Vojeslav Mole: -^-Wi p-v**V'<*Jm-  2^ -~4-cLru,  <f*dk-.'-           rP^JW^rv/  ou^o   /e
Včnus Anadiomene./O
O smejočimi se rožami odeni oltar moj beli, potnik jasnolasi, in s trtjem in bršljanom ga okrasi boginji večni Anadiomeni.
Glej, vsi pozabljeni so, vsi bogovi, vse je zakril, prerasel mah stoletij, le jaz leskečem sredi bogokletij nesmrtna nad ginečimi rodovi.
Glej žrtvenik: na njem mi vse daruje cvetočih src najčudežnejše sanje in vse solze, ki kanile so vanje, in vse opoje, neljubečim tuje.
Resnice iščeš, potnik jasnolasi?
Vse vzklilo iz Ljubezni je in Smrti . . .
In vse lepote so le moji vrti,
a vse tišine — moje sestre krasi.
Drhteč poljubi sneg mi belih grudi! Naj radost spremlja te skoz zlate zarje, naj gre ljubezen s tabo skoz viharje, naj se najslajših ust ti časa nudi.
A ko večerna zažare nebesa, naj vaju sprejme sestra Smrt z družico, nad skupno žarnico pa naj pravljice ljubezni vitka zašumi cipresa . . .
^}L2L7
Ljubljanski zvon" XXXV. 1915. 10.
28