Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 83—100 93 UDK 323.15.001(436.6=863):341.24(436)»1955« O upoštevanju manjšine kot subjekta lastne usode Drago Druškovič Splošen razvoj' je doprinesel k spoznanju, da je treba v večji meri upoštevati narodne (etnične) manjšine kot subjekte pri urejanju vprašanj, ki zadevajo njihove razvojne možnosti. In to ne glede na to, da so kot posebne skupnosti le objekti zaščitnih določil v mednarodnih pogodbah, saj teh ne podpisujejo. V njih imenu nastopajo matične (glede na etničnost) države, medtem ko so manjšine v omenje- nih dogovorih prisotne s pričevanji o svojih usodah. Vsekakor so s tem priznane kot identitete in jih v okviru držav druge, prevladujoče narodnosti (etničnosti) upo- $tevajo bolj ali manj kot subjekte lastne usode. V našem zapisu bomo v fragmentarni obliki na primeru koroških Slovencev skušali predstaviti položaj in razmerje etnične (narodne) manjšine do etnično dru- gorodne in v državi prevladujoče avstrijske skupnosti nemškega jezika predvsem iz enega zornega kota: — v koliki in kakšni meri upošteva manjšino kot subjekt prevladujoča (v državi, v družbi) skupnost. Pri tem smo izbirali kot primere za pojasnila podatke iz novejšega dogajanja, iz zadnjih dvajset let po podpisu avstrijske državne pogodbe (1955). Razumljivo, da izhajamo tudi iz splošnih razsežnosti novejših moralnopolitičnih spoznanj o tem, kako maj bi ljudje in skupnosti urejevali medsebojna razmerja. V teoriji so se izvedenci že pred četrt stoletja (1949) takole izrazili o manjšini kot subjektu svoje usode: »Drugo je vprašanje, da vemo, ali so posebni zaščitni ukrepi, ki so v soglasju z manjšino, individualne ali skupinske pravice. Odgovor je odvisen od tega, ali je država priznala manjšino (manjšinsko skupnost, D. D.) kot pravno osebo ali ne. Če jo je priznala, obstojata dve vrsti pravic: tiste, ki jih manjšina kot pravna oseba in ki jo zastopajo njeni zakoniti organi — lahko uveljavlja pri državi in tiste pra- vice, ki jih posamezni člani manjšine lahko uveljavljajo kot njeni pripadniki. Če pa država nasprotno ni priznala manjšine kot pravne osebe, temveč ji je samo na- ' Navajamo le skromen izbor del iz območja narodnostnih vprašanj: Guy Neraud, L’Europe des Ethnies, Presses d’Europe, I. izd. 1963, II. izd. 1974. Edvard Kardelj, Narod in mednarodni odnosi, Izbrano delo, MK 1963. Eugen Lemberg, Nationa- lismus, Rowohlt, II. izd. 1968. Iz dokumentacije OZN: Definition et classification des Mi- norites, Nations Unies — Commission des droits de l’homme, 1950, E/CN. 4/Sub. 2/85; 27. decembre 1949. Protection des Minorites, Nations Unies 1967, E/CN. 4/Sub. 2/214/Rev. 1, E/CN. 4/Sub/221/Rev. 1. Seminar on the multinational society Ljubljana, Yugoslavia, (8 to 21 June 1965), UN 1965, ST/TAO/HR/23. Seminar on the promotion and protection of the human rights of national, ethnic and other minorities, (Ohrid, Yugoslavia, (25 June — 8 July 1974) UN 1974, ST/TAO/HR/49. 6* u Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 klonila ugodnosti, da bi ta lahko ohranila svoje posebne značilnosti, lahko zahte- vajo takšne pravice samo posamezniki in ne manjšina kot taka.«' Kot vemo, je prišlo v primeru koroških Slovencev, ki žive v republiki Avstriji, s sprejemom avstrijske državne pogodbe do dvojnega priznanja manjšine kot prav- ne osebe (subjekta) tako na mednarodni ravni kakor tudi s strani avstrijske države in to v obliki, da so določila iz mednarodne pogodbe hkrati deli avstrijske ustave. Vendar pa je znano in priznano, da v dvajsetletju zaostaja uresničevanje ome- njenega priznavanja; še več, pniče smo bili celi vrsti ravnanj in postopkov, ki se hudo oddaljujejo od upoštevanja manjšinske skupnosti kot pravne osebe, kot sub- jekta; poznamo pa tudi nekaj primerov upoštevanja tega, primerov, ki so očitno manj vplivne narave. Naši severni sosedje različno obravnavajo narodne manjšine, tako tiste, ki imajo isti mednarodni pravni status (Slovenci na Koroškem in Štajerskem in Hrvati na Gradiščanskem) in tiste, ki tega nimajo (Madžari, Čehi); drugačen odnos imajo dežele od zvezne države in le-ta je bolj občutljiva do vprašanj južnotirolske manj- šine kakor do manjšinskih ureditev v svojem okviru. Ta različnost je videti časovno raztegljiva, a tudi neenotna glede na manjšin- sko problematiko. Avstrijske oblasti različno uresničujejo sestavine manjšinskega določila iz člena 7 državne pogodbe in sicer tako v uradnih obrazložitvah kakor v praksi. Kancler je npr. ustanovil Študijsko komisijo (podkomisijo), dalje najprej poseben kontaktni komite za koroške Slovence, poiskal zatem še neposreden stik z njimi, dalje še poseben kontaktni komite za gradiščanske Hrvate, a ni vzpostavil nikakršnega stika s Slovenci na Štajerskem. Ti gremiji (okrilja, zbori) poudarjajo v sosedni državi — so »edinstveni v Evropi«', kar zadeva upoštevanje manjšine s strani neke vlade. Naš pogled na ta del odnosov med avstrijsko državo in manjšino — subjektom (predvsem imamo pred očmi koroške Slovence), je upravičen tudi zato, ker Avstni- ja že vseskozi poudarja svoje upoštevanje manjšinskih težemj, in ker je prišlo pri meddržavnih pogojih in dogovorih do skupnih mnenj predstavnikov obeh sosednih držav (Avstrija — Jugoslavija), »da omogočajo prav stiki med predstavniki avstrij- skih oblasti in manjišne vsestransko zadovoljivo urejanje vprašanj«." Vsaj do neke mere žele naši severni sosedje pokazati, kako prav oni več kot zadovoljivo upoštevajo narodne manjšine pri urejanju vprašanj, ki se nanašajo na te skupnosti. In ne le-to, temveč so tudi avstrijski državni in deželni predstavniki, bodisi sami bodisi na pobudo jugoslovanske strani deklerativno namenjali narod- nim manjšinam kulturno posredniško vlogo med sosednimi narodi in državama. 2 »55. La deuxieme question est celle de savoir si les mesures sp6ciales de protection accordčes A une minoritč constituent des droits individuels ou des droits collectifs. La rčponse varie selon que l’Etat en question a ou non reconnu la personnalit€ morale de la minorite. S’il l’a reconnue, il existe deux categories de droits: ceux que la minorite, en tant gue personne morale, representde par ses organes l&gaux, peut faire valoir aupres de l’Etat, et ceux que les membres de cette minorite peuvent faire valoir du fait qu/ils appartiennet A celle-ci. Si, par contre, l’Etat n’a pas reconnu la minorit€ comme per- sonne morale, mais lui a simplement accord& des facilitčs pour lui permettre de prčserver ses caracteres distrinctifs, les droits qui en decoulent ne peuvent etre invoques que par les idnividus du fait qu’ils appartiennent ä& cette minorit@ et non par la minoritč en tant que telle. »Definition et clasification des Minorites, E/CN.4/Sub. 2/85; str. 14-15. > Avstrijska verbalna nota, št. 510.02.00/300-6/74; 2. XII. 1974. " Iz komunikeja ob obisku državnega sekretarja Koče Popoviča (Wiener Zeitung, 27. XI. 1940, št. 227, str. l; Slovenski vestnik, Celovec 9. XII. 1960, str. 1). Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 85 II. Tudi obe predstavniški organizaciji koroških Slovencev: Zveza slovenskih orga- nizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev se zavedata nujnega upo- števanja in pomembnejše vloge narodnih manjšin. Po sklenjeni avstrijski državni pogodbi sta izoblikovali in izročili (11. oktobra 1953) zvezni vladi avstrijske repub like posebno Spomenico" (dokument sta odposlali tudi vsem drugim podpisnikom avstrijske državne pogodbe), s katero sta obrazložili, kako pojmujejo koroški Slo- venci kot narodna manjšina v obnovljeni republiki Avstriji, njim namenjena, nova mednarodnopravna, a hkrati v avstrijsko ustavo prevzeta varstvena določila, iz- ražena predvsem v členu 7 avstrijske državne pogodbe. Vsebinsko podpira ali dopušča prav omenjeni člen znatnejšo uveljavljanje manjšine kot subjekta, saj predvideva v nasprotju z nekdanjimi varstvenimi dolo- čili (senžermenskimi) tudi varstvo vse manjšinske skupnosti in ne le posameznika", člana posebne skupnosti, kar je vsekakor dovolj vidna novina. S tem novim vsebin- skim obsegom so oblikovalci zavezali avstrijsko republiko za zaščito, za varstvo docela konkretnih manjšinskih skupnosti: slovenske na Koroškem in Štajerskem in hrvaške na Gradiščanskem, saj govori 5. odstavek člena 7 avstrijske državne pogodbe celo o item, da je treba zavarovati značaj manjšinske skupnosti in to do- ločen: slovenski, hrvaški, torej nacionalni značaj. Prav to izpričuje, da je bila obli- kovalcem in vsem, ki so pogodbo podpisali docela znana narava danih skupnosti. Znano torej je, katenim in kakšnim skupnostim je namenjena zaščita in da ne gre za nikakršne anonimne, neopredeljene, amorfne skupnosti ali s postopkom odmiš- ljanja pridobljene jezikovne manjšine", temveč da je njihovo bistvo znano: sloven- sko, hrvaško; to pomeni hkrati tudi označitev skupnostne osebnosti ali subjekta, ki ga je treba še vnaprej zavarovati in upoštevati, a hkrati omogočiti njegov razvoj. Prav to tudi govori za pravilnost izhodišč koroških Slovencev, o novem upošte- vanju narodne manjšine kot subjekta lastne usode im pnipravljenosti narodne manjšine za konstruktivno sodelovanje pri uresničevanju njej namenjenih varstve- nih določil. V uvodu, v posebnem poglavju o soodločanju manjšine in v zadnjem odstavku svoje Spomenice (1955), v prvem svojem dokumentu po vzpostavitvi druge avstrij- ske republike, navaja predstawništvo koroških Slovencev (ZSO, NS), da je vpra- S Spomenica Zvezni vladi republike Avstrije, Celovec, ll. oktobra 1955; lastnik, izda- jatelj in založnik: Narodni svet koroških Slovencev, Celovec, Viktringer Ring 26 in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Celovec, Gasometergasse l0, strani 42. % Tako avstrijski (Veiter, Ermacora) kakor slovenski: jugoslovanski (Pleterski, Vukas) izvedenci imajo o tem vprašanju enako mnenje. Glej še D. Druškovič, Nekaj vprašanj koroških Slovencev, Rig 1974, št. 6. ? Dr. J. Pleterski pojasnjuje vprašanje v svoji razpravi Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni že 1960. leta takole: »Znano je, da je v razpravah na- mestnikov štirih zunanjih ministrov velikih sil o členu 7 avstrijske Državne pogodbe, v juliju in avgusta 1949, eno izmed prvih spornih vprašanj bil sam izraz 'manjšina'. V obravnavi sta bila dva predloga za besedilo člena o manjšinskih pravicah angleški in sovjetski.« Avtor opozarja, da se je angleški predlog nanašal samo na pravice državlja- nov slovenskega in hrvaškega jezika, medtem ko je sovjetski predlog to presegal in mislil tudi na ljudi označenega porekla; v končni redakciji je odpadla omejitev samo na jezi- kovno manjšino (Razprave in gradivo, 1960, št. 2, str. 35—37). Tudi v novejšem delu G. Stourzha je v poglavju Die Entstehung des Minderheitenschutzartikels ponatisnjena ome- njena angleška verzija (glej Kleine Geschichte des osterreichischen Staatsvertrages, Styria, Graz-Wien-Koln, 1975, str. 56—59). 86 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 šanje vsebine in razlaga pogodbe predvsem pravica tistega, na katerega se le-ta nanaša in v korist katerega je bila sklenjena; dalje, da se v demokraciji ureditev manjšinskega vprašanja ne sme omejiti zgolj na mednarodno obveznost, temveč da mora vsebovati tudi soodločanje narodne manjšine; po lastni skušnji manjšine vsaka izključitev soodločanja narodne manjšine izzove napetosti, ki se jih je treba v splošnem interesu in interesu mirnega sožitja vseh narodov brezpogojno izogniti. Predstavništvo koroških Slovencev je dobilo šele po dvajsetih letih prve ne- posredne odgovore na svoje predloge in na svojo osnovo za uresničevanje člena 7 in razumljivo je, da še vnaprej poudarja aktualnost svojega dokumenta iz leta 1955, češ da dosedanje urejanje ni izčrpalo njegove vsebine. Hkrati so predstavniki manjšin poskrbeli za nenehno informiranje oblasti. Znani so tudi mnogi dokumen- tirani predlogi, a tudi kritike tako zaradi neustreznih ukrepov ali sploh nezadostne ga uresničevanja manjšinskih določil državne pogodbe. ITI. Avstrijska država se je različno obnašala (hkrati z njo večinski del večinske družbe) do narodnih manjšin v svojem državnem okviru in do juänotirolske manj- šine v republiki Italiji, različno tudi glede na čas preden je Avstrija dosegla svojo državno obnovo z državno pogodbo, čeprav pa ni pretrgala zgodovinskega toka raznonarodovanja manjšin, o čemer pričajo, hoteli ali ne hoteli naši sosedje, vsi avstrijski popisi prebivalstva. Medtem ko je ob južnotirolskem vprašanju Avstrija uveljavljala upoštevanje manjšine kot subjekta, se poslužila celo pravice svojega zastopanja manjšine in zagovarjala stališče enakih startov" med manjšino in večino, je pri koroških Slo- vencih (štajerskih Slovencih in Gradiščanskih Hrvatih krnila upoštevanje njiho- vega subjekta, odklanjala pa ob raznih zaostritvah celo vlogo in skrb Jugoslavije (obdolžitve o vmešavanju). V skrajni varianti skušajo naprtiti tudi manjšini ne- lojalnost in iredentizem, kar naj bi oslabilo njeno odpornost in jo skušajo onespo- sabljati tako v deželi kakor tudi pri njenem povezovanju z matično etničnostjo. Avstrijska stran ni le vseskozi odklanjala vprašanja enakih startov manjšinske in večinske skupnosti, temveč je s formalističnim in delnim uresničevanjem izvršne zakonodaje, navezane na člen 7 (po 20 letih še neuresničeni člen 7), s postopnostjo " Deficitarnost glede na avstrijske popise prebivalstva omenjajo tudi avstrijski izve- denci (Ermacora, Veiter). ? »Leta 1945 spet uvedena enakopravnost, na katero se sklicuje Italija, ni nobena resnična enakopravnost, če ima en del velikansko prednost. Zato bi bilo treba nekaj ukre- niti in ta namen so imeli pogodbeniki. Izenačiti bi bilo treba neenake pogoje začetka v korist južnih Tirolcev. Vendar se to ni zgodilo. Da, celo formalna enakopravnost se ni upoštevala«. »Wenn man dies in Betracht zieht, hatten die Siidtiroler nach 1945 keines- wegs die gleichen Startbedingungen wie die Italiener. Die 1945 wiederhergestellte Gleichbe- rechtigung, auf die sich Italien beruft, ist keine wahre Gleichberechtigung, wenn der eine Teil einen gewaltigen Vorsprung hat. Es hiitten daher — und das war die Absicht der Vertragschliessender — Massnahmen ergriffen werden müssen, um die ungleichen Startbe- dingungen zugunsten der Südtiroler auszugleichen. Das geschah jedoch nicht, ja es wurde sogar die formelle Gleichberechtigung nicht eingechalten. Dies will ich im folgenden in einzelnen Punkten zeigen.« (Ausprache Dr. Kreisky vor der Politischen Spezialkommission der UNO — Generalversammlung. Der genaue Wortlaut der Ausführungen des Aussen- ministers zum Siidtiirolproblem.) (Wiener Zeitung, št. 244, 19. X. 1960, str. 7-9) — »Die Wiederherstellung des nationalen Status guo von 1918 ein nationaler Riickstellungsan- spruch Osterreich. Ist Siidtirol erst wieder ein deutsches Land, wird wieder Friede ein- kehren.« (Die Presse, 18. III. 1956.) Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 s7 lete, predvsem pa z neupoštevanjem manjšinskih predlogov in pomislekov, po- daljšala tudi delovanje denacionalizacije po sami družbeni vztrajnosti. Dopuščala je — in smo temu še priče — dejavnosti celega omrežja organizacij, ki jemljejo manjšini značaj in ki ustvarjajo nestrpno ozračje. Celo uradna politika je prevze- mala občasno od omenjenih političnih sil in organizacij ideološka izhodišča za manjšinsko politiko. Odtod izhaja in je preostala tudi negacija obstoja manjšine, najmanj: uradno uveljavljanje načelnega dvoma o njenem obstoju — o obstoju subjekta, Akcija o ugotavljanju temelji na načelnem dvomu glede kvantitete in lokalitete narodne manjšine. Ni naključje, da ob samem sprejemu, ob postopku ratifikacije avstrijske državne pogodbe pri obrazložitvi svojih obveznosti navajajo, da so paragrafu (odstavku 5), torej tistemu delu člena 7, ki izrecno prepoveduje denacionalizacijo, jemanje značaja narodni manjšini — že zadovoljili z doteda- njim pravom," kar pa je očitno kontradiktorno, saj drugače tega določila obliko- valci ne bi bili vključili v obveznosti po avstrijski državni pogodbi. Ne zanikajo pa evolucije manjšinskega varstva glede na nekdanja določila v odstavkih 2, 3, 4, člena 7. To izhodišče — s katerim je avstrijski parlament že pri razpravi ob ratifikaciji (s protokolom, ki sodi v besedilo) avstrijske državne pogodbe skušal minimizirati pomembni del: peti odstavek v členu 7, je v dvajsetih letih doseglo znaten razvoj v smeri neupoštevanja manjšine in ne le samo pri vsiljevanju posameznih zakonov. Predvsem še z nadaljnjo negacijo, z dopuščanjem navideznega dajanja pred- nosti tistemu delu denacionaliziranega, z atributom patriotičnega, domovini zve- stega prebivalstva ali pa vsaj zastrašenega slovenskega prebivalstva zaradi re- miniscenc ma pretklost, izseljevanja in pa drugih genocidnih ravnanj v nedavni preteklosti, pa tudi zaradi obnove tistih sil (nemško nacionalističnih organizacij) in njihovega odprtega nastopanja ter dejavnosti, naperjene zoper slovensko manj- šino — kot je to npr. uporaba in opredeljevanje tako imenovanih vindišarjev — »Windische«. Avstrijski izvedenci za manjšinska vprašanja razlagajo omenjeno dilemo, češ da gre za poseben družbeni pojav, za zakonitost v določenih okoliščinah, kot je npr. pojav »odcepitve jezika od narodnosti« ali pa pojav »omahujoče narodnosti«. Po teh mnenjih ni mogoče koroških vindišarjev obrazložiti drugače, kakor če uve- demo novi pojm za posebno nastalo sociološko kategorijo — za »jezikovno manj- šino«." Po našem mnenju ta vrsta pojasnil pristaja bolj na posledicah in se pre- malo ukvarja z vzroki za določeno razcepljenost. Ne da bi se mogli ob tej prilož- nosti spuščati globlje v jedro problema, npr. v navajanja, da so koroška sloven- 9 »Die Bestimmung des Paragraphen 5 ist schon durch das bisheringe Recht gewahrlei- stet.« Zu 517 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Nationalrates (VII. G. P./II, Besoderer Teil, str. 3). H Glej Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Österreich, Wien-Stuttgart, 1970, str. 75—88; Str. 82—3: »Das Auseinanderfallen von Sprache und Volkstum, das hin und wieder an Volksrändern, besonders bei verzahnter Streulage, ebenso beobachtet wird wie die Erscheinung des damit freilich nicht immer identischen ‚schwebenden Volkstums’, hat auch in Österreich zur Erscheinung der ‚eingensprachigen Kulturdeutschen’ in Kärnten (Boehm, Veiter Pfeifer)” geführt. Das damit verbundene Phänomen einer besonderen Abart des slowenischen Sprachvolkes ist ohne Einführung des Begriffes der Sprachminderheit überhaupt nicht zu erklären. ... Auf die sehr bedutsa- men Erkenntnisse von Ermacora gerade zum Fall der slowenischen Sprachminderheit in der Erscheinungsform ser sog. Windischen sei hier besonders hingewiesen.«” Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 m —— ska narečja hudo preobtežen ; dov spremenil ustroj govorje a z nemškimi izposojenkami, da se je ob vplivu sose- ega rn m Te naj navede- jih kazalcev, ki pospešuje omahljivost in razcep- mo samo enega izmed opis osebnih organizacij: 1945 so ustanovili v prej ome- 5 in si ustanavljanje pos aa zala ljenost in sicer strijskih Slovencev (Bund der osterreichischen Slowenen), njeni namen > ini ih južnih Korošcev (Bund der Heimattreuen Stid- 1947 — ge MR podpisu avstrijske državne pogodbe) pa že Zvezo koroških kun: sale He sa dec Kžirntner Windischen). O tej zadnji organizaciji nam daje ope SE en Zweiter Band naslednje pojasnilo: »V drugi republiki so bo- K a smi nacionalne organizacije Zvezi koroških vindišarjev, katere neznatno k ado. čuti svojo pripadnost k nemški kulturni skupnosti.« Geslo »Windisch«, v leksikonu iz katerega navajamo, nam posreduje še druga pojasnila o izvorih razcepljenosti slovensko govorečega človeka na avstrijskem Koroškem in se leto glasi: »Od koroškega obrambnega boja naprej so izoblikovali nemško nacionalni krogi politični pojm "Windisch' (< ,domovini zvest') kot nasprotje k nacionalno slovenski (— jiredentističen'). Od 1939 je izraz dopuščen tudi pri uradnih štetjih kot jezikovna izjava, vendar od znanosti zavrnjen kot jezikovni pojm«." Država je tudi v okviru vseh treh rednih popisov (1951, 1961, 1971) bolj ali manj posredno legalizirala samo denacionalizacijo in prišlo je naposled 1974. leta do sklepa treh v parlamentu nastopajočih strank o ugotavljanju — do odprte deklaracije, do odprtega poudarjanja — načelnega dvoma o eksistenci subjekta, do dvoma o številu in lokaciji (naseljenosti) koroških Slovencev, čeprav so ti avtohtoni prebivalci na svojem dednem ozemlju, na katerem žive še danes — po- stali manjšina. Ta čas tedaj tako država kakor tudi prevladujoča avstrijska družba odprto pripravljata legalizacijo tistega položaja koroških Slovencev, do katerega je prišlo tudi po dvajsetletnem nezadostnem, okrnjenem manjšinskem varstvu, ob neizpolnjevanju mednarodnih obveznosti in v glavnini ob neupoštevanju na- rodne manjšine, njenih potreb, njenih predlogov, njenih svaril in pomislekov. Glede na druga določila v čienu 7 je avstnijska država koroškim Slovencem v glavnini vsilila izvršno zakonodajo, s katero je glede na nekatere ureditve in prakso v prvem povojnem desetletju manjšini paradoksalno poslabšala položaj in sicer: koroški deželni glavar je z dekretom ukinil dvojezične šole; zatem so sprejeli dva zakona — zakon o manjšinskem šolstvu (s posebno glede na teritorij dvojezičnega šolstva deloma reducirano teritorialno osnovo) in zakon o sloven: ščini pred sodišči (z manjšim številom sodnih okrajev in znatno manjšo teritorialno osnovo glede na položaj pred avstrijsko državno pogodbo). Kot obliko urejanja je avstrijska oblast dopustila najprej akcijo nemško nacionalnih organizacij (šolski štrajki), ki so z grožnjami ustvarile pritiske, po katerih je prišlo do omenjenega protiustavnega dekreta koroškega deželnega glavarja. Hkrati je dejavnost ome- njenih organizacij vplivala na starše in prišlo je do znatnega odjavljanja otrok 2 Windisch.... Seit dem Kärntner Abwehrkampf formten dt. nationale Kreise den po- litischen Begriff windisch (=heimatreu) als Gegensatz zunational — slowenisch (= irre dentistisch). Ab 1939 auch bei den amtlichen Volkszählungen als Sprachbekenntnis zuge- lassen, doch von der Wissenschaft als selbständiger Sprachbegriff abgelehnt. In der 2, Re- publik standen dt. nationale Organisationen einem Bund der Kä. Windischen Pate, dessen geringe Mitgliedschaft sich dem dt. Kulturvolk zugehörig fühlt. »Österreich Lexikon, zweiter Band, L-Z, Österreichischer Bundesverlag für Unterricht, Wissenschaft und Kunst- Verlag für Jugend und Volk, Wien München, 1966, str. 1280. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ” od dvojezičnega pouka, medtem ko je avstrijska zakonodajna oblast prešla vsa opozorila in proteste manjšine, le njene predstavnike je pred sprejetjem obeh za- konov seznanil z že odločeno vsebino parlamentarni odbor." Prav tako je država vsilila koroškim Slovencem tudi še zakon o topografskih in dvojezičnih krajevnih napisih (1972) (s tretjo teritorialno osnovo). Če se omejimo samo na tri konstitutivne osnove manjšinske identitete: na ozemlje avtohtone naseljenosti, materinski jezik in posebno kulturo, pomeni odreka- nje vsake izmed omenjenih osnov dejavnost zoper intergriteto skupine kot narodne (etnične) manjšine in prav to se dogaja v sklenjenem prizadevanju na Koroškem še danes; mnogi avstrijski viri in izvedenci se opravičujejo s trditvijo, da gre za razpršeno naselitev (Streulage) manjšine. Medtem ko so avstnijske oblasti s pomanjkljivimi dekreti v zvezi z uporabo slovenščine kot pomožnega jezika v uradih ponovno spregledale manjšino in njene predloge, in to celo tako, da so s posebno obliko najprej internega značaja predpisa (do 1969 leta) že z neobjavo preprečevale njegovo uporabo; s takšnim reševanjem so se toliko oddaljile od črke in duha, da so to bistveno sestavino pri afirmaciji narodnostnega subjekta degradirale," namreč mjegov temeljni idiom — slovenščino (hrvaščino) na mesto nepomembnega pomožnega jezika, čeprav narekuje državna pogodba uporabo kot uradnega jezika dodatno k nemškemu. Socialno-prihološko pemeni prav to glede na manjšinsko skupnost v koroškem, avstrijskem okolju (pa tudi na štajerskem mejnem obrobju in na Gradiščanskem) ustvarjanje manjšini nenaklonjenih okoliščin, za kar so neposredno odgovorne avstrijske oblasti, uradna Avstrija po mednarodni obveznosti, saj so s tovrstnim položajem jezikov marodnih manjšin izrinili jezika na položaj manj uporabnih, manj praktičnih, pomožnih idiomov v zasebnost. Jemljejo jima v določilih člena 7 zagotovljeno družbeno, uradno veljavo in uporabnost celo v občini; reducirali So ju na narečna, manj vredna in uporabna ljudska jezika (patois), ki sta pre- natrpana z germanizmi ali arhaizirana, s čimer odvzemajo tudi teh devetnajst let po avstrijski državni pogodbi drugo realno osnovo subjektu, predvsem pa ustvarjalno zakladnico miselnega razvoja, narodnostno drugorodni skupnosti; — vse to v imenu naravnega procesa in v okviru demokracije, ki poudarja vse- skozi pravilo večine. Hkrati smo slišali naznanila o pospeševalni politiki, češ da manjšini ne velja samo izenačevanje, temveč mora imeti določene prednosti." V ta zbir stvarnih in neposrednih primerov neupoštevanja manjšine kot sub- jekta spadajo tudi še predpisi ob zakonih k posameznim popisom prebivalstva (če že ne določila v zakonu), saj so koroški Slovenci sproti opozarjali tako na načelne slabosti popisov, pa še na pritiske s strani popisovalcev pri sami izvedbi, a tudi zatem na uradne in poluradne manjšini nenaklonjene prikaze rezultatov in na nji- hovo praktično politično zlorabo. Tudi samo izhodišče o ugotavljanju v koroških nestrpnih razmerah — od petdesetletnice plebiscita (1970) naprej zaznavamo po- » »...Vertreter der Minderheit hätten bei einer Vorsprache im Parlament kundgetan, dass die slowenische Minderheit gegen die beiden Gesetze sei, weil keine ihrere Forderun- gen erfühlt worden wäre.« Letzte Sitzung des Nationalrates; stenografski protokol, 19. III. 1959. (Wiener Zeitung, 20. III. 1959, št. 66, str. 1—2.) " Izjava obeh predstavniških organizacij koroških Slovencev 3. I. 1975, po Delu, 4. I. 1975, str. 3. $ »Eine Minderheit, so Kreisky, diirfe niemals nur gleiches Recht erhalten, sondern Sie miisse ein Vorrecht besitzen (Die Presse, 13. X. 1972, str. 3). 90 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 večanje represije — pomeni nov pritisk in neupoštevanje manjšine kot subjekta. Pri tem pa pri dosedanjih popisih prebivalstva ni prihajalo do manipulacij samo z omenjenimi 'kombinacijami z bilingvizmom din navajanjem podatkov o jeziku »windisch«. V Avstriji razlagajo, da do tega pač prihaja na željo ljudi, po demo- kratični poti torej in da gre le za upoštevanje najširše izražene ljudske volje. — Ne omenjajo pa neposredne aktivne dejavnosti mnogih popisovalcev, kajti pri teh sodelovalcih pri izpolnjevanju popisnic za gospodinjstva gre za znatno udeležbo teh ljudi. Kakor priznavajo tudi avstrijski statistični izvedenci, je to le neke vrste anketa ali intervju." Ugotavljanje ali kakršnokoli anketiranje narodne manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem pomeni zaradi dosedanjega razvoja in posebnih okoliščin delovanje več dejavnikov: celo strah, izvirajoč iz nedavne pre: teklosti, vpliv splošne družbene inercije ob dejavnosti nemško macionalnih orga- nizacij, manjšini nenaklonjenih strank — vsekakor pa neposredno obliko pritiska na manjšino. Pri tem vprašanju deluje dosedanja popisna praksa, vprašljivo ob- veščanje javnosti, neposredno pa strankarsko politični interesi v deželi in v sle- hernem posameznem kraju — kar vse je drobilo skozi več kot stoletje narodnostno fiziognomijo Slovenca v tem območju. Četudi bi v Avstniji poiskali kakršnokoli najustreznejšo obliko registracije na- rodnosti, npr. tajnih volitev in vprašanja po materinščini," bi doslej uveljavljene mentalitete ter različne porazdelitve, kjer se povezujeta politični in svetovni nazor z etnično izjavo, pripeljale do konfrontacij na kraju samem. Kakor se izpričuje, nameravajo avstrijske oblasti tak popis vsiliti narodnim manjšinam. O vprašlji- vosti tovrstnega postopka — namreč uradne verifikacije o etnični pripadnosti — ima mednarodna javnost že svojo preizkušnjo. Naj omenimo poljsko-nemško že- nevsko pogodbo (1922), kjer se stranki posebej zavezujeta, da oblasti ne morejo verificirati ali spodbijati pripadnost osebe k rasni, jezikovni ali verski manjšini, to stališče je osvojilo kasneje (1928) tudi mednarodno sodišče. Tudi v nemško-dan- ski izjavi (29. III. 1955) zagovarjajo svobodnost priznavanja k narodnosti in h kul- turi in zavračajo bodisi uradno nasprotovanje bodisi ugotavljanje." Da izpričujemo % Avstrijski statistiki pojasnjujejo, da gre pri popisih za neke vrste intervju med državljanom in popisovalcem, glej: Heimold Helczmanovszki (Im Auftrag des Osterreichi schen Statistischen Zentralamtes herausgegeben von): Beiträge zur Bevölkerungs — und Sozialgeschichte Österreichs, Nebst einem Überblick über die Entwiecklung der Bevölke- rungs — und Sozialstatistik, Verlag für Geschichte Politik, Wien 1974. " »La Convention signče a Genčve, le 15. mai 1922, entre la Pologne et L’Allemagne et qui dispore, & l’article 74: ‚La question de savoir si une personne appartient ou non A une minoritč de race, de langue ou de religion ne peut faire l’objet d'aucune v£ri- fication ni d'aucune contestation par les autorites.' La cour permanente de Justice inter- nationale, dans son jugement du 26 avril 1928, a interpret& le sens de cet article de la maniere suivante: ‚La Cour estime que l’interdiction de toute verification ou contesta- tion ne cesse pas d’&tre applicable dans les cas olı il apparait que la declaration n'est pas conforme a la vdritč... si une declaration a čete faite, il faut toujours la respecter ...3", Definition et classification des Minorites, NU, Lake Success, New York 1950, E/CN. 4/Sub. 2/85; 27. dec. 1949, str. 14, — Izjava vlade Zvezne republike Nemčije o statutu danske manjšine v Nemčiji, po pogajanjih z dansko vlado, 29. III. 1955; Izjava danske vlade o splošnih pravicah oseb, ki pripadajo k nemški manjšini v južnem Jutlandu, spre- jeta v parlamentu 19. aprila 1955; Protection des minorites, UN 1967, E/CN.4/Sub. 2/214/Rev. 1 in E/CN.4/Sub.2/221/Rev.1, str. 49. * Statistični urad OZN priporoča na prvem mestu materinščino, ki jo pojmuje kot »jezik, ki ga posameznik običajno govori v domačem krogu v zgodnjem otroštvu« (Prin- ciples and Recommendations for the 1970 population censuses, (Series M. No. 44, UN, New York, 1966). Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 91 tudi v naši domovini ustrezno stopnjo razumevanja in občutljivosti in pa zrelosti, kar zadeva tovrstne človekove pravice, nam pove člen 170, (drugi odstavek) v zvez- ni ustavi (1974), ki določa, da je občanu zajamčeno svobodno izražanje svoje narod- nosti in da tudi ni dolžan izjaviti, kateri narodnosti pripada. Ponovno naj podčrtamo, da so tudi oblikovalci čl. 7 po konfrontaciji dveh različnih osnutnih predlogov (angleškega in sovjetskega) opustili pogoj zaščite s tako imenovanim znatnim številom (guantitč considgrable, considerable — pro- portion) in ostali pri drugih zadovoljivih opredelitvah." Samo še mnenje eksper- tov iz poročila Generalne skupščine OZN sodi semkaj in se glasi: »Poudarili so, da pravice manjšin niso odvisne od njihovega števila ali odstotka, ki ga manjšina predstavlja glede na celotno prebivalstvo." Kot primer upoštevanja subjekta naj omenimo: Izjemoma so avstrijske oblasti deloma uresničile del drugega odstavka v čle- nu 7 (ustanovitev gimnazije za Slovence/1957), izoblikovanje učnih načrtov za dvo- jezični pouk (1965/67) in ustanovitev šolskega nadzorništva (1960) na torzu dvoje- zičnega šolstva, kar sicer ugodno učinkuje, a ne more nadomestiti vsega, kar je nujno za sodoben harmoničen razvoj narodnostne skupine kot subjekta lastne usode ali celo glede na predvideno kulturno posredniško vlogo manjšine. Ne glede na proteste manjšine in njeno pripravljenost za konstruktivno sode- lovanje pri morebitnih dopolnilih, izpopolnjevanjih danih rešitev v šolstvu ali na drugih območjih so avstrijske oblasti v večini primerov seznanile manjšinske predstavnike s svojimi vsakokratnimi odločitvami in to tik pred uveljavitvijo (tako npr. parlamentarni odbor pred sprejetjem obeh zakonov); podobno so rav- nali tudi v primeru zakona o dvojezičnih topografskih napisih. Tovrstna praksa se zato izpričuje v bistvu le kot taktika prevladujoče državne nacije in družbe pred domačo in mednarodno javnostjo, medtem ko s takšno obliko skuša docela omejiti in nevtralizirati odpor narodne manjšine.? " Glej opombo 7, z dopolnilom, da je avtor tega prispevka imel na razpolago angle- ško osnovno verzijo iz gradiva, ki ga hrani Zvezni sekretariat za zunanje zadeve SFRJ, torej uradni dokument (in ne le časnikarsko sporočilo in natis) z označitvijo R/IV-2, 91/18,Britanski predlog o manjinskim pravima Hrvata i Slovenaca u Avstriji, London, 17. jula 1949, Prepis hrani INV. Glej še razpravo v Razprave in gradivo 1974, št. 6, str. 20, opombi 12 in 29. Dalje v isti razpravi str. 19 in 20 razlaga o inkompatibilnosti načela avto- determinacije v primeru narodnih manjšin. Tudi dr. T. Zorna razpravo — predavanje »O 'ugotavljanju' slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem«, december 1974, rkp. arhiv INV, str. 26. Avtor opozarja in analizira razne avstrijske zasnove ugotavljanja manj- šine, a posebej opozarja, da v primeru nemško govorečih državljanov v posebnem zakonu, »ki določa določa na kakšen način prijavljajo v času druge svetovne vojne priseljene ali pre- gnane osebe stvarno škodo, ki jim je bila s tem prizadeta — vse to z namenom, da bi jim izplačali $kodo (BGBl, 1962, Stück 12; zakon z dne 14. decembra 1961). V tem pri meru je zakonodajalec določil, da se nemška narodnost oseb, ki žele dobiti odškodnino, ugotavlja po 'določenih znakih', ki jih potem našteje: poreklo, vzgoja, jezik, kultura (...weil sie... nach bestimmten Merkmalen wie Abstammung, Erziehung, Sprache Kultur, zur deutschen Volksgruppe gerechnet wurde).« (Str. 21.) » 135 »...It was emphasized that the rights of minorities did not depend on their numbers or the percentage of the total population which they constituted.« Report of the Committe on the elimination of racial discrimination, General Assembly, Official re- cords: Twenty-ninth session, Supplement No. ı18 (A/9618) United ‚Nations, New York, 1974, str. 35, Avstria, 153. ® Ob novej$ih nesoglasjih med drZavo in narodnimi manjšinami zasledimo predvsem v avstrijskem tisku sporočila (regionalnem), ki jim ne moremo prisoditi niti naklonje- nosti manjšini in prav tako ne objektivnosti. 92 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Tudi rezultati neposrednih stikov med predstavniki manjšine in oblastmi niso za pregledano obdobje ravno spodbudni. Ko je prišlo do občasnih pogovorov med predstavniki manjšine in odgovorni- mi avstrijskimi državniki na najvišji ravni (z zunanjim ministrom, kanclerjem), ni v vseh dvajsetih letih napredovalo institucionalno urejevanje manjšinskih zadev, zasnovano s členom 7, razen prej omenjenih izjem. Celo ustanovitev vrste pomožnih gremijev pri avstrijski vladi (študijska komi- sija za probleme manjšine, njena izvedenska podkomisija — Kontaktna komiteja — s Slovenci in Hrvati) v novejšem času ni do danes pripomogla k ustreznim rešitvam vprašanj, ali k večjemu upoštevanju manjšine kot subjekta. Glede na novejše nezadostne obrazložitve avstrijske strani ob prekinitvi so- delovanja in nepripravljenosti predstavnikov Koroških Slovencev v omenjenih po- svetovalnih organih ali pa drugih podobnih posvetovalnih oblikah (gremijih) in torej »krivde« manjšine in njenih predstavnikov za neurejanje vprašanja — velja imeti pred očmi pač vzroke in ne samo posledic določenih ravnanj s strani pre- vladujoče večine in države. Razumljivo, da je lahko kriterij tako imenovane hu- manistične znanosti le na strani šibkejšega. Neudeleževanje v »Študijski komisiji za probleme koroških Slovencev« je sprožilo dejstvo, da je v njej nastopil, čeprav kot delegat avstrijske ljudske stranke (OVP), dr. Einspieler, hkrati predsednik Zveze koroških vindišarjev in podpredsednik »K. Heimatdiensta«, človek, ki vo- dilno deluje v okviru organizacij, za katere koroški Slovenci sodijo, da morajo avstrijske oblasti njihovo dejavnost prepovedati v skladu z določili 5. odstavka člena 7. Tako označena dejavnost je znana, saj je prizadevanje omenjenih orga- nizacij očitno naperjeno zoper manjšino, mpr. zasnovano in zapisano tudi v 2. členu, točke a, b pravil organizacije in se to glasi: »pojasnjevanje prebivalstvu (oblastem) posebnosti koroških vindišarjev« in dalje pod e) — da ima za cilj »ohranitev vin- dišarskega jezika kot dela ukoreninjenih koroških kulturnih dobrin«."' Kankoli približno podobnega si npr. niso dovolili Italijani s »Komisijo devet- najstih« v primeru urejevanja južnotirolskega vprašanja, namreč, da bi vsiljevali Južnim Tirolcem kakršnegakoli sogovomika katere izmed italijanskih patriotskih organizacij, npr. Lege nazionale. Ne glede na obseg in smeri razprav v »podkomisiji izvedencev« ali movejšega dopolnila, da gre pri »vindišarjih« za ljudi, ki ne žele biti prišteti k slovenski manj- šini, kakor je to pojasnjeval omenjeni predstavnik avstrijske ljudske stranke ali »Bund der Windischen« in »Kärntner Heimetdienst«, je vendarle prav zaradi le- galiziranja tovrstnih predstavnikov in posredno vsebin njihovih organizacij ra- zumljiva odklonitev sodelovanja predstavnikov narodne manjšine — koroških Slo- vencev, kajti dobro jim je znano, da so v drugi avstrijski republiki pri ustanovitvi »Bund« der K. Windischen« botrovale nemško nacionalne organizacije. (Končno sta zapustila študijsko komisijo še Avstrijec nemške materinščine, deželni poslanec in svetnik za kulturo Josef Guttenbrunner, ki je izjavil, da ni več pogojev, kakršni so bili takrat, ko ga je stranka SPO delegirala v komisijo, prav tako pa župan iz Sel, Slovenec H. Velik, ki je obrazložil svoj izstop z vsiljevanim sporazumom treh strank o ugotavljanju manjšine, kar vse izpričuje, da so pred- stavniki manjšine upravičeno odklonili svoje sodelovanje.) % Jz statuta omenjene organizacije. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 93 Neposredni vzrok za prekinitev sodelovanja predstavnikov ikoroških Slovencev v Kontaktnem komiteju — v tem znamenju posebnih možnosti in upoštevanja manjšine kot subjekta — je dogovor (17. IX. 1974) predsednikov treh strank, ki so- delujejo v parlamentu — sklep o ugotavljanju (preštevanju) narodne manjšine. Z navedenim sklepom avstrijskih strank, ob nasprotovanju koroških Slovencev in po dvajsetletnem zaostajanju uresničevanja manjšinskega člena, je očitno, da narodna manjšina doživlja samo še enega izmed vsiljenih položajev, Ni mogoče govoriti prav zaradi tega neupoštevanja manjšine o upoštevanem subjektu ali o pospeševalni, manjšini naklonjeni politiki in o ustreznih rešitvah, odgovornost vse- kakor pada na prevladajoči večinski narod. Še bolj vprašljivi za določeno sedanjo avstrijsko politiko so poskusi zvračanja krivde" in odgovornosti za neurejanje manjšinske zaščite na manjšino samo, kakor 'je mogoče razbrati iz avstrijskega od- govora — note (1974). Po naši presoji to skrajno odklanjanje manjšine kot subjekta budi dvom in nezaupanje manjšine do avstrijskih državnih predstavnikov kot ko- rektnih sogovornikov in pomisleke tudi pri podpisnici avstrijske državne pogod- be SFRJ — predvsem pa terja dejanja v prid manjšine in me le kopičenje razprav in besed, izjav na različnih političnih ravneh. Sklep o ugotavljanju in iskanje raznih (tudi s pomočjo avstrijskih izvedencev v podkomisiji) oblik ugotavljanja je vsekakor globlje narave. Ob dvajsetletni de- ficitarnosti avstrijske manjšinske politike se potrjuje domneva o globlji, strateški nepripravljenosti za uresničevanje predvsem določene skupine členov v avstrijski državni pogodbi, ki vsebinsko neposredno izvirajo iz protifašistične zmage, iz idej- nih osnov leste. V nekem pomenu — v določeni razsežnosti, ker megirajo na- cionalistični krogi obstoj manjšine, saj samo to lahko pomeni trdovratno vztra- janje pri ugotavljanju (preštevanju), kar pač pomeni načelen dvom o eksistenci te narodnostne skupine in ne le dvoma o njenem številu — se ne odrekajo obe- nem samo vsebini mednarodno pogojene državne pogodbe. Hkrati in s tem po- trjujejo podmeno o revizijskih težnjah, vsebinsko na najbolj občutljivi točki človekovih pravic ne zadovoljujejo pričakovanj, da so pretrgali z nekdanjo etno- fobijo, glede na slovenske narode; tudi oba manjšini vsiljena zakona šolstvo, sodstvo 1959) imata za pogoj ugotavljanje manjšine. Očitno pa je izrazil ta isti načelni dvom v eksistenco narodne manjšine tudi avstrijski predstavnik v III. odboru OZN 1973/74, ko je z drugimi besedami govo- nil, da ima Avstrija samo jezikovne in verske manjšine. VI. Pretres vseh stikov dveh strani, predstavnikov državne nacije in narodne manj- šine v preteklih dvajsetih letih izpričuje, da doslej ni mogoče govoriti o zadovolji- vem upoštevanju mamjšinskih predlogov ali njihovih pomislekov pri temeljnih, si- stemskih, institucionalnih ureditvah, temveč bolj o nekaj primerih upoštevanja predlogov neposredno praktične narave (omenili smo tudi primere upoštevanja in- stitucionalne narave). Naj podčrtamo, da so zastoju pri pogajanjih predstavnikov manjšine z avstrij- sko oblastjo sledili komentarji, da pade na predstavnike manjšine krivda za neu- resničevanje, še več — da ne ustrezajo kot predstavniki manjšinskih organizacij in da bo treba v prihodnje (da si bo morala država izbrati) poiskati sogovomike iz % Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 vrst manjšinskih voljenih odbornikov, pač občinskih, ker v deželi narodna manj- šina zaradi svoje politične porazdelitve med tri avstrijske stranke ne dosegajo mam- data; to bi pomenilo seveda spet novo — dokaj vprašljivo stopnjo pri urejanju manjšinskega vprašanja. Ob izjemah naj omenimo še ustanovitev manjšini namenjenega uradnega or- gana v deželi- — kulturni referat, doslej še ni mogel izkazati zadovoljive dejavnosti. Najbolj prikazuje položaj dejstev, da v deželni ustavi niso zapisali nič bolj določe- nega o obstoju manjšine; v njej omenjajo kot uradni jezik pri oblasteh in uradih dežele nemški jezik, vendar naj to ne bo v škodo z zakonom določenim pravicam jezikovnih manjšin; formulacija je skromna, medtem ko me ustreza niti termino- loško, saj državna pogodba in člen 7 ne govorita o jezikovnih manjšinah. V tem se potrjuje odklanjanje docela etnično — narodnostno determinirane narodne manj- šine, hkrati z nepripravljenostjo posebej na Koroškem ,da bi kakorkoli, četudi v najmanjši meri popravili svoj negativni odnos do ikoroških Slovencev. Manjšina doživlja kot subjekt še večje spregledavanje na deželni ravni. Ne le da ni ustrezne- ga določila glede narodne manjšine v deželni ustavi, temveč se tudi pri koroškem deželnem zboru obstoječi posebni odbor" posebej še ni dogovarjal s predstavniki manjšine, čeprav je pripravljal v teku let tudi predloge institucionalne narave. Koroški Slovenci dalje niso soudeleženi niti pri osrednjih deželnih kulturnih ustanovah: v deželnem muzeju, konzervatoriju, gledališču namreč, da bi bili pri: sotni v programih naštetih ustanov, da bi bili npr. dvojezično označeni eksponati, da bi njihova zgodovina imela enakovredno mesto (npr. o zgodnji slovenski držav- nosti) tudi pri vzgoji in izobrazbi in raziskovanjih, restavratorskih delih in podobno, da bi v teh ustanovah našel svoje delovno mesto vsaj kakšen posameznik iz vrst manjšine. Kako je z narodnimi simboli; ne dopuščajo jih (takoj po drugi svetovni vojni jih je z vojaškimi sodišči zatrla okupacijska oblast, namreč slovensko trobojnico). Semkaj sodi tudi odstranjevanje dvojezičnih napisov, pač slehernega znamenja, da v deželi še živi drugi marod. Kulturno prisotnost si ustvarjajo koroški Slovenci seveda sami iz svoje kul- turne volje in moči, ob nekaj skromnih podporah s strani države v zadnjih letih. Vnaprej pa ohranja večina svojo prevlado, elitizem in nepripravljenost, da bi ka- korkoli nadomestila oviranje v preteklosti in ne mislimo le na zunanje formalno ureditev, temveč na dejansko spremembo okoliščin in na resnejše upoštevanje manjinskega subjekta; seveda je to tudi v navzkrižju z določilom v 4. odstavku člena 7, ki govori o udeležbi manjšin v kulturnih ustanovah, Vse omenjeno utrjuje maše sklepanje, da se nadaljuje tudi še ob vstopu v zad- nje četrletje dvajsetega stoletja in v srednji Evropi, zdaj že v bližini in v odvisnosti v mekem pomenu od mestnega središča — Dunaja, ki so ga potrdili Združeni narodi za enega izmed svojih središč, vnaprej ravnanje nasprotno človekovim pravicam, naperjeno zoper manjše narodnostne skupine in sicer v obliki, ki je naperjena v njihova jedra — postopoma se jim jemlje čedalje bolj naselitveni prostor in se to tudi uradno registrira slehermih deset let, izničene so možnosti za najobčutljivejši človeški idiom — materinščino otrok in prav tako tudi krnijo in minimizirajo tudi še druge kulturne možnosti, namreč tiste, ki so skupini marodnostno posebne in 2 Po izjavah objavljenih v dnevnem tisku. ne Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 78 95 nujne za ohranitev njene identitete. Zaradi takšne sodobne družbenopolitične na- ravnanosti so seveda na minimum zmanjšane možnosti manjšine kot subjekta. Neupoštevanje manjšine kot subjekta, njenih pogledov na uresničevanje obrav- navanih določil pa tudi vsega drugega, kar ta del prebivalstva upravičeno pričakuje od prevladujočega dela v državi — sodi tudi med karakteristike, ki nam omogočajo presojati ali gre za pospeševalno manjšinsko politiko in zakonodajo, iz izhodišča bona fide ali za prav nasprotne rešitve, pragmatične in formalistične narave, ki ne zavarujejo niti posebne etnične individualnosti, še manj pa da bi omogočile njen razvoj. Očitno je, da si ni mogoče razlagati dvorna o eksistenci manjšine, ki ga ta čas postavljajo v ospredje samo kot neupoštevanje manjšinskih teženj in želja, temveč veljajo pomisleki upravičenosti manjšinskih opozoril še za neupošlevanje dogovo- rov in po njih obveznosti do Jugoslavije za dokaj resne spotike dobrim sosedskim odnosom tudi za težnjo po reviziji avstrijske državne pogodbe. S stališč SFRJ je upravičen takšen pogled predvsem zato, ker je od pristopa (podpisa) k avstrijski državni pogodbi v vseh stikih bila prisotna in stalno trajno poudarjena skrb naše, glede na etničnost manjšin v avstrijski republiki — matične države — in dostikrat poudarjena celo kot primerna pot reševanja, neposrednega urejanja med predstavniki avstrijskih oblasti in predstavniki manjšine. Ob sklep- nem pogledu na dosedanji razvoj in v veliki meri reducirano uresničevanje člena 7 avstrijske državne pogodbe, kjer država ni dovolj upoštevala narodne manjšine (urejanje na Štajerskem in Gradiščanskem še zaostaja za koroškim) naj podčriamo, da gre vsekakor za nezadostne rezultate v okvirih splošne in posebne manjšinske politike, ki svojo nezadostnost razkriva pred nami in vse bolj tudi pred svetom s svojo nezadovoljivostjo naposled tudi s tem, da v Avstriji po nujni logiki svojega razvoja in nezadostnega upoštevanja manjšinc prehajajo k prav nasprotnemu rezultatu, ki ga terja člen 7. Obenem so skušali naši severni sosedje v novejšem času z navajanjem podat- kov o dosežkih narodne manjšine (ljudsko prosvetna kulturna dejavnost, tisk, gos- podarsko-zadružno samoorganiziranje in delovanje in podobno) dokazovati, kako naklonjeno je okolje vsestranskemu razvoju in emancipaciji narodne manjšine. Prav o tem velja imeti še posebej pred očmi popravek koroških Slovencev, ki so ga objavili v novoletni izjavi obeh predstavniških organizacij za 1975 leto. V njej omenjajo, da gre za izrazito samorastniško dejavnost, da niso uživali neke posebne podpore s strani vlade in da tovrstno prikazovanje njihovega gsopodarskega in kulturnega priznavanja ni le zgrešeno, marveč ob dejanskem nerazumevanju pristoj- nih uradov za kulturne in gospodarske težnje narodne manjšine naravnost izzivalno. x kt t Naj ob sklepu opozorimo, da se zavedamo, kako ima naš pogled in pregled v ospredju bolj opremljivo zunanje dogajanje, kar zadeva pomanjkljivo uresniče- vanje mednarodne pogodbe in upoštevanja pri tem manjšine kot subjekta — ne predstavi in ne ukvarja pa se z globljimi sestavinami in vzroki sedanjih ga in odnosov, ker v tako strnjeni in tako opredeljeni obliki to tudi ni mogoče; zato teh nekaj misli v epilogu. šč is s Mn niti Gadi oce enega izmed najbolj trdnih izhodišč iz en vine koroških Slovencev — subjekta, protinacističnega gibanja ar Ma zoni nj O čemer naj uporabimo prispodobo avstrijskega avtorja — ar RS % Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 vorg«." Prav tako nismo naštevali drugih žrtev genocidnih ravnanj in niti povojnih obnovitvenih prizadevanj in naporov narodne manjšine — v nenaklonjenih obolišči- nah. $e manj smo se mogli spustiti v razpravo o določenih dogajanjih, ki jih re- gistrira in zaznava in razkriva le socialna psihologija in ki prav na Koroškem še kako prizadevajo slovenski subjekt — mislimo ma splošno indoktrinacijo prebival- stva in na trajen obtok in vnovčevanje stereotipov s predznakom — anti — npr.: —slovenstvo, —slovanstvo, —jugoslovanstvo, —komunizem, —titoizem in tako nap- rej; to bi komaj lahko prikazala posebna študija. Razumljivo, da naseljena človeška skupina ni brez gospodarskih osnov, in da so zanjo pomembna dejstva, kot je to npr. odtujevanje narodnega ozemlja ali so premiki, naselitveni in drugi, celo upravni, npr. združevanje občin — občutljivi po- segi v položaj subjekta; semkaj bi sodilo vsaj omenjanje učinka vsega najbolj so- dobnega dogajanja v okviru množične potrošniške družbe, vsega kar lahko zadeva manjšino kot subjekt; ustrezne omejitve smo nakazali že uvodoma. Kot znano — gre na eni strani za temeljne konstitutivne možnosti posamez: nika in skupnosti, od najbolj zgodnjih in najbolj občutljivih, ko stopi otrok v tako imenovano pol varstveno in pol vzgojno okolje (otroški vrtci, mala šola) do ši- rokega razvejanega omrežja industrijske družbe — v njej naj bi človek v prid člo- večnosti ohranjal subjekte: posameznika in skupnosti; ta čas za primer koroških Slovencev in narodnih manjšin v Avstriji nismo razkrili kaj pozitivnejšega, kot je to lahko posredoval pričujoči zapis. Povzetek O upoštevanju manjšine kot subjekta lastne usode V prispevku »o upoštevanju etnične — narodne manjšine kot subjekta« in to na pri- meru koroških Slovencev ter dogajanja in razvoja po podpisu avstrijske državne pogodbe izhaja avtor iz že dosežene stopnje mednarodnih spoznanj, a tudi prakse. Večje upošteva- nje tovrstnih skupnosti kot pravnih oseb — tudi političnih subjektov so predvideli že pred četrt stoletja izvedenci, ki so v okviru OZN, podkomisije za človekove pravice pri- pravljali definicijo in klasifikacijo manjšin in le-to pogojili v primeru, ko država bolj ali manj priznava manjšinskim skupnostim položaj pravnih osebnosti, subjekta. Priču- joča analiza temelji na zornem kotu, v koliko in kako so v dvajsetih letih po podpisu avstrijske državne pogodbe upoštevali koroške Slovence, to, docela identificirano manj- šinsko skupnost kot pravno osebo in politični subjekt. To skupnost bi morali upoštevati v tisti meri, kakor to določajo tako mednarodne obveznosti kakor tudi notranje pozi- tivno pravo, avstrijska ustava, saj je varnostni člen 7 in so tudi druga varstva v zvezi z odporom antifašistične koalicije prešla po omenjeni pogodbi v avstrijsko ustavo. Avtor ugotavlja večkratno različnost. Različno obravnavajo narodne manjšine, ki so pod istim mednarodnopravnim statutom (koroški, štajerski Slovenci in gradiščanski Hrvati), bolj se zavzemajo za manjšine zunaj države (Južne Tirolce), kakor pa za manjšine, ki žive v državi. Poseben je odnos do manjšin, ki nimajo mednarodnega pravnega statusa; raz- lično urejajo vprašanje v obeh deželah in zvezni državi. Dalje se ustavlja ob posebnih posvetovalnih gremijih, ki jih je ustanovil avstrijski kancler, ob poudarjanju — tudi v » Erich Fein, Die Steine reden, Gedenkstätten des österreichischen Freiheitskampfes, Mahnmale für die Opfer des Faschismus, Eine Dokumentation, Europaverlag, izdala Arbeitsgemeinschaft der KZ-Verbände und Widerstandskämpfer Österreich, Wien 1975; od skupno 367 strani so namenili Koroški str. 126—161, kjer prevladujejo spomeniki koroških Slovencev. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 97 mednarodni javnosti, kako žele upoštevati narodne manjšine (kar omenjajo v novejših dokumentih), — spregovori tudi o koristnosti neposrednega sodelovanja med manjšino in oblastmi; o tej obliki sta v soglasju obe sosedni državi. Tudi manjšina je izoblikovala svoje poglede in pojmovanja o manjšini kot subjektu in to obrazložila s svojo Spomenico (1955), kakor tudi z mnogimi kasnejšimi dokumenti in predlogi in opozarja ob dvajsetletnici, da država ni zadovoljivo uresničila docela niti enega določila člena 7. Le-ta vsebinsko obseže celotno manjšinsko skupnost — ne jamči varstva le posamez- nemu članu manjšinske skupnosti — torej skupnost kot pravno osebo in kot subjekt, saj izrecno govori peti odstavek o zavarovanju značaja manjšinske skupnosti in ta značaj opredeljujeta še posebej atributa slovenski in hrvaški. Prav to pa potrjuje tudi pravilnost stališč manjšine (Koroških Slovencev), da ji kot subjektu pripada pravica, da sam razlaga njen namenjeni del varstvenih določil, saj je do njih prišlo zaradi njene identitete in pa ravnanj, ki so bile v preteklosti naperjene zoper njeno bit kot narodne manjšine; šele po dvajsetih letih so dobili koroški Slovenci na svojo Spomenico prve neposrednejše odgovore. Ob tem ko avstrijska država bolj zavzeto urejuje vprašanje zunaj svoje državne meje — južnotirolske manjšine in je zagovarjala v tem primeru načelo enakih startov med manjšino in prevladujočo večinsko (italijansko) nacijo, pa v primeru etničnih, narodnih manjšin v okviru svojih meja ubira drugačne poti in uveljavlja drugačno družbeno prakso. O zgubljanju kvantitete pri koroških Slovencih pričajo že avstrijski popisi prebivalstva (1951, —61, —71). Ob zavlačevanju in postopnosti pri uresničevanju manjšinskih določil, se je tudi v teh 20. letih uveljavljala denacionalizacija po družbeni inerciji. Kljub dolo- čilu v 5. odstavku dopuščajo avstrijske oblasti razvejano dejavnost raznih organizacij, ki jemljejo narodni manjšini značaj. Opozorila sosedne države, SFRJ, države (etnično) bližnje obema manjšinama v avstrijski republiki in sopodpisnice avstrijske državne po- godbe je različno zavračala — predvsem — da gre za notranjo zadevo, da ovira vrsta objektivnih zaprek uresničevanje manjšinskega varstva in podobno. V novejšem času je začela uveljavljati še tezo o načelnem dvomu o kvantiteti in lokaliteti manjšine, dvom o manjšini kot subjektu, kar ima tudi svoj izvir v stališčih ob ratifikaciji avstrijske državne pogodbe, ko so v spremnem protokolu zapisali, da zadovoljujejo 5. odstavek člena 7 že svojim dotedanjim pravom, medtem ko pomenijo odstavki 2, 3 in 4 vendarle še novino manjšinskega varstva. Med osnovne faktorje, ki so naperjeni zoper manjšino, sodijo prizadevanja, s katerimi povzročajo delitev manjšine in vsega koroškega prebi- valstva na patriotično in nepatriotično prebivalstvo. To pomeni tudi učinkovito obliko, kakor opozarja avtor, psihološkega pritiska, če pomislimo na genocidna ravnanja v bližnji preteklosti koroških Slovencev. S spretnim izkoriščanjem omenjenih reminiscenc in podaljševanjem neke vrste indoktrinacije o posebnem, k nemškemu kulturnemu krogu pripadajočega prebivalstva, vindišarskega. V novejšem času razlagajo zadrego z vindi- $arji tudi ugledni avstrijski izvedenci z inačico o tako imenovani skupini, pri kateri se je »od narodnosti odcepil njen jezik« in sicer, da gre torej za »jezikovno manj3ino«. Ta opredelitev in tovrstna uporaba določene strokovne terminologije, je prav z nastopi naših sosedov v III. odboru OZN (1974) našla svojo pot v mednarodno javnost. V tem vidimo seveda neupoštevanje tako manjšine kot subjekta kakor tudi opredelitev v besedilu držav- ne pogodbe, saj sta narodni manjšini v členu 7 izrecno opredeljeni z atributoma sloven- ski in hrvaški in ne kot neki imaginarni, neopredeljeni »jezikovni« manjšini, kajti atribut slovenski ne pomeni samo narečja ali ljudskega jezika, temveč tudi določeno kulturo, naseljenost na ozemlju, iz katerega, kakor vidimo, postopoma Želijo izriniti narodno manjšino. Prispevek omenja tudi avstrijsko poluradno označitev omenjene dejavnosti v avstrijskem leksikonu (1966) leta. Posebej pa se ustavlja tudi že ob napovedanem ugo- tavljanju manjšine, ki pomeni nadaljnje dejanje, s katerim naj bi razdrobili v označenih nestrpnih okoliščinah manjšinski subjekt. Pregled kaže tudi, da je avstrijska država ko- roškim Slovencem v glavnini vsilila svojo obliko njim namenjene zakonodaje, da v glav- nini ni upoštevala njihovih predlogov, tevmeč je manjšino ob posameznih primerih samo seznanjala tik pred sprejetjem zakonov (šolski zakon, zakon o sodiščih) s tistim, kar so odločile prevladujoče stranke — pač večinska družba. Tudi neposredni stiki med pred- stavniki manjšine in vrhnjimi predstavniki avstrijske države so pripeljali večinoma le do ureditev manj pomembnejših vprašanj, napredovanja pa ni bilo pri vprašanjih insti- tucionalne narave. Bilo je tudi nekaj izjem, ko so upoštevali manjšino pri ustanovitvi ene srednje šole, zagotovili učni program na redukcirani manjšinski šoli in podobno, 7 Razprave in gradivo 98 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 medtem ko še vnaprej ogroža vsa ureditev, vse usmerjevanje družbe manjšino na treh njenih osnovah, saj so jezik nasprotno določilom degradirali na pomočni jezik (namesto da bi imel mesto dodatnega uradnega jezika). S posredno ali neposredno dejavnostjo in raznimi manj izrazitimi oblikami socialno-psihološke represije odtujujejo manjšini še danes njeno kulturo in intergriteto. S pomočjo splošne agitacije in enostranskega infor- miranja notranje in mednarodne javnosti in drugimi oblikami nastopanja pa skušajo posegati celo znotraj skupine same, s težnjami, da bi si pridobili, izbrali ustreznejše pred- stavnike za tako imenovano uresničevanje manjšinsko varstvenih določil. Pri tem je očitno dežela še bolj deficitarna, kakor so to zvezne oblasti v svojem odnosu do manjšine, saj preprečuje neposredno ali pa posredno kakršnokoli vidnejše znamenje, da živita na ozemlju dve narodnosti (pa naj bo to že prisotnost v kulturnih ustanovah ali pa naj so to le dvojezični krajevni in kakršnižekoli napisi). Avtorjev pregled ne prinaša za pre- tekih dvajsetih let glede na upoštevanje manjšine kot subjekta s strani avstrijske države spodbudnih rezultatov. Kljub vsemu pa ne velja pozabljati na dejstvo, kako manjšina še naprej zmore in tudi išče ustreznih poti za svojo identiteto — ter s tem potrjuje misel o bistvenih virih svoje moči. Na primeru koroških Slovencev se uresničuje zavest o subjektu, o svoji identiteti, o boju za upoštevanje tega. Naposled opozarja avtor, da se je ustvarjal le na zunanjih sestavinah in da se ni posvetil še drugim prvinam manjšinske skupnosti. Summary The National Minority as a Subject In his article, »The National Minority as a Subject«, dealing with the Carinthian Slo- venes and the developments after the signing of the Austrian Treaty, the author starts from the present level of internationally agreed norms and practice. A greater considera- tion for such communities as legal entities — as well as political subjects — was anticipated as far back as a guarter of a century ago, within the United Nations, when experts were working out, on the Sub-commission for Human Rights, the definition and classification of minorities subject to the States according to a greater or lesser degree the mino- rities the status of legal entities, i.e. of subjects. The author analyses the record of the past twenty years that have elapsed since the signing of the State Treaty and tries to establish to what extent and in what manner the Carinthian Slovenes, i.e. a fully identified ethnic community, have been considered as a legal entity and a political sub- ject. This consideration should be egual to international obligations and internal legi- slation, the Austrian Constitution, since the protective Article 7 and other protective pro- visions resulting from the struggle of the anti-fascist coalition became an integral part of the Austrian Constitution after being included in the State Treaty. The author notes several discrepancies. National minorities enjoying the same status under the interna- tional law (the Slovenes in Carinthia and Styria, and the Croats in Burgenland) are sub- ject to different treatment, while the minorities abroad (South Tyrol) are receiving grea- ter consideration than the minorities living in Austria. There is a special attitude towards the minorities lacking a legal status in international law; the two provincial governments and the federal government take different approaches to the solution of this problem The author further discusses special advisory bodies set up by the Austrian Chancellor, and protestations to the effect that Austria wants to accord the best possible treatment to the national minorities (protestations mentioned in recent documents and also made before international audiences). The author stresses the usefulness of direct coopera- tion between the minority and the authorities, a point on which both neighbouring coun- tries are in agreement. The national minority too has clarified its views on the minority as a subject expla- ining them in its Memorandum (1955) and in many subseguent documents and proposals, and is pointing out upon the 20" anniversary of the signing of the Austrian State Treaty that Austria has not fully implemented a single provision of Article 7 to the minority's satisfaction. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 9 Article 7 essentially covers the entire ethnic community; it provides not only for the protection of an individual member of the minority community, but deals with the mino- rity as a legal entity and a subject, since the protection of the ethnic character of the minority community is explicitly stipulated under Paragraph 5 of Article 7, and further qualified with two attributes, Croat or Slovene. This supports the claim of the minority (Carinthian Slovenes) that as a subject it has the right to interpret itself the applicable protective provisions since they were adopted for the sake of its identity and because of the actions in the past directed against its very existence as a national minority. It took twenty years for the Carinthian Slovenes to get the first more direct answers to their Memorandum. Whercas Austria is much more eager to settle minority problems outside her borders — the problem of her minority in South Tyrol — advocating in this particular case the principle of egual starting points both for the German-speaking minority and the Italian- speaking majority, in the case of ethnic minorities within her own border, however, she is following a different course and applying different social criteria. During the last twenty years, owing to social inertia, denationalisation has been in progress aggravated by procrastination and gradualness in the implementation of the minoritv provisions. In violation of the provision under Paragraph 5, Article 7, the Austrian authorities tolerate widespread activities of various organisations whose stated objective is to destroy the ethnic character of the minority. The warnings of the neighbouring country, Yugoslavia, which is ethnically closer to both minorities and is one of the signatories to the Austrian State Treaty, have been variously rejected, mostly with the argument that this was an Austrian internal affair, that the implementation of the minority protection was meeting a series of obstacles, and the like. Lately Austria has begun voicing doubts — in principle — about the numerical strength and geographical location of the minority, i.e. doubts about the existence of the minority as a subject. This attitude has its roots in the views expressed upon the ratification of the State Treaty when an Annex in the form of Proto- col was drawn up stating that Austria was already meeting Paragraph 5, Article 7, by her existing legislation, while admitting that Paragraphs 2, 3 and 4, did, in fact, represent a novelty in the minority protection. One of the principal weapons used against the minority is the attempt to cause a division among the minority and the entire Carinthian population into patriotic and unpatriotic citizens. This is also, as the author points out, a torm of powerful psychological pressure if genocidal activities in the not too distant past of the Carinthian Slovenes are taken into consideration. These memories are ably exploited and accompanied by a sort of persistent indoctrination about a special, »win- disch« category of population belonging to the German cultural sphere. Lately the emba- rassing Windisch guestion has been explained by noted Austrian experts with the theory about a so-called group »whose language has lost its ethnic character« thus creating »a linguistic minority«. Through Austria's statements in the 3% Committee of the United Nations (1974) the international public opinion became aware of this attitude and the use of such specific terminology. This reflects Austria's rejection both of the minority as a subject and of the provisions of the State Treaty in view of the fact that under Article 7 the national minorities are explicitly identified with the attributes, Croat or Slovene, and not described merely as imaginary and nebulous »linguistic« minorities. The attribute, »Slovene«, does not include only an idiom or a dialect, but also a specific culture and a settled territory from which some people would like to displace the national minority. The author pays particular attention to the envisaged assessment of the minority and qualifies it as a further attempt at minority fragmentation in an atmosphere of intole- rance. According to the present survey, the Austrian State has, on the whole, imposed upon the Carinthian Slovenes her version of minority legislation and in the majority of Cases has ignored their suggestions. Only in isolated cases, immediately before the passing Of various pieces of legislation (School Act, Courts Act) has Austria merely informed the minority about the decisions taken by the large political parties, i. e. by the majority. Neither did direct contacts between minority representatives and high Austrian authori- ties result in major solutions, but only in settlement of minor matters, so that no progress was made in institutional guestions. There were a few exceptions as with the establish- ment of a secondary school for the minority, with the syllabus for the reduced minority school, and the like, But in the meantime the entire system, all the social attitudes are still endangering the three principal foundations on which the existence of the minority is based since the minority language — in violation of the provisions — was reduced to vid 100 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 the inferior status of an auxiliary language (instead of enjoying the status of the second official language). The minority culture and integrity are still being undermined through direct or indirect activities and through various less pronounced forms of socio-psyholo- gical repression. By loud propaganda and one-sided information directed at the Austrian and international opinion as well as by other forms of persuasion Austria is even making attempts at infiltration of the national minority with a view to attracting and selecting more pliable interlocutors for her alleged implementation of the minority protective clau- ses. In this respect the score of the provincial government is evidently even poorer than that of the federal authorities as far as the relationship towards the minority is concerned, Since the former suppresses directly or indirectly every more visible sign of the fact that two national groups live in the territory (whether the signs are reflected in cultural institutions or merely in the existence of bilingual topographical or any other kind of inscriptions). According to the author's survey, in the last twenty years Austria has not achieved encouraging results in her treatment of the minority as a subject. Nevertheless it is a fact that the minority still possesses the strength to look for means whereby to preserve its identity — thus giving proof of its vitality. The Carinthian Slovenes struggle to remain a subject, to keep their identity, and to be recognised as such. In the end the author makes it clear that he has dealt only with the external aspects of the problem leaving aside other elements that make up the minority community.