LETO X. ŠT. 47 (482) / TRST, GORICA ČETRTEK, 22. DECEMBRA 2005 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L 27/02/2004 n. 46) art 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY CENA 1 EVRO www. noviglas. it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 < 4 Maksim Gaspari, V cerkvi pred jaslicam Andrej Bratuž "Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!" Tbko je France Prešeren v Krstu pri Savici povzel betlehemsko sporočilo, ki so ga peli angeli ob Mesijevem prihodu, in nadaljeval z mislijo, da "smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi". Misel o miru predpostavlja namreč pojem bratstva, medsebojnega spoštovanja in ljubezni med ljudmi in narodi. Žal tem vrednotam ne pripisujemo tiste vloge, ki jo imajo za vse človeštvo. Res je, da se danes veliko naredi v dobrodelne namene, da mnogi žrtvujejo svoj čas in denar za pomoč potrebnim, da si mnogi prizadevajo za mir v svetu in v tem duhu delujejo. Pa kljub temu je človeštvo vse bolj izpostavljeno raznovrstnim težavam, trpljenju in nevarnostim. Uvodnik Povrnimo se še enkrat k božični skrivnosti, ki bi morala biti jedro našega praznovanja, a je v resnici le še prijetno ozadje oz. priložnost za čisto pozunanjena opravila, kot so npr. mrzlično nakupovanje, priprave na kako slavnostno božično večerjo, na potovanje v daljne kraje in še marsikaj podobnega. Seveda je tega v veliki meri kriva tudi sodobna družba, ki nam ponuja vse mogoče, krivo pa je predvsem naše čedalje bolj očitno duhovno siromaštvo. Stoletja so se pri božični skrivnosti navdihovali veliki umetniki: v glasbeni, besedni in likovni umetnosti. Koliko neminljivih glasbenih del je nastalo prav v zvezi z Odrešenikovim rojstvom! Spomnimo se samo na Bachov Božični oratorij ali na Handlov oratorij Mesija, spomnimo se npr. na nešteta dela slovenskih skladateljev, ki jih lahko poslušamo pri bogoslužju ali na božičnih koncertih, ki postajajo, hvala Bogu, iz leta v leto številnejši. Koliko miline in pristnega božičnega občutja je v teh skladbah! Tudi slovenski pesniki in pisatelji s svojimi deli vzbujajo v nas božično razpoloženje ter nas bogatijo z globokimi mislimi in čustvi. Mnogo slovenskih besedil je zbranih v posebnih izdajah, kot je npr. Božič na Slovenskem. Tudi likovna umetnost ne zaostaja, zlasti slikarstvo: kaj vse so umetniki vseh časov ustvarili ob navdihu božične skrivnosti! Žal danes sredi predbožičnih opravkov, nakupov in vrveža ne najdemo časa ali celo volje ne, da bi prisluhnili božični skladbi, prebrali nekaj božičnih misli ali se poglobili v to, kar je naslikala umetnikova roka. Naš Božič bi bil tako ob cerkvenih pobožnostih še bolj doživet in bogatejši. V teh oglušujočih predprazničnih dneh našega časa si skušajmo podariti nekaj trenutkov tišine, da se bomo zbrano in intimno približali božični skrivnosti. Vse drugo nas odtujuje od pravega svetonočnega sporočila. Privoščimo si tudi nekaj več časa za družino in dom, kjer nas čaka praznično vzdušje v miru in božični radosti. Silvin Sardenko je napisal: "Nocoj, nocoj je sveta noč, / Marija hodi mimo koč; / kdor ni doma, naj gre domov: / Marija nosi blagoslov." V v se sem našim bralcem in sodelavcem, našim ljudem doma in po svetu želimo blagoslovljen Božič, poln miru in notranje sreče. UREDNIŠTVO IN UPRAVA Nemčija-Rusija Zapleti s Schroderjem Novica, da je bivši nemški kancler Gerhard Schro-der postal predsednik nadzornega sveta Severno-evro-pskega plinovoda (NG, 8.9.05), je sprožila veliko hrupa. Dnevnik Corriere della sera je na primer na prvi strani objavil članek "Če Gazprom odkupi Zahod," v katerem avtor o zadevi piše alarmi-stično, kot da bi Nemčiji in drugim evropskim državam Rusija grozila preko energetskih virov in infrastruktur (CS, 13.12.05). Vzdušje mednarodnega nezaupanja in sumničenja, ki jih taki članki ustvarjajo, je škodljivo, dolgoročno, pa celo nevarno, ker deluje proti našim interesom. Da v Evropi potrebujemo velike količine sibirskega plina, je - enostavno - dejstvo. Štirje od osmih članov skupine industrijsko najbolj razvitih držav G8, torej največjih porabnikov energetskih virov na svetu, so iz Evrope. Mednje spadata tudi Nemčija in Italija. Na stari celini porabimo vsako leto približno 450 milijard kubičnih metrov naravnega plina, pri čemer gre poudariti, da naša domača proizvodnja plina (v glavnem norveškega) nenehno pada. Če torej v prihodnje želimo ohraniti naš življenjski standard, če si želimo zmanjšati odvisnost od srednjeazijske nafte in pri tem tudi zmanjšati raven onesnaževanja okolja, se moramo pač sprijazniti tudi z dejstvom, da bomo v naslednjih letih vse bolj odvisni od zunanjih dobaviteljev. Trenutno so glavni dobavitelji naravnega plina EU - Rusija, Alžirija in Norveška. V Bruslju ocenjujejo, da trenutno Rusija krije 40% uvoza, leta 2030 pa bi se moral ta odstotek povzpeti do 60%. Razlogov za tako stanje je več, glavni pa so naslednji in sicer, da se pod brezmejno sibirsko planoto nahaja četrtina svetovnih zalog naravnega plina in da je to strateško važno področje že povezano z nami preko mogočne mreže plinovodov, zgrajenih v času Sovjetske zveze, ki K med drugim omogočajo, da je ruski plin nekoliko cenejši od drugih. Med vsemi argumenti pa je glavna vrednost evropsko-ru-skega energetskega partnerstva dejstvo, da se je doslej Moskva vedno izkazala za zanesljivega dobavitelja, ki še nikoli ni grozil s prekinitvijo nabav, in sicer ne v najhujših letih ideološkega konflikta in niti ne v letih ruske najgloblje gospodarske krize. Nove infrastrukture, kot je plinovod, ki bo Rusijo in Nemčjo povezal preko Baltskega morja (SEP), ne predstavljajo nikakršne grožnje. Povpraševanje naravnega plina v Evropi se stalno veča, kar pomeni, da obstoječe infra- strukture potrebujejo dopolnitev. Gradnja novih energetskih poti iz Rusije v Evropo torej ni samo potrebna, temveč celo nujna. Uresničitev SEP - a pomeni, da se v bližnji prihodnosti količine naravnega plina, ki jih Rusija Nemčiji dostavlja preko Poljske, ne bodo povečale, kar pomeni, da Varšava ne bo dobila dodatnih dohodkov, vezanih na tranzit tega bogastva. Obenem pa iz zgoraj navedenih razlogov niti ni nevarnosti, da bi se zmanjšale. Da se Gazprom odloči za finansiranje novega plinovoda, ki mu omogoča, da svojo največjo stranko doseže neposredno, raje kot za postavitev nove cevi preko tranzitnih držav, je razumljivo. Delniška družba, ki se ukvarja s trgovanjem energetskih virov, pač ni dobrodelno društvo in torej izbira na osnovi lastnih interesov. Če pa so na tako strateškem področju, kot je trgovanje z energetskimi viri, osebni odnosi med največjim proizvajalcem naravnega plina na svetu in enim izmed njegovih naj večjih porabnikov tako dobri, da prvi sklene na čelo svojega najvažnejšega (in najdražjega) projekta postaviti bivšega lea-derja najmočnejše evropske države, je to za nas Evropejce kvečjemu pozitivna novica. Ta korak namreč pripomore k ojačenju partnerstva med državami evropskega porekla, kar v času velikega vzpona držav, kot sta Kitajska in Indija, sploh ni samo po sebi umevno. S tega vidika je torej končni obračun umetne afere "Schroder in Gazprom" vsekakor pozitiven. Erika Hrovatin Državnozborske volitve 2006 Po novem proporčnem sistemu Italijo že dolgo pretresa ne samo gospodarska, ampak tudi moralna in politična kriza, odsev katere so stalne polemike, izbruhi napetosti in pomanjkanje dialoga kot sredstva za dogovarjanje o ključnih vprašanjih. Prav v teh dneh je tako izbruhnila na dan afera v zvezi z nezakonitimi poskusi prevzemanja velikih bančnih zavodov, v katero so tako ali drugače vpleteni tudi politiki različne opredeljenosti. Vlada desnosredinskih strank ne ubira pravega pristopa za razreševanje nastalih problemov, ampak stremi le po tem, da ne bi izgubila moči in oblasti na prihodnjih parlamentarnih volitvah spomladi prihodnjega leta 2006. V tem pogledu se je enostransko lotila reforme volilnega sistema, ki ga je parlament vpeljal leta 1993 po nastopu krize političnih strank v zvezi z znano podkupovalno afero, z upanjem, da bo večinski sistem stabiliziral politične razmere v državi. Sedaj pa je desnosredinska koalicija premiera Berlusconija brez sodelovanja z opozicijo spremenila volilna pravila, ki jih je parlament pred dnevi tudi dokončno odobril. Za ponovno uvedbo pro-porčnega volilnega sistema se je omenjena vladna koalicija očitno odločila potem, ko je v zadnjem letu doživela vrsto za- porednih neuspehov na volitvah za obnovo številnih deželnih, pokrajinskih in občinskih svetov. Tudi številne ankete javnega mnenja že nekaj časa kažejo, da stranke vladne koalicije izgubljajo zaupanje volilcev v korist levosredinskih strank, povezanih v Unijo pod vodstvom Romana Prodija. Oglejmo si, katere so glavne značilnosti novega volilnega zakona, ki ga mora sedaj podpisati še predsednik republike Ciampi in biti objavljen v Uradnem listu. Predvsem bodo odpravljena uninomi-nalna volilna okrožja, ki jih bodo nadomestila večja volilna okrožja. V okviru teh okrožij bodo stranke predstavile svoje liste kandidatov. Volivci volijo izbrano listo v celoti, ker je odpravljena možnost dajanja preferenc posameznim kandidatom. Kandidati bodo izvoljeni po vrstnem redu na kandidatni listi. Volivec torej nima več možnosti izbire med kandidati na listi. Vrstni red na listi pa določi vodstvo zadevne stranke, ki jo predloži. Za pripustitev liste k delitvi mandatov so za poslansko zbornico predvideni trije vsedržavni pragi: 10 - odstotni prag za koalicije, 4 - odstotni za liste, ki nastopajo samostojno, in 2 - odstotni prag za liste, ki so povezane v koalicije. Senatorji pa se volijo na osnovi deželnega okrožja. Tudi tu so predvideni trije pragi: 20 - odstotni prag za koalicije, 3 -odstotni za liste, ki nastopajo samostojno, in 3 - odstotni prag za liste, ki so povezane v koalicijah. Zmagovita koalicija bo zaradi nagrade imela 340 poslanskih Slovenska manjšinska koordinacija piše Zorku Pelikanu Za razvoj slovenske manjšine o: b imenovanju Zorka Pelikana na čelo Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu mu je predsednik Slovenske manjšinske koordinacije Rudi Pavšič poslal te čestitke: Dovolite, da Vam v imenu Slovenske manjšinske koordinacije in tudi osebno izrečem čestitke ob imenovanju na čelu Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsemanjšinsko povezovalno telo je nastalo iz prepričanja, da potrebujemo takšno organiziranost ter zastopanost, da bomo lahko uresničili zastavljene cilje, ki bodo sad dogovorov in skupnega hotenja in ki bodo v interesu naših zamejskih skupnosti. Koordinacija nam nudi potrebno podlago, da izdelamo razvojne strategije za uveljavitev slovenske kulture in jezika ter da se o njih dogovarjamo med seboj, kakor tudi s pristojnimi organi v Sloveniji. Koordinacijsko omizje želi postati trajni posrednik naših hotenj in po- 1 Foto DPD treb v odnosu do vseh sogovornikov tako v državi, kjer živimo, kakor tudi do Slovenije. Spošt. g. Državni sekretar, sposobni moramo biti uresničitve strateškega programa za razvoj slovenskih skupnosti v sosednjih državah. Obenem pričakujemo, da bo Republika Slovenija za svoje manjšine oblikovala politiko, ki nas bo vključevala v splošne razvojne silnice srednjeevropskega prostora. V dogovoru s pristojnimi institucijami v Sloveniji izoblikujemo strategijo, ki bo določala vlogo in perspektive v luči skupnega narodnostnega prostora v novi Evropi. V tem smislu pričakujemo, da bo nastajajoči zakon primerno uokviril vlogo, ki jo naše manjšine imajo do Republike Slovenije. V Slomaku pričakujemo, da bomo vrsto odprtih vprašanj, ki jih beležimo Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini, na Koroškem in Štajerskem, na Madžarskem in Hrvaškem, reševali v duhu dobrososednih odnosov in spoštovanju zakonov in predpisov, ki opredeljujejo našo prisotnost v sosednjih državah republike Slovenije. V tem smislu vidimo iskanje rešitev v sinergičnem sodelovanju Vašega urada z drugimi vladnimi sredinami, v prvi vrsti z Ministrstvom za zunanje zadeve. Ravno tako se nam zdi pomembno sodelovanje s pristojnimi telesi Državnega zbora in Državnega sveta ter seveda s samim Slomakom. PROSLAVA OB 60-LETNICI NAŠIH TEDNIKOV IN 10-LETNICI NOVEGA GLASA Slovesnost bo v konferenčni dvorani na gradu v Devinu v četrtek, 26. januarja 2006, ob 18. uri. ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA mest, vse ostale liste pa 277 mest. Zmagovita koalicija ima pravico predlagati predsednika vlade, ki ga potem uradno imenuje predsednik republike. V senatu bo zmagovito zavezništvo prejelo 55% deželnih mandatov. V deželah s posebnim statutom bo lista narodne ali jezikovne manjšine upoštevana pri delitvi mandatov, če bo presegla 20% glasov. Ta prag, konkretno gledano, lahko preseže Južnotirolska ljudska stranka v bocenski in tridentinski pokrajini ter lista Union Valdotaine v Dolini Aoste. /stran 13 Alojz Tul Rojen za na Božič je najsilovitejša resnična zgodba o tem, kako je sklenil Bog stopiti do človeka in mu govoriti iz oči v oči. Ne da ne bi nad njim bedel in ga skrbno spremljal že prej, pač pa ker je napočil bistven trenutek: človek že ima toliko odprto srce, da bo doumel, kar mu v njegovo dobro govorijo nebesa. Novorojenec namreč, ki se je pred dobrima dvema tisočletjema po dolgih pričakovanjih in napovedih na zemlji rodil, se bo, ko bo odrastel, na človeka obrnil z blagovestjo, z veselo novico, kje da je za vse nas srečna pot in katera je resnica, ki ne samo rešuje, ampak edina odrešuje. Bil je torej rojen za naše dobro. In kot je z njegovih ust govoril Oče, bodimo tukaj na zemlji brez prevelikih tesnob, saj je poskrbljeno, da bo trud našega življenja poplačan in se nam bo odkril smisel, zaradi česar ne bomo omahovali zaradi prepadne minljivosti in neustavljivega odhajanja časa in let. Bodimo pozorni in sploh najbolj pozorni le do ene stvari: naš bližnji, sočlovek, drug človek, drugi ljudje, vsi drugi so naša rešitev. Z nami delijo isto usodo, zato bodimo do njih razumevajoči, iskreno jih imejmo v mislih in želimo jim dobro v enaki meri, kot želimo dobro samemu sebi. S tem bližnjim, ki je lahko moj brat, moja sestra, prijatelj ali le znanec, drug narod, druga država, druga vera, druga civilizacija, ne tekmujmo. Ne želimo si, da bi bili več od njega, da bi bili nad njim, da bi mu gospodovali ali ga celo želeli izničiti, ne bojujmo se z njim, ker tako se bomo oddaljili tudi od našega dobrega, od naše srečnosti in zapadli nesmislu, ki je tema in stiska. In še nam boznjegovih ust Bog govoril, daje iskrena želja za dobro drugega - ne samega sebe - največja srečnost vseh srečnosti, najvišji smisel vseh smislov, stokratno plačilo tistemu, ki je to srečnost doživel in s svojo iskrenostjo tudi zaslužil. Zato naj naše stremljenje ne bo usmerjeno v dosego siceršnjih vabljivih ciljev, ki se ponujajo v tem svetu, pa iskrena želja za dobro drugega niso. Naj ne kopičimo snovnih dobrin, ker nas bodo veselile le nekaj časa, nato pa jih bomo zahtevali še večin bomo nesrečni, če jih ne bomo mogli dobiti, pa čeprav bi imeli deset ali še več bivališč, pre' voznih sredstev, najrazkošnejših oblek, izbrane hrane, počitnikovanja ter vedno novih čutnih užitkov - ne predajajmo se temu kot na j višji dobrini, ker bomo pri doseganju tovrstne posesti vselej v krutem boju s sočlovekom, ki bo hotel, kar imamo mi, in posledica bo nasilje z besedo, s pestjo, z vojno, žrtvami, ubitim srcem. In ko smo enkrat v sočloveku ubili svetlobo, smo ubili svetlobo tudi v nas samih. Ne delajmo tega, ne delajmo tega, bodimo dobri, zares dobri do drugega, ker le to je za nas dobro, le to je za nas zares dobro. Vse to nam je povedal, ker nas je ljubil in ker nas ljubi, zato nam to govori še danes in ne brez razloga: še smo nesrečni, še živimo zase, še se dvigajo požari nasilja, spopadov, vojn, $e naši bratje umirajo od lakote, še je naše srce obupano in v praznini tipa za smislom. Janez Povše Jurij Paljk Preproste stvari Božično razmišljanje o našem poklicu Pred vsakim Božičem se bojim, da bom ponovno pisal že povedane stvari, da se bom ponavljal, kot se ponavlja naše življenje, kot se ponavljamo ljudje, ki naj bi se na napakah učili, a je ta stara resnica bolj želja kot pa stvarnost. Še vsakega zgodovinarja, ki sem ga vprašal, ali se res kaj naučimo iz zgodovine, je bilo naravnost zabavno gledati, kako se je nasmehnil ob tej trditvi, in vsak resen zgodovinar, tak, ki nekaj na svoje delo da in se mu z vso resnostjo posveča, mi je nejeverno odgovoril, da ne, da se ničesar ne naučimo iz izgodovine, saj vedno znova ponavljamo napake, ki smo jih že naredili in so jih bili že naredili naši predniki. Ravno dovolj časa sem že časnikar, da vem, kako prav ima sloviti italijanski časnikar Enzo Biagi, ko mesec za mesecem ponavlja določene stvari. Tisti, ki ga radi beremo, čeprav je mož že v častitljivem 86. letu, pravimo, da je to ponavljanje v njegovem pisanju njegova zavestna odločitev, tisti, ki ga ne marajo, ker da ni nikdar diplomiral na univerzi in da ima samo nekaj častnih doktoratov, kar naj ne bi pomenilo ničesar, ali pa se z njim politično ne strinjajo, pa pravijo, da je ostarel, senilen mož, ki se ponavlja samo zato, ker da je že prestar za časnikarsko delo, da se ponavlja kot otroci, ker da je že prestar in zato bebast. Našli so se tudi taki, ki so to nelepo in-žaljivo stvar javno povedali samo zato, ker je starosta italijanskih časnikarjev ob drugem starosti, Giorgio Bocca mu je ime, eden redkih italijanskih časnikarjev, ki je politično videl dlje od konca lastnega nosu, ko je šlo za znanega "parve-nuja", ki sedaj vodi italijansko vlado. Sam sem ga rad, ga še in upam, da ga bom še dolgo lahko bral, ker je eden tistih vzornikov iz moje mladosti, ki me niso razočarali, pa čeprav se ob prebiranju njihovih zapisov nisem vedno strinjal z njimi. Giorgio Bocca, Indro Montanelli, ki je odšel v večnost, in Enzo Biagi, kakšna trojica peres! Z njimi se morda nisi in se ne strinjaš vedno, a vsaj veš, kaj pišejo, kako pišejo! Italijanščine sem se učil s slovarjem v roki ob prebiranju njihovih zapisov in še danes sem trdno prepričan, da imajo Italijani večje časnikarje kot pa pisatelje, kot sem tudi prepričan, da je Italija še vedno velika dežela samo zaradi izjemnih posameznikov in samo zaradi poštenjakov, ki se krepko dvigajo iznad vsakdanjega podpovprečja in vsesplošnega moralnega propada, v katerem nam je v tej deželi sicer dano živeti. Ne domišljam si, da sem lahko vsak teden izviren, drage bralke in bralci, vem pa, da vsak teden napišem ta stolpec predvsem zato, ker vem, kako potrebno je v današnjem svetu televizijske in slikovne poplave vseh vrst še razmišljati. Razmišljati na glas in ne samo za zaprtimi vrati. Razmisliti sebe in družbo, v kateri nam je dano živeti in jo konec koncev tudi sami soustvarjamo! Razmisliti samega sebe in svojo umeščenost v to družbo, ki nam morda ni všeč, a je prav zato še bolj potrebno, zakaj nam ni všeč, ne nazadnje tudi to, kaj smo sami naredili, da bi bila boljša, da bi sami bili boljši! Vedno mi je bilo tuje vsako sprenevedanje, hlinjenje, farizejsko obnašanje, zahrbtnost in zamolčevanje in sem eden redkih, ki v tem zamejskem, slovenskem prostoru v Italiji še pišemo, kako potrebno bi bilo, da bi se med seboj iskreno pogovarjali o stvareh, ki ne gredo po pravilni poti, a se o njih ne pogovarjamo, ker jih, zmotno misleč, da jih tako lahko odpravimo!, raje pometamo pod preprogo vsakdanjika. Pa tudi sicer se nisem še naučil molčati, kot to počno kolegi, vsaj večina jih to počne, ki v življenju niso, ga ne in ga nikdar ne bodo napisali, komentarja namreč, niti enega samega komentarja niso in ga nikdar ne bodo napisali. Po eni strani to počno zato, ker ga niso sposobni, ker nimajo ne dovolj znanja in ne dovolj poguma, da bi ga, po drugi strani pa so to ljudje, ki vedo, da se bodo tako izognili vsem težavam, ki jih tudi v časnikarskem poslu ni malo, pa čeprav sam trdim, da je to eden najlepših poklicev, kar jih je na svetu, saj ti omogoča, da imaš stik z ljudmi, da se nenehno soočaš z ljudmi, z družbo, z dogodki in s samim seboj, kajti na koncu, ko sedeš za računalnik, si vedno sam. Ko pišeš komentar, ko se odločaš in sprejemaš neke odločitve, si vedno in samo sam, sam bi rekel, da si še bolj sam, kot si v tem poslu sicer vedno, ko sedeš za računalnik. Vem, da je veliko lažje, preprosto povedano, bolj "komod” je, pravzaprav je "šaldu komod", da nikadr ničesar ne napišeš, nikdar ničesar ne rečeš, ker tako nikogar ne boš pohvalil in ne pograjal ne užalil, a tudi ne razveselil, predvsem pa boš zares tisto, o čemer je sloviti Karl Kraus že pred sto leti rekel, da je večina časnikarjev: "Ničla, ki nikdar nima lastnega mnenja in zato lahko o vseh mnenjih in vsa mnenja vedno piše!" Ničla si tudi takrat, ko znaš lepo napisati neko mnenje, za katerim sam ne stojiš, ničla si takrat, ko se bojiš lastne sence, predvsem pa svojih bralcev, ki so edini moralni lastnik časopisa, v katerega pišeš. In zato, ker sem to povedal in ker za temi besedami stojim, lahko z mimo vestjo napišem, da bom sam še pisal komentarje, da se bom seveda še ponavljal, kot se ponavlja življenje, kot se ponavljamo vsi, da bom še vedno nekaterim všeč, drugim pa bom še vedno in najbrž tudi vedno bolj na jetrih, predvsem seveda vsem tistim, ki nosijo resnico v žepu, vedno in za vsak primer, seveda svojo, vedno samo svojo resnico, in teh pri nas ni malo, verjemite, ni jih malo. Tega, da držijo figo v žepu in te ne gledajo v oči, ko govorijo eno, mislijo drugo in počnejo tretje, seveda ne povedo. Ker je tako lažje, bolj "komod", a za vse nas pogubno, ker nas je premalo, da bi se še naprej samo sprenevedali in sl govorili, kako je vse lepo in prav. Prav zaradi tega so še kako potrebni iskreni komentarji, taki in drugačni, resnica je namreč ena sama in je nihče ne nosi v žepu. Na nas pa je, da si prizadevamo, da bi prišla na dan! palfk@noviglas.it Občni zbor v Špetru in Devinu. Novo vodstvo krovne organizacije Trideset let dela za našo skupnost SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ za našo sl no nenehno rast!" Izrecno se je zahvalil vsem prijateljem in sodelavcem "za razumevanje in pomoč, politikom in drugi krovni organizaciji za sodelovanje, sedanjim oblastem na Deželi za upoštevanje naših pričakovanj in pravic, generalnemu slovenskemu konzulatu, da nam je stal ob strani, ter slovenskim vladnim organom in parlamentarnim institucijam za izkazano zaupanje!" Med gosti je nato v pozdrav prvi spregovoril generalni konzul RS v Trstu Jože Šušmelj, ki se je iskreno veselil občnega zbora v Špetru, kjer se naši rojaki vrsto desetletij borijo za obstoj in pravice. Pomembno je, da sta se krovni zbližali in natopata enotno, je povedal; "le to lahko premakne določene zadeve." Zavzel se je za vsestransko krepitev slovenstva, ki pa ne more mimo gospodarskega razvoja in pozornosti do mladih. Še je prisotna pregrada psihološke meje, ki pa jo moramo zavestno rušiti, je podčrtal. Treba je tudi iskati več stikov, skupno snovati in nastopati. Občnemu zboru je zaželel, da bi dal novega zagona društvom in bolj optimističen pogled v prihodnost. Državni sekretar RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorko Pelikan se je na poseben način zahvalil krovnima za skupno delovanje. Proces sodelovanja potrjuje, da to je pravi recept za organiziranost slovenske narodne skupnosti v Italiji, kar ceni Ljubljana, je dejal. Omenil je tudi prizadevanja, da bi Državni zbor RS sprejel čim boljši zakon za Slovence zunaj meja matične domovine. Obljubil je, da bo pri vodenju Urada uporabljal svoje poznavanje naše stvarnosti, pri tem pa je zaželel tvorno in plodno sodelovanje. Senator Miloš Budin je poudaril, da moramo pozornost koncentrirati v vlogo šole, saj je od te odvisen naš obstoj. Poklicani smo, da iščemo vrednote, ki nas združujejo; politični pluralizem je sicer "srž drmokra-cije", prav pa je, da iščemo skupne cilje. Tudi on je poudaril potrebo po "miniparlamentu", "prostoru skupnega razmišljanja", v katerem bi sedeli Slovenci z javnimi odgovornostmi, predstavniki civilne družbe in naši predstavniki v izvoljenih telesih. Deželni svetnik SSk Mirko Špacapan je prinesel pozdrave predsednika Deželnega sveta Tesinija in podčr«4, da tudi Slovenska skupnost podpira sodelovanje med krovnima organizacijama, SSO pa da bi moral bolj markantno poudarjati specifično vlogo svojih članic, saj je po Špacapanovem mnenju prav, da narodna manjšina v Italiji ohranja svoj pluralni obraz: kot stranka "pozdravljamo ne-kreganje, pričakujemo pa pravilno in pametno razlikovanje, ki je naši družbi še kako potrebno." Dodal je, da bo pomembna etapa za Slovence v F-Jk novi deželni zakon, saj deželna uprava "priznava naš obstoj in hoče zagotoviti naš razvoj". Pozdrav je prinesel tudi msgr. Oskar Simčič, predsednik GMD, najstarejše izmed članic SSO, "ki je svoje sporočilo nosila naprej kljub hudim preizkušnjam." Naše organizacije tudi danes potrebujejo duhovno hrano: "Ni vseeno, kako delujejo." Potrebnih je veliko žrtev, a "moramo naprej!" Po posegih Bojka Bučarja, ki je pozdravil v imenu evroposlan-ca Jelka Kacina, in Iva Hvalice, ki je poudaril pomen "možnosti konvergence" med krovnima, je stopil pred mikrofon predsednik SKGZ Rudi Pavšič. Slovenska narodna skupnost v Italiji živi v času, ki je bolj perspektiven, kot se zdi: obetajo se nam še boljši časi, če bomo v naslednjih mesecih v Trstu in Rimu dosegli rezultate, ki jih že imamo na Goriškem in na deželni ravni. Moramo pa iskati enotnost in skrbeti za čim boljšo organiziranost. Po Pavšičevem mnenju je v narodni skupnosti Slovencev v Italiji dovolj prostora za vse, tako za stranke kot za civilno družbo. Zavzel se je tudi za oblikovanje skupnega operativnega urada obeh krovnih organizacij. Za vse skupne dosežke se je vidno ganjen zahvalil Pahorju, "gospodu v vseh smislih", s katerim je delil "devet let velikih idej, velikega prijateljstva in velikega spoštovanja" Dan kasneje, 17. t.m., se je v Devinu nadaljeval občni zbora SSO s plodno razpravo in z izvolitvijo novega izvršnega odbora. Izidi volitev IZVRŠNI ODBOR: GORICA: Ivo Cotič, Peter Čemic, Janez Povše, VValter Bandelli, Saša Quinzi. TRST: Drago Štoka, Igor Švab, Matjaž Rustja, Marij Maver, Breda Susič BENEČUA: Giorgio Banchig, Riccardo Ruttar, Rudi Bartaloth, Larissa Bor-ghese, Loretta Primorsig NADZORNI ODBOR: GORICA: Valentina Pahor TRST: Robert Petaros BENEČUA: Stefania Carlig RAZSODIŠČE: GORICA: Franka Padovan TRST: Aldo Stefančič BENEČUA: Giuseppe Qualizza Število volivcev 108: Gorica 49, Trst 45, Benečija 14. Neveljavne glasovnice: 9 Občni zbor Sveta slovenskih organizacij je letos potekal pod geslom "30 let dela za našo skupnost" v znamenju 30-letnice obstoja krovne organizacije in odhoda predsednika Sergija Pahorja. Prvi del je potekal v petek, 16. t.m., v dvorani občinskega sveta v Špetru, prvič v Nadiških dolinah, drugi del pa dan kasneje, 17. t.m., na sedežu zborov v Devinu, kjer se je nadaljevala razprava in je bil izvoljen nov 15-članski izvršni odbor. Zasedanje v Špetru, ki ga je na klavir uvedel beneški prosvetni delavec in glasbenik David Klodič, sta z zadovoljstvom pozdravila tamkajšnji župan Tiziano Manzini in kolega iz Srednjega Claudio Garbaz. Nato je dosedanji predsednik SSO Sergij Pahor s svojim nagovorom ponudil iztočnice za poglobljen razmislek o naši stvarnosti. Z velikim veseljem je uvedel svoje besede z mislijo na Benečijo, kjer je SSO želel biti prisoten, da bi opozoril na "pomen 30-letnega dela v dobro naših članov" in poudaril "našo deželno dimenzijo". Spomnil se je časov pred 30 leti, "ko je naša manjšina še živela in prenašala politične in ideološke posledice prvega povojnega časa in hladne vojne". Novonastali SSO se dolgo ni mogel izviti iz začetnih težav, SKGZ pa je tedaj "uživala vse privilegije, ki jih je nudil samo njej naklonjen jugoslovanski režim." Glavnina dejavnosti v naših društvih in SSO-ju, je poudaril Pahor, je slonela na prostovoljnem delu; "Res je to bila naša moč, obenem pa tudi naša šibkost, ker nam ni zagotavljalo rasti obenem s strukturami, ki smo jih postavljali." Razmere so se začele normalizirati z osamosvojitvijo Slovenije. Pahor se je spomnil tudi začetkov sodelovanja s SKGZ, ko je po propadu slovenskega gospodarstva in bank v Trstu tudi Primorski dnevnik zašel v težave in je SSO aktivno sodeloval pri njegovem reševanju. Izrecno je poudaril, da je bil Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu med tistimi akterji, ki so vidno vplivali na dobro sodelovanje med krovnima organizacijama, saj "je bilo opazno, da so te skupne akcije naletele na zelo pozitivne reakcije v naši javnosti, ker so si naši ljudje sodelovanje želeli, eni v duhu nekdanje Edinosti, drugi v zavesti, da smo skupaj močnejši, in spet drugi zaradi vse bolj prodirajočega spoznanja, da se manjšina šibi zaradi politične neenotnosti in zaradi upadanja številčne moči naše skupnosti. Tako smo se skupaj veselili zaščitnega zakona, čeprav nismo skrivali kritičnih pomislekov do njega, in skupaj razmišljali o skupni prihodnosti na programski konferenci." Pahor je tudi omenil neuspehe SSO-ja in skupnega delovanja krovnih, saj jima stranke niso sledile, ko sta se zavzeli za "nekak miniparlament", ki bi predstavljal manjšino v vsej njeni pojavnosti tako v odnosih z javnimi oblastmi, ustanovami in matico. Omenil je tudi težave z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu ter prikazal pomanjkljivosti novega zakona za Slovence zunaj meja RS, ki je sedaj v razpravi v Državnem zboru; "manjšine bi rade imele več besede pri tem zakonu," je rekel in izrazil željo, da bi med razpravo v DZ prišlo do primernih popravkov in dopolnil. Pahor je izrecno omenil vse boljše sodelovanje slovenske manjšine v Italiji z italijansko iz Slovenije, zadržal pa se je pri težavah in uspehih slovenske šole v Italiji, ki naj bo "kvalitetna, ker mora zadostiti ostrejšim kriterijem pouka, mora pa biti tudi privlačna, da bo sposobna sprejemati in usposabljati tudi tiste elemente, ki so morda ob robu manjšinskega telesa". Poudaril je, da je v naših slovenskih šolah vse več otrok iz narodnostno mešanih zakonov, kar je lahko težava, saj se utegne zgoditi, "da so slovenski učenci ponekod v manjšini in da so torej prikrajšani zadovoljivega pouka materinščine, do katerega imajo vso pravico, ker je dobro znanje materinščine temeljni element narodne identitete in samozavedanja." Pahor je sklenil govor z mislijo na 30-letno delo SSO-ja in se spomnil na težka leta: "Krog organizirane manjšine, ki ga povezuje SSO, jih je premagal in preživel ne samo zaradi svoje trdne narave, pač pa tudi v duhu zvestobe tistim vrednotam in idealom slovenstva, demokracije, krščanstva in sožitja, ki so bila vodila našega tridesetletnega dela. Ostanimo jim zvesti tudi v prihodnje za dobro celotne skupnosti in nje- Y 7- * * • • v"| NOVI Kristi ani m družba glas pogovor I Jože Paljk Gospod Rudolf Klinec je bil vnet in veren duhovnik!" V tej številki začenjamo objavljati daljši zapis prof. Franca Kralja, ki je na nedavnem posvetu Inštituta za družbeno in versko zgodovino iz Gorice, ki ga vodi g. Luigi Tavano, doživel veliko odobravanja. Znani primorski duhovnik in zgodovinar prof. Franc Kralj je namreč na tem posvetu predstavil del dnevniških zapiskov msgr. Rudolfa Klineca. Kot mlad primorski duhovnik je bil msgr. Rudolf Klinec v Velikih Žabljah, kjer je študiral, predvsem pa vzgajal v zavedne slovenske kristjane tamkajšnje ljudi. Andrej Černič se je podal v Velike Žablje, kjer živi Jože Paljk, skoraj 86 let že ima, a tudi dovolj dober spomin, da še lahko pove in priča o tem, kako hudo je bilo biti v težkih časih zaveden slovenski duhovnik. Prav Jože Paljk je namreč kot mlad partizan - prekomorec takoj po vojni prinesel g. Klinecu v Gorico del dnevniških zapisov, ki jih sedaj hranijo dediči pokoj- tuta objavljamo v celoti. Prav je, da vemo, kje so naše korenine, prav je, da vemo, da se je današnji dan gradil na trdni veri, poštenju, slovenstvu in krščanstvu. Ured. Bi nam lahko orisali gospoda Rudolfa Klineca tako, kot se ga vi spominjate? Gospod Rudolf Klinec je v Velike Žablje prišel leta 1938. V tistem obdobju je on študiral v Rimu. Ker so bile Velike Žablje majhna fara in je zato zahtevala nekoliko manjši trud, je on lahko svoje študije mimo nadaljeval in hkrati vodil faro. Spomnim sega kot zelo vnetega in vernega duhovnika. V svojih prepričanjih ni popuščal. S tega zornega kota je bil tradicionalist. Skrivaj je zbiral mladino, da se je družila v župnišču, in tam prirejal veselice. Leta 1942 so ga Italijani internirali in ga zaprli v kapucinski samostan v Gorici. Bil je tarča številnih preiskav, nega msgr. Rudolfa Klineca. Že sama zgodba o tihotapljenju dnevniških zapisov pokojnega velikega primorskega duhovnika je vredna objave, kaj šele zapis prof. Franca Kralja, ki ga z dovoljenjem avtorja in Inšti- večkrat pa mu je uspelo čez mejo prepeljati "prepoveda-no"literaturo. V vojnem času sem bil v Afriki. Tudi vtem obdobju sva bila z gospodom Kli-necem v stiku. Pogosto sva si pisala. Dopisi so bili seveda "ustrezno" cenzurirani. Domov sem se vrnil leta 1946. On je bil takrat že v Gorici, kamor se je umaknil leta 1945. To se seveda ni zgodilo zaradi ljudi na vasi, ampak zaradi višjih razmer. Po vojni so namreč mnogi nedolžni s smrtjo plačali dejstvo, ker se niso ravnali "tako, kot bi bilo treba". V živo sem gospoda Klineca ponovno videl, ko sem se vrnil domov. On je takrat stanoval v Gorici, na Marconijevi ul. 7. Spomnim se, da je gospod Klinec med vojno rešil kar nekaj ljudi. Ko so Nemci pri Gorici odprli fronto, so prišli tudi v naše kraje. Mladina je masovno bežala. Iz Rihem-berka so korakali eses-ovci, iz Dobravelj pa Wehrmacht. Naproti sta jim šla g. Klinec in g. Maks Troha, ki je nemščino dobro obvladal. Drugim sta priporočala, naj nič ne govorijo, da bi se ne zapletli. Skupaj jima je uspelo pregovoriti Nemce, naj civilno prebivalstvo in vas pustijo pri miru. Ker je bil g. Klinec župnik, je bil v godlji tudi z novo oblastjo. Njega pa ni zanimalo udejstvovanje v politiki. V prvi vrsti ga je zanimal človek in kristjan. On je bil v prvi vrsti duhovnik. Bil je odličen diplomat: konfliktov s sogovorniki ni nikoli imel. Po vojni ga je nova oblast obtoževala, da je bil organizator domobranstva. To ne drži. Ko so v naše kraje prišli domobranci, se je on umaknil. Z njimi ni hotel niti sodelovati. Dejal je, da nima rad ljudi, ki morijo. Ne na eni, ne na drugi strani. V narodnostnem oziru je bil pravi Slovenec. Podpiral nas je in bodril, da se učimo slovenščine. Obtožbe niso resnične. Takrat, v prvih povojnih mesecih, vam je on razkril, kam je skril dnevniSke zapise, ki so segali v sporno medvojno obdobje: Da, takrat mi je zaupal, da je del njegovega dnevnika še skrit v Velikih Žabljah. Gospod Klinec je del svojih spominov pustil v župnišču. Zavedni domačini, ki so medtem njegove stvari že spravili na varno in jih tako rešili, za dnevnik niso vedeli. Niso ga našli, ker je bil skrbno skrit pod stopniščem. vas: bili so namreč pričevanje v prvi osebi o takratnih dogodkih v naših krajih. Skupaj z dnevniškimi zapisi sem gospodu Klinecu prinesel tudi raznovrstno dokumentacijo o vaščanih: prosil me je, naj uničim in to sem tudi storil. Dnevniški zapisi pa so se ohranili. V povojnem obdobju je gospod Klinec objavljal v Katoliškem glasu. Nameraval je tudi urediti svoj dnevnik, atomu ni uspe- lo. Potem, ko mi je to zaupal, sem sam šel v župnišče in dnevnik ponovno spravil na dan. Je bilo iskanje težavno? Gospod Klinec mi je zelo natančno opisal, kje so dokumenti. Pustil jih je pod stopniščem. Priporočil se je, naj dobro pogledam. Ker je bil dnevnik dobro skrit, ga pred mano ni nihče našel. Gospod Klinec jih je tja skril, preden je bežal, in tam so ostali dalj časa. Preden sem se odpravil v župnišče po omenjene dokumente, sem se posvetoval še z gospodom Lestanom iz Črnič. Kako je potekalo "tihotapljenje"? V obdobju takoj po koncu 2. svetovne vojne sem zelo pogosto hodil v Gorico k zobozdravniku. V Gorico smo šli skozi Ajševico. Tam je bil mejni prehod in tam je policija pregledovala ljudi. Dnevniške zapise sem dal v kolo pod sedež. Dejansko sem sedlo odvil in papirje spravil v cev, na kateri je sedlo postavljeno. Še sedaj se spominjam, da sem takrat vozil žensko kolo. Tako sem vso dokumentacijo "varno" peljal čez mejo. Zapisi so bili zelo pomembni za celotno Da bolje uokvirimo obdobje: kdaj ste vi zapise pretihotapili čez mejo? Točnega datuma se ne spomnim. Vsekakor je bilo to leta 1946, takoj po drugi svetovni vojni. Jaz sem se domov vrnil marca 1946. Nekaj tednov kasneje sem šel obiskat gospoda Klineca v Gorico, kamor se je zatekel leta 1945 iz političnih vzrokov. Takrat me je prosil, naj mu dostavim skrite dnevniške strani. Mislim, da je to bilo pozno spomladi. Ste se na podvig posebej pripravljali? Ne, nisem se posebej pripravljal na to. Zame je bilo navadno prečkanje mejnega prehoda. No, vsekakor lahko rečem, da je šlo za srečno prečkanje mejnega prehoda, ker me niso zasačili. Kaj bi se vam zgodilo, če bi vas na meji zasačili? Če bi me dobili, bi mi verjetno zapise pobrali in jih uničili. Na mejsnih prehodih so bili takrat v glavnem Srbi. Če bi bilo gradivo zanje zanimivo, bi gotovo naletel na številne sitnosti. Spraševali bi me, kaj nosim, zakaj to počenjam, kdo me pošilja, kako to poteka. Še da- nes ne vem, kako pomemben je bil dnevnik v očeh takratnih državnih organov. Ne vem niti, koliko je bila oblast prisotna v zapisih gospoda Klineca. V času vojne so se njega posluževali kot svojevrstnega kurirja s škofijo, ki ji je takrat načeloval Margotti. Msgr. naj bi imel vlogo posrednika v odnosih s cerkvijo. Šlo je za zelo delikatne zadeve. Klinec je bil inteligenten in je dobro vedel, kaj je dejansko hotela v Sloveniji porajajoča se oblast. Dobro je razumel trenutno politično situacijo. Še vedno se spominjam, kako nas je opozarjal pred pretiranim navdušenjem, potem ko je 8. septembra kapitulirala Italija in so se vsi veselili njenega padca. Takrat je on dejal: "Ljudje božji, zdaj se bo šele začelo". In res, po Italijanih so prišli Nemci. Naj se za trenutek vrnem na vprašanje o pregledih na meji: včasih so bili res paradoksalni. Na meji sem enkrat naletel na fanta, ki je bil z mano v Afriki in se je pisal Fišer. Ljudi je pregledoval pred šefom. Ko je moral pregledati mene, mu je postalo zelo nerodno, ker sva bila prijatelja. A to je bila njegova dolžnost. Kaj pa vsebina dnevnika? Vsebino dnevnika sem samo bežno pogledal. V glavnem gre za medvojno dogajanje. Gospod Klinec je zapisoval dogajanje na vasi-Zato so njegovi zapisi dokumenti o tem, kaj in kako se je takrat dogajalo. Kar sem jaz našel, je pravzaprav samo del, iztrgan iz celotnega dnevnika in skrbno skrit. Strani, ki sem jih našel, so obravnavale obdobje po padcu Italije vse do takrat, ko se je moral g. Klinec zateči v Gorico. Pisal je seveda tudi o partizanih. To je bilo zelo tvegano, ker si vsako "napako" lahko plačal z življenjem. Danes se veliko piše o fantih, ki so jih po vojni pomorili. Meni so bili in so še vedno ti umori nepojmljivi. Nemogoče je, da je bil v tistem obdobju kak Primorec vohun. Kar smo takrat delali, smo vse počeli s srcem. Politike nikakor ni bilo vmes. Po vojni so začeli dolžiti vse povprek. Kako ste po zaprtju meje ohranjali stike z gospodom Kli-necem? Mejo so zaprli leta 1947. V tem obdobju je bilo težko kakorkoli prestopiti mejne prehode-Vsekakor sem z g. Klinecem ohranil stike. Natančneje, ponovno sva se spet videla, ko so mejo ponovno odprli. Obiskoval sem ga občasno, ko mi je to uspelo. Večkrat sem bil pri njem tudi, ko je bil kancler na škofiji. Andrej Černic SVETI VEČER-B0ŽIČ-G0SP0D0V0 R0JSTV0-P0LN0ČNICA Iz9, 1-3. 5-6; Ps 96; Tit 2, ll-14;Lk 2, 1-14 Do danes so se za Božič ohranile tri sv. maše, in sicer polnočnica, zorna in dnevna. Polnočnico so Rimljani obhajali v baziliki sv. Marije Velike/Snežne, zorno v cerkvi sv. Anastazije ter dnevno pri sv. Petru. In to šele v četrtem stoletju. V začetku se je Božiča spominjal le papež s preprosto sv. mašo. Tako se je začelo v Rimu. Toda polagoma se je uveljavilo slovesno praznovanje človeškega rojstva Božftga Sina. Božični čas je trajal do praznika Jezusovega krsta. Vsekakor ostaja kot središčno praznovanje Vstajenje / Velika noč. Vendar se je povsod po krščanskem svetu in tudi v teologiji premalo poudarjalo čudovito rojstvo Božjega Sina kot človeka. Tudi marsikatera pikra beseda neverujočih je hitela razglašati krščanstvo kot sovražno človeku in napredku, kot tujek v svetu napredka in razvoja narodov. Toda “človek"Jezus (1 Tim 2, 5) sočustvuje z našimi slabostmi, “je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha" (Heb 4, 15). "Je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt, da bi po Božji milosti okusil smrt za vsakogar... Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, izpopolnil s trpljenjem... Zato se je moral izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga" (Heb 2, 9-10.17). Božič je tesno povezan z Veliko nočjo trpljenja, smrti in vstajenja iz kraljestva smrti. Le tako, če namreč gledamo v celosti učlovečenje Boga, v Devici Materi Mariji ob spočetju, v veri, po smrti ter vstajenju, se lahko bližamo z zaupnostjo prestolu milosti, dosežemo usmiljenje in najdemo milost" (Heb 4, 16). Božič se ne sme namreč izroditi v neko nestvarno romantičnost. Kajti Jezus se je samo enkrat rodil kot človek. Čeprav, pravimo, se mora zdaj roditi v naših srcih, v vsakdanu trpljenja in umiranja. Saj živi in sočustvuje z nami v vsem. Je Bog z nami ("Emanuel") (Iz 7, 14). Naša vera pa mora biti otroška, nikakor pa ne otročja. Zato se klanja Bogu, ki je postal majhen, dete, otrok, mladenič, mož. Zaigral nam je preprosto človečnost; od rojstva živi uboštvo in ponižnost ter ponižanje pod oholim Rimljanom. Učil je spoštovanje do življenja, do človeka, od spočetja do naravne smrti. Poveličeval je cvetje, vso naravo, vse mu je bilo Očetov dar, ki oblači lilije, skrbi za ptice. Nekaj časa je preživel v puščavi, da je lahko začel spravljati svet ljudi in živali ter rastlin v mirno sožitje (Lk 12,22-34; Mt 4,1-11; Mr 1, 12-13). Izkusi moč skušnjavca (Lk 4, 1 nss). V božični čas spada praznovanje novega leta s praznikom Marijinega materinstva (pred II. vat. koncilom smo se ga veselili 11. oktobra) ter molitvijo za mir v svetu. Saj so angeli ob Jezusovem rojstvu prepevali Bogu slavo in mir ljudem, ki somu po volji (Lk2, 14). Tudi Razglašenje (sv. Trije kralji) in Jezusov krst v Jordanu govorita o človeškem telesu našega Gospoda. A kljub tolikim in tolikerim praznovanjem prihoda Boga v našem “mesu" ne moremo zajeti vse skrivnosti tega dogodka. Tudi zaradi tega si damo duška s pesmijo. Božična besedila in melodije tega časa nam tedaj poživijo vero v božjo ljubezen do nas ljudi. Lahko v duhu premišljujemo osebe, ki nastopajo pri tej skrivnosti učlovečenja Gospodovega. V prvi vrsti je Bog, nato Jožef, Marija, Dete Jezus, pastirji, angeli. Pa tudi živina, zlasti ovce. Premišljujemo o skrajni revščini, o mrazu. V mestu Betlehemu in v Jeruzalemu je vse zavito v molk. Niti glasu ni o Božjem posegu v zgodovino in svet. Vsekakor ni nobenega posluha za Sv. Družino, za svet Boga. Zato ne, ker Bog deluje v revščini, v spanju, v materialnem in duhovnem mrazu, v ravnodušnosti ljudi, kjub temu da se Bog razodeva v vsakem človeku, ki je dobre volje. (Lk 2, 14). Vsekakor nas Božič vabi, naj pojemo Bogu, našemu Rešitelju iz vsega srca in v vsem življenju. Naj bo v nas zares Božič! Kristjani in družba 22. decembra 2005 Božič Na Sveti Gori Pomen in zgodovina praznika Kristusovega rojstva Vsekakor je bil Božič, praznik Kristusovega rojstva, uveden precej kasneje kot Velika noč. Natančnega dne Jezusovega rojstva niti ne poznamo, čeprav je to rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem štejemo leta. Ob koncu 2. stoletja so kristjani že začeli premišljevati o datumu Kristusovega rojstva, kar so nekateri cerkveni učitelji imeli le za streženje radovednosti. Na Vzhodu so datum Jezusovega rojstva postavljali v pomladanski čas (konec marca, začetek aprila, sredi maja). Ko so se kasneje odločali za najbolj ustrezen datum - to naj bi se zgodilo sredi 4. stoletja so vzeli tisti čas leta, ko se začenjajo dnevi spet daljšati. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva je za Cerkev v Rimu z gotovostjo izpričan vsaj že za leto 336. Nekateri raziskovalci menijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen leta 275, in sicer kot krščanski odgovor na odlok cesarja Avrelijana, s katerim je "rojstni dan nezmaganega sonca", ki so ga dotlej obhajali le na Vzhodu, razglasil za obvezni državni praznik. Rimska cerkvena občina je namesto tega pogansko-rimskega praznika na 25. december zavestno postavila "rojstni dan Kristusa" kot resničnega "sonca pravice" in kot "prave luči, ki razsvetljuje vsakega človeka". Dan praznika je bil dobro 4. slovenska razstava jaslic z mednarodno udeležbo Pomembni medvojni zapisi Narodnoosvobodilni boj v dnevniku Rudolfa Klineca (1943-1945) Zaradi omejenega časa na razpolago v naslednjem najprej povzemam uvodni del svojega prispevka z naslovom: Narodnoosvobodilni boj v dnevniku Rudolfa Klineca (1943-45). Pred sabo imamo medvojni rokopis uglednega duhovnika in zaslužnega narodnega delavca ter zgodovinarja na Goriškem, ki je svojemu delu dal naslov: "Zareški zapiski". Delo je ohranjeno v treh zvezkih: prvi z naslovom "V večernih urah", drugi "V ogledalu najtežjih dni slovenske zgodovine", tretji "V vojnem begunstvu" z dodatkom "Razmejitvena komisija". Pisanje obsega 400 strani velikega formata in zajema čas od 1. junija 1943 do 8. avgusta 1945, v dodatku pa s presledki od 7. marca 1946 do 16. septembra 1947. Ve se, da obstaja vsaj še en zvezek zapiskov od konca 1942 do poletja 1943, ki pa, žal, trenutno še ni na razpolago. Opisani dogodki in presoje zadevajo v glavnem župnijo Velike Žablje na Vipavskem, kjer je bil Klinec župnik od leta 1938-45. Pisec se je svojega dela lotil z vso skrbnostjo, ki jo tovrstno delo zahteva. Piše osebno prizadeto in v določenih trenutkih s čustvenim nabojem, ki ga narekujejo tragični dogodki. Pri tem ga vodi neomajno prepričanje, "kako ljubi Bog zna čuvati svoje, kako ume v prah streti one, ki mu klju- bujejo... ". Pisanje "naj bo tudi ogledalo teh najtežjih dni , ko vstaja brat zoper brata in sin zoper očeta in hči zoper mater. V spomin na bridke dni, ko lega narod Msqr. Rudolf Klinec v grob in ko se mesta in vasi spreminjajo v puščavo." (Zareški zapiski julija 1944)) Iz "Zareških zapiskov" izvemo, da je v verskem in narodnem duhu vzgojeni Klinec, prekaljen v dobi fašističnega zatiranja na Primorskem, ob izbruhu druge svetovne vojne zavzel določena stališča in se vključil v delokrog, ki ni bil vedno tesno povezan z njegovim dušnopastirskim delom. V tem pogledu ni bil edini, ampak se je pridružil ravnanju ne- redkih duhovnikov. Tudi je res, da predstavlja njegovo pričevanje po eni strani hvaležno dopolnilo Cr-niški kroniki dekana Alojzija Novaka iz istega časa, po drugi strani pa vsebuje veliko izvirnih podatkov, ki so dragocen vir za krajevno zgodovino. Svoje gledanje na medvojno osvobodilno gibanje na Goriškem je sam dr. Klinec deloma podal že v Zgodovini Goriške Mohorjeve družbe leta 1967. Podrobnejši opis dogodkov pričenja z okupacijo in razkosanjem Jugoslavije, ko so se razmere v naših krajih zaostrile. Tako zvemo, da je konec leta 1941 in v začetku leta 1942 skupina komunističnih agitatorjev, ki je na Primorsko prišla iz t.i. "Ljubljanske pokrajine" (provincia di Lu-biana), začela širiti OF in organizirati prve oborožene enote ter posamezne akcije. Ogorčenje zatiranega ljudstva je bilo tako silno, da bi narodnoosvobodilni boj vzplamtel, kdorkoli bi ga sprožil, ne le komunisti. V začetku je imel komunistično nadahnjen osvobodilni boj bolj narodnostni značaj. Zato je pritegnil tudi narodno čuteče duhovnike. Primorci so prve partizane imenovali "četnike". Z drznim oboroženim nastopom so si "četniki" kmalu pridobili ljudsko simpatijo. Na njihove oborožene udare je italijanska oblast odgovorila s težkimi represalijami nad civilnim prebivalstvom, ki je to fašistično divjanje sprejemalo z ogorčenjem in odporom in so se mnogi prav zato pridružili upornikom (Janko Premrl-Vojko). V pomladanskih mesecih 1942 je odporniško gibanje na Vipavskem že povzročilo prve žrtve. Ljudstvo se je nenadejano znašlo med dvema ognjema. Na eni strani partizanski podvigi proti okupatorju in, žal, tudi prve likvidacije "domačih izdajalcev" v znamenju osvobodilnega boja, na drugi strani v odgovor italijanske "čistke" (rastrellamenti) pokoli in požigi ter odgon prebivalstva v internacijo. Razrvane razmere je dodatno zaostril sam Mussolini, ki je 31. julija 1942 v Gorici zagrozil, da bo iztrebil ves slovenski narod, če ne bo konca uporniških izzivanj (schiacciateli fino alla totale di-struzione della razza - je naročal!). zansko gibanje v okviru OF se je tega zavedalo, zato je spočetka komunistična partija zaigrala globoko spoštovanje do vere in do narodnozavedne primorske duhovščine, da bi si utrdila svoj položaj. Obenem ne kaže prezreti, da so fašistične oblasti tudi v vojnih letih z nezmanjšano zagrizenostjo nadaljevale preganjanje slovenske duhovščine. Ne nazadnje so italijanski policijski organi zaradi suma iredentizma in dejavnosti v prid partizanom 2. avgusta 1942 aretirali v Vipavskem Svetem Križu kriškega župnika Andreja Simčiča in ve-likožabeljskega župnika Rudolfa Klineca. Po izvedeni hišni preiskavi so ju zaprli v kapucinski samostan v Gorici. Šele na intervencijo nadškofa Margottija sta bila 17. avgusta istega leta spuščena na svobodo, ker niso našli nič obtežilne-ga na njun račun, in sta se smela vrniti v svoji župniji. Glede na to, (prvi z desne) na posvetu Instituta za družbeno in versko zgodovino iz Gorice V razgretem ozračju so si primorski duhovniki postavljali vprašanje, kaj storiti. Zaradi narodnoobrambnega zadržanja v času fašistične vladavine so uživali pri ljudeh nesporen ugled. Parti- da so se partizani tako ljudem kakor posameznim duhovnikom, ki so jih leta 1942 pridno obiskovali, predstavili kot osvoboditelji od vseh oblik zatiranja, so bile simpatije na njihovi strani. Ljudst- vo jim je zato zaupalo in verovalo, da gre v resnici le za osvoboditev, tembolj ker so italijanske samooklicane "katoliške" oblasti tako zagrizeno preganjale slovenske duhovnike in se izživljale nad prebivalstvom. Postopoma pa se je partizansko zadržanje spremenilo in vedno bolj se je kazala ideološka zadrtost voditeljev OF proti Cerkvi. Neredki duhovniki so pričeli gledati s strahom in grozo na partizansko početje, ki je botrovalo krutim represalijam fašistične Italije, da bi strla upor. Nočnim partizanskim napadom in ubojem kakega vojaka ali orožnika na straži je sledila kazenska odprava škvadristov, ki so za kazen požigali hiše, rušili domove, tepli ljudi, jih vklepali in odvajali v zapore, pa ne le osumljene komunizma, ampak tudi mnoge nedolžne, ki niso imeli s komunizmom nič opraviti. Duhovniki so posredovali in reševali, kar so mogli in kjer so mogli. To početje partizanov je imel črniški dekan Novak - njegovo sodbo deli tudi Rudolf Klinec - za pravi zločin nad narodom. Duhovniška svarila pred nerazsodnimi dejanji so bila pogosto s partizanske strani ožigosana kot "narodno izdajstvo" in napovedane so bile likvidacije. "Ako bomo na ta način umrli - piše dekan Novak 8. novembra 1942 - bomo 'lepo' plačani od sveta za ves trud in ljubezen do naroda. Pa bo to častna smrt pred Bogom." /dalje Franc Kralj izbran: to je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki nikoli ne ugasne. Kako primerno ljudski duši je bil izbran ta dan, kaže dejstvo, da je nagnjenje k češčenju sonca uveljavljalo svoj vpliv tudi še daleč v čas krščanskega Rima. Kristjani so vzhajajoče sonce sprejeli kot simbol prihajajočega Odrešenika. Praznik se je iz Rima presenetljivo hitro razširil drugam. V vzhodni Cerkvi so praznik Kristusovega rojstva sicer sprejeli, vendar so ga prenesli na 6. januar, na nekdanji praznik Epifanije - Gospodovega razglašenja. Tudi kasneje, ko so božični praznik obhajali 25. decembra in je 6. januar spet postal le praznik Epifanije, je leta v primerjavi z Božičem ohranil večji sijaj. Tudi zahodna Cerkev je sprejela praznik Gospodovega razglašenja, in sicer v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so začeli na ta dan obhajati god sv. Treh kraljev in praznik se je z novo vsebino ljudem zelo priljubil. Sicer pa je Božič, piše naš priznani narodopisec dr. Niko Kuret, dolgo časa ostal praznik, ki so ga obhajali le v cerkvah. V 14. stoletju ga srečamo najprej v ženskih samostanih, šele barok in protireformacija pa sta približala božični praznik družini, prenesla cerkveno praznovanje v meščanske in kmečke domove. S koledniškimi igrami, čudovitimi božičnimi pesmimi in z jaslicami je postal Božič - poleg Velike noči -največji verski praznik tudi slovenskega ljudstva. V nedeljo, 18. decembra, so na Sveti Gori odprli že četrto Slovensko razstavo jaslic z mednarodno udeležbo, ki so jo v sodelovanju s Frančiškanskim samostanom na Sveti Gori in pod pokroviteljstvom Mestne občine Nova Gorica pripravili člani Rezbarskega, intarzij skega in restavratorskega društva Solkan. Na letošnji razstavi si je mogoče ogledati več kot šestdeset različnih Četrto slovensko razstavo jaslic z mednarodno udeležbo je blagoslovil koprski pomožni škof Jurij Bizjak, zanimiva pa je predvsem zaradi zelo raznolikih materialov, za katere so se odločili ustvarjalci jaslic. Največ razstavnih eksponatov je izdelanih iz tradicionalnih materialov, kot so les, mah, lubje in keramika, ogledati pa si je mogoče tudi jaslice, narejene iz kovine, stekla, peska, kamna, mavca, plastelina, plastičnih mas, papirja, kartona in še česa. Pri izdelavi jaslic so se razstavljalci poslužili najrazličnejših tehnik, tako da so njihovi izdelki res vredni ogleda. Razstavo jaslic si je mogoče do 8. januarja ogledati vsak dan od 9. do 18. ure, 24. decembra pa si jo bo mogoče ogledati tudi od 20. do 24. ure. Nace Novak jaslic, ki so jih izdelali ustvarjalci iz vseh koncev Slovenije, pa tudi iz Italije, Avstrije in Hrvaške. Slavnostno odprtje letošnje razstave se je začelo v baziliki na Sveti Gori, kjer so zbrane nagovorili predstavniki vseh, ki so kakorkoli sodelovali pri pripravi razstave. Številni obiskovalci, ki jih je na Sveto Goro zvabil tudi prelep nedeljski dan, so bili v baziliki deležni tudi nastopa Cerkvenega otroškega pevskega z zbora iz Vrtojbe v o spremstvu solistov. ° IZDELKI IZ KOVANEGA ŽELEZA IN ALUMINIJA Tabaj F.lli s.n.c. Miloš in Raimondo Tabaj GORICA, Ul. Gregorčič 24, tel. 0481 21514, fax 0481 21987 TRGOVINA JESTVIN Povšič Emil IJXS1XK] Tultidi MARKET GORICA, ul. Trieste 261 Tel. (0481)21193 PRODAJA IN POPRAVILA KOLES E. CUK CEFARIN H. & SAKSIDA A. GORICA - Trg Cavour 9 Tel. 0481 535019 grofica goriziana tiskarna gorica - ul. a. gregorčič, 18 - tel. 0481 22116 fax 0481 22079 - info@graficogoriziana.com .1 i «-s RISTORANTE VOGRIČ CAMERE-SOBEZIMMER Vogrič RESTAVRACIJA IN PRENOČIŠČE VOGRIČ vošči svojim obiskovalcem v zamejstvu in matični domovini '$m vesele božične I praznike ŠTEVERJAN Klanec 23 tel. 0481.884095 Zaprto ob torkih ■rt VSE ZA ŠPORT ll\54”3 / fax 040 5419/ trst@noviglas.it ZALOZBA MLADIKA Vošči i/stm prijattljcm vtsth, praznike. z zbirko božičnih pesmi Dint Slama na tekste, Aleksandra 'Turlana in s skladbami tržaških avtorjev v izvedbi zbora Jacobus Gallus Mladika, Trst, ul. Donizetti 3,1-34133 tel.: 040-34 808 18 • fax: 040-633 307 e-mail: urednistvo@mladika.com do 26. decembra Božični sejem in žive jaslice na Korzu Verdi v organizaciji Društva darovalcev organov ADO, občine Gorica in rajonskega sveta Mestni center sreda, 21. decembra Ob 18.00 uri: Avditorij v ulici Roma Božični koncert mladih gojencev glasbene šole “Fondazione Musicale Citta di Gorizia" ob 20.30: v Kulturnem centru Bratuž, drevored XX. septembra, Koncert božičnih skladb v izvedbi znanega Otroškega zbora iz Dunaja petek, 23. decembra Od 16.00 ure: V mestnem središču, poulično rajanje ob spremljavi harmonik in trobent sobota, 24. decembra Ob 15.00 uri: Zabavne prireditve MP (Skupina Natalandia) in poulično rajanje po Korzu Italija, Korzu Verdi, v ulici Oberdan, na Travniku in Raštelu (*j petek, 30. decembra Ob 20.45: Gledališče Giuseppe Verdi v Gorici KONCERT OB ZAKLJUČKU LETA FILHARMONIJA «P CONSTANTINESCU« IZ MESTA PLOIESTI - ROMUNIJA, v organizaciji kulturnega društva "R. Lipizer" s prispevkom ter pokroviteljstvom Občine Gorica, Dežele FJK, Fundacije Cassa di Risparmio iz Gorice in Ministrstva za kulturne dobrine sobota, 31. decembra 2005 Od 21.00 ure: Silvestrovanje na Travniku Glasba, veselje in, ob 00.00, ognjemet z gradu v organizaciji Občine Gorica vosei vesel Božic in srečno Novo leto media CRCDSSBORDER COMMUNICATION A G E N C Y H 0 < 0 Id l h • S S S štopala, saj nama je hoja s težkim bremenom po treh dneh prekladanja in poležavanja še kako prijala, je naju ustavila mlajša punca in naju zategnila do glavne ceste, pa še malo naprej. Sledila sta še dva dobra štopa, še posebej zadnji, ko so naju trije mladeniči v poskočnem peugeotu 307 pripeljali vse do marine v Bonifa-cio. /dalje Nace Novak Vremenska napoved ARPA-OSMER za Furlanijo < Julijsko krajino SPLOSNA SLIKA: Proti deželi dotekajo severni tokovi, ki bodo od petka nekoliko hladnejši. ČETRTEK, 22. decembra 2005: Pretežno jasno bo ali zmerno oblačno zaradi predhodnega nastajanja visoke koprenaste ali plitve oblačnosti. Pričevanje Ujeta na Korziki (9) 9. Pobeg iz Bastije Po kosilu sva se počasi odpravila proti prefekturi, pred katero je bilo tudi postajališče avtobusa, ki je vozil do letališča. Na drugi strani ceste, le nekaj metrov stran, sem zagledal skupino moških, ki so hodili v isto smer. V oči so mi padli predvsem zaradi kamer, ki so jih nosili tisti zadaj. Šele potem sem spoznal vodjo demonstracij v Bastiji, ki je hodil v prvi vrsti. Namenjeni so bili proti železniški postaji nedaleč stran in, ker je bilo do odhoda avtobusa še dovolj časa, sva jim z Jano sledila. "Ta glavni", ki je bil ves droban in na videz šibkega zdravja, je dal ob železniških tirih, kjer je na prevoz domov čakalo več kot sto šolarjev, izjavo za zbrane televizijce, njegovi podrejeni pa so v tem času poskrbeli za to, da so po pristanišču in letališču blokirali še železniški promet. "Pa saj to je precej bolj balkansko od Balkana," sem pomislil ob pogledu na vse tiste otroke. "Najbolje, da zdaj, ko imajo zajete turiste in ko šolarjev ne pustijo domov, blokirajo še bolnišnice, kekci zahojeni, "mi je spet zavrelo globoko v no- tranjosti, a me je Jana, ki me dovolj dobro pozna, odvlekla proti avtobusnemu postajališču na drugi strani ceste. Tam sva se zaklepetala z dvema nahrbtnikarjema, ki sta bila prav tako namenjena do letališča. Izkazalo se je, da sta Kanadčana. Vedela sta za blokado letališča in prav zato sta bila precej zaskrbljena, saj sta imela letalski karti za popoldanski let do Nice. Bolj kot to ju je skrbelo dejstvo, da morata biti do naslednjega popoldneva v Parizu, od koder ju je čakal že plačan polet do Montreala. Na avtobusu smo bili le mi štirje. Ko je bila Bastija za nami, sva lažje zadihala. Odločena sva bila, da se za nobeno ceno ne vrneva. Na letališču, ki je bilo polno potnikov z jeznimi ali vsaj zaskrbljenimi pogledi, sem stopil do prvega uniformiranega uslužbenca in ga povprašal po razmerah. Povedal mi je, da so vsi poleti tega dne odpovedani, za naslednje tri dni pa je že vse rezervirano, tako da ni mogoče dobiti sedeža za nobeno destinacijo. Ta informacija naju ni preveč potrla, saj sva nekaj takega pričakovala. Takoj sva začela z realizacijo plana B, kar je pomenilo trikilometrski sprehod nazaj do glavne cestne povezave med Bastijo in Bonifaciom, od tam naprej pa s pomočjo avtostopa. S tem, kako daleč bova prišla, se nisva pretirano obremenjevala, najpomembneje nama je bilo to, da nisva več v Bastiji, ki se nama je res zamerila. O tem, da na Korziki ne živijo le fanatični separatisti, sva se prepričala že pet minut po tem, ko sva se peš odpravila izpred letališča. Čeprav sploh nisva Avstrija Veitčoj.i«f> no sfingo in no piramidi (foto A M m TZ} Avstrija Egipt je v prvi vrsti dežela turistov. Današnji Egipt obstaja v funkciji turistov. Odtod tudi dvojnost turističnega Egipta, ki živi med bogatimi, luksuznimi in včasih kičastimi hoteli in revnimi, (za naše pojme) neurejenimi in umazanimi prostori, v katerih poteka družbeno življenje na egiptovskih ulicah. Za turiste so seveda bolj primerne in bolj estetske druge stvari. Saj veste, Egipt dežela Nila, Egipt dežela piramid; Egipt dežela faraonov. To je podoba Egipta, ki jo morajo dobiti zahodni pohajači. No, med vsemi kraljujejo seveda piramide, arhitektonska čudesa, ki jim zob časa ni mogel do živega. Gre za prvo in največje čudo, ki ga zahodnjaki pričakujejo. Pogled na neverjetne arhitektonske zgradbe res jemlje sapo. V Gizi lahko opazujemo vse tri najbolj znane piramide: Keopsovo, Kefrenovo in Mikerinovo. Pred njimi se bohoti mogočna sfinga, ki je tja postavljena, kot bi morala varovati skrivnosti faraonov, ki so pokopani v velikih zgradbah za njo. Z razglednic in slik si mnogi vsekakor ustvarijo napačno sliko. Piramide se ne nahajajo nekje sredi puščave, kjer ni žive duše. Zmotno prepričanje: Giza, kraj, kjer se nahajajo velike piramide, je pravzaprav del velike metropole, Kaira. Vožnja iz egiptovskega glavnega mesta do najbolj znanega egiptovskega območja traja le par minut (ne samo zaradi norega dirjanja avtobusov, ampak tudi zato, ker je razdalja res minimal- na). In v bližini samih piramid? Mnogi si boste verjetno predstavljali, da je okoli teh veličastnih arhitektonskih biserov spoštljiva praznina, tako da se lahko človek popolnoma posveti Spektaklu, ki se mu odpira pred očmi. Zmotno prepričanje. Le kakih 200 metrov stran se namreč začenja civilizirani svet z asfaltirano cesto, nepogrešljivimi cestnimi trgovci in okoliškimi zgradbami. Seveda med temi kraljuje ravno tako nepogrešljiva Pizza hut (ameriška veriga hitre prehrane). Očitno so moderni Egipčani presodili, da bi bili njihovi v mumije zaviti predniki ponosni Trenutek, ko se prvič zagledaš v sfingo in piramide v ozadju, je res nekaj posebnega. Najvišja Keopsova piramida s svojimi 147 metri kraljuje nad ostalima, nekoliko nižjima Kefrenovo in Mikerinovo O njihovem nastanku obstaja ve- Sončni zahod nad Kairom s. piramidami v ozadju (foto AM in TZ) na tako dvojnost: ameriška hitra hrana s pogledom na enega od največjih spomenikov človeške ustvarjalnosti in neizmernega potenciala. No, če s tem bi ne bile zadovoljne mumije, pa so zelo zadovoljni nedvomno turisti. Po veličastnem ogledu še veličastna požrtija. liko legend in mitov, celo taki, ki njihovo gradnjo pripisujejo Ne-zemljanom. Bujna domišljija, ni kaj! Kot bi se E.T. spustil na zemljo že v času starih Egipčanov. Piramide spadajo v staro obdobje egipčanske civilizacije (približno 2500 pred Kr.). Gradili so jih arhitekti, kamnoseki in gradbeniki, ki so bili zaposleni pri faraonu. Njihovo delo so usklajevali faraonovi nadzorniki. Med delavsko silo je bilo po ugotovitvah arheologov mogoče zabeležiti tudi predstavnice nežnejšega spola. Piramide pri Gizi naj bi gradilo do 30.000 delavcev v obdobju 80 let. Za te piramide velja splošno prepričanje, da skrivajo nenavadni vir energije. Faraoni naj bi ta vir energije odkrili in si zato na tem mestu dali zgraditi grobnico. V to naj bi verjel sam Napoleon. Med njegovim "pohajkovanjem" po Egiptu naj bi se zato odločil, da bo eno noč sam prenočil v Keo- psovi piramidi. Legenda pravi, da je Napoleon v piramidi doživel pretresljivo izkušnjo, o kateri pa ni z nikomer spregovoril. Manj poetičen in še manj visokoleteč pa je vsakdanjik, ki so mu podvržene piramide. Milijoni in milijoni digitalnih flešev, tisoče in tisoče ljudi, stotine jezikov. In seveda egiptovski poslovneži po domače, ki skušajo na vsak način priklicati turiste. No, in predstavljajte si, kako je, ko se v vsem tem kaosu odpre blagajna s kartami za vstop v Keopsovo piramido. Vstop v piramido je dovoljen samo dvakrat na dan, število kart pa je omejeno. Mislim, da imate jasno sliko o egiptovski sistematičnosti in organizacijski sposobnosti. Ljudje -turisti- navalijo na blagajno, ki je komaj večja od navadne barake. Včasih se pred barako uspe sestaviti kolikor toliko ravna vrsta, včasih tudi ne. Za blagajno sedi Egipčan, opravljen tako, kot bi prodajal krompir na trgu. Nobene varnostne "mašinerije", še manj, nobene tehnologije. Kdor prej pride, dobi karto. No, za novinarje veljajo posebne ugodnosti. Z navadno novinarsko izkaznico lahko v Egiptu zastonj vstopiš kamorkoli, tudi v Keopsovo piramido. Dovolj je da možu, ki pred vhodom pobira karte, zrecitiraš čudežne besede: "Sem novinar in za naš časopis pripravljam zanimivo zgodbo o piramidah in turizmu v Egiptu" ter mu pod nos pomoliš nekaj, kar bi lahko bilo približno podobno novinarski izkaznici. Prost vstop je zagotovljen. Pa čeprav novinarske izkaznice nimaš ali je očitno grobo predelana. Kako lepo je biti novinar! /dalje Andrej Čemic 1000 in 1 noč na bregovih Nila (5) Hitra prehrana pod piramidami Slovenija Venelo 'O...........O............O' 0__________II__________24 Najnižja temperatura (°C) Najvišja temperatura (°C) Srednja temperatura na 1.000 m (°C) Srednja temperatura na 2.000 m (°C) Slovenija 0 12 24 Nižina Obala Najnižja temperatura (°C) -7/-4 -1/2 Najvišja temperatura (°C) 5/8 6/9 Srednja temperatura na 1.000 m (°C) -3 Srednja temperatura na 2.000 m (°C) -8 OBETI: V soboto se bo nadaljevalo stanovitno vreme, v nedeljo se bo predvidoma povečala oblačnost. Venelo PETEK, 23. decembra 2005: Pretežno jasno bo ali zmerno oblačno. Predvidoma bo zapihal šibak severovzhodnik. Nižina Obala -5/-2 0/3 6/9 7/10 -3 -6 Deželno meteorološko opazovalnico F • Jk www.metee.fvy.fi, »loveetko&OMeer. fvj.it, tel. 0432 934111 v -a www.bccdos)ift ustvarjata zaupanje, olajšujeta stike, dajeta osnovne in inovacijske storitve, omogočata blaginjo številnim občanom, podpirata načrte civilne družbe, v kateri poslujeta. v različnosti je naša moč