Poštnina plačana v gotovini. Štev. 21.
Posamezna številka stane Din 1.—.
Leto n.
DELAVSKA FRONTA
Uredništvo: Maribor, Koroška cesta 5. Uprava: Maribor, Koroška cesta 1. Naročnina: celoletno Din 36.—, mesečno Din 3.—. Oglasi po ceniku. — Izhaja vsako soboto zjutraj.
Moralo in zahon.
Od ljudi, ki so sicer dobri kristjani, ki pa ne žive sredi trdot delavčevega življenja, slišimo mnogokrat mnenje, da prav za prav ne bi bilo treba delavskega strokovnega gibanja, da ni treba praktičnih programov za rešitev delavskega vprašanja, ker bi bilo dovolj, da krščansko živimo, ker bi tem potom delavec lahko vse dosegel, česar potrebuje. Po tem mnenju zadostuje, da se ljudje moralno, nravno prerode v krščanskem duhu. Krščanska dobrodelnost bo končno odpravila tudi še vso preostalo revščino med ljudmi.
Kakor so vse te misli simpatične in bi delavstvo samo želelo, da bi bile ustvar-ljive, vendar navedenih trditev ne moremo sprejeti in ne moremo priznati, da za rešitev delavskega vprašanja ne bi bilo potrebno še nekaj drugega, namreč organizirana borba delavstva in njegovih prijateljev za odpravo krivic in dosego pravic delavstva ter preureditev gospodarstva v splošno korist.
Krščanstvo, oziroma katolištvo je vera. Kaže nam pot k Bogu. Krščanstvo ni le vera enega stoletja, temveč je vera tisočletij. Zato nam ne pove in nam ne bo povedalo, kako se naj praktično urede gospodarske in družabne razmere sploh. Pač pa nam daje krščanstvo smernice tudi za tuzemsko življenje, ki pa ne smejo ostati le smernice, temveč jih moramo kristjani v vsakem času in v vsaki dobi izvajati po danih potrebah. Te smernice pa kristjani tudi lahko prezro in gredo mimo njih. Zato imamo opravka z ljudmi, ki posvečajo svoje življenje le pobožnemu življenju, na drugi strani pa imamo tako zvane katoliške liberalce, ki menijo, da je krščanstvo združljivo z liberalizmom.
Res bi bilo idealno, da bi bili po veri vsi ljudje kristjani in vsi ljudje praktični kristjani, kristjani po vzoru sv. Frančiška Asiškega, ki bi pozabljali vsi nase in ne bi pustili bližnjega v brezposelnosti, niti slabo plačanega. Tako pa nismo vsi niti kristjani, niti praktični kristjani, ker se nas vsepovsod drži egoizem, skrb za dobro samega sebe, in nimajo Frančiškove ljubezni do bližnjega predvsem tisti, ki bi jo morali imeti.
Denar in bogastvo ljudi demoralizirata v taki meri, da ne poznajo več ne Boga, ne njegovih postav, kaj šele človeka. Tako ni le danes, temveč tudi v srednjem veku. Saj bi nam sicer zgodovina ne pripovedovala o brezsrčnih plemičih, ki so stiskali kmetiča in uganjali orgije po graščinah. Te gospode vse pridigovanje in svarjenja duhovščine ni prav nič oviralo pri njenem početju. Isto se dogaja danes. Kdo od posedujočih se briga za nauk Cerkve? Skoraj nihče. Izjeme so bele vrane. In še te bele vrane se v svojem gospodarskem udejstvovanju klanjajo gospodarskim zakonom, da jih ravno ti zakoni ne zlomijo.
Vse to sta spoznala tudi papeža Leon XIII. in Pij XI. Zato sta v svojih socialnih okrožnicah tudi povedala, kaj menita kot glavarja Cerkve o socialnih vprašanjih, da bi na ta , način podkrepila v krščanskih vrstah hotenje onih, ki so stremeli in še streme, da se družabne in posebno gospodarske razmere tako preure-de, da bo delavec lahko živel. Oba papeža sicer priporočata nravni preporod ljudstev, obenem pa jasno pokazujeta na ne-dostatke ter pomanjkljivosti, ki jih nekateri ne vidijo ali pa se jim ne zde važni.
Krščanski tetrokovničarji se zavedamo pravilnosti svoje poti, ko zahtevamo dejavno krščanstvo na znotraj in na zunaj, v zasebnem in javnem življenju. Zavedamo se, da pri bogatinu, ki mu je uživanje zemeljskih dobrin začetek in konec vsega življenja, ne bomo nič dosegli z moralo, katero s svojim življenjem vsak dan gazi. Zato smo za to, da ljudstvo spregovori svojo besedo in postavi nov red v skladu in ob spoštovanju božjih zakonov. Ta red pa naj zadobi garancijo za svoj obstoj v zakonodaji. Sila zakona naj da ljudstvu in še posebej delavstvu pravico, lastnike proizvajalnih sredstev pa prikrajša pri njihovi diktatorski vsemoči.
Tabor na gori Olfki.
2000 ljudi prisostvuje taboru delovnega
sko
Delavstvo šaleške, Mislinjske in Savinjske doline, včlanjeno v »Zvezi združenih delavcev«, je pod vodstvom velenjske podružnice ZZD organiziralo na binkoštni ponedeljek tabor na gori Oljki. Številnim delavcem iz velenjskih in zabukovških rudnikov, iz tovarn v Celju, Šoštanju, Mislinjah^ Polzele in drugod so se pridružile množice ljudi in so pohitele k sv. križu na goro Oljko. Po sv. maši, ki jo je daroval g. župnik Pirc, se je okoli cerkve po pobočjih zbralo ljudstvo, ki hoče manifestirati za svoja katoliška socialna načela.
V	imenu velenjske podružnice, ki je organizirala tabor, je spregovoril in pozdravil vse delovno ljudstvo njen predsednik tov. Zajc Vekoslav, ki je bil iniciator in glavni delavec, da je tabor tako lepo uspel. Pozdravil je vse, pozdrave ja pa še posebej naslovil na naša škofa, dr. Gregorija Rožmana in dr. Ivana Jožefa Tomažiča ter na naša slovenska zastopnika v vladi gg. dr. Korošca in dr. Kreka. Ti pozdravi so bili sprejeti z navdušenim pritrjevanjem množice.
Kot prvi govornik na taboru je govoril podpredsednik centrale ZZD tov. Pirih Milko. V svojem govoru je pokazal delo današnje družbe, orisal je krivični kapitalizem, ki je razoral lice današnjega časa, ga napolnil z bedo, siromaštvom in moralnim propadanjem.
'Zgrešeni kapitalizem je rodil komunizem, ki hoče tudi v Sloveniji najti ugodna tla za svoje nauke. Mnogo slovenskega delavstva se je zagledalo v plačance Moskve. Toda komunizem ni rešenik, ampak najhujši birič. Proč načelna megienost, ki je vzrok, da se nasprotne vrste množe! Tov. govornik je drastično orisal naše slovenske komuniste, ki so zastrupljeni po tujih idejah, ki človeka zavajajo na svojstven komunistični način v borbo proti Bogu in Cerkvi.
ljudstva za šaleško, Mislinjsko in Savinj-dolino
V	komunizmu ni rešitve. Rešitev je v izvajanju načel katoliške vere. Imamo vse predpogoje. Naša dolžnost je le, da po naukih Cerkve živimo. Potrebno je novo katoličanstvo, radikalno katoličanstvo, da to razdirajoče malikovalstvo omeji. Mladi katoliški pokret, v katerem se nahaja tudi »Zveza združenih delavcev«, hoče dati slovenskemu delavstvu, slovenskemu narodu, vse svoje duhovno bogastvo, ki je vzeto iz vere.
Govorili so še tov. Čretnik iz Velenja, ki je v jasnih in jedrnatih besedah pozval delavstvo v katoliški tabor, tov. Kavčič, tudi iz Velenja, ki se kot nameščenec udejstvuje v delavskih vrstah, da more koristiti najbednejšim, je orisal uredbo o minimalnih plačah in pokazal nanjo kot 'uspešen korak k zboljšanju razmer delavstva. Med našimi podjetniki so. bili klasični primeri brezsrčnosti in brezvestnosti. Eden med mnogimi je tovarnar Laurich iz Konjic, ki je plačeval svoje delavstvo s sramotno nizkimi mezdami. Takim izkoriščevalcem delavstva bo nova uredba zmanjšala njih brezvestne kapitalistične podvige. Tov. Uranjek, rudar iz Zabukovce in bivši oblastni poslanec, je pozdravil tabor v izbranih stvarnih besedah. Pokazal je tudi na rešitev, ki je v katoliški strokovni organizaciji. Tabor sta pozdravila še rudar Brezovšek iz Zabukovce in kovinar Gomze iz Celja.
Kljub številnim govorom je ljudstvo vztrajalo na mestih in z zanimanjem sledilo posameznim izvajanjem ter navdušeno pritrjevalo. Tabor je bil jasen odraz hotenja dva tisoč delavskih src, dva tisoč trpinov-delavcev zelene Štajerske. Ko smo se vračali z gore Oljke na svoje domove, nas je vse navdajala ena misel: Le z delom v katoliški strokovni organizaciji si bomo izvojevali boljše čase in jasnejšo bodočnost!
Politično delo kneza Pavla v Londonu.
Bivanju našega kneza namestnika Pavla v Londonu pripisujejo angleški politični krogi velik pomen. Knez Pavle se je sestal že opetovano z uglednimi angleškimi politiki ter je imel zlasti dolge konference z bodočim predsednikom angleške vlade
Chamberlainom ter zunanjim ministrom Edenom. Tudi je sprejel turškega ministrskega predsednika Inenija. Knez Pavle je gost angleške kraljevske dvojice ter bo ostal v Londonu še dalje časa.
'Pomot Bratovskim skladnicam.
Vlada je priskočila na pomoč rudarskemu zavarovanju, da ga reši pred propadom
Rudarsko pokojninsko zavarovanje je eno najstarejših delavskih pokojninskih zavarovanj. Naši rudarji so se že desetletja pred vojno postavljali s svojimi Bratovskimi skladnicami«, ki so jim dajale jamstvo za kolikor toliko preskrbljeno starost. Vojna in povojna inflacija pa sta uničili vse rezerve Bratovskih skladnic, ki hirajo sedaj ves čas ter ne morejo svojemu članstvu nuditi tega, kar bi mu morale. Zlasti huda kriza je zajela Bratovske skladnice leta 1933. Da bi se obdržale na površini, so zvišale prispevke do najvišje možnosti, hkrati pa znižale rento, tako da prejemajo danes rudarski upokojenci prav za prav samo borno miloščino, ne pa pokojnino. Bilo je par poskusov, da se položaj Bratovskih skladnic sanira. Leta 1935 je bil ustanovljen sanacijski sklad, ki je dajal posameznim Bratovskim skladnicam podpore, vendar vidnega uspeha tudi s tem ni bilo. Sedaj pa je izdala vlada uredbo o sanaciji Bratovskih skladnic, s katero bo to važno socialno vprašanje definitivno rešeno.
Po tej uredbi se ustanovi osrednji sklad Bratovskih skladnic in rezervni sklad Glavne bratovske skladnice. Iz teh skladov bodo dobivale Bratovske skladnice primerne doprinose, če ne bodo mogle iz svojih sredstev zadostiti svojim obvezam,
tako da bodo v bodoče penzijske pravice rudarjev brezpogojno zagotovljene. V te sklade se bodo stekala sredstva iz posebnih doprinosov od prodanih rudarskih, odnosno topilniških proizvodov. Za sanacijo naših Bratovskih skladnic bo tedaj prispevala vsa naša rudarska industrija, ne pa samo — kot dosedaj — slovenski rudniki, dočim so se znali bogati rudniki v južnih delih države vedno izmuzniti. Posebej pa lo še poleg navedenih prispevkov plačevala slovenska rudarska industrija v rezervni sklad Glavne bratovske skladnice v Ljubljani poseben prispevek, da se izboljša položaj rudniških staroupokojen-cev.
Z ureditvijo vprašanja bratovskih skladnic je predvsem pomagano rudniškim upokojencem, katerih je v Sloveniji 5684, poleg tega _pa tudi 10.300 aktivnim rudarjem in topilničarjem. Vsi ti se bodo oddahnili, ker bodo vedeli, da imajo zopet oskrbljeno starost. Nova uredba pomeni, da ima vlada najresnejšo voljo, urediti pereče delavske potrebe in zahteve. Vemo tudi, da bodo naši rudarji vedeli ceniti to skrb, zlasti pa napore slovenskih zastopnikov v vladi, ki so si največ prizadevali, da je vpraanje sanacije Bratovskih skladnic spravljeno z dnevnega reda.
»*
Naročajte »DELAVSKO FRONTO"!
Delavska politika" in stavba v Koniicab.
Patentirani zastopniki našega delavstva
—	socialisti — so se ob priliki stavke v Konjicah razgalili v vsej svoji rdeči barvi. V svojem poročilu o stavki dne 15. maja se naravnost norčujejo iz konjiških usnjarjev. Baš toliko, da še ne rečejo, da se tem konjiškim revežem prav godi, če jih tovarnar stiska in pesti, če jim plačuje beraške mezde, če jih tovarnarjevi nemški nastavljenci psujejo s »slovenskimi svinjami, slovenskimi psi« ter jih bijejo in klofutajo. O stavki sami pravijo, da je protipostavna, kar je grda laž, ker so se delavci strogo držali določil novega zakona ter so šele po dveh brezuspešnih poskusih pogajanj stopili v štrajk. Niti besedice pa ne omenjajo v tem poročilu o bednem stanju konjiških usnjarjev, o njihovem trpljenju. Ne čudimo se, da ne pišeta »Jutro« in »Mariborski Večernik<r*hič o teh stvareh, ker morata oba pač ščititi svojega prijatelja, tovarnarja Lauricha, čudimo pa se v resnici »Delavski politiki«, ki ne more biti tako nepristranska ter podpreti gibanje delavcev, ki se borijo za svojo pravično stvar. Izgleda, da bi jim socialisti najraje metali polena pod noge, samo ker ti delavci niso pri njih organizirani in ker vodi stavko »Zveza združenih delavcev«.
Osniiteh nredbe o minimalnih mezdah.
Te dni so prejele delavske organizacije od banske uprave osnutek uredbe o minimalnih mezdah, ki jih določa ban za področje svoje banovine v okviru izdanega zakona. V ponedeljek se bo vršila na banski upravi v Ljubljani anketa o tem osnutku, katere se udeleže vse organizacije po svojih predstavnikih.
Za delavce v starosti nad 18 let, zaposlene v industriji, ne glede na kraj, ter v trgovini in obrtih v krajih z nad 5000 prebivalcev, so po osnutku določene naslednje mezde: v kategoriji a) 3 Din, v kategoriji b) 2.75 Din, v kategoriji c) 2.50 Din. Za delavce v starosti izpod 18. leta:
a) 2.50 Din, b) 2.25 Din in c) obrti v krajih izpod 5000 prebivalcev: a) 2.75 Din,
b) 2.50 Din in c) 2.25 Din. Za delavce v starosti izpod 18. leta: a) 2.50 Din, b) 2.25 Din in c) 2 Din.
Mezde za kvalificirano delavstvo in vajence (odškodnine) bodo določene pozneje, vendar pa ne smejo biti nižje od mezd, določenih po tej odredbi za nekvalificirano delavstvo v isti stroki, dokler ne bodo določene s posebno uredbo.
Opor v Albaniji.
V	Albaniji je nastala revolucija okrog mesta Argirocastro, katerega so uporniki zavzeli. Revolucijo vodi bivši albanski notranji minister Etem Tota, ki je bil najprej orožniški kaplar, potem pa se je povzpel v svoji karijeri zelo visoko, da je postal najprej prefekt v Skadru in nato notranji minister. Pred letom dni je moral odstopiti, kar ga je tako ujezilo, da je sedaj organiziral revolucijo. Zasedel je s svojimi pristaši precejšen kos albanske zemlje ter se postavil po robu vojaškim oddelkom, ki jih je vlada poslala proti njemu. V bojih pa je bil premagan ter se sedaj umika proti grški meji. Albanske oblasti so sicer poročale, da je revolucija zatrta, druga poročila pa pravijo, da borbe še vedno trajajo, da pa se je položaj upornikov zelo poslabšal ter se bodo morali slej ko prej udati, ker so že obkoljeni.
Vajenci
dobijo hrano in stanovanje po zelo znižani ceni. Upoštevamo gmotne razmere. Le pismene prijave na: Društvo za zaščito delavske mladine v Mariboru.
Rdcta Španija je dobila novo vlado.
Razdor med marksisti in anarhisti se je s tem samo še povečal — Dosedanji ministrski predsednik Largo Caballero se je z ogromnim bogastvom umaknil na varno
v Mehiko
Rdeče Španije ne ogroža samo general Franco s svojimi nacionalisti. Se mnogo hujši njen sovražnik je notranji razkroj, ki prihaja ido izraza celo sedaj, ko je španski marksizem v najhujši nevarnosti. Ta razkroj dokazuje, da bi bila rdeča diktatura v Španiji propadla sama od sebe, četudi ne bi bilo prišlo do Francovega vojaškega nastopa. Razkroj je prekipel tako daleč, da je morala vlada Larga Caballe-re — španskega Lenina, kakor so ga imenovali naši marksisti s takim ponosom — pasti. Dolgo so trajala pogajanja med posameznimi strujami, dokler ni prišlo do sestave nove vlade, iz katere pa sta izpadla Caballero in predsednik parlamenta Barios. Predsedstvo in finance ter narodno gospodarstvo je prevzel Negrin, zunanji minister je Jose Giral, obrambo ima Prieto, pravosodje Deirujo, notranji minister je Azaguiosa, prosvetni in zdravstveni minister je Hernandes, poljedelstvo pa Iride. Značilno na novi vladi je predvsem, da niso več v njej zastopani anarhisti. To je znak, da je prišlo med anar-
histi in zmernejšimi strujami do odkritega razdora' ne samo v Kataloniji, temveč tudi že v Španiji. Ker pa so zbrani v anarhističnih vrstah vsi najodločnejši in najbolj levičarski elementi, preti rdeči Španiji resna nevarnost, da se bodo skušali anarhisti polastiti oblasti s silo. To bi zna-čilo odkrit upor za fronto, kar bi bil smrtni udarec vojaškemu odporu rdečih in Franco bi zmagal brez vseh naporov. Zdi se, da bo do tega kmalu tudi prišlo. Španski rdečkarji si sami kopljejo grob, v katerega bodo strmoglavili. Voditelji španskega marksizma to nevarnost že slutijo ter se pripravljajo na beg. Barios se namerava preseliti v Francijo, »španski Lenin« Caballero pa v Mehiko, kamor je že spravil svoje ogromno premoženje v znesku 600.000 zlatih pezet ter si kupil krasno vilo. Caballero je bil pred dobrim letom — pred prihodom na oblast — še revež, v kratkem času pa si je nagrabil ogromne vsote denarja. To je lep primer rdeče »nesebičnosti« in dela za skupnost!
Politične vesti.
Italijanski kralj in kraljica sta se v noči od torka na sredo peljala preko Slovenije v Budimpešto, kjer so ju izredno slovesno sprejeli. Obisk italijanskega kraljevega para na Madjarskem naj bi učvrstil zvezo med Italijo in Madjarsko.
Madjarska bo obnovila obvezno vojaško službo. Zastopniki držav Male zveze so že izjavili, da ne bodo imeli proti uvedbi splošne vojaške dolžnosti na Madjarskem ničesar.
Tudi Grčija in Bolgarija bosta sklenili prijateljski pakt, sličen onemu med Bolgarijo in Jugoslavijo. Grki bodo potem priznali Bolgarom velike ugodnosti v pristaniščih na Egejskem morju.
Politični razgovori v Parizu. Po londonskih kronanskih svečanostih, ki so se jih udeležili pomembni politiki s celega sveta, se vršijo sedaj velike politične konference v Parizu, kjer se nahajajo sovjetski zunanji minister Litvinov, avstrijski zunanji minister dr. Schmidt ter turški ministrski predsednik Ineni. Zlasti bivanju dr. Schmidta se posveča velika pažnja, ker pripravlja obisk avstrijskega kanclerja dr. Sušnika v Parizu.
Časopisna vojna med Italijo in Anglijo se bo najbrže omilila, ker je angleški poslanik v Rimu protestiral proti izgonu angleških žurnalistov, ki ga je italijanska vlada nameravala izvesti. Kljub temu pa bodo ostale razmere med obema državama še vedno napete, kar dokazuje knjiga, ki jo je angleška vlada dala natisniti ter razdeliti med prebivalstvo. V tej knjigi
opozarja, da so angleški svetovni interesi resno ogroženi radi italijanske ekspanzije na Sredozemskem morju. S tako knjigo hoče Anglija pravočasno pripraviti svoje prebivalstvo na vse eventuelne posledice.
V	Londonu stavkajo avtobusni nameščenci še naprej. Sedaj pa so se jim pridružili še tramvajski nameščenci, s čimer so prometne homatije v angleški presto-lici še bolj napete.
Irski republikanci so vprizorili v Dublinu ob priliki kronanja angleškega kralja velike demonstracije, ker se je dal kralj kronati tudi za »kralja Irske«. Prišlo je do streljanja s policijo, pri čemer je bilo veliko ljudi ranjenih. Demonstranti so razstrelili spomenik angleškega kralja Jurija n., ki je stal na trgu v Dublinu.
Poroka vojvode Windsorskega se bo vršila dne 3. junija na gradu Cande v Franciji. Poroki bo prisostvoval vojvodov brat vojvoda Kentski.
Na Holandskem se je pričel v Utrechtu sedmi katoliški shod v navzočnosti papeževega delegata. Temu shodu prisostvuje 30.000 ljudi. — V Amsterdamu pa so zborovali holandski narodni socialisti — organizacija, ki je bila ustanovljena po hitlerjevskem vzoru. Napadali so vlado ter zahtevali njen odstop.
Pogajanja med Turčijo in Anglijo^ se vršijo v tem pravcu, da bi obe državi sklenili medsebojno vojaško pogodbo, ki bi položaj Angležev v vzhodnem Sredozemskem morju zelo ojačila.
Vestnik ZZD.
Iz centrale
Tovariši tečajniki! Vrnili ste se k svojemu vsakdanjemu delu in k delu v organizaciji pri podružnicah. V dneh tečaja smo bili z vami zadovoljni, kajti pokazali ste discipliniranost in zavednost, kakršne mnogokrat ne najdemo med starimi stro-kovničarji. Tovariši! Hvala vam! Toda v trodnevnem tečaju smo vam mogli dati le najnujnejše, samo ogrodje, katero mora vsak tečajnik izpolnjevati in dopolnjevati v strokovni organizaciji. Vsak naj bo kot apostol naših idej. Le z resnim delom in jasno načelnostjo bomo premagali vse zapreke, ki so pred nami.
Z vseh krajev bruhajo na nas ogenj, ne zato, ker smo morda slabi, ampak vsled tega, ker postajamo močni, nevarni vsemu, kar je polovičarsko in megleno.
Tovariši! Bodimo pogumni in neustrašeni branitelji naših pravic in propagatorji naših idej! Bog živi!
Konstituacija odbora centrale. Na prvi redni seji 13. maja se je odbor sestavil takole: predsednik tov. Preželj Franc, podpredsednik tov. Pirih Milko, tajnik tov. Grebenšek Venčeslav, blagajnik tov. Kalčič Rudolf, odborniki tovariši Kukoviča Franc, Valant Milan in Hvale Maks.
Stavbinci
V	petek ob 10 dopoldne bo v Delavski zbornici najbrž končna obravnava o sklenitvi kolektivne pogodbe med stavbinskim delavstvom . in gradbenimi podjetji. Verjetno je, da bo po več mesecih pogajanj končno prišlo do sporazuma.
Preželj Franc. Na sestanku smo izvolili za posamezne obrate in oddelke v tovarnah KID organizacijske zaupnike, kateri bodo organizaciji za hrbtenico in pogon za uspešno ter aktivno delo. Poročali so tov. Leskovec, Rajner in Andrej Križman. Bog živi!
Fotografi
Odbor vas obvešča, da bo 26. maja zopet redni sestanek ob 20 v običajnih prostorih v Delavski zbornici. Ker morda ni bil za prejšnjo sredo kdo obveščen, da ni sestanka, naj oprosti in naj se zato točno udeleži tega sestanka. Nekaj materiala za predavanje je že nabral naš delovni član
tov. podpredsednik. Zapisnik naj vodi tajnikova namestnica.
*
Soteska pri Novem mestu. Naša podružnica ZZD v Soteski je imela skupni članski sestanek v nedeljo 16. maja ob osmih dopoldne v društveni dvorani v Soteski. Sestanka se je udeležilo dokaj lepo število naših članov in tudi g. župnik se je odzval našemu povabilu in prišel med nas. Delavci smo soglasno 'izrazili zadovoljstvo in iskreno zahvalo g. šefu Jordanu za njegovo dobrosrčnost, katero nam je izkazal s tem, da nam je povišal mezdo za 50 par na uro. G. šefu se na tem mestu v imenu vseh delavcev iskreno zahvaljujemo, posebno zato, ker je to storil sam od sebe in brez vsake prošnje. Upamo, da se bomo tudi zaradi kolektivne pogodbe, ki jo bomo v najkrajšem času predložili, lepo in mimo sporazumeli.
otrocih
iiiiimiiiui
lillllllllllllllillJIllillli
Slaščičarji
Zadnji čas je, da stopimo skupaj in se rešimo izkoriščanja in zapostavljanja, kajti kmalu nas ne bodo več pripoznali za kvalificirane moči, temveč le še za pomožne delavce. Morda je kdo trenutno na dobrem stališču, toda zaveda naj se, da ni tako z vsemi stanovskimi tovariši in da nihče nima jamstva, da se mu ne bo položaj spremenil na slabše ter da ne bo potreboval organizirane pomoči in zaslombe. Dvakratna dolžnost kliče vse slaščičarje v organizacijo, in sicer: 1. da podpre svojega tovariša in mu pripomore do zboljšanja položaja, in 2. da sebi zajamči dobro bodočnost. V naših delavnicah mora enkrat za vselej končati praksa, da slaščičarska dela opravljajo pomožne moči, izprašan pomčnik pa vsled tega ne more doseči primernega zaslužka ali pa celo stoji brez dela na cesti. Tudi naše sposob-nostne ozkosrčnosti naj bo konec! Z ozirom na to se hočemo prijaviti v teoretični tečaj, ki naj bo priprava za poznejši praktični tečaj. Pripravljalni odbor si je s tem nadel težko nalogo, toda ker vemo, kake koristi bo to za vse članstvo, pričakujemo, da boste z nami, kakor smo mi z vami. Kakor vidite, tovariši, so ‘načrti lepi, dela bo veliko, a tudi uspehi ne bodo izostali. Vabimo vse tovariše, da se zanesljivo udeleže ustanovnega občnega zbora v torek 25. maja ob 20 v lokalu »Zveze združenih delavcev« v Delavski zbornici, vhod iz Čopove ulice 1.
Kovinarji
Jesenice. V nedeljo 16. maja se je ob 10 dopoldne vršil v Krekovem domu sestanek kovinarskega odseka naše krajevne organizacije. Sestanka se je med drugimi udeležil tudi predsednik centrale tov.
Dol slovenskih delavcev v Konjicah proti nemškim tlačiteljem.
Stavka v Laurichovi tovarni zaradi nečloveškega postopanja z delavstvom
V	tovarni usnja v Slovenskih Konjicah je, kakor smo že na kratko poročali v zadnji številki, izbruhnila stavka. Dve sto delavcev Laurichovega podjetja se bori za zboljšanje svojega položaja in za svoje pravice, ki jih tovarnar odreka. O tej stavki v Konjicah gre glas sedaj po vsej Sloveniji. Stavka ni namreč zgolj mezdno, temveč tudi narodnostno gibanje. Konjice so ostale tudi po osvobojenju izrazito nemčursko gnezdo. Ne zaradi slabosti konjiških Slovencev, temveč radi pohlepnosti privandranih »naprednjakov«, ki so se hoteli na vsak način prikopati do oblasti, pa so se zaradi tega zvezali z Nemci. Ker so bili »naprednjaki« takrat tudi na vladi, so se revanžirali Nemcem za njihovo podporo na ta način, da so jim dali popolnoma svobodne roke pri zatiranju slovenskega delavca. Konjice so v veliki meri odvisne od voditelja konjiških Nemcev, tovarnarja Lauricha, v katerega tovarni usnja je zaposlenih okrog 200 delavcev, samih Slovencev iz Konjic in najbližje okolice. Ti delavci so bili dosedaj izročeni na milost in nemilost lastniku tovarne in njegovim nemškim, inozemskim uradnikom, ki so bili pravi valpti. Delavec v Laurichovi tovarni je pravi suženj, brezpravna raja, s katero so ravnali nemški valpti huje, kakor z živino. Delavcu odreka lastnik celo osnovno pravico do organiziranja. Vsak poskus za organiziranje je dosedaj v kali zatrl, organizatorje pa vsakokrat vrgel na cesto. Delavstvo je s tem izgubilo sploh vsako odpornost. Zreli možje in fantje so morali s stisnjenimi zobmi in ponižnimi pogledi poslušati najostud-nejše psovke, s katerimi so jih pitali dan za dnem ravnatelj in njegovi pomočniki. Na najgrši način so jim žalili slovensko narodnost. Psovke, kakor »Verdammter Hund, windischer Hund ter windisches Schvvein« (prokleti pes, slovenski pes, slovenska svinja) so bile na dnevnem redu. Pa ne samo psovke, tudi udarci in klofute so padale po delavcih. Bog ne daj, da bi bil delavec, katerega je ravnatelj udaril v obraz, pri tem mrko gledal. Že ga je čakala knjižica in vržen je bil na cesto. Nihče si ni upal taki tiraniji upirati, ko je pa čakala doma lačna družina, ki je bila odvisna samo od zaslužka v tovarni in tako so delavci molče, s stisnjenimi zobmi prenašali te krivice in nečloveško ravnanje. Pa ne samo v tovarni, tudi izven tovarne je izvajalo podjetje nad delavstvom nepopisno tiranijo. Kdor je dobil v tovarni košček kruha, se ji je moral prodati z dušo in telesom. Ni imel več svoje volje, tovarnar ga je gnal pri volitvah na volišče, da je glasoval za tistega, katerega mu je tovarnar označil. Bog ne daj, da bi volili po svoji prosti volji. Naslednjega dne bi ga bil tovarnar postavil na cesto. Za delavci so v prostem času vohunili tovarnarjevi zaupniki, ki so mu sproti poročali vsako stvar.
Poleg vsega tega nasilstva pa je plačevala tovarna naravnost beraške mezde. Povprečen zaslužek na dan je znašal 16 dinarjev, le redki so bili tisti, ki so zaslužili več ko 2 Din na uro. Povrhu so se jim še odbijali izdatki za socialno zavarovanje! S tako beraško plačo jih je plačeval za težko delo v usnjarni človek, ki si je nagrabil z delavskimi žulji milijone, ki velja za največjega bogataša daleč naokrog.
Kljub nasilju pa se je delavstvo odločilo končno za organizacijo. Neznosne razmere so ga prisilile, da je stavilo vse na eno kocko. Delavci so si osnovali podružnico »Zveze združenih-delavcev«, v katero je vstopila večina usnjarjev. Tovarnar pa je na občni zbor poslal svoje vohune in
delavci so zaslutili, kaj se bo zgodilo. Po sedmih dneh je res sledil udarec. V ponedeljek 10. maja je podjetje odpustilo 38 delavcev, zagrozilo pa je še 100 delavcem z odpustom. Podjetnik je odpust delavcev utemeljeval s pomanjkanjem dela, kar pa ne drži. Tovarna je namreč polno zaposlena in še nedavno je kupila večjo partijo kož za predelan je. Tudi se od dne do dne boljša konjunktura.
Odpust 38 delavcev je izbil sodu dno. Delavske potrpežljivosti je bilo konec. Nepopisno ogorčenje je zavladalo med delavci, naslednjega jutra je delavstvo korporativno stopilo v stavko, zasedlo je vhode v tovarno. Da ni bilo orožnikov, bi bila tovarnarju in njegovim valptom slaba predla. Razjarjeno in besno delavstvo je navalilo nanj, dobil je precej bunk in le orožniški bajoneti so ga zaščitili. Delavstvo pa se je kmalu iztreznilo, sprevidelo je, da nasilje ne privede nikamor. Nastopila je tudi oblast. Še istega večera je okrajni glavar pozval stranke na razgovor. Sestanka se je udeležil tudi zastopnik Zveze industrijcev dr. Golia iz Ljubljane, delavstvo pa je poverilo svoje zastopstvo odvetniku dr. Macarolu. Kmalu pa je prišel delegat »Zveze združenih delavcev« tov. Cvikl iz Ljubljane, ki vodi sedaj delavstvo. Bilo je dobro to, da so imeli delavci v začetku svojega zastopnika, ker bi jih bili skoraj zvili. Razgovori so se nadaljevali v sredo 12. maja. Oba razgovora sta bila brezuspešna, ker je podjetnik zahteval brezpogojno pokorščino. Nastopilo je sedaj stavkovno stanje. Stavka je legalna, po vseh predpisih novega zakona o minimalnih mezdah. Delavstvo je zastra-2ilo tovarno, kljub temu pa je dobil podjetnik med delavci 38 nezadovoljnežev, ki so šli kot stavkokazi v tovarno, da bi skupaj s preddelavci vzdrževali obrat. Podjetnik jih v tovarni gosti z mesom in vinom, katerega jim pošilja kar v sodčkih. Obenem pa potom svojih zaupnikov preparira stavkujoče, da bi se vdali ter šli na delo. Delavstvo pa je odločeno vztrajati v stavki do zmage. Saj ne zahteva ničesar nemogočega. Zahteva samo, da tovarnar sprejme odpuščene delavce nazaj, da jim dovoli organizacijo, da sklene kolektivno pogodbo in da enkrat za vselej neha brezpravni, suženjski položaj, da nehajo ostudne psovke, s katerimi se žali slovenska narodnost, in da neha pretepanje in klofutanje delavstva.
Zaradi stavke so se razmere v Konjicah silno zaostrile, napetost med delavstvom je dosegla nevarno višino. Ves gnev delavstva je bil obrnjen proti inozemskim uradnikom v tovarni, ki so bili najhujši valpti. Izmed 11 uradnikov je imela tovarna sedem inozemcev. Da jih zaščiti pred besnim delavstvom in da pomiri razburjene duhove, je banska uprava minuli četrtek odredila, da se morajo vsi inozemski uradniki tovarne izgnati. Naredba je bila izvršena v teku par ur. Izgnani so bili: tovarniški ravnatelj Friderik Wagner, švicarski Nemec, ki je prejemal mesečno 16 tisoč dinarjev plače. Njega so delavci najbolj sovražili, on jih je pretepal in psoval kakor pse. Izgnan je bil tudi tovarniški kemik Alfred Hotzl, avstrijski državljan, kateremu se je nekoč moral umakniti slovenski kemik iz tovarne, da je napravil prostor nemškemu tovarišu, inozemcu. Izgnan je bil uradnik Karl Peinl, avstrijski državljan, ki je kljub tujemu državljanstvu dobil pod prejšnjim režimom gostilniško koncesijo, za katero je Slovenec tedaj zaman prosil. Izgnan je češki Nemec, pikerski mojster Alois Liebisch. Peti in šesti izgnanec sta zakonca Anton in Magdalena Synek, oba preddelavca in avstrijska državljana. Zadnji, sedmi izgnanec, je poslovodja tovarne »Alfa«, Nikolaj Ta-tscher, ki je stal že pred sodiščem zaradi psovke »Windischer Hund«. Delavec, ki je zaradi te psovke Tatscherja tožil, je bil odpuščen ... Izgnance je spravilo na kolodvor orožništvo, da jih zaščiti pred even-tuelnimi napadi. Odhod teh mogočnih inozemcev, ki so se obnašali v Konjicah kakor nemški bogovi, pod senco bajonetov, je bil za Konjičane-Nemce nekaj nezaslišanega. Kar verjeti niso mogli, da je kaj takega pri nas sploh mogoče, da si kdo še
upa dvigniti roko proti Nemcu, ki je do-sedaj v Konjicah neomejeno gospodaril!
Konjiške usnjarje pa priporočamo slovenski javnosti, da jim nudi moralno, še bolj pa materialno podporo, da bodo lahko v svoji borbi vztrajali. Saj njihova borba ne bo zastonj, saj ne gre samo za boljši košček kruha, za skromne človeške pravice; gre za veliko stvar. Gre za do-bojevanje stoletne borbe med slovenstvom in nemštvom, ki se, žal, še vedno bije na naših lastnih, svobodnih tleh!
Pogajanja s konjiškimi usnjarji
Na zahtevo banske uprave v Ljubljani je za četrtek 20. maja pri Zvezi industrij-cev v palači Zbornice za TOI v Ljubljani sklicana obravnava o mezdnem gibanju in stavki delavcev v usnjarni Laurich v Slovenskih Konjicah. Obravnavo bo vodil inšpektor dela inž. Baraga, centralo ZZD bo zastopal predsednik Prezelj Franc, kra-j jvno organizacijo te zveze pa bosta zastopala dva delavca. Delavsko zbornico bo zastopal Stanko. Dalje se bodo obravnave udeležili tudi zastopniki podjetja in pa zastopniki Zveze industrijcev. Delavske zahteve so znane.
O uspelem zaključku pogajanj poročamo na četrti strani.
PolllKno sredstvo.
Čas marsikaj odkrije. Voditelji kršč. socialistične JSZ so dolgo časa tožili nad ne-umevanjem drugih za strokovno gibanje in kazali na posledice tega napačnega početja. Kadarkoli pa je prišel kdo, ki je hotel pomagati pri res težkem delu, je bil dejan najprej pod drobnogled. Marsikdo je bil tako onemogočen, pa čeprav je imel najidealnejše namene. Stare tožbe o neupravičenem nasprotovanju »starinov« so pa le ostale in se ponavljale. Kršč. socialisti so pa stali ves čas budno na straži, da jim kdo ne odnese ali se ne »okoristi« z dr. Krekovo »dediščino«. Na ta način se je vodstvo organizacije bolj in bolj izoliralo in zgubljalo stik z delavstvom.
Ljubosumno čuvanje vodstva strokovne organizacije, ki je merilo že na nekak družinski monopol, je bilo tudi eden povodov, da je izgubila JSZ precej sodelavcev. Kršč. socialisti niso videli v njej delavsko-nameščenske zaščitne organizacije, ki mora služiti delavskim koristim. Videli so v njej le orodje za dosego političnih ciljev. Okrog JSZ so se pričeli zgrinjati razni politični nezadovoljneži, ki niso dosegli svoje politične karijere ali pa so si predstavljali, da jo bodo najlažje dosegli s pomočjo strokovne organizacije. Tako so prišli v JSZ ljudje, ki niso nikdar niti od-daleč povohali delavca, ki so jim pravi delavski problemi in težave neznani in ki so začeli brizgati članstvu JSZ — po Cankarju povedano — tujo učenost. Organizacija je postala njiva za rastline, ki so pognale v tujih in ne v njenih tleh. Mesto boja proti kapitalizmu in marksizmu je nastopil boj proti dozdevnim političnim nasprotnikom.
Prihajalo je tako daleč, da je večina pričela pozabljati, da se nahaja v vodstvu delavske organizacije in je hotela že napraviti iz delavske JSZ organizacijo delavcev in kmetov. Pri vsem pa taisti ljudje niso pozabili zagotavljati, da hočejo
samo »delavsko smer«. V svojem političnem navdušenju so že videli okrog sebe zbrane legije kmetov, ki drvijo za njimi in jih postavljajo na politične prestole, raz katerih so bile pravkar strmoglavljene nevšečne osebe. Pred očmi naših kršč. socialistov se je dvigal privlačen zgled njihovega nemškega razkolniškega ideala Vitusa Hellerja, ki je hotel razbiti obe krščanski stranki in prevzeti vodstvo v svoje roke. Vitusu Hellerju njegovo zmoto in koalicijo s komunisti v enotni fronti lažje odpustimo. Saj je napravil malo ali nič škode. Krščanski strokovničarji v Nemčiji se zanj niso niti zmenili. Pričel je zgubljati še svoje zadnje pristaše, tako da mu nazadnje ni ostalo drugega kot iti
v — katakombe, to je v politični pokoj. Pri nas je bila stvar toliko nevarnejša, ker so znali naši občudovalci nemškega razkolnika dobiti v roke vpliv na vso strokovno organizacijo.
Že škof Ketteler je zapisal, da so voditelji strokovne organizacije ne bi smeh pečati s politiko. Vse krščanske strokovne organizacije so sprejele kasneje to stališče. Le pri JSZ so hoteli nadmodriti Ket-telerja in vse druge ter pričeli voditi stro-kovničarje v politične vode. Delavstvo se temu upira. Zato se vršijo pregrupacije in naraščajo prestopi v ZZD, ki hoče biti le strokovničarsko sredstvo delavstva, ne pa tudi vodnica v strankarsko-političnih vprašanjih. To pa je tudi edino prav!
Domače vesti.
Smrt prosvetno in gospodarsko delavnega g. župnika. V Kamnici pri Mariboru je preminul 18. maja v starosti 57 let tamošnji g. župnik g. Pr. Božiček. Rajni je bil goreč duhovnik, ki je tudi izven cerkve mnogo storil za probudo Slovencev v Dravski dolini na prosvetnem ter gospodarskem polju.
60 letnica koroškega rodoljuba. V Kotljah na Koroškem je obhajal za binkošti 60 letnico g. župnik Ivan Serajnik. Jubilant je 23 let župnik med obmejnimi Korošci in je znan kot goreč ter dober duhovnik. Naše čestitke!
Daljnovod za elektrifikacijo Mežiške doline bo dograjen iz Velenja koncem junija.
Stara ženica obupala. V Mariboru v Stolni ulici 1 so našli na stanovanju obešeno Karolino Resnik, 72 letno vdovo po natakarju. Resnikovo je nagnala v obup beda, ker ji je umrl mož pred enim mesecem.
Vlom sredi Maribora. Bnkrat v noči za bin-koštne praznike je bil v Mariboru v Vetrinjski ulici izvršen vlom. Vlomilec se je vtihotapil s ponarejenim ključem v stanovanje trgovca Trpina, kjer je stikal za dragocenostmi in jih je tudi odnesel. Neznaec je vdrl tudi v trgovske prostore, iz katerih je zginil z ročno blagajno. — Trgovec Trpin je oškodovan za 36.000 Din gotovine ter zlatnine za 25.000 Din. Vlomilec je izrabil za svoj posel praznike, ko je vedel, da je g. Trpin z družino zdoma v Ljubljani.
Hitro Izsledena uzmovlča. Zgoraj poročamo o vlomu, ki je bil izvršen v Mariboru v Vetrinjski ulici pri trgovcu Trpinu v njegovi odsotnosti. Policija je hitro izsledila krivca, in sicer 19 letnega tkalskega praktikanta Edvarda Z. in pa 20 letnega trgovskega akademika Igorja M. Prijeta sta vse priznala in sta pokazala v kleti hiše Igorjevih staršev, kam sta skrila pod premog ukradene 25.000 Din vredne dragocenosti in železno ročno blagajno s 35.000 Din ter z raznimi hranilnimi knjižicami. Od ukradenega sta uporabila samo 150 Din, vse drugo je bilo vrnjeno lastniku. V tatinsko zadevo je zapletena tudi Trpinova služkinja Matilda Rfesnik, ki se je družila z zgoraj omenjenima mladoletnima.
Cestne nesreče. Na državni cesti v Košakih pri Mariboru je zadel z motociklom obratovodja Ivan Štraus na binkoštni ponedeljek ob pijanega moškega. Padel je z motocikla in oba sta se hudo poškodovala na glavi. — Drugi motociklist je podrl v Krčevini pri Mariboru na tla 12 letnega Franca Lešnika, ki si je zlomil pri padcu levo nogo. — Brivcu Gregorju Pircu je odrekla na železniškem prelazu v Košakih zavora na kolesu. Pirca je vrglo ob železno ograjo, kjer je obležal nezavesten s poškodovano glavo. Vsi omenjeni ponesrečenci so se zatekli v bolnišnico.
Nesrečna soba štev. 42. Na mariborskem okrožnem sodišču je soba štev. 42, v kateri je tekom štirih let smrtno zadela kap pri isti pisalni mizi štiri uradnike.
Obsodba divjaškega sina. Dne 18. maja je dajal v Mariboru pred sodniki odgovor 38 letni posestnik Ivan Kukovec iz Rakovcev. Obtožnica mu je očitala, da je 3. marca do smrti pretepel svojo 73 letno mater. Divjaški sin je bil obsojen na štiri leta ječe.
Tatvina nakita. V stanovanje Marije Novak na Pragerskem se je splazil neznanec in je odnesel dve z dijamanti okrašeni broši v vrednosti 2000 Din.
Usodepolno igračkanje z orožjem. V Zg'. Velki pri Mariji Snežni ob severni meji se je zgodil za
binkoštne praznike težek slučaj radi neprevidnega ravnanja z orožjem. V odsotnosti staršev sta bila sama doma posestnikova sina Anton in Friderik Weinhandl. 15 letni Frlc je stikal po omari za obleko in je naletel na staro očetovo lovsko puško. Pomeril je proti 13 letnemu bratu Antonu. Naenkrat je odjeknil strel in naboj je hudo ranil Antona v hrbet. Hudo obstreljenega so prepeljali v mariborsko bolnišnico.
Poškodovanci, ki so se zatekli v ptujsko bolnišnico. Za binkoštne praznike je došlo na Dravskem polju, Halozah in po Slov. goricah do spopadov med fanti in do sirovosti, katere so zahtevale svoje žrtve. V Spuhlji pod Ptujem je bil napaden 27 letni posestniški sin Tomaž Strelec na cesti od nekega fanta in si je zlomil nogo. V Brstju je izzvala skupina pijanih pretep, iz katerega so odvedli 20 letnega hlapca Vincenca Stolnlk iz Rogoznice s prebito lobanjo. V Gru-škovnjaku v Halozah je dobil 42 letni Konrad Terbuc pri napadu zabodljaj v trebuh. V Trnovskem vrhu pri Sv. Bolfenku v Slov. goricah je bil 20 letni posestnikov sin Ivan Breznik par-krat zaboden v hrbet. Pri Vurbergu sta se lotila dva fanta v tamkajšnjem zdravilišču zaposlenega hlapca Ambroža Švarca in sta ga hudo poškodovala. Koj za švarcem sta napadla mimo Idočega dninarja Vincenca Jarmana iz Selc in sta mu poleg drugih poškodb zlomila še roko. Vse omenjene žrtve podivjanosti se zdravijo v ptujski bolnišnici.
Uboj. Za binkoštne praznike je prišlo v okolici Ormoža do pretepa, v katerem je imel nož glavno besedo. Posestniški sin Franc Strmšek je dobil tako hude poškodbe, da jim je kmalu podlegel. Pod sumom krivde je bil prijet neki Ivan Zelenjak.
Smrtna nesreča pri čiščenju lovske puške. Pri čiščenju lovske puške je zadel naboj v usta Petra Klančnika, 75 letnega kočarja Iz Lokovic pri Šoštanju. Klančnik je bil pri priči mrtev.
Poškodbe v pretpu. V Lešanah pri Apačah ob severni meji se je spoprijela v vinotoču Amalije Kokol od jabolčnika pijana družba. V pretepu je zabodel nevarno v hrbet Franc Rotmann iz Le-šan Petra Somerja, posestnika iz Lešan. Ivan Žižek iz Lešan je prizadjal lažje poškodbe z nožem Jožefu čmku lz Lešan In služkinji Jožefi Androvič iz Lešan.
Gospodarsko poslopje zgorelo vsled udara strele. V okolici štrigovp je udarila strela med nevihto v gospodarsko poslopje posestnika Sčav-nlkarja. 35.000 Din vredno poslopje je zgorelo z živino vred.
Mačka užgala domačijo. Izredna požarna nesreča je zadela domačijo posestnika M. Šešerka v Frankolovcih pri Ormožu. Mačka se je preveč približala ognjišču in se ji je vnela dlaka. Skočila je na svisle, kjer je zanetila krmo in že je bilo gospodarsko poslopje v objemu plamenov. Gasilci iz Loperšlč so napol oteli hišo, gospodarski objekt je zgorel do tal. Skoda je delno krita z zavarovalnino.
Požar v Prekmurju. Dne 18. maja popoldne je začelo goreti v Tišini v Prekmurju pri Vukano-vih. Radi hudega vetra je bilo stanovanjsko poslopje takoj v objemu plamenov. Pri gašenju je dobila gospodinja opekline na glavi, rokah in nogah. Malo manj je opečen sin. Hudo opečeno mater so odpeljali v bolnišnico v Soboto. Ogenj je že bil preskočil od Vukanovih na sosednje po-slopje, a so k sreči pribrzeli gasilci, ki so po-
žar udušili in obvarovali vso vas pred uničenjem.
Smrtna nesreča bolehne ženice. V Šmartnem pri Litiji so našli v plitvem potoku Kostrevnica utopljeno Ivanko Leskovšek. Zenica je bolehala na živcih. Ponoči je večkrat vstala In se je podala na sprehod krog hiše. Tudi tokrat se je najbrž nagnila, da bi si omočila glavo z vodo iz potoka. Ko se je pripognila v potok, je omahnila in utonila. Našli so jo utopljeno tako, da je bila z glavo v vodi, truplo je bilo na bregu.
Po nesreči padel v globoko strugo in utonil v plitvini. Janez Glasenčnik, posestnik v Zavodnjem pri Šoštanju, se je vračal v noči domov po kolovozni poti, katera ima več ovinkov. Na enen^ ovinku je zgrešil brv, padel 5 m globoko v strugo, sl prebil lobanjo in priletel z obrazom v komaj 5 cm globoko vodo, iz katere so ga potegnili mrtvega.
Krvava družinska žaloigra v hiši delavca. Dne 18. maja zvečer se je zgodil v vasi Topole pri Mengšu v delavčevi družini tako žalosten krvav dogodek, da mu je težko dobiti primer na Gorenjskem. Delavec Peter Zarnik ni hotel skrbeti za svojo družino. V to zadevo je poseglo celo sodišče in ravno omenjenega dne popoldne je brezbrižni oče prejel od sodnije poziv. Povabilo od sodišča je moža tako razljutilo, da se je vnel med njim in ženo prepir. Za ženo in svojo sestro se je potegnil Franc Drolc, zidar. Zarnik je v vinjeni jezi potegnil samokres in je začel streljati na svaka, kateri je pobegnil skozi okno. Zarnik je planil za njim in ga je zunaj zadel z dvema kroglama v trebuh. Trepetajoča žena je skušala moža pomiriti, a divjak je še njo pogodil v srce. Ko je videl dve okrvavljeni žrtvi, si je tudi Zamik pognal kroglo skozi glavo in je obležal kakih pet korakov od žene mrtev. Svaka Drolca, ki je še kazal znake življenja, so z vso naglico prepeljali v ljubljansko bolnišnico. Od Zarnikove družine sta preostali triletna Pepca in petmesečna Štefka.
Mlada človeka v prostovoljno smrt. Na Gradu v Ljubljani sta izvršila samomor s kroglo na binkoštni ponedeljek 25 letni brezposelni ključavničarski pomočnik Miha Kokalj iz Ljubljanske ulice v Mostah in nekaj let mlajša Angela Mikuš, sobarica In doma z Vrhnike. Vzrok obupnega dejanja je nesrečna ljubezen.
Motociklist hudo ponesrečil. Na binkoštni ponedeljek popoldne se je peljal proti Sp. Hrušici z motociklom Matija Terkol, 33 letni mizarski mojster. Na ovinku je prezrl nasproti vozeči avto in se je zaletel vanj. Terkol je dobil poškodbo na glavi in na nogah ter si je pri padcu zlomil levo roko. Hudo poškodovanega so prepeljali v ljubljansko bolnišnico.
Neznan samomorilec. Pri prelazu v Puharjevi ulici v Ljubljani se je vrgel pod tržaški vlak mlajši moški. Neznancu je odrezala lokomotiva obe nogi in je vlekla s seboj nekaj časa hudo razmesarjeno truplo. Policijska komisija ni dobila pri samomorilcu nobenih dokumentov, iz katerih bi se dalo sklepati na njegovo osebnost.
No Dolenjskem so zaprli vlomilsko družbo. Orožnikom iz št. Vida na Dolenjskem je padla v roke petčlanska vlomilska družba, kateri je načeloval 36 letni Franc Žnidaršič iz Razbora pri Primskovem. Njegovi pomagači so bili: brata Franc in Ludovik Strmec, Lojze Trunklj in Ivan Mavrič. Žnidaršičevi tovariši so iz okolice Do-bemiča.
Razstreljeni evharistični križ. Že večkrat smo beležili žalostno vest, kako so slovenski brez-božniki podžagali evharistične križe. Zadnje dni pa je bil leta 1935 na Malem gradu v Kamniku postavljeni evharistični križ podminlran in razstreljen. Doslej še ni uspelo orožnikom niti v enem primeru, da bi bili izsledili komunistične krivce, kateri so na delu po tajnih navodilih iz Moskve.
Ker mu je umrla žena — pod vlak. Ivanu Udoviču, kamnoseškemu delavcu, je umrla za Binkošti žena, s katero je bil šele poldrugi mesec poročen. Zaposlen je bil v zadnjem času na cestnem delu pri Brezovici v ljubljanski okolici. Dne 18. maja je delo prekinil in se je vrgel pod vlak, ki ga je razmesaril. Njegovo truplo so našli blizu železniškega prelaza na podaljšku Aleševčeve ulice v Ljubljani. Nesrečnež je bil doma iz Krinje v lendavskem okraju in je služil svoj čas kot aktiven narednik.
0000000000000000
Zahtevane povsod »Delavsko fronlo‘1
3000000000000000
Rene Bazin
26
Žito poganfa.
Roman.
Po stoštiriinpetdeseti izdaji prevedel Viktor Pokan.
Moža sta se drug za drugim pogreznila v gozd. Ribnik se je tam, kjer ga je vzvalovilo metanje vrs že umiril, le na breg so še udarjali majhni valovi. Na kmetijah je vse spalo. Racaki so na paši nekje daleč ob velikih vodah klicali divje skupine, ki so se nevidno preletavale. Gilbert Kloke je ležal, Mihael Meksime je bral v svoji sobi, okno je bilo na pol odprto. Njuna imena pa so pogosto, tiho izgovarjali in v tem pogovoru je bilo polno ostrine in sovraštva fontenejskih ljudi.
vn
Nepokošena trava.
Delo košnje je Gilbertu ušlo. Gospod Mihael je kupil kosilni stroj. Proti koncu maja so ga videli z njegovimi kolesi in s cinobrasto pobarvanim sedežem, njegovi ostri nazobčani zobje, njegovo krmilo, ki je nosilo tovarniško znamko, privedli so ga kakor kip v procesiji preko polj.
Torej dninar, mož, ki ga je 'razpad pri Mariji Lire držal pokonci vse noči, je prosil, da bi lahko delal s plevicami, ki so jih kmetje poslali že na velika žita. Hodile so počasi, previdno, da ne bi zmečkale klasja, bile so upognjene, eno roko na hrbtu, držeč šop plevela, z drugo pa so semtertja segale v valujoče morje mlade žetve, povsod, kjer je poganjal osat, mak, plavice, mladike grašice od prejšnjih setev, ali kokoljev popek, že pripravljen,
da se odpre. Zaslužil je malo. Norčevale so se, pa ne vse, jezile so se, da mož odjeda ženam kruh. Čutil je to preziranje; tudi se ni ustavljal pri delu kakor one, ko so se na koncu brazd zravnavale s prsi proti vetru in nekoliko poklepetale ter skušale uganiti, koliko je ura; a on se je zopet pognal v gosto žito, skoro bežal, da bi se skril med to zeleno zidovje, ki se je vsak dan večalo. Mislil je predvsem na svojo hčerko in na sramoto, ki ga je zadela. Toda ni še vedel za vso nesrečo. Žene so vedele; vendar si niti ena ni upala reči: »Gilbert Kloke, slabo si čuval nad otrokoma v tmski kmetiji. Kajti zadnji dan v maju je sodni sluga Šel po hlevih s svojim papirjem; šel je v konjušnico; toda del živali je bil odveden, preden je prišel in jih ni mogel zapisati. Ti jih nisi srečal, Kloke, toda vsi vedo, da so bile v gozdu: ena kobila, najlepša, črna, troje krav in štiri ovce, čuval pa jih je neki pocesten capin. Prisegla sta tvoj zet in tvoja hčerka, da ničesar ne skrivata; lažnika sta in kmalu ko bo prodano bosta tatova.«
Tega ni vedel. Odkar ga je hčerka pognala iz kmetije se tja ni vračal. Prišla ga je prosit odpuščanja in denarja. Ko pa ji ni imel dati drugega kot odpuščanje se ni več prikazala. Bilo je v juniju, poletje pred žetvijo, ko je zemlja vsa odeta. Okoli Fontenej, na pobočjih hribov, na obronkih travnikov, ki so se spuščali proti jezeru, ki so se le nekoliko odpirali, kakor pozabljena knjiga, v sredi je tekel moder potok, je trava bujno poganjala. Bila je zrela. Nekega večera je Mihael Meksime poklical delovodjo in mu pokazal dolge travnike, ki so se vlekli proti jugu med gozdovi in med mejo ovsenega polja ter rekel:
—	To bo za jutri. Poslali boste že pred peto uro dva moža, da pregledata in porežeta trnje.
Za travo je prišel zadnji dan. Svit je bil čist. Dolgi travnik, ki se je začenjal trideset metrov od gradu, se je prijetno vzpenjal za gozdno krivino, šel je preko kričeve višine na drugo stran preko popolnoma posekane breke. Noben žarek se ni dotaknil breke, niti hrastov, ki so stražili na robu gozda. Toda trava je čutila dan: čudno in nemo življenje jo je dvigalo, šopki popkov so stegovali svoje cvete, regrat je razcvel svoje rumene cvetove, marjetice, ki se tudi ponoči ne zapro, so se obračale proti soncu, ki bo prišlo; gorak dih je šel preko neštevil-nih zrn med žitom, v gozdih, v kobulah in strokih, vonjajoče olje, ki ovija plodnico. Lahek veter je tekel preko polja, kakor preko mirnega morja, opra-šil se je s cvetnim prahom in se napolnil z vonjem po sočnosti. Dolgi prt je valovil; niti eno steblo ni bilo potlačeno, niti eno mrtvo, toda barva valov je govorila o zreli žetvi. Volovi so bili rjavi, zeleni, svetili so se kakor srebro in barve so se tukaj mešale med seboj. Ko sta hlapca vstopila na travnik skozi belo ograjo, je odletela prepelica, ki je imela svoje gnezdo v travi, kobilar se je dvignil iz hrasta na obronku ter se spustil v veter, krila so se mu bliščala v soncu; kosec iz bodičevja se je vtihotapil med goščavo in se dvignil kričeč kakor krastača, potem pa je bilo vse mimo med živalmi, ki jim je trava stanovanje, ki raste z njimi. Celo cvrčki so za hip umolknili. Kosa je zaznamovala pot in posekala sta trnje na robu velikega travnika.
Ob devetih je bilo toplo. Ograja se je zopet odprla, vstopila sta dva konja, vprežena v kosilni stroj. Kje so bili ti Fontenejčani, ki so kričali proti stroju in ti, ki so potuhnjeno prekinili pot, ki so jo sklenili z Gilbertom Kloke jem ter povzročili, da je bil kupljen sovražnik, ki je prihajal blesteč, cinobrast, valeč se na svojih kolesih, zadaj za konji? Nikogar
Podeželsko delavstvo, vzdrami se!
Izmed po krizi težko preizkušenega delavstva je gotovo najbolj prizadeto podeželsko delavstvo. Kmet, sam obubožan, ne more nuditi delavcu skoraj nobenega zaslužka, ako pa delavec najde kako delo v gozdu, pa mora vsled prevelike ponudbe delavnih moči delati skoraj zastonj. Tako so v okolici Litije — in najbrž tudi drugod — zaslužili drvarji minulo zimo po 10 do 12 Din dnevno in to z največjim naporom. Kako naj drvar s tem zaslužkom preživlja sebe in svojo družino, je seveda njegova stvar in delodajalca to prav nič ne briga. Kljub sramotno nizkim cenam dnevnega zaslužka je delavcev več kot dovolj na ponudbo. Skrajna sila jih tira, da delajo za vsak denar. V borbi za suho skorjo kruha izpodriva že zaposlenega tovariša s cenejšo delovno ponudbo drugi in tako sam izpodbija že itak nizke plače.
Vse to pa zato, ker delavstvo ni organizirano. Vsak išče na lastno pest, kako bi se pretolkel skozi življenje. Mesto da bi delavstvo složno in skupno branilo svoje interese, v pomanjkanju solidarnosti mnogokrat kar nekam zavistno gleda onega srečnejšega tovariša, ki vsaj za silo nekaj zasluži.
Ako so razmere, v katerih živi podeželsko delavstvo, težke, so izgledi za njegovo bodočnost naravnost obupni. Prihranil si delavec za starost ne bo niti pare, svoje delovne moči bo predčasno izrabil in ko se bo to vsled težkih življenjskih pogojev le prehitro zgodilo, bo ubogi delavec pravi berač.
Temu se da odpomoči le z močno delavsko organizacijo. Vlada pripravlja zakon o splošnem delavskem zavarovanju, ki je obljubljen za v jeseni. S tem bodo vsi oni delavci, ki so v bolniškem zavarovanju, imeli tudi starostno zavarovanje. Mi podeželski delavci bomo pri tem skoro gotovo izvzeti. Številčno najmočnejši, bomo ostali tudi v naprej lepo na dilci, ako si ne bomo pomagali sami.
Zato podeželski delavci, gozdni delavci in drugi priložnostni delavci, organizirajmo se v delavski organizaciji »Zvezi združenih delavcev«! Z organizacijo si bomo priborili delo in boljši zaslužek. Z organizacijo si bomo priborili tudi mi starostno zavarovanje.
Naj nihče ne reče, da to ni mogoče. Je mogoče, ako bomo sami hoteli, ako bomo složno zahtevali in ne odnehali prej, dokler ne dosežemo tudi mi, kar nam gre. To pa je mogoče le v dobri, močni organizaciji.
Naša sedanja vlada je doslej že pokazala toliko socialnega čustvovanja in toliko spodbude na gospodarskem polju, da smemo upravičeno upati na boljše čase. Ne smemo čakati, da nam na krožniku in brez našega sodelovanja prinese, kar želimo in krvavo potrebujemo. Zato zopet in zopet: Vsi v organizacijo! V vsaki občini, v vsakem obratu jo moramo ustanoviti, potem .pa potom organizacije zahtevati javna dela, ustvarjati zadruge, n. pr. lesne in druge, ter tako ustvarjati pogoje za zaslužek. Potom organizacije bomo zahtevali tudi mi gozdni in podeželski delavci starostno zavarovanje, si izboljšali svoj gmot-
položaj in oskrbeli svojim družinam košček kruha.
Tovariši, na plan, na delo, ne čakajmo, kdaj dobimo od države ali občine brezplačno koruzo, temveč sami poprimimo! To zahtevajo naši interesi in naših družin bodočnost!
V	slogi je moč, v delu je rešitev! F. L.
Mirno naprel!
V	odgovorih na opozorila o raznih kričečih stranpotih, po katerih hodijo kršč. socialisti, opažamo že nekaj časa značilno zagato. Spominjamo se še, da so krščanski socialisti še lani na splošne očitke, da pri njih nekaj ni v redu, užaljeni odgovarjali, da so to samo splošna sumničenja; zahtevali so, naj se jim vendar pove, kaj ni prav, kaj je napačno. Radi tega so mnogi, ki jim razmere v delavskih organizacijah niso bile znane, izrazili željo, naj bi se nastopilo z jasnimi dokazi; navedli naj bi se vsaj nekateri primeri. — Tej želji in resnični potrebi je ustregla Fr. Perniškova knjižica »Zakaj nismo krščanski socialisti?« Na 104 straneh knjižica v glavnem samo navaja cele dolge odstavke iz pisanja krščansko-socialističnih listov. Pernišek komaj kaj polemizira. Pusti, da govorijo samo citati, saj so ti glasnejši od vseh morebitnih opomb. Pohvaliti je treba tudi Perniška, da ni iztrgaval samo kratkih odlomkov, ampak je navedel iz spisov celotne, zaokrožene misli, tako da pri branju teh ponatisov nikoli nimaš bojazni, da ne bi jasno razumel, kaj je pisec hotel povedati.
Po izidu knjige bi človek od dobromisle-čih prizadetih pričakoval dvojega: 1. ali Perniškove trditve ovržejo in dokažejo, da se je Pernišek motil, da morda na tej in tej strani ni točno prepisal, da kljub izčrpnim citatom ni zadel pravih misli; saj samoposebi g. Pernišek ni nezmotljiv in tega o sebi nikakor noče trditi. — 2. Ali pa priznati in urediti vse, kar iz priznanja naravno slediti mora.
O tem namreč si moramo biti vsi na jasnem, da nam ne gre za borbo in vojno. Gre nam za neko dobrino, za čistost katoliškega delavskega pokreta, od katerega bomo imeli koristi vsi, največ pa delavstvo. Ce so pa Perniškove navedbe točne, je bila ta dobrina v nevarnosti. To je gotovo nesporno.
Kaj je sledilo po izidu Perniškove brošure? Prva »ali« ne. Nihče dosedaj ni ovrgel resničnosti Perniškovih navedb. Res je pa sledil drugi »ali«. Mnogi so sprevideli, na kako nevarna pota je zašlo naše delavsko gibanje in so krenili nazaj na pravo pot. Perniškove blagodejne zasluge bomo čutili vede ali nevede desetletja. Proces zastrupljenja se je ustavil. Poganja novo, zdravo življenje.
Naravno je, da gornja dva ali—ali ne obsežeta vseh in da je potreben še tretji ali. Ta tretji »ali« pobere ostanek, to je tiste, ki niti ne ovržejo Perniškovih trditev niti ne izvajajo posledic iz molčečega priznanja, ampak gredo »mirno naprej«, kakor je pisala »Delavska pravica«.
Tak »mirno naprej« zadenemo sedaj tudi na vse druge konkretne (navedene) očitke.
Konec stavke v Konjicah.
V	ponedeljek začne redno obratovanje
Ljubljana, 20. maja.
Danes ob 10 dopoldne se je pričela v prostorih Zveze industrijcev obravnava o likvidaciji stavke v tovarni Laurich v Slov. Konjicah. Obravnave so se udeležili inšpektor dela ing. Baraga, ki je predsedoval, zastopnik podjetja I. Lavrič iz Stične, bratranec lastnika, za ZZD predsednik Preželj, zastopnika delavcev tov. Tom-še in Bobik iz Konjic, za Delavsko zbornico Stanko, za Zvezo industrijcev Golia.
Zastopniki delavstva so predvsem na-, glašali, da zahtevajo sprejem vseh odpuščenih delavcev in vseh delavcev, ki stavkajo, drugič, da se sklene kolektivna pogodba, in tretjič, da se prizna organizacija ZZD ter da podjetnik ne bo izvajal posledic zaradi stavke. Podjetje je pristalo na večino pogojev, branilo pa se je sprejeti vse delavce naenkrat iz gospodarskih razlogov, ker se je izgovarjalo na slabo konjunkturo. Zastopniki delavcev pa so vztrajali na tem, da se sprejmejo vsi delavci. Končno je bil sklejen sporazum.
Podpisana je bila pogodba, v kateri podjetje priznava pravico delavstvu, da se organizira ter izjavlja svojo pripravljenost za sklenitev kolektivne pogodbe.
Podjetje se zaveže, da bo za dobo treh mesecev, v vsakem primeru, ne glede na konjunkturne razmere, zaposlovalo stalež najmanj dveh tretjin dosedanjega delavstva, to je 127 delavcev. Da pa ne bo ostala tretjina delavstva preobčutno prizadeta zaradi zmanjšanja obrata, je podjetje v sporazumu pristalo, da se celotni stalež delavstva zaposluje v vrstnem redu. Za-upniške posle bosta opravljala zaenkrat tovariša Bobik in Tomše, ker ni bilo v januarju zakonito določenih volitev obratnih zaupnikov. Podjetje bo sestavilo poslovni red, kakor je po zakonu to dolžno, ter bo obenem določilo akordne postavke. Poslovni red bo ščitil čast delavstva. Podjetje se je tudi obvezalo, da bo v obratu izvajalo v celoti vse predpise socialne zakonodaje. Zaradi dogodkov o priliki stavke ne bo izvajalo podjetje proti nikomur posledic. Z rednim delom začne podjetje v ponedeljek 24. maja.
S tem je zaključeno eno najbolj razburljivih delavskih gibanj in prvo, ki je nastalo po uveljavljenju nove uredbe o minimalnih plačah in posredovanjih. Je pa tudi prvo večje gibanje našega delavstva, ki ga je izvedla »Zveza združenih delavcev«, ki je s tem tako rekoč prestala svoj ognjeni krst. Mlada delavska organizacija je izvedla stavko vzorno in z vso odločnostjo in je v razmeroma kratkem času dosegla lep uspeh.
Nogomet. Za binkoštne praznike je bila v državni ligi samo ena tekma, in sicer v Zagrebu. Igrala sta Concordia in belgrajska Jugoslavija, pa je slednja tekmo izgubila z rezultatom 4:2. Jugoslavija je izgubila zaradi velike smole, saj so njeni lastni ljudje zabili nič manj kot tri avtogole. Za Jugoslavijo ta poraz ni imel nobenih slabih posledic, saj je ostala še zanaprej s svo-
jimi 21 točkami na drugem mestu, pač pa je bil velikega pomena za Concordio, ki se je na mah dvignila na sedmo mesto v prvenstveni tabeli ter se je rešila nevarnosti, da bi izpadla za prihodnje leto iz lige. Zmaga Concordie pa je pomembna tudi za slovenskega reprezentanta v ligi, za SK Ljubljano. Nevarnost, da ostane na repu tabele in izpade iz prihodnjega državnega prvenstva, se je občutno povečala. SK Ljubljana mora igrati še dve važni in nevarni tekmi: s Concordio in sarajevsko Slavijo, če izgubi, potem se je končno poslovila iz državnega prvenstva. Prvenstvena tablica izgleda sedaj takole: Gradjanski ima 27 točk, Jugoslavija 21, Hajduk 19, BSK 19, Slavija (Sarajevo) 15, Hašk 15, Concordia 13, Bask 12, Slavija (Osijek) 12 in Ljubljana 11. Slična usoda, kakor SK Ljubljani, preti tudi osje-ški Slaviji ter se bo med obema odločalo, kdo bo izpadel. — Ostale nogometne tekme so se končale s sledečimi rezultati: V Splitu je premagal prvorazredni madjarski klub Budai domačega Hajduka 4:2. V Novem Sadu je izgubil državni prvak Gradjanski proti Vojvodini 1:0. V Ljubljani se je vršila trening tekma med SK Ljubljano in SK Amaterjem iz Trbovelj. Zmagala je SK Ljubljana 8:0. — Na kontinentu gostuje cela vrsta angleških prvorazrednih moštev. Angleška državna reprezentanca je nastopila v Oslu proti reprezentanci Norveške ter jo premagala 6:0. Reprezentanca škotske, ki je pred 14 dnevi igrala neodločeno z avstrijsko državno reprezentanco, je v nedeljo zmagala nad češkim državnim moštvom v Pragi 3:1. V Buda-pešti je izgubil angleški klub Leaster City proti Hungariji 4:3. V Breslavi sta se srečali reprezentanci Nemčije in Lanske. Zmagali so Nemci 8:0. V Stockholmu je igrala druga angleška reprezentanca proti državnemu moštvu švedske ter zmagala 4:0.
*
Lahka atletika. Ljubljansko Primorje je priredilo za praznike lahkoatletski miting, ki je bil izbirno tekmovanje za udeležbo slovenskih lahkoatletov v državni reprezentanci, ki1 bo nastopila v dvoboju s čehoslovaško. Ta tekma se bo vršila v 14 dneh. Nedeljski miting ni prinesel posebno dobrih rezultatov, dasi so se ga udeležili naši najboljši lahkoatleti.
•
Zimski šport. Zimski športniki so za binkoštne praznike jemali slovo od belih snežnih poljan s tekmo v smuku in slalomu na Krvavcu, ki jo je priredil Jugoslovanski akademski smučarski klub. Tekma je v vsakem pogledu uspela ter je bila izborno obiskana, tako od tekmovalcev kakor od gledalcev. Tudi organizacija je bila izvrstna.
Zanimivi računi.
Kdor pokadi na dan pet najcenejših cigaret, zakadi na mesec 50, oziroma 31 Din. Ker je takih kadilcev, ki bi pokadili na dan samo pet cigaret, malo, lahko računamo, da zakadi najbolj skromen kadilec mesečno do 30 Din. Od kajenja nima dejansko nikdo nič; ves ta denar je torej zanj izgubljen. Pravijo, da se kadilec ne more odvaditi kajenja. Ta ali oni morda res nima toliko moči, nekaj pa lahko vsak stori. Najbolj »strastni« kadilec premore toliko moči, da si pri-trga na dan vsaj eno cigareto. Tako prihrani na mesec najmanj 30 cigaret, kar stane 6 Din. Malenkost, kajne? Res, malenkost, a glejte, kaj se s to malenkostjo lahko napravi?! Vsakdo se lahko zavaruje za mesečnih 5 Din pri »Karitas«. Teh 5 Din mu potem nudi stoteren, tisočeren sad. Ce je kdo star ob sklenitvi zavarovanja 24 let in plačuje mesečno (skozi 20 let) 5 Din, je zavarovan za 2250 Din. Ce je star 34 let, je zavarovan za 1750 Din. Če je star 74 let, je zavarovan za 340 Din itd. Malenkostna vsota 5 Din dela torej čudeže, in sicer naraste tem bolj, čim mlajši je kdo takrat, ko se zavaruje ... Možje in fantje, nekoliko računajte in premislite, kako korist bosU imeli, če si na dan pritrgate po eno ali dve cigareti ter se za mesečni prihranek zavarujete pri »Karitas«! Radi pritrgovanja pri kajenju ne boste imeli nikake škode, od zavarovanja pa bodo imeli domači korist. Poskusite, ne bo vam žal! Potrebna pojasnila in navodila dobite pri zastopnikih »Karitas« in Vzajemne zavarovalnice ter pri vodstvu »Karitas« v Mariboru, Orožnova ulica 8.
ZA SV. BIRMO: Najlepši spominek: molitvenik in rožni venec! Najugodneje kupite v Tiskarni sv. Cirila v Mariboru in v Ptuju.
ni bilo videti na ovsenem polju in le eden človek je šel mimo že na vse zgodaj, pastir, ki je šel proti pašniku, kjer je gospod Fortie redil svoje bele vole. Kedo bo vodil stroj? Oh, če bi vedeli! Ves trg je bil tu! Mihael Meksime je odšel iz gradu v obleki iz belega platna, pokrit s slamnikom, sedel je v železen sedež nad kosilno pregrado. Renard, ki je držal konje, je zadnjič rekel:
— Gospod grof, naj bi koga dobil. Utrujen, kakor je, ne bi smel opravljati težaških del. Če dovoli gospod grof, bi jaz, jaz bi lahko ...
— Hvala, Renard. Mislim, da je bilo vse govoričenje le iz trte izvito, toda dovolj je, da bi kričali: nisem izmed teh, ki izpostavljajo druge.
Vzel je vajeti in zažvižgal; sonce se je odbijalo na ridžavih konjih. Zobje so se zajedli v travo in trava je legala, polžela je na pod, nato zopet padala vsa blesteče na zemljo, še vlažna ob steblih pri korenini. Zadaj za strojem, ki je šel brez odmora, s pravilnim škrtanjem, se je delala red, dolgo zrcalo sočnosti, ki jo je svetloba končno dosegla in sušila. Mihael se je veselil popolnosti dela S kosilnim strojem in predvsem čutil se je gospodarja, ki dela, kakor še nihče njegovega rodu. Šel je hitro naprej. Dosegel je hlapca, ki sta bila nekoliko pod vrhom griča.
— Umaknita se! je rekel, odidem na širok travnik, ne da bi se obrnil.
Žrtvoval je nekaj šopov trave.
Kaj za to! Zanj se bo to leto vše končalo. Konja sta se znojila. Naenkrat pa je eden klecnil, skoro padel, pa se zopet dvignil; stroj se je nagnil in padel, obrnil se je kakor na tečaju in voditelj je odletel H & zemljo tri korake stran v travoi. Stroj za košnjo je bil pokvarjen. Mihael se je dvignil, tekel je h konjem in jih ustavil. In tisti hip sta še na meji
pokazala dva moža, medtem ko se je na drugi strani, na ovsenem polju, ki ga je od travnika ločila le živa meja, dvignil drug mož in zaklical: »Živijo! Dol z buržuji!« Mihael se je obrnil v tisto smer, toda nikogar ni videl. Šel je tja, kjer se je kosilni stroj zadel ob oviro. Hlapca sta pritekla. Iskali so v travi.
— Glejte, gospod Mihael, je rekel eden izmed njiju. Poglejte!
V svoji roki je držal zvit konec žice, ki so jo ponoči napeli med dva kola in ju zakrili v visoki travi.
— Čisto gotovo je to Sipiatovo delo! je rekel.
—‘Seveda, on je bil skrit v ovsu! Spoznal sem
ga! Tečem za njim! Da uniči stroj! Ej, bo še videl! je rekel drugi.
— Spravite konje, je rekel Mihael, ustavljajoč moža, ki je že hotel teči. Pustite jih. Čez dva dni bom imel nov nov kosilen stroj in ga bom vodil kakor tega. Povejte to kmetom.
— Vam ni hudo, gospod Mihael?
— Ne, prav malo.	'
— Bledi ste ... Izgledate kakor ...
— Nič se ne vznemirjajte. Pojdite, moji prijatelji.
V tem trenutku je neki glas zaklical:
— Gospod Mihael?
Preden se je obrnil, je Mihael spoznal to, ki ga je klicala. Tončka Zakmen je stala ob vznožju reke, bila je čisto majhna ob vrhu velikega travnika, mahala je z roko:
»Pridite! Pridite!«
Mihael je šel naravnost proti njej. Hlapca sta šla v grad, vodeč konje in pokvarjeni stroj. Presneto! Ravno pripraven čas si je izbrala na mala iz Vo-
krez! Ali naj sploh grem tja? Lahko bi se ustavil, našel kakršno še koli pretvezo in se vrnil v gozd. »Zakaj ji ne bi ubežal? Kaj naj storim? Kaj mi hoče? In kaj ji naj rečem? Naj se ji pritožujem radi propada mojega očeta in radi Fontenej, ki mi ne pripada več? Ona o tem ničesar ne ve. Ali naj ji pokažem, da bi jo lahko ljubil, da sem jo že ljubil? Ne morem je več. Da bi ji zaupal drugo bolečino, tretjo, to, ki bi me osvobodila drugih, je še premlada. Naj ji njena mlada leta ostanejo vesela. Pripravi se! Nič solze! Nič slabosti! Slabega se čutim! Čemu grem vendar k njej!« Šel je, ker je bila ona usmiljenje in ker ga ni nihče tolažil. Šel je s svojo tajno, ki je ne bi nikomur povedal, toda, ki jo bo ona mogoče uganila.
Od svojega obiska na Vokrez se je močno spremenil. Lice se je osušilo; oči, prej tako zaprte, so postale radi trpljenja drugačne: imele so videnja, ki so jih napravila nemirne, bolj nežne in zamegle-nele. Sprva se je vprašala: »Ubogi sosed, ali se naj smejem njegovemu padcu? Ne šepa. Le klobuk ima razmučkan in na rokavu je zelen od trave.« Ona je padla s konja več ko enkrat. Njena veselost je bila še prej pripravljena kot njena usmiljenost. Toda ko je prišel Mihael na razdaljo, odkoder se pogledi že razumejo in duše začutijo bližino, je pa govorilo usmiljenje.
— Upam, da niste ranjeni, gospod?
— Nisem, gospodična.
— Kaj pa je bilo? Zakaj se je stroj obrnil? Kameni?
— Past za buržuja, gospodična, žica, napeta to noč, da bi padli konji in da bi se stroj pokvaril.
— Oh, to je strašno! Toda, bledi ste, gospod. Kakšno prostaško dejanje!... Kakšna podlost!...
(Dalje sledi)
Izdajatelj in odgovorili urednik Januš Goleč, novinar v Mariboru, tiska Tiskarna sv.Cirila v Mariboru (Albin Hrovatin).