---- c Poučen in znanstven list. Leto VI. V Celovcu, avgust 1886. ng- ZTüHj l?. 5 ID rul i11 "i iüIo i'j' n jj1 l*1 Jo] Zvez. 8. Imenopis konjiške nadfare. II. Rodbinska in domača osebna imena. (Dalje.) Razprava. 4||a tem, upam, stvarnim predgovorom, iz kterega se lahko razvidi , angulus; ime pristoja povsem legi hiše v zakotju — nemški Winkler), Kug-ler, izgovarja se tudi Kongler, Kangler; Kugov-nik. Trdil bi, da je koren kog — kug — kogel — kugel — Hügel. Hrib-ar, Kum-ar (vrhu Pečovnika blizu Celja prebiva Kum-ar), Ivlanč-nik (klanec, via angusta), Brdo-ljak (kmetič na Brdu, ki je diven, polagoma se vzdigujoč liribec, po kterem so bele hiše kakor ovčice razpostavljene), Drag-oč (od starosl. draga, vallis, Graben; hiša stoji ob robu grabe ali jame, po kteri se vije cesta. Temu staremu priimku odgovarja novodobno ime: Grabenski, ki je tudi v Konjicah doma) Pohor-ček, ki se tudi kliče Megol-ec ali Meglovec. Koča stoji na visokem griču in kedar je nebo oblačno, ne vidi se poslopje iz megel. Pisno ime tega stanovnika je Višnj-ar, ki bi se ujemalo s poprejšnjima, ako se nima tolmačiti po višnjah, ki spomladi okoli te domačije tako divotno cveto. (Višnjar — Weichsler; Višnja vas — Weichseldorf bei Weichselstätten; Višnja gora na Kranjskem.) 1 Bodi še gredoč omenjeno, da morajo imena po poljedelskem orodju, po žitu in tem sorodna biti sive starosti; kajti ratarstvo je bilo od davna poglavito zanimanje slovanskih narodov. In prav zato imajo slovanski jeziki za žita in orodja poljedelska skoro iste besede. Slovani so bili miroljuben narod, ki ima prav pičlo število imen izposojenih od boja, vojske, sploh od tega, kar je v tesni zvezi z bojnim življenjem. Pri Nemcih pa je obilo imen osebnih, ki spominjajo na boje, na pr. Helm, Schwert, Hammer, Spiess, Pfeil, Kampf, Sieg, Kriegshammer, Ruhm, Ehre. 3 Srbo-hrvatje še poznajo samostavnik draga v pomenu pota, ceste, jame; pri Slovcncih pa že izginja. Prav poredkoma našel sem ta izraz po književnih delih. Slomšek, pišoč o zgovornosti Andreja Reje, pravi: Beseda je rahlo tekla, kakor studenč-nica po zeleni dragi. (Cfr. Životopisi. V Celovcu, 1879. Str. 28(1.) Brez dvoma izvira od besede draga v pomenu dola, doline tudi občinsko ime: Dražja vas ali Zadražje, ki je kos konjiške in kos žičke fare. V Istri teče reka Dragonja. Brež-an, Brež-jek (bregx, ripa, collis. Ime se popolnem prilega ddtaačijama. Prva stoji na holmcu, druga na bregu mimo tekoče rečice), Gor-in-šek, po domače Mag-erl. Te dve imeni sta synonyma. Razlaga pa ju lega hiše ob bregu mimo šumeče Bezine. Koren je breg, gor = mag, od koder staroslov. mogyla, gomila, cumulus, collis Plan-in-ec, Polan-šek, Poljak, Gol-č-nik, Gol-čar, Gol-ič, Gol-čevo (stara, a znovič popravljena grajščina stoječa dobre četrt ure izven konjiškega trga na planem, svoje dni golem in pustem kraju). Reber-nak (ob rebrih Tepanjskega vrha), Hriber-nik, Vrh-ov-nik, Na-vrš-nik 2. Ob-rov-nik (obrovt, fovea, obroviti, circumfodere; obrobiti, obroba — Einsäumung), Selč-nik (na solncu ali pa na selu), Padež-nik. Vodule, ime kmetije, kmeta pa Vodušek. Vodole, staroslov. bi bilo vadolb, vtdolb — dolb, fovea, dol, vallis, Thal. Le kdor okolico pozna, sprevidi ter se čudi, kako pri lasu odgovarja ime kraju. Premožna kmetija leži v podnožju Tepanjskega vrha v prijazni in prijetni dolinici, ktero robi na vzhodu in jugu „Borovje", na zahodu in severu pa jo obdajejo sladke vinske gorice. Z-dov-c (Zdolec); Skrbinje, ime posestva, posestnika pa Skrbinšek, ki prebiva na samotni Pečici, kakor se imenuje južnovzliodni kos konjiške gore. G. Dav. Trstenjak piše o tem imenu: Skrbinje je toliko, kakor Skarbina, pusti kraj; primeri gotiški kara, Sorge; staronemšk. charag, novonemški karg — izvirno vastus, desertus, Wüste; sanskr. kara, moeror, slov. karmine, Trauermahlzeit. Skarbantina je ime rimskega mesta, današnji Oedenburg. Glasnik s je predskočil kakor v grškem [uitgng in aitr/.oog. Primeri škrba, Scharte, Zahnlücke, škrbav, škrbljiv 3. 1 Po mnenju g. Dav. Trstenjaka je izvirni koren sanskr. mah, erescere, kakor brdo iz sanskr. verdh, creseere. (Cfr. Letopis Matice za leto 1869.) Na Kranjskem je gozdnatemu hribu ime Magovnik. Iz takih in jednakih imen smemo po vsej pravici sklepati na starost in izvirnost krajevnih in osebnih imeti slovenskih. Tako je domače ime Magerl gotovo starejše od pisnega imena Gorinšek. Sicer pa pretvorba starega imena v novo ni preredka prikazen, na pr. Nabrdnik v Navršnik, Kropej v Vodenik (kteri imeni še nosi danes konjiški tržan; prvo je vulgarno, drugo pa pisno), Trapinek v Jamnik (staroslov trap'j,, jama, fovea), Vrbinšek v Grmovšek. Kaj pa, ko bi Magerl bil Hermagoras, vprašal me je g. Ign. Orožen. Mogoče, pa neverjetno. 3 O učenem Konjičanu Kopertinu Naveršniku, okrajnem glavarju v Zadru iu 1. 1847. umirovljenem „ G ubernalrath" - u, poroča zanimive črtice J. C. Hofrichter (bivši slov.-graški notar) v knjižici: „Lebensbilder aus der Vergangenheit. Als Beitrag zu einem Ehrenspiegel der Steiermark, besonders der Stadt Marburg". Graz, 1863. 3 Cfr. Novice 1. 1857. List 24. —■ Omenjeno še bodi, da se je pri imenih Vodule, Skrbinje in pri sorodnih ohranila slovanska posebnost, da se namreč ime kmetije loči po obliki od imena posestnikovega. Konjičan ne pravi: grem k Vodušeku, grem k Skr-binšeku, ampak na Vodule, na Skrbinje, Cfr. Vestnik 1. 1873. Str. 168. Puš-njak, Puš-nik, Puč-nik (vsa tri imena koreuinijo v pridevniku pusH, desertus), Kalšek, posestnik v vznožju Konjiške gore; kal — kol = Collis, litavski kal-nas, breg. Semkaj spada tudi Kal-eb ali Kol-eb, domače ime posestnika na Tepanjskem vrhu. Mislim, da je koleb in kobel jedno in isto, kar pomenja nemški Berg, Bergrücken. Nad Oplot-nico je kuracija Kebel, to je am Gibel1. Landin-ek (lendina, terra inculta; ledina, trata); po Koroškem je mnogo ravnic z imenom ladine, ledine —- Tratten. Od tod krajevna imena Ladein. Pukl, kmetič, bivajoč vrhu veselega griča v občini Zeče. Od kod ime? Je li isto, kar pogel = Hügel, Buckel. Po drugod nahajaš imena Pogel-šek. — Podčep, kmet na Brdu (čep = brd — hrib — hrbet — rebro ; lahko pa prihaja ime od glagola čepeti, hocken; a naj velja to ali ono, vsekako je to vulgarno ime originalno. Stran-šak (strana, stran = latus; ne daleč so Stranice. Po Koroškem so Strane = Seitendörfer), Zad-ek, Konec, Konč-nik, Za-gor-šek Transmontanus), Paradiž-nik (menda od divotne okolice, ktero imenujejo sosedje Paradiž). Samo-jak; ne znam, kako bi tolmačil ta priimek. Pomenja li prebivalca na samotnem kraju, kar bi stvari še najbolj ugajalo; ali pa je skažen Zemeljak —Zemejak, kakor prav za prav narod kliče tega seljaka. Pri Negovi pravijo volu brez druga: samojak. Gruh-ljek, kojega hiša stoji na peščenati zemlji v podnožju Konjiške gore. Razlaga bi bila gruh — grušec, nemški Gerölle, Steingerölle, gröberer Sand, Gries. Jednako tolmači tudi g. Ig. Orožen ime Gruš-ov-nik (Grieshold)2. Ileč-nik, naselnik ob rečici. V obližju najdeš faro Zreče, ki pomenja zrečje — conÜuxum aquarum. Zreški dol namaka potok, ki goni več žag in mlinov, v kterega se zliva več vrelcev in rečic. Zrečam sorodno ime je Sovodnje, vas med Gorico in Trstom, pod ktero se izteka 1 To ime sem našel v listini iz leta 1112., ki se doslovno glasi: „Ich Haynrich der Awer vergieh — mit dem I!rieft' daz wir — verzatzt haben vnsers guts, das von meinen Gnadigen herrn Rainprechten von walsee zu leben ist ein hüben gelegen zu Modrig in dem Darff— vnd ein Mull die gelegen ist an dem Pacher in dem Tall zu nächst vnder dem Inyerschnak — den Ezechlewten vnd den Pharrlewten des Gotschaws sand Margreten zu Gibil — vmb dreyssig mark guter vnd gäbiger wyener pbenig. — Mit Vrkehund des brieffs besigelt mit meies vorge: haynrichs des Awer aygnem anhangun-dem Insigel vnd durch merer gezewgnuss willen han Ich gepetten den Erbern Achazen den Triebnikcher, aas der sein Insigil au den Brieff gehangen hat — Geben nach Christ gepurd vierzehon hundert Jar darnach in dem zwelften Jar am Mittichen an sand larenzen Tag." Listina je pisana na pergamenu; pečati so še nepoškodovani. Sand Margreten zu Gibil je kuracija sv. Marjete na Keblu; St. Margareth in Köbl. 2 Glej Das Dekanat Schallthal. Graz, 1884. Str. 428. Op. 1. Ipava v Sočo. Pri tej vasi je železniška postaja Rubbia Savogna t. j. Sovodje. Koroški Nemci so slična slovenska imena ponemčili v Gmünd, Gmünden. Potoč-nik, Jezer-nik, Yoden-ik, Mlaka-r, Luža-k (lag-r,, log, nemus; češki luh, slov. luža, feuchter Ort, palus; Lužak stanuje blizu vode), Luka-č: loka, lokva, Sumpf, wässerige Au. Lokati, schlürfen, na pr. pes loče. Trg Loče je istega debla. Pripoveduje se, da je bilo v davnominoli dobi jezero počenši od Žič črez Loče do Poličan. Stisnjena dolinica je res še danes prav močvirnata Klokoč-ov-nik, od glagola klokotati, scaturire, proprie de sono aquae scaturientis. Klokota,, scaturigo, Gebrudel, Sprudel. To prelepo onomatopoetsko ime se danes poredkoma sliši; a da je nekdaj živelo, kaže vulgarni priimek Klokot, ki mora tedaj sive starosti biti. V Bosni se najdejo sela Klokot po imenu. Stok in njegova žena Štokela. Koča stoji v sredini med dvema potokoma Dranjo in Bezino. Zaradi tega bi sodil, da je imenu podlog sitoka, stok, coniluxus, Zusammenfluss; stoka, Abzugsgraben. Ali lahko pa bi tudi bil nemški Stock, Stockhaus, ein befestigtes Haus; posestnik takega doma pa Štokovnik. V konjiškem trgu se zove hiša, zidana kakor grad, štok; v štok pravi ljudstvo. Vendar pa se sme prvo razlaganje brezskrbno poudarjati in opravičevati s tem, da je po vsem Slovenskem obilo jednakih imen, na pr. Raztok, Pritok. Jako zanimivo je ime Solar — Salär, stanovnik ob bregu potoka, ki teče sem dol od Oplotnice in se v Dražji vasi zliva v Dranjo. Salar bi bil naselnik pri vodi, reki — sala, aqua. Koren bi bil sansk. sal, ki prvotno pomenja gibati, gehen, bewegen, grški al, lat. sal-io, sal-tare. Po pojmu gibanja nastala so imena vod, potokov, morja — (i?,g, sal-um. Sala je reka na Saškem, Ogerskem in Štirskem. Pisna slovenska imena Sole hočejo biti novodobni Potočniki, Vodeniki. Ni lahko verjeti onim, ki iščejo Salar-ja v nemškem Sohler-ju. Narobe bi tudi veljalo 2. Salarjev sosed je Bo-bon-ec, ali kakor narod izgovarja, Vobonec. Deblo je bon, bona, bana, ki je to, kar voda, jezero, muža, močvirje — sanskr. vana = voda. Banja, Grube, Sumpf; bania (staroslov.), balneum, Xohoov. Badewanne 3. Dern-ik (Darnik): posestnik v Spodnji Pristavi tik vodice Dravine. Dem, caespes, Wasserrasen, Wasen; sanskr. dru, flüssen, Drava, Fluss. 1 Glej še Slovenske pripovedi o jezerih. Ljublj. Zvon 1. 1881. Str. 683. — Bo-sensko mesto Banjaluka je sestavljeno iz dveh hesed, ki so najbrž jednakega pomena: banja in luka. O prvem izrazu pozneje. 2 Kaj pa, ko bi ime Solar bilo v sorodstvu z imenom Solva, ki pomenja reko in mesto na Lipniškem polju. Primeri Kres 1. 1885. Str. 216 nsl. Poleg tega glej tudi spis: „Noriški Tauriski niso bili Kelti". Kres 1. 1885. Str. 364 nsl. 3 Cfr. Vestnik 1. 1876. Str. 94. Konjičanom je bana (bona) širok, podolgovat škaf, v kterem se voda hrani in mesi kruh. Na Koroškem je vas Drnov in ne daleč potok Dernik. Da bi domačemu imenu „Dernik" bil temelj dren, cornum mas — Hartriegel, ni verjetno 1. Čret-nik; čret-t, locus palustris 2. Kakor se vidi, je mnogo rodbinskih in hišnih imen izposojenih od splošnega pomena vode. To pa zato, ker je k temu povod dajal kraj sam ob sebi. Ozko konjiško dolino prepreza obilo potokov in rečic, ribnjakov, luž in muž. Navedena in tem podobna imena so gotovo tudi najstarejša in najizvirnejša, ker so bile reke in vode naravne ceste in pota. ob kterih so se najpoprej narodi naseljevali. Pastir in oratar iščeta takih krajev, kjer ne manjka toli potrebne vode. Predno so bile stalne naselitve, imele, so že reke in vode svoja imena. b) Po drevju, v obližju rastočem: Goš-nik, Pod-goš-nik, Brez-nik, Brez-ov-nik3; Bez-en-šek, Bez-jek, Bez-get (bbzi», sambucus, bez, bez-govec, bezeg, bezga); Bazek, gen. Bazeka; tako določno kličejo sosedje tega kmetiča. Od kod to vulgarno ime ? Tolmačenje Bazek = Bezek dozdeva se mi zaradi ljudskega izgovarjanja dvomljivo, vendar ne morem kaj boljšega iztakniti. Pa resnica je, da raste tam za hramom in skednjem Bazekovim najdebelejša in najkošatejša bezgovina. Črešnj-ar, Jevše-nak (staroslov. olbha, jelša, jolša, alnus — od tod tudi Olšnik, potujčen Oelschnig), Buk-ov-nik, Vrb-uč, Javor-nik, Hrast-nik, Bor-ne-kar, Smrek-ar, Jablon-šek, Topol-ov-šek, Gabr-in-šek, Gabr-on-šek, 1 Po mojem mnenju so Dernikovo ime nahaja v listini, pisani dne 24. avg. 1401: „Ich Vlreicli der Schrampff, vnd Ich Hennsel vnd Ich Anderli sein prueder vnser hawsfrawn vnd ali vnser erben vergehen öffentlich mit dem brief vnd tun chunt — das wir vnserm lieben Swager Haynrechen dem Awer die gueter die hernach geschriben stent ain Huben zu moedrig — vnd ain hueben am chraztnik vnd ain mül daselbs — vnd ain hueben gelegen zu Pyrkch — vnd ain hueben daselbs — vnd ain Hofstatt daselbs — vnd ain Mul vnder Gollwitz vmb funftzig pbund gueter wyenner phenig, die sew vns berait gelihen haben, die wir vuser S wester der Rasenbergerin zu heyratgut geben haben — darüber geben wir in den offen brief versigilten mit der erbern lewt Vlreichs der pranker vnd Nicleias des gayzruker ir payder aigen anhangenden Insigel — Der Brief ist geben nach Christi gepurd virtzehn hundert Jar vnd darnach in dein ersten jar an Sand Bartholoineus tag des lieyligen zwelifpoten." Pyrkch je Brezje; Rasenbergerin hoče biti žena slovenskega Dernika — poueiii-čenega Rasenberger-ja. 2 Urban Jarnik piše v svojem slovarju: zhret, in Kroatien eine sumpfichte Waldung, auch in Untersteier. Miklosich pristavlja: vergl. očeretri>, schoenus, Rohr, Schilf. (Cfr. Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen. Wien, 1874.). Odprl sem še nekaj drugih slovanskih in slovenskih slovnikov, pa tega izraza nisem našel; a v konjiški okolici je udomačen in priljubljen. Čret, čretež in čreta pomenja mužnat, mu-krotnat kraj, kjer rastö breze in jelše in slično grmičje. Stanko Vraz piše o čreti: „Čreta se zove v gornji Iliriji (Sloveniji) jedna ugodna jaruga (Bergriese), puna bistrih vrelah ter germovljem in mladolesjem obrastenih brežuljakah, gde drobne ptičice kao slavuji, žutovoljke in dr. rado stoje in svoje piliče logu." •(Djulabije. 2. izd. Str. 237.) 3 „O brezi" prim. Kres, 1. 1884. Str. 414 sq. Gaber-šek (starosl. grabi, grabrx, gaber; srbski grab, carpiuus betulus); Leskov-ar, Lešnik. Pod-lipo. V tej obliki nahaja se ime v matičnih knjigah do leta 1611. Pozneje ga ni več najti. Pač pa še živi domače ime Lipa-k, ali to se tudi izgovarja Lepak, Lapok in Lopak; zatorej ni gotovo, sme li se semkaj šteti ali ne. Nemogoče ni, da je deminutiv Lipek od krstnega imena Filip, Lipa K Fig-ec, Fig-el; ako ni to ime kakšen porogljiv in zasmehljiv priimek, spominjalo bi nas slovenskega bajeslovja. Figovo drevo je bilo poganskim Slovencem sveto drevo 2. Dob-ejc, Dob-ec (d^bi, dob, duh, arbor, quercus, prvotno d^bn), Germ, Germ-ek, Germ-ič. c) Imena po rastlinstvu: Kokolj fkakoli., kokol, nigella), Ivopriv-nik (kopriva in kropiva, krop, heiss), Lapuh, Najglič, Kline, čebulj, Jagod-ič, Pšenič-nik, Prose-j-nak, Ovsen-jak, Steble, Stoklasa, Hren-ek, Smol-čnik (smolek — Wachholder, po drugod brinje), Šerling, menda nemški Schirling. d) Po rudah: Želez-nikar, Plajh (pleh?), Srebre, Rubin. e) Po cesti, stezi in potu, ki pelje mimo kmetije: Pot-nik, Raz-pot-nik, Na-pot-nik, Ulč-nik, Cestnar, Meja-v-šek. Sem spada tudi Big-mohar — Wegemacher — Strassenräumer. 5.) Nič ni navadnejšega pri Slovencih, nego so imena vzeta od živalstva. Poznajo jih dobro tudi drugi narodi, na pr. Latinci: Ursus, Aquila, Leontius, Columbus, Agr-ippa (divji konj). Živalska imena so Slovencem močno pomnožila število krajepisnih in osebnih imen 3. V Konjicah se rabijo naslednja: Tič, Vrab-ič, Škorjanec, Brglez, Golob, Jerebak, Jereb (jerebh, jerebica, perdix), Kuk, Gosak, Petelinek, Kos, Drozg, Košič, Srak-et, Sov-ič, Sov-an, Vran-ič, Kavka, Ivapun, Kopajnik (dva različna posestnika, ki sta si po krvi brata, po tem takem ste si tudi imeni v sorodstvu: kapun = kopaj nik), Polh, Lesjak, Polhek, Pesjak, Vovk, Maček, Muc, Zaje, Zajko, Pajek, Rak, Mišak, Metulj, Cmel, Jelen-ko, Košut-nik, Povž-er, Rak-ov-nik, Goved-ič, Žohar (žohar je temno-rujava živalica, po nekod se zove 1 Vsakdo ve, da je lipa Slovencem najdražje drevo. Kaj je slovenskim pesnikom, pove Zvon 1. 1879. Primeri še „Lipa slovanska" (Slovenec 1. 1877. Štev. 49 in štev. 119); dalje Šulek, Zašto Slavjani poštuju lipu? (V Letopisu Matice 1878). 0 „Lipi" v Matičnih letopisih 1. 1877. in 1879. 2 Cfr. „Sveto indijsko figovo drevo in njega pomen na noriških kamnih". (Novice 1. 1855. Listi 66, 67, 68, 69 — 78.) s Beri „Imenik Mohorjeve družbe". Poleg tega primeri: „Nekaj o imeniku Mohorjeve družbe". (Slov. Narod 1. 1880. Štev. 196 in 197.) pukuš — blatta orientalis. Spada pa k plemenu ščurkov ali grilov, ki ob letnih večerih črikajo po kuhinjah in spalnicah), Ivacmun. Imena od posameznih delov živalskega trupla so: Podrep, Kepic, Gobec, Tacelj. , % M. Napotnik. (Konec pride.) Črtice o srbskih in hrvatskih narodnih pesnih. (Dalje.) Junaške pesni. -od Slovani imajo, kakor rečeno, samo Srbi in Hrvatje, in gotovo ' med vsemi novejšimi narodi ovi jedini, daljše epske junaške pesni narodne, v kterih selski pevač v širjem krogu drugih seljakov sedeč opeva junaška dela pradedov in vrstnikov svojih. Broj takih pesnij je jako velik. Kar jih je bil Vuk sam izdal, to bode — misli Talvj -po priliki četrti ali peti del pesnij, ktere se pevajo po onih goratih krajih v njegovi domovini. Razvrstiti moremo junaške narodne pesni Srbov in Hrvatov — po Ljubiču — na tri dobe. Prva doba, ktera bi se mogla pro-zvati junaška, začenja z najstarejšimi pesmotvori iz ne določno znanih nam časov ter končuje z bitko na Ivosovem polju, na tužni Vidov dan 1. 1389. Pesni te dobe so najkrasnejše, a tudi najuplivnejše na narod, ker ga bude na nekdanjo slavo; kajti ponajveč junaškega predmeta poveličujejo one navadno bojna dela v zlati dobi srbskih vladarjev iz hiše Nem an ji če ve, kakor Stepana Dušana, najmogočnejšega srbskega carja, in njegovih junakov; pobožnega carja Laz ar j a - Grebljanoviča, zadnjega neodvisnega srbskega vladarja, ter njegovih junakov vernih drugov, kteri so vsi poginili na Kosovem, kakor stari Jug Bogdan z deveterimi sinovi mladih Jugovičev, Miloš Obilic, pogubivši preje turškega carja Murata in dr.; a posebno junaka nad junaki, polmythskega Kraljeviča Marka, sina Vukašina-Mrnjaviča (1367 — 1371), o kterem ne pevajo samo Srbi in Hrvatje, nego tudi Bolgari, pa celo Slovenci. Kot simbol večnega boja med krščanstvom in mohamedstvom, med Slovanom in Turčinom, bori se v krogu raznih junakov kakor italijanski Orlando ali španjolski (Jid za svobodo naroda. Tu se Marko, v kterem se celi narod poosebljava, pokazuje zmirom kot junak z vsakovrstnimi krepostmi okinčan. Pesni, osobito one, ktere se tičejo padca na Kosovem, sočinja-vajo narodni epos, namreč vzvišeno narodno pesništvo; zaradi tega bi se dale lahko pretvoriti v veličastveno jugoslovansko narodno epopejo, ktera bi Jugoslovanom, kakor Ilomerjeva Grkom, brezdvomno pridobila dično mesto v divnem hramu vseobčne književnosti. Ta prva doba svr-šuje s pesnijo „Obretenje glave kneza Lazara", to je, ko je narod Lazarja uvrstil med svoje svetce. —Druga doba, ponajveč tužnega predmeta, traje od konca XIV. pa do začetka XIX. stoletja: doba turškega robstva in narodne nesreče, pasivnega upora proti samosilju, namreč haj-duštva v smislu jugoslovanskem, kjer prihajajo junaki ter se neprenehoma bijejo „za krst častni i slobodu zlatnu", za vero in domovino proti neprijatelju Turčinu. Sedaj nahajamo Marka včasi kot sužnja — vendar ne roba1, ali kot pijanca, pijočega z drugovi po vedrico ruj-nega vina, ali kot žival živečega v zasedah in grmovih, kjer tujo brez-pravico z brezpravico proganja, vendarz mirom pripravnega, izkazati vsaj ktero iskro veledušnosti, poštenja in domače vernosti, slabim priti na pomoč, a v duši nikdar s turškimi običaji pokvarjenega. — Tretja doba našega veka proslavlja sijajna dela srbske kneževine za Miloša, in sicer čine Kara-Gjorgja — Črnega Jurija in njegovih drugov Janka Katica, Stoj an a Cupiča, Miloša Pocerca; nadalje boje črnogorskih in hercegovskih junakov, pa tudi viteškega hrvatskega Jelačiča bana. Marko, iz dolgega spanja vzbujen, proganja kletega Turčina ter mu ne bode dal počitka, dokler ga ne zaduši in zatre ter ne osveti stoletne nevolje srbsko - hrvatskega naroda. Od I. dobe ostalo nam je do danes sicer malo primerov, ki se večjidel nahajajo v Vukovi zbirki, ali ti morejo tekmovati z najboljšimi deli grške epike. Te pesni izhajajo, sodeč po njihovi osnovi, brez dvombe iz davne davnine; ali ker so dospele po ustni predaji do novejših časov, ne more se trditi, da so v svoji sedanji obliki iz dobe svojega postanka, kteri morda ni bil jako daleč od opevanih dogodjajev; turške besede, največ v teh pesnih nahajajoče se, svedočijo vsaj, da so njih spevalci poznavali svoje premagalce in njihov jezik. Po Vuku bilo bi takih pesnij samo kakih 30 — 40 v svoji sedanji obliki starejših nego li iz XV. veka. — Od II. dobe narodnega pesništva pak imamo silo božjo pesnij junaških, ktere še dandanašnji letajo od ust do ust srbskega in hrvatskega seljaka; — a od III. dobe se od dneva do dneva pomnožu-jejo, ker se, kakor rečeno, ti vrelci narodnega navdušenja ni do danes niso v srbsko - hrvatskem narodu posušili, ter nam vsaka borba tudi v najnovejšem času daje o narodnem pesništvu lepih primerov. V junaških narodnih pesnih srbsko - hrvatskih pokazujejo se nam občudovanja vredna dela prostega ljudstva. Iz večine teh jednostavnih pripovestij moremo se učiti, kaj je epska poezija narodna, kako se tvori 1 Suženj je podoben robu, ali sužnji se ne prodavajo, kakor robovi, nego se drže v temnici, dokler se ne odkupijo (Vuk Rječnik s. v.) in širi in kakova ostroumnost jo vzdržuje v njenem prirodnem stanju — takošne ne more dostikrat stvariti nijedna umetnost. Srbi in Hrvatje so si v tem povse jednaki; ni novejšega naroda, kteri bi se mogel z njimi glede epske plodovitosti vzporejati, in zdi se po besedah Talvjinih — kakor da se po njih razprostranjuje nova luč nad velikimi tvori starih narodov. Imenovani francoski pisatelj Lamartine, govoreč o nekej pesni, v kterej otec (Peter) svojega sina (Jurija) zarotuje, naj ne ide prek Save iz Srbije v Avstrijo, kajti boljše je, da se predajo Turkom, nego da gredo v Švabsko, veli: „Meni je žal, da ne morem izpripovedati primernih in prelepih prošenj starčevih tako, kakor jih Srbi v pesnih pevajo. To je jeden Onih trenotkov, v kterih detinski narod svoje prirodno čutjenje tako živahno zaznava in tako krasno izgovarja, da prekosuje vse, kar so prosvetljeni narodi za to umetnega iznašli. Sveto pismo in Homer imata sama samcata takovih krasot." Narodne junaške pesni Srbov (in Hrvatov) prispodabljali so — kakor je bilo tudi v rečenem omenjeno — večkrat pesnim starih Grkov, in nepristranski presojevatelji —' prvič učeni J. Grimm — so srbsko (in hrvatsko) vilo spoznali za vrstnico grški muzi, priznavši srbskim (in hrvatskim) narodnim pesnim celo ceno Homerje vili poezij. Tu še navajam, kako o tem govori imenovani Srb Miša Dimi trije vič. Veli ]. c.: „Tudi pri drugih narodih je začetek pesništvu v narodni poeziji, ali narodne pesni drugih narodov se ne morejo s srbskimi narodnimi pesnimi niti blizu primerjati. Jedino srbske narodne junaške pesni se morejo s Homerjevo epopejo vzporejati. Poezija starih Skan-dinavcev in poezija Nemcev novejše dobe ima na sebi bolj lirski značaj, kteri prihaja od prirojene težnje v Germanih za nekimi nedoločenimi in neznanimi idealnimi svetovi. Srbska narodna poezija nosi na sebi poglavitni značaj eposa in se odlikuje z ono isto nepristranostjo, ktera krasi tudi Homerja. Homerjeva doba in Homerjevi junaki se razlikujejo v glavnem od junakov srbskih narodnih pesnij in njihove dobe. Pa ako tudi srbsko narodno poezijo skozi in skozi narodni pojmovi prove-javajo, zopet je nekaj, kar jej i nad samo Homerjevo epopejo povzdiguje značaj, a to je, da jo razven narodnih pojmov provejava še kristjanski duh: ker v srbski narodni poeziji ne bodemo našli niti one strahovite osvete grške niti onih groznih del trojanskih, — človečnost, to je jedna od glavnih črt v srbskih narodnih pesnili. V nobeni poeziji ni kristjanska misel tako čisto in jasno izražena, kakor v srbskih narodnih pesnih. Homer slavi samo silo in bogastvo, a kristjanski pesniki, minnesängerji in troubadourji, če so bili tudi s kristjanskim duhom navdani in bolj izobraženi kakor srbski narodni pesniki, vendar se niso mogli povzdigniti do višino evangeljskega nauka, kteri slavi siromaštvo in trpljenje; da še več, poznejši pesniki so še bolj posnemali v svojih proizvodih stare klasiške uzore. Pojem o popolnem požrtvo vanju samega sebe mogla je pokazati samo srbska epopeja, ker ni le-tä tudi nič druga nego dolga pripovest nesreče in nevolje." — V tem oziru veli tudi Rus Pypin: „V celem predstavljajo srbske junaške pesni znamenit, v sedanji dobi jedinstven primer živečega narodnega eposa. V istih vstajajo pred nami pravi časi homerske poezije z vsemi svojstvi njene arhaične tvornosti in občenitosti" (1. c. str. 270). Med vsemi drugimi narodi razodevata nam ta dva, grški in srbski (hrvatski), v svojih pesniških proizvodih bogato pesniško nadarjenost, pa tudi veliko stvarjajočo moč. Središče vsega junaškega pesništva narodnega v Srbih in Hrvatih je takozvano h a j du kovanj e. Njihove pesni opevajo največ boje s Turki, kteri boji so tudi najznatnejši del prošlosti tega naroda. Srečen narod, kteri pod vlado modrih in človeških carjev, kraljev itd. svoja člo-večanska in državljanska prava uživa. Njemu je vojna največja kuga, ker ga oropa miru, života in imovine. Takemu narodu po nar. prislo-vici „tko rat propoveda, sotonin je propovednik" Ali drugače je za i one nesrečnike, kteri so obsojeni, da pod nečloveškimi vladalci svoje življenje objokujejo. Komur se v miru vsak dan krivica dela, komur ni imovina niti život po zakonu obvarovan, ta mora, ako ima le nekaj zdravega razuma in sebi dobro želi, uvideti, da mu spada boj v naj-l svetejšo dolžnost; kajti boj je jedino sredstvo, s kterim more doseči [ želeni mir in brezskrbno uživanje svojih državljanskih in človečanskih pravic, s kterim se more večnega boja rešiti. Takim ljudem, kakor i zopet veli nar. prislovica, „tko rat propoveda, božji je propovednik". A i to velja povse o Srbih in Hrvatih. Turška divjačnost ni trpela pod svojim jarmom živih, a kamo li svobodnih „gjaurov". Smrtna nevarnost je pretila od moslemov kristjanom glede vere, života in svobode, kar je bistveno in najdražje blago celega naroda in vsakega po-jedinca v narodu. Odkar je Srb in Hrvat Turčinu podlegel, od te dobe j je divji zmagovalec besnel po zemlji premaganca, nabijal jadnika na kolec, oskrunjal mu ženo in hčeri, pustošil dom in plenil imetek, kakor ■ peva neki srbski pesnik: Srbin sejo, a Turčin požnjevo, Srbin gajö2, a Turčin uživč, Srbin radio3, a Turčin se sladio, Srbin rodio, a Turčin odvodio. Kaj je v takih žalostnih okolnostih Srbu in Hrvatu preostajalo durga, nego li lotiti se orožja, da odbija kletega neprijatelja. Od XV. sto-I letja sem bil je srbsko - hrvatskemu narodu jedini spas boj na život in i smrt. Začel je torej voditi male boje, da tako razbije veliko silo. Iz 1 „kdor boj pridiguje, je satanov pridigar"; 2 gojil, vzrejal; 3 delal. tega malega in mnogovrstnega bojevanja razvila se jo narodna junaška pesen; a ta je i s pesnimi drugih narodov v bitnosti slična. Kjer narod, razdeljen v nebrojna plemena, brez pravih mest in vasij, jedino po gorah in dolinah na neprijatelja preži, kako se mu naj osveti, tam ne more ni pesen biti drugačna, nego li polna zavisti, osvete in razmirice. Ne bodem tu govoril o tem, kako narodna pesen povestniško istino meša z bajeslovnimi spomini (o tem glej spis prof. Iv. Radetiča: „Narodno pjesničtvo" v „Viencu" 1876); samo na kratko hočem reči nekaj o glavnem značaju srbskih in hrvatskih junakov. Ljubav k veri in domoljubje je stisnilo Srbu in Hrvatu meč v roke ter mu napolnjuje srce z junaštvom; a za to je tudi ovo dvoje, ljubav do vere in doma, zajedno z željo za slavnimi čini poglavitna lastnost srbsko - hrvatskega junaka v narodnih pesnih. Istina, da za vsako neumno šalo ne seže on takoj po orožju; večkrat trpi za ljubav do mini tuje budalosti. Ali kedar sila do vrha prikipi, tedaj se pa tudi on moški upre, da ne bode igrača v rokah neprijatelju. V tem nam je pred drugimi lep zgled prvi narodni junak Kraljevič Marko. Neki Turčin Alil-aga je pozval Marka na dvoboj, da se nadstreljujeta, in ko Marko noče, prime ga Turčin za desno krilo plaščevo; 110 Marko ne drži za vredno zaradi tega začeti krvavi boj ter kos plašča z nožem odreže; Turčin ga prime za levo krilo, a Marko odreže tudi to; in še le, ko zgrabi Turčin z jedno roko za vajeti šarca in z drugo Marka za nedra, sedaj „planu Marko kano vatra živa" ter stopi s svojo železno mišico na pot drznemu Turčinu. Drugi junak Ili j a S mi 1 j an i č jaše mirno mimo Turčina ter ga stoprav napade, ko se mu ta grozi. Tako nabira tudi car Lazar vojsko še le potem, ko je čul, da so Turki nad njega vstali. Neprijatelju je naš junak dober drug, ako ga oni ne razžali. S Turčinom pije vino za isto mizo, tiho in mirno; a kedar ga Ture raz-draži, potegne bridko sabljo ali zavihti težki buzdovan. V neki novejši pesni, ki opisuje dvoboj med Hrvatom in Turčinom, nahaja se prizor dovršenega junaštva. Mladi dalmatinski poglavar, Vuk Jerinič, kteri je baš dosegel moško dobo, pita stare poglavarje: kteri Turčin je v zadnjem boju v njegovi domovini najbolj plenil. Imenujejo mu Zukana, turškega barjaktara (zastavnika). Vuk ga pozove na dvoboj svetuj oč ob enem: kteri premaga, oni naj ima njegovo (Vukovo) lepo sestro in Tur-činovo isto tako lepo ženo. Zukan sprejme poziv in predlog. Snideta se junaški; ne zahtevata uzajemno ni zastave ni poroka, temveč prideta v Vukov šotor z najboljšim zaupanjem; objameta se ter se pitata za junaško zdravje. Prva ura preteče, da oba v slogi občudujeta ženski. Naposled premaga Turčina želja, dobiti lepo kristjanko, in on pretrga popivko. Ali preje, nego se borita, poljubita se v lice ter si odpustita jeden drugemu rane in smrt. — V tem prizoru vidimo ob enem, kako je v junaških narodnih pesnih Srhov in Hrvatov ljubav do domovine od ljubavi do žene strože ločena, nego li pri drugih narodih. Pri srbsko-hrvatskih junakih je ljubav do žene ponajveč izključena, ali igra k večjemu tako malo ulogo, kakor v epskih pesnih starih narodov. Ona je redko, ako obče kdaj, motiv junaškemu činu. Srbu in Hrvatu ne navdušuje nikdar njegovega heroizma romantiška ljubav, akoprav včasi, v novejših pesnih, romantiška slava. Vendar pravo junaštvo srbskih in hrvatskih vitezov ni drznost za slavohlepjem, nego je samo izraz moške jakosti, moči Homerjevih junakov — veli Talvj. Kraljeviča Marka smatral je Goethe kot poosebljeni absolutni heroizem; toda Marko se ne sramuje bežati, kedar je naletel na močnejšega od sebe. Tako deluje narav v človeku, in samo umetno slavohlepje jo more nadkriliti. Kakov je inače junak Kraljevič Marko, vidimo iz tega, da se bori z raznimi utvarami, divovi, vilami itd.; njegova moč je po narodni pesni tolika, da more mahati z buzdovanom, kteri nosi 66 ok 1; on jemlje suho drenovino „sa tavana od devet godina"; ali ko jo je stisnil z roko, razpršila seje ona na dvoje, na troje, in dve kaplji vode ste izkočili iz nje; on dobiva po sedemdeset ran, pa tedaj ide od krčme do krčme ter se z vinom leči; a konj njegov šareč mu je zvest drug, kteri mu neprenehoma služi do smrti. Poleg ljubavi do domovine pokazuje se nam srbsko - hrvatskega junaka ljubav k veri osobito v romantiškem odnošaju med junaki krščanskimi in ženami turškimi. Mnogokrat se v srbskih in hrvatskih narodnih pesnih pripoveda, kako krščanski junak (mladeneč) zapade v turško temnico, o kteri pesen peva: Tamnica je kuča neobična, U njojzi je voda do koljena, A u vodi guje2 i jakrepi3, Guje piju, a jakrepi iju4. Ondi se zaljubi vä-nj Turkinja devojka ter ga osvobodi okovov, a on jo povede s seboj, krsti jo, oženi se in ima z njo junaški rod. Tako se srbski in hrvatski junak ne bori proti Turčinu le za svojo svobodo, samo da sebe robstva reši, nego on se bori tudi za one turške duše, ktere so po islamu obsojene na večno robovanje, to je za žene; on jih osvobaja haremske voze in jim odpira plemeniti krščanski svet. Posebno glede na to romantiko so nektere srbske in hrvatske narodne pesni podobne španjolskim romancam, dočim so zopet nektere druge, vzlasti najstarejše hrvatske, po dramatični obliki in po velikanskih svojih čuvstvih jako slične škotskim in angleškim baladam. In tako — veli Fr. Mar-kovič —■ spaja Srbe in Hrvate z dvema velikima narodoma, s španjol- 1 oka — turška mera in vaga = 2'/2 funta; 2 kače; 3 škorpijoni; 4 jejo. 14 skim in angleškim, narod, spaja prosto njihovo ljudstvo, in s tem kara strahovito višje kroge v svojem narodu, v svoji zemlji, kteri niso niti od daleč sposobni, na jednaki način pokazati kake zveze in prispodobljivosti s slavo onih velikih narodov Razven turških bojev pevajo srbske in hrvatske junaške pesni narodne, posebno one iz zadnjih dveh stoletij do našega veka, o javnih in zasebnih predmetih: o obiteljskem življenju, o rodbinski in prijateljski ljubavi, o pobratimstvu in posestrimstvu, o dvobojih, o krvni osveti, o domačih prepirih in pomiritvah itd.; a med ostalim je jako priljubljena otmica dekliška (ropanje deklet). Obilnost domišljije je v teh pripo-vestih zares čudovita; zamotki in odmotki so tako spleteni, da preko-sujejo vse, kar se je do sedaj o narodni poeziji znalo. „Brez dvombe," veli slavni poljski pisatelj in pesnik Adam Mickiewicz, „nima ni-jedna literatura kaj podobnega, kar bi bilo v vsakem oziru tako popolno, tako dobro izvedeno in zajedno v pojedinostih tako dovršeno." •— Jedna izmed najboljših te vrste je pesen o ženitvi Maksima Crnoje-viča (v 1227 stihih). Bogati in možni Ivan Crnojevič ide v Mletke (Benetke), da izprosi doževo hčer svojemu sinu Maksiniu za ženo. Tu ga on opisuje kot najlepšega mladenča; a vrnivši se domu, najde ga po osepnicah grdo spremenjenega. Po nasvetu svoje žene podtakne mož drugega jakega ženina, kteri bi imel nevesto v spremstvu svatov privesti na dom, in kteremu obljubi največji del njene dote; kajti on stori to prevaro manj iz lakomnosti nego li iz ponosa, boječ se, da bi oholim Mletčanoni svoje besede ne mogel izpolniti. Posreči se mu odvesti nevesto ; ali na potu se odkrije goljufija, in vsa stvar se konča s strahovitim klanjem. Ne bodem dalje pred čitatelje iznašal raznih junaških značajev; samo na kratko naj omenim dva junaka, ktera se svetita kot narodna heroja: jeden je že večkrat imenovani Kraljevič Marko, iztočni — srbski, drugi Ivo Sen ja 11 in, zapadni —- hrvatski heros. To sta dva moška herojska ideala. Vsak, veli Markovič, ju pozna, vsak hrani na srcu njuno sliko in goji nado, da se bode izpolnila vera narodova v bodoče oživljenje in vstajenje njihovih herojev. O Kraljeviču Marku pri-poveda in veruje namreč narod, da Marko ni umrl, nego da se je v bitki, ko je vse utonilo v krvi, sam s svojim šarcem rešil v neko pečino; tam je svojo sabljo zabodel v steno, šarca pa privezal, dal mu detelje, pa legel, da spava. V tej pečini še sedaj Marko spava, sablja leze po malem iz stene, a šareč je deteljo. Kedar sablja povse iz stene izide, a šareč deteljo poje, tedaj se bode Marko vzbudil ter povel narod v sveti boj za svobodo2. 1 „Vienac" 1873. br. 18. 2 Po povestnici umrl je Kraljevič Marko v bitki na Eovinjah — na polju v Valahiji — leta 1394., boreč se na strani turški kot vazal sultana Bajazita! Poleg teli dveh uzornih junakov, moških herojskih idealov, imamo v srbsko - hrvatskih narodnih pesnih junaških tudi dva ideala ženska, dve uzorni devojki. Jedna je Hrvatica, sestra Iva niša bana, ktero nam prikazuje stara pesen iz XVI. stoletja. Ugrabil jo je Turein, a njen brat ban Ivaniša je zbral viteze, da je gredo rešit, ali ona pride . sama, osvobodivši se z lastno močjo turške sile. Kraj te junakinje hrabre in neustrašljive pokazuje se nam jedna Srbkinja, Kosovska de-vojka, kot uzor trpeče nežne device. Hrvatica je bolj moške, aktivne, Srbkinja pa prave ženske nravi. — Filozof in estetik Moriz Carrier veli, da pesen o Ivosovki spaja mirno epsko plastičnost grško z globoko čuv-■ stvenostjo starih Indov in Germanov. Več hvale se ne more o pesni izreči. In zares, piše Markovič, mora ta pesen vsakega začarati z izven-redno lepoto pesniške oblike. Na bojišču kosovskem sredi mrtvecev, : sredi krvi in polomljenega orožja, stoji v beli obleki devojka žalostna ter se razgovarja z umirajočim junakom Orlovičem Pavlom. Pripovedujoč mu o sijajnih junakih, kako so se v Samodreži cerkvi pred bojem pričeščali („obhajali se") in kako jo je krasni junak Toplica Milan tedaj j na cerkvenih vratih zasnubil, da mu bode po boju verna žena: dovodi nam devojka v strašni prizor na bojišču sijajno in milo sliko priprave I na boj in zaroke svoje z junakom, k slavi ali smrti odhajajočim. Ta kontrast med truplom junaškim in sijajno junaško gnečo okoli cerkve, med divnim začetkom o sreči dveh dragih in težko slutnjo dekliško, ni li sem prišla, da vidi samo trup dragega zaročnika: ta kontrast podaje pesni neko izvenredno krasoto, ktera nas — opazuje Markovič — spominja na slike romantikov slikarjev in risarjev francoskih, kakor je [ Delaroch, Delacroix in povsod znani Dore. Kako devojka svojo bol izreče, potem ko jej je Orlovič rekel, da bode zaročnika našla tam, kjer je izteklo največ junaške krvi, kjer so najgostejše nakopičena bojna kopja: to je tolikokrat omenjano, ali je tako krasno, da se sme tudi [ sedaj omeniti. Devojka zavpije: da se jadna za zelen bor poprimem, in on bi se zelen posušil! Koliko nasprotje je med tem obupnim kon-I cem pesni in vedrim začetkom, lcteri nam pokazuje devojko rano hitečo v sveto nedeljo, zasukanih belih rokavov, na plečih jej je beli hleb, v rokah dve zlati čaši, jedna vodice hladne, druga rajnega vinca. Evo taka pokazuje se nam devojka na svojem pohodu na Kosovo, a na odhodu — kako je jadna! i zelen bor bi ovenil pod njeno roko, toliko f je polna jada in čemera 1! ¥ 1 Tuge in nevolje — žalosti in bridkosti. Ženske pesni. Ne manjše vrednosti od junaških ali epskih, vsaj ne slabejše pesniške cene, da pač v nekem oziru še znamenitejše, so ostale narodne pesni srbske in hrvatske, ktere imajo bolj lirski značaj; narod jih imenuje ženske pesni, kakor pesni ljubavne, svatovske, napitne, koledske, naricaljke, pobožne, prelske, žetelske, otročje itd. Ženske pesni, kar jih ima Vukova zbirka, osupnile so mnoge velike može, dočim so epskim marsikaj prigovarjali. G rim mu na pr. bile so ljubše pesni junaške; ali Goethe je nahajal v njih preveč barbarstva, za lirske pesni pak ni znal najti besed, s kterimi bi jih pohvalil. Naj tu navedem, kako tuji veliki pesnik tega stoletja o ženskih narodnih pesnih srbsko - hrvatskih govori: „To so pesni muzikalnega stila, a polne dišave. Nič ni prijetnejše, nego stil ovih pesnij, kteri je boljši in popolnejši od stila junaških pesnij, in o kterem se more reči, da je dosegel največjo dovršenost, do ktere se je v obče slovanski stil vzvišati mogel; a ova prijetnost prihaja od naravne čistote, od globoke zmernosti, ktero je ta narod v življenju ohranil. Ove pesni se ne morejo skolastiški ni razdeliti, ker niso niti lirske niti dramatske pesni; Grki še takih imeli niso. To so male slike čutov in to takih čutov, kteri često izgledajo, da nimajo ni smotra ni uzroka. Največjo pažnjo pa zasluži harmonija, a to je primerna izbira oblike, popolna soglasnost čuta in jezika. Njihov rythem je različen od onega v epskih pesnih. Skoro vse grške forme, z nekterimi zaradi jezika potrebnimi izmembami, od naj-navadnejšega metra pa tja do umetniškega sklopa alkajske in sapphiške strofe so zastopane v ženskih pesnih." Kar koli je plemenitih človeških čutov, kar koli je vrednega in uzor-nega v ljudski društveni zvezi: o vsem tem čujemo krasnih glasov v srbskih in hrvatskih narodnih pesnih. Iz njih čujemo, kakov je po narodnem čutjenju Srbov in Hrvatov pravi človek, kaka svetinja sta temu narodu otec in mati, kaka je ljubav brata in sestre, kaka je vera po-bratimska in posestrimska, kaka je zahvalnost otrok do roditeljev, in ktere so miline in dragosti rodbinske. Iz njih seznavamo, kako se mož in žena, kako se dragi in draga plemenito in krasno namišljata v Srbih in Hrvatih. — Ali ne samo človek v vseh svojih odnošajih, nego tudi priroda v vseh svojih delih zrcali se lepo v lirskili njihovih pesnih narodnih. Ta vrsta narodne poezije ima hišni, domači značaj. Ženske narodne pesni nas spremljajo skozi vse razne odnošaje domačega življenja Srbov in Hrvatov, kakor pri njihovih vsakdanjih poslih, tako o godovih in praznikih. — Vse ne baš za pojedine posebne prigode spevane pesni imajo odločno znak hišnega življenja ter se polno nanašajo na rodbinske razmere. One se odlikujejo vzlasti po svoji nežnosti, glavnem življu srbsko - hrvatske narodne poezije, kakor tudi po čisti, prozorni veselosti, podobni lepi modrini južnega neba. Saj že sama priroda pozivlje na uživanje . Zima prodje a prolječe dodje, Ptice poju, cvjetaju ružice, Sve se ljubi i vrieme ne gubi. Dočim vsi znakovi in obredi svatovščin povse točno izražujejo pod- redjeno in poniževalno stanje, h kteremu zakon srbsko in hrvatsko ženo obsoja, vendar so pesni, duševne predstave teh surovih, poniževalnih dejanj, nežne, uljudne, da galantne; a te pesni so kakor ruske jedna- kega značaja, iz jako rane dobe. — Vendar niso vse pesni te vrste tako nežne; podjarmljenost in poniževalnost ni vedno osoda teh ubogih bitij, včasi igrajo v pesnih tudi žene ulogo zapovedovalca pri hiševanju. — In tako se tudi žena pri Srbih in Hrvatih mnogo bolj spoštuje, nego se v obče misli. Možu je pokorna, a ni mu robinja; mož ljubi ženo in žena ljubi moža: . , Milij nn je rabar1 moj, No2 sve selo i vas rod: ona zmirom dela; ne govori mnogo, a več misli: Ona j' stidua3 i mis'ona4, Dje je došla tudjem dvoru5. O zvestobi ženini podajejo nam mnoge pesni dovolj primerov. Kako lepo peva pesen o zakonu: Pa se mladi bolje smilovaše6, Ljubiše se, ne omraziše se7; ali: Umriješe, ne prekoriše se8. 0 nezvestobi govori se v pesnih le na kratko, da moremo videti, kako jim je neljuba. Sicer je pa taka nepripuščena ljubezen tudi jako redka in se smatra kot največje zločinstvo, a se tudi strašno kaznuje. Kraljevič Marko na. pr. je svojo nezvesto Angjelijo v ognju sežgal: Gori kuoko9, ognjem izgorjela, Za nevjeru>u, ku si učinila! Velik del krasote v ženskih narodnih pesnih ima se pripisovati moči domačih čuvstev, v kterih se opisuje rodbina in odnošaji med pojedinimi njenimi članovi; kakor na pr.: Pavuni11 su brača moja mila, Pavuuice to su mi suašice12, Mudra vidra to je naša majka Zlatoutva13 to je naša seka14. 1 mož; 2 nego; 3 sramežljiva; 4 miselna, skrbljiva: 5 k liiši, dömu; 6 zaljubila sta se; ' nista se omrzila, zasovražila; 8 nista se skregala; ® kuzla, psica; 10 nezvestobo; 11 pavi; 12 mlade snehe; 13 neka vrst race v nar. pesni; 14 sestra. Rodbinske razmere niso pri nijodnem narodu tako svete; sorodstvene zveze se nikjer tako ne negujejo, kakor pri Srbih in Hrvatih. Mati je otrokom ime sveto. Kedar hoče Srb ali Hrvat o kom reči, da je srečen ali nesrečen, veli: „Vesela mu majka!" ali: „Žalostna mu majka!" Materina nežnost podaje gradiva mnogim pesnim. Materinja prava se spoštujejo z detinsko ljubeznijo; isti Kraljevič Marko je svojo staro mater Jevrosimo zmirom otroški spoštoval. Kaka svetinja je otrokom mati, to nam na divni način kaže jedna jedina pesniška prispodoba v neki svetski pesni, in ta prispodoba dokazuje več, nego bi li, veli Markovič, mogle izreči velike knjige. Ženin namreč pohajajoč po svojo nevesto, poslavlja se od svoje matere ter proseč jo za blagoslov materinski, zove jo tako: Mila majčica, bela cerkvica! — Koliko ne kaže ta prispodoba! Kakor se bela cerkvica na visokem holmu, iz daljave vidljiva, povzdiga visoko nad ostalim prizorom kot največja svetinja, kot pribežališče, tolažba našemu človeku: tako se njemu mati sveti kot najvišja svetinja, kot najmilejše drago na svetu iznad vsega ostalega. Isto tako se zopet lepo sveti ljubav matere do njenih otrok. Materina ljuba v je mnogokrat v pesnih opisana v podobi lastavice, pole-teče v toplo gnezdice, ali v podobi nežnih golobov pitajočih svoje mlade. Da za svoje dete stori mati vse, prinese največjo žrtev: Mladeneč se rani na roki; vila planinkinja se ponudi, da ga ozdravi, ali zahteva veliko ceno: materino desno roko, sestrine lasi in nevestino ogrlje. Mati da drago volj 110 svojo desnico, sestra kite, in nevesta odreže bisere. Ali glasovita A s a n - agi n i c a! Kdo je ne pozna, ko jej slavo pojo vsi narodi, vsi te stroke učenjaki evropski?! Ta pesen je Goetheja tudi v prevodu, ne baš najboljšem tako navdušila, da se je, že star, začel učiti srbski (hrvatski) Asan - aginico je zavrgel njen mož niti krivo niti dolžno, da mora jadna zapustiti svojo drobno dečico, sirote brez matere, od sedaj tudi brez dobrega otca. Njeni sorodniki jo vendar prisilijo, da se omoži drugikratKo jo svatje vodijo na novi dom, prosi 1 Kakor omenjeno, prevel je to pesen Goethe na nemški; za primer naj postavim sem njen začetek: Šta se bieli u gori zelenoj? Was ist Weisses dort am grünen Walde? AI' je snijeg, al' su labudovi? Ist es Schnee wohl, oder sind es Schwäne? Da je snijeg, več bi okopnio; Wär es Schnee, er wäre weggeschmolzen; Labudovi več bi poleteli. Wäreu's Schwäne, wären weggeflogen. Nit je snijeg, nit su labudovi, Ist kein Schnee nicht, es sind keine Schwäne, Nego šator Age Asan-age ... 's ist der Glanz der Zelten Asan Aga . . . 2 V grško-iztočni ali takozvani „pravoslavni" cerkvi je zakon v nekterih slučajih tudi razvezljiv, in nekriva stranka se more z drugim poročiti. (Ako na pr. mož svoji ženi streže po življenju, ako je prelomil zakonsko zvestobo ali je ženo zapustil in po svetu odšel, ako je mož lopov in ubijalec, ako je med možem in ženo nastala nepo- jih ona, naj jo z belo kopreno zagrnejo, da ne bode mogla videti svojega prejšnjega doma, dvorov Asan-aginih, niti svojih otrok. No ko gredo svatje mimo teh dvorov, pribeži deca pred mater; ona jih vse nežno obdaruje; a ko jej je oditi dalje, zruši se od težke tuge materinske in od žalosti na nepravično obtožbo Asan-agino, da ni v njej srca materinega, mrtva na tla: srce jej je počilo. Še znamenitejši je posebni odnošaj med bratom in sestro. Sestre so svojim bratom z nekim posebno toplim čuvstvom udane. Ti so njih naravni branitelji, njihovi hranitelji. Sestre prisegajo pri glavi svojih bratov. Ne imeti brata, je nesreča, vsaj nevolja. Tugujoča žena se nam v pesnih predstavlja v podobi kukavice, a kukavica je po narodni pripovedki sestra, ktera je izgubila brata ter je tako dolgo za njim žalovala in kukala, da se je spremenila v ptico kukavico. Mnogo kratkih pesnic predočuje veliko važnost, s ktero se sestra ponaša, da ima brata. A one, ktere ga nimajo, mislijo tudi na umetne pripomočke, kako bi si ga napravile. Tako na pr. kaže nam drobna mična pesmica: Težko seji koja brata nema, Dol ga vije od zelene svile, Ruke meče2 grane8 bosiljkove4, A očice male trnjinice5, Obrvice s mora8 pijavice. Al' govori lijepa devojka: Progovaraj da moj mili braeo! itd. in „brat" v istini govori. V drugi pesni naredite si brata dve devojki, ne imajoči ga, iz bele, umetno izrezane svile, ktera ovija kos zeleniko-vine (buxus), ter mu nastavite dva svetla črna kamena kot oči in dve vrsti biserov kot zobe, pa mu daste v usta medu ter ga nagovarjate, naj je in govori. Lep primer sesterske ljubavi nam je mlada Gjurgjevica, žalujoča za svojim umrlim bratom. Izgubila je mlada žena v boju ob jednem „tri dobra": „Gjurgja gospodara, ručnoga devera i brata rodjenoga": Za Gjurgjem je kosu7 odrezala, Za djeverom8 lice izgrdila, A za bratom oči izvadila0. Kosu reže, kosa opet raste, Lice grdi, a lice izraste; Ali oči ne mogu izrasti, Niti srce za bratom rodjenim. mirljiva mržnja in sovraštvo, ali ako žena spočeti sad (telesni) hotoma zapravlja . . . tedaj ima pri Grk o - katolikih cerkveni sod oblast, moža ločiti od žene ter zakon povse razdreti). 1 sestri; 2 devlje, postavlja; 8 veje; 4 basilicum; 5 trnjulice; 6 iz morja; 7 lase, kito; 8 drug (Brautführer) — pri Srbih iu Hrvatih ženin čuvar; 9 izkopala. A tudi ako nima brat sestre, čuti se nesrečnega. Tako kolne Kraljevič Marko v jedni pesni svojo mater, da mu ni porodila sestre. Mati veli, naj je za to ne kolne; saj je porodila lepo hčerko, ali Turki so jo zarobili. Marko si gre po svetu iskat ljubo, zaljubi se v devojko, ali na srečo spozna v njej svojo sestro ter se ima za srečnega, da jej ni poljubil ličic, da se ni pomešala kri, kajti to „bilo bi od ljudi i od Boga još veča grihota". — Ive Karlovič je našel robinjo ter jo hoče vzeti za ženo; ali ko jo rokuje, grmi, in ko jo poljubi, pada krvav dež; — bila je to njegova zarobljena sestra; pa na to reče Ive: „Drago bi mi dušo, da si mi ljubčica, A još mi je draže, da si mi sestrica." Kakor je povsod lirski poeziji glavni predmet ljubav, tako je tudi v srbskih iu hrvatskih narodnih pesnih ženskih. No pri Srbih in Hrvatih zdi se, da je ljubav bolj nego pri kterem koli drugem narodu mladostna sanja. V pesnih občujejo srbsko - hrvatski mladenči in de-vojke pogosto in nežno med seboj. Mladenči si dobro zapomnijo uro, o kteri devojke po vodo prihajajo; pogosti prazniki, o kterih se mladina zbira na ples — kolo, podajejo najboljšo priliko za medsobne razgovore ; na svojih družbenih prelih pevajo jako mnogo takih drobnih, mičnih pesmic, v kterih se „on" in „ona" zmirom prepirata ter je „on" naravski vsakokrat premagan. — Pri srbskih in hrvatskih devojkah nad-vladuje posebno nekaka ljubezna milina in prijetna šaljivost, ktere ni več pri omoženih ženah. Tako na pr. ponaša se devojka neomožena: „Ruža sam ruža, Dok ja nemam muža; Kad uzimam muža, Opade mi ruža. pa zato poj 6 vesele: „Da igramo, da pjevamo, Doka vojna1 ne imamo; A kada ga uzimamo, Vrzi pjesme na poliču, Cvieče sam cvieče, Dok ja nemam djece; Kad uzimam djece, Uvenu mi cvieče." A turčije (?) u kutiju2, Krpi gače i košulju3, Što ga vragu večma krpiš, To sotoua večma dere4." Naj bodo navedeni samo nekteri primeri, kako je v ženskih narodnih pesnih Srbov in Hrvatov prikazana uzorna devojka, uzorni mla-deneč, uzorna ljubav, zvestoba v ljubavi, hrepenenje, ljubeznivost, do-mišljivost, vedra vesela šaljivost ljubavi, a tudi nesrečna ljubav, — pak mislim, da smemo po besedah Markovičevili, ozirajoč se samo na te nekolike črtice, narodno liriko prozvati največjo dragocenost, sijajni alem-kamen srbsko - hrvatske poezije. 1 moža; 2 škatljo, škrinjo; 3 srajco; 4 trga. Da vidimo najpreje uzorno devojko. Narodna pesen nam opisuje tudi njeno zvunanjost ali njeno podobo in njeno dušo. Mladeneč pita devojko . Djevojčico, dušo moja, čim mirišu1 lijedra tvoja? Da li dunjom 2 il narančom3? Da li smiljem4 il bosiljem6? a devojka mu odgovarja: Niti dunjom nit narančom, Niti smiljem nit bosiljem, Veče 6 dušom djevojačkom! Kako priprosto, kako vendar dovršeno označuje se tu idealna devica ! Dočim je tako duša uzorne lepotice povse kratko prikazana, opisuje nam se njena zvunanja lepota potanko na sijajen, živ pesniški način. Vse, kar je najlepšega, najdražjega in najsijajnejšega na svetu, vse to je združeno v devojki, ker se z vsem tem njena lepota prispodablja, da pač vse to nadkriljuje njen čar. Devojka nosi svetle mesečine v nedrih, solnca v lasih, da ona je lepša od solnca, lepša od zvezde danice, vse cvetje, ves biser se ne more tekmati z njeno divoto. A da čujemo, kako nam pesen lepo devojko opisuje: U struku7 je tanka i visoka, Elisa kosa" kita ibrišima (?), U obrazu biela i rumena8, Usta su joj kutija šečera10, Kao da je do podne uzrasla Bieli zubi dva niza11 bisera, Prema tihom suncu proljetnome; Biele dojke1' dva siva goluba. Oči su joj dva draga kamena, Kada igra13 kan da paun14 šeče, A obrve morske pijavice, Kad govori, ko da golub guče16, Trepavice krila lastavice, Kad se smije, kan da sunee grije. A kakov je uzorni mladeneč? Poglejmo ga, kakov je on. Žolta dunja ob morju hvali se, da je najlepši cvet na svetu; ali se oglasi pšenica belica, da je ona najlepši cvet, pak se javlja vinska trta: ne, nisi ti, nego jaz; za to jim kliče lepota devojka: aj, da mar nisem jaz ta najlepši cvet na svetu? Ko to začuje mladi junak, zapoje on: jaz pijem vinovo lozico in jaz ljubim tebe, devojka: Jaz sem najlepši cvet na svetu! Ni li to ljubljenec vse prirode, gospodar sveta, živ, vesel, močen in navdušen junak? Ni li zemlja njegova, a ni li mu ta zemlja raj? Ni li to uzorni mladeneč? Takemu, zagledavšemu lepo devojko, Živo mu je srdoe poigralo, A za pojas svijetlo oružje; U njedrima sahat10 zakueao", Na prsima toke18 zakucale. 1 diše; 2 po kutini; 3 po pomaranči; 4 graphalium arenarium (Strohblume); 5 basilicum; 0 temveč; 7 rasti, životu; 8 rudeča; 0 lasi; 10 škatlja sladkorja; 11 vrsti ; 12 ziski, prsi; 13 pleše; 14 pav šeta; 16 grgra; 10 ura; 17 potrkala, poskočila, zatrepe- tala; 18 gumbi. Kedar združi taki dve plemeniti, krasni osebi ijubav, to bode srečna, uzorna Ijubav. Evo kako jo kratko, ali divno narodna pesen riše: I)a je vse nebo papir, a vse zvezde da so pisci, ne bi je izpisali one ljuba vi, ktero sva midva imela. More li se neizrekljiva sreča srečne ljubavi lepše izraziti, nego li jo ta narodna hyperbola izreka? In kako stanovitno jeden na drugega misli ter devojka govori: „Kud godj hodim, na srdcu ga nosim, A on mene, gdje mu duša kuca." Da včasi devojko Ijubav do njenega dragega tako prevlada, da ne opazi na njem nobene slabosti in pogreška, ali če jih tudi opazi, zagovarja jih dobrohotno, kakor nam to pred oči stavlja sledeča pesmica: Bože mili, čuda velikoga, Al' besjedi ljepota djevojka: Gdje izgore1 Budim bez plamena, Ako junak bielih dvora nema, Zapali ga očima djevojka, Mladi čemo dvore sagraditi. Gledajuči na konju junaka. Ako junak stare majke nema, Njoj na njemu do tri mane2 kažu: Stara bila, pa je i umrla. Jedna mana: bielih dvora® nema, A ako je junak pijanica, Druga mana: stare majke nema, Ja sam za to na glasu vezilja, Treča mana: da je pijanica. Ja ču mlada sitan4 vezak vezti, Pa ču njemu revenu platiti. Mladeneč ne ljubi drage zaradi novcev, temveč ker mu je srcu mila. Tako jej on govori: „Ti si se hvalila na hladnoj vodici Dvim mladim junakom, trečoj divojčici, Da sam te ja prosil, za blago imati. Ca5 če meni blago ni ta tvoja dota, Kad nišam gospodar od tvoga života, Zaš° su ljudi blago, ni gradi ni sela. Ljubi me ružico', ter budi vesela!" ali ono znano, kakor se veli: Nije blago ni srebro ni zlato; Več je blago, što je srdcu drago. Zvesto in pošteno Ijubav kaže nam že to, da je po pesni največji grell, prevariti devojko; za to zadenejo krivca največje muke v peklu. Tako so po neki pesni šli trije angeli v pekel gledat, kako in kaj da je, pa so tam našli, da gore trije mladenči: Jednom' gore noge do koljena, Kemu gore ruke do ramena, Dragom' gore ruke do ramena, On je tukal starca otca svoga; Tretom' gori tielo do očiju". Kemu gori tielo do očiju, Kemu gore noge do koljena. Je prevaril veru devojačku. On je šilom tuje blago zimal: 1 je izgorel (aorist); 2 pogreške; 3 hiše; 4 droben, tanek; 5 kaj; 6 ker; 7 (vo-pativ); 8 do očij, očes. Željo za dragim izrazuje jako lepo pesen, kjer govori devojka: Da sam jadna studena1 vodica, Gdi se dragi svlači i oblači, Ja bi znala, gdje bi izvirala; Ne bi 1' me se dragi napojio, Izvirala b' dragu '2 pod pendžeromNe bi li me na srdcu nosio. ali kako se hrepeneč draga od dragega pri ločitvi poslavlja: . . . uzmi onu grudu snežanu, Pa je metni u nedaica do srdca. Kako kopni ona gruda snežana, 'nako kopni moje srdce za tobom. Kaka ljubezna, nežna, sladka imena pridevata si dragi in draga. On jo zove „sjajno zvezdo", „zlatno krono", „belo golobico", „pitomo rožico" ... a ona mu odzivlje „j ar ko solnee" ... na pr. Oj djevojko, pitoma ružice! Oj junače, moje jarko sulice Kad si rasla, na što si gledala V Nit' sam rasla na bor gledajuči, II' si rasla na bor gledajuči, Ni na jelu tanku ponosi tu, II' na jelu tanku ponositu, Nit' na tvoga brata najmladjega; II' na moga bratca najmladjega? Več sam mlada prema tebi rasla! ali kako prostosrčno prosi mladeneč devojko: „Stvor' se, dušo, u gradini4 ružom, Reči čedu iz okola ljudi, Ja cu s' stvorit u bela leptira5, Da ja grizem u gradini ružu, Pa ču pasti na rumenu ružu; A ja ljubim gotajno djevojku." Polna domišljivosti je tudi pesmica: Momče 6 ide planinom, A djevojka trnjinom; A djevojče gradinom; Ne misle se ubiti, On se meče gloginjoni, Več se misle ljubiti. Šaljivo - veselo peva mladeneč: „Dika7 plava na srdcu mi spava, Dika smedja8 u srdce me vriedja9, Dika biela srdce mi odniela1"! Dika črna; al' je inilokrvna'1! Grahorasta! al' je djavolasta!" Ali srborita je tudi devojka: „Dok sam mlada biela i rumena, Probirat ču koga meni drago: Ovog' hoču, a ovoga ne ču." ali: „Obirat ču, koga mi je drago: Ovog' hoču, a ovoga ne ču; Pomamit ču lnomke do Mosfcira, A udovce do kraja svijeta." 1 hladna; 2 dragemu; 3 oknom (turšk.); 4 razvalini, vrtu; 5 metulja; 6 mladeneč, dečko; 7 „Gracija"; 8 „bruneta"; 9 žali, rani; 10 odnesla; 11 ljubezniva, Devojke kolnejo, ker mladenči raje ljubijo vdove nego devojke; a draga kara dragega razgovarjajoč se z njim: „O moj Mijo, gdje si sinoč bio?" Jer je voda svaka grozničava1, „„Draga moja, boljela me glava."" Udovica srdca žalostiva; „Nišam li ti, Mijo, govorila: Več pij vino, a ljubi djevojku." Ne pij vode, ne ljub' udovice, V obče nima pesen rada vdov: Udovice lice obljubljeno2, Djevojačko jako za ljubljenje; Udovice ruho3 poderano4, Djevojačko jako za deranje. Zato svetuje sestra bratu: „Ma6 'ko biš se kada oženio, Udovicam madlo8 sije sunce, Ne uzimlji udovice mlade; A divojkam na vedroj vedrine; Udovicam hunje® za nedarcem, Bolje ti je ne ženiti brajne", A divojkam jabuke črljene'; Leg10 porednuu dragu12 dobaviti." Jednako tudi vdovci, posebno stari, niso za ženitev in hčere govore otcu: Kožo namrzgana, Aj ti starče stari! Sivi su ti vlasi! Ni divojka za te, Nemoj tužni mislit, Nego mi je za te Da ti veče mlad si Crikva i molitva. kajti: Star je vojno13 trula14 javorina; a Mlad je vojno ruža napupila18, Vjetar duva'5, javorinu ljulja16, Vjetar duva, ruža se razvija, Kiša" ide, javorina trune; A od kise biva veselija, Sunce sija, ona rumenija19. Zato pak devojka, ktera mora po volji roditeljev vzeti za moža starca ali koga drugega, kterega njeno srce ne ljubi, toži: „Mlad me prosi, za stara2" me daju." 21 In ta strah kali včasi neusahljivo veselje srbske in hrvatske devojke ter jej izvablja mnogokrat žalostne tožbe ali še večkrat morda strahovite kletve iz dna srca, kakor veli pesen: 1 mrzličava; 2 opoljubovano; 3 oblačilo; 4 raztrgano; 6 pa ako bi; " dunje — kutine; 7 rudeče; 8 medlo, temno; 0 brate; 10 nego; 11 hudo; 12 tovaršico, ženo; 13 mož, soprog; 14 trohljiva; 15 piha; 10 ziblje; 17 dež; 18 napopkana; 19 bolj rudeča; 20 starega. m 21 Pri Srbih in Hrvatih vlada še običaj, da si devojka ne izbira vsakokrat sama svojega bodočega moža, temveč često ga jej odločijo roditelji. Večkrat dogovore stariši ženitev med svojimi otroki, a ti ne znajo niti besede o tem, in včasi ni nevesta celo do dneva poroke nikdar preje videla svojega ženina. Več su težke kletve devojačke; Kad uzdišu, do Boga se čuje; Kad zakunu, sva se zemlja trese: Kad zaplačui Bogu je žao. Tako govori hči materi: „Ne daj mene, majko, za nedraga; Studen3 kamen pod glavu metati, Volim2 s dragim po gori hoditi, Neg s nedragim po dvoru šetati, Glog zobati, s lista vodu piti, Šeder4 jesti, u svili spavati." A komu ne hode na žal, kedar čuje žalostnico: „Jer sam ja sirota nesretna djevojka: Ja bosiljak sejem, meni pelen ničes. Oj pelen, pelenče, moje gorko8 cvieče; Tobom če se moji svati nakititi', Kad me stanu8 tužnu do groba nositi." A kaj stori nesrečna devojka, da jej ne bo treba biti ženi ne-ljublj enemu? Ona savi9 skute10 i rukave, „Volim biti morskim ribam hrana, I uskoči u to more sinje. Nego vojnu za nevolju ljuba, Tonom tone, a tonuč besjedi: Nego vojnu, bratinu krvniku!" Končujoč te „male slike čutov", čujmo še dva glasa oseb, kteriin se ne vrača milo za drago. Jeden, upajoče a v nadi prevarjene devojke: „Nemam ti ja bratca nit sestrice, Kad je jedna mati sina oženila, Moram si uzdisat kod majke djevice. Onda j' moja misal Dunaj preskočila, Ufanje, ufanje, ufanje me drži, Ne Dunaj, ne Dunaj, neg široko more, Dokle jedna mati sina ne oženi. Neg široko more, kö je puno vode." a drugi, tožba mladenčeva dragi nesojeni: Da bim služil Bogu, koliko sam tebi, Bog bi se smiloval, prijel bi me k sebi; Več bi se smilila Turkinja na roba, A ti se ne moreš na mene neboga: A ti se ne moreš na moje moljenje!" (Glej tudi Fr. Petračič: „Žena i ljubav u narodnoj pjesmi", „Vienac" 1876). A. Fekonja. (Konec pride.) 1 zaplakajo, zajočejo, 2 raje hočem; 3 hladen; 4 sladkor; 5 raste; 0 grenko; 7 na-kinčati; 8 začno; 9 zavila, zasukala; 10 krila. Narodne pripovedke. Priobčuje Mat. Valjavec. 79. K v o č k a. (Zamladinec.) "^^u staro vreme bili su vu jednem selu dva ljudi, muž i žena. Oni su bili jako bogati i sega su zadosta imeli. Ali ako su bogati bili, ipak su bili pobožni i bogaboječi tak jako, da nisu nigdar nikaj počeli delati, da ne bi počeli vu imenu božjem i vuvek su rekli: pomozi nam Bog in velika vila! Bili su najbogateši vu celem selu, ali nisu imeli nijednoga deteta pa gda su se spominali, da sega imaju, samo dece ne-maju, krivil je jeden drugoga, da je on kriv. Na poklem su rekli, da budu Boga molili, da more biti bi je posluhnal, pak bi im dal barem jedno detece, ako baš ne bo vekše nego palčec. Počeli su Boga moliti i obečali su da, ako im Bog da dete, da ga budu vu pobožnosti odhran-jivali i pošteno ga navčili, da ne bo nigdar Boga smel zbantuvati, da bude vuvek Bogu poslušen i pokoren i ljudem se ne bo smel zamerjati niti je špotati, nego stareše i mlajše poštuvati. Nu ne je Bog mam posluhnal, neg je štel nje kušati, jeli su pravi ljudi, ako prem je znal, kakvi su i kakvi budu. Oni su dugo molili i prosili i nigdar nisu žalne reči rekli, da je Bog neče posluhnati, neg su vuvek govorili: fala budi Bogu, naj se puni vola božja. Tak su jem put sami bili fiži i pobožno molili i gore ruke držali. Na jem put je došel jeden starec fižu pak im je rekel: k meni je seneči došel boži poslanik pak mi je rekel, da vam ja denes moram povedati, da vam je Bog obečal jedno dete. Oni su mislili, da je to kakov stranski človek, pak su mu mam rekli sesti, i kak su to čuli, mam su od veselja pokleknali i gore ruke zdignali pak su počeli Bogu faliti i njega dičiti, kaj im je itak to obečal. Starec im reče : stante se gore. Oni su se stali i starec se je preobrazil, da ovi dva nisu mogli niti gledeti, ar je bil svetel, i čuli su okolo njega puno ajngelov. Oni su se prestrašili, ar su mislili, da je zbila to božje po- slanje. Ali im je mam počel govoriti: ne bojte se nikaj, ja sem vam Bog, koj sem vas dal na ov svet i koj sem 'se stvaril, nebo i zemlju i 'se kajgoder je na nebu i na zemlji. Ja sem vas poslubnal i vam se smiluval, ar vidim, da ste dobri i pošteni ljudi. Ibidite nävek tak pobožni i dobri, kak ste bili do vezda pak svoje dete pošteno vučite. Gda je to zgovoril, na jem put ga je nestalo izpred oči ovi' dvoji'. Rivtek im je Bog dal, kaj im je bil obečal: žena je zanosila i gda je spoznala, da je zanosila, mam je mužu povedla. Muž se je resplakal od veselja i radosti ali itak ne dočakal deteta, ar je za pet mesecov umrl, pak je sama ostala devica i onda si je zela k sebi jeduu pucu i jednu staru žensku pak sluge i gospodarila je dobro 'se prez muža. Bila je i na dale pobožna i bogaboječa i rivtek je srečno dete porodila. Starica joj je dete okupala i povila i pomogla joj je, kaj je bila moguča. Devica vučila je dete mam od male maloščice pošteno, kak se mora zadržavati i kak svoje rodjake poštuvati i sakoga starešega od sebe, i više put su same vile k njoj došle i povedale joj, kak se mora jedna poštena devica zadržavati i svoju čer vučiti, pak su joj rekle, da joj oni med se čer zemu, ako ju da, pak ju budu vučile one same 'se, kajgoder je treba znati jednoj dobroj i pobožnoj divojčici. Devica je rekla, da bo pošilala čer me nje (= med nje), gda bi vremena imela. Dete te device bilo je jako lepo išče dok je bilo vu zibki, a sčim je bilo vekše, stim je bilo lepše, tak da mu v celem selu ne bilo para. Nu ne bilo samo lepo, neg je bilo i pametno kak kakov stari človek, pak je pucica i drugu decu vučila i sebi zvala i poklem su joj zmislili ime „pastirica dece" pak su joj naj poklem zmislili, da je „kvočka piščenec", zato ar je vuvek sobom dece vodila i vuvek se je postavila za gospodaricu 'se dece v onem selu, i tam su se igrale, gde je ona štela i 'se su ju morale poslušati; kak je ona rekla, tak je bilo, i vuvek su za njom išla deca, kak piščenci za kvočkom, pak su joj zato i primislili bili ime „kvočkica". Gda je dosta velika zrasla, ipak su ž njom jako rado 'se puce iz celoga sela hodile i nju poslušale. Onda ju je počela mati vučiti presti, šivati, tkati, žeti i gospodariti i pošilala ju je više put med vile, pak su ju i one vučile, kaj mora saka ženska znati. Ona je poslušala vile i obečala im, da bude tak živela, kak goder one joj veliju. Gda je narasla za zamuž, došli su k njoj sakojački dečki. Jem put je bil došel k njoj snoboke nekakov gizdavec. On je mam išel k njejnoj materi pak se je k njoj prilizaval i falil se je tak jako, da mu je ona veruvala, kak da bi to bila prava živa istina, i preslepil ju je i premamil k sebi tak, da mu je bila obečala svoju krepostnu čer. Gda je ov gizdavec došel opet trejti večer, onda mu je rekla, da naj dojde slobono snoboke. Nu 'se to ne štela niti čuti ta divojčica. Ov je poslal snoboke k toj devici, i ona je obečala svoju cor i rekla im, da naj dojdu na zaruke vu so-botu vre po navadi. Gda su došli snoboki dimov, mam su povedali mladencu i njegovem starešem. Oni su se veselili, kaj budu tak po-božnu i krepostmi divojčicu imeli za snehu pak su se i pripravljali na zaruke. Gda je došla sobota, mam je v jutro počela mati toga mla-denca pripravljati strošek za večer, kaj budu sobom na zaruke nesli večer. Okolo južine dobe poslala je po snoboka i on je došel pak je tam jel i pil. Gda je večer nastal, spravili su se snoboki pri mladencu pak su odišli na rubčeno (= na zaruke) k mladenki, i devica je njo lepo prijela. Oni su se sakakaj spominali prvo, nego su kaj o za-ruki govorili, a mladeneč se je spominal z mladenkom. Gda su se do-spomenuli, dosta norij spreveli, onda su se počeli spominati stoprem od zarukov. Mati je mam obečala mladencu, da mu ona da čer za ženu, neg da ju rnora poštuvati, pak mu je pune vuha naklepala. On joj je 'se obecal, da bu jako dober i da bu svoju ženu poštuval tak kak na sem svetu zlato i srebro, samo mu ju naj da. Nu k ovoj čeri došla je saku bogu noč vila pak joj je vu snu povedla, kaj mora delati po danu, kaj slobono dela, kaj ne; a baš onu noč je senjala, da je došla k njoj sama gospodarica dobri' vil pak da joj je rekla: čuješ, ti pucica, ti si išče mlada, ti si bila nam i Bogu vuvek povoljna i bogaboječa puca i poštena mladenka, pak budi i od vezda tak. Ja sem došla k tebi i pitala sem Boga za te, pak ti velim: moja draga čerka, naj ti zeti za muža onoga gizdavca, koj vezda k tebi hodi snoboke i koj zutra dojde na zaruke; on ti je samo gizdavec i nikaj ne valja; naj ga zeti, ti boš drugoga ali poštenoga mladenca dobila za tovaruša, s kojim boš mogla do sudjene si smrti živeti i gospodariti i boš srečna na ovem svetu i mi ti 'se povemo, a na drugem svetu boš najsrečneša. Ona je obečala, da ne bo zela toga gizdavca, neg da onoga bo zela, kojega im one re-čeju, i tak je odišla ispred nje vila, a ona se je prebudila. Drugi den je 'se to materi povedla i rekla, da se neče zameriti gospodinu Bogu i da ne bo zela toga mladenca. Nu mati joj je počela govoriti, zakaj ga ne bi zela, da je bogat i dober gospodar i da je snažen mladeneč. Ali či je samo govorila, da neče zeti takvoga gizdavca i da ga ne sme. Nu mati ju je itak nagovarjala, da ga naj zeme pak se joj je i grozila, da ga mora zeti. Ali či je samo govorila, da ga ne sme niti neče zeti. Gda su on večer došli snoboki z mladencem na zaruke, rekla im je mati mladenke, da bi ona to jako rada včinila, ali da ne more nikak nagovoriti čer na to, pak je rekla, da naj snoboki nagovarjaju nju. Snoboki su najpredi navčili mladenca, kak ju naj snubi, ali ga ona ne štela niti poslušati. Onda su išli snoboki snubit, ali ni oni nikaj nisu mogli nasnubiti; niti čuti ne štela. Mati je rekla mladencu, naj ide drugi i više put k njoj pa naj ju nagovarja. Nu to 'se ne nikaj hasnilo. Onda je išla sama mati pak ju je počela nagovarjati na čkomaj i na poklem na glas, da ga naj zeme, i da ona hoče pak ga mora zeti. Ali joj je či rekla: nečum, mamek, ga zeti, ja rajši nejdem zamuž neg da bi morala njega zeti. Nu mati kak je to čula, kaj joj či veli, rasrdila se je pak ju je štela biti. Ali joj je či rekla, da ne bo zela toga gizdavca, | malcar ju baš do smrti 'mori, i da si rajši oči skopa pak bo po svetu E išla prosit. Gda su snoboki i mladenec vidli, da s toga ne bo denes čisto nikaj, onda su rekli materi, da se naj ona ne srdi zato i naj ne bije čer i gda su ju malo vtišili, onda su išli jest i pit, ar je mati dala bila večerju pripraviti za snoboke, ar je mislila, da bo zela či toga mla-denca. Snoboki bili su dobre volje pri stolu pak su se sakakaj spo-minali, a naj poklem rekli su tojoj devici, da ju naj nagovarja na za-ručenje. Mati im je obečala, da bo nju nagovarjala i da bo morala toga mladenca zeti, i tak su pili i jeli pak su se spominali. Ali mladenka ne štela niti droftine jesti niti kaplice piti. Gda su se dosta napili i najeli a i napopevali, bilo je vre prešlo polnoči i onda su se razišli. Mati pak toga mladenca veselila se je doma, ar je mislila, da ih ne tak dugo dimov, da su nasnubili i da su napravili zaruke i rubčeno, pak se je počela spominati svojemi, kak bo dobru i poštenu snehu imela. ; Gda su o vi vre došli na grunt, počeli su larmati i kak je to čula mati, ; mam je išla pred nje i pitala svojega muža: jeli ti se je dopala sneha? To je bilo baš na pragu, i on joj je odgovoril: daj si samo mir, meni se je dopala, ali ne znam, bo li naša ali ne. Gda su se te (= o vi) spominali, dojde i sin pak mu mam reče, da joj naj da rubec, -da ga | spravi. Ali sin joj se je nasmejal pak je rekel: a moja mamek, ja sem s košare opal, i gda su se 'si snoboki skupili v ižu, onda su je stopram počeli spitavati, kaj je i zakaj nisu mogli nasnubiti, Oni su onda 'se povedli, kak je i kaj je. Mati se je bila jako rasrdila pak je rekla: ne boj se, sinek moj, ona bo morala tebe zeti, ako ne bo tebe zela, ne bo ; onda nikoga drugoga; ja bom vre to z njejnom materjom napravila, kaj bo ona tebe morala zeti, samo ako se nisi materi nikaj zameril. Mam drugi den išla je k materi mladenke, pak su se spominale sakakaj a naj više, da zakaj ne bi zela či njejnoga sina, pak da ne njejn sin najgorši niti najgrdji, a ne ni ona najgorša niti najsiromaškeša. Na to joj je mati rekla, da ona ne protu tomu čisto nikaj, da je sama nju nagovar-[ jala pak da joj je rekla, da ga neče zeti, da bo rajši z doma odišla po I svetu, neg da bi njega zela. Gda joj je 'se dopovedla, onda joj je I rekla, da naj čer dozove v ižu, da ju bo ona sama nagovarjala, more biti bi ju nagovorila. Devica išla je van po čer, da naj ide vnuter k toj ženski. Ona je išla v ižu, mam joj je rekla mati toga mladenca: nu, gde si bila? zakaj nejdeš k meni? am ti ja nečum nikaj činiti; ako 15 mi boš moja sneha, bom vesela, ako ne boš, ipak te bom rado imela, pak si sim poleg mene sedi, pak se burno spominale. Puca si je sela poleg nje pak su se spominale kajkaj. Onda je počela pucicu nagovarjati, da joj naj zeme sina, da je dober i pošten mladenec i da je pameten. Nu ova ne štela niti čuti, kaj joj je ta žena povedala, neg je rekla, da ne bo išla zamuž, da ne sme njej noga sina zeti. Na to ju je spitavala, da gdo joj je prepovedal, da ga ne sme zeti. Mladenka je jen čas tajila, onda pak je rekla: meni je vila povedla, da je meni sud-jeno drugoga zeti, a ne vašega sina, i da njega ne smem zeti, niti ga nečum. Gda je to čula, rasrdila se je pak je počela mam kleti vile 'se poprek i nagovarjati mladenku, da naj ona nikaj ne pazi na vile, da ju samo one slepiju i da samo lažu, pak da to ne istina, kaj su joj one povedle, neg da su joj išče jalne, kaj bi tak lepoga muža dobila. Gda je ova ženska tuliko tojoj mladenki vu vuha bajala, rasrdila se je mladenka pak joj je rekla: vi niste vekša gospa, neg su sudjenice i vile, koje su bože ženske i kojem Bog 'sevišni 'se pove, kajgoder hoče on imeti na ovem svetu, i koje moraju na ljudi mesto njega paziti i nje ravnati; i žena, vi ite svojem sinom snoboke, kam vam je drago, ja vam ga ne bom nigdar za nigdar zela, i rajši bi bila za navek puca. Pak je odišla van i rekla na vrati': z Bogom, mene više ne bo v ižu, dok bute vi tu. Vidla je vezda ta ženska, da z njejne mele ne bo kruha. Onda je počela bole mater nagovarjati, da ju naj ona nagovarja. Mati joj je obečala, da ju bude nagovarjala, samo ako ju bo mogla nagovoriti. I tak su se babe naj poklem i razišle. Devica je mam on večer svoju čer nagovarjala, da naj zeme toga sina, more biti bude išče najbolši gospodar, ali či ne štela niti čuti. Opet dojde i drugi den mati toga mladenca k devici pak ju je pitala, kaj vendar joj je rekla či i gda joj je povedla, da ne štela niti čuti, počela se je od srca plakati i išče bole vile kleti i špotati, a s tom devicom postala je velika prijatelica, samo da ju bole more nagovoriti, da bi čer sinu dala zamuž, i saki isti den bila je pri njoj a negda negda i po dva put. Ali gda je došla s sinom, ne se štela puca od ženitbe ni spominati, mam je van odišla, kak su se to počeli spominati. Gda je vidla toga mladenca mati, da ne bu tak dobila pucu za svoju snehu, ar se neče niti spominati, niti nikaj od nje niti od sina zeti, onda je svega zločestoga sina navčila, da ju naj fkani pak naj ž njom nesramno delo 'čini, naj se igraju pak ju naj premami. Tak je vezda više put došla mati s sinom in nisu se šteli više nikaj se spominati od ženitbe neg sakakaj drugo, pak su se ovak večer, gda je bil svetek, igrali i spominali. Tak je bilo jeno pet šest večerov, a sedmi večer zmislila se je ta ženska pak je rekla: znaš ti, sestrica, kaj? Ne znam. Mi ti idemo tam po našu susedu pak se burno malo veselile, a deca naj doma tu paziju, dok mi dojdemo. Ali pucica je rekla mam: ne vi, neg ja idem po vujnu pak ju sim dopelam. Na to joj reče ta ženska: kam bi ti bedak po noči isla ? vi budete dva doma, mi same stare po staru idemo, a vi večerju pripravljajte doma, dok mi dojdemo. One su odišle po vujnu i kak su odišle, počel se je ov mladeneč s pucicom igrati i na nesravno delo nagovarjati, ali pucica ne štela niti čuti. Nu gizdavec joj ne dal mira nikak i kak je videl, da ju nemre nikaj po dobru dobiti, onda se je počel groziti, da ju bo 'moril. Ali ona sega toga ne se čisto nikaj bojala. Naj poklem štel ju je šilom pritrucati, ali gda je ona to vidla, kaj bi rad ž njom napraviti, počela je kričati sega grla i vušla mu je pak se je vani skrila tak dugo, dok su došle ove dve i dopelale vujnu. Puca ne štela nikaj jesti niti piti, neg je 'se povedla vujni, kaj jo štel ž njom delati ov gizdavec, a vujna joj je rekla: naj, moje drago dete, špota nam delati, neg se samo drži svega reda, pak boš vidla, da boš srečna i tebi ne vujde on mladeneč, koj ti je sudjen; to ti je več briga gospodina Boga dobroga, pak se i vile za te moliju; samo ti ostani vu mladosti pak boš vidla, da ti Bog da dobru sreču i blagoslov svoj, a vile te 'se navčiju, kaj god ti bo treba i naj pri tem niti mater poslušati. Gda su se navečerjale, onda su se malo igrale pak su se 'si skup razišli. Ali itak je saki isti den tam došla mati toga mladenca pak je tu devicu nagovarjala, da ju baš naj ne pusti zamuž. Ova devica ju je posluhnala pak je rekla, da ju bo zaklela, ako bo gda išla zamuž, pak ju je išče bole s tem rasrdila, kaj joj je govorila, da je njejno dete zločesto i nepokorno dete, kaj neče svoju mater posluhnati, i da či nju ne pozna za mater, pak da bi ona imela čer, da bi ona vre vidla toje dete, koje ne bi štelo nju posluhnati. Tak je bila čisto tu devicu spuntala, da več ne ni za Boga svoju pravu čer trpela, neg ju je vuvek špotala i bila, a puca je 'se dragovolno podnašala i vuvek je za svoju mater Boga prosila i molila. Ocu toje pucice bili su takaj nekakvi rodjaki vu selu Zvirku negde na severu, ali su bili dalešni rodjaki, jako dobri gospodari i pobožni i sega su dosta imeli pak se nisu nigdar za nigdar svadili. Ovi su imeli takaj dece, koju su mam od kraja vučili pošteno i bila su takaj tak po štena, da im ne bilo para vu celem onem mestu. Imeli su pet dečkov, prvomu je bilo ime Dobrojagar, drugomu Dalkovid, trejtemu Dobročul, četrtomu Dobrokrad, a petomu Dobrobež, a tak je rekla vila ocu i materi, da moraju takva imena dati svojoj mužkoj deci. Nu niti ovi dečki nisu se nigdar svadili niti komu zamerili. Gda su vre dosta velika zrasla i vre je bil najstareši za ženitbu, rekla je mati možu, da je vre ona stara i da ne moguča opravljati tuliko dece i družinu, neg da budu morali najstarešega sina ženiti. Otec je na to privolil pak je rekel: ja ti to verujem i sam velim, ali ja ti nisem dosta spameten, kam bi ti išli mi snoboke z našim Dobrojagarom; ja sem ti strahu, da ne bi kakvu nevalanku dobili za snehu, onda burno išče pet put više brige imeli a nigdar nemo (= ne bomo) na miru, i bo nas onda srdila i klala. Ti si sama premisli, kam burno krenali, da mene ne boš mogla kriviti. Oni su se tak spominali jeno dva večera sami, poklem su i družini povedli pak su i' pitali, naj ona pove, kam bi dobro snoboke iti z Dobrojagarom. Vezda su počele puce i mladenke povedati, da bi ona i ona bila dobra; ne-kojim su rekli, da su dobre jako, ali da su rodbina. Tak su došli spo-menkom i do čere ove device, ali su rekli: je, ova puca dobra i poštena i snažna, da joj nema vu celem hutaru para, ali kaj hasni, da je rodbina? Gda su se tak spominali, reče jedna žena: znate kaj, stric? nigdar vam ne bo bolše sreče, neg je či te device, a ja znam, da ga rada zeme. Na to su 'si privoleli i rekli, da bo to jako dobro. Ali im je na to otec rekel: hm hm, kaj vi ne znate, da mi je rodbina? am sem ja sam to vre mislil, ali ne bo nikaj s toga. Na to se je samo smejal Dobrojagar. Ali ta sneha i druge počeli su mam kolena zvadjati i računali i na jem put je rekla: najte se nikaj bojati, am ne bližno rod-binstvo ono, am je vre vu petom kolenu z jedne strane a z druge strane vu četrtom, to se slobono poberu, samo tam idemo snoboke, ja sama pem (= pojdem), bute vidli, da ju nasnubimo. Vezda zapita otec Dobrojagara, je li mu se dopada i je li hoče iti tam snoboke. Nu on se je samo smejal. I gospodar je poslal pitat tu snehu k svojoj rodja-kinji, da bi li slobono došli snoboke svojem najstarešem sinom. Kak je došla ova sneha tam, mam se je počela spominati sakakaj drugo pak je z dalka došla na spomenek za snoboke i ženitbu. Naj prvo je sneha govorila devici, da je li bo išla zamuž njejna či, pak je li se budu gostili. Ali devica je rekla, da ona sama ne zna, je li bo išla gda ali nigda zamuž pak joj je počela pripovedati, kak dobre je snoboke imela pak da ne štela iti zamuž i da je on mladenec bil jako dober, pak da ga itak ne štela zeti, i da je ona takaj bila sama na to privolela, pak da ju ne štela posluhnati pak da vezda niti neče iti zamuž. Gda je to sneha čula, onda je rekla: all, tak z mega posla nikaj ne bo. Na to joj je devica odgovorila: am sem ja znala, da si ti došla za to k meni. Na to ju zapita, od čije strane je došla i zakaj je došla. Ona mam 'se pove, kak su joj rekli i zakaj je došla pak je i mam po-vedla, da su oni 'se doma preračunali, da ne tak bližna rodbina, da se slobono deca zemeju. Mati rekla: hm, meni je 'se jeno, ali bolše sreče ne bo dobila, neg je imela pak ju ne štela i ne bo nigdar išla zamuž. Vezda je mati nekam van prešla i vu hižu je došla či pak je rekla: haj strina, kaj ste vi sami fiži? pak 'de su mama, kaj se bar oni z vami ne spominaju? pak je mam počela pitati za 'se, kak su tam, je su li zdravi i je li se bo kaj sin staroga vujca ženil. Na to se je ta sneha nasmejala pak je rekla: ain sem baš tebi došla snoboke za Dobrojagara; kaj ne dober dečko, pak kaj ga ne bi zela, am ga ti sama dobro poznaš. Na to se je puca samo nasmejala a snelia je vre znala onda, da bi ga rada zela. Gda je sneha štela vre oditi pak je pitala, bi li slobono došli snoboke, rekla je mati, da ona ne more preprečiti nikomu snoboke dojti, da naj slobono dojdu, ali da im ona ne more baš reči, da bi zela njej na či toga mladenca. I tak su se razišle pošteno i rekla je mati i či, da naj doma 'se pozdravi. Kak je ta snelia dimov došla, mam su ju pitali, da kaj je opravila i jeli bo kaj ali čisto nikaj. Žena je mam povedla, kaj je skončala i kaj su joj tam rekli. Drugi večer poslali su prave snoboke, mužke glave i ženske i nasnubili su, pak gda su snoboki dimov došli, mam su povedli, da je 'se gotovo, samo da moraju iti na zaruke zutra ali pozutra. Vezda je rekla gazdarica drugim ženam, da se naj jena pripravi, kaj bo išla večer na zaruke i rubčeno, pak da naj pri-pravljaju večerju, naj zakoleju dvoje mladine i naj kolačev nekaj speču. Zene su pripravile večerju za zaruke i gda je vre došlo vreme, da idu po rubec, onda je rekla mati, da se naj jedna opravi pak naj ide tam mesto nje, da ona ne more iti. Nu 'se su rekle, da naj ide ona, koja je hodila pitat i ona se je morala opraviti i iti na zaruke z mužkemi i mladencem. Ali prvo neg su ovi nasnubili, zeznala je za to mati onoga gizdavca pak je išla mam k devici pak ju je počela puntati, da zakaj bo čer dala tam, da on ne valja nikaj, da neče nikaj delati, neg da se samo vuvek poteple, pak da joj bi bole bilo, da je čer dala njejnomu sinu; pak joj je počela takaj govoriti, kak su med sobom naredile, pak zakaj se ne drži svoje reči. Nu devica je rekla, da ona njoj ne more prek nikaj zapovedati i da si naj či zeme koga goder hoče, da joj je povedala sa-kakaj pak da ju neče posluhnati i da si naj vezda napravi, kak goder joj je volja. Na to joj je ona rekla: da kakva je to pucica, koja ne bi svoju mater posluhnala i da bi njejno to dete bilo, da bi ona njega zaklela. I tak je ta devicu spuntala, da se je od srca plakala i klela svoju čer. To je bilo on den, gda su večer bili zaruki. Za to je i ona baba mati toga gizdavca došla bila na zaruke, ali njejn sin opal je s košare, a Dobrojagar je dobil prsten i mam rubec. Vezda se je istom srdila mati gizdavčeva, ali opet je išla k devici pak ju je počela nagovarjati i povedati, kakvo je to zločesto dete, koje svoju mater ne posluhne, i tak je bila opet mater rasrdila tak jako, da je svoju čer zaklela, gda je rubec davala Dobrojagaru. Onda je rekla: zemi ga zemi slobono, kača te odnesla, gda boš išla na zdavanje. Nu gda su se ovi dva zaručili, onda su se veselili i popevali išče prvo, nego su išli jest i onda su se veselili do beloga dana. Gda su jutro snoboki dimov došli, mam su je pitali, jeli opal s košare Dobrojagar ali ne. Nu on mam da rubec iz žepa i mati se je počela od veselja plakati i mam on den je išla pohadjat svoju tu novu snebu i kak je tam došla, po-dvorili su ju lepo pak su se veselili, kaj päk budu vu bližnem rodbin-stvu. Gda je došla vre trejta nedela, gda bi morali iti na zdavanje, onda onu sobotu došli su po škrinju i mladenec je pital punicu i mladu, da kuliko svatov hočeju, jeli cele ali kurtaste. Nu one su na njega se pustile, a on je zel cele. Ali gda su se navečerjali i razišli, onda se je počela mati plakati, da kaj je napravila, zakaj je čer svoju zaklela za malkaj. Ci je pitala mater, zakaj se plače, nu ona joj ne štela povedati a plakala se je celu noč. V jutro došle su rodbina i susede, da ju obleču i na nju venec deneju, a mati se je strašno plakala i na-rekala je sega razgota. Gda su ju pak oblekle i na nju venec dele, došli su svati i gda su svati svoje zvršili, onda su rekli materi po običaju, naj je ponudi; ali ona je od žalosti opala i mesto nje ponudila je druga. Nu gda su pošli, doletel je nekakov viher, a vu viheru kača pak je pograbila tu mladu i odnesla ju je. Strah je popal 'se svate i domače ljudi pak su mater pitali, more biti je ju ona zaklela. Ona ne tajila, neg je mam povedla i zakaj ju je zaklela. Svati su mam dimov poručili, kaj se je pripetilo i taki su došli tam otec i mati i brača, pak su se počeli plakati, a mati onoga gizdavca smejala se je. Nu gda su se tak dugo spominali i plakali, na jem put je rekel Dalkovid: ne bojte se, mama, nikaj; nas je pet pak mi idemo po tu mladu moju nevestu, mi ju ne pustimo vragu, ar 011 ž njom nikaj nema, mi burno vidli tu kaču, koja nam je odnesla nevestu; samo se vi Bogu molite, da vam oprosti, a mi nju taki dopelamo. Mam 011 den išli su na jenu veliku pečinu, pod kojom je bilo na okolo imno pustih gradov. Na jem put je spazil Dalkovid, gde je kača z mladenkom, a bila je vu devetom gradu, pak je rekel bratom: fala Bogu, tam je vu devetom gradu, pak je pokazal 'sem i vidli su ju, gde je sedela pri obloku, pak je kačinu glavu na kolena' držala. Gda su to vidli, mam su se zafalili vilam svojem. Vezda su se opravili, saki si je zel oružje pak su išli tam. Dobrojagar mam je strelil vu kaču, Dobročul mam je priletel kači pak ju je vudril i dotukel, Dobro-krad ju je mam zel pak ju je odnesel van, a Dobrobež je mam 'se dimov odnesel. Gda su to vidli ljudi i stareši, počeli su se 'si veseliti i jukati i vezda stoprem bilo je veselje i mati je rekla, da naj si vezda zeme kojega goder hoče. Nu oni se nisu mogli dugo naravnati i pogoditi, ar je Dobrojagar rekel, da ju ne vreden sam dobiti, neg da naj matere napraviju red. Nu matere su rekle: ite k Bogu, pak naj 011 vas sudi i naj on napravi, kaj je god njegova volja. Mam je došel svetli oblak i veter pak je 'se odnesel vu nebo i dendenešni je tuliko zvezd gore, i drugi den se je onde list našel, da budu navek za navek na nebu, da se budu znali spominati ljudi, kulik je greli, ako mati dete zakune; i te zvezde se dendenešni zovu kvočka. iz ethno- in topografije nekdanjega Norika in Panonije. me te reke nam je obranil rimski spomenik, najden v okolici današ- njega mesta St. Pölten, in sluje takö-le: Divo. Neptuno. Aquarum. Potenti. Ob. Inductum. E. TRAGISA. Flumen. Muris. Epis. Accolae. Votum. Posuerunt. Lubentissime. Merito. (Duellius, in Excerpt. Genealog, pag. 310). Reka še dandanašnji nosi ime: Traisen iz Tragisen jio izpah-njenem gutturalcu, kakor v nemški besedi: maid, iz staronemšk. ma-gith, dekle, Moj mar iz Mogimar, maiestas iz magiestas, Majdalena iz Magdalena itd. Reka Tragisa — Traisen ima svoj vrelec na štajersko - avstrijski meji pod Tragižjim vrhom (Traisenberg) med T r nie o (Dürnitz) in Maria - Zell-om blizu Rečje doline (Retzthal) in blizu virov Murice; od tod teče na T r nice (Dürnitz) in na sveti Hypolit (St. Pölten) in se staka pred trgom: Trais m au er zapadno od vasi Preiwitz (v starih listinah: Bripoliza = Pripolica) v Dunaj. Starinoslovci trdijo, da je bilo na onem selu, kjer sedaj Trais-mauer stoji, rimsko stanovišče: Trigesamum. 0 njem piše učeni historik prof. Aschbach (Wien. Sitzber. 1830. pag. 31 seq.): Der Ort hiess ursprünglich: ad Trigesimum, dann Trigesamum, weil er am 30 Meilenstein von Arlape, dem ältesten römischen Hauptstandlager, im norischen Ufergrenzlande entfernt lag.1. Meni se ta razlaga ne dozdeva verjetna, marveč kraju se je utegnilo rekati „na T rag i ž-nem", kar je rimski uradnik v Trigesamum prikrojil. Črtice Spisal Davorin Trstenjak. V. Tragisa flumen, Arlapa. 1 To ni resnično. Po Antoninovem Itineraru je iz Arlape cesta držala v prvo stacijo: „Namare" VII. M. P. = 3 ure; iz Namare v Trigisamum XVI. M. P. = 6'/a ur; ta daljava pa ne daje „dreissigsten Meilenstein". Tragisa je že bila za Rimljanov deroča reka, kar spričuje votivni spomenik, bogu voda Neptunu postavljen, pa še tudi dandanašnji trga silno ta reka pobrežje ter poplavlja okolico. Zaradi te svoje lastnosti je dobila ime: Tragi za, iz snovi: trtg, reissen, brechen, bulg. trxgna — tr-Lg-nuvam, breche auf, reisse aus, rusk. trog-at, pereryvat, entzweireissen. Iz trtg je traga po onem pravilu, kakor draga, mreža, iz dri.g, constringere. Tudi na gorenjem Štajerskem imamo reko Tragöss (v starih listinah: T r a g o e s s e = T r a gež) v okrožju bruškem, ki je tudi deroča, in pa goro: Traglenzalpe —■ Traglbnica v jarugi, ki se veli Toboweitschgraben, to je Dobovičja grab a. Tragiška dolina je po slapih pretrgana; zato so dali pozneje Nemci jednemu kotu te doline ime: Sprenggraben, drugi še ima slovensko ime: Laming-graben: L am ni k — Lomnik. Zraven potoka Tragöss teče v tej dolini potok Fölzbach t. j. Belica. Sem spadajo tudi kraji: Tra-gusse —Tregusse v sredovečnih listinah, danes: T reg is t, kjer oglje trgajo, v okolici lankoviški. Ne daleč od Traismauera v cerkvi sv. Martina, ki stoji kraj struge reke T rag i se, bil je krščen moravsko - slovenski knez P ribi na. Dotična listina (okoli 830) poroča: „— in cujus spacio temporis quidam p r i u u i n a esculatus a m o i m a r o duce moravorum supra danubium venit ad ratpodum, qui statim illum presentavit domno nostro Hlu-dovico. Et suo iussu fide instructus baptisatus est in ecclesia s. Martini loco treisma1 nuncupato, curte videlicet pertinenti ad sedem iu-vavensem (Juvavia, Anhang, pag. 204). Pred Tragižnim je stalo rimsko stanovišče: Arlapae (genet. Bör-king), torej nominativ: Arlapa, in sicer na ustju reke, ki se danes veli: Erlaf. Ker imajo nekteri Ptolomajevi codices krivo pisavo Are-late, začel je prof. Aschbach trditi, da je to stanovišče dobilo ime po rimski legiji, ki seje zbirala v galskem mestu: Arelate, današnji Ari s. Temu trdenju nasprotujejo Notit. Imper. Occid., v kterih stoji, da so v stanovišču „Ariape" (krivo prepisano za Arlape) bili v posadki: Equites Dalmatae. Tudi Antoninov Itinerar in Tabula Peuting. imata obliko: Arlapae. Ime je nastalo, kakor je bilo rečeno, po reki, ktero zdaj Nemci imenujejo Erlaf. Ta reka ima početek v jezeru imenovanem: Erlafsee, kake pol ure od Maria-Zella. Odonod teče 1 Nemec je popačeni Trigesamum prikrojil za svoja usta v obliki: Treisma. Oblika Tragöss se jo izobrazila iz T rage ž, kakor: Traföss (v starih listinah: Treuesse) iz Trebež. Na nekdanji suffiks iza spominjajo staroslovenske tvarine: cel-iz-na, česk. podob-iz-na. Suffiks: uza imamo v besedi: trabuza, Plap-perer. — Tragisa zna tudi stati za Tragiža, prim. Trebiža, rečica na Kranjskem. Suffiks iz — iž nahajamo v rušč. belizb, albedo, v slov. drobiž, v srb. sitniž. skozi Jessenitzthal — Jesenice (in res v tej dolini rastejo obilno jeseni), skozi Rogatzboden, ki je v resnici obkoljen z rogatimi hribi (tam se najde: PöIIa — Polje), in pri Wieselburgu se združi z rečico: Kleinerlaf, ktera izvira iz Lomnitzberga (to je: Lobnica); potem pa se pri Pöchlarnu izliva v Dunaj. Šembera je besedo Arlapa izvajal iz Orlava in kazal na slično ime reke: Orlice, ktero so Nemci popačili v E r 1 i t z. Dasiravno so rimski uradniki nerimska imena zelo popačevali, vendar bi se jaz ne obrnil rad od oblike: Arlapa; kajti iz Orlava bi bil Nemec napravil: Erlau, ne pa Erlaf. Ko sem leta 1835. prvikrat to jezero obiskal in se vozil po njem, čudil sem se črez množino orlov, kteri nad tem jezerom letajo, in že takrat sem tovarišu rekel: To je res orlje jezero. V imenu Arlapa najdemo starejši a— ar bit — za orth; iz tega adjektiv fem. ar bij a, aquilae; drugi del besede apa pa se po izpah-njenem v lahko tolmači iz v a p a, starosl. stagnum, novosl. Pfütze, srbsk. Vapa, ime reke. Arlapa je torej = orblja vapa, Adlerpfütze. Da je v stari dobi tudi to jezero, kakor druga, bilo mužnato, bodo mi geologi radi pritrdili. Prebivalci pobrežnega Norika (Norici ripensis) morali so najpreje prenašati navale Keltov in sicer iz plemena Bojev. Iz Tacita zvemo, da so sedeže Bojev posedli Markomani tako daleč, kakor so sedeži Bojev segali. Kot mejo markomanskega kraljestva pa nam Vellej Paterkul (2, 168) na iztoku označuje Dunaj in reče, da so na desnem bregu Dunaja stanovali Noričani. Vendar na severozapadni meji Norika nahajamo tudi sledove naselbinam bojskim. Osvojili so si ne samo južno stran današnje Bavarske, nego so se tudi vrinili v pokrajino salzburško kraj obojih bregov Dunaja, na levem do Vindobone in na desnem do tja, kjer teče Aniza v Dunaj; tudi v pogorju, ki loči štajersko od salzburškega, nahajamo sledove o njih. Ko jih je markomanski kralj Marbod iz Bojehema pregnal, niso bili nikakov političen faktor ; nekaj jih je še gotovo ostalo v Bojehemu, jeden oddelek je hotel N o -rejo Turščanom vzeti, ali bil je odbit, in 32.000 mož se je obrnilo v Ilelvetijo (Caesar 1. 5. 23. 28. Tacit hist. 2, 61). Na Bavarskem so se skoro med Germani izgubili. Dobro opazuje bistroumni Contzen: Wie hätte das freundliche Verhältnis des Suebenfürsten Ariovist mit dem norischen Könige Voccio zu Stande kommen können, so lange zwischen beiden das grosse Bojenreich jene nähere Verbindung unmöglich machte? Beide Fürsten aber waren durch Blutsverwandtschaft nahe getreten (Caesar 1, 53.). Contzen Wanderungen der Kelten pag. 49. Že ta okoliščina kaže, da niso Noričani in Boji bili jednake narodnosti, kajti ko so Markomani tako grozno Boje stiskali, bili bi Noričani njim kot svojim krvnim bratom vendar na pomoč priskočili, ali pa jih tako gostoljubno, kakor helvetsko - keltski Ilaedui, sprijeli in jim stanovališča na svoji zemlji prepustili. Noriški kralj Voccio bi se bil gotovo preje s sorodnimi Boji zavezal proti Germanom in Rimljanom, nego s svabinskim Ariovistom in rimskim Caesarjem, kteremu je v galskem boju poslal celo 200 konjenikov na pomoč. Ker niso keltski in germanski rodovi bili prvi stanovniki Solno-graškega, tedaj se po slovenskih knjigah ni zastonj naglaševalo, da so Slovenci pred več kot tisoč leti posedli večino Solnograškega. Jaz sem bil celo tako drzen, da sem staro ime za Salzburg: Juvavum1, Castrum j u ve lise, iz slovenščine razlagal in trdil, da Juvav o označuje mesto, v kterem obilo j u v raste. Ju vaje prajotovana in stopnjevana oblika, slov. i v a, srb. i v a, Bachweide, česk. j-iva, Erdkiefer, dolenjesrb. (luž.) v-iva, malorusk. i v a, kašub. v j i v a, staroprusk. nasalovano : i n w i s, Eibe, litovsk. i v a — jeva, latvinsk. i v e, e v a, prasorodna starovnem. i w a, irsk. e o, franc. if iz nemšč., novonem. Eibe, taxus, tis. Še zdaj najdeš okoli Salzburga: Iben, Eiben, Eifernik = I varni k. Sicer že v nekterih slovanskih narečjih iva označuje Bachweide, pa sam Miklošič pri-poznava, daje iva nekdaj pri Slovanih označevala isto, kar nemško: iva — eibe, taxus, pišoč v svojem najnovejšem delu: „Etymolog. Wörterb. der slav. Sprach, pag. 424. Iva, altslav. salix. Die Wörter der stammverwandten Sprachen bezeichnen damit taxus, einen Baum, der ursprünglich auch bei den Slaven iva liiess. Tisx, taxus, ist ein Fremdwort, wohl aus: taxus." Omenil sem že v lanskem „Kresu" v članku: „Noriški Tauriski niso bili Kelti", da je jeden prav bistroumnih nemških učenjakov in iztražiteljev starin Viktor Hehn iz dvojnega poznamenovanja reke, ki se zdaj Salza imenuje, I v aru s in Isoffta (v nekterih prepisih: Igonta), prišel do prepričanja, da je že pred Tauriski, ktere smatra on za kelts ko pleme, v salzburški pokrajini nekov drug rod prebival, kteri je reko Isonta — Igonta imenoval I v ar, samo da so mu ti prabivalci: „verblasste Rhaeter". Ime Iv ar (primeri ruske reke: Iva, Ivica, Ivina, Ivinka, Ivot, Iviga, jugoslov. Ibar) nastalo je gotovo po i v ali , to je tisih, ki še dandanašnji tam obilo rastejo, in nobeden jezikoslovec ne more dokazati, da v raethoetrurščini i v a pomenja drevo tis, zatorej ne moremo tudi v salzburških prebivalcih iskati „ver- 1 Slovensko ime je bilo: Juvav o, liki krajniin imenom: Brezovo, Lipovo, Do-bovo. Sem spada tudi ime reke Jo veni z med mestoma Steyer in Windiscbgarsten: „a fluvio Joveniz usque ad terminum Selavorum". Kraj Juvanje v gornji savinjski dolini ima po juvah —- ivah svoje poznamenovanje. blasste Rhaeter", marveč slovenske Turščane, med kterimi so se pozneje naselile betve keltskih Bojev. Jezik Keltov je stal bliže latinskemu (italskemu) nego slovanskemu, in to je storilo, da so se Kelti tako hitro porimčili. V salzburškem in attergavskem kotaru še je v sedmem stoletju stanovalo obilo romanskega polčanstva. Sv. Rupert je dobil leta 670. od bavarskega vojvode Theoda 80 Romanov podložnikov in salzburška cerkev od vojvode Tlieo-deberta 116 Romanov s posestvi vred (glej Arnon. annotat. pri Canisiju II, 485. 488). Nemci pa so Italijane in Kelte imenovali z jedno-istim imenom: Walchen —Waeische; zatö še nosijo do današnjega dne kraji: Seewalchen, Litzelwalchen, Walardorf itd. po Valhih — Vlahih svoja imena. Da so se tudi med bojskimi Vlahi stanujoči slovenski Turščani, osobito po mestih in trgih porimčili, je naravno, in jaz mislim v imenu rimske družine Fuginas najti po-latinjenega slovenskega Turščana. Trdi se, da je bila ta družina iz kraja, kteremu se še danes pravi: Vigaun pri Halleinu1 (prim. dr. Kos, Spomenik, pag. 97). Temu kraju so slovenski Turščani pravili B e -gunje; bržkone so prebivalci tja pobegnili, ko so jih ali keltski Boji ali pa Rimljani napadli. Sakburški Nemec je iz Begunje napravil Vigaun, kakor nemški grajščak ali uradnik iz kranjsko - gorenjskih Begunj — Vigaun2. Vigaun ni torej postalo iz latinskega Fu-ginas, marveč Fuginas je zleženik iz Begunj — on je Begunjan (primeri Aquinas iz Aquina), ki je svoje ime porimčil v Fuginas. Slovenska krajna imena, ktera v salzburškem okrožju nahajamo, so torej iz dobe noriških slovenskih Turščanov. V začetku 7. stoletja ni bilo Slovanom mogoče, v salzburškem okrožju sedežev priboriti si, ker so že takrat bavarski Nemci v njem trdno gospodarili, in one Slo-vene, ki so v začetku 7. stoletja v Pongau pridrli in samostan sv. Maksimilijana porušili, zapodili so Bavarci. Ako je bilo mogoče, da so se porimčeni Vlahi in Sloveni v goratem salzburškem svetu do prihoda Bavarcev ohranili, bili bi jih morali Bavarci in Franki dalje niže po stari Karantaniji tudi najti; kajti od one dobe, ko so Rimljani Norik izgubili, do prihoda Bavarcev in Frankov, niso bile te pokrajine brez ljudij. A mi ne najdemo po severni in srednji Karantaniji nobenega kraja s pridevkom: Walchen. Meni so jedini znani kraji na gorenjem Štajerskem: Walchberg južno - iztočno od Gröbminga (v sredovečnih listinah Greben ich), Walchengraben v judenburškem okrožju, v kterem je planina: Wepperitzalpe, to je veperica po vepru (aper), Walclier- 1 K razlagi imen: Hall, Hallein še pristavim belorusk. chal-ucha, Hütte, - Iz P u g i n a bi Nemec napravil: Vaugein, ne pa Vigaun, a 1 p e v takoimenovanem Spregnitzgraben, Walchgraben v dolini Grossfeistritzgraben, Walchern (Valharje), dve uri od Oeblarna, a ker nahajamo ta imena v družbi slovenskih krajnih imen, ne verjamem, da bi bila nastala po Val hi h — Vlahih, marveč po vi ah i li—-pastirjih, kajti povsod tam so veliki pašniki in na Walch er al p e se goni 70 goved na pašo. Valli je nemetathetična oblika za vi ali, in da so jo Praslovani rabili, potrjuje jezik polabskih Slovanov, v kterem nahajamo oblike: v o r t a, v o r n a, p o r h, g o r h itd. za vrata, vrana, vrana, prah, grah.1 Jaz trdim, daje valli — v lah (pastor) nastalo iz vals — vlas, ruski volos, bog skota, Hirtengott. Miklošič opomni pri besedi v o lost, Hirtengott: „Beider sachlichen Verbindung des v o los t mit dem hl. Blaatog halte ich die Entstehung des v o 1 o s t> aus Blaaiog trotz der lautlichen Schwierigkeiten für wahrscheinlich. (Etymolog. Wörterb. der slav. Sprach, pag. 394); vendar bi mi v ruskih spisih morali najti oblike: voloz — volozov — voloza, a ne: volos — v o -losov — volosa, kajti grški s ima sredi besed veljavo slov. s. Ruski v o 1 o s 7. in gršk. BXciaiog — „ö ayiog ßlaoiog o ßov/.6Xogu — ste dve čisto različni poznamenovanji, in „ö ayiog Blaaiog" se pri Jugoslovanih kliče: Blaž, a ne: V laz ali V laž, tudi ne Vlah. Jugoslovanski „sv. Vlah" stoji k sv. Blaaiog v isti razmeri, kakor slovanskopoganski Svetovit k sv. Vidu. JS VI. Möns Cetius. Grški geograf Ptolomaios je jedini, kteri gore „mons Cetius" omenja. Niti pred njim po Pomponiju Meli, niti po Pliniju ne zvemo ničesa o tem gorovju, in tudi za njim ne poročata nič Fibius Sequester in prvi krščanski geograf Aethicus o tem pogorju. Tudi v Antoninovem Itineraru in v spisu: „Notitia utriusque Imperii" ne stoji nič o gorovju: „mon s Cetius", kakor tudi cesarski statistik Constantinus Porphyro-geneta v svoji milit, geografiji: „de thematibus imperii Orient, in occi-dent." nič o njem ne omenja. Ptolomaios je torej jedini vir. Dotična mesta'2 1 Znali so tudi Nemci obliko Vlah razvezati v Walch, kakor Plešo v Pols. 2 To Nwqixov jitotoot'Ctrui dno f.iiv dvaewg a't'i'ot noxaiwi, dno de üoy.ti'iv luqti tov Javovßiov tm dno cuvov noiauol iit'/oi tov Ker tov 'oqovg ov Uta ig (f-ntyti aoioag) /.£' X — iig y. ls4/co de dvaTolojv avtoi tu> Ktctio <>oti • dno de [teoeitßQtug t<[> it vno to eiQi]utvov ooog luoti zrjg Uavvonag t i g avto. ov to dvoar/mnatov ntqag tnt%ei uoioag lg —- ue y. se glasijo: „Norik obmejuje na zapadni strani reka In (Aenus), na severni oni del Dunaja, ki seže od reke In do „mons Ceti u s" 37° 30' dolžine, 46° 40' širine. Na iztočni strani po isti gori cetski, in na južni — po onem delu gorenje Panonije, ki je pod ravno imenovanim gorovjem, kterega zapadni konec leži pod 30" dolžine, 45° 20' širine; sredina pa leži pod 37° dolžine, 45° 40' širine. Gorenja Panonija je obmejena na zapadu po gori Cetius in deloma tudi po Karvanku; proti jugu po jednem delu Is trije in Illyrije po paralelni črti, ktera se začne pri ravno imenovanih za-padnih mejah in se vleče črez goro A Ihan o s in do meje dolenje Panonije med 41° 50' dolžine in 45° 20' širine. Proti severu je meja Norik in oni del Dunaja, ki med goro Cetius na ustju reke Rabe pod 41° dolžine in 47° 40' širine leži. Po tem popisu so vsi starinoslovci začetek tega gorovja iskali pri današnjem Kalenbergu in konec pri Karvanku, ktere gore pa po Ptolomajevem popisu ne moremo iskati v onem gorovju, ki loči koroško in štajersko deželo od kranjske, marveč vzadi za starodavno Emono v vrhniškem okrožju. Ohranila se nam je tudi stara karta, ki se pripisuje Agathodaimonu Na tej karti se vidi tok Dunaja, na jugu skupina gorovja, čegar zapadna stran ima ime Karvank, iztočna pa Al bi os. Tudi ta karta spričuje, da ni gora Karvank ležala na današnji meji, ki loči Koroško in Štajersko od Kranjskega. Južno od reke Dunaja je na omenjeni karti narisano skupno gorovje (Massengebirge), in to je naš: vixiav ogog— mons Cetius. Na omenjeni karti ima „mons Cetius" na iztoku in jugu odpad, ne pa proti zapadu in severu. Ta točno risani odpad proti jugu spričuje, da je pisatelj „mons Cetius" kot od Karvank a ločeno gorovje poznal. Ptolomaios, kakor se lahko iz izvirnega teksta prepričamo, govori tudi o celotnem gorovju, in le tako dobiva tudi določitev mej svoj 'H TIuvvoviu rj uvio ntQioQi'Ctzui und n;v dvaeiog zi7> K t vl(<> ogei y.ul «c f.itqovg nji Kuomuyy.u. und d« utasußoiag rrjg rs 7trroiug y.ul zifi 'l)j.i oi<)og utQti -/.aru nuouhhjLov yQa(.if.irjv zrj und zov tiorjuvov dvour/jozazov ntquzog diu zov :'Alßuvov oqovg, i.u'yoi ßeßiov oqsmv y.ul zov öoiov ztß xctziu Ilawoviag o hiiyu uoiQug uu l' — i-is y . 'ylni) öf: ugy.zwv, zip ilqr^iivM oijtt rov Niogr/.ov y.cd zij) Juvovßiov fUQer z<7) um) Ksr'iov oqov g uiyoi zrjg v.uru zov Aqußwva icoruuov :-■/. zqonrfi ijg rj diaig Iniyti uoiQug uu — yd. 1 Nekteri rokopisi Ptolomajevi imajo 27 kart z opazko, da jih je risal Aleksan-drinec Agathodaimos. Schöll misli, da je ta Agathodaimos bil vrstnik Ptolomajev in se ima razločevati od grammatika z jednakim imenom, ki je v 5. stoletju živel. (Glej Schöll, Geschichte der griech. Literat. II. 752.) smisel. Da se pod „mons Cetius" ne more samo dunajski Kalenberg razumevati, prepričamo se iz tega, da reče Ptolomaios: „deloma tudi po Karvanku"; tega bi Ptolomaios ne mogel reči, ako bi ne mislil vsega gorovja od Dunaja do Karvanka pod imenom: cet-s k e g a. Kaj pomenja ime, in je-li se da naravno in pravilno iz slovenskega jezika razlagati? Ker so bili po mojih študijah prebivalci No-rika in zapadne Panonije Slove ni, mora tudi ime biti slovansko. Muchar in za njim drugi razlagajo ime: „Cetius" iz novokeltskega: coet, cuat, coit, cuid, coit, coed, Wald, les; Muchar trdi celo, daje ime kraja: Hojčje (iz hojka, Föhre, Tanne), po nemški pisarni popačeno v Kötsch; dalje je gorenje - štajerski: Katschwald ostanek keltskega poznamenovanja. Kdor je malo kaj jezikoslovca, prepriča se, da je ta razlaga brez vsega temelja. V staro-keltskem jeziku se les ni zval coet, cuat, cuid, coed itd., marveč: vid, vidu, staronemško: v i t u, lignum. Po uplivu romanskega jezika se je gutturalec g predtaknil, in nastale so oblike: g u i d , g \v y d a, arbores, g w y d d a w g, silvosus, irsk. f i d, in iz guid še le v novokeltskih narečjih gore omenjene oblike (glej Glück, Die bei C. I. Caesar vorkommenden kelt. Namen str. 16). Snov cet je praslovanska, in iz nje so nastala krajna imena: Cet-yn-e na Češkem, Cet-in-je v Črnigori, Cet-in-je na slovenskem Štajerju. Stoji pa ta kraj na meji šentjurske in poniklanske fare pod strmim gričem, izpod kterega naglo cesta v dolino drži; tudi na Hrvatskem v ogulinskem kotaru so razvaline trdnjave: Cet-in, stoječe na strmem hribu. Ilazven tega na slovenskem Štajerju v trbovelški fari: Ceče iz Cetje, Cečevina iz Cetjevina; na južni strani Pohorja, iz kterega kraja pot naglo v dolino drži, pravi se prebivalcu: Cečevnik iz Cetjevnik1. Ob Ščavnici, v fari malonedeljski, vrstijo se hribi tako-le: Na stari Gori, na B r e g e h, na C e t i n i, in pod koncem te na podol strmeče gore stoji vas: Predcetinci. Iz snovi: cet so imena slovenskih kmetov: Cetin, staročeski: Cet-ek (Reg. Boch. 1240. 466), starosrb. Cet-ko in Cet-in a. Appian imenuje panonski rod: Andicetes; ta je moral blizu cetskih gora naseljen biti, kar njegovo ime potrjuje; staroslov. q,de, prope, blizu, poleg. Ker vsi kraji, kteri so iz snovi cet stvarjeni, strmijo na podol, morala je beseda cet v praslovanščini označevati: praeceps, declivis, strm, in je sorodna s staroindijsko <;ita, acer, nagel, strm, lat. citus, rasch, schnell; primeri analog. 1 Sein spada tudi: Zötschach, to je v Ceeah pod Pfaffensteinoin med Geier-eckom, Kesseloin in Prossenwaldom v bruškem okrožju, dalje: Zettach to je v Četah v videški fari pod strmimi gorami. strm, strmec, mons praeceps, declivis, strmiti se, impetum capere, strmstvo, rapacitas. Montes cetii so torej cetje — strme gore, in to so tudi v resnici. M VII. Rivulus Pannosa. Herodotu in starejšim grškim pisateljem bile so pokrajine, iz kterih obstaja današnja avstro - ogerska država, po vsem neznane; le ko so Rimljani Norikum in Panonijo spravili v svojo oblast, seznanili so se grški in rimski pisatelji na tanje s kakšnostjo teh dežel in z njihovimi prebivalci. To je uzrok, da se Panonija in Panonci ne imenujejo v spisih starejših grških pisateljev, in da so Panone poznejši zmešali s Pa i o ni, ki so bili illyrske narodnosti ter stanovali ob gorovju rho-dopskem ; od teh nahajamo dandanes ostanke v bolgarskih P j an c i h1. Ti Paioni pa niso sprva tam stanovali, marveč v gorenji strani stare Illyrije, tam, kjer so bili naseljeni illyrski Agriani. To zvemo iz Appiana, kteri omenja, pišoč o Panonih sledeče : „Hi (Panonii) P a e o n e s a Graecis, a Romanis P a 11 n o n i i adpellantur, et ab illis (Graecis) inter Illyrios adnumerati sunt. Gloriosi hi (Paeones) admodum ob Macedonum Agrianos, qui potissimum Philippo et Alexandra in bellis praestiterunt, quoniam et hi (Agriani) Paeones f'uere, ex bis qui inferior a inco-lunt, ab Illyriis colonis editi." 2 Appian je menda sicer previdnega Safafika3 zmotil, da ta v svojih z vso pravico imenitnih „Starožitnostih" piše: „Prvotna domovina Pa-nonov (gršk. Ilaioi'sg) je današnja Bosna. Ob Dunaju in v dunajskih deželah so za Slovani prebivali Kelti, Tauriski, Boji in Skordiski. Po uničenju Keltov po Getih (okoli 48. pred Kristom) in Rimljanih (1. 15. pred Krist.) bile so te pokrajine puste, dokler jih niso Rimljani (1. 12. pred Krist.) s podjarmljenimi in zaradi njihove okornosti odpeljanimi Panonci naselili." Šafarik se v svojem trdenju pozivlje na Dio Cassija LIV. 31; vendar tudi tukaj se je zmotil, kajti Cassius Dio piše na omenjenem mestu sledeče: „Tiberius je šel nad Panone. Ti so bili doslej od strahu pred Agrippom mirni, a spuntali so se, ko je Agrippa umrl. Tiberius jih je prisilil, opustošivši njihove zemlje, da so se podvrgli s trdimi naredbami, pri kterili so mu pomagali mejaši P a no no v — Skordiski, ki so s Panoni jednako orožje nosili. On jih razoroži in proda 1 Glej Fligier v Mittheil, der anthropolog. Gesell, in Wien. Band IX. Nro. 7—8. 2 Appian de hell. Illyricis. s Šafarik Starožit. I, 20, 2. nota 2. večji del njihove mladeži, da se pelja v robstvo v tuje dežele." O naseljevanju ni tukaj nikakšnega govora. Isti I)io Cassiuski je bil, kakor sam pripoveda, namestnik v gorenji Panoniji, poroča, da sq se prebivalci P an o ni je veleli Pano ni. On piše: „Tako se imenujejo, nekteri Grki pa so jih po blodnji imenovali Paione, kar je res staro ime, a ne najde se tukaj, marveč prihaja ljudstvu, ktero v okrožju gore Rhodope poleg sedanje Macedonije do morja stanuje; zato hočem jaz one imenovati Paione, te pa, kakor se sami in pri Rimljanih imenujejo, Pano ne." Ime Panon in Panonija je torej gotovo starejše, nego oblast Rimljanov črez Panone, samo da niso starejši pisatelji vedeli za nje, kajti Grkom so bile pokrajine gor od reke Tise v starejših časih čisto neznane. Ime je še bilo znano in v rabi pod ogerskim kraljem Kolo-manom. Ta kralj je poslance Gottfrieda Bouillonskega sprejel „in loco, qui dicitur Panonia", to je v današnjem St. Martinsbergu, štiri ure pod mestom Gyara (Raab) v nekdanji zemlji panonskih Araviščanov. /e veleučeni kanonik Danjko je opazil: „Möns Pannoniae" ist nach Urkunden nicht von Landesnamen, sondern daher abzuleiten, dass die am Fusse des Berges erbaute Ortschaft Sabaria auch Panonia hiess." 2 Dolina pod St. Martinsbergom je bila nekdaj močvirna, kar se spozna iz listine kralja Bele (1235—1242), v kteri se bere: „et ibi (pod St. Martinsbergom) in valle media est fons, qui vocatur caput (glavni vir) Pannosae, qui cum aliis fontibus facit rivulum sub ec-clesia st. Willibaldi et vocatur: Pannosa," in kmalu potem: notandum vero est, quod omnes predictae villae sunt sitae prope ad pedes sacri Montis Pannoniae3. Rečico Pannosa = Panoža4 imenujejo današnji tam stanujoči Magjari: Panža. Ime je dobila po p a ni, kar je pri starih Slovanih označevalo: močvirno. Slavni naš učenjak prof. Fr. Erjavec piše mi dne 13. junija iz Gorice: „Zanimati bi vas utegnilo, da je na vzhodni strani goriškega mesta državni gozd, ki ima zelo močvirna tla. Imenuje se Pano v e c." 1 Dio Cass. cap. 49. 2 Danjko, Erzabtei St. Martinsberg v Oester. Vierteljahrsehrift für kath. Theologie VII. Jahrg. 1868 pag. 12. 18. 3 Glej Fejer, Codex diplomat. Hungariae I, 281. 4 Zaradi oblike primeri: r o g o z a , malorusk. r o g o ž a. Ker se goriški močvirnati gozd veli: Panovee, je torej podstava: pana; piimeri: Brezovec, kraj, kjer breze rastejo, Blatovec in Blat niča ime gozda in hoste nad blatno dolino ležeče. Imena močvirnih krajev s podstavo: p a na, nahajamo torej na Ogerskem, Štajerskem, dolenjem Kranjskem in Goriškem, kar spričuje, daje beseda pa na močvirna nekdaj pri Slovenih sploh živa bila. Oblikoslovne črtice o listu kaličnic. Spisal M. Cilenšek. I. •fKn je spomlad nadvladala zimo, solnčna gorkota pa mraz, prebudi se polagoma vsa priroda iz trdnega spanja. Priljubljene pevke, ki so se bile v jeseni v toplejše kraje preselile, vračajo se zopet, in ves dan odmeva po vrtih in logih snubčeva pesen. Vsakovrstne žuželke in druge živali oživljajo prej pusto naravo. Po prisojnih obronkih se prikažejo prve pomladanske cvetlice in sčasoma ozeleni vse površje z raznim drevjem vred. Človeku se dozdeva, da je vse to zavoljo njega! Kes, da materi zemlji zeleno krilo najbolj pristuje, a vendar ni samo ukras pomladanskemu dnevu, ampak je v tako tesni zvezi z dotično rastlino, da si je brez njega niti misliti ne moremo; na drugi strani pa zovemo list le to, kar se na rastlinah kot postranski izrastek nahaja. Dobro vemo, da rastline, za rasti na listju oškodovane, hirajo in se često tudi posuše. Tedaj morajo biti listi več nego rastlinski nakit! Oni so rastlini preimenitno orodje in se torej po pravici imenujejo ustroji. Po zimi, kedar spava priroda, poginejo vsaj nadzemni deli nežnih zelnatih rastlin, trpežne pa se osujejo na jesen in metlam podobne pričakujejo prihodnje vigredi. Iz tega je tudi razvidno, da so listi samo za bujne rasti potrebni ter dokončavši svojo nalogo in spremenivši svojo bojo preminejo. Saj so pa navadno tudi prenežni, da bi zmogli zime mraz in bili bi rastlinam sigurna smrt. Tedaj ne samo s telesom, ampak tudi z rastlinskim življenjem so listi v primerni zvezi. Opazujoč taisto rastlino tu ali tam, preje ali pozneje, uverimo se, da vlada glede listov neka pravilnost ne samo zastran oblike, barve in velikosti, ampak tudi glede razpostavljenja po steblu in reda, v kterem nastajajo drug za drugim. Prve vrste posebnosti so v obče znane in nam more samo do tega biti, da spoznamo poglavitnosti v medsebojni zvezi in razudbi teh ustrojev. Po mestu, na kterem se nahajajo listi, kakor tudi po posebnem opravilu razločamo jih več vrst. Najbolj znani so pač stebel ni listi, ki navadno jedini nosijo to ime. Oglejmo si za poletja ktero koli drevo, na vejah vsakega opazimo v listnih pazušieah, t. j. v kotu, ki ga dela 1(5 list s steblom, popek. Stožčasto, zelenkasto ali rumenkasto telesce zove se za prve mladosti tudi oko. Do jeseni doraste do določene mu velikosti; nato popada listje raz drevesa pnstivši brazgotine kot sledove navzočnosti svoje. Popki prezimijo in uarasto v mladoletju v vejico z listi tako, da ondi, kjer je stal lani list, stoji letos brst. Ne rekli bi, da ni malo višje, a razlika je jako neznatna. Kolikor listov je na mladiki, toliko popkov se razvije v pazušicah. Ako prerežemo prezimujoči popek podolgoma, najdemo v sredi valjasto z listnimi osnovami zaodeto telo — brst v prvotni obliki; vse skupaj pa zastirajo bolj ali manj usnjaste luske. Trpežni popki so seveda samo lesnatim rastlinam — drevju in grmovju — lastni; kajti po podzemnih delih ali pa v semenu prezimujoče imajo h kratu tvarjajoče in razvijajoče se popke. Sedaj pa, ko smo se seznanili z mestom, na kterem nastajajo stebelni listi, bode umestno, da natančneje proučimo zakone, po kterih se razvrste po steblu v popolni obliki. Kdo ne pozna naših žitnih trav! Pri vseh so listi jednako razpostavljeni; isto velja tudi o divjih. Začnemo li pri najnižjem listu ter sledimo črti potegneni navzgor od lista do lista, zapazimo, da se ta črta ovija okoli bili liki zavojica. V njej stoje listi drug od drugega vsi jednako oddaljeni in sicer takö, da zavzema vsak polovico enkratne spiralne črte; torej stoji tretji nad prvim, potem peti, sedmi itd. Dvovrstno razpostavljenje se nahaja tudi drugod v bilinstvu in se zazname-nuje z lomom '/2, čegar števec nam kaže, da se ovije črta enkrat okoli stebla, da pride do lista ravno nad prvim stoječega. Tako je končan prvi kolobar in začenja se drugi. Imenovatelj pa nam pravi, da stojita v jedni zavojici po dva lista, ter izražuje na dalje tudi še to, da stoje listi v dveh vrstah podolgoma po steblu. Pri ostricah, brezi in drugih najdemo še le četrti list nad prvim in izražujemo to trivrstno razpostavljenje z lomom '/s- Pri brestu, črešnji, hrastu, orehu, topolu in sicer nahaja se prav pogostoma 2/5 razpostavljenje, to je, pri dvakratnem obhodu zavojice stoji šesti list nad prvim. Trpotcev listi na pr. stoje tikoma drug nad drugim tako gosto, da je navidezno vsa pravilnost le gola beseda. Pa že to, da so različne velikosti in sicer spodnji največji, potem vedno manjši in manjši, pouči nas, da se uresničuje tudi tu splošni zakon v razpostavljenju. Ker drug vrh drugega leže, gledati je samo na to, kterih dveh polmera se popolnoma ujemata. Najdemo li, kakor je to istimi pri navedeni skupini, deveti list nad prvim in moramo kolobar trikrat ponoviti, dobimo lom :1/8 kot izraz uzajemnega odnošaja. Razven omenjenih, lahko razumljivih in bolj znanih razmer nahajajo se še nektere bolj zmedene, na pr. razcvetje solnčničino, krovne luske storžnjakov i tc]., ki se pa dado vsegdar tako raz m o tati, da nam postane jasno, da vlada tudi tu neki poseben zakon. Raziskava je pokazala, da so najnavadnejše razmere ovc, ki se dobe po nadaljevalnem seštevanju števca in imenovatelja lomov '/<_, in ]/.t, ali pa '/a in */3 na sledeči način: /.»v n 13 , 8 - Ne samo navadni, ampak tudi razcvetja obdajajoči in krovni listi, navidezno brez vse pravilnosti nameščeni, postavljeni so po zakonih listnega razpostavljenja. Isto tako mesnati listi čebulnic in ovih rastlin, ki jih imajo samo pri dnu. Bilo je naravoslovcev, ki so stvar pretiravali hoteč vse bilinske razmere zvajati na številke. Ali krivo to početje jim je skazilo veselje s tem, ker so se sami uverili, da je to le potratna igrača. Številke na sicer majhnem prostoru značijo mnogo in so nam vsekdar dobrodošle, dokler imajo tehtno podstavo; brez nje pa se zgrudi vsa zgradba nalile hišici iz deščic. Ustnatice in še nektere rastline predstavljajo nam drugo poglavitno obliko. Steblo jim je brez malih izjem robato in sicer štirirobato ; po dva in dva lista stojita v isti visokosti na steblu tako, da zavzema ! vsak polovico kolobarja. Ako so ti nasprotni listi tako razredjeni, da se ujemata spodnja z gornjima tako, da bi v isti visokosti razvrščeni vsak četrtino kolobarja zavzemal, imenujemo je križaš to stoječe. Pri nekterih so trije, štirje ali jih je še več v jednaki visokosti, in ti se zovejo vretenčasto stoječi. Glavnih oblik listnatega razpostavljenja navadno ni težko spoznati; preglavice nam more napravljati le tedaj, ako se rastlina okoli lastne osi bodi si na desno, bodi si na levo zasuče in je uzrok navidezni nepravilnosti. Dočim se navedenim zakonom priučimo navadno na že razvitih steblih in panogah, moremo redu, v kterem nastajajo posamni listi, le tedaj priti do živega, ako motrimo te v njihovem postanku. Že površno opazovanje vsiljuje nam prepričanje, da nastanejo listi a) zmirom kot postranski izrastki pod rastočim rastiščem, b) da je, dokler se steblo na rastišču podaljšuje, vsak temu bližji tudi mlajši; nikdar se ne vrivajo med starejše mlajši. Izjeme se nahajajo včasih pri cvetju in razcvetjih. ^ Vi. *) '/s, C) « '/„ O) -= *) 8 + ß _ u, rejeli od Perzov (pä, Fuss). — Skoro vsem Slovanom znana je beseda p op lun, pa bi 011, p a plan. Tudi kajkav-skim Slovencem rabi poplun, kakor Valjavčeve Pripovedke 1859 str. 115 «pričujejo, v pomenu: tegumentum. Besedo smo prejeli od ogerskih sosedov, in ti od Turkov, kjer znači pupla die Flaumfedern. — Obče je znana beseda roba, Ware, Zeug, Kleid, ktero imajo tudi Bulgari in Srbi. Do Jugoslovanov je prišla po Turkih: ruba Kleid, Kleidung. K nam so jo tudi lahko prinesli kupci italijanski. A i tal. roba pa je iz staronemškega: roub, spolium. - Za pomen „Farbe" rabi nam tujka novejšega pokolenja: farba, iz nemškega: Farbe, in starejša oblika: barva iz visoko- in srednjenem.: farwa, varwe. V novejšem času pa smo si začeli izposojevati od Srbo-Hrvatov besedo: boja, ktero pa že tudi Gutsmann poznava; a pri tem nismo pomislili, da je boja vseskozi le turška oblika: boja. Farbe, bojamak, färben. — Zraven nemškega: žajfa služi nam milo in sopun (Jambrešič in Gutsmann). Tudi Bulg. in Srbi poznajo besedo: sapun, kakor Albani in Magjari: szappan. Beseda je turška sabun, Seife. Lahko l)i se mislilo, daje sopun, sapun korena latinskega, ali säpo, gen. saponis, ktero besedo Plin i j prvi omenja, je nemška izposojenka *saipo, ktera se na starovnem. seipfa (švabski: Seipfe) in tinsko izposojenko saipio oslanja. Verjetno je pač, da je došla beseda v jugoslovanske in turški jezik po Germanih, kteri so milo menda iznašli in prvi rabili, a na obliko sta uplivala lat. sapo in italij. sapone. Miklošič Etyni. Wörter!», pravi: „Das auch in den finnischen Sprachen (saipio, saipua) verbreitete Wort ist unsicheren Ursprungs: Man denkt au Entlehnung aus dem Tatarischen." b) Orodja. Pri Bulgarih, Srbih, Rusih in Poljakih pomenja beseda aršin: Elle. Tudi slov. rečniki, na pr. Gutsmann, Murko, Janežič poznajo ar sin, aršin, Elle. Besedo imamo nedvomno od Jugoslovanov, a ti od Turkov: aršen, Elle. — Pri Slovanih jako razširjena je bal ta, Axt, ki je turški: bal ta, bal tak. Med Slovenci poznajo Ciči: balto, a tudi Štajercem služi po Murkovem poročilu: bald a v pomenu ein dicker Prügel, kar je vzeto iz ogerskega (turškega): balta. —- Med Kajkavci je domača besedica: če kan, Hauer der Schweine, Hauzalin (Janežič). Cekan, čakan ima svoje sorodnice pri vseh Slovanih. K nam je došel iz magj. csakäny, Reuthaue, Stockhammer, a v Evropo so ga prinesli Turki: čekič, čekan. — Povsod med nami znana in priljubljena čutura (čutara) je tudi turškega pokolenja. Med Slovani poznajo to besedo še Bulgari, Srbi, Malorusi in Slovaki, izmed drugih pa Rumuni, Albani in Magjari (csutora). Od zadnjih smo jo dobili mi in Slovaki. Turški se glasi: čotura, čotra, hölzerne Flasche. Nekteri trdijo, da je magj. beseda 17 iz italij. ciotola, Trinkuäpfchen, in od Magjaröv Iii bila stoprav došla v jezike slovanske, ali to ni verjetno. — Dude, Dudelsack, ki pomenja pri drugih Slovanih Pfeife, Schalmei, došla je k nam od Magjarov, a k tem in k Bulgarom ter Srbom pa od Turkov. Magj.: duda, turški: duduk, Pfeife, Flöte. — Ravno tako se nam godi z drugo besedo istega pomena: g a j d e, ktera je iz magj. g a j d e iu ta iz turšk.: g a j d a, k a j d a, Hirtenflöte, Dudelsack. Kajkavskim Slovencem je znana beseda hin-tov, der Wagen. Bere se v Valjavčevih Prip. p. 177. in v Jambreši-čevem slovarju. Poznajo jo še Bulgari: intov, Srbi: intov, Cehi: hyntov. in Malorusi: hint'uv. Beseda je turška: h i nt o v, Wagen, Kutsche, a k nam je došla iz magjarskega: hi ntö. Bolj razširjena je beseda: kord, korda, kordeč, ko rde ž, Degen, Dolch, k o rdel in k o r -daveč, Scherge. Besede ne poznajo samo kajkavski slovarji (kakor Habdelič in Jambrešič), temveč tudi Gutsmann, Murko itd. Nahaja se pa v vseh slovanskih jezikih, začenši od stsl. kori.da, gladius. Pokolenja je turškega (perzijskega): kard, Messer, Dolch, zendski: kareta, Messer, ter je došla v prvi dobi v jezike slovanske. Od te besede je seveda ločiti koren: krt, če rt, Andere, incidere, od koder črtati, črta, črtalo itd. — Za „Tabakspfeife" služi Slovencem poznamenovanje : fajfa, pipa in lula ali lulka. Naše zanimanje zaslužite osobito zadnji besedi. Pipa je jako stara izposojenka. Srednjelatinska beseda: pipa (iz lat. pipare, pipen) je došla v romanske jezike (ital. piva, franc. pipe,) in v nemške (stnem. pfifa, srnem. pfife; anglosaks. pipe, staroriord. pipa). Od tod imajo Magjari svojo pipo in Slovani svoje pipe. — Nič manj domača ni: lula, lulka. Besedo poznajo sicer vsi Slovani, a imajo jo tudi Rumuni (lule), Albani (lule, Metallrohr) in Novogrki (InMg). X Evropo je došla od perzijskega lula, Röhre. Pfeife, po turškem posredovanju. — Razširjena je tudi beseda: pištola, pištola. Izmed Slovanov imajo jo sicer le Bulgari in Srbi (pištov, pištol), a poznajo jo i romanski in nemški narodi; it. pištola, rum. pištol itd. Miklošič izvaja besedo iz turškega pištov, Pistole, a drugi trdijo, daje slovanskega pokolenja, priinerjaje češki: pist'ala, fistula, kor. pisk. K nam je došla po nemških sosedih. Bulgarom, Srbom, Rusom in Cehom je znana beseda: šajka. Schiff, Barke. Tudi mi imamo šajke, ein grosses Flussschiff, in to poznamenovanje smo prejeli iz magjarskega: sajka. Beseda je turška: šajka, Barke, bulgarischer Donaukahn. V vseli slovanskih jezikih nahaja se: topor, Hacke, toporište, Hackenstiel. Besedo poznajo tudi Rumuni, Magjari (topor), Armenci (tapar), Turki (teber). Beseda je perzijska: tabar, tavar, Ilacke, Messer, Axtstock, in je došla po Turkih v prvi (najstarejši) dobi v jezik slovanski. — V-prvi dobi so si Slovani prisvojili od Turkov besedo: tele ga. Turška: t a lik a, Gespann, kleines vieriäderiges, oben ge- (lecktos, an den Seiten offenes Fuhrwerk, udomačila se je v vseh jezikih slovanskih in njihovih sosedih: Litvancih, Magjarih (talyiga, taliga) in Rumunih. Pri Slovencih nahajajo se razne oblike z različnim pomenom. | Gutsmann: tal ige, Wagen mit zwei Rädern; Murko: toi i ga in taliga, -die Scheibtruhe (mit einem Rade). S tem pomenom se strinja staroslov. telega, currus, eine Art Fuhrwerk. Janežič ima: telege le kot plur. tantum v pomenu: Ochsenjoch, Joch bei Rindern, in jedino tako rabi se beseda na Štajerskem v šmarskem in celjskem okraju. Narečni izgovor srednjega e kaže na staroslov. e: telega, kot pravilno pisavo.— Slovencem vrlo dobro znana je beseda torba, ali najbolj priljubljena i je Kajkavcem na Hrvatskem. Na Štajerskem se trdi, da pride pri Hrvatih otrok že s torbo na svet; kajti nikjer ne srečaš človeka, bodi si pastirja, delavca ali popotnika, ki bi ne nosil torbe na sebi. Ta ga spremlja povsod in zdi se mu neobhodno potrebna. Torba je v pomenu Tasche, Sack, Tornister, razširjena med vsemi Slovani in njihovimi sosedi Lit-vanci, Magjari (turba), Rumuni in Albani. Beseda je turška: torba, in njena neizpremenjena oblika kaže, da se je pri Slovanih v poznejši dobi udomačila. K nam je došla brez dvombe po Magjarih in Hrvatih, i _ Različnega pomena od torbe je cula, Bündel. Cule nosijo berači in italijanski delavci. Matzenauer izvaja culo iz stvisneni. chiula, ali beseda je najbrže iz magjarskega, kjer pomenja cula, Bündel, Pack. S tem poznamenovanjem se lahko primerja rumunski toi, Pferdedecke, a oboje se izvaja iz turškega čul, Pferdedecke, Lumpen. Sicer pa se pri besedi cula v pomenu Bündel misli tudi lahko na venetski zolar, zubinden, zuknüpfen (Schuchardt Zeitschrift f. (1. österr. Gymn. 1886, str. 339). c) Imena za živali in ljudi. Med živalskimi poznamenovanji imamo le malo turških tujk. Namesto evropske besede lev, der Löwe, rabi pri nas tudi o rosi an, ki ima svoj izvir v turškem: ar slan. Prvotna oblika se je ohranila v bulg. in srb.: arslan, in magj. arszlan. Magjari pa so i preobrazili prvotni ar s zlä n v oroszlän, in od tod so prejeli Srbi in Slovenci svoj or o si an; kajti sicer bi se glasila beseda: arslan ali po slov. jezikovnem zakonu: raslan, kakor v bulgarskem. — V Valjavčevih pripovedkah, ktere so iz varaždinske okolice, beremo čestokrat besedo p a tka namesto navadnega: raca, reca, Ente. Patka je v istem pomenu znana še med Bulgari, Srbi, Rumuni in Albani. Beseda je došla k Jugoslovanom iz turškega in perzijskega: bat. — Malo znana med Slovani je: raca in racman. Razven Srbov služi še Rumunom (race), Magjarom (reeze, rucza), Albanom (rose) in Ciganom (raca). To nam kaže dovolj, da ni beseda domača. Miklošič primerja v Etym. Wörterb. nemški Retschente. Med Slovani obče znana pa je stsl. qty., nslov. utva, ki odgovarja 17* litvansk. antis, stnem. anut, lat. anas, gen. anatis, gršk. vijaaa (iz vi iia). Utva je tedaj prava domačinka in ta naj jedina dobi veljavo v pisnem jeziku. — Iz hrvatsko - srbskega jezika je došla v pisno slovenščino beseda bolj ar, Magnat, Aristokrat. Boljarin't se nahaja v staroslov. (cod. suprasl.) in malo da ne v vseh drugih slovanskih jezikili. Med slovanskimi sosedi poznajo Litvanci: bajoras, Magjari boj ar, Rumuni boj er, Albani bul'ar. Koren tej beseili se je sprva iskal v kompa-rativu bolij (bolji), ali Miklošič nahaja izvirni njen sled v srednje-grškem: ßoihxöai, proceres bulgari, in v (ioXic/dinv, ter primerja z njo turški: boj, Höhe, Statur, in boj In, hoch. Besedo bi bili najprej prejeli Bulgari (bolerin, bojarin), od teh pa Srbi in drugi narodi. Vsi slovanski jeziki poznajo besedo hajduk, in tudi Slovenci jo imamo od južnih svojih bratov v pomenu: Räuber, Pandur, Gerichts-diener. Isto pomenja tudi magj. hajdü. Izvira je turškega: hajdud, Räuber, ungrischer Soldat zu Fuss. — Namesto besede osel, ktero ime so Slovani dobili od svojih germanskih sosedov, služi Jugoslovanom: mag are, magarac. S to besedo dado se primerjati ruski j um ar, Maulesel, macedorum. gum ar, albanski: gomar in magar, grški: yo(.itiQi (iz yofiog, Last, Fracht,) in turški (arabski): himar. Miklošič misli v Turšk. El., da je magar nastalo po metathesi iz grškega yoiutoi, ali v Etyinološkem ltečniku trdi oprezno, daje izvir besede m a gar t. temen. — Našim pesnikom posebno priljubljena beseda kragulj je sicer pri vseh Slovanih udomačena, ali ona ni domačega pokolenja. Kakor Prešeren, ki je pel o njem, da kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne, tako še gotovo tudi marsikteri naših novejših pesnikov ni pomislil rabeč to besedo, daje turška: karagu, kergu, Sperber. Prejeli pa so jo Jugoslovani neposrednje od Turkov, a ne od Magjarov, kjer se glasi: karvoly, karuly. Naše kmetice imenujejo kragulja, Hühnerhabicht, po domače k o koš ar j a ali goloba rja, a to ime bi se v nežni sveto-žalje opisujoči pesmici kaj čudno obnašalo! Svojega „druga" (Gefährte) imenujemo radi pajdaša in tovariša. Besedo pajdaš poznajo razven nas še Srbo- Hrvatje in Malo-rusi. Slovani so si jo izposodili od Magjarov (pajtaš, Kamerad), kamor je došla po Turkih iz perzijskega: padaš, Gefährte, Reisegefährte. Tujega izvira je tudi tovariš (stsl. tovarištb), ali beseda je jako stara, ker je med vsemi Slovani razširjena. Njen etymon ni popolnoma jasen. Miklošič misli v razpravi Die Fremdwörter in den slav. Sprachen (Denkschriften XV. 1867), da je menda v zvezi z besedo to v ar t., castra, maloruski: tovar, Hornvieh, Ware, Zelt, in bi pomenjala „Lagergenosse". V Turških Elementih jo loči od tovar in njen izvir mu je temen. Tako sodi tudi v Primerj. Slov. II. 198. Magjarski se glasi: tars, rumunski: tovareš, in vsekako je štb nehistoriska pritikliua (Etym. Wort. 359.). — Na prvi pogled bi jo seveda izvajali iz stsl. besede to vari, ali temu se protivi pomen, kajti v vseli slovanskih jezikih pomenja tovar, tovor, Last, Esel, Ware, Heerde, in bas ta razširjenost nam dokazuje njeno starost. To besedo smo prejeli od Turkov v prvi dobi: turkš. tovar, davar, Vieh, Lastthier, Schaf. Magjari imajo svoj tar iz tovar, in tärnok, tavernicus, iz slov. tovarnik. — Volkodlaka imenujejo v ne-kterih krajih vampir. Kakor je vraža o volkodlaku vzlasti med slovanskimi rodovi razširjena, tako nahajamo pri vseli Slovanih tudi besedo vampir, vapir, upir. Prejeli smo jo najbrže iz turškega : über, Hexe. d) Vojska. Zraven besede „zastava" rabijo Slovenci poznamenovanje: bandero, bandera, prapor in tudi barjak. Bandero poznajo razven nas še Bul-gari, Srbi in Poljaki, a tudi Albani in Novogrki. V nektere jezike, gotovo v slovenski, kjer vzlasti „Kirchenfahne" pomenja, došla je beseda neposrednje iz italijanskega: band i er a, v druge zopet iz turškega: bandira. Turškega pokolenja je bulgarski bajrak in srbski barjak, barjaktar; od tod so jih sprejeli tudi slovenski rečniki (Janežič). Turški (perzijski): bajrak, Fahne, bajrakdar, Fahnenträger. Obče med slovanskimi jeziki znana pa je beseda prapor in se sme staviti h korenu: per, leteti, od koder je perot, Flügel itd. Prvotna oblika hi bila p o r -pon. in iz nje: prapor, ruski poropori.. — Mnogo razširjena je beseda šator, šotor. Prvotna oblika se je v jugoslovanskem čador ohranila, kamor je došla iz turškega: čader. Od tod se je dalje po zahodni Evropi razširjala. Magjari imajo svoj sätor, in tega smo si i mi izposodili in Hrvatje. Turki so prejeli čader od Perzov: čatr, čitr, iu to se naslanja na staroindijski čhattra, Sonnenschirm, od kor. čhad, überdecken, schützen. Slovenska starejša oblika šator se je pod uplivom naglaska izpremenila v šotor, gen. šotora, in stoprav potem v šotor, šotora. — Medmet h ajde, h ajdi, poznajo Bulgari in Srbi, a tudi Rusom je znan vzklic: ajda. Izvira je turškega: h ajde, auf, vorwärts.— Okoli Metlike in pri hrvatskih sosedih znan je glagol: jag m i ti se, sich um etwas reissen; sil um jagmiti, rauben. Glagol izhaja od imena: jagma, ki še životari v rekih, kakor slovenski: na jagmo, um die Wette, hrv.-srb. na jagmu prolazi roba, die Ware geht reissend ab. Beseda je turška: jagma, Raub, Raubzug. Janežič pozna: jagmiti se, sich katzbalgen, raufen. — V bridkem, a živem spominu je Slovencem, Srbo-Hrvatom in Bulgarom beseda: janičar. Solza se ti skoro udere, ako premišljuješ globoki pomen tega imena, ki je bilo jok in stok našim pradedom. Ker so janičarske čete Turki iz kristjanskih mladenčev sestavljali, ni se čuditi, da so dobile tudi turško ime. Turški: jeni. neu, jeničeri, neue Miliz. Izmed Slovanov poznajo to besedo še Malorusi, a sicer tudi Rumuni, Albaiii, Italijani (gianizzero) in Novogrki; kot tujka straši tudi med Nemci in Romani sploh : franc. janissaire, der Janitschar. — Vsem Slovanom dobro znana je koliba, die Hütte. To občeslovansko besedo moramo izvajati iz grškega: yjth'ßr, in njen koren tiči v glagolu xalvjitiiv, lat. celare. Ali mi nismo kolibe neposrednje od Grkov prejeli, temveč tudi pri tej kakor pri drugih grških besedah posredovali so Turki. Turški se glasi: kaliba, koliba, kuliba, in nnigjarski: kaliba. — Na slabem glasu je pri nas bič, ki ga imenujemo korbač, ko-rabač. liesedo občutimo kot tujko; že Gutsmann tolmači nemški Kar-batsche z „jermensko jižlo" (gižlo, gajžlo), ali Jambrešič jo navaja v svojem slovarju, kakor tudi Murko. Korbač poznajo vsi jeziki slovanski. Izposodili so si besedo od hudih Turkov (kerbač, Ochsenziemer, Kar-batsche, Reitgerte), in to znači vsekako tudi važen kulturni pomen! Prisvojili so si jo i Magjari: korbač s, in jo menda tudi med Slovenci, Slovaki in Čehi na dalje razširjali. Od slovanskih svojih sosedov so jo prejeli Nemci, kjer se je stoprav v 17. stoletju udomačila. Dalje je potovala na Švedsko (karbas), na Francosko (cravache) in Špansko (čorba,cho), kar veliko popularnost te besede neovržno dokazuje. — Med prostim ljudstvom je sicer neznana beseda mej dan, Rennplatz, Kampfplatz, Zweikampf, Duell, ali ker se tu pa tam bere v naši knjigi, hočemo pogledati, od kod jo imamo. Mej dan, megdan, je domač pri Bolgarih, Srbo - Hrvatih, Rusih in Poljakih, a razven Slovanov še pri Ru-munili, Albanih in Novogrkih. Beseda je turška: mejdan, ali prav za prav arabska: midan. V našo književnost zatrosili so jo pisatelji iz hrvatsko-srbskega jezika. — Iz srbskih narodnih pesnij nam je znan buzdovan, Keule, Streitkolben. Ali starejšo obliko nam že sporoča Gutsmann v svojem 1. 1789. izišlem slovarju: b uzd i h an, in to je sprejel tudi Janežič. Beseda se strinja z rusko: buzdychairt in s srbsko inačico: buzduhan. Bozdugan je razširjen v vseh slovanskih jezikih in se izvaja iz turškega: b o z d ogan. — Ogerski Slovenci poznajo glagol: šalaševati, prebivati, in v knjižnem našem jeziku se že tudi uporablja šalaš, Hütte, Hürde. Besedo poznajo vsi Slovani; v našo književnost se je zatepla iz ogerskega: szallas ali pa iz jugoslovanskega: šalaš, salaš; ona izvira iz turškega: salaš, saladž, Zelt, Hütte. — Vsem Slovanom dobro znana je beseda tabor, Lager, Feldlager. Nahaja pa se tudi pri Magjarih (täbor, Lager, Heer), Rumunih, Albanih, Novogrkih in Nemcih. Pri zadnjih pomenja narečna oblika Tabor, Tab er, več ali manj utrjeno poslopje, ležeče blizu kakega mesta ali večjega kraja. Na Solnograškem imenujejo neko planino T ab oral p e, in v obče se na Nemškem in v slovanskih deželah mnogo krajev z imenom Tabor nahaja. Ker je beseda v Evropi jako razširjena, zato jo smatrajo nekteri jezikoslovci kot prvotno slovansko, ali Miklošič išče njeno domovino med Turki, češ ti so svoj tabor (christliches Feldlager, Heer) prinesli v Evropo. — Zraven tujke kan on, Kanone, ki je iz francoskega (canon, Röhre, Geschütz) našla svoj pot v vse druge jezike, imamo poznamenovanje top. Besedo že navaja koroški slovničar Gutsmann, ali narodni govor in pesen jo jedva poznata. Tem bolj pa se je priljubila v pisnem jeziku ter si pridobila v omikanih krogih domovinsko pravico. Top je izpodrinil katione, topničar pa nadomestuje stare kanonirje, tako da ne nahajamo več zadnjih besed v slov. - uetnšk. reč-nikih, če so tudi med ljudstvom jedine v rabi. Top se je pri nas najbolj priljubil, in Janežič označuje v nemškem slovarju njegovo vrednost, če postavlja baš njega na prvo mesto, na drugo pa kanön, in na tretje stoprav štuk ( Stück); a Cigale mu je v svoji nemilosti odmenil zadnje mesto ter ga proglasil za tujca, kar je popolna isti na. Besedo top poznajo izmed Slovanov le Bulgari, Srbo-Hrvatje in Slovenci. Mi smo jo najbrže prejeli od svojih jugoslovanskih sosedov, a ne neposrednje od Turkov, kterim pomenja top, runder Körper, Kugel, Kanone. Turki niso sicer prvi rabili topov v Evropi, ali vendar je za nas Jugoslovane dokaj značilno, da smo baš od njih prejeli poznamenovanje za to 1110-rilno orodje. e) Živež. Malo znana je sicer beseda: bumbrek, Niere (okoli Metlike po-menjajo bubreki nemški Lumpenbratel), ali vendar ima mnogo slovanskih sorodnic, in sicer v staroslov. (bubreg't), v bulg., srh. in ruskem jeziku. Beseda odgovarja turškemu: bübrek, böbrek. — Slabo juho imenujejo Slovenci čorbo. Izmed Slovanov poznajo to besedo še Bulgari, Srbo-Hrvatje, Rusi in Poljaki. Dobro je znana Magjarom (csorba), in od njih imamo jo najbrže tudi mi. Izvira je turškega: čorba, šorba, Suppe. - Med prostim ljudstvom znana beseda: t abak, tobak, ktero smo dobili po zahodnih narodih iz Amerike, izgubila je svoje častno mesto v našem slovstvu. Meneč, da izpodrinemo tujko, dali smo književno pravico d uhanu. Ali tudi tii smo se pošteno ukauili, kajti d uhan ni v nikakoršni zvezi z našim duh, du bati, temveč je turškega (arabskega) izvira: du h an, Rauch, Rauchtabak. Med Slovani je beseda le malo znana; imajo je Srbo-Hrvatje (duhan, duvan) in Malorusi (dochan). V naš jezik (ima jo že Gutsmann) in v hrvaščino je došla najbrže iz magjarskega: dohany. — Vsakemu dobro znana in med našim ljudstvom jako razširjena je kuruza ali turščica. To žito smo dobili po Kolumbu iz Amerike. Od začetka 10. stoletja jela se je ta rastlina po Evropi pridno sejati in saditi; Benečanje so jo jako razširjali. Hitro se je udomačila na Turškem, v podonavju in na Ogerskem, a na Nemško je došla iz Italije pod imenom „türkischer Weizen" ali „Welschkorn". Pri Nemcih veli se tudi M ais, ktero ime pa ni domačega, temveč aine- rikanskega izvira (mah i s v Haiti); prim. franc. mais, angl. inaize, span. maiz. Turki imenujejo to žito kokoros, in oni so seme z besedo vred razširili med Jugoslovani, in sicer pri Bulgarih, Srbo - Hrvatih, Rusih in Slovencih (kuruza iz kukuruza), in naposled tudi pri Magjarih (kuko-ricza). Beseda turščica odgovarja nemškemu: der Türken, ter spri-čuje, da se je to žito iz vzhodnih in južnih dežel dovažalo k nam. /') Razna imena. Naš „jarek" nahaja pri vseh Slovanih svojega sorodnika, ki se veli bulg. jar, srb. jarak, poljsk. j aru ga itd. Tudi Magjari imajo tujko: ärok, ktero so Čehom in Slovakom (jarok) izposodili. V Evropo so prinesli besedo Turki: arek, jaruk, Furche, Graben, kleiner Bach. — Za „Kupfer" služi prostemu ljudstvu ime kufer, v pisnem jeziku pa navadno „baker". Že Gutsmann ima poleg kotlovine in kufra besedo baker. To ime poznajo še Srbo-Hrvatje in Bulgari, razven teh tudi Albani, Novogrki in Magjari (bogrdcs). Besedo so prinesli k Jugoslovanom Turki: baker, Kupfer, bakradž, kleiner Kessel; v slovenščini pri Gutsrnannu: bakrač, kupferner Kessel. — Do dobra se je v pisni slovenščini udomačila beseda: bujen, kakor bujna domišljija, bujna rast itd. Manj znano pa je ime bujica v pomenu Giessbach, torrens. Janežič jej je odmeril zadnje mesto, a Cigale imenuje Dolenjsko njeno domovino, in to nam spričuje, da je došla k nam od Srbo - Hrvatov. Tej besedi sorodnice žive v vseh jezikih slovanskih, in tudi Litvanci (bujnus, geil) in Magjari (buja, geil) jo poznajo. Po tem, da je beseda toliko razširjena, da se sklepati, da so si jo bili Slovani v prvi dobi izposodili od Turkov; Miklošič jo izvaja iz turškega: buj, böjflk, gross, bu-jumak, gross werden, wachsen. — K turškim tujkam moramo tudi prištevati bar, barem, wenigstens. Nahaja se pri Bulgarih, Srbo-Hrvatih in Magjarih, in od tod je tudi priromala k nam. Turški (perzijski): bari, einmal, wenigstens. — Beb a, bebec, Tropf, Tölpel, kar poznajo tudi Srbi: bebe, beba, primerja se lahko turškemu (perz.) bebek, Wickelkind, Pupille. — Nobeno mesto nima toliko različnih imen, kakor naša prestolnica. Korotanski Slovenci jo imenujejo Dunaj (t. j. na Dunaju = mesto ob Dunaju — Donavi), vzhodni (panonski) rojaki jo zovejo Beč, Čehi in Poljaki: Viden (Wieden), Nemci pa Wien. Najbolj razširjeno je ime Beč; kajti razven Slovencev poznavajo ga Bulgari, Srbo - Hrvatje, Magjari, Rumuni in Turki. Beseda je došla iz turškega: bedž, beč v jugoslovanske jezike in pomenja najbrže: urbs munita, castellum. — Po temeljiti razpravici prof. dr. Kreka v Kresu I. p. 120 znano je našim čitateljein, daje beležnik, beležiti itd v zvezi s turško besedo: bilgtt, ali z mongolsko: belge, belke. Zeichen. Merkmal. Beseda je stara izposojenka, kajti nahajamo jo že v starosl. spomenikih iz 1-4. stol. v obliki beleg 'i.. ali ona je malo razširjena v evropskih jezikih. Izmed Slovanov imajo jo le Srbo-Hrvatje in po njih mi Slovenci, a znana pa je še magjarskim našim sosedom (belyeg, bilyeg) in Albanom. Lahko bi se mislilo, da imamo belegt iz magjarščine, ali ta beseda ni Magjarom domača, ampak jim je iz slo-vanščine izposojena. Slovanski rodovi so se bili najbrže že v prvotni domovini za Karpati seznanili s to besedo (prim. Krek 1. c.), in nje pisava z e se naslanja na bšlt. — Dobro znana je beseda budalo, budalast itd. v slovenskih narečjih. Razven nas rabi le še Bulgarom in Srbo - Hrvatom in baš to govori po Miklošiču za to, da je turškega izvira: budala, dumm, dočim je drugim prava domačinka, in sicer srbska. — Za število 1000 rabijo Slovanom razna poznamenovanja. Naj-starša in skoro med vsemi udomačena je beseda: tisoč, stsl. tysqšta. To ime so Slovani najbrže že v predzgodovinski dobi prejeli od Germanov, gotiški: thfisundi. V drugo pa so si Slovenci izposodili tav-žent neposrednje iz nem. tausend. Hrvatom in nam služi tudi jezero v istem pomenu; to ime smo prejeli iz magjarskega: ezer, kamor je došla beseda po Turkih iz perzijskega: hezär, tausend. Ako še omenimo, da se je pri Bulgarih in Srbih udomačilo grško poznameno-vanje: hiljada, navedli smo vsa imena, s kterimi izražajo Slovani to število. Odkar je bil I. Koseski prestavil Schillerjev „Zvon": „Žgan iz ila, kraj prostora, zemlji vzidan je kalup", poznava vsak dijak zadnjo besedo, ali brez nemškega originala ali slov. rečnika jo je jedva uganil. Kalup rabi v pomenu Form, Modeli, Bulgarom, Srbom iu Rusom ter Cehom. Od svojih južnih sosedov smo prejeli mi to besedo, a oni od Turkov: kaleh, kalup. — Večkrat se čuje beseda: mak ar, makari, magari, wenn auch, mag auch; tudi Janežič jo je sprejel v svoj rečnik, ali v slovstvu še ni udomačena in je tudi treba ni. Cesto se rabi pri Srbo - Hrvatih in Bulgarih in od Kajkavcev je došla tudi k nam. Izvira je turškega (perzijskega): meger, mejer, ter se ni le pri Jugoslovanih, temveč tudi pri Albanih, Rumunih, Novogrkih ((.irffäqi, (.iccxi'iqi) in celo pri Italijanih (macari) udomačila. — Vsi slovanski jeziki imajo besedo: tolmač. Od njih je došla v jezik magjarski (tolniäcs) in nemški (Dolmetsch). Nemci so dobili to ime najbrže od Cehov proti koncu 13. stoletja. Ce je tudi tolmač pri vseh Slovanih doma, vendar ni domačega korena, temveč turškega pokolenja: tilmadž, in sicer so si bili Slovani to besedo že v prvi dobi izposodili. Razven navedenih besed živi v knjigi slovenski še nekaj manj znanih imen, ki so turškega izvira. Sporočili se nam jih večjidel kaj-kavski pisatelji, in to nam svedoči dovolj, da smo si jih izposodili od vzhodnih sosedov. Tako na pr. badava ali badavo, umsonst, unent- geltlich; turški: badheva, badhava. Batriv, audax, batern, gut, tauglich, pagadur, quaestor (Habdelič), kar odgovarja rusk. bogatvrr,, poljsk. bohatyr in magj. bätor. Izvira je turškega: bahader, tapfer, a to izhaja iz staroind. bhagadhara, robur tenens. — Večkrat zasledujemo tudi besede, ki so nam došle od nemških sosedov, ali po svojem izviru so turške. Tako smo prejeli razven „pištole" tudi parhent od nemških trgovcev, ali beseda je prvotno iz turškega (arabskega): barrakan. Rusi in Poljaki so ohranili prvotuejšo obliko: barakan. — Ruski čaj so povsod gostoljubno sprejeli, ali beseda ni ruska domačinka, temveč k njim in k Bulgarom je došla po Turkih iz perzijskega: čaj, Thee. * * * Zanimivo je konečno pogledati, kje in v kaki meri so turške tujke v našem jeziku razširjene. Največje število besed je doma med kajkav-skimi in onimi Slovenci, ki mejašijo z Ogri in Hrvati. Ondi so jih tudi iz narodnega govora povzeli kajkavski slovničarji in pisatelji ter jih sporočili knjigi slovenski; iz njih je zajemal i (iutsmann. Nekteri izrazi so se v pisni slovenščini dobro udomačili, drugi pa niso našli med nami mnogo priznanja ter še sedaj le po rečnikih kot mrtev besedni zaklad životarijo. Malo besed, jedva polovica gori navedenih, pa je znanih med prostim ljudstvom. Dalje ko se od meje ogerske in hrvatske pomikaš proti zahodu, tem bolj pojemajo turške tujke. Najmanj jih poznajo korotanski Slovenci, vzlasti oni na sedanjem Koroškem. To pa je popolnoma naravno; kajti koroški Slovenci so najbolj oddaljeni od meje hrvatske in ogerske ter niso bili glede občevanja v 11 i kaki ozki zvezi z drugimi Jugoslovani. Neposrednje od Turkov so težko da prejeli kaj tujih besed, temveč na to stran so posredovali osobito Nemci in Italijani. Tako poznajo in rabijo Slovenci v koroškem narečju le sledeče besede: roba, čutora, lula, pištola, šajka, torba, kragulj, pajdaš, baiulera, šotor, korbač. tabor (stoprav v novejšem času), čorba, parhent, čaj. Popolnoma drugo razmerje pa nahajamo pri onih turških tujkah, ki so došle v prvi dobi v jezik slovanski. Iz te dobe hranijo Slovenci le osem imen: klobuk, kord (kordež), topor, telega, tovor, bujica (bujno), beleg (beležnik), tolmač. Od teh prastarih, med Slovani dobro znanih besed pa govori koroško ljudstvo še zdaj vse razven treh (telega, bujica, beleg). Ta imena so prinesli Korošci že seboj v svoje sedanje bivališče iz skupne pradomovine slovanske, in zato so ona od nekdaj živo zvezana z ljudskim govorom. Novejše tujke pa so od 15. stoletja naprej po raznih potih prihajale med narod, in le nektere izmed njih so se glede na vsakdanjo potrebo tekom časa udomačile med njim. Dr. J. Sled. TATAT AT, -T *TAT^TATATATAT.VTAToTAT^^ Narodno blago s Štajerskega. Nabral /os. Freuensfeld. IV.1 0 kačah. Ci kačo buješ pred svetin Jürjon, te joj moreš kožo sleči pa posiišiti. Ci pa te kda inda kača piči, te pa si s totoj posiišenoj kožoj rano pokadi. Zivoj kači moreš pred svetin Jürjon jezik zmeknoti, pa ga djati za kosino vratišče; te je kosa celo leto ojstra. (Od Svetinj.) „Kačji jezik ma!" pravijo tistoj ženski, ki rada s svojin jezikon svajo dela. (Mursko polje.) „Dobro te je kača pičila!" pravijo tistemi, ki zna lepo no hitro gučati. Tistega je kača pičila v mladosti. (Od Svetinj.) „Tak sen čemeren, ka bi kače ja!" reče tisti, ki je zlo čemeren. (Od Kapele pri Radgoni.) Vsakša kača ma štiri noge Pokaže je samo te, či jo deneš na ogenj. Kače 'inajo tüdi svojega krala 110 kralico. On nosi na glavi en kamen, ki se sveti tak kak čisto sunce; kralica pa 'ma kruno z žutega zlata. (Mursko polje.) Kačjemi krali tüdi pravijo kačec. Vekšni je 110 bol debeli. Na glavi 'ma zlato jabuko. Dere lepo sunce sija, te se kače s totoj jabukoj špilajo. Tote jabulce nemreš 'nači dobiti, kak či med kače vržeš potač; te vse kače bižijo za potačon. Kačec zna tak brizgati, ka skoz vüha gre. Samo v nevarnosti brizga no« zove kače na pomoč. (Od Svetinj.) Enok je en kmet vida kačeca, ki je ima kruno na glavi. O11 bi jo rad doba. Tak dugo je hoda za kačecon, kaj je najša torišče, ge se kople. Pa kmet si je le ne vüpa krune vzeti. Dere je domii priša, te je ša k enoj staroj ženski, ki bla coprnca. Pita jo, kaj bi včina. Z e zidaj od Müre en dugi ganjg 110 napravi tri zlo močne železne vrata. Na sakših vratah pa more biti takša pera, kaj či boš na njo prtisna, kaj 'do se vrata najuok odprle 110 za toboj same zaprle. Te pa si pr' 'sakših vratah prpravi enega bistrega kunja. Na štrten kunji jasi k 1 Glej Kres 1881, str. 346. hrasti pa hitro 'zemi kruno, te pa jasi k prvin vratan. Tan skoči gor na drügega. Samo pazko me, kaj ne 'S nazaj pogledna. Kmet vse to včini. To je že zna, ka se kačec gre 'sikdar oh dvema kopat. Eno odvečarko, dere je že vse v redi bilo, jase proti Muri k tistemi hrasti. Na enen zelenen hrastoven listi je ležala zlata kruna, ki je 'mela na srdini en svetel kamen. Kmet jo hitro pobere 110 skoči na kunja. Te pa jase k prvin vratan. Tan skoči na driigega no jase dale. Zaj pa začiije strašno brizganje. Kačec je ovara, kaj mu je neliče kamen vkrä. Hitro je skoča na hrast no je gleda okoli, pa je zagledna kmeta. Tak kak blisk je letja za njim. Strašno so prve vrata spraščale, dere se je v nje zägna, Na male falačke so se razdrobile. Kmet je že jaha proti tretjin. Za en cajt pä čiije strašen liriim. Kačec je druge vrata stfa. Komaj je zapra tretje vrata, že tretjokrat čiije liriim. Zaj je kmet misla, kaj je zgiibleni. Pa kačeca je le ue bilo. IV tretjih vratah je mrtev obleža. Za drage peneze je krnet odda toto kruno. Za leto dni pa ga je bela kača pičila, ka je bia k mesti mrtev. (Mursko polje.) O i deneš kačjo kruno v kakšno šte velko kišto, najnok 'de tan puno zrnja no kišta 'de tak dugo puna, kak dugo 'de v njoj kačja kruna. (Kamenščak pri Ljutomeru.) Najbole nevarna kača je bela kača. Bog njo zato pošlje, či 'če lidi kaštigati. Bela kača je šiba božja. Ona živi samo v jako mrzlih zvirovščinah. Tisti človik, ki ga je bela kača pičila, ali najnok merje, ali pa se po malen p os riši. (Libanja pri Ormožu.) Na mlado nedeljo je šla ena ženska na njivo po travo. V cirkvi bla je ravno meša. Po poti joj pride proti ena žena, ki bla včista belo oblečena. Ona reče: „Strašen greh si včinila. Zaj si moreš eno zvoliti: pogüblena ali opasana." Ova se joj nasmeje no reče: „Trikrat sen rajši opasana, kak pa pogüblena!" Komaj to pove, že prfrči ena bela kača no se joj okoli pasa trikrat zamota. Bela žena je spreminola. Ovoj ženski pa je nihče ne moga kače odpraviti. S svojin jezikon je sploh pikala siroto 110 pila jeno krv tak dugo, kaj je mogla ženska mrcti. (Ljutomerska okolica.) JS V. O žabi in krastači. Bog je najprle namena človeka stvoriti v podobi žabe. Pa pre-misla si je. Žabi pa je püsta lepo malo nogico, ki 'ma glih takšne prsteke tak kak človečka roka. Piista še joj je tiidi milo oko, ki ravno tak gleda tak kak človik. (Od Svetinj.) I)ere kača žabo ceea, te se žaba jako nemilo joče no prosi pomoči. Iveri človik takšno kačo buje no reši žabo, tisti reši tri duše s lic, ki so ble mu v živlenji najbol v rodi. (Ji pa pobegne, te pa je pogibi. Či jo reša žabo no či 'ma kaj žegnanega pri - sebi, te najde en šac v tistoj mlaki, ki je najbliže. S totin šaeon pa še d (iz daj nibeden ne ima sreče. (Od Svetinj.) V starih časih je bilo dosta gobovih liidi. Bog pa se jili je smila, no jin je posla krapavico, ki pobira z zemle no z vode toti gobov gift. Zato pa 'ma ona tiidi namesto človeka toti beteg. V njenih gobah je skrit strašen gilt. Ci jo razčemeriš, te spisti na te 110 ti moreš mreti. Enok so bili eni pastiri jako veki prevzetjaki. Vse so počinjali, kaj blo ne prav. Najšli so tiidi krapavico 110 so jo vrgli v ogenj. Boga stva-rica se je začela napinjati 110 je pastire tak nemilo gledala, kaj so jo neki šteli viiti vzeti. Pa najvekši čeli je ne püsta; 011 se joj je smija. Ovi pastiri pa so zaj mogli iti vračat 110 samo najvekši je osta pr' ognji. Zaj nekaj strašno poči. Čehi so prleteli gledat, kaj bi bilo. Krapavica se je razletela 110 ves jeni gift je zletja najvekšemi pastiri v lice. Se tisti den je moga mreti. (Iz Vržeja.) Diiša tistega človeka, ki je ne čisto živja, more še iti v krapavico. (Od Svetinj.) Včasik joj Bog celo zapove iti v medveda. (Sv. Bolfenk.) Tote krapavice so najrajši pr' tistoj hiži, odkod je diiša. Na hižnem pragi sidijo, 110 se liden motajo okoli nog. Enemi so mrli oča. Od totoga časa je skoro sploh na hižnen pragi sidela ena velka grda krapavica. Sini se je posebno rada med noge motala. Enok pa jo 011 siine z nogoj s praga. Na tö krapavica zdigne svojo prednjo nogico no reče: „Ne stivaj me, ne, z mojega praga; dugo te že prosili, kaj Iti da za me na eno mešo". Sin je beža k farmeštri no je plača eno mešo za svojega oče. Krapavice pa potli ne več bilo. (Od Svetinj.) Krapavica človeka s svojimi očmi tak omami, kaj ga začne glava boleti 110 kaj mu zakrvavijo oči. Se celo vtiča tak ojstro pogledne, kaj spadne na tla no te ga požre. (Sv. Lenart pri Vel. nedelji.) * VI. 0 zmaju ali lintverju. Do lintvora drtigi nihče nema moči, kak samo „črne šole dijak". On ga jaše po liifti, dere strašno grmi no se bliska. Črne šole dijak dela točo. — Bliizi Vržeja proti Miiri jo v šumi en globoki ribnik; pravi se mu „Khnončekova jama". Tii je nekda tekla Müra. V totoj vodi je neskunčna globočina. Na dni sta lintvor in povodni mož. Dere je enok začela po leti kapati strašna toča, te so lidje vidli po lüfti leteti lintvora. Na njen je seda črne šole dijak. Bia jo gologlav, pa je v roki drža ene vel'ke knige. Tan vün je copra točo no krotia svojega lintvora. Strašen plamen je goria licitvori 'z pap. Prti Klmončekovoj jami je letja. Tan je nekaj strašno počilo, kadilo se je no smrdeti je začelo po žvepli. Lintvor no črne šole dijak pa sta spreminola. (Iz Vržeja.) Či je kokot sedeti let star, te znese eno jajce, ki je tak vel ko tak kak je golobinjo. V gnoj ga zakople no 'ž njega se zvali lintvor. (Mursko polje.) Ena pastarica je pr'nesla na pašo takšno jajce, ki je je kokot znesa. Pastiri so je en cajt gledali, te pa so je štrli. Ž njega je zaj skoča mladi lintvor. Strašili so se pastiri 110 so odbežali. Za več let je dorasa toti lintvor 110 je lovia živino. Še le črne šole dijak ga je odegna s totega kraja. (Od Kapele blizu Radgone.) Tüdi 'z kače grata lintvur. Dere je sto let stara, te joj zrasejo peroti no te zleti v megle. (Od Svetinj.) Ž žegnane remenice, ki je Str'najst dni stara, zvali se lintvur. (Iz Runča.) Či žaba, rak ali riba zajde v votlino, pa ž nje nemre več, te joj zrasejo peroti no pape no rep no te je lintvur. Najbol nevaren je tisti, ki je z raka; jegova toča 'se pobije. 'Z votline grejo štiri poti; pr' prvoj 'ma pape, pr' drügoj rep, pr' tretjoj 110 štrtoj pa peroti. Z tote luknje ga samo spravi črne šole dijak. (Ormoška okolica.) Tan, gde je lintvur, je največ zvirovščine. Zemlja stoji v vodi 110 se malo maja, tak kak bi se zibala. To dela lintvur, da more dihati. V totih zvirovščinah je najbojša voda; sploh je friška 110 jako mrzla. Dere 'če dež iti, te že to lintvur napre zna. Neje 11a miri no se začne gibati, te pa skali vodo no lidje najnok znajo, ka 'de dež šo. (Od Miklavža blizu Ormoža.) Lintvur se 'sakši den vmivle, zato je zvirovščina pr' njegovoj glavi sploh kalna. (Velika nedelja.) Pred nevihtoj postavi gospodinja naskriž dva srpa z ojstrinoj pr'ti nebi. Či pride megla, v keroj je lintvur, te se on na srpih vreže no se hitro obrne v drügi kraj. (Od Svetinj.) M VII. Prazna vera in šege. Či pes z glavoj dol k zemli tavuli 110 se joče, te neliče vmerje; či pa 'ma jo k viški obrnjeno, te pa to ogen pomeni. Ljutomerska okolica. — Težaka si ne smita pr' lüdskoj hiži v eno obrisačo rok brisati, da te roke vküper pridejo no te dva roja od tiste hiže rojita. Ormoška okolica. Ci na svečnco medvid pride 'z brloga 110 vidi svojo tenjo, te gre nazaj v brlog no še se enok tak globoko zakople. Sv. Juri na Sčavnici. — Ci v peči goreča drva širni, te to svajo pomeni; gospodinja more hitro gor vrči soli, kaj to zadiši; te t Udi svajo zadiši. Kapela blizu Radgone. — Sakšemi mrtveci z robcon brado gor zvežejo, kaj 'ma zaprte vüsta. Toti robec 'ma vel'ko moč v sebi. Iveri človik ga kre sebe nosi, tisti lehko kradne, kel'ko le če, pa ga nikdar ne 'do dobili. Či pa se pravda, pa nikdar ne zgibi. Ljutomerske gorice. — Či sunce na Licijino na vedrini gor gre, te 'de drügo leto steklina. Svetinje. Dere kača žabo ceca, te moro človik kačo trikrat vujdriti no te je žaba rešena. S tistoj šiboj moreta oča no mati svojo deco kaštigati. Stročja vas pri Ljutomeru. — Či što če, kaj se dva ne Iii oženila, te more s tistoj šiboj med njedva vudrti. Železne dveri pri Ljutomeru. — Či je veka siiša, te grejo tri nedužne dikline po noči k M liri. Sedejo si v eno ladjo 110 se pelajo prti srdini. Te pa denejo na eno blanjo slavnjačo, ki nema poda. V slavnjačo denejo tri drva naskriž, gor pa treske; te pa zakiirijo no spiistijo blanjo po Miiri. Moliti morejo vero 110 en očanaš. Iz Vržeja. Sneha vleje v krožico vina, te pa vudre z 'soj močjoj na mizo. Či vino do trama zleti, te je to znamenje, ka 'de jeni mož pijanec. Iz Vržeja. — Dere grejo po sneho, te gleja ona skoz rinčico na gostovanj-ščake. Zagleda sneha prle ženiha kak on njo, te vmerje ona prle; či 011 njo prle zagledne, te pa ženili pred snehoj vmerje. Iz Vržeja. — Prle kak grejo v cirkev, dene si sneha kliičenco v nedre; tota kliičenca more biti odklenjena. Ivelko let če, ka ne bi 'mela dece, telkokrat more stopiti od doma prti cirkvi, te pa more kliičenco zaklenoti. Pravijo, ka je pre ena sneha pozabila zaklenoti kliičenco. To jo je tak žalostilo, ka je za nekaj let vrnila. Polenšak. — Dere gre ženili po sneho, te more ona skoz okno gledati 110 na noži stati; te je 011a bol hiida kak on. Mursko polje. — Dere grejo v cirkev, te sneha ne smi stopiti 11a prag. Mursko polje. — Prle kak gre sneha v cirkev, dene si skrivoma prosa v šolnje; dere pa domu pride, te pa je da kiiron, ka se bole plodijo. Ormoški okraj. — Sneha si dene doma prosa v nedre. Dere pred oltaron stojita, stepe ga ona na tla. Svetinje. — Dere grejo 'z cirkve domii, t^ more sneha pazko 'meti. Kak ženili pod kap če stopiti, vzeme njemi piišlc s klobuka. Ona si ga shrani. Dere dete fras steple, namoči toti piišlc v žegnanen vini no ga da deteti piti. Vržeje. — Dere sneha domu pride, meče peneze po hliveh no štalah, ka je pr' živini več sreče, no v 'sakši pisker 110 v 'sakšno po-sodvo vrže krajcar. Mursko polje. — Sneha tala deci zato krüh, ka joj Bog tudi deco da. Lidje pravijo: „Ke'ko falatov, te'ko dice". Vržeje. — Snehi donesejo pisker friškega mleka; 011a segne z rokoj notri, pa nibena kapi a no sini prek iti. Kak daleč roko notri porine, tak daleč dobavle ona vrhnje. Svetinje — Sneha, ki pride s cirkve, more kruh načeti. Svetinje. Tisti den pred Drašovin more diklina pojesti tri pšenične zrne, te v seriji vidi svojega ženiha. Cerovec. — Na Drašovo si more deklic küpiti robec no ga do svetega posta obšivavati. Na sveto noč si more djati na glavo no ž njin iti k punočki. Dere pa od punočke domu pride no si leže spat, te pa si ga nrore pod zglavnik djati. Kaj se joj tisto noč senja, to se gvišno zgodi. Brebrevnik blizu Ormoža. — Med punočkoj more prelja presti 110 napredene niti v klopko zamotati. Pr' keroj liiži je taksna klopka, tan odsod nemre tat ničesa odnesti. Svetinje. — Na sveto noč more tista doma ostati, ki če znati, keri 'de jeni ženili. Med punočkoj more zmetati po liiži od dveri k mizi no te vidi pr' mizi svojega ženiha. Libanja blizu Ormoža. — Med punočkoj grejo jagri pod most no tan zlevlejo kugle. Ci pr'ti njin na jahi pride zeleni jager, ki je nihče driigi ne kak san vrag, te strelajo na njega s totimi kuglami no te more spreminoti. Svetinje. — Dere mati 110 babica greta k pelävanji, te si neseta falat kriiha, ka data 'sakšemi psovi, ki ga srečata, ka dete ne bi trpelo pesjega glada. Ljutomerska okolica. — Pr' sveten Jiirji in pr' Kapeli še tüdi včasi pr'nesejo mlade pogače t. j. beli kolač. — Dere pa greta od pehivanja domu, te pa moreta iti v krčmo, ka dete močno zrase. Ljutomerska okolica. VIII. Reki in pregovori. Dug je hujdi vuk. Kapela pri Radgoni. Dužnik je sužnik. Svetinje. Drži se, tak kak da bi s Cvena šibje nesla = pripogneno hodi. Lit-merk blizu Ormoža. Ne 'š več kukovce čtio. Ljutomer. Nibena kobila še je ne od špota poginola. Hum pri Ormožu. Nor je tak kak peta. Mursko polje. Ne spravlajte na mizo pesje tace. Sv. Juri na Sčavnici. On misli, ka 'de zaj liden mesene v vodi kaza = ka bo je za norce imel. Noršinci blizu Ljutomera. Pitanje je ti skopi zmisla. Ormoški okraj. To čini mu pove (j) = kakor se je istinito zgodilo. Mursko polje. Pozna grmlavica, rani glad. Svetinje. Piiste lidi gučati, pse pa lajati. Svetinje. Tak van jezik kaple, tak kak vašemi oči. Kapela pri Radgoni. wmmmmmmmmmmmm 273 Ti kro Sume šibje bereš = delaš kot norec. Ormoška okolica. Ve'ka praska, malo baska. Svetinje. V brezji si z ras a, pa 'maš jošovo pamet = nisi pri pravi pameti. Ormoška okolica. Zeli po bdeli. Tako pravijo, ako se večini začne zehati. Svetinje. Narodnostne razmere na spodnjem Štajerskem, ^teviljenje ljudstva je zelo važno delo v omikanih državah. Uspehi tega brojenja mikajo slehernega izobraženca, ki jih pa tudi more mnogo-stranski uporabiti, bodi si za znanstvene ali za svoje praktične namene. Posebno hvalevredno je natančno številjenje ljudstva, kakoršno se je vršilo 1. 1880. v Avstriji. Kaj hvalevredno je od avstrijske uprave tudi to, da je rezultate tega ljudskega številjenja na beli dan spravila po knjigotrštvu. Za vse avstrijske pokrajine izdala je c. kr. statistična centralna komisija obširne imenike, ki so po različni veličini kronovin večjega ali manjšega obsega. Ta urad se je pri svojem delu držal — kar moramo še kot posebno hvalevredno poudarjati — narodnega ravno-pravuega načela ter izdal za nemške dežele [obe Avstrijski in Salzburško ter za Bukovino (!)] le, nemške imenike, za Štajersko, Kranjsko, Koroško nemško - slovenske, za Češko in Moravsko nemško - češke, za Pri-* morsko nemško - laško - slovensko - hrvatske imenike itd. Kolikor je pisatelju znano, izšli so za slovenske pokrajine že vsi imeniki. Imenik krajev na Kranjskem se je na pr. že večkrat omenjal po slovenskih časopisih in porabil za obširne statistične sestavke; o imeniku koroških krajev so bili, kakor je znano, koroški Nemci in ponem-čenci velik hrup zagnali, čitajoči v knjigi, izdani po c. kr. uradu, še ohranjena slovenska imena svojih ponemčenih krajev. Rezultate ljudskega štetja na Štajerskem, osobito na slovenskem Štajerju pa nam podaje „Special - Orts - Repertorium von Steiermark. — Obširen imenik krajev na Štajerskem." (Na svetlo dan po c. kr. statistični centralni komisiji. Dunaj 1883. — Alfred Holder. Cena 4 gld. 50 n. Str. 310 v vel. 8"). Njegova vsebina je bila tudi predmet razpravam po slovenskih novinah, a da bi bila pričujoča knjiga že ocenjena v slovenskem jeziku, ni mi znano. Knjiga nam pove, da je na Štajerskem poleg 794.841 Nemcev 388.419 Slovencev in 3133 ljudij drugih narodnostij; Slovencev je torej 1/3. Katoličanov je 1,202.233, protestantov 9209, Židov 1782 in 373 ljudij drugega veroizpovedanja. Največ protestantov je v nemških 18 okrajih [Gröbming — Grebenik, Ljubno, Liezen (od Luča, Luža)] in v Gradcu. Slovenski okraji imajo malo luteranov; največ jih je v političnem okraju celjske okolice (96), najmanj pa v slovenj egraškem okraju (3); Maribor ima 274, Celje 54 protestantov. Zidov je največ v Gradcu. Med slovenskimi okraji ima Ptuj največ Židov (63), slovenjegraški okraj pa nijednega. — O verskih razmerah naj to zadostuje, o narodnostnih odnošajih pa nam jo treba obširnejšim 1»i ti. Samo jeden okraj (Weiz) je čisto (?) nemški ter se v njem ne navaja niti jeden Slovenec niti človek drugega jezika; v vseh drugih okrajih je kolikor toliko Slovencev, ki so po spodnjem Štajerskem seveda v vseh okrajih v večini, po zgornjem in srednjem Štajerju pa v manjšini. Največ Slovencev šteje največji politični okraj na celem Štajerju, namreč celjski (120.320), najmanj Slovencev ima ljutomerski okraj na malem Štajerju (24.372), to pač seveda zato, ker je ta okraj v tej pokrajini najmanjši. Primeroma najmanj Slovencev ima slovenjegraški okraj, ki pa ima primeroma tudi največ Nemcev (mi bi rajši rekli ponemčencev in nemškutarjev). Najmanj Nemcev pa ima primeroma breški politični okraj, le dobra 2 "/„. Prebivalstvo po slovenskem Štajerju brez mest Maribora in Celja je imelo 1. 1857. — 372.296, 1. 1880. 403.954 duš. Narastlo je torej za 31.658 duš v 20 slovenskih okrajih, t. j. poprek 1582 ljudij za jeden okraj, lvakošno je bilo narodnostno razmerje pred 23 leti v posameznih okrajih slovenskega Štajerja, ni znano. Leto 1880. pa nam je povedalo, da je bilo med 403.954 prebivalci 24.500 Nemgev, t. j. 6°/0. Absolutno največ Nemcev štejeta oba mariborska sodnijska okraja, namreč 6688 nemških ljudij, t. j. 13% vsega prebivalstva, relativno pa je v marenberškem okraju največ Nemcev t. j. 5028 ali 32"/,,. Najmanj Nemcev broji gornjegraški okraj, namreč 9 ali 005%, malo jih ima šmarski okraj (45 ali 0'2 °/,), pa tudi v vranskem okraju je pičlo število Nemcev 85, v sevniškem 125, v šoštanjskem 180. Precej veliko nemške narodnosti je v sledečih sodnijskih okrajih, v ptujskem 3261 (skoro vsi mestu), v slovenjebistriškem 2029 (veliko v mestu), v celjskem 1060 (po trgih), v laškem 1003 itd. Tako je razmerje slovenske narodnosti z nemško na spodnjem Štajerskem, kjer bivajo Slovenci še kompaktno, v veliki večini. Zdaj poglejmo, kako je s slovensko manjšino po srednjem Štajerju. Tii vidimo žalibog le ostanke, le zadnje drobce nekdaj dosti večjega slovenskega prebivalstva. Slovenci bivajo še v radgonskem sodnijskem okraju, kjer jih je 1. 1857. (glej „Slovenski Štajer" 1. oddelek) še dobrih 2000 bilo, a zdaj so jih našteli le 1422, t. j. '/» vsega prebivalstva. Kam je došlo 600 Slovencev iz tega okraja? V vsaki vasi naštelo se je zdaj nekoliko manj Slovencev, a jedne vasi s slovenskim prebivalstvom pogrešamo celo popolnoma. Knjiga „Slovenski Štajer" navaja namreč med slovenskimi vasmi v radgonskem okraju tudi vas „Lesene" z 239 ljudmi. Te vasi nima „imenik", morda so „Lešene" nemški „Laasen" (to bi bilo pa Laze) s 370 nemškimi prebivalci ali pa „Deutsch-Haseldorf" z 259 nemškimi prebivalci. „Slovenski Štajer" ima tudi radgonsko predmestje G rez s 179 prebivalci za slovensko; „imenik" pa navaja ondi le 8 Slovencev, dočim ima v mestu samem 104 Slovence, t. j. 1j2ll. V mureškem okraju je bilo pred 20 leti še 2700 Slovencev, ljudsko štetje od 1. 1880. pa jih navaja za kakih 300 manj kljubu temu, da se je število prebivalstva v obče pomnožilo. Slovenci so v tem okraju čisto izginili (vsaj na papirju jih ni več) iz občine Sladki vrh, kjer jih je bilo pred 20 leti še 387, in iz občine Rožengrunt (od 223 ostali so samo 4). V neizpremenjenem številu pa so skoro ostali v vaseh: Nasova, Velka, Draženvrh, Sčavnica s Krembergom. Še bolj se je število Slovencev zmanjšalo v lipniškem okraju; od 2000 duš se je skrčilo na slabih 300. Nekdaj slovenske ali večinoma slovenske vasi: Račje, Iva-menik, Ekberk, Senava, Belič, Ebič stoje v „imeniku" zaznamovana kot nemška sela z imeni Ratsch (samo 47 Slovencev), Steinbach (samo 37 SI.), Eckberg (samo 7 SI.), Sernau (0 SI.), Willitsch (7 SI.), Ewitsch (1 SI.). V lipniškem okraju ima trg Strass še največ Slovencev (95), to so gotovo posli ondi službujoči. Lipnica sama, kjer so se morda še pred 100 leti pod slovensko lipo kolikor toliko po slovensko razgovar-jali, ni navedla med svojimi 2200 dušami niti jednega Slovenca. V vaseh in trgih, ki imajo lepa slovenska imena, recimo Jablanice (Allenz), Go-milica (Gamlitz), Ivranje (Krannach), Ilečje (Itetznei), Golič (Gauitsch) so in niso navedeni posamezni Slovenci, ondi še ostali ali z nova v te kraje došli; Gomilica ima 47 Slovencev, Spielfeld 76. Po knjigi „Slovenski Štajer" (sestavek Jos. Šumana) brojil je arveški okraj 1. 186(3. (ali 1857) še kakih 5000 Slovencev. Ali imenik naš jih je naštel le 1852. Vas Kapla je sicer obdržala svoje prvotno število (1137), ali Veliki Valeč je izgubil polovico Slovencev, vas Pesnica skoro vse, Gra-diše (Schlossberg) ravno tako, potem še Itemšnik, Klanec (Glanz); trg Luče in vas Veče sta se po tem imeniku tudi že ponemčila. V ivniškem okraju, kjer so bile seveda velike naselbine slovenske, izginilo je slovensko prebivalstvo skoro popolnoma in se skrčilo na 350 duš, ki bivajo največ v vasi Brunn (Studenec, 282 Slovencev) občine Jagernigg (Jagernik, Javornik). — „Slovenski Štajer" pripoveduje, da so Slovenci bivali tudi v srenjah Sv. Lovrenc, na mali Radolni v Ivniku (Eibeswald), a sedaj beremo le v Ivniku še 16 Slovencev (gotovo služabnikov). Prej smo navedli, da je po malem Štajerju (brez Maribora in Celja) med 403.954 prebivalci 24.500 Nemcev. Sledeči pregled bode pokazal, da biva skoro polovica teb Nemcev po mestih in trgih, a v skupnosti imajo v njih vendar le Slovenci večino. Mesta imajo: ptuj ....................899 Slovencev, Slovenji gradeč..............238 „ Slovenska Bistrica............200 „ Brežice....................„ Ormož....................456 „ Trgi: Rajhenburg................429 „ Podsreda..................476 „ Podčetrtek................321 v Rogatec..................303 „ Ljutomer..................008 „ Sv. Lovrenc n. k. ž............613 „ Laško....................330 „ Rečica ..................359 Sv. Juri n. j. ž..............419 „ Ljubno ..................752 " Konjice..................» Lemberg..................^25 » Sevnica..................625 „ Gornjigrad................779 „ Vozenica..................40 „ Ptujska gora..............140 „ Pilštanj..................375 n Mozirje..................566 „ Planina..................^57 „ Velenje..................330 » Kozje....................406 n Vojnik....................462 Središče..................930 Šmarje....................370 n Veržeje..................605 „ Sv. Lenart................297 „ Vransko..................630 „ Šoštanj ..................615 „ Braslovče..................311 „ - Žalec...........547 „ Marenberg................0 „ Mota....................32 n Vitanje ..................365 v Studenice................*_,. Skupaj . . . 16.449 Slovencev, 2729 Nemcev. 742 927 422 „ 440 41 v 18 1) 43 v 404 v 46S n 477 v 356 n 0 n 6 rt 0 v 449 n 0 v 68 v 8 n 241 v 6 n 26 v 0 n 4 n 27 v 131 n 129 v 21 n 7 r 4 v 314 n 52 n 118 n 2 v 40 n 971 v 738 v 178 v 45 v 10.652 Nemcev. Nemških vasij ali pa slovenskih vasij, v kterih bi imeli Nemci večino, po spodnjem Štajerskem skoro nič ni; največ jih je v bistriškem okraju, na pr. Pekel (130 N., 104 SI.), Marchendorf (slovensko?) (101 N., 47 SI.). Freistein in Volovšek (184 N., 6(i SI.); v desnodravskem marib. okraju: Studenec (1045 N., 263 SI.), Poberš (574 N., 178 SI.), Radvina (808 N., 146 SI.); v marenberškem okraju vas: Sv. trije kralji (182 N., 177 SI.), Gornja Vižinga (152 N., 80 SI.), Kortin (410 N., 58 SL), Vrata (97 N., 65 SI.), Sobota (701 N., 184 SL), v slovenjegraškem okraju vas Meža (68 N., 44 SL). Ta pregled kaže, da je spodnje - štajerska pokrajina kompaktno slovenska zemlja. To svedočijo pa tudi odločno slovenska imena posameznih krajev. 45 krajev je v „imeniku" s poimenovanjem: Selo, Sela, Selce, Selišče, Selnica, Selče, Selovec, Seluše, pač od korena: sed, glagol: seliti. Da ima pa skoro vsako drugo ime svoj pravopis, zdaj slovenski, zdaj nemški, zdaj zopet oboje, to se itak ume pri knjigah, ki so jih spisale na podlagi aktov tisočera uradniška peresa. Za jezikoslovca so ti obširni imeniki krajev kaj zanimivi. Na slovenskem Štajerju so pač krajevna imena s podstavami: gor, dol, log, lok, breg, brez, cer, črt, dob, gaber, gaj, gol, les, jel, treh, kamen, kal, gozd, laz, pek, itd.; na pr. s podstavo „gor" so imena: Gora, Gorica, Gorče, Gorence, Gorje (Göriach), Gorjanci itd., skupno 67 krajev; s podstavo „dol" so: Dol, Dolje, Dolac, Dolena, Dolenjce, Dolenje, Doliče itd., skupno 50 krajev. V „logih" (Logarjih, Logarovcih,) prebivajo Slovenci na 11 krajih, na „lokah" (Lokanja, Lokarje, Lokavci) pa v 35 krajih. Malim krajem ali recimo novejšim naselbinam je v obče lažje spoznati pomen in izvir poimenovanja. Večjim in starejšim krajem ga je težje razvozlati, vendar se slovenski izvir imenom po slovenskem Štajerskem nikakor ne daje zanikati. Saj imajo vsi starejši kraji tudi po zgornjem in srednjem Štajerju slovenska imena, počenši od glavnega mesta Gradca skoro do sleherne stare vasi v dolini murski, muriški, aniški, bistriški, rapski, labidniški, sulpski, paltski itd. Slovenska so imena: Liezen (v srednjem veku Louzen) od „luča" ali „luža", Gröb-ming (Grebenik), Wölz (Velica ali Belica), Ljubno, Trofajach (Treblje), Peggau (Pekel), Friesach (Brezje), Lasnitz (Lažne), Aussee (Avše, Jelše) itd. Slovenska so imena vasi: Göriach (v Gorjah), Göriz, Döllach (v Dolah), Graschnitz — vse v bruckskem okraju; Studenzen, Dolling ste na pr. vasi v okraju Feldbach (Vrba — pravi mu Krempelj po slovensko). Slovenska so imena: Seienz, Graden, Gössdorf, Gössnitz, Gösting (od „gozd") v graškem okraju ; Gössl, Gottschmann, Goschgarben, Göttschach, Granitzen v okrajih: Grebenik in Judenburg. Jednaka imena so tudi v okraju Weiz, kjer je med drugimi vas Zirknitz. — S temi besedami, ki sem jih tu izrekel, hotel sem samo opozoriti, kolike važnosti je ta knjiga za jezikoslovce in za zgodovinarje, ki morajo večkrat iz imen sklepati na preteklost krajev, narodov in dežel. Slovenci moramo pokazati, kaj je bilo nekdaj naše in koliko je še naše zemlje in našega rodii, kod in v koliki množini še biva, Zanimajmo se za take drobtinice, ki so v svoji skupnosti velikega pomena. Rešimo vsaj v knjigi naši slovenska imena, ktera so se po uradih in pri občinstvu že zelo umaknila nemškemu nazivanju. V pruski Sileziji (koder sem svoje dni potoval) pretvorili so B010-vice v „Bauernwitz" ; po slovenskih tleh so se jednake prestave lepih slovenskih imen v sto in več slučajih pripetile. — Slovenstvo peša. kakor smo se osvedočili iz tega spisa, vzlasti ob slovenskih mejah. Ni čuda, na slovensko manjšino se nihče ne ozira: šole so nemške, urad nemški, cerkev nemška, vzlasti v občinah pod sekovsko vladikovino. Po vrh tega pride pa še nemško „šolsko društvo", ki deluje v cmureškem okraju (menda v ne še popolnoma ponemčenih vaseh: Lugavec, Sladki vrh) in v mariborskem (Pekre). Od slovenske strani se za izomiko Slovencev ob meji kaj malo stori. Mohorske knjige še prihajajo v radgonski okraj, kjer je 53 udov, h Kapli v arveškem okraju, kjer jih je 46, v Luče, kjer jih je 20, in k Sv. Duhu, kjer je 22 družbenikov. Ali okraji Upniški, cmureški in ivniški so od slovenstva čisto odcepljeni; v teh okrajih je samo pet društvenikov pri družbi sv. Mohorja. Na te pozabljene Slovence se bo treba ozirati „družbi sv. Cirila in Metoda", „Narodni šoli" in „družbi sv. Mohorja". Tu ne gre za nikakoršno politiško zadevo, marveč jedino le za izobraževanje dotičnih oddaljenih Slovencev, ki bivajo pod isto državno in deželno vlado. Kako skrbe Nemci za svoje rojake po Avstrijskem! Znano je delovanje berolinskega „šolskega društva", ki sega črez meje nemške države. Jednako družbo, toda malega obsega, osnovali so tudi v Frankobrodu ob Majnu. V svojem razposlanem poročilu pravi, da obrača pozornost i na raztresene Nemce po Slovenskem, ktere bi rada obudila k življenju na Kočevskem iu v Sonci (nad Škofjo loko). Na Kočevsko bilo je društvo odposlalo nekaj srebernjakov; na južno Tirolsko pošilja vzlasti nemške knjige. Po tem ovinku moram omenjati še malih nedostatkov, ki sem jih našel v obširni knjigi. Pri sestavljanju vseh imenikov za slovenske pokrajine sodeloval je gotovo korenit Slovenec, ki je lepo slovenil težke nemške besede, kakor Weiler = zaselje, Rotte = soseska in dr. Slovenci najrajši vidimo, da se pišejo slovenska imena s slovenskim, nemška z nemškim pravopisom. Po tem načelu se je v obče v knjigi ravnalo; a dostikrat se je pa rabila kriva pisava, t. j. večkrat stoji namesto lepega slovenskega imena popačeno uradniško nazivanje. Lepo je brati: Bischofdorf — Skofja vas; ni napačno, da stoji Bousche in Polže, Dirnbüchel in Trnovle. Ne rad pa bere Slovenec: Dobrowa, Gradische, Lepowetz, Leschje, Leskowetz, Pi'ekorie, Rasgor, Schepina, Zatscllret itd. Zakaj je v knjigi doslednje pisano: „Brezče", ne raz-inneni. Ali morda pisatelj to besedo od „breza" izpeljuje? V tako obširno knjigo se kaj lahko vrinejo tiskovne pomote; a teh nisem tukaj zapazil. Jedino to moram popraviti, da vas Sveča (občina Stoperce, rogaški okraj) ne šteje 2(57 Nemcev, marveč toliko Slovencev. V obče je pa knjiga, ki pri vsakem kraju pove o njem vse, kar je znamenito (cerkev, šola, pošta itd.), kaj rabljiva za uradnike, občine in druge, ki hočejo svet na tanko poznati. Končujoč te vrstice izražam željo, naj bi slovenski pisatelji ocene spisali še o imeniku koroškem in o onem za Primorsko. I. Lapajne. Nekoliko zgodovinskih drobtin o pojmu: „slovenski, a, o" ali: „slovenski" bani. „ Hrvatski Koledar za godinu od Isusova narodjenja 1863, sastavio i na svietlo izdao o svoin trošku Mi j o Krešič u Zagrebu," priobčil je v istem (II.) tečaju od 1.—25. str. že drugi „izvadak (izpisek) iz „Kronike" složene po njekom misniku iz reda Isusova, a tiskane u Zagrebu 17(52. Pretiskano u istom provincialnom 1 nariečju, kako izvor glasi." V tem izpisku 2 urejenem po letnicah, čitamo: „1251. Štefan ban Slovenski počel je zidati grad i varaš Jablanac; grad za kralja itd. — — — Bela kralj vučinil je Šubiče kneze od Brebira." 8 „134(1. Mikula Lackovič ban Slovenski i Horvatski." „1453. —--Mikula papa Rimski Jerolimu Ptujcu i drugem siromahom puščenikom, Dalmatinslcoga, Ilirskoga, aliti SlovensJcoga naroda, porušenu cirkvu sv. Marie vu polju Marševom v Rimu s njejemi dohodki dal je." „1464.--Stupil je na Baniu Slovenski! Ivan Tuz od Laka." „14(i8. Turci vzeli su S kad ar na Bujani stolno negda mesto kraljev Ilirskeh aliti Slovenskch." i 1 T. j. v „kajkavskem" (hrv. - slovenskem). 'J Prvega ili zadnjega dela tega izpiska, pa ni „Kronike" nimam pri rokah. 3 Štefan Šubič bil je tedaj ta ban. 4 „Slovinskih" po pisavi Kačičevi in drugih starejših pisateljev dalmatinsko- hrvatskih. „1470. BlažMagjer Dalmatinski, Horvatski \ Slovenski ban postal je." „1475. — Ivan Ernust Zoljski i Križevački knez, banuval je vu Slovenskoin orsagu." „1493. — Herceg Korvin bansku čast sam obvršaval je. Ali to isto leto, videči velike nesloznosti i nepokornosti od Horvatske gospode, pogoilil se je s kraljem Vladislavom i vučinil mu vsu Horvatsku i S1 o-vensku oblast." „1521.--Solinian Turški car vzel je dolnji Belgrad......; a poleg Dunaja (= Dunava) Zemun, Slankamen itd. s ognjem požgal, velik del Vugerske, Slovenske i Horvatske zemlje pod svoje ladanje podbil i ne malo opustil" (= opustošil). „1526. Laus (Ludovik) kralj Vugerski s čarom Turškem Solimanom vu Mubačkom polju pobil se je, ali car predobil i velik pomor krščanske vojske vučinil. Onde su poginuli cirkveni poglavari (naštevajo se njihova imena) i vnoga ostala Vugerska, Slovenska i Horvatska gospoda ....." „1528. Ferdinand brat Karola cesara..... v Belgradu koruujen je bil. Buduči pak da Ivan (i) Ferenc bani držali su na stran Ferdinanda, Ivan kralj postavil je bana Horvatom Krištofa Frangepana, davši mu veliku oblast, i zato stale (nastale) su velike vojske med njimi, na neizgovorni kvar Slovenskoga orsaga, doklam je isti Frangepan iz podsedjenoga grada Varaždina vstreljen do malo dni vumrl." „1541. — — Ferdinand kralj vučinil je nad Horvati i nad Slovenci bana Mikulu grofa Zrinskoga." „1545. Mikulu Zrinskoga, bana Slove nskoga i Bildenstajna (sie) generala Stajerskoga, pod Konjščinum Turci razbili su....." „1567. Petar Erdödy Dalmatinski, Horvatski i Slovenski ban vumrl je.....— — Juraj Draškovič biskup Zagrebečki i Ferenc Slunjski, Horvatskein i Slovenskem banom postali jesu." „1570. Velik i strašen glad je bil vu Slovensko m orsagu i po cele zemlje1: da su vnogi ljudi od glada vumirali." „1572. Ambrož Gregorianci vice-ban Slovenski i Horvatski vu Mokri call svojem gradu vumrl je." „1574. Gašpar Alapi Horvatskein i Slovenskem banom postal je." „1597. — — Ban i Slovenski general Herberčstein (sie) podsel je Viroviticu: bij uči zahman Viroviticu, Herberčstein navrnul se je na Slatinu, koju je požgal i porobil, kakti i ostala okolu sela požgavši, porobivši i vnožinu Vlahov i onud izpeljavši povrnul se. i Vlahe (= Zum-berčane) po Kraine." 2 „1640. Ivan Draškovič ban Horvatski i Slovenski postal je." 1 'J', j. po celi (vsi) zemlji (Hrvatski). 2 T. j. po krajini (Grenze, Militärgrenze). » Pod letnico 1683 pripoveduje letopisee, kako je bil Kara Mustafa s silno vojsko prilomastil pod Beč, kako so krščanski junaki s pomočjo Ivana, kralja Poljskega, naposled „razbili Turke i pretirali 12. dan malomešnjaka (sept.) istega leta, kako so zatem 20. istega meseca „naši" došli pod Ostrogon, kder se jim je morala po krvavem boju podati turška posadka (6000 mož)". Potem piše tako: „Vu Slovenske;1 zemlje2 med tem toga Koprivničani i Križevčani požgali su 4 Turška sela." — — — „Ova jesen j>o Horvatskom i Slovensko m orsagu kruto deždje-vana bila je, vnoge meline na Drave otrgane voda odnesla je." V drugem delu omenjenega izpiska, ki sega do 1744. leta ne nahaja se ničesar več o „Slovenskih banih", niti o „Slovenski zemlji". V kterem smislu je neimenovani letopisee rabil pridevnik (adj.) „slovenski" pod letnicama: 1453 in 1468, razložil nam je ondi sam, namreč za pomen: „dalmatinski" ali „ilirski". — Da mu pa v vseh drugih slučajih „slovenski" ni „dalmatinski" ali „ilirski", kaže nam sosebno njegova vest pod letnico 1470, da je istega leta Blaž Magjer postal „dalmatinski, hrvatski i slovenski ban". Kterim Slovencem je tedaj banoval ta slovenski ban, oziroma: kterim Slovencem so banovali vsi drugi v tem letopisu navedeni slovenski bani (razun onih pod letnicama 1453 in 1468)? Ni dvojbe, da treba v vseh drugih slučajih misliti na one Slovence, ki pripadajo zdaj hrvatskemu kraljestvu; po njihovi govorici („kaj"? zato „kajkavci") jih pa najslavnejši jezikoznanci slovanski: Kopitar, Miklošič, Jagič in dr. prištevajo slovenskemu rodu. „Wie kommt also ein Theil der Slaven in Pannonien, im Norden der Kulp zu dem Namen Kroatien?" vpraša Kopitar (Kl. Sehr. 44.). — Antwort: „Als sich nach der mohacser Schlacht (1526) die drei sla-vonischen3 Comitate: Agram, Kreuz und Warasdin an Ferdinand I. ergaben, schlug er sie zu seinem wahren Kroatien etc." (Gl. Engel: „Gesch. des ung. Reiches und seiner Nebenländ. 2. zv.) I. Navratil. m = i. 3 T. j. „sloveni sehen". Namesto „slovenieus", „Slovenia" pisali so nekdaj latinski: „sclavonicus", „Sclavonia", a nemčili so to: „slavoniseh" . . .; kajti isti ban Štefan (Subič), ki ga zove naš letopisee pod letnico 1251: „bau Slovenski", pisal se je sam latinski tako: „Stephanus banus totius Sclauoniae" (Gl. Kukulj. „Jura regn. Croatiae, Dahn. et. Slavon." 18U2. I. (i!)). Isto tako se ondi (I. 208) našega letopisca ban Slovenski Ivan Titz od Laka zove lat.: „Sclavonie (sie!) Banus". V našem letopisu (kolikor ga imamo pri rokah), ne najdeš pa besed: „banus Sclavoniae" nikdar preloženih na lice (obliko): „ban slavonski", nego vselej: „ban Slovenski" ali „slovenski ban". ;:xxixxxxxxxxxxxx::xxxxxxxr.xxxxxxxxxxxxxxxxxxxi~-:xxxu.xxxxxzzxzzzxzzzzzzxxxx: Poročilo o hrvatski književnosti. Spisuje J. Stelclasa. XV. 1. Rad jugoslaveuske akademije znanosti i unijetuosti. Knjiga LXXVIII. Matematičko-prirodoslovni razred VII. U Zagrebu, 1885. Sodržaj: 1. Kristalinieno kamenje u Fruškoj gori, nov prilog geologiji Fruške gore, od dr. M. K i š p a t i e a , 2. Lučbeno iztraži vanjo Janmičke alkaličko-muriatičke kiselice, od dra. Gust. J a ne čk a. 3. O nekih vlastitostih determinanta veri/,nika, od dra, Fr. J. S tu dn ičke. — V prvem članku opisuje za hrvatsko knjigo zaslužni pisatelj geologičuo sestavo Fruške gore kot najbolj skrajnega ogranka iztočnih planin. V drugem članku pa je konečuo ustanovljena analiza Jainničke kisele vode, ki je v novejšem času postala znamenita v trgovini na celem jugu. 2. Rad: Knj. LXXIX. Razred filologičko-historički XIII. Sodržaj: 1. Imena Slovjeniu i Ilir u našem gostinjeu u Rimu poslije 1453 godine, od dra. Iv. Črnčiča. 2. Ivan, arbidjakon gorički, domači pisac u XIV. vieku, od Ivana Tkalčiča. 3. Nu-tarnje stanje hrvatske prije XII. stolječa. II. Crkva hrvatska, od predsjednika dra. Fr. Račko ga. 4. Religija Srba i Hrvata, na glavnoj osnovi pjesama, priča i govora na-rodnog. l)io II. Pojezda, Prijezda i Zora. Od Nadka Nodila. Prvi članek se tiče zavoda sv. Jerolima v Rimu. Le-ta zavod ali _ gostinjec (hospie) je opredeljen za Hrvate, a zdaj upravlja z njim za hrvatsko knjigo zaslužni kanonik Ornčič. V tej razpravi dokazuje nam učeni pisatelj, v kojem obsegu sc je rabilo v Rimu ime Slovjeniu in Ilir od 1. 1453 dalje. — V drugem članku razpravlja akademik Tkalčič vrednost in važnost pisatelja Ivana arhidjakona goričkega, ki je napisal važno delo o pravicah cerkve zagrebške v početku XIV. veka. To delo je posebno važno za notranje odnošaje med podložniki in gospodo ter nam podaje celo kulturno sliko svojega veka. — Rački nam je že v dveh člankih razložil notranje stanje Hrvatske pred XII. vekom in sicer glede na zemljiščni obseg in narod. V tretjem članku nadaljuje svoja iztraživanja glede cerkve, kako se je ona razvila za narodne dinastije in kakšno je bilo njeno urejenje v tem času. Račkega razprave o najstarejši historiji Hrvatske so vsestransko temeljite in z vso pravico se more trditi, da nam je ta del hrvatske povesti še le po njegovih razpravah popolnoma jasen. — V zadnjem članku „Religija Hrvata i Srba" razpravlja prof. Nodilo o veri Hrvatov in Srbov po narodnih pesnih po istih načelih, kakor sem v prvi „Kresovi-* številki omenjal. 3. Spomenici hrvatske pokrajine. Sakupio i uredio Radoslav Lopasič. Knjiga IL, od god. 1(110. do 1693. U Zagrebu 188:i. V tej knjigi nadaljuje marljivi pisatelj izdavanje važnih listin za hrvatsko povest, kar sem v predzadnji številki „Kresa" omenil. 4. Glasnik hrvatskoga liaravoslovnoga družtva. Uredjuje S. Brasilia. Go-dina J. broj I—3. Tiskara C. Albrechta. Sodržaj: 1. O postanku brv. liaravoslovuoga družtva od S. Brusine. 2. Čovjek i prirodua znanost od Otona Kučere. 3. Lov u Fruškoj gori od kraljeviča Rudolfa (prevod). 4. Uspjesi pokuša sa aklimatizacijom bilja na Rieci od nadvojvode Josipa (prevod). Upliv vauredno stroge zime na Rieci od nadvojvode Josipa (prevod). 5. Phallus iniperialis von Stephan Schulzer v. Müggenburg. (j. Palaeoichtyologische Beiträge von dr. Drag. Gor j ano v ič-Kraniberger. 7. Razne viesti: Nova ležišta diluvialnih sisara od dra. Drag. Gorjauo viča-Kram-bei'gera. — Ta list je namenjen za negovanje prirodopisnih znanostij v najširjem obsegu ter je organ prirodopisnega društva, ki se je letos ustrojilo v Zagrebu. Član more postati vsakdo, kdor plača na leto (i 'gld. in prvikrat 1 gld. vpisnine ter dobiva kot član omenjeni časopis. Ker Slovenci do zdaj še nimamo takega društva, mislim, da bi bilo prav koristno, ko bi slovenski prirodoslovci in prijatelji te lepu znanosti pristopili k temu društvu, da bi sčasoma postalo središče vseh slovenskih in hrvatskih prirodopisnih pisateljev. (Obširneje se je poročalo o tej knjigi in društvu v drugem zvezku našega lista. Ured.) 5. Dobra kučanica sastavio Davorin Trstenjak, ravnatelj djevojačke škole u Karlovcu. Drugo popravljeno izdanje. U Zagrebu 1886. Nakladom hrvat. ped. knjiž. sbora. Str. 201. C. 60 novč. — Ta knjiga, ktero je napisal za pedagogijsko književnost zaslužni pisatelj D. Trstenjak, je namenjena ženskemu spolu. Ako se moški pripravljajo za svoj poklic, potrebno je tudi za ženo, da zve nekaj o svojih dolžnostih, ki se tičejo posebno gospodarstva. Knjiga je razdeljena na 17 odsekov. V prvem govori pisatelj o dobrih lastnostih gospodarice, kakor so delavnost, varčnost, čistost, pobožnost itd. Potem sledijo po redu odseki o hrani, o spravljanju živeža, o čistem perilu, o stanovanju, o čiščenju posode, o hranjenju perjadi, o vrtnarstvu, o mlekarstvu in o drugih potrebnih opravilih. Knjiga je pisana prav razumljivo in praktično ter nad-kriljuje v tem pogledu vse nemške knjige te vrste. Slovenskim učiteljem in učiteljicam priporočamo posebno to knjigo, morda bi se mogli sčasoma tudi Slovenci okoristiti z njo. 6. Bugarske Pjesine preveo August Haranibašič. Zagreb, naklada Ivana Krajača 1886. Str. 92. C. 60 nove. — V tej zbirki bulgarskih pesnij se nahajajo najboljši proizvodi pesnikov Slavejkova, Boteva, Stambolova, Miševa, Karavelova, Ivanova in Vazova. Vsega vkup je 40 prevodov, in sicer 29 junaških in domorodnih, in 11 ljubavnega sodržaja. S tem prevodom lepih bulgarskih pesnij v gladki hrvaščini je hotel nadarjeni pesnik Haranibašič pokazati hrvatskemu občinstvu, kako bulgarski narod misli o svobodi, za ktero se je moral zopet v novejšem času boriti. 7. Tužna knjiga. Odisaji roditeljskoga srca, pjesine Ivana Sundečiča i srce i ljubav pjesme f Pera Jovova Sundečiča. U Zagrebu. Tisak dioničke tiskare 1886. Str. 296. C. 1 gld. — Glasovitega pesnika Sundečiča je zadela velika nesreča v njegovi obitelji, kajti umrla sta mu v jednem letu dva najboljša sina: Velimir, brzojavni čiuovnik na Cetinju, v 33. 1. in Pero, medicinar v Moskvi, v 21. 1. Srčno svojo žalost nad to izgubo izrazil je pesnik v omenjeni knjigi. Za predgovorom slede najpoprej: „Črte iz života mojih pokojnih sinova Velimira i Pera". Ostali del knjige pa obsegajo pesni, in sicer najpoprej „Odisaji roditeljskoga srca", potem „Srce i ljubav" in konečno „Dodatak pjesama i članaka" vsled smrti Pera Sundečiča. V „Odisajih" so izraženi očetovi občutki za časa bolezni in smrti Perine. V lepih in jezgrovitih pesnih odkriva nam nesrečni oče težko žalost. Vendar pa je stalen in ne zdvaja, nego v tej največji nesreči svoji nahaja tolažbo v čvrsti veri iu v zaupanju svojem v previdnost božjo. Popolnoma pa moremo razumeti žalost očetovo, ko začnemo čitati lepe pesni umrlega sina Pere. V njih se nam zrcali tako plemenito srce, tako vzvišen in prosvetljen duh, tako goreč patriotizem,-da je njegova prezgodnja smrt zares ne samo velika'nesreča za očeta, nego še večja za narod sam, ki se je mogel od njega nadejati, da mu bode na- rodno knjigo obogatil. Njegove erotične pesni so polne sladkih in čistih občutkov, polne vzvišenih in doinorodnih mislij; a njegove epske pesni se odlikujejo z velikimi značaji, bogastvom jezika in klasičnim načinom pripovedovanja. In vse te lastnosti pesniške je pokazal Pero v svoji prvi mladosti — do 21. leta, ko ga je nemila smrt pokosila. 8. Priručni rječnik vseobčega znanja ili mala enciklopedija. Obradjuju dr. Ivan Zoch i Josip Mencin uz sudjelovanje i pripomoč mnogih književnika. U Osieku 1886. Tiskom Drag. Laubnera. Knjiga I. Svežčič 7. i 8. Cena po 10 nov. — V teh dveh zvezkih se je vzel» vendar malo več ozira na slovenske zemlje, nego je to bilo do sedaj. Tukaj nahajamo članke o Baragi, grofu Barbi, Barlu, Ivanu Bartlu, Bastiančiču, Janezu Bedenčiču, Begunjah, Leopoldu Belaru, Babjem zobu. nadejamo pa se, da se bode tudi v sledečih zvezkih tako napredovalo. 9. Kad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu. Tiskom dioničke tiskare. Knjiga LXXXI. razredov filologičko - historičnih in tilozofično-juri-dičnih. Str. 240. Sodržaj: I. Priorat vranski sa vitezi templari i hospitalci sv. Ivana u Hrvat.skoj od Ivana Knkuljeviča Sakcinskoga. Priorat vranski v Dalmaciji je od velike važnosti v hrvatski zgodovini, posebno v srednjem veku, v takozvanem jugosla venskem pokretu za kralja Sigismunda (1385 —1408). Voditelji ustauka proti Sigis-mundu, ogerskemu kralju, bili so ravno priori tega glasovitega samostana. Med njimi so najznamenitejši Paližne, glasoviti junaki. Razprava je za poznavanje hrvatske povesti posebno zanimiva, 2. O narodnim iinenima i prezimenima u Hrvata i Srba od dr. T. Marelica. To je prav zanimiva študija mladega slavista na zagrebškem vseučilišču. Iz nje se vidi, da pisatelj prav natanko poznava narod in običaje. Take študije bi bile koristne tudi za Slovence, ko bi se jih hotel lotiti kak slovenski filolog. 3. Religija Srba i Hrvata, na glavnoj osnovi pjesama, priča i govora narodnog. Dio III. Sunce. Od Nadka Nodila. (Odstatak. 10. Kad. Knjiga LXXXIII. matem.-prirodoslovni razred. Str. 230. Sodržaj: 1. Kristalinično kamenje u Fruškoj gori. Nov prilog geologiji Fruške gore. Od dr. Miše Kišpatiča. 2. Lučbeno iztraživanje Jamničke alkaličko-muriatičke kiselice. Od dr. Gustava Janečeka, 3. O nekih vlastitostih determinanta verižnika. Od dr. Fr. Studničke. 4. Djakovački potres dne 24. ožujka 1884. Od dr. Gj. Pilara. 5. O povratku studeni mjeseca svibnja. Od J. Torbara. (J. Predhistorijsko kamenito orudje iz narodnog muzeja u Zagrebu. Od dr. Miše Kišpatiča. 7. II. Izviešče potresnoga odbora. Od dr. Miše Kišpatiča. 8. HI. Izviešče potresnoga odbora. Od istoga. Vse te razprave so za pri-rodoslovce posebno zanimive ter pokazujejo tudi, kako prirodne znanosti na Hrvatskem v novejšem času lepo napredujejo. Zbornik cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu. Zbral in na svetlo dal Anton Žlogar, kaplan pri mestni fari sv. Jakoba v Ljubljani. Z dovoljenjem velečastitega knezoškoHjstva ljubljanskega. Čisti dohodek je namenjen družbi sv. Cirila in Metoda. V Ljubljani 1886. Založil izdatelj. Tisk „Katoliške tiskarne". Vel. 8" str. XII + 236. Cena 1 gld. 60 kr. Prodaja g. izdatelj in „Katoliška buk varna". — Pod tem naslovom na svetlo dana knjiga sklepa dostojno daljšo vrsto slovstvenih spomenikov, s kterimi smo Slovenci od 1. 1863., ko smo obhajali tisočletni spomin pokrist- janjenja Slovencev, do lanske tisočletnice Metodove smrti proslavljali naša sv. apostola Cirila in Metoda. Po slovenskih časnikih že priobčene ocene in naznanila o tej knjigi so jo tako vsestransko pohvalile, da nam skoro ni mogoče še kaj novega v njeno pohvalo povedati. Hvalevredni namen č. g. izdajatelja, njegovj spretnost pri uredovanju tako različnih govorov v celotno skupino, različnost obdelanih predmetov, ki se vsi ozirajo na življenje in delovanje sv. apostolov slovanskih, mnogovrstnost homiletiških oblik, lepa navdušena beseda, krasna zvunanja oblika — vse to stavi „Zbornik" med prve naše slovstvene proizvode ter dela čast ne le č. g. izdajatelju in njegovim sotrud- nikom, ampak celemu slovenskemu duhovništvu. Zapopadek „Zbornikov" so namreč, kakor že naslov pravi, cerkveni govori — vseh je štirideset — ktere so slovenski duhovniki po vseh krajih mile Slovenije o raznih prilikah imeli, pozneje pa jih na izdajateljevo prošnjo njemu poslali, da jih uredi in v „Zborniku" priobči. Ker so govori niso pisali navlašč za „Zbornik", kakor sem bil ravno omenil, ampak za različne cerkvene slovesnosti na čast sv. Cirilu in Metodu, imel jo izdajatelj gotovo veliko truda, da je iz teh slučajno nabranih govorov sestavil tako krasno podobo o sv. naših blagovestnikih. Da je g. urednik in izdajatelj v nekterih govorih izpustil stvari večkrat ponavljajoče se, to je bilo potreba; mi bi še želeli, da bi bil tudi v slovniških oblikah jednakosti na ljubo nekoliko več spreminjal, kakor pa je. Pridigam je g. izdajatelj še pridejal navdušeno pisan uvod, v kterem našteva skoro vse naše slovstvene izdelke o sv. bratih Cirilu in Metodu, kar je za čitatelje koristno, ker so oudi navedeni slovstveni izdelki bili več ali manj viri, iz kterih so zajemali pisatelji govorov, ki so v „Zborniku" pri-občeni; potem ste še pridejani dve cerkveni himni o sv. Cirilu in Metodu in slavno-znana okrožnica papeža Leona XIII.: „Grande munus". Med sotrudniki Zbornikovimi so zastopani slovenski duhovniki od ogerske Rabe do sinje Adrije in od visokih korotanskih planin do vinorodnih dolenjskih goric. Lahko je zapopasti, da so v najobilnejšem številu zastopani duhovniki ljubljanske vladikovine, vendar pa so se tudi iz lavantinske, krške, goriške in tržaške častno odzvali izdajateljevemu klicu. O posameznih pridigah govoriti na tem mestu, bilo bi prazno delo; zato zakličemo blagovoljnemu čitatelju samo: tolle et lege. Duhovniki in posvetnjaki najdejo v „Zborniku" mnogo spodbudljivih, pobožnih, vzvišenih in blagih mislij; marsi-kteri čitatelj se utegne z nova vneti za Boga in domovino ter po vzvišenem zgledu sv. Cirila in Metoda bolj vneto delati po našem geslu: „Vse za vero in domovino". I. S—a. Duliovnija Sv. Križa nad ifciriborom. V spomin njenega stoletnega obstanka. Spisal Ivan Skuhala. Ponatis iz „Slovenskega Gospodarja". V Mariboru. Tisk tiskarne sv. Cirila. — V lastnej zalogi duhovnije. 188(1. Str. 15 v mal. 8°. — Navedena knjižica je sicer le majhen donesek za našo lokalno zgodovino, ali vendar zasluži, da jo tukaj navedemo in čitatelje opozorimo nä-njo. Od vseh stranij je treba donašati gradiva, iz kterega se bode naposled sestavila domača»slovenska zgodovina. Pisatelj je zajemal iz župnijskih matičnih knjig in iz nemško pisane farne kronike, ktero je sestavil župnik Jožef Pire, nadaljevali pa njegovi nasledniki. V kroniki se nahaja popis vseh farmanov s pravim in domačim imenom. Dobro bi bilo, ako bi se vsa imena znanstveno razvrstila ter se porabila za studijo, kakoršna je „Imenopis konjiške nadfare" od č. g. Napotnika v letošnjem letniku našega lista. Med odličnimi Križev-čani navaja č. g. pisatelj Janeza Čepe-ja, njegovega brata Franca Čepe-ja in profesorja Franca Hauptman-a, ki je že vrlo znan po svojem slovstvenem delovanju. Življenje Franca Čepeja popisal je sam knezoškof Anton M. Slomšek v Drobtincah 1. 1862. Sedaj v 3. zv. njegovih zbranih spisov str. 359 — 387. Prizori iz otroškega življenja. Spisal Anton Funtek. Založila „Narodna šola" v Ljubljani. Tiskal Matej Grubbauer v Linz-u. Str. 24. Velja 20 n., po pošti 25 u. Knjižica obsega 12 barvanili slik, vsaka s primerno pesmico. O vsebini knjige in o njeni vrednosti še ne poročamo svojim čitateljein, ker se nam knjižica do sedaj še ni poslala v pregled in naznanilo! I/, bilinskogii svieta. Prirodopisne i kulturne ert.ice, napisao dr. Mišo Iv i š pa tir. Zagreb, naklada „Matice hrvatske". 1884 i 1885. — Ogromni napredek, ki ga je doseglo prirodoslovje v 19. stoletju, obrača na-se pazljivost vedno širših in širših krogov. Da ne govorim o gmotnih koristih, koje nam dobavlja prirodopisna znanost, ker se jej itak prerado oponaša, da jej je mar samo za materijalno blagostanje, naj opomnim, da sta pozitivizem v filozofiji ter realizem v umetnosti in v poeziji sad prirodoslovja, h kteremu spada i prirodopisje kot intregujoč del. Prirodopisje je postalo znanstvo, kte-rega noben, resnično omikan človek prezirati ne sme in ne more. Po pravici imenujemo človeka neomikanega, če je v zgodovini velikih kulturnih narodov in osobito v zgodovini svojega naroda popolnoma neveden, neomikan je, kdor ne poznava popolnoma vsaj jednega, t. j svojega, materinega jezika v govoru in pisavi itd., neomikan pa je tudi oni, ki ne pozna vsaj glavnih zakonov o bitju, o postanku, o medsebojni zavisnosti in o prestanku predmetov, ki ga vselej in povsodi obdajajo. Neomikan je oni, ki ne poznava glavnih naukov prirodopisja. Kaj je to? Zakaj je to? Kaj bo iz tega? itd. so vprašanja, ki so jih stavili vsi narodi že v povojih kulturnega stanja, a omikauec 19. stoletja da bi smel ta vprašanja prezirati? Vprašanja, na ktera nam more ba^ prirodoslovje 19. stoletja povoljno odgovarjati? Težko najdeš dandanašnji kakega omikanca, ki bi ti potrebnost prirodopisnega znanja zanikaval, ampak mnogo češče slišiš obžalovanje, da ni v naših srednjih šolah, ki imajo priobčevati splošno izobra ženost, priliko, dabi se zadostno upoznavali v prirodo-pisni stroki. Drugi veliki kulturni narodi si pomagajo s tem, da prirerajo popularna predavanja, in osobito s popularnimi spisi, s kterimi naša doba preplavlja knjižni trg. Toda nam ubornim Slovencem ne dovoljujejo tega naša skromna sredstva in pregosto-krat segamo po nemških knjigah. Skromno število udov Matice hrvatske svedoči pre-jasno, kako redkoma se spominjamo, da bi bilo dostojnejše iskati duševne brane v bra-tovski književnosti hrvatski. (Pa saj se še naša lastna Matica slovenska žalibože nima ponašati s preobilnimi udi slovenskega razumništva!) Nemara pa je temu uzrok to. da Slovenci niti ne vedo, kaj jim književnost hrvatska ponuja ? Uvažujoč te razloge, usojam si osobito opozarjati svoje rojake na prekrasni knjigi, koji je izdala vsega priznanja vredna Matica hrvatska. V nizu svoje „poučne knjižnice" lotila se je Matica hrvatska naloge, da predoči svojim čitateljein glavne črte iz rastlinskega sveta. („Poučne knjižnice", ktero Matica hrvatska poleg obilnega zabavnega čtiva svojim udom ponuja, izšla je doslej ta-le desetorica knjig: Klaič Vjokosl., Pri-rodni zemljepis Hrvatske; Kišpatič, Slike iz rudstva; Klaič, Bosna I.; Smičiklas, Poviest hrvatska I.; Lopašič, Karlovac; Kišpatič, Slike iz geologije; Šulek. Lučba za svakoga; Smičiklas?Poviest hrvatska II.; Kišpatič, Iz bilinskoga svieta I. in II.) To hvalevredno podjetje prevzela stadr.Bogosl.pl. Jiruš, profesor botanike na vseučilišču v Zagrebu, in dr. Mišo Kišpatič, profesor na zagrebški realki Prvi knjigi imate naslov: „Iz bilinskoga svieta", prirodopisne in kulturne crtice, knjiga prva (za leto 1884.) in knjiga druga (za leto 1885.); napisao dr. Mišo Kišpatič. Z naslovnim pristavkom upozarja nas pisatelj, da nimamo pričakovati v knjigi suhoparnih znanstvenih razprav, ampak „opisuju se ovdje, a tako če biti i u sliedečih knjigah, samo uajvažniji i najzanimiviji pojavi iz botanike, i to u pojedenih samostalnih slikah. Imala bi ovo biti liepo spletena kita cvieča, koje ako je niklo po raznih vrtovih, kako to inako i nemuže da hude, al za to nastoje pisci tim sdušnije, da ga što liepše presade u hrvatsku bašču, u hrvatsku knjigu." Naslovi „slik" prve knjige so ti-le: „Bilina i znanost", „Bilinske selitbe", „Raz- prostranjenje bilja na zemlji", „Poviest bilinskoga svieta", „Bilje u moru", „Sume", „Bilinski gorostasi", „Vrtovi i mesne biline" iu „Ruža". V prvi sliki tolmači pisatelj, kako se je razvijala rastlinska znanost od Hippo-krata sem in grških korenašev (rhizotomi) do učenjakov naše dobe, in ktera vprašanja so zanimala izsledovatelje v različnih stadijih znanstvenega razvoja. V drugi sliki pre-tresuje se prezanimivo razširjenje rastlin vsled prirodnih prenosil in vsled uplivanja človeškega; kaže se, v kako tesni zvezi je omika človeškega duha z izgojeni rastlin iu kako je napredovala kultura v Evropi vsled useljevanja kulturnih rastlin, ki so postale podlaga bogastvu in duševnemu napredku. Odvisnost rastlin od vnanjih uplivor iu porazdeljenje rastlin po različnih zemljepisnih pasovih ter po različnih nadmorskih višinah je vsebina tretje slike. V četrti sliki vodi pisatelj čitatelja daleč nazaj v geološko preteklost našo zemlje, kažoč mu spremembe rastlin v davno minolih časih; poučiš se, kako vse drugačna je bila cvetana v različnih geoloških dobah in kako se je razvijala polagoma današnja cvetana. „Bilje u moru" daje prilike govoriti o življenju v morju in osobito o jedili najnižjih rastlinskih skupin, o algah. V sledeči sliki „šume" je prilika, da se pretresuje življenje rastlin s cevmi in pomen gozdov v estetičnem, narodno- in prirodiio-gospodarstvenem oziru. Starost iu velikost rastlin je predmet sedmi sliki. Poslednji sliki — „vrtovi in uresne biline" ter „ruža" — bavite se rekel bi z rastlinsko estetiko in bi utegnile tedaj ugajati osobito našim nežnim čitateljicam. Knjigo krasi 2!) prelepili, malo no samo polnostranskih podob, vzetih večinoma iz „Figuier, Histoire des plantes". Osobito krasna je naslovna podoba „Berba ruža u okolici Kazanlika" izvršena po Fr. Kanitza sliki. Od prof. dr. Jiruša lepo in točno risana karta „Razdioba bilina na zemlji" olajšala bode sigurno urazumljenje rastlinske geografije ter bode čitatelju dobro došla. Prva „slika" druge knjige „Mesoždero biline" obdeluje prezanimivo, po Darwinu utemeljeno dejanstvo mesožernih rastlin. Po svoji vsebini uvrstila bi se bila ta slika bolje v prvo knjigo, kajti sledeče slike druge knjige bavijo se izključljivo z rastlinskimi živeži in užitki, dočim prva knjiga bolj teoretična, zgodovinska iu estetična vprašanja obdeluje, kterim je vsebina te slike izvestno bolj sorodna nego li sledečim. Za pričujočo uvrstitev bile so nemara ekonomične razmere in jednakomerna razvrstitev tva-line v obojni knjigi inerodajne, ker je že itak druga knjiga v obsegu nekoliko slabejša. Napisi sledečih slik so le-ti: „Kruh", „Voče" (ovočje, sadje), „Povrče" (prikuhe), „Vinova loža i vino", „Kava", „Čaj" in „Kakao i čokolada". Navedeni predmeti se obdelujejo iz botaniškega, kulturno - zgodovinskega, kemiško-hranilnega, rastlinsko-geografskega, narodno-gospodarstvenega, iz trgovskega in tehniškega smal rališča. Tudi druga knjiga je okrašena s 25 podobami, z naslovno podobo in z geografsko karto. Prvo mesto pristoja tudi tukaj naslovni podobi: „Berba u Hrvatskoj", risan prof. Nikola Mašič. Geografska karta: „Razdioba hranivih bilina na zemlji" risana je isto tako spretno po prof. dr. Jirušu. Če še pristavimo, da je jezik lep iu gladek, mestimice poetiško-vzleten in da tudi vnanja oprava vsem modernim terjatvam popolnoma zadostuje, uverjeni smo, da seže po knjigah vsakdo, komur je mar za dobro, zabavno in poučno čtivo. II. Schreincr. f Božidar Raič. Velika izguba je dne (J. junija tekočega leta ne le štajerske, temveč vse Slovence zadela Obče poznani, po svoji vztrajnosti in delavnosti, po svojem domoljubju in odločnosti občudovani deželni in državni poslanec Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah, sklenil je v Ljubljani svoje trudapolno delovanje na veke. Ne le na političnem, temveč tudi na slovstvenem polju je pokojnik neumorno deloval ter si pridobil stalno mesto med našimi prvoboritelji. Nedvomno prva njegova zasluga pa je, da je svoj okraj, kjer je župnikoval, na daleč okrog navdušil za narodno stvar. S svojimi iskrenimi govori užigal je v prsih svojih poslušalcev neugasljivo lju- bežen do naroda in domovine ter mladino in prostega kmeta tako probndil, da velja okolica, kjer je Raič deloval, za jedno najzavednejših med vsemi Slovenci. Ni bilo praznika ali večje slovesnosti, ne tabora ali prostega dijaškega shoda, kjer bi ne bil Raič povzdignil svojega krepkega glasu v korist in čast naši domovini. On je bil v pravem pomenu besede „ljudski govornik in učitelj" in to najboljši med nami. Pazno ga je poslušal prosti kmet kakor dijak in gospod, in vsakega je navdušil za stvar, tako da ni bilo ne konca ne kraja pohvale, ko je sklenil svoj govor. Naše čitatelje zanima seveda v prvi vrsti Raičevo slovstveno delovanje, in to nam bode v jednem prihodnjih snopičev opisal znan učenjak in rodoljub, da se tem bolje spozna vsestranska delavnost nepozabljivega pokojnika. t Ivan Dolinar, znani narodni buditelj med primorskimi in tržaškimi Slov.-nci, umrl je nenadoma po mrtudu zadet dne G. junija 1886 v Trstu. Dolinar se je rodil dne '26. avg. 1840 v Škofji loki in se šolal nekaj časa v Ljubljani. L. 1859. gre prostovoljno v vojake na Laško, kjer je za svojo hrabrost prejel sreberno svetinjo. V vojski so ga ujeli ter odvedli v Pariz. Svoje dotične dogodke je opisal v „Edinosti" 1. 1881. in 1882., kteremu listu je bil od 1. 1876. do 1879. urednik. Pokojnik je za narodno probujenje krepko in vztrajno deloval. On je bil prvosednik in odbornik mnogim domačim društvom, kakor „Delavskemu podpornemu društvu", „Sokolu" itd. Da pa kot narodni buditelj lažje svoj namen doseže, udeleževal se je malo da ne vsake narodne zabave in veselice ter ondi navdušeno govoril zbranemu občinstvu. V to svrho pomagal je tudi ustanoviti več čitalnic in „Sokol" tržaški. Mnogo uspeha je imel s šaljivim listom „Juri s pušo", kterega je uredoval od 1. 1884. do svoje smrti. Kot posamezne knjižice izdal je „Krajna imena v tržaški okolici", „Jurijev koledar", „Lira in cvetje" ter dopisoval v „Novice" in druge časopise z imenom Podlipčan ali Frickov Janez. Njegova izguba za tržaške Slovence je jako občutljiva in njega ime ostane v častnem spominu zabeleženo v knjigi narodnega probujenja. K narodni pesni: Pegam in Lambergar. Kdo je bil ta Lambergar? V" Rudolfinu ljubljanskem hrani se Schönlebnova rokopisna knjiga z naslovom: „Appendix ad Annales et Chronologiam Carnioliae". Ta rokopis je zelo velike zgodovinske važnosti. Samo genealogija Lambergov obsega 10 listov. Na koncu popisa te rodbine, na 174. listu v knjigi pa stoji notica, ki je važna za našo gori omenjeno pesen. Glasi se: „Fortitudo bellica in Casparo de Lamberg in Stain (supra Rattmannstorff), qui praecipuis suae aetatis heroibus equestri torneamento congressus pene semper victor euasit, et fuit sub Maximiliano I. prodigium roboris, vnde et ipsum Maximilianum cujus in adolescentia Ephoebuin egerat, uir effectus meruit habere aeinulum in ludicro certamine, de quo nostra adhuc memoria passim sonabat cantus uulgari lingua." Spredaj na 170. listu pa pove, da je Juri I. gospod pl Lamberg okrog 1. 1391». kupil grad Guttenberg (pri Begunjah na Gorenjskem), njegov sin Juri 11., ki je slovel okrog 1. 1436., kupil pa je grad Kamen (Stain), ležeč blizu Gutenberga Tega Jurija brat je bil Sigismund, prvi škof ljubljanski, (Jurijev) sin pa: „Casparus Du. de Lamberg in Stain, ludis Equestribus nominatissiinus floret a. 1462, 1480, 1485. Vxor Dorothea Graffin de Scheunberg. Casparus anno 1462 emit aliqua bona circa Lagkh a Georgio de Scheyrn". A. Koblar. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket. Izdaje, zaläga in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.