List 21.
Politiški oddelek.
Pomenljiv dan.
Gotovo bo jako pomenljiv za našo dolenjsko stran dan 31. maja. Tedaj se bode slovesno otvorila druga, in sicer glavna proga dolenjske železnice. S tem se dolenjska stran, ki je bila dosedaj nekako odločena od ostalega sveta, ž njim zbliža. To je gotovo silno važen dogodek v gospodarskem pa tudi v političnem oziru.
Kdo se je brigal za Dolenjsko; dokler ni bilo železnice. Nobeden. Kolikor je bilo industrije na Dolenjskem, je polagoma propadla, ker ni mogla konkurirati z dru-dimi bolj srečnejšimi kraji blizu večjih občil. Propale so fužine v Gradcu in na Dvnu, propale so pivovarne dolenjske, kmetski stan je rapidno pešal, ker ni mogel spe-čavati svojih pridelkov v denar. Ljudje bili so prisiljeni iskati si zaslužka v daljni Ameriki. Da se ni odprla sedaj železnica, bi gotovo dolenjsko narodno gospodarstvo kmalu popolnoma propalo.
v
Ze sedaj, ko se še ni jelo voziti po obeh progah, jeli so obračati pozornost na Dolenjsko. Najprej je otvoril Schlesinger lesno tovarno, katera bode še le sedaj prav vspevala. Neki Dunajčan je kupil fužino na Dvoru in začne zopet delo, govori se o napravi novih sladkam in predilnic. Kapitalisti seveda obračajo pozornost na Dolenjsko zlasti zaradi tega, ker delavske moči tukaj ne bodo predrage. Novi industrijski zavodi bodo pokrajini v korist, ker bodo ljudje dobili zaslužka ; to pa posebno na Dolenjskem, kjer so majhna posestva, ki večkrat ne morejo preživeti družine. Drugod se boje tovarn nekateri kmetje, ker se s tem posli podraže. Na Dolenjskem je pač malo tacih kmetov, ki potrebujejo posle, večina dolenjskih posestnikov lahko obdelajo sami s svojo družino svoje polje. Semtertja bode morda ta ali oni zares moral nekaj goldinarjev več dati hlapcu ali dekli, ali to se mu bode povrnilo s tem, da bode svoje pridelke dražje prodal.
Obžalovati pa moramo,   da tako   malo naši domači
kapitalisti obračajo svojo pozornost na Dolenjsko in prepuščajo polje pred vsem tujemu kapitalu. Vidi se, da pri nas manjka prave podjetnosti.    Neki slovenski časopis je sprožil misel,   da se osnuje   slovensko   gospodarsko društvo.   Mi presrčno želimo, da se to kmalu zgodi.    To je pa mogoče,   ako se   vse   slovenske  stranke  zjedinijo  in stvar vzamejo v roko.    Nobena   slovenska stranka   sama zase ni   tako močna,   da bi  se mogla  lotiti tacega  podjetja. Zato bi si mi želeli, da se kmalu skliče shod taeih premožnejših Slovencev, da se posvetuje ob osnovi tacega društva. Ta stvar se pa mora doganjati le kot splošna narodna stvar, ne pa le kot zadeva kake posamične stranke. Nikdo ne sme   morda se zaradi tega odtegavati,   ker pri stvari ima   tudi nekaj besede kak mož,   ki je malo dru-gačnejših političnih nazorov. Sploh mi mislimo, da so narodnogospodarske razmere tisto polje, na katerem bi lahko vse slovenske stranke vkupno delovale.    Seveda nekoliko dobre volje je treba.   Strankarske Koristi je treba podrediti koristim narodovim.
Morda bi bilo dobro, da bi se v tem oziru posebno prašali naši štajarski bratje za svet. Lepo vspevanje posojilnic na Štajarskem pač kaže, da imajo naši štajarski bratje precej narodnogospodarskega talenta. Omeniti pa moramo, da po naših mislih je to tudi mnogo pripomoglo do tako lepih vspehov pri posojilnicah na Dolenjem Štajarskem, ker mej štajarskimi Slovenci ni nikdar bilo tako hudih razporov, kakor so pri nas na Kranjskem.
Stvari pa ne smemo dolgo odlašati, da se ne vgne-zdijo povsoč tujci. Potem ko bodo vse že tujci pokupili, bode prepozno se hudo vati nad dunajskimi in drugimi Židi.
Priporočati seveda moramo dolenjskim kmetom, da naj ne hite prodajati tujcem svojih zemljišč. Le dobro naj pomislijo, da bo njih zemlja po otvorjenji železnic še vedno več vredna postala. Ko bi poprodali svojo zemljo, bi postali odvisni od zidov. Mi se ne bojimo, da bi Kranjska postala druga Galicija. Naš kmet je vse kaj druzega, kakor je poljski ali rusinski, se vsekako bolj zna v narodnogospodarskem oziru pomagati. Pri nas se zna nase-
200
liti nekaj židovskih tovarnarjev in večjih trgovcev, ka-keršni so še celo v Angliji, ali tistih židovskih krčmarjev, ki v Galiciji tako ljudstvo odirajo, upamo, da pri nas ne bode nikdar.
Slovenski kmet se večjidel precej na trgovino razume, to nam posebno dokazujejo Vipavci, Ribničanje, Ko-čevci in mnogi Beli Kranjci, ki trgujejo daleč po svetu. Gališki ljudje pa take nadarjenosti nimajo. Vzlic temu pa s /arimo naše ljudi pred velikim zaupanjem tujstvu in jim priporočamo, da naj se postavijo na lastne noge.
Delati moramo na vse načine, da bode otvorjenje dolenjske železnice vsekako za domačine začetek boljše dobe, da ne bode le tujcem pri nas rastla pšenica.
Tudi v političnem oziru je otvorjenje dolenjske železnice velike važnosti. Dolenjce bode zbližala s središčem Slovenije, z belo Ljubljano. To bode gotovo po vsej Dolenjski povzdignilo narodno zavest. „Sokol" naredi že dne 3. junija svoj izlet v Novo mesto, da pokrepča narodno zavednost ob reki Krki. Dolenjski in drugi slovenski rodoljubi se bodo lahko pač gostejše shajali in to bode le netilo ogenj narodne ljubezni.
Pri tem pa moramo omeniti, da pravi pomen dolenjska železnica le dobi, če se podaljša do Karlovca in ondu zveze s hrvaškimi železnicami. Potem postane svetovna železnica, ki bode vezala jug in sever naše države. Taka zveza bi bila jednake važnosti za Kranjsko kakor tudi Hrvaško. Zato se pa nadejamo, da bi slovenski in hrvaški rodoljubi skupno delovali, da se tako napravi železniška zveza do Karlovca. Taka zveza bi še ukrepila vez, ki veže slovenski in hrvaški narod. Zveza s slovanskim jugom bi zopet oživela ono živo domoljubje v Slovencih, katero se je kazalo pred nekaterimi desetletij ali je sedaj v škodo naši narodni stvari jelo nekoliko pojemati.
Hvaležno se spominjamo sedaj ob otvorjenji glavne proge dolenjskih železnic mož, ki so nam pripomogli, da se je veliko delo dovršilo, ob jednem se pa obračamo do njih, da naj sedaj ne polože križem rok, temveč z vsemi silami delajo na to, da se ta železnica podaljša tako, da zveze dva južna slovanska naroda Slovence in Hrvate, dva naroda, katera je vedno vezala in ju bode vedno vezala prava bratska ljubezen.