UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTET RIMSKO PRAVO 2. del RODBINSKO, DEDNO IN CIVILNO PRAVDNO PRAVO Spisal Dr. VIKTOR KOROŠEC univ. profesor LJUBLJANA 1969 UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA RIMSKO PRAVO 2. del RODBINSKO, DEDNO IN CIVILNO PRAVDNO PRAVO Spisal Dr. VIKTOR KOROŠEC univ. profesor i LJUBLJANA 19 6 9 «* 4 . XooS E. RODBINSKO PRAVO § 128. RODBINSKO PRAVO I. Pojem Rodbinsko pravo ureja razmerja med člani iste družine (rodbine), to je med zakoncema, med starši in otroki ter eventualno med varuhom in varo¬ vancem ali med skrbnikom in skrbljencem. Ta razmerja so redno združena z neko oblastjo (rodbinsko osebno pravo), obenem pa imajo tudi svojo gospo¬ darsko stran (rodbinsko premoženjskd pravo). Rimsko rodbinsko pravo 1 je bilo močno konservativno. Povečini je nastalo še kot nezapisano običajno pravo, ki je veljalo samo za Rimljane. Po rimskem pravu veljaven zakon je mogel skleniti samo rimski državljan, in sicer le z nevesto, ki je bila Rimljanka ali pa je po svojem domačem kraju imela konubij. Samo Rimljan je mogel imeti moževo oblast nad ženo, imenovano manus (= roka), medtem ko je očetovsko oblast (patria potestas) imel nad otroki, rojenimi iz takega veljavnega zakona. Iz časov rodovno-plemenske (gentilne) skupnosti se je v civilni dobi ohra¬ nilo le nekaj določb o dedovanju, varuštvu in skrbništvu. Rimske gentes so bile patriarhalne. 2 Žena, ki je prišla pod moževo oblast (manus), je obenem prešla iz agnatske družine svojega očeta v moževo agnatsko družino in je tu imela dedno pravico ob neoporočnem (== intestatnem) dedovanju. Kognatskega ali krvnega sorodstva civilno pravo pri dedovanju ni upoštevalo. Rimsko pravo tudi ni razvilo nobene oblasti (roditeljske ali materinske), ki bi bila različna od očetovske oblasti. Ko je rodbinski poglavar umrl, so vsi njemu neposredno podrejeni po¬ tomci (sinovi, hčere, vnuki in vnukinje po že umrlih sinovih) postali vsak zase začetniki svojih družin; 3 vsak sin (ali vnuk po prej umrlem sinu) je postal rodbinski poglavar ne glede na starost. Nezakonski otrok je bil začetnik svoje agnatske družine, ki ni imela nobene zveze ne z očetovo ne z materino agnatsko družino (prim. spredaj § 28, V). Staro civilno rodbinsko pravo je cesarska zakonodaja, predvsem Avgustova, skušala nekoliko reformirati, zlasti z dednopravnimi sankcijami. V postklasični dobi se od Konstantina naprej pojavljajo v cesarski zakonodaji krščanski in vzhodni vplivi. Vendar je ohranilo rodbinsko pravo povečini še naprej svoje 1 Prim. že spredaj § 1, str. 10 s.; § 28, str. 94—98; § 29, str. 99. — Ponavljanjem se zaradi boljšega razumevanja ni mogoče popolnoma ogniti. 2 Prim. Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države (slov. prevod 1947): str. 95—103: Gens in država v Rimu. 3 S hčerjo in nezakonsko materjo se agnatska družina začenja in končuje. Ulp. D. 50, 16, 195, 5 (gl. str. 96, op. 12). 368 Rodbinsko pravo — Pravo zakoncev značilnosti iz civilne dobe. Razvoj se je pozneje nadaljeval v kanonskem pravu. Od reformacije v začetku 16. stoletja in od francoske revolucije (1789) naprej poteka razvoj v težnji za laizacijo rodbinskega prava. 4 II. Familia Besedo familia 5 uporabljajo rimski pravni viri v različnih pomenih. V stari civilni dobi pomeni stvarnopravno premoženje občana; tako se dediščinska delitvena tožba imenuje actio familiae erciscundae. V izrazu familia pecuniaque, 6 7 ki je označevala celotno občanovo imetje, je familia pomenila njegov važnejši del, bodisi res mancipi, bodisi temeljno družinsko premoženje, ki se je pode¬ dovalo iz roda v rod. Sčasoma so pa uporabljali besedo familia za označbo nekaterih skupin oseb: zlasti oseb, živečih pod oblastjo istega očeta (familia proprio iure), po¬ gosto pa tudi oseb, ki bi bile pod isto oblastjo, če bi skupni družinski poglavar še živel (familia communi iure). 1 V ožjem pomenu zaznamuje familia lahko tudi vse sužnje določenega gospo¬ darja 8 ; včasih pa tako imenujejo obe veliki skupini sužnjev, ki so bili zaposleni ali doma v mestu ali pa s poljskim delom (familia urbana —■ rustica). Pri Justinijanu 9 pomeni familia včasih ne le starše in otroke, ampak vse osebe, ki jih veže krvno sorodstvo ali svaštvo ali patronatsko razmerje; še vedno pa lahko pomeni tudi sužnje in drugo premoženje (substantia). 10 V naslednjih izvajanjih bomo uporabljali besedo familia za svobodne osebe pod isto očetovsko oblastjo. III. Razpored snovi 11 Prvi oddelek bo obravnaval odnošaje med zakoncema, drugi oddelek od- nošaje med starši in otroki, tretji pa varuštvo in skrbništvo. 4 Jugoslovansko rodbinsko pravo urejajo predvsem naslednji zakoni: (zvezni) Temeljni zakon o zakonski zvezi (Uradni list FLRJ, št. 29/46, str. 329 s poznejšimi dopolnitvami; prečiščeno besedilo v U. 1. SFRJ, št. 28/65, str. 1157); Temeljni zakon o posvojitvi (U. 1. FLRJ, št. 30/47, str. 346; prečiščeno besedilo v U. 1. SFRJ, št. 10/65, str. 269); (republiški) Zakon o premoženjskih razmerjih med zakonci (U. 1. LRS, št, 20/50); Temeljni zakon o skrbništvu (U. 1. FLRJ, št. 30/47, prečiščeno besedilo v U. 1. SFRJ, št. 16/65, str. 735). 5 Za etimologijo prim. A. W a 1 de , Lateinisches etymologisches Worterbuch, 2. umgearb. Aufl. Heidelberg 1910, str. 270: familia: »das Gesinde, die ganze Haus- genossenschaft (Freie und Sklaven), Familie«. Familia je v zvezi _ deloma s staro- indskim dhaman »bivališče« in z grškim lh)/xa>v, 9- cuiusque anni interrumperet. 27 Prim. Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države (slov. prevod 1947), str. 50 in 59. Bistvo in zgodovina rimskega zakona 375 otroci. Ko z njimi vred kot vdova deduje po možu, je nasproti možu v položaju hčere (filiae loco), nasproti svojim otrokom v položaju sestre (sororis loco), nasproti moževemu očetu v položaju vnukinje (neptis loco). — Dejansko je bil osebni položaj omožene žene ugodnejši kakor položaj njenih otrok; bil je tudi znatno boljši kakor položaj atenske žene — Rimljanka ni bila izključena iz javnosti. 28 Kot družinska mati (mater familias) je imela žena ugledno stališče. Tradicija je Romulu pripisovala določbo, da je mož smel usmrtiti ženo, zaloteno v prešuštvovanju ali (kar ni povsem razumljivo) ob pitju vina. Vendar je bil po starih običajih mož dolžan, da je prej zaslišal mnenje domačega sodišča (iudicium domesticum), v katerem so sodelovali tudi ženini bližnji sorodniki (cognati). Mnenje domačega sodišča za moža sicer ni bilo obvezno, vendar ga je s svojo avtoriteto najbrž pogosto obvarovalo, da se s svojimi odločitvami ni prenaglil. Kadar žena ne pride pod moževo oblast, ostane v zakonu sine (= brez) manu še naprej agnatinja v družini svojega očeta. Dokler njen oče (ev. ded) živi, je žena pod njegovo očetovsko oblastjo; ko postane svojepravna, je pod varuštvom (tutor mulieris) (prim. § 31, IV; § 140). Po svoji očetovski oblasti jo more njen oče vsak čas zahtevati od moža in jo odpeljati s seboj; tako more z interdiktom de liberis exhibendis et ducendiš 29 oče razdreti hčerkin zakon. Mož je mogel od drugih oseb zahtevati z interdiktom, da mu vrnejo ženo in je ne zadržujejo (interdictum de uxore exhibenda); Antonin Pij je določil, da more mož tako obraniti svoj zakon tudi nasproti tastu, če le dokaže, da je ta zakon složen. 30 V. Prenehanje zakonske skupnosti Zakonska skupnost preneha po rimskem pravu zaradi smrti ali zasužnjenja enega zakonca ali zaradi razveze zakona. 31 1. Smrt. Ce je en zakonec umrl, je preživeli zakonec postal prost zakonske vezi in je lahko sklenil nov zakon. Medtem ko za moža ni bilo nobenih časovnih omejitev, je vdova morala čakati, in sicer po klasičnem pravu devet mesecev, po postklasičnem pravu eno leto, da se je namreč pokazalo, ali ni bila morda noseča od pokojnega moža, in bi tako nastal dvom glede očetovstva. 32 Ker je 28 V starem' Rimu so vozila smeli uporabljati le magistrati in matrone. Oba prevrata civilne dobe (izgon kralja Tarkvinija Ošabnega in upor zoper druge de- cemvire) se utemeljujeta kot reakcija na nasilje nad žensko. — Glede položaja atenske žene prim. Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države, slov. prevod, 1947, str. 51: »Dekleta (v Atenah) ...so bila tako rekoč zaprta, družile so se samo z drugimi ženskami. Prostor za žene je bil posebej oddeljeni del hiše v gor¬ njem nadstropju ali v zahišju, .. . kamor so se umikale, če so bili moški na obisku. Iz hiše niso šle brez spremstva sužnje; doma so bile dobesedno zastražene. Aristofan govori o moloških psih, ki so jih imeli v zastrah prešuštnikom, v azijskih mestih pa so bili ženam za stražo evnuhi, . . . Evripid označuje ženo kot oikurema, kot stvar za oskrbovanje hiše .. .« 20 Ulp. D. 43, 30, 1 pr.: Ait praetor: » Qui quaeve in potestate Lucii Titii est, si is eave apud te est dolove malo tuo factum est, quo minus apud te esset, ita eum eamve exhibeas-«. — Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 488. 30 Paul. 5, 6, 15: Bene concordans matrimonium separari a patre divus Pius prohibuit. —• Ulp, D. 4'3, 30, 1, 5: ...Et certo iure utimur, ne bene concordantia ma- trimonia iure patriae potestatis turbentur. 31 Paul. D. 24, 2, 1: Dirimitur matrimonium divortio, morte, captivitate vel alia contingente servitute utrius eorum. 3E Ulp. D. 3, 2, 11, 1: propter turbationem sanguinis. 376 Rodbinsko pravo — Pravo zakoncev žalovanje po pokojnih prednikih in potomcih trajalo devet mesecev, so tudi ženino čakalno dobo imenovali žalno leto (annus lugendi). Ta naziv ni bil po¬ polnoma točen. Vdova je namreč morala čakati toliko časa tudi po smrti takega moža, za katerim ni bila dolžna žalovati, ker je bil npr. kot zločinec obsojen na smrt. Vdovi ni bilo več treba čakati takrat, kadar je po moževi smrti rodila otroka, čeprav čakalna doba še ni minila. Ce se je vdova sicer omožila pred koncem svoje žalne dobe, njen zakon sicer ni bil ničen, zadele so jo pa druge neugodnosti. Po civilnem pravu je morala manom pokojnega moža darovati kot spravni dar brejo kravo (bovem fetam). Po pretorskem pravu je zadela infamija njo samo, če je bila že svoje- pravna, njenega očeta pa,, če je bila kot vdova še pod njegovo oblastjo. Post- klasična zakonodaja je uvedla različne premoženjske sankcije. Tako je vdova izgubila vse, kar je bila pridobila iz pokojnikovega premoženja; tudi ni mogla prosto razpolagati v prid drugemu možu. Kakor že povedano, je Avgustova zakonodaja vdovo silila, da se je vsaj čez dve leti po moževi smrti vnovič omožila. 2. Capitis deminutio. Ce je en zakonec izgubil prostost (capitis deminutio maxima), se je pretrgala vsaka zakonska zveza; če je izgubil državljanstvo (capitis deminutio media), je njegov zakon nehal biti veljaven po rimskem pravu (kot matrimonium iustum). Sprememba v agnatski rodbinski pripadnosti (capitis deminutio minima) je povzročila samo, da je nehal veljati zakon, v ka¬ terem je bila žena pod moževo oblastjo (in manu). 3. Divortium — repudium. Po rimskem pravu je zakonska zveza lahko pre¬ nehala tudi z razvezo (razporoko). Za civilnopravno dobo trdi starinoslovec A. Gellius, 33 da v Rimu prvih petsto let ni bil razvezan noben zakon; šele 1. 235 (ali 231 pr. n. št.) da se je neki vir nobilis Spurius Carvilius Ruga ločil od svoje žene zato, ker v zakonu ni bilo otrok. Pri tem se je mož skliceval na to, da je cenzorjema moral priseči, da se ženi zato, da se bodo v zakonu rodili otroci. Čeprav verjetno to ni bil prvi zgodovinski primer, so bile nedvomno take razveze spočetka redke. Proti koncu republike pa jih je bilo čedalje več. Pesniki se norčujejo iz žen, češ da štejejo leta po možeh namesto po konzulih; govore o ženah, ki imajo v petih jesenih osem mož. Za razvezo zakonske skupnosti, do katere pride po volji enega zakonca ali obeh zakoncev, uporabljajo besedi divortium in repudium. Obeh besed viri strogo dosledno ne razlikujejo. Divortium (razhod, ločitev) kaže bolj na razvezo po medsebojnem dogovoru. Repudium pa je enostranska odslovitev drugega zakonca; navadno je na tak način mož odslovil svojo ženo. Po rimskem pravu je bila razveza zakona, prav tako kakor njegova skle¬ nitev, zadeva zakoncev samih; državna oblast v to ni posegala. Vsaj po pred- klasičnem pravu za razvezo ni bilo treba nobenih določenih razlogov. Nekoliko se je to spremenilo pod vplivom krščanske zahteve po nerazdružljivosti za¬ konske skupnosti v postklasičnem pravu'. Zakon, v katerem je bila žena pod moževo oblastjo (manus), je spočetka mogel razdreti samo mož. V ta namen je moral izpolniti obličnost, ki je bila nasprotna (contrarius actus) načinu, po katerem je bila oblast (manus) nastala. Zakon, sklenjen s konfareacijo, se je razdrl z diffarreatio. Manus, nastala s ko- 53 Noctes Atticae, 4 , 3 , 1 — 3 : Memoriae traditum est quingentis fere annis post Romam conditam . .. nullis etiam tune matrimoniis divertentibus ... quod iurare a censoribus coactus erat, uxorem se liberum quaerundum gratia habiturum. Bistvo in zgodovina rimskega zakona 377 empcijo ali s priposestvovanjem (usus), se je ukinila s ponovno navidezno po¬ vratno prodajo žene (remancipatio). Zakon brez moževe oblasti je mogel razdreti vsak zakonec, mož ali žena, kakor že omenjeno, je tudi nevestin oče lahko to storil, s tem da je z inter- diktom de liberis exhibendis et ducendis mogel zahtevati hčerko nazaj; od Antonina Pija naprej pa oče ni mogel več razdreti harmoničnega zakona. Ker je pri zakonu brez moževe oblasti bilo mogoče, da je vsak zakonec lahko dosegel razvezo zakonske skupnosti ( repudium ), so sčasoma pripoznavali ženi enako pravico tudi v zakonu, v katerem je bila pod moževo oblastjo. Mož je mogel biti primoran, da jo je izpustil iz svoje oblasti. Avgust je najbrž samo določil obliko za razvezo (lex Iulia de adulteriis). Zakonec, ki je hotel razdreti svoj zakon, je svojo voljo ustno izjavil pred sedmimi pričami in pred svojim osvobojencem, ki je nato kot sel (nuntius) to sporočil drugemu zakoncu. Fraza nuntium remittere (»poslati sla«) je zato postala splošen izraz za odslovitev. V postklasični dobi se je pod vzhodnim vplivom razvila druga oblika. Zakonec, ki se je hotel ločiti, je poslal drugemu odslovilno pismo (libellus re- pudii). Cesarja Teodozij II. in Valentinijan III. sta 1. 449 določila, da se mora razveza (ločitev) izvršiti misso repudio (C. 5, 17, 8 pr.). Justinijan je obdržal razen te oblike tudi razvezo z izjavo pred sedmimi pričami (Paul. D. 24, 2, 9). V postklasični dobi je zakonodaja pod vplivom krščanskega pojmovanja skušala omejevati zlasti samovoljne razveze zakona z določanjem, iz katerih razlogov naj bo razveza dovoljena. Konstantin je pripoznaval troje takih raz¬ logov (iustae causae), in sicer deloma drugačnih za moža kakor za ženo. 34 Raz¬ veza iz drugih razlogov je bila kazniva, ni bila pa nična. Njegov nečak Julijan je zopet uvedel neomejeno razvezljivost. Cesarja Teodozij II. in Valentinijan III. sta povečkla število razveznih razlogov, omilila sta pa kazni, ki jih je bil Kon¬ stantin odredil za neupravičeno razvezo. Postavila sta načelo, da se zakon raz- dere z odslovilnim pismom (misso repudio). Poudarjata tudi, da je razveze zakonov treba oteževati v interesu otrok. 35 Justinijan je razvezo obravnaval najprej v kodifikaciji, nato jo je še enkrat uredil v 117. noveli leta 542. Po tej ureditvi je bila razveza mogoča: a) iz utemeljenega razloga (ex iusta causa). Justinijan našteva v 117. noveli (cc. 8 in 9) razloge, zaradi katerih sme mož ali pa žena razdreti zakon zato, ker zadeva drugega zakonca neka krivda (veleizdaja, prešuštvovanje, strežen je po življenju idr.); b) v dobrem namenu (bona gratia). Razvezo zahteva en zakonec iz razlogov, ki so podani pri drugem zakoncu, čeprav brez njegove krivde (npr. mož zaradi ženine nerodovitnosti); c) sporazumno (communi consensu). Sporazumno razvezo je Justinijan v 117. noveli prepovedal; dovoljena je le takrat, če naj omogoči, da odide vsaj en zakonec v samostan ( castitatis concupiscentia, c. 10). Njegov naslednik Justin II. je 1. 565 v 140. noveli Justinijanovo prepoved zopet odpravil; č) brez utemeljenega razloga (sine iusta causa). Brez upravičenega razloga izvršena ločitev je kazniva, ni pa nična. 34 C. Th. 3, 16, 1- (1. 331): če mož zagreši uboj, mešanje strupov (čaranje) ali skrunjenje grobov; oz. če žena zagreši uboj, mešanje strupov (čaranje) ali 35 C. 5, 17, 8 pr. (1. 449): Solutionem enim matrimonii difficiliorem favor imperat liberorum. 378 Rodbinsko pravo — Pravo zakoncev § 130. PREMOŽENJSKOPRAVNE POSLEDICE ZAKONA — SPLOŠNO Življenjska skupnost med zakoncema ima važne pravne posledice tudi na premoženjskem področju. Nekatere se pojavljajo v vsakem zakonu, druge so deloma različne po tem, ali je v zakonu žena pod moževo oblastjo (in manu) ali pa je prosta njegove oblasti (sine manu). I. V vsakem zakonu 1. Prepoved daril med zakoncema. — Zakon lex Cincia (ok. 1. 204), ki je omejeval večja darila, je darila med zakoncema izvzemal od omejitev (prim. § 101, III, 4). V zvezi z Avgustovo zakonodajo je nastalo najbrž običajno pravno pravilo, po katerem so bila darila med zakoncema prepovedana in nična 1 . V spisih klasikov so to utemeljevali tako, da naj bi se s tem preprečevalo med¬ sebojno izsiljevanje in izrabljanje, kar je postalo posebno nevarno zaradi na¬ raščanja zakonskih razvez. Ker so pa v vsakdanjem življenju taka darila vkljub temu dajali, bi jih darovalčev dedič mogel po splošnih načelih izpodbijati. Senatov sklep, ki je bil sprejet po pobudi Septimija Severa in Karakale ( oratio Severi et Antonini, leta 206), je določil, da darovalčev dedič ne more zahtevati nazaj darila, če ga darovalec sam do svdje smrti ni zahteval nazaj. 1 Od darilne prepovedi so bila izvzeta nekatera darila, zlasti donatio ante (pozneje propter) nuptias, s čimer naj bi bila zagotovljena ženina preskrba v času vdovstva. O tem izpregovorimo v § 132. 2. *Praesumptio Muciana. — Po predklasičnem pravniku Kvintu Muciju Scevoli se imenuje posebna pravna domneva glede lastnine na premoženjskih predmetih, ki so v ženini posesti. Ce žena ne more dokazati, kje jih je pri¬ dobila, se domneva, da jih je dobila od moža ali od osebe, ki je bila pod moževo oblastjo. 2 Odkar je veljala prepoved daril med zakoncema, so potem sklepali naprej, da je tako premoženje moževa last, razen če more žena dokazati kaj drugega. 3 3. Druge splošne posledice. Spričo tesnega osebnega razmerja med za¬ koncema niso bile med njima mogoče penalne tožbe. Pri odškodninskih tož¬ bah, v katerih je obsodba povzročala infamijo, so formulo tako izpremenili (actio in factum), da obsojenega zakonca ni zadela infamija. Včasih so uvedli 1 Ulp. D. 24. 1, 32, 2 (besedilo na str. 309 op. 15). — Po modernih zakonikih se darila med zakoncema presojajo po splošnih načelih. Prim. člena 54 in 66 jugoslo¬ vanskega zakona o zakonski zvezi (A. Finžgar, Darila med zakonci). ZZR, XXIV, 1954, 21—23. — Prim. tudi § 1246 Odz. — Francoski CC. darila med zakonci načeloma dovoljuje; postavlja pa glede njih posebne predpise (čl. 1091—1100) (pre- klicljivost v čl. 1096). 2 Pomp. D. 24, 1, 51. 3 Od zakonikov iz 19./20. stoletja je francoski CC. to domnevo opustil. Odz. (§ 1237) je uvedel domnevo, da je med zakonom pridobljeno imetje v dvomu pri¬ dobljeno od moža (in zato spada v njegovo premoženje). Po § 1247 Odz. pa velja domneva, da so nakit in podobne dragocenosti ženi od moža podarjene, ne posojene. — Nemški BGB. (§ 1362) uvaja v prid moževim upnikom domnevo, da premične stvari (tako tudi denar in prenosljivi vrednostni papirji), ki so v posesti enega za¬ konca ali obeh, pripadajo možu. Za medsebojno razmerje med zakoncema se dom¬ neva, da je žena lastnica predmetov, namenjenih za njeno osebno uporabo (oblek, orodja). — Švicarski ZGB. vsebuje v čl. 196. posredno domnevo, da je premoženje (v posesti) zakoncev moževa last; kdor trdi, da je predmet ženin, mora to dokazati. Premoženjskopravne posledice zakona, splošne — Dota 379 posebno nepenalno tožbo. Tako je imel okradeni zakonec zaradi tatvin, izvrše¬ nih pred bližnjo ločitvijo, tožbo actio rerurn amotarum namesto penalne actio furti. 4 Glede vseh medsebojnih zahtevkov je vsak zakonec kot toženec imel pravno dobroto (*benejicium competentiae), da je mogel biti obsojen le na toliko, da mu je ostalo najpotrebnejše za življenje. 5 II. V zakonu in manu Premoženjski pravni položaj žene, ki je bila pod moževo oblastjo, je bil enak, kakor položaj otroka pod očetovsko oblastjo: žena ni mogla imeti ničesar svojega, vse, kar je pridobila, je pridobila za moža. Ce ob nastanku moževe oblasti žena ni bila več pod oblastjo svojega očeta in je takrat imela svoje premoženje, je vsa aktiva obenem z oblastjo pridobil njen mož (ali njegov pater familias), medtem ko za njene dolgove ni jamčil. Pozneje je pretor do¬ voljeval ženinim upnikom, da so z izvršbo lahko posegli po tistem premoženju, ki bi ga žena imela, če bi ne bila prišla pod moževo oblast. 6 Kadar je mož umrl brez oporoke, je žena in manu dobila ob dedovanju enak delež kakor vsak izmed otrok; šteli so jo kakor hčer (filiae loco). III. V zakonu sine manu Ce je žena ostala prosta moževe oblasti, se glede premoženja z omožitvijo ni zanjo nič izpremenilo. Ce je bila (po očetovi smrti) svojepravna, je med zakonom obdržala svoje premoženje in je po splošnih načelih z njim sama gospodarila, kolikor je ni pri tem oviral njen varuh (tutor mulieris; prim. § 31, IV). Ker je mož moral skrbeti za vzdrževanje družine, 7 je od vsega začetka zakona sine manu veljalo kot primerno, da je žena ali za njo kdo drug pre¬ pustil možu v ta namen v lastnino določene premoženjske predmete. To pre¬ moženje se imenuje dota (dos). Ker se je dota grško imenovala ali xqo'i§ , so tisto premoženje, ki ga je žena po ustanovitvi dote obdržala, ime¬ novali parafernalno (parapherna). Upravljanje parafernalnega premoženja je žena pogosto prepuščala možu kot svojemu mandatarju. Lahko mu ga je pa vsak hip odvzela, s tem da je svoj mandat preklicala. Z razvojem dotalnega prava in z donatio ante (propter) nuptias se bomo zaradi obsežnosti bavili v posebnih paragrafih. § 131. DOTA (DOS) I. Pojem ip vrste Kakor že rečeno, so Rimljani imenovali doto tisto premoženje, ki ga je — zlasti v prostem zakonu — prepustila žena, ali zanjo kdo drug, možu v lastnino kot prispevek za vzdrževanje rodbine. 4 Diocl. C. 5, 21, 2 (290 ali 293): Divortii gratia rebus uxoris amotis a marito vel ab uxore mariti rerum amotarum, edicto perpetuo permittitur actio. Constante etenim matrimonio neutri eorum neque poenalis neque famosa actio competit, sed de damno in factum datur actio. 5 Prim. § 74, I, str. 224, op. 4. 6 Prim. § 29, str. 99, op. 4. 7 Tryph. D. 23, 3, 75: matrimonii onera maritus sustinet. 380 Rodbinsko pravo - Pravo zakoncev Predpogoj za doto je, da pride do veljavnega zakona. Ce ni zakona, ni dote. 1 Doto je bil dolžan ustanoviti pater familias neveste. Zahtevati je mogla izpolnitev te dolžnosti samo hči, ne tudi zet; od Karakale naprej je mogla iztožiti svojo zahtevo v ekstraordinarnem postopku. Možu je bila samo žena, pa tudi ona le naturalno, dolžna dati doto. Dota, ki jo je nevestin pater familias ustanovil, se je imenovala dos pro- fecticia; če jo je ustanovila žena sama ali kdo drug razen očeta, je bila to dos adventicia. Dos recepticia pa so imenovali doto takrat, kadar je mož ob ustanovitvi obljubil s stipulacijo, da bo ustanovitelju doto vrnil, ko bo zakonska vez prenehala. II. Ustanovitev dote Doto je bilo mogoče takoj dati (datio dotis). Ustanovitelj je prepustil možu dotalne stvari v lastnino (z mancipacijo, in iure c essio, izročitvijo), usta¬ novil zanj užitek, mu cediral terjatev in podobno. Pogosto so doto ustanovili samo z obljubo. 2 Predmet dote je bila v tem primeru terjatev, ki jo je ženin pridobil iz dotalne obljube. Doto je bilo mogoče obljubiti na tri načine: a) z dictio dotis (prim. § 71, I). S tem verbalnim kontraktom so mogle ustanoviti doto, in sicer najbrž pred sklenitvijo zakona, le nekatere osebe (nevestin oče ali njegov prednik, nevesta sama ali njen dolžnik). Dota je bila ustanovljena tako, da je ustanovitelj izjavil ženinu, kaj bo dobil za doto. 3 Navzoči ženin je najbrž molče izrazil svoje soglasje. Viri ne povedo, s katero tožbo je mož mogel doto izterjati. Justinijan ne pozna več tega načina. b) s stipulacijo (promissio dotis). Mož si je dal s stipulacijo obljubiti doto od ustanovitelja bodisi pred sklenitvijo zakona, bodisi po sklenitvi. Kadar je bila z dotalno stipulacijo obljubljena določena količina nadomestnih stvari, je zavezanec smel izpolniti svojo obljubo v treh enakih zaporednih letnih obrokih (annua, bima, trima die). c) z brezoblično obljubo (pollicitatio dotis, prim. § 101, II). Od Teodozija II. (od 438) naprej je bilo mogoče ustanoviti doto z navadno obljubo. 33 Iztožljiva je bila z actio praescriptis verbis. III. Pravni položaj dotalnega premoženja Po mezopotamskih pravilih velja dota kot tisto imetje, ki ga je žena dobila od svojega očeta, da je s tem vsaj nekoliko oskrbljena, če bi ostala sama bodisi kot vdova, bodisi kot odslovljena žena. Po rimskem civilnem pravu pa je bil mož lastnik dote; do Avgusta ni bil prav nič omejen glede razpolaganja z dotalnimi predmeti. Ce je zakonska skupnost pozneje prenehala, ni bil mož dolžan ničesar vrniti; tako je lahko odslovil ženo in si obdržal vso doto. Čim več zakonov je bilo razvezanih, tem bolj je javnost občutila, da ne more ostati i' uip. D. 23, 3, 3: neque enim dos sine matrimonio esse potest. Ubicumque igitur matrimonii nomen non est, nec dos est. 2 Ulp. 6, 1: Dos aut datur aut dicitur aut promittitur. 3 Proč. 50, 16, 125: Dotis filiae meae tibi erunt sestertium milia centum (=»za doto moje hčere boš imel 100 000 sestercev«)- »a C. Th. 3, 13, 4 (428) = C. I. 5, 11, 6. Dota (dos) 381 pri takem pojmovanju dote. Kajti v splošni zavesti se je ohranila zavest, da je nastanek tega premoženja tesno povezan z ženo. 4 Zato so doto večkrat imenovali res uxoria (ženina stvar, ženino imetje). IV. Odsvajanje dotalnih zemljišč Po Avgustovi pobudi sprejeti zakon lex lulia de adulteriis 5 je prepovedal, da bi mož brez ženinega dovoljenja odsvojil italsko zemljišče, ki ga je bil dobil za doto; 6 zastaviti ga pa ni smel niti z ženinim privoljenjem (prepoved inter- cesije). Justinijan je razširil prepoved odsvajanja na vsa zemljišča; odsvojitve tudi žena ni več mogla možu dovoliti. 7 Vendar je v 61. noveli (1. 537) dovolil odsvojitev z ženinim privoljenjem pod pogojem, da žena svoje privoljenje čez dve leti pismeno ponovi. V. Vrnitev dote Se bolj se je izpremenila civilna pravna ureditev glede vrnitve dote. Včasih si je ustanovitelj dal obljubiti vrnitev dote s stipulacijo. Tedaj je smel s stipulacijsko tožbo zahtevati (sam ali njegovi dediči) vrnitev dote od moža ali od njegovih dedičev. Kot actio stricti iuris, pri kateri ni bilo mogoče upoštevati posebnih okolnosti, je bila actio ex stipulatu malo primerna za rod¬ binske pravne odnošaje. Nekako od začetka pretorske dobe naprej je ženin navadno s posebnim paktom (cautio rei uxoriae) obljubil ustanovitelju, da bo doto vrnil. Ta do¬ govor je bilo mogoče iztožiti s pretorsko tožbo actio rei uxoriae. Zaradi svoje primernosti se je cautio rei uxoriae kmalu tako razširila, da je pretor dovo¬ ljeval to tožbo tudi takrat, kadar dogovor ni bil izrečno sklenjen; na ta način je actio rei uxoriae prešla v običajno in s tem v civilno pravo. S tem je bilo omajano civilno pojmovanje, da dote ni treba vrniti. Besedilo tožbenega obrazca 8 ne odreja vrnitve vse'dote in v vsakem pri¬ meru, ampak se omejuje na to, kar je v konkretnem primeru »boljše in pra¬ vičnejše (quod melius aequius). Verjetno gre tu za staro označevanje omejitve na to, kar so pozneje imenovali presojo po dobri veri in poštenju (ex fide bona). Pri določanju obsega vrnitve dote so upoštevali, kako se je končala zakonska skupnost, ali so bili otroci iz tega zakona in za kakšno doto je šlo. 1. Kadar je zakon prenehal zaradi ženine smrti, je vdovec moral vrniti tisto doto, ki jo je dobil od ženinega očeta (ali prednika), če je le-ta še takrat živel; 9 pri tem je vdovec smel za vsakega otroka iz tega zakona obdržati petino dote. Če je pa oče že prej umrl, je možu ostala vsa dota. Vedno pa je možu ostala vsa dota, ki jo je ženi ustanovil kdo drug kakor njen oče (dos adventicia). 4 Prim. Tryph. D. 23, 3, 75: Quamvis in bonis mariti dos sit, mulieris tamen est. (»Čeprav je dota v moževem premoženju, je vendarle ženina.«) 6 Poglavje tega zakona, ki vsebuje to prepoved, se navadno imenuje lex lulia de fundo dotali. 0 Paul. 2, 21 b, 2: ne dotale praedium maritus invita uxore alienet. 7 C. 5, 13, 1, 15 b (530). 8 Formula tožbe se je najbrž glasila (L e n e 1, EP 3 , str. 305): S. p. Nm N" A ae Aae dotem partemve eius reddere oportere, quod eius melius aequius erit, eius iudex N m Nm Aae A ae condemna. S. n. p. a. Prevod: »Če se izkaže, da je toženec (mož) tožnici dolžan vrniti doto ali njen del, obsodi sodnik toženca v prid tožnici na toliko, kolikor je (glede) tega boljše in pravičnejše! Če se ne izkaže, oprosti!« 9 Ulp. 6, 4: dos a patre profecta ad patrem revertitur. 2 Rimsko pravo 382 Rodbinsko pravo — Pravo zakoncev 2. Kadar je zakonska skupnost nehala z razvezo, je žena sama potrebovala dotalno imetje. Če je bila žena svojepravna, je lahko sama zahtevala s tožbo povrnitev dote. Drugače je tožbo actio rei uxoriae naperil njen oče z njenim soglasjem (adiuncta filiae persona). — V tem primeru je bilo treba vrniti vsako doto: adventicijsko in profekticijsko. Mož si je smel iz različnih razlogov pridržati dele dote. — Ako je žena po razvezi umrla, je dota ostala možu, razen če je bil z vrnitvijo že v zamudi. Takrat so namreč lahko zahtevali vrnitev dote ženini dediči. Pridržati je smel mož za vsakega otroka po šestino dote, toda največ tri šestine; vse to je smel samo tedaj, če je razvezo zakrivila žena ali njen pater familias. — Ako je prišlo do razveze zaradi ženinega nenravnega življenja (moreš graviores): zakonske nezvestobe (adulterium), je mož smel pridržati šestino dote, zaradi manjših njenih nerednosti (moreš leviores) pa osmino. — Mož si je smel pridržati tudi toliko, kolikor je bil za dotalno premoženje potrošil (propter impensas); dalje tudi, kolikor je bil ženi podaril (zaradi ničnosti daril med zakoncema) (propter res donatas) in končno toliko, kolikor mu je bila žena odnesla njegovih stvari (propter res amotas). 3. Kadar je zakon prenehal zaradi moževe smrti, je žena (oziroma zanjo oče adiuncta filiae persona) smela zahtevati nazaj vsako doto. Pridržanja tu ni bilo. Ce je mož v oporoki volil ženi kot volilo njeno doto (legatum dotis ali legatum pro dote), je pretor z ediktom de alterutro ženi dal na izbiro, da zah¬ teva volilo, ali pa da toži z actio rei uxoriae na vrnitev dote; obojega ni mogla zahtevati. Justinijan je edikt de alterutro odpravil. Žena je poslej smela terjati razen dote tudi oporočno naklonitev, razen če je mož drugače določil. Kadar je bila vrnitev dote obljubljena s stipulacijo, je že po klasičnem pravu žena lahko terjala oboje. Vrniti je bilo treba nenadomestne dotalne predmete (npr. zemljišča) takoj po razvezi zakona, pri nadomestnih stvareh pa stvari iste vrste in količine v treh enakih letnih obrokih. Ce je prišlo do razveze po moževi krivdi, je zaradi hujše krivde ( moreš graviores, prešuštvovanje) moral mož vrniti tudi nadomestne stvari takoj, zaradi lažjih prestopkov (moreš leviores) pa so se vrnitveni roki skrajšali na polovico. Mož je moral vrniti le dotalne stvari, ne tudi donosov; le-ti so bili upo¬ rabljeni za vzdrževanje rodbine. To je veljalo pri stipulacijski tožbi in pri actio rei uxoriae. Zaradi uničenja in izgube dotalnih stvari je mož že po predklasičnem pravu odgovarjal pri actio rei uxoriae, če je ravnal dolozno ali pa vsaj kulpozno. Mož, ki je bil s to tožbo tožen, da vrne doto, je imel *beneficium competentiae. Actio rei uxoriae je tako v mnogih pogledih upoštevala posebne konkretne razmere, zato je bila primernejša kakor pa stipulacijska tožba. Pozneje si je ustanovitelj lahko zagotovil vrnitev dote s stipulacijo tako, da je ženin ob¬ ljubil vrniti toliko, kolikor bi žena dosegla z actio rei uxoriae , 10 Včasih so ob ustanovitvi doto ocenili (dos aestimata). Tedaj je ustanovitev dote obstajala iz dveh pravnih poslov: ustanovitelj je dotalne stvari ženinu prodal in mu je obenem prepustil kupnino za doto (aestimatio venditionis causa). V tem primeru so glede odgovornosti za uničenje stvari veljala načela o kupni pogodbi. Ob ocenitvi so lahko sklenili tudi različne pakte, npr. da je treba vrniti stvari ali pa vrednost . 11 Včasih se je ocenitev dote izvršila zato, 10 guod iudicio rei uxoriae mulier consecutura fuerit. n. Ulp. D. 23, 3, 10, 6: ut aut aestimatio aut res praestentur, C. 5, 12, 5 (1. 226): Quotiens res aestimatae in dotem dantur, maritus dominium consecutus summae velut pretii debitor efficitur ... Dota (dos) 383 da se je vnaprej določila odškodnina, če dotalnih stvari ne bi bilo več takrat, ko bi jih bilo treba vrniti (*aestimatio taxationis gratia J. 12 VI. Justinijanove reforme Justinijan je dotalno pravo uredil 1. 530 v obsežnem zakonu, (C. 5, 13, 1), ki odraža znatne spremembe, nastale pretežno pod vzhodnimi vplivi glede poj¬ movanja dote. Formalno so dotalne stvari še vedno moževa last; 13 donos do- talnega premoženja naj služi vzdrževanju družine, dokler traja zakonska skup¬ nost. Dejansko pa ima mož med zakonom na dotalnem premoženju samo užitek. Po Justinijanovem pravu je mož še bolj omejen glede pravnega razpolaganja z doto in načeloma je vedno treba doto vrniti, ko zakonska skupnost preneha. Omenili smo že, da je Justinijan postrožil Avgustovo prepoved glede prodaje italskih dotalnih zemljišč, tako da jih mož odslej tudi z ženinim pri¬ voljenjem ni mogel prodati. Prepoved velja poslej za vsa, tudi za provincialna zemljišča. Vrnitev dote je poslej mogla zahtevati ne le žena ali (glede profekticijske dote) skupno s hčerjo njen oče, ampak tudi ženini dediči. Odslej je možu dota ostala le takrat, kadar je žena zakrivila razdor zakonske skupnosti in se je brez utemeljenega razloga ločila od moža in če tudi otrok ni bilo, 14 dalje takrat, kadar sta se stranki prej s pogodbo o vrnitvi dote (pactum de reddenda dote) tako dogovorili, ali pa če ni bilo nobenega upravičenca (ne žene, ne dediča), ki bi vrnitev zahteval. Justinijan je odpravil staro actio rei uxoriae. Vrnitev dote je bilo mogoče terjati samo z actio ex stipulatu, ki pa je bila precej različna od klasične stipulacijske tožbe. Naperiti jo je bilo namreč mogoče tudi takrat, kadar ni bilo prej nobene stipulacije. Dalje naj bi ta tožba omogočala podobno elastično presojo, kakršno so stranke dosegale z odpravljeno actio rei uxoriae. Na ta način je ta actio ex stipulatu za povračilo dote postala tožba bonae jidei , 15 V digestah se tožba na povrnitev dote imenuje tudi actio dotis ali actio de dote. le Mož ni imel nobenih retencijskih pravic več. Le glede obsodbe je ob¬ veljalo, da mu mora ostati najpotrebnejše za življenje (*beneficium compe- tentiae). Ce je mož postal neplačevit, 17 je smela žena že med zakonom zahtevati vrnitev dote in je lahko dotalne stvari vindicirala kot lastnica. Morala je pa donose tega premoženja uporabljati za vzdrževanje družine. Po moževi smrti je kot nekaka »-naravna lastnica« (ex naturali iure ... mulieris res esse) mogla s stvarnopravno tožbo uveljavljati svojo lastnino. 18 12 C. 5, 12, 21, (1. 294); Pap. D. 23, 3, 69, 7: summa declaratur, non venditio con- trahitur. —’ Prim. B. Windscheid, Lehrbuch des Pandektenrechts, II, § 500, op. 7. 1:3 Izrečno to poudarja C. 5, 13, 1, 15 c glede ocenjenih dotalnih stvari: in quibus dominium et periculum mariti est. 1,4 Prim. Kaser, RPR, II, str. 131 pod I c, op. 1. 15 C. 5, 13, 1, 2:... quia novam naturam de dote stipulatio šibi invenit, accom- modetur ei a natura rei uxorfp,e etiam bonae fidei beneficium. 10 Prim. M. Kaser, RPR, II, 1959, 132. 17 C. 5, 12, 29 (528): adhuc matrimonio constituto maritus ad inopiam sit deductus et mulier šibi prospicere velit. 18 C. 5, 12, 30, pr. § 1 (529). 2* 384 Rodbinsko pravo - Pravo zakoncev Doto čedalje bolj obravnavajo kot ženi namenjeno premoženje, ki naj jo kot vdovo ali odslovljeno ženo obvaruje pomanjkanja. 19 Ženino pravico do vrnitve dote je Justini jan zavaroval z zastavno pravico na vsem moževem premoženju. Kadar je terjala vrnitev dote žena sama, je Justinijan pripoznal tej vesoljni hipoteki tudi prednost pred vsemi drugimi upniki, razen pred fiskusom. 20 Po drugi strani je možu pripoznal vesoljno za¬ stavno pravico na premoženju ustanovitelja dote, in sicer zaradi izročitve ob¬ ljubljene dote ter zaradi morebitne poznejše evikcije dotalnih stvari. Zaradi izpolnitvene zamude sme mož terjati donose stvari in od denarja štiriodstotne zamudne obresti. 21 Vrnitvene roke je Justinijan skrajšal. Nepremičnine je bilo treba vrniti takoj, premičnine pa v enem letu. Za čas, dokler je zakon trajal, so plodovi in drugi donosi dotalnih stvari ostali možu; donose iz tistega leta, ko je za¬ konska skupnost prenehala, sta si sorazmerno delili obe stranki. Omenili smo že, da je Justinijan odpravil pretorjev edikt de alterutro, tako da je vdova poslej lahko terjala doto in dedni delež. Iz povedanega se kaže, da velja dota za dejansko ženino lastnino. Poznejša zakonodaja v novelah jo smatra za lastnino otrok, pri čemer ostane očetu užitek na dotalnem premoženju. 22 § 132. DONATIO ANTE (PROPTER) NUPTIAS Medtem ko je bila dota potekala iz rimskega civilnega prava in so se vplivi vzhodnih prav pokazali pri njej šele na njeni zadnji razvojni stopnji, se je šele v postklasični dobi pretežno pod vzhodnimi vplivi razvijalo ženitno darilo (donatio ant e ali p ropter nuptias = »darilo pred zakonom« ali »zaradi zakona«). * 1 Prepoved daril med zakoncema, ki je nastala v Avgustovem času, ni veljala za medsebojna darila zaročencev, ki so bila navadno manjše vrednosti (res simpliciter donatae). Ce se je zaročno razmerje razdrlo, je bilo darila treba vrniti samo takrat, kadar so bila dana pod pogojem, da bo zakon sklenjen. 2 V vzhodnih deželah so pa takim darilom, ki so bila tudi relativno dra¬ gocenejša, pripisovali večji pomen; z njimi naj bi bila zagotovljena preskrba žene kot vdove (vdovščina) in eventualno tudi otrok. Zato se je za taka darila zanimal tudi zakonodajalec. Tako je Konstantin 3 1. 319 odredil, da je zaročna darila načeloma treba vrniti, če zakon ni sklenjen. Vendar je pri tem bilo odločilno vprašanje, zakaj zakon ni bil sklenjen. Ce je to zakrivil darovalec (ali njegov pater familias), je obdarjenec obdržal prejeto darilo, oziroma ga je smel izterjati, če je bilo samo obljubljeno. Ce pa je obdarjenec (ali njegov oče) zakrivil razdor zaroke, je moral prejeto darilo vrniti. Ce se je zaročno razmerje razdrlo zaradi smrti enega zaročenca, so smeli samo najožji darovalčevi svojci 19 da ne ostane v starosti infelix mulier indotata (C. 5, 12, 31 pr. iz leta 530). 20 C. 5, 12, 30 pr. § 1 (530); C. 5, 13, 1, 1 b, c (530). C. 8, 17, 12, § 4 (531); I. 4, 6, 29. C. 5, 13, 1, 1 b (530) in C. 5, 12, 31, 5—8 (530). 22 Nov. 98, 1 (539). Prim. M. K a s e r, RPR, II, str. 132, op. 17. 1 V naslednjih izvajanjih sledim obravnavanju pri M. Kaser, RPR. II, § 224. 2 Iul. D. 35, 5, 11 ... ut nuptiis non secutis res auferatur; prim. Pap. Vat. 262. 3 C. Th. 3, 5, 2 (319) = C. I. 5, 3, 15. Donatio ante ( propter) nuptias 385 (oče, mati, otroci iz prejšnjega zakona) terjati darilo nazaj. Po zakonu iz 1. 336 4 * pa so smeli zahtevati vrnitev daril vsi dediči, vendar samo polovico darila takrat, kadar sta se zaročenca že poljubila (interveniente osculo), drugače pa celotno darilo. Včasih pojmujejo to darilo kot jutmo (n. Morgengabe) t. i. pre- tium pudicitiae, pripoznalno darilo za telesno nedotaknjenost neveste. 6 Ce je omožena žena umrla, je spočetka moral mož vrniti vsa darila iz zaročne dobe. Teodozij II. je to tako izpremenil, da so darila pripadla otrokom, na njih pa je oče imel užitek; če pa je umrla žena bila še pod očetovsko oblastjo, je njen pater familias e imel užitek na teh otrokom pripadlih darilih. Če se je zakon končal zaradi moževe smrti, je darila iz zaročne dobe ob¬ držala žena. Vendar so pozneje pripadla njenim otrokom iz prejšnjega zakona, če se je vdova vnovič omožila. 7 Če je bil zakon ločen, je krivi zakonec izgubil doto in tudi to predženitno darilo. Nekriva žena je obdržala užitek na podarjenih predmetih, lastniki so pa postali otroci. 8 Vkljub splošni prepovedi daril med zakoncema je Justin dovolil, da je že pred sklenitvijo zakona sklenjeno podaritev (donatio ante nuptias) mož v zakonu povečal. Justinijan je pa sploh dovolil, da se darilo lahko tudi ustanovi med zakonom: zato se poslej imenuje donatio propter nuptias (darilo zaradi ženitve) in velja brez sodnega vpisa (insinuatio, prim. § 101, III, 3). V postklasični zakonodaji se kaže tudi težnja, da to predzakonsko darilo povezujejo z doto; govore o neki nasprotni, povratni doti (antidos, antipherna). Tako to darilo ni smelo biti večje, kakor je bila dota (antidos); za obe naj Veljajo enaka pravila. Mož je svoje darilo ženi navadno samo obljubil. Podarjena stvar je ostala še naprej v njegovi lastnini in užitku; vendar ni smel tako podarjenih ne¬ premičnin prodati ali zastaviti. Po moževi smrti naj podarjeno imetje služi vdovi (obenem z doto) za njeno preskrbo. Vendar poznejša zakonodaja v no¬ velah vdovo čedalje bolj omejuje na užitek, zlasti kadar se vnovič omoži, ali pa na enak delež, kakor ga ima vsak otrok. 9 Če je zakon nehal zato, ker je žena umrla, ali če se je brez razloga ločila, je donatio propter nuptias pripadla otrokom (C. 6, 61, 3); če ni bilo otrok, je ostala možu. Če je mož ženo brez razlogov odslovil, je darilo ostalo ženi (Nov. 117, 13 iz 1. 542). Za izročitev darila je žena imela po zakonu (neprivilegirano) zastavno pravico na vsem moževem imetju. 10 Med zakonom je mož imel in upravljal dotalno premoženje in ženitovanjsko darilo; vendar ni bil več neomejen lastnik, ampak je moral računati tudi z ženinimi bodočimi pravicami. Tu je začetek upravne skupnosti premoženja zakoncev; le-ta se je bolj razvila v srednjeveškem in poznejšem nemškem pravu. 4 C. Th. 3, 5, 6 (336) = C. I. 5, 3, 16. 6 C. Th. 9, 42, 1 (321) = C. I. 5, 16, 24, 1; donatio maritalis... quia pudicitiae praemio cessit. o C. 6, 61, 3 (439). 7 Podrobneje gl. M. K a s e r , RPR, II, str. 137 b. 8 C. 5, 17, 8, 7 (449). * C. 5, 9, 3 (če se vdova vnovič omoži); Nov. 2, 1 (535), Nov. 98, 1 (539); Nov. 127, 3 (548). — Podrobnosti gl. K a s e r, RPR, II, str. 140. (III). 110 C. 8, 17, 12, 8 (531); Nov. 109, 1 (541). 386 Rodbinsko pravo - Starši in otroci Poslej tudi velja, da je ženinov oče dolžan, da sinu omogoči ustanovitev takega ženitnega darila 1 , 11 podobno kakor mora nevestin oče hčeri dati sredstva za doto. Drugi oddelek PRAVNO RAZMERJE MED STARŠI IN OTROKI § 133. OČETOVSKA OBLAST — OSEBNOPRAVNE POSLEDICE I. Pojem Rimska očetovska oblast (patria potestas), lik civilnega prava, je oblast rodbinskega očeta (pater familias) nad otroki, ki se mu rodijo v veljavnem zakonu (iustae nuptiae), ter nad njihovimi agnatskimi potomci in nad osebami, nad katerimi je nastala s posinovitvijo (arrogatio, adoptio) ali s pozakonitvijo (legitimatio). Ker je očetovska oblast po civilnem pravu pravzaprav neomejena, se po svoji pravni vsebini komaj razlikuje od gospodarjeve oblasti nad sužnji: otroci (i liberi = prosti) imajo upanje, da postanejo po očetovi smrti svojepravni. Vsak sin ali vnuk po že umrlem sinu postane takrat pater familias, njegovi otroci, vnuki in pravnuki pridejo s tem pod njegovo oblast. Očetovska oblast je imela osebnopravne in premoženjskopravne posledice. Med osebnopravnimi so bile najvažnejše naslednje. II. Pravica nad življenjem in smrtjo (ius vitae ac necis) Civilno pravo je pripoznavalo očetu pravico nad življenjem in smrtjo svojih otrok. Oče je že ob otrokovem rojstvu odločil, ali hoče novorojenčka sprejeti v svojo družino ali ne, ko ga je babica (obstetrix) položila predenj na tla (ut aspiceretur, num rectus esset). Ce ga je oče pobral (tollere, suscipere), ga je s tem sprejel v družino; drugače so ga izpostavili na posebnem trgu (forum olitorium), pohabljence pa utopili. Romulu pripisuje tradicija predpis, da oče ni smel zavreči sinov in prve hčere. Izpostavljanje novorojenčkov zaradi revščine je bil v Grčiji in Egiptu, pa tudi drugod na Vzhodu pogosten pojav. V ugodnih gospodarskih razmerah principata je bilo takih primerov manj, čedalje več pa v težkih gospodarskih razmerah od tretjega stoletja naprej v postklasični dobi. Konstantin dovoljuje tistemu, ki izpostavljenega otroka pobere, da odloči, ali ga vzame za svojega otroka ali za svojega sužnja. Rodni oče otroka, ki ga je bil izpostavil, ne more več zahtevati nazaj (C. Th. 5, 9, ls.). Justinijan zagotavlja takemu otroku prostost in položaj svobodno rojenega (ingenuus) (C. 8, 51, 3 = C. 1, 4, 24) (529). Oče je smel obsoditi sina na smrt. Običaj je zahteval, da je prej zaslišal domače sodišče (iudicium domesticum), čigar mnenje pa za očeta ni bilo obvezno. 111 C. 5, 11, 7, 2 (531): ...Neque enim leges incognitae sunt, quibus cautum est omnimodo paternum esse officium dotes vel ante nuptias donationes pro sua dare progenie. Očetovska oblast — Osebnopravne posledice 387 Konstantin v svoji konstituciji iz leta 323 sicer omenja, da je bilo očetu dovoljeno izvrševati pravico nad življenjem in smrtjo otrok, vendar pa je bil že nekaj let preje (318 ali 319) sam odredil, da se kaznuje s smrtjo tisti, ki ubije starše, otroke ali bližnje sorodnike. Morilca zadene kazen zaradi sorod¬ stvenega umora (poena parricidii, t. j. poena cullei). 1 Valentinijan I. kaznuje usmrtitev otroka kot navadni umor s smrtjo. 2 Kot umor velja tudi izpostavitev otroka in odrekanje vzdževanja. 3 Očetu ostane umerjena kaznovalna oblast (correctionis medicina), medtem ko najstrožje kazni odreja državni sodnik. 4 III. Pravica prodaje (ius vendendi) Praktično bolj važna je bila pravica prodajanja otrok. V raznih antičnih pravih (v Babiloniji, Egiptu, v Tebah v Grčiji) naletimo na prodajanje otrok, zlasti v gospodarsko težkih obdobjih. V Rimu je po poznejši tradiciji drugi kralj Numa Pompilij prepovedal, da bi oče smel prodati sina, ki mu je dovolil, da se je oženil. Po zakoniku XII plošč je oče izgubil svojo oblast nad sinom, če ga je trikrat prodal; po splošni razlagi jo je nad drugimi potomci izgubil že po prvi prodaji. To, prvotno kazensko določbo so Rimljani pogosto uporab¬ ljali za to, da so z navidezno trojno prodajo dosegli, da je po očetovi volji bila njegova oblast nad sinom ukinjena. Na ta način se je razvilo dvoje pravnih poslov: adopcija in emancipacija. Da je v klasični dobi javno mnenje obsojalo resnično prodajanje otrok, priča Karakala, ki ga imenuje »nedovoljeno in ne¬ častno stvar«. 5 V težkih gospodarskih razmerah od tretjega stoletja naprej je bilo pa najbrž čedalje več primerov resničnega prodajanja otrok. Klasik Pavel zagovarja pro¬ dajo v skrajni stiski, zlasti zaradi pomanjkanja hrane; takim otrokom pa varuje ingenuiteto. 6 Konstantin dovoljuje očetu, da v skrajni bedi proda novorojenčka. 7 V enakem obsegu je pravico prodajanja otrok obdržal Justinijan. Kupec je odločil, ali bo imel kupljenega otroka za postno vij enca ali za sužnja. Otrok, njegovi starši in vsak tretji ima pravico, da odkupi otroka, bodisi za enako kupnino, bodisi s tem, da da zanj enakovrednega sužnja. 8 Otroku ostane in- genuiteta. IV. Noksalna izročitev (noxae datio) Ako je sin zagrešil delikt, zaradi katerega je mogel oče biti tožen, da plača kazen (prim. § 118, I), se je oče lahko rešil svojega jamstva s tem, da je krivca prepustil oškodovancu. Otrok je ostal sicer svoboden in državljan, vendar je 1 Konstantin v C. Th. 4, 8, 6 pr. (323) pravi: patribus, quibus ius vitae in liberos necisque potestas permissa est (»je bila dovoljena«), medtem ko Justinijan v C. 8, 46, 10 dostavlja, da je bila ta pravica »nekoč« dovoljena (olim erat permissa). — Prim. C. Th. 9, 15, 1 (318/319). 2 C. Th. 9, 14, 1 = C. 9, 16, 7 (8) (1. 374). 3 Paul. D. 25, 3, 4 (najbrž interpolirano). 4 C. Th. 9, 13, 1 = C. 9, 15,, 1, 2 (365). 5 C. 7, 16, 1: rem.. .illicitam et inhonestam ... 0 Sent. 5, 1, 1; contemplatione extremae necessitatis aut alimentorum gratia. 7 C. Th. 5, 8, 1 (329) = C. 4, 43, 2 pr.: Si quis propter nimiam paupertatem egesta- temque victus causa jilium filiamve sanguinolentos vendiderit, venditione in hoc tantummodo času valente . .. 8 C. 4, 43, 2, § 1. 388 Rodbinsko pravo - Starši in otroci bil pod oškodovančevo oblastjo (in mancipio), dokler ni z delom odslužil po¬ vzročene škode. Justinijan označuje noksalno izročanje otrok kot preživelo in ga prepoveduje . 9 V. Privolitev očeta v sklenitev zakona Kakor že omenjeno je bilo za ženitev sina ali možitev hčere potrebno tudi očetovo privoljenje. Kadar je bil pater familias ženinov ded, je moral privoliti tudi ženinov rodni oče. Pod vplivom Avgustove zakonodaje je postalo mogoče, da je oblastvo do¬ volilo nevesti, da se je omožila, če je njen pater familias privoljenje neupra¬ vičeno odrekal. Po Justinijanovem pravu je manjkajoče očetovo privoljenje oblastvo lahko nadomestilo tudi za ženina. VI. Druge omejitve Potomci smejo tožiti svoje prednike samo z magistratovim dovoljenjem. Onečašcujočih tožb (actiones famosae) ne smejo naperiti zoper nje. VII. Sankcije Nasproti otrokom je oče uveljavljal svojo oblast z neposredno silo. Ce se mu je zdelo potrebno, se je lahko obrnil na oblastvo s prošnjo za pomoč (extraordinaria cognitio). Svojo oblast je mogel nasproti tretjim osebam uveljavljati z vindicatio filii, podobno kakor lastninsko pravico. Ce je bilo roditeljsko razmerje samo sporno, se je to vprašanje najprej rešilo s posebno ugotovitveno tožbo (prae- iudicium). Pretorsko pravo je dajalo očetu interdictum de liberis exhibendis, item ducendis. Oče je smel zahtevati, da mu tretji, pri komer se je otrok nahajal, pripelje otroka in da ne ovira očeta, da ne bi odpeljal otroka s seboj. VII. Očetovske dolžnosti Spričo skoro neomejene rimskopravne očetovske oblasti je razumljivo, da so očetovske dolžnosti mnogo manj normirane in poudarjene kakor pa njegove pravice. Ulpijan ugotavlja, da velja med predniki in potomci ne glede na oblastveno razmerje alimentacijska dolžnost . 10 Pater familias je moral ustanoviti doto za hčer ali vnukinjo, ki je bila v njegovi oblasti, sinu pa je moral dati sredstva za donatio propter nuptias. K temu ga je bilo mogoče prisiliti v ekstraordinar- nem postopku. Najbrž že proti koncu klasične dobe, še bolj pa v postklasični dobi po¬ lagoma odmira staro civilno pojmovanje o pravno skoro neomejeni očetovski oblasti; tudi v dednem pravu stopa namesto agnatskega sorodstva v ospredje kognatsko. Idejno so to vplivi helenističnega pravnega pojmovanja, obenem pa tudi krščanske etike. Tako velja, da otrok dolguje očetu in materi spoštovanje 9 I. 4, 8, 7 (nasprotje: veteres — nova hominum conversatio). 10 Ulp. D. 25, 3, 5, 1: Et magis puto, etiamsi non sunt liberi in potestate, alendos a parentibus et vice mutua alere parentes debere. Premoženjskopravni položaj oseb pod očetovsko oblastjo 389 in poslušnost (honor, obsequium, reverentia), ne glede na to, ali je pod očetov¬ sko oblastjo ali pa ne. Oče je dolžan, da z vso skrbnostjo upravlja imetje nedoraslega otroka. 11 Hčere oče ne sme prostituirati. 12 Predniki in potomci so dolžni, da se v potrebi medsebojno vzdržujejo (alimentacijska dolžnost). 13 Ob ločitvi zakona je treba urediti, kdo bo skrbel in vzgajal otroke. 14 Ce se ločena mati zopet omoži, izgubi pravico, da bi ona vzgajala otroke. 15 § 134. PREMOŽENJSKOPRAVNI POLOŽAJ OSEB POD OČETOVSKO OBLASTJO L' Splošno * 1 Dokler so bili otroci pod očetovsko oblastjo (in patria potestate), po civil¬ nem pravu niso bili aktivno premoženjsko sposobni: niso mogli biti ne lastniki ne upniki. Vse, kar je tak otrok pridobil, je pridobil nujno za očeta. Oče mu niti ni mogel podeliti premoženjske sposobnosti. Ce mu je prepustil del svojega imetja, da je sin z njim gospodaril, se je to premoženje imenovalo pekulij (peculium). Ostalo je še naprej očetova lastnina in je po njegovi smrti spadalo v očetovo zapuščino. V zvezi z upravljanjem pekuliarnega premoženja je pretor z adjekticij- skimi tožbami napravil vsaj v nekaterih vrstah primerov očeta za akcesorno soodgovornega za sinove pogodbene obveznosti (prim. § 119). Za sinove delikte je oče odgovarjal noksalno (prim. § 118); po klasičnem pravu se je te odgovor¬ nosti lahko rešil s tem, da je krivca prepustil oškodovancu v mancipij. Dorasli filius familias se je lahko veljavno zavezoval, ni se pa mogla po klasičnem pravu zavezati filia familias. Singularnopravno omejitev je pod Vespazijanom uvedel SC. Macedonianum. Za denarna posojila, ki jih je bil najel filius familias, je dolžnik ostal samo naravno (= neiztožljivo) zavezan (prim. str. 225, 267 s.). Dosledno bi bilo, da bi sin tudi ne smel tožiti. Vendar je že po klasičnem pravu sin lahko tožil z analogno tožbo (actio utilis), če je bil oče ali njegov prokurator odsoten ali če prokurator ni hotel tožiti. Tožiti je mogla tudi hči. Sčasoma pa je cesarsko pravo pripoznavalo v vedno večjem obsegu pre¬ moženjsko sposobnost oseb, ki so bile še pod očetovsko oblastjo. II. Peculium castrense, quasi castrense Cesar Avgust je pripoznal sinu in potestate pravico, da je smel z oporoko razpolagati glede premoženja, ki ga je pridobil kot vojak, kakor tudi glede predmetov, ki jih je prejel od svojcev, ko je odhajal k vojakom (occasione 11 C. Th. 9, 43, 1, 2 (321) = C. 9, 51, 13, 2 in 2a. 112 C. Th. 15, 8, 2 (428) = G. 11, 41, 6. 13 Glej zgoraj op. 10. 14 Diocl. C. 5, 24, 1 (294): »sodnik bo odločil, ali bodo po ločitvi zakona otroci imeli bivališče in vzrejo (morari ac nutriri debeant) pri očetu ali pri materi«. 115 Nov. 22, 38 (536). 1 P-rim. spredaj str. 95 s., § 31, X. 390 Rodbinsko pravo - Starši in otroci militiae). To premoženje so imenovali peculium castrense,- Sčasoma so pri- poznavali sinu pravico, da je tudi med živimi lahko razpolagal s tem imetjem. Ce je sin umrl brez oporoke, je to premoženje pripadlo očetu kot pekulij (iure peculii); zaradi tega oče za sinove dolgove ni bil odgovoren neomejeno kakor dedič, ampak le za toliko, kolikor je bil pekulij vreden. Po 118. noveli je veljalo tudi v takem primeru redno intestatno dedovanje. — Sin je ohranil ugodnosti vojaškega pekulija tudi potem, ko ni bil več vojak. Enak položaj so od Dioklecijana naprej pripoznavali premoženju, ki ga je filius familias pridobil v civilni uradniški službi, v dvomi službi, kot du¬ hovnik, advokat, ali ki ga je prejel kot cesarjevo ali cesaričino darilo. Imenovali so ga peculium quasi castrense . 2 3 'III. Peculium *adventicium Načelo, da otrok nujno pridobiva za očeta, je Konstantin omejil glede dediščine, ki je pripadla otroku po materi. Oče je sicer tudi poslej upravljal to premoženje, ni ga pa smel odsvojiti; ko je oče umrl, ni spadalo v njegovo zapuščino, ampak je bilo sinova last. Kmalu je obveljalo mnenje, da otrok sam pridobi lastnino na vsem, kar neodplačno dobi od matere (bona materna ) 4 ali od materinih sorodnikov (bona materni generis). Vendar do očetove smrti otrok ni mogel s tem imetjem razpolagati ne med živimi, ne z oporoko. Upravo in užitek je imel namreč oče. Ce je otrok umrl pred očetom, je po Justinija- novem pravu to premoženje pripadlo očetu kot neoporečnemu dediču kot pekulij. Načela, ki so veljala za bona materna, je Justinijan razširil na vsako pre¬ moženje, ki ga sin ni pridobil od drugod, kakor iz očetovega premoženja. Obče pravo je tako premoženje imenovalo *bona adventicia ali *peculium adventi- cium. Semkaj je spadalo vse, kar je filius familias pridobil od tretjih oseb ali s svojim lastnim delom. Pri tem so v občem pravu to premoženje imenovali bona adventicia *regularia, kadar je imel oče na njem upravo ali užitek, ali pa bona adventicia Hrregularia, kadar je naklonitelj odredil, da oče nima uprave in užitka. Tako so po Justini j anovem pravu veljala civilna načela le še glede pre¬ moženja, ki ga je otrok pridobil od očeta (*peculium profecticium). To premo¬ ženje je ostalo očetovo; kar je otrok z njim pridobil, je ipso iure pridobil za očeta. Po Justinijanovem pravu tudi niso bila mogoča obligacijska razmerja med očetom in otroki, razen kolikor bi šlo za peculium castrense, quasi castrense ali bona * adventicia irregularia. Darila med očetom in otrokom, ki je bil v njegovi oblasti, so bila nična; postala so pa neizpodbojna že po postklasičnem pravu, če je oče umrl, ne da bi jih bil preklical. 2 Paul. 3, 4 a, 3: Castrense autem peculium est, quod in castris (= vojaški tabor) adguiritur vel quod proficiscenti ad militiam datur. 3 C. Th. 6, 36, 1 (320) = C. 12, 30, 1; C. Th. 2, 10, 6 a (422) = C. 2, 7, 4; C. 1, 3, 33 (472); C. 12, 16, 5 pr. (497—499). 4 C. Th. 8, 18, 1 (319); C. Th. 8, 18, 6 (379); C. Th. 8, 18, 7 (395) = C. 6, 60, 2; C. Th. 8, 18, 9 (426) = C. 6, 60, 3; C. 6, 60, 4 (472). Nastanek očetovske oblasti 391 § 135. NASTANEK OČETOVSKE OBLASTI I. Rojstvo Pater familias je zadobil očetovsko oblast nad otrokom, ko je bil le-ta rojen v veljavnem zakonu (iustae nuptiae), ne glede na to, ali je bila otrokova mati pod njegovo oblastjo ali ne. Rodbinski poglavar je zadobil oblast ne le nad lastnimi otroki, ampak tudi nad agnatskimi potomci svojih sinov ali vnukov prej umrlih sinov. Za zakonskega je veljal otrok, ki je bil rojen najprej 182. dne po sklenitvi zakona, kakor tudi oni, ki se je rodil najkasneje 300. dne po razvezi zakona. Klasiki se pri določitvi teh rokov sklicujejo na Hipokratovo mnenje. 1 — Kot zakonski oče otroka je veljal mož otrokove matere, kar so izražali s pravilom: pater is est quem nuptiae demostrant (Paul. D. 2, 4, 5). Izjemno je v klasični dobi lahko nastala včasih očetovska oblast, čeprav en zakonec ob sklenitvi zakona ni bil rimski državljan.' 2 II. Posinovitev (posvojitev) Nad tujimi potomci je očetovska oblast lahko nastala s posebnim pravnim poslom: s posinovitvijo. Rimsko pravo je razlikovalo posinovitev svojepravne osebe od posinovitve osebe alieni iuris; prvo je imenovalo arrogatio, drugo pa adoptio. 1. Arrogatio je imela za posledico, da je posinovijenčeva rodbina pravno ugasnila. Zato je bilo zanjo treba sklepa kuriatnih komieijev. Potem ko je pontifikalni kolegij zadevo proučil (causa cognita), je pred zbranimi komiciji vrhovni svečenik (pontifex maximus) vprašal najprej posinovitelja, ali hoče, da mu bo navzoči posinovljenec zakoniti sin (an velit eum quem adoptaturus sit, iustum šibi jilium esse); za njim je vprašal posinovljenega, ali mu je to prav (an id fieri patiatur). Nato je — podobno kakor magistrat glede kakega zakonskega predloga — slovesno vprašal komicije, ali to potrdijo (Geli. 5, 19, 9). 3 S tem da so tudi komiciji to odobrili, je arrogator zadobil očetovsko oblast nad arogiranim in nad osebami, ki so bile dotlej v njegovi oblasti. Pridobil je tudi vsa njegova aktiva, medtem ko so dolgovi po civilnem pravu pre¬ nehali (capitis deminutio). Kako je pretor pomagal posinovljenčevim upnikom, je bilo že povedano (prim. § 29, str. 99). Ko so kuriatni komiciji izgubili svoj pomen, so arogacijsko slovestnost opravljali pred 30 liktorji, ki so predstavljali rimski narod. Dokler se je arogacija vršila v komicijih, jo je bilo mogoče opraviti samo v Rimu. Ker ženske in nedorasli niso imeli dostopa v komicije, niso mogli ne aro- 1 Hippokrates z otoka Kosa (ok. 460—377) je bil sloveč grški zdravnik in velja kot ustanovitelj medicinske znanosti. 2 To je veljalo v cesarski dobi za Latinca, ki se je oženil z Rimljanko, da bi pridobil rimsko državljanstvo in očetovsko oblast; oboje je dosegel, potem ko sta zakonca mogla dokazati pred oblastvom (causae probatio), da imata iz tega zakona eno leto starega otroka (anniculus). — Podobno je bilo, če se je Rimljan oženil z Nerimljanko, ki jo je imel za Rimljanko. Če je pozneje lahko pokazal oblastvu eno¬ letnega otroka in dokazal svojo zmoto, je žena pridobila rimsko državljanstvo, on sam pa očetovsko oblast nad otrokom (erroris causae probatio). — Tudi veteranom so cesarji navadno podeljevali očetovsko oblast nad otroki, katere so jim bile pri- ležnice dotlej rodile. 3 Prim. Gai. 1, 99: Et populus rogatur, an id fieri iubeat. Vprašanje je ohranil Gellius, Noctes Atticae 5, 19, 9: Velitis iubeatis, Quirites, uti L. Valerius L ® Titio tam iure legeque filius siet, quam si ex eo patre matreque familias eius natus esset, utique ei vitae necisque in eum potestas siet, uti patri endo filio est. Haec ita, uti dixi, ita vos, Quirites, rogo. 392 Rodbinsko pravo - Starši in otroci girati in tudi ne biti arogirani. Antonin Pij je dovolil arogirati nedoraslega, če je bil za to tehten razlog. 4 Se pozneje je postalo mogoče arogirati tudi ženske. 5 Ko je Dioklecijan izjemno dovolil neki ženski, da je posinovila svojega pastorka v tolažbo, ker je izgubila svoje otroke (in solacium amissorum liberorum), je izrečno poudaril, da ženska ne more arogirati (C. 8, 47, 5). Za nedoraslega, ki se je dal arogirati, se je bilo bati, da bi ga njegov posinovitelj pozneje emancipiral in obdržal njegovo imetje. Zato se je arrogator moral zavezati s stipulacijo, ki jo je sklenil z državnim sužnjem (servus publicus), ali pa v post- klasični dobi s tabularijem (tabularius), da bo povrnil vse posinovljenčevo premo¬ ženje, če bi posinovljenec umrl, preden bi dorastel. Povrniti ga je moral osebam, ki bi dedovale, če bi arogacije ne bilo. Arogator ni smel emancipirati posinovljenca, razen če je ta kaj zakrivil; pa tudi takrat mu je moral vrniti vse njegovo prejšnje imetje. Če ga je neupravičeno emancipiral ali razdedinil, je arogirani imel pravico do četrtine posinoviteljeve zapuščine (quarta divi Pii); razen tega je smel zahtevati še vse premoženje, ki ga je bil ob posinovitvi prepustil ustanovitelju, ali pa ga je pozneje zanj pridobil. Po postklasičnem in po Justinijanovem pravu se je arogacija izvršila s cesarjevim reskriptom (imperatoris auctoritate). Arogirati je smel sedaj moški, ki je bil vsaj 60 let star ali pa hudo bolan. Skopljenci (castrati) niso smeli arogirati. Posinovljeni je moral biti vsaj za 18 let (plena pubertas) mlajši kakor posinovitelj. Arogirani je obdržal svoje premoženje, posinovitelj pa je imel na njem užitek in upravo (bona adventicia). 2. Adoptio, posinovitev osebe alieni iuris, se je izvršila z zasebnim prav¬ nim poslom, opiraje se na pravilo XII plošč, da oče izgubi očetovsko oblast nad sinom, ko ga je tretjič prodal. Prodaje v zvezi z adopcijo so bile navidezne. Po prvih dveh je vsakokrat po manumisiji zopet oživela očetovska oblast. Po tretji prodaji je patria potestas trajno prenehala. Tedaj je nastopil posinovitelj kot tožnik in je — dogovorno z očetom in kupcem — naperil zoper kupca tožbo vindicatio in patriam potestatem. Z njo je dosegel, da mu je pretor otroka addiciral, podobno kakor je pri in iure cesiji pridobitelju addiciral stvar (prim. § 48). Z magistratovim sodelovanjem je tako nastala očetovska oblast nad po- sinovljencem. ■—• Posinovljenca samega spočetka ni nihče vprašal; pozneje pa adopcija ni bila mogoča, če je otrok ugovarjal. Za hčere, ki jih je bilo tudi mogoče adoptirati, je zadoščala enkratna prodaja. Po Justinijanovem pravu se je adopcija izvršila tako, da je rodni oče iz¬ javil pred sodiščem vpričo posinovitelja in svojega otroka, da otroka daje v adopcijo (datio in adoptionem). Zadoščalo je, da adoptant in adoptirani nista ugovarjala. Posinovitelj je moral biti vsaj 18 let starejši kakor posinovljenec (adoptio imitatur naturam); ni pa bilo treba, da bi bil star 60 let, kakor pri arogaciji. Adoptirati je smel tudi oče, ki je imel zakonske otroke. Zenske in nedorasle dečke je bilo od vsega početka mogoče adoptirati. Ženske so smele adoptirati le s posebnim cesarjevim dovoljenjem, da se potolažijo zaradi umrlih otrok (I. 1, 11, 10). Svojega nezakonskega otroka oče ni mogel posinoviti, njega je lahko samo pozakonil. Po Justinijanovem pravu je imela vse civilne učinke posinovitev samo takrat, kadar je (očetov ali materin) prednik (ascendent) posinovil svojega posrednega potomca (*adoptio plena). Vsaka druga adopcija je dajala posinov- 4 Gai. 1, 102. 5 Gai. epit. 1, 5, 2. Nastanek očetovske oblasti 393 ljencu le intestatno dedno pravico po posinovitelju, posinovljenec pa je ostal še naprej v rodbini svojega rodnega očeta in pod njegovo oblastjo (*adoptio minus plena). 6 III. Pozakonitev (legitimatio) V postklasični dobi se je razvila pozakonitev (legitimatio). Z njo je oče svojim nezakonskim otrokom, ki so bili rojeni v konkubinatu, dal pravni po¬ ložaj zakonskih otrok in je obenem zadobil nad njimi očetovsko oblast. Iz¬ vršila se je na tri načine. 1. S poznejšo sklenitvijo zakona (per subsequens matrimonium) ; 7 To ugodnost je kot enkratno uv-edel Konstantin za tiste nezakonske otroke, ki so bili dotlej (ante hanc legem) v konkubinatu rojeni, da so kot pozakonjeni prišli pod očetovo oblast in pridobili po njem dedno pravico. Cesar Ženo je 1. 477 prav tako samo za nazaj omogočil pozakonitev z raznimi omejitvami. Cesar Anastazij je 1. 517 tako pozakonitev splošno dovolil tudi za bodoče pri¬ mere. Zahteval pa je, da je izpričana z listino o doti (dotalibus instru- mentis confectis). Končno je Justinijan to pozakonitev na splošno vnovič uredil:. Če je bilo z dotalno ali z ženitno listino dokazano, da se je otro¬ kov nezakonski oče oženil z njegovo nezakonsko materjo, 8 je otrok prišel pod očetovo oblast in je imel enak položaj kakor zakonski otroci. Pozakonitve ni oviralo to, da je oče imel že zakonske otroke iz prejšnjega zakona. Preprečil pa jo je otrok, če je ugovarjal. Pozakonitev je bila dovoljena le, če bi se bil oče mogel v času zaroditve otroka oženiti z njegovo materjo. Tako ni bila mogoča, če je bil oče takrat oženjen (adulterium), ali če sta bila roditelja ožja sorodnika (krvoskrunstvo) ali če je bila mati takrat sužnja (ni pa bilo ovire pri osvobojenki). 2. S cesarjevim dovoljenjem (*per rescriptum principis) 9 . Justinijan je v 74. noveli predvidel, da je mogel nezakonski oče, ki ni imel zakonskih otrok, pač pa mu je svobodna žena rodila nezakonskega otroka, zaprositi cesarja, da mu je z reskriptom dovolil pozakonitev. Isto je veljalo, če je oče tako svojo prošnjo izrekel v oporoki, ko je nezakonskega otroka postavil za svojega dediča. S cesarjevim reskriptom je otrok dobil vse pravice zakon¬ skega otroka. 10 3. Pozakonitev kot občinskega svetovalca (legitimatio per oblationem curiae). 11 V postklasični dobi so se posamezna mesta v rimski državi znašla v velikih gospodarskih težavah. Mestno upravo je vršil svet dekurionov, ki so bili izbrani izmed premožnejših meščanov. Ker so dekurioni jamčili za to, da so bili plačani mestu naloženi davki, so se občani tega dostojanstva branili. Da bi se našli novi premožni interesenti za dekurionat, sta cesarja Teodozij II. in Valentinijan III. do¬ volila, 12 da po očetu intestatno deduje obenem z zakonskimi tudi tisti nezakonski sin, ki mu je oče prepustil toliko premoženja (t. j. 25 ha zemlje), da je postal dekurion, 6 Moderna prava ne razlikujejo več med arogacijo, polno in nepopolno adopcijo. 7 C. 5, 27, cc. 5 (477); 6 (51J), 10 (529), 11 (530), Nov. 89. 8 C. 5, 27, 11 pr. (529): nuptialia instrumenta cum ea fecerit. 9 Nov. 74, 1—2 (1. 538). 10 Oče je odredil: velle šibi eos legitimos esse filios successores (Nov. 74, 2, 1; Nov. 89, 10). Zato se je taka pozakonitev imenovala legitimatio per testamentum. 101 C. 5, 27, 3 (443); C. eod. 9, 8 (528). t 2 C. 5, 27, 3 (443). 394 Rodbinsko pravo — Starši in otroci ali pa če je oče dal hčeri tolikšno doto (25 ha zemlje), da je njen mož postal dekurion. Očetovska oblast po Teodozijevi ureditvi ni nastala. Po Justinijanovi ureditvi 13 je oče dobil očetovsko oblast nad takim neza¬ konskim otrokom; vendar otrok ni postal član očetove družine in ni prišel v noben pravni odnošaj do očetovih sorodnikov. Zato ni oviralo te pozakonitve to, da je oče imel tudi zakonske otroke. Vendar oče ni smel v svoji oporoki zapustiti takemu pozakonjenemu otroku več, kakor je zapustil tistemu zakon¬ skemu otroku, kateremu je zapustil najmanj. Kadar oče ni imel zakonskih otrok, so se nezakonski otroci lahko sami ponudili za dekurione in so dosegli tako pozakonitev. § 136. KONEC OČETOVSKE OBLASTI I. Splošno * 1 Po rimskem pravu je očetovska oblast trajala navadno do očetove smrti ne glede na otrokovo starost. Polnoletnosti v modernem smislu rimsko pravo ni poznalo. Prav tako je očetovska oblast prenehala ob sinovi smrti. Tudi vsaka očetova ali otrokova capitis deminutio (maxima, medla, minima) (prim § 29) je imela za posledico, da je očetovska oblast prenehala. Tako je prenehala nad hčerjo, ki je v zakonu prišla pod moževo oblast (manus), enako nad sinom, ki je zaradi adopcije prišel pod posinoviteljevo očetovsko oblast (capitis deminutio minima). Izjemno je brez capitis deminucije prenehala oče¬ tovska oblast nad sinom, ki je postal flamen Dialis, ter nad hčerjo, ki je postala vestalka. Isto je veljalo po Justinijanovem pravu, če je sin postal škof, patricij, konzul, praejectus praetorio, praefectus urbi ali magister militum. II. Emancipatio Podobno kakor se je očetovska oblast lahko ustanovila z adopcijo, se je lahko tudi ukinila s posebnim pravnim poslom: z emancipacijo. S trikratno navidezno prodajo je oče najprej dosegel, da je njegova oče¬ tovska oblast nad sinom nehala; pri hčeri ali vnuku je za to zadoščala enkratna prodaja. Ako je kupec sina po tretji (vnuka ali hčer po edini) prodaji manu- mitiral, je sin postal svojepraven in sam poglavar nove rodbine, ki ni imela z očetovsko agnatsko rodbino nobene zveze. Emancipiranega je namreč zadela capitis deminutio minima. Manumisor je imel nad njim patronatske pravice. Navadno si je zagotovil te pravice oče sam (parens m,anumissor) ; zato po tretji prodaji kupec ni sina manumitiral, ampak ga je in iure cediral očetu. Sin pri očetu sedaj ni bil pod očetovsko oblastjo, ampak in mancipio. Ko ga je oče nato manumitiral, je postal njegov patron in je kot tak imel po njem intestatno dedno pravico. Cesar Anastazij je 1. 502 (C. 8, 48, 5) dovolil emancipacijo z reskriptom (per rescriptum principis: emancipatio Anastasiana). Oče je zaprosil cesarja (supplicatio), da je z reskriptom dovolil emancipacijo. Nato je cesarjev reskript 113 C. 5, 27, 9 (528). 1 I. 1, 12, 6 s.: Quibus modis ius potestatis solvitur. D. 1, 7: De adoptionibus et emancipationibus et aliis modis quibus potestas solvitur; C. 8, 47 s.; Gai. 1, 132 ss., Ulp. 10, 5; . Paul. 2, 25. Konec očetovske oblasti — Mancipium 395 predložil pristojnemu sodniku. Emancipirani je moral izjaviti pred sodnikom, da soglaša; če je bil še otrok (infans), soglasja ni bilo treba. Justinijan je odpravil staro civilno obliko emancipacije. Kot novo obliko je 1. 531 dovolil (C. 8, 48, 6: emancipatio Justinianea) emancipacijo z izjavo pred sodiščem (apud acta) vpričo otroka. Otrok sam, ne rodni ne adoptivni, ni mogel zahtevati, da bi ga oče eman- cipiral. Izjemno je iz posebno važnih razlogov mogel to zahtevati tisti otrok, ki je bil kot impubes adoptiran; vendar je magistrat prej proučil razloge tega primera (causa cognita). Ker je z emancipacijo otrok postal premoženjsko sposoben in je poslej lahko prosto gospodaril s svojim premoženjem, je Konstantin pripoznal očetu pravico, da si je ob emancipaciji obdržal kot nekako nagrado (quasi remune- rationis gratia) tretjino otrokovega premoženja, ki ga je bil dotlej zanj varoval. Justinijan je očetu pripoznal užitek na polovici otrokovega premoženja, ni pa imel oče užitka na tem, kar je emancipirani pridobil kot vojak ali uradnik (peculium castrense — quasi castrense). III. Za kazen Očetovska oblast je prenehala v nekaterih primerih, če je oče zelo slabo ravnal z otrokom. 2 Rimsko pravo pa ni poznalo izključitve otroka iz družine s tem, da bi oče to izjavil pri sodišču in z razlogi utemeljil. V grških pravih se je taka izključitev imenovala &nox)'iQV§iq. 3 § 137. MANCIPIUM 1 Po splošnem pravnem pojmovanju Rimljan ni smel. biti suženj v svoji domovini. Ako je rimski pater familias prodal svojega otroka drugemu, je otrok ostal svoboden in rimski državljan, vendar pa se je njegov dejanski položaj, v katerem je bil pri kupcu, komaj razlikoval od suženjstva. Bil je v mancipiju (in mancipio, in servili condicione). Gospodar ga je namreč lahko odsvojil z mancipijo ali z in iure cessio; lahko mu je podelil prostost z manumisijo (vindicta, censu, testamento). Ce je gospodar oprostil takega sina, je po prvi ali po drugi prodaji nad sinom oživela prejšnja očetovska oblast. Ce je oče prepustil otroka v mancipij, da se je rešil noksalne odgovornosti, je smel otrok zahtevati, da ga je gospodar manumitiral, potem ko je otrok odslužil škodo, ki jo je bil povzročil (prim. § 118, I, op. 4). V klasični dobi so načelno neomejeno gospodarjevo oblast polagoma ome¬ jevali z raznimi predpisi. Prepovedali so zapiranje v podzemeljske prostore (ergastula); osebi in mancipio so pripoznali pravico, da sme zahtevati oprostitev in jo, če treba, izsiliti s tožbo actio iniuriarum. 2 C. 8, 51, 2 (374) če je otroka izpostavil ali če je hčer prostituiral (C. 11, 41, 6 iz 1. 428). 3 Glede nje pravi Dioklecijan (C. 8, 46, 6; leta 287): Abdicatio, quae Graeco more ad alienandos liberos usurpabatur et epoceryxis dicebatur, Romanis legibus non com- probatur. 1 Gai. 1, 138—141. 396 Rodbinsko pravo - Varuštvo in skrbništvo Sploh so pravni lik mancipija uporabljali v klasični dobi vobče le še imaginarno za to, da je po trojni prodaji nehala očetovska oblast nad sinom (adoptio, emancipatio). Resnični mancipij pa je nastal le takrat, kadar je šlo za noksalno izročitev (noxae datio). V Justinijanovem pravu ni več mancipija. To je bilo v zvezi z izpremenje- nimi oblikami emancipacije in adopcije ter s tem, da sinov niso več noksalno izročali. Tretji oddelek VARUŠTVO IN SKRBNIŠTVO 1 § 138. VARUŠTVO (TUTELA) — POJEM IN VRSTE Za nedorasle osebe (impuberes), ki zaradi očetove smrti niso bile več pod očetovsko oblastjo, ter za ženske, ki niso bile pod moževo oblastjo (manus), je poskrbelo rimsko pravo z varuštvom (tutela). Za svojepravne umobolne, pre¬ klicane zapravljivce in za tiste nedoletne (minores), ki so za to zaprosili, je bil postavljen skrbnik (curator) 13 . Ker smo o obeh že precej govorili pri omejit¬ vah poslovne sposobnosti (§ 31) in pri varuštvenem kvazikontraktnem razmerju (§ 104), se bomo na tem mestu kolikor mogoče omejevali na potrebne do¬ polnitve. Varuštvo (tutela) je brez dvoma starejše kakor zakonik XII plošč. Kajti zelo staro je naziranje, da je naj bližji agnat po eni strani poklican kot dedič po agnatskih sorodnikih, umrlih brez potomcev in brez oporoke, da pa je po drugi strani tudi njegova dolžnost, da kot varuh (tutor) poskrbi za te osebe, če so še nedorasle (impuberes), ali pa če gre za ženske, ki niso ne pod očetovsko ne pod moževo oblastjo. Po opredelitvi, ki jo podaja predklasični pravnik Servius Sulpicius Rufus, 2 so še koncem republike pojmovali varuštvo kot civilno »moč in oblast« nad osebo, ki je varstva potrebna. Agnatski, že po zakonu do¬ ločeni varuh (tutor legitimus) je poleg skrbi za varovanca imel pred očmi svoje interese kot morebitni intestatni dedič ter dednopravne interese agnatskega sorodstva. Po Justinijanovem pravu je bil kot tak varuh poklican najbližji kognat. Končno je bil varuh po zakonu tudi tisti, ki je manumitiral kako osebo, ki je bila pri njem v mancipiju. 3 Kakor pa je pri dedovanju v oporoki postavljeni dedič imel prednosti pred intestatnim dedičem, je varuh, ki ga je oče ali mož postavil v oporoki (oporočni varuh = tutor testamentarius), izpodrinil agnatskega varuha. Kajpak, 1 D. 26—27; I. 1, 13—26; C. 5, 28—75; Gai. 1, 142—198; Paul. 2, 27—30^; Ulp. 11 — 12 . ^ Po jugoslovanskem pravu poznamo samo skrbnika, medtem ko francosko pravo ima samo varuha (tuteur) (prim. § 31, III, str. 104, op. 8). 2 Paul. D. 26, 1, 1 pr.: Tutela est, ut Servius definit, vis ac potestas in capite libero ad tuendum eum, qui propter aetatem vel sexum sua sponte se defendere nequit, iure civili data ac permissa. 3 Ker je sin prišel v mancipij navadno v zvezi z navidezno prodajo, kakor sta se stranki dogovorili na poštenje (pactum fiduciae), se je tako nastalo varuštvo ime¬ novalo tutela fiduciaria. — Agnatski varuh žene je varuštvo lahko odstopil (cediral) drugemu, ki je postal tutor cessicius, njegovo varuštvo se je imenovalo tutela cessicia. Varuštvo — Varuštvo za nedorasle 397 če je oporočni varuh odklonil (abdicare) prevzem varuštva, je varuštvo pripadlo agnatskemu varuhu. Varovancu, ki ni imel ne oporočnega ne agnatskega varuha, je postavil varuha pretor (tutor dativus). Pri tem je moral postopati sporazumno z večino ljudskih tribunov. Ker je to določil zakon lex Atilia (pred 1. 186), se je tako postavljeni varuh imenoval tutor Atilianus. V principatski dobi sta v Rimu varuhe postavljala konzula, za Marka Avrelija pa se pojavi že poseben varuški pretor (praetor tutelaris). V provinci je bil za postavljanje varuhov pristojen provincialni namestnik (lex Iulia et Titia). Oblastveno postavljeni varuh se ni čutil vezanega po agnatskih interesih; zato se je bolj zavedal, da je smisel varuštva varovati varovančeve koristi. Ta miselnost je sčasoma vplivala tudi na pojmovanje vloge agnatskega in opo¬ ročnega varuha. Po drugi strani je veljalo, da je prevzem varuštva občanska dolžnost (munus publicum). Kdor je bil za varuha sposoben, je smel poverjeno funkcijo odkloniti samo iz določenega utemeljenega razloga. Taki ekskuzacijski razlogi so bili: starost nad 70 let, skrb za več (tri do pet) lastnih otrok ipd. Oblastveno postavljeni varuh je mogel opozoriti oblastvo, da bi bil nekdo drug bolj poklican za varuha tistemu varovancu (potioris nominatio). Justinijan takega opozorila ni obdržal. Varuh je mogel biti po civilnem pravu moški državljan ali Latinec. Moral je biti dorasel (pubes), ni pa bilo treba, da bi bil sui iuris. Po Justini j anovem pravu niso mogli biti varuhi zlasti: sužnji; ženske, razen matere in stare ma¬ tere (če sta se s prisego zavezali, da se ne bosta vnovič omožili in sta se obenem odrekli ugodnostim velejskega senatovega sklepa); umobolni, gluhi, nemi, hudo bolni; minores\ aktivni vojaki, razen glede otrok sovojakov; oni, ki sta jih varovancev oče ali mati v oporoki izključila od varuštva, ter tisti, ki so z očetom živeli v smrtnem sovraštvu; varovančevi upniki in dolžniki; končno tudi škofi in menihi. § 139. VARUŠTVO ZA NEDORASLE (TUTELA IMPUBERUM) I. Postavitev varuha Kot agnatski varuh je poklican tisti, ki bi bil pupilov agnatski intestatni dedič. Kakor smo že omenili, so razen agnatov lahko bili taki varuhi pupilov patron in njegovi otroci ter oče, ki je v zvezi z emancipacijo sina manumitiral (parens manumissor). Oporočni varuh je bila imenoma določena oseba (certa persona), ki jo je rodbinski poglavar v svoji oporoki postavil z besedami: Titium tutorem do (== Ticija dajem za varuha) ali Titius tutor esto (= Ticij bodi varuh!). Od Avgusta naprej je bilo mogoče postaviti varuha tudi v potrjenem kodicilu. Po Justini j anovem pravu ni bilo treba več uporabljati določenih besed. Postavitev je bila lahko pod pogojem, s pričetnim ali s končnim rokom. Oče je lahko po¬ stavil sinu varuha tudi takrat, kadar ga je razdedinil. Čeprav je oporočni varuh splošno imel prednost pred varuhom po zakonu, vendar ni mogel oče z opo¬ ročno odredbo preprečiti patronovega varuštva. — Kadar je bila očetova posta¬ vitev pomanjkljiva (npr. ker je uporabil napačne besede, ali je postavitev 3 Rimsko pravo 398 Rodbinsko pravo - Varuštvo in skrbništvo odredil v nepotrjenem kodicilu), je pretor redno imel tako odredbo za očetov predlog. Uveljavil jo je s tem, da jo je potrdil (confirmatio). Tutela dativa je bila magistratova zadeva. Tak varuh ni smel biti postav¬ ljen ne pod pogojem ne do določenega roka (in diem). Za postavitev je smel zaprositi vsak varovancev sorodnik ali prijatelj. Nekatere osebe so bile narav¬ nost dolžne, da to store, npr. osvobojenci (liberti) za patronove otroke, mati za svoje otroke. Varuštvo se je začelo ipso iure, brž ko je varuhu pripadlo. Pri oporočnem varuhu je to nastopilo, ko je oporočni dedič pridobil dediščino. II. Varuhove funkcije 1. Upravljanje (administratio, gestio) Za vzgojo varovanca varuh, vsaj po klasičnem pravu, redno ni skrbel, ampak je bilo to navadno prepuščeno pupilovi materi. Varuh je moral pred¬ vsem upravljati varovančevo premoženje in z njim dobro gospodariti. 1 Pri upravljanju varovančevega imetja, zlasti na področju pogodbenih od- nošajev je varuh posloval kot posredni zastopnik. Le glede pridobivanja po¬ sesti in (kolikor je bilo to mogoče) s posestjo tudi lastnine, je nastopal varuh kot direktni zastopnik. Varovanec, ki je bil še otrok, je mogel pridobivati po svojem sužnju. Ker je bil najstarejši varuh najbližji agnat, je po civilnem pravu lahko precej prosto razpolagal z varovančevim imetjem: s tradicijo (ne pa z mancipacijo ali z in iure cesijo) je lahko odsvajal varovančeve stvari. Terjatve je moral varuh izterjati, ni pa smel dajati daril iz varovančevega imetja. Za varovanca je lahko zaprosil tudi za pretorsko dediščino (bonorum possessio), v postklasični dobi pa vsaj za otroka (infans) tudi za civilno dediščino. Od Severov naprej so precej omejevali varuhovo odsvajanje varovanče¬ vega imetja. Na pobudo Septimija Severa je 1. 195 poseben senatov sklep (oratio divi Severi) varuhom prepovedal, da bi odsvajali varovančeva poljska in sub- urbanalna (vrtna, nezazidana mestna) zemljišča, razen če so to v oporoki ali v kodicilu naročili otrokovi starši. 2 V nujnih primerih, zlasti za poplačilo dolgov, je prodajo dovolil magistrat. Pozneje je obveljalo, da mora varuh prodati nedonosne premičnine, zlasti take, ki se utegnejo pokvariti, 3 hiše v mestu in mestne sužnje. Te stvari je smel prodati celo takrat, kadar mu je bilo to v oporoki izrečno prepovedano. Konstantin je prepovedal, da bi varuh prodajal mestno in suburbanalno zemljišče ali dragocenejše premičnine, razen če je bil varuh (po sodnikovi odobritvi) upravičen, prodajati poljska zemljišča. Pač pa je smel varuh sam prodati odvišno živino in staro obleko. 4 2. Auctoritatis interpositio Omenili smo že (§ 31, III, A, 2), da je varuh s svojo osebno navzočnostjo in avtorizacijo dopolnil manjkajočo poslovno sposobnost starejšega nedoraslega pupila pri sklepanju tistih pravnih poslov, s katerimi je pupil nekaj odsvojil * Prim. spredaj str. 101, 314 ss. 2 Ulp. D. 27, 9, 1, 2. 3 Ulp. D. 26, 7, 7, 1 (besedilo gl. str. 315, op. 9). 4 C. 5, 37, 22, 6 s. Varuštvo za nedorasle 399 ali se zavezal. Ni pa mogel varuh avtorizirati pravnih poslov, pri katerih je bil sam udeležen (npr. če je varuh dal varovancu posojilo, mu je bil varovanec le naturalno dolžan). III. Varuhova odgovornost Civilno pravo varuje pupila samo zoper izrečno nepoštenega varuha. Zako¬ nik XII plošč pozna obtožbo zoper nepoštenega oporočnega varuha (accusatio suspecti tutoris). Z njo je lahko vsak državljan (tudi ženska), razen varovanca, zahteval njegovo odstavitev (remotio), če je dokazal, da varuh razsipa varo- vančevo premoženje. Pretor v Rimu, v provinci namestnik (praeses), je ne¬ poštenega varuha odstavil. — Zoper nepoštenega agnatskega varuha je zakonik XII plošč poznal tožbo actio rationibus distrahendis 5 (dobesedno zaradi obra¬ čuna, dejansko pa) zaradi povračila utajenega varovančevega imetja; obsojeni je moral povrniti dvojno. Po končanem varuštvu je mogel varovanec zahtevati od varuha obračun. Odkar je proti koncu republike prodrlo pojmovanje, da je varuštvo samo zaradi varovanca, je bila najbrž v zvezi z novim formulamim postopkom uvedena tožba actio tutelae. 5 6 7 Med tožbami bonae fidei jo pozna že predklasik Quintus Mucius Scaevola. S to tožbo se iztožuje terjatev iz kvazikontraktnega razmerja. Varuh odgovarja po Justinijanovem pravu za tisto skrbnost, ki jo kaže v lastnih zadevah; v-nekaterih določbah se mu pa nalaga odgovornost za vsako krivdo. Obsojenega varuha zadene infamija. Kot kvazikontraktna tožba je po varuhovi smrti mogoča zoper njegove dediče. Z nasprotno tožbo (actio tutelae contraria) je varuh mogel zahtevati, da mu je varovanec povrnil v zvezi z varuštvom nastale izdatke (impensae) in da mu je odvzel obveznosti, ki jih je bil varuh v varovancev prid prevzel. O delovanju dozdevnega varuha (protutor) in o ustrezni actio protutelae, direktni in kontrarni, smo že govorili (§ 104, IV). Sčasoma so skušali varovančeve koristi varovati s podrobnimi odredbami. Razen oporočnega varuha se je moral vsak varuh s stipulacijo in s poroki zavezati, da bo opravljal svojo dolžnost po dobri veri in poštenju tako, da varovančevo premoženje ne bo trpelo škode (satisdatio rem pupilli salvam fore). 1 Tako se je varuh zavezal varovancu samemu; če je bil pa še otrok, tedaj njegovemu sužnju, ali državnemu sužnju, ali magistratu ali osebi, ki jo je magistrat določil. — Po Justinijanovem pravu je načeloma moral vsak varuh dati to varščino. V začetku svojega poslovanja je varuh moral popisati (napraviti inventar) vse varovančevo premoženje, razen če je bil te dolžnosti izrečno oproščen. Za svoje zahteve je varovanec imel na varuhovem imetju vesoljno zastavno pravico, ki je bila privilegirana (veljala je najbrž od takrat naprej, ko je varuhova obveznost nastala). Vrh tega je že po klasičnem pravu imel varovanec specialno zastavno pravico na stvareh, ki jih je varuh kupil za varovančev denar. 5 D. 27, 3: De tutelae et rationibus distrahendis et utili curationis causa actione; C. 5, 51: Arbitrium tutelae, I. 3, 27, 2. 8 Prim. § 104, III, str. 315 s. 7 Lenel, EP 3 , str. 541 domneva, da se je glasila: Quidquid quod tu tutelam meam gesseris, te mihi dare facere oportebit ex Jide bona, ob id rem meam salvam tore spondesne? Spondeo. 3* 400 Rodbinsko pravo - Varuštvo in skrbništvo IV. Konec varuštva Varuštvo je prenehalo predvsem, ko je varovanec dorasel (pubes). Končalo se je tudi, če je varovanec umrl ali če ga je zadela capitis deminutio ali če se je izpolnil rok ali pogoj, pod katerim je bil varuh postavljen. Prav tako je varuštvo prenehalo, če je varuh umrl ali če ga je zadela capitis deminutio maxima ali media; varuhova capitis deminutio minima je povzročila konec varuštva le, če je bil to agnatski varuh (tutor legitimus). Odstavitev nepoštenega varuha smo že omenili. Kadar bi nedorasli zaradi prenehanja varuštva (npr. zaradi varuhove smrti) ostal brez varuha, mu je pretor postavil drugega. § 140. VARUŠTVO ZA ŽENSKE (TUTELA MULIERUM) 1 I. Zgodovina Varuštvo nad doraslimi svojepravnimi ženskami je imelo svoj zadnji razlog v gospodarskih interesih agnatske rodbine. Cicero ga je opravičeval z žensko infirmitas consilii. Gaj (1, 190) odklanja utemeljevanje varuštva z domnevno žensko lahkomiselnostjo. 2 Drugače kakor tutela impuberum je varuštvo nad ženskami trajalo redno do varovankine smrti, če ni morda prišla pod moževo oblast (manus). Varuh je bil predvsem oporočni. Pater jamilias je svoji ženi in manu lahko v oporoki dovolil, da si sama izbere varuha (optio tutoris: Titiae uxori meae tutoris optionem do. Gai. 1, 150). Izbiro ji je lahko dovolil neomejeno, ali pa jo je omejil na enkratno ali večkratno (dumtaxat semel, bis). Ženin agnatski varuh je imel nasproti drugim njenim varuhom privilegiran položaj; on je namreč smel prenesti izvrševanje varuštva z in iure cesijo na drugo osebo (tutor cessicius). Agnatskega varuha včasih ni bilo mogoče prisiliti, da bi moral avtorizirati ženino ravnanje v nekaterih primerih (za napravo oporoke); le iz važnega razloga je bilo to mogoče npr. za odsvojitev kake res mancipi ali za pogodbo, s katero se je varovanka zavezala. Druge varuhe je na ženino prošnjo pretor lahko prisilil k avtorizaciji. Nevšečnega agnatskega varuha se je žena znebila s coemptio in manum tutelae evitandae causa. Žena je sklenila s svojim zaupnikom navidezen koemp- cijski zakon in je prišla pod njegovo oblast (manus). Mož jo je mancipiral drugemu njegovemu zaupniku, ki jo je nato manumitiral in je s tem postal njen tutor legitimus, ne da bi bil njen agnatski varuh. Njega je žena lahko s pretorjevo pomočjo prisilila, da je moral avtorizirati njene pravne posle. Kadar ni bilo ne oporočnega ne po zakonu določenega varuha, je imenovalo varuha oblastvo. 1 Prim. Gai. 1, 144 s., 190 s.; Ulp. 11, 24 ss. 2 Gai. 1, 190: običajno utemeljevanje (quia levitate animi plerumgue decipiuntur) označuje kot bolj dozdevno kakor pa resnično (magis speciosa videtur quam vera). Varuštvo za ženske — Skrbništvo 401 II. Varuhove funkcije Ženin varuh je sodeloval z auctoritatis interpositio pri važnejših ženinih civilnih pravnih poslih. Taki so bili npr.: 3 naprava oporoke, mancipacija, in iure cessio, civilna manumisija, ustanovitev dote z obljubo, nastop dediščine, akceptilacija, sklenitev civilne obligacije. Ženinega premoženja varuh ni upravljal. Zato ni bil z ženo v nobenem obligacijskem razmerju in actio tutelae (prim. § 104) pri tem varuštvu ni bila uporabna. Razumljivo je, da pri varuštvu za ženske pozneje ni prišlo do izprememb glede njegovega pomena, kakor smo to ugotovili za varuštvo nedoraslih, ampak da je čedalje bolj odmiralo. III. Konec varuštva nad ženskami Avgustova zakonodaja je oprostila varuštva žene, ki so rodile kot svobodno rojene (ingenuae) tri, kot osvobojenke štiri otroke (ius liberorum). Pod Klav¬ dijem je poseben zakon lex Claudia (med leti 44 in 49) odpravil agnatsko va¬ ruštvo nad ženskami. V zvezi s temi oprostitvami je varuštvo žensk vedno bolj izginjalo. Cesar Honorij ga je končno odpravil, ko je 1. 410 za vse čase vsem ženskam 4 podelil ius liberorum. Zato se žensko varuštvo že v Teodozij evem kodeksu več ne omenja. § 141. SKRBNIŠTVO (CURA) 1 I. Pojem Skrbništvo (cura) ni bilo notranje tako dognan pravni lik, kakor je bilo civilnopravno varuštvo. Nekateri primeri skrbništva segajo nazaj v najstarejšo civilno dobo: skrbništvo za umobolne (cura furiosi) in zapravljivce ( cura pro- digi). Pri obojih upošteva pravni red poleg oskrbovanca tudi morebitne dedo- valne interese njegovih agnatskih sorodnikov. Poznejši razvoj je postavil oskr- bovančeve koristi na prvo mesto: pri mlajšem skrbništvu za nedoletne (cura minorum) pa je že skraja odločal le oskrbovancev interes. Skrbnik za umobolnega (morda tudi za zapravljivca) je bil redno njegov najbližji agnat (curator legitimus), če takega ni bilo, gentil. Ce ni bilo nikogar, je skrbnika postavil pretor (curator honorarius, dativus). Ni pa bilo mogoče skrbnika postaviti z oporoko. Vendar je oblastvo (pretor, provincialni namestnik) navadno imenovalo za skrbnika tistega, ki ga je oče (pomotoma) v oporoki postavil za skrbnika. — Za nedoletne je skrbnika vedno imenoval pretor. Ker rimsko pravo nima posebne tožbe, s katero bi skrbnik in oskrbovanec uveljavljala medsebojne zahtevke, so v ta namen uporabljali tožbi iz poslo¬ vodstva brez naročila, direktno in kontrarno (actio negotiorum gestorum: directa — contraria; § 103, III). 3 Ulp. 11, 27: Tutoris auctoritas necessaria est mulieribus guidem in his rebus: si lege aut legitimo iudicio agant, ‘si se obligent, si ciuile negotium gerant, si libertae suae permittant in contubernio alieni serui morari, si rem mancipii alienent. 4 C. Th. 8, 17, 3 (410) = C. 8, 58, 1: Nemo post haec a nobis ius liberorum p etat, quod simul hac lege omnibus concedimus. 1 I. 1, 23: de curatoribus, D. 27, 10: De curatoribus furioso et aliis extra minores dandis; C. 5, 70: De curatore furiosi vel prodigi; Gai. 1, 197 — 20; Paul. 3, 4 a, 7; Ulp. 12. 402 Rodbinsko pravo — Varuštvo in skrbništvo II. Cura furiosi Glede umobolnih oseb je določal zakon XII plošč: Si furiosus escit, ast ei custos nec escit, adgnatum gentiliumque in eo pecuniaque eius potestas esto (V, 7) (= »Če je [kdo] umobolen, če nima varuha, naj imajo nad njim in nad njegovim imetjem oblast agnati in gentili!«) Umobolni je imel skrbnika, če ni bil več ne pod očetovsko oblastjo ne pod varuštvom. Vsaj spočetka se je skrbnik moral brigati tudi za oskrbovančevo osebo; predvsem pa je moral skrbeti za njegovo premoženje. Ker je bil umo¬ bolni poslovno popolnoma nesposoben, ni imel skrbnik ničesar avtorizirati, ampak je moral poslovati sam kot negotiorum gestor. Že po civilnem pravu je smel odsvajati oskrbovančeve res mancipi z mancipacijo (prim. § 21, II). Ni pa smel osvobajati kurandovih sužnjev, poklanjati njegovih stvari v sa¬ kralne namene ali jih podarjati (quod ea res in administratione non est). Po poznejšem, zlasti Justinijanovem pravu je smel sicer še odsvajati oskrbovančeve stvari, toda le toliko, kolikor je to bilo kurandu v prid. — Kadar je imel oskrbovanec svetle trenutke, je skrbništvo prenehalo; po Justinijanovem pravu je samo mirovalo. \ III. Cura prodigi Kakor poroča Ulpijan (12, 2), je že zakon XII plošč urejal skrbništvo nad preklicanimi zapravljivci, qui bonis interdicti sunt. Celotni institut je pozneje izpopolnil pretor, ki je tudi opravil preklic. Po besedilu preklica je pretor skušal preprečiti, da ne bi oskrbovanec zapravil intestatno podedovanega pre¬ moženja; poznejša praksa je razširila preklic na zapravljanje vsakega, ne le podedovanega, imetja. V klasični dobi je skrbnik upravljal oskrbovančevo premoženje, v post- klasični dobi pa je sodeloval samo s konsenzom. Zapravljivec je bil v podobnem položaju kakor starejši nedorasli (impubes infantia maior). Popolnoma je bil izključen od poslov per aes et libram. S skrbnikovim soglasjem (consensus) je svoj položaj lahko izboljšal, ni ga pa smel poslabšati. Veljavne oporoke ni mogel napraviti. IV. Cura minorum Varstvo, ki ga je zakon lex Plaetoria (prim. § 31, III, str. 102) zagotovil svojepravnim osebam izpod 25 let (minores XXV annis), je spravljalo sopo- godbenika v neprijeten položaj. Pri vsakem pravnem poslu se je moral bati, da bo nedoletni (minor) opiraje se na pletorijski zakon izpodbijal pravni posel. Na ugodnosti pletorijskega zakona se ni mogel več sklicevati nedoletnik, ki je imel svojega skrbnika (curator minoris), ki mu ga je pretor na prošnjo postavil. Čeprav se je skrbništvo vedno bolj uporabljalo, vendar tudi v Justinijanovem pravu ni bilo splošno obvezno (prim. str. 104, op. 7). Minor, ki je bil po civilnem pravu poslovno popolnoma sposoben, to ni bil več, odkar je imel skrbnika, Le-ta mu je s svojim konsenzom omogočal poslovanje. Soglasje je skrbnik lahko izrazil ne le osebno in ustno pri pravnem poslu, ampak lahko tudi pismeno, vnaprej ali naknadno. — Zakonodaja post- klasiene dobe je v mnogih pogledih izenačila skrbnikov pravni položaj s po¬ ložajem, ki ga je imel varuh nedoraslega (tutor impuberis). To je veljalo zlasti Skrbništvo 403 glede odsvojitve nepremičnin in glede kavcije, da bo nedoletnikovo imetje va¬ rovano (rem minoris salvam j or e). Skrbnika je imenoval pretor na nedoletnikov predlog. Včasih je tak predlog stavil nedoletnikov nasprotnik, ki je želel začeti pravdo zoper njega. Predčasno je lahko nehalo to skrbništvo, če je minor dosegel veniam aetatis. Po Konstantinovi konstituciji je bilo to mogoče za ženske z 18 leti, za moške pa z 20 leti. Vendar tak minor ni smel ne dajati daril ne odsvajati ali zastavljati svojih zemljišč (§ 31, III, str. 104). V. Cura bonorum, etc. Honorarno pravo je uvedlo tudi različna skrbništva, pri katerih je bilo skrbniku poverjeno redno samo varovanje (custodia) določenih interesov. Tako je varoval curator ventris interese še nerojenega postuma (nasciturus). Curator bonorum je skrbel npr. za imetje vojnega ujetnika ali odsotnega; curator bonis distrahendis je razprodajal prezadolženčevo konkurzno premoženje (gl. § 187, III). Curator debilium personarum je podpiral pri oskrbovanju pravnih poslov neme, gluhe in bolne osebe, ne da bi bila zato njihova poslovna sposobnost omejena. F. DEDNO PRAVO Prvi oddelek UVOD § 142. DEDNO PRAVO I. Splošno S smrtjo ugasne človekova pravna osebnost. Njegovo dotedanje premo¬ ženje se poslej imenuje zapuščina, pokojnik sam pa zapustnik (defunctus). Pravna pravila, ki urejajo prehod zapuščine na druge osebe, zlasti na dediče, imenujemo dedno pravo. Rimski pravni izraz za dediča po civilnem pravu je heres, za zapuščino in za dediščino pa hereditas. Po rimskem pravu je dedovanje najvažnejši primer vesoljnega nasledovanja (successio in universum ius). Kot vesoljni naslednik vstopi dedič popolnoma v zapustnikov pravni položaj (succedit in ius, in locum dejuncti). Vesoljni značaj nasledovanja se kaže v tem, da dedič pridobi vso dediščino naenkrat, ne da bi moral pridobivati posamezne stvari ali pravice; kaže se pa tudi v obsegu pridobitve. Vsaj od pretorske dobe naprej preidejo na dediča načeloma vsi zapustnikovi premoženjskopravni odnošaji: dedič postane lastnik zapustni¬ kovih stvari, upnik njegovih terjatev, dolžnik njegovih dolgov. Dedič odgovarja načeloma za vse zapustnikove dolgove, ne glede na to, ali je vrednost zapuščine večja ali manjša kakor dolgovi. Vkljub vesoljnemu dedovanju ugasnejo ne¬ katere zapustnikove pravice ob njegovi smrti. Razen javnopravnih odnošajev (npr. magistratska funkcija) so nepodedljivi tisti premoženjskopravni odnošaji, ki so že pojmovno vezani na zapustnikovo osebo, kakor so to: osebne služnosti, mandatno in družbeno (societas) razmerje ter porokova obveznost, ki je bila ustanovljena s sponzijo ali s fidepromisijo. Po klasičnem pravu so bile pasivno nepodedljive vse penalne tožbe, tudi aktivno so bile nepodedljive actiones vin- dictam spirantes (npr. actio iniuriarum). Rimsko dedno pravo označuje dedovanje kot successio in universum ius, quod defunctus habuerit (Iul. D. 50, 17, 62) in se s tem znatno razlikuje od drugih antičnih prav, zlasti pa od germanskega prava. S svojim sistemom je močno vplivalo ne le na kontinentalna evropska prava, ampak tudi na angleško pravo. Klasiki marksizma 1 ' poudarjajo, da se je dedno pravo razvilo šele z na¬ stankom zasebne lastnine na produkcijskih sredstvih. V njegovem razvoju se 1 Prim. Fr. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države, slovenski prevod, Cankarjeva založba 1947, str. 44 ss., 98 s., 138. Fr. Jansen-G. Langrich, Leitfaden des Erbrechts der Deutschen Demokratischen Republik, (Deutscher Zen- tralverlag) Berlin 1959, št. 1—37. Dedno pravo 405 posebno očitno odražajo produkcijski odnosi v posameznih družbeno-gospodar- skih formacijah. Karel Marx je 1. 1869. označil pomen dednega prava v ta¬ kratni kapitalistični družbi takole: »Dedno pravo ima socialen pomen le toliko, da prepušča dediču tisto moč, ki jo je imel pokojnik za časa svojega življenja, in sicer moč, da si s pomočjo svoje lastnine prilašča produkte tujega dela.« Medtem ko je Bakunin takrat zahteval, da se socialna preosnova začne s takojšnjo odpravo dednega prava, je K. M a r x poudarjal, da »zakoni o de¬ dovanju niso vzrok, ampak posledica, juristična konsekvenca obstoječe eko¬ nomske organizacije družbe, ki je osnovana na zasebni lastnini na produkcijskih sredstvih.« Zato bo »odprava dednega prava naravni uspeh tiste socialne pre- osnove, ki odpravi zasebno lastnino na produkcijskih sredstvih; toda odprava dednega prava ne more biti nikoli začetek take socialne preosnove«. Sovjetska zveza je uredila dedno pravo v členih 416—436 Graždanskega kodeksa (okr. GZ.) PSFSR, ki velja od 1. januarja 1923, oz. v členih 527—561 GZ. iz 1. 1964. Republika Poljska je poenotila dotedanje pokrajinsko različne dednopravne določbe z dekretoma od 8. X. 1946 (Dziennik Ustaw R. P. Nr. 60; dne 20. XI. 1946, poz. 328, 329), ki sta v veljavi od 1. I. 1947. Postopek pa je uredil zakonski dekret od 8. novembra 1946 (Dziennik Ustav R. P. Nr. 63 od 28. XI. 1946), ki velja od 8. novembra 1946. Jugoslovanski zakon o dedovanju (okrajšano ZD.) 2 , sprejet na seji Zveznega zbora ljudske skupščine dne 23. IV. 1955, objavljen v Uradnem listu FLRJ, št. 20, z dne 11. V. 1955, velja od 11. VII. 1955. Njegovo prečiščeno besedilo, sprejeto na seji Zakonodajno-pravne komisije zvezne skupščine dne 12. VII. 1965, objavljeno v U. 1. SFRJ, št. 42, z dne 15. IX. 1965, velja od 23. IX. 1965. II. Delacijski razlogi Delacijski razlogi so tista pravna dejstva, zaradi katerih neka dediščina pripade (defertur) določenemu dediču, da jo potem more pridobiti (acquisitio). Rimsko pravo pozna dvoje delacijskih razlogov: oporoko (testamentum) in zakon. 3 Zvesto svoji individualistični miselnosti je rimsko pravo dajalo pred¬ nost oporoki; z njo si je Rimljan lahko po svoji volji določil dediča. Kadar tega ni storil, je dediščina pripadla osebam, ki jih je zakon v določenem za¬ poredju naznačil za dediče. Tako dedovanje so imenovali neoporočno, latinsko: ab intestato. Ze s tem imenovanjem so pokazali, da jim je veljalo kot redno le oporočno dedovanje; do intestatnega dedovanja je prišlo samo, kadar ni bilo oporoke, ali če vkljub oporoki ni prišlo do oporočnega dedovanja. Razen v ne- 2 Prim. Al. Finžgar, Dedno pravo Ljubljana, 1953; Nekaj uvodnih misli k zakonu o dedovanju, Pravnik, 1955, 101—111. 3 Tudi po ZD. (čl. 6) sovjetskem (GZ. čl. 527) in poljskem (čl. 15, 1) dednem pravu je mogoče dedovanje po zakonu in po oporoki. — Meščanske kodifikacije so ohranile kot tretji delacijski razlog tudi dedno pogodbo, bodisi samo med zakoncema (Odz. §§ 533, 602, 1249 ss.; CC. čl. 1082, 1093), bodisi neomejeno (BGB. §§ 1941, 2274 ss.; ZGB. čl. 494 ss., 512 ss.). Po francoskem pravu je dedič (heritier) samo intestatni dedič. Oporočni dedič velja samo kot vesoljni legatar, bodisi da mu pripade vsa dediščina ( legataire uni- versel) ali pa le določen delež dediščine (legataire d tilre universel). Vendar je praksa večino razlik zabrisala. Volilojemnik v rimskem smislu je legataire d titre particulier (CC. čl. 1002 s., 1010, 1014). To razlikovanje je francoski zakonik prevzel iz domačega običajnega prava (Coutumes). — Tudi angleško pravo imenuje samo intestatnega dediča heir, medtem ko je oporočni devisee. 406 Dedno pravo — Uvod katerih malenkostnih primerih ni bilo mogoče, da bi bili po istem zapustniku dedovali hkrati obojni dediči, oporočni in intestatni . 4 To izraža pravilo: nemo pro parte testatus, pro parte intestatus decedere potest. Rimsko pravo ne pozna dedne pogodbe 5 , s katero bi dvoje oseb s pogodbo za primer smrti uredilo medsebojno dedovanje. Tako ureditev bi mogla pogod¬ benika izpremeniti le z novim sporazumom, ne pa več enostransko. Rimsko pravo pa hoče zagotoviti oporočniku, da more svojo oporoko kot poslednjo voljo izpreminjati, kakor hoče, zato ni nikoli sprejelo dedne pogodbe. III. Dedič Omenili smo že, da je bil po rimskem pravu dedič zapustnikov vesoljni naslednik. Dediščina je pripadla predvsem tistemu, ki je bil v oporoki postavljen za dediča. S samo postavitvijo v oporoki ni dedič pridobil še nobene pravice; — dedno pravico je imel šele, ko je zapustnik umrl (viventis non datur here- ditas). V oporoki postavljeni dedič je dedoval samo, če je bil ob oporočnikovi smrti še živ, ali pa če je takrat živel, vsaj kot še nerojeni embrio (nasciturus). Kadar ni bilo oporočnega dediča, je dediščina pripadla neoporočnim ali inte- statnim dedičem, ali kakor jih moderno pravo imenuje: zakonitim dedičem. Po rodbinskem položaju, v katerem je bil dedič do zapustnika ob njegovi smrti, je rimsko pravo razlikovalo domače in zunanje dediče (heredes domestici — extranei). e Osebe, ki so bile takrat pod zapustnikovo oblastjo (otroci pod očetovsko, žena pod moževo oblastjo, osebe in mancipio ter sužnji), so bili njegovi domači dediči. Vsi drugi dediči so bili zunanji, bodisi da so to bili njegovi agnatski ali kognatski sorodniki, bodisi da so to bile njemu popolnoma tuje osebe. To razlikovanje je imelo velik pomen pri pridobitvi pripadle de¬ diščine. Domači dedič jo je namreč pridobil v istem hipu, ko mu je pripadla: delatio in acquisitio sta nastopili istočasno. Zunanji dedič pa je moral pripadlo dediščino še pridobiti. To razlikovanje je bilo utemeljeno v kmečkih razmerah civilne dobe. Domači dediči, predvsem otroci, so bili za očetovega življenja na njegovem domu; po očetovi smrti so tam kar naprej gospodarili. Zunanji dedič (brat, bratranec; prijatelj) je pa moral šele priti (adire) na podedovano domačijo in si jo vzeti v posest. Ker so domači dediči pridobivali pripadlo dediščino ne glede na to, ali jim je bilo to prav ali ne (sive velint sive nolint heredes fiunt), so jih imenovali nujne dediče (heredes necessarii). Med njimi sta bili dve skupini. Heredes sui et necessarii so bili tisti, ki so bili do zapustnikove smrti pod njegovo očetovsko ali moževo oblastjo in so z njegovo smrtjo postali svojepravni (otroci, vnuki po prej umrlih sinovih, žena in manu). Samo heres necessarius pa je bil suženj, ki ga je gospodar postavil za oporočnega dediča in mu je obenem podelil pro¬ stost (manumissio testamento). — Zunanje dediče so imenovali prostovoljne dediče (heredes voluntarii), ker so sami po svoji volji odločali, ali bodo pripadlo dediščino pridobili ali ne. — Obojni, domači in zunanji dediči so bili lahko oporočni ali neoporočni dediči, razen osvobojenega sužnja, ki je mogel dedovati le kot oporočni dedič. 4 To ne velja več po modernem dednem pravu. 5 Prim. op. 3. Prav tako je ne pripoznava naš ZD.; prim. čl. 108—110. 9 Gai. 2, 152 ss. Zgodovinski razvoj rimskega dednega prava 407 IV. Hereditas iacens Zunanji dedič, oporočni ali intestatni (npr. brat), je moral dediščino, ki mu je pripadla, šele pridobiti. Od njegove volje je bilo odvisno, ali in kdaj je to storil. Dokler je ni pridobil, je ostala dediščina brez gospodarja (hereditas iacet; bona hereditaria sine domino iacent); občepravna doktrina jo je imenovala ležečo zapuščino (hereditas iacens). Ker je tako stanje utegnilo dolgo trajati, se je ležeča zapuščina sama po¬ večevala in zmanjševala, kolikor za to ni bilo treba osebnega lastnikovega sodelovanja. Po zapuščinskih sužnjih je ležeča zapuščina pridobivala lastnino na plodovih zapuščinskih stvari, na naplavljeni (alluvio) in na (od hudournika) donešeni zemlji (avulsio); izgubljala je zaradi priposestvovanja zapuščinskih stvari po drugih osebah. Ce je zapustnik začel priposestvovati neko stvar, se je priposestvovanje nadaljevalo v prid ležeče zapuščine, razen če je prišla stvar medtem v posest druge osebe. Ko je bila priposestvovalna doba končana, je priposestvovana stvar spadala k ležeči zapuščini. Glede ležeče zapuščine je rimsko pravo uporabljalo’dve fikciji: reprezen- tacijsko in retroaktivno. Po prvi je ležeča zapuščina nadaljevala zapustnikovo osebnost (personae defuncti vicem sustinet, defuncti locum obtinet). Po retro¬ aktivni fikciji naj bi se zagotovila zveza med zapustnikom in dedičem: ko je dedič pridobil dediščino, je veljalo, kakor da bi jo Sil pridobil že ob zapust¬ nikovi smrti. 7 Pravna narava ležeče zapuščine je sporna. Civilno pravo jo je deloma štelo med ničije stvari; vendar si je ni bilo mogoče prilastiti z okupacijo, ampak s priposestvovanjem. Kasneje je prevladovalo mnenje, da je zapuščina sama lastnica. Florentin jo vzporeja z mestnimi občinami in ji pripoznava pravno osebnost. 8 Najbrž je to mnenje sprejel tudi Justinijan. Vendar je zaradi retro¬ aktivne fikcije nemogoče pojmovanje, kakor da bi za zapustnikom dedovala pravna oseba (= hereditas iacens), za njo pa šele dedič; dedič je po retroaktivni fikciji neposredni zapustnikov vesoljni naslednik. 9 § 143. ZGODOVINSKI RAZVOJ RIMSKEGA DEDNEGA PRAVA I. Splošno V dednem pravu se nazorno odraža notranji razvoj rimskega prava. Poleg civilne ureditve je postopoma nastajala posebna pretorska. Pozneje sta senatova in cesarska zakonodaja še marsikaj reformirali. Iz tako različnih virov nastalo dedno pravo je Justinijan v svoji kodifikaciji le deloma poenotil, nekaj važnih vprašanj (intestatno in nujno dedovanje) pa je posebej uredil v posameznih novelah. 7 Tako pravi Florentin, D. 29. 2, 54: heres quandoque adeundo hereditatem iam tune a morte successisse defuneto intellegitur. Prim. tudi Celzov izrek, D. 50. IV, 193; Omnia fere iura heredum perinde.habentur, ac si continuo sub tempus mortis heredes exstitissent. 8 Flor. D. 46, 1, 22: quia hereditas personae vice fungitur, sicuti municipium et decuria et societas. 8 Po našem zakonu o dedovanju (čl. 135) »preide zapuščina po samem zakonu« na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dedič se pa do konca zapuščinske obrav¬ nave dediščini lahko odpove zase in za svoje potomce (čl. 136, odst. 1). 408 Dedno pravo — Intestatno dedovanje II. Civilno pravo Dedovanje po civilnem pravu (hereditas) je bilo urejeno delno v zakoniku XII plošč, delno po nezapisanih običaj nopravnih pravilih. 2e v najstarejši zgodovinski dobi je rimsko pravo dajalo prednost oporoč¬ nemu dedovanju pred intestatnim. Z oporoko si je svojepravni dorasli Rimljan mogel po svoji volji določiti dediča, kakor tudi varuha ženi in otrokom. Če ni zapustil veljavne oporoke, je določal zakon, kdo naj bo dedič. Pri tem se je zakonik XII plošč orientiral še popolnoma po agnatski rodbini: dediči so bili predvsem zapustnikovi sui heredes, t. j. osebe, ki so z njegovo smrtjo postali svojepravni. Če takih ni bilo, je najbližji agnat vzel dediščino, če tudi takega ni bilo, so jo vzeli gentili. Pri tem je bilo značilno, da za najbližjega agnata in za gentila ni bilo nobenega roka, v katerem bi moral pridobiti pripadlo mu dediščino. Enkrat pripadla dediščina ni mogla nikomur več pripasti (in legitimis hereditatibus successio non est). Če je delat ni pridobil, je ostala brez gospodarja kot ležeča zapuščina. Po običajnem pravu je bilo vsakomur mogoče v enem letu pripo- sestvovati spočetka celotno ležečo zapuščino, pozneje pa vsaj posamezne de¬ diščinske stvari, nepremične in premične. To priposestvovanje (usucapio here- ditatis) je izgubilo svoj pomen, ko je pretor začel uvajati svoje reforme, po katerih je bilo več razredov dedičev. Zato so priposestvovanje tujih zapuščin¬ skih stvari čedalje bolj omejevali, dokler ga ni Mark Avrelij proglasil narav¬ nost za zločin (crimen expilatae hereditatis). III. Bonorum possessio 1 Togo civilnopravno dedovanje (hereditas) je ustrezalo malim kmečkim raz¬ meram, v katerih je nastalo, ni pa več zadoščalo za precej drugačne razmere v zadnjih dveh stoletjih rimske republike. Zato je pretor skušal v svojem ediktu uveljaviti nova načela. Polagoma je izgradil svoj honorarnopravni red dedovanja, ki se imenuje bonorum possessio. Razlikovanje med civilnim in pretorskim dedovanjem se je ohranilo še v Justinijanovi kodifikaciji, izginilo pa je v novelah. Zgodovina pretorjevih reform podrobno ni znana. Domnevamo, da je pretor najprej skušal olajšati dedovanje dediču, ki je bil postavljen v veljavni oporoki (iuris civilis adiuvandi gratia). To je storil tudi takrat, kadar niso bili pri napravi oporoke izpolnjeni vsi civilni obličnostni predpisi. Pretor je takemu postavljenemu dediču dovolil, da je dediščino vzel v posest, čeprav ta oporoka zaradi pomanjkljivosti v obličnosti ni bila po civilnem pravu veljavna. O taki možnosti dedovanja (bonorum possessio secundum tabulas = »skladno z opo¬ roko«) govori že Cicero. 2 Včasih je pretor omogočil pridobitev dediščine celo osebam, ki jih oporočnik ni postavil za dediče, ampak jih je v svoji oporoki prezrl (bonorum possessio contra tabulas = »v nasprotju z oporoko«). Najbolj pomembne so postale pretorjeve reforme glede intestatnega de¬ dovanja (bonorum possessio intestati). V svoji ureditvi neoporočnega dedovanja, 1 Prim. Ulp. 28; I. 3, 9 in D. 37, 1: De bonorum possessionibus; prim. dalje D. 37, 11 in C. 6, 11 (contra tabulas); D. 37, 4 in C. 6, 12 (secundum tabulas). 2 Cicero in Verrem, II, c. 45, § 117: Si de hereditate ambigitur et tabulae testa¬ menti obsignatae non minus multis signis, quam e lege oportet, ad me p roferrentur, secundum tabulas testamenti potissimum possessionem dabo. Intestatno dedovanje — Splošno 409 ki se kratko označuje kot edictum successorium, je opustil civilno načelo, da se delacija ne nadaljuje. V svojem ediktu je namreč določil, katere osebe in po katerem vrstnem redu ter v katerem roku smejo zaprositi za bonorum pos- sessio 3 . Če noben upravičenec iz prve skupine ni pravočasno zaprosil za dediščino, je pretor omogočil to naslednji skupini v nadaljnjem roku. Za drugo skupino (ali razredom) je prišla na vrsto tretja, za njo četrta skupina. Spočetka se je tudi tu pretor jeva reforma držala civilne ureditve dedovanja. Kmalu pa je pretor poklical k dedovanju kognatske sorodnike, če agnati niso zaprosili za dediščino. Nazadnje je omogočil dedovanje preživelemu zakoncu in emancipatu. Po starem civilnem pravu je oče (pater familias) mogel napraviti oporoko popolnoma po svoji volji. Če je hotel, je mogel svoje otroke brez vsake ute¬ meljitve razdediniti; dovolj je bilo, da je v oporoki to odredil. Še pred koncem republike je v praksi centumviralnega sodišča obveljalo načelo, da smejo naj¬ bližji svojci, ki niso po oporoki dobili niti nujnega deleža, izpodbijati veljavnost oporoke. Ker taki upravičenci uveljavljajo svojo dedno pravico zoper izrečno oporočnikovo voljo, jih imenujemo tudi v modernem pravu nujne dediče. IV. Senatova in cesarska zakonodaja Senatova in cesarska zakonodaja sta zlasti razširili dedne pravice v prid kognatom. V Justinijanovi kodifikaciji, še bolj pa v njegovih novelah, je kog- natsko načelo popolnoma obveljalo. Senatova in cesarska zakonodaja je iz¬ popolnila tudi določbo o legatih in fideikomisih. Drugi oddelek INTESTATNO DEDOVANJE * 1 § 144. INTESTATNO DEDOVANJE — SPLOŠNO Do intestatnega (neoporečnega) dedovanja je prišlo, če zapustnik ni na¬ pravil veljavne oporoke, ali pa če je to sicer storil, pa oporoka ni obveljala. Pozitivno pravo določa, katerim osebam naj dediščina pripade in v katerem razmerju. Ze ime ab intestato kaže na to, da je dedovanje po zakonu prihajalo na vrsto le, če ni prišlo do oporočnega dedovanja. Delatu je dediščina pripadla navadno takoj ob zapustnikovi smrti. Izjemno mu je utegnila pripasti šele pozneje; npr. če je bil dedič v oporoki postavljen pod odložnim pogojem, ki se pozneje ni izpolnil. Tedaj je dediščina pripadla intestatnemu dediču šele, ko je bilo gotovo, da se pogoj ni izpolnil. Za pridobitev dediščine je bilo odločilno, kdo je bil dedič po zakonu takrat, ko je nastopilo intestatno dedovanje. Seveda je moral dedič eksistirati že ob zapustnikovi smrti vsaj kot nasciturus 2 . 3 Prim. D. 38, 9 in C. 6, 16; De successorio edieto. 1 I. 3, 1; De hereditatibus quae ab intestato deferuntur; Gai 2, 99; 3, 1—38; Paul. 4, 8; Ulp. 26. 2 Enako po čl. 130, odst. 1 in 2 ZD.: Otrok, ki je že spočet ob uvedbi dedovanja, velja za rojenega, če se rodi živ. 410 Dedno pravo — Intestatno dedovanje § 145. INTESTATNO DEDOVANJE PO CIVILNEM PRAVU I. Zakon XII plošč Glede intestatnega dedovanja določa zakon XII plošč: Si intestato moritur, cui suus heres nec escit, adgnatus proximus familiam habeto. Si adgnatus nec escit, gentiles familiam habento (B r u n s Fontes, I 7 , str. 23, tab. 5, 4_5). Po zakonu XII plošč velja kot samoumevno, da intestatno dedujejo najprej zapustnikovi sui heredes; kadar teh ni, naj ima najbližji zapustnikov agnat njegovo zapuščino (familia); kadar nobenega agnata ni, naj jo imajo gentili. II. Sui heredes Sui heredes so osebe, ki postanejo ob zapustnikovi smrti sui iuris. To so: žena in manu, otroci, arogirani in adoptirani, vnuki (po prej umrlih ali eman- cipiranih sinovih), kolikor so bili ob zapustnikovi smrti pod njegovo očetovsko oblastjo. Ne dedujejo pa potomci, ki jih je bil oče emancipiral, ali ki so bili od drugega rodbinskega očeta adoptirani; prav tako ne deduje vdova, ki ni bila pod zapustnikovo oblastjo. Zapuščina se je razdelila po enakih delih med otroke (in capita). Vdova, ki je bila v zakonu in manu, je štela nasproti otrokom kakor sestra (sororis loco) in je dobila enak dedni delež. Vnuki po prej umrlem zapustnikovem sinu so dobili skupno delež, ki bi pripadel njihovemu očetu. Delež so si po enakih delih delili med seboj. To njihovo pravico do deleža prej umrlega prednika (parentis praedefuncti) imenujemo reprezentacijsko ali vstopno pravico 2 , tako delitev pa delitev po deblih (in stirpes). Kot domači dediči so bili sui heredes vedno heredes necessarii. Dediščino so pridobili ipso iure v trenutku, ko jim je pripadla. III. Proximus agnatus Kadar ni bilo oseb, ki bi bile zapustnikovi sui heredes, je po civilnem pravu dediščina pripadla najbližjemu agnatu. Kdo je bil najbližji agnat, so presojali po stopnji sorodstva; reprezentacijska pravica tu ni veljala. Zato je preživeči zapustnikov stric — kot agnat tretjega kolena — izključeval za¬ pustnikove bratrance — agnate četrtega kolena —, ki so bili sinovi drugega zapustnikovega strica, ki pa je umrl že pred zapustnikom. Kadar je bilo več enako oddaljenih najbližjih agnatov, se je dediščina med njimi delila na enake dele (in capita). Ker ni bilo vstopne pravice, se je dediščina delila na enake dele tudi takrat, kadar so dedovali npr. bratranci po različnih zapustnikovih stricih (npr. dva od enega, pet od drugega strica), ali če je dedoval stric obenem z dvema zapustnikovima nečakoma. Kot zunanji dedič je bil agnat heres voluntarius, ki je moral pripadlo dediščino šele pridobiti. Dokler se to ni zgodilo, je dediščina bila ležeča za¬ puščina, ki je bila dolgo časa lahko predmet priposestvovanja. 3 Zakon XII plošč ne dela nobene razlike med moškimi in ženskimi agnati. Z varuštvom nad svojepravnimi ženskami (tutela mulierum) je bilo že precej poskrbljeno, da ne bi podedovano imetje prešlo iz rok agnatske dedinje v tuje 2 Člen 11 ZD. 3 Prim. § 52, II, str. 164, in § 143. II. Intestatno dedovanje po civilnem in po pretorskem pravu 411 roke. Šele odkar je bila z zakonom lex Voconia omejena pasivna oporočna spo¬ sobnost žensk (prim. § 150, III), je polagoma nastala običajnopravna norma, ki je omejevala dedno pravico sorodnic na najbližje agnatinje. Tako so dedovale le še sestre, ki so imele istega očeta (sorores consanguineae), mati in tudi ma¬ čeha, če je bila pod oblastjo zapustnikovega očeta; ni pa več dedovala teta po očetu. Za ženskami niso bili mogoči sui heredes, ker žena ni mogla imeti očetov¬ ske oblasti. Zato je po ženski dedoval intestatno samo najbližji agnat. Za osvobojenci so dedovali najprej njihovi sui heredes; ker niso imeli agnatov, je v drugi vrsti dediščina pripadla patronu. IV. Gentiles Ce zapustnik ni imel oseb, ki bi bile njegovi sui heredes, in tudi ne agnatov, je dediščina pripadla gentilom, članom istega rodu (gens). § 146. INTESTATNO DEDOVANJE PO PRETORSKEM PRAVU 1 I. Splošno Pretorsko intestatno dedovanje (honorum possessio intestati) se v mar¬ sičem razlikuje od civilnega. Po civilnem pripade dediščina le enkrat, bodisi enemu dediču, bodisi skupno več sodedičem. Po pretorskem pravu utegne pri¬ pasti dediščina zaporedoma različnim skupinam (razredom) dednih upravičencev (edictum successorium) •— poznejši skupini le takrat, kadar prejšnja dediščine ni pridobila. Medtem ko je po civilnem pravu redno prepuščeno zunanjemu dediču, ali in kdaj pridobi pripadlo mu dediščino, dovoljuje pretor svojo bono- rum possessio na delatovo prošnjo (petere, agnoscere bonorum possessionem), ki mora biti podana v določenem roku. Za potomce in prednike znaša ta rok leto dni (annus utilis), za druge pa sto dni (dies utiles: quibus scierit potue- ritque). Ce dedni upravičenci enega razreda ne zaprosijo v tem roku za de¬ diščino, omogoči pretor v novem roku pripadnikom naslednjega razreda, da to store. Nekatere osebe (npr. otroci) pripadajo več razredom in imajo tako večkrat možnost, da zaprosijo za dediščino. V Julijanovi redakciji ima pretorski edikt štiri razrede dednopravnih upra¬ vičencev, kadar je bil zapustnik rojen kot svoboden (ingenuus), sedem razredov pa, kadar je bil osvobojenec. Posamezne razrede navajajo viri z besedico unde (od koder), npr. unde legitimi, kar je okrajšano iz prvotnega besedila: ex illa parte edicti, unde legitimi vocantur. V naslednjih izvajanjih bomo podrobneje obravnavali le dedovanje po zapustniku, ki je bil ingenuus. Zanj določa pretorski edikt naslednje štiri raz¬ rede: unde liberi; unde legitimi; unde cognati; unde vir et uxor. V Ciceronovi dobi sta bila v pretor j evem ediktu le dva razreda: unde legitimi in unde cognati. Pretor pokliče pripadnike naslednjega razreda k dedovanju šele, če prejš¬ nji v svojem roku niso zaprosili za dedovanje. To zaporednost razredov ime¬ nujejo viri successio ordinum. V razredu unde cognati, v katerem pridejo na 1 Prim. Gai. 3, 25—38. 412 Dedno pravo — Intestatno dedovanje vrsto kognati do 6. in celo 7. kolena, si sledijo zaporedoma krvni sorodniki posameznih sorodstvenih stopenj (successio graduum). Agnatsko načelo je načelno ostalo izhodišče tudi za novo dednopravno ureditev. Vendar je pretor deloma dopolnil civilno ureditev s tem, da je v razredu unde liberi zagotovil svojo bonorum possessio tudi emancipatu kot bivšemu zapustnikovemu agnatu, v tretjem razredu pa kognatom sploh. Za kognati je omogočil dedovanje preživelemu zakoncu, čeprav je bil zakon sine manu. Po pretorjevi zamisli naj bi pretorski dedič (bonorum possessor) imel po¬ doben pravni položaj, kakor ga je imel civilni dedič (bereš) po civilnem pravu. To prizadevanje je pretorju v veliki meri uspelo. Pretorski dedič je na zapust¬ nikovih stvareh pridobil bonitarno lastnino, ki se je s priposestvovanjem po¬ lagoma spremenila v civilno. Za iztoževanje zapustnikovih terjatev mu je pre¬ tor dovoljeval ustrezne tožbe kot fikticijske (actiones ficticiae). V tožbenem obrazcu je pretor naložil sodniku, naj fingira, da je tožnik civilni dedič (heres), čeprav je bil samo pretorski. Z enako fikcijo je omogočal dediščinskim upni¬ kom, da so lahko tožili zaradi zapuščinskih dolgov pretorskega dediča. Pretorska ureditev dedovanja je prišla včasih navzkriž s civilno ureditvijo. Zato je bilo treba odločiti, ali naj zapuščino obdrži pretorski dedič, ki je zanjo prvi zaprosil in jo dobil, ali pa civilni dedič, ki je šele pozneje uveljavil svojo pravico. Redno je zmagal civilni dedič. Že dovoljena bonorum possessio pre¬ torskega dediča je takrat postala sine re (= brez premoženja). Sčasoma so pa v več primerih pretorskemu dediču pripoznavali trdnejši položaj kakor civil¬ nemu dediču. Bonorum possessio je bila takrat cum re (s premoženjem). Pretor je navadno dovoljeval dedovanje po splošnih svojih ediktnih pred¬ pisih (bonorum possessio edictalis). V zamotanih primerih pa je prej proučil še posebne okoliščine posameznega dedovanja, preden je dedovanje izrecno dovolil (bonorum possessio decretalis). II. Unde liberi Pretor pokliče k dedovanju najprej osebe, ki so zapustnikovi sui heredes, naravni ali adoptirani. Obenem z njimi pokliče tiste naravne potomce — ne pa bivših posinovljencev — ki bi bili sui heredes, če jih ne bi bila zadela capitis deminutio minimo, in ki niso ob zapustnikovi smrti presumptivni sui heredes druge osebe. Tako pretor omogoča dedovanje sinu, ki ga je bil zapust¬ nik emancipiral, kakor tudi sinu, ki ga je bil zapustnik prepustil drugemu v adopcijo, pa ga je adoptant pozneje emancipiral. Med sinovi se deli dediščina na enake dele »po glavah« (in capita). Na¬ mesto prej umrlega sina dobe isti delež skupno njegovi otroci (reprezentacijska pravica), ki si ga med seboj delijo in capita. Ako je emancipirani sin umrl pred zapustnikom, dobijo njegov delež otroci, ki so se mu rodili po emancipaciji in so prišli pod njegovo oblast. Kolikor pretor pripoznava dedno pravico civilnim sui heredes, je ta bono¬ rum possessio zamišljena kot iuris civilis adiuvandi gratia. Kolikor pa dedujejo naravni potomci, ki niso več sui heredes in imajo prednost pred agnati, ki pri¬ dejo na vrsto šele v drugem razredu, je za take otroke (liberi) to dedovanje iuris civilis corrigendi gratia. Intestatno dedovanje po pretorskem pravu 413 Ker žena ni mogla imeti očetovske oblasti in zato nobenih sui heredes, ni po njej nikoli prišlo do dedovanja v razredu unde liberi. Z dedovanjem emancipata so se načela nova vprašanja. Emancipat je po osamosvojitvi pridobival premoženje zase, medtem ko so drugi sui heredes, ki so ostali pod očetovsko oblastjo, še naprej pridobivali za očeta in s tem posredno večali tudi emancipatov intestatni delež. Zato se je pretorju zdelo pravično, da naj tudi emancipat deli z drugimi dediči svoje pridobljeno pre¬ moženje, če naj oni dele z njim dediščino. * 2 Tako vštetje emancipatovega imetja imenujemo kolacijo (collatio emancipati). Predmet kolacijske dolžnosti je bilo premoženje, ki ga emancipat ne bi bil imel ob zapustnikovi smrti, če bi ne bil emancipiran. Semkaj zato niso spadala bona castrensia in quasi castrensia. — Kolacijo so opravili navadno tako, da je emancipirani sin obljubil s stipulacijo (cautione) sodedičem, da bo arbitratu boni viri vnesel svoje premoženje v zapuščino. Isti pravni učinek je imela dejansko (re) izvršena kolacija. Končno so jo lahko opravili na ta način, da si je emancipirani dal od svojega povečanega deleža odšteti to, kar bi moral prispevati (conferendum), in je dobil samo presežek. Kolacijo so smeli zahtevati sui heredes. Ce je emancipat ni hotel izvršiti, mu je pretor odrekel dedno pravico in je dodelil bonorum possessio ostalim sui heredes. Emancipat se je kolacijski dolžnosti lahko izognil s tem, da ni dedoval. Ce sui heredes niso zahtevali kolači j e, je pretor emancipatu dovolil bonorum possessio brez kolacije. Kadar so dedovali sami emancipati, ni mogel nihče zahtevati kolacije. Hči, ki je od očeta dobila doto in je zato imela upanje, da jo bo mogla zahtevati nazaj, je podobno morala trpeti, da so ji doto vračunali v intestatni delež (collatio dotis). Nadaljnji razvoj kolacije bomo obravnavali v zvezi s pridobitvijo dediščine (prim. § 164). Včasih se je zgodilo, da je emancipat zaprosil za dediščino obenem s svo¬ jimi otroki, ki so po njegovi emancipaciji ostali naprej pod zapustnikovo ob¬ lastjo in so bili zato zapustnikovi sui heredes. Spočetka je emancipat, ki je dedoval, izključeval svoje otroke od dedovanja. Po Julijanovi zaslugi se je to izpremenilo tako, da je emancipat dobil polovico ustreznega deleža, drugo polovico pa tisti njegovi otroci, ki so bili zapustnikovi sui heredes (edictum de coniungendis cum emancipato liberis sui s). TIL Unde legitimi Kadar ni bilo oseb, ki bi bile mogle zaprositi za bonorum possessio v raz¬ redu unde liberi, ali če so sicer bile, toda niso zaprosile v svojem roku, tedaj je poklical pretor k dedovanju osebe, ki bi bile dediči po civilnem pravu. 3 4 Zato so ta razred imenovali unde legitimi. V njem so dedovali sui heredes, ki se jim je dedovanje odprlo drugič, dalje proximus agnatus in končno gentiles. Zaradi reform, ki sta jih v, drugem stoletju uvedla SC. Tertullianum in SC. - Ulp. D. 37, 6, 1 pr.: ut sua quoque bona in medium conjerant, qui appetant paterna. 3 Jul. D. 38, 7, 1: tum quem ei heredem esse oporteret, si intestatus mortuus esset. — Za časa Cicerona (in Verr. II, 44, 114) se je ediktno določilo glasilo: si tabulae testamenti non proferrentur, tum, uti quemque potissimum heredem esse oporteret, si is intestatus mortuus esset, ita secundum eum possessio daretur. 4 Rimsko pravo 414 Dedno pravo — Intestatno dedovanje Orfitianum, je poslej v tem razredu dedovala tudi neagnatska mati po otrocih in otroci po njej (prim. § 147). Dedovanje v razredu unde legitimi se je od civilnega dedovanja razlikovalo po tem, da je najbližji agnat lahko zaprosil za bonorum possessio, če tega ni storil suus heres. Agnatova bonorum possessio pa je postala sine re, če je pozneje civilni dedič vendarle uveljavljal svojo pravico s civilno tožbo. Razred unde legitimi je bil zgodovinsko najstarejši razred. Večinoma je bil samo iuris civilis adiuvandi gratia; le kolikor je izboljšal agnatov položaj, je bil iuris civilis supplendi gratia. IV. Unde cognati V tretjem razredu pokliče pretor k dedovanju krvne sorodnike splošno do šestega kolena; kolikor gre za sobrino, sobrina nati (po sinu enega bratranca deduje vnuk drugega bratranca), pa še v sedmem kolenu. Kdo izmed kognatov deduje, se določa po stopnji sorodstva, pri tem izključuje bližnja stopnja od¬ daljenejšo. 4 Za kognati bližje stopnje slede kognati naslednje stopnje (successio graduum). Za delacijo je odločilno krvno sorodstvo, ne agnatska skupnost. Izmed agnatov in agnatinj dedujejo samo tisti, ki so zapustnikovi krvni sorod¬ niki. Omejitev, ki je glede na lex Voconia veljala po civilnem običajnem pravu za agnatinje, tu ni veljala: dedovale so lahko vse kognatinje, ne samo sestre, ki so imele istega očeta (sorores consanguineae). V tem razredu so pred Ter- tulijevim in Orficijevim senatovim sklepom dedovali otroci iz zakona brez manus po svoji materi in mati po njih. Dedovali so vsi kognati, ki jih je zadela capitis deminutio minima, ne le emancipat, ampak tudi bivši suus, ki ga je drug Rimljan posinovil. Kot kognati so v tem razredu dedovali otroci, ki so bili z zapustnikom v rodu po ženskah (npr. nečaki po materinem bratu); po materi in njenih sorodnikih so dedovali tudi nezakonski otroci. Ker niso bili kognati, niso dedovali: žena in snaha in manu kakor tudi ne posinovljeni otroci. Razred unde cognati je bil v ediktu že za Cicerona, čeprav še ni bil jasno opredeljen. Po svojem namenu, da je izpopolnil civilno dedovanje, je bil iuris civilis supplendi gratia. V. Unde vir et uxor Kadar noben upravičenec iz prvih treh razredov ni zaprosil za bonorum possessio, je pretor omogočil dedovanje še živečemu zakoncu, če je do zapust¬ nikove smrti živel z njim v veljavnem zakonu (iustum matrimonium); seveda je bil to zakon sine manu. Zakonca je tako izključeval vsak kognat do šestega ali celo sedmega kolena. Razred unde vir et uxor je bil pripoznan najbrž šele v Julijanovem ediktu. VI. Dedovanje po osvobojencu 'Za dedovanje po osvobojencu je pretor določil sedem razredov. Pri tem je treba upoštevati, da libertus kot bivši suženj ni mogel imeti agnatov. Za njegovimi liberi so dedovali zaporedoma: patron; osvobojenčevi kognati; pa- troriovi agnati; patronov patron; osvobojenčev preživeči zakonec in nazadnje patronovi kognati. 4 Enako čl. 9, odst. 3 ZD. Poznejše zakonodajne reforme 415 § 147. POZNEJŠE ZAKONODAJNE REFORME 1 2 I. SC. Tertullianum Precej pozno je senatova zakonodaja posegla v ureditev intestatnega de¬ dovanja in je omogočila dedovanje kognatske matere po otrokih in kognatskih otrok po materi. Ta reforma je postala potrebna zlasti zato, ker so v klasični dobi žene živele večinoma v zakonih sine manu. Se po pretorskem pravu nam¬ reč je bila otrokova in materina dedna pravica pripoznana šele v razredu unde cognati in zato jo je lahko izključil še tako oddaljeni »najbližji« agnat. Za časa Hadrijana je »SC. Tertullianum 2 pripoznal neagnatski materi, za¬ konski in nezakonski, dedno pravico po otroku vsaj tedaj, če je imela ius libero- rum. Ta privilegij je imela, če je kot svobodno rojena trikrat, kot osvobojenka štirikrat rodila žive otroke, ali če ji je cesar privilegij izrečno podelil. Mati je dedovala le, če njen otrok ni zapustil potomcev (liberi) in če ni več živel ne njegov agnatski oče ne kak brat po očetu (frater consanguineus). Medtem ko so te osebe mater izključevale od dedovanja, je mati delila dedi¬ ščino z zapustnikovimi sestrami, ki so bile sorores consanguineae in z očetom, če je dedoval le kot otrokov kognat (npr. če je bil sina emancipiral). Kadar je mati dedovala samo poleg zapustnikovih sester, je polovica dediščine pripadla njej, druga polovica sestram. Pač pa je mati izključevala vse druge otrokove agnate. S tem, da je »SC. Tertullianum civilno dedovanje zagotovil materi, ki ni bila agnatinja, je v civilnem dedovanju opustil agnatsko načelo. Ko je pripoznal, da zapustnikovi liberi izključujejo mater, torej civilno dedinjo, je za ta primer dal prednost pretorskemu dedovanju pred civilnim. SC. Tertullianum je bil po svoji zamisli še pod vplivom Avgustovih rod¬ binskih reform. Zato je dal dedno pravico le materi, ki ima ius liberorum. V postklasični dobi je ta težnja polagoma izginjala, dedno pravico so v vedno večji meri pripoznavali materi kot taki, čeprav ni imela ius liberorum. Justinijan je pripoznal dedno pravico po osvobojencu tudi materi, ki ga je rodila v suženjstvu, ako je le medtem postala prosta. >11. SC. Orfitianum Dedovanje po materi je otrokom zagotovil SC. Orfitianum (iz 1. 178). Po tem senatovem sklepu dedujejo otroci pred vsemi materinimi agnati; sporno je, ali tudi pred njenim patronom. Dedno pravico imajo otroci, ki so rimski državljani in ingenui. Brez pomena je, če so sui ali alieni iuris, če so zakonski ali nezakonski (vulgo guaesiti). Capitis deminutio ne vpliva na to dedno pravico. Postklasična cesarska zakonodaja je v omejenem obsegu razširila dedovanje na oddaljenejše potomce. 3 Anastazij je razširil dedno pravico v prid sorodnikom v stranski črti in emancipiranim bratom in sestram. 4 1 Prim. D. 38, 17: Ad SC. Tertullianum et Orfitianum; C. 6, 56: Ad SC. Tertullia¬ num; I. 3, 3; De SC. Tertulliano. G. 6, 57: Ad SC. Orfitianum. Paul, 4, 9, Ulp. 26, 8. 2 Prim. Ulp. 26, 8: (mater)... legitima heres fit ex senatus consulto Tertulliano, si tamen ei filio neque suus heres sit guive inter suos heredes ad bonorum possessio nem a praetore vocatur, neque pater, ad quem lege hereditas bonorumve possessio cum re pertinet, neque frater consanguineus... 3 C. Th. 5, 1, 4. 4 C. 6, 58, 15, 1 b. 4» 416 Dedno pravo — Intestatno dedovanje III. Justinijanova kodifikacija Justinijan je sprejel v svojo kodifikacijo po večini dotedanjo ureditev inte- statnega dedovanja. Z nekaterimi predpisi jo je skušal izpopolniti. Odpravil je omejevanje ženskih dedičev na sestre (Voconiana ratio). Zapo¬ rednost sorodstvenih stopenj (successio graduum) velja odslej tudi glede agnatov. Upošteval je v suženjstvu nastalo sorodstvo (cognatio servilis). Osvobo- jenčevi otroci, najsi so bili oproščeni pred očetom, obenem z njim ali za njim, so poslej izključevali od zakonitega dedovanja patrona; tudi med seboj so imeli dedno pravico. Vkljub mnogim dopolnitvam je ostalo intestatno dedovanje v kodifikaciji tako nepregledno in nedovršeno, da ga je Justinijan v letih 543 in 548 vnovič uredil v 118. in 127. noveli. § 148. INTESTATNO DEDOVANJE PO JUSTINIJANOVIH NOVELAH V 118. noveli je Justinijan uveljavil ne le nov vrstni red dedičev, ampak tudi nov sistem intestatnega dedovanja. Izrečno določa (c. 4), da preneha razli¬ kovanje med agnatskim in kognatskim dedovanjem. Vsepovsod velja kognatsko načelo. Ni več razlike, ali je bil dedič pod očetovsko oblastjo ali ne, ali gre za sorodstvo po moških ali ženskah. Po Justinijanovi ureditvi so štirje razredi dedičev. Pripadniki bližjega raz¬ reda izključujejo od dedovanja oddaljenejše. Med razredi in v razredih samih je uveljavljeno nasledovanje (successio ordinum et graduum). Vrstni red Justi¬ ni j anove ureditve povzemajo naslednji stihi neznanega avtorja: 1. Descendens omnis succedit in ordine primo. 2. Ascendens propior germanus, filius eius. 3. Tune latere ex uno frater quoque filius eius. 4. Denique proximior reliquorum quisque superstes. I. Descendenti V prvem razredu dedujejo zapustnikovi potomci: sinovi in hčere, vnuki po prej umrlih sinovih in hčerah; prav tako dedujejo arogirani in adoptirani kakor tudi tisti, ki jih je oče prepustil drugemu v adopcijo. Ker velja kognatsko načelo, dedujejo v tem razredu potomci po materi prav tako kot po očetu. Pri dedovanju ni več nobene razlike glede na to, ali so potomci sui iuris ali alieni iuris. Dediči, ki so heredes sui, pridobe dediščino ipso iure; drugače nimajo glede dedne pravice nobene prednosti pred emancipiranimi. Prav tako dedujejo v tem razredu pozakonjeni otroci. Nezakonski dedujejo samo po materi in po njenih sorodnikih; incesti nimajo' niti te pravice. Adoptirani obdrži dedno pravico v rodbini svojega rodnega očeta. Med otroki se vrši delitev po glavah (in capita); glede oddaljenejših po¬ tomcev velja reprezentacijska pravica (in stirpes). Vnuki po enem otroku dobe skupno delež, ki bi ga dobil njihov oče (parens praedefunctus). Vendar ne Intestatno dedovanje po Justinijanovih novelah 417 dedujejo njegovega deleža (ex iure parentis), ampak po svoji dedni pravici (ex iure proprio). Zato dedujejo tudi, če njihov vmesni prednik ni dedno sposoben. 1 II. Ascendenti, pravi bratje in sestre Kadar ni potomcev, dedujejo najbližji zapustnikovi predniki, njegovi pravi bratje in sestre ter otroci (ne pa tudi vnuki) prej umrlih bratov in sester. Vsi ti upravičenci dedujejo hkrati, drug poleg drugega. Po zapustniku, ki je bil nezakonsko rojen, deduje le mati in njeni predniki. Kolikor gre za zapustnikove prednike, izključujejo bližji oddaljenejše; npr. mati preprečuje, da bi dedovali stari starši po zapustnikovem očetu. Kadar dedujejo samo (enako oddaljeni) predniki, brez zapustnikovih bratov in sester, se dediščina deli in lineas. Polovico dediščine dobe očetovi, drugo polovico materini predniki — seveda le tisti, ki so dediči. Med očetovimi predniki na eni strani, ali med materinimi na drugi strani se vsaka polovica razdeli na enake deleže. Dediščina se deli po glavah, če dedujejo zapustnikovi predniki obenem z njegovimi pravimi brati ali sestrami, kakor tudi takrat, če dedujejo samo pravi bratje in sestre brez prednikov. Za otroke prej umrlih bratov ali sester velja reprezentacijska pravica. Glede njih se uporablja delitev po deblih (in stirpes), in sicer ne glede na to, ali dedujejo skupno z zapustnikovimi predniki ter brati in sestrami, ali pa samo z brati in sestrami. Med seboj si'delijo po enakih delih. Otrokom umrlih bratov in sester je pripoznala dedno pravico šele 127. no¬ vela in sicer (c. 1) tedaj, če dedujejo obenem s predniki in brati ali sestrami zapustnika ali vsaj z brati in sestrami. Praksa je razlagala normo tako, da jo je uporabljala tudi tedaj, če so otroci bratov ali sester dedovali obenem s predniki. Bratje in sestre dedujejo samo, kolikor gre za zakonsko sorodstvo. V tem razredu dedujeta arrogator in adoptant, če je bila posinovitev adop- tio plena. Justinijan ni uredil vprašanja, kako naj se deli dediščina, če dedujejo samo otroci različnih zapustnikov bratov in sester. Accursius je zastopal edino do¬ sledno mnenje, da naj velja dedovanje in stirpes. S sklepom državnega zbora (Reichsabschied) v Speiru 1. 1529 je za recipirano pravo v Nemčiji zmagalo nasprotno Azovo mnenje, da naj velja delitev in capita. III. Polbratje in polsestre V tretjem razredu dedujejo osebe, ki imajo z zapustnikom skupnega le enega prednika, bodisi očeta (consanguinei), bodisi mater (uterini); med sled¬ njimi dedujejo tudi nezakonski. Namesto umrlih polbratov ali polsester dedu¬ jejo njihovi otroci, ne pa oddaljenejši potomci. Polbratje in polsestre si dele dediščino in capita, otroci umrlih polbratov in polsester pa in stirpes, med seboj zopet in capita. Kadar dedujejo samo otroci polbratov in polsester, se dediščina deli in capita. 1 Prim. čl. 11 in 49 ZD. 418 Dedno pravo — Intestatno dedovanje IV. Ostali kognati Kadar ni doslej naštetih dedičev, dedujejo ostali kognati. Justinijan jih ne omejuje več na šesto ali sedmo koleno. Odloča stopnja sorodstva; bližja izklju¬ čuje oddaljenejšo. Brez pomena je, ali gre za polno ali enostransko sorodstvo. Enako oddaljeni sorodniki dedujejo po enakih delih. V. Unde vir et uxor V novelah Justinijan ne omenja pretorskega dedovanja unde vir et uxor. Verjetno je hotel, da naj velja še naprej, toda samo tedaj, če niti najoddaljenejši sorodnik ne bi dedoval . 2 VI. Izredna dedovanja 1. Vidua inops Ker je bilo intestatno dedovanje preživečega zakonca zelo negotovo, je Justinijan zagotovil preživeči vdovi, ki je bila inops et indotata, da je dobila po možu četrtino zapuščine, če so obenem z njo dedovali največ trije zapustni¬ kovi otroci. Kadar je bilo več kakor troje otrok, je vdova dobila enak delež po glavah (partern virilem). Nikoli pa ni mogla dobiti več kakor sto funtov zlata. Vdova je imela na dednem deležu užitek, če je dedovala obenem z za¬ pustnikovimi otroki, ki so bili tudi njeni; drugače je na deležu pridobila last- 2 Po čl. 9 (odst. 1) našega zakona o dedovanju so zakoniti (intestatni) dediči pokoj¬ nikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegov zakonec, pokojnikovi starši in njihovi potomci, stari starši in njihovi potomci ter nadaljnji njegovi pred¬ niki. Te osebe dedujejo po dednih redih ali^ parentelah, tako da pripadniki bližjega dednega reda izključujejo osebe oddaljenejšega. Prvi dedni red sestavljajo zapustnikovi potomci s posvojenci vred ter njegov zakonec; dedujejo načeloma po enakih delih. Glede prej umrlih potomcev ali po¬ svojenca velja vstopna pravica (čl. 10—12, 25). Kadar ni potomcev, dedujejo v drugi parenteli zapustnikovi starši in njegov zakonec (čl. 13). Namesto katerega izmed umrlih zapustnikovih staršev dedujejo zapustnikovi bratje in sestre, namesto umrlih bratov in sester, po vstopni pravici njihovi potomci (čl. 14). Izjemno deduje samo drugi izmed staršev ali njegovi po¬ tomci ali pokojnikov zakonec (čl. 15—16). Polbratje in polsestre dedujejo po skupnem predniku. V tretjem dednem redu dedujejo predvsem zapustnikovi dedi in babice. Če je kdo izmed njih prej umrl, dedujejo njegovi potomci; kadar potomcev ni, dedujejo ostali živeči stari starši, subsidiarno njihovi potomci (čl. 17—19). Kadar ni oseb tretjega dednega reda, dedujejo starši pokojnikovih dedov in babic. Načelno velja delitev in lineas, med njimi pa po glavah. Če enega para pred¬ nikov ni več, priraste delež drugemu paru iste strani, subsidiarno prednikom druge strani ali njegovemu zakoncu. Ne dedujejo pa več potomci pradedov in prababic (čl. 20—21). Za tem četrtim dednim redom dedujejo lahko še nadaljnji predniki, ne pa nji¬ hovi potomci (čl. 22). Justinijan je s svojo razporeditvijo intestatnih dedičev izmed meščanskih kodi¬ fikacij vplival najbolj na francosko, čeprav se kažejo tu tudi močni vplivi german¬ skega prava (čl. 731 ss., 733, 747, 358 ss., 766 CC.). Druge kodifikacije (Odz., BGB., ZGB.) so sprejele parentelni red, ki poteka iz srednjeveškega nemškega dednega prava. Tudi angleško intestatno dedovanje sloni na treh parentelah, čeprav z različnimi posebnostmi. Intestatno dedovanje po Justijanovih novelah 419 nino. Svojo pravico je mogla vdova uveljavljati ne le zoper intestatnega, ampak tudi zoper oporočnega dediča. — Vdovec ni mogel po ženini smrti ničesar zahtevati. 3 2. Liberi naturales V konkubinatu rojeni otroci, ki jih je oče pripoznal, dobe šestino dediščine, kadar nezakonski oče ni zapustil zakonske žene ali zakonskih otrok. Svoj dedni delež delijo nezakonski otroci z nezakonsko materjo, ki pri tem dobi partem virilem. Sama zase nima nobene dedne pravice po nezakonskem očetu svojih otrok. Pod enakimi pogoji deduje nezakonski oče po svojem nezakonskem otroku. 4 3. Quarta divi Pii (Pijeva četrtina) Ako je arogator brez zadostnega razloga emancipiral nedoraslega posinov- ljenca, je le-ta smel zahtevati četrtino arogatorjeve dediščine. To ni bila dedi¬ ščina, ampak volilo, ki je bilo določeno z zakonom (prim. spredaj § 135, II, 1). 4. Filius familias Po 118. noveli se tudi po otroku, ki je bil še ob smrti pod očetovo oblastjo, izvrši dedovanje po splošnih načelih. To velja za bona castrensia in quasi ca- strensia, ki so dotlej pripadala očetu iure peculii. Kadar dedujejo po otroku otrokovi potomci, obdrži otrokov oče užitek na bona *adventicia regularia. Kadar pa deduje oče obenem z zapustnikovimi brati ali sestrami, nima užitka na njihovih dediščinskih deležih, čeprav so morda ti zapustnikovi bratje in sestre še pod njegovo očetovsko oblastjo. 5. Osvobojenec; emancipat Ce osvobojenec nima potomcev, deduje po njem patron in njegovi sorodniki. Po emancipatu velja od 118. novele naprej redno dedovanje. Manumissor nima dedne pravice. 3 Po našem ZD. deduje preživeli zakonec intestatno po enakih delih skupaj z zapustnikovimi otroki in po polovicah s starši (ter njihovimi potomci), medtem ko izključuje od dedovanja dede in babice ter njihove potomce (čl. 10, 13, 16). 4 Po čl. 23 ZD. je nezakonski otrok nasproti očetu, materi in njenim sorodnikom popolnoma izenačen z zakonskimi glede dedovanja; nasproti očetovim sorodnikom in obratno pa velja isto takrat, kadar ga je oče uradno ali vsaj dejansko pripoznal za svojega otroka. Zakonodaje meščanskih držav pripoznavajo nezakonskim otrokom dedno pravico po materi in njenih sorodnikih kakor tudi obratno (Odz. § 754, BGB. § 1705), švicarski ZGB. (čl. 461) razen tega vsaj pripoznanim zakonskim otrokom dedno pravico tudi po očetu in njegovih sorodnikih. Kadar konkurirajo nezakonski z zakonskimi otroki, so njihovi deleži za polovico manjši. — Po francoskem zakonu iz leta 1896 imajo pripoznani nezakonski otroci dedno pravico po očetu in materi, ne pa po njunih sorodnikih. Kadar nezakonski otrok konkurira z zakonskimi, se njegov delež zmanjša za polovico, za tretjino pa, kadar konkurira z zapustnikovimi predniki, brati in sestrami ali njihovimi potomci; kadar tudi takih ni, dobi nezakonski otrok vso dediščino. Te dedne pravice pa nimajo nezakonski otroci, ki so rojeni v prešuštvu ali iz zvez med bližnjimi sorodniki (čl. 756 ss. CC.). 420 Dedno pravo — Oporočno dedovanje 6. Fiscus Dediščina, ki je ni pridobil ne oporočni ne intestatni dedič, je kot bona vacantia pripadla fiskusu. 6 Fiskus ni bil heres, ampak samo iustus successor, ki je extra ordinem lahko v štirih letih uveljavljal vindicatio bonorum .« Priposestvovanje zoper njega ni veljalo. Tretji oddelek OPOROČNO DEDOVANJE * 1 § 149. POJEM OPOROKE Oporoka (testamentum) je enostranski pravni posel za primer smrti, s ka¬ terim si zapustnik postavi enega ali več dedičev. Rimske definicije oporoke niso posrečene. 2 Ker je oporoka enostranski pravni posel, je za njeno napravo potrebna le zapustnikova volja. Glede na svojo oporoko se zapustnik imenuje oporočnik (testator). Pravno se domneva, da izraža oporoka tisto njegovo voljo, ki jo je imel v zadnjem trenutku svojega življenja (ultima, suprema voluntas). Ze na¬ pravljeno oporoko lahko oporočnik vsak hip izpremeni s tem, da napravi novo. 3 Postavitev dediča je bistven predpogoj za vsako rimsko oporoko; Gaj jo imenuje »glavo in temelj celotne oporoke-«. 4 5 Zapuščina brez dedičev postane družbena lastnina (po čl. 8 ZD. iz 1. 1965, Ul. SFRJ, 42/65). Prim čl. 527 GZ. (pripade državi). 0 Prim. § 169, I. 1 Prim. Gai. 2, 101 ss.; Paul. 3, 4; Ulp. 20; I. 2, 10: De testamentis ordinandis; C. 6, 23: De testamentis: quemadmodum testamenta ordinantur; D. 28, 1: Qui testa¬ menta facere possunt et quemadmodum testamenta fiant. 2 Ulpijan podaja zgrešeno etimologijo testamenta (Reg. 20, 1): Testamentum est mentis nostrae iusta contestatio, in id sollemniter facta, ut post mortem nostram valeat. — Postavitve dediča tudi ne omenja Modestinova v D. 28, 1, 1: Testamentum est voluntatis nostrae iusta sententia de eo quod quis post mortem suam fieri velit. 3 Prim. Ulp. D. 34, 4, 4: ... ambulatoria enim est voluntas defuncti usque ad vitae supremum exitum. 4 Gai. 2, 229: quia testamenta vim ex institutione heredis accipiunt, et ob id velut caput et fundamentum intellegitur totius testamenti heredis institutio. — Gai. 2, 248: inutile est testamentum, in quo nemo recto iure heres instituitur. Po modernem dednem pravu za oporoko ni več potrebna izrecna postavitev dediča. Tako je po našem ZD. (čl. 84, odst. 2 in 3) oporočni dedič — tudi če ni izrečno kot tak določen (odst. 1) — tisti, ki mu je oporočnik zapustil vse svoje premoženje ali njegov miselni del. Končno se po (čl. 84, odst. 3) ZD. šteje za oporočnega dediča tudi tisti, ki mu je oporočnik zapustil eno ali več stvari ali pravic in se ugotovi, da je pri tem hotel, da naj mu bo dedič. Isto stališče zavzemata § 2087 BGB. in čl. 483 ZGB. Po § 1938 BGB. bi bila veljavna oporoka, v kateri bi oporočnik razdedinil sorodnike ali drugega zakonca, ne da bi postavil dediča. Code civil, ki mu je oporočni dedič samo vesoljni legatar, vidi bistvo oporoke v obveznih, hkrati pa preklicljivih oporočnikovih odredbah (čl. 895). Tudi po angleškem oporočnem pravu, ki je bilo močno pod vplivom rimskega prava, za veljavno oporoko (will) ni bistveno potrebna postavitev dediča (devisee). Pojem oporoke — Testamenti factio 421 Še po klasičnem pravu 4 je veljalo, da so bile nične vse oporočne odredbe, ki so bile v oporočni listini napisane pred imenovanjem dediča. Postavitvi dediča je namreč oporočnik lahko dodal še druge odredbe, kakor volila, po¬ stavitev varuha, oprostitev sužnjev. Take odredbe so obveljale samo, če je oporočni dedič pridobil dediščino; če se to ni zgodilo (npr. če je oporočni dedič umrl pred oporečnikom), so ostale brezuspešne. Po drugi strani je treba ugotoviti, da je bilo samo z oporoko mogoče do¬ ločeno osebo postaviti za dediča. Kot pravni posel mortis causa določa oporoka, kaj naj se zgodi z oporoč- nikovim premoženjem po njegovi smrti. Takrat pripade oporočnemu dediču dediščina, če je le oporoka še veljavna. Prej ne pridobi v oporoki postavljeni dedič nobenih pravic ne zase ne za svoje dediče. Le-ti nimajo po oporočniku nobene dedne pravice samo zato, ker je bil njihov zapustnik v oporoki postav¬ ljen za dediča. Rimsko pravo, ki je oporočnemu dedovanju dajalo očitno prednost pred dedovanjem po zakonu, je skušalo z ugodnim razlaganjem pogodbenih odredb kolikor mogoče ohraniti veljavnost oporok (javor testamenti). 5 S favoriziranjem oporoke zavzema rimsko pravo edinstveno mesto med drugimi antičnimi pravi, ki oporoke ali sploh ne poznajo (egiptovsko, sumersko, babilonsko, asirsko in hetitsko pravo) ali pa jo dovoljujejo le izjemno (Solonovo atensko pravo, če oče ni imel sina). § 150. TESTAMENTI FACTIO * 1 I. Pojem Oporoka je izrazit civilni pravni posel. Napraviti jo more le Rimljan; samo Rimljan more biti postavljen za oporočnega dediča; celo priče smejo načelno biti le rimski državljani. S tem ni rečeno, da sme vsak rimski državljan na¬ praviti oporoko in da sme vsakega državljana postaviti za dediča. Rimski viri poznajo v tej zvezi pojem testamenti jactio. Testamenti factio pomeni včasih: napraviti oporoko. Navadno pa pomeni sposobnost testatorja, da more napraviti veljavno oporoko, lahko pa tudi spo¬ sobnost neke osebe, da jo določen testator more postaviti za svojega dediča, legatarja ali oporočnega varuha (qui testamenti factionem cum testatore habent; Ulp. 22, 1), ali tudi sposobnost neke osebe, da sodeluje pri določeni oporoki kot priča ali kot tehtničar. Pod vplivom občepravne doktrine govorimo o aktivni in o pasivni testamenti jactio. II. Testamenti jactio *activa Aktivna testamenti factio je bila sposobnost določene osebe, da je lahko sama veljavno testirala. 5 Po ZD. (čl. 90, 2. odst.) je v dvomu treba varovati zakonitega dediča ali pa tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Splošno pa naj razlaga opo¬ ročnih določb skuša dognati pravi oporočnikov namen (1. odst.). 1 I. 2, 12: Quibus non est permissum testamenta jacere; I. 2, 14 in D. 28, 5: De heredibus instituendis; D. 28, 1: Qui testamenta jacere possunt et quemadmodum testamenta fiant; C. 6, 22: Qui testamentum jacere possunt vel non possunt; C. 6, 24: De heredibus instituendis et quae personae heredes institui non possunt; Gai. 2, 114; Paul. 4, 4 B; Ulp. 22. 422 Dedno pravo — Oporočno dedovanje Veljavno je mogel testirati vsak dorasli in svojepravni rimski državljan, vsak dorasli pater familias. Niso pa mogli napraviti veljavne oporoke nedorasli (impuberes), umobolni in preklicani zapravljivci; po klasičnem pravu tudi ne nemi in gluhi', kar je Justinijan omejil na tiste, ki so bili rojeni gluhonemi. Izmed žensk so po civilnem pravu smele testirati vestalke; drugim je agnatski varuh s svojim ugovorom lahko to preprečil. Že v Ciceronovem času si je ženska pogosto pomagala tako, da je sklenila navidezen zakon, da se je oprostila agnat- skega varuštva in je nato novi neagnatski varuh ni več oviral pri napravi opo¬ roke (coemptio in manum testamenti faciendi gratia). Na Hadrijanovo pobudo je poseben senatov sklep dovolil, da so ženske smele brez koempcijskega zakona napraviti oporoke z varuhovim sodelovanjem (auctoritatis interpositio). Zenske, ki so imele ius liberorum, so lahko testirale brez varuha. Po Justinijanovem pravu veljajo glede naprave oporok iste določbe za ženske kakor za moške. Sin, ki je bil še pod očetovsko oblastjo, je mogel testirati samo o bona castrensia in quasi castrensia. Tujec ni mogel napraviti rimske oporoke. Enako so bili izključeni sužnji, na smrt obsojeni (capite damnati kot servi poenae) in depor¬ tirani, ki so izgubili državljanstvo. Izjemno so po klasičnem pravu smeli testirati o polovici svojega pekulija državni sužnji (servi puhlici), kar so pozneje dovo¬ ljevali tudi različnim cesarjevim sužnjem. Latini luniani, ki so bili oproščeni z manumisijo, ki jo je pripoznaval samo pretor, niso mogli napraviti oporoke; njihova zapuščina je pripadla osvoboditelju kot nekak pekulij. Lahko pa so bili postavljeni za dediče. Kot kazen je veljalo, da niso mogli testirati intestabiles (32, II) po civilnem pravu; postklasične konstitucije so uvedle nekaj nadaljnjih izjem. Aktivno testamenti jactio je moral oporočnik imeti ob napravi oporoke in se je je moral tudi zavedati. Kot pravna sposobnost je morala trajati naprej do oporočnikove smrti. Ce je testator pozneje izgubil poslovno sposobnost zaradi umobolnosti, je oporoka kljub temu ostala veljavna; neveljavna (testamentum irritum) pa je postala, če je oporočnik utrpel kako capitis deminucijo. Izjemo so dovoljevali samo glede vojnih ujetnikov. Ce je Rimljan prišel v vojno ujetništvo in je tam kot suženj umrl, bi morala njegova oporoka, ki jo je bil napravil še kot svoboden državljan, izgubiti ve¬ ljavo. Da je oporoka vendarle obveljala, je neki zakon iz Sulove dobe (lex Cornelia, lav. D. 28, 3, 15) uvedel fikcijo (jictio legis Comeliae), da je Rim¬ ljan takrat umrl, ko je prišel v vojno ujetništvo. III. Testamenti jactio *passiva Pasivna testamenti jactio je bila sposobnost osebe, da jo je mogel določen oporočnik postaviti za dediča, volilojemnika ali varuha (qui testamenti jactio- nem c um testatore habent). Ta sposobnost je manjkala tujcem, na smrt obso¬ jenim, deportiranim in po postklasičnem pravu nekaterim heretikom. Mnoge osebe, ki same niso mogle napraviti oporoke, so bile lahko v tuji oporoki postavljene za dediče ali za volilo j emnike. Tako je navadno sin dedoval po svojem očetu. Tujega sina, ki je bil še pod očetovsko oblastjo, je bilo mogoče postaviti za dediča, če je bil njegov oče pasivno oporočno sposoben, kajti sin je pozneje dediščino pridobil po očetovem ukazu (iussu patris). Ženske so po zakonu XII plošč in pozneje po Justinijanovem pravu mogle biti oporočne dedinje. Pač pa je v predzadnjem stoletju republike (1. 169) zakon Testamenti factio 423 lex Voconia določil, da oporočnik, ki je pripadal prvemu cenzusovemu razredu, ni mogel v svoji oporoki postaviti za dediča žensk, razen vestalk, svoje žene ali hčere. V principatski dobi je ta zakon via facti polagoma izgubil veljavo. Sužnja je mogel gospodar postaviti za svojega dediča, če mu je v oporoki obenem podelil prostost. To je pogosto storil zato, ker je bil prezadolžen in je računal s konkurzom zapuščine; ker je namreč tako osvobojenec nujno pri¬ dobil pripadlo dediščino, je eventualno prišlo do osvobojenčevega, ne pa zapust¬ nikovega konkurza. Po Justinijanovem pravu se domneva, da sama postavitev sužnja za dediča vsebuje tudi njegovo oprostitev. — Ce je bil za oporočnega dediča postavljen tuj suženj, je bilo odločilno, ali bi sužnjev gospodar mogel biti postavljen za dediča ali ne. Rimsko pravo, ki je oporečniku dovoljevalo, da si je po svoji volji izbral oporočnega dediča, je pri tem domnevalo, da oporečnik ravna po tehtnem preudarku (certum consilium debet esse testantis). Zato ni pripoznavalo za veljavne postavitve nedoločenih oseb (personae incertae), to je oseb, o katerih oporočnik ni mogel imeti dovolj jasne predstave. Kot take primere našteva, Gaj (2, 238): »kdor bo (prvi) prišel k oporečnikovemu pogrebu«, »prva konzula po napravi oporoke« ipd. Po klasičnem pravu je bila tudi neveljavna postavitev nedoločene skupine ljudi, npr. revežev ali bolnikov nekega kraja. Med nedoločene osebe 2 so prištevali tudi postume, pravne osebe in bo¬ žanstva. Postumi so osebe, ki ob napravi oporoke še niso bile rojene. Postumi sui so tisti, ki z rojstvom pridejo pod oporečnikovo oblast; postumorum loco (v pravnem položaju postumov) pa se imenujejo, če so prišli pod njegovo oblast s posinovitvijo (arrogatio ali adoptio), s pozakonitvijo, sklenitvijo zakona cum manu ali z erroris causae probatio. Postumi alieni so pa (predvsem) z rojstvom po napravi oporoke prišli pod oblast drugega družinskega očeta. 3 Postumov po civilnem pravu dolgo časa ni bilo mogoče ne postaviti za dediče ne razdediniti. Sčasoma so dovoljevali razne izjeme. Končno je bilo po klasičnem pravu mogoče, da je oporočnik svoje postume vnaprej postavil za dediče ali pa da jih je razdedinil. Tuje postume je bilo mogoče postaviti za dediče šele po Justinijanovem pravu, vendar Justinijanove reforme ne poznamo podrobno, ker nam je ohranjena samo v izvlečku (C. 6, 48). Po klasičnem pravu niso mogli biti civilni dediči, pač pa jim je pretor dovoljeval pretorsko dedo¬ vanje po oporoki (bonorum possessio secundum tabulas). Za dediče načelno tudi niso mogle biti postavljene pravne osebe. Po javnem pravu so presojali podedovanje celih držav, ki jih je na tak način pridobila rimska republika (populus Romanus) tako npr. kraljestvo Pergamon (1. 133). Mestnim občinam je šele za časa Hadrijana neki senatov sklep omogočil, da so mogle pridobivati volila; drug senatov sklep pa, da so mogle dedovati vsaj po svojih osvobojencih. L. 469 so s konstitucijo Leona I. mesta dobila splošno opo¬ ročno sposobnost (C. 6, 24, 12). Zasebnim korporacijam je Mark Avrelij dovolil, da so smele oproščati svoje sužnje in po svojih osvobojencih dedovati. Po Justinijanovem pravu so imele vse javnopravne korporacije pasivno oporočno 2 Po ZD. (čl. 89) so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki jim je v oporoki naklonjena kakšna korist, zadostno določeni, če so v oporoki podatki, na podlagi katerih se da ugotoviti, kdo so. 3 Sin že emancipiranega oporočnikovega sina je postumus alienus svojega deda. 424 Dedno pravo — Oporočno dedovanje sposobnost; zasebnopravne pa le takrat, kadar jim je bil tak privilegij izrečno podeljen. Med poganskimi božanstvi jih je bilo po klasičnem pravu osem, ki jih je bilo po senatovih sklepih mogoče postaviti za dediče (npr. Jupiter v Rimu, Diana v Efezu; Ulp. 22, 6). V postklasični dobi so pripoznavali pasivno opo¬ ročno sposobnost krščanski cerkvi. Posamezne konstitucije so pripoznale' kot veljavne naklonitve revežem 4 in za odkup ujetnikov. 5 Justinijan je izdal še podrobne določbe. 6 Doslej smo obravnavali primere, da nekatere osebe niso mogle biti postav¬ ljene za oporočne dediče od nikogar. Včasih pa je neka oseba sicer splošno mogla biti postavljena za dediča, toda od določene osebe ni mogla biti po¬ stavljena, ali vsaj ne preko določene kvote. Tako vsi otroci iz konkubinata niso mogli biti veljavno postavljeni skupno na več kakor dvanajstino, priležnica ne na več kakor štiriindvajsetino dediščine, kadar je imel oporočnik zakonske otroke. Mož, ki se je oženil z vdovo, preden je minulo njeno žalno leto, je mogel biti postavljen največ na tretjino njene dediščine. Pasivna testamenti factio je morala obstajati ob napravi oporoke in trajati neprekinjeno od delacije (t. j. navadno od zapustnikove smrti, za pogojno po¬ stavljenega dediča pa od izpolnitve pogoja) do pridobitve dediščine. Ni pa bilo treba, da bi bila obstajala v času naprave oporoke do delacije. Od pojma testamenti factio je treba razlikovati pojma capacitas in indigni- tas. O njih spregovorimo v zvezi s pridobitvijo dediščine (§§ 159 in 169). IV. Sodelovanje pri oporoki Testamenti factio je bila potrebna tudi za sodelovanje kot oporočna priča. Oporočne priče so mogli biti moški rimski državljani in Latinci (tudi Latini luniani). Absolutno nesposobni so bili intestabiles, ženske (razen vestalk), impu- beres, umobolni, preklicani zapravljivci; tujci, dediticii, deportirani in sužnji. — Relativno nesposobne, to je da le pri določeni oporoki niso mogle sodelovati, so bile osebe, ki so bile pod očetovsko oblastjo oporočnika ali familiae emptorja. Postavljeni dedič ali volilojemnik je mogel biti priča. Justinijan odreka to sposobnost dediču in njemu podrejenim osebam, ne pa legatarju in fideikomisarju. 7 § 151. VSEBINA OPOROKE I. Postavitev dediča (heredis institutio) Rimljani so se dolgo držali togih obličnostnih predpisov glede postavitve dediča. Oporočnik je to storil predvsem z besedami: Titius heres esto! (»Ticij naj bo dedič!«); to besedilo spominja naravnost na zakonodajalčevo izražanje. Po klasičnem pravu je bila veljavna postavitev z besedami: Titium heredem 4 Valentinijan III in Marcijan, 1, 455: C. 1, 3, 24. 5 Leon I, 1, 468: C. 1, 3, 28. 6 C. 1, 3, 48; C. 1, 2, 25; Nov. 131, 9. 7 Po čl. 73 s. ZD. ne morejo biti priče oporočnikovi najožji svojci, njegov za¬ konec ali njihovi zakonci. — Neveljavne so oporočne naklonitve sodniku, ki je opo¬ roko sestavil, oporočnim pričam ter prednikom, potomcem, bratom in sestram in zakoncem teh oseb. Vsebina oporoke 425 esse iubeo (»Velim, da naj bo T. dedič.«), medtem ko nista zadoščali postavitvi: heredem esse volo ali heredem facio (ali instituo) 1 (»hočem, da je dedič, na» pravim ali postavljam za dediča«). Do Aleksandra Severa je bilo mogoče napra¬ viti po rimskem pravu veljavno oporoko samo v latinskem jeziku, poslej tudi v grškem. Konstantin II. je 1. 339 pripoznal kot veljavno oporoko vsako nedvoumno postavitev dediča, ne da bi bilo treba za to uporabiti določene besede. 2 Oporočnik je lahko postavil ali samo enega dediča (heres ex asse) ali pa več sodedičev (coheredes) skupno. Več dedičev je lahko postavil tudi tako, da je določil drugega dediča, če prvi ne bi mogel ali ne bi hotel dedovati (substi- tutio). Dediču je kot zapustnikovemu vesoljnemu pravnemu nasledniku pri¬ padla načeloma vsa dediščina; kadar je bilo več sodedičev, so med njimi nastali miselni deleži (concursu partes fiunt). Deleže je oporočnik lahko določil po svoji volji (ex certis partibus); če tega ni storil, so bili deleži vseh sodedičev enaki. Če z določitvijo deležev ni izčrpal vse dediščine, ali če kateri izmed postavljenih dedičev ni dedoval, so se deleži sorazmerno povečali; 3 4 zmanjšali so se pa, če je oporočnik pomotoma presegel celotno dediščino. Posamezne miselne dele dediščine imenujejo viri po delih rimskega funta (as), ki se je delil na 12 unč (uncia). i Ker naj oporoka izraža oporečnikovo voljo, je oporoka nična, če je opo¬ ročnik postavil za dediča drugo osebo, kakor pa je zares hotel (error in per- sona). Če se je samo zmotil v označbi (falsa demonstratio) ali v nagibu (falsa causa), je bila postavitev kljub temu veljavna. Ravno tako je bila veljavna izsiljena ali zvijačno izvabljena postavitev; 5 6 le kadar je postavljeni dedič sam zagrešil silo ali zvijačo, mu je fiskus zaradi nevrednosti (indignitas) zapuščino odvzel. Oporočnik je moral dediča postaviti sam. Ne bi bila veljavna oporoka, če bi prepustil drugi osebi, da bi ona zanj določila dediča. 5 Prav tako ne bi bila veljavna postavitev, ki bi bila odvisna od volje ali odobritve druge osebe. 7 Oporočnik je dedičevo ime v oporočni listini lahko prikril, če je v njej določil, da naj bo njegov dedič oseba, ki jo bo imenoval v posebni listini, 8 ki je bila ločena od oporoke in za katero niso veljali oporočni predpisi. Tako oporoko imenujejo mistično, testamentum mysticum , 9 1 Gai. 2, 117. 2 C. 6, 23, 15, 1: quibuslibet confecta sententiis, quolibet loquendi genere formata institutio valeat, si modo per eam liquebit voluntatis intentio. 3 Po modernem dednem pravu pripade tak prosti del zakonitim dedičem. 4 Edini dedič se je imenoval heres ex asse. Deli asa so bili: V 12 = uncia, */«•= sex- tans, 1 U = quadrans, 73 = triens, V 12 = quincunx, V 2 = semis, 7 / 12 = septunx, 2 /3 = bes, 3 /4 = dodrans, 5 /o = dextans, ia /i 2 = deunx (= deest uncia). Dedič, ki je dedoval polo¬ vico ali dve tretjini dediščine se je imenoval heres ex semisse (ali semissarius), ex besse. 5 Po čl. 65 ZD. je taka oporoka nična. 6 Gai. D. 28, 5, 32 pr.: . . . qu'Os Titius voluerit — »tisti, ki jih bo Ticij hotel (po¬ staviti) za dediče«. 7 Pomp. D. 28, 5, 69: ... si Titius voluerit, Sempronius heres esto = »če bo Ticij hotel, bodi Sempronij dedič!« 8 Pap. D. 28, 5, 78: quem heredem codicillis fecero, heres esto; Ulp. D. 28, 7, 10 pr.: cuius nomen codicillis scripsero, Ule mihi heres esto. ” Tako oporoko pozna Code civil, čl. 976 ss. (po besedilu zakona iz leta 1950). 426 Dedno pravo - Oporočno dedovanje II. Postavitev dediča pod pogojem, z rokom, z naročilom 1. Pogoj: Po klasičnem in po Justini j anovem pravu je oporočnik lahko postavil dediča pod odložnim pogojem. 10 Pogojno postavljenemu dediču je dediščina pripadla šele takrat, ko se je pogoj izpolnil. Zato je moral doživeti izpolnitev pogoja; če je umrl pred izpolnitvijo pogoja, je bilo prav tako, kakor če bi se pogoj ne bil izpolnil. Ko je dedič pridobil dediščino, je veljalo, kakor da jo je pridobil že ob oporočnikovi smrti (retroaktivna fikcija). Vse to je veljalo le za resnične pogoje. Pod navideznim pogojem (condicio in praesens, ali in praeteritum collata) odrejena postavitev dediča je bila že spočetka brez¬ pogojno veljavna ali pa brezpogojno neveljavna. Pod resolutivnim pogojem ni bilo mogoče postaviti dediča, ker bi izpolnitev pogoja odvzela dediču že pridobljeno dediščino in bi tako nasprotovala pravilu, da kdor je enkrat dedič, ostane trajno dedič (semel heres, semper heres). Nična je bila postavitev pod nesmiselnim (perpleksnim) pogojem, npr. si Titius heres erit, Seius heres esto (Marci. D. 28, 7, 16). Nične so bile tudi postavitve dediča pod kaptatornim pogojem, npr. opo¬ ročnik postavi A-ja za dediča pod pogojem, če je tudi A postavil oporočnika ali nekoga drugega za dediča. * 11 V prizadevanju, da bi kolikor mogoče varovali veljavnost oporok (javor testamenti), so Rimljani glede oporok mileje presojali vprašanje, ali je pogoj izpolnjen, kakor pa so to delali v pravnih poslih med živimi. Nemogoči ali nedovoljeni pogoj, pod katerim je bil dedič postavljen, je veljal za nezapisanega; dedič je lahko pridobil dediščino, kakor da bi pogoja ne bilo. 12 Z nemogočim pogojem je moralo biti določeno nekaj, kar je bilo nemogoče že ob napravi oporoke; če je postalo nemogoče šele pozneje, je veljalo, kakor da se pogoj ni izpolnil. Kadar je bil dedič postavljen pod pogojem, ki ga je bilo mogoče večkrat izpolniti (npr. si in Capitolium ascenderit — »če [dedič] pojde na Kapitol«), je moral za izpolnitev pogoja opraviti to dejanje še po oporočnikovi smrti. — Kadar je bilo za izpolnitev pogoja treba, da je sodelovala z dedičem tretja oseba, je veljal pogoj kot izpolnjen, ako tretji ni hotel sodelovati, 13 (npr. če ni hotel sprejeti od dediča ponudenega darila, ali če se ni hotel od njega dati posinoviti). V takem primeru je zadoščalo, da je bil dedič pripravljen, pogoj izpolniti. — Kadar je izpolnitev pogoja preprečila tista oseba, ki je bila in- teresirana na tem, da se pogoj ne bi izpolnil, je veljal pogoj kljub temu za izpolnjen. — Kadar pa je bilo določeno kot pogoj neko dejanje tretje osebe (npr. »če pojde Ticij na Kapitol« 14 ), je oporočni dedič dedoval le, če se je pogoj izpolnil, t. j. če je Ticij šel na Kapitol. Posebne težave je povzročala postavitev dediča ali volilo j emnika pod ne¬ gativnim potestativnim pogojem, ki bi se izpolnil šele ob njegovi smrti (npr. 1,0 Omejevanje oporočnih odredb po pogoju, roku ali nalogu dovoljuje čl. 88, odst. 2 ZD. — Prim. A. Finžgar, Pogoj, rok in nalog v poslednjevoljnih odredbah. Pravnik, XII. 1957, 486—496. 11 Paul. D. 28, 5, 72, 1: Titius, si Maevium tabulis testamenti sui heredem a se scriptum ostenderit probaveritgue, heres esto. 12 Po čl. 88, odst. 3 ZD. veljajo kot nezapisani: nemogoči, nedovoljeni, nerazum¬ ljivi kakor tudi taki pogoji, ki so sami s seboj v nasprotju. — Prim. Ulp. D. 35, 1, 3: Optinuit impossibiles condiciones — testamento adscriptas pro nullis habendas. 13 Paul. D. 28, 7, 3; Iul. D. 28, 7, 11. M Pomp. D. 28, 5, 69. Postavitev dediča na določeno stvar 427 če se vdova ne bo več omožila). Pogoj se izpolni ob dedičevi smrti, ko od dediščine ali volila ničesar več nima. Zadovoljiv izhod je našel Q. Mucius Scaevola, in sicer najprej za legatarja. Proponiral je posebno pogodbo, ki se po njem imenuje cautio Muciana. Z njo se je pogojno postavljeni volilojemnik zavezal osebi, ki bi ji voljeni predmet drugače pripadel, da ji bo volilo povrnil, če pogoja ne bi izpolnil. Legatar pridobi volilo dokončno, postane pa obliga¬ torno zavezan, da ga vrne, če pogoja ne bi izpolnil. Kmalu so razširili to rešitev tudi na pogojno postavitev dediča. Le-ta se je moral zavezati, da bo vrnil čisto dediščino. Pogoj, da se vdova, ki jo je mož postavil za dedinjo, ne bo več omožila, so obravnavali v različnih dobah različno. Ker je taka omejitev nasprotovala težnjam Avgustove zakonodaje, se je v klasični dobi smela vdova vnovič omo¬ žiti, če je prisegla, da stori to zato, da bo rodila otroke (C. 6, 40, 2). Justinijan je 1. 531 tako prisego odpravil (1. c.). V 22. noveli (cc. 43, 44) je 1. 535 zavzel nasprotno stališče in je določil, da vdova mora pogoj izpolniti, če hoče dedovati. Tudi v tem primeru pa se je morala zavezati morebitnim dednim upravičencem, da bo dediščinsko naklonitev vrnila, če bi se pozneje vendarle omožila. Pogojno postavljenemu dediču je pretor začasno podelil bonorum possessio secundum tabulas. Tak pogojno postavljeni dedič je moral dati varščino (cautio) osebam, ki so mu bile substituirane. Z njo jim je zagotovil, da jim bo vrnil dediščino, če se pogoj ne bi izpolnil, ali če bi instituirani umrl pred izpol¬ nitvijo pogoja, ali če bi ob izpolnitvi ne bil dedno sposoben. Intestatnim de¬ dičem ni bil dolžan dati take varščine. 2. Rok. Kadar je bil dedič postavljen s pričetnim (dies a quo) ali s končnim (dies ad quem), je rok veljal kot nezapisan; dedič je dedoval, kakor da bi bil postavljen brez roka. 16 Ce je bil stavljeni rok negotov (dies incertus an: B naj bo moj dedič, ko umrje A), je bila to pogojna postavitev. 3. Nalog (modus). Pogosto je oporočnik dediču ali volilojemniku naložil kako dajatev ali storitev 16 (npr. postavitev nagrobnega spomenika). Ce je bila vsebina naloga nemogoča ali nedovoljena, je naročilo veljalo za nezapisano. Po Justinijanovem pravu je izpolnitev naloga bila iztožljiva z actio praescriplis verbis. § 152. POSTAVITEV DEDIČA NA DOLOČENO STVAR Ker je dedič oporočnikov vesoljni naslednik, ne more biti postavljen na določeno dediščinsko stvar (npr. Titius heres esto fundi Corneliani — »Ticij bodi dedič Kornelijevega zemljišča!«). Take postavitve (institutio ex re certa) bi morale biti same po sebi neveljavne, vendar je klasično pravo skušalo z različ¬ nimi interpretacijami rešiti njihovo uresničenje. Ce je bil samo en dedič postavljen v oporoki, in sicer na določeno stvar (ex re certa), so imeli tako omejitev za nezapisano. Postavljenemu je pripadla vsa dediščina. 1 15 Pap. D. 23, 5, 34: Hereditas ex die vel ad diem non recte datur, sed vitio temporis sublato manet institutio. » Prim. čl. 88, odst. 1 ZD. 1 Ulp. D. 28, 5, 1, 4: valet institutio detracta fundi mentione; Marci. D. 36, 1, 30: Testamentum ... iure valere, perinde, ac si rerum mentio facta non esset. 428 Dedno pravo — Oporočno dedovanje Ce je bilo več dedičev postavljenih, bodisi na isto določeno stvar, bodisi na različne stvari, 2 je po zgodnjem klasičnem pravu veljalo, da so vsi na določene stvari postavljeni dediči postavljeni brez omejitev. Po Papinijanovi zaslugi je obveljalo nekoliko drugačno naziranje. Ce je oporočnik z izrečno omenjenimi določenimi stvarmi (certae res) izčrpal vso zapuščino, je vsak po¬ stavljeni dedič dobil to, kar mu je oporočnik naklonil. Ce certae res niso iz¬ črpale zapuščine, se je le-ta še naprej delila tako, kakor da bi omejitev na določene stvari ne bilo. Po Justinijanovem pravu, ki je želelo kar najbolj iz¬ polniti oporočnikovo voljo, velja, naj vsak dedič dobi predvsem to, kar mu je oporočnik izrečno naklonil. Najbolj zamotan je bil položaj, če je oporočnik postavil nekatere dediče na določeno stvar, druge pa brez omejitve. S tem vprašanjem se je bavil neki reskript cesarja Gordijana (C. Greg, 3, 4, 1) iz 1. 243. Reskript poudarja sicer, da je treba dediča ex re certa smatrati za dediča brez omejitve, vendar mora sodnik (iudex familiae erciscundae) poskrbeti, da tak dedič ne dobi več, kakor bi dobil, če bi mogel biti veljavno postavljen za dediča na določeno stvar* Določeno stvar dobi le, če s tem ne prikrajša pravice dedičev do čiste četrtine (quarta Falcidia). Justinijan je 1. 529 s konstitucijo C. 6, 24, 13 vprašanje uredil tako, da je smatral dediče, ki so bili postavljeni ex re certa, za volilojemnike, ki niso bili odgovorni za zapustnikove dolgove in tudi niso mogli iztožiti nje¬ govih terjatev. Kljub temu je na določeno stvar postavljeni dedič (heres ex re certa) še vedno preprečil, da ni prišlo do intestatnega dedovanja. § 153. SUBSTITUCIJA * 1 I. Vulgarna substitucija V želji, da kar najbolj uspešno zagotovi oporočno dedovanje, je rimski testator lahko določil, kdo naj bo njegov oporočni dedič, če bi primarno po¬ stavljeni dedič ne hotel (casus noluntatis) ali ne mogel (casus impotentiae) dedovati. Za tak primer imenovani dedič je bil heres siibstitutus, primarno postavljeni pa heres institutus. Taka določitev dediča se je imenovala substi¬ tucija, 2 in sicer navadna ali vulgarna (npr. Titius heres esto; si heres non erit, Seius heres esto = »Ticij bodi dedič! Ce ne bo dedič, bodi dedič Sej!«). 3 Po svojem bistvu je vulgarna substitucija pogojna postavitev dediča, nam¬ reč pod pogojem, da heres institutus ne bo dedoval. Brž ko primarno postavljeni dedič pridobi dediščino, izgubi substitucija svoj pomen. Le izjemno je upošte¬ vana še pozneje, kadar heres institutus doseže glede pridobitve dediščine po- 2 na isto stvar: Ulp. D. 28, 5, 9, 13: unus ex parte tertia fundi Corneliani, alter ex besse eiusdem fundi; na različne stvari: lav. D. 28, 5, 11: Attius fundi Corneliani heres esto mihi: duo Titii illius insulae heredes sunto. 1 Prim. Gai. 2, 174—184; Paul. 4, 4 b, 4 s.; Ulp. 22, 33; I. 2, 15: De vulgari sub- stitutione; I. 2, 16; De pupillari substitutione; D. 28, 6: De vulgari et pupillari sub- stitutione; C. 6, 26: De impuberum et de aliis substitutionibus. 2 Po občem pravu so domnevali, da substitucija, odrejena za en primer, velja v dvomu tudi za drugega. 3 Po čl. 85, odst. 1 ZD. oporočnik lahko določi osebo, ki naj ji gre dediščina, če postavljeni dedič umrje pred oporečnikom, če se dediščini odpove, ali če postane nevreden, da bi dedoval. Substitucij a 429 stavitev v prejšnje stanje, ali kadar heres suus et necessarius uveljavlja bene- ficium abstinendi (prim. § 166, I). Vulgarno substitucijo je bilo mogoče odrediti le v oporoki. Oporočnik je lahko določil toliko substitutov, kolikor je hotel. Lahko je substituiral enega sodediča drugemu, ali je določil vsakemu sodediču posebnega substituta, ali vsem iste substitute. S substitucijo, zlasti z medsebojno (substitutio reciproca) je oporočnik želel preprečiti intestatno dedovanje. Na zadnjem mestu je Rim¬ ljan navadno substituiral sužnja in mu je podelil prostost. Substitutu pripade dediščina, ko postane gotovo, da je na prvem mestu postavljeni (instituirani) dedič ni pridobil. Substitut mora biti takrat živ in capax. Če oporočnik ni drugače določil, pridobi substitut isto, kar bi naj bil pridobil instituirani dedič. Kadar je substitutu substituiran nadaljnji substitut, pa prvi substitut ne prihaja v poštev (npr. ker je že umrl), velja, da je njegov substitut substituiran tudi instituiranemu dediču (substitutus substituto, substitutus instituto). II. Pupilarna substitucija V običajnem pravu se je razvila pupilarna substitucija, Pater familias do¬ loči otroku, ki bo njegov suus heres, dediča za primer, da bo otrok umrl šele za očetom, vendar še kot nedorasel (impubes); kot impubes namreč še ne bo mogel napraviti 'oporoke. Suus heres, ki mu oče odredi pupilarno substitucijo utegne takrat že živeti, ali pa bo rojen šele kot postumus. Na ta način napravi oče oporoko za otroka, preden bo le-ta sam mogel napraviti oporoko. Oče hoče s substitucijo preprečiti, da bi po otroku dedovali intestatni dediči. Včasih je oče odredil v svoji oporoki obe substituciji: vulgarno (substitutio in primum casum) in pupilarno (substitutio in secundum casum), npr. »-Moj sin Tiči j mi bodi dedič! Če moj sin ne bo dedič (vulgarna subst.) ali če mi bo dedič, pa (če) le-ta umrje prej, preden je sam svoj varuh (pupil. subst.), tedaj bodi dedič Sej!« 4 5 Včasih je oče določil pupilarno substitucijo v posebni listini, da je prikril substitutovo ime, ker se je bal, da ne bi substitut nedoraslemu dediču stregel po življenju. Pupilarni substitut je mogla biti le določena oseba. Veljavna pa je bila pupilarna substitucija v splošni obliki: npr. >4tdor koli bo moj dedič« (quisquis mihi heres erit). S tem je bil postavljen za substituta tisti, ki bo očetov opo¬ ročni dedič, če bo pridobil dediščino ter preživel pupila. Pupilarna substitucija je izgubila veljavo, ko je pupil dorastel (pubes). Lahko je bila odrejena pod pogojem, kakor postavitev dediča. Substitut, ki je vedel za substitucijo, je moral v enem letu poskrbeti, da je pupil dobil varuha. Če tega ni storil, je vsaj po poznejšem pravu postala substitucija neveljavna. Prvotno je oče najbrž odredil substitucijo samo glede premoženja, ki ga je otroku sam zapustil. Ker pravo ni določalo nobenih omejitev, je oče pozneje lahko imenoval otroku substituta tudi glede premoženja, ki ga otrok ni dobil od očeta (bona adventicia). Oče je lahko določil pupilarnega substituta celo takrat, če je sina razdedinil; moral je pa napraviti tudi svojo oporoko. 4 Gai. 2, 179: Titius filius meus mihi heres esto. Si filius meus mihi heres non erit (vulg.), sive heres erit et prius moriatur quam in suam tutelam venerit (pupil.), tune Seius heres esto. 5 Rimsko pravo 430 Dedno pravo — Oporočno dedovanje Sploh sta substitucija in očetova oporoka med seboj tesno povezani. 5 Pu- pilarna substitucija velja samo, če obvelja očetova oporoka (sequella est paterni testamenti). Če je pupilarni substitut hkrati očetov dedič, in sicer njegov heres necessarius (npr. pupilov brat; suženj cum libertate institutus), postane substitut tudi nasproti pupilu heres necessarius. Če pa je substitut očetov zunanji dedič (ki mora dediščino šele pridobiti), velja pridobitev ali odklonitev očetove de¬ diščine tudi za substitucijo. Če je substitut, ki je hkrati zunanji dedič, odklonil sinovo dediščino, ne more pridobiti očetove. Po zgodnjem klasičnem pravu je pupilarna substitucija obveljala tudi takrat, kadar je pupilarni substitut umrl pred pupilom, toda potem ko je že pridobil očetovo dediščino; po smrti nedoraslega otroka so njegovo zapuščino pridobili substitutovi dediči. Po Ulpijanovem mnenju (D. 28, 6, 8, 1) pa substi¬ tucija ne velja v prid substitutovim dedičem. Že zgodaj je obveljalo pravilo, da pupilarna substitucija vsebuje tudi vulgarno (causa Curiana). Neki Coponius je v svoji oporoki postavil za dediča pričakovanega postuma, njemu pa je bil pupilarno substituiran M. Curius. Ker pričakovani postum ni bil rojen, je nastal spor, ali naj deduje pupilarni sub¬ stitut ali intestatni dediči. Q. Mucius Scaevola je zagovarjal mnenje, da gre zapuščina intestatnim dedičem, toda obveljalo je nasprotno mnenje, ki gai je zastopal L. Lic. Crassus, da deduje pupilarni substitut. Od Marka Avrelija naprej je veljalo, da tudi vulgarna substitucija vsebuje pupilarno. III. Kvazipupilarna substitucija Na prošnjo strank so cesarji večkrat dovoljevali, da je oče smel določiti substituta svojemu umobolnemu ali nememu otroku, ki sam ni mogel napraviti oporoke. Če je bolezen prenehala, je substitucija izgubila veljavo. Justinijan je 1. 528 uredil in splošno, brez posebne prošnje, dovolil substi¬ tucijo glede umobolnih potomcev (substitutio quasi pupillaris, exemplaris). Odredil jo je lahko vsak prednik, tudi mati. Predpogoj ni bila več očetovska oblast, pač pa to, da je prednik naklonil umobolnemu mortis causa zakoniti delež (legitimam portionem). Glede svoje naklonitve je testator smel določiti substituta. Izbrati ga je moral predvsem izmed potomcev umobolnega; če takih ni bilo, pa izmed svojih zdravih potomcev. Šele če tudi teh ni bilo, ga je lahko prosto izbral. Sporno je, komu je pripadlo lastno premoženje umobolnega. Taka substitucija je izgubila veljavo, če je umobolni ozdravel in s tem postal sposoben, da sam napravi oporoko. Kvazipupilarna (ali ad exemplar pupillaris substitutionis) se imenuje ta substitucija, ker jo je Justinijan uredil deloma po pupilarni. § 154. OBLIKA OPOROKE I. Civilno pravo 1. Comitiis calatis; in procinctu (Gai. 2, 101) Umljivo je, da je za oporoko kot izjavo poslednje volje imela obličnost velik pomen, tako da je kršitev obličnosti povzročila ničnost oporoke. 5 Gai. 2, 179: certe unum est testamentum duarum hereditatum. Oblika oporoke 431 V najstarejši dobi rimske pravne zgodovine pozna civilno pravo dve opo¬ ročni obliki. V mirnem času so delali oporoke pred komiciji, najbrž pred ku- riatnimi, ki so bili pristojni tudi za arogacije. Komiciji so se shajali le dvakrat na leto, dne 24. marca in 24. maja. Pred njimi napravljena oporoka se je imenovala testamentum comitiis calatis. Verjetno je, da je bila v zvezi s posi- novitvijo bodočega dediča, ki so jo komiciji s svojim sklepom potrdili. Ker je sodeloval zakonodajni organ, je imela ta oporoka javnopravni značaj. V vojni je Rimljan napravil oporoko tako, da je pred bitko vpričo tovarišev vojakov izjavil svojo poslednjo voljo. Obe obliki nista bili nikoli izrečno ukinjeni. Vendar jih že v Gajevem času niso več uporabljali. 1 To se je zgodilo posebno zato, ker se je po zaslugi kavtelarne jurisprudence razvila nova zasebnopravna oporočna oblika, ki je bila vsak hip uporabna. 2. Mancipacijska oporoka (Gai. 2, 102) Nova oblika oporoke je bila potrebna predvsem za nenadno obolelega testa- torja. Oporočnik je z mancipacijo prodal vse svoje premoženje svojemu za¬ upniku, ki se je imenoval familiae emptor. Obenem mu je naročil, kako naj ga porazdeli po njegovi smrti. Familiae emptor je bil pri tej oporoki oporočnikov vesoljni naslednik (heredis locum optinebat). Oporečnikova navodila zanj sicer niso bila obvezna, vendar sta ga zvestoba in poštenje (fides) silila, da je izpolnil oporečnikovo voljo. Ker dediščina ni bila namenjena njemu samemu, je bila oporoka dejansko legatna oporoka. — Glavna njena slabost je bila v tem, da oporočnik ni mogel zahtevati od svojega zaupnika, da mu vrne premoženje, če je po napravi oporoke zopet ozdravel. 3. Oporoka per aes et libram (Gai. 2, 102 ss.) Zaradi naštetih nevšečnosti mancipacijske oporoke se je v praksi polagoma razvila nova oporočna oblika. Le-ta se je še vedno opravljala per aes et libram, toda familiae emptor pri njej ni več postal testatorjev vesoljni naslednik, ampak je bil poslej le še slovesna oseba, ki sodeluje zato, da more oporočnik napraviti oporoko. V njej oporočnik sam postavi dediča, ki je zapustnikov vesoljni naslednik, toda šele po zapustnikovi smrti. Mancipacija je odslej ima¬ ginarna (dicis gratia), kar izraža izjava familiae emptorja 2 . »Trdim, da je vse tvoje dedno in pridobljeno imetje moje, po tvojem naročilu in v mojem varstvu, in to (imetje) bodi zame kupljeno za toliko bakra po tej bronasti tehtnici, zato da ti moreš pravno (uspešno) napraviti oporoko po veljavnem zakonskem pravu.« Familiae emptor tu jasno poudarja, da mora po zapustnikovi smrti varovati zapuščino (custodela) in da ta njegova funkcija poteka iz oporečnikove oblasti (mandatela). Ko je familiae emptor to izrekel, je potrkal z novcem po tehtnici in izročil novec kot simbolično kupnino (pretii loco) oporečniku, ki je nato imenoval dediča in morda odredil legate, postavil varuha, odredil oprostitve sužnjev. 1 Gai. 2, 103: Sed illa quidem duo genera testamentorum in desuetudinem abierunt. - Gai. 2, 104: Familiam pecuniamque tuam endo mandatela tua custodelaque mea esse aio, eaque, quo tu iure testamentum facere possis secundum legem puhlicam, hoc aere aeneague libra esto mihi empta. 5* 432 Dedno pravo — Oporočno dedovanje V tej oporočni obliki je bilo zelo lahko mogoče napraviti pismeno oporoko. V ta namen je zadoščalo, da je takoj za navedeno izjavo familiae emptorja oporočnik pokazal pričam napisano oporoko in izjavil, da je to njegova oporoka. 3 »To tako, kakor je na teh povoščenih ploščah napisano, tako dajem, tako volim, tako testiram, in tako mi vi, Kviriti, o tem pričajte!« Ta njegova izjava se je imenovala nuncupatio. Imela je isti učinek, kakor če bi bil oporočnik ustno izrekel vse tisto, kar je odredil v zapisani oporoki. 4 Pismena oporoka je imela več prednosti pred ustno. Predvsem je bolje varovala oporočno vsebino pozabljenja, kar je bilo zelo važno zlasti tedaj, če so vse priče umrle prej kakor oporočnik. Tudi točnost oporočne vsebine je bila z listino bolje varovana kakor s samim spominom prič. Ugodna je bila pismena oporoka za oporočnika, ki je le tako lahko ohranil vso vsebino oporoke tajno, kajti pričam je moral pokazati samo oporočno listino, ne da bi jim moral povedati njeno vsebino. Slabost pismene oporoke je bila v tem, da je usoda oporoke postala odvisna od usode oporočne listine; če se je listina izgubila, ni bilo mogoče oporoke uveljaviti. Z ozirom na vse to je umljivo, da je oporoka per aes et libram kmalu iz¬ podrinila komicialno. Hkrati je pismena oporoka močno izpodrivala ustno libralno; vendar pa so ustne oporoke delali še v dobi Severov. V zvezi s pismeno oporoko so nastajali novi oblični predpisi. Besedila rimske oporoke niso podpisali ne oporočnik ne priče. Pač pa je petero prič pritisnilo na oporočno listino svoje pečate (obsignatio) in poleg pečatov pri¬ pisalo svoja imena (superscriptio). Ko sta navadno isto storila tudi libripens in familiae emptor, je bilo vseh pečatov sedem. — Sulov zakon lex Cornelia de falsis je določil kazenske sankcije za tistega, ki bi podtaknil, ponaredil, odstra¬ ni' ali neupravičeno odprl oporoko, kakor tudi za tistega, ki bi zapečatil ponarejeno oporoko, ali bi ponaredil ali uporabljal ponarejene pečatnike. Neki senatov sklep iz Neronove dobe (SC. Neronianum) je izpopolnil oblične pred¬ pise glede listine. 5 Notranjo pisavo (scriptura interior) triptiha so zaprli in povezali s trojno vrvico. Na vrvico je pritisnilo svoje pečate po sedem prič. V zunanji pisavi (scriptura exterior), ki je ostala odprta in dostopna, so na¬ pisali vsaj testatorjevo ime ter datum oporoke. Listino so hranili bodisi v svetišču (in sacro), bodisi pri oblastvu (in publico), bodisi pri kakem zasebniku (in privato). Na napisih in papirih je ohranjenih več libralnih oporok. Najbolj znana je oporoka, ki jo je napravil vojak C. Longinus Castor (= B r u n s , Fontes 7 , I, str. 311 ss.). Ohranjen nam je grški prevod latinskega izvirnika. 6 3 Gai. 2, 104: Haec ita ut in his tabulis cerisque scripta sunt, ita do ita lego ita testor, itaque vos. Quirites, testimonium mihi perhibetote. 4 Gai. 2, 104: quae testator specialiter in tabulis testamenti scripserit, ea videtur generali sermone nominare atque confirmare. 5 Paul. 5, 25, 6. 6 Glej sedaj Mario Amelotti, 11 testamento romano attraverso la prassi documentale. I. Le forme classiche di testamento (Firenze 1966). Tu so povzeti (na str. 10 — 30) ohranjeni literarni in epigrafski podatki o znanih 40 oporokah iz za- padne polovice Rimske države ter o 77 (83?) oporokah iz vzhodne polovice (str. 30—71 [74]). V dodatku je celotno besedilo 20 oporok, ohranjenih v napisih ali na papirih. Tudi v B r u n s, Fontes 7 , I, 304 ss. in v FIRA, III 2 , 129 ss. je ponatisnjenih 6 oporok in 3 odlomki iz oporočne vsebine. Oblika oporoke 433 Iz mancipacijske oporoke je ostal predpis, da pri libralni oporoki kot priče niso mogle biti osebe, nad katerimi je imel oporočnik ali familiae emptor očetovsko oblast. II. Pretorsko pravo Pretorsko pravo ni neposredno uvedlo nobene nove oporočne oblike, pač pa se je to zgodilo indirektno. Pretor je v svojem ediktu obetal svojo bonorum possessio secundum tabulas tistemu, ki bo predložil oporočno listino, opremljeno z zadostnim številom pečatov. 7 S tem je pretor pripoznal za svoje območje veljavnost oporoki, ki po civilnem pravu ni bila veljavna zato, ker ni bilo mancipacije in nunkupacije. To je samo po pretorskem pravu veljavna oporoka (iure praetorio jactum testamentum; Paul. 4, 8, 2). V taki oporoki postavljeni pretorski dedič se je moral umakniti (postal je sine re), če je intestatni dedič (najbližji agnat) pravočasno uveljavil svojo dedno pravico. Antonin Pij je v nekem reskriptu (Gai. 2, 120) dovolil, da se je tak oporočni dedič z exceptio doli branil zoper agnatovo dediščinsko tožbo. Podobno je ravnal pretor, če je svojepravna žena napravila oporoko brez varuhovega sodelovanja (auctoritatis interpositio). Po oporoki, ki je bila veljavna samo po pretorskem pravu, je oporočni dedič dedoval le, če je pravočasno zaprosil za bonorum possessio. Če tega ni storil, je pretor omogočil dedovanje intestatnim dedičem. Pretor je na ta način pripoznal oporoko, ki je bila izpričana z oporočno listino in sedmimi pričami, v nasprotju s civilno, za katero je bilo treba man¬ cipacije in petih prič. Nesporna je postala pretorska oporoka šele po omenje¬ nem Pijevem reskriptu. III. Postklasično pravo V postklasični dobi so cesarske konstitucije izpremenile dotedanje oporočne oblike v več pogledih. Leta 339 je Konstantin II. za civilno oporoko odpravil mancipacijo in nunkupacijo (C. 6, 23, 15). Obenem je proglasil, da je veljavna postavitev dediča s katerimi koli besedami (quibuscumque verbis), če je le jasno izražena oporečnikova volja. Iionorij in Teodozij II. sta 1. 413 uvedla dve javnopravni obliki oporoke: apud acta conditum in principi oblatum (C. 6, 23, 19). Testamentum apud acta conditum se napravi tako, da testator izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred sodnim uradnikom 8 ali mestnim oblastvom (actis cuiuscumque iudicis aut mu- nicipum), ki jo vzame na zapisnik in jo shrani. 9 Testamentum principi oblatum je oporoka, ki jo stranka v pismeni vlogi predloži cesarju s prošnjo, da jo vzame v varstvo. Oporoka je veljavna, ko jo cesar sprejme v svoj arhiv (scrinia). 10 7 Glej citat spredaj v § 143, III, op. 1. 8 Sestavitev sodne oporoke urejajo členi 70—71, 161—166 ZD. 9 Kanonsko pravo (c. 10. X de testam. 3, 26) je uvedlo kot oporočno obliko izjavo poslednje volje pred župnikom in dvema pričama. Ob recepciji se je razširila in so jo v Nemčiji zelo uporabljali do leta 1512, ko je takrat izdani notarski red ni potrdil. w O izročitvi oporoke sodišču prim. čl. 72, 167 s. ZD. 434 Dedno pravo — Oporočno dedovanje Valentini jan III. je 1. 446 določil (Nov. Val. 21, 2, 1), da je veljavna oporoka, ki jo oporočnik sam napiše in podpiše (holografna oporoka). 11 Justinijan je to obliko obdržal le za testamentum parentum inter liberos, to je za tako oporoko, s katero oče ali mati razdeli zapuščino samo med svoje otroke. Vnovič je uredil oblionost pri testiranju zakon Teodozija II. in Valentini- jana III. iz 1. 439 (C. 6, 23, 21). Konstitucija je prevzela deloma civilne, deloma pretorske in deloma cesarske predpise (testamentum tripertitum). Iz civilnega prava je prevzeto načelo, da je treba oporoko napraviti neprekinjeno, z enot¬ nim dejanjem (unitas actus); iz pretorskega prava število sedmih prič in peča¬ tenje ter pripisanje imen prič k ustreznim pečatom (obsignatio et adscriptio); iz cesarskega prava je podpis (subscriptio) oporočnika in prič na oporočni listini. Oporoka je lahko ustna (testamentum per nuncupationem) ali pa pismena (per scripturam). Pri vsaki oporoki je treba sedem prič, ki morajo biti dorasli moški rimski državljani in zaprošeni za to (testes rogati). Ustno oporoko mora oporočnik povedati pričam, ki morajo biti istočasno navzoče. Pri pismeni oporoki oporočnik lahko prikrije pričam njeno vsebino. Zadošča, da vsem hkrati navzočim pričam pokaže zaprto oporočno listino ter izjavi, da le-ta vsebuje njegovo oporoko, in jo nato pred njimi podpiše. Nato pritisnejo priče nanjo svoje pečate in jo podpišejo. Kadar oporočnik ne zna pisati, jo podpiše zanj osma priča (octavo subscriptore .. . adhibito). Justinijan je določil, da testatorjev podpis ni potreben, če je oporočnik sam napisal vso oporoko in je to v listini izrečno ugotovil (C. 6, 23, 8, 6). Oporoko samo je testator lahko napisal ali narekoval že prej, preden je poklical priče. 12 IV. Justinijanove reforme Justinijan je z nekaterimi nebistvenimi izpremembami prevzel Teodozijevo ureditev. Vendar je z ozirom na posebne razmere postrožil predpise za nekatere vrste oporok, za nekatere jih pa omilil. 1. Kadar dela oporoko slepec, mora poleg sedmih prič sodelovati notar (tabularius). Notar prebere zaradi kontrole oporoko vsem navzočim in jo nato sopodpiše; tajnosti pri tej oporoki ni mogoče varovati, da je zagotovljena kon¬ trola. Kadar ni mogoče dobiti notarja, stopi na njegovo mesto osma priča. 2. Od rojstva gluhonemi ne morejo napraviti oporoke. Ce so postali glu¬ honemi šele zaradi bolezni, so lahko napravili holografno oporoko. V nekaterih drugih primerih je Justinijan olajšal dotedanje obličnostne predpise. 3. Testamentum ruri conditum. Na deželi, kjer jč bilo često težko dobiti potrebno število prič, je bila oporoka veljavna, če je pri njej sodelovalo vsaj 11 Nov. Val. 21, 2, 1: ... si holografa manu testamenta condantur, testes necessa- rios non putamus. Prim. čl. 68 ZD. 12 Po ZD. je oporoka redno pismena. Ustna oporoka (čl. 78) je mogoča samo v izrednih razmerah; trideset dni potem, ko te nehajo, izgubi ustna oporoka veljavo. Pismena oblika je ali lastnoročna (čl. 68) ali pa napravljena pred dvema pri¬ čama (čl. 69). Javni oporoki sta sodna (čl. 70 s., 161 ss.) in sodišču izročena oporoka (čl. 72, 167 s.). Izredne oporočne oblike so: oporoka, sestavljena pred jugoslovanskim diplomatskim ali konzularnim predstavništvom v tujini (čl. 75), na jugoslovanski ladji (čl. 76), med mobilizacijo ali vojno (čl. 77) ter oporoka, napravljena v tujini (čl. 158). Oblika oporoke 435 pet prič. Zato pa je moral oporočnik oporočno vsebino tudi ustno povedati, da so jo priče mogle po njegovi smrti pod prisego izjaviti na zapisnik. 13 4. Testamentum tempore pestis conditum. V času epidemije napravljena oporoka je bila veljavna, čeprav niso bile priče v neposredni oporočnikovi bli¬ žini. Najbrž ni bilo trebai, da bi bilo vseh sedem prič hkrati navzočih. Glede te oporoke je marsikaj nejasno (C. 6, 23, 8 iz 1. 290). 5. Testamentum parentum inter liberos. Pod vplivom vzhodnega pravnega pojmovanja so v postklasični dobi favorizirali oporoke, s katerimi so očetje ali matere postavili za dediče samo svoje otroke. Konstantin je 1. 321 določil, da je brez prič in drugih obličnosti veljavna oporoka, ki je z njo ded ali oče razdelil zapuščino med svoje otroke (C. Th. 2, 24, 1, 2). Isto ugodnost je pri- poznal 1. 327' materi (C. Th. 2, 24, 2). Justinijan je ta določila izpopolnil v 107. noveli. Ce želi kdo zapustiti vso zapuščino otrokom, ni treba prič. Opo¬ roko mora datirati; lastnoročno mora napisati imena otrok in z besedami iz¬ pisati njihove deleže. — Če pa je testator hotel nakloniti volila ženi ali drugim osebam, je moral pritegniti priče. V. Vojaška oporoka Testamentum in procinctu, ki so ga rimski vojaki delali pred začetkom bitke, dokazuje, da so Rimljani že v najstarejši civilni dobi olajšali obličnostne predpise za oporoke vojakov. Nove olajšave je prinesla cesarska doba. Cezar, Tit, Domicijan so izdali začasne olajšave; od Nerve dalje so te postale splošne. Ulpijan (D. 29, 1, 1) nam je ohranil o tem Trajanovo odredbo iz mandatov. Cesar dovoljuje vojakom, da delajo oporoke kakor morejo in kakor hočejo; odloča naj samo njihova volja. 14 Razlog za ta privilegij vidi Trajan v njihovi pravni neizkušenosti. Vojak je lahko napravil oporoko ustno ali pismeno. Prič ni bilo treba. Za dediče je smel postaviti tudi osebe, ki jim je manjkala pasivna testamenti factio. Zapustil je lahko več veljavnih oporok. Omejeval ga tudi ni stavek: nemo pro parte testatus, pro parte intestatus decedere potest. Vojak je imel te privilegije tudi v mirni dobi. Justinijan je pravico omejil na čas vojnega pohoda (C. 6, 21, 17; his solis, qui in expeditionibus occupati sunt). Oporoka, napravljena beneficio militari, je veljala še eno leto, odkar je vojak častno zapustil vojaško službo. Če je bil nečastno odpuščen, je oporoka takoj izgubila veljavo. VI. Odprtje oporoke Kdaj in kako se oporoka odpre, je bila dolgo časa zasebna zadeva. Javno pa so se morale oporoke odpirati, odkar je Avgust uvedel petodstotni dediščin¬ ski davek (lex lulia vicesimaria) na oporočne naklonitve. Poslej so čez tri ali pet dni po oporočnikovi smrti odprli oporoko pred pretorjem ali provincial¬ nim namestnikom; od Hadrijana naprej se je to zgodilo v krajevnem dediščin¬ skem uradu (statio vicesimae hereditatum). Priče so morale biti navzoče in po¬ trditi, da so pečati njihovi. Nato je magistrat odprl in prebral oporoko. Za 13 C. 6, 23, 31 (534). 14 Ulp. D. 29, 1, 1 pr.: .. .ut quoquomodo testati fuissent, rata esset eorum volun- tas. Faciant igitur testamenta quo modo volent, faciant quo modo poterint sufficiatque ad bonorum divisionem faciendam nuda voluntas testatoris. 436 Dedno pravo — Oporočno dedovanje svoj arhiv je o tem sestavil zapisnik. — Original oporočne listine je ostal v dedičevih rokah. Pokazati pa ga je moral interesiranim osebam. Ce ne bi hotel, so ga le-te lahko prisilile, da to stori, in sicer z interdiktom de tabulis exhi- bendis. Dokler oporoka ni bila odprta, dedič ni mogel pridobiti dediščine. SC. Si- lanianum (9 po n. št.) je določal, da je bilo treba dati na natezalnico vse za¬ pustnikove sužnje, ki so živeli z njim pod skupno streho, če so gospodarja našli umorjenega. Dedič, ki bi namreč prej odprl oporoko, bi tako rešil natezalnice sužnje, ki jim je oporoka dala prostost, in bi morda s tem zabrisal sled za morilcem. Zato tak dedič kot nevreden ni smel obdržati pridobljene dediščine. To je veljalo tudi po Justinijanovem pravu. Odprtje oporoke je ostalo v Justinijanovi kodifikaciji, čeprav ni bilo več dediščinskega davka. 15 § 155. NEVELJAVNE OPOROKE I. Testamentum nullum —■ infirmatum Oporečnikova poslednja volja utegne biti iz različnih razlogov neveljavna. * 1 Včasih je oporoka od vsega početka nična (testamentum nullum). To se zgodi, če ni ustreženo vsem obličnostim (npr. nezadostno število prič) ali pa materialnim pravnim predpogojem (npr. glede testamenti factio activa). Med temi je značilna rimska zahteva, da mora oporočnik postaviti za dediče ali razdediniti vse osebe, ki bi bile pri intestatnem dedovanju njegovi sui heredes (prim. § 156). Včasih je oporoka spočetka veljavna; neveljavna postane šele pozneje (testamentum infirmatum). Pri tem so Rimljani razlikovali tri primere: testa¬ mentum ruptum, irritum in destitutum. II. Testamentum ruptum V dveh primerih imenujejo viri razveljavljeno oporoko testamentum rup¬ tum: adgnatione postumi in tedaj, če oporočnik napravi novo oporoko. Predvsem je oporoka izgubila veljavo takrat, če je potem, ko je naprav¬ ljena, prišla neka oseba v tako razmerje do oporočnika, da bi bila po njegovi smrti njegov intestatni suus heres. Tako je bilo, če se je po napravi oporoke oporečniku rodil otrok, morda šele kot postumus, ali ker je oporočnik posinovil določeno osebo, ali pridobil nad ženo oblast (manus) (prim. § 156). Rimska oporoka je bila tudi ob veljavo, če je oporočnik napravil novo oporoko (novae tabulae). Poznejša oporoka je vedno razveljavila prejšnjo; to tudi takrat, če so bila določila obeh združljiva. 2 3 Ce je druga oporoka pozneje postala neveljavna, zato prva ni oživela. 8 Oporočnik se niti ni mogel odreči 15 Natančno poročilo o odprtju oporoke 1. 474 je ohranjeno na papiru iz Ravenne — Besedilo glej v Bruns, Fontes 7 , I, št. 123, Girard, Textes 5 , str. 815 ss.; FIRA, IIP, št. 58. 1 Pap. D. 28, 3, 1: Testamentum aut non iure factum dicitur, ubi sollemnia iuris defuerunt: aut nullius esse momenti, cum filius qui fuit in patris potestate praeteritus est: aut rumpitur alio testamento, ex quo heres existere poterit, vel adgnatione sui heredis: aut in irritum constituitur non adita hereditate. 53 Drugače po čl. 106, odst. 1 ZD. 3 Drugače čl. 106, odst. 2 ZD. Neveljavne oporoke 437 pravici, da sme svojo sedanjo oporoko razveljaviti s poznejšo. Na ta način je rimsko pravo skušalo zagotoviti, da bi oporoka zares bila vsebovala oporeč¬ nikovo poslednjo voljo. Dolgo je oporečnik mogel razveljaviti staro oporoko le tako, da je na¬ pravil novo. Tu je veljalo civilno načelo o nasprotnem dejanju (contrarius actus): libralno oporoko je mogel razveljaviti le z novo libralno oporoko. Ce je oporečnik odtrgal pečate, prečrtal dedičevo ime ali uničil oporočno listino, 4 je oporoka vkljub temu ostala veljavna, kolikor je oporočni dedič mogel do¬ kazati njeno vsebino. Drugačno stališče je zavzel pretor. V takem primeru je namreč dovolil intestatnemu dediču bonorum possessio intestati; vendar je moral tak intestatni dedič izpolniti ostalo vsebino oporoke (volila, osvoboditve sužnjev, prelegate izbrisanemu dediču). Njegova bonorum possessio je bila nasproti oporočnemu dediču sine re, od Antonina Pija naprej cum re. Po Justi- nijanovem pravu ima uničenje oporočne listine za posledico razveljavljenje oporoke. Prečrtanje drugih odredb (npr. osvoboditev) je po klasičnem in po Justinijanovem pravu povzročilo, da so samo te izgubile veljavo. Kadar je oporočnik uničil drugo oporoko z namenom, da bi s tem oživela prva, ta po civilnem pravu vendarle ni postala veljavna. 5 * Pač pa je pretor pri- poznal prvo oporoko za veljavno, če je bila od početka veljavna vsaj po pre¬ torskem pravu. V njej postavljenemu oporočnemu dediču je dovolil bonoru7n possessio secundum tabulas. Le-ta je bila cum re takrat, kadar je bil v prvi oporoki postavljen za oporočnega dediča zakoniti dedič, kasneje pa je bila vedno cum re. Slučajno uničenje oporočne listine samo po sebi ni preprečilo oporočnega dedovanja, ampak je le otežkočilo dokazovanje. Postklasično pravo je favoriziralo preklicanje oporoke, ne da bi moral testator napraviti novo oporoko. Honorij in Teodozij II. sta 1. 418 (C. Th. 4, 4, 6) določila, da oporoka izgubi veljavo po desetih letih, odkar je napravljena, češ da tako stare oporoke ni mogoče več imeti za oporečnikovo poslednjo voljo (nefas est, ut antiquae deliberationis ordinatio voluntas postrema dicatur). Justinijan je to določbo tako izpremenil, da je oporočnik po desetih letih lahko preklical svojo oporoko pred sodiščem ali tremi pričami (C. 6, 23, 27, 2).° Justinijan je ohranil tudi določbo, ki jo je bil 1. 439 uveljavil Teodozij II. v posebni noveli. 7 Le-ta je določil, da nepopolna oporoka (testamentum imper- fectum), ki ni ne podpisana in ne zapečatena, lahko razveljavi starejšo oporoko, če je pri njej sodelovalo vsaj pet prič, ki s prisego potrdijo svojo izpoved. Vrh tega so morale biti v novi, nepopolni oporoki za dediče postavljene osebe, ki bi bile zakoniti dediči, medtem ko so bile te osebe v prvi oporoki prezrte. Ce je oporočnik v drugi oporoki določil, da naj ostane prva še naprej v veljavi, je bila vkljub temu prva oporoka neveljavna kot oporoka. Oporočni dedič je bil samo tisti, ki je bil postavljen v drugi oporoki. Vendar je moral prepustiti dediščino ali njen del kot fideikomis osebi, ki je bila v prvi oporoki postavljena za oporočnega dediča. Za izpremembo volil so- odslej zadoščali kodicili, medtem ko je bilo prej za to treba nove oporoke. 4 Drugače čl. 105, odst. 2 ZD. 5 Glej op. 3. « Preklic brez nove oporoke obravnavajo čl. 105, odst. 1 in čl. 170—172 ZD. 7 Nov. Theod. 16, 1, 2—5; C. 6, 23, 5—5 a. 438 Dedno pravo — Nujno dedovanje III. Testamentum irritum Oporoka je postala neveljavna (irritum), če je zadela oporečnika po na¬ pravi oporoke kaka capitis deminutio. Po posebni zakonski normi to ni veljalo za oporoko vojnega ujetnika, ki je umrl v ujetništvu (fictio legis Corneliae). Po civilnem pravu je oporoka ostala neveljavna tudi takrat, kadar je opo¬ rečnik pozneje zopet zadobil aktivno testamenti factio. Npr. oporečnika je za¬ dela capitis deminutio minima, ko se je dal arogirati. Po arogatorjevi smrti _ če ne že prej zaradi emancipacije — je postal zopet sui iuris. Po pretorskem pravu je bila taka oporoka veljavna, če je nastopila capitis deminutio brez oporečnikovega sodelovanja, ali če je sicer nastopila po njegovi volji (arro- gatio), pa je pozneje sam izrazil željo, da razveljavljena oporoka oživi. V teh primerih je pretor dovolil postavljenemu dediču bonorum possessio secundum tabulas, ki je bila še za Ulpijana sine re, po Justinijanovem pravu cum re. IV. Testamentum destitutum Ker je bistvo rimske oporoke v postavitvi dediča, postane oporoka ne¬ učinkovita, če postavljeni dedič, oziroma nobeden izmed postavljenih (ali sub- stituiranih) dedičev ne pridobi dediščine. To se zgodi, če so vsi umrli že pred oporečnikom; če nobeden izmed njih noče pridobiti dediščine, ali če nima dedne sposobnosti (pasivne testamenti fačtio) ob zapustnikovi smrti; končno tudi tedaj, če se ne izpolni pogoj, pod katerim so bili postavljeni. Oporoko, ki je postala neučinkovita iz enega od teh razlogov, imenujejo viri testamentum destitutum ali desertum. V. Izpodbojne oporoke Od dosedaj naštetih primerov je treba razlikovati izpodbijanje oporoke, za kar so po poznejšem pravu upravičeni najbližji svojci, ki niso dobili v oporoki primerne naklonitve (querela inofficiosi, testamenti). O tem bomo go¬ vorili pri materialnem nujnem dedovanju (prim. § 157). Četrti oddelek NUJNO DEDOVANJE § 156. FORMALNO NUJNO DEDOVANJE I. Civilno pravo Rimsko civilno pravo daje oporečniku načelno neomejeno oporočno pro¬ stost. On lahko postavi za svojega oporočnega dediča, kogar hoče. Čeprav ima morda otroke ali bližnje sorodnike, sme vendar določiti za dediča tujo osebo, kolikor seveda ta more dedovati po splošnih načelih. Druga antična prava mnogo bolj utesnjujejo oporečnikovo prostost. Po atiškem pravu ni smel oče napraviti oporoke, če je imel zakonske otroke. Po Hammurabijevem zakoniku je smel oče razdediniti sina samo s sodnikovim odobrenjem in šele, če se je sin večkrat hudo pregrešil. Formalno nujno dedovanje 439 1. Praeteritio (prezrtje) Naravna vez med oporočnikom in njegovimi najbližjimi, vsaj agnatskimi svojci, tudi v rimskem pravu ni izginila brez sledu. Če je oporečnik že smel namesto najbližjih svojcev postaviti za oporočnega dediča popolnoma tujo osebo, je moralo biti že formalno, iz oporoke same razvidno, da je ravnal pri tem zavestno. Izključena je morala biti možnost, da bi bil na najbližje svojce pozabil, jih prezrl (praeterire). Kot taki najbližji svojci so po agnatski presoji veljali tisti, ki bi bili zapustnikovi intestatni sui heredes (otroci [rodni in adoptirani ali arogirani] in potestate, vnuki [po prej umrlih sinovih] in po- testate; žena ali snaha in manu). Pravica teh oseb do upoštevanja se imenuje formalna nujna dedna pravica. Glede naštetih oseb je veljalo, da morajo biti ali postavljene za dediče ali pa razdedinjene. 1 Oporečnik je moral te osebe v svoji oporoki omeniti, bodisi da jih je postavil za dediče, čeprav na še tako neznaten dedni delež, bodisi da jih je razdedinil. Za razdedinjenje mu ni bilo treba navesti nobenega raz¬ loga; zadoščalo je, da je uporabil določene besede: »razdedinjen bodi« (exheres esto)! Sina je bilo treba razdediniti imenoma (nominatim) in brezpogojno. Nominatim ne pomeni, da ga je vedno moral imenovati z imenom (Titius exheres esto), ampak le, da je moral biti individualno določen (npr. za edinega sina je zadoščalo: filius meus exheres esto, Ulp. D. 28, 2, 2) Za druge (ženo, hčere, vnukinje, vnuke) je bilo veljavno že »razdedinjenje med drugimi« (exheredatio inter ceteros: ceteri exheredes sunto). Kadar je oporečnik prezrl osebo, ki bi utegnila biti njegov intestatni suus heres (praeteritio), so bile pravne posledice različne po tem, ali je prezrl sina ali koga drugega. Če je bil prezrt sin, je bila zaradi tega oporoka neveljavna in nična. Ako je prezrti sin umrl še pred očetom, je bila po nauku prokulijan- cev oporoka veljavna; končno pa je obveljalo nasprotno sabinijansko mnenje, da oporoka tudi v takem primeru ni veljavna. Če je bila prezrta kaka druga oseba izmed sui heredes, zaradi tega oporoka ni bila neveljavna. Prezrta oseba (hči, žena in manu, vnuk, vnukinja) je dobila primeren delež. Če so bili v oporoki postavljeni za dediče drugi sui, je prezrta oseba dobila obenem z njimi enak delež (pars virilis). Če so bili postavljeni extranei, je dobila polovico dediščine; če so bili postavljeni oboji, je dobila enak delež s postavljenimi sui, polovico pa s postavljenimi zunanjimi dediči. To ureditev v prid prezrtim osebam imenujejo viri ius adcrescendi. 2. Adgnatio — družinski prirastek Se strože je civilno pravo presojalo primer, ko je neka oseba po napravi oporoke postala član testatorjeve rodbine in s tem njegov presumptivni suus heres. To se je utegnilo zgoditi z rojstvom (postumus), s posinovitvijo, s po- zakonitvijo, z anniculi probatio, s sklenitvijo zakona cum manu. Vsaka taka izprememba je povzročila, da je postala oporoka neveljavna (adgnatione po- stumi rumpitur testamentum; cf. Ulp. 22, 18). Pri tem je bilo brez pomena, ali ni bil upoštevan (omissus) sin ali hči ali kak drug suus heres. To načelo je bilo tem bolj važno, ker testator naštetih oseb, ki so bile zanj personae incertae, načelno ni mogel vnaprej ne postaviti ne razdediniti. 1 Ulp. 22, 14: sui heredes instituendi sunt vel exheredandi. 440 Dedno pravo - Nujno dedovanje Kakor že omenjeno, je po klasičnem pravu testator lastne postume lahko vna¬ prej postavil za dediče, ali jih je razdedinil, in sicer sinove poimensko, druge potomce inter ceteros. Npr.: quicumque filius aut filia mihi natus natave fuerit, heres mihi esto, ali pa exheres esto. 2 Žena ni imela nobenih sui heredes, zato ji ni bilo treba nikogar ne postaviti za dediča ne razdediniti. Omenjeni izhod je bil mogoč samo glede naravnih potomcev. Zaradi drugih oseb, ki so po napravi oporoke postale testator j evi sui s posebnim pravnim poslom (s posinovitvijo, anniculi probatio, možitvijo in manum mariti), je še v Gajevi dobi postala oporoka rodbinskega očeta neveljavna zaradi agnacije. Oporoka je postala testamentum ruptum tudi takrat, kadar je bil novi rod¬ binski član v oporoki že kot extraneus postavljen za dediča ali razdedinjen (Gai. 2, 141). Prvo izjemo od tega pravila je dovolil neki senatov sklep, ki je bil izdan na Hadrijanovo pobudo (Gai. 2, 143), in sicer za primer, ko je šlo za erroris causae probatio, kadar se je le-ta izvršila po očetovi smrti. Ce je bil tak novi suus, ki se je rodil po očetovi smrti, v oporoki postavljen ali raz¬ dedinjen, je ostala oporoka veljavna. Poznejši klasiki so to načelo razširili tudi na druge primere, vendar tako, da je oporoka ostala veljavna, če je bil tak suus heres še kot nečlan družine postavljen za dediča; ni pa obveljala (testa¬ mentum ruptum), kadar ga je testator razdedinil. II. Pretorsko pravo Pretor je razširil načela civilnega formalnega nujnega dedovanja na ne¬ katere kognate in jim dovoljeval bonorum possessio contra tabulas. Njegove najvažnejše reforme so bile naslednje: Pretor je zahteval, da mora biti razdedinjenje vseh moških potomcev, tudi vnukov, odrejeno poimensko; za ženske je zadoščalo razdedinjenje med drugimi (inter ceteros). Pretor je pripoznaval formalno nujno dedno pravico ne le osebam, ki bi bile ob dednem pripadu oporočnikovi intestatni dediči, ampak tudi tistim njegovim na¬ ravnim potomcem (liberi), ki bi bili brez capitis deminucije njegovi sui heredes (npr. emancipat). _ Če kdo izmed liberi (moški ali ženska) ni bil v oporoki ne postavljen ne raz¬ dedinjen, to po pretorskem pravu ni povzročilo, da bi bila oporoka postala neve¬ ljavna. Ali je bila morda neveljavna po civilnem pravu, se je presojalo po civilnih vidikih. Prezrti je po pretorskem pravu lahko zaprosil za bonorum possessio contra tabulas. Potem ko je prezrti zanjo zaprosil, so smeli isto storiti tudi tisti liberi, ki so bili v oporoki postavljeni za dediče; niso pa mogli tega storiti razdedinjeni. Hkrati so bili s tem izključeni od dedovanja tisti oporočni dediči, ki so bili extranei. Na¬ sproti njim je bonorum possessio contra tabulas bila cum re, medtem ko so oni postali heredes sine re. V takem primeru so si dediči delili dediščino kakor ob intestatnem dedovanju, samo da pri določitvi deleža niso upoštevali razdedinjenega. Vsak dedič je dedoval tako, kakor če bi bil testator umrl brez oporoke in zapustil samo tiste liberi, ki jih je postavil, in tiste, ki jih je prezrl. Bonorum possessio contra tabulas je sicer preprečila, da bi bila oporoka obveljala na škodo prezrtih liberi, ni pa popolnoma razveljavila civilne oporoke. Zato so ostale v veljavi nekatere oporočne odredbe, zlasti tiste, ki niso škodovale ne postavljenim ne prezrtim dedičem, npr.: razdedinje¬ nje; pupilarna substitucija; imenovanje varuha; volila in fideikomisi v korist naj¬ bližjim oporočnikovim svojcem (ženi, snahi, staršem, otrokom), če skupno niso pre¬ segali dednega deleža vsakega izmed dedujočih liberi. Dedovanje je bilo v tem pri¬ meru delno po oporoki, delno intestatno. 2 »Kateri koli sin ali hči mi bo rojen (ali) rojena, mi bodi dedič!« ali pa »bodi razdedinjen!« — Prim. Gai. 2, 132 in Gai. epit. 2, 3, 2. Materialno nujno dedovanje 441 Če preterirani ni pravočasno zaprosil za bonorum possessio contra tabulas, je pretor dovolil postavljenim dedičem bonorum possessio secundum tabulas. Iz tega jasno razvidimo, da je oporoka ostala v veljavi. — Če so tudi oporočni dediči za¬ mudili svoj rok, je pretor dovolil bonorum possessio intestati. Šele sedaj je med zakonitimi dediči (liberi) dedoval tudi razdedinjeni. III. Justinijanovo pravo Justinijan zahteva, da mora biti vsako razdedinjenje poimensko (nomina- tim)' splošno (inter ceteros) ni več mogoče. Odpravil je tudi civilni ius adcres- cendi; vsaka praeteritio razveljavlja poslej oporoko, najsi je bil prezrt moški ali ženski dedič. V kodifikaciji se kaže razlika med civilno in pretorsko ure¬ ditvijo le v tem, da prezrti suus uveljavlja svojo pravico s hereditatis petitio, medtem ko je prezrtju kake osebe izmed liberi sledila bonorum possessio contra tabulas. § 157. MATERIALNO NUJNO DEDOVANJE I. Pojem Civilno pravo je oporočno prostost omejevalo samo formalno: oporoka je bila veljavna, če so bili sui heredes postavljeni za dediče ali pa razdedinjeni. Oporočnik ni bil po civilnem pravu dolžan, da bi moral komur koli kaj zapustiti. V nasprotju s to formalno ureditvijo imenujemo materialno nujno dedo¬ vanje tisto, ki pripoznava določenim osebam pravico, da smejo izpodbijati oporoko, če se jih ni testator spomnil s primerno naklonitvijo. V klasičnem pravu je namreč pričelo zmagovati prepričanje, da ne ravna tako, kakor je treba (non ex officio pietatis), oporočnik, ki brez važnega razloga nakloni z oporoko svojo dediščino tujim osebam, medtem ko svojcem ne za¬ pusti ničesar. Tako oporoko so imenovali testamentum inofficiosum. Svojcem, ki je nasproti njim testator na tak način kršil svojo dolžnost, je postklasično pravo dovoljevalo posebno tožbo: querela inofficiosi testamenti. Njena zgodo¬ vina nam ni podrobneje znana. Gajeve institucije in Ulpijanove regule je ne omenjajo, pač pa jo obravnavajo Pavlove sentence (4, 5). Na njeno uvedbo je idejno najbrž vplivalo tudi atensko pravo. To je za tak primer dovoljevalo tožbo, češ da ni mogel biti pri zdravi pameti oporočnik, ki je v oporoki izključil od dedovanja svoje najbližje svojce. Tudi fragmenti klasikov poudarjajo isto misel: quasi non sanae mentis fuerunt (Marci. D. 5, 2, 2). V literaturi je ostalo sporno, ali so klasiki razlikovali dve tožbi, prvo ino- ficiozno, drugo colore insaniae (pod vtisom blaznosti), ali pa samo eno. II. Querela inofficiosi testamenti Tožba querela inofficiosi testamenti se je razvila v praksi centumviralnega sodišča, brez zakonodajalčevega ali pretorjevega sodelovanja. Zato je ostalo glede nje dolgo časa marsikaj nejasno in prepuščeno sodniku, da je odločal po svojem preudarku. Predvsem je bilo negotovo, kateri svojci smejo izpodbijati veljavnost oporoke, češ da 'je testator prekršil nasproti njim svojo dolžnost. V Ulpijanovem času so to pravico imeli oporočnikovi potomci, predniki, bratje in sestre. Glede 442 Dedno pravo - Nujno dedovanje bratov in sester je Konstantin omejil to pravico na tiste, ki so imeli z oporeč¬ nikom skupnega očeta (consanguinei), in ,tudi nanje le takrat, kadar je bila namesto njih za dediča postavljena kaka oporečna oseba (turpis persona). 1 2 3 Od naštetih upravičencev je smel naperiti inoficiozno tožbo samo tisti, ki bi dedoval kot intestatni dedič — bodisi civilni, bodisi pretorski ( bonorum possessio litis ordinandae gratia)-, ako bi bil testator umrl brez oporoke. Zato niso imeli te tožbe predniki, kadar so ob testatorjevi smrti še živeli njegovi potomci. Med potomci so bili moški enako upravičeni kakor ženske, po materi njeni zakonski in nezakonski otroci. Tako so imeli sui in liberi for¬ malno in materialno nujno dedno pravico, drugi svojci (predniki, bratje in sestre, otroci po materi) pa samo materialno nujno dedno pravico. S to tožbo je tožnik zahteval, naj se oporoka razveljavi v celoti ali vsaj, kolikor zadeva njegovo pravico, in naj se namesto oporočnega dedovanja uve¬ ljavi intestatno. Svoj tožbeni zahtevek je tožnik utemeljeval s krivično žalitvijo (iniuria), ki mu jo je oporečnik prizadejal s tem, da mu ni zapustil primerne naklonitve. Ni treba, da bi naklonitev bila odrejena kot dedni delež, ampak je bila lahko volilo, fideikomis, darilo za primer smrti. Po zgledu zakona lex Falcidia, ki je določal četrtinsko minimalno kvoto v prid dediču nasproti legatarjem, je praksa polagoma sprejela pravilo, da ni mogoče več uspešno iz¬ podbijati oporoke, če je oporečnik naklonil upravičencu vsaj četrtino tega, kar bi bil prejel kot intestatni delež (quarta legitimae partis). Tolikšna naklonitev se imenuje nujni ali dolžni delež (portio debita) in je morala biti brez vsake omejitve. Po Justinijanovem pravu so morebitno obre¬ menitev črtali. V nujni delež so razen legatov, fideikomisov in daril za primer smrti vračunali tudi nekatera darila, ki jih je bil oporečnik še za svojega življenja tej osebi naklonil: donatio propter nuptias, dotis causa ter ad emendam militiam 3 prav tako tudi vsa darila, ki so bila dana s pridržkom, da jih je treba vračunati v dolžni delež. 4 Justinijan je v 18. noveli zvišal nujni delež na tretjino in na polovico in- testatnega deleža; na polovico, če je oporečnik zapustil več kakor štiri otroke (oz. druge nujne dediče), drugače na tretjino. 5 Kadar nujni dedič ni dobil ničesar ali pa manj kakor dolžni delež, je smel uveljavljati izpodbojno tožbo querela inofficiosi testamenti. Tožba je šla zoper postavljene dediče. Tožnik je z njo zahteval, naj sodnik oporoko razveljavi tako, da bo on dobil svoj intestatni delež. Če je bil tožnik edina oseba, 'ki bi pri¬ hajala ob intestatnem dedovanju v poštev (npr. edini očetov sin), je sodnik razveljavil oporoko v celoti. Kadar tožnik ni bil edini intestatni dedni upravi¬ čenec po zakonu, je oporoka ostala v veljavi, kolikor je presegala: njegov intestatni delež. Npr. brat izpodbija oporoko, s katero sta postavljena dva oporočna dediča, izmed katerih je eden persona turpis. Brat bo uspel le zoper zadnjega. Dedovanje bo v tem primeru deloma oporočno, deloma intestatno. 1 ZD. našteva nujne dediče v svojem el. 30. Prim. A. Finžgar, Nujni delež, Pravnik 1956, 3—16. 2 Tako se je imenovala bonorum possessio, ki jo je bilo treba samo teoretično ugotoviti zaradi aktivne legitimacije v izpodbojni tožbi. 3 S tem je bil mišljen denar, ki ga je bil oče plačal, da je sin kupil donosno uradniško službo. 4 Prim. čl. 33. odst. 4 in 5 in čl. 34 ss. ZD. 5 Po čl. 31 ZD. znaša nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino intestatnega deleža. Nujno dedovanje po lt5. noveli 443 Kadar je nujni dedič uspel z izpodbojno tožbo, so izgubila veljavo volila, ki bi obremenjevala njegov delež, v veljavi so pa ostale oprostitve sužnjev. Querela inofficiosi testamenti je bila subsidiarna tožba. Uporabna je bila samo, če dedič ni imel nobene druge tožbe. Ta tožba naj nudi tožniku osebno zadoščenje zaradi žalitve (iniuria), ki mu jo je prizadejal oporočnik. Zato je po klasičnem pravu strogo osebna in spada med actiones vindictam spirantes. Če je nujni dedič ni naperil do svoje smrti, je njegovi dediči ne morejo več uveljavljati. Nujni dedič je ne more uveljav¬ ljati, če je oporoko pripoznal npr. s tem, da je zahteval izpolnitev volil, ki so v oporoki zanj odrejena. Zastarala je ta tožba v dveh letih, po Justinijanovem pravu pa v petih. Zastaralna doba se je štela po Ulpijanovem mnenju, ki ga je sprejel tudi Justinijan, od trenutka, ko je oporočni dedič pridobil dediščino, medtem ko je Modestin zagovarjal štetje od oporočnikove smrti. Kadar je tožnik izgubil to tožbo, je bil nevreden (indignus), da bi obdržal katero koli oporočno naklonitev. Le nedoraslega ni zadela ta stroga posledica, če je varuh zanj naperil izpodbojno tožbo. III. Postklasično pravo V postklasični dobi je skušala cesarska zakonodaja omejiti neupravičeno uporabljanje te tožbe. Leta 361 je Konstancij (C. Th. 2, 19, 4) odločil, da ni mogoča querela inofficiosi testamenti, če je oporočnik določil za nujnega dediča kako naklonitev in dodal, naj se le-ta arbitratu boni viri (»po presoji dobrega moža«) v denarju poveča, kolikor ji manjka do dolžnega deleža. Justinijan je splošno določil, da sme nujni dedič izpodbijati oporoko s querela inofficiosi testamenti samo takrat, če mu ni oporočnik ničesar naklonil. V tem primeru je po uspešni tožbi dobil svoj intestatni delež. Kadar je nujni dedič prejel manj, kakor je znašal njegov dolžni delež, je smel zahtevati le toliko, kolikor je manjkalo do dolžnega deleža (C. 3, 28, 30 pr.). To je mogel storiti z dopolnilno tožbo (z actio ad supplendam legitimam). § 158. NUJNO DEDOVANJE PO 115. NOVELI I. Splošno Tudi nujno dedovanje je Justinijan uredil 1. 542 še v posebni, 115. noveli. V njej pripoznava formalno in materialno nujno dedno pravico potomcem, prednikom pa, kadar ni potomcev. Postavljeni morajo biti za dediče in dobiti vsaj dolžni delež; ni pa treba, da bi celotni dolžni delež prejeli kot dediščino, ampak je ta delno lahko naklonjen kot volilo. Dolžni delež mora ostati ne¬ obremenjen. 1 Bratov in sester 115. novela ne omenja; najbrž je glede njih ostalo vse pri starem. Stare neomejene oporočne prostosti ni več. Oporočnik sme razdediniti svoje potomce (ali če teh ni, prednike) samo takrat, kadar ima za to zadosten 1 Italijanski jurist Marianus Socinus iz Siene (umrl 1556) je pokazal način, kako je mogoče vendarle obremeniti dolžni delež. Oporočnik zapusti nujnemu dediču več kakor dolžni delež, toda z določeno obremenitvijo. Ce dedič tega ne sprejme, dobi le neobremenjeni dolžni delež. Taka odredba se imenuje cautela Sodni. 444 Dedno pravo - Pridobitev dediščine razlog. Kateri razlogi so zadostni, je Justinijan v noveli izrečno povedal. Za razdedinjenje potomcev jih je določil štirinajst, za razdedinjenje prednikov osem. Med skupnimi razlogi so: streženje po življenju, grdo ravnanje, oviranje pri napravi oporoke. Razlog razdedinjenja mora biti v oporoki naveden. Ce mu razdedinjeni oporeka, ga mora postavljeni dedič dokazati. Razdedinjenje se ne pojmuje več kot izvrševanje oporočne prostosti, ampak kot kazen za nepravilno ravnanje. Vendar ni 115. novela prepovedala razdedinjenja v dobrem namenu (exhere- datio bona mente), ki ga sicer izrečno nikjer ne omenja. Gre za to, da opo¬ rečnik formalno razdedini nujnega dediča, imetje mu pa nakloni v kaki drugi obliki. Tako so ravnali pogosto z zapravljivci. II. Sankcije 115. novela se nejasno izraža o sankcijah, ki naj nastopijo, če je 1 nujni) dedič prezrt ali neupravičeno razdedinjen. Novela pravi, da oporoka nima no¬ bene moči, da postane neveljavna, da pade. Zaradi netočne terminologije so v literaturi nastale tri teorije. Po inoficiozni teoriji (glosator Bulgarus) postanejo zaradi kršitve določb 115. no¬ vele druge postavitve le izpodbojne, ne pa nične. Nujni dedič jih namreč lahko izpodbija s querela inofficiosi testamenti; zanjo veljajo splošne omejitve (nepoded- ljivost, petletno zastaranje i. dr.). Ničnostna teorija (glosator Martinus) trdi, da kršitev teh predpisov povzroča, da so vse postavitve nične. Ničnost je po mnenju nekaterih absolutna, to je, da na¬ stopi tudi takrat, kadar nujni dedič umrje pred oporočnikom, toda po napravi oporoke. Po mnenju drugih je le relativna in nastopi samo, če nujni dedič preživi oporočnika, ali celo šele tedaj, če nujni dedič izjavi, da hoče uporabiti svojo pravico. Accursius je zastopal posredovalno mnenje. Nična naj bo oporoka, če razlog razdedinjenja v njej ni naveden; izpodbojna pa, če je razlog sicer naveden, toda ni resničen. Najbolj utemeljena se zdi inoficiozna teorija. Nujni dedič, ki v oporoki ni bil postavljen za dediča, lahko izpodbija oporoko, čeprav mu je testator morda naklonil kako volilo. Deleži postavljenih oporočnih dedičev se zmanjšajo za toliko, da dobi prezrti svoj intestatni delež. Legati, fideikomisi, oprostitve sužnjev in postavitve varuhov ostanejo v veljavi. Ce je nujni dedič v oporoki postavljen za dediča, toda na manj kakor na dolžni delež, sme z dopolnilno tožbo (actio ad supplendam legitimam) zahtevati, da se naklo- nitev poviša do vrednosti dolžnega deleža. -< 2 3 III. Querela inofficiosae donationis Querela inofficiosi testamenti ni zadela daril med živimi, ki so prav tako utegnila zmanjšati dolžni delež nujnega dediča. Zato so od tretjega stoletja naprej cesarji dovoljevali drugo tožbo, ki je z njo nujni dedič lahko izpodbijal neupravičena zapustnikova darila. Uporabna je bila tudi ob intestatnem de¬ dovanju. Po mnenju večine ni povzročala ničnosti, ampak le zmanjšanje daril. Uveljavljati jo je bilo mogoče pet let. Tožnik je moral dokazati, da je bil zaradi daril prikrajšan njegov delež in da sam ni razdedinjen ali prezrt. 2 O prikrajšanju nujnega deleža prim. čl. 39—42 ZD. 3 Za naše pravo prim. A. Finžgar, Nujni delež, Pravnik, 1956, 3—16. Pridobitev dediščine po civilnem pravu 445 IV. Actio Fabiana — actio Calvisiana S tožbo actio Fabiana je patron lahko izpodbijal darila svojega osvobojenca, ki jih je bil izvršil med živimi. Ta tožba je bila uporabna, če je osvobojenec zapustil oporoko. Ce pa je umrl brez oporoke, je patron imel tožbo actio Cal¬ visiana. Peti oddelek PRIDOBITEV DEDIŠČINE § 159. PRIDOBITEV DEDIŠČINE PO CIVILNEM PRAVU 1 I. Splošni predpogoji Razliko med domačimi (heredes domestici) in zunanjimi dediči (heredes extranei) že poznamo. Prvi so pridobili dediščino v hipu, ko jim je pripadla, če jim je bilo to prav ali ne (heredes necessarii). Zunanji dediči so pa imeli na izbiro, ali hočejo dediščino, ki jim je pripadla (deferirana), pridobiti ali pa ne (heredes voluntarii). Le izjemno je bil izmed domačih dedičev v oporoki postav¬ ljeni suus heres v enakem položaju kakor zunanji, če ga je namreč oporočnik postavil v oporoki za dediča pod pogojem, da sam hoče dedovati (si volet, heres esto); ni pa mogel imeti te ugodnosti intestatni suus heres. Zato zadevajo do¬ ločila o pridobitvi dediščine predvsem zunanje dediče. Prvi predpogoj za pridobitev je delacija, t. j. da dediščina dediču pripade. Navadno se to zgodi ob zapustnikovi smrti. Kadar je oporočni dedič postavljen pogojno, mu dediščina pripade šele, ko se pogoj izpolni. Substitutu pripade ta¬ krat, ko postane gotovo, da je postavljeni dedič (ali morebitni prejšnji sub- stitut) ne bo pridobil. Dedič mora biti ob pripadu dedno sposoben (pasivna testamenti factio). Intestatni dedič mora biti dedno sposoben od pripada do pridobitve dediščine. Oporočni dedič mora razen tega imeti enako sposobnost tudi ob napravi oporoke. Glede oporočnega dediča je Avgustova reformna zakonodaja uvedla nov pojem: capacitas. S tem je mišljena sposobnost oporočnega dediča, da lahko pridobi dediščino ali volilo, ki mu je pripadlo na podlagi oporoke. Capax mora biti, ko naj pridobi dedno naklonitev; ni pa treba, da bi bil to, ne ob napravi oporoke, ne ob pripadu dediščine. Popolnoma nesposobni so bili neporočeni moški med 25. in 60. letom in neporočene ženske med 20. in 50. letom starosti. Zanje je veljalo: coelebs nihil capit. Dedič se je rešil teh omejitev, če je sklenil veljaven zakon, in sicer v sto dneh, odkar je zvedel, da mu je dediščina pri¬ padla. Zakonci, ki niso imeli otrok (orbi), so mogli pridobiti le polovico naklo- nitve (orbus dimidium capit). Taka zakonca sama sta drug po drugem lahko pridobila največ desetino zapuščine in užitek na tretjini. — Te omejitve niso veljale za najbližje kognatske sorodnike in za svake; prav tako niso veljale 1 Prim. Paul. 4, 4; D. 29, 2: De adguirenda vel omittenda hereditate; C. 6, 30: De iure deliberandi et de adeunda vel adguirenda hereditate; C. 6, 31: De repudianda vel abstinenda hereditate. 6 Rimsko pravo 446 Dedno pravo — Pridobitev dediščine za osebe, ki so bile izpod ali iznad navedenih starostnih mej. -— Incapaces so bili tudi Latini luniani, razen če so pridobili rimsko državljanstvo v sto dneh, odkar so zvedeli, da jim je dediščina pripadla. — V postklasičnem pravu je capacitas vedno bolj izgubljala svoj pomen. Justinijan je ne pozna več. II. Oblika pridobitve 1. Cretio Civilno pravo ni za pridobitev dediščine predpisovalo nobene splošno obvezne oblike. V določeni obliki je bilo treba pridobiti dediščino samo takrat, kadar je oporočnik postavil oporočnega dediča pod pogojem, da pridobi dediščino s cretio. Cretio se je izvršila tako, da je postavljeni dedič pred pričami izjavil: »Ker me je Publij Mevij v svoji oporoki postavil za dediča, to dediščino na¬ stopam in opravljam (glede nje) krecijo.« 2 Prič ni bilo treba, pač pa je bilo zaradi dokazljivosti smotrno, da je dedič opravil krecijo pred pričami, najbrž oporočnimi. Krecijo je oporočnik naložil dediču tako, da mu jo je v oporoki ukazal in hkrati določil rok, v katerem jo je bilo treba opraviti. Rok je bil lahko ali tempus continuum (cretio certorum dierum) ali pa tempus utile (quibus sciet poteritque; cretio vulgaris). Oporočnik je navadno dodal: »če ne bo tako opravil krecije, naj bo razdedinjen« (ni ita creverit, exheres esto; cretio perjecta). Ako dedič, ki je bil v oporoki na ta način postavljen, ni krecije pravočasno opravil, je dediščino izgubil (praetermittere hereditatem). On ni mogel dediščine drugače pridobiti, kakor da je v določenem roku opravil krecijo; odrekel se ji pa je, če v tem roku ni opravil krecije. Krecijski rok je bil navadno sto dni. Dediču je bilo s tem omogočeno, da si je lahko premislil, ali naj dediščino pridobi ali ne. Arkadij in Honorij sta 1. 407 krecijo odpravila, zato je tudi v Justinijanovi kodifikaciji ni več. 2. Pro herede gestio Kolikor ni bila oporočnemu dediču naložena krecija, je zunanji dedič pri¬ dobil pripadlo dediščino že s tem, da je jasno pokazal svojo voljo, da hoče dedi¬ ščino pridobiti. Zadoščala je samo njegova volja (nuda voluntas), da je bila le navzven zaznavna. Dedič je lahko brezoblično izjavil, da hoče dedovati. Svojo voljo, da pridobi pripadlo mu dediščino, je lahko izrazil tudi s sklepčnimi dejanji, z dejanskim ravnanjem kot dedič (pro herede gestio), npr. če je prodajal dediščinske stvari, poskrbel za hrano zapuščinskih sužnjev in podobno. Kakor že omenjeno, civilno pravo ni določalo nobenega roka, ki bi se bil v njem delat moral izjaviti, ali bo dediščino pridobil ali odklonil. Izjema je veljala le za tistega oporočnega dediča, ki je moral opraviti krecijo v določe¬ nem roku. 2 Gai. 2, 166: Quod me P. Maevius testamento suo heredem instituit, eam heredi¬ tatem adeo cernoque. Pridobitev dediščine po civilnem pravu 447 III. Interrogatio in iure — spatium deliberandi Negotovost, ali bo delat pridobil deferirano dediščino, je bila posebno ne¬ prijetna zapustnikovim upnikom, vsaj odkar je bila podedljivost dolgov splošno pripoznana. Za upnike se je zavzel pretor tako, da jim je dovoljeval t. i. inter¬ rogatio in iure. Upnik je smel pred pretor jem vprašati delata, ali je dedič, oz. glede ka¬ terega deleža je dedič (an heres vel quota ex parte sit; Gai. D. 11, 1, 5). Ce je delat pritrdil, je s tem dediščino pridobil nepreklicno, če je zanikal, jo je nepreklicno odklonil. Za delata je bilo večkrat težavno takoj odgovoriti. Zato mu je pretor na prošnjo dovolil primeren rok za preudarek. 3 Rok je znašal vsaj sto dni (dies utiles). Ce se dedič v dovoljenem roku ni izjavil, da je dedič, je veljalo, da je dediščino odklonil. Nato je pretor dovolil upnikom, da so podobno vpra¬ šali naslednjega dednopravnega upravičenca. Ko je dedič upniku končno pri¬ trdilno odgovoril, je upnik lahko naperil zoper dediča tožbo, da plača zapust¬ nikov dolg. Po Justinijanovem pravu je sodišče delatu lahko dovolilo rok za preudarek do devetih mesecev, cesar sam pa do enega leta. Justini jan temu pravnemu liku ni bil naklonjen. Zato velja, da je dedič dediščino pridobil, če je ni od¬ klonil v roku, ki mu je bil dovoljen za preudarek. IV. In iure cessio hereditatis Večkrat smo že omenili, da velja po civilnem pravu, da se delacija ne nadaljuje (in legitimis hereditatibus successio non est). Ce najbližji agnat pri¬ padle dediščine ni hotel pridobiti, je dediščina ostala brez dediča in'ni morda pozneje naprej pripadla oddaljenejšemu agnatu. Preveč enostranske posledice take ureditve je civilno pravo nekoliko omililo s tem, da je dovoljevalo in iure cessio pripadle, pa še ne pridobljene dediščine (hereditatis delatae, nondum aditae). Z in iure cessio je mogel intestatni dedič, ki je bil zunanji dedič (heres extraneus), prenesti svojo delacijo na drugega občana. S tem je dosegel, da je bil pridobitelj v enakem položaju, kakor če bi bila dediščina 'že spočetka njemu pripadla; 4 pripadlo dediščino je poslej lahko pridobil. Tako je mogel prenesti delacijo le najbližji agnat, seveda samo dotlej, dokler ni dediščine pridobil. Ni je mogel opraviti ne suus heres, ker je dedi¬ ščino pridobil že ob pripadu, ne oporočni dedič, ker bi v tem primeru oporoč¬ nega dediča določil on, ne pa oporočnik. In iure cessio pripadle in (že) pridobljene dediščine (hereditatis delatae et acquisitae), ki jo je intestatni dedič opravil potem, Teo je dediščino pridobil, je imela le ta pomen, da je samo ena in iure cessio zadoščala za prenos lastnine na vseh dediščinskih stvareh na pridobitelja. Za dolgove je odgovarjal še na¬ prej dedič, medtem ko so terjatve ugasnile. V enaki meri je mogel oporočni dedič in iure cedirati (kajpak le) pridobljeno dediščino. Heredes sui po sabinijanskem mnenju sploh niso mogli cedirati dediščine. Po prokulijanskem nauku je njihova in iure cessio hereditatis imela enake 3 Ulp. D. 28, 8, 1, 1: Si tempus ad deliberandum petet, dabo. 4 Gai. 2, 35: ac si ipse per legem ad hereditatem vocatus esset. 6 * 448 Dedno pravo — Pridobitev dediščine pravne posledice, kakor če je intestatni zunanji dedič cediral že pridobljeno dediščino. Od in iure cesije je treba razlikovati prodajo dediščine, ki se sklene s samim sporazumom med dedičem in kupcem in ima samo obligacijskopravne učinke. Prodajalec (dedič) je moral kupcu odstopiti tudi tožbe zaradi zapuščin¬ skih terjatev. Ker je dedič še vedno ostal vesoljni naslednik zapustnika, sta stranki sklenili stipulationes emptae et venditae hereditatis. Kupec se je za¬ vezal, da bo povrnil dediču to, kar bo kot dedič obsojen ali kar bo v dobri veri dal, in da bo zanj vstopil v take pravde. 5 Prodajalec pa mu je z drugo stipulacijo obljubil, da mu bo izročil vse, kar bo še prejel iz dediščine kot dedič, ter da mu bo omogočil, da bo (kupec) mogel naperiti dediščinske tožbe kot prokurator ali kognitor. 5 § 160. PRIDOBITEV DEDIŠČINE PO HONORARNEM IN PO POSTKLASlCNEM PRAVU I. Honorarno pravo Omenili smo že, da je bilo za pretorsko dediščino (bonorum possessio) treba zaprositi (petere, agnoscere). Prosilec je moral v svoji prošnji omeniti, na kaj opira svojo zahtevo. Rok za pridobitev dediščine je bil za potomce in pred¬ nike eno leto, za druge pa sto dni (dies utiles). Rok so šteli od delacije. Kadar ni bilo konkurentov, je pretor podelil prosilcu bonorum possessio. Odslej je bonorum possessor smel vzeti zapuščinske stvari v posest; če je bilo treba, je posest izsilil z interdictum quorum bonorum. Pridobljene stvari (tudi zemljišča) je priposestvoval v enem letu (usucapio pro herede). Terjatve je iz¬ terjal s fikcijskimi tožbami; enako je bil lahko tudi tožen za podedovani dolg. II. Postklasično pravo Od Konstantina II. naprej ni bilo več potrebno, da bi oblastvo podelilo bonorum possessio. Zadoščalo je, da je delat izjavil pred sodnikom ali občin¬ skim oblastvom, da hoče pridobiti dediščino. * 1 S svojo izjavo je dediščino pridobil. 2 § 161. ODKLONITEV DEDIŠČINE Dedič je dediščino, ki mu je pripadla (deferirana), a je še ni pridobil, lahko tudi odklonil (repudiare, omittere hereditatem), ni se ji pa mogel vnaprej odreči, dokler je zapustnik še živel; pogodba o bodoči dediščini je bila namreč nična. 1 Kakor za pridobitev dediščine tako tudi za odklonitev ni civilno pravo zahtevalo nobene določene oblike. Ce je bila za pridobitev zahtevana krecija, 5 Gai. 2, 252. 1 C. 6, 9, 9 (leta 339): ut apud quemlibet iudicem vel etiarn apud duumviros qualiscumque testatio amplectendae hereditatis ostendatur. 2 Za naše pravo prim. A. Finžgar, Pridobitev dediščine, Pravnik, XI. 1956, 145—157. 1 Prim. čl. 136—141 ZD. Pridobitev in odklonitev dediščine — Transmisija 449 je delat dediščino odklonil s tem, da krecije ni opravil. V drugih primerih je zadoščala tiha odklonitev dediščine. Za odklonitev so tudi šteli, če delat ni pridobil dediščine v deliberacijskem roku. Odklonitev je bila vedno dokončna. Izpodbijati je niso mogli niti delatovi upniki (prim. str. 336, op. 8). Včasih je bila postavljena za oporočnega dediča ista oseba, ki bi bila tudi intestatni dedič po oporočniku. Ce je oporočni dedič odklonil oporočno dediščino zato, da bi sam dedoval intestatno, bi bili volilo j emniki ob svoja volila. V takem primeru je pretor na njihovo prošnjo fingiral, da je dedič pridobil de¬ diščino kot oporočno. Pretorski dedič je dediščino odklonil s tem, da ni v ediktnem roku za¬ prosil za bonorum possessio v določenem razredu. Kolikor ga je pretor klical k dedovanju še v kakem poznejšem razredu, je lahko tudi tam zaprosil za bonorum possessio. § 162. TRANSMISIJA I. Pojem V neposredni zvezi s pridobitvijo dediščine srečujemo transmisijo in akrescenco. Transmisija je podedovanje delacije, dednega pripada. Zunanji dedič, ki mu je bila deferirana določena dediščina, je umrl, preden jo je pridobil. Ali smejo delatovi dediči pridobiti dediščino, ki je njihov zapustnik še ni pridobil? Kolikor pravni red to dovoljuje, toliko pripoznava transmisijo. 0 transmisiji ne moremo govoriti, če je bil zapustnik že pridobil defe- rirano dediščino in je le-ta tako postala del njegovega imetja in nato tudi zapuščine. — Transmisije prav tako ni, kadar delatov dedič ima kot tak (npr. kot potomec) sam (iure proprio) pravico do dedovanja tudi glede prve dediščine. II. Civilno in pretorsko pravo Civilno pravo, ki je pri dedovanju povsod naglašalo osebno dedičevo pri¬ dobitev, ni dovoljevalo transmisije. Občepravna doktrina je formulirala pravilo: *hereditas delata quidem, sed nondum adquisita, non transmittitur ad heredes 1 . Načelno poudarja to še Justinijan. 2 Kljub tej načelni strogi odklonitvi je rimsko pravo vendar sčasoma do¬ voljevalo transmisijo v nekaterih primerih. Predvsem je bilo to tedaj, če je delat umrl pred pridobitvijo in če ni bil mogel — brez svoje krivde (npr. zaradi odsotnosti po državnih poslih) — do svoje smrti pridobiti dediščine. Ako bi bil delat zamudil rok za bonorum pos¬ sessio, bi mu pretor dovolil postavitev v prejšnje stanje. Enako ugodnost je dovolil sedaj njegovim dedičem in jim je tako omogočil transmisijo, ki se imenuje transmissio ex capitp in integrum restitutionis. Včasih je tako transmisijo omogočil cesar s svojim reskriptom. 1 »Pripadla, pa še ne pridobljena dediščina, se ne prenaša na dediče.« 2 C. § 51, 1, 5: hereditatem etenim, nisi fuerit adita, transmitti nec veteres con- cedebant nec nos patimur = »Niti stari (pravniki) niso dovoljevali in tudi mi ne trpimo, da bi se namreč dediščina, če še ni bila nastopljena, prenašala (naprej).« 450 Dedno pravo — Pridobitev dediščine III. Postklasično pravo Več izjem je uvedlo postklasično pravo. Teodozij II. je 1. 450 (C. 6, 52, 1) dovolil transmisijo, Iti se po njem imenuje transmissio Theodosiana (ali ex iure sanguinis). Veljala je, kadar je testator postavil za oporočnega dediča svojega potomca (agnatskega ali neagnatskega) in če je ta umrl po testatorjevi smrti, toda še preden so odprli oporoko. Tedaj je dediščina pripadla otrokom oporočnega dediča. — Justinijan je to transmisijo obdržal (C. 6, 51, 1, 5). Občepravna doktrina jo je z razlago raztegnila tudi na primer, da postavljeni potomec umrje po otvoritvi oporoke. Transmisijo ex capite injantiae sta 1. 426 uvedla Teodozij II. in Valentinijan III. (C. 6, Jo, 18). Dediščino, ki je pripadla infantu, ki je bil pod očetovsko oblastjo, je mogel zanj pridobiti njegov oče. To je lahko storil še po otrokovi smrti. Otrokov varuh jo je za otroka lahko pridobil le pred otrokovo smrtjo; če tega dotlej ni storil, je nepridobljena dediščina pripadla tistemu, ki bi mu bila pripadla, če bi otroka sploh ne bilo. Transmissio ex iure patrio (C. 6, 61, 8, 1). Leta 531 je Justinijan določil, da more oče pridobiti dediščino, ki je sinu pripadla, pa jo sin odklanja. V se večjem obsegu je 1. 529 Justinijan dovolil transmisijo (C. 6, 30, 19), ki se zato imenuje transmissio lustinianea ali tudi transmissio ex iure delibe- randi. Če dedič (oporočni ali intestatni), ki mu je bila dediščina deferirana, umrje, preden je minilo leto dni (intra annale tempus), lahko njegovi dediči pridobe v preostalem delu leta dediščino, ki je bila pokojnemu deferirana. Ne¬ jasno je, od kdaj naj se leto dni šteje; najbolj verjetno je, da odkar je delat zvedel za delacijo. § 163. AKRESCENCA I. Pojem Kadar je v oporoki postavljenih več dedičev, je po rimskem pojmovanju načelno vsak poklican na vso dediščino; ker jih je več, nastanejo med njimi miselni deleži (concursu partes fiunt). Utegne se zgoditi, da postane prost delež, ki je bil določen enemu izmed sodedičev. Razlogov zato je več: sodedič ni bil veljavno postavljen; sodedič je umrl pred oporočnikom; sodedič je bil postavljen pod pogojem, ki se pa ni izpolnil; sodedič je odklonil dediščino in podobno. Usoda izpraznjenega dediščin¬ skega dela ni vedno ista. Kolikor je v določeni dobi mogoča, obvelja predvsem transmisija. Kadar ne pride do transmisije, se uveljavi substitucija, če je te¬ stator določil substituta. Šele če tudi substitucija ne obvelja, pride do akre- scence. Akrescenca obstoji v tem, da prosti dedni delež sorazmerno priraste osta¬ lim sodedičem. To obvelja zlasti takrat, če oporočnik v oporoki ni izčrpal celotne dediščine. O akrescenci govorimo tudi pri intestatnem dedovanju, če eden izmed sodedičev ne deduje. II. Načela Akrescenca nastopi ipso iure, brez prošnje ali predloga drugih sodedičev; niti ni potrebno, da bi sodedič sam doživel akrescenco. Izpraznjeni delež pri¬ raste drugim deležem z vsemi obremenitvami, ki ga zmanjšujejo (portio portioni adcrescit cum onere suo). Ce je drugi sodedič svoj prvotni delež že pridobil, Akreseenca - Collatio 451 mu prirastka 'ni treba posebej pridobiti, ampak mu pripade ipso iure. Če ga še ni pridobil, lahko pridobi le povečani delež ali pa odkloni vse; ne more pa pridobiti prvotnega svojega deleža brez prirastka. Tudi oporočnik ne more preprečiti akrescence, razen če odredi substitucijo. Prosti delež priraste splošno vsem sodedičem, in sicer sorazmerno z nji¬ hovimi deleži. Od tega načela pozna rimsko pravo dve izjemi. Včasih je že oporočnik spojil deleže nekaterih sodedičev ožje kakor deleže drugih. Viri razlikujejo tri primere. Prvi primer: Titius et Maevius ex parte dimidia heredes sunto; Sempronius ex parte dimidia heres esto ! 1 Tu sta Ticij in Mevij stvarno in besedno povezana (re et verbis coniuncti). Oba dobita vsak po četrtino; če edqn izmed njih ne deduje, priraste njegova četrtina drugemu, ne pa tudi Semproniju. Po klasičnem pravu je isto veljalo že tedaj, če sta bila vsaj stvarno povezana (coniunctio re). Taka postavitev se je glasila npr.: Titius ex parte dimidia heres esto; Seius ex parte, qua Titium heredem institui, heres esto; Sempronius ex parte dimidia heres esto ! 2 — Ni pa ožje akrescence, če so dediči samo besedno povezani (verbis coniuncti), le po skupinah našteti, npr. Titius heres esto, Gaius et Maevius aequis ex partibus heredes sunto ! 3 Drugi primer za ožjo akrescenco srečamo pri intestatnem dedovanju. Kadar se je dediščina delila po deblih (in stirpes) (npr. med zapustnikovimi vnuki), tedaj je vsak prosti delež prirastel najprej v prid sodedičem istega debla (vnukom po istem zapustnikovem sinu); če bi teh ne bilo, pa v prid pripadnikom ostalih debel. III. Caduca Avgustova reformna zakonodaja je znatno zmanjšala pomen akrescence. Prirastli namreč niso odslej več dedni deleži, ki so bili caduca ali in causa caduci, izvzemši v prid postavljenim oporočnikovim potomcem ali prednikom do tretje stopnje. Caduca so bile poslednjevoljne naklonitve, ki bi morale pripasti osebam, ki so bile nesposobne (incapaces) v smislu Avgustove zakonodaje, kakor tudi tiste, ki so postale neučinkovite šele po oporočnikovi smrti (npr. pogoj, pod katerim je dedič postavljen, se ne izpolni). In causa caduci so imenovali naklonitve, ki so postale neučinkovite po napravi oporoke, toda še pred oporočnikovo smrtjo (npr. postavljeni dedič umrje pred oporočnikom). — Tak prosti delež so mogli vindicirati (caducorum vindicatio) tisti sodediči, ki so imeli vsaj enega otroka; tudi oni so pridobili tak delež z vsemi obremenitvami (cum suo onere): z osvoboditvami, legati in fideikomisi, ki so bili z njim združeni. Če med sodediči ni bilo takih očetov z otroki, pač pa taki legatarji, so prosti delež lahko pridobili legatarji. Če tudi teh ni bilo, je prosti delež pripadel fiskusu. Od Karakale dalje je caducorum vindicatio smel uveljavljati le fiskus. Navedene omejitve niso veljale glede oporočnih odredb, ki so bile že spočetka nične. Glede njih je še naprej ostalo pri starih določilih. Prosti delež je prirastel v prid sodedičem, razen če je bil oporočnik odredil glede njega substitucijo. IV. Justinijanovo pravo Justinijan je 1. 534 s konstitucijo C. 6, 51, 1 ukinil caducorum vindicatio. Stara določila o akrescenci, kakor so veljala pred Avgustom, so postala zopet veljavna. § 164. COLLATIO (VŠTETJE) Collatio je vštetje premoženjskih pridobitev enega izmed sodedičev v prid drugim sodedičem, ki so tudi zapustnikovi potomci. 1 »Ticij in Mevij naj bosta dediča glede polovice, Sempronij bodi dedič glede (druge) polovice.« 2 »Ticij bodi dedič po polovici (dediščine); Sej bodi dedič iz deleža, na katerega sem Ticija postavil za dediča; Sempronij bodi dedič po (drugi) polovici!« 3 »Ticij bodi dedič; Gaj in Mevij naj bosta dediča po enakih delih!« 452 Dedno pravo — Pridobitev dediščine I. Collatio emancipati (emancipatova) Koiacijo je predvsem moral opraviti emancipat, ki mu je pretor zagotovil dedovanje v razredu unde liberi ali pa contra tabulas (§ 146, II); zahtevati so jo mogli zapustnikovi sui. Predmet kolacije je bilo premoženje, ki bi ga eman¬ cipat ne bil pridobil, če bi bil ostal pod zapustnikovo očetovsko oblastjo. Niso je pa mogli zahtevati drugi emancipati; izključena je bila tudi pri oporočnem dedovanju. Kadar pa je emancipirani dedoval obenem s sui, ki so bili njegovi potomci (nova clausula Iuliani de coniungendis cum emancipato liberis eius), so smeli samo ti, ne pa tudi drugi sui, zahtevati koiacijo. II. Collatio dotis (dote) Pretor je kolacijsko dolžnost razširil na hčer, za katero je bila ustanovljena dota; hči, ki je spadala med sui heredes rodbinskega poglavarja, je po njegovi smrti edina imela upanje, da bo kdaj (ob moževi poprejšnji smrti ali ob raz¬ vezi zakona) smela terjati doto nazaj. Zato je morala glede tega svojega more¬ bitnega zahtevka opraviti koiacijo; kako se je to podrobneje izvedlo, ni znano. Hči je morala opraviti koiacijo po pretorskem pravu v prid svojim bratom, ki so bili zapustnikovi sui heredes. Kolacijska dolžnost je nastopila, če je hči zaprosila za bonorum possessio, bodisi intestati, bodisi contra tabulas. Ze za časa Antonina Pij a ni bilo več potrebno, da bi bila zaprosila za bonorum pos¬ sessio (Ulp. D. 37, 7, 1 pr.); dovolj je bilo, da se je kot civilna dedinja (suus heres) vtikala v dediščinske zadeve. Predmet kolacije je bila profekticijska in adventicijska dota. Korak naprej je šel Gordijan, ko je 1. 239 (C. 6, 20, 4) določil, da mora hči opraviti koiacijo tudi v prid tistim svojim bratom, ki so bili emancipirani. Toda v tem primeru je bila predmet kolacije samo profekticijska dota. III. Collatio descendentium (med potomci) Omenjena Gordijanova reforma kaže jasno stremljenje, naj po smrti rod¬ binskega poglavarja prejmejo vsi njegovi otroci enako, bodisi da so sui ali pa emancipati. To načelo sta koncem postklasične dobe še bolj uveljavila Leon I. in Justinijan. Po Justinijanovem pravu je vračunanje smel zahtevati vsak dedič, ki je dedoval po očetovem ali materinem predniku obenem z drugimi zapustniko¬ vimi potomci. Kolacija je bila dovoljena ne glede na to, če je šlo za dediča sui iuris ali in potestate, za pretorskega ali za civilnega dediča. Koiacijo je lahko zahteval intestatni in oporočni dedič; vendar jo je oporočni smel terjati samo, če je oporočnik ni izrečno prepovedal. Predmet kolacije so bile naslednje premoženjske naklonitve, ki jih je bil sodedič prejel od zapustnika: 1. dota, 2. donatio ante (propter) nuptias (prim. § 132), 3. kar je dedič dobil, da si je kupil donosno javno službo (C. 3, 28, 30, 2). Navadna darila (simplices donationes) so bila predmet kolacije le izjemno, predvsem takrat, kadar je zapustnik ob podaritvi tako določil. Dalje je isto Pravne posledice pridobitve dediščine 453 veljalo takrat, kadar so drugemu sodediču naložili kolacijo glede dote ali glede donatio ante (propter) nuptias; ta podaritev pa je bila mišljena kot ekvivalent za naklonitve, ki jih je prejel prvi sodedič. * 1 § 165. PRAVNE POSLEDICE PRIDOBITVE DEDIŠČINE I. Heres ex asse (edini dedič) Kakor smo že ugotovili (§ 142, I), stopi dedič kot zapustnikov vesoljni naslednik popolnoma v njegov premoženjskopravni položaj (successio in ius, in locurn defuncti). Zapuščina neha biti posebno premoženje in postane dedičeva last. Dedič pridobi lastninsko pravico na vseh zapustnikovih stvareh. Kot lastnik podedo¬ vanega gospodujočega zemljišča postane služnostni upravičenec, kot lastnik služečega zemljišča mora trpeti zemljiško služnost. Zastavno pravico pridobi na stvari, ki je bila zastavljena zapustniku; dedič bo poslej tožen s hipotekarno tožbo kot lastnik podedovane stvari, ki jo je bil zapustnik hipotečno zastavil. Vse te pravice pridobi per universitatem naenkrat, brez posebnih pridobitnih načinov, v hipu, ko veljavno pridobi dediščino. Takrat confusione prenehajo medsebojne služnosti, ki so obstajale v prid zapustnikovemu zemljišču na dedičevem zemljišču in narobe. Posest na posameznih dediščinskih stvareh mora dedič sam pridobiti; zoper tistega, ki bi mu to branil, ima interdictum unde 'vi. Najkasneje po pravu pretorske dobe, po mnenju večine modernih piscev pa že od prvih početkov, so bile podedljive tudi oporečnikove terjatve in dol¬ govi. 1 Pri tem so bile podedljive aktivno in pasivno le kontraktne in kvazi- kontraktne obligacije. Od kontraktov nista bila podedljiva societas in mandat; vendar je tudi tu dedič lahko izterjal terjatve in moral plačati dolgove, nastale do zapustnikove smrti. — Penalne tožbe niso bile pasivno podedljive. Po Justi- nijanovem pravu je iz deliktnih obligacij bilo mogoče od dediča izterjati samo toliko, kolikor je bil še obogaten. Actiones vindictam spirantes, ki naj bi žalje¬ nemu zagotovile osebno zadoščenje (npr. actio iniuriarum), pa tudi aktivno niso bile podedljive. 1 V ZD. veljajo glede vračunanja daril in volil v dedni delež členi 51—63. 1 V knjigi »Dio Erbenhaftung nach romischem Recht«, Leipzig 1927, sem skušal zbrati dokaze, ki govore za to, da so bile po civilnem pravu prvotno nepodedljive vse obligacije: 1. rimska, zlasti civilna obligacija je imela strogo osebni značaj; 2. spričo malo razvitega menjalnega gospodarstva taka pravna ureditev ni bila never¬ jetna; 3. sponsio in fidepromissio sta še po klasičnem pravu nepodedljivi; 4. actio familiae erciscundae vodi do delitve stvari, ne pa tudi terjatev in dolgov; 5. capitis deminutio, je prenesla na določene dejanske stane tiste pravne posledice, ki so redno nastopale ob smrti (morti coaequatur, Gai. 3, 153, cfr. 3, 101); 6. najstarejša mancipacijska oporoka kaže na nepodedljivost obligacij; 7. glede aktivne nepodedlji- vosti obligacij imamo vsaj za nekaj primerov pozitivne dokaze. — V literaturi sta sprejela mojo tezo H. Siber, Romisches Recht: II. Romisches Privatrecht, 1928, str. 331 et passim; W. W. B u e k 1 a n d , A Text-Book of Roman Law from Augustus to Justinian, Cambridge 1932, str. 408. Odklanjajo jo P. Bonfante, Corso di diritto romano, VI, Le successioni, 1930, str. 158 ss.; E. Rab el, Zeitschrift d. Sav. -Stiftung, 49, 1929, 580 ss.; A. Se gr e, Ricerche di diritto ereditario romano, Roma 1930, str. 112 ss.; S. Solazzi, Diritto ereditario romano, II, str. 262 ss., Napoli 1933; W. Kunkel, Romisches Recht, 2. izd. str. 344, Berlin 1935; M. K as er, RPR., I, str. 133. 454 Dedno pravo - Pridobitev dediščine Po rimskem pravu je dedič neomejeno jamčil za zapustnikove dolgove, ne glede na vrednost pridobljene dediščine. 2 3 Kadar je bila dediščina pasivna, je ne¬ omejeno (ultra vires) jamčeči dedič moral pri poplačilu zapustnikovih dolgov dodajati iz svojega prejšnjega premoženja. Za vojake je Gordijanov reskript 3 določil, da jamčijo za zapustnikove dolgove le intra vires, s tem kar so po¬ dedovali. 4 Dediščino je moral pridobiti dedič sam. Posebnega izvršilca oporoke, kakor je bil to za mancipacijsko oporoko familiae emptor, klasično in postklasično pravo ni poznalo. II. Več sodedičev Kadar je dedovalo več sodedičev, je bil načeloma vsak izmed njih zapust¬ nikov vesoljni naslednik; ker jih je bilo več, so nastali med njimi miselni deleži (concursu partes fiunt). Na zapuščinskih stvareh je nastala solastnina, 5 in sicer v istem razmerju, kakor so bili njihovi dediščinski deleži. Zato je smel vsak izmed njih zahtevati delitev 6 z actio familiae erciscundae. Predmet delitve niso bile: zemljiške služ¬ nosti, oporočne listine in rodbinski grobovi. Razen tega ta tožba ni bila upo¬ rabna glede zapuščinskih terjatev in dolgov; glede njih je namreč veljalo, da se namreč ipso iure porazdelijo med sodediče po njihovih dediščinskih deležih (nomina ipso iure divisa sunt). Vsak sodedič je postal takoj upravičen, izterjati sorazmeren delež zapuščinskih terjatev; hkrati pa je bil tudi dolžan plačati sorazmeren del zapuščinskih dolgov. 7 L. 1933 najdeni odlomki Gajevih institucij kažejo, da so sodediči, zlasti bratje, prvotno večkrat ohranili dediščinsko skupnost, imenovano ercto non cito (ali morda erctum non citum). To skupnost so vsak hip lahko razdrli in si pre¬ moženje razdelili. V tem olajšanju delitve je bil temelj za nadaljnji irazvoj v smeri izrazitega individualizma. 2 Po germanskih pravih (nemškem, angleškem) jamči dedič največ za toliko dolgov, kolikor je vredna podedovana dediščina. Prim. za nemško pravo Hermann Conrad, Deutsche Reehtsgeschichte, Band I: Fruhzeit und Mittelalter, 2. izd.. Karlsruhe 1962, str. 416. Za angleško pravo prim. W. S. Holdsworth, A History of English Law. Vol. III. 3 rd ed., 1923, str. 586: Similarly the representative must pay the debts of the deceased; but he is only liable to pay out of the property of the deceased. str. 587: If we turn to the liabilities of the representatives we find that so long as they duly administered the estate, a judgement against them could only be »de bonis testatoris«. 3 C. 6, 30, 22 pr.:. . . pro tantummodo rebus conveniantur, quas in hereditate de- functi invenerint, ipsorum autem bona a creditoribus hereditariis non inquietentur. 4 Po čl. 145, odst. 1 ZD. je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do vrednosti podedovanega premoženja. Če se je dedič dediščini odpovedal, ne odgovarja za za¬ pustnikove dolgove (odst. 2). 5 Po ZD. obstoji med sodediči kolektivna skupnost, to je iz nemškega prava prevzeta (rimskemu pravu nepoznana) skupnost na skupno roko. — Prim. A. Finž¬ gar, Sodediči. Pravnik, XII, 1957, 373—385. 0 O delitvi dediščine govore členi 147—152 ZD. 7 Po čl. 145, odst. 3 ZD. so sodediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine svojega vrednostnega deleža. Omejitve dedičevega jamstva za dolgove 455 § 166. OMEJITVE DEDIČEVE ODGOVORNOSTI ZA DOLGOVE Ker je bil dedič neomejeno (ultra vires) odgovoren za zapustnikove dolgove, je zašel lahko v težaven položaj, če je prevzel pasivno dediščino. Nevarnost je grozila tudi zapuščinskim upnikom, kadar je hudo zadolženi dedič pridobil aktivno zapuščino. Njihov položaj je bil toliko bolj neugoden, ker so bili skle¬ pali pogodbe z gospodarsko trdnim zapustnikom, sedaj so pa naenkrat imeli za dolžnika zadolženega dediča. Zato je že pretorsko pravo uvedlo različne reforme, s katerimi je skušalo omiliti najhujše ostrine neomejene dedičeve odgovornosti. I. Beneficium abstinendi Heredes sui so dediščino pridobili v hipu, ko jim je pripadla. Ce je bila dediščina prezadolžena in je prišlo do konkurznega postopka, jih je zadela in- famija. — Pretor jim je pomagal s posebno pravno dobroto: s pravico, da se vzdrže dediščine (beneficium abstinendi). Ce se je namreč suus heres vzdržal vsakega vtikanja v dediščinske zadeve, 1 ni pretor odobril zapuščinskim upni¬ kom njihovih tožb (denegare actionem) zoper takega dediča. Za pravno dobroto ni bilo treba zaprositi; dovolj je bilo, da se je dedič pred pretorjem skliceval na to, da se v dediščinske stvari ni vtikal. — Kadar je bil suus heres še nedorasel (impubes), mu je pretor dovolil to pravno dobroto, čeprav se je že vtikal v zapuščinske zadeve. Kadar je bil dedič nedoleten (minor), mu je pretor lahko dovolil postavitev v prejšnje stanje. 2 Posledica te pravne dobrote je bila, da je nastopilo pravno stanje, kakor da bi tisti dedič nikoli ne bil pridobil dediščine. Na vrsto je prišel najprej morebitni substitut, če nobenega ni bilo, je končno prišlo do zapuščinskega konkurza. Kdor se je enkrat abstiniral, je lahko še pozneje pridobil dediščino, če si je premislil; Justinijan je to možnost omejil na tri leta. Prav tako kakor suus heres je uporabil to pravno dobroto lahko tudi tisti oporočni dedič, ki je bil pri oporočniku in mancipio. Dedič, ki se je vzdržal dediščine, ni mogel uveljavljati dediščinskih pravic, pač pa je smel terjati morebitno volilo. — Kadar se je vzdržal oporočni dedič, je oporoka vendarle ostala v veljavi in s tem tudi manumisije, kolikor niso bile morda v škodo upnikov (in fraudem creditorum, Ulp. D. 40, 4, 32). Ta pravna dobrota je bila znana že v Ciceronovem času; on namreč očita triumviru Antoniju, da jo je uporabil (cum ipse hereditatem patris non adiisses; Cie. Phil. II, 16, 42). II. Commodum separationis Beneficium abstinendi obvaruje dediča odgovornosti za zapustnikove dol¬ gove, navadno pa tudi tega,"da bi prišlo do konkurza njegovega, čeprav podedo- 1 Gai. D. 29, 2, 57 pr.: abstinendi se ab hereditate.. . potestatem ut guamvis creditoribus hereditariis iure civili teneantur, tamen in eos actio non detur, si velint derelinquere hereditatem. 2 Gai. D. 29, 2, 57, 1. 456 Dedno pravo — Pridobitev dediščine vanega premoženja. Taka pravna dobrota ni veljala za sužnja, ki ga je oporočnik postavil za dediča in mu je hkrati podelil prostost (manumissio testamento). Oporočnik je navadno tako ravnal v želji, da ne bi bil zapuščinski konkurz (venditio bonorum) opravljen v njegovem imenu, ampak da bi šlo za konkurz dedujočega osvobojenca. Pač pa je pretor varoval dediča na ta način, da za zapustnikove dolgove ni bil odgovoren s tistim premoženjem, ki si ga je sam pridobil po oprostitvi. Tudi pri tej pravni dobroti je bilo potrebno, da se dedič ni vtikal v dediščinske zadeve. 3 Kdaj je bila ta pravna dobrota uvedena, ne vemo. Verjetno je, da je za Sabina še ni bilo; Sabin namreč zagovarja mnenje, naj tudi osvobojenca ne zadene sramota konkurza (ignominia), kar pa ni obveljalo (Gai. 2, 154). III. Beneficium separationis 3a Pretor se je končno zavzel tudi za zapustnikove upnike in za legatarje, ki so bili ogroženi zaradi tega, ker je dediščino pridobil dedič, ki je bil prezadolžen. Zato je pretor iz utemeljenih razlogov (causa cognita) na zahtevo zapuščinskih upnikov ali legatarjev z dekretom dovolil, da se je dediščina ločila od prejš¬ njega dedičevega premoženja (separatio bonorum). Zaradi te ločitve se je za¬ puščina uporabila predvsem za pokritje terjatev tistih zapuščinskih upnikov, ki so zahtevali ločitev. Ko so bili le-ti v celoti poplačani, so prišli na vrsto lega- tarji, ki so bili tudi zahtevali separacijo. Za njimi šele je morebitni presežek prišel v prid vsem drugim upnikom skupaj, to je tistim zapustnikovim upnikom, ki niso zahtevali ločitve, in prejšnjim dedičevim. Ločitev zapuščine je imela to neugodno posledico, da tisti, ki so jo zahtevali, niso mogli od dediča ničesar več terjati, če so se uračunali in niso bili iz za¬ puščine popolnoma poplačani. Papinijan je sicer zagovarjal milejše mnenje. Taki upniki naj bi smeli terjati primanjkljaj iz dedičevega premoženja vsaj potem, ko bi bili dedičevi upniki popolnoma poplačani. Zoper Papinijanovo mnenje sta se izrekla Ulpijan in Pavel. 4 Separacije ni mogel zahtevati tisti zapuščinski upnik, ki je z dedičem sklenil kako novačijo, od njega sprejel poroke ali kako stvar v zastavo (secuti sunt nomen heredis). — Ce sta se zapuščina in prvotno dedičevo premoženje že popolnoma pomešala, ni bilo mogoče več zahtevati ločitve; pač pa še vedno dotlej, dokler je bila ločitev vsaj deloma mogoča. — Končno je bilo po Justini- janovem pravu mogoče zahtevati ločitev samo pet let po pridobitvi dediščine. Ločitev dediščine je bila v tesni zvezi s konkurzom. Podrobnosti niso še dovolj raziskane. 5 IV. Beneficium inventarii V dedičevem interesu je Justinijan 1. 531 uvedel pravno dobroto popisa (beneficium inventarii; C. 6, 30, 22). Z njo je Justinijan omogočil dediču, da je 3 Ulp. D. 42, 6, 1, 18: si non attigerit bona patroni. 3a D. 42, 6: De separationibus; prim. C. 7, 72. 4 Pap. D. 42, 6, 3, 2; Ulp. a. eod. 1, 17; Paul. D. eod. 5. 5 Po čl. 146 ZD smejo zapustnikovi upniki v treh mesecih po uvedbi dedovanja zahtevati ločitev zapuščine. Taki upniki smejo zahtevati poplačilo terjatev samo iz zapuščine. — Od starejših zakonikov imata pravno dobroto ločitve CC. (čl. 878) in Odz. (§ 812); nista je pa obdržala nemško in švicarsko pravo. Omejitve dedičevega jamstva za dolgove 457 svojo odgovornost za zapustnikove dolgove . omejil na toliko, kolikor je bila vredna zapuščina. Hkrati je nudil zapuščinskim upnikom garancijo, da se zapu¬ ščinsko premoženje ne bo porazgubilo. Za to pravno dobroto dediču ni bilo treba posebej zaprositi, pač pa je moral napraviti popis (inventar) vse zapuščine (inventarium super his rebus, quas defunctus mortis tempore habebat). S popisovanjem je moral pričeti v tridesetih dneh, odkar je zvedel, da mu je dediščina prepadla, oziroma odkar je bila opo¬ roka odprta. Popis je moral dovršiti v nadaljnjih šestdesetih dneh; kadar je bilo dediščinsko premoženje zelo oddaljeno od dedičevega bivališča, je imel rok enega leta. — Popisovanje je moralo biti opravljeno vpričo notarja (tabu- larius) in prič. Volilojemniki so bili povabljeni k popisovanju; če se niso mogli ali hoteli odzvati, je bilo treba poklicati tri priče. — Sestavljeni popis je moral dedič podpisati in priseči, da je ravnal pošteno. Ce je zagrešil pri tem kako nepoštenost, je moral povrniti dvojno. Med popisovanjem niso mogli ne upniki ne volilojemniki od dediča ničesar terjati. Ko je bil popis končan, je dedič izplačeval dolgove upnikom, legatarjem pa dajal volila, in sicer tako, kakor so se javljali.® Ko je dedič poplačal toliko dolgov ali volil, kolikor je bilo vredno v popisu obseženo dediščinsko premo¬ ženje (pro viribus hereditatis)? ni mogel nobeden od ostalih upnikov in volilo- jemnikov od njega ničesar več terjati; dotlej je pa jamčil za zapustnikove dol¬ gove tudi s prejšnjim svojim imetjem. Dedič naj na ta način nima sicer nobene koristi od prezadolžene dediščine, nima naj pa tudi nobene izgube. * * * * 7 8 Zato si sme sam pridržati toliko, kolikor ima sam terjati, stroške za popisovanje, pogrebne stroške in podobno. Hkrati pa mora vplačati svoje dolgove v dediščinsko premoženje. Beneficium inventarii ne more uporabiti tisti dedič, ki je zaprosil za rok za preudarek (spatium deliberandi). Tudi po Justinijanovem pravu je bil še vedno neomejeno odgovoren za zapustnikove dolgove tisti dedič, ki ni napravil pravočasno inventarja. 9 V. Sporazum z upniki Večkrat se je zunanji dedič, ki mu je pripadla sumljiva dediščina, obva¬ roval škode na ta način, da je dediščino pridobil kot mandatar zapustnikovih upnikov. Kot mandatar ni mogel biti tožen za več, kakor je bila dediščina vredna- če bi plačal več, bi imel zoper zapuščinske upnike tožbo actio mandati contraria na povračilo presežka. o C 6 30 22 § 4a : Et eis satisfaciant, qui primi veniant creditores, et, si nihil reliquum est, posteriores venientes repellantur... Sed si legatarii interea, venerint, et eis satisfaciant ex hereditate defuncti vel ex ipsis rebus vel ex earum forsitan venditione. 7 Pod vplivom kanonskega prava je namesto jamstva pro viribus (do vrednosti dediščinskih aktiv) obveljalo jamstvo cum viribus (jamstvo s podedovanimi predmeti, tako da so upniki mogli poseči samo po zapuščinskih predmetih, ne več po dedičevem premoženju). V občepravni praksi je popis zapuščine opravilo sodišče; dedič je poslej samo izjavil, da dediščino nastopa sub beneficio inventarii. 8 C. 6, 30, 22 § 10, cf. § 4a: ut ... neque lucrum neque damnum aliquod heres ex huiusmodi sentiat hereditate. 9 Ker ZD. splošno omejuje dedičevo odgovornost (čl. 145), te pravne dobrote ni prevzel. 458 Dedno pravo — Pravdno varstvo dediča Včasih je dedič pred pridobitvijo dediščine sklenil z upniki pogodbo, da ne bodo svojih terjatev v celotnem znesku izterjali ( ut minus solvatur, Ulp. D. 2, 14, 7, 17). Taka pogodba je bila že po klasičnem pravu veljavna glede vseh upnikov, čeprav jo je sklenila le večina njih. Večino so pri tem presojali po zneskih terjatev, ne po številu upnikov. Sesti oddelek PRAVDNO VARSTVO DEDIČA § 167. HERED1TATIS PETITIO 1 I. Obrazec Tožba, s katero je civilni dedič uveljavljal svojo dedno pravico, se je ime¬ novala hereditatis petitio. Bila je to nekaka vesoljna lastninska tožba (vindi- catio generalis), ki se je že v legisakcijskem in v formulamem postopku tesno naslanjala na rei vindicatio. Vendar se ni vršila pred posameznim sodnikom, ampak pred centumviralnim sodiščem. Njena formula se je najbrž glasila: 2 Si paret hereditatem P. Maevii (ev. pro parte illa) ex iure Quiritium A 1 A 1 esse, si arbitratu tuo res A° A° non restituetur, quanti ea res est, tantam pecuniam N m N m A° A° condemna. S. n. p. a. II. Aktivna in pasivna, legitimacija Aktivno legitimiran je bil civilni dedič, ki.ni imel v svoji posesti dediščine ali kakega njenega dela. Sodedič je lahko tožil samo glede svojega deleža (pro parte). Tožnik je moral dokazati, da je civilni dedič (heres). Da je dediščino pridobil, je moral samo tedaj dokazati, kadar mu je bilo naloženo, da mora opraviti krecijo (cretio). Pasivno je bil legitimiran, kdor je posedoval vso dediščino ali kake dele zapuščinskega premoženja in sicer tako, da glede tega ni pripoznaval tožnikove dedne pravice. Kadar je toženec npr. trdil, da stvar, ki jo ima v svoji posesti, zato ni dedičeva, ker ni bila nikoli zapustnikova, takrat je moral tožnik naperiti zoper toženca lastninsko tožbo (rei vindicatio). Ce toženec ni hotel dediču plačati dolga, češ da mu zapustnik ni ničesar posodil, je moral tožnik uporabiti poso¬ jilno tožbo (condictio mutui). V obeh primerih toženec namreč ni oporekal, da 1 Prim. D. 5, 3: De hereditatis petitione; C. 3, 31: De petitione hereditatis. 2 Glede rekonstrukcije formule prim. L en el, EP 3 , str. 177 ss. ■— Prevod: »Če se izkaže, da je dediščina (zapuščina) Publija Mevija (ev. v tem deležu) po kvirit- skem pravu tožnikova, (in) če po tvojem (= sodnikovem) pozivu ne bo tožniku vrnjena, obsodi (sodnik) toženca v prid tožniku na toliko denarja, kolikor je ta stvar vredna! Če se ne izkaže, oprosti!« Hereditatis petitio 459 tožnik ne bi bil civilni dedič, ampak je samo trdil, da zapustnik ni bil lastnik ali upnik, in da zato tudi dedič ni pridobil te pravice. Drugače je bilo, če je tože¬ nec priznal, da ima zapuščinsko stvar v svoji posesti ali da je od zapustnika prejel določeno posojilo, toda ni hotel tožniku izročiti stvari ali pa mu plačati dolga, češ da tožnik ni dedič. V takem primeru je moral dedič nastopiti s here¬ ditatis petitio. Ako bi bil tožnik sedaj naperil lastninsko ali posojilno tožbo, bi bil toženec zaprosil pretorja, da formulo omeji z ekscepcijo (prvotno s praescrip- tio) quod praeiudicium hereditati non fiat (prim. § 183, II, 5). Kot toženec je bil legitimiran tisti, ki je posedoval vso dediščino ali posa¬ mezne dediščinske stvari ali je zapuščini kaj dolgoval (iuris possessor) ali je vsaj posedoval stvar, ki sicer ni bila zapustnikova, vendar pa je bil zapustnik zanjo odgovoren. Semkaj so spadale stvari, ki jih je zapustnik vzel na posodo, v hrambo ali v prekarij. Kot vesoljni naslednik zapustnikov je namreč dedič odgovarjal tudi za take stvari. Toženec je predvsem hotel biti sam dedič in je v tem prepričanju imel v posesti dediščino ali dediščinske stvari. Viri imenujejo njegovo posest pro herede. 3 Medtem ko Gaj pripoznava tako posest le dobrovernemu priposestvo- valcu, jo Ulpijan pripoznava tudi zlovernemu (vel per mendacium, D. 5, 3, 12), kadar hoče veljati za dediča. Včasih toženec ni utemeljeval svoje posesti s tem, da bi bil on sam dedič, ampak se je skliceval le na to, da poseduje 4 ; viri ime¬ nujejo njegovo posest pro possessore. Na tak način je posedoval npr. pripo- sestvovalec nepridobljene zapuščinske stvari (prim. § 52, II). Izjemno je bil pasivno legitimiran tudi, kdor je pred litiskontestacijo do- lozno opustil na stvari posest. 5 6 To novost je uvedel SC. Iuventianum, ki se imenuje po takratnem (1. 129) konzulu, klasiku P. Juvenciju Celzu. — Po Justi- nijanovem pravu je bil pasivno legitimiran tudi tisti, ki se je spustil v pravdo, kakor da ima sporno stvar v svoji posesti (qui liti se obtulit quasi possideret). Hereditatis petitio je bila actio in rem. Zato toženec ni bil dolžan spustiti se v pravdo, ampak je lahko prepustil tožniku dediščino ali sporno dediščinsko stvar. Če tega ni sam storil, ga je pretor k temu prisilil z interdiktom quam hereditatem. Besedilo interdikta ni ohranjeno. III. Namen tožbe S hereditatis petitio je tožnik zahteval, da ga toženec pripozna za dediča in mu prepusti dediščino, oz. dediščinske stvari, ki jih je imel, ali da plača (izpolni) to, kar je bil zapustniku dolžan. Obsodba je bila tudi tokrat denarna. Restitutorna klavzula je omogočala, da je toženec po sodnikovem pozivu lahko prepustil zapuščinske stvari tožniku prostovoljno in se je tako rešil obsodbe. 3 Gai. 4, 144: Pro herede autem possidere videtur tam is, qui heres est, quam is qui putat se heredem esse: 4 Ulp. D. 5, 3, 11, 1 — D. eod. 13 pr.: Pro possessore vero possidet praedo, qui interrogatus, cur possideat, responsurus sit, »q uia possideo« nec contendet se heredem vel per mendacium nec ullam causam possessionis possit dicere, et ideo fur et raptor... tenentur. — Gai. 4, 144; pro possessore is possidet, qui sine causa ali- quam rem hereditariam vel etiam totam hereditatem sciens ad se non pertinere possidet. 6 Ulp. D. 5, 3, 25, 8: nam is qui dolo fecit, quo minus possideret, ut possessor condemnatur. 460 Dedno pravo — Pravdno varstvo dediča Toženec je moral izročiti, kar je izterjal od zapuščinskih terjatev; stvari, ki jih je nakupil za zapuščinski denar; izkupiček za prodane zapuščinske stvari (res succedit in locum pretii et pretium in locum rei ). 6 Po tem splošnem obsegu, ki je zajel celotno dediščino in se ni omejeval na posamezne stvari, se je here- ditatis petitio razlikovala od reivindikacije . 7 IV. Toženčeva odgovornost Toženčevo odgovornost za dediščinske stvari so presojali pred Juvencijevim senatovim sklepom po načelih, ki so veljala za poslovodjo brez naročila. SC. Iuventianum je deloma uvedel še nove vidike, ki jih je poznejša praksa izpo¬ polnila. Dobroverni posestnik je načelno moral vrniti to, za kar je bil obogaten, zlovemi pa vse. Važen je bil pri tem trenutek litiskontestacije; zakaj poslej je tudi dobroverni posestnik moral računati z možnostjo, da bo zapuščino more¬ biti izgubil. Kako je dobroverni posestnik ravnal z dediščino ali dediščinskimi stvarmi do litiskontestacije, koliko plodov je pridobil in dotlej porabil, za vse to ni odgovarjal. Vrniti je moral tožniku le to, za kar je bil obogaten. Semkaj so spadali obstoječi plodovi (fructus exstantes), kupnina za prodane dediščinske stvari, izterjane dediščinske terjatve, za dediščinski denar nabavljene stvari 6 — kolikor jih je ob litiskontestaciji še imel. Zlo verni posestnik, zlasti ropar (praedo), ki je samolastno vzel v posest zapuščinske stvari, je bil odgovoren za vsako zmanjšanje dediščinske vrednosti tudi v času pred litiskontestacijo. Zato je moral povrniti ne le plodove, ki jih je v resnici pridobil (fructus percepti), ampak je moral dati odškodnino tudi za tiste, ki bi jih bil mogel pridobiti (fructus percipiendi). Za prodane dediščinske stvari je moral povrniti polno vrednost, čeprav jih je bil morda ceneje prodal Pri dobrovernem je zadoščalo, da je povrnil kupnino, ki jo je zares prejel. Po litiskontestaciji je tudi dobroverni toženec odgovarjal strože, tako namreč, kakor je odgovarjal zloverni pred litiskontestacijo. Zlovemi je bil po¬ slej odgovoren celo za naključno škodo (casus). Hadrijanova oratio je postavila načelo, da bi moral tožnik prejeti s sodbo to, kar bi dobil, če bi bila sodba izrečena takoj ob litiskontestaciji. Po tem besedilu naj bi tudi dobroverni tože¬ nec odgovarjal za naključno uničenje dediščinskih stvari (npr. za pogin živine). Poznejše klasično pravo ni za dobrovernega posestnika obdržalo tega strogega stališča, tako da ni odgovarjal za naključje, kakor je to moral zloverni. V. Potroški (impensae) Dobroverni posestnik sme zahtevati povračilo vseh potroškov, ki jih je imel do litiskontestacije. Zloverni posestnik sme zahtevati povračilo potrebnih potroškov; za koristne potroške sme zahtevati povračilo le v toliko, kolikor je zapuščina še obogatena; za impensae voluptuariae ima pravico odvzema (ius tollendi). Po litiskontestaciji sme tudi dobroverni posestnik zahtevati le povra¬ čilo enakih potroškov kakor zloverni posestnik. Zaradi povračila potroškov je 6 »(Kupljena) stvar stopi namesto kupnine in (izkupljeni) denar namesto (pro¬ dane) stvari.« — To imenujemo nadomestno ali surogacijsko načelo. 7 ZD. ureja zapuščinski postopek v členih 173—190. Pravdno varstvo pretorskega dediča 461 toženec smel pridržati dediščinske stvari dotlej, dokler mu ni dedič potroškov povrnil. Potroške, ki jih je toženec imel s pridobivanjem plodov (fructuum quaeren- dorum causa), so odšteli od vrednosti plodov, ki jih je bilo treba vrniti. Dejstvo, da je imel toženec dediščino morda dolgo časa v posesti, je imelo za posledico, da je toženec medtem razpolagal z različnimi dediščinskimi stvarmi. Pravično je bilo, da je moral tožnik vsaj dobrovernemu posestniku odobriti (ratihibitio) tiste pravne posle, ki jih je bil sklenil pred litiskontesta- cijo. Ako je toženec poplačal zapuščinske dolgove, ni s tem oprostil dediča. Ce je dedič-tožnik pozneje plačilo odobril, mu je toženec smel pri obračunavanju enak znesek odtegniti; moral pa je dati tožniku varščino, da ga ne bodo upniki vnovič terjali. To bi se zgodilo zlasti takrat, kadar bi toženec zahteval s con- dictio indebiti od upnikov vrnitev plačanega zneska. Po Justinijanovem pravu dobroverni posestnik ni bil dolžan dati varščine. VI. Missio in possessionem ex edicto divi Hadriani Oporočni dedič, ki je dal pravilno odpreti oporoko, je imel posebno pravdno sredstvo: missio in possessionem; uvedel jo je Hadrijan. Podrobnosti ne po¬ znamo, razen te (Paul. Sent. 3, 5, 14—18), da je dedič imel to ugodnost tudi takrat, ko je bila oporoka testamentum irritum ali ruptum. Najbrž je pretor dovolil dediču, da je vzel oporečnikove stvari v posest. VII. Hereditatis petitio possessoria Postklasična je bila hereditatis petitio possessoria, ki jo je lahko uporabljal honorarni dedič (prim. § 168, III). § 168. PRAVDNO VARSTVO PRETORSKEGA DEDIČA I. Interdictum quorum bonorum Bonorum possessor ni mogel uporabiti civilne hereditatis petitio, ker ne bi mogel dokazati, da je civilni dedič. Namesto nje mu je pretor dovolil poseben interdikt quorum bonorum, ki spada med interdicta adipiscendae possessionis. Glasil se je ( Lenel, EP 3 * * * 7 , 452): Quorum bonorum ex edicto meo illi possessio data est, quod de his bonis pro herede aut pro possessore possides possideresve si nihil usucaptum esset, quodque dolo malo fecisti, uti desineres possidere, id illi restituas. 1 * Aktivno legitimiran je bil tisti pretorski dedič, ki je dosegel bonorum possessio; to je moral dokazati. 1 »Kar poseduješ od tistega imetja, ki je njegova posest bila po mojem ediktu dana njemu (= tožniku), bodi da (poseduješ) kot dedič ali kot posestnik ali bi posedoval, če ne bi bilo nič priposestvovano, in kar si z nepoštenim ravnanjem povzročil, da več ne poseduješ, to njemu povrni!« 7 Rimsko pravo 462 Dedno pravo — Bona vacantia, bona ereptoria Pasivno legitimiran je bil, kdor je imel v svoji posesti dediščinske stvari, bodisi da jih je posedoval pro herede ali pro possessore; prav tako je bil legiti¬ miran, kdor je dolozno opustil posest na dediščinskih stvareh. Drugače kakor pri civilni hereditatis petitio, pa tu ni bil pasivno legitimiran iuris possessor, npr. zapustnikov dolžnik. Honorarnemu dediču je pomagal pretor s fikticijskimi tožbami, v katerih je naročil sodniku, naj smatra, da je tožnik civilni dedič. Na ta način je bonorum possessor mogel iztožiti tudi posamezne podedovane pravice (npr. užitek). Enako je pretor pomagal zapustnikovim upnikom. Namen interdikta je, da si tožnik zagotovi posest in s tem bonitarno last¬ nino na dediščinskih stvareh, ki jih je doslej posedoval toženec. Iz besedila izhaja, da se bo toženec brez uspeha skliceval na priposestvovanje dediščinskih stvari. Pri tem interdiktu niso razlikovali med dobrovernim in zlovernim po¬ sestnikom. II. Interdictum quod legatorum Nasproti volilojemniku, ki je samolastno vzel v posest določeno volilo, je bonorum possessor lahko nastopil z interdiktom quod legatorum. Po Justinija- novem pravu je to lahko storil vsak dedič. III. Hereditatis petitio possessoria 2 Najbrž so šele kompilatorji pripoznali pretorskemu dediču posebno tožbo hereditatis petitio possessoria (ali hereditatis petitio utilis). Drugače kakor z interdiktom quorum bonorum je bonorum possessor z njo lahko zahteval celotno dediščino: ne le stvari, ampak tudi pravice. Sedmi oddelek BONA VACANTIA - BONA EREPTORIA § 169. DEDIŠČINA BREZ DEDIČA. DEDIČEVA NEVREDNOST * 1 I. Bona vacantia Kadar je zapuščina navsezadnje ostala brez dediča (cui heres non extabit), je pretor že v Ciceronovi dobi na zahtevo upnikov uvedel zapuščinski konkurz (venditio bonorum). Avgustov zakon lex Iulia de maritandis ordinibus je določil, da taka za¬ puščina pripade kot caducum (= brez lastnika) državni blagajni (aerarium, na njegovo mesto je pozneje stopil fiscus). Erar ali fiscus ni bil dedič, ampak le' namesto dediča (heredis loco). Svojo pravico je uveljavljal z vindicatio bonorum, ki je ustrezala pridobitvi dediščine; to je smel storiti v štirih letih po zapustni¬ kovi smrti. Državna blagajna je poplačala dolgove upnikom in izvršila more- 2 D. 5, 5: De possessoria hereditatis petitione. 1 vacare = biti prazen, biti brez gospodarja; eripere = iztrgati, odvezati, od¬ tegniti. Dediščina brez dediča — Dedičeva nevrednost 463 bitna volila, kadar je bila dediščina aktivna. Kadar je bila dediščina pasivna, je erar prepustil upnikom, da so zaprosili za uvedbo konkurznega postopka, čeprav je dediščina že pripadla erarju. Na ta način je erar obdržal le aktivne zapuščine; odklanjal pa je prezadolžene zapuščine. 2 Ako bi zaradi tega izgubile veljavo oporočne oprostitve sužnjev, se je po reskriptu Marka Avrelija (I. 3, 11) lahko ponudil suženj ali kdor koli, da je dal upnikom varščino za poplačilo njihovih terjatev in nato pridobil dediščino (addictio bonorum libertatum servandarum causa). Od četrtega stoletja naprej so v tem oziru imele glede svojih članov pred¬ nost pred fiskom nekatere korporacije: kurije glede dekurionov, legije glede vojakov, ter še nekatere druge. II. Bona ereptoria Bona ereptoria imenujejo viri tisto dediščino, ki je dediču pripadla in jo je tudi že pridobil, toda je ne more obdržati, ker je iz določenega razloga ne¬ vreden (indignus). Nevrednemu dediču se odvzame in jo z vsemi obremenitvami (volili, oprostitvami) vred pridobi fiskus. Dedič je utegnil postati nevreden iz različnih razlogov: bodisi da se je hudo pregrešil zoper zapustnikovo osebo; bodisi da je kaj zagrešil zoper njegovo oporoko ali zoper določene pravne predpise. Našteli bomo le najvažnejše primere. Zoper zapustnika se je tako pregrešil dedič, ki je zakrivil dolozno ali z veliko malomarnostjo (Marci. D. 34, 9, 3: per neglegentiam et culpam) za¬ pustnikovo smrt; ali če je prenagljeno nastopil dediščino in s tem morda pre¬ prečil, da ni bilo mogoče izslediti morilca med zapustnikovimi sužnji (SC. Silanianum); dalje, če je še za zapustnikovega življenja brez njegove vednosti bodočo dediščino drugemu podaril; končno tedaj, če se ni pobrigal za zapustnika, če je bil ta umobolen ali v ujetništvu ( captivus). 3 Glede oporočne volje se je pregrešil dedič tako, da je postal nevreden zlasti, kadar jo je neupravičeno izpodbijal s querela inofficiosi testamenti ali če je zahteval kot prezrti pretorsko bonorum possessio; kadar je intestatni dedič prikrival oporoko; kadar je dedič zvijačno ali nasilno pripravil oporočnika do testiranja; kadar je zvijačno ali nasilno oviral zapustnika, da ni napravil opo¬ roke ali da ni izpremenil že napravljene oporoke. Tudi kršitev nekaterih pravnih norm je povzročala dedičevo nevrednost. To je bilo zlasti, če je dedič svojo dediščino po pridobitvi prepustil taki osebi, ki je bila po Avgustovi zakonodaji incapax. Ista posledica je nastopila glede medsebojnih poslednjevoljnih naklonitev med zakoncema, katerih zakon je bil prepovedan iz določenega razloga: zakon varuha z varovanko, prešuštnika s prešuštnico, provincialnega namestnika z ženo iz njegove province. Po čl. 233 našega ZD. izroči sodišče zapuščino pristojnemu ljudskemu odboru, če ugotovi, da ni dedičev, ali"kadar se neznani dediči v enoletnem oklicnem roku (čl. 219) ne zglasijo,— Po čl. 433 sovj. GZ. pripade zapuščina državi, če ni dedičev, ne intestatnih, ne oporočnih. Tudi po meščanskih zakonikih pripade zapuščina, ki je ostala brez dediča, državi, bodisi kot dediču (§ 1936 BGB., čl. 466 ZGB.), bodisi le kot vesoljnemu nasledniku (§ 760 Odz.), medtem ko čl. 768 CC. govori samo o »pri¬ dobitvi« po državi. 3 Ne postane nevreden tisti ujetnikov dedič, ki še ni star 18 let. 7 * 464 Dedno pravo — Legati in fideikomisi Iz istih razlogov kakor dedič, je postal nevreden tudi legatar. Pri dediču je veljala nevrednost ne le glede dediščine, ampak tudi glede legatov in fidei- komisov. 4 Osmi oddelek LEGATI IN FIDEIKOMISI * 1 § 170. LEGATI I. Pojem Legat (legatum ) ali civilnopravno volilo je enostranska poslednjevoljna oporečnikova odredba, ki z njo nakloni določeni osebi, volilojemniku (legatarju), neko premoženjsko korist v breme oporočnemu dediču. 2 Volilojemnik je za¬ pustnikov singularni pravni naslednik in kot tak ne jamči za dediščinske dolgove. 3 4 Rimsko pravo je razvilo dve skupini takih poslednjevoljnih singularnih naklonitev: legate in fideikomise. Civilno pravo je poznalo samo legate, v ce¬ sarski dobi so se v praksi vedno bolj pojavljali tudi fideikomisi, v Justinija- novem pravu so obojni izenačeni. Najprej bomo obravnavali legate, nato fideikomise. II. Splošni predpogoji Legat (legatum) je bil mogoč le pri oporočnem dedovanju. Oporočnik ga je lahko odredil v oporoki ali v kodicilu, to je v posebni listini, ki je bila v oporoki potrjena (codicilli testamento conjirmati), bodisi za nazaj (in praete- ritum), bodisi vnaprej (in futurum). Glede volilojemnika je civilno pravo na¬ čelno zahtevalo isto kakor glede dediča: predvsem je moral imeti pasivno testamenti factio nasproti oporočniku. Še po klasičnem pravu je testator mogel obremeniti z legatom samo oporočnega dediča. 4 Kadar je bilo več sodedičev, so bili redno vsi obremenjeni, in sicer po svojih dednih deležih; če je oporočnik le nekatere obremenil z vo¬ lilom, so ti volilo dolgovali po enakih delih (Ner. D. 30, 124). 6 Oporočnik je lahko odredil volilo tudi v prid enemu ali več sodedičem v breme vseh ali le nekaterih kot vnaprejšnje volilo (praelegatum). Legatarju je oporočnik lahko določil substituta. 6 V tem primeru so veljala načela o vulgarni substituciji. 4 Razloge dedne nevrednosti za oporočnega in zakonitega dediča kakor tudi za volilojemnika, našteva čl. 131 ZD. Prim. tudi čl. 132. 1 Prim. Gai. 2, 192 ss.; Paul. 3, 6; Ulp. 24; I. 2, 20 in C. 6, 37: De legatis; C. 6, 43: Communia de legatis et fideicommissis .. D. 30—32: De legatis et fideicommissis. 2 Pojem volila opredeljuje čl. 91 ZD. 3 Isto načelo je uzakonjeno v 98. čl. odst. 1. ZD. Oporočnik pa more odrediti, da legatar odgovarja v mejah vrednosti volila za njegove dolgove bodisi v celoti, bodisi deloma (odst. 2). 4 Po čl. 91. odst. 1 ZD. oporočnik lahko obremeni z volilom ne le dediča, ampak vsakogar, komur kaj zapušča. 5 Prim. čl. 02, odst. 2—3 ZD. 6 Prim. čl. 85 ZD. Legati 465 Kakor za postavitev dediča je veljala tudi za odreditev volila stroga ob- ličnost. Volilo je moglo biti odrejeno šele po imenovanju dediča. Po besedah, ki jih je oporočnik pri tem uporabil, so razlikovali štiri vrste legatov. III. Vrste legatov L Legatum per vindicationem Vindikacijski legat (prim. § 51) je oporočnik odredil z besedami do lego, v Gajevi dobi tudi: sumito, capito, šibi habeto 7 (Gai. 2, 193). V tej pač naj¬ starejši obliki je oporočnik lahko volil legatarju lastnino ali kako drugo civilno stvarno pravico (užitek, zemljiško služnost) na neki svoji stvari. Stvar je mo¬ rala biti njegova ob napravi oporoke in ob smrti; le glede nadomestnih stvari (npr. olja, vina, žita) je zadoščalo, da so bile oporočnikove vsaj ob njegovi smrti. Pravico, ki mu je bila voljena, je legatar pridobil v tistem trenutku, ko je oporočni dedič pridobil dediščino. Brez dedičevega sodelovanja je volilo- jemnik takoj postal lastnik ali užitkar ali služnostni upravičenec. Svojo pravico je smel takoj vindicirati z rei vindicatio, vindicatio ususfructus ali servitutis. Med sabinijanci in prokulijanci je bilo sporno vprašanje, ali je treba, da legatar ve, da je pridobil pravico, ki mu je bila voljena. Omenili smo že (§ 51, str. 161), da je v Justinijanovem pravu obveljal nauk sabinijancev, da postane legatar lastnik (užitkar, služnostni upravičenec), čeprav za to ne ve. Ako pozneje, ko izve, odkloni, velja, kakor da ni nikoli pridobil tiste pravice. 2. Legatum per damnationem Za damnacijski legat (prim. § 107) je oporočnik uporabil besede damnas esto (t. j. obsojen, zavezan 8 ) (npr. heres meus damnas esto dare), 9 v klasični dobi tudi dato, dare iubeo, facito, facere iubeo. 10 Drugače kakor pri vindika- cijskem legatu, stvar ni postala ipso iure volilojemnikova, ampak je bil oporočni dedič, ki je dediščino pridobil, legatarju obligatorno (quasi ex contractu) za¬ vezan, da volilo izpolni (prim. § 107). Ce je bila voljena kaka stvar, jo je moral dedič legatarju prepustiti v last¬ nino z mancipacijo ali z in iure cessio, če je bila res mancipi; s tradicijo, če je bila res nec mancipi. Če je bil voljen denar, ga je moral dedič plačati per aes' et libram (§ 124, I, str. 353). Predmet damnacijskega volila je bila lahko ne le oporočnikova stvar, ampak tudi dedičeva ali celo stvar, ki je bila v lastnini tretjega. Tedaj je moral dedič od lastnika stvar kupiti; če je lastnik ni hotel prodati ali je zahteval zanjo nezmogljivo ceno, je dedič postal prost, s tem da je plačal legatarju njeno vrednost. Ako je voljeno stvar oporočnik pomotoma imel za svojo, je bil dedič prost. Če je oporočnik po napravi oporoke prodal voljeno stvar, so domnevali, da je s tem izpremenil svojo voljo, 11 dedič je imel zoper legatarjevo tožbo exceptio doli. 7 do lego — dam, volim; sumito, capito, šibi habeto = vzemi, prisvoji si, imej zase! 8 Wiesthaler, Veliki latinski slovar, s. v. 9 »Moj dedič bodi zavezan dati!« 110 »Daj! Velim dati. Stori! Velim storiti« 11 Prim. čl. 97 ZD. 466 Dedno pravo — Legati in fideikomisi Po klasičnem pravu je bil zaradi uničenja ali poslabšanja voljene stvari dedič odgovoren za vsako krivdo. Predmet damnacijskega volila je utegnilo biti nekaj nedoločenega, kak incertum, zlasti bodoča stvar (jructus qui in fundo Corneliano nati erunt ). 12 Predmet je bila lahko tudi določena storitev ali opustitev. Legatum nominis je bilo volilo terjatve, ki jo je imel oporočnik zoper tretjega. Dedič je moral legatarju terjatev odstopiti (actionem praestare). Liberatio legata je bilo volilo, s katerim je upnik volil svojemu dolžniku terjatev, ki jo je imel zoper njega. Dedič je moral izbrisati morebitno literalno terjatev (acceptum ferre); če ter¬ jatev ni bila literalna, je bil dedič le dolžan, da je ni izterjal (non petere). Debitum legatum, volilo dolga, ki ga je dolžnik volil upniku, 13 je bilo veljavno takrat, kadar je za volilojemnika imelo kako korist (si plus est in legato quam in debito), u npr. če se je dolžnik s tem odrekel kakemu pogoju ali ekscepciji. Damnacijsko volilo je bilo lahko določeno tudi kot del dediščine: heres meus cum Titio hereditatem meam parfitor 14a (particijski legat). Daši je dobil tak legatar ravno toliko kakor dedič, je bil particijski legatar le singularni opo¬ rečnikov naslednik. Kot tak ni jamčil za zapustnikove dolgove. Ker je bil zanje le dedič odgovoren, je sklenil z volilo j emnikom dve posebni pogodbi. S stipu- latio partis se je dedič zavezal, da bo delil z legatarjem to, kar bo še izterjal od dediščinskih dolžnikov. S stipulatio pro parte se je legatar zavezal, da bo dediču sorazmerno prispeval za poplačilo dediščinskih dolgov. Glede vpra¬ šanja, ali sme particijski legatar zahtevati realno delitev zapuščine, kakor so to učili prokulijanci, ali pa le delitev po vrednosti, kakor so trdili sabinijanci, prepušča Justinijanovo pravo izbiro dediču. Vendar sme dedič naravno deliti le, če legatar nima zaradi tega škode. Damnacijski legatar je mogel uveljavljati svojo pravico z actio ex testa¬ mentom po določenosti ali nedoločenosti predmeta volila je bila actio certi ali actio incerti (ex testamento). V legisakcijskem postopanju je bila zaradi nje takoj mogoča manus iniectio. Ako je toženec neupravičeno oporekal tožniko¬ vemu zahtevku, je bil obsojen na dvojni znesek (infitiando crescit in duplum).' 6 Tako je ostalo tudi po klasičnem pravu. Zaradi prožne vsebine so damnacijsko volilo radi uporabljali. V Neronovem času je neki senatov sklep (SC. Neronianum) določil, da velja volilo, ki je zanj oporočnik uporabil napačno obliko, kakor da bi bilo odrejeno po najugodnejših določbah (atque si optimo iure relictum esset), torej kot damnacijski legat. 3. Legatum sinendi modo Legat sinendi modo (prim. § 107) je oporočnik odredil npr. takole: heres meus damnas esto sinere L. Titium hominem Stichum sumere sibique habere.' 1 Pri tem volilu dedič ni bil dolžan, da bi kaj storil, ampak je moral le trpeti, da si je legatar vzel voljeno stvar. Zato je predmet volila mogla biti samo 12 »sadeži, ki bodo zrasli na Kornelijevem zemljišču.-« 13 Prim. čl. 99 ZD. Kolikor ni iz oporoke razviden drugačen oporočnikov namen, sme upnik poleg volila terjati tudi izpolnitev svoje terjatve. 14 »če je več voljeno, kakor (pa) je dolgovano«. »a »Moj dedič naj s Ticijem mojo zapuščino (dediščino) deli!« 15 Prim. § 107, str. 321. 116 Citat na str. 321, op. 2 a. v , 17 »Moj dedič bodi zavezan, da pusti, da Lucij Ticij vzame sužnja Stiha in ga ima zase.« Legati 467 stvar, ki je ob zapustnikovi smrti bila zapustnikova ali pa dedičeva; pravice niso mogle biti predmet tega volila. Legatar sinendi modo je postal lastnik stvari, ko jo je vzel v posest. Svojo pravico je lahko uveljavil s tožbo actio (incerti) ex testamento, ki nikoli ni šla na dvojni znesek. Pozneje se je razlika med damnacijskim in legatom sinendi modo precej zabrisala s tem, da je tudi pri tem legatu moral dedič na voljeni stvari prenesti lastnino z mancipacijo ali z in iure cessio na legatarja. 4. Legatum per praeceptionem Precepcijski legat je bil naložen z besedami: L. Titius hominem Stichum praecipito, in sicer v prid enemu izmed sodedičev. Predmet je mogla biti le zapustnikova stvar. O posebnostih tega volila si že zgodnji klasiki niso bili na jasnem. 18 Sabinijanci so učili, da je tako volilo lahko naklonjeno le sodediču. Na njem pridobi lastnino, ko mu v dediščinski delitveni pravdi (actio familiae erciscundae) sodnik voljeno stvar prisodi. Stvar dobi torej vnaprej odtod ime. Prokulijanci so istovetili izraz praecipito s capito (supervacuo adiecta prae syl- laba) in imeli to volilo za vindikacijsko, ki ga je mogoče nakloniti tudi nedediču. Zdi se, da je Hadrijan potrdil prokulijansko mnenje (Gai. 2, 221). IV. Predmet volila Predmet volila 19 je bil nekoliko določen že po vrsti volila. Voljena je bila lahko posamezna stvar, skupnost stvari (pekulij, čreda, nakit); pa tudi pra¬ vice, zlasti terjatve. Kadar je bila voljena skupnost stvari, jo je legatar smel terjati takšno, kakršna je bila ob zapustnikovi smrti. Ce se je čreda skrčila na eno samo ovco, se je moral zadovoljiti z njo; po drugi strani je imel pravico do prirasti in prireje. Če je bil voljen pekulij, so bile predmet volila vse stvari, ki so ob oporečnikovi smrti spadale v pekulij. Pri tem volilojemnik ni smel izbirati med posameznimi stvarmi, ampak je moral ali vse sprejeti ali vse odkloniti. 20 Voljena stvar je bila lahko določena samo generično. Tedaj je pri damna- cijskem legatu dedič smel izbrati stvar; 21 obenem je tudi jamčil za izročeno stvar. Pri vindikacijskem legatu pa je imel pravico izbire legatar. Včasih je oporočnik izbiro izrečno pridržal legatarju, npr. hominem optato, elegito 22 (Ulp. 24, 14). Volilojemnik je mogel izbrati volilo izmed določenih stvari. Izbira je bila pogoj za volilo. Do Justinijana je mogel samo legatar izbirati, poslej so imeli to pravico tudi njegovi dediči. Če niso izbrali, je odločil žreb. Včasih je bila izbira prepuščena tretjemu. Če ta ni hotel izbrati, je smel izbirati legatar, ki pa ni smel vzeti najboljše stvari, ampak le stvar srednje vrednosti. 23 Predmet volila so bile lahko tudi stvarne pravice (zlasti užitek) in terjatve. 18 O tem podrobneje Gaj v svojih institucijah 2, 216—222. 19 Prim. čl. 91, odst. 1 ZD. „ 20 Paul. D. 31, 6: non potest (possunt?) quaedam sperni, guaedam vindicari. Kot primere omenja čredo, obleko, srebro. 21 D. 30, 71 pr.: cogentur heredes quam vellent domum ex his, quas testator habebat, legatario dare. 22 »Sužnja naj izbere, naj izvoli!« 23 C. 6, 43, 3, 1 b: non optimum ex servis vel aliis rebus quicquam eligat, sed mediae aestimationis. 468 Dedno pravo — Legati in fideikomisi V. Praelegatum Kadar je dedovalo več dedičev, je oporečnik lahko odredil legat v prid enemu izmed njih. Tako volilo se je imenovalo prelegat (vnaprejšnje volilo). Ce je bil prelegat naložen v breme samo legatarjevim sodedičem, vsem ali nekaterim, so zanj veljali splošni predpisi (prelegat v širšem smislu). Prelegat v ožjem smislu pa je bilo tisto volilo, ki je bilo naloženo vsem sodedičem, torej deloma tudi v breme legatarja samega. Po pravilu: heredi a semet ipso legatum dari non potest , 24 je bilo tako volilo za toliko nično kot volilo, kolikor mu je pripadlo kot sodediču. Vprašanje nastane, komu naj pri¬ pade nični del volila. 1. Kadar je bil prelegat odrejen samo v prid enemu sodediču, je ta dobil sicer celotno volilo, toda v mejah svojega dednega deleža le kot dedič (mre he- reditario), presežek pa kot legat. 25 Ce se je prelegatar odrekel dediščini, mu je ostalo celotno volilo kot legat. 2. Kadar je bilo volilo odrejeno v prid enemu izmed sodedičev in v prid osebi, ki ni bila dedič, je prirastlo nedediču to, kar bi bil prelegatar dobil mre hereditario? e 3. Kadar je bilo predvolilo namenjeno sodedičem, ki niso dedovali po enakih deležih, tedaj je sodediču, ki je bil hkrati prelegatar, prirastel tisti delež prelegata ki je drugemu sodediču-solegatarju pripadel kot dediču. Zato sta oba pridobila končni prelegat v nasprotnem razmerju, kakor pa sta bila od oporočnika postavljena kot sodediča. 27 VI. Kodicili Legate je oporečnik lahko odredil ne le v oporoki, ampak tudi v kodicilu, ki je bil v oporoki potrjen, bodisi vnaprej, 28 bodisi za nazaj. Kodicil je bila brezoblična, navadno v obliki pisma sestavljena poslednje- voljna odredba, s katero je oporečnik lahko razpolagal z različnimi stvarmi. Ni pa mogel s kodicilom ne postaviti dediča ne koga razdediniti." 0 Prav tako ni mogel testator na ta način dodati postavitvi dediča nobenega pogoja ali substitucije. Kodicil je veljal kot del oporoke; ko ga je naplavil, je moral biti oporečnik oporočno sposoben. 30 24 »Dediču ne more biti dano volilo (na račun) njega samega." 25 To razlikovanje je postalo pomembno, kadar je moral tak sodedič pozneje prepustiti dediščino vesoljnemu fideikomisarju; dalje tudi pri določitvi falcidijske četrtine (prim. § 175; 171, III). , . _ , , 26 Npr. sodediči po enakih delih so A, B, C (vsak i3). Določeno zemljišče je prelegat v prid C-ja in D-ja. C-ju pripade samo po sebi Va, od katere se odšteje Ve, ki jo pri tem pridobi kot sodedič. Tako dobi C končno Vs, D pa -is zemljišča. 27 Npr. A in B dedujeta v razmerju 1 :6; hkrati sta ^kolega tar j a glede določe¬ nega zemljišča. Ker pridobita iure hereditario to zemljišče v istem razmerju, zato jima prirastejo te kvote v nasprotnem razmerju 6 :1. 28 Prim. Pap. Hamburg (ed. P. M. Meyer, Griechische Papyrusurkunden der Hamburger Staats-u. Universitatsbibliothek, 1911—1924) Nr. 72, v. 9 ss.: Si quid ego post hoc testamentum meum nuncupatum codicillis charta membrana aliove quo genere scriptum signatumgue reliquero ..ratum esto, ac si in hoc testamento cautum conprehensumve esset. 20 I. 2, 25, 2: hereditas codicillis neque dari neque adimi potest. 30 Nemški, švicarski in francoski zakonik kakor tudi naš ZD. kodicilov ne ome¬ njajo. Odz. razlikuje od oporoke, v kateri je postavljen dedič, kodicil, ki obsega le druge odredbe (§ 553). Omejevanje legatov 469 VII. Poznejši razvoj 2e SC. Neronianum je legatno pravo oprostil najstrožjega formalizma. Se dalje je šla zakonodaja Konstantina in njegovih sinov, ki je 1. 339 odpravila besedne obličnosti pri odrejanju volil. 31 § 171. OMEJEVANJE LEGATOV Kakor je bilo rimsko pravo nezaupno presojalo darila med živimi, je tudi omejevalo preštevilne legate. Razen že obravnavanih oblienostnih ter splošnih predpisov, ki so veljali tudi za postavitev dediča (npr. aktivna oporočnikova testamenti factio, pasivna legatarjeva) je rimsko pravo uveljavilo nekaj po¬ sebnih predpisov samo za legate. Po teh določbah so bila volila ali že od začetka neveljavna, ali so postala neveljavna pozneje, ali pa so bila izpodbojna zaradi svojega obsega. I. Spočetka neveljavna volila 1. Regula Catoniana Neveljavno je bilo volilo, ki bi bilo neveljavno, če bi bil oporočnik umrl takoj potem, ko je napravil oporoko; neupoštevno je bilo, da je bilo volilo mogoče in da bi bilo samo ob sebi veljavno, če bi bilo odrejeno ob zapustnikovi smrti. * 1 To pravilo pripisujejo sinu Katona starejšega; zato se imenuje Katonovo pravilo (regula Catoniana). Tako je bil neveljaven vindikacijski legat stvari, ki ni bila ob napravi oporoke oporočnikova, postala pa je to še pred njegovo smrtjo. Za legate, ki so bili odrejeni pod pogojem (npr. Paul. D. 34, 7, 2: si filia mea Titio nupta erit), 2 praksa Katonovega pravila ni upoštevala; tako je ostalo tudi po Justini j anovem pravu. 2. Legata poenae nomine relicta (kot kazen odrejena volila) Vsak legat zmanjšuje dediščinsko vrednost, ki naj pripade dediču. Za tako obremenitev se testator odloči, ker hoče tudi legatarju nakloniti neko premo¬ ženjsko korist. Včasih pa je iz vseh okolnosti razvidno, da oporočnik ni odredil volila v legatarjevem interesu, ampak da je imel pri tem drug namen. Indi¬ rektno je hotel prisiliti dediča, da nekaj stori ali opusti; kolikor bi dedič tej oporočnikovi volji nasprotoval, naj bi bil gospodarsko kaznovan s tem, da bi moral izpolniti določeno volilo. 3 Taka volila imenujejo viri legata poenae no¬ mine relicta. Gaj (2, 235) našteva kot primere: če bo moj dedič dal Ticiju svojo hčer v zakon (oz. če je ne bo dal), naj plača Seju (ali Ticiju) 10 000 sestercev; ali da naj dedič izplača kot volilo Ticiju 10 000, če ne bo v dveh letih po opo¬ ročnikovi smrti oskrbel nagrobnega spomenika. 31 C. 6 , 37, 21: in legatis vel jideicommissis verborum necessaria non sit ob- servantia. 1 Cels. D. 34, 7, 1 pr. quod, si testamenti facti tempore decessisset testator, inutile foret, id legatum quandocumque decesserit, non valere. — Katonovo pravilo ni pre¬ šlo v moderna prava. 2 »Če bo moja hči omožena s Ticijem.« — Prim. Ulp. D. 34, 7 , 4 . 3 Gai. 2, 235 (prim. Ulp. 24, 17): Poenae autem nomine legari videtur quod coer- cendi heredis causa relinguitur, quo magis heres aliguid faciat aut non jaciat. 470 Dedno pravo — Legati in fideikomisi Taka volila so bila po klasičnem pravu neveljavna. Justinijan pa je nače¬ loma pripoznal taka volila za veljavna, razen če bi bil oporočnik hotel s tem naložiti dediču kaj nemogočega, pravno nedovoljenega ali sramotnega (I. 2, 20, 36). 3. Legata incertis personis Neveljavna so bila volila nedoločenim osebam, npr. qui primus ad junus meum venerit, ei heres meus X milia dato (= Kdor bo prvi prišel k mojemu pogrebu, njemu naj moj dedič da 10 000 sestercev! Gai. 2, 238). II. Naknadno neveljavna volila Prvotno veljavno volilo utegne iz različnih razlogov pozneje postati ne¬ veljavno. 4 Predvsem se to lahko zgodi iz splošnih razlogov: oporoka postane nak¬ nadno neveljavna (testamentum infirmatum); voljena stvar je uničena; legatar ne doživi pripada (dies cedens) ali pa takrat ni dedno sposoben; volilojemnik je že prejel od oporočnika isto stvar neodplačno (concursus duarum causarum lucrativarum) , 5 Isto velja, če je oporočnik volilo preklical (ademptio legati). Po civilnem pravu je moral to storiti oblično z določenimi besedami (npr. non do, non lego), in sicer v novi oporoki ali pa vsaj v posebnem kodicilu. V takem primeru je bil legat preklican ipso iure. Po pretorskem pravu, 6 ki je pripoznavalo dediču exceptio doli, je postalo volilo neveljavno že s tem, da je oporočnik v oporoki prečrtal legatarjevo ime; dalje tudi tedaj, če je med oporečnikom in legatarjem pozneje nastalo sovraštvo, ki se do smrti ni poravnalo; končno celo, če je opo¬ ročnik že voljeno stvar odsvojil; po Celzovem mnenju pa le, če je stvar odsvojil v namenu, da s tem razveljavi volilo. — Oporočnik je volilo lahko preklical tudi le pogojno ali pa samo delno. Volilo je dalje postalo neveljavno, če je testator določil namesto starega volila drugo, ki je bilo od prvega različno bodisi po vsebini, bodisi po osebi upravičenca ali obremenjenca (translatio legati). Prvotno volilo je bilo ipso iure razveljavljeno, če je bilo razvidno, da naj novo volilo velja namesto starega, ne morda poleg njega. Končno je postalo volilo neučinkovito, ako je bilo toliko dediščinskih dolgov, kolikor so znašala dediščinska aktiva. Dedič je sicer moral poplačati iz svojega zapustnikove dolgove, kolikor so presegali zapuščinska aktiva, ni bil pa dolžan dajati volil iz svojega premoženja. 7 III. Zakonske omejitve veljavnih volil Oporočnik je lahko odredil toliko volil, kolikor je hotel; to je bila posle¬ dica njegove neomejene oporočne prostosti. Utegnilo se je zgoditi, da je z volili izčrpal vso zapuščino; dediču je takrat ostala samo skrb za razdelitev zapuščine 4 Prim. čl. 96 in 97 ZD. 5 Prim. § 125, VII, str. 355 s. 6 Prim. § 153, II. 7 Ulp. D. 36, 1, 1, 17: neminem enim oportere plus legati nomine p raestare, quam ad eum ex hereditate pervenit. Isto načelo velja po čl. 94 ZD. za vsakega obre¬ menjenca ali volilojemnika. Čl. 93 ZD. daje oporofinikovim upnikom prednost pred volilojemniki. Pridobitev legatov 471 ter prazno ime (inane nomen heredis). Pri tem je bilo posebno usodno, da je bil samo dedič odgovoren za zapustnikove dolgove. Da ne bi prevelika rado¬ darnost z legati navsezadnje izpodkopala celotnega dednega sistema, je zako¬ nodaja skušala na različne načine omejevati preobilna volila. Najprej je zakon lex Furia testamentaria določil, da legati in darila mortis causa ne smejo presegati tisoč asov; izvzete so pa bile naklonitve nekaterim osebam. Legatar, ki bi zahteval večje volilo, bi moral vrniti quadruplum. Ker število legatov ni bilo omejeno, ta reforma ni zadoščala. Zakon lex Voconia je določil, da noben legatar ne sme prejeti več, kakor dobi dedič ali vsi sodediči skupaj. Kljub temu je bilo mogoče, da je testator razdrobil dediščino na mnogo majhnih legatov in s tem zmanjšal tudi dedi¬ čev delež. Resnično uspešna je bila šele lex Falcidia. Po tem zakonu je odslej morala dediču ostati vsaj čista četrtina dediščine (quarta Falcidia); vsakemu sodediču pa vsaj čista četrtina dediščinskega deleža, na katerega je bil postavljen. Ce so legati skupno presegali tri četrtine vrednosti zapuščine, izračunane na dan oporočnikove smrti, so se volilai ipso iure sorazmerno za toliko zmanjšala, da je dediču ostala čista četrtina. 8 Justinijan je dovolil, da je oporočnik lahko izrečno prepovedal dediču, da bi to pravico uveljavljal. Odrekel jo je tudi dediču, ki ni napravil inventarja (Nov. 1, 2, 2). § 172. PRIDOBITEV LEGATOV I. Dies cedens — dies veniens Da je legatar mogel pridobiti volilo, je bilo predvsem potrebno, da je de¬ diščina pripadla oporočnemu dediču in da jo je dedič pridobil. Za legatarja sta bila pomembna dva termina: dies cedens in dies veniens. Dies cedens je nastopil navadno, ko je zapustnik umrl, po zakonu lex Papia Poppaea pa takrat, ko so odprli oporoko. S tem terminom je legatar dobil pravno utemeljeno in podedljivo upanje, da bo legat dobil. — Ce pa je bilo volilo odrejeno pod suspenzivnim pogojem, je moral legatar doživeti izpolnitev pogoja; drugače tako upanje ni bilo podedljivo. * 1 Ce je bilo volilo vezano na določen rok (dies certus quando), je nastopil dies cedens takoj ob zapustnikovi smrti; če pa je bil rok nedoločen (dies incertus quando), je dies cedens napočil šele, ko se je termin izpolnil. Dies veniens je nastopil navadno takrat, ko je dedič pridobil dediščino. Ce pa je bilo volilo omejeno po odložnem pogoju, ali po roku, določenem ali nedoločenem, je dies veniens nastopil šele, ko se je pogoj izpolnil, ali ko je rok napočil. II. Pridobitev Vindikacijski legat je volilojemnik pridobil kot oporočnikov singularni naslednik (prim. § 51). Damnacijski legat je kot terjatev pridobil takoj in brez 8 Zmanjšanje prevelikih volil ureja čl. 94, odst. 3 ZD. — Določbe o falcidijski četrti ni sprejela nobena izmed kodifikacij 19./20. stoletja. 1 Po čl. 95 ZD. sme volilojemnik zahtevati izpolnitev volila tudi takrat, kadar tisti, ki naj bi po oporoki volilo izpolnil, ne deduje, bodisi da je prej umrl, ali da se je dediščini odpovedal, ali da je je nevreden. 472 Dedno pravo — Legati in fideikomisi svojega sodelovanja. Ako se mu je hotel odpovedati, je to lahko storil z na¬ videzno solutio per aes et libram (prim. § 124, I) ali pa s tem, da ni naperil tožbe actio ex testamento. III. Kolegatarji Pravni položaj je postal lahko zamotan, kadar je bila ista stvar voljena več osebam skupno. Ce je šlo za vindikacijski legat, so pridobili sovolilojemniki (kolegatarji) na voljeni stvari solastnino, ali pa so skupno pridobili užitek ali zemljiško služ¬ nost. Delež, ki ga eden izmed njih ni pridobil, je prirastel ostalim. Pri tem je bilo brez pomena, ali je oporočnik postavil kolegatarje skupaj (coniunctim: Gai. 2, 199: Titio et Seio hominem Stichum do lego) ali ločeno (disiunctim: Lucio Titio hominem Stichum do lego. Seio eundem hominem do lego. Gai. I. c.). Ožja akrescenca je veljala samo toliko, kolikor je oporočnik nekatere legatarje postavil kot ožjo skupino, ločeno od drugih (npr.: Maevio et Seio hominem Stichum do lego, Titio eundem hominem do lego). 2 Pri damnacijskem legatu po klasičnem pravu ni bilo akrescence. Kadar je bil legat določen skupno (coniunctim), je smel vsak sovolilojemnik terjati enak delež (Gai. 2, 205: singulis partes debentur); če ga eden izmed njih ni pridobil, je bilo to v prid dediču. Kadar je bilo volilo odrejeno ločeno (disiunc¬ tim), je smel vsak zase zahtevati celotno volilo. Dedič je enemu izročil stvar, drugemu je plačal njeno vrednost. Justinijan je razširil na vse legate načela, ki so po klasičnem pravu veljala za vindikacijski legat. IV. Interdictum quod legatorum Ta interdikt smo že omenili, ko smo razpravljali o pretorskem dedo¬ vanju (§ 168). § 173. FIDEIKOMISI * 1 — ZGODOVINA I. Pojem Fideikomis 2 je bila spočetka brezoblična oporočnikova prošnja s katero je zaupno (fides) zaprosil dediča, legatarja ali fideikomisarja, naj določeni osebi nakloni določeno dajatev ali storitev. Oseba, ki ji je bil fideikomis namenjen, je bila fideikomisar; oseba, ki ji je bil naložen, pa fiduciar. Taki fideikomisi v predklasični dobi niso bili iztožljivi, zlasti če so bili odrejeni v navadnem, nepotrjenem kodicilu. To se je izpremenilo za Avgusta. Njemu je namreč neki Lucius Lentulus naložil v kodicilih različne fideikomise (I, 2, 25 pr.). Avgust je zaradi tega sklical na posvetovanje najuglednejše juriste. Med njimi je zlasti Trebacij zagovarjal, da se take odredbe pripoznajo 2 »Meviju in Seju dajem (in) volim sužnja Stiha; Ticiju dajem (in) volim istega sužnja.« 1 Prim. Gai. 2, 246 ss.; Paul. 4, 1; Ulp. 25; I. 2, 23: De fideicommissariis here- ditatibus; C. 6, 42: De fideicommissis; D. 30—32: De legatis et fideicommissis. 2 Pisava fideikomis se mi zdi bolj pravilna, kakor fidejkomis. Saj pišemo tudi npr. reivindikacija, reipersekutoren, socialen, materialen. Fideikomisi — Zgodovina 473 za obvezne. Potem ko je Avgust izpolnil fideikomise, so imeli fideikomise splošno za iztožljive, ne sicer v rednem, pač pa v izrednem postopku. Za take pravde sta bila prvotno pristojna oba konzula; cesar Klavdij je postavil v ta namen dva praetores fideicommissarii; Tit je namesto dveh določil le enega. V provincah so o tem sodili provincialni namestniki. II. Legati in fideikomisi Po svojem gospodarskem namenu so bili fideikomisi zelo sorodni legatom. Vendar je bilo zlasti spočetka med legati in fideikomisi precej razlik. Fideikomis je mogel odrediti le tisti, ki bi takrat lahko napravil oporoko; imeti je moral testamenti factio. Ni pa bilo treba, da bi bil oporoko zares napravil, kajti fideikomis je bil mogoč tudi ob intestatnem dedovanju. Obremeniti je bilo mogoče s fideikomisom vsakogar, ki je iz oporoke kaj dobil: dediča, legatarja, fideikomisarja; naložiti ga je bilo mogoče tudi inte- statnemu dediču, obdarjencu za primer smrti in celo fiskusu. Glede osebe, ki naj ji bo fideikomis naklonjen, ni bilo spočetka nobenih omejitev. Polagoma so pa uvajali glede fideikomisarjev različne omejitve. Tako je senatov sklep SC. Pegasianum (pod Vespazijanom) razširil nanje ome¬ jitve Avgustove zakonodaje glede neporočenih in zakoncev brez otrok (caelibes in orbi). V Hadrijanovem času je neki senatov sklep določil, da fideikomisi v prid peregrinom pripadejo fiskusu. Drug senatov sklep iz Hadrijanove dobe je razširil na fideikomise določbe glede poslednjevoljnih naklomitev postumom in nedoločenim osebam. V Gajevem času so veljali za neiztožljive fideikomisi, ki so bili naloženi kot kazen ( poenae nomine: Gai. 2, 284—288). Kakor pri lega tih je bila tudi pri fideikomisih mogoča vulgarna substitu¬ cija. Mogoča je bila celo fideikomisarna (*substitutio fideicommissaria), kakor so jo imenovali v občepravni doktrini. 3 Prvemu fideikomisarju je bilo naloženo, naj v določenem trenutku prepusti predmet fideikomisa nekomu drugemu, npr.: (Scaev. D. 32,: 39 pr.) Pamphilo liberto hoc amplius, quam codicillis religui, dari volo centum. Scio omnia, quae tibi, Pamphile, relinquo, ad filios meos perventura. Tu ni veljalo pravilo, ki velja za dediča: semel heres, semper heres. Prav tako ni veljalo za fideikomisarno substitucijo pravilo: substitutus sub- stituto, substitutus instituto. Ce je umrl vmesni substitut, preden mu je pri¬ padel fideikomis, se nadaljnja substitucija ni uveljavljala; fideikomis je ostal dosedanjemu prvemu upravičencu. Poseben primer fideikomisarne substitucije je bil fideicommissum familiae relictum. Oporočnik je naložil dediču fideikomis tako, da naj določeno pre¬ moženje ostane v isti rodbini. Vsak naslednji fideikomisar je moral to pre¬ moženje zapustiti članu iste rodbine; osebo je fiduciar sam izbral. Za rodbinske člane so šteli ne le vse sorodnike, ampak če teh ne bi bilo, tudi zakonca, zeta in snaho (C. 6, 38, 5). Ce ne "bi bilo več rodbinskih članov ali če bi se vsi odrekli, tedaj je fideikomis ugasnil in za to premoženje je zopet veljalo splošno dedovanje. Justinijan je vrh tega v 159. noveli omejil ta fideikomis z določbo, da je tako premoženje postalo zopet prosto v rokah četrtega imetnika in rodu. 3 Po našem ZD. (čl. 85, odst. 3) fideikomisarna substitucija ni mogoča. 474 Dedno pravo - Legati in fideikomisi III. Predmet Predmet fideikomisa je mogla biti posamezna (lastna ali tuja) stvar (spe- ciale fideicommissum), oprostitev sužnja, ali pa prepustitev celotne dediščine ali njenega dela (vesoljni ali univerzalni fideikomis). Po klasičnem pravu je fideikomisar pridobil le terjatev, nikoli ne stvarne pravice, kakor je to pridobil vindikacijski legatar. Pač pa je oblastvo dovolje¬ valo fideikomisarju, da je voljeno stvar vzel v posest (missio in possessionem), ako jo je bil fiduciar prodal osebi, ki je vedela za ta fideikomis. Če je obremenjenec bil v zamudi z izročitvijo, je fideikomisar smel terjati zamudne obresti in plodove. Izmed legatarjev je od Julijana dalje imel to pravico legatar sinendi modo (Gai. 2, 280); drugi je niso imeli. SC. Pegasianum je pripoznal ugodnosti falcidijskega zakona obremenje¬ nemu dediču, ne pa tudi obremenjenemu nadaljnjemu fideikomisarju. IV. Oblika Za fideikomise ni veljala stroga oblienost. Medtem ko so bila pri legatih potrebna verba imperativa (velevanje), so tu zadoščala verba precativa (proš¬ nje), kakor: fidei tuae committo, ali rogo, peto, volo, mando, deprecor, cupio, iniungo desidero, impero; ni pa zadoščalo: relinquo ali commendo (Paul. 4, 1, 6). Fideikomis je bilo mogoče odrediti tudi v drugem jeziku kakor v latin¬ ščini. Odrejen je bil lahko v oporoki, v kodicilu (v potrjenem ali v nepotrje¬ nem). Mogoč je bil intestatni kodicil. Veljaven je bil po Justinijanovem pravu tudi ustni ali oralni fideikomis, ki ga je zapustnik samo z besedami odredil. Pri takem fideikomisu je moral fideikomisar najprej priseči, da ne ravna na¬ gajivo (iusiurandum calumniae). Nato je pozval obremenjenca, naj on priseže, da ni ničesar takega slišal, (quod nihil tale a testatore audivit, I. 2, 23, 12). Ce je le-ta prisegel, je bil prost; če ni prisegel, je moral izpolniti fideikomis. —• Podobno je bilo mogoče fideikomis brezoblično ukiniti. Glede pridobitve fideikomisov velja isto kakor glede legatov (dies cedens, dies veniens). § 174. IZENAČENJE LEGATOV IN FIDEIKOMISOV I. Pred Justinijanom Že v klasični dobi so začeli izenačevati legate s fideikomisi na ta način, da so mnogo predpisov, ki so dotlej veljali le za legate, razširili tudi na, fidei¬ komise (falcidijsko četrt, naklonitev peregrinom ali kaki nedoločeni osebi). 1 Vendar so v klasični dobi še razlikovali med legati, ki jih je bilo treba odrediti z določenimi besedami (verbis civilibus) in ki je zanje veljalo strogo pravo (rigor iuris), ter med fideikomisi, ki jih je zapustnik odrejal brezoblično po svoji volji (voluntas). Izenačenje je zlasti napredovalo, odkar so bile 1. 339 odpravljene (C. 6, 37, 21) obličnosti pri odrejanju legatov. Pač pa so poslej tudi pri kodicilu bile potrebne priče; Justinijan jih zahteva pet. 2 1 Prim. § 150, III. 2 Zato je oporočnik večkrat določil, naj velja oporoka vsaj kot kodicil, če bi bila iz kakega obličnega razloga neveljavna kot oporoka (prim. Scaev. D. 31, 88, 17) (kodicilna klavzula). V občem pravu so to določbo po uvodnih besedah imenovali: clausula ceterata, ker so jo notarji redno okrajševali: »Kolikor pa et cet«. Izenačevanje legatov in fideikomisov — Vesoljni fideikomis 475 II. Justinijanovo pravo Justinijan je končno spojil legate in fideikomise. Leta 529 (C. 6, 43, 1) je določil, da ima tako legatar kakor fideikomisar kvazikontraktno actio ex testamento, da z njo terja volilo od obremenjenca. V zavarovanje svoje ter¬ jatve ima volilojemnik zastavno pravico na zapuščinskih stvareh, ki so pripadle fiduciarju. 3 Poleg omenjene kvazikontraktne tožbe sta imela legatar in fidei¬ komisar tudi stvarnopravno tožbo, ki je bila praktično uporabna le, če jima je bila voljena stvar (ali stvarna pravica), ki je bila zapustnikova ob njegovi smrti. Popolnoma je Justinijan izenačil legate in fideikomise 1. 531 z zakonom C. 6, 43, 2. 4 Kolikor si določila nasprotujejo, veljajo kot milejša določila o fideikomisih. § 175. VESOLJNI FIDEIKOMIS * 1 I. Pojem Univerzalni ali vesoljni fideikomis je imel za predmet vso zapuščino ali njen (miselni) del. Zapustnik je naročil dediču (heres fiduciarius), naj vso dediščino, ali njen del (polovico), prepusti (restituira) vesoljnemu fideikomi- sarju. Prepustil naj bi jo ali takoj po pridobitvi ali pa šele v določenem roku (ex die certa) ali pod suspenzivnim pogojem. Taka odredba se je glasila npr.: »Lucij Ticij bodi dedič! Tebe, Lucij Ticij, prosim, da brž ko moreš pridobiti mojo dediščino, jo vrneš in prepustiš Gaju Seju.« 2 Vesoljni fideikomis je bilo mogoče naložiti dediču ali fideikomisarju, ne pa legatarju. Vesoljni fideikomisar je na ta način dejansko dedoval, bodisi takoj, bodisi po preteku določenega roka. Pravno je bil dedič le fiduciar in samo on odgo¬ voren za zapustnikove dolgove. Dedič je izpolnil naloženi vesoljni fideikomis tako, da je za en novčič (nummo uno) prodal fideikomisarju celotno dediščino. Glede še neizterjanih zapuščinskih terjatev in dolgov sta oba sklenila stipulationes emptae et venditae hereditatis. Fideikomisar se j e-zavezal, da bo nastopil kot cognitor ali procurator v tožbah, ki bi utegnile biti naperjene zoper dediča zaradi zapustnikovih dolgov. Fiduciar pa je z drugo stipulacijo zagotovil fideikomisarju, da mu bo omogočil uveljavljanje zapustnikovih terjatev. Stvarne pravice na tujih stvareh (npr. zemljiške služnosti), ki so ugasnile zato, ker je dedič pridobil dediščino, sta po izročitvi fideikomisa zopet obnovila. Podobno je bilo mogoče uveljavljati medsebojne terjatve in dolgove, ki so zaradi dedovanja ugasnili. 3 C. 6, 43, 1, 4: in rebus, quas a testatore consecutus est. 4 To ugotavlja nedvomno t interpolacijo spremenjeni Ulpijanov fragment v D. 30. 1: Per omnia exaequata sunt legata fideicommissis. (»V vsem so legati izenačeni s fideikomisi.«) 1 Prim. D. 30—32: De legatis et fideicommissis; C. 6, 42: De fideicommissis; I. 2, 23 s.: De fideicommissariis hereditatibus; Gai. 2, 246—289. 2 I. 2, 23, 2: L ucius Titius heres esto. Rogo te, Luci Titi, ut, c um primum possis hereditatem meam adire, eam Gaio Seio reddas restituas. 476 Dedno pravo — Mortis causa donatis (capio) II. SC. Trebellianum 3 Pri navedeni pravni ureditvi dedič ni imel od pridobitve dediščine nobene koristi, pač pa je s tem prevzel odgovornost za zapustnikove dolgove. S sti- pulacijami emptae et venditae hereditatis je bilo sicer obljubljeno, da bo ve¬ soljni fideikomisar sam vstopil v dedičeve pravde kot njegov zastopnik , 4 ven¬ dar je bil dedič še vedno odgovoren, če je bil fideikomisar neplačevit ali upni¬ kom nedosegljiv. Zato pač marsikateri dedič ni maral pridobiti take dediščine; če je pa oporočni dedič ni pridobil, je s tem propadel tudi vesoljni fideikomis. Zato je SC. Trebellianum v Neronovi dobi napravil vesoljnega fideikomi- sarja za oporečnikovega vesoljnega naslednika (heredis loco ). 5 Ko je bil nam¬ reč dedič restituiral dediščino vesoljnemu fideikomisarju, so dediščinski upniki mogli izterjati svoje terjatve z analognimi tožbami (actiones utiles) samo od vesoljnega fideikomisarja. Od istega trenutka naprej je tudi vesoljni fideiko¬ misar lahko sam izterjal z actiones utiles zapustnikove terjatve. Stipulacij ni bilo treba nobenih. Ta reforma je uspešno rešila dediča jamstva za zapustnikove dolgove, še vedno mu pa ni obetala nobene koristi, zaradi katere naj bi pridobil dediščino. III. SC. Pegasianum 6 Nadaljnji korak naprej je v Vespazijanovem času napravil drug senatov sklep, SC. Pegasianum, ki je pripoznal dediču pravico do falcidijske četrtine tudi nasproti vesoljnemu fideikomisarju. Dediča, ki ne bi hotel pridobiti de¬ diščine in bi s tem preprečil fideikomis, je pretor lahko prisilil, da jo pridobi. V tem primeru ni bil dedič odgovoren za zapustnikove dolgove, imel pa tudi ni pravice do falcidijske četrtine. Kadar je oporočnik naklonil oporočnemu dediču vsaj četrtino in je dedič dediščino prostovoljno pridobil, sta bila po Trebelijevem senatovem sklepu od¬ govorna za zapustnikove dolgove dedič in vesoljni fideikomisar, in sicer so¬ razmerno po svojih dednih deležih. Kadar je pretor dediča prisilil, da je pridobil dediščino, je popolnoma obveljala ureditev, kakor jo je določal SC. Trebellianum. Univerzalni fidei¬ komisar je bil sam neposredno odgovoren za zapustnikove dolgove; upniki so ga tožili z analognimi tožbami (actiones utiles). Kadar je dedič, ki mu oporočnik ni zapustil četrtine, dediščino prosto¬ voljno pridobil in je zahteval zase falcidijsko četrtino, tedaj je bil samo on zapustnikov vesoljni naslednik, fideikomisar pa je bil v položaju legatarja (legatarii loco). Dedič in vesoljni fideikomisar sta sklenila stipulationes partis et pr o parte. — Ce je dedič, ki ni dobil četrtine, dediščino pridobil, ne da bi bil zahteval četrtino, je ostal sam odgovoren za dolgove, z vesoljnim fidei- komisarjem pa je sklenil stipulaciji emptae et venditae hereditatis. 3 Prim. D. 36, 1; C. 6, 49: Ad SC m Trebellianum; I. 2, 23, 4 ss.; Gai. 2, 253; Paul 4 2 4 ža 'toliko je bil dedičev položaj tokrat boljši, kakor pa je bil njegov položaj nasproti particijskemu legatarju. Tam je bil namreč le dedič tožen in je moral sorazmeren del plačanega zneska izterjati od legatarja (stipulatio pro parte). 5 Gai. 2, 253: ... Trebellio Maximo et Annaeo Seneca consulibus (1. 56 ali 57) senatus consultum factum est, quo cautum est, ut si cui hereditas ex fideicommissi causa restituta sit, actiones, quae iure civili heredi et in heredem conpeterent, (ei) et in eum darentur, cui ex fideicommisso restituta esset hereditas. 6 Gai. 2, 254 ss.; Paul. 4, 3; I. 2, 23, 5 ss. Darilo za primer smrti 477 Vesoljni fideikomisar, ki je moral po določenem času prepustiti fideikomis naslednjemu vesoljnemu fideikomisarju, ni imel pravice do falcidijske četrtine. Glede odgovornosti za dolgove je med njima veljalo to, da je prvi fideikomisar restituiral po istih načelih, po katerih je bil sam pridobil. Če je bil pridobil op Trebelijevem senatovem sklepu, je to veljalo tudi za njegovega naslednika; drugače pa je veljala ureditev, kakor jo je normiral Pegazov senatov sklep. IV. Justinijanovo pravo Justinijan je navedeno ureditev poenostavil tako, da je vesoljni fidei¬ komisar vedno zapustnikov vesoljni naslednik. Kadar dedič ničesar ni pridobil, bodisi da je le prisiljen pridobil dediščino, bodisi da mu ni bilo v oporoki nič naklonjeno in tudi ni zahteval falcidijske četrtine, takrat je bil odgovoren za dolgove samo vesoljni fideikomisar. Kadar je dedič pridobil kako oporočno naklonitev ali če je zahteval falcidijsko četrt, sta jamčila oba, dedič in vesoljni fideikomisar sorazmerno po svojih dednih deležih. Razlika je bila le še v tem, da je dedič zapustnikov neposredni vesoljni naslednik, univerzalni fideikomisar pa posredni. Justinijan je 1. 530 (C. 6, 49, 7, 1) dovolil, da se v treh primerih lahko fingira, da je fiduciar dediščino pridobil in restituiral. To velja, če se fiduciar skriva, ali če je umrl, ne da bi zapustil dediča, ali končno če je fideikomisarju naloženo, naj prepusti fideikomis drugemu. Justinijan je tudi določil, da fiduciar odgovarja za culpa in concreto. Od¬ svojitev dediščinskih stvari je proglasil za nično. 7 8 Deveti oddelek M O R TI S C AU S A D O N AT 10 — M O R TI S C AU S A C A P I O 1 § 176. DARILO ZA PRIMER SMRTI I. Pojem Darilo za primer smrti (donatio mortis causa) je pravna dvoživka: zanjo veljajo deloma določila o legatih, deloma o pogodbah. Klasiki (Julijan in Ulpijan, D. 39, 6, 2) razlikujejo tri primere: darovalec ustanovi darilo glede na splošno človeško umrljivost, ne da bi bil sam v ne¬ posredni smrtni nevarnosti; lahko pa ustanovi darilo v neposredni nevarnosti tako, da podarjena stvar takoj postane obdarjenčeva; končno je mogoče ustat- noviti darilo zaradi nevarnosti tako, da obvelja šele po darovalčevi smrti, če¬ prav je darovalec takoj prepustil stvar obdarjencu v posest. Za taka darila je bistveno, da so ustanovljena glede na darovalčevo smrt. Marcijan poudarja, da želi darovalec podarjeni predmet nakloniti raje ob- 7 Vesoljnega fideikomisa ni več ne v našem ZD., ne v kodifikacijah 19. in 20. stoletja. 1 Prim.: D. 39, 6: De mortis causa donationibus et capionibus; C. 8, 56: De mortis causa donationibus; I. 2, 7, 1; Paul. 3, 7. 8 Rimsko pravo 478 Dedno pravo — Mortis causa donatio (capio) darjencu kakor pa svojemu dediču, toda raje ga hoče obdržati sam, kakor da bi ga prepustil obdarjencu. 2 Ce je bilo darilo ustanovljeno glede na določeno neposredno nevarnost, je postalo neveljavno, če je darovalec nevarnost srečno prebil. Vedno je tudi postalo neveljavno, če je obdarjenec umrl pred daroval¬ cem. Navadno ga je darovalec smel preklicati. Predmet darila je lahko prepustitev stvari v lastnino, obljuba dajatve, delegatio nominis in odpust dolga. II. Pravna ureditev Po Justinijanovem pravu so darila za primer smrti v mnogih določbah izenačena z volili. To velja glede akrescence, glede falcidijske četrti, dolžnega deleža in glede cautio Muciana; darilo za primer smrti je mogoče obremeniti s fideikomisi; obdarjenec pride na vrsto šele za zapuščinskimi (oz. dedičevimi) upniki. Ne glede na višino zneska za to darilo ni treba sodne insinuacije (prim. § 102, III. 3, str. 308), pač pa zahteva Justinijan pet prič kakor pri kodicilu. Vkljub temu veljajo za darilo za primer smrti nekatere določbe pogod¬ benega prava. Tako se od strank zahteva pogodbena sposobnost, ne pa testa¬ menti factio. 3 Dalje velja podaritev le, če jo obdarjenec sprejme. Neodvisna je od de¬ dovanja in obvelja, čeprav noben dedič ne pridobi dediščine. Predmet darila je pridobljen od zapustnika, ne iz zapuščine; lastnina preide neposredno od zapustnika na obdarjenca. Zato zoper njega nima dedič interdikta q uod lega- torum. Regula Catoniana ne velja za donatio mortis causa. Obdarjenec ne postane nevreden (indignus) glede darila, čeprav neupravičeno izpodbija opo¬ roko s querela inofficiosi testamenti. Darovalec je lahko zahteval podarjeno stvar nazaj s condictio ob causam datorum, če je stvar prepustil obdarjencu v lastnino. Ce mu je prepustil pod odložnim pogojem, je ostal lastnik in je lahko uveljavljal ustrezno stvarno- pravno tožbo. § 177. MORTIS CAUSA CAPIO Mortis causa donatio je z obdarjenčeve strani neka vrsta pridobitev (ca- piones) mortis causa. V ožjem pomenu pa uporabljajo klasiki besedo mortis causa capio za tiste pridobitve mortis causa, za katere ni bilo posebnega imena, kakor so za de¬ diščino, legate, fideikomise in darilo za primer smrti. Taka pridobitev je npr. nastala iz oporečnikove odredbe: Tiči j naj bo moj dedič, če bo Seju dal deset. 1 Teh deset zlatnikov, ki naj jih Ticij da Seju (condicionis implendae causa datum), so za Seja mortis causa capio. Sej tako 2 Marci. D. 39, 6, 1, pr.: cum quis habere se vult quam eum cui donat magisgue eum cui donat quam heredem suum. 3 Z očetovim privoljenjem tako darilo lahko ustanovi filius familias, medtem ko bi tudi z očetovim dovoljenjem ne mogel napraviti oporoke. Marci. D. 39, 6, 25, 1. 1 Titius heres esto, si Seio decem dederit. Mortis causa capio 479 naloženih deset ne bo mogel iztožiti, vendar ne bo pretor izročil dediščine dediču, preden dedič ne ob izpolnil oporočnega pogoja. V tej obliki so skušali Rimljani včasih obiti stroge omejitve, ki jih je uvedla Avgustova zakonodaja. Po drugi strani so pa to preprečevali s tem, da so zanje uporabljali načela o volilih. 2 Tako so nanje razširili določbe o dolžnem deležu, o falcidijski četrtini, o nevrednosti kakor tudi načelo, da je mortis causa ca- piones mogoče obremeniti z legati. 2 Tako pravi glede pridobitve Paulus (D. 39, 6, 9): Omnibus mortis causa capere permittitur, qui scilicet et legata accipere possunt. 8 * G. CIVILNO PRAVDNO PRAVO 1 § 178. OD SAMOPOMOČI DO CIVILNEGA PRAVDNEGA PRAVA I. Samopomoč Pravice, ki jih doslej obravnavane (osebno in premoženjskopravne) norme zagotavljajo upravičencem, so za nje zares pomembne takrat, kadar so garan¬ tirane predvsem po državni avtoriteti in njeni organizaciji. Za upravičenca je namreč zelo važno, da more zaprositi ustrezne državne organe za pomoč, če je njegova pravica kršena. Pravna pravila, ki določajo, na kak način more uspešno braniti ali uveljavljati svoje pravice, na katero oblastvo (sodišče, magistrat) se mora v ta namen obrniti, imenujemo civilno pravdno pravo, po njem urejeno pravdno poslovanje pa civilni pravdni postopek. Ta se seveda v vsakem prav¬ nem redu razvija v skladu s splošnim gospodarskim, družbenim in kulturnim razvojem domače narodne in politične skupnosti. Najstarejša državna organizacija navadno še ni dovolj razvita, da bi se redno in uspešno zavzemala za vse upravičene zahteve posameznih občanov in da bi mogla reševati vse njihove medsebojne spore. Samemu sebi prepuščeni občan skuša zato doseči uresničenje svoje pravice s samopomočjo, če je treba, tudi s silo: npr. lastnik odvzame sam neupravi¬ čenemu posestniku svojo stvar, ali upnik si sam vzame iz dolžnikovega imetja to (npr. žito), kar mu dolžnik dolguje, ali zoper roparja napadeni brani sebe in svoje imetje. Tako razlikujemo aktivno, napadalno (agresivno) samopomoč, kadar upravičenec skuša s silo uveljaviti svojo pravico, in pasivno, obrambeno samopomoč (t. j. samoobrambo), kadar se občan brani s silo zoper nasprotnikov krivični napad na neko svojo pravno dobrino. Samopomoč ima veliko pomanjkljivosti. Predvsem jo more uporabljati le močnejši nasproti slabotnemu; slabotni je ne more uveljavljati in tako ostane brezpraven. Vrh tega manjka objektivne presoje, ali ima občan, ki poseže po samopomoči, res tisto pravico, in ali si ne bo s samopomočjo vzel več, kakor mu gre. Izvajanje samopomoči utegne tudi vzbuditi odpor pri osebi, zoper katero uveljavlja upravičenec svojo domnevno pravico; namesto do uveljav¬ ljenja pravice vodi samopomoč do kršitve javnega reda in miru, končno do' borbe vseh proti vsem. Zaradi teh pomanjkljivosti skuša vsak pravni red samopomoč kar najbolj omejiti. 13 Reševanje zasebnih sporov med državljani naj se vrši ob sodelovanju 1 Ker ima poglavje o civilnem pravdnem pravu pretežno le historičen pomen, sem tu opustil vzporejan j e z modernimi pravi. ia Prim. V. Korošec, O samopomoči po klinopisnih zakonikih, Zbornik Prav- nog fakulteta u Zagrebu, Spomenica prof. M. Horvatu, str. 398—407, 1968. Od samopomoči do civilnega pravdnega prava 481 državnih organov po posebnih pravnih predpisih. Prehod od samopomoči do pravno urejenega pravdnega postopanja se je vedno izvršil polagoma in posto¬ poma. Spočetka se pravni red zadovoljuje s tem, da stranke še uporabljajo samopomoč, toda samo v določenih legalnih oblikah in pod kontrolo nekega državnega organa (v Rimu pretorja). Kolikor bolj se državni upravni aparat spopolnjuje, toliko intenzivneje jemlje država ureditev civilnega pravdanja v svoje roke. Vendar so tu neke meje; tudi najbolj razvito pravo ne more popolnoma pogrešiti samopomoči, ampak jo mora vsaj v izjemnih primerih trpeti. V Rimu je samopomoč izrečno prepovedala šele razsodba Marka Avrelija (decretum divi Marci). 2 3 Upnik, ki nasilno (non per iudicem) pripravi dolžnika do izpolnitve, izgubi svojo terjatev. 8 Glede stvarnih pravic je enako načelo uveljavila 1. 389 konstitucija Valentinijana II., Teodozija I. in Arkadija (C. 8, 4, 7). Ce je lastnik nasilno odvzel posestniku svojo stvar, je izgubil na njej lastninsko pravico in je moral stvar vrniti nasprotniku; če pa odvzeta stvar sploh ni bila njegova, je moral plačati še njeno denarno vrednost. — Vendar ne smemo misliti, da bi bili v Rimu prav do Marka Avrelija neomejeno uporab¬ ljali samopomoč. Kajti rimsko pravo je že za decemvirov poznalo poseben civilni pravdni postopek, ki je bil urejen po pretežno običajnih pravnih normah in se je vršil pod nadzorstvom magistrata kot državnega organa. Se Justinijanovo pravo dovoljuje aktivno samopomoč takrat, kadar bi državna sodna pomoč prišla očitno prepozno, npr. upnik sme nasilno odvzeti denar dolžniku, ki hoče z njim pobegniti in ga odnesti, da bi tako pripravil upnike ob plačilo. 4 V večjem obsegu dovoljuje pravni red samoobrambo. Glede nje postavlja Paulus načelo 5 : »vsi zakoni in vsa prava dovoljujejo, braniti se s silo zoper silo.« Samoobramba je zlasti važna pri obrambi posesti. Tu sme pregnani celo pre¬ gnati nasilnika z zemljišča (redeiectio). Vendar mora uporaba sile biti v skladu z namenom: upravičenec ne sme storiti več, kakor je treba za varstvo njegove pravice. II. Civilni — kazenski — upravni pravdni postopek V civilnem pravdnem postopku 6 * naj se rešujejo predvsem premoženjski pa tudi osebni pravni spori med posameznimi fizičnimi ali pravnimi osebami. Navadno je najprej treba ugotoviti, ali zares obstaja pravica, ki jo uveljavlja tožnik nasproti tožencu; ta del postopka, ki se redno konča s sodbo, je raz- sodbeni postopek. Večkrat je potrebno, da obsojenega toženca sodišče prisili, 2 Call. D. 4, 2, 13; D. 48, 7, 7. 3 Po Modestinu (D. 48, 7, 8) je tako ravnanje tudi kaznivo po lex Iulia de vi privata. 4 Ulp. D. 42, 8, 10, 16: Si debitorem meum et complurium creditorum consecutus essern jugientem secum ferentem pecuniam et abstulissem ei quod mihi debeatur. 5 Paul. D. 9, 2, 45, 4: vim enim vi defendere omnes leges omniaque iura per- mittunt. 6 Jugoslovanski civilni pravdni postopek ureja (zvezni) Zakon o civilnem pravd¬ nem postopku (Ur. 1. FLRJ št. 4/57, str. 63, v prečiščenem besedilu v Ur. 1. SFRJ št. 12/65, str. 462). Uvodni zakon k zakonu o pravdnem postopku je bil objavljen v Ur. 1. FLRJ pod št. 4/57, str. 61. — Prim. Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije. Ljubljana 1960, str. 1 ss. 482 Civilno pravdno pravo da izpolni to, kar je po sodnikovi sodbi dolžan izpolniti; ta del postopka se imenuje izvršilni postopek ali izvršba. Kazenski sodni postopek 7 se od civilnega razlikuje po tem, da pride do njega takrat, kadar je krivec kršil tako pravno dobrino, ki jo država varuje s svojim kaznovalnim sistemom, navadno celo ne glede na zahtevo ali predlog oškodovanega občana. Takih od države varovanih pravnih dobrin je bilo po rimskem civilnem pravu malo. Po zakonu XII plošč so bili taki zločini: vele¬ izdaja (perduellio), sorodstveni umor (parricidium), začaranje, požig, krivo pri¬ čevanje, podkupovanje sodnikov in ponočno popasenje tujega polja. Pozneje se je število javnih hudodelstev (crimina puhlica) vedno bolj večalo, vendar so nekatere važne kršitve interesov občanov ostale kot zasebni delikti (delicta privata) prepuščene zasebnemu zasledovanju s tožbami (actiones) v civilnem pravdnem postopku (prim. zgoraj §§ 108 ss.). Splošni upravni postopek 8 je »sistem pravnih norm, ki ureja določeno vrsto upravnega delovanja javnih organov«, ki odločajo o upravno pravnih zadevah. V njem nastopa navadno samo ena stranka (fizična ali pravna oseba ali družbena organizacija), odloča pa upravni organ, ki razrešuje konflikte med posebnimi interesi strank in splošnimi družbenimi interesi. Izjemoma je lahko tudi dvoje ali več stank; takrat so ta razmerja lahko podobna razmerjem v sodnih postopkih. Zoper upravno odločbo v drugi stopnji je po našem pravu mogoča tožba pri rednem sodišču. III. Predmet Civilno pravdno pravo ureja najprej organizacijo sodstva, to je vprašanje, kdo naj sodi, nato pa vprašanje, kako naj sodi, to je sodni postopek. Rimsko pravdno pravo je mogoče bolje doumeti, če poznamo njegov zgo¬ dovinski razvoj, ki je bil tesno povezan s splošnim pravnim, gospodarskim, družbenim in kulturnim razvojem. Podobno kakor smo to opazovali pri razvoju materialnega prava, vidimo tudi tu, da se poleg starih oblik uveljavljajo nove, ki polagoma izpodrivajo in nadomeščajo starejše preživele ureditve. Preden pa očrtamo zgodovino razvoja rimskega civilnega pravdnega prava, se moramo ponovno ustaviti ob osrednjem pojmu, namreč ob rimskopra.vni akciji (actio) (prim. § 11, III). § 179. ACTIO I. Pojem Pojem actio spada med najteže doumljive pojme rimskega pravnega si¬ stema. Pomeni namreč dvoje: pravdanje in pravico do pravdanja. Rimsko pravo ne pozna splošne tožbe, to je splošne možnosti, da bi tožnik z njo uveljavljal 7 Prim. A. Munda, Učbenik kazenskega postopka, Ljubljana 1956, str. 11: »Kazenski postopek (kazenski proces) je torej vsota opravil, s katerimi država kot subjekt kaznovalne pravice s pomočjo svojih organov ugotavlja, ali je v konkretnem primeru (v konkretni kazenski zadevi) podana pravica in dolžnost kaznovanja.« 8 Prim. Glavne značilnosti splošnega upravnega postopka. Ljubljana 1957, zlasti: Dr. Lado Vavpetič, 1. Pomen in veljavnost splošnega upravnega postopka. 2. O temeljnih načelih splošnega upravnega postopnika, str. 12—60, zl. str. 12; Rupko Godec, Stranka v upravnem postopku, str. 84. Actio 483 vsakovrstne svoje zahteve. Rimsko pojmovanje vidi — vsaj v civilni in klasični dobi —■ v vsaki akciji nekaj samobitnega: rei vindicatio je npr. samostojen pravni lik nasproti actio empti. Vsaka actio je povezana z določenim dejanskim stanom in je tako tesno spojena z določeno pravico. Rimsko pravo je sistem različnih akcij, ne pa različnih pravic in dolžnosti. Po svojem izvoru so bile tožbe ali civilne (actiones civiles), ki jih je uvedel kak zakon ali kako običajnopravno pravilo, ali pa so pretorske (actiones praetoriae), ki jih je uvedel v svojem ediktu pretor, nekatere oba kurulska edila (actiones aediliciae). V postklasični dobi se staro strogo razlikovanje čedalje bolj zabriše s splošnejšimi tožbami vendar se tudi te tožbe označujejo kolikor mogoče na stari način. II. Vrste akcij 1. S formalnega, pravdnopravnega vidika je najvažnejša delitev akcij na actiones in ius conceptae in actiones in factum (conceptae). Actiones in ius conceptae so tožbe, in quibus de iure quaeritur (Gai. 4, 45), ki v njih opira tožnik svoj tožbeni zahtevek na kako normo ali na kak'lik civilnega prava (kviritsko lastnino, kontraktno ali deliktno obligacijo). Semkaj spadajo ne le vse civilne akcije, ampak tudi nekatere pretorske akcije, namreč fikticijske (actiones ficticiae) in akcije z zamenjanimi subjekti. V fikticijskih tožbah naroča pretor sodniku, naj določen predpogoj, ki ga civilno pravo zahteva za tisto akcijo, smatra za izpolnjen, čeprav v resnici ni. Fingira naj npr., da je tožnik civilni dedič ( heres ), čeprav je samo pretorski bonorum possessor (prim. §§ 146, I; 168, I); 1 ali da je pravdna stranka v actio jurti rimski državljan, čeprav je tujec 2 (§ 109, III); ali da toženca ni zadela capitis deminutio minima (prim. § 29) 3 ; ali da je priposestvovalna doba že minila, čeprav v resnici še ni (Publiciana in rem actio) (§ 56, III). 4 Za akcije z zamenjavo subjektov gre takrat, če je v intenciji imenovana kot tožnik ali kot toženec druga oseba kakor v kondemnaciji. 5 To je zlasti potrebno, če je za eno stranko nastopil pravdni zastopnik (cognitor, procurator), dalje v adjekticijskih tožbah 6 in v tožbah, ki v njih nastopa pridobitelj prezadolžen- čevega konkurznega premoženja (bonorum emptor) kot tožnik ali kot toženec. 7 11 Prim. Gai. 4, 34: Si A s A s hudo Titio heres esset, tum si fundum de quo agitur, ex iure Quiritium eius esse oporteret... 2 Gai. 4, 37: Si paret hudo Titio a Dione Hermaei filio ope consiliove Dionis Hermaei filii furtum factum esse paterae aureae, quam ob rem eum, si civis Romanus esset, pro fure damnum decidere oporteret. 3 Gai. 4, 38: . . . ne in potestate eius sit ius nostrum corrumpere, introducta est contra eum eamve actio utilis rescissa capitis deminutione, id est in qua fingitur capite deminutus deminutave non esse. 4 Gai. 4, 36; besedilo glej na str. 178. 5 Gai 4, 86: ... si verbi gratia h. Titius pro P. Mevio agat, ita formula condpitur: S. p. N™ N™ p. Mevio (!) sestertium X milia dare oportere, iudex, N™ N m hudo Titio (!) sestertium X milia condemna, S. n. p. a.; in rem quoque si agat, intendit: Publii Mevii rem esse ex iure Quiritium, et condemnationem in suam personam con- vertit. — O kognitorju in prokuratorju prim. § 185. 6 Prim. § 119. 7 Gai. 4, 35 (actio Rutiliana): . . . ex persona eius cuius bona emerit, sumpta intentione convertit condemnationem in suam personam, id est, ut quod illius esset vel illi dari oporteret, eo nomine adversarius huic condemnetur. 484 Civilno pravdno pravo Actiones in jacturn (conceptae) spadajo med pretorske tožbe. V njih se pretor ni mogel opirati na določen pripoznan pravni lik, ampak je moral sam našteti v intenciji vse pogoje^pod katerimi naj sodnik izreče obsodbo. 8 Primer za tako actio in jactum je actio hypothecaria. 2 V nekaterih primerih je pretor najprej uvedel formulo za actio in jactum, pozneje pa je dodal še formulo za ustrezno actio in ius concepta (recepcija honorarnega prava v civilno pravo). Gaj (4, 47) poroča, da sta bili v pretorjevem ediktu taki vzporedni formuli za shranjevalno (depositum) in za posodbeno pogodbo (commodatum); sam pa na¬ vaja obe formuli za shranjevalno tožbo. 10 2. Materialnopravne razvrstitve akcij smo že obravnavali v zvezi z ustrezno snovjo. Najvažnejše so bile: a) actiones in rem -—■ actiones in personam. Actio in personam se obrača zoper določenega toženca in ima za predmet določeno dajatev (v najširšem smislu) (Gai. 4, 45; nobis dari oportere aut pro jure darnnum decidi oportere). Pri actio in rem postopek prvotno zasleduje stvar samo. Pozneje v razvitem pravu služi actio in rem za uveljavljanje absolutnih pravic (npr. Gai. 4, 45: nostrum esse aliquid ex iure Quiritium), ki se same po sebi vnaprej ne obračajo zoper nikogar. Zato se toženčevo ime redno pojavlja šele v kondemnaciji, ne tudi v intenciji. 11 V zvezi s tem je razumljivo, da se toženec ni dolžan spustiti v actio in rem; 12 toženec lahko pusti posest stvari tožniku, ne da bi s tem izgubil možnost, da bo pozneje — čeprav v neugod¬ nejšem položaju — kot tožnik nastopil s tako actio in rem zoper sedanjega tožnika, ki bo takrat imel ugodnejšo vlogo toženca. Med actiones in personam spadajo kondikcije (condictiones) (§ 106), med actiones in rem pa vindikacije (npr. rei vindicatio, vindicatio servitutis ali ususfructus) (§§ 54, II; 65). b) iz obligacijskega prava 13 poznamo razvrstitvi: actiones stricti iuris in actiones bonae fidei (§ 75, IV) ter: actiones reipersecutoriae, actiones mixtae in actiones poenales (§ 108, II). III. Zastaranje tožb Civilne tožbe so bile spočetka časovno neomejene, trajne (actiones per- petuae). Le izjemno so se pozneje pojavljale tudi tožbe, ki jih je bilo mogoče uveljaviti samo v določenem roku (actiones temporales), tako npr. je bila omejena querela inofficiosi testamenti najprej na dve leti, pozneje na pet let (§ 157, lil). Honorarnopravne akcije so bile pretežno omejene na določeno dobo (acti¬ ones temporales), ki je znašala največ leto dni (annus utilis). Enoletni rok se ni ujemal s trajanjem magistratovega poslovnega leta, čeprav je najbrž nastal po 8 Gai. 4, 46: ... in jactum conceptas vocamus, id est, in quibus nulla tališ intentio (sc. kakor pri akcijah in ius) concepta est, sed initio jormulae nominato eo, quod jactum est, adiciuntur ea verba, per quae indici damnandi absolvendive potestas datur:... 0 Formulo glej § 71, str. 216, op. 2. 10 Besedilo obeh formul glej v § 90, str. 272, op. 5. 111 O obeh pojmih pozneje v § 183, II. 12 Ulp. D. 50, 17, 156 pr.; Furius Anthianus, D. 6, 1, 8 (besedilo gl. str. 173, op. 12). 13 Prim. spredaj §§ 75, IV; 108, III. Zgodovina rimskega civilnega pravdnega prava 485 analogiji z njim. Tožba je bila z rokom tako povezana, da je obenem z akcijo prenehala tudi pravica sama. Nov kriterij za omejevanje tožb zaradi neuveljavljanja je bil pripoznan za časa Severov glede provincialne zemljiške »lastnine«. Ce upravičenec ni naperil tožbe v obrambo svoje pravice v desetih letih inter praesentes, v dvajsetih inter absentes, ni mogel tega pozneje več storiti. Odločilen korak naprej je napravila konstitucija Honorija in Teodozija II. (C. 7, 39, 3; leta 424). Vse akcije (in rem ter in personam) ugasnejo poslej po tridesetih letih, kolikor zanje ne velja krajši rok. Za nekatere tožbe in v prid privilegiranih oseb (cerkve, pobožnih ustanov) je veljal rok štiridesetih let. 14 Rok tridesetih (ali štiridesetih) let, ki je tempus continuum, se začenja v trenutku, ko more upravičenec prvič uveljaviti svojo tožbo, ko je tako po¬ rojena tožba prvič mogoča (actio nata). Actio in personam je mogoča, brž ko je terjatev iztožljiva; navadno bo to takrat, ko je terjatev nastala. Lastnikova rei vindicatio je nata, ko pride stvar v tujo posest. Učinki zastaranja niso popolnoma enaki, kadar gre za actio in rem in kadar gre za actio in personam. Ko zastara stvarnopravna tožba (npr. rei vindicatio), ne preneha s tem tudi (lastninska) pravica sama. Upravičenec je sicer ne bo mogel uveljavljati zoper preskribenta, to je tistega, v čigar prid je tožba zsh starala, kakor tudi ne zoper njegovega vesoljnega ali singularnega pravnega naslednika (dediča; kupca, ki mu je preskribent stvar izročil). Uspešno bo pa lahko naperil reivindikacijsko tožbo zoper tistega, ki ni pravni naslednik pre- skribentov (npr. preskribent je stvar izgubil, sedanji posestnik jo je vzel v po¬ sest). — Zastaranje kake actio in personam povzroči, da: tiste terjatve ni mogoče več uveljavljati; vendar je izpolnitev kljub temu mogoča. Vsi ti učinki ne nastopijo ipso iure, ampak le na pobudo preskribenta, ki mu pravo daje posebno exceptio ali praescriptio temporis (triginta vel quadra- ginta annorum). Zastaralni rok je redno tempus continuum. Zastaranje je končano, ko mine zadnji dan roka. Ce upravičenec dotlej vloži tožbo in pride do povabila toženca k sodišču, se zastaranje prekine. Ce so pozneje vnovič izpolnjeni predpogoji za zastaranje, se to prične znova od začetka; čas, ki je potekel do prekinitve, se ne upošteva. Do prekinitve pride tudi, če je preskribent dejansko pripoznal tožnikovo pravico, npr. s tem, da je plačal obresti ali dal določeno stvar v za¬ stavo ipd. Od prekinitve je treba razlikovati mirovanje zastaranja. Iz določenega razloga (ker je npr. dedič, v čigar škodo poteka zastaranje, še pupil) se za¬ staranje začasno ustavi, dokler razlog traja. Nato se začeto zastaranje nadaljuje še toliko časa, kolikor je zaradi mirovanja še manjkalo do dovršitve. § 180. PREGLED ZGODOVINE RIMSKEGA CIVILNEGA PRAVDNEGA .. PRAVA I. Viri Za spoznavanje predklasičnega in klasičnega civilnega pravdnega prava je naš najvažnejši vir četrta knjiga Gajevih institucij. Zato pomeni najdba * Prim. spredaj § 23, str. 79 s. 486 Civilno pravdno pravo veronskega palimpsesta začetek nove dobe v proučevanju civilnega in kla¬ sičnega procesa. Razen Gaja prihajajo kot spoznavni viri v poštev določbe nekaterih zakonov, zlasti prve tri plošče zakona XII plošč, lex Rubria de Gallia Cisalpina (med 49 in 42). Marsikaj izvemo iz nepravniške literature, posebno iz Ciceronovih spisov. Za poznejši proces so pravni predpisi v Justinijanovi kodifikaciji. 1 II. Legisakcijski postopek V civilni dobi se spori med državljani rešujejo v legisakcijskem postopku. Akcija je mogoča samo, če se opira na določeno zakonsko besedilo ali vsaj na njegovo interpretacijo, ki jo ima po običajnopravni normi. Pravdanje je ustno in oblično. Stranki — deloma tudi pretor — morajo podati svoje izjave v dolo¬ čenih besednih obrazcih; v zvezi z njimi je treba opraviti določena dejanja, ki simbolizirajo prvotno samopomoč, npr. vindikant položi na sporno stvar palico (Gai. 4, 16), da pokaže, da hoče braniti svojo lastnino. Po obličnostih, ki so jih pri tem uporabljali, razlikuje Gaj petero legisakcij, od katerih jih je bilo troje namenjenih razsodbenemu postopku (sacramento; per iudicis postulationem; per condictionem), dvoje pa izvršilnemu (per manus iniectionem; per pignoris capionem). O njih bomo razpravljali v 182. paragrafu. Že legisakcijski postopek nam odkriva osnove, na katerih je bilo zgrajeno civilno pravdno pravo, kakor je veljalo za razsodbeni postopek do konca kla¬ sične dobe. Posebno velja to glede delitve postopka na dva dela: in iure ter apud indicem. Pred pretorjem (do 1. 367 pred konzulom) se ugotovi, za kakšen spor (actio in rem — actio in personam) gre. Pretor nadzira pravdna dejanja strank in jih ali odobri (actionem dar e) ali pa odkloni (actionem denegare), če niso dovolj osnovana v zakonu. O sporu samem magistrat ne razsoja, ampak prepušča to nalogo sodniku, ki si ga stranki sporazumno izbereta izmed so- občanov. Razlog za to delitev ni bil le v maloštevilnosti rimskega upravnega aparata, ampak tudi v ustavni miselnosti, ki je hotela omejevati magistratovo premoč. Od strank izbrani sodnik je prevzel svojo funkcijo, ko mu je pretor ukazal, naj sodi (iussum iudicandi). On odslej ni bil več navaden razsodnik, ampak je postal od magistrata postavljeni državni sodnik. Njegova sodba je dokončno in brezprizivno rešila spor med strankama 1 ; pretor ji je zagotovil izvršljivost, če obsojeni toženec ni izpolnil tega, na kar je bil obsojen. Izvršba je v tem postopku po večini osebna. Pravni red domneva, da zave¬ zanec, ki ne plača, na kar je bil obsojen, tega nalašč noče storiti. Zato dovoljuje zahtevajočemu upniku, da lahko z izvršbo poseže naravnost po zavezančevi osebi, da bi strl njegov domnevni protipravni odpor. 1 Osnovno delo za proučevanje klasičnega civilnega pravdnega prava je L e n e 1 Edictum perpetuum, 3. izd. 1927. — Celotni prikaz civ. pravdnega prava podajajo zlasti: L, W e n g er , Institutionen des romischen ZivilprozeBrechts, 1925 (oz. Institutes of the Roman Law of Civil Procedure, New York 1939); E. Costa, Profilo storico del processo civile romano, 1918; A. Giffard, Legons de procedure civile romaine, 1932. — Starejša literatura je precej zastarela. Omenimo naj le dvoje temeljnih del, ki sta v mnogih pogledih še vedno nepogrešni: Bethmann-Hollweg, Der romische Civilprozess, I—III, 1864—1866; Keller (-W a c h), Der romische Civil- prozess und die Actionen, 6. izd., 1883. — Prim. sedaj temeljno obdelavo Max K a s e r , Das romische Zivilprozessrecht (Handbuch der Altertumswissenschalt). Miinchen 1966 (okrajšano ZP.). Zgodovina rimskega civilnega pravdnega prava 487 Primeroma majhno število akcij, ki je bil njih uveljavljanje združeno s strogimi, okorelimi obličnostmi, so v izpremenjenih gospodarskih razmerah proti koncu civilne dobe občutili kot neprijetne ovire pravnega življenja . 2 Komicialna zakonodaja je bila prepočasna, da bi bila dovolj naglo uvajala nove akcije. Za nov hitrejši razvoj je poskrbelo pretorsko pravo. III. Formulami postopek Pretor je v nujnih primerih zagotovil strankam pravdno varstvo (iudicium dabo), opiraje se pri tem na svoj imperij. Novih legisakcij ni mogel dovoljevati, ker ni imel zakonodajne oblasti; pač pa je dajal strankam pravdno varstvo per c oncepta verba, s tako imenovanim formularnim postopkom. V skladu s svojim ediktom je pretor sestavljal pismene obrazce (formulae), v katerih je povzemal pogoje, pod katerimi je moral sodnik toženca obsoditi, drugače pa oprostiti. Ta postopek so najbrž že v predzadnjem stoletju rimske republike tako zelo uporabljali, da ga je zakon lex Aebutia 3 lahko pripoznal za enako¬ vrednega z legisakcijskim. Stranke, ki so poslej lahko izbirale med obema postopkoma, so se v praksi tako splošno oprijele formularnega postopka, da je Avgust legisakcijski postopek lahko načelno odpravil 4 (lex Iulia iudiciaria). Zato je bil formulami postopek v klasični dobi redni civilni pravdni postopek v Rimu in v Italiji. Formulami postopek se prav tako kakor legisakcijski pričenja in iure, pred pretorjem. Tožnik in toženec se sporazumeta o vrsti formule in o osebi sodnika. Ta njuna pravdna pogodba se imenuje litiskontestacija. Pretor postavi sodnika, ki mora v smislu sporazumno dogovorjene formule izreči sodbo (sententia). Postopek apud iudicem se nato nadaljuje pred sodnikom. Izvršilni postopek, ki ga pretor dovoljuje (bonorum venditio), zajame vse dolžnikovo imetje. Poleg tega se pod vplivom senatove zakonodaje razvija tudi še specialna izvršba (distractio bonorum). V skladu s celotnim razvojem rimskega prava moramo tudi na pravdno- pravnem področju ugotoviti, da se že v dobi formularnega postopka pojavljajo začetki novega postopka: extra ordinem cognitio. IV. Ekstraordinami ali kognicijski postopek V izjemnih primerih je namreč pretor posamezne spore rešil od začetka do konca sam. Tako je ravnal že pri izrekanju interdiktov. — Pod principatom je bilo vedno več zadev, za katere so bili pristojni konzuli, posebni pretor ji in različni drugi državni funkcionarji (npr. praefectus vigilum, annonae). Semkaj so spadali varuški, fideikomisni in alimentacijski spori. V takih pravdah je sodil pristojni državni funkcionar sam, ne pa od strank izvoljeni in od pretorja samo potrjeni sodnik; ni bilo več formule, ki bi vezala sodnika zato, ker sta se stranki v litiskontestaciji o njej sporazumeli. — Se bolj je ta postopek prevladoval v provincah. Ker je ustrezal miselnosti birokratičnega absoluti¬ stičnega dominata, je postal ta, spočetka izredni postopek v postklasični dobi splošni in edini civilni pravdni postopek. 2 Gai. 4, 30: istae omnes legis actiones paulatim in odium venerunt (»so sčasoma postale osovražene«), 3 G i r a r d datira ta zakon med leti 149 in 126. 4 Legisakcijski postopek je ostal le za cautio damni infecti in pred centum- viralnim sodiščem. 488 Civilno pravdno pravo Izvršilni postopek posega v tej dobi predvsem po zavezančevem premoženju. Upošteva pa vedno bolj tudi njegove interese; sčasoma razlikujejo specialno in vesoljno izvršbo. Sodba, ki jo sodnik izreče, se utegne glasiti na izročitev stvari, ne več samo na denar. Ni več neizpodbojna, ampak jo nezadovoljna stranka lahko izpodbija s pravnimi leki, o katerih razsojajo višja sodišča, v redkih primerih cesar sam. § 181. SODNI USTROJ Preden se podrobneje pomudimo pri posameznih razvojnih dobah, je po¬ trebno, da vsaj v splošnih obrisih označimo organizacijo civilnega sodstva. Gre za to, katere osebe so razen strank sodelovale pri pravdanju, na katerem kraju in ob katerem času se je pravdanje vršilo. I. Ordp iudiciorum privatorum ♦ A. Osebe: 1. Jurisdikcijski magistrat Kakor že omenjeno, se je v legisakcijskem in v formularnem postopku pravdanje začelo in iure, pred magistratom, ki mu je bila poverjena pravdna jurisdikcija (iurisdictio contentiosa). Prvotno je bil to konzul, odkar so leta 367 uvedli preturo, pa pretor. Pretor je sedel na sodnem stolu (sella curulis), ki je bil postavljen na vzvišenem mestu (pro tribunali). Že po zunanjem videzu vzvišen nad strankama, je pretor nadziral njune pravdne izjave in pravdna dejanja, v katerih je skraja marsikaj še spominjalo na samopomoč. Pretor sam ni mogel vsiliti nobeni stranki nobene akcije, ni je mogel prisiliti k litiskontestaciji, če tega sama ni hotela. Njegova naloga je bila v tem, da je odobril pravdna dejanja strank kot zakonito akcijo (actionem dare), da je nato potrdil od strank izbranega sodnika (dare indicem iudiciumve) ter mu je ukazal, da -naj sodi (iudicare iubere). Pretor pa je tudi lahko odklonil strankino pravdanje (actionem dene- gare) kot nezakonito. V formularnem postopku je bilo prepuščeno pretorju, da je smel dovoljen vati tudi nove akcije. Pred takim ukrepom se je lahko posvetoval s svojim so¬ svetom (consilium). Razen pretorja so vršili pravdno jurisdikcijo kurulski edili; pred njimi so se vršili tržni spori 1 . — Peregrinski pretor je bil pristojen za reševanje sporov, pri katerih je bila vsaj ena pravdna stranka Nerimljan. V Italiji, kolikor je v njej veljalo rimsko pravo, so skušali sodstvo večkrat organizirati. Pretor je pošiljal v oddaljene municipije posebne praefecti iure dicundo, ki so tam izvrševali jurisdikcijo v njegovem imenu. Pozneje je bila jurisdikcija v manjših zadevah (spori do 15 000 sestercev) prepuščena mestom, ki so za to imela posebne duumviri iure dicundo. V principatski dobi je za Italijo najprej postavil Hadrijan štiri sodnike (iudices) za štiri okrožja, Mark Avrelij je namesto njih postavil vsaj pet iuridici za prav toliko okrožij; mesto Rim (dioecesis urbica) ni spadalo zraven. 1 Prim § 3, II, str. 16; § 94, V. Sodni ustroj 489 V provincah je jurisdikcijo vršil provincialni namestnik, ki je na določenih krajih imel posebne sodne dneve (conventus). Posebni magistrati ( praetor tutelaris, fideicommissarius i. dr.) so reševali spore s svojega področja že po načelih ekstraordinarnega postopka. 2. Sodnik Pred magistratom se je spor utrdil (litis contestatio), vendar pa magistrat sam ni razsodil o sporu. To nalogo je opravil sodnik, ki sta ga stranki izvolili. Tožnik je predlagal tožencu primerno osebo, predvsem iz posebnega seznama (album iudicum selectorum). V ta seznam so dolgo vpisovali le senatorje, poz¬ neje tudi viteze; pod principatom so pritegnili še druge kandidate, ki so jih deloma določali po cenzusu. Sodnik je mogel biti le moški dorasli rimski državljan; izključeni so bili umobolni, gluhi in nemi. a) Unus iudex. Očiten dokaz za veliko zaupanje v poedinca se kaže v tem, da je bil redni sodnik v civilnih pravdah med Rimljani sodnik posameznik (iudex unus). Kakor pretor je tudi sodnik imel svoj poseben sosvet (consilium). b) Arbiter se je prvotno najbrž imenoval tisti sodnik, ki je smel v večji meri soditi po primernosti. Včasih je sodilo več arbitrov kot sodniški kolegij. 2e v Ciceronovem času niso več razlikovali strogo med obema izrazoma. c) Rekuperatorji (recuperatores), ki so jih določali z žrebanjem, so sodili v pet- ali sedemčlanskih senatih, in sicer prvotno v sporih med Rimljani in takimi Nerimljani, katerih domača država je imela z Rimom posebno pogodbo. Ker niso bili vezani na civilno pravo, je bil njihov postopek znan kot hitrejši. Zato so sčasoma Rimljani sami radi spravljali svoje pravde pred rekuperatorje. Medtem ko so doslej naštete sodnike izbirale stranke za konkretne primere, je razen tega poslovalo dvoje stalnih sodišč: decemviralno (decemviri (st)litibus iudicandis) in centumviralno sodišče. Sodišči sta sodili o sporih določene vrste, kolikor so se pravdne stranke sporazumele, naj se njihov spor rešuje pred decemviralnim ali centumviralnim sodiščem. č) Decemviralno sodišče je proti koncu republike sodilo o tožbah, v katerih je šlo za tožencev status, zlasti za njegovo prostost. Avgust je sodišče ukinil, decemvire same pa je določil za predsednike kolegijev centumviralnega sodišča. d) Centumviralno sodišče se prvič omenja za časa republike 1. 145 in je obstajalo do tretjega stoletja principata. Sestavljalo ga je 105 sodnikov (v prin- cipatski dobi 180), ki so bili izbrani po trije iz vsakega okraja (tribus). Sodili so v senatih (tribunalia). Postopek se je vršil v legisakcijski obliki. — To sodišče je bilo pristojno za dediščinske in vindikacijske pravde. Tudi o teh zadevah je sodilo le, če sta stranki hoteli, naj ono sodi, vendar ni bilo treba, da bi bil v takem primeru izdal pretor judikacijsko povelje. B) Sodni kraj Kot jurisdikcijski magistrat je pretor uradoval in comitio; to je bil najbrž prostor severno od foruma. Tu je reševal vse pravdne zadeve, v manj važnih, nepravdnih zadevah je lahko izdajal odločitve kjerkoli (de piano). 2 — V pro- 2 Izraz se uporablja v nasprotju s krajevno vzvišenim tribunalom in pomeni, da se manj važne zadeve lahko rešujejo tudi zunaj urada (»s tal«, t. j. stoje na tleh). 490 Civilno pravdno pravo ' vincah se je postopek in iure vršil na sedežu provincialnega namestnika ali pa v krajih, ki jih je namestnik obiskoval občasno ob določenih sodnih dnevih (conventus). Sodnik (iudex) je razpravljal na komiciju ali na forumu. Tudi on je sedel na vzvišenem prostoru; ni pa imel magistratnega stola (sella curulis). Postopek in iure kakor tudi apud indicem je bil javen in načelno vsakomur dostopen. C. Sodni čas 2e najstarejše pravdno pravo je uvedlo različne predpise glede sodnega časa. V nekaterih dneh, ki so jih v koledarju zaznamovali s črko N (dies ne- fasti), se namreč pravdni postopek sploh ni smel vršiti; ob dneh, ki so bili določeni predvsem za komicije (C = dies comitiales), se je bilo dovoljeno pravdati le, če komiciji dejansko niso zborovali; kot redni dnevi za pravdanje so veljali z F zaznamovani dies fasti. Sodniki so razlikovali zimske in poletne mesece (menses hiberni, menses aestivi). Spomladi in jeseni pa so bili zaposleni s poljskimi deli; zato so takrat sodili le v posebno nujnih, neodložnih zadevah. — Sodbo je moral sodnik pro¬ glasiti pred sončnim zahodom; to je določal že zakon XII plošč. Ponoči se po¬ stopek ni smel vršiti. II. Ekstraordinarni postopek A. Osebe V zvezi z ustavnopravnim prehodom iz principata v dominat izginja pola¬ goma tudi delitev postopka na dva dela: in iure in apud indicem. Pravdni postopek se od vložitve tožbe do sodbe opravlja pred državnim sodnikom. On sam sicer lahko poveri rešitev določenih vprašanj (npr. pri dokazovanju) svo¬ jemu podrejenemu sodniku (iudex pedaneus); toda ta ni več izvoljen od strank, ampak je izvršilni organ prvega sodnika. Ker rimska država ne pozna načela o ločitvi uprave in sodstva, so vrhovni upravni funkcionarji hkrati tudi sodniki. Njihova hierarhična razporejenost omogoča uveljavljanje pravnih lekov zoper sodbe. Naj višji, izjemni sodnik je cesar, kot njegov namestnik pa praefectus prae- torio. V posameznih diecezah so sodili vicarii v imenu pretorijskega prefekta. Različni od teh vrhovnih sodnikov so bili redni sodniki, ki so bili splošno pri¬ stojni za vse civilne spore, kolikor ni o njih sodil kak poseben sodnik (praetor tutelaris, fideicommissarius). Taki redni sodniki so bili: praefectus urhi v Rimu in v Carigradu; provincialni namestnik (praeses) pa v svoji provinci. Odkar so province zmanjšali, je izginilo konventno sodstvo; provincialni namestnik je sodil le v svoji prestolici. Hkrati se je omejevalo njegovo sodstvo vedno bolj na važnejše zadeve (causae maiores). O manjših zadevah (causae minores), zlasti o tistih, katerih sporna vrednost je znašala največ 300 solidov, so sodila nižja, krajevna sodišča. V posameznih mestih so bili za nižje sodstvo pristojni duumviri iure di- cundo. — Kot nov sodni organ se je pojavil v mestih defensor civitatis, ki naj bi ščitil revnejše sloje pred izkoriščanjem. Kot tak je sodil v civilnih stvareh najprej do največ 50, pozneje do 300 solidov. Legisakcijski postopek 491 V postklasični, krščanski dobi se uveljavlja tudi cerkveno, škofovsko sod¬ stvo. Že Konstantin je dovolil, da sta stranki lahko sporazumno spravili pravdo pred škofovsko sodišče (episcopalis audientia), čigar sodba je bila dokončna. Prva Sirmondska konstitucija je dovolila vsaki stranki, da se sme obrniti na škofovsko sodišče. Poznejša zakonodaja je zopet omejevala pristojnost škofov¬ skih sodišč na cerkvene zadeve. B. Sodni kraj in čas Pravdni postopek se je vršil v poslopjih (bazilikah). Sodnikov tribunal je bil sedaj s pregrajo (cancellus) ločen od strank in občinstva. Javnost sicer ni bila popolnoma odpravljena, čeprav je razvoj težil za njenim omejevanjem. Glede sodnega časa so nastale nekatere izpremembe v krščanski dobi. Konstantin je prepovedal, da bi sodišča poslovala ob nedeljah. Teodozij I. je 1. 389 uskladil sodne dneve s krščanskimi prazniki. Nekateri dnevi so bili proglašeni za sodne praznike (feriarum dies); takrat je bilo mogoče opraviti le najnujnejše zadeve (počitniške stvari). Ob drugih dneh je bilo civilno pravdanje mogoče. § 182. LEGISAKCIJSKI POSTOPEK Legis actio je literaren izraz, ki se pojavlja od predzadnjega stoletja re¬ publike naprej. Gaj (4, 11) ga razlaga ali tako, da so bile legisakcije uvedene z zakoni (legibus proditae erant), ali pa da so bile prilagojene zakonskemu besedilu (ipsarum legum verbis accommodatae). Legisakcijski postopek je bil namenjen Rimljanom. Pravdati se je bilo mogoče tedaj, če je kak zakon to dovoljeval, in le tako, kakor je dovoljeval. Gaj pripoveduje, da je izgubil pravdo tožnik, ki je tožil zaradi porezanih trt (de vitibus succisis); ker je zakon XII plošč govoril o posekanem drevju (de arboribus succisis), bi bil tožnik moral v svoji tožbi govoriti o posekanem drevju. I. Legis actio sacramento Legis actio sacramento se je v razsodbenem postopku splošno uporabljala (Gai. 4, 12: generalis erat), kolikor ni kak zakon predvideval kake druge legis¬ akcije. Imenovali so jo tako po pravdni stavi (sacramentum), 1 ki jo je utrpela v prid državi tista stranka, ki je izgubila pravdo. Stava je bila 50 asov, če je bil sporni predmet vreden največ 1000 asov ali če je šlo za prostostno pravdo; drugače je bila 500 asov. Postopek je bil posebej urejen za uveljavljanje tožbe actio in rem in po¬ sebej za actio in personam. Na veronskem palimpsestu je čitljiv le popis o uveljavljanju stvarnopravne tožbe (4, 16). Pravdni stranki sta pripeljali ali 1 Sacramentum pomeni predvsem prisego. Nekateri avtorji (prim. Girard- Mayr, Geschichte und System des romischen Rechtes, 1908, str. 1079, op. 2) menijo, da je spočetka vsaka stranka (tožnik in toženec) s prisego zatrdila, da ima ona prav! Ker je pri tem vsaj eden po krivem prisegel, je moral že iz verskih razlogov vmes poseči kralj in razsoditi, kdo je po krivem prisegel. S tem je kralj posredno odločil tudi o pravdi sami. Pozneje je prisego nadomestila pravdna stava, ki pa je obdržala staro ime sacramentum. 492 Civilno pravdno pravo prinesli sporni predmet pred pretor j a. Kadar ni bilo mogoče, so prinesli vsaj del stvari (npr. kepo zemlje za zemljišče), ki je tako simbolično predstavljal celotno stvar. Tožnik je držal v rokah palico, prijel sporno stvar in izjavil, npr. glede sužnja: Hune ego hominem ex iure Quiritium meum esso aio secun- dum suam causam; sicut dixi, ecce tibi, vindictam imposui. 2 Obenem je v zna¬ menje svoje lastninske pravice položil na sužnja palico. Nato je isto izrekel in storil toženec (contravindicatio). Ko sta tako obe stranki simbolično uveljavili svojo pravico, je posegel vmes pretor z ukazom: Mittite ambo hominem! Spor ne bo rešen s samopomočjo, ampak v rednem pravdnem postopku. Tožnik je sedaj pozval toženca, da izjavi, iz katerega pravnega razloga je vindiciral: Postulo, anne dicas, qua ex causa vindicaveris? Ko se je toženec skliceval na svojo pravico (lus feci, sicut vindictam imposui), ga je tožnik pozval, naj položi kot stavo (sacramentum) 50, ali 500 asov, ki jih bo izgubil, če je bila njegova vindikacija neupravičena (Quando tu iniuria vindicavisti, D assibus sacramento te provoco). Knako je nato toženec pozval tožnika (Et ego te). Pretor je uredil vprašanje, v čigavi posesti bo sporna stvar ostala med pravdo. V stari civilni dobi sta morali obe stranki dokazovati svojo pravico; zato posest stvari ni imela tistega pomena, kakor ga je imela pozneje, ko tožencu kot posestniku ni bilo treba ničesar dokazovati. V legisakcijskem postopku je pretor dodelil začasno posest tistemu, ki je obljubil večji znesek kot morebitno odškodnino za uporabljanje in plodove stvari in je za to svojo stipulacijsko ob¬ ljubo dal tudi poroke (praedes litis et vindiciarum). Obljuba je bila dana na¬ sprotniku za primer, da bo nasprotnik pravdo dobil. V glavnih potezah se je najbrž podobno odigral tudi postopek in iure v actio in personam. Ko je bilo vse to opravljeno, je pretor postavil od strank izvoljenega sod¬ nika. Strainki sta se dogovorili, da se snideta čez dva dni (comperendinum diem, Gai. 4, 15) pred sodnikom. Tam je vsaka stranka kratko razložila, kar je govorilo zanjo; ta izvajanja so se imenovala causae coniectio. Postopek pred sodnikom je bil brezobličen. — Zakon lex Pinaria (morda že iz 1. 472) pa je določil, da je sodnika treba postaviti šele trideseti dan po opravljenem postopku in iure. Zato sta se stranki predvsem dogovorili, da se takrat zopet snideta pred pretorjem. Zakonodajalec je najbrž hotel dati strankama čas, da svoj spor medtem sporazumno poravnata. II. Legis actio per iudicis postulationem O tej legisakciji še do 1. 933 ni bilo skoro ničesar znanega razen imena, ker je na veronskem palimpsestu tisti list izgubljen. Šele antinoopolski frag¬ menti (prim. str. 58) so nam izpolnili to vrzel (Gai. 4, 17 a). Legisakcija per iudicis postulationem se je uporabljala, kadar je kak zakon to odrejal. Gaj našteva tri primere. Zakon XII plošč je določil to pravdanje za stipulacijsko (de eo quod ex stipulatione petitur) in za dediščinsko delitveno tožbo (actio familiae erciscundae), zakon lex Licinnia pa za splošno delitveno tožbo (si de aliqua re communi dividenda ageretur). Gaj opisuje legisakcijo za sponzijsko-stipulacijsko terjatev. Tožnik je in iure pozval toženca, naj pripozna ali pa oporeka, da dolguje tožniku določen 2 »Trdim, da je ta človek (= suženj) po kviritskem pravu moj z vsem svojim (pravnim) položajem; kakor sem rekel, sem, glej, na tebe položil palico.« Legisakcijski postopek 493 denarni znesek ex sponsione: Ex sponsione te mihi X milia sestertiorum dar e oportere aio: id postulo: aias an neges. Če je toženec oporekal (dicebat non oportere), je tožnik zaprosil pretorja, naj jima postavi sodnika: Quando tu negas, te, praetor, iudicem sive arbitrum postulo uti des. Legis actio per iudicis postulationem se je razlikovala od sakramentalne legisakcije posebno po tem, da v njej ni bilo pravdne stave (sacramentum); stranki nista pri pravdanju ničesar tvegali. Vrh tega so takoj postavili sodnika; tu ni veljal tridesetdnevni rok Pinarijskega zakona. III. Legis actio per condictionem Že omenjeni novi fragmenti Gajevih institucij so izpopolnili tudi vrzel glede tretje razsodbene legisakcije: per condictionem (Gai. 4, 17 b—20). Ta legisakcija se je uporabljala po zakonu lex Silia, če je tožnik iztoževal terjatev, ki se je glasila na določen denarni znesek (certae pecuniae), po za¬ konu lex Calpurnia pa za tožbe glede katerekoli določene stvari (de omni certa re). Pri tej legisakciji per condictionem je tožnik že od vsega početka in iure pozval toženca, naj pride trideseti dan pred pretorja zaradi postavitve sodnika (iudicis capiendi causa). Najprej se je obrnil do toženca z besedami: Aio te mihi sestertiorum X milia dar e oportere; id postulo: aias aut neges. 3 4 Če je toženec oporekal, je tožnik nadaljeval: Quando tu negas, in diem tricensimum tibi iudicis capiendi causa condicod Tudi ta postopek je bil brez pravdne stave. Ker glede obsega pravdnega predmeta (certa pecunia, certa res) ni moglo biti sporov, so celotno pravdanje pospešili s tem, da sta se stranki takoj dogovorili o postavitvi sodnika. Izraz condicere je pomenil v starem jeziku »napovedati« (denuntiare) tožencu, naj pride trideseti dan pred pretorja (Gai. 4, 17). Že v Gajevem času ni bilo več jasno (4, 20: valde quaeritur), zakaj so za uveljavljanje terjatev bile na izbiro tri pravdne oblike: legis actio sacramento, per iudicis postulationem, per con¬ dictionem. IV. Legis actio per manus iniectionem Toženec, ki je bil obsojen v enem izmed doslej obravnavanih legisakcijskih postopkov, je moral najkasneje v 30 dneh (paricijski rok) izpolniti to, na kar je bil obsojen. Ta rok je določal zakon XII plošč. Če se to ni zgodilo, je prišlo do izvršilnega postopka. Dosedanjega tožnika imenujemo v tem postopku zahte¬ vajočega upnika, toženca pa zavezanca. Izvršilnemu postopku je bila namenjena predvsem legisakcija per manus iniectionem. Ko je brez uspeha minil paricijski rok, je zahtevajoči upnik vnovič peljal zavezanca in ius pred pretorja. Tam je ugotovil, da zavezanec ni izpolnil tega, na kar je bil obsojen; zato je zapadel njegovi oblasti, kar je upnik vidno pokazal s tem, da je nanj položil roko. Zahtevajoči upnik je pri tem izjalvil (Gai. 4, 21): Quod tu mihi iudicatus (ali damnatus) es sestertium X milia, quandoc non solvisti, ob eam rem ego tibi sestertium X milium iudicati manum 3 »Trdim, da si mi ti dolžan dati 10 000 sestercev; to terjam: potrdi ali zanikaj!« 4 »Ko ti zanikaš, ti določim (napovem) (svidenje ??) na trideseti dan za to, da dobiva sodnika.« . 9 Rimsko pravo 494 Civilno pravdno pravo inicio . 5 Zavezanec se sam ni mogel več oprostiti upnikove oblasti; kar se je simbolično pokazalo v tem, da ni smel odriniti upnikove roke (manum depel- lere). Mogel pa je to storiti zanj kak prijatelj, vindex, ki je oporekal, da bi bila legisakcija zahtevajočega upnika upravičena. Vindex, ki je npr. trdil, da zavezanec sploh ni bil obsojen, se je moral spustiti z zahtevajočim upnikom v novo pravdo; ako jo je izgubil, je bil obsojen na duplum. Kadar ni nastopil za zavezanca nihče kot vindex, je zahtevajoči upnik odpeljal zavezanca od pretorjevega tribunala na svoj dom. Tam ga je imel zaprtega 60 dni. Zakon XII plošč je določal, da ga je smel zvezati z vrvjo ali z okovi, ki pa niso smeli biti težji od 15 funtov. Če zavezanec ni živel ob svojem, mu je moral upnik dajati dnevno vsaj funt moke. V teh 60 dneh je bil zavezanec še državljan in svoboden človek. Med tem časom se je še lahko poravnal z upnikom, na primer tako, da je upniku pre¬ pustil namesto plačila svoje imetje v celoti ali deloma. Če se to ni zgodilo, ga je moral upnik v treh zaporednih tržnih dneh (trinis nundinis continuis) peljati na komicij k pretorju in tam oklicati, na kateri znesek je bil zavezanec obsojen. To ravnanje je pač imelo namen, da bi se našel kdo, ki bi priskočil zavezancu na pomoč s tem, da bi zanj plačal dolg. Če je vse to ostalo brez uspeha, je smel upnik zavezanca obglaviti ali pa ga prodati v inozemstvo (ta¬ krat še trans Tiberim) v suženjstvo. Več upnikov je smelo zavezanca razsekati na kose (in partes secare). Opisana manus iniectio se je opirala na to, da je bil zavezanec pravnomočno obsojen; sodba je bila za zahtevajočega upnika izvršilni naslov. Zato se je ime¬ novala manus iniectio iudicati. V nekaterih primerih pa je bila mogoča manus iniectio pro iudicato; zahte¬ vajoči upnik je smel začeti z izvršilnim postopkom, ne da bi bil prej opravil razsodbeno. To je veljalo po lex Publilia glede actio depensi. Če dolžnik ni povrnil sponzijskemu poroku plačanega zneska v šestih mesecih po opravljenem plačilu, je smel porok takoj uveljaviti manus iniectio (prim. § 83, II, 1). Včasih je smel zavezanec tudi sam odriniti upnikovo roko (manum de- pellere) in tako ugovarjati izvršilnemu postopku brez predhodne sodbe. Končno je zakon lex Vallia določil, da to velja vedno, razen če gre za manus iniectio zoper obsojenega, ali zoper dolžnika, za katerega je bil porok plačal (pro quo depensum est, Gai. 4, 25). Opisana kruta osebna izvršba predpostavlja, da dolžnik noče plačati ali da je vsaj zakrivil, da je bil upnik v svojem zaupanju varan. Šele polagoma je obveljalo prepričanje, da dolžnik pogosto brez svoje krivde ne more plačati. V. Legis actio per pignoris capionem V nekaterih izjemnih primerih je smel upnik sam zarubiti določene dolž¬ nikove premoženjske predmete. Tako pravico pa je imel samo v prid nekaterih sakralnih in nekaterih javnopravnih terjatev (Gai. 4, 27—28). To legisakcijo je opravil upnik sam brez pretorjevega sodelovanja in lahko celo v dolžnikovi odsotnosti. Prav tako je bila taka izvršba mogoča na dan, ki je bil dies nefastus. 5 »Ker si bil meni (v prid) obsojen na 10 000 sestercev, ker (jih) nisi plačal, zato jaz položim na te roko kot na obsojenega na 10 000 sestercev.« Formulami postopek 495 Zaradi teh posebnosti so mnogi dvomili, ali je to sploh legisakcija. Vendar so jo večinoma šteli med nje, posebno zato, ker je zahtevajoči' upnik moral upo¬ rabljati določene besede (certis verbis pignus capiebatur, Gai. 4, 29). § 183. FORMULARNI POSTOPEK I. Splošno Začetkov formularnega postopka ne poznamo. Najbolj verjetna je domneva (H u s c h k e), da je tak postopek začel uvajati peregrinski pretor. On nam¬ reč ni mogel uporabljati civilnega prava v sporih med tujci kakor tudi ne v sporih med Rimljani in tujci. Zato je moral v svojem ediktu določiti pogoje, pod katerimi bo dovoljeval pravdanje. V perečih primerih mu je pač kmalu sledil mestni pretor in je zagotovil svoje pravdno varstvo strankam, ki niso mogle uveljaviti nobene legisakcije. Storil je to tako, da je v posebnem spisu, tožbenem obrazcu (formula) navedel pogoje, pod katerimi naj sodnik toženca obsodi, ali ga oprosti, kolikor ti pogoji niso izpolnjeni. Zato so imenovali ta postopek per formulas ali per concepta verba. Omenili smo že, da je v pred¬ zadnjem stoletju republike lex Aebutia pripoznala formulami postopek za ena¬ kovreden z legisakcijskim, medtem ko je po lex Iulia iudiciorum privatorum postal redni postopek za klasično dobo. Kakor v legisakcijskem postopku se tudi v formularnem deli pravdanje na dva dela: in iure in apud indicem. Glavna razlika od legisakcijskega po¬ stopka je v tem, da stranki nista več uporabljali starih, strogo določenih be¬ sednih obrazcev (certa verba), ampak sta se sporazumeli za pismeno formulo, ki jo je nato pretor potrdil (actionem dare). Formule za posamezne akcije je pretor objavljal vsako leto v svojem ediktu. V upoštevanja vrednih primerih je včasih morda po pravniški pobudi odobril kako novo tožbo, ki jo je pred¬ lagal tožnik (actio in factum); pri tem se je pretor opiral na svoj imperij. V zvezi s tem razlikujejo viri: iudicium legitimum in iudicium imperio continens>. Prvi postopek je bil mogoč le, če se je vršil v Rimu ali (nej več kakor miljo [t. j. približno poldrugi kilometer] izven mesta) med dvema rim¬ skima državljanoma in če jima je sodil iudex unus. 1 Postopek, ki mu je manjkal kateri izmed teh znakov, je bil iudicium imperio continens; tako je bilo prav¬ danje pred rekuperatorji, ali pravda, v kateri je bila ena stranka peregrin, ali pravda, ki se je vršila zunaj Rima. Vse pravne posledice (glede litiskonte- stacije, glede sodbe) ima le iudicium legitimum. Razlika je bila v tem, da je iudicium imperio continens izgubil veljavo (exspirat), ko je prenehal imperij tistega pretor j a, ki ga je dal. Iudicium legitimum pa je po lex Iulia iudiciaria veljal poldrugo leto, 2 medtem ko spočetka njegova veljavnost sploh ni bila omejena. Pretorjeva moč je v formularnem postopku nedvomno večja kakor v le¬ gisakcijskem. Vendar tudi sedaj ne more pretor vsiliti nobeni stranki nobene formule, če je sama noče. Njegova oblast se kaže bolj v negativni smeri: s tem da pretor odkloni, zavrne tožbo (denegatio actionis) kot nezakonito, lahko prepreči vsako pravdanje. * Gai. 4, 104: Legitima sunt iudicia, quae in urbe Roma vel intra primum urbis miliarium inter omnes cives Romanos sub uno iudice accipiuntur. 2 Gai. 4, 104: litem anno et sex mensibus mori. 9* 496 Civilno pravdno pravo Na toženca, ki se ne bi hotel pokoriti, je mogel pretor vplivati le indi¬ rektno, vendar pa občutno. Dovolil je namreč nasprotniku, da je vzel v svojo posest toženčevo premoženje (missio in possessionem); s tem je zagrozil tistemu, ki se ne bi hotel spustiti v pravdo (»braniti se kakor treba«: non uti oportet se defendit). Upornega tožnika pa je pretor lahko hudo zadel s tem, da mu je odrekel pravdno varstvo (actionem denegare). To je prihajalo v poštev po¬ sebno tedaj, če ni bil tožnik zadovoljen z dostavki (npr. exceptio rei venditae et traditae), s katerimi je pretor po toženčevi prošnji razširil prvotno formulo, ki jo je bil predlagal tožnik. II. Sestavine formule Kolikor vemo, niso bile sestavine formul nikjer predpisane, ne v kakem zakonu, ne v ediktu. Pač pa so se v praksi kmalu uveljavile nekatere stalne in tipične sestavine formul. Razlikujemo redne in izredne sestavine. Redne sestavine so bile: intentio, demonstratio, adiudicatio in condemnatio; izredni sestavini sta bili praescriptio in exceptio. Izraz »redna« sestavina ne pomeni, da je imela vsaka formula vse štiri sestavine; vse štiri najdemo namreč samo v delitvenih tožbah. Pač pa pomeni, da je akcija določene vrste vedno vsebovala določene redne sestavine, npr. v vsaki actio bonae fidei so bile: demonstratio, intentio in condemnatio. Izredne sestavine je pretor uvrščal v formule na prošnjo ene stranke. 1. Intentio je sestavina formule, v kateri so povzeti pogoji, pod katerimi naj sodnik izreče sodbo glede tožnikovega tožbenega zahtevka: 3 Samo intencijo najdemo v ugotovitvenih tožbah, npr. »Ali je toženec tožnikov osvobojenec, (sodnik razsodi!)«. 4 5 V drugih tožbah je razen intencije tudi kondemnacija. Intencija je ali določena (certa) ali pa je nedoločena (mcerta). Določena se glasi npr. »Ce se izkaže, da je sporna stvar po kviritskem pravu tožnikova«, ali pa: »Če se izkaže, da je toženec dolžan dati tožniku 10 000 sestercev«. 6 Nedoločena intencija se glasi: »Karkoli je treba, da zaradi tega toženec tožniku da (ali) stori (po dobri veri in poštenju)«. 6 Najdemo jo vedno v for¬ mulah za actiones bonae fidei, kjer ima dostavek ex fide bona. Ker sama in¬ tencija ne zadošča, je v teh tožbah pred njo uvrščena demonstracija. 2. Demonstratio (označba) napoveduje v formulah z nedoločeno intencijo, na kateri dejanski stan se tožba opira. 7 Gaj navaja kot primera demonstra¬ ciji v prodajni in v shranjevalni tožbi: »ker je tožnik tožencu sužnja (»človeka«) prodal«; »ker je tožnik pri tožencu sužnja (»človeka«) shranil«. 8 3. Adiudicatio (prisoditev) pooblašča sodnika v delitveni tožbi, da prisodi dotlej skupno stvar enemu ali več lastnikom, ali da ustanovi novo služnost. Glasila se je npr.: »kolikor je treba prisoditi, sodnik, Tiči ju prisodi!« 9 3 Gai. 4, 41: qua actor desiderium suum concludit. 4 an Ns N s libertus Ai Ai sit (L e n e 1, EP 3 , str. 341). 5 Si paret rem, qua de agitur, ex iure Quiritium Ai Ai esse ali pa: Si paret N m jv m A° A° sestertium decem milia dare oportere. 6 quidquid ob eam rem Nm Nm A° A° dare facere oportet (ex fide bona). 7 Gai. 4, 40 : 'ut demonstretur res, de qua agitur. 8 Gai. 4, 40: Quod A s A s N° N° hominem vendidit; Quod A s A s apud N m N m hominem deposuit. 9 Gai. 4, 112: quantum adiudicari oportet, iudex, Titio adiudicato. — Prim. spredaj § 50, str. 159 s. Formulami postopek 497 4. Condemnatio (obsodba) pooblašča sodnika, da toženca obsodi, če so po¬ goji, obseženi v intenciji, izpolnjeni; če pa niso izpolnjeni, ga mora oprostiti. 10 V rednem postopku se je obsodba vedno glasila na denar (omnis condemnatio pecuniaria). * 11 Kondemnacija je ali določena (certa) ali pa nedoločena (incerta). Določena je takrat, kadar je v intenciji naveden določen denarni znesek (npr. 10 000 sestercev). Takrat se tudi kondemnacija glasi na isti znesek. 12 Nedoločena je kondemnacija, kadar je v intenciji navedena bodisi določena stvar (certa res), različna od denarja, bodisi nedoločena dajatev. Tu je bilo treba dajatev najprej oceniti v denarju in nato je sledila denarna obsodba na ta znesek. Npr. »Kolikor bo ta stvar vredna, na toliko denarja obsodi, sod¬ nik, toženca v prid tožniku! Če se ne izkaže, (ga) oprosti!« 13 Včasih je pretor že vnaprej določil najvišji znesek, preko katerega sodnik ni smel toženca obsoditi, npr.: »na toliko, vendar največ na 10 000 sestercev, naj sodnik toženca obsodi v prid tožniku.« 14 Denarna obsodba je utegnila biti nevšečna za obe stranki. Zato so zlasti pri stvarnopravnih tožbah 15 uvrščali v formule posebno restitutorno (ali arbi¬ trarno) klavzulo (v literaturi jo imenujejo tudi: clausula arbitraria; arbitratus iudicis; arbitrium de restituendo). Pri rei vindicatio (prim. str. 191) se je glasila: »in če ne bo po sodnikovem pozivu (po sodnikovi presoji) tista stvar tožniku vrnjena«. 10 Če je prišel sodnik do prepričanja, da je treba obsoditi toženca, ga je moral spričo restitutorne klavzule pozvati, naj stvar zlepa vrne tožniku. Če je obto¬ ženec to storil, je sodnik izrekel oprostilno sodbo; če se pa ni pokoril, ga je sodnik obsodil na plačilo vrednosti stvari, kakor jo je (navadno) ocenil tožnik. V noksalnih tožbah se je kondemnacija redno glasila alternativno na povračilo škode ali na noksalno izročitev. 17 Samo actio iniuriarum noxalis zaradi žalitve, ki jo je bil zakrivil suženj, je vsebovala arbitrarno klavzulo. 18 Izredni sestavini formul sta praescriptio in exceptio. 5. Praescriptio ima namen, da v interesu ene stranke omejuje nekatere posledice tožbe. Ime ima odtod, ker je bila postavljena na začetek formule. 10 Mogoča je bila v tožnikovem (pro actore) ali pa v toženčevem interesu (pro reo). Za preskripcijo v prid tožniku navaja Gaj 20 dva primera. Kot prvega omenja toženca, ki se je bil tožniku s stipulacijo zavezal, da mu bo občasno 118 qua iudici condemnandi absolvendive potestas permittitur. 11 Gai. 4, 48: Omnium autern formularum, quae condemnationem habent, ad pecuniariam aestimationem condemnatio concepta est. li! Gai 4, 43: iudex, Nm Nm A° A° sestertium decem milia condemna. S. n. p. a. 13 Gai. 4, 51: quanti ea res erit, tantam pecuniam, iudex, N m N m A° A° con¬ demna. S. n. p. a. 14 Gai. 4, 51 : eius, iudex, N m N m A° A° dumtaxat sestertium X milia condemna. S. n. p. a. 15 Razen tega je bila uvrščena pri actio doli, actio quod metus causa, actio ad exhibendum, actio redhibitoria in še pri nekaterih. 10 neque ea res arbitrio iudicis A° A° restituetur. — Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 186, op. 2. 17 quanti ea res est, tantam pecuniam aut in noxam dedere, iudex, N m N m A° A° condemna. S. n. p. a. 18 Len el, EP 3 , str. 402, domneva, da se je glasila: nisi JV« N s eum servum arbitratu iudicis verberandum exhibebit. 10 Gai. 4, 132: quod ante formulas scribuntur. 20 Gai. 4, 131 in 131 a. 498 Civilno pravdno pravo (periodično) dajal določene dajatve (npr. za preživljanje). Če je prišel s po¬ samezno dajatvijo v zamudo, ga je tožnik mogel tožiti s stipulacijsko tožbo. Ker pa bi bila tožba z enkratnim uveljavljenjem že izčrpana (ne bis in idem), je pretor upniku varoval pravico, da bo mogel terjati še nadaljnje obroke, s tem da je na začetku tožbenega obrazca vstavil preskripcijo: ea res agatur, cuius rei dies fuit (»o tem naj se vrši pravda, za kar je že nastopil [plačilni] rok«). — V tožbi, s katero je kupec (actio empti) želel doseči samo mancipacijo kupljenega zemljišča, je pretor dal preskripcijo s tako omejitvijo (ea res agatur de jundo mancipando). Tako je mogel kupec pozneje še vedno tožiti z actio empti na prepustitev posesti. Kot primer preskripcije v prid tožencu navaja Gaj 21 omejitev kake po¬ samezne tožbe (lastninske, terjatvene), glede katere je prej treba rešiti vpra¬ šanje, kdo je dedič: ea res agatur, si in ea re praeiudicium hereditati non fiat (»o tej stvari -naj vrši pravda, kolikor se s tem ne odloča o dediščini«). 6. Exceptio omogoča sodniku, da oprosti toženca, čeprav bi ga po sami intenciji moral obsoditi. Razlikujemo različne skupine ekscepcij; v naslednjem bomo našteli najvažnejše. Ekscepcije so ali civilne, ki se opirajo-' na kako normo civilnega prava (exc io legis Plaetoriae; SC * 1 Macedoniani), ali pa pretorske, ki jih je pretor ustanovil (exc i0 rei venditae et traditae; padi de non petendo). Dalje razlikujemo peremptorne in dilatorne ekscepcije. Peremptorne (pe- remptoriae) trajno preprečujejo uveljavljanje določene akcije. Taki sta ekscep- ciji iz Macedonovega senatovega sklepa ali iz brezobličnega odpusta dolga (exceptio padi ne ea pecunia omnino peteretur). Dilatorne pa preprečujejo uspešno uveljavljanje tožb za določen čas, npr. odlog plačila dolga (exceptio ne ea pecunia intra quinquennium [= pet let] peteretur). Važno je tudi razlikovanje med exceptiones personae cohaerentes in excep- tiones rei cohaerentes. Prve so tako strogo povezane z individualnim upravi¬ čencem, da jih mora samo on uveljavljati, npr. exc w padi de non petendo in personam. Exceptiones rei cohaerentes pa lahko uveljavljajo tudi druge inte- resirane osebe, npr. exc io padi de non petendo in rem, ki jo lahko uveljavlja tudi porok. Podobno je razlikovanje ekscepcij po tem, ali jih je mogoče uveljavljati samo zoper individualno določeno osebo (exceptio in personam) ali pa tudi zoper druge osebe, ki so na neki način pri pravnem razmerju soudeležene (exceptio in rem), npr. exceptio quod metus causa. § 184. LITISKONTESTACIJA V FORMULARNEM POSTOPKU 1 I. Pojem S postopkom in iure pred pretor jem naj se vse ukrene, kar je potrebno, da bo od strank izbrani in s pretorjevim sodnim poveljem (iudicare iubere) 21 Gai. 4, 133. 1 Prim. Max Kaser, Das romische Zivilprozessrecht (= ZP), Handbuch der Altertumswissenschaft (X, 3, 4) Miinchen, 1966, zlasti str. 57 ss., 218 ss., 224 ss.; Zum Formproblem der litis contestatio, Zeitschr. der Sav.-Stiftung, 84 (1967), 1 ss.; G. Jahr, Litis contestatio, Koln-Graz, 1960; Jos. Georg Wolf, Die litis contestatio im romischen Zivilprozess, Freiburger Rechts- und Staatswiss. Abhandlungen. 28, Karlsruhe 1968. Litiskontestacija v formulamem postopku 499 postavljeni sodnik (iudex) mogel spor s svojo sodbo dokončno rešiti. Tožnik najprej napove, kaj zahteva od toženca in kakšno tožbo želi naperiti (postulare ali petere actionem). Toženec sprejme tožnikov pravdni predlog (accipere iudi- cium); drugače bi trpel posledice, ki jih pretor zagrozi tistemu, ki ostaja brez obrambe (indefensus). S tem sta se obe stranki sporazumno podredili pretor jevi odločitvi, da odobri zahtevano tožbo in da postavi pristojnega sodnika (bodisi posameznega, bodisi zborno sodišče), ki naj sodi o odobreni določeni tožbi (dare actionem, dare iudicium). 2 Tako je opravljena litiskontestacija (lis con- testata; iudicium acceptum) po formularnem postopku. Za legisakcijski po¬ stopek ni jasno, v čem je bila litiskontestacija. 3 Čeprav se litiskontestacija v pravnih virih omenja kakih 180-krat, 4 5 vendar nikjer 'ni jasno povedano, kaj je bilo njeno bistvo in narava. Starinoslovec Festus 5 je ohranil kratko poročilo, ki nekoliko pojasnuje nastanek tega imena. Po tem fragmentu izraz contestari litem pomeni, da po (pretorjevi) postavitvi sodišča (ordinato iudicio) pravdni stranki pozoveta svoje priče, naj bodo pri¬ pravljene za pričanje. Pri tem je negotovo, ali to velja za legisakcijski in za formulami postopek; nenavadno je tudi, da obe stranki pozivata priče, po dru¬ gih navedbah bi sklepali, da tak poziv opravi samo tožnik. 6 Ker klasiki ne povedo, v čem je zanje pravno bistvo litiskontestacije, ni čudno, da se je okoli tega vprašanja še v zadnjih letih sprožila živahna disku¬ sija. V 150 letih po odkritju sta se glede pojmovanja bistva litiskontestacije pojavili predvsem dve glavni naziranji. F. L. v. Keller 7 jo je pojmoval kot miselni zaključek postopka pred pretorjem; le-ta je s svojim dekretom redigiral tožbeno formulo in jo je izročil sodniku. Njegovo pojmovanje, ki se ga je oprijel tudi M. A. v. Bethmann- Holhveg v svoji obsežni obdelavi rimskega civilnega procesa (1864—1868), je dolgo časa splošno veljalo. — Zoper Kellerjevo pojmovanje je nastopil Moric Wlassak 8 (1854—1939), ki je pretežni del svojega raziskovalnega dela (1888—1939) posvetil proučevanju formularnega postopka in litiskontesta¬ cije. Po njegovem mnenju je rimsko civilno pravdno pravo vzraslo iz zasebnega razsodništva, ki je bilo med strankama prostovoljno dogovorjeno. Zato je Wlassak, opiraje se na izražanje virov (edere —• accipere iudicium, dictare iudicium) pojmoval litiskontestacijo kot pogodbo med pravdnima strankama, s katero se podrejata tožbeni formuli in magistratovi postavitvi sodišča (sodnika). 2 Prim. M. K a s e r , ZP, str. 222 in passim. 3 Prim. M. K a s e r , ZP, str. 57. 4 J. G. Wolf, o. c. str. 1: v digestah okoli 170-krat, v Gajevih institucijah kakih 10-krat. 5 Festus, De verborum significatu (=Bruns, Fontes, II 7 , str. 5): Contestari litem dicuntur duo aut plures adversarii, quod ordinato iudicio utrague pars dicere solet: »testes estote■». 6 J. G. W o 1 f, o. c. str. 22, g9; M. K as er, ZP, str. 219, 222. 7 Friedrich Ludwig v. Keller, liber Litis Contestation und Urtheil, Ziirich 1827; Der romisehe Civilprocess und die Actionen. 6. izd. (predelal A. Wach). Leipzig 1883. 8 Iz mnogoštevilnih njegovih monografij naj omenimo najbolj značilne: Romisehe Prozessgesetze, 2 zvezka, Leipzig 1888—1891; Die Litiskontestation im Formularprozess, Leipzig 1889; Der Judikationsbefehl der romischen Prozesse, Dunaj 1921; Die klas- sische Prozessformel, I. Dunaj 1924. 500 Civilno pravdno pravo Najnovejša kritika 9 se spotika ob najbrž preveč poudarjenem pogodbenem značaju litiskontestacije. Viri sami je naravnost ne označujejo za pogodbo. Vendar tudi Wlassakovi kritiki pripoznavajo, da litiskontestacija sloni na sode¬ lovanju pravdnih strank. 10 Upravičeno pa kritiki bolj poudarjajo pomen pre- torjevega oblastnega sodelovanja. — V tem smislu je treba umevati tudi našo opredelbo litiskontestacije. II. Pomen Litiskontestacija ima važne posledice na področju civilnega pravdnega prava in materialnega prava. V procesualnem pogledu je dokončno določeno, kdo je tožnik in kdo je toženec ter kdo je sodnik. Samovoljne izpremembe glede tega niso več mogoče. Le iz zelo važnega razloga (smrt stranke ali sodnika, onesposobljen j e sodnika ipd.) bo pretor dovolil najprej postavitev v prejšnje stanje in nato sklenitev nove litiskontestacije; njeni učinki štejejo tako, kakor da bi bila sklenjena takrat, ko je bila sklenjena prva. Ta sprememba se imenuje translatio (»prenos«) iudicii. Z litiskontestacije nastopi prenovitev pravnega odnosa med strankama. Dotlej je bil dolžnik dolžan, da upniku nekaj da ali zanj nekaj stori (dare facere oportere), po litiskontestaciji je treba, da je toženec v prid tožniku ob¬ sojen (condemnari oportere), po sodbi bo pa dolžan, da izpolni to, na kar je obsojen (iudicatum facere oportere) (novacijski učinek). Po opravljeni litiskontestaciji niso več nepodeljive ali z rokom omejene nekatere tožbe, ki splošno veljajo kot podedljive ali omejene z rokom. V ozki zvezi z novacijskim je konsumpcijski učinek litiskontestacije. Z njo se je dotlejšnje pravno razmerje med strankama izpremenilo v pravdnopravno (procesualno pravdno). Zato nobena pravdna stranka ne more več prvotnega razmerja uveljaviti s (ponovno) tožbo. Tožba je z litiskontestacijo izrabljena, izčrpana, konsumirana ( consumitur, tollitur) in načeloma je ni mogoče ponoviti. Gaj pravi, da konsumpcijski učinek popolnoma nastopi pri pravdi, ki je iudicium legitimum. * 11 Pri drugih obligacijskih tožbah, ki temelje predvsem na pretor- jevem imperiju, pomaga pretor prizadeti stranki s tem, da ji dovoli ekscepcijo rei in iudicium deductae; zaradi nje bo sodnik moral drugič tožečega tožnika zavrniti. Konsumpcijski učinek se navadno označuje z besedami ne bis in idem (»ne dvakrat za isto«), ki je nastal v zvezi z izrekoma govornika Kvintilijana (35—95): bis de eadem re ne sit actio ali bis de eadem re agere non licet 12 . — Glede stvamopravnih tožb seveda velja, da jih je mogoče naperiti po večkrat, kolikor ne gre za isto zadevo (eadem causa). 0 Carlo G i o f f r e d i, Diritto allo studio del processo civile romano, Milano 1947, str. 57 s.; G. J a h r , Litis contestatio, Koln-Graz 1960; M. K a ser, ZP, zlasti str. 220 s.; J. G. Wo 1 f, o. c. 10 M. K as er, ZP, str. 221. 11 Gai. 4, 107: Si vero legitimo iudicio in personam actum sit ea formula, quae iuris civilis habet intentionem, postea ipso iure de eadem re agi non potest. 12 Inst. or. VII, 6, 4; Decl. 266 »O isti zadevi ne sme biti tožbe dvakrat«, »o isti zadevi se ni dovoljeno dvakrat pravdati«. — Citat v L. W e n g e r , Institutionen des romischen Zivilprozessrechts, Munchen 1925, str. 166 in pri M. K a s e r , ZP, str. 59, op. 50. Pravdno zastopanje (cognitor, procurator) 501 V stvarnopravni tožbi mora toženec s poroki dati trojno varščino, da bo sodbo izpolnil (de re iudicata), da bo stvar branil kakor treba (de re defendenda), da ne bo ravnal nepošteno (de dolo malo: dolumque malum abesse afuturumque esse). — V obligacijskopravnih tožbah so varščine zahtevali le izjemno od sum¬ ljivega toženca ali za privilegirane terjatve (Gai. 4, 102). Litiskontestacija ima tudi važne materialnopravne posledice. Z njo je dovršen postopek in iure. Kar je tožnik mogel iniciativno ukreniti za uveljavljanje svoje pravice, je storil; nadaljnji razvoj je v sodnikovih rokah. Ker se zaradi tega tožnikov položaj ne sme poslabšati (npr. zaradi poznejše dovršitve priposestvovanja med postopkom apud indicem), je pravično, da se mora sodba glasiti tako, kakor bi se glasila, če bi bila proglašena v hipu litiskontestacije. — Po tem načelu se presoja vprašanje vrnitve stvari cum omni causa pri reivindikaciji; vprašanje o obstoju ali neobstoju obligacije; vprašanje odškodnine zaradi zamude. — Ce toženec izpolni dolžno dajatev po opravljeni litiskontestaciji, toda še pred sodbo, bi moral pravzaprav kljub temu biti obsojen. Pri tožbah bonae fidei ga je sodnik moral oprostiti že po načelu dobre vere in poštenja. Pri actiones stricti iuris je končno obveljalo sabinijan- sko mnenje, da je takega toženca treba oprostiti. 13 Uspešnemu pravdanju ne more biti v prid, da bi bila sporna stvar (res litigiosa) med pravdo odsvojena. Kot prvi je Avgust prepovedal, da bi tožnik prodal sporno italsko zemljišče, ki ga nima v svoji posesti (prim. Gai. 4, 117). Po klasičnem pravu je bila nična tudi dedikacija sporne stvari in sacrum. Take prepovedi je cesarsko pravo polagoma razširjalo. Končno je Justinijan tudi toženemu posestniku prepovedal prodajo stvari, zaradi katere uveljavlja na¬ sprotnik rei vindicatio. § 185. PRAVDNO ZASTOPANJE I. V legisakcijskem postopku V legisakcijskem postopku je veljalo načelo: alieno nomine agere non licet * 1 2 (Gai. 4, 82). Vsaka pravdna stranka je morala sama opraviti potrebna pravdna dejanja, zlasti je morala sama izreči predpisane besedne obrazce (certa verba). Le izjemoma (ex certis causis) so smeli namesto strank uveljavljati legisakcijo zastopniki. Tako je nastopal varuh za pupila (pro tutela); adsertor libertatis v prostostni pravdi (pro libertate); zakon lex Hostilia 2 je dovolil, da je lahko zastopnik naperil tožbo, kadar je bil okraden rimski državljan, ki je bil v držav¬ nem interesu odsoten (rei publicae causa absens) ali v vojnem ujetništvu, ali kadar je bil okraden nedorasli pupil takega državljana (I. 4, 10 pr.). I. V formularnem postopku V formularnem postopku zastopanje ni bilo več nemogoče. Zastopnik je bil ali cognitor ali procurator. 13 Gai. 4, 114: omnia iudicia absolutoria esse. 1 »Ni dovoljeno pravdati se v tujem imenu«. 2 Kdaj je bil ta zakon sprejet, ni znano. Negotovo je pripisovanje mestnemu pretorju C. Hostiliju Tubulu, ki je bil pretor 1. 207 pr. n. št. (prim. Rotondi, Leges publicae populi Romani, str. 480). 502 Civilno pravdno pravo 1. Cognitor je bil pravdni zastopnik, ki so ga spočetka dovoljevali najbrž le bolnim osebam in starejšim kakor 60 let. Gaj teh omejitev ne omenja več. Od njega pa izvemo, da je pravdna stranka (dominus liiis) mogla postaviti kognitorja le vpričo svojega pravdnega nasprotnika. Pri tem je morala uporabiti določene besede. Tožnik je dejal: Quod ego a te (npr. fundum) peto, in eam rem Lucium Titium tibi cognitorem do; ali pa: Quod ego tecum agere volo, in eam rem cognitorem do. s Ce ga je postavil toženec, je izjavil: Quia tu a me fundum petis, in eam rem tibi Publium Mevium cognitorem do; ali pa: Quia tu mecum agere vis, in eam rem cognitorem do (Gai. 4, 83). 3 4 Prvo skupino obrazcev so verjetno uporabljali ob litiskontestaciji (peto, petis), medtem ko so z drugo skupino obrazcev postavili kognitorja še pred litiskontestacijo, kakor to sklepamo iz besede agere volo in agere vis. Pri postavitvi je bil cognitor redno navzoč; kadar ob postavitvi ni bil navzoč, je postal cognitor šele, ko je sprejel poverjeno funkcijo. Kadar je bil postavljen cognitor, je pretor izpremenil formulo tako, da je v kondemnaciji imenoval kognitorja, čeprav je bil v intenciji imenovan dominus litis, ki je kognitorja postavil. Npr.: S. p. N m N m Publio Mevio sestertium X milia dare oportere, iudex, N m N m Lucio Titio sestertium X milia condemna. S. n. p. a. (Gai. 4, 86). Podobno se je pri rei vindicatio glasila intenci j a na ime namestovanega tožnika (Publii Mevii rem esse ex iure Čjuiritium, Gai. 4, 86), kondemnacija pa v prid kognitorju. Podobno je bilo urejeno, če je nastopal cognitor za toženca. Pri actio in rem, kjer toženec v intenciji ni imenovan, je bil cognitor imenovan le v kon¬ demnaciji. Kadar je cognitor nastopal za tožnika, je njegova litiskontestacija konsu- mirala tožbo tudi za tistega, ki je bil dominus litis. Toženčev položaj se zaradi postavitve kognitorja ni poslabšal. Kadar pa je kognitorja postavil toženec, je utegnil priti v nevarnost tožnik, če je bil dominus litis imovit, cognitor, ki bi naj bil obsojen, pa siromašen. Zato je tožnik smel zahtevati, da mu da dominus litis posebno satisdatio iudicatum solvi, ako si hoče imenovati kognitorja. S stipulacijo in s poroki je dominus litis zagotovil tožniku, da bo lahko izterjal od njega ali od njegovih porokov tisti denarni znesek, ki ga ne bi plačal obsojeni cognitor. Ker se je sodba glasila v prid tožnikovemu kognitorju, oziroma le zoper toženčevega kognitorja je tudi izvršbo (actio iudicati) uveljavljal le kognitor, oziroma je šla izvršba zoper njega. 2. Procurator je bil zastopnik, ki ga je pravdna stranka postavila brez¬ oblično, samo z mandatom. Drugače kakor pri kognitorju, ni bilo treba, da bi pravdni nasprotnik moral o tem kaj vedeti ali da bi moral biti celo navzoč. Zato je marsikdaj utegnil nastati dvom, ali gre v konkretnem primeru za 3 »Ker jaz zahtevam od tebe (npr. zemljišče), ti za to zadevo dajem (= postav¬ ljam) Lucija Ticija za zastopnika (kognitorja)« ali pa: »Ker se hočem s teboj prav¬ dati, dajem (= postavljam) za to zadevo zastopnika (kognitorja).« 4 »Ker ti od mene zahtevaš zemljišče, ti za to zadevo dajem (= postavljam) Publija Mevija za zastopnika (kognitorja)« ali pa: »Ker se hočeš z menoj pravdati, dajem (= postavljam) za to zadevo zastopnika (kognitorja).« Postopek pred sodnikom 503 prokuratorja ali ne. Gaj (4, 84) pripoveduje, da so nekateri imeli za prokuratorja tudi tistega, ki je, čeprav brez mandata, vendar vsaj v dobri veri nastopil v pravdi in dal potrebno varščino; navadno je pač tako nastopil za odsotno stranko. Procurator je že po načinu postavitve imel manj trden položaj kakor slo¬ vesno postavljeni cognitor. Litiskontestacija, ki jo je opravil tožnikov procu¬ rator, ni imela konsumpcijskega učinka za namestovanega tožnika; če tožnik ni bil zadovoljen s prokuratorjevim pravdanjem, je pravdo lahko začel vnovič. Zato je smel toženec pred litiskontestacijo zahtevati od prokuratorja zagotovilo, da bo dominus litis prokuratorjevo pravdanje odobril (cautio ratam rem domi- num habiturum). Prokurator pa se je s stipulacijo in s poroki tožencu zavezal, da mu bo plačal določen znesek, če bi tožnik vnovič tožil toženca. Kadar je procurator nastopil za toženca, je moral sam dati cautio iudicatum solvi, kajti za tožnika je bila actio konsumirana. Dosledno je prokurator mogel uveljavljati izvršbo, oziroma je šla izvršba zoper njega. V podobnem položaju kakor prokurator so bili tudi varuh in skrbniki pri uveljavljanju tožb za varovance in oskrbovance. Vendar Gaj (4, 99) ugotavlja, da so jim pri tem večkrat odpustili varščino (sed aliquando illis satisdatio remittitur). III. Klasično pravo Klasiki so izpolnili pretorsko pravdno zastopanje tako, da so najprej do¬ voljevali izvršbo osebi, ki je bila dominus litis, in zoper njo, čeprav je bila- postavila kognitorja. To le takrat ni veljalo, kadar je cognitor vodil pravdo v lastnem interesu (cognitor in rem suam). V tem pogledu so s kognitorjem kmalu izenačili tistega prokuratorja, ki ga je postavil pri pravdi osebno navzoči dominus litis (procurator praesentis), kakor tudi tistega, ki ga je dominus litis postavil z izjavo na zapisnik pred pristojnim oblastvom (procurator apud acta constitutus). Z njim izenačuje Mo- destin (D. 3, 3, 65) prokuratorja za določeno pravdo, če njegov dominus pismeno sporoči pravdnemu nasprotniku, da bo odobril njegovo pravdanje (ratum se habiturum quod cum eo actum sit). Zato tak prokurator ni bil več dolžan dati varščine ratam rem dominum habiturum; še vedno pa je moral kot toženec dati varščino: iudicatum solvi (Fragm. Vat. 317). Izvršbena actio iudicati je šla v teh primerih zoper zastopanega, oziroma jo je zastopani sam uveljavljal. § 186. POSTOPEK APUD IUDICEM — SODBA I. Postopek apud iudicem (— pred sodnikom) Za legis actio sacramento in personam vemo iz Gajevih institucij (4, 15), da se je postopek pred sodnikom (apud iudicem) vršil brez obličnosti, ki so bile potrebne in iure. Tem bolj smemo za formulami postopek apud iudicem domnevati, da je bil brezobličen. Postopek pred sodnikom je bil javen, usten in neposreden. Obe stranki sta morali imeti možnost, da prideta do besede. Sodnikova naloga je bila, da je dokončno rešil konkretni spor. Pri tem je bil strogo vezan na formulo. Ce so 504 Civilno pravdno pravo bili izpolnjeni pogoji za obsodbo, kakor jih je navajala formula, je moral toženca obsoditi, drugače pa oprostiti. Ni pa imel pravice, da bi presojal vpra¬ šanje, ali je formula pravilna ali ne. Samo če ni mogel priti do potrebne jasnosti, je lahko prisegel: da mu ni jasno (šibi non liquere). V takem primeru so po¬ stavili novega sodnika; to pa takrat ni bilo potrebno, če je kljub taki izjavi enega od več sodnikov bila še mogoča večinska sodba ostalih članov sodnega kolegija. Do potrebnega spoznanja, ki mu je omogočalo sodbo, je sodnik prišel po opravljenem dokazovanju. Treba je bilo dognati za presojo važna dejstva, ki bi nanje sodnik oprl svojo sodbo. Sredstva, ki služijo za dokazovanje, imenu¬ jemo dokazila. Teh ločimo več vrst: izpovedbe prič, izpovedbe strank, listine, mnenja izvedencev in ogled stvari (inspectio). Najvažnejše dokazilo v formu- larnem postopku so bile izpovedbe prič. Razen pri rekuperatornem sodišču, ki je samo vabilo vsaj tožnikove priče, sta morali pravdni stranki sami poskrbeti, da so pred sodnika prišle priče, ki bodo pričale njima v prid. Splošne dolžnosti prič, da bi morale priti pred sodišče in tam pričati, pretorsko in klasično pravo ni poznalo. Pač pa je bil že po civilnem pravu izključen od sodelovanja kot priča (intesiabilis), kdor je sodeloval kot slovesnostna oseba (priča, tehtničar ali familiae emptor) pri pravnem poslu per aes et libram, toda pozneje ni hotel ali mogel o tem pričati . 1 V zvezi z izpremenjenimi gospodarskimi razmerami ter z naraščanjem vzhodnih vplivov so v postklasični dobi čedalje bolj cenili dokazovanje z listi¬ nami, medtem ko so z večjim nezaupanjem presojali izpovedbe prič. Za izid pravde je bilo pogosto važno, kdo je moral dokazovati odločilna dejstva. Rimsko pravo tega vprašanja ni sistematično uredilo. Pač pa so se v sodni praksi ustalila nekatera splošna načela. Dokazno breme (onus probatio- nis, necessitas probandi) je zadevalo vobče tistega, ki je zatrjeval določeno dejstvo, ne pa tistega, ki je to dejstvo oporekal. Redno je bila to tožnikova dolžnost ; 2 tako je moral npr. pri reivindikaciji tožnik dokazati svojo lastninsko pravico. Nasprotno je toženec, ki se je skliceval na določeno ekscepcijo (npr. rei venditae et traditae), moral dokazati, da je v njej navedeno dejstvo resnično. Tako je toženec v tem pogledu prešel nekako v tožnikov položaj . 3 Glede ocene dokazov je bil sodnik prost. Po svoji najboljši vednosti je odločal, kdaj je določeno dejstvo štel za dokazano. Ko je bilo dokazovanje končano, sta pravdni stranki v zaključnih izvajanjih (altercationes) še enkrat povzeli razloge, ki so govorili za njuni stališči. Glede časa so za sodnike še vedno veljala pravila, ki jih je postavil zakon XII plošč. Obravnava naj bi se končala v enem dnevu; sodnik naj bi sodil pod neposrednim vtisom opravljenega dokazovanja (načelo neposrednosti) in še pred sončnim zahodom izrekel sodbo . 4 * Ker so pred sodnikom nastopali za stranki tudi njihovi govorniki (oratores) in zagovorniki (advocati), so se posamezne obravnave včasih raztegnile tudi na več dni. 1 Citat na str. 108, op. 1. 2 Paul. D. 22, 3, 2: E i incumbit probatio qui dicit, non qui negat. Marci. D. eod. 21: semper necessitas probandi incumbit illi qui agit. 3 Ulp. D. 22, 3, 19 pr.: In exceptionibus dicendum est reum partibus actoris fungi oportere. 4 Bruns, Fontes, I 7 , str. 19, tab. I, 10: si ambo praesentes, solis occasus suprema tempestas esto! Sodba in njene posledice 505 Ce ena stranka ni prišla, je sodnik moral po zakonu XII plošč izreči za¬ mudno sodbo v prid navzoči stranki, ko je čakal do poldneva (post meridiem praesenti litem addicito; tab. I, 8 = Bruns, I, str. 19). V formularnem po¬ stopku je bil sodnik sicer vezan na formulo, vendar je utegnilo na usodo pravde vplivati dejstvo, da ena stranka ni bila navzoča. Tak postopek, kjer ena stranka ni bila navzoča, so imenovali eremodicium. Ce je stranka dokazala, da ni mogla priti k razpravi iz kakega tehtnega razloga, ji je pretor lahko dovolil postavitev v prejšnje stanje (restitutio in integrum). Tudi sodnik sam je smel odgoditi postopek (dies diffisus), kadar je vedel, da je stranko oviral važen razlog, da ni mogla priti (Ulp. D. 2, 11, 2, 3.) II. Sodba V legisakcijskem in v formularnem postopku se je pravda redno končala s sodbo (sententia). Sodnik je moral razglasiti sodbo ustno vpričo obeh pravdnih strank. Na kake obličnosti pri tem ni bil vezan. Sodbe mu ni bilo treba ute¬ meljiti. Sodba se je morala glasiti na določen denarni znesek (condemnatio pecu- niaria). Ako je bil znesek že v kondemnaciji imenovan (condemnatio certa), je imel sodnik izbiro samo med oprostitvijo in med obsodbo na tisti denarni znesek, ki ga nikakor ni mogel znižati, ampak je alternativno moral izreči oprostilno sodbo. Npr. upnik je tožil dolžnika, da mu vrne iz posojila (mutuum) dolgovanih 1000 sestercev; pred sodnikom se izkaže, da mu toženec dolguje le 999 sestercev. Sodnikova pravica in dolžnost je samo, da obsodi toženca na 1000, če dolguje tožniku 1000. Ker tega zneska ne dolguje, ga mora (popolnoma) oprostiti; kajti formula stricti iuris ne pooblašča sodnika, da bi sam smel pre¬ soditi, na koliko naj ga obsodi. Tožnik je zahteval preveč (plus petitio); zato je bil zavrnjen popolnoma; po načelu ne bis in idem tožnik te tožbe ni mogel več ponoviti. Viri razlikujejo četverno plus petitio (Gai. 4, 53 a ss.): re, tempore, loco, causa. Pravkar omenjeni primer zadeva plus petitio re (glede predmeta). Tem¬ pov e (glede časa) zahteva tožnik preveč, če terja pred pričetnim rokom ali pred izpolnitvijo pogoja. To je edina plus petitio, ki povzroči izgubo pravde tudi takrat, kadar je v intenciji navedeni predmet nedoločen (incertum: quidquid dare jacere oportet). Loco (po kraju) se zahteva preveč, kadar tožnik, ki mu je obljubljeno na določenem kraju, toži drugod, ne da bi omenil dogovorjeni izpol- nitveni kraj. Causa se zagreši plus petitio, če tožnik terja v tožbenem zahtevku strože, kakor pa je dolgovano. Npr. če upnik, ki mu je dolžnik alternativno obljubil 10 000 sestercev ali pa sužnja Stiha, 5 iztožuje le Stiha; ali če je dolg generičen, upnik pa terja species. — Drugače kakor pri actio stricti iuris po¬ oblašča formula pri actio bonae fidei sodnika, da primerno zniža kondemnacijski znesek (ex fide bona). Zato je pri tožbah bonae fidei plus petitio mogoča samo tempore (glede časa). Ako je tožnik iztoževal premalo, se je obsodba glasila le na ta manjši znesek. Za manjkajočo razliko je lahko tožil šele pod drugim pretorjem; če je to storil še pod istim pretorjem, je imel toženec ekscepcijo litis dividuae. Zoper sodbo, ki jo je izrekel od strank izvoljeni sodnik, ni bilo nobenih pravnih lekov. Sodba je bila dokončna. Predpogoj za to je bil, da je bilo prav- 5 Gai. 4, 53 commissoria 211, 301 — Cornelia (de captivis) 63 -de falsis 432 -iniuriis 331 -iurisdictione 16 — de imperio Vespasiani 24 — XII tabularum, gl. zakonik XII plošč — Falcidia 442, 471 — Fufia Caninia 89 — Furia (o poroštvu) 256 —i Furia testamentaria 471 — Genucia 237 — Hadriana 24 — Hortensia 13 — Hostilia 501 — Iulia de adulteriis 371 -< de bonis cedendis 508 -de collegiis 112 -de fundo do tali 154 -de maritandis ordinibus 369, op. 5, 371, 462 -de vi privata 163 -et Titia 397 -- iudiciaria 16, 487, 495 -vicesimaria 435 — Iunia Norbana 88 — Latinus Largus 221, op. 1 — Licinnia 492 — Malacitana 24 — Manciana 24 — metalli Vipascensis 24 — Minicia 94 — Papia Poppaea 89, 371 — Pesolania 340 — Petronia 85 —< Pinaria 492, 493 — Plaetoria, 102 s., 402 — Plautia de vi 163 -Papiria 93 — plebisvescitum 13 — Poetelia 508 — Publilia (o poroštvu) 255, 257 -Philonis 12 — Quinctia de aquaeductibus 13, op. 14; 24 — Rhodia de iactu 290 — Romana Burgundionum 31 -Visigothorum 31 — Rubria de Gallia Cisalpina 24,.. 486 — Salpensana 24 — Scribonia 201, 202 — Sempronia 237 — Silia 493 —i Vallia 494 — Visellia 89 — Voconia 411, 414, 423, 471 ležeča zapuščina 407 libelli contradictorii 515 — refutatorii 517 libellus conventionis 515 — repudii 377 Liber Papiensis 42 — singularis enchiridii (Pomp.) 20 -regularum (Ulp.) 22, 25 liberatio legata (voljen odpust dolga) 466 liberi (otroci) 84, 386 — naturales 369 libertus (osvobojenec) 87 — orcinus 88 libralna oporoka 431 s. Libri ad edictum 16 -Quintum Mucium 18 - 1 Sabinum 19 — disputationum 21, 22 — quinque sententiarum (Paul.) 21 — singulares prim. 20, 22 — tres iuris civilis (Sab.) 19 libripens (tehničar) 61, 149 likvidna terjatev 360 lis infitiando crescit in duplum, gl. dup- lum listine 25 s., 157, 250 s., 263 s., 308, 504, 516 —, abstraktne in kavzalne 253 literarni kontrakti 262 ss. litis aestimatio 174, 216, 337 litiskontestacija 166, 173, 175, 176, 489, 498 ss., 500 s., 506 s., 516 —, pravne posledice 500 s. in dr. — v ekstraordinarnem postopku 516 litis denuntiatio 515 ljudske skupščine, prim. comitia locatio conductio 285 ss. -operarum 288 -operiš 288 ss. -irregularis 289 s. -rei 286 ss. locator 286 ss., 288 (III in IV) locus religiosus 118 ločitev plodov 122, 145 longa manu traditio 134, 156 longae possessionis praescriptio 167, op. 22 longi temporis possessio, praescriptio 167, 168 Longinus Castor, C. 432 longissimi temporis praescriptio 169 lucida intervalla 105 Lucius Lentulus 472 lucrum cessans 242 lustrum 287 M Maecianus, L. Volusius 20 s. magister bonorum 509 — navis 344 magistrat, odgovornost za varuha 316 534 Stvarno kazalo mala fides superveniens 166 malae fidei posessor 130, 168, 175 s., 312 maleficium 322 malomarnost, gl. culpa mancipacija 149 ss. mancipacijska oporoka 431 mancipia 284 mancipium, (in mancipio) 91, 388, 395 mandat(um) 296 ss., (navodilo) 23 — ad agendum in rem suam 345 —i in negotiorum gestio 312 s. — qualiticatum 298 s. mandatela 431 manum depellere 494 manumissio (manumisija) 87 mantis 11, 87, 95, 367, 370, 373 s., 374 s., 376, 394, 410 — iniectio iudicati 494 — ■— pro iudicato 255 Marcellus, Ulpius 21 Marcianus Aelius 22 Mark Avrelij 21, 103, 191, 215, 359, 408, 423 431 Marx, Karl 124 s., 405 mase v digestah 34 mater familias 375 in op. 28 materialno nujno dedovanje 441 ss. mati 96, 97 —, dedovanje matere 410, 414, 415, 417 —, — po materi 413, 414, 415, 416 —, nezakonska 98, 393, 415, 417, 419, 424 matrimonium, legitimum 369 mejni spori 160, 181 membrum ruptum 329 menjalna pogodba 276, 279 mentalna rezervacija 63 merces 285, 288 mesec, premični 78 meseci, poletni, zimski 490 mestne občine 111, 113, 423 mešetar 73 metus 57 ss., 246, 322, 333 ss. — reverentialis 59 minor (XXV annis) 102 ss., 402, 513 in dr. —, poroštvo zanj 299 mirovanje priposestvovanja 168 mirovanje zastaranja 168, 485 missio in bona 509, 513 -possessionem 185 s., 474, 496, 510 s., 512 s., 518 -ex edicto Hadriani 461 — in rem 513 Mitteis, Ludovik 17, 47 mixtae actiones 322 Modestinus, Herennius 22 modus 71 s. molk 62 Mommsen, Theodor 26, 35 monogamija 369 monstrum 82 mora, gl. zamuda — ex re, ex persona 240 moreš graviores, leviores 382 morska obala 118 morte Cincia removetur 308, op. 11 mortis causa capio 478 s. -donatio 477 s. motiv, gl. nagib 57 ss. moventes, res se 120 Muciana, cautio 426 —, praesumptio 378 multis (globa) et pignoribus (prisiljeva¬ nje) 305 munera (nagrada) 307 personalia 372 municipium 111 munus publicum 314, 397 mutuum, gl. posojilna pogodba 265 ss. N N (dies nefastus) 490, 494 nada, kup nade 280 nadomestitev, pravica nadomestitve 229 s. nagajivo pravdanje, gl. nepotrebno prav¬ danje nagib 57 ss. nagrada 285, 288, 289, 296, 307 najem 286 ss. —i, doba 287 — in prodaja 287 — in zakup 286 — lastne stvari 286 — potrošne stvari 286 najemna pogodba 245, 285 ss. -, obveznost strank 286 s. —. —, tiho podaljšanje 287 -, zastavna pravica 214, 287 najemnina, plačevanje 286 naklep, gl. dolus 244, 245 naključje (casus) 245 s. —, jamstvo za 245, 305 naključna premoženjska skupnost 189, 317 naključno uničenje 245 nalog (modus) 71 s. namestnik, namestovanje, gl. zastopnik, zastopanje napake stvari, ob mancipaciji 151 -, ob prodaji 283 ss. naplavine 147 naravna obveznost, gl. obligacija, natu¬ ralna naravne sestavine 55 naravnopravna šola 45 naročilo, gl. mandat 296 ss. —, kreditno 298 —, nepodedljivost 298 —, prekoračenje 297 naročnik, odgovornost 289 nasciturus 83, 403, 406, 409 nasilje, gl. vis ac metus Stvarno kazalo 535 nasledovanje 80 s., prim. vesoljno n. nasnovatelj 325 nasprotno dejanje 332 nasvet (consilium) 325 naturalia negotii 55 naturalis possessio 131 naturalna restitucija 292 nauta, gl. brodnik navajalni zakon 29 s., 33 navajanje virov 33, 36, 37 navidezna pravda 152 navidezni (simulirani) pravni posli 64 — pogoj 69, 426 — zakon (ženitev) 64, op. 2 navzočnost strank 73 s., 149, 153, 249, (263), (281), (292) ne bis in idem 498, 500, 505 necessarii heredes 406 in dr. nečistovanje (stuprum) 371 nedelja 491, 515 nedoletni, gl. minor nedoločene osebe 423, 440, 474 nedorasli, gl. impubes 101 s., 349 in dr. negatoria actio 177 s., 198 negotiorum gestio 310 ss. negotium, gl. pravni posel 54 —, sestavine 55 — utiliter coeptum 311 nehvaležnost 309 neiztožljive obveznosti, gl. naturalna ob¬ ligacija neizvrševanje služnosti 203 s. nemi 249, 281 nemogoča obveznost 227 neodplačni pravni posli 54 neodstopljive terjatve 346 s. neplačevitost 240, 256, 259, 316 nepodedljive pravice in tožbe 404, 453 neposrednost postopka 503 nepotrebno pravdanje 253, 303, 330, 507 s. nepristna delovršna pogodba 290 — shranjevalna pogodba 273 — 1 skupnost (solidarnost) 232 — služnost 201 — zastavitev 219, 274 s. Neratius Priscus 20, 179 Nerva 7, 114, 263 nesoglasje med izjavo in voljo 63 ss. -, nezavestno 65 s. -, zavestno 63 ss. nespretnost 289, 328, 337 neupravičena obogatitev 318 in dr., gl. condictio nevarno obešanje ali postavljanje stvari 338 »nevarnost je kupčeva« 282 neveljavni pravni posli 75 ss. nevrednost, dedovalna, gl. indignitas nexum 266 nezakonska mati 98, 393, 415, 417, 419, 424 nezakonski oče 98, 393 s., 419, 424 — otroci 98, 367, 369, 393 s., 414, 415 ss., 424 ničija (nikogaršna) stvar 143 s. ničnost 76, 436 ničnostna teorija 444 noksalna odgovornost 86, 95, 338, 339 s., 387 nomen, delegatio nominis 261 —, pignus —• 218 s. nomina ipso iure divisa 232, 454 — transcripticia 263 s. nominatio auctoris 172 Nu/:ioq yeu)()yix6s 39 Nu/jiog ‘PoSiu>v vavnx6<; 39 non facere (opustitev) 193, 227 — liquet 504 — usus 203 nota censoria 108 Notae k Papinijanu 29 notar, gl. tabularius Notitia dignitatum 25 novacija 259 ss., 344, 500 novatio necessaria 262 novele, Justinijanove 37 s.: 18. nov.: str. 442; 22. nov.: str. 427; 115. nov.: str. 443; 118. nov.: str. 416 ss.; 127. nov.: str. 417 novorojenčki, izpostavitev, prodaja, usmr¬ titev 386 s. noxae datio (noksalna izročitev) 86, 95, 332, 340 nuda voluntas (volja sama), gl. volja nujni dedič 409 nujno dedovanje, formalno 438 ss. -, materialno 441 ss. — dvostranske pogodbe 228 N s N s = Numerius Negidius (toženec) 3 nuncupatio 432 nuntium remittere 377 nuntius 73 nuptiae, iustae 94, 369 O obče pravo 44 običajno pravo 49 in dr. obiti zakon 77 objestno pravdanje, gl. nepotrebno pr. obličnost 60 s. obligacija, obligatio 223 ss. —, alternativa 228 s. —, bonae fidei 228, 260, 269, 271, 272, 274, 275, 277 s., 278, 285, 290, 296, 310, 314, 317 —, deliktna 225 s., 245 s., 322 s. —, deljena 231 s. —, deljiva 230 —, določena 227 —■, glavna 235 — in rodbinske pravice 224 — in solidum (nerazdelna) 232 ss. 536 Stvarno kazalo — in stvarne pravice 223 —, kontraktna 225 s., 245 s., 247 ss. —, korealna 233 s. —, kvazideliktna 226, 245 s., 247 ss. —, kvazikontraktna 226, 245 s., 309 ss. —, naturalna 223 — nemogoča 227 — po nastanku 245 ss. —, postranska 235 s. — po vsebini 227 —, prenehanje (konec) 348 ss. — stricti iuris 228, 237 s., 244, 253, 260, 263, 266, 318, 321, 351, 484 in iz de¬ liktnih obligacij —, subjekti 231 ss. —, vpliv socialnih in gospodarskih dejav¬ nikov na razvoj 226 obligatio dandi, faciendi 227, 282 obljuba darila 307 — dote 246, 247, 251, 306 — obrestovanja 237, 251, 266, 268, 273 — plačila (izpolnitve), gl. konstitut obogatitev, neupravičena 318 ss. in dr. obogatitvene tožbe 318 ss. -, predmet povračila 318 obračun 260 obresti 236 ss. — in glavnica 236 — ob nepristni shranjevalni pogodbi 273 — ob odplačanem odstopu 347 —, obrestne (anatocizem) 238 —, oderuške 237 —i, oficialne 238 —, pogodbene 237 —, povračilne (restitucijske) 238 —, uporabljene 238, 314 —, ustanovitev 237, 266, 268, 273 —, zamudne 238, 241 — i, zakonite 237 obrestna mera 237 — obveznost 237 obrestne obresti 238 obrestni obroki 236 obsignatio 432, 434 obsodba na delo v rudnikih 87 — na denar, gl. denarna obsodba -dvojno (duplum), gl. duplum -smrt 87, 95, 371, 375, 386 — -r-i vrnitev stvari 174 obveznost (pojem), gl. obligacija occentare 329 ocena dokazov 504 očetovska oblast (patria potestas) 10, 95, 367, 370, 375, 386 ss. -, konec 392, 394 s. -, nastanek 386 -, osebnopravne posledice 386 ss. -, premoženjskopravne posledice 389 ss. -, sankcije 388 -•, spori 388 očetovske dolžnosti 388 odgovori (nasveti) pravnikov 19, 260, 427, 430, 456, 469, 473 odgovornost (jamčenje) dolžnika (splošno) 229 —, dodatna gospodarjeva, očetova 341 ss. —, noksalna 95, 339 ss. — za evikcijo 131, 283 — za naklep 244 s. — za naključje 245 — 1 za odstopljene terjatve 283, 347 — za pravne napake 283 s. — za skrbnost v lastnih zadevah 244 — za stvarne napake 284 s. — za varovanje stvari 245 — za vsako malomarnost 245 odišli dobiček 242 odklonitev dediščine 448 s. — volila 161, 471 odlog plačila 356 odložni pogoj 67 ss. in dr. odobritev 75, 268, 342, 349, 461 odpoved (pogodbe) 287, 295, 298 (preklic) odpovedati se neki pravici 81, 203, 207, 221, 353, 356 odpust dolga 352, 353 ss. 356 s. odslovilno pismo 377 odstavitev varuha 314, op. 2, 316 odstop 344 ss. ■—' in pobotanje 360 —, jamčenje za terjatev 347 —, nedovoljen 346 —, pravne posledice 347 —, razvoj 344 ss. —, vrste po občem pravu 346 odsvojitev 80 — dotalnega zemljišča 154, 381, 383 —. fideikomisne stvari 474. — med visečnostjo pogoja 68 — rei litigiosae (spornega predmeta) 501 — sužnja z nalogom oprostitve 72 — tujega imetja 155 — varovančevih stvari 314 s. — v škodo upnikov 335 ss. in dr. odsvojljive pravice 154, 213, 279 odškoditveno poroštvo 258 odškodnina 242 s. odtrgana zemlja 147 oficialne obresti 237 s. ogled stvari (inspectio) 504 ohranjeni pravni viri, izven digest 23 ss. okupacija, gl. prilastitev 143 s. omejitve dedičevega jamstva 455 ss. omejitve lastnine 180 ss. —< —, javnopravne 180 s. --, zasebnopravne, civilne 181 ss. -,—.pretorske 183 ss. — 1 legatov in fideikomisov 470, 473 — obresti 237 — oproščanja sužnjev 89 — poslovne sposobnosti 101 ss. Stvarno kazalo 537 — pravne sposobnosti 85 ss. omnis culpa, gl. culpa 245 operae illiberales 288 operarum promissio, iurata 90, 246, 247 s., 354 operiš novi nuntiatio 186 s. opomin dolžniku 240 oporečnost 108 ss. oporočna prostost 405, 409, 443 oporočna sposobnost, aktivna 421 s. -, —, državnih sužnjev 423 -, pasivna 422 ss. -žensk 422 s. oporočne priče 424 oporočni dedič 406, 420 ss. in dr. -, postavitev 420, 424 ss. -, — pod pogojem, z nalogom, z ro¬ kom 426 oporočnik 420 in dr. oporočno dedovanje 405, 420 ss. oporoka 420 ss. — gluhonemega 434 —, holografna 434 —, izpodbijanje 438 ss. —, javna 433 —•, jezik 425 —, kanonskopravna 435, op. 9 —, komicialna 431 —, libralna 431 —, mancipacijska 431 —, na deželi 434 s. —, naknadno neveljavna 436 ss. — 1, nepopolna 437 —, nična 436 —, ob epidemiji 435 —, oblika 430 ss. —, odprtje 435 s. —, pismena 432 —, podpis oporočnika in prič 432, 434 —i postavitev dediča 420, 421 s. —, prečrtanje odredb 437 —, preklic 437 —, pretorska 408, 433 —, razveljavljenje 436 s. —, sila, zvijača 425, 463 — slepca 434 —■, sodelovanje pri o. 424, 434 —, uničenje oporočne listine 432, 437 —, ustna 431, 434 —, vojaška 431, 435 oporoke, ohranjene 432 optio 71, 400, 467 opustitev 193, 222, 244 in dr. oralni (ustni) fideikomis 474 oratio (= SC.) 22, 309, 314 orbus dimidium capit 372, 445 originarna pridobitev 80 s., (lastnine) 143 in dr. osebe alieni iuris, pravna in poslovna spo¬ sobnost 107 osebna izpolnitev 349 — izvršba 486, 493 s., 508, 517 osma priča 434 osvobojenec, osvobojenka 87 ss., 372, 411, 414, 416, 419 oškodovanje nujnih dedičev z odsvojit¬ vami 309, 444 s. — upnikov 355 ss. otok v morju 143 -. reki 149, 197 otroci, gl. liberi, infans, nezakonski o. — ob razvezi zakona 377 op. 35 otrok sužnje 83, 86, 197 P pacta, adiecta 246, 299, 300 ss. — conventa 300, op. 1 — legitima 300, 306 ss. — nuda 299, op. 6 — praetoria 300, 302 ss. — vestita 300 pactiones et stipulationes, ustanavljanje služnosti 202 pactum antichreticum 211 — • de mutuo dando 265 — de non cedendo 346 -(non) distrahendo pignore 210 s., 217 -(non) petendo 299, 356 ss., 498 — —n retro emendo, vendendo 301 — displicentiae 281, 301 — , exceptio pacti (conventi) 299, 356 — fiduciae 152 in dr. — hypothecae 213 Pais, E. 12 pakt, ukinjenje obveznosti s paktom 109, 299, 330 Palingenesia iuris civilis 47 Pandectae 33 pandektisti 46 Papinianus, Aemilius 21, op. 9, 25, 29, 343, 456 Papinijanova (= responzna) masa 34 papiri, grško-egiptovski 26, 167 in dr. Papirius Fronto 21 — Iustus 21, 23 papirologija 26 IIrv(>ccy(>cc<(,cd vicu 40 parafernalno imetje 379 paratitla 35 parens manumissor 394 paricijski rok 493, 517 parricidium 95, 387 partes pro (in)diviso 121, 189 s. particijski legat 466 pasivna delegacija 261, 347 pater familias 10, 94 ss., 386 ss., 409, prim. očetovska oblast patientia et usus 202 patientiam praestare 183 patria potestas, gl. očetovska oblast Patriciji, konubij s plebejci 11 patrocinium 91 538 Stvarno kazalo patron(at) 89 s., 372 —, dedna pravica 372 Pauliana actio 336 ss. Paulus, Iulius 21, 25, 29 —, Sententiae 21, 25, 29, 30, 31, 249 pauperies 540 s. pays de droit ecrit, coutumier 44 peculium (pekulij) 86, 95, 343 — adventicium 390 — castrense 107, 389 s., 395 — ob dedovanju 342, 419, 467 — pridobitev posesti na pek. stvareh 135 — profecticium 390 — quasi castrense 107, 389, 395 „ pecunia traiecticia 237, 268 pečatenje oporoke 432, 433, 434, 436 Peira 41 penalne tožbe 322, 374, 404, 453 percepcija 145 s., 287 peregrini 15, 93 — dediticii 93, 424 peregrinska lastnina 170 peregrinski pretor 15 perfecta, donatio 307 —, emptio 281 periculum est emptoris 282 permutatio 276, 279 perpetuatio obligationis (morae) 240 persona 83 — turpis 109, 442 personae alieni, sui iuris 94 — illustres 237 — incertae 423, 440 — in mancipio 91 pertinenca 122 Peters H. 40 Petri exceptiones 41 piae causae 114 pictura 147 pignoris capio 486, 494 s. — causa indivisa 213 —, remissio 221 pignus, pojem (zastavna pravica) 210 ss.; (realni kontrakt) 246, 274 s. — conventionale 213 — Gordianum 221 — in causa iudicati captum 214, 511, 517 — in re sua 221 — insulae 215, 220 —• irregulare 219, 274 — legale, tacitum 214 — nominis 213, 218 s. — pignori datum 219 — praetorium 214 — (quasi) publicum 220 Pisana 35 pismena oblika 61, 220, 249 s., 262 ss., 267, 279, 281, 308, 351 pismenost v postopku 515, 516 s. plačilo 348, prim. izpolnitev —, dajatev namesto p. 350 — i, dokaz o plačilu 351 s. — dozdevnega dediča 319 — in fraudem creditorum 336 — najemnine, zakupnine 286 — nedolgovanega 318 — neiztožljivega dolga 225 —, odlog plačila 356 — po tretjem 349 — več terjatev 350 plantatio (zasaditev) 146 Plautus, T. Maccius, dramatik 137 plebejci 13 plebiscita 13 plen, vojni 144 plodovi 122, 211, 214, 274, prim. fructus —, odgovornost za p. 176, 274, 460 —, pridobivanje p. 145 s., 211, 214, 274, 407 —, zakupnina v plodovih 286 — zastavljene stvari 211, 214, 274 —, zastavna pravica na pl. 214, 287 plu(ri)s petitio (preveč zahtevano) 229, 359, 505 pobotanje 358 ss. — bankirja 359 — bonorum emptorja 359 — po Justinijanovem pravu 360 počitniške zadeve 491 podedljivost dolgov in terjatev 355 podjetnik, odgovornost 288 ss. podjetniška pogodba 288 ss. podkupljivost sodnika 506 podnajem 286 podpis oporoke 434 podporoštvo 258 poena 232, 242, 322 — cullei 387 —, stipulatio poenae 258 — temere litigantium 507 poenales actiones, gl. actiones p. 232, 322 in dr. pogodba, prim. kontrakt —, aleatorna (na srečo) 280 —i bonae fidei 228, gl. kontrakt b. f. —, dvostranska, nujno 228 —, —, slučajno 228 —, enostranska 228 — in kontrakt 245 — in pakt 245, 299 —■, razsodniška 306 — sinalagmatska 228, 278 — stricti iuris 228, gl. kontrakt — v breme tretjega 224 — v korist tretjemu 75, 224 pogodbena globa 231, 238 s., 251, 372 — sposobnost 478 pogodbene obresti 237 pogodbeni interes, negativni, pozitivni 243, op. 2 . pogoj, prim. condicio 67 ss. —, fikcija izpolnitve 68, op. 4, 426 — in rok 70 Stvarno kazalo 539 —, kaptatorni 426 —, kazualni 67, 426 —, mešani 67 —, navidezni 69, 426 —, nedopustni, nedovoljeni 69, 426 —, negativni potestativni 426 s. —, nemogoči 69, 426 —, nesmiselni (perpleksni) 70, 426 —, nujni 69 —, odložni (suspenzivni) 67 s. —, perpleksni 70, 426 —, potestativni 426 —i pri družbi 292 — pri kupni pogodbi 280, 281 — pri postavitvi dediča 426 s. -varuha 397 s. —pri volilu 471 —, razvezni, resolutivni 68 s., 426 pogojna terjatev 68, 346 pogojni dolg 319 poljske služnosti 195 pollicitatio 300 —; donationis 307 ss. — dotis 247, 306 položba dajatve 242, 351 polprosta razmerja 90 ss. pomen rimskega prava v našem času 46 ss. pomešanje 148 pomočnik, odgovornost zanj 289 — pri tatvini 325 pompejske pobotnice 25 pomorski prevoz 268, 290 pomorsko posojilo 237, 268 Pomponius, Sextus 20 pontifices, pontifikalni kolegij 18 ponudba izpolnitve 241 pooblaščenec za sprejem 251, 349 popasenje tujega polja 341 popularne tožbe 108, 338 populus Eomanus 110, 423 popustljivo pravo 50 poravnava 276 s., 358 — pri deliktih 299, 330 porok 255, 331, 346, 350, 353, 355, 360 — in dolžnik 256 s. —, pobotanje 360 poroštvo 255 ss., 298 s., 302 ss., 304 —, adpromisijsko 255 ss., gl. sponsio, fide- promissio, fideiussio —i in novači j a 260, 344 — in odstop 347 — in regres 258 s. — in smrt poroka 255, 256, 404 —, odškoditveno 258 —, omejitve 256 —, podporoštvo 258 —■ s konstitutom 302 ss. — za nedoletnega 299 — za regres 258 — z bankirjevim sprejemom (receptum argentarii) 304 — z mandatom 298 s. portio debita 442 portio portioni adcrescit 450 posel, pravni, gl. pravni posel posest 129 ss., 161, 166, 167, 171 s., 179, 205, 208, 210, 215 s. in dr. —, izguba posesti 136 —, izvedena, izvirna 132 — obdržati 137 s. —', pojem 129 s. —, pomen 130 —, predmet 132 —, pridobitev 132 ss. — služnosti 205 s. —, varstvo z interdikti 137 ss. —, — po občem pravu 141 s. posestnik 129 in dr. —, fiktivni 173, 179 —, lastniški 130 —, nepošteni, pošteni 129, 130, 161, 165, 168, 175 s., 176 s., 312, 313 —, pro herede, pro possessore 459 posinovitev 391 ss., gl. adoptio, arrogatio poslovna sposobnost 56, 101 ss. poslovodstvo brez naročila 245, 246, 257, 310 ss., 316 - 1 — in mandat 312 s. — —t —, (ne)pristno 313 posodbena pogodba (komodat) 270 s. -in prekarij 271 posojilna pogodba 265 ss. -in nepristna shranitev 273 posojilo, denarno, sinu 267 —, pomorsko 268 —• posredno 265 possessio, gl. posest — bonorum, gl. bonorum possessio — iuris, (quasi) 205 possessorium ordinarium, summariissi- mum 141 s. postavitev dediča 420 s., 424 ss. — na določeno stvar 427 s. — pod pogojem, z rokom, nalogom 426 s. postavitev skrbnika 103 — sodnika 103 — varuha 314 — v prejšnje stanje 58, 60, 333, 334, 505, 506, 513 s. postglosatorji 42 s. postklasična doba 9, 26 ss. postklasične zbirke virov 28 s., 30 s. postklasični pravniki 27, 31, 32, 33, 35 postliminium 87 postopek, civilni pravdni 431 s. —,-, ekstraordinarni 487, 490 s., 514 ss. —,-, formulami 487, 495 ss., 498 ss., 501 ss., 505, 508 ss. —,-, in iure 486, 487, 495, 498 540 Stvarno kazalo —,-, interdiktni 137, 512 —,-, izvršilni 482, 487, 488, 493 ss., 508 ss., 517 s. —,-, legisakcijski 486 s., 491 ss., 501, 505, 508 —,-, ničnost 506, 517 —,-, per formulam arbitrariam 512 —,-, pred sodnikom 486, 487, 495, 503 ss. —,-, razsodbeni 481 —i,-, sponzijski 171, 175 —, kazenski sodni 482 —, splošni upravni 482 postranske dajatve 231 postranski dogovori pri kupu 281, 301 — ■— pri najemu (zakupu) 287 postumi 423 postumorum loeo 423 poškodba tuje stvari, hudobna 326 ss. — po živalih 340 s. potestativni pogoj 67, 426 potioris nominatio 397 potomstvo, skrb za 369, 371, 376, 377, op. 35, 427 potroški 176 s., 271, 273, 274, 286, 293, 297, 311, 315, 460 s. potrošne stvari 121, 198, 270, 286 povračilne obresti 238 povračilo škode 242 s. povzročitev 243 pozakonitev, gl. legitimatio praeceptum (legis) 49 praedes litis et vindiciarum 175, 492 praedia (zemljišča) rustica et suburbana 315 — vicina esse debent 194 praedium dominans, serviens 192 in dr. praefecti iure dicundo 488 praefectus annonae 487, 515 — praetorio 21, 22, 27, 490, 515 — urbi 490, 515 — vigilum 487, 515 praescriptio (v formuli: za tožnika, za to¬ ženca) 497 — acquisitiva, extinctiva 78 — longhe possessionis 167, op. 22 — quod praeiudicium hereditati non fiat 459 — temporis (triginta [quadraginta] anno- rum) 485 praescriptis verbis agere 275 praeses (provincialni namestnik) 27, 515 praestare 227 praesumptio Muciana 378 praeteritio 439, 440 s. praetor, gl. pretor pragmatična sankcija 28, 38 praktiki, nemški 45 prava solidarnost (korealnost) 233 pravdno zastopanje 345, 501 ss. pravica 49 — izbire 229 —■ nadomestitve 229 s. — nad življenjem in smrtjo 10, 85, 95, 371, 386 — obligacijska 123, 223 ss. — stvarna 123, 223 pravice, akcesorne 209, 260, 244 s. — kot predmet prodaje 280, 285 -najema 199 -odstopa 347 pravna dejanja 53 — dejstva 53 —i dobrota delitve, gl. beneficium divisio- nis -ločitve dediščine 455 s. -popisa dediščine 456 s. — knjiga, sirsko-rimska 30, op. 18 — sposobnost fizičnih oseb 83 ss. -pravnih oseb 110 ss. pravne napake 283 s. — osebe 82, 83, 110 ss., 423 pravniki, rimski, klasični 19 s. ——, predklasični 18 s. —, —, privilegirani 19, 27 pravni leki 488, 490, 505 pravni posel, pojem in vrste 53 s. -, abstraktni, kavzalni 56 s. —> —, izpodbojni, nični 76 -, mortis causa 54, 69 -, navidezni, prikriti 64 -, neveljavni, nični, izpodbojni 75 -, oblični, brezoblični 54 -, sestavine 55 —• —, splošni predpogoji 55 pravniški spisi, ohranjeni 20, 21, 22, 25 pravnomočnost sodbe 505 ss. pravo, prim. ius 49 —, atensko 10, 119, op. 6 —, bizantinsko 38 ss., 119, op. 6 —, cesarsko 18, 23, 24 s., 27, 28 ss., 32 ss. —, civilno 9, 10 ss. —, —• pravdno 480 ss. —, dedno 404 ss. —, honorarno, pretorsko 17 ss. —, javno 50 —, običajno 49 —, obligacijsko 223 ss. —■, popustljivo, prisilno 50 —, rodbinsko 367 ss. —, stvarno 117 ss. prazniki, sodni 491 precarium, prekarij .130 — in komodat 271 precepcijski legat 467 predelava 148 s. predialne služnosti, gl. zemljiške predklasični pravniki 18 s. in dr. predkupna pravica 208, 301 prekarist 130 prekinjenje priposestvovanja 163, 166, 168 — zastaranja 485 Stvarno kazalo 541 preklic darila 309 — oporoke 437 —1 volila 470 — zapravljivca 106 prelegat 464, 468 premični dan, mesec, leto 78 prenehanje (konec) confusione 193, 203, 221, 224, 355 — lastninske pravice 191 — obligacij ipso iure 348 ss. — očetovske oblasti za kazen 395 — ope exceptionis 348, 350, 356 ss. — posesti 136 s. —i služnosti 203 ss. — terjatve za kazen 356 — zamude 241 — zastavne pravice 221 s. prenovitev, gl. novacija 259 ss., 344, 500 prepoved odsvojitve 154 — ponovne omožitve 427 preprosta solidarnost 233 prepustitev stvari družbenikom v last, v rabo 293 presežek 211, 217, 219 presumpcija 62 s. pretepanje tujih sužnjev 331 pretium, gl. kupnina 280 s. pretor, mestni 15, 486 —, fideikomisni 489, 490 —, tujski 15, 488 —, za varuštvene zadeve 397, 489, 490 pretorjev edikt 15 ss. pretorjeve reforme 17 (za primere gl. honorarno pravo) pretorska doba 14 ss. pretorske stipulacije 251, 513 pretorsko pravo, gl. honorarno pravo prevara, gl. dolus prevozna pogodba, pomorska 290 prevzem dolga 261, 347 — izpolnitve 347 prezadolženec (kridar) 509 s. prezrtje, gl. praeteritio priče 61, 88, 149, 159, 220, 352, 373, 377, 434, 474, 504, 516 —, izpovedbe 108, 504 —, oporočne 434 — pri izpolnitvi 352 — pri kodicilih 474 pridobitev pravic, izvedena, izvirna 80 s. — bonorum possessionis 74, 408, 448 — dediščine 406, 453 ss. — ex fortuna 291 — fideikomisa 474 — lastnine, načini, vrste 142 s. — legatov 471 — plodov 145 s. 407 — posesti 132 ss. —- — po zastopniku 135 s. —, univerzalna (vesoljna) 81, 404 — volila, vindikaeijskega 160 s. 12 Rimsko pravo — zaklada 145 pridobivanje za varovanca 74, 315 pridržanje (retencija) 221, 272, 273; — ob vrnitvi dote 381 s., 383 pridržek 62 — boljšega kupca 281, 301 — povratne prodaje 301 — predkupne pravice 301 — rešilnega kupa 301 prikrajšanje nad polovico 281 — nujnega deleža 442 ss., 444 s. prikriti pravni posel 64 prilastitev 143 s. priležnica (konkubina), dedovanje 419, 424 primščina 208 principat 9, 17, 22, 23, 26 prinosnina 239 prior tempore, potior iure 219 pripad, dedni, gl. delatio priposestvovalna doba 162, 167, 168 s. priposestvovanje 161 ss. — moževe oblasti 373 — po civilnem pravu 162 s. — po Justini j anovem pravu 168 s. — po klasičnem pravu 164 ss. —< po ležeči zapuščini 407 — prostosti zastavne pravice 221 s. — provincialnih zemljišč 167 — služnosti 201, 202 s. — zapuščinskih stvari 164, 408, 448 prisega 247 s. prisilno pravo 50 prisoditev 159 s., 496 pritiklina 122 privativna intercesija 259 privatum, ius, gl. pravo, zasebno 50 privilegij 51 privilegirani pravniki 19 privolitev, očetova za otrokov zakon 370, 388 priziv (appellatio) 516, 517 Procheiros nomos 40 s. Proculus 19 procurator 74, 345, 483, 501, 502 s. — in rem suam 345 — omnium bonorum 74 pro herede gestio 446 pro petitione Vigilii 38 pro viribus hereditatis, jamstvo 457 in op. 7 prodaja bodoče stvari 279 s. — dediščine 280 — konkurznega premoženja 508 ss., 517 — otrok 387 — spornega predmeta 501 — zastavljene stvari 154 — žene 95 prodajalčeve obveznosti 282 ss. prokulijanci 19, 101, 148, 161, 370, 465 prometna varnost, ogrožanje 337 s. promissio dotis 251 542 Stvarno kazalo — operarum iurata 246, 247 proprietas = dominium, lastnina 125, 128 proscriptio bonorum 508, 518 prostostne pravde 100 protutela 316, 399 provincialna zemljišča 120, 129 provincialni namestnik 202, 372, 397, 399, 489 s. proximus adgnatus 408, 410 prvotna dajatev 242 puberes (dorasli) 101, 102 s., 370 —' minores XXV annis (nedoletni) 102 ss. Publiciana in rem actio 178 ss. Puchta, G. Fr. 46 pudicitia, de adtemptata 331 pudicitiae pretium 385 pupil, sklepanje pravnih poslov 101 ss. pupilarna substitucija 429 purgatio morae 241 putativni naslov 165 Q quaestio Domitiana 20, op. 7 — status 100 -o ingenuiteti 100 Quaestiones 21 quarta divi Pii 392, 410 — Falcidia 471, prim. 442 quasi ususfructus 198 s. quattuor doctores 42 querela inofficiosae donationis 309, 444 — inofficiosi testamenti 438, 441 ss., 484 — non numeratae pecuniae 252, 267 quidquid non agnoscit glossa, nec agno- scit curia 42, 44 Quinquaginta decisiones 36 R raba (služnost) 200, 203 —i tuje stvari, protipravna 215, 270 s., 272 rapina, gl. rop 325 s. ratihabitio 75, 312, 349 razdedinjenje 439 s., 443 s. —, v dobrem namenu 443 razdobja v razvoju rimskega prava 9 ss. razdorni dogovor 281 razlaga v rimskem pravu 50 razlastitveno pravo 180 razsodbeni postopek 481 razsodniška pogodba 304 s. razsodništvo, prevzem 304 s. razširjanje rimskega prava, teritorialno 9 razveza zakona 376 s., 385 -, oblika, razlogi 377 razvezni (resolutivni) pogoj 68 s. realna bremena 193 — delitev 466 — injurija 329 realni kontrakti 264 ss. recepcija rimskega prava, praktična, teo¬ retična 43 . -honorarnega prava v civilno 17, 484 receptum, pakti de receptis 304 ss. — arbitrii 304 s. — argentarii 304 — nautarum, cauponum, stabulariorum 305 rečna struga 147 redempti 91 regres 257 s. regula Catoniana 469 Regulae, Ulpijanove 22 regularna jurisprudenca 18 Reichskammergericht 44 rei vindieatio 170 ss., 497 rekuperatorji 330, 489 rekuperatorna interdikta 139 s. relatio 517 relativne pravice 123, 223 remancipatio 377 remissio pignoris 221 rem servandam, utendam dare 65, 270, 272 remuneratorno darilo 309 replicatio doli 357 — legis Cinciae 308 — rei venditae et traditae 179 reprezentacijska (vstopna) pravica 410, 416 s. reprezentacijska fikcija 407 repudium 371, 376 s. res, stvar 117 —i, vrste 117 ss. res corporalis — incorporalis 117 — derelicta 144 — extra commercium 118 — furtiva 162 s. — habilis 164 — hostilis 144 —i in commercio 119 ss. in dr. —i infitiando crescit in duplum, prim. duplum — in iudicium deducta 500 — iudicata 506 — litigiosa 501 — mancipi, nec mancipi 119 s., 368 — mobilis, immobilis 120 — nullius 143 — omnium communis 118 —1 publica 118 — quae pondere, numero, mensura con- stant 120 — quae usu tolluntur 121 — religiosa, sacra, sancta 118 — uxoria 381 — vi possessa 163 reskript 23 —, pravni posel z reskriptom 392, 393, 394 s. Stvarno kazalo 543 reservatio 62 resolutivni pogoj 68 s. responsa 13 Responsa Papini j anova 21 restitucijske obresti 238 restitutio in integrum 58, 60, 333, 334, 505, 506, 513 s. in dr. — natalium 90 restitutorna klavzula 174, 177, 180, 459, 497 rešilni kup 301 retencijska pravica 221, 272, 273, 274 -, moževa ob vračanju dote 381 s., 383 retroaktivna fikcija 407 reveži, oporočne naklonitve revežem 424 ribe 143 rimska država 110 s. rimsko pravo, pomen študija 46 s. -, pregled razvoja in virov 9 ss. -, recepcija 43 ss. rodbina, rimskopravna 367 s. rodbinsko pravo rimsko 366 ss. rogatio (rogare) 12 s. rojstvo 82, 391 rok 70 s. — in pogoj 70 — pri postavitvi dediča 427 -varuha 397 s. — za preudarek 447 romanistika, moderna 46 s. Romul 375 rop 325 s. rudna žila 180 Rudorff, A. F. 17 rustici 66 Rutilius Rufus 509, 510 S sabinijanci 19, 101, 148, 161, 370, 465 Sabinova masa 34 Sabinus, Cn. Caelius 19 Sabinus, Masurius 19 —, libri ad Sabinum 19 sacramentum 491, 493, 507 saltus aestivi, hiberni 137 samoobramba 130, 328 samopomoč 130, 432 sanctio pragmatica 28 -Pro petitione Vigilii 38 sarcinator (krojač) 289 satio (setev) 146 satisdatio 185, 513 — iudicatum solvi 174, op. 14, 502, 503, 513 —< iudicio sisti 513, 515 — ratam rem dominum habiturum 503 — rem minoris salvam fore 403 — rem pupilli salvam fore 314, 316, 399, 513 Saturninus, Venuleius, pravnik 86 Savigny, K. Fr. v. 46, 72, 130, 132, 134, 142, op. 13 Scaevola, Q. Cervidius 21 —, Q. Mucius 18, 73, op. 2, 426, 430 scholia v Bazilikah 40 Scholia Sinaitica 30, op. 17 scriptura 147 — exterior, interior 432 sedmograške voščene ploščice 25 sel 281 sella curulis 490 semel heres, semper heres 69, 426, 473 senat, rimski 13, 22, 24 senatov sklep = senatus consultum (= SC.) 22 s. SC. Hosidianum 181 — Iuventianum 266, 459 — Macedonianum 107, 225, 389 — Neronianum 432 — Orfitianum 414, 415 s. — Pegasianum 476 — Silanianum 436, 463 — Tertullianum 413, 415 —■ Trebellianum 476 — Velleianum 258 s. — Volusianum 181 sententia, gl. sodba Sententiae, Pavlove 21, 25, 29 separatio (ločitev plodov) 122, 145 s. — bonorum 456 Septimij Sever 22, 314 s. -in Karakala 9, 167, 378 ser vi optio 71 servitus (sužnost) 84 ss., (služnost) 192 ss. servitus actus 119, 192, 195 —< altius (non) tollendi 193, 194, 196 — aquaeductus 119, 192, 195 — in faciendo consistere nequit 193 — itineris 119, 192, 195 — oneris ferendi 193, 195 — tigni immittendi 195, 204 servitutes praediorum perpetuas causas habere debent 194, op. 1 -rusticorum 192, 194 s. in dr. —i — urbanorum 192, 195 s. servitutis, deductio 201 Servius Sulpicius Rufus 19, 396 servus, suženj 84 ss. — sine domino 85, 87 — terrae 92 sestavine formul 496 ss. — pravnih poslov 55 sestavljena stvar 121 shranjevalna pogodba, prim. depositum sigla (okrajšave) 35 si iudex litem suam fecit 337, 506 sila, gl. vis ac metus sila, višja 245 simbolična izročitev 157 12 * 544 Stvarno kazalo simulacija 64 sin(ovi) 95 s., 107 Sinajski sholiji 30, op. 17 sinalagmatske pogodbe 228, 278 singularna pridobitev 81 Sirmondske konstitucije 29 Sirsko-rimska pravna knjiga 30 sistem civilnega prava, Kv. Muci j a Sce- vole 18 -- —, Sabinov 19 skesnina 301 sklenitev zakona, splošni pogoji 370 ss. sklepčna dejanja 62 skrbnik, gl. curator skrbništvo za nedoletne 103 s., 401 ss. — za preklicane zapravljivce 106, 401 s. — za umobolne 73, 105, 149, 155, 401 s. skupnost dedičev 94, 190, 291 — naključna ali nepristna 232 — naključna premoženjska 317 — vesoljna med družbeniki 157, 291 — stvari = zbirna stvar 121 slepec, oporoka 434 slikarjevo delo 147 slučajne sestavine 55 slučajno dvostranska pogodba 228 službena pogodba 288 služnosti, prim. servitutes 192 ss. —, gozdne 195 —i, hišne 192, 195 s. —, načela 193, 194 —, negativne, pozitivne 193 —, nepristne 201 —, osebne 192 s., 196 ss. —, pašne 195 —, poljske 192, 195 in dr. —•, potne 195 —, prenehanje 203 s. —, priposestvovanje 201, 202 s. —, ustanovitev 201 ss. —, — med visečnostjo pogoja 68 —, tožba v varstvo sl. 204 s. —', vodne 195 služnosti, vrste 192 ss., 194 ss., 197 ss., — zemljiške 192, 194 ss., 204 smoter 56 s. smrt (stranke) 83, 192, 204, 375, 394 —, darilo za primer smrti 308, 309, 477 s. in dr. —, prenehanje obligacije zaradi strankine smrti 254, 255, 294, 298, 322, 325, 404, 453 — v skupni nesreči 63 s. sobrini, sobrino nati 97, 414 socialne razlike, zakonski zadržek 11, 109, 369, 371 socialni in gospodarski dejavniki 227 societas, prim. družba 290 ss. — argentariorum 296 — leonina 293 — negotiationis 291 s. — omnium bonorum 157, 291 in dr. — quaestus 291 — unius rei 292 — vectigalis, venaliciariorum 29 Socinus, cautela 443, op. 1 sodalicia, sodalitates 111 sodba 487, 488 — proglasitev 516 — zamudna 505, 516 sodediči 425 sodišče, centumviralno 480 —, decemviralno 489 —,škofovsko 491 sodne osebe 488 s. — počitnice 490 sodni čas 490, 491, 504 —i kraj 489, 491 — prazniki 491 — ustroj 488 ss., 514 s. sodnik, prim. iudex 488, 489, 490, 503 s. — naprti pravdo sebi 337 — postavitev 488, 490 sodniški seznam 489 sodno povelje 480, 489, 498 sodstvo, posebno (kavzalno) 487, 515 soglasje med voljo in izjavo 63 — nupturientov 370 — očetov nupturientov 370 solarium 207 solastnina 189 ss. — med družbeniki 291, 293 — pri naključni skupnosti 317 solidarna odgovornost 232 ss., 325, 332, 334, 338 in dr. solidarna odgovornost sostanovalcev 338 solidarnost, prava, preprosta 233 solutio, gl. izpolnitev — per aes et libram 352 s. solutionis causa adiectus 251, 353 soporoki, delitev jamstva med 256, 298, 304 soposest 191 sorodstvo, agnatsko (civilno), kognatsko 96 — med sužnji 85 —, stopnje 97 s. — v ravni, stranski črti 97 — zakonski zadržek 370 sorores consanguineae 98 s., 411, 414, 415 sosvet cesarjev 19 —i pretorjev 488 — sodnikov 489 spaček 82 spatium deliberandi 447 specialna izvršba 487, 510 s., 517 s. species perit ei, cui debetur 228 specificatio (predelava) 148 s. spisi klasikov 19 ss., 25, 29 s., 33, 35 spojitev (dveh stvari) 146 s. — dveh premičnin 147 s. — premičnine z zemljiščem 146 s. Stvarno kazalo 545 —, prim. prenehanje pravic confusione spolijska ekscepcija, tožba 142 sponsalia (zaroka) 372 sponsio 249, 255 ss., (zaročna) 372 — dimidiae partis 303, tertiae partis 253 — poroštvo 225 ss. sporazum z dediščinskimi upniki 457 s. sporna stvar — odsvojitev 346 sportulae 515 sposobnost, deliktna 101, 107 — oporočna 421 s. — poslovna (opravilna) 56, 101 s., 106 — pravna 55 s. 82 ss. — premoženjska, otrok pod očetovsko ob¬ lastjo 389 s. — za (pravna) dejanja 101 ss. sprejemna zamuda 241 s. sramotitev 331 stabularius 305, 338 stanovalec, odgovornost 337 s. stanovanje (služnost) 200 starinarska pogodba 276 starost nupturientov, zaročencev 370 starostna razdobja 101 ss. starši in otroci, osebno pravno razmerje 386 ss. -, premoženjsko pravno razmerje 389 s. statuliber 91 status civitatis 92 ss. — familiae 94 ss. — libertatis 84 ss. —, spori o 100 statuta mixta, personalia, realia 42 s. stava, pravdna, gl. sacramentum stečaj, gl. konkurz Stephanus iz Berita 38 stipulacija 61, 72, 73, 153, 199, 228, 231, 232, 237, 238, 246, 248 ss., 283, 284, 306, 307, 314 op. 3 in dr. —, abstraktna, kavzalna 56, 252 s. —, akcesorna 254 ss. —, Akvilijeva 260 — dvojnega (duplae) — enojnega (sim- plae) zneska 153, 283 — korealna 251 —, listina o stip. 249 s. • —, neveljavna 251 s. —, novacijska 259 s. —i oblika 248 s. —, obljuba obresti 251 —, — dote 251 —, o glavnici in obrestih 251 —, pogodbene globe (poenae) 231, 238, 251, 372 —, predmet 250 s. —, pretorska 251 —, tožbe iz 253 s. —, ukinjenje 251 —, v breme, v prid tretjemu 235, op. 12, 251 — v prid dediču (heredi meo) 251 stipulacijska klavzula 249 stipulatio Aquiliana 260 stipulationes cautionales, communes, iudi- ciales 251, 513 — emptae et venditae hereditatis 448, 475, 476 — partis et pro parte 466, 476 — praetoriae 251, 513 strah, gl. rnetus stricti iuris actiones, gl. actiones stricti iuris struga, rečna, opuščena 147 stuprum 371 stvar(i) 117 —, bodoča, predmet kupa 279 —, deljiva, nedeljiva 121 —, enotna, sestavljena 121 —, izvzeta od priposestvovanja 162 s. —, nadomestna, nenadomestna 120 —, ničija (nikogaršnja) 143 s. —, obstoječa 279 —, potrošne, nepotrošne 121 —, premične, nepremične 120 — v pravem prometu, izvzete iz prav¬ nega prometa 118 — v prosti naravi 118, 143 —, vrste stvari 117 ss. —<, zavržena 144 —, zbirna 121 stvarne napake 284 s. — pravice 122 ss., 124 in dr. -na tuji stvari 124, 192 ss. subjekti obligacij 231 ss. sublocatio (= podnajem) 286 subpignus 219 subsidiarna veljava rimskega prava 42, 43, 44 subsidiarne tožbe 316, 332 subskripcija (v Just. Kodeksu) 36, (= pod¬ pis) 434 substanca stvari 197, 208 substantia 368 substitucija (substitutio) 428 ss. —, fideikomis(ar)na 428 ss. — gre pred akrescenco 450 —, kvazipupilarna 430 ■—, pupilarna 429 s. —, recipročna, vzajemna 429 —, vulgarna 428 s. successio graduum, ordinum 411 s., 414, 416 — in (universum) ius, in locum 404 --usucapionem 163, 166, 168, 407 sui heredes 406, 408, 410, 412, 413 — — instituendi sunt vel exheredandi 439, op. 1 —i iuris 94 Summa Perusina 36 — rei publicae 32 546 Stvarno kazalo superficies (stavba) 146, 206; (stvarna pra¬ vica) 124, 206 s., 213, 217, 218 — solo cedit 120, 146, 206 superfluum (presežek) 211, 217, 219 superscriptio 432 supplicatio 517 suspenzivni pogoj, gl. pogoj suženj, 82, 84 ss, in dr. —, contubernium 85 —, dedič 406, 423 —, deliktna sposobnost 86, 339 s. —, državni 422 —^ grdo ravnanje s 85 —, napake prodanega s. 284 s. —, oproščanje, gl. manumissio 87 ss. —, sorodstvo med sužnji 85, 416 —, sposobnost, poslovna 107, 341 s. —, —\ pravna 84 ss. —, število 84, op. 8—10 — usmrtitev sužnja 85 suženjstvo, nastanek 86 s. —, konec 87 ss.; prim. manumissio svaštvo 98, 371 svetli trenutki 105 Synopsis Basilicorum 40 g šala, izjava v 63 šikana 189 škoda (damnum) 242 —, bodoča 184 ss. —, pomorska 268, 290 —, povrnitev škode 242 s. —, povzročena po živalih 340 s. šole, pravniške v postklasični dobi 31, 32, 33, 36 —, — v Rimu, gl. sabinijanci, prokuli- janci T tabularius 392 talionsko načelo 329 Tametsi, dekret 374 Tanta, zakon 33 ss. tat, gl. fur, furtum —, pravica usmrtiti tatu 323 — varovan kot posestnik 130 — vedno v zamudi 240 Taurelliana 35 taxatio 330 tehtničar, gl. libripens tempus (čas) 78 ss. —i continuum, utile 79, 484, 485 — iudicati 517 tenere (držati, imeti kot detentor) 131 Teodorik 32 Teodozij II. 24, 29, 77, 80, 169, 247, 306, 377, 385, 433, 434, 488 in dr. -, Codex Theodosianus 28 teorije izjave, volje, zaupanja 63 terjatev, (pojem) 223 ss. —, delitev med sodediče 232 s. —, deljena 238 s. —, likvidna 360 —■, medsebojna 360 —, neiztožljiva (naturalna) 225 —, (ne)odstopljiva 213 —, odstop terjatve 344 ss. —, odsvojljiva 213, 218 —, zapuščinska, gl. zapuščinske terjatve —, zastavna pravica na t. 218 s. tertio quoque die 183 testamentum 405, 420 — apud acta conditum 433 — destitutum 438 — comitiis calatis 431 — imperfectum 437 — infirmatum 436 ss. — inofficiosum 441 — in procinctu 431 —. irritum 422, 438 — militis 435 — mysticum 425 — nullum 76, 436 — parentum inter liberos 434, 435 — per aes et libram 431 s. — principi oblatum 433 —• ruptum 436 s., 440 — ruri conditum 434 s. — tempore pestis conditum 435 — tripertitum 434 testamenti factio 421 ss. -activa 421 s. - i passiva 422 ss., 445 -, sužnjeva 423 textura 147 Thalelaeus 39 Theophilus 32, 33, 38 Tiberij 19 tignum iunctum, gl. actio de tigno iuncto tiha antihreza 211 — intercesija 259 tiho podaljšanje najema (zakupa )287 titulus, iustus 165 — putativus, verus 165 toga virilis (moška) 101 tot gradus, quot generationes 97 tožba, gl. actio, actiones — z zamen jeva subjektov 483 Tractatus de gradibus cognationum 25 traditio (izročitev) 153 ss. — ad incertas personas 144, 155 — brevi manu 135, 156 — ficta 157 — longa manu 134, 156 —, quasi 202 — taci ta 157 Trajan 114 transactio (poravnava) 276, 358 Stvarno kazalo 547 transcriptio 263 translatio (prenos) dominii 191 — iudicii 500 — legati 470 — possessionis 172 transmisija (transmissio) 449 s. — gre pred substitucijo in akrescenco 450 —, Iustinianea 40 trans Tiberim prodaja (v sužnost) 87, 508 Trebatius Testa 472 tres faciunt collegium 112 trgovinski pomočnik 343 trgovske obresti 237 Tribonijan 33 tribunal (sodni senat) 489 trinoctium 374 Tripertita 18, 432 triptih 25 Tryphoninus, Claudius 21 tržno sodstvo 16, 283 s. tuja krivda, odgovornost za 289, op. 11 a, 334, 337 s., 339 s. tuja stvar, dana v najem, na posodo 286, 270 -neupravičeno uporabljena 215, 270 s., 272 -, odvzem 323, 325 -prodana 280, 284 tujci 92 s. —, pravdanje 15, 495 —, pravo 92 turbatio sanguinis 375, op. 32 turpis persona 109 tutela, prim. varuštvo — dativa 314, 397 — fiduciaria 396, op. 3 —i impuberum 101 s., 313 s. — mulierum 104 s., 313, 375, 410 -, oprostitev od 105 tutor (varuh), prim. tutela — cessicius 396 op. 3, 400 — mulierum 104 s., 313, 375, 410 tutoris suspecti: accusatio, remotio 314, op. 2, 399 U učitelj 288, 296 ugotovitvene tožbe 100 ujetniki, oporočne naklonitve za odkup 424 —, oporoka 63 Ulpianus, Domitius 22, 25 in dr. —•, Regulae 22, 25 ultra alterum tantum, ne 238 — vires 454 umobolni 10,. 105 umor 243 uncia 425 in op. 4 unciarium fenus 237 uničenje 242, 279, 281, 282, 287, 294 unitas actus 249, 434 unus casus 171 upnik 222 —, zahtevajoči 493 upnikova zamuda 241 s. uporabljanje tujih stvari, neupravičeno 271, 272, 274, 323 uporabljene obresti 238 usmrtitev 85, 243, 323, 327, 375, 386 s. usmrtitev novorojenčka 386 s. —< otroka 10, 95 — sužnja 85 — tatu 323 — tujega sužnja 327 ustanove 114 ustanovitev dote 247, 251, 306 ustnost v postopku 503 usucapio (priposestvovanje) 162 ss. — hereditatis, pro herede 164, 408, 448 — libertatis 203 usurae 236 ss., gl. obresti usureceptio ex fiducia 164 - praediatura 165 usurpatio (prekinitev priposestvovanja) 163, 374 usus 197, 200, 203; (v zakonu) 373 s., 376 — auctoritas 162 — modernus pandectarum 45 usufructuaria, cautio 198 s. ususfructus 197 ss., gl. užitek —, in iure cessio 201, 203 , —i nominis 198 —, quasi 198 —, verus 198 ustmenost v stipulaciji 249 s. uterini 98 in dr. utilitetno načelo 245 utile, tempus 75 in dr. užitek 197 ss. — na čredi 197 — na deležu stvari 197 — na premoženju 198 — —i provincialnih zemljiščih 167 -terjatvi 198 s. — nepravi 198 — po zakonu 203 —, predmet volila 198 —i — zastavitve 218 —, trajanje 199, 203 užitkar 197 ss. —, prepustitev izvrševanja užitka 199 —, pridobivanje plodov 197 V Vacarius 43 vacuam possessionem tradere 134 Valentinijan I. 387 Valentinijan III. 29, 77, 247, 377, 434 variae causarum figurae 226 varnost, prometna 337 s. 548 Stvarno kazalo varovanec, pupil 75, 101 s., 313 ss. varovanje stvari, gl. custodia 245 varstvo posesti 130 s., 132, 137 ss. varuh 75, 101 s., 136, 313 ss., gl. tutor 372, 396 ss. —, agnatski 314, 374, 397 ss., 399, 400 s., 422 —, agnatski, oporočni, oblastveno postav¬ ljeni 314, 396 s. —, dolžnosti 314 s., 398 ss. —kdo more biti 397 —, kot zastopnik 75, 136, 398 —, odgovornost 314 ss., 399 —, varščina 314 op. 3, 316 — za nedorasle 102, 313 ss., 397 ss. varuštvo, (tutela) 396 ss. —, agnatsko 314, 374, 397 s., 399, 400 s., 422 — S konec 400, 401 —, odklonitev prevzema 397 —, tožba 315 s. —, zakonski zadržek 372 —, zastavna pravica 215, 316, 399 — za ženske 104 s., 375, 400 s. vdova, vdovec 372 —, —, dedna pravica 414, 418 s. — drugi zakon 108, 371, 424, 427 vectigal 207 veje čez mejo 183 s. Velleianum, SC. 258 s. venditio bonorum 462, 483, 508 ss., 517 s. Wenger, Leopold 12, 47 venia aetatis 104 verbalna injurija 309, 331 verbalni kontrakt 247 ss. verberare (iniuria) 331 veronski palimpsest 20, 485 s. versio in rem 342 s. verum pretium 280 s. vesoljni fideikomis 81 vesoljno nasledovanje 81, 404, 453 veteranske diplome 24, 370 vezenina 147 via 119, 192, 195 vicarius 27, 490, 515 viciozna posest, relativno 130, 137, 138, 139, 140, 141 vi, clam, precario ab adversario 130, 137, 138, 139, 140, 141 vi, de vi: edikt 325; prim. interdikt vim fieri veto 138, 139 vindex 494 vindicatio 484 — bonorum 462 — caducorum 372, 451 — filii 388 — in patriam potestatem 392 — pro parte 170, 171 — rei, gl. revindikacijo 170 ss. — servitutis 204 — usus, ususfructus 204 vindikacijski legat 160 s. Windscheid, Bern. 165 vino, izlitje 242 viri, pravni, rimskega prava 10 ss. vis absoluta 57 — ac metus 57 s., 334, 513 — armata, cottidiana 140, 326 — interdictum de vi 140 ■— maior (višja sila) 245 višja sila, gl. vis maior vitium aedium, operiš 184 s. Wlassak, M. 499 vnaprejšnje volilo 464, 468 Voconiana ratio 411, 414, 416 voda, tekoča 118 vojaki, jamstvo za zapustnikove dolgove 454 —, pravna nevednost, opravičljiva 66 —i, prepoved ženitve 372 vojaška oporoka. 431, 435 vojni plen 144 volilo, prim. legat —, damnacijsko 320 s., 465 s. —, kvazikontrakt 320 s. —, neveljavno 469 ss. —, omejitve 469 ss. —, precepcijslto 467 —, predmet 467 —, preklic 470 —, sinendi modo 320 s., 466 s. —, vindikacijsko 160 s., 465 voluntarii heredes 406 vozniki, odgovornost 328 vpliv rimskega obligacijskega na moderno pravo 226 vplivi, tuji, na rimsko pravo 226 in dr. —, —, etruščanski 12 —, —, grški 12, 212, 290 —, —, krščanski 367, 372, 376 —, —, vzhodni 208, 249, 367, 372 vrednost, denarna 174, 225, 230 vrnitev dote 381 ss. vstopna, gl. reprezentacijska pravica vulgarna substitucija 428 vulgarno pravo 41 vulgatni tekst 35 s. vzročna zveza med strankinim ravnanjem in škodo 243 vzvratna moč pogoja 68 Z začaran j e, besedno 329 zadolžnica 252, 267, 320 zahod, sončni 490 zahtevajoči upnik 493 zaklad 145 zakon (lex) 12, 23 s., 27, 49 —, dedovanje po zakonu, gl. intestatno d. —, kasacijski 29 Stvarno kazalo 549 —, navajalni 29 —, poimenovanje zakonov 13 —i, sprejemanje zakonov 12 s. —, užitek po 203 —, zastavna pravica po 214 s., 286 s., 316, 321 zakon (matrimonium), rimski 14, 94, 369 ss. —, definicije klasikov 369 op. 2 —, monogamen 369 —, osebnopravne posledice 374 ss. —, premoženjskopravne posledice 378 ss. —(, prenehanje 375 ss. —, razveza 376 s. — sine manu 96, 374, 375, 377, 379 ss. —, sklenitev 372, 373 s. —, splošni pogoji, zadržki 370 ss. —, starost 102, 370 zakonca, darila med 308 s., 378 —, poneverbe in tatvine med 325 op. 7 —*, zastavna pravica v prid 215, 220, 384 zakoni prepovedani 370 s., 372 zakonik XII plošč 10 ss., 95, 105 s., 125 s., 146, 151, 162 s., 230, 237, 324, 385, 408, 490, 492, 493, 494, 504 zakonodaja, Justinijanova 32 ss., 38, 38 s., 41 ss. —, rimska, v dominatu 27, 28 s. —, —, v principatu 23 s., 24 s. —, —, v republiki 12 ss., 23 s. zakonska nezvestoba 371, 374, 375 — žena, intercesija 258, 259 —i —, žalitev žene 330, 331 zakonski otrok, domneva 98, 374, 391 — zadržki 370 ss. zakrivitev 243 zakup, zakupna pogodba 286 ss. —, dedni 124, 207 s. —, delni 286 zakup, obveznosti iz zakupa 286 s. —,odpoved 287 —, tiho podaljšanje 287 —, zastavna pravica 214, 286 s. zakupnik, pridobivanje plodov 146, 287 zakupnina 286 zamuda dolžnikova (izpolnitvena) 240 s. —■ upnikova (sprejemna) 241 s. zamudna sodba 505, 516 zamudne obresti 238, 241 zaplatar 243, 289 zapor, zasebni 508, 517 zapravljivec, preklicani 106, 422 zapustnik 404 in dr. zapuščina 404 in dr. zaročenca, darila med z. 309, 373, 384 s. zaročna ara 373 zaroka 372 s., 383 zastaranje 78, 79 s., 167 s., 169 — tožb 80, 169, 222, 443, 484 zastavitelj 209, 213 s., 216, 222 zastavitev, hipotečna, ročna 210 ss., 274 — med visečnostjo pogoja 68 — potrošnih stvari 274 zastavljive pravice 213 zastavna pogodba 274 zastavna pravica 209 ss. -, akcesorna 209, 213 — 1 — in .Listina 220 -, konec 221 ss. -na deležu stvari 213 -na pravicah 213, 218 —‘ — na terjatvi 213, 218 s. -na zastavni pravici 219 -, plodovi 211 -po zakonu 214 s. —i —, predmet 213 -, ustanovitev 213 ss. -varovanca 215, 316 -zakoncev 215, 220, 384 zastavne pravice, več na isti strani 219 s. zastavni upnik 209, 210 ss., 213 s., 215 ss., 219, 221 s. zastopanje, direktno 72 ss., 135 s., 398, 401, (v procesu) 345, 501 ss. zavezanec 493 zavržene stvari 144 zavrženje novorojenčka 386 zbirke predjustinijanskih pravnih virov 26, 28, 30 zdravnik 288, 296, 328 združevanje, pravica združevanja 112 zemljišče, italsko 119, 120 —, kmečko 315, 398 —, pridobitev posesti na 133 s. —, provincialno 120, 167 s. —, stavbno 120, 206 —, suburbanalno 315, 398 zemljiška služnost 192 s., 194 ss., 201 s., 204 zgodovina rimskega prava 9 ss. zgodovinska šola 45 s. zločin, gl. delikt —, odgovornost za otroke in sužnje, gl. odgovornost, noksalna zloglasne ženske 109 zloverni (= nepošteni) posestnik 130, 175s., 176 s. zmanjšanje kupnine 283 — nagrade 289 — zakupnine, najemnine 286 zmešanje 148 zmota 65 ss. —, vrste 65 s. zrak 118 zvijačnost, gl. dolus Ž žalitev osebe 329 s. žalno leto 108, 372, 375 s., 424 ženska, dedovanje po ženskah 411, 413, 414, 415, 417 550 Stvarno kazalo — in manu 95, 104 — in posinovitev 391 s. —, intercesija 258, 259 — in prodaja 287 s. — in užitek 287 s. ženska, oporočna sposobnost, 422 (akt.) 422 s. (pas.) —, pravica dedovanja 410, 414, 415, 416 ss., 418 s., 423 —, pravna nevednost, opravičljiva 66 —, priče 424 —, razdedinjenje 439 —, varuhinja 259 —, varuštvo nad 104 s. Židi, 372 živali, okupacija živali 144 živalski mladiči, pridobitev lastnine nad 145, 146 POPRAVKI Pravilno se glasi: na str. 30, pod V, 3. vrsta: Romanarum u , na str. 118 (je izpadel odstavek): Res universitdtis se imenujejo v drugih mestnih občinah taki premoženjski predmeti, ki so v Rimu res publicae. na str. 204, § 65, 2. odst. 2. vrsta: aedificii na str. 255, II, 1, zadnji odst., 1. vrsta: Appuleia na str. 288, III, 1. vrsta: črtaj »pogodba o delu« in vstavi pod IV, 1. odstavek, 1. vrsta za »delovršna« »ali pogodba o delu« str. 297, II, 3. odst., 7. vrsta: Mandant (napačno: Mandantar) NAJVAŽNEJŠA LITERATURA (dodatno k str. 4—5) 1. Splošna dela in slovarji L Caes- R. Henrion, Collectio bibliographica operum ad ius Romanum pertinentium, Series I, Bruxelles (od 1. 1949 naprej) Berger, Adolf, Encyclopaedic Dictionary of Roman Law. Philadelphia 1953 Pauly-Wissowa, Realenzyklopadie der klassischen Altertumswissenschaft. Stuttgart (od 1894 naprej) Der kleine Pauly, Lexikon der Antike. Stuttgart (od A-—G) Hans Lamer, Worterbuch der Antike mit Beriicksichtigung ihres Fortwirkens. 3. izd., Stuttgart 1933 Pravni leksikon (Savremena administracija). Beograd. 1964 2. Sistemi rimskega civilnega prava s procesom Betti E., Diritto romano. I. Parte generale. Padova 1935 Cuq E., Manuel des Institutions juridiques des Romains. 2. izd., Pariš 1928 Costa E., Profilo storico del processo civile romano. Roma 1918 v. Czyhlarz K.-San Nicolo, M., Lehrbuch der Institutionen des romischen Rechtes. 19. izd., Wien-Leipzig 1933 Giffard A., Prečiš de droit romain, 2. zv. (prej Collinet P. — G. A.) Pariš 1934, 1938 Girard P.-F. Senn F., Manuel elementaire de droit romain. 8. izd., Pariš 1929 Heyrovsky L,., Rimsky civilni proces. Bratislava 1925 Heyrovsky L.-Sommer 0.-Važny, Dejiny a system soukromeho prava rimskeho. 2. izd., Bratislava 1929 Horvat Marijan, Rimsko pravo, 5. izd., Zagreb 1967 Jors P.-Kunkel W.-Wenger L., Romisches Recht, 3. izd., Berlin 1949 Kaser M., Das romische Privatrecht. I, II, Miinchen 1955, 1959 (prim. spredaj str. 5) -, Das romische Zivilprozessrecht. Miinchen 1966 Kipp Th., Das romische Recht (v R. Stammler, Das gesamte deutsche Recht). Berlin 1931 Lee R. W., An Introduction to Roman Dutch Law, 3. izd., Oxford 1925 Mitteis L., Romisches Privatrecht bis auf die Zeit Diokletians, I. Grundbegriffe und Lehre von den juristischen Personen. Leipzig 1908 Monier R., Manuel elementaire de droit romain. 1. (6. izd.) 1947, II (5. izd.) 1954 Novickij Ivan Borisovič, Osnovi rimskogo graždanskogo prava. Moskva 1956 Pereterskij I S., Vseobščaja istorija gosudarstva i prava. Drevnij Rim. Moskva 1945 Perozzi S., Istituzioni di diritto romano. 2 zv., 2. izd., Roma 1928 Puhan Ivo, Rimsko pravo. Skopje, 2. izd., 1969 Rabel E., Grundziige des romischen Privatrechts (Holtzendorff-Kohler, Enzyklopadie der Rechtswissenschaft, 7. izd.), 1915 Romisches Recht: I. Geschichte, Rtechtsgang, System des Privatrechtes. von Dr. Fritz Schwind; II. Grundlehren des gemeinen Rechts. von Dr. Hans Kreller, Wien 1950 Siber H., Romisches Recht in Grundzugen fur Vorlesung: I. Antike Rechtsgeschichte, 1925; II. Romisches Privatrecht, 1928, Berlin Sohm R.-Mitteis L.-Wenger L., Institutionen, Geschichte und System des romischen Privatrechts. 17. izd., Munchen-Leipzig 1923 Sommer O., Učebnice soukromeho prava rimskeho, II, Praga 1935 Schulz F., Classical Roman Law. Oxford 1951 552 Najvažnejša literatura Stojčevič Dragomir, Rimsko privatno pravo, 2. izd., Beograd 1968 Taubenschlag R., Rzymskie prawo prywatne, Warszawa 1955 Wenger L., Prator und Formel, Miinchen 1940 3. Zgodovina rimskega (javnega) prava Arangio-Ruiz V., Storia del diritto romano, 2. izd., Napoli 1940 Bonfante P., Storia del diritto romano, 2. zv., 4. izd., Roma 1934 De Francisci P., Storia del diritto romano (delno 2. izd.) I—III, Milano 1926 Dulckeit G., Romische Rechtsgeschichte. 2. izd., Miinchen 1957 Jollowicz H. F., Historical Introduction to the Study of Roman Law, Cambridge 1952 Horvat M., Rimska pravna poviest, Zagreb 1943 Kaser M., Romische Rechtsgeschichte, 2. izd., Gottingen 1967 Kunkel W., Romische Rechtsgeschichte, 5. izd., Koln 1967 Lenel 0.-(Bruns C. G.-Pernice A.), Geschichte und Quellen des romischen Rechts (Holtzendorff-Kohler, Enzyklopadie des Rechtswissenschaft, I, 7. izd.). 1915 Mommsen Th., Abriss des romischen Staatsrechts. 2. izd., Leipzig 1907 —, R6misch.es Staatsrecht. I—II (3. izd.), III (1. izd.), Leipzig 1887, 1888 4. Fontologija Kipp Th., Geschichte der Quellen des romischen Rechts. 4. izd., Leipzig-Erlangen 1919 Krtiger P., Geschichte der Quellen und Litteratur des romischen Rechts, 2. izd., Miinchen-Leipzig 1912 Kunkel W., Herkunft und soziale Stellung der romischen Juristen, Weimar 1952 Wenger L., Die Quellen des romischen Rechts, Wien 1953 5. Občepravni sistemi (izbor) Arndts L., Lehrbuch der Pandekten. 14. izd., Stuttgart 1889 Dernburg H., Pandekten. 7. izd., 3 zv., Berlin 1902 — Okrajšano izdajo v dveh zvezkih je priredil Sokolovvski P. v letih 1911—1912 Koeppen A., Lehrbuch des heutigen romischen Erbrechts, Wiirzburg 1895 Windscheid B.-Kipp Th., Lehrbuch des Pandektenrechts, 3 zv., 9. izd., Frankfurt 1906 v. Savigny, F. C., System des heutigen romischen Rechts. 8 zv., Heidelberg 1826—1849 — Das Obligationenrecht. 2 zv., Berlin 1851—1853 6. Iz splošne literature Danilovič Jelena, Popularne tužbe od rimskog do savremenih prava, Beograd 1968 Horvat M., Bona fides u razvoju rimskoga obveznoga prava. Zagreb 1939 -, Rimsko pravo u našem pravnom študiju (Zbornik pravnog fakulteta u Zagrebu, 1951, 97—118). Zagreb 1951 v. Jhering R., Geist des romischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwicklung. I—III (delno v 4. in 5. izdaji), Leipzig 1878—1888 in 1891—1889 Koschaker P., Europa und das romische Recht, Miinchen 1947 Krek G., Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj (Zbornik znanstvenih razprav, I), Ljubljana 1921 Schulz F., Einfiihrung in das Studium der Digesten. Tubingen 1956 -, Prinzipien des romischen Rechts. Miinchen 1934 Stanojevič O., Zajam i kamata, Beograd 1966 Wenger L., Der heutige Stand der romischen Rechtswissenschaft. Erreichtes und Erstrebtes, Miinchen 1927 7. Papirologija (k navedbam na str. 4 je dodati: Taubenschlag R., The Law of Greco-Roman Egypt in the Light of the Papyri (332 B. C. — 640 A. D.), I. New York 1944; II., Warszawa 1948 Najvažnejša literatura 553 8. Druga antična prava Beauchet L., Histoire du droit prive de la republique Athenienne. 4 zv., Pariš 1897 Busolt G.-Swoboda H., Griechische Staatskunde (Handbuch des Altertums). 2 zv., Munchen 1920, 1926 Weiss E., Griechisches Privatrecht auf rechtsvergleichender Grundlage, Leipzig 1923 Cuq E., Etudes sur le droit Babylonien, les lois Assyriennes et les lois Hittites, Pariš 1929 Gaudemet J., Institutions de l’Antiquite, Pariš 1961 Korošec V., Keilschriftrecht (Handbuch der Orientalistik I. Ergbd. III), Leiden 1964 Koschaker P., Cuneiform Law (Encyclopaedia of the Social Sciences). 1933 -, Keilschriftrecht (Zeitschrift der Deutschen Morgenlandischen Gesellschaft). Leipzig 1935 San Nicolo M., Beitrage zur Rechtsgeschichte im Bereiche der keilschriftlichen Rechts- quellen, Oslo 1931 Seidl E., Einftihrung in die agyptische Rechtsgeschichte bis zum Ende des Neuen Reiches. 3. izd. 1957 -, Agyptische Rechtsgeschichte der Saiten- und Perserzeit. Gliickstadt-Hamburg- New York 1956 Seidl E., Ptolomaische Rechtsgeschichte, Gliickstadt, 1962 Taubenschlag R., Rzymskie prawo prywatne na tle praw antycznych, Warszawa 1955 9. Revije A. Rimskopravne: Zeitschrift der Savignystiftung, romanistische Abteilung (od 1. 1880 naprej), Weimar. — Kazalo: Sachers E., Generalregister zu den Banden I.-L., Weimar 1932 Bullettino dell’Istituto di dirittO' romano. Milano Iura, Rivista internazionale di Dirito Romano e Antico. Catania Labeo, Napoli Revue internationale des Droits de l’Antiquite, Bruxelles Studia et documenta historiae et iuris, Romae Revue historique de droit frangais et etranger (fondee en 1855), Pariš Tijdschrift voor Rechtsgeschiedenis — Revue d’Histoire du Droit, Haarlem-Haag B. Papirološke: Archiv fiir Papyrusforschung und verwandte Gebiete, Leipzig-Berlin Aegyptus, Milano The Journal of Juristic Papyrology, Warszawa C. Za orientalska prava Archives d’histoire du droit oriental (Bruxelles-Paris), sedaj Revue Internationale des Droits de l’Antiquite, Bruxelles 10. Zbirke pravnih virov (glej spredaj str. 4 s.) VSEBINA (2. dela) E. Rodbinsko pravo § Stran 128. Rodbinsko pravo.367 Prvi oddelek: Pravo zakoncev 129. Bistvo in zgodovina rimskega zakona.369 130. Premoženjskopravne posledice zakona — Splošno.378 131. Dota (dos) .379 132. Donatio ante (propter) nuptias .384 Drugi oddelek: Pravno razmerje med starši in otroki 133. Očetovska oblast — Osebnopravne posledice.386 134. Premoženjskopravni položaj oseb pod očetovsko oblastjo.389 135. Nastanek očetovske oblasti.391 136. Konec očetovske oblasti.394 137. Mancipium .395 Tretji oddelek: Varuštvo in skrbništvo 138. Varuštvo (tutela) —• Pojem in vrste.396 139. Varuštvo za nedorasle (tutela impuberum) .397 140. Varuštvo za ženske (tutela mulierum) .400 141. Skrbništvo (cura) .401 F. Dedno pravo Prvi oddelek: Uvod 142. Dedno pravo.404 143. Zgodovinski razvoj rimskega dednega prava.407 Drugi oddelek: Intestatno dedovanje 144. Intestatno dedovanje — Splošno .409 145. Intestatno dedovanje po civilnem pravu .410 146. Intestatno dedovanje po pretorskem pravu .411 147. Poznejše zakonodajne reforme.415 148. Intestatno dedovanje po Justinijanovih novelah.416 Tretji oddelek: Oporočno dedovanje 149. Pojem oporoke.420 150. Testamenti factio .421 Vsebina 555 151. Vsebina oporoke.424 152. Postavitev dediča na določeno stvar.427 153. Substitucija .428 154. Oblika oporoke.430 155. Neveljavne oporoke.436 Četrti oddelek: Nujno dedovanje 156. Formalno nujno dedovanje.438 157. Materialno nujno dedovanje.411 158. Nujno dedovanje po 115. noveli.443 Peti oddelek: Pridobitev dediščine 159. Pridobitev dediščine po civilnem pravu.445 160. Pridobitev dediščine po honorarnem in po postklasičnem pravu.448 161. Odklonitev dediščine.448 162. Transmisija .449 163. Akrescenca. 450 164. Collatio (vštetje).451 165. Pravne posledice pridobitve dediščine.453 166. Omejitev dedičeve odgovornosti za dolgove.455 Sesti oddelek: Pravdno varstvo dediča 167. Hereditatis petitio .458 168. Pravdno varstvo pretorskega dediča.461 Sedmi oddelek: Bona vacantia — bona ereptoria 169. Dediščina brez dediča. Dedičeva nevrednost.462 Osmi oddelek: Legati in fideikomisi 170. Legati .464 171. Omejevanje legatov.469 172. Pridobitev legatov .471 173. Fideikomisi — Zgodovina.472 174. Izenačenje legatov in fideikomisov.474 175. Vesoljni fideikomis.475 Deveti oddelek: Mortis causa donatio — mortis causa capio 176. Darilo za primer smrti.•.477 177. Mortis causa capio .478 G. Civilno pravdno pravo 178. Od samopomoči do civilnega pravdnega prava.480 179. Actio . 482 180. Pregled zgodovine rimskega civilnega pravdnega prava.485 181. Sodni ustroj.488 182. Legisakcijski postopek.491 556 Vsebina 183. Formulami postopek.495 184. Litiskontestacija v formularnem postopku.498 185. Pravdno zastopanje.501 186. Postopek apud iudicem — Sodba.503 187. Izvršilni postopek.508 188. Začetki kognicijskega postopka pri pretorju.511 189. Extraordinaria cognitio .514 Stvarno kazalo.519 Popravki .550 Najvažnejša literatura.551 Vsebina.554 Dr. Viktor Korošec — Rimsko pravo, 2. del — Izdala pravna fakulteta v Ljubljani — Založila Univerza v Ljubljani — Tiskala Tiskarna »Jože Moškrič« Ljubljana, v avgustu 1969 — Naklada 1250 izvodov — Obseg 12 pol Skladišče PH KOROŠEC V. Rimsko /2 34 ( 37 ) 0123903 COBISS c