PRISPEVEK H GLACIALNI GEOLOGIJI RADOVLJIŠKE KOTLINE Dušan Kuščer Z 2 kartama in s 4 profili v prilogi Uvod Geološke preiskave pred projektiranjem in med gradnjo HE Moste v letih 1946—1953 ter preiskave za projekt HE Radovljica so dale vrsto novih podatkov o pleistocensfci geologiji radovljiške kotline. Sledeči tabelarni pregled nam shemafsko podaja vrstni red geoloških dogodkov v tej kotlini, kot se nam pokaže po ureditvi novih opazovanj: Pregled razvoja radovljiške kotline v pleistocenu Erozija predglacialnega reliefa. Nasipavanje I. terase. Stara poledenitev. Erozija globoko pod dno I. teraise. Nasipavanje II. terase. Predzadnja ledeniiška faza. Ojezeritev V južnem delu radovljiške kotline in pri Zasipu. Začetek epigenije pri Mostah. Zasipavanje jezera s III. teraso, delta pri Radovljici in pri' Mlinem. Zadnja ledeniška faza in nastanek IV. terase. Umikanje ledenika v treh stadijih in nastanek V. terase. Nasipavanje vršajev Zgoše in na vznožju Karavank. Dokončen umik ledenika, nastanek današnjega Blejskega jezera in jezera pri Bodeščah, erozija današnjih dolin. Penck in Bruckner sta v svojem velikem delu skušala dokazati! za vse območje Alp štiri ledene in tri toplejše medledene dobe. (Penck & Briickner, 1909.) Pokazala sta, da so v večini' alpskih dolin terase štirih prodnatih zasipov. Vsak zasip naj bi nastal v eni od ledenih dob. Zasipe sta imenovala starejši krovni prod, mlajši krovni prod, visoka terasa in nizka terasa. Nastali naj bi po vrsti v gunški, mindelski, riški in wurmski ledeni dobi. Wiirmsko poledenitev delijo večinoma po E b e r 1 u (1930) na tri stadije: wvirm I, wiinm II in wiiirm III. Vedno več pa je preiskav, ki Geomorfološka karta pleistocena v radovljiški kotlmi Geomorphologiselie Karte des Pleistocans im Becken von Radovljica 1. Dl. — Abb. 1. KuCScr: Radovljica Podolžni načrt teras Au£riss der ▼ radovljiški kotlini Terrassen im Becken ob Dolinki von Radovljica langs O o o C ^ A ^ prod m. terase Schotter der Terrasse in. A A A A AAA i moreno zadnje faze Moranen der letzten Phase delta Dolinke v m. terasi Delta der Sava Dolinka in der Terrasse III. holocenski prod Holocaner Schotter skušajo to delitev ovreči. Spreitzer (1953, pp. 61—63) je ugotovil v porečju Mure in Drave le dva wiirmska stadija, ki sta ločena z dolgo erozijsko fazo. Schaefer inGraul sta prišla pri raziskovanju teras doline reke Iller do različnih zaključkov (Graul & Schaefer, 1952). Schaefer razlaga nastanek nekaterih teras z dvema wiirmskima stadijema, dočim trdi Graul za iste terase, da so tvorbe enega samega in edinega wiirmskega stadija. Pri tako nezanesljivi korelaciji, kot jo daje gola morfološka analiza, je zelo verjetno, da imenujejo raziskovalci na različnih ozemljih z enakimi imeni — wiirm I in wiirm II — tvorbe, ki si časovno ne ustrezajo. Možno je celo, da označujejo neke glacialne tvorbe kot wiirm. I in wiirm II, njihove ekvivalente na drugem mestu pa kot ris in wiirm. Po drugi strani pa je morfološka analiza teras in morenskih nasipov dragocen pripomoček, s katerim lahko ugotavljamo v območju nekega ledenika vrstni red geoloških dogodkov v pleistocenu. Zal so redki profili, v katerih lahko straiigrafsko dokažemo več poledenitev z ustreznimi medledenimi dobami. Toda še pri teh se je pogosto težko odločiti', ali so plasti proda in .jezerskih sedimentov, ki se nahajajo med dvema talnima morenama, interstadialne ali intergla-cialne. Tako je imel Ampferer jezerske gline med talnima morenama v terasah inske doline za interglacialne (Ampferer, 1908, p. 88). Kasneje pa pri preiskavah cvetnega prahu iz teh glin niso mogli dokazati njihove interglacialne starosti (Sarnthein, 1937). Prav tako je mogoče, da so gline le interstadialne in pripadata obe talni moreni wiinmski polede-nitvi. Podobne jezerske gline, ki jih postavljajo enkrat v interglacial, enkrat pa v interstadial, so opisali v dolini reke Drac južno od Grenobla (Gignoux, 1950, p. 705). Zaradi številnih podobnih dognanj je postala razdelitev pleistocena v zadnjem času zopet zelo negotova. Zato bom uporabljal za posamezne ledeniške faze, ki jih je mogoče tu ugotoviti, nedoločne izraze: zadnja faza, predzadnja faza an stara poledenitev. Sele v zaključkih jih bom poskušal primerjati z obstoječoi razdelitvijo. Prvič je pregledno opisal poledenitev radovljiške kotline E. Briick-ner (1909, pp. 1044—1062). Skušal je uvrstiti vse terase v klasično Penckovo shemo: starejši in mlajši krovni prod, visoka in nizka terasa. Po njegovem mnenju so ohranjene samo wurmske morene. Pri največjem obsegu naj bi imela dolinski in bohinjski ledenik skupno čelo, ki naj bi segalo od Roden preko ŠmidOla vzhodno od Radovljice do Pustega gradu in Lancovega na južni strani Save. Terasa, na kateri ležijo te morene, naj bi bila nizka terasa. Višje terase se pojavljajo šele vzhodno iin južno od teh morenskih nasipov. Vse so sestavljene iz trdnega konglomerata. Bruckner je misMil, da lahko loči tu tri nivoje: visoko teraso, mlajši in starejši krovni prod. Ampferer in za njim vsi kasnejši avtorji so imeli vse tri zgornje Brucknerjeve terase za enotno tvorbo in so ločili samo dva zasipa: mlajši zasip, ki ustreza Briicknerjevi nizki terasi, in starejši zasip, ki ustreza vsem ostalim trem terasam (Ampferer, 1918, p. 408). Nadalje je našel Ampferer v profilih teras pri Bodeščah pod zgornjo talno moreno jezerske sedimente in pod temi še eno starejšo talno moreno. Po njegovem mnenju pripadata talni moreni dvema ledenima dobama. Zaradi prej omenjene negotovosti v razdelitvi pleistocena obema talnima morenama ne borno pripisovali nobene določene starosti, temveč bomo govorili pri spodnjih morenah o predzadnji fazi1, pri zgornjih morenah pa o zadnji fazi. Kasneje sta Briicknerjeve in Ampfererjeve ugotovitve dopolnila še Rakovec (1928) in M e 1 i k (1930) s podrobnim opisom morenskih nasipov. Melik je pokazal, da Briicknerjeva trditev o Skupnem jeziku obeh savskih ledenikov ni točna (Melik, 1930, p. 16.). Čeli ledenikov sta bili ločeni, bohinjski ledenik je zavzemal večji del radovljiške kotline, dolinski ledenik pa ni segal preko vzhodnega konca dobravske planote. 11 e š i č je izpopolnil morf ološki opis radovljiške kotline s podrobnim opisom teras (11 e š i č , 1935). Označil jih je z rimskimi številkami I do IX, ki .jih bomo tudi tu rabili (glej 1. si.). I. teraso tvori površina Ampfererjevega starejšega zasipa. Najvišja terasa mlajšega zasipa je II. terasa. Sledita še dve široki terasi III in IV, ki tvorita skupno z II. teraso ravninski del radovljiške kotline (wiinmska ravnina po I le siču). Nižje terase so le ozke in so ohranjene samo v pomolih ob recentni savski dolini. Nastale so deloma še ob umikanju ledenika v poznem pleistocenu, večina pa je postglacialna. Območje bohinjskega ledenika I. terasa (Ampfererj ev starejši zasip) je ohranjena samo vzhodno in južno od Radovljice (Ledevnica, Bratranca, Zg. Lipnica, Brdska planota). Njena površina je v višini 510 do 520 m. Pri Zg. Lipnici in na Brdski planoti pa lahko ločimo še en višji nivo z višino okrog 540 m. Kjer niso ob I. teraso prislomjene mlajše terase, je razgaljena terciarna,1 pri Koinici pa tudi triadna podlaga že 10 do 30 m pod površino terase. Ta zasip v radovljiški kotlini torej ni dosegel debeline 200 m, kot omenjata A m -p f e r e r (1918, p. 408) in Rakovec (1928 b, p. 12). Proti vzhodu debelina tega zasipa narašča. Terciarna podlaga pada hitreje kot površina terase in nasproti železniške postaje Šentjošt izgine pod današnje dolinsko "dno. Na tem mestu znaša debelina starejšega zasipa okrog 80 m. Skoraj povsod v bližini Radovljice leži na konglomeratu I. terase močno ilovnat grušč z mnogimi porfiritnimi bloki (Melik, 1929—30, p. 9). Ta grušč je tako močno preperel, da mora biti znatno starejši od morenskih nasipov zahodno od tod. Poleg tega leži tudi na višji terasi kot ti morenski nasipi. Zato ga moramo imeti za starejšo moreno. Pri Lipnici ima tudi značilno rdečkasto barvo starih feretiziramih moren (Grimšičar, 1953, p. 301). Morfološko so nasipi teh starih moren prav dobro vidni v zahodnem delu lipniške terase, še bolje pa na južni polovici tordske planote (kota 551 m). 1 Skoraj povsod je to homogena, neplastoviiita sivica, le pri Radovljici so v sivici in pod njo tudi plasti peščenjaka in konglomerata z veliko množino porfiiritnih prodnikov. Sivico so do sedaj imeli vedno za miocensko. Po dosedanjih mikropaleontoloških preiskavah pa spada v oligocen. II. terasa. Po akumulaciji I. terase je sledila dolga erozijska doba, v kateri je Sava prerezala ves starejši, že v konglomerat sprijeti zasip, in se zarezala šs okrog 80 m globoko v terciarno podlago. V te globoke erozijske žlebove je bil odložen prod do vrha II. terase v debelini okrog 100 m. Zaradi tega ga lahko primerjamo s prodom visoke terase v nekaterih zahodnoalpskih dolinah, ki ima posebno ime »Rinnenschotter«, ker leži v globokih erozijskih žlebovih. II. terasa nastopa samo na zunanji strani čelnih moren bohinjskega ledenika, ki se vrste od Sv. Katarine, preko Vrbe, Studenčic, Hraš, šmidolskih moren vzhodno od Radovljice, zahodnega dela pustograjskega hrbta do brdskih moren. Današnja struga Dolinke tvori od Brega do Radovljice tetivo na tem loku. Ker je Dolinka po umiku bohinjskega ledenika prodrla v njegovo čelno kotanjo, je zabrisala medsebojno razmerje med terasami in morenami (2. si.). Terase, ki leže na zunanji strani čelnih moren, nastopajo v normalnih dolinah šele od teh čelnih moren navzdol v smeri toka. Ob Savi pa srečamo II. teraso dvakrat, prvič od šmidolskih moren navzdol, drugič pa ob Dolinki pri Mostah. To je verjetno privedlo1 Ampferer j a do napačne trditve, da so terase popolnoma neodvisne od moren (Ampferer, 1918, p. 407). Ampferer trdi nadalje, da so bile te morene odložene v globoke erozijske žlebove v mlajšem zasipu, ker je našel spodnje talne morene globoko pod površino teras (Ampferer, 1918, p. 433). Videli bomo, da lahko nadaljevanje Ampferer j eve spodnje talne morene, t. j. morene predzadnje faze, zasledujemo v vrsti! golic proti vzhodu. Čim dalje proti vzhodu gremo, tem više se nahaja talna morena in se končno veže na šmidolske imorenske nasipe (3. si.). Ti so torej tudi nastali v predzadnji fazi poledenitve. Pod šmidolskimi morenami in na mnogih mestih tudi pod pripadajočimi talnimi morenami leži prod mlajšega zasipa. Na mnogih mestih v šmidolskih morenah dobimo tipične prodnike, ki so pa oraženi. Ledenik je torej predelal prod mlajšega zasipa v moreno. Prod je starejši od šmidolskih moren. Njegovo nasipavanje se je nadaljevalo verjetno do poledenitve, ker ni mogoče nikjer dokazati erozijskih žlebov, v katere bi bile vložene morene. Čelne morene predzadnje faze leže povsod na vrhu II. terase. Postopno padanje talne morene od vzhoda proti zahodu in globoka lega spodnje talne morene pod blejsko teraso, kot jo je opazoval Ampferer, je posledica ledeniške erozije v predzadnji fazi, pri kateri si je ledenik izdolbel globoko čelno kotanjo. Ta je bila kasneje zasuta z mlajšima terasama III in IV. Morenski nasipi te faze dosežejo največjo širino pri Hrašah. Skrajni moremski nasip sta Briickner in M e 1 i k opisala pri Rodnah kot zelo izrazit morenski nasip (P ene k & Bruckner, 1909, p. 1048, Melik, 1929—30, p. 12). Vendar je najvišji del tega nasipa erozijski ostanek terciarnega vulkanskega tufa, ki so ga kljub slabi kvaliteti dalj časa odkopavali za gradnjo hiš v Rjodnah. Le vzhodni del in severno pobočje grebena pokriva prod in morenski material. Med Studenčicami in Vrbo je v ježi II. terase vrsta golic, v katerih je razgaljena morena. Površina pa je le lahno valovita, kot je opazil že Briickner (1909, p. 1048) in prehaja proti severu v II. teraso. Moren- ske nasipe je tu uničila Dolinka, ki je v tej fazii tekla tik ob čelu bohinjskega ledenika in verjetno sproti odnašala morenski material. Šmidolske morene so znatno ožje. Vendar je našel Grimšičar še okrog 1 km dalje proti vzhodu v grapi Zgoše razgaljeno tipično moreno z oraženci (Grimšičar, 1953, p. 300). Tudi tu je Dolinka večji del nasipov uničila. Morenski nasipi te faze so dobro ohranjeni tudi na južni strani Save. A m p f e r e r je imel tudi Pusti grad za morenski nasip (Ampferer, 1918, p. 427). Me lik pa je našel na južni1 strani gradu in na zahodni strani kote 548 triadni apnenec in je s tem dokazal, da pustograjski hrbet ni v celoti iz morenskega gradiva (Meiik, 1930, p. 9). Severovzhodno pobočje pustograjskega hrbta je iz terciarnega konglomerata. Najlepše je razgaljen v ovinku Save NE od kote 548 v profilu predvidene pregrade, kjer si je Sava zarezala epigenefeko dolino v svoj prejšnji desni breg. Konglomerat je sestavljen pretežno iz prodnikov in blokov zelenega porfirita in le v manjši meri iz apnenca. Bloki dosežejo tu velikost do 2 m. Še večji apnenčevi bloki se nahajajo- severno od Pustega gradu v višini okrog 480 m. To niso eratični bloki, temveč sestavni del terciarnega konglomerata. Preperino tega terciarnega konglomerata je težko ločiti od preperine moren. Pri. obeh dobimo na površini večje bloke porfirita in apnenca, v prsti pa le -drobce porfirita, ker so bili manjši drobci apnenca že raztopljeni. Zaradi tega na pustograjslkem hrbtu pri kartiranju ni mogoče ugotoviti meje med terciarjem in moreno, vendar je velik del zahodne polovice tega grebena gotovo prevlečen z moreno. Zahodno nadaljevanje pustograjskih moren je Dobrava pri Brdih. Od Pustega gradu jo loči suha lancovška dolina, ki jo omenjata že ffakovec in Melik (Rakovec, 1927, p. 6, M e 1 i k , 1929—30, p. 8). Pri Zadružnem domu je v tej dolini ohranjen nizek, a izrazit morenski nasip. Dolina je torej nastala že pred odložitvijo teh moren in bila vrezana v konglomerat starejšega zasipa med brdsko in lipniško -planoto. Južno od Dobrave leže na brdski planoti nadaljnji morenski nasipi, ki jih Melik prišteva k isti fazi kot Dobravo (Melik, 1929—30, p. 8). Ker so močneje prepereli in leže na konglomeratu I. terase, jih moramo imeti za enako stare s starejšimi morenami pri Lipnici (glej str. 138). Med Dobravo in temi starimi morenami poteka v vzhodnem delu brdske planote suha dolina, ki -se konča nekaj metrov nad dnom lan-covške suhe doline. Tretja suha dolina se prične 'tik nad dolino' Bohinjke zahodno od Brd in poteka mimo Vošc in Kolnice do Sp. Lancovega. Po vseh treh so tekli -ledeniSki potoki, ki so izvirali iz ledeniškega čela med Jelovico in Pustim gradom. Ker so te d-oliine nastale ob čelnih morenah predzadnje faze, sklepamo, da je nastalo dno teh dolin v istem času kot II. terasa, le lancovška suha -dolina je zarezana še nekoliko globlje in je današnje dno nastalo v času III. terase. III. terasa se razprostira od Most preko Lesc do Radovljice v širini okrog lkm Povsod je to ravna rečna terasa, le pri Radovljici mole iz njene površine trije morenski nasipi: Volčev hrib, Obla gorica in nizka vzpetina z bunkerjem na zahodnem robu terase. Na pobočju III. terase proti Savi lahko zasledujemo talno moreno od šmidolskih moren proti zahodu (3. si.). Do Radovljice leži plitvo pod površino (okrog 10 do 20 m). Omenjeni trije morenski nasipi pri Radovljici so verjetno vzpetine te talne morene, ki mole nad površino terase. Nastale so pri umikanju ledenika. Zahodno od radovljiške železniške postaje se morena spušča bolj strmo. Nad njo se pojavi vrsta močnih izvirov ob cesti Radovljica— Lancovo. Prodnati zasip III. terase je tu močnejši in deloma naložen v poševnih deltastih plasteh. Po umiku ledenika je bilo tu torej jezero, ki ga bomo lahko zasledovali naprej proti zahodu pod IV. teraso. Površina III. terase je zahodno od Radovljice površina delte Dolinke, ki se je tu izlivala v jezero. Na južni strani Save so le majhni ostanki III. terase. Sem moramo prištevati dno suhe lancovške doline, kot je to storil že Ilešič (1935, p. 136) in površino ob južni strani morenskega nasipa z lancovško cerkvijo (kota 514). Laneovški morenski nasip je verjetno ekvivalent radovljiških morensfcih nasipov. V tem ledeniškem stadiju je še tekla voda po sedaj suhi laneovški dolini proti Kaimni gorici. Kasneje se je ta ledeniški potok pretočil v današnjo savsko dolino, ki je postajala vedno globlja. Dokaz te piraiterije je majhna, danes suha dolina, ki prekinja zvezo med laneovškim morenskim nasipom in laneovško suho dolino. Da je III. terasa v laneovški suhi dolini višja kot pri) Radovljici, je razumljivo, ker je takrat ledenik še popolnoma ločil laneovški ledeniški potok in Savo. IV. terasa. K IV. terasi pripada skoraj vsa ravnina vzhodno in severno od Bleda do današnje savske doline. Višine terase med Zasipom in Rečico popolnoma ustrezajo višinam IV. terase in je zato treba ta del prištevati k tej terasi in ne k III. terasi, kot je to storil Ilešič (1935, p. 135). Na vzhodni strani Save pa nastopa IV. terasa le v ozkem pasu med III. teraso in današnjo savsko dolino. Morensko plast pod delto III. terase pri Radovljici zasledujemo dalje proti zahodu pod IV. teraso. Tudi tu se nahajajo nad moreno jezerski sedi-menti. Ker je bilo jezero tu že globlje, so nastali na teim mestu že drobno-zmati sedimenti. Nad talno moreno nastopata najprej glina in pesek, nad tema pa v grapi Lisjak lepo razgaljena delta, ki je nadaljevanje delte pod III. teraso. Jezersko kredo zasledujemo mimo Bodešč in Ribnega do Bohinjske Bele in Obrn. Jezero, ki je nastalo po umiku ledenika s šmidolskih moren v južnem delu radovljiške kotline, je bilo torej okrog 10 km dolgo. Proti severu dobimo jezerske gline do Koritnega in Lesc. Jezero je bilo torej široko na tem mestu le okrog 2 km. Njegova gladina je bila, kot lahko sklepamo po vrhu delte, v višini 480 do 485 metrov. Najnižja točka, kjer je mogoče videti jezersko glino, leži nad sotočjem obeh Sav v višini okrog 415 m. Jezero je bilo torej vsaj 65 do 70 m globoko. Že Grimšičar omenja, da je glina, ki nastopa ob velikem ovinku Save pod Bledom, tipična jezerska kreda in ne terciarna sivica (Grim-šičar, 1953, p. 300). Ampferer jo je opisal kot »Tegel«, vendar izrecno poudarja, da v njej ni našel foraminifer in je stratigrafsko ni uvrstil v nobeno formacijo (Ampferer, 1918, p. 416). Kasneje so povsod citirali to glino kot miocensko sivico. Konglomerat, ki se nahaja pri Mlinem na južni strani Blejskega jezera nad to jezersko glino, seveda ne more biti starejši zasip, kot sta trdila Ampferer in Rakovec (Ampferer, 1918, p. 416, Rakovec, 1928, p. 2 in 14). Konglomerat je naložen v poševnih plasteh in je zelo verjetno ekvivalent delte Dolinke pri Radovljici, kateri tudi po višini ustreza (III. terasa). To je bila torej delta Bohinjke v istem velikem jezeru. Današnja kotanja Blejskega jezera je nastala v zadnji ledeniški fazi, v kateri je ledenik izdolbel razmeroma mehke morene in jezerske gline. Te tvorijo verjetno še danes nepropustno dno Blejskega jezera. Nad jezersko glino in peskom leži skoraj v vsem območju IV. terase morena zadnje faze. Ledenik se je torej po daljšem času zopet vrnil v radovljiško kotlino-, izstružil nove kotanje in pri Ribnem ter Lescah nagubal pod seboj ležeče sedimente (Ampferer, 1918, p. 407). Poleg teh zgornjih moren je opisal Grimšičar še srednje morene (1953, p. 300). Te so najlepše razgaljene v grapi Kamnek jugovzhodno pd Bodešč. Ker jih loči od zgornjih moren le razmerama tanka glinasta plast, sodimo, da so nastale v isti ledeniški fazi. Vmesna glinasta plast pa je verjetno nastala pri manjšem umiku ledenika. Skrajni morenski nasip teh zgornjih moren se začne na jugu pri Selcah. Proti' severu se nadaljuje v nizkem nasipu na IV. terasi vzhodno od Save. Šele severno od ceste Lesce—Bled postane ta nasip bolj izrazit. Material tega nasipa je le deloma značilna morena, deloma pa prod, ki ga je ledenik, podobno kot na šmiidolskih morenah, nakopičil v nasipe. Suha dolina, ki poteka v vsej dolžini ob vzhodnem robu IV. terase, je struga Dolinke, ki se je morala, umikati napredujočemu ledeniku ob njegovem čelu in je pri tem zarezala ježo v III. teraso. Severni konec tega loka morenskih nasipov tvori morena pri Zasipu. Tudi tu leži' morena na jezerski glini, vendar je to usedlina drugega jezera, ki je bilo ločeno od radovljiško-blejskega jezera in je imelo znatno višjo gladino — okrog 540 m. V tej višini so namreč jezerske gline pri izviru severozahodno od Zasipa. Pri kopanju dovodnega rova za HE Zasip so zadeli v višini okrog 500 m neposredno nad terciarno sivico na paso-vite gline. Pasovi so nagnjeni položno proti jugu, t. j, proti radovljiški kotlini.1 Spodnjih moren na tem mestu ni. Verjetno so bile odstranjene že pred odložitvijo jezerskih glin, ker je površina sivice strmo nagnjena proti jugu in so morene zdrsele takoj po umiku ledenika proti dnu kotanje. Vzporedno s skrajnim morenskim nasipom zadnje faze potekata v notranjosti kotanje še dva vzporedna pasova morenskih. nasipov, prvi so Brda med Rečico in Zasipom, drugega pa tvorijo morene ob vzhodni strani Blejskega jezera. Pri teh manjših stadijih so grbine na južni strani Blejskega jezera razdelile jezik ledenika na dva dela (Melik, 1930, p. 4). Severni je ustvaril blejsko kotanjo, južni pa ribensko kotanjo. 1 Za te podatke se zahvaljujem ing. Mateju Kleindienstu. V tej je bilo nekaj časa postglacialno jezero, ki pa zaradi močnega pretoka vode in zarezavanja odtoka ni dolgo trajalo (Melik, 1930, p. 25). V. terasa in vriaj Zgoše. Zgoša je nasula od svojega vstopa v radovljiško kotlino pri Begunjah velik vršaj proti Radovljici in Lescam. Ta je prekril zvezo morenskih nasipov med Hrašami in šmidolskimi morenami na razdaljo 3 km. Zasul je dolino vzhodno od Ledevnice. Vršaj prekriva tudi II. teraso in prehaja končno v III. teraso. Pri nasipavanju tega vršaj a je Zgoša tekla nekaj časa celo proti Studenčicam in ustvarila danes skoraj suho dolino med hraškimi morenami in morenami pri Vrbi. Vršaj je mlajši od III. terase, saj leži na njej in je verjetno nastal istočasno z velikimi vršaji v dolini Završnice pod Stolom (glej str. 145), ki spadajo v čas nastanka V. terase. To dokazuje tudi več suhih dolin na robu III. in IV. terase med Lescami in Šmidolotm. Pri nasipavanju svojega vršaja je nihala Zgoša sem in tja. Voda je zastajala na površini III. terase, podobno kot še danes zastaja med Lescami in Hrašami. Nato se je prelivala preko roba III. terase na IV. teraso in naprej na V. teraso. Pri tem je ustvarila nekaj kratkih, danes suhih dolin, ki prerežejo robove teras. V rob III. terase so se zarezale tri suhe doline: prva 500 m SE od Lesc, druga je Radovljiški dol in tretja Šmidol. Prva med njimi je le kratka in sega samo z ene terase na drugo, vzhodni dve, to sta Radovljiški dol in Šmidol pa segata neprekinjeno od III. terase do V. terase. Od V. terase potekajo navzdol proti Savi-plitve grape, po večini izmed njih teče še danes voda, ki izvira na jezerskih glinah in morenah. Vendar je že na prvi pogled videti, da so mlajše in da jih je ustvarila mnogo manjša količina vode kot gornje suhe doline. Ob Bohinjki je V. terasa ohranjena samo v ozkem pasu zahodno od Selc. Proti zahodu sega do kamneških morenskih nasipov. Po tem sklepamo, da je nastala v zvezi z drugim ali tretjim pasom mlajših morenskih nasipov. Tudi suhi dolini na blejski planoti — Dindol in kordtenska suha dolina — sta nastali verjetno ob istem stadiju bohinjskega ledenika in pripada njuno dno V. terasi. Območje dolinskega ledenika II. terasa. Skrajni morenski nasip dolinskega ledenika leži blizu vzhodnega konca dobravske planote. Na zunanji strani morenskega nasipa leži1 II. terasa. Na levi strani Save je ohranjena ista terasa v majhnem ostanku v kotu med Završnico in Savo. Od Most navzdol se potem nadaljuje do Vrbe in Roden ob zunanji strani moren bohinjskega ledenika. Nikjer ob pobočju proti Savi, niti v preiskovalnih vodnjakih niti v dovodnem rovu HE Moste ni bilo mogoče ugotoviti v tej terasi moren niti med prodom niti pod njim. Terasa je torej prav tako kot vzhodno od Radovljice starejša od skrajnih morenskih nasipov. Morena, ki je označena ob vznožju žirovniških Peči na rokopisni geološki karti dunajskega Geološkega zavoda, lista Radovljica, ni morena, temveč samo grušč triadnega apnenca, ki izvira iz sten strmega grebena nad njim (Melik, 1930, p. 12). Tudi Briickner že izrecno poudarja, da v tem •delu ni moren (Bruckncr, 1909, p. 1047). Ta grušč polzi po podlagi terciarne sivice, ki sega na vznožju Peči precej visoko. II. terasa je povečini iz sipkega proda, ki je ponekod sprijet v rahel ali celo trden konglomerat, n. pr. na levem pobočju nad Savo med izlivom Završnice in Bregom. Vendar so pri izkopu preiskovalnih vodnjakov in dovodnega rova ugotovili povsod pod konglomeratom še debelo plast sipkega proda. Konglomerat v tem delu torej nikjer ni ostanek starejšega zasipa. S tem je pojasnjeno Ilešičevo vprašanje o starosti tega konglomerata (Ilešič, 1935, p. 134). Na vzhodnem pobočju dobravske planote je na koti 547 m stalen izvir. Pri zajetju so ugotovili, da se zbira voda na tanki ilovnati plasti, ki leži med prodom. Na notranji strani prvega morenskega nasipa je površina nekoliko nižja. Tu je znatno drobnejši prod kot na zunanji strani, zato ta terasa -ne more biti nadaljevanje II. terase na notranjo stran nasipa. Še dalje proti zahodu so kopaste morene. Njihova površina se dviga v splošnem proti jugu in doseže najvišje točke na robu doline Radovne (4. si.). Prod II. terase doseže tudi tu veliko debelino in leži večinoma na terciarni sivici, ponekod pa prekriva tudi triadne apnence in dolomite. Mejo med triado in terciarjem tvori savski prelom, (ki poteka v ravni ■črti ob vznožju žirovniških Peči, potone pri Mostah pod terasni prod in poteka nato prekrit z mladimi naplavinami' po dnu savske doline. Pod terasami je viden samo na dveh mestih. Vidimo ga pod vasjo Potoki, kjer prestopi Sava s terciarja na triado, drugič pa še lepše pri Mostah, kjer Sava prestopi zopet nazaj na terciar (Ampferer, 1918, p. 419). Tu stoji v triadni soteski tik ob savskem prelomu pregrada HE Moste. Savska epigenija pri Mostah. Podlaga proda je fosilni erozijski relief radovljiške kotline tik pred pričetkom nasipavanja II. terase. Ob do-bravski planoti zasledujemo spodnjo mejo proda vzdolž njenega južnega, vzhodnega in dela severnega roba (4. si.). Na jugu proti Radovni leži pod prodom sivica v višini okrog 540 do 550 m. Na vzhodni strani se nato precej strmo spusti do bližine savskega preloma na koto 479 m, ki je bila ugotovljena pri zajetju izvirov. Od tega mesta do savskega preloma se zopet dvigne do višine okrog 492 m, nato pa ob triadnem apnencu strmo skoraj do površine II. terase na višino 560 m (5. si.). Ob severnem robu planote zasledujemo vrh apnenca tik pod površino terase, oib naslednjih nižjih terasah pa celo moli nad njihovo površino. Apnenec se konča na mestu, kjer savski prelom seka Savo pod Potoki (6. si.). Naprej proti Javorniku je pod prodom zopet sivica, katere površina pada na desnem bregu proti zahodu od 515 na 502 m in nato izgine pod naplavine. Neenakomerna višina podlage terasnega proda nam kaže, da je bil ta prod odložen v precej razgiban relief, vendar so njegove višinske razlike manjše od debeline zasipa II. terase, ki znaša tu 90 m. Tolikšna je višinska razlika med najnižjo točko podlage — 479 m — in vrhom II. terase — 565 do 570 m. Terciarna oziroma triadna podlaga se pokaže nad površino teras šele ob robu kotline, le v blejskem kotu mole triadne .grbine tudi 'znotraj kotline nad terase. vriaji V. terase Schuttkeg«! der Terra»se V. ti A A Profil dobravske planote v smeri NE — SW Profil des Plateaus von Dobrava von NE nach SW okrog 130 m za prolilom A — A ca 130 m hinter A — A a obrio apnene kulise SO m pred profilom A — A Konture des KaJkes 50 m vor A — A b savski prelom Savabruch triadni apnenec Triaskalk triadni dolomit Triasdolomit terciarna sivica Tertiarer Tegel prod in konglomerat D. in IV. terase Schotter und Konglomerat der Terrassen □. und IV. gruSč V. terase in vr&ajev Schutt der Terrasse V. und der Schuttkegel B Profil dobravske planote v smeri NW — SE B — B preko sondažnih vodnjakov v stari zasuti dolini B' — B' po vrhu apnene kulise okrog 100 m za profilom B — B I A' Profil deš Plateaus von Dobrava von NW nach SE B durch die Sondagebrunnen in altom verschiitteten Savatal B' —• B' langs der Kalkkulisse ca 100 m hinter B — B B , 575 A A A A A |A A A i 4 i I _A A AAA A\ ■ ° oOsJ.OooVV««1 0 °° o S S S ® e"o®S ££ >o'»«UoS»'5"« o« , S o .00-° 0 o0 0„00o o A B' SfSSsSSoo A- X -f- ® o ° © o «© ° _ ® © o nt O o l«o' /JS*^e>oft0o ap o °Q e oj^oQq.Op p A s °o o Vo^oVo o °J &cM0ol° o ® o »o« % o o o o © ,'7"v« o O o » a o OO 0 foi _ (\6a O "o A o « o O O OA StOO O. a 0 O o 0 O - O ■ o «o o o"o »o1 o o o°„° o« ° «o°o°o°o<>° r0»o 0 © o O p o OflO« O O "VV;,. I i ioaO «« 6 r*oj*i. i ,6 "o O »H® ® f^JA^ ' S T š Vm si a. '« e o' _____to^oV/l^oW^/E^ si!^- M S|N 550 525 vu 500