) samo za legatne in tudi za druge obveznosti. — Če gre izbira dolžniku in postane prva alternativno dolgovana dajatev nemogoča po njegovi krivdi, nato postane brez njegove krivde nemogoča tudi druga dajatev, tedaj mora po Justinijanovem pravu (D. 46, 3, 95, 1: actio doli, interp.) dolž¬ nik povrniti upniku interes, ki ga je le-ta imel na tisti dajatvi, katera je bila zanj manj vredna. 6 Pap. D. 13, 5, 25 pr., lul. D. 30, 84, 9: >Stichum aut Pamphilum, utrum heres meus Dolet, Titio dato« ... Cum autem semel dixerit heres, utrum dare velit, mutare sententiam non poterit. Pomp. D. 31, 11, 1. — Ven. D. 45, 1, 138, 1, Ulp. D. 12, 6, 26, 13, Paul. D. 45, 1, 2, 1. — Prim. E. WeiR, Rom. Privatrecht, str. 517 s.; za obče pravo prim. W i n d s c h e i d..-K i p p , Pandekten, 8 II, § 255, op. 7 in 9. 7 Gr. K r e k. Obligacijsko pravo, str. 48, je uvedel izraz »pravica nadomestitve«. J. Štempihar, Osnove civilnega prava (Skripta) III, 1962, str. 16, jo imenuje »nadomestno upravičenje«. 230 Obligacijsko pravo — Splošni del nadomestne. 8 Tako sme gospodar (ali oče), ki je tožen z noksalno tožbo (prim. § 118), namesto plačila, na katero je obsojen zaradi sužnjevega (ali sinovega) delikta, oškodovanemu tožniku prepustiti krivca samega (no.vac daiio). Po¬ dobno je kupec, ki je kupil stvar izpod polovične vrednosti (*laesio enormis), dolžan samo, da prodajalcu vrne kupljeno stvar proti povračilu kupnine, sme pa namesto tega doplačati razliko do resnične vrednosti in tako doseči, da kupna pogodba obvelja (C. 4, 42, 2). Prav tako more zastavitelj, ki ni hkrati osebni dolžnik, ponuditi zastavnemu upniku plačilo njegove terjatve (*ius offerendi), namesto da bi mu prepustil zastavljeno stvar (prim. § 71, I). VIII. Denarne dajatve Denar je le izjemno predmet obligacije kot species (npr. numizmatik proda svoj edini novec določene vrste) ali kot vrsta denarja (npr. proda 20 starih tolarjev ali napoleondorov). Navadno je pa denarni dolg določen po znesku. Ne gre za dajatev individualno ali generično določenih novcev ali bankovcev, ampak za plačilo vrednosti, izražene v denarju: dolgovana je d e n a r n a vsot a. Dolg 50 dinarjev plačam prav tako z enim bankovcem kakor z več manjšimi bankovci ali s kovanci ali delno z bankovci delno s ko¬ vanci. IX. Deljive — nedeljive dajatve Deljive so dajatve, ki jih je brez škode za njihovo bistvo mogoče razdeliti na več enakovrstnih dajatev tako, da so vse delne dajatve skupaj prav toliko vredne kakor prvotna dajatev. Pravni pomen tega razlikovanja je v tem. da se glede deljivih dajatev pogodbenika moreta dogovoriti, da se bo daja¬ tev izpolnila z delnimi dajatvami; glede nedeljivih dajatev pa tak do¬ govor ni mogoč. Brez posebnega dogovora dolžnik sam niti deljivih dajatev ne sme porazdeliti na delne dajatve; upnik je upravičen take delne dajatve odkloniti, ne da bi zato prišel v sprejemno zamudo. Kot posebno pravilo je omeniti normo, ki jo je baje uvedel že zakonik XII plošč, po kateri se ob dedovanju porazdelijo zapustnikovi dolgovi in terjatve sorazmerno med posamezne sodediče (nomina ipso iure divisa). X. Prvotne in drugotne dajatve — Glavne in postranske dajatve Prvotne (primarne) imenujemo dajatve, kakor jih stranke dolgujejo v smislu pogodbene vsebine. Npr. pri komodatu ali depozitu je prvotna dajatev vrnitev tuje stvari, ki si jo je bil komodatar izposodil ali je pri depozitarju shranjena. — Kadar se prvotna dajatev ne izpolni, mora zavezanec dati dru- 8 Razlika med individualnimi, generičnimi in alternativnimi obligacijami ter pravico nadomestitve se pokaže v upnikovem tožbenein zahtevku. Pri individualno do¬ ločeni dajatvi bo iztoževal dolgovano stvar (species). Pri generični obligaciji ne bo terjal nobene individualno določene stvari, pri alternativni bo moral tožiti alternativno, če ima pravico izbire dolžnik; alternativno ali pa za določeno dajatev bo pa upnik tožil, če ima on sam pravico izbirati. Če ima dolžnik pravico nadomestitve, bo upnik terjal dolgovano stvar, dolžnik mu bo lahko namesto nje dal nadomestno dajatev. Subjekti obligacij 231 gotno (sekundarno) dajatev: sopogodbeniku niora povrniti škodo, plačati mu mora dogovorjeno pogodbeno globo (stipulatio poenae) ali zamudne obresti. S tem razlikovanjem ne smemo zamenjevati razlikovanja med glavnimi in postranskimi dajatvami. Tu sta namreč že od začetka obe dajatvi dolgovani, vendar velja po splošni presoji ena kot manj pomembna, postranska, nasproti drugi, glavni: npr. vrnitev izposojene glavnice je glavna dajatev, izročitev plodov ali plačilo obresti pa postranska dajatev. T c , v § 76. SUBJEKTI OBLIGACIJ I. oplosno Najbolj preprost primer obligacijskega razmerja je obligacija med enim upnikom in enim dolžnikom. Osebi udeležencev sta redno že od začetka indi¬ vidualno določeni. Izjemno se v nekaterih tožbah, ki se zato imenujejo actio- nes in rem scripiae (take so npr. noksalne tožbe, actio aquae pluviae arcendae), določa oseba toženega zavezanca po tem, kdo ima ob litiskontestaciji očetovsko ali gospodarjevo oblast nad osebo, ki je napravila delikt, ali po tem, kdo je lastnik zemljišča, na katerem je naprava (opus manu factum), zaradi katere se je izpremenil odtok deževnice (prim. § 57, II, 2). Rimsko pravo ne pozna realnih bremen, ki so se razvila v srednjeveškem pravu in ki so obremenjevala zemljišče samo, ne glede na to, kdo je bil lastnik zemljišča. Če sc je Rimljan kot zemljiški lastnik zavezal, da bo del pridelkov od svojega zemljišča vsako leto dajal določenemu upravičencu, je s tem zavezal sebe in za čas po svoji smrti tudi svojega dediča, ne pa vseli poznejših lastnikov tistega zemljišča (npr. kupca). II. Več subjektov Bolj zapleteni so primeri, v katerih je bodisi na upnikovi, bodisi na dolž¬ nikovi strani udeleženih po več oseb. Kako so taka obligacijska razmerja podrobneje urejena, določajo včasih posebne pravne norme, še pogosteje pa izrečna volja strank. 1. Deljene obligacije. Kadar ni ničesar drugega določenega, velja splošno pravilo, da se tiste obligacije, katerih dajatve so deljive, razdelijo na toliko delnih obligacij (terjatev ali dolgov), kolikor oseb je udeleženih na upnikovi ali dolžnikovi strani. Vsak izmed več upnikov postane upravičen, da terja svojo delno terjatev, to je ustrezni del (pars virilis) prvotne terjatve. Delne terjatve posameznih upnikov so popolnoma samostojne in med seboj brez vsake zveze; skupno jim je samo to, da so nastale iz ene same obligacije. Viri uvajajo tako razdelitev v različnih primerih: kadar se je dolžnik zavezal dvema stipulatorjema brez podrobnejše označbe, tedaj sme vsak izmed njih zahtevati zase polovico (partem oirilem); 1 če je skupni suženj deponiral deljivo (skupno) stvar, lahko vsak izmed njegovih gospodarjev zahteva vrnitev ustrez¬ nega dela (in partem) s tožbo actio depositi ; 2 podobno velja za zahtevke za- 1 Pap. D. 45, 2, ii, 1: Cum tabulis esset comprehensum ,illum et illum centum aureos stipulatos . ■ . virilem.,partem singuli stipulati videbantur. — Prim. Paul. D 39, 2, 27 in D. eod. 40, 2. 2 Ulp. D. 16, 3, 1, 31: Si duorum serous sit qui deposuit, unicuique dominorum ih partem competit depositi. 232 Obligacijsko pravo — Splošni del radi hudobnega poškodovanja tuje stvari (damnurn iniuria datum) in zaradi injurije. 3 Prav tako se, vsaj po poznejšem klasičnem pravu, porazdeli tudi dolg' med več dolžnikov, ki so se upniku zavezali s stipulacijo, ne da bi se bili posamezni izmed njih izrečno zavezali za celotni dolg. 4 Posebni pravni pred¬ pisi urejajo delitev dolga med soporoki (lex Furia de sponsu, epistula Hadriani, prim. § 83, II, i) ter delitev zapustnikovih dolgov in terjatev med sodediči (nomina ipso iure divisa). 5 Vsak sodedič sme sam izterjati svojo delno terjatev in je dolžan plačati sorazmeren del zapustnikovega dolga (prim. § 75, IX). Če eden izmed sodedičev ne plača svojega dela zapustnikovega dolga, ne more upnik izterjati tega primanjkljaja od drugih sodedičev. 2. Kumulativna konkurenca (ali kumulativna solidarnost). 6 Načelo, da ima tožnik toliko tožb, kolikor je zavezancev, velja glede penalnih tožb, ki naj z obsodbo na plačilo določenega denarnega zneska (poena) dosežejo, da bo vsak delinkvent kaznovan zaradi svojega protipravnega ravnanja. Ker se tožbe na ta način kopičijo (kumulirajo), sme oškodovani izterjati določeno dajatev (npr. pri actio furti: duplum ali quadruplum) od vsakega delinkventa, ne glede na to, ali je kdo izmed njih že izpolnil svojo obveznost. 3. Solidarne obligacije. Nasprotno pa je solidarne ali nerazdelne obligacije treba izpolniti samo enkrat. Razlikujemo aktivno in pasivno solidarnost. Pri aktivni solidarnosti je več upnikov upravičenih, da vsak izmed njih terja od skupnega dolžnika dolgovano terjatev ali storitev v celoti (in solidum); dolž¬ nik kajpak ni dolžan izpolniti več kakor enkrat. Pri pasivni solidarnosti pa je upnik upravičen, da od katerega koli izmed več sodolžnikov izterja celotno terjatev, ne da bi smel zahtevati več kakor enkratno izpolnitev. Končno spada k pojmu solidarne obligacije tudi to, da izvira (če je aktivna), za vse soupnike, ali (pasivna) za vse sodolžnike iz istega pravnega dejanja (eadem causa). Zato ne spadajo semkaj primeri nepristne ali naključne skupnosti. Pri le-tej potekajo namreč obveznosti posameznih sodolžnikov iz različnih pravnih dejanj; zato tudi niso njihove obveznosti med seboj v nobeni pravni zvezi. Samo po naključju postane zaradi izpolnitve ene obligacije izpolnitev druge obligacije brezpredmetna, ker je dejansko nemogoče, da bi jo drugi dolžnik še enkrat izpolnil. 7 3 Ulp. D. 9, 2, 27, 2; Paul. D. 47, 10, 16. — Prim. spodaj § 111 in § 112. 4 Pap. D. 45, 2, 11, 2: ... curn ita cautum inveniretur: ,tot aureos rede dari stipu- latus est Iulius Carpus, spopondimus ego Antoninus Achilleus et Cornelius Dius, partes viriles deberi, quia non fuerat adiedum singulos in solidum spopondisse, ita ut duo rei promittendi fierent. — Prim. Paul. D. 42, 1, 43. 5 C. 3, 36, 6: Ea, quae in nominibus sunt, non redpiunt divisionem (namreč s tožbo adio familiae erdscundae), cum ipso iure in portiones hereditarias ex lege duo- decirn tabularum dioisa sunt. 6 V nasprotju s kumulativno odgovornostjo imenujemo elektivno tisto, pri kateri si sme upnik izbrati dolžnika, ki se mu zdi najprimernejši, da od njega zahteva izpol¬ nitev. — Prim. Krek, Obligacijsko pravo, str. 118. 7 Npr. A želi plačati svoj dolg upniku U-ju, ki biva v bližnjem mestu. Zato naroči B-ju, ki namerava iti na tržni dan v mesto, naj zanj dolg plača. Ker računa z B-jevo pozabljivostjo, naroči isto C-ju. Tako sta B in C A-ju zavezana za isto storitev, toda vsak na osnovi posebnega mandata. Med obema mandatoma ni nobene pravne zveze, pač pa je gospodarska zveza. Ker je predmet izpolnitve isti, postane drugo naročilo brezpredmetno, kakor liitro je prvo izpolnjeno. Subjekti obligacij 23> Med solidarnimi obligacijami so sredi prve polovice devetnajstega stoletja 8 začeli razlikovati dve skupini: solidarne v ožjem smislu ali preproste solidarne in prave solidarne ali k o r e a 1 n e. V virih samih tega razliko¬ vanja ne najdemo, pač pa so v klasičnem pravu razlike med solidarnimi obli¬ gacijami. Preproste solidarne obligacije izvirajo zlasti iz odškodninskih tožb, ki jih naperijo za povračilo škode tisti, ki so bili zaradi nepoštenja druge stranke oškodovani. Tako more lastnik ukradene stvari zahtevati vrnitev ukradene stvari od katerega koli izmed več tatov z reipersekutorno condictio furtiva. Ko mu je eden izmed njih stvar vrnil ali plačal njeno vrednost, ne more lastnik od ostalih delinkventov ničesar več terjati. Isto velja glede jamstva več sovaru- hov ali somandatarjev za povzročeno škodo. Po načelih preproste solidarnosti se presoja tudi terjatev več upnikov ali dolg več dolžnikov, kadar je dajatev nedeljiva. Pri preprosti pasivni solidarnosti ugasne obligacijsko razmerje za vse sodolžnike šele, ko je obveznost izpolnjena. Pri pravih solidarnih ali korealnih obligacijah pa ugasne obveznost bodisi za vse sodolžnike, brž ko je upnik sklenil litiskontestaeijo z enim izmed njih (pasivna korealnost), bodisi za vse soupnike, brž ko je eden izmed njih sklenil litiskontestaeijo z dolžnikom (aktivna korealnost). Korealne obligacije nastanejo, drugače kakor preproste solidarne, po iz¬ rečni strankini volji, bodisi s pogodbo (stipulacijo, shranjevalno, posodbeno ali kako drugo pogodbo), bodisi z oporoko (volilo v breme sodedičev A-ja ali B-ja). Aktivna korealnost je za stranki ugodna v tem, da soupnikom olajšuje iztožljivost, ker lahko toži dolžnika kdor koli izmed njih; hkrati pa omogoča dolžniku, da, preden je tožen, ponudi izpolnitev najbližjemu soupniku. Pa¬ sivna korealnost zvišuje predvsem verjetnost, da bo upnik prišel do poplačila. Upnik si namreč lahko izbere, koga bo tožil. Toži lahko vse sodolžnike in porazdeli svojo terjatev med nje po poljubnih delih, saj sme od vsakega terjati vse; po svoji presoji si lahko izbere enega, pri katerem bo najbolj gotovo prišel do poplačila. Pri tem ni izključeno, da ne bi bil kateri izmed sodolžnikov drugače zave¬ zan kakor drugi: njegov dolg je morda omejen po pogoju ali roku; če ob nastanku obligacije ni bil poslovno sposoben, dolg zanj sploh ni nastal; če npr. zaradi dedovanja za enega izmed sodolžnikov obligacijsko razmerje con- fusione ugasne, ne vpliva to na pravni položaj ostalih korealnih dolžnikov. Prav tako veljata le za posameznega sodolžnika brezoblični odpust dolga (pactum de non petendo, razen če je in rern) in pobotanje (compensatio). Nasprotno pa preneha dolg za vse sodolžnike, če je vsaj eden izmed njih izpol¬ nil obveznost (solulio), ali če je upniku dal (sporazumno z njim) namesto dolgo¬ vane dajatve neko drugo dajatev kot izpolnitev (daiio in soluium), ali če je dolžni znesek deponiral. Vsi sodolžniki postanejo tudi prosti, če je upnik 8 Razlikovanje med solidarnimi in korealnimi obligacijami je uvedla občepravna doktrina v prvi polovici prejšnjega stoletja (Keller F. L., Litiskontestation und Urteil, 1827; Ribbentrop G. J.. Zur Lehre von den Correal-Obligationen. 1831). Moderni romanisti v zadnjem času ne pripisujejo temu razlikovanju več tolikega pomena in ga mnogi (npr. M o n i e r, K a s e r) opuščajo. Obligacijsko pravo — Splošni del 234 samo enemu dolg odpustil z akceptilacijo. Novacija učinkuje glede vseh, razen če stranki hočeta kaj drugega. Prekinjenje zastaranja po enem soupniku ali nasproti enemu sodolžniku velja v prid vsem soupnikom in v škodo vsem sodolžnilconi. Razlika med preprostimi solidarnimi in korealnimi obligacijami je torej v tem, da po klasičnem pravu ugasne obligacija bodisi za vse soupnike ali za vse sodolžnike že ob litiskontestaciji, ki jo eden izmed njih sklene z nasprotno stranko. Čeprav po litiskontestaciji morda niti ne pride do sodbe, ali čeprav morda po sodbi obsojeni sodolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ne more upnik iztožiti primanjkljaja od ostalih sodolžnikov. Justinijan je klasično ureditev pasivne korealnosti izpremenil. Če upnik ni mogel celotne svoje terjatve izterjati od toženega sodolžnika. je lahko tožil še druge, dokler ni dobil popolne izpolnitve. 9 S tem je izginila bistvena raz¬ lika med korealnimi in preprostimi solidarnimi obligacijami. Medtem ko je leta 531 izboljšal upnikov položaj, se je leta 539 v 99. noveli zavzel za toženega sodolžnika. Če je upnik tožil samo enega sodolžnika, je ta smel zahtevati, da je sodnik razširil tožbo na vse sodolžnike, ki so v istem kraju in plačeviti (*beneficium divisionis = pravna dobrota delitve). Vprašanje je, ali mora korealni upnik, ki je izterjal vso terjatev, deliti to, kar je prejel, z ostalimi korealnimi soupniki, oziroma ali sodolžnik, ki je upniku izpolnil celotno obveznost, sme zahtevati od ostalih korealnih sodolž¬ nikov, da mu sorazmerno povrnejo njegovo dajatev, ali ima zoper nje regres. Rimsko pravo nima o tem nobenega splošnega pravila. V posameznih primerih so reševali to vprašanje po tem, v kakšnem pravnem razmerju so bili korealni soupniki oz. sodolžniki. Če so bili člani iste družbe (societas), so povračilno dolžnost presojali po določbah družbene pogodbe. Včasih so nekateri sodolž¬ niki prišli v zavezo kot mandatarji in se je vprašanje regresa reševalo po pravilih, ki veljajo za mandat. Za pasivno korealnost je najbrž Dioklecijan dovolil, da v ekstraordinarnem postopku lahko uveljavlja svoj regresni zahte¬ vek tisti sodolžnik, ki je plačal dolg, nastal iz pravnega posla, iz katerega so tudi drugi korealni sodolžniki nekaj pridobili. 10 — Vrh tega sme po postkla- sičnem pravu sodolžnik, od katerega terja upnik celotno izpolnitev, zahtevati od upnika, da mu odstopi svojo tožbo, ki jo ima zoper vse sodolžnike (*bene- ficium cedendarum actionum). Z odstopljeno tožbo je plačnik mogel izterjati sorazmerne deleže plačanega dolga od drugih sodolžnikov. Pri aktivni nerazdelni obligaciji nastopa lahko kateri koli izmed soupni- kov, pri pasivni lahko upnik toži katerega koli sodolžnika. Soglasje med upniki se nikjer ne zahteva. Obligacijskega razmerja, ki bi bilo podobno nemški skupnosti na skupno roko, pri katerem bi vsi upniki mogli le skupno razpolagati s terjatvijo, rimsko pravo ne pozna. 9 C. 8, 40, 28, 2 (531) ... in duobus rei promitiendi consiituimus, ex unius rei electione praeiudicium creditori adoersus alium fieri non concedentes, sed remanere et ipsi creditori actiones integras et personales et hypothecarias, doneč per omnia ei satisfiat. 10 C. 8, 39, t, 1: ... si probaveris te conventum in solidum exsoloisse, recior pro- uinciae iuvare te adoersus eum, cum quo communiter mutuam pecuniam accepisti, non cunctabitur. Obresti in pogodbena globa 255 III. Udeležba tretjih oseb Ker je bila rimska obligacija po svojem bistvu strogo osebna vez med določenim upnikom in določenim dolžnikom, je bilo načelno nemogoče, da bi se menjala katera izmed oseb, ki je obligacijsko razmerje med njimi nastalo, razen ob vesoljnem nasledovanju. Po velikih ovinkih je šele postala mogoča izprememba upnikove osebe, kakor bomo to videli pri cesiji, medtem ko se dolžnikova oseba ni mogla izpremeniti brez nove obligacije. Izjema velja — vsaj od pretorske dobe naprej — za dediča, ki kot zapustnikov vesoljni nasled¬ nik popolnoma stopi na njegovo mesto, v njegov pravni položaj (succedit in ius, in locum defuncti) bodisi kot upnik, bodisi kot dolžnik. V rimskem obligacijskem pravu ni mogoče (direktno) zastopanje . 11 Nične so tudi pogodbe v prid tretjim, tj. pogodbe, iz katerih naj postane neposredno upravičen nekdo, ki pri sklenitvi pogodbe ni sodeloval kot stranka . 12 Še manj so seveda mogoče pogodbe v breme tretjim. Med povsem historične posebnosti rimskega prava spada pravilo, da su¬ ženj in sin pod oblastjo (filius familias) pridobivata za gospodarja in očeta terjatve iz tistih obligacijskih razmerij, ki jih onadva skleneta. Zavezujeta ga pa samo noksalno z deliktnim ravnanjem. Glede pogodb, ki sta jih sklenila sin ali suženj, je šele pretor s t. i. adjekticijskimi (= dodatnimi) tožbami v pre¬ cejšnjem obsegu uveljavil očetovo in gospodarjevo odgovornost, poleg (civilne) sinove in (naturalne) sužnjeve. IV. Glavne in postranske obligacije Doslej smo obravnavali obligacije kot med seboj popolnoma enakovredne (koordinirane). Z gospodarskega stališča pa lahko govorimo o več subjektih iste obligacije tudi takrat, kadar je poleg glavne obligacije (npr. dolžnikove iz posojila) ustanovljena še druga, formalno samostojna obligacija, ki naj kot postranska zagotovi iztožljivost glavne (accessio est principalis obligationis). Najvažnejša postranska obligacija na dolžnikovi strani je poroštvo. Po kla¬ sičnem rimskem pravu je bilo mogoče akcesorno obligacijsko razmerje tudi na upnikovi strani. To je bila adstipulacija, ki je olajševala izterjanje stipula- torjeve terjatve (prim. § 83, I). § 77. OBRESTI IN POGODBENA GLOBA Ko splošno govorimo o vsebini obligacij, se moramo seznaniti tudi z dvema pravnima likoma, ki se včasih pojavljata kot postranska, včasih kot drugotna (sekundarna) dajatev; to so obresti in pogodbena globa. 11 Prim. spredaj § 21. 12 Npr. stipulator si da od dolžnika s stipulacijo obljubiti, da bo plačal Ticiju določen denarni znesek (alteri stipulari nemo potest , Ulp. D. 45, 1, 38, 17). O stipula- cijah heredi meo dari spondes? Post mortem meam dari spondes? bomo govorili pri stipulacijah. Justinijanovo pravo je dovolilo še nekaj malenkostnih izjem, npr. glede shranje- valne pogodbe, da se stvar vrne deponentu ali določeni osebi (fideicommissum a debi- tore relictum), če bo deponent takrat že mrtev (prim. Paul. D. 16, 3, 26 pr.: Cum sana 236 Obligacijsko pravo — Splošni del I. Obresti 1. Pojem. V širšem smislu imenujemo obresti vsako povračilo, ki ga dolž¬ nik daje upniku »za prepuščeno ali pogrešano rabo nadomestnih stvari« (Krek, str. 89). Ni treba, da bi povračilo obstajalo iz stvari iste vrste, kakor so bile prepuščene upnikove stvari (npr. dolžnik prepusti svojemu posojilnemu upniku užitek na določenem zemljišču ali stanovanje v hiši), kakor tudi ne, da bi bilo odmerjeno po času (za določeno posojilo bom ob vrnitvi plačal nekaj več). Prepuščene nadomestne stvari imenujemo glavnico ali kapital (caput, sors). V ožjem smislu so obresti tisto odplačilo, ki je iste vrste kakor glavnica (za posojilo denarja denar, za posojilo žita žito itd.) ter se odmerja po času trajanja in v odstotkih glavnice. * 1 V nadaljnjih izvajanjih bomo razpravljali samo o obrestih v ožjem smislu. 2. Obresti in glavnica. Obresti so nasproti glavnici v podobnem odnosu kakor naravni plodovi do matične stvari. Zato jih v literaturi imenujejo civilne plodove (*fructus civiles). 2 Podobna kakor naravni plodovi postanejo samo¬ stojne stvari šele z ločitvijo od matične stvari, postanejo posamezni obrestni obroki samostojne obligacije, ko dospejo v plačilo. Poslej lahko upnik z njimi samostojno razpolaga, lahko jih odstopi drugemu, sam si pa pridrži glavniško terjatev, ali narobe: lahko jih iztoži, čeprav glavniške terjatve same ni več. Zastaranje posameznih obrestnih terjatev se presoja samostojno, neodvisno od zastaranja glavnice. Kolikor posamezni obrestni obroki še niso dospeli v pla¬ čilo, velja, da ima obrestna obligacija isto usodo kakor glavnica (akcesorni dolg). Ce ni glavniškega dolga, ne more nastajati obrestni dolg. Kadar preneha glavnični dolg (npr. zaradi izpolnitve ali zastaranja), neha tudi nadaljnje obrestovanje. Če upnik odstopi cesionarju glavnično terjatev, mu s tem od¬ stopi tudi pravico do tekočih in bodočih obresti. 3. Zgodovina. Rimljani imenujejo obresti usurae, kar kaže na uporabljanje (uti) glavnice. Drugi izraz, ki pomeni obrestovano glavnico in obresti, je faenus (fenus, foenus); starinoslovec Varro ga razlaga kot nekak plod denarja (fenus dictum a fetu et quasi a fetura quadam pecuniae parientis atque incres- centis). 3 * * * saIvane venero, restitues miki: certe si aliquid mihi humanurn contigerit, filio meo . ..). Prim. tudi Ulp. D. 50, 77. — Prim. Helivvig K., Vertriige auf Leistung an Dritte, Leipzig 1899, str. 1 ss.; za ostalo literaturo prim. M. K a ser, Romisches Privatrecht, 1, I, str. 412, op. 26. 1 Tako se obresti razlikujejo od rente po tem, da se plačujejo poleg glavnice, medtem ko se z rento izčrpa tudi glavnica. — A m o r t i z a c i j s k i obroki vsebujejo poleg obresti tudi delna odplačila glavnice. — Dividende se računajo od čistega dobička, obresti pa sme upnik zahtevati ne glede na to, ali je dosežen kak dobiček a I i ne. - Rimski klasiki poudarjajo, da obresti niso pravi plodovi: Pomp. D. 50, (6, 121: Usura pecuniae .. . in fructu non est, quia non ex ipso corpore, sed ex alia causa est, id est nova'obligatione. — Pap. D. 6, 1, 62 pr.: vectura (prevoznina) sicut usura non natura peroenit, sed iure percipitur ... — Po drugi strani poudarja Ulpijan podobnost med plodovi in obrestmi: D. 22, 1, 34: Usurae vicem fructuum optinent et merilo non debent a fructibus separari. Ulp. D. eod. 36: Praediorum urbanorum pensiones pro fructibus accipiuntur. 3 De sermone latino, III, (citira ga A. Gellius, Noctes Aiticae, 16, 12, 7). Prim Festus, s. v. (= Bruns, Fontes, II, 7 str. 9): Fenus et feneratores et lex de credita pecunia fenebris a .fetu' dieta, quod crediti nummi alios pariant. — Prim. Stanoje¬ vič, Obrad, Zajam i kamata. Beograd 1966 str. 64 ss., 110 ss., 133 ss. Obresti in pogodbena globa 237 Obresti so izražali kot ulomek glavnice, in sicer računan mesečno: cente- sima (pars), torej en odstotek mesečno, oz. 12% letno. Centesima usura je veljala kot osnova računanja. Po delili starega asa, ki je imel 12 unč (uncia), se enoodstotne obresti imenujejo usurae unciae, 3 %l obresti so usurae quadran- tes (četrtina asa), 4 % obresti so usurae trientes (tretjina asa), 5 % obresti so usurae quincunces, 6 %< so usurae semisses (polovica asa), 8 % obresti so usurae besses. Z ureditvijo obrestne mere so se Rimljani večkrat bavili. Zakonik XII plošč je normiral kot najvišje obrestovanje fenus unciarium (Tac. Ann. 6, 16: XII tabulis sanctum, ne quis unciario fenore amplius exerceret [tab. VII1 18a]). V literaturi 4 je še vedno sporno, ali je s tem mišljena dvanajstina glav¬ nice letno ali mesečno, kar bi pomenilo, da se v enem letu dolg podvoji. Zakon lex Duilia Menenia je (1. 357) potrdil fenus unciarium kot S 1 /^ 1 obresti za takratno leto, ki je štelo 10 mesecev: 1. 347 je neki plebiscit znižal to obrestno mero na polovico: fenus semiunciarium — 4 1 /,,%l Lex Genucia (1. 342) je obre¬ stovanje med državljani sploh prepovedala. Ker so kapitalisti skušali obiti to prepoved na ta način, da so sklepali kreditne posle s posredovanjem Latincev in zaveznikov (socii), je zakon lex Sempronia (1. 194) razširil prepoved tudi nanje. Toda tako radikalna prepoved ni dolgo veljala. Ko jo je leta 89 hotel pretor A. Sempronius Asellio zopet uveljaviti, so ga nasprotniki ubili. Od konca republike naprej je veljala kot najvišja dovoljena obrestna mera cente¬ sima usura, torej 12% letno. V cesarski dobi je to veljalo za vso državo. Justi- nijan je znižal zakonite obresti (usurae legitimae) splošno na polovico: dimi- dia centesima, to je na 6%! letno. Višje obresti je dovolil predvsem za posebno tvegano pomorsko posojilo (fenus nautieum, prim. § 87, V), kjer je upnik smel zahtevati 12%', trgovci so smeli računati 8% obresti, nasprotno pa per- sonae illustres, kamor so spadali tudi višji uradniki, samo 4%. — Po občem pravu so veljale v Nemčiji kot zakonite 5%' obresti, 5 nekateri zakoniki devet¬ najstega stoletja so določili 4% obresti kot zakonite, medtem ko so v trgovin¬ skem pravu redno normirali višje (6%) obresti. Prekoračenje najvišje dovoljene obrestne mere so po zakoniku XII plošč kaznovali enako kakor očitno tatvino: oderuh je bil obsojen na štirikratni znesek (quadruplum) tega, kar je neupravičeno prejel. Justinijan pa določa izredno milo sankcijo: previsoke obresti, kolikor so bile plačane, se vnaprej odštejejo od glavnice. 6 4. Nastanek obrestne obligacije. Dolžnik mora plačevati obresti ali zato, ker se je zavezal s pogodbo (pogodbene obresti, usurae *conventionales), ali pa zaradi sodnikovega ukaza (usurae quae officio iudicis praestantur). Kadar je dolg nastal iz pogodbe stricli iuris (npr. iz posojila), je bilo mogoče obljubiti obrestovanje samo s stipulacijo; upnik je obresti iztožil s stipulacijsko tožbo. V pogodbah bonae fidei se je dolžnik lahko zavezal, da bo plačeval obresti, že z brezobličnim dogovorom (*paclum adiectum), ki ga je sklenil obenem z glavno pogodbo. Obresti je upnik iztožil s tožbo iz tistega kontrakta bonae fidei. 4 Prim. B. Kiibler, Geschichte des romischen Rechts, 1925, str. 48 s. 5 Za Nemčijo je to določil zakon (t. im. Reichsdeputationsahscliied) iz leta 1600. 6 C. 4, 32, 26, 4: ...nullam... de superfluo liabeat actionem, sed ei si acceperit. sortem lioc imputare compelletur, . .. principale debitum ah initio ea quantitate minueiur ... 238 Obligacijsko pravo — Splošni del Oficialne obresti naloži stranki sodnik. Semkaj spadajo: zamudne obresti (§ 78, III, 2 b); pravdne, ki tečejo med pravdo; povračilne (restitucijske) za neupravičeno uporabljanje tuje glavnice v svojo korist (obresti za neplačano in nekreditirano kupnino); uporabljene obresti, ki jih sme terjati tisti, ki je uporabljal (npr. kot mandatar) svoj denar v tujo korist. 5. Posebnosti. Po klasičnem pravu se obrestovanje ustavi, brž ko so za¬ ostale obresti tako narasle, da so dosegle višino glavnice. 7 Justinijan je to načelo (*ne ultra alterum tantum) razširil tudi na že plačane obresti. (Nov. 121, 2; 138). Justinijan je dopolnil tudi prepoved obrestovanja obresti (anatocizem, usurae usurarum). Prepoved velja ne samo takrat, če se neplačane obresti pretvorijo v novo glavnico, ki se potem obrestuje (* anaiocismus separatus), ampak tudi takrat, kadar se obresti prištevajo h glavnici in se nato obrestuje povečana glavnica (*anaiocismus coniunctus) (C. 4, 32, 28, [529]). II. Pogodbena globa Pogodbena (konvencionalna) globa se imenuje dajatev (navadno) denar¬ nega zneska, ki ga obljubi dolžnik svojemu upniku za primer, da svoje prvotne obveznosti ne bo pravilno izpolnil. Taka dajatev naj bo nekaka po¬ godbeno dogovorjena kazen (stipulatio poenae) zaradi neizpolnitve ali nepra¬ vočasne izpolnitve neke že obljubljene dajatve. Obljubi se s stipulacijo. Razlikujemo pravo in nepravo pogodbeno globo. Prava pogodbena globa je obljubljena glede na neko veljavno ustanovljeno in iztožljivo obveznost (npr. [Krek 85]: Pamphilum dari spondes? Si non dederis, centum dari spon- des? Spondeo). (»Ali obljubiš dati Pamfila? Če (ga) ne boš dal, ali obljubiš dati sto [denarjev]? Obljubim«), Nepravo pa imenujemo tisto pogodbeno globo, ki je obljubljena glede na neko obveznost, ki ni iztožljiva (npr.: Si fundum non dederis, centum dare spondes? »Če ne boš dal zemljišča, ali obljubiš dati sto«? Paul. D. 44, 7, 44, 5). Namen pogodbene globe je, da stranki že naprej določita, kolikšen interes sme upnik terjati, če primarna obveznost ne bo izpolnjena. Kadar gre za nepravo pogodbeno globo, more upnik samo njo iztožiti. Pri pravi pogodbeni globi pa bo vsaj včasih mogoče, da bo upnik poleg globe (npr. zaradi prepozne izpolnitve, če je bila pogodbena globa obljubljena za pravočasno izpolnitev), smel terjati tudi še primarno izpolnitev samo. Na splošno so že klasiki odre¬ kali upniku pravico, da bi terjal oboje. Dolžniku so v ta namen jjripoznavali exceptio doli vsaj v tožbah stricti iuris; v tožbah bonae fidei ekscepcija niti ni bila potrebna, ker je sodnik sam lahko označil tako ravnanje kot nepo¬ šteno. Pogodbena globa je bila včasih obljubljena za opustitev. Upravičenec jo je smel terjati, brž ko je dolžnik to dolžnost prekršil. Če je bila pogodbena globa obljubljena kot zagotovilo za določeno dolžnikovo storitev, jo je upravi¬ čenec smel terjati, ko je bilo treba izpolniti primarno dajatev. 7 Antoninus, C. 4, 32, 10: ...Tune enim ultra sortis summam usurae non exigun- tur, guotiens tempore solutionis summa usurarum excedit emn computationem. Izpolnitveni kraj in čas — Zamuda 239 Nična je obljuba pogodbene globe, ako naj bi se z njo zagotovil neki pravni posel, glede katerega smatra pravo, da je vsako siljenje contra bonos moreš (proti dobrim nravem, npr. sklenitev zakona, postavitev dediča). 8 § 78. IZPOLNITVENI KRAJ IN ČAS - ZAMUDA I. Izpolnitveni kraj Izpolnitveni kraj je lahko izrečno določen v pogodbi sami, ali pa je raz¬ viden iz vsebine obligacije (npr. 'vrnitev shranjene stvari na kraju, kjer se nahaja). * 1 Če izpolnitvenega kraja tudi iz okolnosti pravnega posla ni mogoče spoznati, sme dolžnik ponuditi upniku izpolnitev na primernem kraju, ki si ga dolžnik sam izbere. Če dolžnik ne izkoristi te možnosti, more upnik tožiti dolžnika in s tem zahtevati izpolnitev v tistem kraju, v katerem je naperil tožbo. 2 V tem obsegu lahko upnik določi izpolnitveni kraj. Določitev izpolnitvenega kraja pomeni, da samo na tistem kraju je dolž¬ nik zavezan izpolniti, upnik pa izpolnitev sprejeti. — Težava je nastala, če je bil izpolnitveni kraj v pogodbi določen (npr. Efez), upnik pa je tožil dolžnika na drugem kraju (npr. v Rimu). Dajatev v Efezu je imela za dolžnika dru¬ gačno vrednost, kakor bi jo imela enaka dajatev v Rimu. Kadar je bil pred¬ met obligacije nedoločen (incertum), zlasti pa v tožbah bonae fidei, je sodnik po načelih dobre vere in poštenja upošteval razliko med vrednostjo dajatve na izpolnitvenem kraju in na kraju tožbe. Ker tega ne bi mogel storiti v tožbah siricii iuris, ki so imele za predmet kak certum, nekaj določenega (npr. Ephesi decem dari), je pretor pomagal upniku s tem, da mu je dovolil posebno tožbo »glede tistega, kar je treba dati na določenem kraju« (actio de eo quod certo loco dari oportet). V njeni formuli je naročil sodniku, da je pri obsodbi toženca to razliko upošteval.’ Moderno pravo razlikuje v tej zvezi prinosnine in iskovine. Včasih mora namreč dolžnik prinesti svojo dajatev upniku (prinosniria), včasih mora pa upnik priti k njemu po njo (iskovina). II. Izpolnitveni čas Izpolnitveni čas je lahko določen bodisi po pogodbi med strankama, 4 bo¬ disi po pravni normi. Včasih je vsaj določljiv, kolikor ga moremo spoznati iz namena pogodbenih strank ali iz Vsebine pogodbe (npr. semensko žito je treba 8 Jul. D. 45, 1, 61: ,si heredem me non feceris, tantum dare spondes?'; Paul. D. eod. 134 pr. 1 Pomp. D. 16, 3, 12, 1: Depositum eo loco restitui debet, in quo sine doto malo eius est, apud quem depositum est. 2 Prim. UIp. D. 13, 4, 2, 3: Et generaliter definit Scaeoola petitorem electionem habere ubi petat, reum ubi solvat, scilicet ante petitionem. — Pomp. D. 33, 1, 1: Quocumque loco petetur dari debet. 3 Če je toženec obljubil tožniku, da mu bo v Efezu dal 10 zlatnikov, se je v tožbi actio de eo quod certo loco dari oportet, glasila condemnatio po Lenelovi rekon¬ strukciji (EP. 3 str. 246): N m N m A° A° decem aut si quid alterutrius interfuit eam pecuniam Ephesi potius quanvRomae solni, tanto pluris minorisve c. s. n. p. a. 4 Če mora zavezanec izpolniti določenega dne, tedaj more to storiti še tekom izpolnitvenega dne (I. 3. 15, 2: quia totus dies arbitrio soloentis est). Zato ga upnik tega^ dne še ne more tožiti. 240 Obligacijsko pravo — Splošni del dobaviti za čas setve). Kadar izpolnitvenega časa tudi na ta način ni mogoče dognati, je treba obligacijo izpolniti takoj, ko je nastala. 5 Splošno velja, da je določitev izpolnitvenega časa v prid dolžniku (*diei adiectio pro reo): upnik ne more dolžnika prej terjati, pač pa mu dolžnik laliko prej izpolni, če hoče. Iz pogodbe utegne biti razvidna tudi nasprotna domneva. Ce deponent shrani stvar pri depozitarju do določenega dne, tedaj jo sme on sam prej zahtevati nazaj, depozitar sam pa mu je ne sme prej vrniti. Poseben pomen ima izpolnitveni čas, če dolžnik pravočasno ne izpolni svoje obveznosti, ali če upnik ne sprejme izpolnitve, ki mu je bila pravilno ponudena. V obeh primerih prideta stranki v zamudo (mora). III. Dolžnikova zamuda 1. Pojem. Če dolžnik po svoji krivdi ne izpolni pravočasno svoje obvez¬ nosti, nastane dolžnikova ali izpolnitvena zamuda (*mora debitoris s. sol- oendi). Predpogoj za dolžnikovo zamudo je, da dospe terjatev v plačilo in da jo je mogoče iztožiti. Dokler bi mogel dolžnik uveljavljati zoper upnikovo tožbo kako ekscepcijo, ali dokler je terjatev omejena po pogoju ali roku, zamuda ne more nastati. Tako tudi ni zamude pri naturalnih obligacijah. Zamudne posle¬ dice zadenejo le dolžnika, ki po svoji krivdi ne izpolni svoje obveznosti. Zato ne pride v zamudo dolžnik, ki je odsoten v državnem interesu ali ki se nahaja v sovražnikovi oblasti; 6 ne opravičuje ga pa lastna neplačevitost. V izpolnit¬ veni zamudi tudi ni dolžnik, ki se je spustil v pravdo, ker je menil, da tožniku ni ničesar dolžan. Po klasičnem pravu ni zamude, preden ni upnik na primernem kraju in ob primernem času opomnil (interpellalio) dolžnika, naj izpolni svojo obvez¬ nost. Opomina ni bilo treba, če je bilo iz pogodbe same razvidno, da mora dolžnik izpolniti svojo obveznost brez opomina, kakor tudi takrat ne, če je dolžnik preprečil, da opomina ni bilo mogoče opraviti, in seveda tudi ne nasproti tatu, 7 ki naj vrne ukradeno stvar. Po Justinijanovem pravu velja isto glede vseh obligacij, pri katerih je izpolnitveni čas koledarsko določen; obče pravo je to izrazilo s pravilom: *dies interpellat pro homine. Dolžnikova za¬ muda se imenuje mora ex re, če nastopi brez opomina, mora ex persona. če nastopi šele po opominu. 8 2. Posledice. Odkar je dolžnik v zamudi, jamči strože, kakor je jamčil pred zamudo. a) *Perpeluatio morae. Kadar je dolgovana neka individualno določena stvar (species) in je le-ta po naključju uničena, ko je dolžnik že v zamudi, ne postane dolžnik prost, ampak mora upniku plačati njeno vrednost. Obveznost zamudnega dolžnika postane zaradi zamude trajna (perpetuatio obligationis). 5 Pomp. D. 50, 17, 14: In omnibus obligationibus, in quibus dies non ponitur, praesenti die debetur. Prim. Ulp. 45, 1. 41, 1. — Obče pravo je iz tega napravilo pra¬ vilo: *Quod sine die debetur, statim debetur (»Kar je dolgovano brez [izpolnitvenega] dneva, je takoj dolgovano«), 6 Ulp. D. 22, 1, 23 pr.: Sed el si rei publicae causa abesse subito coactus sit, ... moram facere non videbitur: sive in vinculis hostiumve potestale esse coeperit. 7 Ulp. D. 13, 1, 8, 1: ...semper enim moram fur facere videtur. 8 Marci. D. 22, 1, 32 pr. Izpolnitveni kraj in čas — Zamuda 241 Ta pravna posledica je zlasti važna za obligacije siricti iuris, glede katerih bi sodnik drugače moral dolžnika oprostiti. Pri obligacijah bonae fidei je sod¬ nik že po splošnem načelu dobre vere in poštenja mogel obsoditi dolžnika, da je moral upniku plačati vrednost stvari, ki je bila po naključju uničena, po¬ tem ko je bil dolžnik v zamudi. — Po Justinijanovih interpolacijah postane dolžnik prost, če more dokazati, da bi bila stvar tudi pri upniku po naključju uničena, ako bi mu bila pravočasno dobavljena; zato mora dokazati tudi to, da bi jo bil upnik obdržal in bi je ne bil prodal naprej. 9 b) Interes. Pri obligacijah bonae fidei, pri fideikomisih in po postklasič- nem pravu pri volilih sploh, mora dolžnik upniku povrniti škodo, ki jo je utrpel zaradi zamude. Izročiti mu mora po zamudi pridobljene plodove; za denarni dolg mu mora plačati zamudne obresti (usurae quae officio iudicis praestantur). 10 Te mora upnik zahtevati, ko naperi kontraktno tožbo, posebne ložbe za to nima. c) Izjemno je zamudni dolžnik odgovoren zaradi neizpolnitve pogodbe, namreč takrat, kadar poznejša izpolnitev nima za upnika nobenega pomena več (npr. dolžnik dobavi semensko žito šele po setvi). Zamuda neha (purgatio morae), če dolžnik upniku ponudi popolno izpol¬ nitev, kakor treba, ob primernem času in na primernem kraju; prav tako tudi neha, če upnik svoj opomin prekliče, ali če dovoli, da se dolg ne izterja. IV. Upnikova zamuda 1. Pojem. Če upnik ne sprejme izpolnitve, ki mu jo je dolžnik pravilno ponudil, pride v sprejemno ali upnikovo zamudo (*mora creditoris s. accipi- endi). Zamuda nastopi le, če dolžnik izpolnitev ponudi pravilno in popolnoma, na primernem kraju in ob primernem času. S ponudbo mora storiti vse, kar more storiti sam brez upnikovega sodelovanja. Navadno mora biti ponudba dejanska; samo besedna zadošča le takrat, kadar dolžnik brez upnikovega sodelovanja ne more izpolniti (npr. upnik-naročnik mora dobaviti blago, iz katerega mu bo zavezanec-krojae napravil obleko). Kadar je upnikovo sode¬ lovanje vezano na določen dan, ni treba niti ponudbe. Upnik pride v zamudo samo, če nima za svojo odklonitev zadostnega raz¬ loga (sine iusta causa). Tak razlog utegne biti v tem, da mu dolžnik ni ponudil celotne izpolnitve, ali morda ne na pravem kraju, ali ob pravem času. Drugače kakor pri dolžnikovi zamudi, je pri sprejemni brez pomena vprašanje, ali za¬ dene upnika pri odklonitvi kaka krivda ali ne. 2. Posledice. Zaradi upnikove zamude ne pride dolžnik iz zaveze; upnik tudi ni dolžniku odgovoren za morebitno škodo, ki jo utrpi zaradi odklonitve sprejema, pač pa se zmanjša dotlejšnja dolžnikova odgovornost. Poslej odgo¬ varja namreč dolžnik samo še za dolozno ravnanje. Če dolguje določeno stvar (species), tedaj ni za njeno uničenje odgovoren, razen če bi bila uničena zaradi njegovega naklepnega ravnanja. Če dolguje določeno količino nadomestnih stvari ali določen denarni znesek in so za izpolnitev namenjene stvari (ali 9 Ulp. D. 30, 47, 6: Potuit enim eum (= fundum) acceptum legatarius vendere. 10 V dobi recepcije so obveljale petodstotne zamudne obresti kot zakonite. 16 Rimsko pravo 242 Obligacijsko pravo — Splošni del denar) bile po pravilni ponudbi uničene ali izgubljene brez dolžnikove krivde, ima dolžnik excepiio doli, če upnik pozneje zahteva izpolnitev . 11 Škodo in stroške, ki jih ima dolžnik zaradi upnikove zamude, sme dolžnik pobotati, kolikor je v posameznem primeru to mogoče; posebne tožbe za to nima. Dolgovano stvar sme tudi zadržati dotlej, dokler mu upnik ne povrne potroškov in škode. Obrestovanje dolga se zaradi upnikove zamude ustavi samo takrat, kadar je nastalo kot posledica prejšnje dolžnikove zamude. Pogodbeno obrestovanje pa neha, če dolžnik dolgovani denarni znesek zapečati in ga deponira bodisi pri samem sebi ali pri kom drugem. Od Dioklecijana naprej postane dolžnik prost svoje obveznosti, če brezuspešno ponudeni dolžni znesek zapečaten slo¬ vesno položi na javnem mestu (v svetišču ali pri oblastvu) v izpolnitvenem kraju (C. 8, 42, 9; prim. § 123, VI). Posebna stara običajnopravna pravila so veljala za upnikovo zamudo pri nakupu vina. Ce kupec ni vina pravočasno prevzel, ga je prodajalec smel izliti (effundere). Klasiki in Justini jan so skušali to prodajalčevo pravico omejiti na primer, ko vinske sode nujno potrebuje in prej zagrozi kupcu, da bo vino izlil, če ne pride ponj. Prodajalcu se priporoča, naj vzame druge sode v najem in najemnino zaračuna, ali pa naj vino na kupčev račun drugam proda (Ulp. D. 18, 6, 1, 3). Upnikova zamuda neha, ko izjavi, da sprejme izpolnitev, ali ko pride po¬ njo. Če dolžnik sedaj ne bi izpolnil, bi prišel sam v izpolnitveno zamudo. § 79. DOLUS, CULPA, CASUS — CUSTODIA I. Škoda — interes Namen obligacije je v tem, da se izpolni in se s tem ukine pravna vez med upnikom in dolžnikom. Dokler obligacija ni izpolnjena, je terjatev za upnika neka premoženjska vrednota. Če se končno izkaže, da dolžnik svoje obveznosti nasproti upniku ni izpolnil, utrpi upnik zaradi tega neko premo¬ ženjsko izgubo, ki jo imenujemo škodo (damnum). Dolžnik, ki upniku ni izpolnil tega, kar mu je bil po pogodbi zavezan (svoje prvotne dajatve), bo moral povrniti škodo (drugotno dajatev). Medtem ko je pri pogodbenih obli¬ gacijah povračilo škode drugotna dajatev, je pri deliktnih obligacijah redno prvotna dajatev. Včasih se pri deliktih pravni red ne zadovoljuje s povračilom škode, ampak nalaga krivcu tudi določeno denarno kazen (poena) v prid oško¬ dovancu. Odškodnina, ki jo terja upnik, obsega nastalo škodo (*damnum emergens), to je pozitivno zmanjšanje upnikovega imetja, včasih pa še tudi zamujeni dobiček (*lucrum cessans), ki bi ga bil upnik napravil, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena. Škodil se popravi najbolje s povrnitvijo v naravi (naturalna restitucija ), * 1 včasih pa stopi na njeno mesto povračilo škode v denarju (odškodnina). Pri 11 Marcel. D. 46, 3, 72 pr.: Qui decern debet, si ea optuleril creditori et ille sine iusta causa ea accipere recusaoit, deinde debitor ea sine sua culpa perdiderit, doli mali exceptione potest se tueri, quamquam aliquando interpellatus non solverit. . . 1 Npr. komodatar vrne izposojeno ali depozitar shranjeno stvar; ali komodatar popravi poškodovano izposojeno stvar. Dolu s, cul pa, casus — custodia 243 denarni odškodnini se pojavlja vprašanje, kolikšno odškodnino sme upnik terjali, z drugimi besedami: kakšen interes ima na tem, da bi bila primarna dajatev izpolnjena. Kot upnikov interes (id quod inierest) označujemo razliko med tistim premoženjem, ki bi ga on imel, če bi bila obveznost pravilno izpol¬ njena, in premoženjem, ki ga ima sedaj, ko dolžnik ni izpolnil svoje obvez¬ nosti. 2 V rimskih actiones z inieniio certa, ki so bile stricti. iuris, je interes na¬ vadno znašal toliko, kolikor je bila stvar vredna. Pri actiones z inteniio incerta — kamor spadajo tudi vse tožbe bonae fidei — je moral sodnik upoštevati celotni upnikov interes. Razen vrednosti primarne dajatve so spadale semkaj obveznosti, ki so za upnika nastale zaradi neizpolnitve prvotne obveznosti (npr. najemnik, ki.ne more uporabljati najetega stanovanja, mora podnajem¬ niku plačati odškodnino); enako je upoštevati tudi dobiček, ki bi ga bil upnik pozneje napravil, če bi bil prvotno dajatev dobil. — Interes je v pravdi ocenil sodnik. Včasih ga je ocenil tožnik in je svojo cenitev potrdil s prisego, včasih je že pretor določil najvišji znesek (cum taxatione), preko katerega sodnik ni smel toženca obsoditi. Justiriijan je končno leta 531 uzakonil pravilo, da pri dajatvah, katerih predmet je določen po količini, toženec ne sme biti obsojen več kakor na dvojno vrednost spornega predmeta. 3 II. Povzročitev — zakrivi lev V vsakem pravu opažamo zanimiv razvoj odgovornosti za škodo. Da po¬ stane določen pravni subjekt odgovoren za povračilo škode, ki je nastala v premoženju druge osebe, je treba, da je med nekim ravnanjem (deliktom, ne¬ izpolnitvijo pogodbe) tistega pravnega subjekta in med nastalo škodo vzročna zveza. Spočetka poznajo mlada prava samo povzročitev, tj. objektivno zvezo med storilčevim ravnanjem in škodo. V nadaljnjem, naprednejšem pojmovanju se upošteva tudi odnos storilčeve volje do nastanka škode. Tu ne zadošča sama povzročitev škode, ampak gre za storilčevo krivdo: ali je storilec škodo povzročil vedoma ali hote (naklepno, dolus), ali samo po svoji malomar¬ nosti, veliki ali majhni (culpa), ali pa mu sploh ni mogoče naprtiti nobene odgovornosti za povzročeno škodo (naključje, casus). Razlikovanje med povzročitvijo in zakrivitvijo sega nazaj do začetkov rimske pravne zgodovine. Tradicija pripisuje že drugemu kralju Nurni Pompi- 1 iju označbo morilca kot tistega, ki je prostega človeka nalašč spravil v smrt (qui horninem liberum dolo sciens morti duit, Fest. P. 221). Tudi zakonik XII plošč oprošča odgovornosti za usmrtitev tistega, ki mu je kopje bolj ušlo iz rok, kakor pa ga je vrgel (si telum manu magis fugit quam iecii, VIII, 24a). Ne bomo zasledovali razvoja posameznih stopenj odgovornosti po civilnem in klasičnem pravu, ampak se bomo omejili na končno razporeditev po Justi- nijanovem pravu. Tu najdemo trodelbo: dolus — culpa — casus. 2 V modernem pravu razlikujemo pozitivni in negativni interes. Kadar sme upnik terjati pozitivni interes, tedaj mu gre vse to, kar bi imel, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (izpolnitveni interes). Kadar mu pa gre negativni interes, sme terjati to, kar bi imel, če se ne bi bil zanesel na pogodbo (interes zaupanja); npr. kupec je za kopijo plačal več, ker je menil, da je 1 kupil original. 3 C. 7, 47, 1, 1: Sancimus ita" I. 3, 21. 20 Nov. 18, c. 8 (536). 21 C. 4, 30, 13. 22 Paul. D. 22, 3, 25, 4 (itp.): ...sin... cauiio... indiscrete ioquilur, tune eum, in quem cautio exposiia est, conipelli debitum esse ostendere, quod in cautionem deduxit. 23 C. 4, 30. 14 pr. § 2; C. 5, 15, 3 (de dote cauta ei non numeraia). 24 »Ce se izkaže, da je toženec dolžan dati tožniku 10 000 sestercev. tedaj, sodnik, obsodi toženca v prid tožniku na 10 000 sestercev. Če se ne izkaže, (ga) oprosti!« 254 Kontraktnc obligacij' A°A° condemna. S. n. p. a. 2 ° — ludi pri tej tožbi je tožnik, ki je zahteval pre¬ več, izgubil celotno svojo terjatev. Kazenskih stipiilacij zaradi nepotrebnega pravdanja pri njej niso uporabljali. Kadar je predmet stipulacije bilo nekaj nedoločenega (incertum), se je tožba imenovala actio incerti ex stipulaiu. Pri njej je moral sodnik najprej ugotoviti, kaj dolžnik dolguje (quidquid N m N m A°A° dare facere oportet J; 26 nato je po svojem preudarku ocenil vrednost dajatve in je toženca na toliko obsodil. § 83. AKCESORNE STIPULACIJE Kakor smo že omenili, so stipulacije sklepali kot akcesorne, tj. v zvezi z obstoječimi obligacijami, zlasti stipulacijskimi. Taka akcesorna stipulacija na upnikovi strani se imenuje adstipulatio, na dolžnikovi strani pa a dpromissio. I. Adstipulacija Adstipulator je upnik poleg glavnega upnika. Najprej si da glavni upnik obljubiti s stipulacijo določeno dolžnikovo dajatev: centum mihi dare spondes? spondeo. Od istega dolžnika si da nato tudi adstipulator obljubiti isto dajatev: eosdem centum mihi dare spondes? spondeo (»Ali mi obljubiš dati istih sto? Obljubim.«). Zaimek eosdem kaže na to, da se je dolžnik zavezal za enkratno izpolnitev in da ne gre za kopičenje obligacij. Z adstipulacijo postane adsti¬ pulator upnik poleg glavnega upnika. Le-ta ga je pritegnil v obligacijsko raz¬ merje kot svojega zaupnika, morda da bi adstipulator mogel v njegovi odsot¬ nosti ali po njegovi smrti, izterjati njegovo stipulacijsko terjatev. Ker je adsti- pulatorjeva funkcija zamišljena samo v prid glavnemu upniku, ne pridobi adstipulatorjeve terjatve ne njegov rodbinski oče ne njegov dedič; adstipula- cija ni podedljiva. Adstipulator sme terjatev izterjati. Kar izterja,, mora izročiti glavnemu upniku; če tega ne bo storil, ga upnik toži z actio mandati directa. Adstipu¬ lator more izterjati kvečjemu to, kar more glavni upnik. Mogoče pa je, da si adstipulator da obljubiti manj, kakor si je dal obljubiti upnik v svoji stipu- laciji: eorundem centum mihi oetoginta dare spondes? (»Ali mi od istih sto obljubiš dati osemdeset?«). Adstipulator more dolžniku dolg tudi odpustiti. Če je to storil in s tem oškodoval glavnega upnika, je ta smel po zakonu lex Aquilia od njega zahtevati povračilo enakega zneska. * 1 Od pooblaščenca za sprejem izpolnitve (solutionis causa adiectus) se adstipulator razlikuje po tem, da more ne le sprejeti izpolnitev, ampak da more dolg tudi izterjati ali odpu¬ stiti, česar obojega izpolnitveni pooblaščenec ne more. V Justinijanovem pravu adstipulacije ni več. 25 >Če se izkaže, da je toženec dolžan dati tožniku 100 mernikov najboljše afriške pšenice, sodnik, obsodi toženca v prid tožniku na toliko denarja, kolikor je tista stvar vredna. Če se ne izkaže, (ga) oprosti.« 26 »karkoli je treba, da toženec da (ali) stori tožniku.« 1 Gai. 5, 215: ... qui pecuniam in fraudem siipulatoris acceptam fecerit, quanti ea res est, tanti actio constituitur. Akcesoriie stipulacije 255 II. Adpromissio 1. Poroštvo.'* — Pojem. Na dolžnikovi strani sklenjena akcesorna stipu- lacija služi za ustanovitev poroštva. Porok se zaveže poleg dolžnika, da bo plačal njegov dolg. Za ustanovitev poroštva so Rimljani uporabljali razen akcesornih stipulacij (adpromissiones) tudi mandat (mandatum qualificatum) in dvoje pretorskih paktov (constitutum debiti alieni; recepium argentarii). Na tem mestu obravnavamo samo adpromisije. Po glagolih, ki so jih uporabljali v adpromisijskih stipulacijah, razliku¬ jejo klasiki troje adpromisij, in sicer: sponsio, ki so jo mogli sklepati le rimski državljani, fidepromissio in fideiussio, ki so jih mogli uporabljati tudi tujci; Justinijan je obdržal samo fidejusijo. Iz vsake adpromisije nastane obligacija stricii iuris. Adpromisijski porok je po civilnem in po klasičnem pravu zavezan enako kakor dolžnik. Upnik lahko toži dolžnika ali poroka; brž ko je sklenil litiskontestacijo z enim, postane drugi prost. V tem pogledu je Justinijan uve¬ del za fidejusijskega poroka nekatere izpremembe, o čemer bomo še govorili. Med navedenimi adpromisijami so znatne razlike. Predvsem je s sponzijo in fidepromisijo mogoče prevzeti poroštvo samo za tak dolg, ki je bil usta¬ novljen s stipulacijo, s fidejusijo pa za vsak, celo naturalni dolg. Dalje jamči fidejusijski porok samo takrat, kadar dolžnik dolguje vsaj naturalno; spon- sor in fidepromissor sta pa veljavno zavezana tudi tedaj, če dolžnikova for¬ malno pravilna stipulacijska obljuba zanj iz nekega posebnega razloga ne ustanavlja obveznosti (npr. kot stipulatio post mortem, ali ker se je pupil zavezal brez varuhovega sodelovanja). Sponzijsko in fidepromisijsko poroštvo traja najdalje dve leti in se konča tudi ob porokovi smrti, medtem ko je fide- jusijsko časovno neomejeno in podedljivo. Nekaj drugih razlik bomo še omenili. Sponzijsko poroštvo se je ustanovilo s stipulacijo: Idem (quod Mae- oius promisit,) davi spondes? Spondeo (»Ali obljubiš dati isto, kar je Mevij obljubil? Obljubim.«). Porok obljubi s svojo akeesorno stipulacijo isto, kar je pred njim obljubil dolžnik Mevij prav tako z verbalnim kontraktom (stipula¬ cijo). Da so sponzijsko poroštvo že v civilni dobi močno uporabljali, dokazuje veliko število zakonov, ki se bavijo z njim. Lex Publilia (1. 383 ali 327?) obravnava sponzorjevo regresno pravico, ki jo ima zoper dolžnika, za katerega je plačal dolg na strogo oblični način per aes et libram. Če ni dolžnik poroku povrnil denarja v šestih mesecih po pla¬ čilu, je porok lahko naperil zoper njega tožbo a ctio depensi, lb ki se je takoj začela z izvršilnim postopkom (manus iniectio pro iudicaio). Pri tem je porok izterjal od dolžnika plačani znesek dvojno (duplum). Lex Apuleia (po 1. 241) določa, da tisti izmed več soporokov. ki je plačal več kakor sorazmeren delež, sme zahtevati od soporokov povračilo vplačanega presežka; tudi on sme takoj nastopiti z manus iniectio. Na ta način ravna zakon s soporoki, kakor da hi bili člani družbe. * 2 la sh. poručanstvo, jemstvo, č. rukojemstvi, p. poroka, r. poručitelstvo, fr. caution- neinent, n. Biirgschaft, it. guranzia, angl. guaranty tožba zaradi plačanega (zneska) <. — Depensum = kar je bilo izplačano. 2 Gai. 3, 122: ...inter sponsores et fidepromissores lex Apuleia quandam socie- tatem introduxit. 256 Kontraktne obligacije Lex Furia porazdeljuje odgovornost med več soporoki. Vsak soporok od¬ govarja samo za tisti delež dolga, ki odpade na vsakega od soporokov, kolikor jih je ob dospelosti terjatve (paru virilis). Če je kdo izmed njih neplačevit, gre izguba na upnikov račun. Obenem je zakon omejil trajanje poroštva na največ dve leti. 3 Zakon je veljal samo v Italiji, ne tudi v provincah. Lex Cicereia (najbrž iz zadnjega stoletja republike) nalaga upniku dolž¬ nost, da javno razglasi terjatev, za katero je sprejel poroke kakor tudi število porokov. Če tega ni storil, je smel v 30 dneh vsak porok zahtevati, da se s sodbo ugotovi, da taka razglasitev ni bila opravljena (Gai. 3, 123). Ko je sodnik to ugotovil, so postali poroki prosti. Lex Cornelia prepoveduje, da bi se posamezni državljan v enem letu za¬ vezal kot porok za istega dolžnika pri istem upniku za več kakor 20.000 sester- cev v denarju ali v stvarni vrednosti (vino, žito). Ni pa jasno, ali je bilo poroštvo glede presežka neveljavno, ali je bil morda ta zakon samo Iex imper- fecta. V nekaterih primerih so polagoma dovoljevali izjeme od teh omejitev. Fidepromisijsko poroštvo se je ustanovilo z akcesorno stipulacijo: Iclem (quod Maevius promisit, dari) fidepromittis? Fidepromitto. (»Ali oblju¬ biš na poštenje (dati) isto, (kar je Mevij obljubil)? Obljubim na poštenje«). Za to poroštvo so razen publilijskega zakona veljale iste določbe kakor za sponzijsko. Fidejusijsko poroštvo so ustanovili z naslednjo stipulacijo: Quod Maevius debet, ideni fide tua esse iubes? Fideiubeo. Ta adpromisija je najmlajša. Cicero je še ne omenja, čeprav je najbrž nastala proti koncu republike ali v začetku principata (K ti n k e 1). Z njo je bilo mogoče prevzeti poroštvo ne le za stipulacijski dolg, ampak za kateri koli dolg, tudi za deliktni in celo za naturalni dolg. Fidejusijsko poroštvo ni bilo omejeno glede trajanja (po lex Furia) in je bilo tudi podedljivo. Aeč so¬ porokov je odgovarjalo spočetka solidarno. Pravno dobroto delitve (* benefi - cium divisionis) je dovolil Hadrijan (episiula divi Hadriani). Poslej je smel soporok, od katerega je upnik terjal plačilo celotnega dolžnega zneska, za¬ htevati, da naj upnik sorazmerno porazdeli svojo terjatev med vse navzoče in plačevite soporoke. 4 Če je bil kateri izmed soporokov odsoten ali neplačevit, so se zato povečali deleži ostalih soporokov. Kakor pri sponzijskem in fidepromisijskem je tudi pri fidejusijskem po¬ roštvu upniku dano na izbiro, da toži ali dolžnika ali poroka. Brž ko je sklenil litiskontestacijo z enim, je postal drugi prost. Leta 531 je Justinijan to izpre- menil tako, da je poslej vkljub litiskontestaciji z dolžnikom ali porokom upnik še vedno lahko tožil tudi drugega, dokler ni bil v celoti poplačan. 5 Porokov položaj je Justinijan izboljšal v 4. noveli (1. 535), ko jc določil, da sme porok odreči upniku izpolnitev poroštvene obveznosti, preden upnik ni tožil dolž¬ nika (*beneficium excussionis sive ordinis). Fidejusorjeva obveznost je tako postala subsidiarna. 2. Porok in dolžnik. Porokova obveznost je tesno povezana z dolžnikovo. Porok se zaveže največ za toliko, kolikor dolguje glavni dolžnik. Če bi se 3 Gai. 3, 121. 4 Gai. 3, 120: Sed nune ex epistula divi Hadriani compellitur creditor a singulis. qui modo solvendo sint, partes petere... 5 C. 8, 40, 28. Akcesorne stipulacije 257 porok zavezal za kaj drugega (in aliud) ali za več (in duriorem causam) ali strože kakor glavni dolžnik, bi bila njegova obveznost v celoti neveljavna.” Pač pa se lahko zaveže za manj ali manj strogo (in leoiorem causam), npr. samo pogojno ali s pričetnim rokom, čeprav dolžnik dolguje brez omejitev. — Če dolžnik odplača del svojega dolga, se za toliko zmanjša tudi porokova obveznost. Poveča pa se le, če je povečanje utemeljeno v terjatvi sami, npr. zaradi zamudnih obresti. Za pogodbene obresti ali za pogodbeno globo (stipu- latio poenae) je porok odgovoren toliko, kolikor je izrečno prevzel poroštvo tudi za te obveznosti. Za pobotanje sme porok uveljavljati nasproti upnikovi terjatvi tudi terjatve, ki jih ima dolžnik zoper upnika (§ 127, III). Če neha dolg glavnega dolžnika, neha redno tudi porokova obveznost. Capitis deminutio dolžnika ima za posledico, da ugasneta dolžnikova in po¬ rokova obveznost. Če pretor vzpostavi upniku terjatev zoper dolžnika, ki je utrpel capitis deminucijo, odgovarja za njo tudi porok. Ne postane pa porok prost, kadar neha dolžnikova obveznost iz kakega razloga, ki velja samo za dolžnika, npr. dolžnik ima *beneficium competeniiae, ali njemu osebno je upnik dolg odpustil (pactum de non petendo in personam). Porok, ki je pre¬ vzel poroštvo za nedoletnega (rninor) dolžnika prav zaradi njegove nedolet- nosti, 7 ostane zavezan tudi takrat, kadar pretor vzpostavi nedoletnega v prejš¬ nje stanje. Če se (npr. zaradi dedovanja) združita dolžnikova in porokova obveznost, porokova obveznost navadno ugasne confusione, a ne zgodi se pa to takrat, kadar je za upnika pomembnejša terjatev zoper poroka, kakor zoper dolžnika, npr. ker mu je dolžnik samo naturalno dolžan. 3. Regres. Ali sme porok, ki je plačal dolžnikov dolg, zahtevati od njega povračilo, z drugimi besedami: ali ima regres zoper dolžnika? Na to vprašanje ne daje rimsko pravo splošnega odgovora. Sponzijskemu poroku je zakon lex Publilia uveljavljanje regresa zelo olajšal. Kadar je poroštvo nastalo drugače kakor s sponsio, je bilo odločilno vprašanje, zakaj je porok prevzel po¬ roštvo. Če je to storil po dolžnikovem naročilu, kot njegov mandatar, je lahko zahteval povračilo z actio mandati contraria. Če je poroštvo prevzel brez dolž¬ nikove prošnje, kot poslovodja brez naročila (negotiorum gestor), mu je bila na voljo actio negotiorum gestorum contraria. Te tožbe pa ni mogel na¬ periti, če se je zavezal kot porok kljub dolžnikovi prepovedi," ali če je plačal dolg, ki je bil dejansko njegov, ali če je prevzel poroštvo donandi animo, z darilnim namenom, to je z voljo, da od dolžnika ne bo terjal povračila. — Najbolje si je porok varoval pravico regresa s tem, da si je dal — po kla¬ sičnem pravu pred litiskontestacijo, po Justinijanovem pravu pred plačilom — odstopiti tožbo, z vsemi postranskimi pravicami vred, ki jih je upnik dotlej imel zoper dolžnika (*beneficium cedendarum actionum). — Nasproti sopo- rokom je imel soporok, ki je plačal ves dolg, regresno pravico le tedaj, kadar je plačal po njihovem naročilu, ali če je bilo med njimi družbeno razmerje. 8 Ulp. D. 46, 1, 8, 7: Illud commune est in unioersis, qui pro aliis obligantur, quod, si fuerint in duriorem causam adhibiti , placuit eos omnino non obligari: in leoiorem plane causam accipi possunt, propter quod in minorem summam rede fideiussor accipietur... 1 Ulp. D. 4, 4, 13 pr. 8 Pap. D. 46, 1, 50: ...maior tollit minorem. 9 Paul. D. 17, 1 , 40: Si pro te praesente et oetante fideiusserim, nec mandati actio nec negotiorum gestorum est:... 17 Rimsko pravo 258 Kontraktne obligacije Zato je bilo zanj važno, da se je že, ko ga je upnik tožil, skliceval na pravno dobroto delitve (*beneficium divisionis). Tudi soporok je mogel, preden je plačal, zahtevati, da mu upnik odstopi svojo tožbo zoper dolžnika, oz. so- poroke, da mu tako nekako proda svojo terjatev. 10 4. Posebna poroštva. Porok se navadno zaveže upniku v zavarovanje dolž¬ nikovega dolga. Mogoče je pa tudi, da se porok zaveže upniku samo za tisti del dolga, ki ga upnik ne bi mogel izterjati od dolžnika. Tedaj mora upnik tožiti najprej glavnega dolžnika in opraviti zoper njega izvršilni postopek; šele nato more izterjati primanjkljaj od poroka. Tako poroštvo se imenuje odškoditveno (*fid.eiussio indemnitatis). Porok se utegne zavezati upniku kot podporok za prvega poroka (fideius- sor fideiussoris). Tedaj mora upnik tožiti najprej dolžnika in (prvega) poroka, nato šele podporoka (podporoštvo). Končno se lahko porok zaveže (prvemu) poroku za škodo, ki jo le-ta utegne utrpeti zaradi izpolnitve poroštva. Tedaj mora (prvemu) poroku po¬ vrniti vse, česar ne bo mogel izterjati kot regres od glavnega dolžnika (po¬ roštvo za regres). III. Intercesija Poroštvo je eden najvažnejših primerov intercesije. S tem izrazom 10 ® ozna¬ čujejo viri prevzemanje obveznosti, ki so prevzemniku materialno tuje. Tako intercedira, kdor se zaveže poleg dolžnika kot porok, zastavi za dolžnikov dolg neko svojo stvar, najame posojilo namesto dolžnika, se zaveže namesto njega z novačijo. Intercedent navadno ravna tako, ker meni, da bo pravi dolžnik tisti dolg sam plačal. V klasični dobi so se razširile zlasti intercesije žensk. V posebnih ediktih sta Avgust in Klavdij prepovedala, da bi žene intercedirale za svoje može. * 11 Kmalu nato (1. 46) je poseben senatov sklep, SC. V ellaeanum' 2 prepovedal, da bi ženske prevzemale poroštva ali najemale za druge posojila. 13 Senatov sklep ženskam ni prepovedal plačevati tujih dolgov, pač pa prevzemanje tujih obveznosti, kajti to je bilo zanje gospodarsko nevarnejše, ker se niso takoj zavedale daljnosežnosti sklenjenih pravnih poslov. 11 Praksa je uporabljanje načel omenjenega senatovega sklepa razširila na vsako intercesijo za tuj dolg. Ženska, ki je bila intercedirala, ni postala niti naturalno zavezana. Če je bila tožena, da svojo obveznost izpolni, ji je pretor dovolil ekscepcijo SC' Vellaeani, tako da tožnik ni mogel od nje ničesar izto¬ žiti. Intercedentka je tako bila prosta vsake obveznosti. Pretor pa je skušal 10 Paul. D. 46, 1, 36: ... quodammodo nomen debitoris vendidit... 10 a Glagol intercedere pomeni »stopiti vmes, posredovati«. Prim. Ulp. D. 16, 1, 2, 1: Quod a d fideiussiones et mutui dationes pro aliis, quibus intercesserint feminae, pertinet... 11 Ulp. D. 16, 1, 2 pr.: Et primo. quidem temporibus divi Augusti, mox deinde Claudii edictis eorum erat interdicium, ne feminae pro viris suis intercederent. 12 D. 16, 1; C. 4, 29: Ad senatus consultum Velleianum. 13 Ulp. D. 16, i, 2, 1: ...de obligationibus feminarum, quae pro aliis reae fierent, ■.. quod ad fideiussiones et mutui dationes pro aliis, quibus intercesserint feminae, pertinet... 14 Ulp. 16, 1,4, 1: quia facilius se mulier obligat quam alicui donat. Novači ja (prenovitev) 259 upnika obvarovati škode s tem, da mu je omogočil tožbo zoper pravega dolž¬ nika, za katerega je bila ženska intercedirala. Storil je to na različne načine. Kadar se je ženska zavezala poleg dolžnika kot porokinja ali kot korealna sodolžnica, ali je zastavila neko svojo stvar za njegov dolg (kumulativna in- tercesija), je že po splošnih načelih upniku ostala še tožba zoper dolžnika. - Včasih je intercedentka (npr. z novačijo ali z litiskontesiacijo) postala edini dolžnik namesto dotedanjega dolžnika, ki je s tem prišel iz zaveze, (priva- tivna intercesija). Upniku je zato moral pretor obnoviti (vzpostaviti) njegovo prejšnjo tožbo zoper pravega dolžnika (aelio restiiutoriaj. — Končno je bilo mogoče, da se je ženska že od začetka sama zavezala (npr. najela posojilo pri upniku za dolžnika), ker je bila prepričana, da bo pravi dolžnik plačal dolg (tiha intercesija). Če se je intercedentka pozneje, ko jo je upnik tožil, sklice¬ vala na senatov sklep, je pretor dovolil upniku zoper materialno pravega dolžnika tožbo, ki bi jo imel zoper njega, če bi bil z njim samim sklenil tisti pravni posel, ki ga je dejansko sklenil z žensko (aciio instiiutoria). Intercedentka se po klasičnem pravu ni mogla tej pravni dobroti odreči. Če je vedela za pravno dobroto, pa je kljub temu izpolnila svojo obveznost, ni mogla ničesar terjati nazaj; če ni vedela, je smela svojo dajatev zahtevati nazaj s condictio indebiii. Na pravno dobroto se ni mogla sklicevati, če je sama upnika varala, * 1 * kakor tudi takrat ne, če je bil upnik v opravičljivi zmoti glede intercesije, ali če je bil upnik nedoleten (minor), pravi dolžnik pa ne- plačevit. Justinijan je v svoji zakonodaji 16 razlikoval med intercesijo zakonske žene za svojega moža, ki je vedno nična, in med intercesijami za druge osebe. Ne glede na senatov sklep more ženska intercedirati, če se zaveže za izplačilo dote ali za oprostitev sužnja. Vrh tega se ne more odreči ugodnostim velejan- skega senatovega sklepa in uspešno intercedirati, če za svojo intercesijo nekaj dobi, ali če vsaj izjavi v javni listini, da je nekaj za to prejela, dalje če čez dve leti svojo starejšo intercesijo obnovi in pripozna, ter končno tudi takrat, kadar hoče postati varuhinja svojim potomcem. Vendar je v teh primerih treba, da ženska izjavi svojo voljo v javni listini, ki jo podpišejo tri priče. § 84. NOVAČI JA (PRENOVITEV) 1 I. Pojem Prenovitev (novatio) je pogodba, s katero stranki med njima obstoječe obligacijsko razmerje nadomestita z novim. 2 V ta namen navadno skleneta stipulacijo ali pa (redkeje) literalni kontrakt ali konstitut. Taka po volji strank opravljena prenovitev (zato novatio ooluntaria) povzroči, da ipso iuve neha prejšnja obveznost, namesto nje pa nastane nova, prenovljena (iz stipu- 15 Ulp. D. 16, 1, 2, 3: Infirmitas enim feminarum, non callidiias aurilium deme- rnit (»Kajti pomoč je zaslužila slabotnost žensk, ne pa (njihova) zvijačnost«), To na¬ čelo sta uveljavila v svojih reskriptih Antonin Pij in Septimij Sever. 16 C. 4, 29, 22—25; Nov. 134, 8 (556). 1 D. 46, 2; C. 8, 41: De novationibus et delegationibus; Gai. Inst. 3, 176 — 179. 2 Ulp. D. 46, 2, t pr.: Novatio est prioris debiti in aliam obligationem vel civilcm vel naturalem transfusio atcftie translatio, koc est cum praecedenti causa iia nova constituatur, ut prior peremaiur. Gai. 3, 176: ...nova nascitur obligatio et primn tollitur translata in posteriorem. 17 * 260 Kontraktne obligacije lacije ali iz literalnega kontrakta). Obenem s staro obligacijo so ugasnile tudi morebitne stranske pravice (poroštvo, zastavna pravica, prednostne zastavne pravice ); 3 če naj veljajo za novo obligacijo, jih je treba vnovič ustanoviti. Prenovljena obligacija mora načeloma imeti isti predmet kakor stara obligacija. Vsebovati pa mora nekaj novega (aliquid novi), česar še ni v stari obligaciji. V osebnem pogledu je novacija mogoča ali med istima osebama (inter easdem personas), med katerima je bila stara obligacija, ali pa se pri novaciji ena oseba izmenja (inter varias personas = med različnima osebama). II. Med istima osebama Opravljena prenovitev vsebuje nekaj novega lahko že v tem, da se prejš¬ nja obveznost bonae fidei izpremeni v stipulacijsko, ki je vedno stricti iuris. Npr. prodajalec in kupec izpremenita terjatev na plačilo kupnine v terjatev stricti iuris: Centum quae ex empto miki debes, dari spondes? Spotideo. (»Ali obljubiš dati sto [denarjev], ki mi jih dolguješ iz kupne pogodbe? Obljubim«). Kadar je bila že prvotna obveznost stipulacijska, je izprememba utegnila biti v tem, da je bil v novi stipulaciji dodan (ali opuščen) pogoj ali rok, iz- premenjen plačilni kraj ali čas, da je bilo dodano (ali opuščeno) poroštvo in podobno, Kajti če ne bi bilo ničesar novega in bi bili tako obe stipulaciji po¬ polnoma enaki, bi bila druga stipulacija neuspešna in neupoštevna. Predmet prvotne obligacije je po klasičnem pravu moral ostati nespreme¬ njen. Po Justinijanovem pravu so bile tudi v tem pogledu mogoče izpre- membe (povečanje ali zmanjšanje količine, dajatev vina namesto denarja, denarja namesto zemljišča). Za prenovitev vseh med strankama obstoječih nedeliktnih terjatev je predklasični pravnik C. Aquilius Gallus sestavil obširno stipulacijo. ki skuša zajeti najrazličnejše medsebojne zahtevke; po njem se imenuje stipulatio Aquiliana. Tista stranka, ki ima terjati od druge stranke več, kakor ji je dolžna, si da od nje obljubiti to razliko z akvilijevo stipulacijo. Besedilo sti- pulacije je ohranjeno na nekem fragmentu klasika Florentina v digestah (D. 46, 4, 18, 1) in v Justinijanovih institucijah (I. 3, 29, 2). 4 Svoj tako ugotovljeni presežek dolga lahko stranki ukineta z akceptilacijo, 5 če hočeta! 3 Paul. D. 46, 2, 18: Novatione legitime facta liberantur hypothecae et pignus, usurae nori currunt. — Paul. D. eod. 29: ... perit privilegium dotis et tutelae ... — C. 8, 40, 4 (213): Novatione legitime perfecta debiti in alium translati prioris contrac- tus fideiussores Del mandatores liberatos, non ambigitur . .. i Stipulatio Aquiliana se je glasila (po 1. 3, 29, 2): Quidquid te mihi ex quacumque causa dare facere oportet oportebit praesens in diemoe, quarumque rerum mihi tecum actio quaeque abs te petitio vel adoersus te perse- cutio est erit, quodque tu meum habes tenes possides possideresDe dolove malo fecisti, quo minus possideas: quanti quaeque earum rerum res erit, tantam pecuniam dari stipulatus est A S A S , spopondit N S N S . 5 I. 3, 29, 2: Dolžnik (N S N S ) vpraša upnika (A S A S ): Quidquid tibi hodierno die per Aquilianam stipulationem spopondi, id omne habesne acceptum. Upnik mu odgo¬ vori: Habeo acceptumque tuli. Novacija (prenovitev) 261 III. Med različnima osebama Novost v prenovitveni pogodbi je pa lahko tudi v tem, da se spremeni oseba enega pogodbenika. Če pride do take spremembe po volji izmenjane stranke, se prenovitev imenuje delegacija (delegatio): e tako spremembo upnika imenujemo delegatio nominis (nomen = terjatev), spremembo dolžnika pa delegatio debiti. 1. Delegatio nominis, aktivna delegacija. Po naročilu dosedanjega upnika (deleganta) Ticija obljubi dolžnik (delegat) novemu upniku (delegatarju) s stipulacijo isto. kar je dotlej dolgoval delegantu. Taka stipulacija se je glasila npr.: »Kar si Ticiju dolžan, ali obljubiš dati to meni? — Obljubim.« ( Quod Titio debes, id tu mihi dare spondes? Spondeo.). Če sta stranki sklenili tako stipulacijo v prenovitvenem namenu, je bilo dotlejšnje obligacijsko razmerje med delegantom in dolžnikom ukinjeno. Na njegovo mesto je stopilo novo obligacijsko razmerje med dolžnikom in delegatarjem, ki je imelo za predmet enako dajatev, niso pa zanj veljale morebitne prejšnje akcesorne pravice (za¬ stavna pravica, poroštvo). S prenovitveno stipulacijo je bilo staro obligacijsko razmerje ukinjeno tudi takrat, kadar je bila nova stipulacija neveljavna (npr. zato, ker je bila obljubljena po dolžnikovi smrti, ali jo je obljubil nedorasli ali pa ženska brez varuhovega sodelovanja). * * * 7 Delegatio nominis so mnogo uporabljali takrat, ko še ni bilo mogoče, da bi bil upnik s pogodbo (cesijo) drugemu odstopil svojo terjatev. Z aktivno delegacijo je vsaj deloma isto dosegel. Delegant je delegatarju z njo lahko tudi plačal svoj dolg, ali mu podaril to, kar je imel (delegant) terjati od svojega dolžnika. 2. Delegatio debiti, pasivna delegacija se je opravila tako, da je na proš¬ njo (po naročilu) starega dolžnika novi dolžnik obljubil s stipulacijo upniku to, kar mu je dotlej dolgoval stari dolžnik (Quod Tiiius mihi debet, id tu mihi dare spondes? Spondeo). Stari dolžnik je postal s tem prost svoje obveznosti. Ker je upnik pri tem sodeloval s svojim vprašanjem, se je taka prenovitev mogla izvršiti samo po njegovi volji. Mogoča pa je bila tudi navadna expromissio: upnik si je dal to, kar mu je dotlej dolgoval stari dolžnik, obljubiti od novega promitenta, ki se je zave¬ zal, ne da bi ga bil dolžnik naprosil. Ker splošno velja, da more dolžnikov dolg izpolniti kdorkoli, celo zoper dolžnikovo voljo, 8 — kolikor je njegova izpolni¬ tev enakovredna, — ga more tudi vsakdo ukiniti s prenovitvijo. Dolžnik po¬ stane prost. Zadošča soglasje med upnikom in novim dolžnikom, ki se zaveže s prenovitveno stipulacijo. S pasivno delegacijo je delegatar, ki se je po delegantovem (= dolžniko¬ vem) naročilu zavezal za njegov dolg, včasih hotel njemu na ta način poravnati neki svoj dolg. S pasivno delegacijo ali z ekspromisijo je staremu dolžniku tudi lahko novi dolžnik znesek podaril, s tem da ga 'je rešil njegovega dolga. 8 Ulp. D. 46, 2, 11 pr.: Delegare est vice sua alium reum dare creditori vel cui iusserit. $ 1: F it autem delegatio Del per stipulationem vel per litis contestationem. — W i e s t h a 1 e r. Lat.-slov. slovar, s. v. delegare — preodkazati idr. 7 Gai. 5, 176. 8 Gai. D. 3, 5, 38 (39): Soloendo quisque pro alio licet inoito et ignorante liberat eum. — Prim. § 123, II. 262 Kontraktne obligacije TY. Prenovitveni namen Po klasičnem pravu je veljalo, da sta stranki z novo stipulaeijo, ki je napram stari stipulaciji vsebovala neko izpremembo, hoteli opraviti novačijo in ne morda ustanoviti novo obligacijo poleg stare. Isto je veljalo, če je bil prvotni dolg nastal na kak drug način, kakor s stipulaeijo. Po klasičnem pravu ni bilo potrebno, da bi bili Stranki izrečno izjavili svojo voljo, da opravita novačijo, justinijan pa je določil, da morata stranki svoj prenovitveni namen (animus novandi) izrečno izraziti, drugače velja nova obligacija poleg stare. 9 Ta njegova zahteva je bila najbrž v zvezi s tem, da niso več veljali strogi oblični predpisi za stipulaeijo. V. Drugačne prenovitve Kakor je bilo že omenjeno, so za prenavljanje obligacij uporabljali razen stipulacije tudi literalni kontrakt (prim. § 85). Kot nekako nujno prenovitev (novatio necessaria) bi mogli označiti litis- kontestacijo, pravdno pogodbo o osebi sodnika in o vrsti tožbe. Z njo se dosedanja vsebina obligacije, namreč dare, facere oportere, spremeni v condemnari oportere. 10 Od navadne novacije se loči zlasti po tem, da preno¬ vitev nastopi pri litiskontestaciji po zakonu. Zaradi nje ne ugasnejo ne po¬ roštva ne zastavne pravice. '. § 85. LITERALNI KONTRAKTI * 1 1. Pojem Literalni kontrakti so tisti, pri katerih se obligacija ustanovi z vpisom v posebne gospodarske knjige (codex accepti et expensi). Justinijanovo pravo jih ne pozna več, zato smo o njih le pomanjkljivo poučeni po kratkih naved¬ bah v Gajevih institucijah. Že proti koncu republike so premožni Rimljani vodili gospodarske knjige, v katere so vpisovali prejemke (accepia) in izdatke (expensa). Ce je upnik vpisal, da je dolžniku posodil določen denarni znesek (nomen arcarium), tak vpis ni ustanavljal obligacije, utegnil pa je biti zelo važen kot dokazilo v morebitni pravdi. Dolžnik je bil dolžan zaradi posojilne pogodbe, ne morda zaradi vpisa, 2 prav tako je obligacija prenehala s tem, da je dolžnik dolg plačal, ne zaradi izbrisa v gospodarski knjigi. Med gospodarskimi knjigami pa je imel poseben pomen codex accepti et expensi. Iz imena sklepamo, da so najbrž na eno stran knjige vpisovali pre- 9 C. 8, 41, 8 (530); cfr. I. 3, 29, 3a: ...nostra ... consiitutio ... definivit tune solum fieri novalionem, quotiens lioc ipsum inter contralientes expressum fueril, quod propter novationem prioris obligalionis convenerunt, alioquin manere et pristi- nam obligationem et secundam ei accedere, ut mane at ex utraque causa obligatio .. . 10 Prim. Gai. 3, 180: ... nam tune obligatio quidem principalis dissoloitur, incipit autem teneri reus litis contestatione..ante litem contestatam dare debitorem opor¬ tere, post litem contestatam condemnari oportere ... 1 Gai. 5, 128—134. 2 Gai. 3, 131: ... arcaria [nominaj ...non aliter valent. quam si numerata sit pecunia; numeratio autem pecuniae rei facit obligationem. Qua de causa reete dice- mus arcaria nomina nullam facere obligationem. sed obligationis factae testimonium praebere. Literalni kontrakii 263 jemke, na drugo stran izdatke. Iz Gajevih institucij izvemo, da so se z vpisi v teli gospodarskih knjigah lahko ustanavljale nove, literalne obveznosti. Gaj jih imenuje nomina transscripticia; pri tem razlikuje nomina transscripticia a perutma in personam in druga a re in personam} II. T 'ransscriptio a re in personam Postopek, po katerem je prišlo do ustanovitve literalne obligacije, je bil najbrž naslednji. Upnik, ki je imel zoper svojega dolžnika Ticija neko terjatev (npr. iz kupne pogodbe), je na strani prejemkov vpisal, da mu je dolžnik tisti dolg plačal (accepta a Titio ex vendito X mili a). Ker pa v resnici ni od svojega dolžnika ničesar prejel, je moral vpisati na strani izdatkov, da je dolžniku isti znesek izplačal (expensa 7 ilio X milia). 1 Zaradi tega vpisa ( expensilatio) je postal dolžnik zopet zavezan prejšnjemu upniku, vendar ne več iz kupne pogodbe, ampak iz literalnega kontrakta (obligalio litteris). III. Transscriptio a persona in personam Sporazumno je upnik lahko prenesel dolg od doslejšnjega dolžnika Ticija na novega dolžnika Seja. Sej je postal zavezan iz literalnega kontrakta s tem, da je upnik na strani izdatkov vpisal, da je Seju izplačal isti znesek (expensum ferre). V zvezi s teni je na strani prejemkov vpisal, da mu je stari dolžnik Ticij svoj dolg plačal (a Titio accepta X milia, Seio expensa X milia). 5 Stari dolžnik je postal prost, novi dolžnik Sej pa je bil poslej zavezan iz literalnega kontrakta. Predmet literalne obligacije je mogla biti le dajatev denarnega zneska. Obligacija je bila stricti iuris, enostranska in abstraktna. Iztožiti jo je bilo mogoče z actio certae creditae pecuniae. Lateralnemu kontraktu je bil lahko postavljen rok. Skleniti ga je bilo mogoče tudi med odsotnimi (inter absentes). Ali morejo literalne kontrakte uporabljati tudi tujci, je bilo še v Gajevi dobi 6 sporno: Nerva je to zanikal, Kasij in Sabin sta tujcem pripoznavala to spo¬ sobnost, če je šlo za transscriptio a re in personam, ne pa tudi za transscriptio a persona in personam. Ker so poročila o literalnih kontraktih tako skopa, ostane nepojasnjeno zlasti vprašanje, kako je dolžnik mogel kontrolirati vpise v upnikovih gospo¬ darskih knjigah, ali je bilo morda potrebno, da je ustrezne vpise izvršil tudi on sam v svojih gospodarskih knjigah. Ko govori Gaj o tem, ali se morejo Nerimljani zavezovati z rimskimi lite- ralnimi kontrakti, omenja, da morejo peregrini — mišljeni so pač predvsem Grki — ustanavljati obligacije s svojimi listinami, ki se imenujejo ali cheiro- graphon ali pa syngraphe. 7 Čeprav je o razliki med obema vrstama listin 3 Gai. 3, 128. 4 Gai. 3, 129: A re in personam transeripiio fit. veluti si id, quod tu ex emptionis causa aut conductionis a ut societatis mihi debeas, id expensum tibi tulero. 5 Gai. 3, 130: A persona in personam transscriptio fit, oeluti si id, quod mihi Titius debet, tibi id e.rpensum tulero,... 6 Gai. 3, 133. 264 Kontraktne obligacije marsikaj sporno, lahko iz raziskovanj papirologov 7 8 povzemamo, da je cheiro- graphon listina, sestavljena (subjektivno) tako, da dolžnik v prvi osebi izjavlja upniku, da je od njega prejel in da mu dolguje npr. določen denarni znesek, 9 medtem ko vsebuje syngraphe tako ugotovitev v tretji osebi (objektivno). Odkar se je leta 212 razširilo rimsko pravo na vso rimsko državo, s takimi pe- regrinskimi listinami ni bilo več mogoče ustanavljati obligacij. IV. Justinijanovo pravo Justinijan ni v svoji kodifikaciji obdržal niti rimskih niti grških literal- nih kontraktov. 10 Pač pa postane po Justinijanovem pravu po dveh letih neiz- podbojna zadolžnica, v kateri izjavlja dolžnik, da je upniku dolžan določen denarni znesek. 11 Odslej dolžnik dolguje, čeprav ni nikoli prejel posojila, ki ga zadolžnica omenja. Tako je bila po ovinku pripoznana nova literalna obliga¬ cija, ki je bila ustanovljena samo z listino. § 86. REALNI KONTRAKTI I. Pojem Pri realnih kontraktih nastane obligacijsko razmerje med upnikom in dolžnikom šele s tem, da ena stranka svojo dajatev ali storitev izvrši (re). Njeno ravnanje (npr. upnik izplača dolžniku denarni znesek kot posojilo, de¬ ponent prepusti depozitarju stvar v hrambo) ima namen, da se obligacija ustanovi (contrahendi causaj, ne pa da se izpolni (solvendi causa) in da obli¬ gacijsko razmerje tako preneha. Sam sporazum med strankama o tem. da bosta sklenili pogodbo (npr. da bo upnik dal dolžniku posojilo: pactum de mutuo dando), še ne ustanavlja obligacije; treba je, da ena stranka svojo obljubo izvrši (res). Taka dejanska izvršitev je mogoča tudi med odsotnimi. II. Vrste realnih kontraktov Po klasičnem pravu so bili realni kontrakti: mutuum (posojilo), fiducia, iz katere sta se razvila še v klasičnem pravu commodatum in depositum, v Justi- nijanovem pravu se je pridružila zastavna pogodba (pignus). Medtem ko je mutuum kontrakt stricti iuris, so drugi bonae fidei. Po Justinijanovem pravu bi mogli šteti med realne kontrakte tudi tako imenovane inominatne kontrakte. 7 Gai. 3, 134: Praeterea litterarum obligatio fieri oidetur chirografis et syngrafis, id est, si quis debere se aut daturum se scribat, ita scilicet, si eo nomine stipulatio non fiat, Quod genus obligationis proprium peregrinorum est. — Grške besede: clieiv = roka, grapliein = pisati, syn = skupaj, obenem, z. 8 Prim. Mitteis, L, RiSmisches Privatrecht, I, str. 293, 296. 304—309; Grund- ziige and Chrestomathie der Papyruskunde, II, 1. 1912, str. 55 s., 72. 9 Arangio-Ruiz, F1RA, III, 2 str. 392 objavlja tak cheirographon, ki ga je Gajev sodobnik Antonius Heronianus svojemu upniku izdal (1. 153.) v Aleksandriji. V njem izjavlja: Fateor me accepisse et debere [znesek] datos mihi per manum ... quos et reddam ... cum usuris legitimis [tibi aut pjrocuratori heredive tuo ... 19 I. 3, 21: Olim seriptura fiebat obligatio, quae nominibus fieri dicebatur, quae nomina hodie non sunt in usu . . . 11 I. 3, 21; prim. § 82, IV, in § 87, III. Realni kontrakti — Posojilna pogodba (mutuum) 265 § 87. POSOJILNA POGODBA (MUTUUM) 1 I. Pojem Mutuum ali posojilna pogodba 2 je realni kontrakt, ki ustanavlja obligacij¬ sko razmerje s tem, da upnik (posojevalec) prepusti dolžniku določeno količino nadomestnih stvari v lastnino tako, da mu je le-ta dolžan vrniti enako koli¬ čino stvari iste vrste (tantundem eiusdem generis). 3 Kot kontrakt iuris gentium je posojilna pogodba uporabna tudi za tujce. Obljuba upnikova, da bo dolž¬ niku dal posojilo (pactum de mutuo dando), ustvarja obveznost samo takrat, kadar je ustanovljena s stipulacijo. Predmet posojilne pogodbe je navadno denar, lahko pa tudi žito, olje ipd. Obveznost nastane v trenutku, ko izroči upnik posojeno stvar dolžniku. Ker spada k bistvu posojilne pogodbe izročitev, je potrebno, da je upnik lastnik posojenih stvari in da jih sme odsvojiti. Vendar so Rimljani pripozna- vali tudi posredno posojilo. Posojevalec A da B-ju posojilo na ta način, da naroči svojemu dolžniku C-ju (npr. bankirju, pri katerem ima shranjeno gotovino), da izplača B-ju določen denarni znesek. Čeprav B ni prejel A-jevega denarja, je vendar postal njegov dolžnik ex mutuo. Prav tako velja kot poso¬ jen tisti znesek, ki bi ga mandatar moral mandantu vrniti, pa ga sporazumno z njim obdrži kot posojilo. 4 O posrednem posojilu govorimo tudi takrat, kadar je po dolžnikovem naročilu upnik izplačal določen znesek drugemu dolžniko¬ vemu upniku. Npr. A naroči B-ju, da plača C-ju znesek, ki ga A dolguje C-ju. Čeprav ta B-jev denar nikoli ni postal A-jev, ga vendar A dolguje B-ju iz posojila. Kot posojilo velja dogovor, po katerem prepusti upnik nekaj svojih stvari dolžniku v lastnino, da jih proda in nato obdrži izkupiček kot posojilo (*con- traetus mohatrae; Ulp. D. 12, 1, 11 pr.); gospodarsko močnejši upniki so po¬ gosto taka posojila izrabljali za oderuško izkoriščanje. Rimske pravnike za¬ nima vprašanje, kdo trpi škodo, če so prepuščene stvari pred prodajo po naključju uničene. — Nekoliko drugačen je primer, ko prepusti upnik dolž¬ niku svoje stvari že ocenjene in velja ta znesek kot posojilo (C. 4, 2, 8). Stranki morata soglašati v volji, da skleneta posojilno pogodbo. Če hoče ena podariti, druga pa sprejme kot posojilo, ali obratno, ne nastane ne darilna ne posojilna pogodba. — Tudi nesoglasje glede osebe upnika ali dolžnika (error in persona) prepreči sklenitev posojilne pogodbe. Npr. A, ki je zaprosil za posojilo B-ja in C-ja, dobi posojilo od D-ja, ki ga ima za B-jevega dolžnika, medtem ko je D v resnici C-jev dolžnik. Zaradi te zmote A ni sklenil posojilne pogodbe z B-jem in ne s C-jem; C bo smel zahtevati izplačani denar od A-ja 1 D. 12, 1; C. 4. 1—2. 3 sh. zajam, č. zapujčka, p. požyczka, r. zaem, fr. pret (de consommation). n. Darleihen, Darlehen, it. mutuo ali prestito di consumazione, angl. loan. 3 Prim. Gai. D. 44, 7, 1 , 2: . .. Mutui autem datio consistit in liis rebus, quae porulere numero mensuraoe constant, neluti vino oleo frumento pecunia numerata, quas res in hoc damus, ut fiant accipientis, poste a alias recepturi eiusdem generis at qualitatis. (= I. 3, 14 pr.). 4 Ulp. D. 12, 1, 15: Nam si tibi debitorem meum iussero dare pecuniam, obtigaris mihi, quamvis meos nummos noti acceperis. Quod igitur in duabus personis recipitur, hoc et in eadem persona recipiendum est, ut, cum ex causa mandati pecuniam mihi debeas et convenerit, ut crediti nomine eam retineas, videatur mihi data pecunia et a me ad te profecta. 266 Kontraktne obligacije nazaj s posebno obogatitveno tožbo, ki se po klasiku Juvenciju Celzu imenuje condictio luventiana. Prav tako ne nastane posojilna pogodba, če posojevalec izroči dolžniku tuj denar (žito, olje); isto velja, če prejemnik pridobi na prepuščenem denarju lastninsko pravico iz kakega drugega razloga kakor zaradi upnikove izročitve. Če je prejemnik posojeno stvar porabil v dobri veri, je tradent smel zahtevati od njega s *condictio de bene depensis, da mu' povrne to, za kolikor je oboga¬ ten. Dokler stvari še ni porabil, ima lastnik zoper njega reivindikacijo; če je prejemnik tuji denar zloverno porabil, ima lastnik (ne tudi tradent) zoper njega kondikcijo furtiva. Zgodovinsko lahko ugotovimo, da je imela posojilna pogodba že v najsta¬ rejši dobi velik gospodarski in socialni pomen. Sklepala se je per aes et libram in se je imenovala nexum. Besedilo, ki so ga uporabljali, nam ni ohra¬ njeno. 5 * Vsa poročila kažejo na to, da je bila zelo stroga: dolžnik je namreč odgovarjal s svojim telesom za izpolnitev obveznosti. Poleg neksuma se je v odnošajih med sosedi razvil muiuum (quod de meo luum fit, Paul. D. 12, 1, 2, 2) kot realni kontrakt in je od konca republikanske dobe naprej ostal edini kontrakt za posojilno pogodbo (poleg ev. stipulacije). II. Pravne posledice Posojilna pogodba ustanavlja enostransko obligacijo siricti iuris. Upnikova tožba zoper dolžnika je condictio mutui: imenuje se actio certae creditae pe- cuniae ,* kadar je posojen denar, če so posojene druge nadomestne stvari, se imenuje condictio certae rei (condictio triticaria). Dolžnik je obvezan, da upniku vrne tantundem eiusdem generis, ravno toliko stvari enake vrste, kakor jih je bil prejel ( quatenus datum sit). Ker s tra¬ dicijo pridobi na posojenih stvareh lastnino, trpi sam škodo, če se stvari po naključju poškodujejo ali uničijo (generična obligacija). Mutuum je kontrakt stricti iuris, zato upnik ne more terjati več kakor je bilo posojeno. Obresti sme terjati samo, če so bile obljubljene s posebno stipulaeijo; brezoblična obljuba (pactum) tu ne zadošča. Pri pomorskem posojilu in pri posojilih, mestnih ob¬ čin (civitates) gre le za navidezni izjemi, ker taka posojila niso bile navadne posojilne pogodbe. 5 Zakonik XII plošč je določal (VI, 1 = Brun s, Fontes, 7 I. str. 25): Curn nexum faciet mancipiumque, uti lingua nuneupassit, ita ius esto. — Da je že v zadnjem stoletju republike imel izraz nexum dvojni pomen, nam priča Varro, de lingua Latina VII, 105 (= Brun s, o. c. II, str. 60): Nexum Manilius seribit omne quod per libram et aes geritur, in quo sint mancipia; Mucius, quae per aes et libram fiant ut obligentur praeter quae mancipio dentur. — Manilij ima za nexum vsako opravilo per aes et libram. Mucij Seevola pa samo na ta način ustanovljene obligacije. — Prim. še Festus, de verborum signifieatu, p. 165 (— Bruns, o. c., str. 17): Nexum est, ut ait Aelius Gallus, quodcunque per aes et libram geritur, id quod ,nectV dicitur: quo in genere sunt haec: testamenti factio, nexi datio, hexi liberatio. — Glede pomena prim. K u n- kel, str. 219 s., op. 5. kjer je navedena tudi nadaljnja literatura; glede razvoja prim. Stojčevič, Rimsko privatno pravo II, str. 102, 116, 229 ss.. H o r v a t, Rimsko pravo 1962, str. 205, 247. G Obrazec glej pri stipulaciji: § 82, VI. Posojilna pogodba (muiuum) 267 III. Zadolžnica Kot realni kontrakt se posojilna pogodba veljavno sklene brez prič in brez zadolžnice, čeprav utegne oboje postali zelo važno v morebitni poznejši pravdi kot dokazilo. Zato so radi sestavljali zadolžnice, 7 v katerih so navadno dodali še stipnlacijsko obljubo. Včasih je dolžnik izročil zadolžnico upniku, preden mu je le-ta izplačal posojeni denar. Dolžnik je imel zoper upnikovo tožbo exceptio non numeratae pecuniae, zadolžnico samo je lahko terjal nazaj s condiciio ob causam datorum. Pozneje je moral upnik dokazati, da je posojeni denar zares izplačal, šele po¬ tem je zadolžnica imela dokazno moč. 1 aka negotovost ni mogla biti trajna. Cez eno leto, po poznejši ureditvi čez pet let, končno po Justinijanovem pravu čez dve leti, je postala zadolžnica neizpodbojna in je absolutno dokazovala, da je bilo posojilo izplačano (prim. § 82, IV). Pri tem ni bilo treba, da bi za¬ dolžnica vsebovala tudi stipulacijsko klavzulo, ampak je zadoščala navadna listinska dolžnikova izjava, da je dolžan. 8 IV. SC. Macedonianum (D. 14, 6; C. 4, 28) Za časa Vespazijana, če ne že za Klavdija, je baje neki Rimljan, Macedo po imenu, umoril svojega očeta, da bi postal svojepraven in mogel poplačati svoje velike dolgove. Zločin je dal pobudo za senatov sklep (SC. Macedonia¬ num), s katerim je bilo naročeno pretorju, naj odreče tožbo upniku, ki bi bil posodil denar sinu, ko je bil še pod očetovsko oblastjo. 8 Senatov sklep ustanavlja neiztožljivost samo glede denarnih posojil in ne omenja posojilnih pogodb, ki imajo za predmet kako drugo stvar (žito, olje itd.). Kdor je posodil sinu pod očetovsko oblastjo denar, je z njim sicer sklenil veljavno posojilno pogodbo, samo iztožiti je ni mogel, in sicer tudi potem ne, ko je dolžnik postal sui iuris in premoženjsko sposoben. Tak dolžnik je namreč dosegel, da je bila v tožbeni obrazec uvrščena exceplio SC. Macedo - niani, ki je imela za posledico, da je bil tožnik s svojo tožbo zavrnjen; isto ekscepcijo so lahko uporabili tudi dolžnikovi poroki in sodolžniki. Vendar je dolžnik ostal upniku naravno zavezan (obligatio naiuralis); če je prostovoljno plačal, je plačal svoj dolg in ni mogel s condiciio indebiti pozneje zahtevati plačanega zneska nazaj. SC. Macedonianum je hotel varovati mlade, neizkušene ljudi, ki še niso imeli svojega premoženja, da jili ne bi izkoriščali brezvestni oderuhi. Kjer tako varstvo očividno ni bilo potrebno, teh določb niso uporabljali. Tako se ni mogel nanje sklicevati sin, ki je imel svoje prosto imetje (bona castrensia, quasi castrensia, adventicia irregularia), ali ki je. potem-ko je postal persona sui iuris, svoj dolg vsaj molče pripoznal, npr. z delnim plačilom ali s tem, da je zanj zastavil neko svojo stvar. Ne oče ne sin se nista mogla sklicevati na se- 7 Prim. D. 12, 1, 40; D. 45, 1, 126, 2; Bruns, Fontes, 7 I, 155, str. 552. 8 I. 5, 21: si quis debere se scripserit. 8 Ulp. D. 14, 6. 1 pr.: . placere. ne cui, qui filio familias mutuam pecuniam dedisset. etiam posl mortem parentis eius, cui us in potestaie fuisset, actio petitioque daretur,. . . 268 Kontraktne obligacije natov sklep, če je oče sinovo posojilo odobril, ali vsaj ni ugovarjal, ko je vedel zanj. Prav tako niso bile te ugodnosti uporabne, kadar je upnik v opravičljivi zmoti imel dolžnika za svojepravnega, zlasti če je bil prevaran; dalje tudi ne, če je bil upnik impubes ali minor in kot tak bolj potreben varstva kakor dolžnik; končno tudi ne nasproti adjekticijskim tožbam. V. Pomorsko posojilo (D. 22, 2; C. 4 33) Pomorsko posojilo (pecunia traiecticia ali faenus nauticurn) da upnik z namenom, da se nakupi blago in odpošlje po morju, ali da se denar odpošlje po morju. Upnik sme terjati povračilo pogojenega zneska le takrat, kadar je tovor ali denar dospel na namembni kraj. 10 Pomorski transport je navadno spremljal upnikov suženj, ki je po opravljenem prevozu zahteval povračilo. Od odhoda do konca vožnje gre ves riziko na upnikov račun. Čeprav tudi to posojilo imenujejo viri včasih muluum se vendar zelo razlikuje od na¬ vadne posojilne pogodbe. Opraviti imamo z zavarovalno pogodbo za pomorske prevoze. Obresti, ki odgovarjajo zavarovalni premiji, je dolžnik obljubil z navadnim paktom. Zaradi večjega rizika spočetka višina obresti sploh ni bila omejena, v postklasični dobi so obresti znašale do 50%t Justinijan jih je znižal na 12%. § 88. F1DUC1A * 1 I. Pojem Fiducia je po klasičnem pravu realni kontrakt bonae fidei, pri katerem nastane obligacijsko razmerje s tem, da ena stranka (fiduciant) prepusti drugi stranki (fiduciarju) z mancipacijo ali z in iure cesijo svojo stvar v lastnino, fiduciar se pa obenem fiduciantu zaveže, da bo stvar imel za določen namen in mu jo bo potem vrnil. Na fiduciarne pravne posle smo naleteli že v stvarnem pravu. 2 Ker civilno pravo še ni poznalo posodbene, shranjevalne in zastavne pogodbe kot samo¬ stojnih kontraktov, v gospodarskem življenju so se pa taki odnošaji vendarle pojavljali, so si stari Rimljani pomagali tako, da je lastnik prepustil svojo stvar v lastnino fiduciarju na poštenje (fidi fiduciae causa). istočasno sta se stranki dogovorili, da bo pridobitelj stvar vrnil (remancipiral ali nazaj in iure cediral), ko bo namen prve odsvojitve izpolnjen: npr. ko bo upnikova terjatev plačana (fiducia cum creditore contracta), ali ko bo fiduciar odsvojeno stvar že uporabil (rem utendam dare), ali ko jo bo imel določeno dobo shranjeno (rem servandam dare) (fiducia cum amico coni rada). Po starem pravu tak dogovor o odsvojitvi na poštenje (padum fiduciae) najbrž ni bil iztožljiv. Zato je civilno pravo omogočalo fiduciantu, da je bivšo svojo stvar laže nazaj priposestvoval (usurecepiio ex fiducia, prim. § 52, II, 4b). Iztožljiv pa je bil padum fiduciae že za časa predklasičnega jurista Kvinta 10 Paul. D. 22, 2, 6 ... traiecticia pecunia ita datur, ut non alias petitio eius čredi - tori competat. quam si salva navis intra statuta tempora pervenerit,... 11 Paul. D. 22, 2, 6; Scaev. D. 45, 1, 122, 1; C. 4, 55, 5 (294). 1 Gai. Inst. 2, 59—60; 4, 62; Paul. Sent. 2, 15; 5, 6, 16; 5, 1, 1. 2 Prim. § 17, II; § 52, II, 4b; § 69, II, l. Fiducia 269 Mucija Scevole, ki našteva med tožbami bonae fidei tudi tožbo aciio fiduciae, kakor to poroča Cicero. 3 * Da je bila aciio fiduciae znana že v predklasični dobi, priča tudi starinsko okorni opis poštenega ravnanja kot: ut inter bonos bene agier (starinska oblika za: agi) oportet et sine fraudatione,* namesto poznejšega ex fide bona. Fiducijo sta stranki sklenili zlasti zato, da bi fiduciar mogel stvar uspešno varovati kot lastnik in posestnik. Upniku je fiduciarna pridobitev služila v za¬ varovanje, da mu bo dolžnik, (ki je navadno bil tudi fiduciant,) svoj dolg pla¬ čal. Čeprav so že v pretorski dobi ta namen bolje dosegali z zastavitvijo stvari (pignus), 5 so fiducijo tudi še pozneje uporabljali. O tem pričajo ohranjeni napisi: Formula Baetica, ki vsebuje obrazec za fiduciarno odsvojitev zemljišča in sužnja, 6 ter triptih, najden leta 1887. v Pompejih, ki govori o fiduciarni odsvojitvi dveh sužnjev. 7 Zadnjikrat je fiducija omenjena v Teodozijevem ko¬ deksu (C. Th. 15, 14, 9, iz 1. 395). 8 Fiducia cum amico contracta je bila uporabljena zlasti, kadar bi bili stranki po poznejšem pravu sklenili posodbeno ali shranjevalno pogodbo. Fi¬ duciar je postal lastnik zaupane stvari, ki jo je moral pozneje zopet odsvojiti fiduciantu. Podobno je odsvojil na poštenje gospodar svojega sužnja kupcu in ga je zavezal, da bo le-ta sužnja oprostil, morda zato, ker ga fiduciant sam ne bi mogel. Enako je oče trikrat prodal svojega sina fiduciarju, da ga je mogel emancipirati ali prepustiti drugemu v adopcijo. Tudi svojepravna dorasla ženska je lahko sklenila fiduciarno zakon s coemptio, ki ji je sledila takojšnja manumissio, da je prišla iz svoje agnatske rodbine. II. Tožbi Actio fiduciae je tožba bonae fidei, ki jo razen predklasika Scevole kot tako našteva tudi Gaj (4, 62). V Justinijanovem pravu, ki pozna od civilnih načinov prenosa lastnine samo še tradicijo, te tožbe in s tem tudi fiducije kot kontrakta ni več. Zasluga, da jo je odkril kot realni kontrakt, gre L e n e 1 u, ko je pri obnavljanju ediktnega besedila dognal, da so Justinijanovi redaktorji ponekod fiducijo nadomestili s pignusom. 3 Cicero, De officiis 3, 17, 70: ... Q.... Scaevola ... fideique bonae nomen existi- mabat manare latissime, idque versari in tutelis , societatibus, fiduciis, mandatis, rebus emptis oenditis, conductis locatis.. prim. De nat. deor. 3, 30, 74; Topiča, 17, 66. - Prim. E. Costa, Cicerone giureconsulto, 2 I, Bologna 1927, str. 179 in op. 1. * Glej spodaj op. 9. 5 Prim. § 69, II, 1 — 2, ,str. 209 s. 6 Za besedilo glej B r u n s, Fontes I, 7 št. 135; str. 334 s., V. A r a n g i o - R u i z, FIRA, III, 2 št. 92, glej str. 295 s. — Dolžnik L. Baianius prepusti fiduciarno z manci- pacijo Dami, sužnju upnika L. Ticija, svoje zemljišče in sužnja Mida za en sestercij (Dama... fundum Baianium HS nummo uno et liominem Midam HS nummo uno fidi fiduciae causa mancipio accepit ab L. Baianio ...). 7 Besedilo glej v B r u n s, Fontes. I. 7 št. 134, str. 332 ss.; V. A r a n g i o-R u i z, FIRA, III,* št. 91, str. 291 ss, 8 C. Th. 15, 14, 9 (iz 1. 395); ... pignoris atque fiduciae obligatio perseoeret.. . 0 L e n e 1, EP, 3 str. 292, jo rekonstruira takole: Si paret A™ A m N° N° fundum quo de agiiur ob pecuniam debjtam fiduciae causa mancipio dedisse eamque pecuniam solutam eooe nomine satisfactum esse a ut per N m N m stetisse quo minus solveretur eumque fundum redditum non esse negotiumoe ita actum non esse, ut inter bonos bene agier oportet et sine fraudatione, quanti ea res erit, tantam pecuniam etc. 270 Kontraktne obligacije Po L e n e 1 o v e m mnenju sta bili dve fiduciarni tožbi: actio fiduciae directa in contraria. Z direktno tožbo 9 je fiduciant tožil fiduciarja, če mu ni vrnil zaupane stvari; tožil pa ga je lahko tudi tedaj, če mu ni izročil plodov stvari, ali če je stvar drugače uporabljal, kakor bi jo smel. Ce je bil fiduciar obsojen, ga je zadela infamija. Actio fiduciae contraria je omogočala fiduciar ju, da je od fiducianta iz¬ tožil morebitne potroške, ki jih je bil imel zaradi zaupane stvari. M o n i e r 10 meni, da je bila samo enotna actio fiduciae, ki jo je uveljav¬ ljal fiduciant, medtem ko je fiduciar imel dovolj trden pravni položaj kot lastnik stvari, čeprav brez kontrarne tožbe iz fiducije. § 89. POSODBENA POGODBA (COMMODATUM) * 1 2 3 I. Pojem Posodbena pogodba (commodaium)- je realni kontrakt bonae fidei, ki se sklene s tem, da komodant (posodnik) prepusti komodatarju (izposojevalcu) določeno stvar v neodplačno rabo tako, da mu komodatar po določenem času ali po domenjeni uporabi vrne stvar samo. Predmet komodata morejo biti le nepotrošne stvari. Potrošne stvari mo¬ rejo biti predmet samo tako, da se uporabljajo kot nepotrošne (ad pompam oel ostentationern, npr. steklenice vina, grozdje za gospodinjsko razstavo). Spočetka so bile predmet komodata samo premične stvari, po klasičnem pravu pa tudi nepremične. Komodant (commodator) je navadno lastnik stvari, vendar to ni potrebno. Tudi užitkar, najemnik ali celo tat lahko posodi (tujo) stvar in sklene veljaven komodat. Komodant prepusti stvar, ki je predmet pogodbe, komodatarju v detencijo, posestno varstvo na stvari obdrži tista oseba, ki ga je imela pred posodbeno pogodbo. Komodat je po rimskem pravu vedno neodplačen; če bi komodatar moral za uporabljanje stvari komodantu kaj plačati, bi bila to najemna pogodba. Kot samostojen kontrakt so komodat pripoznali šele v klasični dobi, prej so si pomagali s fiducijo cum amico contracta in so tako prepustitev imenovali rem utendam dare. V klasični dobi sta bili za komodatno tožbo dve formuli, kakor pri shranjevalni pogodbi: starejša in factum concepta, mlajša in ius con- cepta. z Izposojeno stvar sme komodatar tako dolgo obdržati in jo tako uporab¬ ljati, kakor je dogovorjeno. Kadar o tem ni ničesar dogovorjenega, velja, da sme komodatar stvar uporabljati ali na navaden način, ali pa tako, kakor jo uporablja komodant. Ce je bila pogodbena doba dogovorjena, ne sme komo¬ dant stvari prej zahtevati nazaj. Ce pogodbena doba ni bila dogovorjena, 10 M o n i e r, R., Manuel, II , 4 str. 119; nasprotno K a ser, RPR. I, str. 388 1 sh. posudba, posluga, č. pujčka, p. wygodzenie, r. ssuda, frc. commodat ali pret a usage, it. commodato ali prestito ad uso, n. Leihvertrag, Gebrauchsleihe, Leihe, angl. loan of goods. 2 D. 13, 6: Commodati vel contra; C. 4, 23: De commodato; I. 3, 14, 2. 3 Gai. 4, 47. Posodbena pogodba (commodatum) 271 odloča komodant po svoji volji. Prekoračenje časa ali drugačno uporabljanje stvari je delikt, furtum usus, zaradi katerega komodant lahko naperi tožbo (actio furti) zoper komodatarja. II. Praune posledice Komodat je *contractus bilateralis inaequalis. Koniodat je sklenjen veči¬ noma le v komodatarjevem interesu; zato je navadno zavezan samo komoda- tar. Izposojeno stvar mora varovati in jo po domenjeni uporabi (ali ko preteče čas, ali ko komodant to zahteva), vrniti komodant« in specie, obenem z nje¬ nimi plodovi in prirastmi (cum omni causa). Po klasičnem pravu je komodatar odgovoren za varovanje stvari (custodia rei), torej tudi za naključno škodo ali uničenje stvari, kolikor ne gre za višjo silo. Po Justinijanovem pravu odgo¬ varja za vsako krivdo (omnis culpa). Komodant pa je odgovoren samo za naklep ali hudo malomarnost. Kadar je komodat v interesu obeh strank, je komodatar odgovoren za tisto skrbnost, ki jo kaže v lastnih stvareh (diligentia quam in suis). Komodatar je moral tudi skrbeti za redno vzdrževanje izposo¬ jene stvari. 4 Vse te zahtevke je mogel komodant iztožiti od njega z actio cotrimodaii directa. Naperiti jo je mogel šele potem, ko je minil čas, določen za uporabljanje izposojene stvari, ali pa, če čas ni bil določen, ko je komo¬ datar stvar uporabil, kakor je bilo domenjeno, ali ko bi jo vsaj bil mogel uporabiti. Včasih je imel komodatar kake zahtevke zoper komodanta, tako, če mu je izposojena stvar povzročila izredne potroške (maiores impensae; npr. zdrav¬ ljenje živali), ali če mu je stvar povzročila škodo zaradi svojih napak, ki jih je le komodant poznal, ali zaradi škode, ki mu jo je komodant povzročil s svojim nepoštenim ravnanjem (če je npr. prezgodaj zahteval iz.posojeno stvar nazaj: importune repetendo, ali ker mu ni omogočil uporabljanja stvari v smislu pogodbe). Svoje zahtevke je komodatar iztoževal z actio commodati contraria. ITI. K omodat in prekarij Po gospodarskem namenu je komodatu zelo blizu prekarij, ki nastane s tem, da lastnik na prošnjo prepusti stvar v neodplačno rabo. Pravno pa so med komodatoin in prekarijem znatne razlike. Prekarij. do Justinijana (prim. § 92, II, 4) ni kontrakt in ne ustvarja obli¬ gacijskih odnošajev med osebo, ki prepusti stvar (precario dans, in med pre- karistom. Precario dans sme vsak hip vzeti svojo stvar nazaj in ima v ta namen interdictum de precario. Prekarist ne more terjati nobenega povračila za potroške, ki jih je morda imel. Način rabe in doba prekarijskega razmerja nista določena. Zato mora prekarist stvar vrniti, brž ko jo precario dans za¬ hteva nazaj. Pač pa ima prekarist nasproti vsem drugim interdikte kot po¬ sestnik. 4 Semkaj spadajo potroški za prehrano izposojenega sužnja ali za krmo izposo¬ jene živine, pa tudi manjši potroški za zdravljenje ali za ulovitev pobeglega sužnja. Prim. Gai. D. 13, 6, 18, 2: cibapiorum impensae nabirali... ratione ad eum pertineni, qui utendum accepisset. Sed et id, quod de impensis valetudinis atque fugae di.vimus, ad maiores impensas perlinere debet: modica enim impendia verius est, ut sicuti cibariorum ad eundem pertineant. 272 Kontraktne obligacije § 90. SHRAN JEVALNA POGODBA (DEPOSITUM / I. Pojem Sliranjevalna pogodba (depositum) 1 2 je realni kontrakt bonae fidei, ki se sklene s tein, da deponent (položnik) prepusti depozitarju (hranitelju) neko premično stvar v neodplačno shranitev , 3 le-ta mu jo pa mora in specie vrniti, kadar deponent to zahteva ali ko mine dogovorjena doba. Predmet shranjevalne pogodbe more biti samo premična stvar. Ni treba, da bi bila deponentova. Neveljavna bi pa bila sliranjevalna pogodba, če bi bila deponirana stvar, ki je depozitarjeva lastnina. Depozitar ne postane last¬ nik in navadno tudi ne posestnik hranjene stvari, ki je tudi ne sme uporab¬ ljati. Sliranjevalna pogodba je neodplačna. Ce bi moral deponent za shranitev kaj plačati, bi bila to locatio conductio. Kakor komodat se je tudi depositum razvil iz fiducia cum amico contracta; shranitev stvari so spočetka imenovali rem seroandam dare. Predklasični prav¬ nik Mucij Scevola shranjevalne pogodbe še ne omenja med kontrakti. Zako¬ nik XII plošč je dovolil (deliktno) tožbo zoper nepoštenega hranitelja (actio cinilis ex causa depositi) na duplum; če hranitelj ne vrne shranjenih stvari, zakonik domneva, da jih hoče utajiti. Namesto te civilne tožbe je pretor do¬ voljeval ediktno tožbo na enkratno vrednost ( simplum j . 4 Samo takrat, kadar je bila stvar shranjena v stiski (*depositum miserabile), kakor ob požaru, potresu, brodolomu, ko deponent ni utegnil presojati depozitarjevega poštenja, se je tožba glasila na duplum, zoper depozitarjevega dediča pa na simplum. Kako kasno je bila sliranjevalna pogodba pripoznana za samostojen kontrakt, kaže okolnost, da Gaj navaja za njo dve tožbeni formuli: ena je in ius con- cepia, druga in factum. 5 Depozitar ne sme shranjene stvari uporabljati; če bi to storil, bi zagrešil furtum usus. Stvar mora vrniti deponentu, kadar ta to zahteva. Nasproti de¬ ponentovi zahtevi ne more uveljavljati ne pobotanja ne pridržanja. Ker nima depozitar od pogodbe nobene koristi, je po klasičnem pravu odgovoren samo za dolus, po Justinijanovem tudi za hudo malomarnost (culpa lata). Stranki se lahko izrečno dogovorita, da odgovarja depozitar strože, lahko celo za na¬ ključje; ničen bi pa bil dogovor, da ni odgovoren za dolozno ravnanje. Te svoje zahtevke uveljavlja deponent s tožbo actio depositi divecta, ki je tožba bonae fidei. Ce je depozitar obsojen, ga zadene infamija. 1 D. 16, 3: Depositi vel contra; C. 4, 34: Depositi. 2 sh. ostava ali amanet ali ugovor o čuvanju, č. smlouva schovaci, p. sklad, r. peredača vešči na hranienie, frc. CC. razlikuje ,depot proprement dit' in ,sequestre‘, it. deposito, n. Verwahrungsvertrag, Hinterlegungsvertrag. 3 Ulp. D. 16, 3, 1 pr.: Depositum est, quod custodiendum alicui datum est ..; Paul. D. 16, 3, 6: est depositum, quod .. . custodiendum reddendumque traditur. 4 Coli. 10, 7, 11: Ex causa depositi lege duodecim tabularum in duplum actio datur, edicto praetoris in simplum. — Prim. L e n e 1. EP, 3 str. 290. 5 Gai. 4, 47. Formula in ius concepta se je glasila: Quod A S A S apud N m N m mensam argenteam deposuit, q. d. r. a., quid(iuid ob ca in rem N m N m A°A° dare facere oportet ex fide bona, eius, iudex, N m N m A°A° condemnato. S. n. p. a. Formula in factum concepta se je glasila: Si paret A m A m apud N m N m mensam argenteam deposuisse eamque dolo malo N>N‘ A°A° redditam non esse, quanti ea res erit, tantam pecuniam, iudex, N m N m A°A° condemnato. S. n. p. a. Sliranjevalna pogodba (depositum) 273 Z actio depositi contraria more depozitar zahtevati od deponenta, da mn povrne vse, kar je potrošil za shranjeno stvar. Po Justini jan oveni pravu sme zahtevati tudi povračilo škode, ki mu jo je stvar povzročila. Če je po pogodbi treba stvar vrniti na drugem kraju, kakor pa je bila shranjena, mora deponent: plačati potroške, ki zaradi tega nastanejo. Obsojenega deponenta ne zadene infamija. II. *DeposUum irregulare Redno mora depozitar vrniti shranjeno stvar in specie. Stranki se pa lahko dogovorita tudi drugače. Deponent shrani npr. pri bankirju denar (ali druge nadomestne stvari) odprt in nezapečaten, pač pa preštet. Z depozitarjem se dogovori, da mu bo le-ta vrnil enako količino nadomestnih stvari; s tem je depozitarju dovoljeno, da sme shranjene stvari porabiti. Depozitar postane lastnik shranjenih stvari, hkrati pa je zavezan, da vrne dolžniku tantundem eiusdem generis. Tako shranjevalno pogodbo je občepravna doktrina imeno¬ vala *depositum irregulare. Njeno pravno naravo presojajo klasiki različno. Nekateri jo smatrajo za posojilo, ki je iztožljivo s posojilno tožbo . 6 Papinijan in najbrž tudi Scevola jo smatrata za shranjevalno pogodbo , 7 ki je iztožljiva z actio depositi, ki je tožba bonae fidei. Čeprav se *depositum irregulare po svoji gospodarski funkciji zelo približuje posojilni pogodbi, se vendar od nje razlikuje v več pogledih. Drugače kakor posojilni upnik sme deponent zahte¬ vati nazaj tantundem eiusdem generis, kadar hoče; zoper njegov zahtevek ni ne pobotanja ne pridržanja. Obrestovanje se lahko dogovori z navadnim paktom. Obsojenega depozitarja zadene infamija. Depozitar ima pa tudi sam tožbo zoper deponenta (actio depositi contraria). III. Sekvestracija Sekvestracija je deponiranje premične in nepremične stvari, ki jo več oseb prepusti določenemu depozitarju kot sekvestru tako, da jo mora sekve- ster vrniti tistemu, ki bo izpolnil določen pogoj. Pri tem gre nav adno za stvar, o kateri je med strankami spor . 8 Stranke nočejo, da bi katera izmed njih imela stvar v svoji posesti, zato jo hranijo pri sekvestru. Ker nobeden izmed depo¬ nentov nima posestnega varstva, ga ima sekvester. — Podobno se more depo¬ nirati stvar, ki je predmet neke stave. Tudi sodnik lahko odredi sekvestracijo. Sekvester ne sme deponirane stvari nikomur izročiti, preden se domenjeni pogoj ne izpolni. Če noče biti več sekvester, pozove sporazumno s pretorjem vse deponente, naj si izberejo drugega sekvestra, ali pa deponira shranjeno stvar na javnem mestu. Oseba, ki izpolnjuje pogoj, ki je bil določen ob deponiranju stvari, zahteva od sekvestra vrnitev stvari z actio depositi sequestraria. 6 Nerva, Prokul, Marcel in Ulpijan (D. 12, 1, 9, 9) in Pavel (Sent. 2, 12, 9): Si pecuniam deposuero eaque uti tibi permisero, mutua magis videiur quam deposita, ac per hoc periculo tuo erit. 1 Pap. D. 16, 3, 25, 1; D. eod. 24; Scaev. D. eod. 28. 8 Paul. D. 16, 3, 6: ... in sequestre est depositum, quod a pluribus in solidum certa condicione custodiendum. reddendumque traditur. Flor. D. 16, 3, 17 pr.: .. . apud sequestrem noti nisi plures deponere possunt: nam tum id fit, cum aliqua res in controoersiam deducitur . . . 18 Rimsko pravo 274 Kontraktne obligacije § 91. ZASTAVNA POGODBA (Pl GNU S)' I. Pojem Zastavna pogodba 1 2 (pignus) je realni kontrakt bonae fidei, ki nastane, ko zastavni upnik sprejme zastavljeno stvar v ročno zastavo, ali ko dobi v svojo posest stvar, ki mu je bila hipotečno zastavljena. Zastavni upnik je postal s prepustitvijo stvari njen posestnik in je bil kot tak varovan z interdikti tudi nasproti lastniku; če bi mu le-ta stvar odvzel, bi zagrešil furtum possessionis. Zastavni upnik je moral stvar varovati kot skrben rodbinski poglavar. Brez izrečnega dogovora je ni smel uporabljati; drugače bi zagrešil furtum usus. Če je stvar donašala plodove, jih je moral pridobivati za zastavitelja. Zase jih je smel pridobivati samo takrat, kadar je sklenil *pactum antichreticum, ali kolikor je pozneje veljala *antichresis tacita . 3 Kot realni kontrakt je zastavna pogodba pripoznana šele v Justinijanovem pravu. V klasični dobi je pretor pomagal s tem, da je dovoljeval posebno actio in factum. II. Pravne posledice Zastavna pogodba je v korist obeh strank, zato sta obe odgovorni za vsako krivdo (omnis culpa). Zastaviteljeva tožba zoper zastavnega upnika se ime¬ nuje actio pigneraticia directa, nasprotna upnikova zoper zastavitelja pa actio pigneraticia con tr ari a. Z direktno tožbo zahteva zastavitelj od zastavnega upnika, da mu stvar vrne, potem ko je dolg prenehal: če je upnik zastavljeno stvar prodal, zahteva tožnik izročitev presežka. S tožbo lahko zahteva tudi povračilo morebitne škode, za katero je zastavni upnik odgovoren. Zastavni upnik sme zastavljeno st var pridržati, če ima zoper zastavi tel ja-dolžnika še kake druge terjatve, ki niso zavarovane z zastavno pravico (*pignus Gordianum, C. 8. 26, 1, 2). Z actio pigneraticia contraria zahteva zastavni upnik od zastavitelja, da mu povrne potroške, ki jih je imel zaradi zastavljene stvari, kakor tudi škodo, ki jo je utrpel po zastaviteljevi krivdi. Če je zastavitelj zastavil stvar, ki je bila upnikova, ali sploh stvar, ki ni bila njegova, ni nastala nobena zastavna pravica. Zastavni upnik je z actio pigneraticia contraria lahko zahteval, da mu zastavitelj prepusti neko drugo svojo stvar v zastavo. Isto je veljalo, če zastavljena stvar ni nudila zastavnemu upniku potrebne varnosti zaradi na¬ pak, ki so upniku ostale ob zastavitvi prikrite. III. *Pignus irregulare V občem pravu se je razvila zastavitev nadomestnih potrošnih stvari — predvsem denarja — tako, da zastavni upnik postane lastnik zastavljenih 1 D. 13, 7: De pigneraticia actione Del contra; C. 4, 24: De actione pigneraticia. 2 sh. zaloga, č. smlouva zastavni, p. umowa zastavvu. r. dogovor zaloga, frc. nan- tissement: gage (na premičnini), antichrese (na nepremičnini), it. pegno, n. Pfand- vertrag, angl. pledge (na premičninah), mortgage (na zemljiščih). 3 Prim. § 69, II, 2. Zastavna pogodba (pignus) — Inominatni kontrakti 275 stvari, vrniti pa mora enako količino enakovrstnih stvari (iantundem eiusdem generis), ko preneha dolg, ki je bil zavarovan z zastavitvijo teh stvari (kavcije v gotovini). § 92. INOMINATNI KONTRAKTI 1 I. Pojem in zgodovina V zvezi z realnimi kontrakti obravnavamo najprimerneje tudi inominatne (ali brezimne) kontrakte, tj. kontrakte, ki nimajo nobenega posebnega imena. Z realnimi kontrakti imajo skupno to, da obligacijsko razmerje nastane šele, ko ena stranka svojo dajatev ali storitev izvrši, torej ve. Razlikujejo se pa od njih po tem, da druga stranka ne vrne prvi stranki stvari, ki jo je od nje prejela, in tudi ne iste količine enakovrstnih stvari, ampak ji je zavezana za neko drugačno dajatev ali storitev (quid pro quo). Npr. A da B-ju kozarec za to, da bo B dal A-ju prstan (do, ut des), A da B-ju sužnja Stiha, da bo B za to osvobodil (manumitiral) Pamfila (do, ut facias). Klasično pravo takih pogodb ni pripoznavalo za iztožljive realne kon¬ trakte. Stranka, ki je že izpolnila svojo dajatev ali storitev, pa ji druga stranka ni hotela izpolniti svoje obljubljene dajatve ali storitve, je smela zahtevati od prejemnika svojo dajatev nazaj s condictio causa data, causa non secuta. Pri tem je bilo odločilno, ali je bila njena dajatev taka, da jo je bilo sploh mogoče zahtevati nazaj: npr. mogoče je bilo to glede dajatve določene stvari, ne pa glede manumisije. Zato sta pretor in pozneje klasično pravo včasih dovolje¬ vala stranki, ki ni mogla zahtevati nazaj svoje dajatve (ali storitve), posebno tožbo: actio in factum (ali tudi actio in factum civilis, actio incerti civilis). Z njo je stranka zahtevala, da tudi sopogodbenik, ki je že prejel njeno daja¬ tev, svojo dajatev izpolni. Ker je v začetku formule pretor na kratko povzel bistvene elemente dejanskega stana, so tako pravdanje imenovali agere prae- seriptis verbis. Justini jan je končno omogočil iztoži ji vost v vseh primerih s tem, da je splošno dovolil tožbo actio praeseriptis verbis, ki je actio bonae fidei. Poslej sme stranka, ki je že sama izpolnila svojo dajatev ali storitev, s tožbo actio praeseriptis verbis zahtevati od nasprotne stranke, da izpolni to, za kar se je zavezala. Še vedno je lahko namesto izpolnitve pričakovane da¬ jatve stranka zahtevala s condictio causa data, causa non secuta od prejem¬ nika, da ji vrne njeno dajatev. Tudi po Justinijanovem pravu nastane obliga¬ cijsko razmerje šele takrat, ko ena stranka svojo dajatev ali storitev i z v r š i, torej re, ne pa že takrat, ko se stranki o tem sporazumeta. Čeprav tudi po Justinijanovem pravu samo soglasje (konsenz) med stran¬ kama še ne ustanavlja iztožljive pogodbene obligacije, ima tak učinek vsaj dajatev ene stranke. Inominatni kontrakti so znatno razširili utesnjujoče do¬ ločbe glede omejenega števila kontraktnih obligacij. S tem so utirali pot mo¬ dernemu pojmovanju o načelni pogodbeni prostosti. Justinijan razlikuje štiri skupine inominatnih kontraktov, in sicer glede na to. ali gre za dajatev ali storitev. Te skupine so: do. ut des; do, ut facias; jacio, ut des; facio, ut facias (»dam, da daš«; »dam, da storiš«; »storim, da daš«; »storim, da storiš«), ” 1 D. 19, 3—5; C. 4, 64. 18 * 276 Kontraktne obligacije II. Nekateri inominatni kontrakti 1. Menjalna pogodba (permutatio, D. 19, 4; C. 4, 64). Menjalna pogodba * 2 je inominatni kontrakt tipa do, ut des. Ena stranka prejme od druge v lastnino neko stvar in se zaveže, da da izročitelju neko drugo domenjeno stvar v last¬ nino (Ulp. D. 2, 14, 7, 2: ... dedi tihi rem ut mihi aliam dares). Po sabinijan- skem nauku je menjalna pogodba dvojni kup, po prokulijanskem, ki ga je sprejel tudi Justinijan. gre pa za poseben kontrakt, ki ne nastane že s samim konsenzom, 3 ampak šele s tem, da ena stranka prepusti drugi svojo stvar v lastnino. Vsaka stranka mora napraviti drugo za lastnika izročene stvari — drugače kakor pri kupni in prodajni pogodbi, kjer velja ta dolžnost samo za kupca glede kupnine. Če prva stranka izroči drugi tujo stvar, he nastane obli¬ gacija in prejemnik ni dolžan ničesar dati v zameno. Stranka, ki je izročila prejemniku stvojo stvar, je mogla z actio in factum (actio praescriptis verbis) od njega zahtevati, da ji tudi on izroči svojo stvar. Če je hotela, je lahko namesto tega zahtevala s kondikcijo svojo stvar nazaj. Ker je menjalna pogodba podobna kupni in prodajni, se glede nje ana¬ logno uporabljajo načela o evikcijskem jamstvu, o odgovornosti za napake prodane stvari in o nevarnosti škode zaradi naključnega uničenja stvari. Zaradi prikrajšanja nad polovico ("laesio enormis) menjalne pogodbe ni mo¬ goče izpodbijati. 2. Starinarska pogodba 4 (contractus aestimatorius, D. 19, 3). Lastnik pre¬ pusti sopogodbeniku neko svojo stvar v prodajo tako, da mu mora po določe¬ nem času ali vrniti stvar samo ali pa plačati določen denarni znesek. Redno je pri tem mišljeno, da bo prodajalcu ostal kot dobiček tisti znesek, za katerega bo stvar draže prodal, 5 mogoče je tudi, da se mu določi še stalna nagrada. Med klasiki samimi je bilo sporno, kateri kontrakt je to: prodaja, locatio conductio ali mandat. 6 Starinarska pogodba spada v smislu Justinijanove kategorizacije v sku¬ pino do, ut facias. Starinar ne postane lastnik zaupane stvari. Sme jo odsvojiti ali tudi obdržati zase, če plača določen denarni znesek. Dokler je stvar pri njem, je odgovoren za vsako krivdo; za naključje je odgovoren le takrat, kadar je sam zaprosil lastnika, da mu je prepustil stvar v prodajo. Če je ob sklenitvi pogodbe določen rok za prodajo, sme lastnik tožiti, ko rok mine. Drugače sme tožiti po primernem roku, ali pa ko je starinar stvar prodal. Tožba se glasi alternativno: toženec naj ali vrne zaupano stvar ali naj plača znesek, ki je bil določen ob sklenitvi pogodbe. Samo na denarni znesek se glasi tožba, če je starinar stvar prodal, ali če je izjavil, da sam stvar obdrži. 3. Poravnava (D. 2, 15; C. 2, 4: De transactionibus). 7 O poravnavi govo¬ rimo, kadar stranki rešita neki sporni ali dvomljivi pravni odnošaj z medse- - sh. promena, trampa, č. smena, p. zamiana, r. mena, frc. echange, it. permuta, n. Tausch(vertrag), angl. exchange. 3 Sama obljuba, da bodeta stranki med seboj zamenjali dve določeni stvari, je iztožljiva le takrat, kadar je potrjena s stipulacijo. 4 č. smlouva vetešnicka, francoska praksa pozna za trgovanje s starinami in dra¬ gulji: depot a condition, n. Trodelvertrag, Verkaufsauftrag. 5 Ulp. D. 19, 5, 13 pr.: Si tibi rem vendendam cerio pretio dedissem, ut quo pluris vendidisses, tibi haberes. 6 Ulp. D. 19, 3, 1 pr. 7 sh. poravnanje, č. smir, p. ugoda, r. kompromiss, mirovaja sdelka, frc. transac- tion, n. Vergleieh, it. transazione, angl. compromise. Konsenzualni kontrakii 277 bojnim popuščanjem. Če ni negotovosti, popuščanje ni poravnava, ampak darilo. Poravnava tudi ni mogoča glede zadev, ki so bile pravnomočno raz¬ sojene. 8 Ker je poravnava pogodba, jo je mogoče izpodbijati samo iz tistih razlogov kakor pogodbe sploh, zaradi sile in strahu ter zaradi prevare, sporno je, ali tudi zaradi zmote. Da je postala vsebina poravnave iztožljiva, sta si stranki njeno izpolnitev navadno obljubili s stipulacijo. Vsaj po Justinijano- vem pravu 9 pa je poravnava kot inominatni kontrakt iztožljiva z actio prae¬ scriptis verbis. S to tožbo more stranka, ki je že sama izpolnila to, kar je za¬ radi poravnave dolžna, zahtevati od sopogodbenika, da tudi on izpolni vse, za kar je po poravnavi obvezan. 4. Actio praescriptis verbis (D. 19, 5; C. 4. 64) je služila po Justinijanovem pravu za iztoževanje različnih dotlej neiztožljivih zahtevkov. Tako je z njo mogel tisti, ki je bil prekaristu prepustil stvar v prekarij, zahtevati od pre- karista svojo stvar nazaj. Prekarij je tako postal inominatni kontrakt vrste facio, ut facias. — Podobno je bilo mogoče iztožiti storitev, ki je bila naložena obdarovancu z nalogom (sub modo). — S to tožbo je mogla stranka, ki je opra¬ vila za drugo stranko neko poljsko delo, iztožiti od nje dogovorjeno ustrezno storitev (facio, ut facias ). 10 § 93. KONSENZUALNI KONTRAKTI Konsenzualni kontrakti so tisti, pri katerih nastane obligacijsko razmerje s tem, da se pogodbenika sporazumeta o bistveni vsebini pogodbe. Zadošča že samo soglasje med strankama, ki je lahko doseženo tudi s pismom, po slu med odsotnima; ni treba nobene obličnosti 1 in tudi ne, da bi ena stranka morala svojo dajatev vnaprej opraviti. Medtem ko v modernih pravih nastajajo iz kon¬ senza najrazličnejše obligacije, 2 pozna rimsko pravo le štiri konsenzualne kon- trakte, ki so: emptio venditio (kupna in prodajna pogodba), locatio conductio (najemna in zakupna, službena in delovršna ali podjetniška pogodba), societas (družba) in mandat. Vsi štirje so bonae fidei in jih kot take pozna že pred- 8 Ulp. D. 2, 15, 1: Qui iransigit, quasi de re dubia et lite incerta neque finita transigit. Qui vero paciscitur, donationis causa rem certam et indubitatam liberalitate remittit. — Glede poravnave o razsojeni stvari prim. Ulp. D. 12, 6, 25, 1 in Ulp. D. 2, 15, 7 pr.; 11. 9 Konstitucija Aleksandra Severa C. 2, 4, 6 iz leta 250 dovoljuje že tožbo actio praescriptis verbis, kadar o poravnavi ni bila sklenjena stipulacija. Vendar je verjetno, da so redaktorji Justinijanovega kodeksa z interpolacijo izpremenili prvotno besedilo, da bi ga tako spravili v sklad s pravom Justinijanove kodifikacije. 10 Ulp. D. 19, 5, 17, 5: Si, cum unum bovem haberem et vicinus unum, placuerit inter nos, ut per denos dies ego ei et ille mihi bovem commodaremus. ut opus faceret, et apud alterum bos periit,... praescriptis verbis agendum est. — Prim Marci. D. eod. 25; L 5, 24, 2. Glede domenjenih manumisij dveh sužnjev, ki pripadata različnima gospodarjema, prim. Paul. D. 19, 5, 5 pr. in § 5. 1 Zelo jasno poudarja to Gaj (Inst. 5, 156): ... consensu dicimus obligationes con- tralii, quod neque verborum neque scripturae utla proprietas desideratur; sed sufficit eos, qui negotium gerunt, consensisse. 2 Prim. § 861 Odz.: Kdor izreče, da hoče na koga prenesti svojo pravico, to je, da mu hoče kaj dopustiti, kaj dati, da hoče zanj kaj storiti ali zaradi njega kaj opustiti, obljubi; ako drugi veljavno sprejme obljubo, nastane s soglasno voljo obeh pogodba. Prim. čl. 1. Švicarskega Obligacijskega prava (iz 1. 1885): Za sklenitev pogodbe je potrebna soglasna medsebojna izjava volje strank. Ta je lahko izrečna ali tiha. 278 Kontraktne obligacije klasični pravnik Q. Mucius Scaevola* Najbrž so postali iztožljivi po zaslugi pretorskega prava in proti koncu republike polagoma prešli v običajno in s tem v civilno pravo. Kot kontrakti bonae fidei so konsenzualni kontrakti dvostranski. Popol¬ noma velja to za prve tri, pri katerih so vedno vsi sopogodbeniki v nekem pogledu zavezani, v drugem pogledu upravičeni (ultro citroque obligatio); ime¬ nujemo jih sinalagmatske pogodbe. * 4 5 Pri mandatu je pa vsaj mogoče, da ima mandatar kake zahtevke zoper mandanta. Med konsenzualnimi kontrakti lahko razlikujemo dve skupini še pod dru¬ gim vidikom. 6 Pri prvih dveh kontraktih (emptio venditio, locatio conductio) mora ena stranka plačati določen denarni znesek, druga stranka pa ji za to prepusti neko stvar v lastnino ali ji omogoča uporabljanje svoje stvari ali de¬ lovne sile; oba pogodbenika stremita pri tem za gospodarskim dobičkom. 6 Pri družbi in pri mandatu pa je med sopogodbeniki ožje razmerje medsebojnega zaupanja; zaradi kršitve obligacije postane obsojeni družbenik ali mandatar infamen; vsaka stranka ima pravico do odpovedi; obe obligaciji sta tudi ne- podedljivi. Po načelu dobre vere in poštenja mora sodnik uvaževati dolozno ravnanje ene stranke, ne da bi bilo prej treba v formulo uvrstiti exceptio doli. Zaradi dvostranskega značaja sinalagmatskih kontraktov ne sme nobena stranka od druge terjati izpolnitve, ne da bi bila tudi sama pripravljena izpolniti svojo obveznost (*excepiio noti adimpleti contractus). Kadar je stranka že izpolnila, more od sopogodbenika terjati, da tudi on izpolni, ne more pa zahtevati svoje dajatve nazaj — drugače, kakor je to pri inominatnih kontraktih. § 94. KUPNA IN PRODAJNA POGODBA 1 I. Pojem Kupna in prodajna pogodba 2 (emptio veiulitio) je konsenzualni kontrakt, ki se sklene s tem, da se prodajalec in kupec sporazumeta, da bo prodajalec prepustil kupcu določeno blago (merx), kupec pa bo njemu plačal določen denarni znesek kot kupnino (pretium). Kupna in prodajna pogodba je kon¬ trakt bonae fidei. Ker obema strankama daje pravice in obema nalaga ustrezne obveznosti, je *contractus bilateralis aegnalis (nujno dvostranska, sinalag- matska pogodba: ultro citroque obligatio, Ulp. D. 50, 16, 19). Kakor po drugih pravih je tudi po najstarejšem rimskem pravu kupna pogodba bila dolgo časa kup. iz rok v roke, ki se je takoj izpolnil z mancipa- cijo ali z izročitvijo stvari: prodajalec je stvar prepustil kupcu v lastnino in hkrati od njega prejel kupnino. Taka kupna pogodba je bila osnova (causa) 5 Cicero. De off. 3, 17, 70. 4 Prim. Ulp. D. 50, t6, 19. 5 E. Cuq, Manuel des institutions juridiques des Romains, Pariš 1917, str. 452 s. 6 Paul. D. 19, 2, 22, 3: Quemadmodum in emendo et vendendo naturaliter conces- sum est quod pluris sit minoris emere, quod minoris sit pluris vendere et ita inoicem se circumscribere, ita in locationibus quoque et conductionibus iuris est. 1 D. 18, 1; 18, 6; 19, 1; C. 4, 38; 4, 40; 4, 44; 4, 45; 4, 48; 4, 49; I. 3, 23. 3 sh. kupovina i prodaja, č. smlouva trhova, p. kupno-sprzedaž, r. kuplja-prodaža, frc. [achat etj vente, it. [comprajvendita, n. Kauf [und Verkauf], Kaufvertrag, angl. [purcliase], šale. Kupna in prodajna pogodba 279 za pridobitev lastnine ter pravni naslov (titulus) za priposestvovanje. Kupec, ki je bil stvar pridobil z mancipacijo, je imel zoper odsvojitelja tožbo a ctio auctoritatis, če mu je pozneje tretji (npr. kot lastnik) stvar odvzel (evinciral). Drugi obligacijski zahtevki iz stare kupne pogodbe niso nastali. Medtem ko je v drugih antičnih pravih (egipčanskem, babilonskem in grškem) kup ostal realni kontrakt, je v rimskem pravu kupna in prodajna pogodba nekako od predzadnjega stoletja republike naprej konsenzualni kontrakt. Brž ko je med prodajalcem in kupcem doseženo soglasje glede blaga in cene, že nastane med njima obojestransko obligacijsko razmerje: prodajalec je dolžan, da kupcu trajno prepusti prodano stvar, kupec pa je dolžan, da mu plača kupnino v denarju. Sklenitev kupne in prodajne pogodbe povzroči samo, da nastaneta dve novi obligaciji, nima pa nobenih stvarnopravnih učinkov. Kupec bo postal lastnik kupljene stvari šele takrat, ko mu jo bo prodajalec uspešno (z manci¬ pacijo ali tradicijo) odsvojil, prodajalec bo postal lastnik kupnine šele v hipu, ko mu jo bo kupec izročil v lastnino. — Posebno določbo je uvedel Justini jan za stranki, ki sta se dogovorili, da se bo o kupni in prodajni pogodbi na¬ pravila listina. Tedaj sta namreč kupec in prodajalec zavezana šele, ko je listina pravilno sestavljena. Dotlej sme vsaka stranka brez škode odstopiti od pogodbe; samo če je bila dana ara, izgubi stranka, ki razdere pogodbo, svojo aro, ali pa mora prejeto aro vrniti dvojno. Od menjalne pogodbe se kupna in prodajna pogodba loči po tem, da kupec plača za kupljeni predmet denar, pri menjalni se daje ena stvar za drugo stvar. Nadaljnja razlika je v tem, da je po rimskem pravu menjalna pogodba inominatni realni kontrakt. — Po tem, da gre pri prodaji za odsvo¬ jitev stvari, ne samo za prepustitev njene uporabe ali za prepustitev uporab¬ ljanja človeške delovne sile, se kupna pogodba razlikuje od najemne in zakupne ter od službene in delovršne (podjetniške) pogodbe. TI. Bistvene sestavine 1. Blago. Predmet kupne pogodbe je lahko vsaka gospodarska dobrina, ki je v pravnem prometu in je odsvojijiva. 3 Semkaj spadajo stvari in commercio ter odsvojljive pravice. Stvar, ki je predmet prodajne pogodbe, je lahko pre¬ mična ali nepremična. Določena more biti individualno (kot species), lahko gre pa tudi za mešan generičen kup (npr. mernik žita iz določene zaloge). Čistega generičnega kupa Rimljani najbrž niso uporabljali; take dajatve so si dali obljubiti s stipulacijo. Če je predmet prodajne pogodbe neka obstoječa stvar, tedaj mora stvar v resnici obstajati takrat, ko se pogodba sklene, drugače je pogodba nična; npr. pogodbenika ne vesta, ko sklepata pogodbo, da je prodano hišo ali pro¬ dani gozd prejšnji dan uničil požar. Če bi samo prodajalec to vedel, bi moral kupcu povrniti interes, ki ga ima na izpolnitvi. — Mogoča je prodaja bodočih stvari 4 (npr. donos prihodnje žetve; olje iz oliv, ki še rastejo na drevju). Pri tem je včasih kupna pogodba sklenjena vsaj pod tihim pogojem, da bodo plodovi nastali. Če nastanejo, velja pogodba, ne glede na to, koliko jih je in 3 Prim. Paul. D. 18, 1, 34 1: Omnium rerum, quas quis habere vel possidere vel persequi potest, venditio reete fit. 4 Pomp. D. 18, 1, 8 pr.: Nec emptio nec venditio sine re quae veneat potest intel- legi. Et tamen fructus et partus futuri reete ementur,... 280 Kontraktne obligacije kakšni so. Če plodovi brez prodajalčeve krivde niso nastali, pogodba ne velja, ker se pogoj ni izpolnil; če pa je prodajalec zakrivil, da jih ni, je on odgo¬ voren kupcu za interes. Tak kup imenujemo *emptio rei speratae , 5 Razliku¬ jemo ga od emptio spei , 6 ki je pogodba na srečo (aleatorna pogodba); npr. od ribičev kupim to, kar bodo pri prihodnjem ribolovu ujeli, ali kar bodo ujeli, ko prvič vržejo mrežo. Ta pogodba je brezpogojna, njen predmet je nada, da se bodo ribe ujele. Kupec bo moral plačati kupnino tudi takrat, kadar za to ničesar ne bo dobil. Predmet kupne pogodbe ne more biti stvar, ki je že kupčeva. 7 Če je kupec svojo stvar kupil iz nevednosti, sme zahtevati kupnino nazaj. Prav tako ne more biti predmet kupne pogodbe taka stvar, ki je po kaki pravni normi ni dovoljeno odsvojiti ali pridobiti; tako mož ni smel brez ženinega dovoljenja prodati dotalnega zemljišča, varuh ni smel kupiti varovančevih stvari, pro¬ vincialni uradnik ne provincialnih zemljišč, nihče ni smel kupiti pobeglega sužnja. Predmet kupne pogodbe utegne biti celotno premoženje, ne samo posamezna stvar. Njen predmet so lahko tudi pravice, kolikor so odsvojljive, npr. terjatve, izvrševanje užitka, bodoče zemljiške ali osebne služnosti, ki naj jih prodajalec kupcu ustanovi. Veljavna je prodaja dediščine po že umrlem zapustniku, nična pa je prodajna pogodba glede dediščine po še živi osebi, ali po osebi, ki je sploh ni. Veljavna je kupna in prodajna pogodba o stvari, ki ni prodajalčeva. 2. Kupnina (preiium) mora biti dogovorjena v denarju, 8 9 poleg denarnega zneska je lahko obljubljena še kaka drugačna dajatev ali storitev, 0 ni pa pro¬ dajne pogodbe brez denarne kupnine. Kupnina mora biti določena (Gai. 3, 141: preiium auiem certum esse de¬ bet) ali vsaj določljiva. Neveljavna je kupna pogodba, po kateri je določitev cene prepuščena samo enemu pogodbeniku. 10 Mogoča je pogodba, ki prepušča določitev cene neki tretji osebi (npr. quanti Titius aestimaverit). i0a Taka po¬ godba velja pod pogojem, da bo tretji ceno določil. Če tretji (Ticij) noče ali ne more blaga oceniti, ni kupnine in zato tudi ne kupne pogodbe. — Zadošča, da je kupnina objektivno določena, čeprav morda enemu sopogodbeniku ob sklenitvi pogodbe ni znana. Kot primere take kupnine najdemo v virih (Ulp. D. 18, 1, 7, 1) označbe: quanti tu eum emisti; quantum pretii in arca habeo. Veljavna je tudi pogodba: est mihi fundus emptus centum et quanto pluris eum vendidero (Ulp. D. eod. 7, 2). 11 Kupnina mora biti resnična (preiium verum), tolikšna, da jo je mogoče smatrati za resno mišljeno dajatev. Če je kupnina samo navidezna (nummo 5 »kup (in prodaja) pričakovane stvari«. 8 »kup nade«. 7 Pomp. D. 18, 1, 16 pr.: suae rei emptio non valet. 8 Gai. 3, 141: in numerata pecunia consistere debet. 9 Npr. Pomp. D. 19, 1, 6, 1: vendidi tibi insulam certa pecunia et ut aliam insu- lam meam reficeres; D. eod. 6, 2: aream tibi vendidi certo pretio et tradidi, ita ut insula aedificata partem dimidiam mihi retradas; Paul. D. eod., 21, 4: fundum vendi¬ dero, ut eum. conductum certa summa haberem,.. . quasi in partem pretii ea res sit. 10 Gai. D. 18, 1, 35, 1: quanti veliš; quanti aequum putaveris; quanti aestimaveris, habebis emptum (»za kolikor hočeš«, »kolikor boš smatral za primerno«, »kolikor boš ocenil, [za toliko] boš kupil«), 10a »kolikor bo Ticij ocenil«. 11 »za kolikor si ga ti kupil«, »kolikor denarja imam v blagajni«. — »Zemljišče kupim za sto (denarjev) in za toliko, za kolikor več ga bom prodal«. Kupna in prodajna pogodba 281 uno), je kupna pogodba kot simuliran pravni posel nična. Ali je morda veljavna kot darilo, se presoja po normah, ki veljajo za darilno pogodbo. Končno se poudarja kot tretja lastnost kupnine njena primernost (pretium iustum), ki naj se presoja po resnični vrednosti stvari ob sklepanju pogodbe. 12 Vendar še klasik Paulus trdi, da se mu zdi naravno, če se blago kupuje ceneje, prodaja pa draže, kakor je njegova vrednost. 13 To mnenje se je izpremenilo za Dioklecijana v času hudih gospodarskih kriz. Dioklecijan je objavil obširen edikt, v katerem je pod strogimi kaznimi predpisal maksimalne cene za naj¬ različnejše stvari in storitve (edictum de preiiis rerum venalium). On je tudi določil, 14 da prodajalec, ki je svojo stvar (zemljišče) prodal izpod polovične vrednosti, sme zahtevati od kupca, da mu stvar (zemljišče) vrne, hkrati mora tudi sam kupcu vrniti prejeto kupnino (*laesio enormis — izpodbijanje za¬ radi nadpolovičnega prikrajšanja). Kupec je pa lahko obdržal kupljeno stvar, če je prodajalcu plačal toliko, za kolikor je bila kupnina manjša od resnične vrednosti stvari (quod deest iusto pretio). 3. Soglasje. Kakor že omenjeno, nastane med kupcem in prodajalcem obli¬ gacijsko razmerje v trenutku, ko se sporazumeta o blagu in ceni. Kupna in prodajna pogodba je pravni lik iuris geniium, za njo ni treba ne prič ne listin. Pogodbeno soglasje izjavita stranki lahko izrečno ali pa molče. Do soglasja pride navadno med navzočima strankama, lahko pa tudi odsotnima, ki uporabljata sla (nuntius) ali pismo (epistula). Soglasje je mogoče tudi med gluhimi in nemimi. Soglasje med kupcem in prodajalcem je navadno brez omejitev, more pa biti tudi omejeno po pogoju ali roku. Nekatere pogoje so pri kupnih pogodbah dodajali kot posebne pakte (*pacla adiecta J, 15 kakor kup na poskušnjo (*pactum displiceniiae), razdorni dogovor (lex commissoria) ali dogovor bolj¬ šega kupca (in diem addictio). Kupna pogodba, ki je sklenjena pod odložnim pogojeni, je samo sklenjena (emptio coniracta), ni pa še perfektna (emptio perfecta). To postane takrat, ko se pogoj izpolni. Če takrat prodane stvari ni več, kupna in prodajna po¬ godba ne velja. Naključno uničenje pogojno prodane stvari trpi prodajalec., njeno poslabšanje kupec. — Podobno razlikujejo viri še v nekaterih drugih pri¬ merih. Če je iz določene zaloge kupljenih nekaj stvari, postane pogodba emptio perfecta šele, ko se stvari iz zaloge izločijo in s tem individualizirajo. Dotlej zadeva prodajalca škoda zaradi uničenja in poškodovanja stvari. Če je kup¬ ljena večja množina stvari tako, da je cena dogovorjena za enoto (po teži, meri ali številu), je kupna pogodba perfektna, ko se vsa množina stehta, izmeri ali prešteje in se tako določi kupnina. Dotlej trpi škodo zaradi uničenja prodajalec, zaradi poslabšanja pa kupec. — Končno se razlikuje med samo sklenjeno in med perfektno kupno pogodbo tudi takrat, kadar sta se stranki dogovorili, da naj se o pogodbi sestavi listina. Dokler stranki listine ne pod¬ pišeta (subseriptio), se more vsaka skesati (*ius paenitendi) in odstopiti od pogodbe. 12 Call. D. 49, 14, 3, 5: ... iusta pretia non ex praeterita emptione, sed ex praesenti aestimatione constitui. 13 Paul. D. 19, 2, 22, 3 (besedilo glej § 93, op. 6). 14 C. 4, 44, 2 (285). 15 Prim. § 99, II. 282 Kontraktne obligacije III. Pravne posledice Ko je med strankama prišlo do popolnega soglasja, sta obe vezani po sklenjeni pogodbi. Zoper voljo druge stranke (inviio aIterutro) se ne more več nobena izmed njih odtegniti pogodbenim dolžnostim. Svoje obveznosti mora vsaka stranka izpolniti z vso skrbnostjo in je drugi odgovorna za vsako krivdo (culpa omnis). Svoje zahteve uveljavlja prodajalec z actio venditi, kupec z aclio empti. Obe tožbi sta bonae fidei. Kupec mora plačati kupnino. Prodajalca mora napraviti za lastnika de¬ narja (obligatio dandi), kar je mogoče le, če je denar njegov. V postklasični dobi mora neplačano kupnino obrestovati, potem ko je prejel blago. Prodajalčeva obveznost je obligatio faciendi. Kolikor je od njega odvisno, mora storiti vse, da bi napravil kupca za posestnika in lastnika prodane stvari. Zato mu jo mora izročiti, če je res nec mancipi; če je res mancipi, mu jo mora mancipirati ali in iure cedirati. Vendar prodajalec ne jamči za to, da kupec postane lastnik . 16 Kupna in prodajna pogodba je veljavna tudi takrat, kadar kupec ne pridobi lastninske pravice na kupljeni stvari. Po rimskem pravu zadošča, da prodajalec omogoči kupcu mirno posest in uživanje stvari (uli frui habere possidere rede licere). To je važno takrat, kadar prodajalec ni lastnik, ampak samo pošteni posestnik stvari. — Po Justinijanovem pravu kupec ne postane lastnik kupljene stvari, čeprav mu jo je prodajalec že iz¬ ročil, dokler ne plača kupnine, ali ne da zanjo porokov ali zastave, ali pa mu je prodajalec izrečno ne kreditira . 1611 Dokler je prodana stvar še v prodajalčevi posesti, je ta odgovoren kupcu za vsako krivdo, ne pa tudi za naključno škodo. Odkar je namreč kupna pogodba perfektna, trpi škodo zaradi naključnega uničenja ali poškodovanja stvari kupec, čeprav mu prodajalec stvari še ni izročil. Prodajalcu mora pla¬ čati kupnino, ne da bi za to od njega kaj dobil. To izraža pravilo:* periculum est ernptoris perfecta emptione . 17 Vobče mislijo romanisti, da je to pravilo splošno veljalo šele po Justinijanovem pravu, medtem ko je po klasičnem pravu veljalo samo za nekatere vrste primerov. 1S Od istega trenutka, ko bi moral trpeti škodo, je smel kupec zahtevati zase tudi koristi (commoda) kup¬ ljene stvari , 19 kakor plodove, partus ancillae, naplavine, zvišanje vrednosti stvari. Kupčeva in prodajalčeva obveznost nastaneta sicer istočasno in sta kot taki neodvisni druga od druge. Vendar ne bi bilo v skladu z dobro vero in poštenjem (bona fides), da bi ena stranka terjala od druge izpolnitev, ne da bi bila tudi sama pripravljena izpolniti svojo obveznost. S posebno exceptio mercis nondum truditae 2 ' * 1 je pretor pomagal najprej tistemu kupcu, ki je bil 16 Ulp. D. 18, 1, 25, 1: Qui vendidit, necesse non habet fundum empioris facere. . . Afr. D. 19, 1, 50, 1: . .. venditorem hactenus teneri, ut rem- emptori habere liceat, non etiam ut eius faciat. .. “a Ulp. D. 19, 1, 11, 2. 17 Paul. D. 18, 6, 8 pr.: ...perfecta emptione periculum ad emptorem respiciet. I. 3, 23, 3: Cum autem emptio et venditio contracta sit..., periculum rei venditae stalim ad emptorem pertinet, tametsi adhuc ea res emptori tradita non sit. 18 Tako si je že v Katonovi dobi izgovoril previdni kupec glede vina (Cato, de agricultura, 14-8, 3) quod neque aceat (kar se ni skisalo) neque muceat (ni kanjasto), id dabitur (= Bruns, Fontes, 7 II, str. 50). 18 I. 3, 23, 3: nam et commodum eius esse debet, cuius periculum est. 20 »ekscepeija zaradi še ne izročenega blaga«. Kupna in prodajna pogodba 283 kupil neko stvar na dražbi (auctio) od bankirja, pa je ta zahteval od njega plačilo kupnine, čeprav mu še ni izročil prodane stvari. Klasično pravo je to ekscepcijo pripoznavalo vsakemu kupcu. Polagoma so podobno ekscepcijo do¬ voljevali tudi prodajalcu, če je kupec zahteval od njega izročitev stvari, ne da bi mu za njo ponudil kupnino (Ulp. D. 19, I, 13, 8). I ako je v praksi nastala ekscepcija, ki se v občem pravu imenuje * e.vcepiio non adimpleti contractus (»ekscepcija zaradi neizpolnjene pogodbe«). Končno jamči prodajalec kupcu, da prodana stvar nima pravnih in stvar¬ nih napak. IV. Pravne napake Kakor že rečeno, je prodajalec izpolnil svojo obveznost, če je kupcu omogočil, da je stvar imel v mirni posesti in jo je lahko uporabljal. Ako je kupcu prodal v dobri veri tujo stvar, ni mogel kupec samo zaradi tega od njega ničesar zahtevati. Drugačen položaj je nastal če je zoper kupca, ki mu je bil prodajalec prodal tujo stvar, nastopil tretji kot lastnik in mu je stvar odvzel (evinciral) ali pa ga je z obsodbo v reivindikacijski tožbi prisilil, da mu je plačal (morda zelo visoko ocenjeno) njeno vrednost. Kupcu je bila stvar evincirana tudi takrat, če je tretji uspešno nastopil zoper njega kot užitkar ali kot zastavni upnik ter mu je s tem preprečil, da kupljene stvari ni mogel več posedovati in uporabljati. Po zakoniku XII plošč je bil prodajalec, ki je kupcu prodal kako res mancipi in mu jo je odsvojil z mancipacijo, njemu odgovoren, da mu stvar ni bila evincirana. Če je zoper kupca lastnik naperil lastninsko tožbo (rei vindi- catio), je moral kupec o tem obvestiti prodajalca (auctorem laudpre, Ulem denuniiare); hkrati ga je pozval, naj vstopi v pravdo (lili subsisiere). Proda¬ jalec je vstopil kot kupčev pravdni zastopnik (procurator): obsodba in izvršba je šla zoper njega. Včasih je kupec sam ostal kot toženec in mu je prodajalec samo pomagal kot stranski intervenient. Če prodajalec ni ustregel kupčevemu pozivu (aucioritatem defugere) ali če je bil vkljub njegovemu nastopanju v pravdi toženec obsojen ( auctoritatis nomine ninci), je smel kupec s posebno actio auctoritatis zahtevati od prodajalca, da mu plača dvojno kupnino (dup- lum). 20a Ker Justinijanovo pravo ni ohranilo mancipacije, tudi te tožbe nima več. Kadar kupec in prodajalec nista uporabila mancipacije, si jc glede drago¬ cenejših stvari 21 dal kupec s stipulacijo obljubiti od prodajalca, da sme za¬ htevati od njega dvojno kupnino (stipulatio duplae sc. pecuniae), če mu bo kupljena stvar evincirana; pri manj važnih stvareh si je dal kupec obljubiti povračilo samo enkratne kupnine. 22 Kurulska edila, ki jima je bilo poverjeno 2n a Paul. Sent. 2, 17, 3 (gl. § 47, IV, op. 13). 21 Ulp. D. 21, 2, 37, 1: ...[res,] quae pretiosiores essent, si margarita (— biseri) ...ornamenta (— nakit) pretiosa .. ■ vestis Serica (= svilena obleka) vel quid aliud non contemplibile veneat. 22 O tem poroča že Cieeronov vrstnik, starinoslovee M. Terentius Varro (116—27) v spisu Rerum rusticarum libri III, 2, 10, 5 (=; B r u n s, Fontes, 7 II, 64): ... si mancipio non datur, dupla promitti, aut, si ita padi, simpla. Take stipulacije so nam ohranjene v listinah na sedmograških ploščicah (glej Bruns, Fontes, 7 I, štev. 130 ss., str. 329 ss.). Stipulatio duplae, sklenjena ob prodaji sužnja, se je glasila (Bruns, o. c., št. 130, str. 329, vv. 7—14): ...si quis eum puerum 284 Koniraktnc obligacije tržno sodstvo, sta v svojem ediktu določila, da kupec lahko prisili prodajalca, da mora skleniti tako stipulacijo. V ta namen je imel zoper njega tožbo actio empii. Klasični juristi so polagoma začeli pripoznavati kupcu pravico, da po načelih dobre vere in poštenja toži prodajalca z actio empti, da mu povrne interes, ki ga ima kupec na tem, da bi obdržal kupljeno stvar v mirni posesti. S tožbo actio empti je mogel kupec tožiti prodajalca tudi takrat, če je stvar sicer obdržal, toda samo zato, ker jo je pridobil odplačno ali neodplačno od druge osebe kakor od prodajalca . 23 Zoper prodajalca, ki je vedoma prodal tujo stvar kupcu, ki tega ni vedel, sme kupec takoj naperiti tožbo actio empti, ne da bi bilo sploh prišlo do evikcije. S tožbo zahteva, da mu prodajalec povrne interes, ki ga. ima kupec na tem, da bi bil postal lastnik kupljene stvari . 24 — Kupec, ki še ni plačal kupnine, ko se začne pravda zaradi evikcije, sme odložiti plačilo kupnine (*exceptio evictionis imminentis, ekscepcija zaradi preteče evikcije ). 25 V. Stvarne napake Prodajalec je v znatni meri jamčil tudi za stvarne napake prodane stvari. Ze po zakoniku XII plošč odgovarja prodajalec, ki je z mancipacijo odsvojil zemljišče in pri tem navedel večjo površino, kakor jo zemljišče v resnici ima. Kupec more s tožbo actio de modo agri 26 zahtevali od njega, da mu plača dvojno vrednost primanjkljaja. Justinijan te tožbe ni obdržal. Po klasičnem pravu je kupec lahko zahteval z actio empti od prodajalca, da mu plača odškodnino, če kupljena stvar ni imela lastnosti, ki jih je bil ob mancipaciji izrečno zagotavljal (dieta in mancipio). Isto je veljalo, če je stvar imela napake, katere je kupcu zamolčal, čeprav je vedel zanje. Odgovoren je bil tudi za vsa zagotovila, s katerimi je kupca nalašč spravil v zmoto. — Včasih je prodajalec še s stipulacijo zagotovil kupcu, da stvar določenih na¬ pak nima. Z ediktom kurulskih edilov so bile ustanovljene posebne določbe glede prodajnih pogodb sužnjev (mancipia) in domače živine (iumenta). Prodajalec je moral nekatere napake sužnja 27 ali živine 28 javno napovedati. To je veljalo q. d. a. partenve quam quis ex eo evicerit, quo minus emptorem ... uti frui habere possidereque reete liceat, tune quantum id erit, quod ita ex eo evictum fuerit, tantam pecuniam duplam probam reete dari fide rogavit Dasius Breucus (= kupec), dari fid.e promisit Bellicus Alexandri {— prodajalec). — Ob prodaji sužnje (Bruns, št. 131, str. 330. vv. 12 ss.) se stipulira kot predmet: quanti ea puella empta est, tantam pecu¬ niam et alterum tantum dari ... — Primera za stipulacijo simplae vsebujeta listini Bruns, o. c. št. 132, vv. 6—13 (prodaja sužnje) in št. 133, vv. 8—12 (prodaja hiše). 23 Kot primere najdemo v virih: Paul. Sent. 2, 17, 8: podaritev (ex causa lucrativa); Paul. D. 21, 2, 9 (dedovanje); Pomp. D. eod. 29 pr. (odkup stvari od lastnika). 24 Iul. D. 19, 1 , 30, 1: q uanti me a intersit (rem) meam esse faetam. 23 Fragm, Vat. 12: Ante pretium solutum dominii quaestione mota pretium emptor restituere non cogetur . .. cum in ipso contractu domini periculum immineat. 26 modus = mera, velikost. — Prim. Paul. Sent. 2, 17, 4 (gl. § 47, IV, op. 14). 27 Ulp. D. 21, 1, 1, 1 (prim. L en el, EP, 3 str. 555): Qui mancipia vendunt certiores faciant emptores, quid morbi oitiive cuique sit, quis fugitivus errooe sit noxave solulus non sit: eademque omnia, cum ea mancipia venibunt, palam reete pronuntianto. 28 Ulp. D. 21, 1, 38 pr. (prim. L en el, EP, 3 str. 565): Qui iumenta vendunt, palam reete dicunto, quid in quoque eorum morbi vitiique sit... Locatio conduciio 285 glede bolezni, dalje glede nekaterih sužnjevih napak, npr. da rad pobegne (fugitivus) ali da se rad potepa (erro). Napovedati je moral tudi, ali obreme¬ njuje sužnja noksalna odgovornost za kako deliktno dejanje. Za nenapove¬ dane napake, kolikor niso bile morda očitne, je moral prodajalec prevzeti jamstvo s stipulacijo. Pozneje tudi to ni bilo potrebno, ampak je bil prodaja¬ lec odgovoren za napake stvari, bodisi da jih je poznal ali ne. Kupec je imel na izbiro dve tožbi. Z actio redhibitoria, ki jo je lahko naperil zoper proda¬ jalca v šestili mesecih (sex menses ulile*) zaradi napak stvari, ki so se pokazale po izročitvi stvari, je zahteval razdor pogodbe; vsak pogodbenik je dobil svojo dajatev nazaj. V enem letu (annus utilis) je pa lahko zahteval z actio quanti minoris zmanjšanje kupnine zaradi napak stvari, justinijan je razširil obe tožbi na vse kupne in prodajne pogodbe. S tem so v ediktu naštete napake izgubile svoj pomen. Še nadalje je bil prodajalec odgovoren za pomanjkljivosti prodane stvari, ki so bile v nasprotju z njegovimi, čeprav brezobličnimi za¬ gotovili (dieta et promissa). Zoper njega je kupec lahko naperil actio empti, medtem ko je zaradi nenapovedanih napak imel redhibitorno tožbo in tožbo za zmanjšanje kupnine. VI. Kupne pogodbe glede pravic Omenili smo že, da morajo biti predmet kupne pogodbe tudi odsvojljive pravice, bodisi da ob sklenitvi že obstajajo, bodisi da jih je treba šele ustano¬ viti. Z actio empti more kupec tožiti prodajalca, da mu prepusti obstoječo pravico ali da mu ustanovi novo. Z actio oenditi toži prodajalec kupca na plačilo kupnine. Glede prodane terjatve jamči prodajalec kupcu za to, da terjatev obstoji, ne pa — brez izrečnega dogovora — tudi za to, da je dolžnik plačevit. 29 Če je bila prodana stvarna pravica, jamči prodajalec samo za evikcijo. § 95. LOCATIO CONDUCTIO * 1 I. Pojem Kupni in prodajni pogodbi je najbližja locatio conductio, ki je prav tako nujno dvostranska pogodba. Tudi pri njej se ena stranka redno zaveže, da plača sopogodbeniku določen denarni znesek (merces, pensio), druga pa, da prvi prepusti v uporabo določeno stvar, ali svojo delovno silo, ali da bo zanjo opravila neko delo. Locatio conductio združuje tako troje modernih pogodb: najemno in zakupno (locatio conductio rei), službeno ali pogodbo o delu (loca¬ tio conductio operarum) in delovršno ali podjetniško pogodbo (locatio con¬ ductio operiš). En pogodbenik se imenuje locaior. njegova tožba je actio locati; drugi je conductor, njegova tožba actio conducti. Obe stranki sta si med¬ sebojno odgovorni za vsako krivdo (omnis culpa). 29 Ulp. D. 18, 4, 4: Si nomen sit distraclum,... locupletem esse debiiorem non debere praestare. debiiorem tiutem esse praestare, nisi aliud convenit. 1 D. 19, 2; C. 4. 65: ]. 3. 24. ■— locare = postaviti (stvar za oddajo v najem ali v delo), conducere = odpeljati, (vzeti) s seboj (npr. najeto stvar). Kontraktne obligacije 286 II. Locatio conductio rei Najemna pogodba 2 se sklene s tem, da se najemodajalec (locutor) zaveže, da prepusti najemniku (conductor) določeno stvar v rabo, najemnik pa, da bo najemodajalcu plačal najemnino in mu pozneje stvar samo vrnil. — Medtem ko se z najemno pogodbo zagotovi najemniku uporabljanje stvari (npr. stano¬ vanja), je predmet zakupne pogodbe prepustitev plodonosne stvari, od katere naj zakupnik pridobiva plodove. Rimsko pravo načelno ne razlikuje med najemno in zakupno pogodbo. Zato veljajo naslednja izvajanja o najemni pogodbi tudi za zakupno, kolikor ni izrečno povedano kaj drugega. Najemna pogodba je sklenjena, brž ko se stranki sporazumeta o pred¬ metu pogodbe in o najemnini. Predmet pogodbe je lahko premična ali ne¬ premična stvar; mora pa biti nepotrošna. Potrošila stvar more biti predmet najemne pogodbe le takrat, kadar naj se uporablja kot nepotrošna (npr, steklenice vina za gospodinjsko razstavo; ad pompam, ad ostentationem). Iz¬ med pravic more užitkar prepustiti v najem izvrševanje svojega užitka. Naje¬ modajalec ni treba, da bi bil lastnik stvari, ki jo odda v najem. Zlasti stano¬ vanjski najemnik (inquilinus) odda lahko del najetega stanovanja drugemu najemniku v podnajem (sublocatib). Neveljavna je najemna pogodba, če na¬ jemnik vzame v najem svojo lastno stvar, razen če ima najemodajalec morda na njej užitek ali zastavno pravico. Najemodajalec mora najemniku omogočiti, da lahko stvar tako uporablja (uli frui licere), kakor je dogovorjeno; zakupniku mora omogočiti tudi prido¬ bivanje plodov. Med najemno dobo gredo vsi potroški za najeto stvar, davki in druge dajatve na najemodajalcev račun. Vse svoje zahtevke zoper njega uveljavlja najemnik z actio conducti. Najemnik mora z najeto stvarjo ravnati kot bonus pater familias in je odgovoren tudi za majhno malomarnost (culpa leviš). Stvari ne sme poslab¬ šati, ne izpreminjati njene substance. Zakupnik mora zakupno zemljišče ob¬ delovati. Ko mine pogodbena doba, mora najemnik stvar najemodajalcu vrniti. Najemnik plačuje najemnino, zakupnik zakupnino; kolikor ni drugače dogovorjeno, se oboje plačuje za nazaj (postnumerando). Najemnina je dogo¬ vorjena v denarju, zakupnina je lahko domenjena tudi kot določena količina (pars quanta) ali kot določen delež (pars guota) pridelkov; v zadnjem pri¬ meru imamo opraviti z delnim zakupom (colonia partiaria). Kadar najemnik brez svoje krivde ne more najete stvari uporabljati, se najemnina sorazmerno zniža. Zakupnik sme zahtevati znižanje zakupnine, če je bil donos zakupnega zemljišča zaradi elementarnih dogodkov hudo zmanjšan, 2 ” v naslednjih ugod¬ nih letih sme zakupodajalec Zahtevati, da se prejšnje znižanje zakupnine pora¬ čuna . 3 Delni zakupnik ne more zahtevati takega znižanja. — Za plačilo najem¬ nine ima najemodajalec zastavno pravico na najemnikovih stvareh, ki jih je 2 sh. ugovor o kiriji i zakupu, najam (zakup) stvari, č. najem a paclit, p. najem rzeezy, r. imuščetvennyj iiaem, fr. louage des ehoses, it. locazione delle eose, n. Bestandvertrag, Miet- und Pachtvertrag, Miete (najem); Paclit (zakup). *a Gai. D. 19, 2, 25, 6: Vis maior... non debet conductori damnosa esse, si plus quam tolerabile est, laesi fuerint fructus: . . . 3 Ulp.-Pap. D. 19, 2, 15, 4. Locatio conduciio 287 le-ta pripeljal ali prinesel v stanovanje (inoecta et illata), zakupodajalec pa na pridelku z zakupnega zemljišča (fructus qui ibi nascuntur). Najemo- (za- kupo-)dajalec uveljavlja svoje zahteve z actio locati. \ stvarnopravnem po¬ gledu ne povzroča locatio conductio rei po rimskem pravu nobenih izprememb. Posestnih interdiktov nimata ne najemnik ne zakupnik, oba sta samo imetnika. Lastninsko pravico na plodovih pridobiva zakupnik s tem, da jih s tihim zakupodajalčevim privoljenjem vzame v svojo posest. Najemna pogodba je bila sklenjena lahko za določeno ali za nedoločeno dobo; zemljiške zakupe so navadno sklepali za pet let (lustrum). Če je zakup¬ nik po preteku zakupne dobe ostal še naprej na zemljišču, ne da bi zakupo¬ dajalec ugovarjal, se je s tem zakup molče podaljšal (relocatio tacita) za eno leto. Pri najemu hiše je tako podaljšanje veljalo navadno za krajšo dobo. Preden je minila najemna doba, je vsaka stranka smela iz važnega razloga pogodbo odpovedati. Najemodajalec je mogel to storiti, če je v najem dano stvar sam potreboval, ali če jo je bilo treba popraviti, ali če najemnik že dve leii zapored ni plačal najemnine. Najemnik jo je lahko odpovedal, če najemo¬ dajalec ni hotel popraviti pomanjkljivosti najemne stvari. Odpoved je morala biti opravljena ob primernem času, glede zakupne pogodbe ne pred žetvijo. Najemno pogodbo, ki je bila sklenjena za nedoločeno dobo. je smela vsaka stranka razdreti, kadar jc hotela. Najemna pogodba je tudi prenehala, če je bila uničena stvar, ki je bila predmet pogodbe. Če se je to zgodilo brez krivde katere koli stranke, ni mogla nobena od druge terjati odškodnine. Kadar je uničenje zakrivila ena stranka, je morala drugi povrniti interes. Če je najemodajalec prodal v najem dano stvar, preden je minila na¬ jemna doba, pridobitelj (kupec, užitkar) ni bil vezan nasproti najemniku po prodajalčevi najemni pogodbi, ampak je najemniku takoj lahko odvzel stvar, ki jo je ta imel v najemu. Najemnik je nato zahteval odškodnino od najemo¬ dajalca, ker ni izpolnil najemne pogodbe. Da se temu izogne, si je dal najemo¬ dajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe obljubiti od kupca (*pactum adiec- tum), da bo najemnik smel do konca pogodbene dobe stanovati v najeti hiši. ali da bo zakupnik dotlej obdržal zemljišče v zakupu . 4 Če bi kupec vkljub temu dogovoru pregnal najemnika, bi le-ta tožil z actio conducti najemo¬ dajalca, ki bi nato z actio oenditi tožil kupca zaradi kršitve kupne in prodajne pogodbe. Zaradi morebitnih poškodb najete stvari je mogel kupec terjati odškodnino le od prodajalca z actio empti, prodajalec pa jo je nato z actio locati iztožil od najemnika . 5 Zakupnikov položaj je podoben užitkarjevemu, kolikor imata oba pravico do uporabljanja stvari in pridobivanja plodov. Medtem ko ima užitkar stvarno pravico na stvari, ki je varovana nasproti vsakomur, ima zakupnik samo obligacijsko pravico nasproti zakupodajalcu. Razlika se pokaže pri pridobi¬ vanju plodov, ki jih zakupnik pridobiva z zakupodajalčevim soglasjem, užitkar pa neodvisno od lastnikove volje s percepcijo in deloma z ločitvijo. 4 Ulp. D. 19. 1. 13, 30: Si venditor liabitationem e.rceperit, ut inquilino liceal habi- tare. vel colono ut perfiui Učeni ad certum tempus .... Gai. D. 19, 2, 23, 1: ... ut apud emptorem quoque eadem pactione et colono frui et inquilino habitare liceat. 5 Ulp. D. 19, 1, 13, 30. 288 Kontraktne obligacije Prodaja zakupnega zemljišča ima za posledico, da kupec zakupnika lahko prežene, medtem ko prodaja služečega zemljišča prav nič ne vpliva na užit- karjev položaj. 6 III. Locatio conductio operarum Službena pogodba ali pogodba o delu 7 je sklenjena, ko se stranki spo¬ razumeta o tem, da bo delavec (službojemalec, locator) prepustil delodajalcu (conductor) v določenem obsegu uporabljanje svoje delovne sile, zato bo pa od njega dobil plačilo (merces) v denarju. Spričo velikega števila sužnjev in osvobojencev so imele v Rimu službene pogodbe razmeroma majhen pomen. Ker so opravila zdravnikov, odvetnikov, učiteljev ipd. pojmovali kot izvrševanje mandatne pogodbe, so ostala predmet službenih pogodb samo težaška in nižja dela (operae iliberales). Z njimi se niso bavili ne klasični pravniki ne zakonodajalec. Locator mora delati, kakor je dogovorjeno. Odgovoren je za vsako krivdo, tudi za škodo, ki jo je povzročil, ker je nevešč. Po vsebini pogodbe je preso¬ jati, ali mora delo opraviti sam, kar bo navadno, ali pa ga sme poveriti dru¬ gemu. Vse te zahteve uveljavlja zoper njega delodajalec z actio conducti. Z actio locati zahteva delavec od delodajalca plačilo denarne mezde, ki se redno plačuje za nazaj (postnumerando). Dogovorjeno mezdo sme terjati tudi takrat, kadar ni mogel delati iz kakega razloga, ki je bil na strani delo¬ dajalca, čeprav morda brez njegove krivde. 8 Vendar je smel delodajalec odteg¬ niti od mezde toliko, kolikor je delavec v istem času drugod zaslužil. Delavec ni mogel terjati mezde za čas, ko ni mogel delati, čeprav brez lastne krivde, npr. zaradi bolezni. IV. Locatio conductio operiš 1. Splošno. Delovršna ali podjetniška pogodba 9 se sklene s tem, da se na¬ ročnik (locator) in podjetnik (conductor ali redemptor operiš) domenita, da bo podjetnik napravil za naročnika določeno delo (opus), naročnik mu bo pa za to plačal določeno nagrado (merces). Medtem ko gre pri službeni pogodbi za uporabljanje tuje delovne sile, gre pri podjetniški pogodbi za gospodarski uspeh, za dovršitev dela. Tako se 6 Moderni zakoniki bolje varujejo zakupnika nepremičnine. Po CC (1743) pri- dobitelj ne sme pregnati najemnika (zakupnika), čigar pogodba je izpričana z javno listino ali velja do določenega dne. — Po Odz. (1095, 1120 s.) ne more pridobitelj pregnati zakupnika, čigar zakupna pogodba je vpisana v zemljiško knjigo, ampak mu sme le pravilno odpovedati pogodbo. — Po švicarskem OR (259, 2; 281, 2) mora za¬ kupniku pustiti stvar še naprej do zakonitega odpovednega roka, ki znaša za zakup največ šest mesecev. — Po nemškem BGB (571) vstopi pridobitelj v najemno (zakupno, 581, 2) pogodbeno razmerje glede v najem (zakup) danega zemljišča. Enako ostane po GK (288) »najemna pogmdba v veljavi nasproti novemu lastniku«. 7 sh. ugovor o najmu radne snage, č. smlouva služebni, p. najem uslug, frc. louagc d’ouvrage on des Services, it. locazione delle opere, contratto di lavoro, n. Dienst- vertrag. 8 Paul. D. 19, 2, 38 pr. 9 sh. ugovor o izradi nekoga dela. o delu, č. smlouva o dilo, p. najem dziela, r. podrjad, frc. louage d’industrie, tudi contrat dentreprise, it. il contratto di locazione di un’ opera, n. Werkvertrag. Locaiio conduciio 289 zaveže podjetnik, da bo npr. naročniku postavil hišo, zgradil ladjo, krojač bo sešil obleko, prevoznik bo prepeljal blago ali popotnika, obrtnik bo mladega sužnja izučil v neki obrti. 1 " Klasiki podrobneje razmejujejo podjetniško po¬ godbo od kupne. Obveljalo je Sabinovo mnenje, da gre za kupno pogodbo takrat, kadar oskrbi vse gradivo (npr. za napravo kipa, posode, obleke) pod¬ jetnik. naročnik pa da samo denar. Če zgradi podjetnik hišo iz svojega gradiva, je to podjetniška pogodba, kajti naročnik da stavbišče." Podjetnik mora prevzeto delo izvršiti, kakor je bilo dogovorjeno in ga mora naročniku pravočasno dobaviti. Ker je odgovoren za končni uspeh, ima bolj proste roke kakor delavec v službenem razmerju. Podjetnik je takrat dolžan, da delo sam izvrši, kadar je delo odvisno od njegovih osebnih sposob¬ nosti in lastnosti (npr. izdelava umetnine) in bi bilo od koga drugega izvršeno delo nekaj drugega, kakor naj bo naročeno delo. Navadno pa sme podjetnik pritegniti pomočnike, za katere jamči neomejeno. Uu Kolikor sme poveriti delo drugemu podjetniku kot namestniku (npr. izvršitev tesarskih del pri gradnji hiše), je naročniku odgovoren za skrbnost pri izbiri (culpa in eligendo). Podjetnik sam je bil po rimskem pravu odgovoren za vsako krivdo, tudi za nespretnost (imperitia). 1 ' Glede gradiva, ki ga je dobavil naročnik, jamčita zaplatnik (sarcinator) in čistilec obleke (fullo) za varovanje stvari (custodia) in tako odgovarjata celo za naključno uničenje, kolikor ni tega povzročila višja sila. — Če je bilo naročeno delo dovršeno, toda še pred izročitvijo uni¬ čeno, je škodo trpel načeloma podjetnik. Vendar je trpel škodo zaradi uničenja naročnik, če. je nastala zaradi elementarnih dogodkov (lav. D. 19, 2, 59 (60): potres je porušil zgrajeni del hiše), ali zato. ker je naročnik dobavil slabo gradivo, ali ker se je podjetnik po pogodbi moral držati naročnikovih navodil, ali ker je bil naročnik v sprejemni zamudi. Če je dobavljeno delo imelo na¬ pake, je naročnik smel zahtevati od podjetnika, da jih v primernem roku popravi. Če podjetnik tega ni hotel storiti, je smel naročnik odstopiti od po¬ godbe ali pa znižati nagrado. Svoje zahteve uveljavlja naročnik s tožbo actio locati. Naročnik mora dobavljeno blago prevzeti ali odobriti (adprobare). n Mo¬ rebitne napake mora v primernem roku grajati; pozneje more grajati le tiste napake, ki jih ob prevzemu ni mogel opaziti. Za dovršeno delo mora plačati podjetniku dogovorjeno nagrado; plačati jo mora tudi takrat, kadar neupra¬ vičeno odstopi od pogodbe. Podjetnik ima zoper naročnika tožbo actio con- ducti. 2. Actio oneris aoersi. Podjetnik mora naročeno delo napraviti redno iz naročnikovega gradiva. Stranki se pa lahko drugače dogovorita. Naročnik prepusti zlatarju svoje zlato, da mu napravi prstan. Hkrati mu dovoli, da sme to zlato porabiti zase, prstan pa izdelati iz drugega enakovrednega zlata 11 10 Ulp. D. 19, 2, 15, 3. 11 Pomp. D. 18, 1, 20: Sabinus respondit, si quam rem nobis fieri velimus etiam ... ut niliil aliud quam pecuniam daremus, empiionem videri. Nec posse ullam locationem esse ubi corpus ipsum non detur ab eo cui id fieret: aliter atque si aream darem, ubi insulam aedificares... Prim. Paul. D. 19, 2, 22, 2. lla Gai. D. 19, 2, 25, 7. 12 Ulp. D. 19, 2, 9, 5: Celsps etiam imperitiam culpae adnumerandam ... seripsit: ... quod imperitia peccavit, culpam esse: ... 13 Flor. D. 19, 2, 36. 14 Alf. D. 19, 2, 31; Pomp. D. 54, 2, 34 pr. 19 Rimsko pravo 290 Kontraktne obligacije Podjetnik postane v teni primeru lastnik zaupanega gradiva in odgovarja za njegovo naključno uničenje. V občem pravu so tako podjetniško pogodbo imenovali * locatio conductio operiš irregularis. Podobne pogodbe so bile po¬ gostne v pomorskem prometu. Lastnik ladje, ki je prevzel prevoz nadomestnih stvari (žita, olja), se zaveže, da bo na namembnem kraju izročil naročniku enako količino enakovrstnih stvari (tantundem eiusdem generis). * 1 * Prevoznik postane lastnik prevoznega blaga, vendar ni odgovoren za naključno uničenje med vožnjo, ampak samo za krivdo. Naročnik ima zoper njega tožbo actio oneris aversi, ki je najbrž bila spočetka tožba zaradi prevoznikovih poneverb. 3. Lex Rhodia de iaciu (D. 14, 2). Iz pomorskega prava, kakor se je razvilo na otoku Rodu, je že v predklasični dobi prešla v rimsko pravo določba o porazdelitvi škode, nastale med pomorsko vožnjo. 16 Če so ladjo, ki je zašla v stisko, rešili iz grozeče nevarnosti s tem, da so del ladijskega tovora pometali v morje, je smel lastnik tovora, žrtvovanega v skupnem interesu, zahtevali z actio locati od kapitana ladje sorazmerno povračilo škode. Kapitan je moral škodo porazdeliti tako, da so jo sorazmerno trpeli lastnik ladje in lastniki re¬ šenega tovora. Zoper nje je imel tožbo iz prevozne pogodbe (actio conducti). Vrh tega je smel tudi zadržati rešeni tovor, dokler lastniki ne bi prispevali svojih deležev k nastali škodi. 17 § 96. DRUŽBENA POGODBA (SOCIETAS ) 1 1. Pojem Družbena pogodba (societas) 2 je konsenzualni kontrakt, s katerim se dvoje ali več ljudi zaveže, da bodo združili svoje delo ali svoje premoženje ali oboje, da bi s tem dosegli neko gospodarsko korist. Družbena pogodba je kontrakt bonae fidei, ki povezuje med seboj vse družbenike (socii); vsem daje pravice, vsi tudi postanejo zavezani (contractus *bilateralis aequalis). Po tem, da so odnošaji med družbeniki s pogodbo ure¬ jeni, se družba razlikuje od kvazikontraktne naključne skupnosti (*cornmunio incidens, § 105). Od korporacije se rimskopravna družba loči po tem, da ni pravna oseba. Zgodovina rimskih družb je le malo znana. Gaj 3 in Aulus Gellius 4 poro¬ čata, da je bila najstarejša družba, ki se je pojavila v rimski pravni zgodovini: 15 Prim. Alf. D. 19, 2, 31: In navem Saufeii cum complures frumentum confude- rant, Saufeius uni ex his frumentum reddiderat de communi et nanis perieral: quae- situm est, an ceteri pro sua parte frumenti cum nauta agere possunt oneris aoersi actione... Secundum quae videti triticum factum Saufeii et rede datum.. . Et ideo se improbare adiones oneris aoersi: ... Sed si ita datum essel, ul in simili re solvi possit, condudorem culpam dumtaxat debere ... neque omnimodo culpam esse, quod uni reddidisset ex frumento, quoniam alicui primum reddere eum necesse fuisset. . . 16 Paul. D. 14, 2, 1: Lege Rhodia caoetur, ut, si leoandae naois gratia iadus mer- cium fadus est, omnium contributione sarciatur, quod pro omnibus datum est. 17 Paul. D. 14, 2, 2 pr.: ... ut ceterorum oedorum merces retineat, doneč portionem damni praestent. 1 D. 17, 2; C. 4, 37: Pro sodo; I. 3, 25: De societate. 3 sh. društvena pogodba, ugovor o ortakluku, č. smlouva společenska, p. umowa spolki, r. tovariščestvo, frc. societe, n. Gesellschaft, it. societa, angl. partnership (z nekaterimi razlikami). 3 Gai. 3, 154 a (iz Gajevih fragmentov, objavljenih 1. 1933): Est autem aliud genus societatis proprium cioium Romanorum. Olim enim mortuo patre familias inler suos Družbena pogodba (societas) 291 skupnost sinov-dedičev. Le-ti so po očetovi smrti živeli še naprej v neraz¬ deljeni dediščinski skupnosti, ki se je najbrž imenovala ercto non rito. Zanjo je bilo značilno, da je vsak družbenik mogel sam razpolagati s skupno stvarjo (npr. osvoboditi skupnega sužnja, najbrž tudi odsvojiti skupno res mancipi z mancipacijo) * * * 4 5 6 Sčasoma so tudi nesorodniki mogli ustanavljati podobne družbe. V ta namen je bila potrebna posebna legisakcija pred pretorjem. 0 Več nam o teh družbah ni znanega, zlasti tudi ne vemo, kako se je izvršil prehod k poznejši vesoljni družbi, societas omniurn bonorum, ki jo je bilo mogoče ustanoviti že s samim konsenzom med družbeniki. Članom vesoljne družbe je postalo s sklenitvijo pogodbe vse skupno, kar so takrat imeli. Obenem so se zavezali, da jim bo skupno tudi vse, kar bo kdo izmed njih pozneje pridobil, bodisi s svojim delom, bodisi po sreči (ex fortuna, npr. kot dediščino, volilo ali darilo). Skupne niso bile samo obveznosti, ki so izvirale iz deliktov. Ker je skupnost zajemala vse premoženje, ni bilo potrebno, da bi si družbeniki ob sklenitvi pogodbe med seboj izročali posamezne svoje stvari v solastnino, am¬ pak je solastnina nastala že v tistem trenutku, ko so družbeniki sklenili druž¬ beno pogodbo. 7 Tako daljnosežne družbe so bile navadno samo med najožjimi sorodniki in svojci. Sklepanje družbenih pogodb je posebno napredovalo v zadnjih stoletjih republike. V drugi punski vojni npr. je leta 215 devetnajst družbenikov usta¬ novilo tri družbe, ki so prevzele preskrbo armade v Španiji. 8 Iz tega vidimo, da so se družbe ustanavljale spričo posameznih gospodarskih nalog, ki jih posamezni družbeniki kot poedinci ne bi zmogli. Tako so se sčasoma razvile poleg vesoljne družbe še druge, katerih področje je bilo bolj omejeno in po¬ polnoma zasebno. Po klasičnem pravu so bile take družbe: Societas quaestus, (lucri, impendii), ki ustanavlja pogodbeno skupnost le glede tistega premoženja, ki ga družbeniki pridobe samo s svojim delom; v skupnost torej ne spada to, kar je bilo pridobljeno po sreči (ex fortuna). Ka¬ dar govore viri o družbi brez bližje označbe, je mišljena societas quaestus. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo teli družb znatno več kakor pa vesoljnih, dasi so bile vesoljne najbrž starejše. Še ožja je bila societas negotiaiionis. Z njo so se družbeniki povezali za izvrševanje trgovine ali kake obrti. Pogodbena skupnost je zajemala premo¬ ženje, ki je služilo temu namenu, kakor tudi dolgove, ki so se na to nanašali. Take zasebne družbe so ustanavljali bankirji (argentari.i), svobodni delavci, heredes quaedam erat legitima simul et naturalis societas quae appellfabatur ercto non cito, id est dominio non diviso: erctjum enim do[minium est; un]de er[us[dominus dicitur: ciere a[utem] dioidere est:... 154 b: Alii quoque qui volebant eandem habere societatem, poterant id consequi apud praetorem certa legis actione. 4 Noctes Atticae, 1, 9, 12 (Pisatelj pripoveduje, da so učenci grškega filozofa Pita¬ gora živeli v podobni imovinski družbeni skupnosti, kakor je bila stara rimska): quod quisque familiae. pecuniae habebat, in medium dabat et coibatur societas inse- parabilis, tamquam illud fuit anticum consortium, quod iure atque verbo Romano appellabatur ,ercto non cito’. — O tej družbi prim. tudi Miloš Bajič. Poslovna nespo¬ sobnost i počeci starateljstva u rimskom pravu. Sarajevo. Godišnjak 1953. 5 Gai 3, 154 b ; žal je zadnji stavek, ki govori o odsvojitvi kake druge res mancipi, poškodovan. 6 Gai. 3, 154 a ; glej op., 3." 7 Prim. spredaj i 49, V. 8 Livij, 23, 49; prim. Monier, Manuel, II, 4 str. 17?. 4 19 * 292 Kontraktnc obligaciji* ki so prevzemali žetvena dela, prodajalci sužnjev (oenaliciarii)? Posebni pred¬ pisi so v državnem interesu veljali za družbe, ki so prevzemale v zakup izter¬ jevanje davkov (societas oectigalis). Med sedmograškimi ploščicami nam je na eni ohranjena bankirska pogodba, sklenjena za časa Marka Avrelija (I 167) za omejen čas, pri kateri sta si stranki prevzete obveznosti medsebojno oblju¬ bili tudi s stipulacijo. 10 Najožja rimskopravna družba je societas unius rei, ki ustanavlja med družbeniki gospodarsko sodelovanje za popolnoma konkreten namen, npr. za skupni nakup kakega dragega orodja, ki ga posamezni družbenik sam ne zmore. Od Celza naprej so presojali kot družbo tudi pogodbo zemljiškega lastnika s poljedelskim strokovnjakom (politor), * 11 ki je zanemarjeno zemljo prevzel v obdelavo in je dobil sorazmeren del pridelka. II. Družbena pogodba Družbeno pogodbo sklenejo družbeniki lahko brezoblično, s samim soglas¬ jem o njeni vsebini; potrebno je le, da imajo stranke namen ustanoviti družbo (affectio societatis, animus contrahendae societaiis). V praksi so navadno se¬ stavili pogodbeno listino; včasih so si družbeniki obljubili izpolnitev med¬ sebojnih obveznosti s stipulacijami, kakor priča ohranjena bankirska po¬ godba. 12 Ni bilo potrebno, da bi bili obe stranki osebno navzoči, ampak je ena lahko uporabljala sla (nuntius). Družbena pogodba je lahko omejena po pričetnem ali po končnem roku, vsaj v Justinijanovem pravu lahko tudi po pogoju. 13 Predmet in namen druž¬ bene pogodbe ne sme biti nič nečastnega (npr.' družba tihotapcev), drugače je družbena pogodba nična. 14 9 Prim. G i r a r d - M a y e r, Geschichte und System des rom. Rechtes, str. 625, op. .5. 10 Corpus inseriptionum Latinariun (= CJL) 5, 950 = B r u n s, Fontes, I, 7 str. 376 =i G i r a r d, Textes, 5 str. 862 ==; Arangio-Ruiz, FIRA, III, 2 str. 481 s. Ban¬ kirsko družbo (societas danistariae) ustanovita pogodbenika za čas od 23. decembra 166 do 12. aprila 167. Medsebojno si obetata, da bosta naspol delita ves dobiček in izgubo (v. 55 ss.: ut quidquid in ea societati (!) a b re natum fuerit lucrum damnumoe acciderit, aeguis porttonibus s[uscip]ere debebunt). Vsak prispeva takoj določen pre¬ moženjski prispevek (v. 8 — 12). Obljubita si, da bo za nepošteno ravnanje vsak plačal drugemu družbeniku določeno pogodbeno globo (v. 13—15). Ko bo pretekla doba, za katero je družba ustanovljena, si bosta družbenika vse preostalo imetje razdelila (v. 16 — 18: tempore perac[t]o de[duc]to aere alieno sive summam s(upra) s(criptam) sjibi recipere siveJ, si quod superfuerit, dioidere dfebebunt? ] . blede: stipulacijska klavzula, določba glede števila pogodbenih izvodov in datum. 11 Ulp.-Cels. D. 17, 2, 52, 2: ... Et Celsus ... ita scripsil: ... Si in coeunda societate, inquit, artem operamve pollicitus est alter, veluti cum pecus in commune pascendum a ut agrum politori damus in commune quaerendis fructibus , nimirum ibi etiam culpa praestanda est...; prim. M oni er, Manuel, II, 4 str. 177; Hugo Bliimner, Die rb- misehen Privataltertiimer, Miinchen 1911, str. 551 s. 12 Prim. op. 10. 13 Paul. D. 17, 2, 1 pr.: Societas coiri potest vel in perpetuum, id est dum vivunt, vel ad tempus vel ex tempore vel sub condicione. — Za pogoj prim. C. 4, 37, 6 (531). 14 Ulp.-Pomp. I>. 17, 2, 57: ...si honestae et licitae lei societas coita sit: ceterum si maleficii societas coita sit, constat nullam esse societatem. Generaliter enim traditur rerum inhonestarum nullam esse societatem. — Paul. D. 17, 2, 3, 3: Societas si dolo malo aut fraudandi causa coita sit, ipso iure nullius momenti sit, quia fides bona contraria est fraudi et dolo. Družbena pogodba (socieias) 293 Družbenik mora prispevati za družbene namene to, za kar se je s pogodbo zavezal. Včasili je dolžan, da prispeva premoženje (denar, stvari, terjatve), včasih delo (opera), včasih oboje. Stvari, ki jih prispeva, prepušča sodružbe- nikom ali samo za rabo (*quoad usum) ali pa v solastnino (*quoad sortem). Pomen te razlike se pokaže takrat, če je stvar uničena po naključju: v prvem primeru trpi škodo samo lastnik, v drugem vsi družbeniki kot solastniki. Pri večini družb nastane solastnina čeprav to ni nujno, mogoče so tudi družbe brez solastnine . 15 Kadar posamezni družbenik za družbo ničesar ne prispeva, je zanj udeležba pri družbi darilo (donatio) drugih družbenikov njemu. Z družbeno pogodbo nastane med družbeniki bolj ali manj tesna gospo¬ darska skupnost, za katero je potrebno medsebojno zaupanje. Za vse medse¬ bojne odnosa je veljajo načela dobre vere in poštenja (bona fides). Ulpijan pravi naravnost, da družba vsebuje nekak bratovski odnošaj ; 16 morda se je v tem ohranil rahel spomin na nekdanjo civilno družbo med brati-sodediči. Spočetka je bil družbenik odgovoren samo za dolozno ravnanje. Strože je jamčil poliior, ki je jamčil tudi za malomarnost . 17 Sčasoma je obveljalo mne¬ nje, da odgovarja družbenik tudi za malomarnost, ki presega navadno mero. Po Justinijanovem pravu jamči za tisto skrbnost, kakor jo kaže v lastnih zadevah . 18 Če ima družbenik v družbenih zadevah kak dobiček ali kako korist, mora to deliti z družbeniki. Enako so drugi družbeniki dolžni, da delijo z njim izgubo in da mu prispevajo k potroškom, ki jih je imel v družbenih zadevah (* communica.Uo lucri et damni). H Kolikor družbena pogodba drugače ne določa, so deleži posameznih druž¬ benikov enaki pri dobičku kakor pri izgubi, ne glede na io, kolikšni so nji¬ hovi prispevki. Mogoč je tudi dogovor, da nekateri družbeniki niso udeleženi pri izgubi. Nična pa je pogodba, po kateri bi bil posamezni družbenik deležen samo izgube, ne pa tudi dobička. Po Ezopovi basni o levovi samogolini delitvi plena, ki ga je pridobil skupno z oslom, so tako družbo imenovali levjo (socie- tas leonina). 2 " Ker s sklenitvijo družbene pogodbe in z ustanovitvijo družbe ni nastala nobena pravna oseba, so samo družbeniki subjekti pravic in dolžnosti. Premo¬ ženje, ki družbeniki z njim razpolagajo, je ali lastnina posameznih družbeni¬ kov, ali pa je v solastnini vseh družbenikov. Drugače kakor je to pri pravni osebi, družba nima nobenega posebnega družbenega premoženja. Direktnega zastopanja rimsko pravo pri oskrbovanju družbenih zadev ne dovoljuje. Na- 15 Prim. Ulp. D. 17, 2, 52. 12 in 15. 18 Ulp. D. 17, 2, 63 pr.: .. . cum societas ius quodammodo fraternitatis in se habeat. 17 Prim. op. 11. 18 Gai. D. 17, 2, 72: Socius socio etiarn culpae nomine teneiur,. .. Cuipa aulem non ad exactissimam diligentiam dirigenda est: suffic.it enim talem diligentiam com- munibus rebus adhibere, qualem sim rebus adhibere solet, quia qui param diligeniem šibi socium adquirit, de se queri debet. 19 Paul. Sent. 2, 16, 1: Sicut lucrum ita damnum inter socios communicatur.. Ulp. D. 17, 2, 55: ...aequum est enim, ut cuius participaoii lucrum, participet et damnum. 20 Ulp. D. 17, 2, 29, 2: .. . Cassium respondisse societatem talem coiri nun posse, ut alter lucrum tantum, alter damnum sentiret, et liane societatem leoninam solitum appellare. — O sporih med predklasičnimi juristi glede možnosti, da so deleži dobička in izgube različni, prim. Paul. D. 17, 2, 50; I. 3, 25, 2. 294 Kontraktne obligacije čeloma posluje in sklepa pravne posle z nedružbeniki (zunanje razmerje) posamezni družbenik, ki postane iz sklenjenih pravnih poslov sam upravičen in zavezan. 21 Koristi drugih družbenikov more varovati kot njihov mandatar ali kot poslovodja brez naročila (negotiorum gestor). Kadar sklenejo pogodbo vsi družbeniki, ostane navadno vsak izmed njih upravičen in zavezan za ustrezen del sklenjene obveznosti, 22 če so se pa zavezali s korealno obligacijo, jamčijo vsi nerazdelno (in solidum). Pretorski tožbi aciio exercitoria in insti- toria more upnik naperiti zoper vse družbenike nerazdelno, če je pogodbo sklenil s kapitanom, ki je bil uslužbenec vseh družbenikov, ali pa z njihovim skupnim sužnjem. 23 Posebna pravila za družbe bankirjev in trgovcev s sužnji bomo še omenili (spodaj IV). — Med seboj (notranje razmerje) so družbeniki vezani po družbeni pogodbi, ki morda podrobneje določa, kako se med druž¬ beniki delita dobiček in izguba. Kolikor v pogodbi ni posebnih določil, se notranji odnošaji presojajo po splošnih dispozitivnih pravnih normah o družbi, zlasti pa po načelih dobre vere in poštenja. III. Konec družbe Družba utegne prenehati iz različnih razlogov. 2 * 1. Notranji razlogi. Družba preneha, če mine čas, za katerega je bila usta¬ novljena; če je dosežen njen namen; če je njen predmet uničen; če se izpolni razvezni pogoj, pod katerim je bila ustanovljena. 2. Smrt ali obubožanje družbenika. Pravno razmerje med družbeniki velja po rimskem pravu kot tako strogo osebno (intuitu personae), da je družbe konec, ko eden izmed družbenikov umrje. Zato nobena družba ne traja preko več generacij. Če preostali družbeniki nadaljujejo družbo, je (o nova družba, ki jo ustanovijo z novim brezobličnim soglasjem; pri tem je brez pomena, ali so se morda že spočetka tako domenili. Nova družba nastane tudi takrat, kadar vstopi vanjo dedič umrlega družbenika; brez pomena je tudi tu kak tak prejšnji dogovor. — Kadar dedič ne vstopi v družbo, podeduje terjatve in jamči za dolgove, ki so za zapustnika nastali do njegove smrti. Na ta na¬ čin je družbenikov dedič utegnil postati pravdna stranka v actio pro socio. Družba preneha obstajati tudi takrat, kadar izgubi eden izmed družbe¬ nikov svoje premoženje, bodisi da ga v konkurzu odstopi (cessio bonorum) upnikom, bodisi da ga izgubi zaradi kazenske obsodbe. 25 3. Capitis deminutio ma.vima in media povzročita konec družbe po kla¬ sičnem in po Justinijanovem pravu. Capitis deminutio minima ima enake posledice po klasičnem pravu; z družbenikom, ki jo je utrpel, družbeniki lahko sklenejo novo družbeno pogodbo. 21 Paul. D. 17, 2, 74: Si quis societatem contraxerit, quod emit ipsius fit, non com- mune: sed societatis iudicio cogiiur rem communicare. 22 Ulp. D. 14, 1, 4 pr. Si tamen plures per se naoem ererceant, pro portionibus exercitionis conveniuntur . . . 23 Ulp. D. 14, 1, 1. 25: Si plures naoem e.rcerceant. cum (jnolibet eorum in solidum agi potest. — Paul. D. 14, 3, 14. 24 Modestin (D. 17, 2, 4. 1) navaja kot razloge: Dissociamur renuntiatione morte capitis minutione et egeslate. — Ulpijan (D. eod. 65, 10) pa pravi: Societas solvitur ex personis, ex rebus, ex voluntate, ex actione. 25 Gai. 3, 154: Item si cuius ex sociis bona puhlice aut privalim venierint, solvitur societas. Družbena pogodba (societas) 295 4. Odpoved (renuntiatio). Vsak družbenik more razdreti družbo s tem, da jo odpove. Dogovor, da se družba ne sme razdreti, je neveljaven. 211 Zato druž¬ benik lahko odpove družbo tudi predčasno, čeprav je bila sklenjena za dolo¬ čen čas. Kadar pa njegova odpoved nasprotuje dobri veri in poštenju, npr. če odpove družbeno pogodbo zato, da mu ne bi bilo treba s sodružbeniki deliti kake pričakovane dediščine, tedaj je po Kasijevem vplivu obveljalo, da mora aktivno svojo pridobitev vkljub temu deliti s sodružbeniki, ne da bi pa smel od njih zahtevati, da bi oni z njim delili to, kar so pridobili po njegovi od¬ povedi. 27 Vrh tega jamči tudi za škodo, ki jo je družbenikom povzročil s svojo samovoljno odpovedjo; svoje zahtevke zoper njega bodo uveljavljali z actio pro socio . 28 5. Actio pro socio 23 prav tako povzroči konec družbe. Z njo more vsak družbenik uveljavljati svoje pravice iz družbene pogodbe nasproti sodružbe- nikom. S tožbo zahteva vplačilo prispevkov, ki jih je bil posamezni družbenik dolžan vplačati po družbeni pogodbi, dalje lahko terja delitev dobička in izgube, povrnitev potroškov in povračilo škode. Ker obsojenega družbenika zadene infamija, je actio pro socio skrajno sredstvo; če je tožba naperjena, ni mogoče pričakovati, da bi družba mogla še naprej uspešno delovati, zato družba preneha. Vendar pa prejšnja osebna povezanost med družbeniki vpliva na obsodbo toliko, da je družbenik obsojen samo na to, kar more storiti (*be- neficium competentiae), tako da mu ostane vsaj najpotrebnejše za življenje. To pravno dobroto je pretor dovoljeval spočetka le članom vesoljne družbe; pri tem si je pridržal, da je posebej presojal vsak posamezni primer (causa cognita). Po Sabinovem vplivu pa je obveljalo, da imajo pravico do te ugod¬ nosti družbeniki vsake družbe. Izvzeti so bili samo tisti družbeniki, ki so postali neplačeviti. 30 Ker formula za actio pro socio ne omenja prisoditve (adiiidicatio), z njo ni bilo mogoče razdeliti solastnine. Če so hoteli to doseči, so morali družbeniki naperiti actio communi dividundo. Z njo so tudi lahko sporazumno razdrli družbeno skupnost in si razdelili skupno imetje, ne da bi komu grozila infa¬ mija. IV. Posebnosti nekaterih družb 1. Societas venaliciariorum. Prodajalci sužnjev (venaliciarii) so bili znani kot nepošteni. Organizirani so bili v posebnih družbah. Ker je sužnja prodal navadno posamezni družbenik, ki je bil samo solastnik, bi moral kupec mo¬ rebitno tožbo zaradi pravnih ali stvarnih napak kupljenega sužnja naperiti zoper vse družbenike, kar je bilo za tožnika pogosto nemogoče. Zato je edikt kurulskih edilov določil, da je smel kupec za \se (in solidum) tožiti proda- 26 Ulp.-Pomp. D. 17, 2, 14: ...Pomponius scripsit frustra hoc conoenire.. . 27 Paul.-Cass. D. 17, 2, 65, 6: sociurn a se, non se a socio liberat. 28 Paul. D. 17, 2, 65, 5 — 6. 29 L e n el, EP, 3 str. 297, rekonstruira njen obrazec takole: Quod Aulus Agerius cum Numerio Negidio societatem omnium bonorum coiit, qiui de re agitur, quidquid ob eam rem Numerium Negidium Aulo Agerio, (alterum alteri) dare facere (prae- stare?) oporlet ex fide bona,- dumtaxat quod Numerius Negidius facere potest, eius iudex, Numerium Negidium Aulo Agerio c. S. n. p. a. 39 Ulp. D. 17, 2, 63 pr., D. 42, 1, 16: Pomp. D. 42, 1. 22. I; L e n e 1, EP, 3 str. 298 s 296 Kontraktne obligacije jalca, ki je bil solastnik z največjim deležem ali vsaj z enakim deležem kakor drugi. 2. Societas argentariorum. Za družbe bankirjev je veljalo, da pogodba, ki jo sklene bankir, ki je član take družbe, ustvarja korealno obligacijo. 3. Societas oectigalis. Rimljani so oddajali davke v zakup. Davčni zakup¬ niki (publicani) 31 so bili združeni v posebnih družbah, za katere so iz javno¬ pravnih razlogov veljala posebna pravila. Taka družba je bila navadno usta¬ novljena za pet let in ni prenehala s smrtjo enega družbenika; mogoč je bil tudi dogovor, da naj na mesto umrlega družbenika vstopi njegov dedič. § 97. MANDAT * 1 I. Pojem Mandat ali naročilo 2 je konsenzualni konirakt bonae fidei , ki nastane s tem, da mandant (naročitelj) naloži mandatarju (prevzemniku naročila), da zanj neodplačno opravi neki dejanski ali pravni posel, in mandatar to pre¬ vzame. V virih se mandant imenuje mandator ali is, qui mandaoit, za manda¬ tarja se uporablja izraz is, cui mandatum est, ali is, qui mandatum accepit. Mandat je bil v navadi med prijatelji. Vrh tega so ga uporabljali za ve¬ soljnega oskrbnika (procurator omnium bonorum, ad res administrandas da- tus); kot tak je posloval navadno kak osvobojenec. Zato je razumljivo, da je bil po rimskem pravu mandat neodplačen. 3 Ce bi bil mandat odplačno dogo¬ vorjen. bi bila to najemna ali podjetniška pogodba. Vendar je pozneje veljalo za dovoljeno, da je mandant prostovoljno dal mandatarju nagrado (honora¬ rnim, salarium) za opravljeno delo. Odkar je bilo pod principatoin čedalje več plačanega uradništva, so se pripadniki nekaterih poklicev (advokati, zdravniki, učitelji, babice) navadno vnaprej dogovorili glede nagrade. Vendar te nagrade niso mogli iztožiti z mandatno tožbo, ampak le v ekstraordinar- nem postopku (C. 4, 35, 1). Predmet mandata je lahko upravljanje mandatovega imetja (procurator omnium rerum) ali izvršitev posameznega posla (procurator unius rei), bodisi dejanskega (npr. prenesti pismo, Ulp. D. 3, 3, 1, 1) ali pravnega (kupiti neko stvar za mandanta). Ničen je mandat, če je njegov predmet nekaj nemogočega, nezakonitega 4 ali sramotnega.* Po klasičnem pravu je bil tudi ničen mandat, ki naj bi ga šele po mandatarjevi smrti opravil njegov dedič; najbrž je veljalo isto za mandat po mandantovi smrti. Justinijan je te omejitve odpravil. 5 " Mandat je navadno samo v mandantovem interesu (mandatum me a gra- tia), lahko je tudi v mandantovem in v tujem interesu (mea et aliena gratia), pri čemer more biti delno tudi v mandatarjevem interesu (mea et tua gratia), 31 Ulp. D. 39, 4, 12, 3: Publicani... dicuntur, qui puhlica vectigalia habent. 1 D. 17, 1: Mandati vel contra; C. 4, 35: Mandati; I. 3, 26.' De mandato. - sh. ugovor o punomočstvu. č. prikaz, p. zlecenie, r. poručenie, frc. mandat, it. mandato, n. Auftrag. 3 Paul. D. 17. 1, I. 4: Mandatum nisi gratuitum nullum est: nam originem ex officio atque amicitia trahit, contrarium ergo est officio merces. 1 Gai. Inst. 3,.157: ...si quis de ea re mandet. quae contra bonos moreš est. non contrahi obligationem, oeluti si tibi mandem, ut Titio furtum aut iniuriam facias. 3 Ulp. D. 17, 1 , 6, 3: Rei turpis nullum mandatum est... 5 ‘> Gai. 3, 158; Paul. 46, 3. 104; C. 8, 37, 11 (528), eod. 15 (532); C. 4, II, I (531). Mandat 297 laliko je končno samo v interesu tretje, od obeh pogodbenikov različne osebe (mandatum aliena gratia). Ne more pa biti mandat samo v mandatarjevo korist (iua gratia). Če A naroči mandatarju, naj svoj denar porabi raje za nakup zemljišč, kakor da bi ga posodil, je to samo neobvezen nasvet (consi- lium), iz katerega ne nastane mandatna obligacija. 6 II. Obveznosti Mandat je slučajno dvostranska pogodba (contracius bilateralis inaequa- lis). Mandatar mora naročilo vestno in skrbno izvršiti. Spočetka je bil odgo¬ voren samo za naklep (dolus), 7 vsaj po Justinijanovem pravu pa odgovarja za vsako krivdo, torej tudi za culpa leviš , čeprav nima od mandata nobene koristi. Mandantu mora podati obračun o izpolnitvi poverjenega naročila. Vse, kar je pri tem pridobil, mora izročiti ali odstopiti (terjatve) mandantu, tako da man¬ datarju ne sme od izpolnitve mandata ničesar ostati." Za uveljavljanje teh zahtevkov služi mandantu actio mandati direcia. Če je mandatar obsojen, ga zadene infamija. Mandant, ki ima navadno od izpolnitve naročila korist, je mandatarju odgovoren za vsako krivdo (cul p a omnis). Mandatar, ki nima nobene koristi od mandata, naj tudi nima nobene škode. Zato mu mora mandant povrniti vse potroške, ki jih je imel zaradi izvršitve naročila (npr. plačal je kupnino). Rešiti ga mora (npr. z novačijo) vseh obveznosti, ki jih je mandatar zanj prevzel (npr. za mandanta je najel posojilo, pri tem je kot posredni zastopnik postal zavezan samo mandatar). Mandantar mora mandatarju povrniti škodo, ki jo je imel zaradi izvršitve njegovega mandata, ne pa tudi tiste škode, ki jo je mandatar po naključju pretrpel ob izvrševanju mandata, npr, če so ga ob tej priliki izropali roparji. 9 Svoje zahteve zoper mandanta uveljavlja man¬ datar z actio mandati contraria. Viri obravnavajo različne primere, ko mandatar izpolni naročilo delno drugače, kakor mu je bilo naročeno. Npr. namesto da bi kupil hišo a. kakor mu je bilo naročeno, kupi liišo b. ki je takrat posebno ugodno naprodaj; naro¬ čila ni izpolnil, hišo b je kupil zase. 10 Če naj mandatar prevzame poroštvo za polovico določenega dolga, dejansko ga pa prevzame za ves dolg, bo mogel uspeti s kontrarno tožbo zoper mandanta samo glede polovice dolga; porok za drugo polovico ostane mandatar sam. 11 Če pa je mandatar naročilo izpolnil ugodneje (npr. zemljišče je kupil za 90 namesto za 100, kakor bi bil po naro¬ čilu smel), je mandat izpolnil za ugodnejši znesek Če pa je zemljišče kupil za 150, namesto po mandatu za največ 100, so trdili Prokulijanci, ki jim je pritrdil tudi Justinijan, da je mandat izpolnjen za 100. medtem ko po sabi- nijanskem mnenju 12 ne bi mogel terjati niti prvotno v naročilu navedenih 100. 6 Gai. D. 17, 1, 2, 6: ... cuius generis mandatum magis consilium est quam man¬ datum el ob id non est obligatorium. quia nemo ex consilio obligatur . . . 7 Mod. Col. 10, 2, 3: In mandati vero iudicium dolus, non etiarn culpa deducitur. 8 Paul. D. 17, 1, 20 pr.; Ex mandato apud eum qui mandatum suscepit nihil rema- nere oportet. .. 9 Paul. I). 17, 1, 26. 6. 10 Paul. D. 17, 1, 5, 1—2.” 11 Jul. D. 17, 1, 33. 12 Gai. 3, 161. 298 Obligacijsko pravo — Pakti lil. Konec mandata Mandat lahko preneha že iz splošnih razlogov: če je izpolnjen ali če je postal nemogoč; če je napočil predvideni rok ali se je izpolnil pogoj; končno, če se oba pogodbenika naknadno tako sporazumeta. Mandat preneha tudi, če mandant svoje naročilo prekliče (revocatio) ali če ga mandatar odpove (renuntiatio). Če se je to zgodilo, še preden se je man¬ dat začel izvrševati (re iniegra), ne more nobepa stranka zato zahtevati odškodnine. Če je pa to bilo ob neugodnem času, ko se mandat deloma že izpolnjuje, sme po načelu dobre vere in poštenja druga stranka zahtevati povračilo škode. Mandat preneha, če umrje mandant ali mandatar. To je razumljivo, če pomislimo, da ta kontrakt sloni na prijateljstvu in velikem medsebojnem za¬ upanju. Če umrje mandant, mandatar pa tega ne ve in zato še naprej izpol¬ njuje prevzeto naročilo, sme od mandantovih dedičev terjati povračilo vsega, kar bi bil mogel terjati od pokojnega mandanta, če bi ne bil umrl. Kadar ugasne mandat zaradi mandatarjeve smrti, morajo njegovi dediči opraviti vsaj nujne zadeve. Smrt ene stranke povzroči, da neha mandat, ne ugasnejo pa s tem terjatve in dolgovi, ki so že dotlej nastali. Iztožiti jih bo mogel dedič umrlega sopogodbenika, oziroma bo on zaradi njih obsojen. IV. *Mandatum qualificatum Mandat so uporabljali tudi za ustanovitev poroštva. Mandant naroči kot porok mandatarju, naj določenemu prosilcu da posojilo (periculo meo črede), ali naj dolžniku dovoli odlog plačila. Tak mandat imenujemo kreditno naročilo. Rimljani so ga imenovali mandatum pecuniae credendae, obče pravo pa *mandatum qualificatum. Mandatar bo predvsem naperil tožbo npr. iz po- sojilne pogodbe (actio ceriae creditae pecuniae) zoper dolžnika. Če pri dolž¬ niku ne pride do poplačila, lahko naperi zoper mandanta tožbo mandati contraria. Šele po Jlistinijanovem pravu sme mandant, ki plača, zahtevati od mandatarja, da mu odstopi svojo tožbo zoper dolžnika (*beneficium cedenda- rum actionum); najbrž ima odtlej več mandatov tudi pravno dobroto delitve (*beneficium divisionis). Z mandatom ustanovljeno poroštvo se v mnogih pogledih razlikuje od adpromisijskega. Medtem ko se tudi fidejusija sklene kot verbalni kontrakt med navzočima strankama, se kreditno naročilo lahko sklene brezoblično, lahko med odsotn i m i. s pismom ali po slu. To poroštvo je navadno celo starejše kakor dolg sam. Dokler naročilo ni izvršeno, ga mandant lahko pre¬ kliče in tako prepreči, da ne postane zavezan kot porok. Mandatarjeva tožba zoper mandanta ni ista zadeva (eadem res: bt.s de eadem re ne sit actio), kakor je njegova posojilna tožba zoper dolžnika; zato mandatarjeve tožbe zoper mandanta prav nič ne ovira litiskontestacija, ki jo je mandatar opravil z dolž¬ nikom, — drugače, kakor smo ugotovili glede adpromisijskega poroštva. Zad¬ nje je tudi pravni posel stricti iuris, medtem ko je kreditno naročilo kontrakt bonae fidei, Zato mora mandatar najprej tožiti svojega dolžnika, samo pri¬ manjkljaj (quod a Titio servare non potest) sme izterjati od poroka (man¬ danta). Njemu mora prepustiti vse varščine (npr. zastave) in mu je odgovoren. Pakti — Pojem 299 če se katera izgubi po njegovi krivdi; fidejusor mora prepustiti samo obsto¬ ječe. Mandant je ostal odgovoren za dolg nedoletnega dolžnika, ki je dosegel postavitev v prejšnje stanje; fidejusor je bil odgovoren zanj le, če je vedel za to. da je dolžnik minor. 13 Končno ukine mandantova, ali mandatarjeva smrt dano naročilo, če še ni bilo izpolnjeno. Tretji oddelek PAKTI § 98. PAKTI * 1 - POJEM Viri rimskega prava uporabljajo besedo pacium v različnih pomenih. Najbolj splošno pomeni pogodbo sploh, 2 tudi iztožljivo. 3 4 V ožjem pomenu označuje padum spravno pogodbo, s katero se delinkvent reši obsodbe s tem, da okradenemu (furtum) ali osebno žaljenemu (iniuria) z njegovim privolje¬ njem obljubi kot spravnino določen denarni znesek.' 1 Tak pakt je po civilnem pravu ukinjal deliktni obligaciji, ki sta nastali iz tatvine ali žalitve osebnosti (iniuria). 5 Po pretorskem pravu je infamija zadela tistega, ki se je na tak način poravnal z oškodovancem, prav tako, kakor če bi bil obsojen zaradi teh deliktov. 6 Predvsem pa pomeni padum tisto pogodbo, ki ni bila kontrakt in zato po civilnem pravu ni bila zanjo predvidena nobena posebna akcija. Pretor je v svojem ediktu obetal, da bo varoval take pogodbe, kolikor ne nasprotujejo veljavnemu pravu. 7 Na podlagi pakta je dovoljeval tožencu ekscepcijo, ki jo je uvrstil v tožbeno formulo, kar je imelo za posledico, da je bil tožnik s svojo tožbo zavrnjen, čeprav bi po civilnem pravu moral biti toženec obsojen. Naj¬ važnejši tak primer je bil padum de non petendo: upnik je bil brezoblično obljubil dolžniku, da od njega dolga ne bo izterjal, bodisi nikoli, bodisi dolo¬ čen čas. Če je vkljub tej svoji obljubi tožil tožnika (ali ga je tožil predčasno), je tožencu pomagala exceptio padi de non petendo. V zvezi s tem je nastalo pravilo, da pakti ne nudijo osnove za tožbo, pač pa za ekscepcijo. 7 * 1 Vendar je rimsko pravo sčasoma omogočilo iztožljivost mnogih paktov. Za nekatere je to postalo mogoče že po civilnem pravu (*pada adieda), za neka- 13 Ulp. D. 4, 4, 15 pr., D. 17, 1, 12, 13. 1 D. 2, 14; C. 2, 3: De pactis. 2 Ulp. D. 50, 12, 3 pr.: Padum est duorum consensus atque conoentio . . Ulp. D. 2, 14, 1, 1 — 2: Padum autern a padione dicitur (inde etiam pacis nomen appellatum est) d est padio duorum pluriumve in idem placitum et consensus. 3 Npr. Paul. 17, 2, 71 pr.: in pado conoento societatis. 4 Ulp. D. 3, 2, 6, 3: ... padum sic accipimus, si cum pretio quantocumque pac- tus est. 5 Paul. D. 2, 14, 17, 1: Quaedam adiones per padum ipso iure tolluntur: ut iniuri- arum, iiem furti. — Prim. D. eod. 7. 14. 6 Ulp. D. 3, 2, 4, 5: si qui furti, ni bonorum raptorum, iniuriarum , de doto malo suo nornine damnatus padusrre erit.. . 7 Ulp. D. 2, 14, 7, 7; besedilo glej *? 22. VI. 7,1 Ulp. D. 2, 14. 7, 4: mula padio obligationem non parit, sed parit e.vceptionem. Obligacijsko pravo — Pakti 300 tere po pretorskem (* *pacta praetoria) in končno za nekatere po postklasičnem pravu (*pacta legitima). a Med pakte ne prišteva rimsko pravo javnih obljub. 9 Klasiki posebej obravnavajo obljube, napravljene mestnim občinam (pollicitatio) ali določenemu božanstvu (vo¬ tlim).' 0 Če stranka obljubi svoji domači občini kako delo (opus) ali denarno darilo, je njena pollicitatio samo izjemno iztožljiva. 11 Taka obljuba je namreč obvezna ta¬ krat, kadar jo je stranka obljubila zaradi neke počastitve (npr. za izvolitev za kako funkcijo), ki jo je občina darovalcu izkazala ali jo namerava izkazati; prav tako, če je stranka svojo obljubo napravila iz posebnega razloga, npr. kot pomoč občini, ki jo je zadela kaka elementarna nesreča (potres, požar, itd.); končno tudi takrat, kadar je stranka že začela svojo obljubo izpolnjevati (npr. za obljubljeno stavbo je že pri¬ pravljeno stavbišče, ali so položeni temelji). 12 Po podobnih načelih so presojali vpra¬ šanje, kdaj veže stranko votlim.' 3 — Za druge javne obljube je ohranjenih nekaj primerov na napisih (nagrada se obeta tistemu, ki bo pripeljal gospodarju njegovega pobeglega sužnja, ali gostilničarju prinesel nazaj ukradeni vrč) in v papirih. 14 § 99. PACTA *ADIECTA J. Pojem V kontraktih bonae fidei stranki lahko podrobno določita vsebino obliga¬ cije. Razen o bistvenih sestavinah se. sporazumeta tudi še o različnih akciden- talnih podrobnostih (adminicula). Npr. kupec in prodajalec se dogovorita, da se bo kupnina plačala čez pol leta in da se bo dotlej obrestovala; ali da bo kupec še naprej pustil zakupnika na kupljenem zemljišču, dokler ne mine doba, za katero je bil prodajalec z njim sklenil zakupno pogodbo, lake do¬ ločbe so pravzaprav posebne pogodbe in jih imenujemo *pacta adiecta. Če so sklenjene obenem s kakim kontraktom bonae fidei (in ingressu contractus), so postale njegove sestavine in so iztožljive s kontraktno tožbo. Sodnik jih mora upoštevati po načelih dobre vere in poštenja, čeprav niso v tožbenem obrazcu izrečno omenjene . 1 Pozneje (ex intervallo) sklenjeni pakti so načelno nudili osnovo samo za ekscepcijo. Iztožljivi so bili le, kolikor so zmanjševali dolžnikovo obveznost, ne pa, kolikor so jo povečevali (ad minuendam, ne ad augendam obligationem). Toliko so pripoznavali kot učinkovit tak pakt celo v zvezi s stipulacijo, npr. če 8 Glosatorji so vse iztožljive pakte imenovali pada *vestita, neiztožljive pa pada *nuda. 9 Ulp. D. 50, 12, 5 pr.: Pactum est duorum consensus, atque conventio, pollicitatio vero offerentis solius promissum. 10 I). 50. 12: De pollicitationibus. 11 lilp. D. 30, 12, 1, 1: Non sernper autem obligari eum qui pollicitus est, scien- durn est. 12 Ulp. D. 30, 12. I. 1: Si... ob honorem promiserit decretum šibi vel decernen dum vel ob aliam iustam causam, tenebitur ex pollicitatione . . . § 2; ltem si sine causa promiserit, coeperit tamen facere, obligatus est qui coepit. 13 Ulp. D. 50, 12, 2. 14 Prim. Bruns, Fontes, I. 7 str. 361 ss.; A r a n g i o - R u i z , FIRA, III, 2 str. 400: (napis na steni v Pompejih); Urna aenia pereit de taberna. Sei quis rettulerit. dabun- tur (sestertii) XV; sei furem dabit, unde r[ejs servari [possit], XX ...; (napis na suž- njevi ovratnici); Fugi. tene me: cum reoocaoeris me d(omino) m(eo) Z onino, accipis solidum. Drugi primeri iz papirov in iz literature pri B ru n s u. 1. c. sir. 562. 1 Ulp. D. 2, 14, 7, 5: pada conventa inesse bonae fidei iitdiciis. Pada adiecia 301 se stranki, ki skleneta brezpogojno stipulacijo, dogovorita, da upnik ne bo terjal plačila, dokler bodo obresti v redu plačevane, tedaj velja ta pakt, kakor če bi bila stipulacija sklenjena pod enakim pogojem . 2 II. Posamezni pakti Največ paktov so stranke sklepale v zvezi s kupno pogodbo. I ako se je prodajalec dogovoril, da sme prodano stvar do določenega dne kupiti nazaj, navadno za isto ceno , 3 za katero jo je bil sam prodal (*pactum de retro emendo, pridržek rešilnega kupa). Včasih si je kupec izgovoril, da sme kup¬ ljeno stvar prodati za isto ceno prodajalcu nazaj (*pacium de retro oendendo, pridržek povratne prodaje). Prodajalec si je lahko izgovoril predkupno pra¬ vico, da je stvar smel za isto ceno kupiti nazaj, kadar bi jo kupec hotel pro¬ dati tretjemu. — Vsi ti pakti so imeli obligacijskopravne učinke. Posebej naj omenimo še nadaljnje tri pakte, ki so jih tudi sklepali v zvezi s kupno pogodbo. *Pactum displicentiae (kup na poskušnjo) daje kupcu pravico razdreti kupno pogodbo, če v dogovorjenem roku (navadno v 60 dies utiles) izjavi, da mu kupljena stvar ni všeč. Ta pakt so uporabljali zlasti pri kupnih pogodbah o sužnjih, konjih ali zemljiščih. Formuliran je bil včasih kot suspenzivni (si placuerit, erit tihi emptus), navadno pa kot resolutivni pogoj (si displicuisset, inemptus erit, ali reddatur ali redhibeatur). Lex commissoria (razdorrii dogovor) je pakt, ki daje prodajalcu pravico, da razdere pogodbo, če mu kupec pravočasno ne plača kupnine. V tem pri¬ meru ni dolžan vrniti kupcu že plačanega dela kupnine. Iii diem addiciio (dogovor boljšega kupca) omogoča, da sme prodajalec razdreti pogodbo, če se v določenem roku oglasi boljši kupec. Pakt je lahko dogovorjen kot suspenzivni (ut perficiatur emptio, nisi melior condicio offera- tur, Ulp. D. 18, 2, 2 pr.) ali kot resolutivni pogoj (nisi si quis meliorem condi- cionem atiulerit , Paul. D. 41, 4, 2, 4). Kateri kupec je boljši, presoja prodajalec. III. Ara 4 Svojevrsten je dogovor glede are. Beseda ara (gr. arrhabon, od hebrej¬ skega erabon) pomeni neko dajatev manjše vrednosti (npr. manjši denarni znesek; prstan), ki jo ob sklenitvi pogodbe izroči en pogodbenik drugemu! Grško pravo kakor tudi druga vzhodna prava niso poznala konsenzualnih kontraktov; zato so tudi kupno pogodbo sklepali kot realno pogodbo. Kupec, ki ni mogel takoj plačati kupnine, je izročil prodajalcu aro in s tem ustanovil pogodbeno obligacijo. Če stranka, ki je dala aro, pozneje ni želela, da bi se pogodba izpolnila, je pustila prejemniku aro in se je s tem oprostila pogod¬ benih obveznosti. Ara je tako veljala kot skesnina (*arrha poenitentialis): njo izgubi stranka, ki odstopi od sklenjene pogodbe. Tudi prejemnik je lahko 2 Paul. D- 2, 14, 4, 3: condicionem inesse stipulationi, atque si koc expressu;n fuisset. 3 Prim. Proč. D. 19, 5, 12; C. 4, 54, 2 in 7. 4 sh. kapara, č. zavdavek, p. zadatek, r. zadatok, frc. arrhes, it. caparra, n. Angeld, angl. earnest. 302 Obligacijsko pravo — Pakti razdrl sklenjeno pogodbo, če je sopogodbeniku vrnil prejeto aro in mu je poleg tega plačal še enkratni znesek. Rimsko pravo, ki je imelo štiri konsenzualne kontrakte, n* potrebovalo are za ustanovitev obligacijskega razmerja. Pač pa jo je uporabljalo kot zunanji dokaz, da je bil sporazum med pogodbenima strankama v resnici dosežen (argumentum perfectae empiionis; *arrha confirmatoria). s Tako so ob izpol¬ nitvi pogodbe to aro vračunali v dajatev, ali pa so jo vrnili. Vzhodno pravno pojmovanje are je delno prodrlo v justinijanovi konstituciji C. 4, 21, 17, 2 (1. 528), ki pa ni popolnoma jasna. Poslej je smel kupec ali prodajalec odsto¬ piti od pogodbe vsaj takrat, kadar naj bi se po volji strank sestavila o pogodbi listina, pa se to še ni zgodilo. Če je odstopil kupec, je izgubil aro, katero je bil dal; če je odstopil prodajalec, je moral kupcu vrniti dvojno prejeto aro. Sporno je ostalo, ali velja Justinijanova reforma za vse kupne pogodbe in morda celo za vse pogodbe. Od tega odgovora je dalje odvisno, v katerem obsegu velja po Justini j anovem pravu ara kot skesnina. § 100. PRETORSKI PAKTI Nekaterim paktom je zagotovil iztožljivost pretor v svojem ediktu; ime¬ nujemo jih pretorske ("pada praeioria). Omejili se bomo na najvažnejše. I. Pacium de pecunia constituta (D. 13, 5; C. 4, 18) Konstitut imenujemo brezoblični pakt, s katerim se stranka (konstituent) zaveže, da bo plačala določen dolg, bodisi da je to njen lastni, bodisi da je tuj dolg (constitutum debUi proprii — alieni). Iztožljivost tega pakta zagotavlja pretor v svojem ediktu. * 1 Prvič je konstitut omenjen pri Ciceronu. 2 Konstitut velja le, če je prvotni dolg zares obstajal. Kako je dolg nastal, iz kontrakta ali iz delikta, je za konstitut brez pomena. Zadošča že naturalna obligacija, s konstitutom se zagotovi njena iztožljivost. Po pretorjevem bese¬ dilu sta morala biti prvotni in novi dolg določena v denarju. Pozneje so dovolje¬ vali konstitut splošno glede nadomestnih stvari; Justinijan ga dovoljuje glede vseli stvari. 3 — Konstituent se lahko zaveže za manj, kakor je znašal prvotni dolg; če sta bili prvotno dolgovani dve stvari alternativno, se lahko zaveže tudi samo za eno. Če se konstituent zaveže za več, kakor je bil prvotni dolg, je glede presežka njegova obveznost neučinkovita. 4 Veljavna je njegova ob¬ ljuba, če obljubi izpolnitev na drugem kraju, ali če obljubi drug predmet 5 Prim. Gai. D. 18, 1, 55 pr.: Quod saepe arrae nomine pro emptione datur, non eo pertinet, quasi sine arra conventio nihil proficiat, sed ut eoidentius probari possit convenisse de pretio. — Gai. 5, 139: ... quod arrae nomine datur, argurnentum est emptionis et venditionis contractae. 1 Ediktno besedilo se je glasilo: Qui pecuniam debitam constituit se soluturum eove nomine se satisfaeturum esse, in eum iudicium dabo partisoe dimidiae sponsionem et restipulationem facere permittam (L e n el, EP, 3 str. 248 s.). 2 Pro Quinctio 5, 18; prim. E. Costa, Cicerone giureconsulto, 2. izd., str. 189, 197 s. 3 C. 4, 18, 2. 4 Ulp. D. 13, 5, 1, 8.: ... si plus suo nomine constituit, non tenebitur in id quod plus est. Prim. tudi Ulp. D. eod. 11, 1. Pretorski pakti •503 (aliud), kakor pa je bil prvotno dolgovan. Če je bil prvotni dolg pod pogojem, je pogoj veljal tudi za konstitut. — Konstituent je moral spočetka določiti izpolnitveni rok, pozneje to ni bilo več potrebno. Če rok ni bil določen, je smel upnik terjati izpolnitev takoj; Justinijan je dovolil konstituentu rok desetih dni za izpolnitev . 5 6 Konstitut je veljaven, čeprav bi prvotni dolg postal neiztožljiv prej, kakor je določen izpolnitveni rok za konstituenta, npr. prvotna tožba ugasne po preteku enega leta; dovolj je, da je ob sklenitvi pakta prvotni dolg obstajal . 0 Konstitut skleneta lahko prvotni dolžnik in upnik, lahko se pa zaveže konstituent za tuj dolg; takrat služi konstitut za ustanovitev poroštva (consti- iuium clebiti a lieni). Prav tako je mogoče, da konslituent obljubi po upniko¬ vem naročilu (delegaciji) plačilo novemu upniku; na ta način je uporaben konstitut za prenovitev (novatio). Veljaven je konstitut za dediščinski dolg, čeprav dedič še ni pridobil dediščine . 7 Zoper konstituenta je imel upnik tožbo actio de pecunia constituta ali uctio constituioriu, da je z njo dosegel izpolnitev njegove obljube. S tem da je pretor uvedel to tožbo (actio in factum), je pravzaprav omogočil samostojno iztožljivost nekega naknadnega pakta. Ulpijan utemeljuje njegovo reformo tako, da je hotel s tem varovati dano besedo oz. zvestobo . 8 Tudi sta si stranki pred začetkom pravde s stipulacijama medsebojno obljubili, da bo bodisi tožnik, če neupravičeno toži, bodisi toženec, če bo obsojen, moral plačati nasprotniku še polovico spornega zneska (sponsio et restipulatio dimidiae partis) kot kazen za objestno pravdanje (poena temere litigantium). Medtem ko je spočetka tožba imela penalni značaj in je bila omejena na eno leto, je Justinijan vse časovne omejitve odpravil. Posledica konstituta je, da poleg prvotne obligacije stopi še nova, pre¬ torska. Od volje strank je odvisno, ali naj prvotna obligacija preneha. Vedno bo pa imel konstituent ekscepcijo, če bi uveljavljanje stare obligacije bilo v nasprotju s konstitutom. Če konstituent sporazumno s starim upnikom ob¬ ljubi izpolnitev novemu upniku, ne more več izpolniti staremu upniku; to (udi takrat ne, kadar je novi upnik eden izmed korealnih upnikov prvotne obligacije. Ustanovitev poroštva s konstitutom se znatno razlikuje od drugih po¬ roštvenih oblik. Poroštvo se ustanovi s samim paktom. Nanaša se na že obsto¬ ječi dolg. Konstituent odgovarja akcesorno poleg starega dolžnika. Če je upnik tožil dolžnika ali poroka, more vkljub temu tožiti še drugega, dokler dolg ni izpolnjen. Konstituentova obveznost ne preneha, če je postal prvotni dolg samo neiztožljiv (npr. zaradi poteka časa). Mogoče je poroštvo tudi za dolg, kjer še ni osebnega dolžnika (npr. v prid ležeči zapuščini). Konstituen- tova obveznost je strožja zaradi sponsio et restipulatio dimidiae partis. Dru¬ gače kakor pri fidejusiji, ne postane konstituentova poroštvena zaveza nična, če se kot porok zaveže za več ali za kaj drugega, kakor pa dolguje glavni 5 Paul. D. 13, 5, 21, 1 (interp.). 6 Ulp. D. 13, 5, 18, 1. 7 Ulp. D. 13, 5, 11 pr.: ... etiamsi nullus apparet, qui interim debeat: ut puta si ante aditam hereditatem debitoris vel capto eo ab hostibus constituat quis se solu- turum ... 8 Ulp. D. 13, 5, 1 pr.: Hoc edicto praetor faoet naturah aequiiati: qui constituta ex consensu facta custodit, quoniam grave est fidem fahere. 304 Obligacijsko pravo — Pakti dolžnik: zaveza ne velja samo glede presežka. Pravni dobroti beneficium *dwisionis in *excussionis (prim. § 83, II) je soporokom (sokonstituentom) pri- poznal Justinijan. II. De receptis Pod naslovom de receptis ureja pretorski edikt troje paktov, ki so med seboj zelo različni. V vseh pa postane dolžnik zavezan s tem, da nekaj pre¬ vzame. t. Receptum argentarii. Stranka A naroči bankirju B-ju, naj C-ju izplača določen denarni znesek ali mu izroči določeno količino nadomestnih stvari. S tem da bankir obljubi desiinatarju C-ju, da mu bo plačal za A-ja (pro alio solni recepit), mu postane zavezan zaradi prevzema (ex recepto). C more ter¬ jati od njega izpolnitev z actio recepticia, ki je pretorska aclio in factum." Bankir se je navadno zavezal zato, ker je mandant A imel pri njem deponiran denar. Mandant mu je dal tako naročilo morda zato, ker je želel na ta način plačati C-ju svoj dolg. Vendar to ni pogoj za veljavnost bankirjeve obveznosti. Bankir je bil zavezan abstraktno zaradi svojega sprejema (recepta) tudi, če A ni imel pri njem deponiranega nobenega premoženja, ali če A ni bil C-ju ničesar dolžan. Od konstituta se je receptum argentarii razlikoval v več pogledih. Njegov predmet so bile lahko vse stvari, ne le denar ali nadomestne stvari, kakor je bilo to prvotno pri konstitutu. Konstitut je bil veljaven samo, če je prvotni dolg zares obstajal (eam pecuniam debitant fuisse), medtem ko je bil recep- tiim argentarii od tega neodvisen. Pri receptu ni bilo treba določiti izpolnit- venega roka, kar je bilo pri konstitutu spočetka bistveno. Za tožbo iz recepta ni bilo nobenih časovnih omejitev, kakor tudi ne glede njene aktivne in pa¬ sivne podedljivosti, medtem ko so prvotno veljale take omejitve za tožbo iz konstituta. Pri iztoževanju recepta tudi ni bilo nobene kazni zaradi objestnega pravdanja. Kolikor se je bankir zavezal za dolg svojega komitenta nasproti njego¬ vemu upniku, je s tem prevzel poroštvo. Tudi ta poroštvena oblika je ustanov¬ ljena z brezobličnim paktom. Justinijan je pri konstitutu odpravil omejitve glede predmetov; zato je odpravil leta 531 (C. 4, 18, 2) tožbo aclio recepticia in s tem tudi receptum argentarii.' 0 2. Receptum arbitrii (D. 4, 8; C. 2, 55 [56|). Stranki, med katerima je bil neki spor, sta se včasih sporazumeli, da ga predložita v razsojo določenemu razsodniku (arbiter), namesto da bi ga spravili pred sodnika. Za razsodniški postopek namreč niso veljali strogi obličnostni predpisi, ki so urejali legisak- cijski in formulami postopek. Razsodnika, ki sta si ga izbrali, stranki nista mogli siliti, da bi jima razsodil. Zavezan je postal šele, ko je razsodništvo sprejel (solni recepit). Če bi poslej ne hotel svoje naloge izvršiti, ga je na 0 L e n el (EP, 3 str. 135) rekonstruira kot verjetno ediktno besedilo: Quod argen- tariae mensae exercitores pro alio solni receperint, nisi solvetur, iudicium dabo. 10 Zato je glede tega pakta v literaturi marsikaj sporno. Nekateri pisci menijo, da gre za obljubo, s katero se bankir zaveže nasproti svojemu komitentu A-ju (tako B e k k e r, M o n i e r). V gornjih izvajanjih sledim W e n g e r-jevemu članku receptum argentarii v Pauly-Wissowa, RE s. v. Pretorski pakti 305 prošnjo strank pretor najprej pozval, da naj to stori. Če to ni zaleglo, ga je kaznoval z globo ali rubežem (muUis et pignoribus). 11 lo je edini primer, da je pretor uporabljal svojo magistratsko kaznovalno oblast v prid zasebnikom. 3. Recept um nautarum, cauponum, stabulariorum (D. 4, 9). Brodniki, gostilničarji in imetniki hlevov sprejemajo stvari gostov in popotnikov v hrambo navadno v takih okolnostih, v katerih jih more položnik zelo težko zasledovati s tožbo. Zato nalaga pretorjev edikt 12 tem osebam posebno strogo odgovornost: stvari, ki so jih sprejeli v varstvo (res salvas fore), morajo po- ložniku vrniti (restituere), ali pa plačati zanje odškodnino. Odgovorne so ne le, če so se stvari izgubile po njihovi krivdi, ampak tudi, če se je to zgodilo po naključju (casus), kolikor to naključje ni že višja sila (vis maior). Tako npr. odgovarjajo za stvar, ki jo je neznani tat ukradel. Po pretorskem pravu odgovarjajo torej za varovanje stvari (custodia). Strožja odgovornost se ustanovi spočetka s paktom, ki ga brodnik, gostil¬ ničar ali hlevar sklene z gostom v zvezi z nekim kontraktom (locatio conduc- iio; depositum). Sčasoma so bile te osebe zavezane že s tem, da so s splošno pismeno izjavo objavile, da bodo stvari gostov pri njih varne (sarcinae saloae erunt). Poslej je zadoščalo, da je bila gostova stvar postavljena na mesto, ki je bilo za to določeno. Enaka stroga odgovornost je veljala, kadar so gostilničar in njegovi ljudje dejansko prevzeli gostove stvari. Po Justinijanovem pravu jamčijo omenjene osebe že po zakonu, brez po¬ sebnega pakta, za stvari, ki jih sprejmejo v varstvo. Odgovorne so tudi za naključno škodo, kolikor je ni povzročila višja sila ( d is maior). III. lusiurandum (D. 12, 2; C. 4, 1) Stranki lahko rešita neki medsebojni spor tako, da se dogovorita, da bo na predlog ene stranke druga prisegla, da sporna zahteva ali pravica obstoji ali ne obstoji. Upnik predlaga domnevnemu dolžniku, naj priseže, da ni dolžan; če bo dolžnik to storil, ga on (= upnik) ne bo več tožil. Pozvani dolžnik ni dolžan ustreči nasprotnikovemu pozivu. Če pa dolžnik priseže, da ni dolžan, ne more upnik od njega ničesar več terjati. Pretor obeta v ediktu, 13 da zoper takega dolžnika ne bo dovolil tožbe; dolžniku nudi ekscepcijo iuris- iurandi. Dolžnik bo nasproti morebitni upnikovi tožbi moral dokazati samo, da je bila na podlagi pakta prisega opravljena, ne bo pa treba več dokazovati, da prvotna nasprotnikova zahteva ni bila upravičena. Toženec lahko tudi predlaga, naj tožnik priseže, da ima zares terjati od dolžnika določeno dajatev, ali da je sporna stvar zares njegova. Če pozvani priseže, je nasprotnik dolžan izpolniti, kakor da bi bil obsojen. 14 Tožniku do¬ voljuje pretor actio de iureiurando, s katero iztožuje svoj prvotni zahtevek, kolikor je bil potrjen po njegovi prisegi. Tožniku ni treba več dokazovati, da je bil prvotni zahtevek utemeljen, ampak samo to, da je bila ponudena pri¬ sega opravljena. 11 Besedilo se je glasilo (L en el, EP, 3 str. 131): Qui arbitrium pecunia compro- missa receperit, eum sententiam clicere cogam. 12 Besedilo edikta se je glasilo (L e n el, EP, 3 str. 131): Nautae caupones stabularii quod cuiusque saloum fore receperint nisi restituent, in eos iudicium dabo. 13 Prim. rekonstrukcijo pri L en el -u EP, 8 str. 150. 14 Prim. Paul. 12, 2, 2; Ulp. 44 , 5, 1 pr. 20 Rimsko pravo 306 Obligacijsko pravo — Pakti la prisega je prostovoljna (iusiurandum voluntarium). Ena stranka pri¬ seže glede na pakt, ki sta ga sklenili, če sta to lioteli. Od nje je treba razliko¬ vali iusiurandum necessarium, prisego, h kateri je pretor toženca vsaj posredno silil. Spočetka v tožbi actio cerlae creditae pecuniae, pozneje v vseh tožbah .si certum petetur, je tožnik mogel ponuditi tožencu prisego, da ni dolžan. Pretor je tedaj postavil toženca pred izbiro, da naj ali priseže ali pa plača (soloere aut iurare cogam). n Toženec se je rešil obsodbe samo, če je pri¬ segel. Justinijan je spojil določbe o prostovoljni in prisilni prisegi. S 101. PACTA *LEGIT1MA Nekaterim paktom je v postklasični dobi cesarsko pravo zagotovilo iztož- Ijivost. Imenujemo jih *pacia legitima. Semkaj spadajo: razsodniška po¬ godba, obljuba dote in obljuba darila. I. Razsodniška pogodba X razsodniško pogodbo (compromissum) se stranki dogovorita, da bo neki njun spor razsodil sporazumno izbrani razsodnik (arbiter), namesto da bi ga rešil sodnik v rednem postopku. Razsodba, ki jo izreče razsodnik, nima ena¬ kih pravnih učinkov kakor sodba rednega sodnika. Predvsem spor s tem ni pravnomočno razsojen; nezadovoljna stranka more kljub razsodbi na¬ periti tožbo Zoper drugo stranko. Da se to ne bi zgodilo, sta si stranki po klasič¬ nem pravu že vnaprej obljubili z medsebojnima stipulaeijama (od tod coni- promitiere) plačilo denarne globe, ki jo bo moral plačati tisti, ki ne bo izpolnil razsodbe. Vendar tudi tedaj ni bilo na osnovi razsodbe mogoče uveljavljati ekscepcije, da je spor že razsojen (rei iudicatae), ampak je bilo mogoče iztožili samo plačilo obljubljene globe. * 1 Justinijan je pripoznal razsodniško pogodbo za obvezno, če je bila skle¬ njena pod prisego (C. 2, 55 (56), 4 [1. 529)), ali če sta stranki razsodbo s pod¬ pisom pripoznali, ali če nista v desetih dneh zoper njo ugovarjali (C. 2, 55 (56), 5 |l. 53l|). V 82. noveli (c. II) je I. 559 Justinijan prepovedal uporabljanje prisege. 11. Rollicitalio la doti -s (obljuba dote) Po civilnem in klasičnem pravu so dote ustanavljali ali s stipulacijo (pro- missio dotis) ali z dictio dotis. Po konstituciji Peodozija II. in Valentinijana 111. iz leta 428 je doto mogoče ustanoviti tudi z brezoblično obljubo (nuda pollicilatio).' 2 15 LM|>. 15. 12, 2, 34, 6. — Prim. Len el, EP, 3 str. 232, 235 ss. 1 Ulp. D. 4, 8, .2: Ex compromisso placet exceptionem nori nasci, sed poenae petitionem. O izrazu pollicitatio po klasičnem pravu prim. i? 98. 2 C. Tli. 5. 13, 4 = C. 5, 11. 6: A d eractionem dotis qualiacumque sufficere verba censemus ... Vneta legitima 307 III. Pollicitatio donationis (obljuba darila) 1. Pojem darilne pogodbe (I. 2, 7; I). 39. 5; C. 8, 55). V najbolj splošnem pomenu pomeni darilo (donatio) v virih vsako prostovoljno neodplačno pre¬ moženjsko naklonitev. 3 Tako spada semkaj podelitev prostosti ali dovolitev brezplačnega stanovanja. V ožjem smislu je donatio neodplačna ali prosto¬ voljna odsvojitev kakega premoženjskega predmeta, tako da darovalec po¬ stane revnejši, obdarjenec pa bogatejši. 4 Odklonitev dediščine ni darilo, kajti darovalčevo premoženje se zaradi nje ne zmanjša. Predmet je lahko vse, kar je odsvojljivo. Npr.: darovalec prepusti obdar¬ jencu svojo stvar v lastnino, mu ustanovi služnost na svojem zemljišču ali pa se odreče svoji služnosti na njegovem zemljišču, odstopi mu terjatev ali pa mu odpusti dolg. Donatio je pogodba in velja le tedaj, če obdarjenec darilo sprejme. 5 6 Rim¬ sko pravo ni štelo darilne pogodbe za poseben kontrakt, ampak samo za pravni temelj (causa) za odsvojitev stvari, odstop terjatve ali odpust dolga. Darilna pogodba se lahko takoj izpolni (donatio perfecta). Darovalec po¬ darjeno stvar obdarjencu mancipira, in iure cedi ra ali iradira, mu ustanovi služnost, odstopi terjatev, odpusti dolg z akceptilacijo ali s paktom de non pe- teiulo. Za pravne in stvarne napake podarjenega predmeta jamči darovalec samo, kadar ravna dolozno ali kadar jamstvo izrečno prevzame. Včasih darovalec določeno naklonitev obdarjencu samo obljubi, obdarje¬ nec pa njegovo obljubo sprejme (donatio imperfecta). laka darilna pogodba (darilna obljuba) je bila iztožljiva le. če je bila sklenjena s stipulacijo. Ta¬ krat je obdarjenec mogel s tožbo zahtevati od darovalca, da mu podarjeno stvar prepusti v lastnino, ali mu podarjeno terjatev cedira. Kot toženec ima darovalec *beneficiurn competentiae; obsojen sme biti le na plačilo tolikšnega zneska, da mu še ostane to, kar nujno potrebuje za svoje preživljanje." Po Justinijanovem pravu je iztožljiva že brezoblična obljuba darila (pollicitatio donationis). 7 Da je podaritev veljavna, je potrebno, da stranki soglašata glede darilnega namena (a n imun donandi). Brez tega soglasja darilna pogodba ne velja; daro¬ valec sme zahtevati prepuščeno stvar nazaj s condictio sine causa. 2. Omejitve daril. Lex Cincia. Darilne pogodbe so Rimljani presojali zaradi njihovega enostranskega značaja s precejšnjim nezaupanjem in so jili omejevali s pravnimi predpisi. Tako je že v civilni dobi poseben zakon (plebiscit) /e.v Cincia (1 204) prepovedal nagrade (munera) advokatom in darila preko nekega nam nezna¬ nega zneska. Ta prepoved ni veljala za bližnje svojce, tako za sorodnike do •' * 1 * Pap. 1). 50, 17, 82: Donari videtur, ijuod nullo iure cogente conceditur. 1 Ulp. D. 24, I. 5, 8: ...eam donationem..quae et donantem pauperiorem el accipientem faciet locupletiorem ... — Zato niso darilne pogodbe: komodat, mandat, prekarij in sliranjevalna pogodba. 5 Ulp. I). 59, 5. (9. 2: Nori poteši tiberalitas nolenti adquiri Prim. Cicero. Topiča 8. 37: neque donationem sine acceptione intellegi posse. 6 Pomp. D. 42. I. 30: .. . actio in id quod facere possit danda est, ita ul et ipsi donatori aliquid sufficiens relinquatur. . . Paul. D. h. t. 19, I: Is quoque, qui ex causa donationis conoenitur, in quarptum facere poteši condemnatur, et quidem is solus de- duclo aere alieno. 7 C. 8, 33. 35, 5b (550); I. 2, 7. 2: Perficiuntur autem [sc. donationesj, cum donator suarn ootuntatem seriptis ant sine seriptis manifestaverit. 20 * 308 Kvazikontraktne obligacije 5. in (sobrini) do 6. kolena, za svake, drugega zakonca in varuha . 8 Zakon je prepovedoval, da bi obdarjenec dobil (capere) večje darilo; ničesar pa ni določal, kaj naj velja glede darilnih pogodb, ki bodo vkljub temu izvršene (lex imperfecta). Šele pretor, klasiki in cesarske konstitucije so v tem oziru uveljavili nekaj podrobnih smernic, t ako je bilo darilo neizpodbojno, kadar ga je obdarjenec že popolnoma pridobil (na podarjeni stvari je pridobil posest in lastnino ). 9 Kadar pa podarjene stvari ali pravice še ni popolnoma pridobil, ni mogel od darovalca s tožbo zahtevati izpolnitve darilne pogodbe. Kajti toženi darovalec je lahko s pretorsko ekscepcijo ali replikacijo legis Cin- ciae t0 dosegel, da je bil tožnik zavrnjen. Od Severov naprej je na ta način mogel izpodbijati darilno pogodbo le darovalec sam, ne pa tudi njegovi dediči . 11 V postklasični dobi se je lex Cincia čedalje manj uporabljala. Justinijan jo omenja samo mimogrede v 162. noveli. Med tem časom so začeli namreč omejevati darilne pogodbe drugače. 3. Insinuatio. Že v prvi polovici tretjega stoletja, za Aleksandra Severa, je darovalec navadno izjavil svojo darilno voljo na zapisnik pred kakim oblast- vom, ki je imelo pravico, sestavljati listine (ius actorum conficiendorum). To izjavo so imenovali a pud acta profiteri. Oblastvo je sprejelo darilno listino strank. Listina je bila slovesno prečitana (professio, recitaiio) in njena vsebina vpisana v javno knjigo (insinuatio ). 1 ' 2 Obvezen je postal tak vpis za večja darila v času Konstantina in njegovih sinov. 13 Justinijan je odredil, da so neveljavna darila, ki niso na tak način vpisana, kolikor presegajo določen znesek. Kot tak znesek je določil najprej leta 329 (C. 8, 53, 34 pr.) 300 solidov, leta 531 (C. 8, 53, 56, 3) pa 500 solidov. 13a Brez sodne insinuacije je darilna pogodba veljavna do navedenega zneska, nična glede presežka. Presežek ostane darovalcu, če pa je podarjena kaka druga stvar kakor denar, nastane med darovalcem in obdarjencem solastnina (commumo). Manjše darilne po¬ godbe (izpod 500 solidov) so odslej iztožljive že, ko so brezoblično obljubljene. — Justinijanova ureditev velja za vsako darilno pogodbo, bodisi da je že izpolnjena ali samo obljubljena. Za nekatere privilegirane darilne pogodbe ni potrebna insinuatio , čeprav presegajo 500 solidov: donatio mite (propter) nuptias, donatio rnortis causa. darila cesarja in cesarju, darila za odkup ujetnikov ipd. 4. Darila med zakoncema (D. 21, 1; C. 5, 16). Lex Cincia je štela darila med zakoncema med privilegirana. V Avgustovi dobi pa že velja, da so darila med zakoncema nična. 14 Tako je ostalo tudi v Justinijanovem pravu. Podobno 8 Popolni seznam v Bruns, Fontes, 7 I. št. 5, str. 47. 9 Izjema je veljala za premičnine, ki jih je darovalec mogel v šestih mesecih vzeti zopet v svojo posest z interdiktom utrubi. Prim Fragm. Vat. 511. 10 Z ekscepcijo se bo branil darovalec, od katerega zahteva obdarjenec izpolnitev obljubljene dajatve. — Če je darovalec obdarjencu kako res mancipi samo izročil, je do konca priposestvovalne dobe lahko naperil zoper njega rei vindicatio; zoper mo¬ rebitno obdarjenčevo exceptio rei donatae et traditae. je imel replicat }0 leslis Cinciae. 11 morte Cincia remooetur: Pap. Fragmenta Vaticana 259. 12 G i r a r d - M a v r, str. 1027, op. 1. 13 C. Th. 3, 5, 1 (319): ... nullam... liberalitatem oatere. si aciis inserta non esset. 13a C. 8, 53. 34 pr. (529); C. eod. 36. 3 (531). 14 Ulp. D. 24, 1, 1: Moribus apud nos receptum est, ne inter virum et uxorem donationes valerent... Kvazikontrakii 309 kakor glede izpodbijanja daril po Cincijskem zakonu je iudi za darila med zakoncema veljalo, da jili dediči ne smejo izpodbijati, če tega ni storil daro¬ valec sam. To pravilo je nastalo po posebnem senatovem sklepu, ki je bil sprejet po Karakalov! pobudi (oratio Antonini) leta 206. 15 — Prepoved daril med zakoncema pa ne velja za darila med zaročencema, za donatio propter nuptias, kakor tudi ne za darila za primer smrti (donatio mortis causa). 5. Preklic daril (reoocatio) (C. 8, 55). Zaradi velike obdarjenčeve nehva¬ ležnosti sme darovalec svoje darilo preklicati. Justinijan 10 je izrečno določil, kaj velja kot velika nehvaležnost: hude (besedne) žalitve, dejansko grdo rav¬ nanje, povzročitev občutne premoženjske škode in neizpolnitev prevzetih ob¬ veznosti. S tem da darovalec svoje darilo prekliče, podaritev še ne postane nična. Darovalec more s kondikcijo causa finita zahtevati od obdarjenca nazaj to, kar mu je podaril; če obdarjenec tega več nima, sme zahtevati od njega obogatitev. Preklicati more darilo samo darovalec; ta pravica ne preide na njegove dediče, kakor tudi on sam ne more svojega darila več preklicati nasproti obdarjenčevim dedičem. 17 Svoje darilo sme preklicati tudi patron, ki je svojemu osvobojencu podaril svoje imetje ali del imetja, ko še ni imel otrok, pa se mu pozneje narodi otrok. 13 Izpodbijati smejo darila tudi nujni dediči, če je bil zaradi tega prikrajšan njihov nujni delež (querela inofficiosae donationis). Z interdictum fraudato- rium in pozneje z actio Pauliana jih smejo izpodbijati upniki (prim. § 115). Nepreklicno je darilo, ki je dano kot nagrada za rešitev iz smrtne nevar¬ nosti. 19 Drugače se remuneratorne darilne pogodbe presojajo po splošnih načelih. 6. Donatio mortis causa (D. 39, 6; C. 8, 56). Poleg daril med živimi pozna rimsko pravo tudi darila za primer smrti. Tu veljajo delno načela, ki veljajo za darilne pogodbe, delno pa načela za legate. Več o tem v dednem pravu. Četrti oddelek KVAZIKONTRAKTNE OBL1GACI JE § 102. KVAZIKONTRAKTI Kot kvazikontrakte označuje Justinijanova kodifikacija 1 med seboj zelo različne dejanske stane, iz katerih nastajajo nove obligacije. Vsem je skupna negativna lastnost, da niso kontrakti, ker nastajajo brez sporazuma med strankama. Vendar so ti obligacijski odnošaji podobni pogodbenim: mandat- 15 Ulp. D. 24, 1, 32, 2: Fas esse eum quidem qui donavit paenitere: heredem vero eripere forsitan adversus voluntatem supremam eius qui donaverit darum et avarum neep 16 C. 8, 55, 10 (530). 17 C. 8, 55, 10, 2: Haec tamen usque ad primas personas tantummodo stare cen- semus,... 18 C. 8, 55, 8 (530). 19 Paul. D. 39, 5, 34: haec donatio inrevocabilis est. 1 T. 3, 27: De obligationibus quasi ex conctractu; Goi. D. 44, 7, 5 pr. § 3 (interp.). 310 Kvazikontraktne obligacije niin pri negotiorum gestio in pri varuštvu; družbenim pri naključni skupnosti; posojilnim pri kondikcijah; mandatnim in posojilnim pri obveznosti dediča nasproti legatarju. Zato je naziv quasi ex contractu kolikor toliko umesten. § 103. POSLOVODSTVO BREZ NAROČILA 1 I. Pojem in razvoj Poslovodstvo brez naročila (negotiorum gestio) 2 imenujemo tisto oskrbova¬ nje poslov za drugega, ki ni osnovano na nobenem posebnem pravnem raz¬ merju (npr. na mandatu ali varuštvu). Poslovodja brez naročila (negotiorum gestor) opravlja tuje posle prostovoljno, ne da bi bil k temu zavezan ali izrečno upravičen (sita ,s ponte et nutla necessitate cogente); tisti, za kogar jih opravlja, je gospodar, dominus negotii. I nji posli so lahko dejanski (popra¬ vilo hiše) ali pa pravni (prodaja tuje stvari, izterjanje tuje terjatve). Njihov predmet more biti samo posamezni pravni posel ali pa upravljanje celotnega premoženja. Opravljeni posel je lahko objektivno tuj (popravilo sosedove hiše), lahko pa je objektivno nevtralen in samo subjektivno tuj (nakup stvari za drugega). Zgodovina poslovodstva brez naročila v rimskem pravu je spričo inter¬ polacij v digestah le malo znana; v slovstvu je o njej precej sporov. Kakor so dognala moderna raziskovanja, je bilo poslovodstvo brez naro¬ čila že v pretorski dobi iztožljivo po civilnem in po honorarnem pravu. Po za¬ slugi pravnikov je bila pripoznana posebna civilna tožba bonae fidei, s katero je bilo mogoče tožiti poslovodjo, ki ni bil mandatar. Poslovodja sam pa je mogel z nasprotno tožbo zahtevati povračilo svojih potroškov od gospodarja. Kadar niso bili izpolnjeni vsi pogoji za tožbo, je pretor dovoljeval analogne (ulile:s) ali pa fikticijske tožbe. Poleg te civilne tožbe je pretor obetal tožbo actio in factum tistemu, ki je nastopal v pravdi za odsotnega, ali ki je nastopal v pravdi za umrlo stranko. 1 Pozneje, najbrž v postklasični dobi se je zabrisala razlika med pretorsko in civilno tožbo. Pojem poslovodstva brez naročila se je posplošil. Tako je bilo obveznosti iz poslovodstva končno mogoče iztožiti z dvema tožbama bonae fidei: actio negotiorum gestorum directa je bila na voljo gospodarju (dominus negotii) zoper poslovodjo brez naročila, negotiorum gestor pa je lahko z na¬ sprotno tožbo, z actio negotiorum gestorum contraria zahteval od gospodarja povračilo svojih potroškov. Kdor se loti po svoji volji tujih poslov, mora računati s tem, da gospodar nenaročenega poslovodstva morda ne bo pripoznal kot blagohotno pomoč, ampak ga bo občutil kot nezaželeno vtikanje v svoje zadeve. Zato postane v 1 D. 3, 3; C. 2, 18 (19): De negotiis gestis. 2 sli. nezvano vršenje tudjih poslova, č. jednatelstvi bez prikazu, p. prowadzenie cudzycli spraw bez zlecenia, r. vedenie čužih del bez poričenija, frc. gestion d'at'faires, it. gestione di affari, n. Geschaftsfiihrung ohne Auftrag. 3 Ulp. D. 3, 5, 3 pr.: Ait praetor: Si quis negotia [alteriusl absentis sive quis ne- gotia, quae cuiusque cum is moritur fuerint, gesserit: iudicium eo nomine dabo. — Partsch, J. in L en el, EP, 3 str. 101, nadomeščata digestni izraz a Iterius kot interpo- liran z absentis. Poslovodstvo brez naročila 31 ! prvi vrsti poslovodja brez naročila zavezan guasi ex contractu, šele s kontrarno tožbo more tudi on uveljavljati svoje povračilne zahtevke. Negotiorurn gestor je po svojem položaju blizu mandatarju; od njega se razlikuje po tem, da nima nobenega mandata. Kakor mandatar naj tudi on nima od svojega poslovanja nobene koristi; kar pri tem pridobi, mora prepu¬ stiti gospodarju. C) svojem poslovanju mora gospodarju podati obračun. Pri oskrbovanju tujih zadev mora vedno ravnati z vso skrbnostjo in je odgovo¬ ren za vsako krivdo (omnis cul pa). Manj strogo, namreč samo za naklep (in veliko malomarnost), je odgovoren poslovodja, ki je s svojim nenaročenim poslovodstvom preprečil, da dominus negotii ni trpel neposredno grozeče škode, npr. da njegovo imetje ni bilo prodano na dražbi. 4 Če je bil poslovodja še nedorasel, ga je bilo po reskriptu Antonina Pija mogoče tožiti samo za toliko, kolikor je bil obogaten. 5 — Včasih jamči negoiiorum gesior celo strože kakor mandatar. Predvsem mora delo. ki se ga je lotil, dovršiti. Če je začel upravljati vse tuje imetje, je dolžan opraviti vse posle; zato je odgovoren, če opusti kak posel, ki bi ga bil skrben gospodar opravil in ga poslovodja more opraviti. Tako je odgovoren, če sam ne plača svojega dolga, ki bi ga gospodar mogel od njega izterjati, čeprav od drugih dolžnikov negoiiorum gestor ne more ničesar iztožiti. Če je bil njegov dolg doslej brezobresten, ga mora poslej obrestovati. 6 Celo za naključno škodo (casus) je odgovoren poslovodja, če opravi kak posel, ki ga gospodar navadno ne opravlja. Kadar nastane iz ne¬ katerih poslov za gospodarja dobiček, iz drugih pa škoda, mora gospodar dobiček in škodo med seboj pobotati. 7 Zaradi vseh teli zahtevkov more gospo¬ dar tožiti poslovodjo brez naročila z adio negotiorurn gest or um direcla. Z nasprotno tožbo (actio negoiiorum gestorum conlraria) lahko zahteva negoiiorum gestor, da mu gospodar povrne potroške (z obrestmi vred), ki jih je imel zaradi poslovodstva, in da mu odvzame obveznosti, ki jih je pri svojem poslovodstvu prevzel. Negotiorurn gestor je toliko na slabšem od mandatarja, da večkrat ne ve točno, kako presoja gospodar tisti posel, ki ga hoče poslo¬ vodja zanj opraviti. Gospodar mora namreč poslovodju brez naročila povrniti njegove potroške samo takrat, kadar je opravljeni posel ustrezal gospodarjevi resnični ali vsaj domnevni volji in je bil zanj koristno začet (utiliter coep- 1um). s Povračila ne bo mogel terjati poslovodja, ki je popravil stavbo, ki jo je gospodar sklenil opustiti. 8 Zopet pa ni mogoče zahtevati, da bi poslovodja jamčil gospodarju za končni uspeh: npr. hiša, ki jo je popravil, je nato po¬ gorela; suženj, ki ga je zdravil, je umrl. 8 Dovolj je, da se je poslovodja tujega posla tako lotil, da bi njegovo ravnanje moralo po splošni presoji koristiti gospodarju. 8 in da je poslovodja ves čas svojega poslovodstva ravnal z vso skrbnostjo. 4 Ulp.-Lab. D. 3, 5, 3, 9: Interdum in negotiorurn gestorum actione Labco scribil dolum solummodo oersari: nam si affeciione. coactus, ne bona mea distrahantur, nego- tiis te meis optuleris, aecjuissimum esse dolum dumta.rat te praestare ... 5 Ulp. D. 3, 5, 3, 4. 6 Ulp. D. 3, 5, 5, 14. 7 Pom p. D. 3, 5, 10. 8 Ulp. D. 3, 5, 9, t: ... sufficit, si utiliter gessit, etsi effectum non habuit nego- tium. Et ideo si insulam fulsit vel seroum aegrum curaoit, etiamsi insula exusta est vel serous oblit, aget negotiorurn gestorum. . . non autem utiliter negotia gerit, cjui rem non necessariam vel quae oneratura est patrem familias adgreditur ... ■512 Kvazikontraktne obligacije Nobenega povračila načeloma ne more zahtevati poslovodja, ki je oprav¬ ljal tuje posle zoper izrečno gospodarjevo prepoved . 9 Od tega načela velja vsaj po Justinijanovem pravu izjema za tistega, ki je zoper dedičevo prepoved oskrbel, da je bil zapustnik pokopan. Z actio funeraria 10 sme namreč od dediča zahtevati povračilo pogrebnih stroškov. Poslovodja brez naročila se mora zavedati, da opravlja tuje posle, čeprav ni treba, da bi jih hotel opravljati v tujem interesu (contemplatione domini). Tako je nepošteni posestnik tuje stvari (malae fidei possessor) odgovoren last¬ niku kot poslovodja za vsako krivdo, sme pa tudi zahtevati od lastnika, da mu povrne potrebne potroške (impensae necessariae). Ni poslovodstva brez naročila, kadar poslovodja opravlja posel, ki ga ima za tujega, v resnici pa je njegov . * 11 Prav tako ni mogoča actio negotiorum gestorum contraria, kadar poslovodja meni, da opravlja svoj posel, medtem ko je v resnici tuj. V takem primeru sme kot pošteni posestnik stvar pridržati, dokler ne dobi povrnjenih potroškov . 12 Nobenega pomena nima za veljavnost poslovodstva brez naročila zmota o tem, kdo je dominus negotii . ls Obligacijsko razmerje nastane med pravim gospodarjem in poslovodjo. Negotiorum gestor ne more zahtevati povračila svojih potroškov takrat, če je opravljal tuje posle iz kakega nagiba, ki kaže na to, da ni hotel s svojim poslovanjem gospodarja zavezati (obligandi animo). Tako nima pravice do povračila tisti, ki je imel potroške v darilnem namenu (donandi animo), ali kjer je mogoče domnevati, da poslovodja ni računal na povračilo (nori recipe- randi animo), kakor npr. mati, ki je poskrbela za prehrano svojih otrok: sin, ki je plačal dolg za svojega očeta . 14 Najbrž je šele Justinijan določil, da mora negotiorum gestor imeti izrečen namen, da opravlja posle za drugega (animus aliena negotia gerendi j . 15 Zdi se, da se v virih iz Justinijanove dobe bolj po¬ udarja to, da je gospodar postal zavezan po poslovodstvu, ne da bi bil vedel za poslovodjevo delovanje . 16 Ko gospodar odobri to, kar je poslovodja zanj napravil, ne more več trditi, da poslovodstvo ni bilo zanj koristno; zato mora poslovodju povrniti njegove potroške. Po odobritvi postane poslovodjev položaj podoben manda¬ tarjevemu, kar Ulpijan izrečno ugotavlja . 17 Vendar razen v enem Ulpijanovem fragmentu , 18 najdemo pri klasikih mnenje, da je tudi po odobritvi mogoča iz 9 Ulp.-Jul. D. 3, 5, 7, 3; Paul.-Pomp. D. 17, 1, 40; C. 2, 18, 24 (530). 10 D. 11, 7, C. 3, 44. — Prim. L en el, EP, 3 str. 229 ss. Po njegovem mnenja je fragment Ulp. D. 11, 7, 14, 7, interpoliran, tako da po klasičnem pravu pogrebna tožba navadno ni bila mogoča, kadar je bil pogreb oskrbljen zoper dedičevo prepoved. 11 Ulp. D. 3, 5, 5, 6. 13 Paul. D. 10, 3, 14, 1. 13 Ulp. D. 3, 5, 5, 1. 14 C. 2, 18, 11 (211) in 12 (230). — Nasprotno pa je po občem pravu smel poslo¬ vodja brez naročila terjati plačilo za tisto svoje delo, ki ga je npr. kot obrtnik redno opravljal za denarno plačilo. 15 V literaturi je sporno, ali je to zahtevo uvedel Justinijan (tako je trdil Jos. Part seli) ali pa že klasično pravo in jo je Justinijan omilil (tako Salvatore Ric- c o b o n o). 16 I. 3, 27, 1: ...ii quorum negotia gesta fuerint, etiam ignorantes obligantur.. Gai. D. 44, 7, 5 pr. 17 Ulp. D. 46, 3, 12, 4: ...rati enim habitio mandato comparatur. 18 Ulp. D. 50, 17, 60: ...si quis ratum habuerit quod gestum est, obstringitur mandati actione. Varuštvo za nedorasle 313 prejšnjih poslov le actio negotiorum gestorum, ne pa a ctio mandati.™ Pač pa se presoja koi mandat opravljanje poslov, ki jih negotiorum gesior nadaljuje po gospodarjevi odobritvi. — Če je negotiorum gestor sprejel plačilo gospodar¬ jeve terjatve, postane dolžnik prost, brž ko je upnik odobril poslovodstvo brez naročila . 20 II. Pristno in nepristno poslovodstvo brez naročila Občepravna doktrina razlikuje med pristnim in nepristnim poslovod¬ stvom . 21 Za pristno poslovodstvo je značilno poslovanje v korist gospodarja (dominus negotii). Nepristni poslovodja pa stremi za lastno koristjo in posluje na svoj račun. Pri tem pa je mogoče dvoje. Včasih opravlja nepristni poslovodja pravni posel, o katerem ve, da je tuj. pa ga vkljub temu hoče opraviti zaradi svojega dobička 22 Npr. tujo stvar proda kot svojo, čeprav ve, da ni njegova. Zato v takem primeru lastnik stvari zahteva z actio negotiorum gestorum directa od poslovodje, da mu poda obračun in izroči izkupiček, poslovodja pa more šele po Justinijanovem pravu terjati s kontrarno tožbo od gospodarja povračilo svojih potroškov, toda naj¬ več toliko, kolikor je gospodar obogaten . 23 Kadar pa opravlja nepristni poslovodja tuj posel na svoj račun v dobri veri, ker pomotoma meni, da je to njegov posel, je vsaka izmed strank upravi¬ čena, da terja od druge obogatitev. Taka primera sta npr.: pošteni posestnik proda tujo stvar kot svojo; če lastnik ne more naperiti reivindikacije zoper pridobitelja, more od prodajalca iztožiti izkupiček (de pretio negotiorum gestorum). Podobno more pravega dediča tožiti dozdevni dedič, ki je izpolnil naloženo volilo: s tem da je volilojemniku izročil svojo stvar kot volilo, je izpolnil obveznost za pravega dediča . 23 III. Skrbništvo in protutela Kot poslovodstvo brez naročila so Rimljani pojmovali tudi pravno raz¬ merje med skrbnikom in skrbljencem ter protutelo (prim. § 104, IV). I. Varuštvo § 104. VARUŠTVO ZA NEDORASLE 1 Po rimskem pravu imajo varuha ženske, ki niso ne pod očetovsko ne pod moževo oblastjo (tuiela mulierum), in nedorasli, če niso več pod očetovsko oblastjo (tuiela impuberum). Ker iz varuštva za ženske ne nastane nobeno 18 Ulp. (!) D. 3, 5, 5, 11—13; Scaev. D. eod. 8: ... Erit igitur et post ratihabitionem negotiorum gestorum actio. — Prim. R. M o n i e r, Manuel, II, 4 str. 210. 20 Ulp. D. 46, 3, 12, 4; Ulp. D. eod. 58 pr. 21 Prim. Dernburg, Pandekten, II, 5 str. 332 in § 123, str 339 ss.; Windscheid- Kipp, Lehrbuch des Pandektenrechts, II, 8 § 431, str. 869; Krek, Obligacijsko pravo, str. 417. 22 Ulp. D. 3, 5, 5, 5: ... negotia mea gessit non mei contemplatione, sed sui lucri causa ... et is tenebitur negotiorum gestorum actione. Ipse tamen ... in quod ego locupletior factus sum habet • contra me actionem. 23 Afr. D. 3, 5, 48. 1 D. 27, 3 in 4; C. 5, 51 in 58. 314 K vazi kon trak tne obligacijo obligacijsko razmerje med varuhom in varovanko, se tu omejujemo na va- ruštvo za nedorasle. Varuh nedorasle osebe je po civilnem pravu predvsem tisti, ki ga je oče v svoji oporoki postavil za varuha otroku (tulov iestameniarius). Kadar ni oporočnega varuha, pripada varuštvo najbližjemu otrokovemu agnatu ali gentilu (iutov legitimus). Če tudi takega ni, postavi varuha pretor (tutor dativus). Oporočni in agnatski varuh imata do varovanca ožji osebni odnos. Zato civilno pravo varuje varovanca samo zoper nepoštenega oporočnega in agnat- skega varuha. 2 Pri oblastveno postavljenem varuhu takega odnosa ni. Le-ta prevzame varuštvo kot državljansko dolžnost (publicum munus). Med varu¬ hom in varovancem nastane obligacijskopravno razmerje. 3 Spočetka ga poj¬ mujejo kot poslovodstvo brez naročila, kmalu pa kot posebno obligacijsko razmerje, za katero je uporabna actio lutelae. lo tožbo je poznal že predkla- sični jurist Kvint Mucij Scevoia in jo našteva kot prvo med tožbami bonae ficlei. 4 Po Justinijanovem pravu spada varuštvo za nedorasle med kvazikon- trakte (I. 3, 27. 2), II. Vsebina obligacije Varuh mora varovančevo premoženje vestno upravljati, kakor to zahteva dobra vera in poštenje (bona fides). Medtem ko velja po starem agnatskem pojmovanju varuh kot nekak lastnik 5 6 varovančevih stvari, so po klasičnem in postklasičnem pravu njegove dolžnosti podrobneje določene, njegove pravice glede odsvajanja varovančevih stvari pa zelo omejene. O varovančevem imetju mora sestaviti inventar, razen če bi bil oporočnih, od katerega ima varovanec premoženje, to izrečno prepovedal. 8 Ukreniti mora vse, kar je treba, da varuje varovančevo premoženje. Dolgove naj poplača, dvomljive terjatve naj izterja. Gotovino naj uporabi za nakup zemljišč. Kadar sam uporablja varovancev denar, ga mora obrestovati. 7 — Iz varovančevega imetja ne sme dajati daril, razen daril, ki jih je varovanec dolžan dati po načelih splošne dostojnosti (staršem, sorodnikom ipd.). 8 Ovalio Seoevi, senatov 2 Zakon XII plošč dovoljuje accusalio suspecti tutoris, ki je kazenska popularna tožba za odstavitev sumljivega oporočnega varuha. — Od agnatskega varuha je mogel varovanec zahtevati s penalno actio vationibus distvahendis dvojno povračilo škode, ki mu jo je varuh povzročil z utajo premoženja. 3 Za ta razvoj je bila zelo važna satisdatio vem pupilli salvam fove, (varščina, da bo varovančevo imetje varno), ki se pojavlja nekako od Klavdija dalje. Na pretorjevo zahtevo se tutor legitimus, včasih tudi datious — ne pa oporočni varuh (Gaj, I. 200) - zaveže varovancu s stipulacijo in poroki, da bo vestno opravljal svojo dolžnost (Quid- quid, quod tu tutelam meam gesseris, te mihi dare facere opovtebit ex fide bona , ob id vem meam salvam fove spondesne? Spondeo. Lene I. EP, 3 str. 541). Zaradi (e obljube je bilo mogoče zahtevati z actio ex stipulatu od \aruha odškodnino tudi za škodo, po¬ vzročeno 'z malomarnostjo. Obsodba ni infamirala. 4 Cicero De off. 3, 17, tO: (besedilo v § 88, op. 3). Prim. Topiča 10, 42. 5 Prim. Inl. D. 41, 4, 7, 3: ...nam tutor in ve pupilli tune domini loco habetuv cum tutelam administrat, non cum pupillum spoliat. 6 Ulp. D. 26, 7, 7 pr.; C. 5, 37, 24; C. 5, 51, 13, 2. 7 D. 26, 7, 11, 9, 1 ss.; 5 pr.; 7, 1 ss.; 7, 4 ss. 8 Paul. D. 26, 7, 12, 2—3. Varilstvo /a nedorasle 315 sklep iz leta 195, prepoveduje, da bi varuh brez oblastvene odobritve odsvajal varovančeva kmečka in mestna vrtna zemljišča (praedia runtica ei suburbana, Ulp. D. 27, 9, i, 2). Leta 326 je Konstantin prepoved razširil na vse nepremič¬ nine in premičnine (C. 5, 37, 22), tako da je varuh sam, brez oblastvene odobritve smel in moral prodati le še stvari, ki se naglo pokvarijo, 9 smel je prodati tudi odvisno živino (C. 5, 37, 22, 6 s.). Pri upravljanju varovančevega premoženja posluje varuh kot varovancev direktni zastopnik samo glede pridobivanja posesti in lastnine; ne more pa zanj pridobivati terjatev. Terjatve pridobiva varovanec, če si določeno daja¬ tev da sam s stipulacijo obljubiti, ali če to stori njegov suženj. Varovančev dolžnik postane prost ipso iure. če svoj dolg plača varuhu: pri tem mu varuh ne more ničesar odpustiti ali podariti. Varovanec se more iztožljivo zavezati le z varuhovim sodelovanjem. — Če dolžnik plača varovancu svoj dolg brez varuhovega sodelovanja, postane varovanec lastnik prejetega denarja, ne da bi dolžnik postal prost svoje obveznosti. Vendar pretor pomaga plačniku z ekscepcijo doli, kadar pupil zahteva ponovno plačilo, čeprav je še obogaten zaradi prvotnega 'plačila;'" poznejše pravo dovoljuje plačniku tudi obogatiit- veno tožbo (in quantum locupletior factua est) zoper varovanca (Ulp. D. 26, 8, 1, pr.; 5 pr.). — Če je varuh posodil varovančev denar in se je dolžnik njemu zavezal s stipulacijo, ker je bil pupil odsoten ali še otrok (infans), je že v Julijanovi dobi pretor omogočil varovancu, da je z analogno tožbo (actio uiilis) sam tožil dolžnika (Ulp. D. 26, 7, 9 pr.). — Če pa je varuh sam prevzel kako obveznost za odsotnega varovanca, je pretor dovolil upniku, da je po konča¬ nem varuštvu tožil bivšega varovanca z analogno tožbo (Scaev. D. 36, 3, 18, 2)." lil. Tožbe Ko je varuštvo končano, mora varuh izročiti varovancu njegovo imetje in mu podati obračun o svojem upravljanju. Obenem mu mora povrniti more¬ bitno škodo, ki mu jo je povzročil s svojim premalo skrbnim ravnanjem, zlasti tudi z opustitvami. Po klasičnem pravu odgovarja le za naklepno (dolus) povzročeno škodo, po Justinijanovem pravu pa tudi takrat, kadar v varovan- čevih zadevah ni ravnal vsaj tako skrbno kakor v lastnih (quantam in suia rebua diligentiam; Ulp. D. 27, 3, 1 pr.). Vse te zahtevke je mogel po končanem varuštvu uveljaviti zoper varuha dosedanji varovanec z actio tutelae directa. Če je bil varuh obsojen, ga je zadela infamija. Varuh sme od bivšega varovanca zahtevati, da mu odvzame obveznosti, ki jih je v njegovem interesu prevzel. Prav tako mu mora varovanec povrniti potroške, ki jih je imel zaradi varuštva. Spočetka je imel varuh v ta namen tožbo actio negotiorum gestorum utilis. Kadar je bilo mogoče, si je smel pri- 9 Ulp. D. 26, 7, 7, 1: Si tutor cessaverit in distraetione earum rerum quae iempore depereurit, suum periculum facit. 10 Gai. 2, 84: si ex ea pecunia locupletior faetus sit et adhuc petat, per excepti- onein doli mali summoveri potest. Prim. Paul. 46, 3, 15; Marci. D. eod. 47. — Prim. spredaj § 31, lil, A, 2. 11 Scaev. D. 36, 3, 18, 2; prim. S i b e r, Romisches Recht II, str. 221 s.; 316 s. 316 Kvazikontraklne obligacije držati od varovančevega premoženja toliko, kolikor je imel od njega terjati. Po Justinijanovem pravu se njegova tožba imenuje actio tutelae contraria. Obe tožbi (direktna in nasprotna) sta časovno neomejeni (perpetuae) ter aktivno in pasivno podedljivi. Varovanec ima v zavarovanje svojih zahtevkov zastavno pravico na va¬ ruhovem premoženju. 12 Actio tutelae directa je bila mogoča samo zoper varuha, ki je vršil varuške dolžnosti (tutor gerens), ne pa zoper tistega, ki jih ni hotel prevzeti (iutor ces- sans). Takega je pretor najprej extra ordinem silil, da bi prevzel varuštvo. Mark Avrelij je določil, da ravna na svojo nevarnost varuh, ki ne prevzame poverjenega mu varuštva, ne da bi v 50 dneh navedel razloge, ki ga opraviču¬ jejo, da varuštva ne sprejme. 13 Poslej je mogoče od njega zahtevati povračilo škode z analogno tožbo (actio tutelae utilis). Neki senatov sklep, ki je bil sprejet po Trajanovi pobudi, 14 je uvedel sub¬ sidiarno tožbo (actio subsidiaria) zoper magistrate, ki so imenovali za varuha osebo, ki je ob koncu varuštva neplačevita. Če varovanec tudi od varuhovih porokov ne more izterjati povračila škode, sme zahtevati povračilo od municipalnih magistratov. Kadar je izmed več varuhov po medsebojnem sporazumu samo eden opravljal varuške posle (tutor gerens), po klasičnem pravu drugi (tutores ho- norarii) niso bili odgovorni; po Justinijanovem pravu so pa subsidiarno odgo¬ vorni. Justinijan je skušal, da bi kar najbolje zavaroval varovancev pravni polo¬ žaj. Poleg actio tutelae directa in varovančeve vesoljne zastavne pravice na varuhovem premoženju je Justinijan ohranil tudi staro accusatio suspecti tutoris, s katero je poslej mogoče zahtevati odstavitev vsakega varuha (ne le oporočnega); za to zadošča že varuhova velika malomarnost (lata neglegen- tia). 15 Zoper vsakega varuha je tudi mogoča tožba zaradi poneverbe varovan¬ čevega premoženja (actio rationibus distrahendis) na duplum. Varščino glede varnosti varovančevega imetja (rem pupilli salvam fore) mora dati samo varuh, ki je poklican po zakonu (I. 1, 24 pr.). TV. Protutela Utegnilo se je pripetiti, da je nekaj časa opravljal varuško dolžnost nekdo, ki so ga spočetka imeli za varuha (npr. po postavitvi v oporoki, o kateri se po¬ zneje izkaže, da jo je oporočnik razveljavil z novo oporoko, ki je takoj niso našli), pa v resnici ni bil. Ker je bil ta dozdevni varuh (protutor) sklepal različne pravne posle, so njegovo poslovanje smatrali kot negotiorum gestio. Zato je med varovancem in njim mogoča actio negotiorum gestorum utilis (analogna tožba iz poslovodstva brez naročila), ki jo Justinijan imenuje actio prolutelae (directa in utilis). 12 C. 5, 37, 20 (1. 314) = C. Th. 3, 30, 1. 13 Ulp. D. 26, 7, 1 pr. - § 1; Fragm. Vat. 155 s. 14 C. 5, 75, 5 (294?). 15 Ulp. D. 26, 10, 1, 5; D. eod. 7, 1. Naključna premoženjska skupnost "517 § 105. NAKLJUČNA PREMOŽENJSKA SKUPNOST 1 Naključna premoženjska skupnost 2 (*communio incidens) je tista, ki na¬ stane brez družbene pogodbe (societaa). To se zgodi, kadar je npr. ista stvar podarjena ali voljena več osebam; ali če jo več oseb podeduje; ali če se zabriše skupna, pet čevljev široka meja med sosednjima zemljiščema. Odnošaji, ki nastanejo med solastniki po naključju, so podobni odnošajem med družbeniki. Razlika pa je v tem, da jih ne presojamo po načelih, ki veljajo za družbeno pogodbo. Naključna premoženjska skupnost je poseben kvazikontrakt in kot tak samostojen vir obligacij. Odnošaji med solastniki so delno Stvarnopravni, delno obligacijskopravni. Stvarnopravni so posledica solastnine; najvažnejša taka posledica je, da sme vsak solastnik z delitveno tožbo zahtevati razdelitev solastnine. 3 Zato je ničen dogovor, da se delitev nikoli ne bo zahtevala, 4 pač je mogoč tak dogovor za določen čas. 5 Sodnika pooblašča za ukinjenje solastnine posebna sestavina formule: adiudicatio (quanium adiudicari oportet, iudex Titio adiudicato), r ' vsebujejo jo vse delitvene tožbe. Delitvene tožbe so: actio familiae ercisoundae za delitev dediščine med sodediče; actio communi dividundo za razdelitev drugih premoženjskih skupnosti; actio finium regundorum za ureditev skupne meje. Obligacijski zahtevki med naključnimi solastniki obsegajo osebne storitve, praestationes personales. Vsak solastnik je moral z drugimi deliti donose skupne stvari, hkrati je moral tudi prispevati k potroškom za skupno stvar (communicatio lucri et damni). S skupnim imetjem je moral vsak solastnik ravnati prav tako skrbno kakor z lastnimi zadevami (diligentia quam suis). S sodbo je sodnik lahko prisodil dotlej skupno stvar v izključno last enemu in mu naložil, da mora drugim plačati določen denarni znesek, ali pa je stvar razdelil na dele (pravno: več stvari) in jih prepustil v last doslejš- njim solastnikom, ali pa stvar prodal in mednje razdelil izkupiček. Obenem je poračunal njihove medsebojne zahtevke. Vsaka delitvena tožba je actio duplex, ker v njej utegne biti vsaka stranka obsojena, tudi tista, ki nastopi kot tožnik. Ker se intencija delitvenih tožb glasi: quidquid... dare facere oportet (vsaj po Justinijanovem pravu) ex fide bona, mora sodnik presojati medsebojna pravna razmerja po načelih dobre vere in poštenja. Solastnik, ki je naperil delitveno tožbo, je dosegel, da se je naključna premoženjska skupnost končala. Po Justinijanovem pravu so solastniki mogli zahtevati z actio utilis povračilo škode in potroškov, ne da bi zahtevali de¬ litev, torej tako, da je skupnost ostala še naprej (durante communione). 1 D. 10, 2—3; C. 3, 56—37. 2 sli. slučajna, neugovorna imovinska zajednica, p. przypadkowa vvspolnošč ma- jatkowa, r. obštnost’ imuščestva, frc. indivision, it. comunione incidentale, n. zufallige Vermogensgemeinschaft. 3 C. 3, 37, 3: In communionem vel societatem nemo compellitur inoitus detineri. 4 Paul. D. 10, 3, 14, 2: ne omnino dioisio fiat. 5 Paul. D. eod. 14, 3: ne intra certum tempus societas divideretur. 0 Prim. spredaj § 50. kvazikontraktnc obligacije* 318 § 106. NEUPRAVIČENA OBOGATI TEV J. Pojem Posebna kvazikontraktna obligacija nastane zaradi neupravičene oboga¬ titve 1 določene osebe, ki postane zalo zavezana nasproti tistemu, na čigar stroške je obogatela. Pri realnih kontraktib nastane obveznost s tem, da ena stranka drugi prepusti (v lastnino, posest ali detencijo) neko stvar, prejemnik pa postane dolžan, da vrne ali enako količino istovrstnih stvari (posojilo) ali celo isto stvar. Upnikova izročitev denarnega zneska dolžniku je imela na¬ men. da nastane posojilna obveznost. Ko pozneje dolžnik izroči upniku enak znesek, hoče s tem izpolniti (solutio) obstoječo obligacijo. Zamislimo si primer, ko tradent izroči prejemniku v lastnino določen denarni znesek, da bi mu s tem poplačal svoj dolg. Kasneje se dožene, da tradent takrat ni bil ničesar več dolžan, ker je bil tisti dolg že prej plačan (npr. plačal ga je bil že pokojni zapustnik, ki mu pa upnik ni vrnil zadolž¬ nice). Prejemnik je torej neupravičeno obogaten na račun tradenta. Bilo bi krivično, da bi smel neupravičeno sprejeto dajatev obdržati. 2 Rimsko pravo dovoljuje oškodovanemu, da z obogatitveno tožbo (condictio) zahteva nazaj to. za Tar je prejemnik na njegov račun obogaten. 3 Kondikcija je obligacijsko- pravna in ne stvarnopravna tožba. Tradent je napravil neupravičenega pre¬ jemnika za lastnika — izjema velja za condictio furtiou — in le z actio in personam more tisti, ki je neutemeljeno izpolnil neko dajatev ali storitev, od prejemnika terjati povračilo. Predmet povračilnega zahtevka je to, za kolikor je prejemnik obogaten (in (juantum locupletior faetus eni). To bo navadno isto. kar je tožnik tožencu dal. Kolikor se je predmet dajatve pri tožencu povečal s prirastmi (otrok sužnje, plodovi, naplavine) 4 jih sme zahtevati tožnik: ne more pa terjati obresti od svojega plačanega denarnega zneska. 5 Če prejemnik brez svoje krivde ni več obogaten, ne more oškodovani od njega ničesar terjati. Če pa po svoji krivdi ni več obogaten, ali če je prejeto dajatev prodal, bo oškodovani lahko zahteval, da mu plača njeno vrednost. 6 Condictio, s katero terja oškodovani povračilo obogatitve, je ali condictio certae pecuniae ali certae rei, v poznejšem času je mogoča tudi condictio incerti. Vse te tožbe so stricti iuris. V Justinijanovi kodifikaciji imajo posri- mezne svoja posebna imena. 1 sh. neopravdano, (bezrazložno, pravno neosnovano) obogačenje, č. bezduvodne obohaceni, p. niesluszno vvzbogacenie, r. neosnovatePno obogaščenie. frc. enrichisse- ment injuste, it. ingiusto arricchimento,' n. ungerechtfertigte Bereicherung. 2 Pomp. I). 50. t7, 26: ture naturae aequum est neminem cum alterius detrimento et iniuria fieri locupletiorem. 3 Ulp. D. (2, 5. 6: Perpetuo Sabinus probaoit veterum opinionem existimantium, id cpiod ex iniusta causa apud ali, 4, 8 pr. in 19 pr. 3 »Ce ni bilo med tožnikom in tožencem dogovorjeno, da se tisti denar (pri odlogu npr. »pet let«) ne bo terjal«. — Prim. L e n e 1, EP, 3 str. 501. 4 Paul.-Iul. D. 18, 5, 3: ...bonae fidei iudicio exceptiones padi insunt. .. Padlim de non petendo — Poravnava 357 Da vkljub paktu de non petendo po civilnem pravu obligacija ni ugasnila, spoznamo po tem, da je bila prvotna obligacija zopet iztožljiva, če sta upnik in dolžnik ukinila prejšnji pactum de non petendo s poznejšim brezobličnim nasprotnim dogovorom, da sme upnik svojo terjatev iztožiti (pactum de pe¬ tendo). Če bo sedaj upnik tožil dolžnika in bo ta dosegel ekscepcijo pacti conventi, tedaj bo imel tožnik svojo replicatio pacti. zaradi katere bo toženec vkljub svoji ekscepciji obsojen, da izpolni prvotno terjatev . * 2 3 * 5 Ker stranki nista mogli z brezobličnim paktom de petendo ustanoviti iztožljive obveznosti, si moremo ponovno iztožljivost prvotne obligacije razložiti samo tako. da je obligacija vkljub paktu de non petendo po civilnem pravu obstajala naprej. Drugače kakor akceptilacija je bil pactum de non petendo labko omejen po pogoju ali roku ali po tem, da je veljal samo za del terjatve, ali pa samo za enega ali nekatere zavezance. Še Justinijanovo pravo razlikuje pakte de non petendo in personam ter in rem 6 Pakt in personam je veljal samo za ti¬ stega, ki ga je sklenil; veljal ni niti za njegovega dediča . 7 Pakt in rem je pa veljal za vse osebe, za katere je bil zamišljen, zlasti za tiste, ki bi smeli zahte¬ vati povračilo svojega plačila od tistega dolžnika, s katerim je bil upnik sklenil pactum de non petendo; tako sta se na tak pakt lahko sklicevala tudi dolžni¬ kov porok 8 in družbenik ; 8 Suženj ali siri, ki je prosto upravljal svoj pekulij. je s takim paktom lahko otip ustil dolžniku pekuliarni dolg ; 10 če je sklenil tak pakt in rem, je bil po paktu vezan tudi gospodar, razen če je bil pakt sklenjen v darilnem namenu (donandi causa). 10 Očetu ali gospodarju je bil v prid pakt, s katerim si je dal sin ali suženj od upnika obljubiti, da upnik ne bo očeta ali njega samega terjal (ne a se peteretur)." Ničen je bil paki s katerim bi sin ali suženj obljubil dolžniku, da ne bo izterjal očetove ali gospodarjeve nepekuli- arne terjatve . 10 Varovancu je koristil pakt, v katerem si je varuh zagotovil neiztožljivost varovančevega dolga ; 12 isto velja za skrbljenca glede pakta, ki ga je v njegovem interesu sklenil skrbnik umobolnega ali zapravljivca . 13 Upnik je mogel izpodbijati svoj pakt de non petendo, če je dokazal, da ga je sklenil, ker ga je nasprotnik prevaral (replicatio doli).' 4 5 Gai. 4. 126: a ut si postea conoenit, ut milu eam pecuniam petere liceret; Paul. lJ. 2, 14. 27, 2: Pactus, ne peteret, postea conoenit ut peteret: . . . replicatione e.vceptio elidetur. 0 Ul]). D. 2, 14. 7, 8: Pactorum puaedarn in rem sunt, quaedurn in personam. In rem sunt, puotiens generaliter paciscor ne petam: in personam. quotiens ne a persona petam. .. Utrum anteni in rem an in personam pactum factum est. non minus ex oerbis quam ex merite convenientium aestimandum est. . . 7 Paul. D. 2, 14. 25. 1: Personale pactum ad alium non pertinere , Cjuemadmodum nec ad heredem. Labeo a it. — Prim. Paul. 1). eod., 21 pr.: post mortem vero fitii nec patri nec heredi eius. quia personale pactum est. 8 Paul. D. 2. 14, 21. 5: . .. Kt in rem pada omnibus prosunt, quorum obligationem dissolutam esse eius qui paciscebatur interfuit. Itaque debitoris conventio fideiussori- bus proficiet. 9 Ulp. 15. 2, 14. 14; Paul. D. eod. 25 pr.: drugačnega mnenja je Julijan v D. 34, 3, 3, 3. Gai. D. 2, 14. 28, 2. 11 Paul. D. 2, 14. 17, 7; Gai. D. eod. 18; Paul. D. eod. 16. 12 Paul. D. 2, 14, 15: Tutoris quoque, ut scribit Iulianus, pactum pupillo prodest. 13 Gai. D. 2. 14, 28, 1. u C. 8, 35, 3. 358 Konec obligacij II. Poravnava (transactio) (13. 2, 15; C. 2, 4) S poravnavo (prim. § 92, II, 3) sta stranki rešili neki medsebojni sporni ali dvomljivi pravni odnošaj. Zahtevke, ki izvirajo iz poravnave kot inominat- nega kontrakta, more po Justinijanovem pravu iztožiti z actio praeseriptis uerbis upravičenec, če je tudi sam že izpolnil svoje obveznosti. Prvotnih spor¬ nih ali dvomljivih zahtevkov, ki s poravnavo niso bili pripoznani, ne more nobena stranka več uveljavljati s tožbo. Če bi to storila, bi toženec z uspehom uporabil ekscepcijo, ki je še po Julijanovem ediktu exceptio padi de non petendo, pozneje (morda že v poznem klasičnem pravu) se pa imenuje excep- tio transacti negotii (Pap. D. 2, 15, 17). § 127. POBOTANJE 1 . 2 I. Pojem Terjatev, ki jo ima upnik zoper dolžnika, se lahko ukine tudi tako, da jo dolžnik pobota, tj. poračuna z neko svojo terjatvijo, ki jo ima zoper svojega upnika. 3 Kolikor se obe terjatvi, upnikova in dolžnikova, krijeta, se ukinjata: dolžnik dolguje upniku samo še morebitno razliko med upnikovo in svojo terjatvijo. Dolžniku pobotanje koristi, ker mu olajšuje izpolnitev njegove ob¬ veznosti, saj mora namesto celotnega dolga upniku izročiti samo toliko, kolikor upnikova terjatev presega njegovo. 4 Zato nas pri pobotanju zanima vprašanje, kdaj more dolžnik prisiliti upnika k pobotanju. Samoumevno je namreč, da je po sporazumu med upni¬ kom in dolžnikom pobotanje bilo vedno mogoče. II. Razvoj do Justinijana Staro civilno pravo, ki je v vsaki obligaciji, oziroma akciji videlo nekaj individualnega, splošno ni dovoljevalo pobotanja. 5 Samo v tožbah bonae fidei je sodnik smel med seboj pobotati tožnikove zahtevke z morebitnimi nasprotnimi toženčevimi zahtevki, kolikor so obojni potekali iz istega kontrakta (npr. pri mandatu, depozitu, komodatu). Tako ni bilo treba, da bi mandatar, komodatar itd. moral svoje zahtevke posebej izto- ževati. Ni pa bilo mogoče, da bi se pobotali terjatvi, ki sta izvirali iz različnih pravnih poslov bonae fidei ali iz dveh pravnih poslov strieti iuris. Pri pravnih poslih stridi iuris kot strogo enostranskih obligacijah niti ni prihajalo v poštev pobotanje v okviru istega pravnega posla. 1 D. (6. 2; C. 4, 31: De compensationibus. 2 sli. prijeboj, prebijanje, č. kompensace, p. potraceuie, frc. compcnsation, n. Aufrechiuing, it. compensazione, angl. set-off. 3 Mod. D. 16 . 2. 1: Compensatio est debiti et crediti inter se contributio. 4 Pomp. D. 16. 2, 3: Ideo compensatio necessaria est, quia interesi nostra potius non soloere quam solutum repetere. 5 Prim. Seneka, De beneficiis, 6, 3, 6: Lex legi non miscetur, utraque sua oia it, illud enim video in boe foro fieri. Non confunditur formula, si quis apud me pecu- niam deposuerit, idem mihi postea furtum fecerit: et ego cum illo furti a gam et Ule mecum depositi: depositum liabet actionem propriam tam mehercule quam furtum. Gl. M o n i e r, Manuel, II, 4 277. 2 Pobotanje 359 Dve izjemi je pripoznal pretor, in sicer glede bankirja in bonorum emp¬ tor- ja. Bankir ( argenlarius) je smel svojega dolžnika tožili le za čisti prebitek: od svojih terjatev zoper njega je moral odšteti vse, kar je bil sam dolžniku dolžan. 6 Vse to je moral oskrbeti bankir sam. Pri tem je moral upoštevati le dospele in enakovrstne terjatve, to je take, ki so imele za predmet enake na¬ domestne stvari, zlasti denar. Brez pomena je bilo vprašanje, iz katerega razloga je bil tisti dolg nastal (causa debendi). Če je bankir tožil za več, je zahteval preveč ( pluris petitio) in je popolnoma izgubil svojo tožbo in s tem tudi terjatev. Za kupca prezadolženčevega premoženja (bonorum emptor) je veljalo, da mora cum deduclione agere , 7 Kot prezadolženčev pravni naslednik je smel tudi izterjati njegove terjatve. Če je bil neki toženec hkrati prezadolženčev dolžnik in upnik, bi tožnik samo po sebi mogel izterjati od njega dolg v celoti, sam bi mu plačal njegovo terjatev le v višini stečajne kvote, za katero se je bil zavezal, da bo poplačal prezadolženčeve dolgove. Zato je pretor določil, da jc smel toženec v celoti odšteti svojo terjatev zoper prezadolženca od zne- ska, ki ga njemu dolguje. Odločal je o tem sodnik po načelih dobre vere in poštenja. Ker je šlo pri tem za likvidacijo prezadolženčevih dolgov, je mogel upoštevati tudi nedospele in raznovrstne .terjatve (denar pobotati z žitom, vinom ipd.). Niti nasproti bankirju niti nasproti bonorum emptor- ju ni bila potrebna nobena ekscepcija, ampak se je pobotanje izvršilo ipso iure. V drugih primerih je pretor lahko vplival na stranki samo s prigovarja¬ njem, da naj medsebojne terjatve pobotata, ne da bi mogel siliti upnika, da to stori. Pač pa je lahko dovolil tožencu ekscepcijo doli, če je menil, da se upnik nepošteno upira pobotanju zato, da bi se na ta način odtegnil plačilu svojega dolga. 8 Zaradi te ekscepcije je bil tožnik v celoti zavrnjen, kar je bilo zopet prehudo. Zato je Mark Avrelij določil, naj se v zvezi z ekscepcijo doli oprat i pobotanje. 9 Njegova reforma, o kateri nam kratko poroča Justinijan, je imela pred očmi tožbe stricti iuris. Nobene ovire seveda ni bilo, da ne bi bilo pobo¬ tanje mogoče tudi med terjatvami iz različnih kontraktov bonae fidei. Odslej je sodnik obsodil toženca samo na plačilo razlike med njegovim dolgom in njegovo terjatvijo. To reformo, ki je podrobneje ne poznamo, je izpopolnil Justinijan. 6 Gai. 4. 64: .. . argentarius .. . cogitur cum conpensatione agere, et ea conpen- satio oerbis formulae e.xprimitur, adeo (piidem, ut... ab initio conpensatione facia minus intendat šibi dari oportere. Ecce enim si sestertium decem milia debeat Titio, atcpie ei oiginti debeantur, sic intendit: si paret Titium šibi decem milia dare oportere amplius quam ipse Titio debet. — Za rekonstrukejo tožbenega obrazca gl. L e n e 1, EP, 3 str. 256. 7 Gai. 4. 65, (Prim. I, e n e 1, EP. 3 str. 427 ss.): ...bonorum emptor cum deductione agere iubetur, id est ut in koc solum adoersarius eius cpndemnetur, quod superest dedueto eo. quod invicem ei bonorum emptor defraudatoris nomine debet. 8 Paul. D. 44. 4, 8 = f). 50, 17, 173, 3: Doto facit, qui petit quod redditurus est. 9 I. 4, 6, 30: Sed et in strictis iudiciis ex reseripto divi Marci opposita doli mali exceptione compensatio inducebatur. 360 Konec obligacij III. Justinijanovo pravo Po Justinijanovem pravu je kompenzacija splošno dovoljena; izvzete so samo terjatve iz depozita ali tatvine . 10 Justini jan postavlja pravilo: ipso iure compensatur. To pomeni, da se upnikova terjatev in nasprotna dolžnikova terjatev med seboj ukinjata, kolikor se krijeta. To pobotanje velja že za nazaj, namreč od tistega trenutka dalje, ko sta terjatvi prvič obstajali druga poleg druge tako, da bi jih bilo mogoče pobotati. Vendar pobotanje ne nastopi avto¬ matično, ampak šele s sodnikovim izrekom ali s pogodbo med strankama. Zahtevati sme pobotanje toženec kadar koli med pravdo, ne le do litiskonte- stacije, ampak do sodbe; ekscepcija doli poslej ni več potrebna. Pobotanje je mogoče, če gre za medsebojne, enakovrstne, dospele in lik¬ vidne terjatve. Za pobotanje more dolžnik uveljavljati tako terjatev, zoper katero ni mo¬ goča peremptorna ekscepcija. Zadošča že naturalna obligacija. Dolžnik more pobotati z upnikovo terjatvijo načelno samo terjatev, ki jo ima zoper upnika-tožnika, vendar je izjemno mogoče tudi pobotanje *ex iure tertii. kako sme porok uveljavljati zoper upnika terjatve, ki jih ima dolžnik zoper upnika. Enako sme korealni dolžnik uveljavljati nasproti upniku ter¬ jatve tistih korealnih sodolžriikov, od katerih sme terjati povračilo (regres). Podobno sme odstopljeni dolžnik uveljavljati nasproti cesionarjevi terjatvi tudi terjatve, ki jih ima zoper cedenta. Za pobotanje so uporabne samo enakovrstne terjatve. Kompenzirati ni mogoče terjatev, če sta njuna predmeta različna (vino — žiio). Dolžnikova terjatev, ki naj se pobota z upnikovo, mora že dospeti v pla¬ čilo. Končno zahteva Justinijan, da mora biti dolžnikova terjatev likvidna, to je. da jo je brez zavlačevanja mogoče ugotoviti . * 11 Občepravna doktrina je uvedla še nadaljnje pravilo: *compensatio com- pensationis non datur. Če upnik toži dolžnika za plačilo določene terjatve, dolžnik pa uveljavlja zoper njo neko svojo terjatev za pobotanje, tedaj ne sme upnik izigrati dolžnikove pravice do pobotanja s tem, da bi naenkrat terjal kot za nekako drugo pobotanje še neko drugo svojo terjatev od dolžnika (replica compensationis), katere spočetka ni izterjeval. Če je dolžnik izpolnil upnikovo terjatev v celoti, čeprav bi bi! mogel uveljavljati pobotanje, je smel terjati nazaj s condictio indebiti to, kar bi bil mogel pobotati. 10 C. 4, 31, 14 pr. (z I. 53t): Compensation.es ex omnibus actionibus ipso iure fieri sancimus nulla differentia in rem vel personalibus actionibus inter se obseroanda. ...§ 1: ...excepta actione depositi..in qua nec compensationi locum esse disposui- mus. § 2: Possessionem autem alienam perperam (napak) occupantibus compensatio non datur. 11 C. 4, 31, 14, 1: ...si causa ex qua compensatur liquida sit et non multis amba- gibus innodata (zaradi mnogih nejasnosti zamotana), sed possit indici facilem e.ritum • sui praestare. VSEBINA Stran Kratice in literatura . 3 Kronološki pregled rimske zgodovine . 6 A. Uvod § 1. Obdobja v zgodovini rimskega prava . 9 2. Civilna doba . 9 3. Doba honorarnega prava . 14 4. Klasična doba . 1" 5. Direktno ohranjeni pravni viri iz civilne in klasične dobe . 23 6. Postklasična doba do Justinijana . 26 7. Justinijanova kodifikacija . 32 8. Usoda Justinijanove kodifikacije na Vzhodu . 38 9. Usoda Justinijanove kodifikacije na Zapadli . 41 10. Rimsko pravo v našem času . 46 11. Pravo in najvažnejše razvrstitve prava . 49 B. Splošni del 12. Pravna dejstva . 55 13. Pravni posli — pojem, vrste, sestavine in splošni predpogoji . 53 14. Pravna in poslovna sposobnost . 55 15. Poslovna volja . 56 16. Izjave poslovne volje . 60 17. Soglasje med voljo in izjavo . 63 18. Pogoj . 67 19. Rok . ~0 20. Nalog (modus) . 71 21. Zastopanje . 72 22. Neveljavni pravni posli . 75 23. Cas . 78 24. Pravni učinki . 80 C. Osebno pravo 25. Pravna sposobnost fizičnih oseb . 82 26. Status libertatis — svobodni in sužnji . 84 27. Status cioitatis — cioes, Latini, peregrini . 92 28. Status familiae — personae sui, alieni iuris . . 94 § Stran 29. Capitis deminulio . 98 30. Spori glede statusa . 100 31. Poslovna in deliktna sposobnost . 101 32. Pravni pomen časti . 107 33. Pravne osebe . lto Č. Stvarno pravo Prvi oddelek: Splošni pojmi 34. Pojem stvari . 117 35. Vrste stvari . 117 36. Stvarne pravice . 122 Drugi oddelek: Lastninska pravica in posest 37. Razvoj lastninske pravice po rimskem pravu . 124 38. Posest — pojem in pomen . 129 39. Pridobitev in izguba posesti . 132 40. Posestno varstvo . 137 41. Načini pridobitve lastnine . 142 42. Prilastitev . 143 43. Pridobitev zaklada . 145 44. Pridobitev plodov . 145 45. Spojitev, zmešanje in pomešan j c . 146 46. Predelava . 148 47. Mancipacija . 149 48. In ture cessio . 152 49. Izročitev . 153 50. Prisoditev (adiudicatio) . 159 51. Volilo . 160 52. Priposestvovanje . 161 53. Pridobitev lastnine po zakonskih določbah ali oblastvenih odredbah . 109 54. Lastninske tožbe — Reivindikacija . 170 55. Negatorna tožba . 177 56. Publicijanska tožba . 178 57. Omejitve lastnine v interesu skupnosti, zlasti sosedov . 180 58. Solastnina . 189 59. Konec lastninske pravice . 191 Tretji oddelek: Stvarne pravice na tuji stvari 60. Pojem in vrste služnosti . 192 61. Zemljiške služnosti . 194 62. Osebne služnosti . 196 63. Ustanovitev služnosti . 201 64. Konec služnosti . 205 65. Služnostna tožba .. • • .. 204 66. Posest služnosti . 205 67. Superficies (dedna stavbna pravica) .. • ■ 206 § Stran 68. Emfitevza . 207 69. Pojem in zgodovina zastavne pravice . 209 70. Ustanovitev zastavne pravice . 213 71. Vsebina zastavne pravice . 215 72. Več zastavnih pravic na isti stvari . 219 73. Konec zastavne pravice . 221 D. Obligacijsko pravo Prvi oddelek: Splošni del 74. Pojem obligacije . 223 75. Vrste obligacij po vsebini . 227 76. Subjekti obligacij . 251 77. Obresti in pogodena globa . 235 78. Izpolnitveni kraj in čas — zamuda . 239 79. Dolus, culpa casus — custodia . 242 80. Pregled obligacij po nastanku . 245 Drugi oddelek: Kontraktne obligacije 81. Verbalni kontrakti . 247 82. Stipulacija . 248 83. Akcesorne stipulacije 254 84. Prenovitev . 259 85. Literalni kontrakti . 262 86. Realni kontrakti . 264 87. Posojilna pogodba (mutuum) . 265 88. Fiducia . 268 89. Posodbena pogodba (commodatum) . 270 90. Shranjevalna pogodba (deposUum) . 272 91. Zastavna pogodba (pignus) . 274 92. Inominatni kontrakti . 275 93. Konsenzualni kontrakti . 277 94. Kupna in prodajna pogodba . 278 95. Locatio conductio . 285 96. Družbena pogodba (societas) . 290 97. Mandat . 296 Tretji oddelek: Pakti 98. Pakti — pojem . 299 99. Pada adieda . 500 100. Pretorski pakti ..■. 302 101. Pada legitima . 506 Četrti oddelek: Kvazikontraktne obligacije 102. Kvazikontrakti . 509 103. Poslovodstvo brez naročila . 310 104. Varuštvo za nedorasle . 315 Stran 105. Naključna premoženjska skupnost . 317 106. Neupravičena obogatitev . 3)8 107. Volilo ... . 720 Peti oddelek: Deliktne in kvazideliktne obligacije 108. Deliktne obligacije — pojem . 322 109. Furtum . '525 110. Rop . 523 111. Hudobno poškodovanje tujih stvari . 526 112. Iniuria — žalitev osebnosti . 529 113. Pretorski delikti — dolus . 531 114. Met us . 333 113. Alienatio in fraudem creditorum . 535 116. Kvazideliktne obligacije . 337 Šesti oddelek: Actio ad erhibendum 117. Actio ad erliibendum . 339 Sedmi oddelek: Jamstvo očeta in gospodarja za obveznosti sinov in sužnjev 118. Noksalne tožbe . 339 119. Actiones adiecticiae qualitatis . 341 Osmi oddelek: Prenos obligacij 120. Odstop terjatve . 344 121. Prevzem dolga . 347 Deveti oddelek: Konec obligacij 122. Konec obligacij — splošno . 348 123. Izpolnitev . 349 124. Navidezna izpolnitev . 352 125. Različni civilni razlogi za prenehanje obligacij . 354 126. Pactum de non petendo — poravnava . 356 127. Pobotanje . 358 Vsebina . 361 Dr. Viktor Korošec *- RIMSKO PRAVO, 1. del Izdala Pravna fakulteta y Ljubljani Založila Univerza v Ljubljani Tiskalo CP Delo — obrat Triglavska tiskarna Ljubljana, v oktobru 1967 *■ Naklada 1500 izvodov, obseg 22 94 pol Stran 317 318 320 322 323 325 326 329 331 333 335 337 339 339 341 344 347 348 349 352 354 356 358 361 ivcrza iklada