Zakaj se pričenja pouk v ženskih ročnih delih s kvačkanjem in ne s pletenjem?*) skib ročnib delili, nedostaje pa tudi krepostij, izbajajočib iz dobro, pravilno urejenega in vestnega pouka v ročmh delih. Vzgojniki in vzgojnice deklic naj bi nikdar ne pozabili uvaževati prirodnih svojstev njih spola in sredstev, s kojimi morejo ta svojstva zatirati, oziroma pospeševati, krepiti. Deklicani so lastnosti, kakor: nepremišljenost, raztresenost, površnost i. d-r. rekla bi — skoro prirojene. Kdor pa zna in hoče uvaževati posledke teb lastnostij, ki so ženskemu spolu toliko pogubnejši nego moškemu, vporabil bode ves svoj vpliv, vso svojo pedagogično 9* 'Jj^ako znamenit in važen je jiouk v ženskih rocnib delib, vidi se iz tega, da postaja zanimanje zanj vedno vecje, da se niu je med učnhni predmeti ljudske šole dalo stalno niesto, da nm je šolski zakon odmeril snov in določil njega smoter. A bodi nii tudi dovoljeno omeniti, da je osobito v nas Slovencih ta pouk velevažen, kajti pri nas naliaja ogrtmmo število gospodinj, kojiin nedostaje spretnosti v žen- *) Ta odgovor na članek v _i. št. p. 1. ]iriobčinio z opomnjo, da je pisateljica prvega članka pisala na podstavi praktične izkušnje ter se ravna pri tem pouku po krajevnih razinerah, ki niso povsocl jednake! Praktičnost je [>ač tu glavno načelo. Urcd. Knjiga Slovenska XIX. veku. Slovenska Bčela je 1. 1850 ponatisnila Navratilov spis: ,,Jernej Kopitar" iz Vedeža; str. 62 pa ima ,,Nekaj zastran krojenja novih besed", spisal J. Navratil. L. 1853 str. 7—64: ,,Želja jezikoznanska o novem letu vsiin Slovencom, posebno pisateljem slovenskim v prevdarek" — o glagolih doveršivnih in nedoveršivnih. Pomagal je J. Navratil vrlemu A. Janežiču, ko je 1. 1850—51 spisaval svoj ,,Slovar slovenskega in nemškega jezika"; tudi v ^Slovnici za domačo in šolsko rabo" 1. 1863 mu hvalo daje za marsiktero prijazno opombo ali popravo. Tako tudi dr. Fr. M i k 1 o š i c v rLexicon palaeoslovenicograeco-latinum" 1. 1862—65. Pomagal je Cigaletu pri slovenski juridično-politični terminologiji kakor tudi sicer pri občnem državnem zakoniku; popravljal slovenske šolske knjige za c. k. šolsko knjižno zalogo itd. Ko je dr. Bleivveis 1. 1850—55 sostavljal nBerila Slovenske" za prve štiri gimnazijalne razrede, vravnal mu je J. Navratil več svojili spiskov iz Vedeža itd.-na pr.: I. Hudodelstvo matere pride po otroku na dan. Pridnost in nemarnost. Enajsta ura ali čudni strah. Aruzem v Metliki. Mladi ATukasovič. Znamenite lastnosti pajka. Kako Slovenci novo leto praznujejo. Kako se je nekdo pri vzdigovanju zaklada spekel. Otročja želja (Pesem). II. Ples kuhinjske posode. III. Pajek in pajčina. Sedmero lastavice. Pripovedka po serbski narodni. Ceh, Krok, Libuša, Pfemisl. Česke pripovedke. Početek in konec janicarjev. — Dvakrat desna roka pa je bil dr. Miklošiču pri sostavljanju ,,Slovenskih Beril" za višje gimnazijalne razrede 1. 1853—58, kjer so posebej njegovi spisi p. Ar. Nekoliko pisem. Golobje domači. Delo in lenoba — po J. Snia- deckem. Pandirek. Kertek. Morska kača pervič ujeta. Riba beluga. Piast, iz kmeta kralj. Dositej Obradovič. Matija Čop. Riba jesetra. Deržavin. ArI. Pismo mladenča. Veliki Vojvoda Karel v bitvi Aspernski. Jama Postojnska. Boleslav Hrabri in cesar Oton III. Življenje Frančiška Hladnika. Poznavanje sebe in drugih ljudi. VII. Oklic cesarstva avstrijanskega — po J. Jirečku. Jernej Kopitar. Ris. Jurij Kastriotič Skenderbeg itd. Od 1. 1851 imajo Novice dokaj dopisov njegovih z Dunaja; tako na pr. je nameraval učene besede dušeslovja (psihologije) poslovenjevati, češ, da njih slovniček, koristen zlasti v porotah, s pridjano nemško omejnico (definicijo) da na svetlo (str. 74); str. 151 veselo opisuje slovstveno napredovanje slovensko po slavnih pisateljih p. po Miklošiču, Cigaletu, Hicingerju itd. L. 1852—53 je jel J. Navratil v Novicah opisovati ,,Življenje slavnih Slovanov". A^vod mu je jako znameniten, in nasvet njegov igvršuje kolikor toliko po ,,Uč. Tovarišu" tudi ^Jezičnik"; resnica ondi povedana se pa še dan danes premalo čisla mej Slovenci. Glasi se v tedanji obliki: ,,Arsak narod se ponaša s svojimi slavnimi možmi, to je z možmi, ki so kaj posebno imenitnega zmodrovali ali znajdli, ter šteje njihovo imenitnost — njihovo slavo tudi sebi v čast. Spodobilo bi se toraj, da bi bil tudi naš — slovanski — narod zavoljo sloveeih mož, ki so se med njim narodili, in kteri so tako rekoč svetle danice med drugimi zvezdami, — tako ponosen, kot so ponosni zavoljo svojih slavnih mož drngi narodi. Narod, ki ne časti imenitnih mož svoje kervi, narod, ki se mu serce ne širi, kadar sliši kterega svojih slavnih sinov imenovati, — tak narod ne ve še, kaj je kteremu narbdu v čast, kaj mu je slava, — tak narod nima še pravega občutka za to, kar narodovnost imenujemo. Zavoljo slavnih mož, ki so našega naroda, moramo in smemo, izgled druzih narodov posnemaje, ponosni biti tudi za to, ker ljudje po takih bistrih glavicah ves narod sodijo. Sodijo, da narod, ki ne more nobenega izmed svojih sinov imenovati, kteri bi se bil s kakim posebnim delom poslavil, je neomikaven, to je tak narod, ki ne bo nikdar omikan ali prebrisan. Taka sodba ni sicer vselej pravična, ker se marsiktera glavica morebiti le zato ne razsvetli, ker nima priložnosti — ker nima narod nikakovih šol, ali vsaj dobrih ne, da bi se mogla v njih tleča iskrica v glavici domačega sinka raznetiti in svojemu narodu z učenostjo kot svetla luč v temi svetiti. Ali sodijo vendar le tako, čeravno po krivem. Toda naj sodijo kakorkoli, nam Slovanom se ni treba, kar se tega tiče, kratko in malo ne sramovati. Veliko mož našega velikega naroda slovanskega je živelo in jih še živi, kterih imena so v zgodovinskib bukvah s posebno častjo zapisana, v kamen z zlatimi čerkami vrezana, kaj, celo v zvezde na nebu vkovana .. . Ali bodi Bogu potoženo, da marsikteri Slovan slovečih Slovanov še po imenu ne pozna! Ako mu je pa ime in imenitno delo slavnega moža znano, ne ve, da ga je slovanska mati rodila. — Te nevednosti si pa Slovani nismo sanii krivi. Nemške bukve so nam popred po šolah in zvunaj šol rod slovecih mož slovanskega naroda rade prikrivale, ali jih celo po krivem nemškemu narodu na čast Nemce imenovale. Le posamezni učenci našega naroda, ki so slovanske bukve in novice prebirali, so resnico zvedovali. Priprosto, posebno slovensko ljudstvo, ki je malokaj slovenskega brati imelo, je od t.ega po nialem kaj soznavalo ... Zdaj pa, ker — kakor mislim in želim, — tudi naši priprosti ljudje, gotovo pa vsi marljivi bravci ,,Novic" že vedo, kdo je S1 o v e n e c, in da smo tudi mi S1 o v e n c i sinovi velikega slovanskega naroda, da je tedaj slave slovanskega naroda, kakor vsak drugi rod tega velikega naroda, tndi slovenski rod deležen, — zdaj — nienim — je že čas, tudi Slovencom po malem od slavnih mož, od teh dragili in blišečih kamnov slovanskega naroda pripovedovati — starjim v p o n o s, da so tega naroda, mlajšim pa v p o n 6 s in i z g 1 e d, — v ponos iz ravno tistega namena, v izgled pa, da bi jih posnemali sebi in svojemu narodu na čast in slavo (str. 138) itd." Slovani, opisani 1. 1852 str. 138—378, so (I—XI): Juri Vega, Kopernik, Ivan Gundulič, Karamzin, Dobrovski, Valvazor, Kornenski, Kopitar, Krasicki, Lomonosov, Deržavin; 1. 1853 str. 2—314 (XII—XXI): Dositej Obradovič, Bernolak, Cigler France Andrej, Kolar Jan, Popovic Ivan, Zlataric, Dolinar Tomaž, Raic Ivan, Krilov pa Jan Svatopluk Presl. Razun tega kažejo Novice 1. 1853 v ,,Jezikoslovnih pogovorih" Navratilove razprave: ,,Skupnik in skutnik, oboje nied Slovenci (str. 280)". — ,,Kupa ali Kolpa" (290)?—Konec skutniko-skupniške vojske (gl. Novic. 1875). Drugi pomenek zastran Kolpe in Kupe (str. 323). 0 ravno tej stvari na odgovor gosp. Terstenjakav 84. in 85. listu (str. 370—1). J. Navratil. — L. 1854 je priobčil v Novicah str. 350—395 jako čvrsto razpravo ^Od glagolov doveršivnih'', str. 395 ,,Dostavek k spisom" in in 1. 1855 str. 6 še nekaj ,,Zastran glagolov" z ozirom na nekatere ugovore (cf. str. 406), kar je predelano in pomnoženo v nemškem jeziku po nasvetu veljavnih jezikoslovcev p. Kurelca itd. dal na svetlo pod naslovom: ,,Beitrag zuiii Studium des slavischenZeitwortesallerDialekte, insbesondere Iiber den Gebrauch nnd die Bedeutung der Zeitformen in Vergleichung mit den klassischen und modernen Spra- chen (deutsch, italienisch, franzosisch und cnglisch). Mit einer tabellarischen Ubersicht in allen obigen Sprachen. Ein praktisches Handbuch beim Sprachstudium. Von J. N a v r a t i 1, Offizial des k. k. oberston Gerichtshofes. Wien 1856. 8. 135. V dostavku ima nauk: ,,Kakotreba poslovenjati ,,ohne dass, ohne zu", kar so ponatisnile slovenski Novice 1855 str. 411 že iz rokopisa ninogim na korist. ,,Ta spis, edini te verste, uči, kako treba rabiti glagole slovenske, veršivnike in doveršivnike, po vsih časih in naklonih, z mnogimi izgledi iz sv. pisma v enajstih jezikih, nekdanjih in sedanjib v posebni dokladi, razun teh pa še z mnogoterimi drugimi izgledi, primerjaje slovenščino staroslovenščini in drugim sestricam, zlasti jugoslavenščini. S pomočjo tega spisa se bodo učili Slaveni veliko ložje prav rabiti glagole domače, pa tudi gerške, latinske, laške in francozke, — zakaj le primerjaje jezik jeziku zasledujemo posebnosti tujih jezikov in spoznavamo svojega — po besedah slavnega moža, ki pravi: wKdor ne zna drugih jezikov, ne zna tudi svojega", to je, on si ni v svesti pravil in posebnosti njegovih. Glagol naš je pa naj bolj zvit, naj težji, pa tudi naj imenitncjši del govora, tako da pravijo učeni jeziku slavenskemu jezik glagolski (Novic. 1855 str. 267)". Dokaj primeren ,,Pretres dela Navratilovega o glagolih" so prinesle Novice 1856 str. 401—405 pod znakom ^. Ar Arodnikoveni Spomeniku leta 1859 je o stoletnici njegovega rojstva J. Navratil pod naslovom: „Vodniku za spomin, Slovencom na korist" nasvetoval, da bi poleg velikega nemško-slovenskega besednjaka nabirali vsi častiti domorodci vsak po svojem kraju za slovenski-nemški podnarečnik (Idiotikon) posebne be- sede, ki so le ondot navadne, ki jili ne rabimo sploh, — tudi take izreke in pregovore, ki so le po nekterih krajih v navadi — vse do zobca tako, kakor po tistih krajih izgovarjajo in poudarjajo . . Tak besednjak je jako imeniten in koristen za jezikoznanstvo, posebno pa za glasoznanstvo, ki je steber primerjavnemu jezikoznanstvu . . Podnareenik slovenski bode potem koristen duhovnim in sodnikom, ki imajo opraviti z Ijudmi iz mnogoterih krajev . . bil bi tedaj na dvojno korist, pravi str. 186—9-, na jezikoznansko in djansko, kar pojasnjuje naposled v štirih ,,kratkočasnicah jezikoznanskih" iz skušnje v slovenščini in nemščini. X Glasnik Slovenski je celo rad dopisoval J. Navratil ali s celim imenom ali se znakom /\; p. 1. 1858 z Dunaja o raznih slovenskih veselicah ali besedah, o slovenščini drobtine slovnicne (II. 67. 156); o starih knjigah slovenskih (71); opisal je učenega jezikoznanca, tudi v sanskrtu, sina slovensko-nemških starišev, ki se zove Janez Filip Ar e z d i n (Paulinus a St. Bartholomaeo I. str. 72—75). Bcele in njih kraljestvo. Perve tri zgodbe, ki jih pametim: 1. Svatba in smert. 2. Novinci vojaški odhajajo na vojsko. 3. Bukve pa leskova mast. Poslanec cesarja rimskega v Carigradu 1. 1644 (II. 193). — L. 1859: Mihel Speranski (III. 6—48). Kralj Arladislav pušeavnik. Slovnične drobtine. Vraža pa sodnik. Zakaj je nehal Aredež (IV. 151)? — ,,Se nekaj zastran beril Miklošičevih" napisal je J. Navratil po volji slavnega g. Miklošiča nasproti g. Raicu, ki je pretresal in popravljal razun beril Bleiweisovih tudi Miklošičeve v Novic. 1856 in v Glasniku 1858 zv. II. (Glasnik 1859. III. str. 98—162). zmožnost, da jih zatre. Dobro, pravilno urejen pouk v ženskih ročnih delih je v to svrho jeden najizdatnejših, najboljših sredstev, med tem, ko površni pouk v teni predmetu prej škoduje nego koristi, vsaj v vzgojnem pomenu. Da bode torej ta pouk zadoščeval imenitni svoji nalogi, mora, biti prav urejen, t. j. po pedagogičnih načelih. Pedagogično načelo od ,,ložjega k težjemu" velja tubaštoliko, kolikor pri drugih predmetih. Vsak pregrešek zoper to načelo se maščuje sam in kdo pri tem največ trpi? Učiteljica največ, potein pa tudi otroci. In vender se navzlic temu nekatere gospodičine koleginje oddaljujejo od napominanega načela ter vpeljujejo kot prvo učivo mestu kvačkanja — pletenje. Pletenje ni le mnogo težje od kvačkanja za učiteljico, kakor za učenko, ono je — po izjavi slovečih zdravnikov — slabotnim deklicam jako škodljivo, umorno. Iz kakšnih vzrokov se torej kaj tacega po naših šolah godi, to je uganka. Solski zakon vsaj stavi kvačkanje pred pletenje, in gotovo ne brez namena. Morebiti se to godi jedino iz vzroka, ker nekatera mati navadi svoje dekletce v predšolski dobi pletenja na dveh iglicah. Prav, vse hvale vredno in biti mora tako, da se gleda na praktičnost izdelkov in to ne samo po šolah na deželi, temvec tudi po mestnih šolah, kajti tudi v mestu je brezbrojno družin, katere s skrajno silo delajo za svoj obstanek — morebiti celo več in ubornejših, nego na deželi. Vender pa praktičnost sama ne more in nara ne sme biti jedino vodilo, kam bi potem zašle? Ali se mar s kvačkanjem ne more zadošcevati tej zahtevi? Istotako kakor s pletenjem. Otroške kapice, podbradki, priprosti vložki za blazine itd. itd., to vse se da nakvačkati v prvem letu tega pouka in sicer prav lehko, med tem ko bode ona, ki pričenja s pletenjem ali celo z nogavico, komaj teh naučila in še je dvomiti, da bi deklice na ti stopinji izdelovanje nogavic prav umele. Koliko časa potrebuje sanio, da privadi neukretne rocice, ki niso še nikdar imele iglic v rokah, držanja dveh kaj še petih pletilk! Koliko časa, predno jih nauči saraostojnega začetka in nasnovanja zanjk! Pri kvačkanji, kjer je otroku držati le jedno iglo, priuče se vsega tega igraje, kar je ti stopinji tudi najprimernejše! Kako lehko je učiteljici in učenkam drugo leto pletenje, ker so se pri kvačkanji navadile držanja in ročnih pregibkov, ker umo že nekaj vzorcev, ker imajo že nekaj pojmov o oblikah itd. Krivo je mnenje, da je deklicara to v tolažilo, ako se jim kvačkanje, kar vse rade delajo (seveda, ker je lehko), obljubi za prihodnje leto. Prihodnje leto! Kje je še to v otroški glavici! To mu je daljna prihodnjost, katere niti umeti prav ne raore. Smelo trdim, da bode dekletce, mučeno s pletenjera, z grozo mislilo na ono prihodnje leto, češ, kaj bode šele s kvackanjem, ako je že pletenje tako težko! Nasprotno pa sem skušena, koliko veselja do ročnih dcl rodi se še celo pri sicer lenobnih deklicah s kvačkanjem, katerega se skoro brez znat-nega napora nauče, tako da sinein reči: učiteljica, ki začenja s pletenjem, muči — v popolnem pomenu besede — sebe in deco, izgubi, reklo bi se lehko, potrati jedno leto dragega časa in mora vsled tega skrčiti učno tvarino, ali pa še kaj važnega izpusti. Janja Miklavčič - Št. Vid.