štev. 6. V Ljubljani, v sredo 7. februarja 1917. Leto IV. Naši topovi so postavljeni celo na tirolsltih ledniliili, kakor je videti na naši sliki. Snaha. Roman. Angleško spisala Mrs. Hungersdorf. (Dalje.) „Ali ne bo stric hud, ako bi zvedel?" „Tega se ni bati. Saj ni to nič iiudega, ljubica. Saj boš kmalu moja žena, in potem dobiš vse. Dam ti obleko kar naravnost poslati." „0 Geoffrey, želim samo, da bi ti ugajala v novi obleki, da bi se ti zdela vsaj malo čedna," je rekla zamišljeno. Mahoma se je zbala te obleke, ki je o njej mislila, da jo pač zelo izpremeni. S tem je bila zadeva rešena. Geoffrey je pisal še istega večera daljše pismo prvi dublinski šivilji, gospej Mammingovi, ki je izvabil spoštovani dami prijazen nasmeh. Malo časa nato je dospela čudežna toaleta na farmi Mangle — in čudno: dve uri zatem je bil tudi Geoffrey pri Moni. „Ali si jo dobila?" je vprašal Mono, ki mu je prišla do hišnih vrat nasproti. „0, kako krasna je, Geoffrey . . . prekrasna! Pa celo svilnata je!" in očitajoče je nadaljevala: »Grozno draga je morala biti; potem pa še pripoveduješ, da si ubog!. . . Ampak, Geoffrey, višnjeve barve je, ki jo imam najrajša in ki sem si jo že dolgo, tako dolgo želela," je gostolela z iz-premenjenim glasom ter pozabila mahoma na vse očitke zapravljanja. „Daj, obleci se. da te morem občudovati," je rekel Geoffrey. „Kaj? Takoj sedajle?" je vzkliknila obotavljaje.^a vendar vsa prevzeta od goreče želje,^ da bi se mu pokazala v krasni toaleti. Xe bi me kdo videl! E, nič zato, vseeno se oblečem. Počakaj malol" Moral je zelo dolgo čakati, preden se je vrnila: podobna Pepelki, ki je odložila svojo delavniško opravo, v prekrasni slavnostni obleki, z dvignjeno glavo ter lahnim usmevom koketerije na ustnih, ki jej je pre-Ijubeznivo pristojal. Zrla je v Geoffreya s pogledom, kakor bi hotela reči, da lepše obleke pač še živ dan ni videl. Bila je nežne barve, ki je videti v gotovi razsvetljavi skoraj bela; pri vratu je bila le malo izrezana, pač pa je imela prav kratke rokave. Oprijemala se je kakor da je vlita na njej. Na glavi je imela čudovito krasen klobuk iz sinje svile in pristnih čipk, ki je dražestno pristojal njenemu že itak dražestnemu obrazku. Monine oči so žarele kakor dve zvezdi. Geoffrey je onemel začudenja, da moreta malo blaga in barve povzročiti v kratkem času toliko izpremembo. Lepa se mu je ljubica vedno zdela, ali čudil se je, da mu ni prišlo nikdar na misel, koliko pozornost bi mogla vzbuditi v londonski družbi. Ko je naposled prekinil svoj molk, ni govoril o obleki temveč je dejal skoraj žalostno: „0, Mona, ali me boš vedno tako ljubila kot danes?" Njen obraz se je zmračil. Niti omenil ni prekrasne obleke, prav nič je ni pohvalil. ^Razočaran si," je rekla s tresočim glasom, in solze so jej zarosile oči. „Po-izkus se je ponesrečil, nisem taka kakor druge." »Najlepša si, kar sem jih videl kdaj v življenju," je odgovoril Rodney strastno. „Ali si res zadovoljen? Kaj sem ti res všeč? O kako si me prestrašil!" je vzkliknila Mona in se olajšana oddahnila. Pokleknil je smehljaje in z navidezno ponižnostjo pred njo, prijel njeno roko in jo pritisnil na svoji ustni. „Naj blagovoli vaše veličanstvo odlikovati svojega najponižnejšega slugo!" Njegov pogled je izražal njegovo željo. In Mona se je sklonila k njemu in ga poljubila. „Bojim se, da tvoji kraljici nedostaje dosto-janstvenosti," je rekla vsa zarudela. „Moja kraljica • • Naslednjega trenotka pa je že bila pokončana ta lepa slika. Skozi okno je bilo videti velikega črnega psa. ki je planil iz grmovja ter je dirjal proti hiši. „To je pes gospoda Mooreja," je vzkliknila Mona prestrašena ... „0, kaj bi si mislil, če bi me videl v tej obleki!" Dvignila je svojo obleko z malo odlično naglico in je izginila skozi duri. Zavesa je padla, dražestni prizor je bil pri-kraju. Kraljica vil je odložila svojo blestečo opravo in je prišla zopet med navadne ljudi. 8. „0 primi ga, primi ga!" je vpila Mona. »Glej, tamkajle je! Ali ga ne vidtš!" je nadaljevala razburjena. „Tam pod grmom! Ali ga ne moreš videti? Oh, tukajle je spet! Ta mali nagajivec Ako ga sedaj ne dobiš, ga ne vidimo nikdar več." Pravkar je stekla po brvi, ki je vodila v gozd gospoda Mooreja, z največjo vnemo zasledujoča mladega purana, ki je imel vsekakor zlobni namen, da preživi nedeljo izven doma. Geoffrey je tekal brez klobuka urno semintja ter je izkušal ujeti porednega uskoka. Bil je hrioav in popolnoma brez sape; toda ker je sklenil, da zmaga ali umrje, je pogumno vztrajal. Kakor blazen je begal naokrog in klical vsak hip z obupnim glasom: »Pojdi sem! Pojdi sem!" kakor da meni, da mora ta priprosta beseda sovražnika zastrašiti. ,Poglej tam spodaj pod grmovjem!' je zaklicala Mona s svojim jasnim dis-kantom, ki je donel sedaj vsekakor nekam žalostno. »Hiti, hiti, sicer ti zopet uide. Še nikoli v življenju nisem videla tako neumne živali ... ali ga imaš? Ne . . . da? Tu . , . je že zopet ušel!" »Ne, ni ušel!" je odgovoril Geof-frey ječaje. „Sedaj ga imam vendar enkrat." Zlezel je izpod grmovja in dvignil ubeglega ptiča zmagoslavno visoko v zrak. Ubogi puranček je imel perje vse povešeno, zdel se je bolj mrtev kot živ in je iz strahu glasno kričal. »O, imaš ga!" je vzkliknila Mona z ljubeznivim nasmehom. „Le dobro ga drži! Ne moreš si misliti, kako zahrbten zna biti. Saj sem vedela, da ga ujameš." Geoffrey je imel po takih besedah zavest, kakor da je zmagoslaven junak. stran 62 TEDENSKE SLIKE štev. 6 Staroslavna ogrska krona Sv. Štefana. Naša cesarica Cita (v prvi vrsti na robu) pri dobrodelni slavnosti. „Nesi ga čez most, tam ga pa izpusti, saj pojde potem sam domov." Zmagoviti mož je storil tako; onkraj mostu je spustil jeznega purana na tla in ga je pognal s poslednjim, skoraj nežnim: „Pojdi! Pojdi!" tja k dvorišču. Ko se je vrnil, je našel Mono sedečo na klopi. Nasmehnila se mu je. »Pravzaprav ni bilo to nikako nedeljsko opravilo; ampak uboga žival bi bila gotovo poginila, ako bi bila ostala čez noč zunaj. Zato sem zelo vesela, da si jo ujel." „To je bila prava sreča," je odgovoril Geoffrey resno. „A sedaj greva malo na iz-prehod." „K stari trdnjavi?" je vprašala Mona in skočila urno pokonci. „Kamor hočeš. Mislim, da sva zaslužila malo plačilo za najin trud." In stopala sta počasi in brezskrbno ter govorila med potjo — kakor pač vsi zaljubljenci — večinoma o sebi. Do trdnjave pa nista prišla tega dne. Prišedša nimo kupa kamenja, je sedla Mona nanj in se zadovoljna ozrla naokoli. »Tukaj je divnol" je izpregovorila s sanjavim nasmehom. Geoffrey je sedel k njej. Bil je prekrasen večer; nebo je bilo jasno in zemlja mirna in tiha, prav tako kakor mora biti v nedeljo. »Pripoveduj mi kaj o svoji materi," je rekla Mona ter sklenila roke v naročju. »Kakšna je? Ali je mrzla in ponosna?" »Kako misliš? je vprašal Geoffrey osupnjen. - Niti pred samim seboj ni mogel tajiti, da sta besedi ,mrzla' in ,ponosna' prav primerni za njegovo mater. „Menim," je pojasnjevala Mona in zardela, »če je zelo stroga?" »O ne," je odvrnil Geoffrey hitro, „moja mati je jako dobra ženska, iu gotovo jo boš [¦ada imela, kadar jo spoznaš bližje . . . m ... in kadar ona tebe spozna." »Ali bo to dolgo trajalo?" »Ne vem, zakaj bi moralo dolgo trajati." »To praviš zato, ker si mošici in ker me imaš rad," je odgovorila dobra poznavalka Ijudi.^ »Z ženskami je pa to čisto drugače ... Če bi me pa tvoja mati nikoli ne marala ?" »Celo to nesrečo bi lahko prestala Živela bi potem prav prijetno v svoji hiši, dokler bi jej ne prišle boljše misli. Sedaj Sem se spomnil: še nikoli me nisi vprašala po svojem bodočem domu —¦ mojem posestvu Brighton Hallu. Veš, par besed je že vredno; sicer je res majhno, a je eden najstarejših in najlepših gradičev v deželi." »Brighion Hali?" je ponovila počasi ter vprla svoje poštene modre oči vanj. »Saj si mi vendar pravil, da si ubog tretji sin?" No, da, tretjim sinovom res ni baš rahlo postlano, ako jim ne pride na pomoč kak sorodnik." »Saj si rekel, da nimaš nikakih starih tet, ki bi ti mogle pomagati." »To je tudi resnica, ampak od nekega strica sem vendarle podedoval nekaj premoženja." »Torej nisi bil popolnoma odkritosrčen do mene." je ugotovila Mona z ostrim pogledom, ne da bi se ozirala na njegov nasmeh. »Nisi torej ubog, — morda si celo bogat?" »Bogat nikakor nisem," je odgovoril Geoffrey, ki ga je ta pogovor silno zabaval. »V primeri z drugimi sem strašno reven. Morda si opomorem tedaj, ko umrje moj drugi stric; za sedaj pa imam samo 1500 funtov na leto." (Dalje prih.) štev. 6 TEDENSKE SLIKE Stran 63 Cesar Karel na koroški fronti. Od vojaštva zgrajen studenec na Krasu. Psi kot vprega na fronti ob Soči. Vekoslav Spindler: Brez doma. (Dalje.) Bilo je jeseni 1. 1915, ko je nekega jutra prišla precejšnja množica ranjencev in bolnikov iz raznih bolnišnic v okrevalnico v M . . . Med njimi je bil tudi Peter. Manjkala mu je polovica desne roke. Poslali so ga sem, da ga njegov pristoini kader odpusti iz vojaške službe kot invalida in pošlje domov. O kako se je že veselil tega trenutka! Saj bo vendar enkrat videl zopet svojo Anico, svojega Ivančka in svojo Me-tico! Včasi se je pač jezil, da ni dobil nič več glasu od njih, a bil je prepričan, da so .mu pisali, pa so se mu pisma poizgubila, kakor je že to v vojskinem času naravno. Toda danes je vse to pozabljeno. Če mo- goče, že danes pogleda domov in preseneti svojce. Sicer bode žalost, ko bodo videli njegovo roko, velika, pa kaj to! Zaradi tega bo že še dobil kako službo, saj je sedaj flinogo mest delavskih nadzornikov ali paznikov prostih, in morda dobi kako tako mesto. In zopet bodo srečno živeli pod skromnim krovom prijazne hišice! Bilo je krog poldneva. Ravno se je naobedoval in se je sprehajal po hodniku pred svojo sobo. Tedaj se je vsul čez stop niče kup otrok razne starosti; raztrgani, umazani, bledih, izsušenih obrazov, so prihajali drug za drugim in prosili vojake za hruh in za ostanke jedil. Tako so prihajali ti reveži iz delavskega okrožja dan za dnem, in vojaki so jim radi dajali, kar jim je preostalo. Saj so si sami izkusili zunaj na bojnih poljanah, kaj se pravi: stradati. Peter gleda — in ravnokar je hotel stopiti tudi on v sobo po košček kruha, ki mu je ostal, kar obstane kakor od strele zadet in upira oči, ki so rau bile kakor osteklenele, tja v ozadje, kjer sta prihajala skupaj dva bledica: dečko kakih 4 let in deklica, stara blizu tri leta. Sapa mu je zastala in oprijeti se je moral ob zid. Križ božji, ali nista to znana obraza, sicer jako shujšana, toda vendar znana: Ivanček in Metica? Trenutek mu je šinila v glavo misel: ne, to ni mogoče, toliko vendar na posest-vecu, če tudi je malo, pridelajo, da se živijo, in tudi nekaj podpore gotovo ženka dobi. Toda čim bliže sta prihajala malo-z ana obrazka, neizmerno žalost v očeh, tem bolj jasno mu je postalo: da, to sta onadva, moja, moja otročička. Vendar se je vsaka betvka njegovih misli upirala temu prepričanju. Že sta pri njem. Ne spoznata ga, seveda, saj je tudi on shujšal in dolgo brado si je tudi pustil zrasli, kako neki ga moreta malčka spoznati?! »Vojak, prosiva malo kruha, tako sva lačna", je začul Ivančkov glas. Da, da, to je njegov glasek, medel sicer in ne več tako srebrno zvonek kot nekoč, toda gotovo njegov glasek. In ti otožni, a tako ljubeznivi in zaupljivi pogledi obeh malčkov, ki sta stala ponižno pred njim: nobenega dvoma ni več, Ivanček In Metica sta. Zdelo se mu je, da pada in strmoglavi v brezdno, zdelo se mu je, da mu gore plameni iz celega telesa, in bolečina, hujša kakor katerakoli kedaj v življenju, mu je stiskala srce. Vendar se je premagaL »Čegava pa sta, malčka?" je ljubeznivo vorašal in se nagnil k njima. „Jaz sem Ivanček Vogrinec in to je moja sestrica Metica", je odgovoril dečko. Kakor bi ga bil kdo z najtežjim kladivom udaril po glavi, tako mu je postalo, in nasloniti se je moral na zid. Potem pa je, trepetajoč po celem telesu, pokleknil pred njiju, in ju objel z levo in polovico desne roke, in zaklical obupno in plakaje: „0 ti uboga moja otročiča! Kaj je postalo iz vaju? Ali ne poznata svojega ateka? In kje je mamica? Zakaj hodita tu okoli in prosita?" Tako so mu privrela vprašanja iz ust, a sam ni vedel, kaj vprašuje, samo poljubljal ju je vroče, besno, obupno. »Torej se je vendar izpolnila moja grozna slutnja! Uboga, uboga črvička!" In plakal je, plak^l neutešno, držeč roke okrog njunih vratov. Še le ko je zaslišal Metičino nedolžno vprašanje: »Atek, kje pa imaš roko?", se je zavedel, a obe- nem se mu je zazdelo, kakor bi mu bil nekdo zabodel nož v srce, in zajokal je še bolj bridko. Stali so okrog trojice tovariši Petrovi in videl si marsikatero solzo 'plemenitega sočutja v njih očeh; tolažili so ga, a on ni slišal, ni razumel nič, čul in čutil je strašno bolečmo v svojem srcu. Čez nekaj časa se je dvignil, ves pre-padel in onemogel. Peljal je otročička v sobo na svojo posteljo, se vsedel k njima in ju gledal dolgo, dolgo molče, a z neizrečeno bridkostjo v srcu. „Ivanček", je počel čez nekaj časa, »povej mi sedaj, kaj je z vama? Ali nista pri mamici?" »Mamica je umrla že pred pol letom", je odgovoril Ivanček in zaplakal bridko. Tudi Metica se je spustila v glasen jok. „In kje sta vidva?" stran 64 TEDENSKE SLIKE štev. 6 Naša patrulja v tirolskih hribih. Gorska baterija na Krnu. „Pri Stari Barbi," je bil odgovor. Stara Barba je bila soseda Petrova, stara, revna ženkica, ki dostikrat ni imela kaj prigrizniti, a je bila sicer dobra dušica. Že takrat, ko je bil še Peter doma, je imela njegova malčka prav rada in mnogokrat sta hodila k njej, ker je znala mnogo in lepo pripovedovati. „In naša hiša? Kdo je tam?" je vprašal Peter nesigurno, kakor da sluti nekaj groznega. »Našo hišo in posestvo ima Majer, ki je kupoval mamiki, ko je bila bolna, zdravila in nam je dajal živeža." Majer je bil drugostranski Petrov sosed. Imel je trgovino in je ljudi grdo odiral. Še kb je bil Peter doma, ga je večkrat naganjal, naj mu proda posestvo s hišo vred in ponujal mu je lep denar. A Peter si je mislil: Tak-le košček zemlje in pa lastni kotiček na stara leta prav pride, in odbijal je vedno vse Majer-jeve ponudbe, če tudi so bile prav lepe. Storil je to tem lažje, ker zemljeknjižno v resnici niti ni bil soposestnik, ampak je tudi po poroki ostala Anica lastnica posestva. On torej ni imel pravice prodati. Tako se je Majerja najlažje otresel. Ko je sedaj slišal Ivančkov odgovor, je vedel takoj vse in vse mu je bilo jasno. Trebalo je izvedeti le še podrobnosti — in to bo pač vedela stara Barba. Zato ni Ivančka nič več izpraševal, ampak se je pogovarjal še ž njima o raznih drugih stvareh. Toda v mislih je bil vse kje drugje nego pri pogovoru. Pred njim je stala bodočnost, temna, žalostna, in tam v neizmernosti je videl pred seboj dve strašni besedi, zapisani s krva- vimi črkami: Brez doma! Brez doma on, revež, invalid, ki bo težko našel kako mesto, brez doma z dvema gladujočima, revnima otročičkama. Le s težavo se je premagal, da ni zopet izbruhnil v plač. Vstal je, peljal otročička ven in jima dejal, naj le gresta domov k stari Barbi, on da pride kmalu za njima. Dal je Ivančku nekaj denarja, kolikor je ravno še imel, naročil mu, kaj jima naj kupi, in poljubil je še oba z nepopisno bridkostjo v srcu. »Hitro pridi, atek!" mu je še zaklicala Metica. Samo prikimal je in gledal za njima, ko sta izginila skozi glavna vrata. Težko je dočakal popoldansko uro, ko je smel ven. Kakor bi ga nesel veter, je hi- tel iz mesta ven proti svoji nekdanji domačiji. Srd in grev sta ga napolnjevala, ko je šel mimo Majerjeve trgovine. ' Majer je bil baš med vrati, in je pri-šleca takoj spoznal. »Dober dan, gospod Vogrinec!" je klical hinavsko-ljubeznivo. Peter pa se ni niti ozrl nanj in je bežal mimo. Ko je šel mimo svoje domačije in videl tam na vrtu sedeti tuje ljudi — nova stranka Majarja! —, ga je preobvladala neznanska žalost, in dve debeli solzi sta se mu potočili po licu. Stara Barba je že sedela z malima Petrovima otročičkoma pred kočo, kjer je stanovala, ko je Peter prištl. Sključena slabotna, kakor je bila, mu je šla z otrokom vred nasproti. Potem so šli v hišo. In tam je Peter izvedel vse, vse, Ctlo svojo grozno nesrečo. Anica je sicer tudi po njegovem odhodu hirala od dne do dne bolj. Vendar je s pranjem in drugim delom še precej zaslužila, in ker se je tisto leto tudi še nekaj pridelalo, dasi je bila letina jako slaba, so s početka še za silo živeli. Po dveh mescih pa je vlegta, trebalo je za zdravila, za obleko otročičema, in tudi živeža je začelo po-manjkovati. Odkod vzeti? Majer se je sam ponudil, da ji pomaga, dajal ji je razne stvari na up, posojal denar za zdravnika, za obleko, obutev. Kmalu po Novem letu je Anico vzela ostra zima — Majer pa je šodniji predložil ogromen račun, ki je bil komaj s prodajo posestva pokrit. Oblasti se za otroka niso brigale, saj Majer povsod vse doseže; sosed je dobil posestvo in hišo, ona — Barba — je pa vzela otroka k sebi. In ker — saj Peter to dobro ve — ona sama nima skoro iz česa živeti, morata revčka prositi hrano po tujih hišah. Barba je samo čakala, da se Peter povrne, on bo že, če le pride napol zdrav rtazaj, potrebno storil za preskrbo malčkov. Peter je starkino pripovedovanje slišal samo kakor v sanjah. Njena zadnja pri-pomnja ga je zadela skoro kakor bodalo, „Mar mislite, Barba, da bom brez one roke, ki pripravlja kruh, mogel to storiti?" je zaklical skoro ujedljivo, da ga je Barba začudeno pogledala. A odgovorila mu je mirno: »Peter, vi ste priden, pameten človek, ih Bog bo dal, da bote kot tak tudi brez desne roke dobili tako službo, da bote preživeli sebe in otročička. " (Konec prih.) štev 6 TEDENSKE SLIKE Stran 65 Iz južnofrancoskega pomorskega mesta Marseilla: Električna žična železnica vzpenjača, ki prevaža občinstvo iz luke vmesto. Tu se je izkrcalo nekaj ruskih polkov in kolonijalne čete, ki so odšle na francosko fronto. Težki francoski možnarji na Sommi. Prihodnji številki bo priložen stenski koledar za 1.1917. Dobijo ga naročniki in tudi tisti, ki bodo kupili številko v trafikah. Prisilne vojne kuhinje. Deželne vlade so dobile naročilo, da na} takoj prične poslovanje vojnih kuhinj, iz katerih naj se v bodoče razvijejo obligatorne kuhinje. Vojne kuhinje, ki se nameravajo ustanavljati, ne bodo dobrodelni zavodi, marveč trgovska podjetja, ki imajo sama skrbeti za vzdržanje. Glavno načelo pri njih bo oddaja hrane na razne nakaznice (za moko, za mast, meso, kavo itd.), da se na ta način prepreči prehranjevanje na dveh straneh. Pri deželni vladi se ustanovi posebna komisija za vojne kuhinje, vsako okraj, glavarstvo pa bo dobilo svojega posebnega komisarja za vojne kuhinje, temu bo prideljen poseben okrajni posvetovalni svet. Urad za vojno prehrano razlikuje troje vrst kuhinj. Prvič kuhinje, ki si jih napravijo skupine raznih oseb, rodbin ali ustanov; dragic vojne kuhinja za večja, zlasti tovarniška podjetja, in tretjič javne vojne kuhinje, v katero lahko dohaja vsakdo. Za prvi tip vojnih kuhinj je urad za prehrano izdal vzorna pravila za snovanje zadrug, ki naj prevzamejo vodstvo in vzdržavanje takih kuhinj. Vojne kuhinje imajo kon-sumentnje ali v lastni težiji, ali pa jih oddajo pogodbeno gostilničarjem. Na Dunaju je že več gostiln in restavracij, ki so se spremenile v vojne kuhinje v smislu odloka urada za vojno prehrano. Z vojnimi kuhinjami se hoče zelo veliko prihraniti na živilih, kurjavi indelavnih silah. Razven tega je pri kuhanju na debelo hrana jako poceni. Urad za prehrano je izračunal, da bi stalo prav dobro kosilo na dan po-, vprečno 537 vin., z režijo vred pa kvečjemu 80 vin. Po naročilu urada za Korostnezo na ga- liško-ogrski meji, kamor streme preko Karpatov ruski voji. prehrano imajo oblasti nalogo, z vso energijo pospeševati poslovanje vojnih kuhinj. Pričakovati je, da bo že prav v doglednem času — bržčas še letošnjo jesen — obisk vojnih kuhenj prisilen za vsakogar in da bo od tedaj naprej pripravljanje hrane v privatnih kuhinjah splošno prepovedano. To velja zlasti za večja mesta in industrijska centra. Potres. Dne 26. januarja je bilo čutiti ob pol 10. dopoldne in pozneje še ob pol 12. v Ljubljani lahne potresne sunke. Potresne sunke so čutil] po celem Dolenjskem, posebno v Novem mestu in okolici, pa^ tudi po celi Savski dolini. Tudi na Štajerskem so čutili potresne sunke in sicer v Gradcu, v Kozjem, v Rogatcu, v Zagrebu i. dr. Opazovalnice na Dunaju, v Gradcu, v Trstu in Pulju so tudi zaznamovale potres ter pravi potresno poročilo z Dunaja, da se je pričelo potresno gibanje ob 9. uri in 33 minut 37 sekund. Poročila opazovalnic soglašajo v svoji sodbi, da je iskati središče potresa na Spodnjem Štajerskem ali Kranjskem. V Brežicah je potres razrušil več hiš, med njimi frančiškanski samostan, notarjevo hišo, poslopje okrajnega glavarstva in druge. Pri cerkvi je močno poškodovan zvonik, pa tudi sicer je zidovje močno razpokano. Na okrajnem glavarstvu je napravil potres največ škode. Tu se je vdrlo več sten. Z drugih hiš so popadali malone vsi dimniki. Ljudstvo je prestrašeno bežalo iz hiš na cesto. Ljudje se niso več upali vrniti v svoja domovanja, zato so se porazdelili po okoliških krajih, ki so stran 66 TEDENSKE SLIKE štev. 6 Črna Tisa ob ogrsko-rumunski meji, kjer so se bili hudi boji. Malorusi ali Ukrajinci iz neke vasi na gališko-bukovinski meji manj trpeli, ali pa so se odpeljali. Vojaštvo — osobje tamošnje bolnišnice — je pričelo takoj z reševalnim in pomožnim delom ter je, kolikor je bilo treba, vzdrževalo red. V Krški vasi je bil potres še silnejši. Več hiš je popolnoma porušenih in pravijo, da nobena hiša brez poprave ne bo po-rabna. Izmed hiš, ki se niso takoj zrušile, je baje 25 tako poškodovanih, da jih bo treba skoraj podreti. Vse prebivalstvo je drlo na cesto ter se nastanilo po prestanem prvem strahu v lesenih gospodarskih poslopjih. Pod razvalinami sta bila zasuta dva fanta, eden 17 let, drugi 12 let star. Posrečilo pa se je orožništvu, potegniti oba živa izpod razvalin, dasiravno sta oba ranjena, starejši težko. Ze v popoldanskih urah se je odpeljala iz Ljubljane pomočna ekspedicija pod vojaškim poveljništvom in kateri so bili dodeljeni tudi zdravniki. Odpeljala se je s šotori, koci, kuhinjami na vozovih in sanitetnim materijalom. Južna železnica je dala na razpolago večje število železniških vozov s pečmi za begunec. Tudi v Zagrebu je bil v dopoldanskih urah čutiti močan potres, ki pa ni napravil druge škode, kakor da je dobilo zidovje nekaterih hiš razpoke. Zvečer so čutili v Zagrebu zopet potresen sunek. Moja vera. Tako je bilo že od vekov, da je bila človeška misel v zlih in teških dobah nagnjena k misticizmu. Zle dobe so učile človeka ustvarjati si bogove in zatekati se k njim za pomoč v potrebi. Ali tudi danes, čeprav ni človek praznoveren ali pobožen sanjar, se včasih vendarleusta- vi nad kakim pojavom, ki si ga ne more razjasniti s prirodnim tokom misli. S Cetinja: Črnogorke in Črnogorci dobivajo v vojnih pekarnah kruh. Mnogo stvari se nam kaže kot gola fakta, ne da bi nam bilo možno razložiti njih izvor ali njih notranjo zvezo. Ne moremo si jih razložiti niti s fiziko, niti s kemijo, niti s fizijolo-logijo, da, niti ne s psihologijo. Pojav je pač tu in če se kaže nedvomna isti-nost v svojih vzrokih, ne preostaja nam nič drugega, kot računati ž njim. Taki tajinstveni pojavi se nam morejo seveda javiti kot fakta le po življen-skih skušnjah. Toda če je ta življenska skušnja dolgoletna, ji posvečujemo primerno pozornost in če se prepričamo o njeni resnici, izzove v nas končno vero. Imam tako vero. Verujem, da najde dobro in zlo delovanje že tu na zemlji svoje zasluženo plačilo. Verujem, da usoda ne pušča nobenega trpljenja brez odškodnine, in da po velikem veselju čestokrat prihaja velika žalost. Verujem, da so ti pojavi vsej prirodi nekako imanentni (bistveno pripadajoči), Preverjen sem, da velja to kot neporušljiv zakon in ne le za posameznika, nego tudi za cele velike skupine ljudstva, za cele narode. Etično dobra dejanja ne ostajajo nikoli brez povračila. Spomnimo se le notranjega zadovoljstva, ki nas navdaja s sladkostjo, če smo dovršili resno in vestno svojo dolžnost ali kakršnokoli koristno delo. Spomnimo se veselih čustev in notranje zado-voljnosti, ki nam polnijo dušo, če smo pomagali v sili revežu ali nesrečniku. Spomnimo se, kako se končno izplačuje vse, česarkoli smo se naučili, karkoli koristnega smo storili. Vsako plodno delo donaša sadove. Tudi to je trden zakon. Spominjajmo se, kako vroče mislijo narodi na svoje trud-benike, mecene, dobrotnike! štev. 6 TEDENSKE SLIKE Stran 67 Berolinsko občinstvo pred nem. parlamentom na dan mirovnega govora kancelarja B. Hollwega. Sled snežene lavine na Tirolskem, ki je zdrčala v dolino. Etično slabi čini ne uidejo nii O) n> o s o. N Is _ O) =¦ 3 3 - ai _ < tL 3 a 9 3 Poravnajte naročnino! Selenburgova ulica 1 {zraven trgovine Tičar) Dr.PALOCZ sanitetni profesor, nekdanji bolniški spe-cijalni zdravnik. Budapest, IV., Karoly-korut St. 2 je vsled svoje dolgoletne, ogromne specijalne prakse brezpogojno zmožen diagnosticirati in zdraviti skrite in spolne bolezni pri gospodih in damah. Ordinira ob delavnikih od 10—12 dopoldne in od 3—5 popoldne. Komur ni mogoče priti osebno, se mu da radovoljno brezplačno pojasnilo, kako se bolezen doma temeljito ozdravi. (Priložite znamke za odgovor). Okrajna posojilnica v Krškem. Vabilo k občnemu zboru v nedeljo 11. marca 1917 v zadružni pisarni = ob 11. dopoldne. = Dnevni red: 1.) račun za I. 1916; 2.) volitev na-čelstva In nadzorstva; 3.) predlosl. Ako bi ta občni zbor ne bil sklepčen, sklicuje se ob. enem drug občni zbor ondi, isti dan, z Istim dnevnint redom v pol 12. url. Ta občni zbor sklepa ==== brezpogojno. ^===^= m LJUBLJHNSKH KREDITNR BflNKH V LJUBLJANI Delniška glavnica 8,000.000 kron. :: STRITARJEVA ULICA ŠTEV. 2. Rezervni fondi okroglo 1,000.000 kron. Poslovalnica c. kr. avstrijske državne razredne loterije. Podružnice v Splitu, CJovcu. Trstu, Sarajevu, Gorici in Celju. Sprejema vloge na vložne knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje najugodneje. 2% rentnine od vlog na knjižice plača banka sama. štev. 6 TEDENSKE SLIKE Stran 71 Kmetska posojilnica jk i r. z. z n. z. Obrestuje hranilne vloge po Hranilnih vlog triindvajset milijonov. Popolnoma varno 4 Ljubljanske okolice v Ljubljani Ov kjuMijaiii —¦I ------— brez vsakršnega odbitka. naložen denar. Rezervni zaltlad : Milijon kron. Zima se oglaša! Dovoljujemo si slavno občinstvo opozoriti na: Specijalni oddelek za pletenine, trikotažo in perilo: Za dame! Vrhne pletene jopice in dušogrelci z rol^avi kalior tudi brez rolcavov. Športne čepice iz volne (n svile. Spodnja krila, iz volne, crepe de sante, svile, iistra, klota, batista i. t. d, Komblnaže, srajce, jopice in dru-\ go perilo, pleteno iz volne, bombaža in sifona. Predpasniki pisani, beli in črni v vseh modernih krojih. Stezniki v različnih kakovostih od najcenejših do najboljših. Nogavice črne in v modnih barvah, volnene, svilene, flor itd. Gamaše iz sukna, pletenine in triko. Rokavice glace, pletenine in triko. Žepni robci iz platna, sifona in batista. Za gospode! Srajce likane iz sifona in cefirja v najboljših kakovostih. Srajce za šport !v vseh modernih oblikah, iz cefirja in mako. Nočne srajce v različnih oblikah. Normalno perilo kakor: srajce, jopice, hlače iz volne in bombaža. Tetra perilo, zdrav, priporočeno. Nogavice volnene, mako in bomba-zaste v različnih modnih barvah. Ovratniki in manšete, najboljši izdelek. Kravate, naramnice itd. v veliki izbiri. Rokavice glace, pletene in triko. Žepni robci v vseh kakovostih. Dokolenice, gamaše, rokavice in druge v to stroko spadajoče potrebščine za zimski spon in turiste. Za dečl