tribuna
LIST SLOVENSKIH ŠTUDENTOV
LETO XV.
Ljutoljcsna, 7. IV. 1965
Števrlka 9
\
EKSTRA - PROFIT
Predprodaja vstopnic za kon-cert Louisa Armstronga v Ljub-Ijanl je imel v rokah Kompas; za vsako vstopnico, kupljeno v predprodaji, pa si moral poleg nominalne cene plačati še doda-tek dvajsetita dinarjcv. Znesek je vsekakor majhen — zaradi njega se ni nihce razburjal (in na to je trgovec računal), če pa ga pomnožimo s številom prodanih vstopnic (ki bo okrog 8000 ali kaj takega), dobimo kar lepo vsoto — čisti ekstra profit od monopola na predprodajo. člo-vek si lahko marsikaj privošči, Se ima monopol! Tudi pridobiva-nje v širšem merilu smešno majbnih, v merilu človeka — po-sameznika pa kar čednih ekstra profitov.
R. M.
LINIJA
NAJMANJŠEGA
ODPORA
Znano je, da nosijo ljubljanske klinične bolnišnice nazive klinik zato, ker je njihova naj%'ečja na-loga ravno znanstveno-raziskoval-no delo ucnega osebja in študen-tov. Klinike imajo torej naziv klinik zaradi študentov in zaradi znanstveno - raziskovalnega dela. drugače bi Mle bolnišnice. Pred časom pa je socialno zavarova-nje ponudilo tem tako imenova-nim znanstveno. ¦ raziskovalnim ustanovam na področju medicine določena sredstva, da bi znan-stveno raziskovale. Reznltat: 9 klinik je odgovorilo, da niso ZNANSTVENO RAZISKOVALNE USTANOVE. Brez komcntarja! S. Rutar
osti itim
Plenum univerzitetnega odbora
»Dejavnost specializiranih organizacij je dejavnost, ki ji je treba v delu Zveze študentov zagotoviti povsein enakovredne pogoje, kakor vsej ostald dejavnosti ožjega I>odročja dela ZS«, je bil osnovni sklep plenuma univeraitetnega odbora. Na njem so predvsetn obravnavali iproblematiko de-la specializiranih ocrganizacdj kot so: Po čitniška zveza, tabocrniiki, planinci, Zveza Studentskih organizacij za telesno kulturo, Zveza študentsGrih organdzacij Ljudsfce teh-nike in Ankaran.
Osnovna misel referata je bila, naj bi v bodoče vse te organizacdje delale v ozki povezavi, saj boino le na ta način dosegli večjo pestrosit akcij, večji interes zanje, obenein pa nam je le na ta načdn zago tovljena hitra rast v širino oeiroma mno-žičnast. Nakazana je bila tudi organdzacij-sifca shema, po kateri naj bi v bodoče vse arganizaaije ddale, iki pa je med ddskutan-ti vzbudila vtis, naj bi bila to obveza, če-prav je v bistvu le priporočilo, saj je plenum ob zaključku zavzel papolnoma pravilno stališče, po katerem se obravna-vajo vse specializirane organizacije še ved-no kiot popolnoma samostojne skiupine, M lahko takšen novi koncept spcrejinejo aJJ pa tudd ne.
Precej obširna razprava se je odvijaJa predvsem okoli tez oziroma pniporočil predsedstva, po katerih bd bila osmovna orientacija dela vseih teh organizacij de-cenfcraliaacija dela, to je prenos dejavno-sti na fakultete, s tein, da bi vsd doseda-nji forumi, na nivoju urarverae sdcer ostali takšni kot so, ustanavljali pa bd po fakul-tetah tudi svoje najmanjše enote, ki bi bdle osmovni nosilci dejavnosti, saj se je pokazalo, da akcije uspevajo bolje tam, kjer živi interesna skupina ljudd, ki se med saibo bolje poznajo itd. in pa okoli teze, po katecri naj bi se oprema sipeciali-ziranih organdzacij na nivoju univerze združila v enoten servis za izposojanje buristične in špartne opreme. Na takšen način bi sd prihranild precej izdatkov na račim dežurnih silužb, obenem pa bi ustva-rili realno, osnovno bazo za nadaljnje iz-popotojevanje te apreme. Pri upoštevanju argumentov za decentralazacijo je trebana vidnem mestu poudaritd tudi to, da bi s tem širili tudi materialno bazo teh orga-nizacdj, saj se bodo te sikupdne po fafcul-tetah vkljudevale s svojimi programi v predračune fataultet, ki so, in morajo bdti zainteresdrane, da podpirajo tudi tovrstno dejavnost  &tudentoiv,  seveda,  če   ofastaja
določanio zanimanje. V razpravi so govo-rild fcudi o samoupravljanju teih organdza-cij, o odnosu lista Tribune do te proble-matike in o nekaterih konkretnih proble-mih posameznih organizacij.
Ker v razzpravi nd bilo kakšnih konkret-nejših pomislekov proti sugestijam, ki so bile podane v referatu, je bil ta v celoti sprejet, seveda pa je bilo ob. zaključku jasno poudarjeno, da se ti sklepi ne smejo jemati preveč formaldstično, niti ni treba misliti, da jih je treba, oziroma da jih je sploh mogoče realizirati čez noč.
V darugi točki Anevnega reda so raz-pravljali o problemaih, ki so se v zadnjem času pojavili okodi urejanja študesntskega lista Tribune. Dolgotrajen začeten molk je bdl- sdcer presenetijiv in daje predvsem drcoje možnosti: aila se študentje z listoan v celoti stainjajo ali pa so za Tribuno ne-zainteresirani in jo celo ne berejo. Kijub temu pa se je pozneje razvila precej živah-na razprava, katere cxsnovni zaMj«čki bd bili:
Dosedanji urednik satirične strani zamdi premajhnega politdčnega posluha največ ne opravlja dela odgovomega ured-
ndka satdniične strani; čeprav bo še nadalje zbiral prispevke za to stran, odgovar-jal pa bo zanjo v celoti odgovornd ured-nik Tribune; plenum je protestiral proti načinu obravnavanja volilne aktivnosti; ugotovil pa je, da se je Tribuna v velika meri posvetila problematiki unii-verze, zato je plenum njen koncept v cedoti potrdil. Stringa se tudi z uvedbo občasne teoretične priloge »Zasnove«, ki je bila zaradi enotnosti lista nujno po-trebna; plenum je bil ranenja, da ni potrebno sklicevati ponovnega zbora Tri-bune, saj so trenutno stališča zelo jasna, statut pa je že toliko prediskutiran, da ga skupšoina Zveze študentov lahko samo še potrdi.
Na plenumu je bil na lastno željo za-radi nastopa službe razrešen dolžnosti predsednika tmiveraitetiiega odbora ZŠJ tov. Tome Zimšek, na njegovo mesto pa izvoljen dosedanji dvoletni član predsed-stva UO tov. Franci Pivec.
Keir je ostalo na prejšnjem plenumu nexešeno vprašanje raadelitve 2,800.000 di. narjev, ki so jih namenili kot dotacijo fakultetnam odborom, je ob zakljiačku ple-num pofcrd&l predlog predsedstva, po kate-rem so ta sredstva razdelili razniin fakiil-tetam in visokošolskim zavodom na osno-vi predloženih predračunoiv in števila štu-dentov na posameznrih 2avodih.
Srečko Rutar
SVETI
LETNIKOV
PRED
SVOJO
NOVO
NALOGO
Vsakemu je jasno, da se v naši družbi stvari ne urejajo prek noči. Ne uredijo se niti v letu dnd nitd v več letih. Nekafere bi se mogoče dale ureditd. Niso namreč takšnega značaja, da se zaradi svoje vse-bine ne~bi mogle dalgoročneje, tjrdneje pastaviti.
Za urejen gmotni položaj študentov se borimo že dolgo časa. Land smo to posku-šali reševatd prek pokrajinskih klubov ob pomoči SZDL. Letos poskušamo prek sve-tov letndkov. Lani smo namreč dosegli le deJen uspeh. Se vedno srečujemo štipen-dije po osem in deset tisoč dinarjev, kljub morju popisanega papLrja s podatfci o živ-Ijenjsikih sbroških, nedohranjenocstd in bo-lehnosti študentov.
Začeti moramo znova! četudd po tak-tdki »sedenje pred vrati« ali »še in še in še«.
Priča smo enotni akciji vseh svetov let-nikov na ljubljanskd unaverzi, vusoikiiih in vdšjih šolah ter akademijah.
Ta akcija je tudd preizkttsni kamen. Pokazalo se bo, ali bodo sveti letnikov le zaživeli; pokazalo se bo tudi, ala so štu-dentje sploh kaj zainteresirani zanje — ali kaj pričakujejo od njih.
Mnogi bodo zamahnili z roko, rekoč: »Bodimo pametni in pustimo stvari takš-ne, toot so, saj se ne bo nič spremenilo. Vse bo tako, kot je bilo«. Bojim se, da je to delno res. Toda kljub vsemu! Znova!
Naše gospodarske organizacije in nsta. nove se nam res kaŽfejo v čudni luči, tre-ba je je izvajatd nanje političnd pritisk, da si pridobivajo kadre. V naši socialistični družbd se moramo študentje boiiti zato, da bomo Iahko nekoč na višjem strokov-nem nivoju pomagali gospodarstkiin orga-nizacijam in ustanovam. Seveda, saj razu-memo: mojstrska mentaliteta, trikotniM: direktor, sekretar, računovodja, Ignorira' nje samoupravljanja. Zato pa čimprej ne-koliko •prepdha. Odprimo vrata, da med na-ša podjetja zasveti še nekoliko ekoraomike to da se bo jasnejše — v naSo korist — vddelo, kdo je sposoben živeti, kdo ne.
Takrat šele bodo vesrjetao naša podjet. ja In iistanove začutale pomeotribnost viso-Ino kvalificdranega dela.
TRIBUNA STRAN 2
Argumemtov, ki vsa govorijo, da je po taebno zvišati štipendije, ki bi knile os-navne življenjske stroške, in sploh, da je potrebno štipeindirata, je dovolj. Vse te angumenite vsi dobro poznamo, saj jih že leta in leta poslušamo.
Rad bi dodal le še enega, M je mogoče novejžd.
Ob konou prete&Lega leta je bilo 7% de-l&vcev, ki so zaslužili manj kot 20.000 di-narjev. V 6rnamaljska občind v Beli kiraji-ni, ki je ena najbolj gospodarsko zaostalih v Sloveniji, je samo še 127 osebnih dohod-kov pod 25.000 dinarjev.
Vsi ti dohodki so, kot je razvidno, red. kd in tudi političen pnoiblem.
Naša želja je, naj bd bile tudi štipein-dije pod 20.000 ddn takšna redkost (sedaj je 90,1% vseh štipendij pod 20.000 ddn) in tudi poilitičen problem.
S takšno ostjo, kot se borimo proti nizkim dohodkom, se moramo bocriti tudd protd nizkim štipendijam. Sploii pa mislim, da ni razlike med bojem proti ndzkim do-hodkom in proti nizkim štipendijam.
Za nami je dvoje kongresov, kongres ZKJ in ZKS. Vsem nam je znan njihov delovni in obče kritičnd značaj, znani so nam tudi njihovi sklepi.
Na obeh kongresdh, posebno pa na slo« venskem, so bila jasno postavljena stali-šča do kadrovskih vprašanj, torej tudi do štipendiranja in štndentskega gmotnega položaja. Ta stališča so dobra in pravilna.
Naj bo torej to akcija vseh svetov let-ndkov, vseh visokošolskih zavodov v Ljub-ljani, ko gre za prožnje tisttm gospodar-skim organizacijam in ustanovam, ki po-deljujejo štipendije pod 20.000 din, naj te smšajo vsaj, do te meje preizkusni ka-men5ek za vsako besedo, izgovorjeno bo-disi na kongresu v Beogradu ali v Ljuto-
ianez Kure
KAJ JE BOTROVALO TEJ ODLOClTVI
Po zaslugi članka F, Seuniga (glej »DE-LO«, torek, 30. marca 1965) je bdila javnost obveščena z ozadjem zvišanja cen vozil kragujevške tovame »CRVENA ZASTA-VA«.
Nekaj dni pred odlokom Zveznega izvr-šnega sveta o začasnem zamrznjenju oen, je Zvezaii zavod za cene odobril predlog »Crvene zastave«, da poviša cene svojim vozUom. Za vozilo »Zastava 750 — D«, se je cena povišala za 15,5 %. Ko je »Crvena zastava« pred več kot enim letom poviša-la cene vozilom, so bili že takrat izraženi divomi, če je njeno povišanje cen upravi-čeno. Predlog »Crvene zastave« o ponov-nem zviSanju cen, je nastal kot rezultat spora med »Crveno zastavo« in rakovniško tovamo »21. maj« o notranji obračunski ceni motorjev, ki jih je tx3varna »21. maj« izdelala za »Crveno zastavo«. Konec leta 1964 je rakoviška tovarna zahtevala od »Crvene zastave« razliko v ceni motorjev v višini 175,000.000 dinarjev. Da bd »Crvena aastava« urediia spor s tovamo »21. maj« in ji pavmila zahtevanih 175 milijonov, je dala predlog za povišanje cen svojim vo zilom. Samo na račun pcxiraženih vozdl »750 — D«, bo »Crvena zastava« ustvarila v enem letu čez 5 milijard dinarjev dohod-ka.
V tej situaciji spiloh ni važno, ald je neupravičeno povišala cene snrojim prodz-vodom »Crvena zastava«, ali kakšna dniga tovama. Tendence upnavičnega in neupra-vičenega zviševanja cen so splošne. (V le-tu 1964 je 40 % industri.iskih in 57% kme-tijskih organizacdj kršilo predpise o ce
nah; v zadnjih dneh prihajago iz nekate* rih delov JugDslavdje vest o poviševanuu' cen produktom, kljub odloku o začasneni zamrznjenju oen — gjlej »DELO« 1. aprila 1965). Zaskrbljujoče je dejstvo, da Zveznl zavod za cene soglaša z neupravičenim po« viževanjem cen proizvodov katerekoli to; varne. Kaj je povzročilo njegovo soglasje^ Ali smemo na osnovi tega primera, ker ja soglašal z neupravičenim povišanjem cen, sklepati, da opravlja svoje delo nestrokov-no, to je, da ne pregleduje ekonomsko upxavi6enost ali neupravičenost predlo-gov. Ali pa so mogoče soglasju z neupra-vičenim zvišanjem cen botrovala kakšna osebna poznanstiva, zveze itd. Težko se je iznebiti tega suma, kajti od nekaj tisoč predlogov za zvišanje cen, je bil odobren prav predlog »Crvene zastave«. V zadnjih letih je bilo tisočkrat izgovorjeno ali za» pisarao »Crvene zastave ima monopolitičen • položaj (glej članek P. Seuniga).« Ali je biia v tem primeru, ko se je dajalo so.j glasje predlogu tisočkrat obravnavane tx> varne, zagotovljena kontrola poslancev Zvezne sfcupščine. Zvezni zavod za cene je poseben organ zvezne skupščine in ne mo-re sprejemati odločitev, ne da bi bila za-gotovljena kontrola poslancev.
Soglasje Zveznega zavoda za cene je pomembna odločitev, ki v marsičem doio ča položaj in moč gospodarskih organiza-dj.
Kdo bo ljudem odgovoril na ta vpra« šanja.. Nekdo mora. Pravico imamo, da zvemo te odgovore.
R.ščepaoovič
AKTUALNA POLEMIKA  0 AKTUALNA POLEMSKA • AKTUALNA POLEMIKA   • AKTUALNA POLEMIKA  • AKTUALNA POLEMIKA
Nevzdržne analogije
Da se razumemo: predvsem gre za našo ekonomsko politiko, ki niti ni nova, po staja pa vse konsekventnejša. Zato me je ˇ članku JUGOSLOVANSKI NEP IN KUIr
TURA Tineta Hribarja, ki je bil objavljen v šesti številki Tribune, dne 17. 3. 1965, neprijetno zbodla ugotovitev o neki jugo-slovanski novi ekonomski politiki (okraj-šano: NEP) in me spodbudila, da napišem tale sestavek.
Najprej nekaj o jugoslovanski gospo-darski politiki. Ne morem se znebiti ob-čutka, da se s tako dikcijo avtor vsaj v niansi distancira od našega gospodarskega in družbenega življenja. Ta neprizadetost pa izraža odtrganost človeka od konkret-nega gibanja, kar sicer lahko stopnjuje to-talnost kritlke, a hkrati kaže na izkoreni-njenost iz dogajanja danes in tukaj, kar našemu samoupravnemu sistemu samo škodi. Ne vem, zakaj se naš študent — bodoči intelektualec ne bi aktivno vključil v tokove našega časa in v sami akciji de-loval za trajno razčiščevanje družbenih zadev. Zato ima vse možnosti. Mar tega ne dela zato, ker je vedno lažje kritizirati, kot ustvarjati in rušiti, kot graditi?
Razstavljanje družbenih dogajanj nujno pelje k vulgarizaciji. Zgodi se, da človek zaradi dreves ne vidi gozda. In moram reči, da je zaradi zmotnega izhodišča v članku Tineta Hribarja kopica misli, ki izražajo le pol resnice.
Kar zadeva novo ekonomsko politifco (NEP), je misel jasna, a napačna. če je pisec iskaJ uoinek zgolj zanadi totaiinaeiti efekta samega, potem je samo potrdil po-vršnost misli, ki jih je nanizal v članku. Vendar mu moram tudi v tem primeru povedati, da take »zgodovinske« analogije nikdar ne drže, so celo nevarne in ne-vzdržne. Kaj je pomenila nova ekonomska politika (NEP) za mlado sovjetsko oblast in v kakšnih pogojih je Lenin  razvil in
uveljavil to politiko, menda pisec vsaj po-vršno ve. No, in če to ve, potem za to, kar je napisal, ni opravičila.
Naša gospodarska politika ni nova v tisteim smaslu, kot navaja Tine Hribar v svojem članku. Osnovni principi te politike so se formirali že na prelomu prejšnjega" desetletja, ko smo začeli uveljavljati sa-moupravljanje kot osnqvni temelj našega družbenega sistema. Odtlej smo sistem po-stopoma dograjevali in bomo to delali še naprej. Res je, da smo pri tem večkrat preveč deklarirali prelome. Vendar je tudi to do neke mere normalno. če smo želeli napredovati, smo nujno morali poudarjati novo v gibanju in premagovati staro. V tem protislovnem gibanju smo dograjevali in dograjujemo sistem blagovnega gospo-darstva v pogojih socialistične demokra-cije. Pri tem skušamo dati sistemu polno samoupravno vsebino in nove etične vred-note. Samoupravljanje je torej integralni del naše nove socialistične gospodarske politike in ne le njegova etiketa, ki se lah-ko prileplja zdaj na ta, zdaj na oni kon-kretni »sistem«. V našem prirtieru torej ne gre za korak nazaj, da bi pozneje lahko napravili dva naprej. To je bila lahko tak-tika v razrednem boju proletariata v do-ločenih zgodovinskih okoliščinah, ne pa njegova strategija v času, ko je ekonom-sko socializem že zmagal. Gre torej za vsebinsko nov kdncept oblikovanja novih družbenih odnasov, ki naj najoptimalneje pripomore k nadaljnjemu razvijanju mate-rialne osnove in s tem k pestrejšemu in bogatejšemu življenju človeka — samo-upravljavca. ne pa za to, »kako vsa posa-mezna družbena področja vskladiti z novo ekonomsko   politiko,   oziroma   kako   eko-
nomsko politiko vskladiti z razvijajočimi se samoupravnimi odnosi in družbenimi odnosi sploh«.
Pri ostvarjanju naših družbeno-ekonom-skih ciljev je logično, da ne more sodelo-vati zgolj subjekt s povečano intenzivnost-jo dela. Celo nasprotno: zgolj po tej poti teh ciljev sploh nl mogoče doseči. Moder-no gospodarstvo lahko dosežemo zgolj z modemimi sredstvi: z boljšo tehniko in tehnologijo ter s premišljeno organizacijo dela. To pa zahteva strokovno in splošno razgledanega človeka.
Naloga družbenih služb je torej, da po-magajo oblikovati in vzgajati proizvajalce, da bodo sposobni obvladati sodobno eko-nomiko in družbene procese. Zato družbe-ne službe nasploh, in kulturne posebej, do-bivajo v tem obdobju poseben pomen in odgovorne naloge. Samoupravljanje pred-postavlja kultumega samoupravljavca in samo predstavlja kulturno vrednoto. Kul-tura je »potrjevanje in izpovedovanje člo-veka v njegovi človečnosti«. Torej ni sa-ma sebi namen. Totalnost kulture se mani-testira v človeku, ne pa sama v sebi.
Zato tudi ni alternative: politika ali kultura. To je alternativa primitivnega po-litikantstva in samovšečnega, vzvišenega, apolitičnega kultumištva. Tudi tu ne gre za »pametno« sinhronizacijo, marveč za celovitost in nerazdružnost procesa.
Nisem upazil, da bi se T. H. v uvodni-ku kaj prida potrudil, da bi spoznal vso globino enotnosti in protislovnosti družbe-nih procesov, ki pri nas teko in sta jih 8. kongres ZKJ in 5. kongres ZKS tako temeljito osvetlila.
Ivo Krč
Pismo
Tovariš urednik!
Iz vsega srca privoščim dr. Božidarju Krucifiksu honorar, ki ga je dobil za svoj »Slavospev ženski«. Upam, da ga je srečno
zapil v družbi sotrpinov, saj je le malo verjetno, da bi ga zaradi »izredno globo-kega in čustvenega načina«, s katerim je izrazil svoje spoštotanje do žensk, pred-stavniki moškega spola poskušali linčati. Zelo samozavestno, s trdnim prepričanjem v vzvišeno popolnost svojega moškega jaza pripisuje razmajana stara bajta vse-mu ženskemu rodu slabosti in napake, ki jih trezen človek ne bi mogel tako nekritično posploševati. Toda ker Boži~ dar Krucifiks svojega slavospeva ni pisal z resnim namenom, ga nima smisla ogor-čeno napadati. Zanima me samo, če je pri-šel do tako pesimističnih zaključkov o zastopnicah nežnega spola na podlagi svo-jih žalostnih izkušenj, ali pa se mu je snov za »odo« porodila med pomivanjem posode? če je tako, globoko 'sočustvujem z njim in rhu svetujem, naj prepriča svo-jo ženo, da pot do enakopravnosti ne vodi preko pomivanja posode! To pišem sicer s težkim srcem, ker se bojim, da bi si utegnil te besede marsikdo napačno raz-lagati. Vendar pa se mi zdi, da je v naši družbi toliko nepotrebnega govorjenja o tej nesrečm neenakopravnosti, kot da še zdaj ne bi vedeli, kaj pravzaprav hočemo. Pred 8. marcem se navadno spomni-mo, da bi bilo dobro pogledati, kako se načela o enakopravnosti utrjujejo v prak-
si. časopisi nam postrežejo s podatki, ka-ko se uveljavljajo ženske na vseh področ-jih družbenega življenja, v isti sapi pa ugotavljajo vzroke, ki jim onemogočajo, da bi se lahko resnično uveljavile. Seveda predlagajo tudi najrazličnejše rešitve iz te-ga nezavidljivega položaja. Priznati mora-mo, da se danes veliko piše in govori o tem, kako je treba organizirati varstvo otrok in pomoč družini. Toda vse te do-bronamerne besede izgubijo ves pomen ob kratki ugotovitvi — sredstev ni. In tu se konča vsako razpravljanje o rešitvi »ženskega problema«, da o predsodkih, ki se z občudovanja vredno vztrajnostjo upirajo novim odnosom med spoloma, ki naj bi sloneli na socialističnih načelih to-varištva in humanosti, niti ne govorimo.
Tudi letos smo se šli »ženski praznik«, poln lepih besed in sentimentalnosti. Po-vsod so se spomnili »naših delovnih žena«, enih bolj drugih manj, otroci so obdaro-vali (vsaj oni res iskreno) matere in ba-bice. »Pavliha« pa se je vprašal v imenu mnogih: »Kaj neki praznujemo ženske — tisto, kar smo dosegle, ali tisto, kat bi želele doseči?«
To hudomušno vprašanje zveni precej resno, če se spomnimo, da je Jugoslavija med sadnjimi državami v Evropi z ozi-rom na število otrok v druzbenem varstvu;
če pomislimo na to, da je najboljši in najpogostejši socialistični servis za pomoč družini še vedno gospodinja sama; da je treba na široko utemeljevati potrebo po gradnji nove porodnišnice, da problema nočnega dela za matere z majhnimi otro-ki še nismo rešili itd. Res je, da vsega tega ni mogoče storiti čez noč, toda po dvaj-setih letih bi pa vendarle pričakovali ne-koliko več, zlasti še, ker se večkrat po-kaže, da denarja le ni tako malo ...
Kar zadeva nezaupanje do sposobTiosti žensk, smo tudi same precej krive, ven-dar pa vedno bolj čudno zveni neprestano poudarjanje, da je potrebno kandidirati več žensk na vseh področjih — od delav-skih svetov, do zvezne skupščine in CK ZKJ. Včasih se človek ne -more otresti občutka, da izbiramo ženske v nekatere or-gane samo zato, da bo pač kakšna ženska v njih. Kljub temu pa so najvišja mesta skoraj povsod rezervirana za moške, če-prav ženske predstavljajo več kot polovico prebivalstva SFRJ. Ce mislimo, da med njimi ni tako sposobnih, da bi lahko uspeš-no opravljale tudi najbolj odgovorne na-loge, to rajši odkrito priznajmo, ne pa da se varamo z besedami o tem, da smo pri nas premagali vse ovire in odpravili vse razlike med obema spoloma.
Pavla Rapoša
Komercialni most
vzdihljajev
Z uvedbo »Družabnega mostu«, nam je Pavliha dal priložnost, da zač-nemo dvomiti ne samo o trdnosti tega mostu, temveč tudi o celotni »Pavli-
hovi« komstrukciji. Z uvedbo te rubri-ke se je list kompromitiral. Najnovej-ša rubrika dokazuije, da je časopis v krizi; torej je na »najlepši poti«, da se skomercialdziira.
Pavliha je bil kljub svoji »neresno-sti« še kar resen list. Odlikoval ga je, kolikor je pač bilo v danih razmerah mogoče, kritičen poristop do nekaterih problemov naše stvarnosti. čeprav ima časopis funkcijo nekakšnega »dvornega no-rca«, je včasih vendarle presegel svoj nivo. Zdaj pa, namesto da bi razvijal kritiko, stagnira.
Uvedba nove rubrike je primitiven način pridobivanja novih. bralcev po vzorcu »Nedeljskega dnevnika« in nje-mu enakih časopisov. To je princip ?o naftalinu dišeče familiarnosti in laž-nega približevanja »malemu« bralcu. Taka uredniška politika bo škodovala enotnemu konceptu lista, obenem pa ga bo ponižala na raven družinskega glasila, ki v današnjih razmerah nima kaj iskati. 2e oblika »Družabnega mo-stu« se mi upira, kaj šele vsebina. Ob branju vseh prispevkov imam obču-tek, kot da bi bral spominsfeo knjigo (ali dnevnik) prenapete pubertetnice, ali neizživete upoikojeaike. Rubrika je
farma za vzgajanje slabega okusa in omejene, o srčnih težavah in o1 živ-Ijenjskih tegobah tožeče lojalnosti. Brez posebnega napora lahiko poteg-nemo paralelo med vsebino te rubri-ke in tek&ti psevdonarodnih popevk naših številniih ansamtllov narodno-zabavne glasbe, ki prodajajo svoje blago sodznim poslušalcem naših ra-dijskih postaij.
Toda čemu služi vse to?
če potemnem zadnjo konsekvenco iz vsega napisanega, lahko ugotovim, da je rubrika poliranje situacije, pri-krit način nojevstva in metanja peska v oči. Vsak »Družabni most« je druž-beno škodljiv, ke ni kritičen, ker ust-varja družbeno idilo na pricipu »Mir ljudem na zemlji, ki so blagi in dobre volje« ali nekako takio. čimveč takega blaga za »širok« krog bralcev!
Vem, da bi se v Pavlihovi rubriki za fliopisnike, če bi jo le-ta ttnel, v nai-krajšem času nabrala množica pisem »rednih tn zvestih« bralcev, kot odgo-vor na moj »napad«, kakor se je to zgodilo v primeru ix)lemike o koncep-tu Mladiine. Toda to je bluff! Kadar je časopis v »nevamosti« (bolje reče-no: kadar so v nevamosti uredniški stdčki), so dobri bramlci tudi nekii-
tidni  bralci  in  brajlci  z  dvomijivim okusom.
Tu pa sem prišel do odnosa: časo-pis—-bralec.
Naj nas časopi&^ z visoko naklado nikar ne maniijo z svojo prUjubljeno-stjo. Visoka naklada namreč še ni znamenje kvalitete. Ce ustrežemo vsa-ki Micki, ki si želi brati raman, »ro-man za jokat«, to še ne pomeni, da razumemo bralca in da sodelujemo z njim. To je čisto navaden, neprikrit komercializem, pri katerem ni sledu o kakšnem socialističnem častnikarstvu. Namesto »priljubljenih listov« raje ponatiskujmo saixiske bukve, časni-karji ta.ke sorte pa naj pišejo o gi-banju cen na živilskem trgu.
Namesto da uredniitvo Pavliha apelira na soizno-poMtično žilico svo-jih bralcev, naj bi raje razpisalo npr. natečaj za izvirno slovensiko satiro aM pa naj bi med svojimi bralci zbi-ralo aktualne (tudi aktuakie politične šale), ki jih pri nas gotpvo ni malo.
P. Baloh
TRIBUNA STRAN   3
INTERVJU 0 PROBLEMIH UNIVERZE 1
IN NJENE REFORME
NadaJjujemo   z   intervjujem  na  deset vprašanj Tribune:
1.  Kakšna je narava in vloga univerze v naši družbi in kakšna naj bi bila?
2.  Ali obstoječa univerza pri nas ustre-za pojmu univerze?
3.  Kakšni ljudje naj bi se iz študentov izoblikovali na unlverzi?
4.  Ali je po vašem mnenju v Sloveniji tnogoče dejansko organizirati več univerz?
5.  Kaj   menite   o   potrebnosti   oziroma nepotrebnosti študija na tretji stopnji in o  rezultatih,  ki  smo  jih  dosegli  na tem področju?
6.  Ali  je pri nas -vloga  pedagoških in znanstvenih  delavcev  pravilno  cenjena in ocenjena?
7.  V čem naj bi bilo po vašem mnenju bistvo reforme na univerzi?
8.  V   čem   je   ključ   za   napredek   uni-verze?
9.  Ali  je  res,  da je  univerza  doživela ob   izvajanju   reforme   moralno-politične, organizacijske   in   materialne   udarce   in kako bi bilo mogoče to popraviti?
10.  Kako   naj   bi   po   vašem   študentje sodelovali pri  izboljšanju  stanja na uni-verzi in stanja univerze v družbi?
prof. VEKŠ v Mariboru RIDI CRNKOVIČ,
Začel bi s 4. vprašanjem, ker bo od-govor na to vprašanje pamagafl. k razu-mevanju mojih stališč o ostaldh vpraša-njih. Ako pod univerzo razumemo v ddlo-čenem kraju koncentrirano organlizsacujo zanstvenega in pedagoškega dela na na najvišjem nivoju šodskega sistema, p\> tem bi biil moj odgovor na 4. vprašanje negaitiven, predvsem giede smotrnosti in potrebnosti takšne organizaciije. Menim pa, da je treba v naših sedanjih razpravah in   pri   bodočih   organizadijskih   ufcrepih
pod un&verzo razumetd ceioten slovenskd visokošolski sistem. Ce tako pojmmjemo univerzo, patem je maj odgovor na 4. vprašanje piitrdilen- Slovensfki sistem vlsokošoJskega študi{ja že tatoo črpa ma-terialne in diuhovne moči celotnega slo venskega naroda, pa naj se v bodoče tudi organizacdgsko razprostira na oeJotnem na-rodopisnem prostoru. Pa ne zaradi prin-cipa, ampak zaradi smotrnositi, torej ta-krat in tam, kjer je to smotrno.
1. Takšen visofkošolskS sistem mora dati družbi, ki ga je ustanovila in otno-goča njegovo deQovanjje, vasokokvailifkSi-rane   strofeovnjake v številu,   kti   bo   po-
sdstem visokošodskega iaobraževantja in de-la še nd zgrauem, po drugd pa sedanija ljub-ljanska univeraa ni dovoJij poeitavno spre-menilla svoje narave, čeprav so se potrebe spremendlle.
3. Refarmdran vdsokiošolski sdstem naj bi izobjikoval ljudi, kd bd s poiletom in prl-zadevnostjo deftaili na svojiih dellovnih me-stih, kot so delali na šolah, izoblikoval naj bi ijudi, kii bi cenilld svoj pokftic in spošto-vali cietovnega človeka. Te besede morejo izveneti toot parola le, 6e ne bodo realizi-rane.
5. Visokošolski študiij se odvija na prvi, drugi iin tretjfi stopntfi in zato bl bdil viso-
trebrao za gospodarstvo, družbene službe in znanstveno delo. Zaporedje potreboval-cev visiakokvalificirainiih kadrov xj©melji zgoHj na kvantlteti potrebniih kadrov, ki jlih naj posameznim potrebovatlcem uni« verza da, pa vendar določa v neikem sjmislu tudS naravo te univerze. Njeno naravo do-ločajo portarebe in zato se s spremembo po-treb in samo v toliko mora spremerati njena narava. Ni bqjazna, da bi na tej osnovi prtišlo do pogostih, sprememb.
2. Pojmu univerze, kakor sem ga posta. via v odgovor na 4. vpirašanje, sedanja imi-verza ne  ustreza,  ker po  eni strani  naš
košolski sdstem brez smotrno organiiziirane tretje stopnje prav tako nepopaln kot brez katere od niiajih. O rezultatdh najbrže še nd mogoče govoriti, saj je menda 5 ljub-ljanslkiih fakulltet uvedilo tretjjo stopnjo prvič šeile y študijskeim letu 1962/63. Iz vrst nekaterih obiskovalcev tretje stopnje pa sem sliišal, da se bistveno (razen po dolžini) ne nazMkuje od študija na drugi stopnjd, saj gre prav tako pretežno 2» predavanja in uCenje iz skript.
6. Vijioga znanstvenih in pediagošikah de-lavcev niti nti taiko slabo ocenjena, v koli-kor gre za matefialno plat vprašanjia. Večje
ak) je, da ni povsod enaiko ocenjena in da se ocemjuije administiraitivno.
BoJ(j kompfldcirana je druga piat vpra-šanija. Menim, da je raalog v ekstenziv« nem sistemu gospodairjenija v najširšem pomenu besede, ki ne jemlje v obzir imten-zivnega, muiltip4iciranega ker je (na videz) dražje, v resndci pa (manj očittno) pro-duktivnejše, čeprav formatoo včasih nepro duktavno. Ne bi se tarej strimjail, da ljuclao saimoupravijailci ne ceniOo visokdkvailifioi-ranega pedagoškega in znanstvenega dda. roendm le, da v tem sistemu in pogojih gospodarjenja ne vedo, ka(j bi z njdm. Ta sistem in pogoji gospodarjenja zavajajo tudi pedag'ošike in znanstvene delavce sa* me, da dajejo prednost donosnejšemu pa čeprav ndžje kvaliliciranemu delu.
7.  Bistvo  reformne  univerze  najdemo  y bdstvu reforme vasokošodskega šfcudija, kar kar sem raaložill v dogovoru na 1. in 4. vprašamje. Daitd mora v Slovenijii homogen in razvejan sdstem visoteošolskega študija, ki bo kvalitetno in kvantitetaio zadovoljia potrebe gospodarstva, družbenah služb in znanstvenega dela.
8.  Iz bistva reforme izhaja, da je klijuč za napredek undverze naslonitev na tlistega, za kateirega defla.
9.  Vsi »udarci« mi niso znani, za neka-tere bii pa dejal toie. Kakor hitro se pri reformi haslonimo na tiste, za katere vi-sokošodskii sistem obstaja in deduje, potem je njdhove potrebe čutati kot spodbudo in orientaciijo, ne pa kot udarec. Kakor hitro obravnavamo visokošolstvo kot teritoriail-no  in  arganzacdjsko   razrvejan  sistem  šoi raztltičnih strok,  smeri in stopenj,  potem tisto, kar zraste izven (teritorianlo in arga-ndzacijsko) sedanje univerze, ni udarec za univerao, ampaik njena dopolnJtev in ko-rak   v   razvoju.   Kakor   hiitsno   spoštiijemo vsaikega delovnega filoveka, potem je nje-govo — četud: skronmo in manj kvaOiifici-rano — mnenje, prispevek, ne pa udarec.
10.  Studentje bi največ prlpomogli h gra-ddttvti   bolljšega   visokošoflskega   sdstema   s kvailitetnim študijem, ker to pomeni kri-tačen odnos do znanostii sploh. Poleg teg^a bi morali birta tudi v času študSija v na'j-tesnejšem stdiku z okaljem in pogoji s ka-terimi, OEaroma v katerih bodo po konda-nem študdju delaii.
Reforma—zrcalo celotne družbe
Nadaljevanje s prejšnje števUke
NE STOPENJSKI  ŠTUDIJ ZA VSAKO CENO
Menimo, da je bilo priporočilo, da se uvede večstopenjski študij, sprejeto pre-več kot obveza, čeprav to ni. Zato je bil večstopenjski študij uveden s formalnim razporedom, z inverzijo predmetov, z njihovo umetno razdelitvijo na več celin ali z umetnim spajanjem v eno celino, poleg tega programi niso vsklajeni s tro-stopenjskim študijem, niti ni ustvarjen adekvaten sistem pouka, ki bi v sebi dru-žil obče-teoretsko in praktično znanje, po-trebno za organiziranje in izvajanje z do-ločenim procesom proizvodnje, posebno na prvih stopnjah, ki bi tako bil prilago-jen študentom. Profili, posebno diploman-tov prve stopnje, niso usklajeni s potre-bami prakse, poleg tega pa mnoge delov-ne organizacije ne kažejo pripravljenosti sprejeti takšnih strokovnjakov in logična posledica je, da ti nadaljujejo študij, ko-ristnost prve stopnje pa se postavlja pod vprašaj.
ZA ENOTNE PROGRAME
IN UČBENIKE
Problem učbenikov je že stara slabost, saj se je s stopenjskim študijem še po-tenciral. Menimo, da bo treba pred naš predavateljski kader priti z jasno zahtevo: napiši ali odstopi. Ce ima nekdo voljo za raziskovanje, da si širi kvantum svojega znanja, mora biti pripravljen dati to tudi na papir, drugače pa naj dela v operativi. Seveda pa bo nujno potrebno nivo učbe-nikov uskladiti na nivoju cele države, kar pa vsekakor »zahteva najprej uskladitev učnih programov vseh jugoslovanskih fa-kultete, kar pa je in mora biti borba Zve-za študentov. Menimo, da je treba pričeti usklajevati in izpopolnjevati programe v sodelovanju z gospodarskimi in družbeni-mi službami in jih stvarno približati  po-
TRIBUNA STRAN 4
trebam prakse. Družbene organizacije naj ne samo ocenjujejo diplomantovo znanje, ampak naj aktivno sodelujejo pri formira-nju profila strokovnjaka, ki ga potebujejo.
VEC PRAKTIČNEGA DELA
Pri ustvarjanju sodobnega sistema po-uka je lahko pomembno tudi proizvodno delo študentov. S kombiniranjem proiz-vodnega dela in študija bi precej prido-bili na kvaliteti izobraženega kadra, ki bi svoje teoretično znanje izpolnjeval s prak-tičnim delom in na ta način mašil vrzeli v študiju z ozirom na zahteve prakse. To bi ga pozneje hitreje vključilo v pro-izvodnjo, povečalo bi produktivnost dela in študenta bolje aktiviralo in izboljšalo njegov odnos do dela. Menimo, da je treba čimprej z zakonom določiti obvezo delov-nih organizacij, da sprejemajo študente na počitniško prakso, rešiti vprašanje finan-ciranja in začeti z izdelavo potrebnih pro-gramov teh praks, da ne bi bila le vodenje dnevnikov kot doslej.
NE SOCIALNO POREKLO — TEMVEČ USPEH NAJ BO MERILO
Materialni položaj študentov je prav tako zelo pomemben za boljši in uspešnejši študij. Vemo, da nam primanjkuje štipen-dij in kreditov, vendar v današnji situaciji ni problem samo v tem, ampak da do sedaj ves sistem materialnega stimulira-nja študentov zaostaja za potrebami in razvojem družbe, ne zadovoljuje v pogle-du širine, ne favorizira sposobhih in mar-ljivih študentov, nosi elemente subjektiviz-ma in protekcije, zapostavlja mladino de-lavskega in kmečkega porekla, kakor je poudaril tudi tov. Veljko Vlahovič na VIII. kongresu ZKJ. »Tako smo v situa-ciji, da je socialno poreklo — a ne uspeh in sposobnost, merilo, kdo bo študiral in kdo ne (besede tov. Tita na VIII. kon-gresu ZKJ). Število štipendij je padlo, a življenjski stroški študenta so precej na-rastli. Menimo, da je potrebno napraviti in razvijati tak sistem materialnega sta-nja študenta, ki bo na osnovi ekonom-skih možnosti družbe  zadovoljil osnovne
potrebe študenta v skladu z občim porastom družbenega standarda. Nujno je v pogojih poostrenega študijskega re-žima in intenzivnejšega pouka rešiti osnovni problem materialnega položaja študentov in s tem neposredno vplivati na uspeh študentov pri delu in učenju. ENOTNA JUGOSLOVANSKA UNIVERZA V zvezi z uvajanjem reforme se kaže potreba, da pričnemo z močnejšo koordi-nacijo visokošolskih ustanov, za katerih delo je zainteresirana vsa družbena skup-nost. V sedanjih pogojih obstajajo velike razlike, posebno v pogledu organizacije in nivoja pouka, ne samo na istorodnih fakultetah raznih univerz, ampak tudi na sorodnih fakultetah ene univerze. Meni-mo, da je treba nadaljnji razvoj visoko-šolstva zasnovati na obče jugoslovanskih načelih in normah, ki morajo najti najra-
Vinjete, Tone Lapajne
cionalnejše rešitve v inteiesu vse Jugo-slavije kot edinstvenega gospodarskega in družbenega področja^
DOBER STUDENT — DRUŽBENA  VREDNOST
Rezultate, ki jih družba zahteva od študentov, bomo lažje dosegli, če bo štu-denta priznavala vsa družba in fakultetni kolektivi, ga stimulirali moralno in mate-rialno. V ta namen bo treba napra-viti celovitejši sistem stimulativnih mer, ki bi zajel vse dobre študente (ne Samo izredne), ki bi kvaliteto dela in trud po-edincev odlikoval kot družbeno vrednost, istočasno pa bi ga moralno in materialno stimuliral. Vprašanje stimulacije študen-tov je treba gledati v sklopu celotnega obstoječega sistema nagrajevanja po delu, moralo bi biti ena od družbeno-pedago-ških mer, da bi v študentu razvijalo za-vest o družbeni vrednosti in pomenu uče-nja. Tudi priznanja, ki bi jih dajali, bi morala imeti stvarno vrednost v očeh študentov in družbe. Osnovne stimulativne mere bi lahko bile pravica za hitrejši konec študija, prvenstvo v prejemanju šti-pendij in kreditov, mesta v študentskem domu. Ves sistem bi morala podpirati družba, družbeno-politične organizacije in organi upravljanja, ki delujejo po fakulte-tah in izven njih. Poleg osebne zainte-resiranosti študentov bi dobro postav-ljeni in dobro organizirani sistem mer za stimuliranje imel pozitiven odmev tudi pri delu učnega osebja, ker bi priznanje, dano študentu, predstavljajo istočano tudi priznanje predavatelju in pa fakulteti.
SMO LE NA POL POTI
Iz vsega je jasno razvidno, da je v osnovi reforma dobro zamišljena, njeni zaenkrat slabi rezultati pa nas ne smejo omajati pri njenem nadaljnjem izpopol-njevanju, saj je za njeno uspešno izvedbo treba najprej rešiti vrsto navidez postran-sikih faktorjev. Novega boljšega vlsokošol-skega sistema ne bomo vzpostavili čez noč, zavedati pa se moramo, da bomo študij na univerzi izboljšali šele takrat, ko bo-mo vse neuspehe in analize s pridom uporabili, zato menimo, da smo na pozi-cijah, ko bo treba s pravo reformo šele pričeti, nikakor pa morda končati, saj bi s tem napravili veliko škodo «ehi. štu-dentu in vsej družbi.
Srečko Rutar
VECPOMOCl
Le redki učenci osnovnih šol in dijaki v tem času Se vedo, kam po končani šoli. če bi se to vprašanje postavljalo več me-secev pred dokončano šolo in pri manj-šini mladih, bi bilo to še nekako razum-Ijivo. Nepojmljivo pa je, da mladi šele neposredno pred vpisom na eno izmed srednjih šol in fakultet iščejo informacije kam, bojujejo se sami s seboj, v kateri šoli bodo najbolje uspeli, težave imajo s štipendijami, pojavljajo se nesoglasa v dru-žinah itd. Vse te težave nastajajo predvsem zaradi nenačrtnega dela v šoli skozi celo leto in več let, neinformiranosti in pre-majhne strokovne pomoči ustreznih zavo-dov, skratka: vse to se pojavlja zaradi ne-načrtne kadrovske politike v komuni, ki teče zaradi neusklajenosti po več tirih. šte-vilke neuspelih poskusov v I. letnikih so tolikšne, da ne morem mimo kritike se-danjega stanja. škodo, ki jo utrpimo, ker porabljamo znatna družbena sredstva za vse tiste, ki morajo ponavljati ali presed-lati dnigam, je prevelika, da bi lahko mir-no čakali vsakoletni pričetek šolskega leta. ž,e takoj v začetku naj poudarim, da je vsakoletna akcija »Teden poklicnega usmerjanja« premalo, da bi uspeli anali-zirati posameznikove želje, njegove dispo-zicije. Mislim tudi, da je kampanja pritis-niti na delovne organizacije »razpišite pro-sta delovna mesta, dajte nam število šti-pendij, uredite kadrovsko situacijo« v enem tednu nemogoča, krepi odpor, zmanjšuje realnost kadrovskega planiranja, poveča možnosti iskanja prostih mest in štipendij po vezah itd. Predlagam, naj bi akcijo »teden« razširili vsaj na »mesec«, čeprav je večkrat tudi eno 'leto premalo.
V zvezi s tem se postavlja več vprašanj:
1.  Kdo naj v komuni skrbi za načrtno usmerjanje mladine v poklice in šole.
2.  Kakšno vlogo naj pri tem odigrajo delovne organizacije oziroma njihove ka-drovske službe.
3.  Kakšno vlogo naj imajo šole in nji-hovi samoupravni organi.
4.  Kdo v šolo in kam v šolo?
5.  Kdaj  pričeti z akcijo,  da ne  bodo učenci v negotovosti?
6.  Kdo naj sodeluje v načrtnem delu?
Prepričan sem, da je podobnih vprašanj še več, toda skušal bom odgovoriti le na nekaj, ki sem jih omenil.
V  občinah, vsdj v večini, obstajajo za-vodi za zaposlovanje, ponekod zavodi za poklicno usmerjanje,  komisije za štipeti' dije pri občinskih skupščinah in v delov-nih organizacijah. Vse te komisije in od-bpri ter zavodi »naj bi« zagotovili načrtno poklicno usmerjanje mladih in nujna ma-terialna  sredstva  za  preživljanje.  Razen redkih izjem, te »kadrovske službe« delu-jejo načrtno skozi celo leto. Mogoče uspe-jo izdati bilten o prostih delovnih mestih, o raznih poklicih, ponekod morda uspejo enkrat na leto testirati učence ali sklicati kakšno posvetovanje,  vse premalo pa je konkrethega stika strokovnjak — učenec, šola — gospodarske organizacije, zavod za zaposlovanje delavcev — šole — gospodar-ske organizacije. Premalo je tudi stika s socialnimi centri v občinah. Posledice ne-načrtne kadrovske politike se nam prav v
tem času močrto kažejo. Pojavlja se pre-obremenjenost v določenih poklicih, pre-obremenjenost nekaterih šol, drugod pa se zopet pojavlja izrazita deficitarnost. Druga stvar, ki je boleča, je tudi, da vedno manj delavske in kmečke mladine odhaja na študij tako v šole II. stopnje kot na fakulteto. Res je, da so osnovni vzroki v pomanjkanju možnosti otrok slabše situ-iranih družin, oddaljenost od šol, v po-manjkanju stanovanj, toda ko se odloča, kdo bo šel študirat, kdo bo dobil štipen-dijo, običajno pozabljamo na otroke kme-tov in delavcev, še vedno ostajamo pri stari praksi, vezah in poznanstvih. Tako je otrok iz kmečkih področij v podrejenem položaju že od osnovne šole dalje in ustav-no določilo ter zakon o osnovnem šolstvu ne moreta prav nič, če odloča o kadrov-ski politiki ozek krog, ne pa občan. Tako umetno povzročamo razlike med mestom in vasjo, oziroma med mladino bolje in slabše situiranih staršev. Menim, da bi morali o nadaljnjem študiju otrok in mla-dine v določeni komuni precej bolj na-tančrio razpravljati ne samo na komisijah, odborih, ampak na zborih volivcev, sicup-ščinskih organih.
Gospodarski in kulturni razvoj vsakega naroda temelji na Ijudeh, ki so kulturno in vsestransko razgledani. Tem bolj bimo-rale zato občine v sistemu samoupravlja-nja in decentralizacije razmišljati o per-spektivi svoje komune, svojih kadrov, ne pa planirati po trenutnih potrebah in se odločati po liniji najmanjšega odpora — zaposlimo tiste, ki nam trenutno manjka-jo, štipendirajmo čim manj, saj Se tako iz šol prihajajo za delo zelo nepripravljeni Ijudje.
Ne morem si biti na jasnem, kako je mogoče planirati rekonstrukcijo neke to-varne, če ni plana kadrov za novo, tehno-loško izpopolnjeno proizvodnjo. če je v neki komuni na primer razmerje med raz-
SREDNJESOLCI
rednimi in predmetnimi učitelji 20:1, kaj potem storiti v tisti občini? še naprej šti-pendirati učitelje razrednega pouk in ča-kati na njihovo dobro voljo, ali bodo šli na pedagoško akademijo, ali pa bodo iz-plačali štipendije in šli drugam, kjer se bolje zasluži. Zakaj ne sklepajo komisije sa štipendije takšnih pogodb, ki bodo ob-vezovale štipendiste, da nadaljujejo študij na pedagoški akademiji.
To sta le dva primera, na podlagi kate-rih hočem dokazati, kako malo razmišlja-mo o poklicnem usmerjanju mladine, ozi-roma kako nedopustne napake delamo v kadrovski politiki. Naslednja stvar, na ka-tero šelim opozoriti, je neinjormiranost o mošnostih poklicnega usmerjanja, zara-di katere toliko mladih boli glava, zaradi katere se mladi odločajo po volji mnenj, zaradi katere se pojavljajo prav tako pa-noge, ki so deficitarne in tiste, kjer je mladih preveč. To je tudi zelo dober po-goj za iskanje po vezah. Menim, da le ne bi bilo prctežko izdajati mesečni informa-tivni bilten za vse šole, v katerem bi bilo točno povedano, kje so možnosti, tako za neposredno vključitev v poklic kot za na-daljnje šolanje znotraj komune in izven nje.
Ob tem pa bodo morali znatno bolj po-seči v pomoč pri odločanju posameznika strokovni zavodi in njihove sluSbe. Pred-lagam, da bi uporabno psihologijo mnogo bolj uporabljali v praksi in m z njo m njenimi dosežki operirali le na kcmgresih in simpozijih. Kadrov, še posebno pa psi-hologov, ni tako malo, le zaposliti bi j&i bilo treba. Individualno testiranje, razgo-vori z učenci in starši, razgovori z razred-nimi kolektivi, vse to bi moralo postati praksa zavodov za poklicno usmerjanje, psihologov, socialnih delavcev i?i drugih strokovnjakov. Menim tudi, da bi nam lah-ko mnogo koristila inozemska praksa, ker se na znanstvenih osnovah mladi odločajo za poklice, in ko se želje individuuma konfrontirajo z dejanskimi dispozicijami posameznika za določene poklice ali šole. Nočem absolutizirati in postavljati edino veljavnih smernic. Hočem le povedati, da mnogo mladine ne ve kam, mnogi so v di-lemah, pomoči ni, ali pa ;"e prešibka. Prav bi bilo, če opozorim tudi na vlogo šole in njenih samoupravnih organov. Delno se problem nadaljnje usmeritve učencev v šo-lo rešuje s strokovnimi ekskurzijami, ne-kajkrat letno in s tem smo tudi največkrat zadovoljni z enim ali dvema predavanji' tna. Posebno na šolah II. stopnje pa je teh akcij še premalo. Predvsem ne bi smelo biti akcije, ampak delo po plann, načrtno skozi več let. Informacija o fakul-tetah, ki je bila pred časom objavljena o Tribuni, je deloma še lahko slušila usme-ritvi posameznika, kljub precejšnji zrelo-sti in samostojnosti dijakov zadnjih raz-redov pa smo priča ogromnemu osipu mladih v prvih letnikih fakultet. Vzroke za osip lahko iščemo v drugačnem in bolj zahtevnem sistemu študija na fakultetah, premajhni pripravljenosti za ta študij, de-loma pa tudi v premajhni pomoči pri iz-biri fakultete s strani strokovnjakov. Po-trebno bi bilo več stika s fakultetami o pogojih študija, njegove zahtevnosti, pa tudi mladinska in študentska organizacija bi lahko ob tem bolj sodelovali.
Predlagam tudi, da se na šolah v obči-nah organizirajo tribune o poklicnem usmerjanju, kadrovski politiki, na katerih je potrebno ostro kritizirati sedanje stanje in opozoriti na njegovo razreševanje. Inici* atorji teh posvetov naj bodo predvsem mladi, saj gre za njihovo perspektivo.
Jure Gartnar
Ob francoskih ,,Hlapcih"
V nedeljo, 28. marca 1965, je francoski krožek II. gimnazije v Ljubljani pred-stavil v Viteški dvorani v Križankah Can-karjeve »Hlapce« v francoščini. 2e sama vest, da pripravlja franooski draanatski kro-žek za svojo letošnjo uprizoritev to za-htevno delo in to celo v francoščini, me je navdala s pesimizmom in kritičnostjo. Se potem, ko sem v nedeljo zvečer stopal proti Križankam in sem v mislih dejanje za dejanjem ponavljal to čudovito Cankar-jevo dramo, sem bil prežet z apriornim občutkom, da je tokrat francoski krožek segel nekoliko predaleč in, da kljub svoji vnemi, ne bo mogel preko vseh ovir, ki se ob izvedbi tega dela pojavljajo. Zato pa danes s tem večjim veseljem priznavam, da sem se s svojo kritičnostjo in pesimiz-mom prenaglil. Veliko delo, ki ga je opra-vil krožek za realizacijo svoje letošnje predstave, nam vsem, ki smo to delo in trud spremljali samo ob strani, vliva spo-štovanje. Kot sem pred nekaj meseci na-vdušen zapuščal Križanke, potem ko sera
prisostvoval literarnemu večeru »Afrique, notre Afrique« v interpretaciji Aleša Ber-. gerja in njegovih prijateljev, tako sem tu-di tokrat odhajal s predstave z občutkom zadovoljstva in priznanja.
Ne bi rad teh nekaj vrstic, ki naj bi imele predvsem informativen značaj, spre-menil v slavospev »mladim navdušencem«, ki so s svojim profesorjem nedeljo za ne-deljo sedeli ob prevodu Cankarjevega de-la in pripravljali svojo spomladansko predstavo. Popolnoma je namreč jasno, da »Hlapci« mladih gimnazijcev ne more-jo biti vrhunska gledališka stvaritev. če bi se hoteli na vsak način poglabljati v samo realizacijo Cankarjevega teksta, bi lahko »pod lupo« našli kup spodrsljajev. Zdi se mi pa, da samq vprašanje dramat-ske izvedbe niti ni primarnega pomena in ne moremo posameznih detajlov pred-stave presojatf s tisto kritičnostjo in ostri-no, s katero pretresamo predstave ostalih amaterskih skupin. Gre predvsem za prvi občutek  topline  in  neposrednosti, ki ga
dobimo ob prizadevanju mladih »igralcev«. Gre za veliko željo, da se pokaže plod ce-lotnega dela, svoj lasten čustven odnos do dramskega dela iii v našem primeru, Cankarjevih likov. Popolpoma dovolj je, da potem odhajamo iz dvorane z občut-kom vedrega optimizma, čeprav nam lah-ko še dalj časa ostanejo v spominu po-samezne. z večjo prisrčnostjo in neposred-nostjo podane osebe kot v našem prime-ru Anka, Lojzka, Geni ali pa nekatere moške vloge. Predatava kot celota pa nam bi bila lahko spodbuda za naše lastno delo in pa sploh za vzpostavljanje čustve-nega odnosa mladi človek — umetnost. Ko sem se vračal s predstave, sem se s pomočjo asocijacij popolnoma nena-merno vrnil k problemu, ki ga je v šesti številki Tribune nakazal tovariš Evald Fli-sar v svojem članku »O kulturniški pozi srednješolcev«. Ne bi se ustavljal ob ce-lem kompleksu vprašanj, ki jih danes po-stavlja problem »kultume vzgoje srednje-šolcev«, (ki j, mimogred rečno, res pro-blematična — v tem se s tovarišem Pli-sarjem popolnoma strinjam), vendar pa bi rad poudaril, da navdušenje, ki je pre« vzelo vse člane francoskega krožka ob nji-hovih »Hlapcih« (nekdo izmed dijakov je
celo napisal študijo o svoji vlogi) delno demantira tako stanje. Ce se ozremo še nekoliko mesecev nazaj, ko so nam dijaki bežigrajske gimnazije pripravili svoj »Afri-ški večer«, prihajamo do spoznanja, da je prišlo do določenih pozitivnih spodbud v tej smeri, kar dokazuje, da so možno-sti za rast samonikle in nevsiljene kultur-ne dejavnosti. Seveda pa si podobnega učinka ni mogoče zamisliti pri organiza-ciji kulturnega življenja brez osebne anga-žiranosti, pa naj ta izhaja s strani profe-sorjev ali pa dijakov.
Uspeh profesorjevega dela je približa-nje predmeta mlademu človeku, spodbu-diti v dijaku zanimanje zanj in mogoče celo poglobiti njegov čustven odnos do smeri, ki jo profesor predava. če vzame-mo poslednjo nalogo kot prvotni namen francoskega krožka in njegove predstave, potem lahko mirno zatrdimo, da smo pro fesorici Mariji Sajetovi, ki je krožek vodi-la, lahko hvaležni za njen trud.
Peter Vodopivec
TRiBUNA STRAN 5
NARODNOST V PRECEPU
Prispevek, kakršen je tole, gotovo nima na-mena dokončno spravljati nekaterih stvari v red, tudi ne namerava biti polemičen v čistem in klasičnem smislu. Morda bo njegov smisel v tem, da podčrtava neko problematiko fglej: Josip Vidmar, Refren o narodnosti — v So-dobnosti 1965 — štev. 1-3), jo podpre v njeni slutnji o aktualnosti in nujnosti in doda nekaj parcialnih izkušenj. Njegov najvažnejši smisel pa je najbolj in edinole v volji, da se zastavi vprašanje, da se o njem zabeleži impresija, ki naj vzbudi širšo polemiko in razgibanost.
Kaj je narod, narodnost? To je naša mož-nost, je naše šivljenje. To je vir naše delovne energije, našega političnega zanimanja, to je komponenta vsakdanjega človeškega koraka, na ulici, v družbi, sredi stroke, doma, podnevi,* ponoči, v času počitka in v času najsilovitejše-ga naprezanja.
Besede, ki nam služijo, kretnje, dojem — vse nas — kot pripadnike naroda —realizira na način nar&da, narodnega značaja.
To je naša temeljna družbena komponenta, zatorej tudi izhodišče vsakršne razprave o družbi, o kulturi. Ta zadnja izgovorjena asocia-cija je pravzaprav speča dragocenost in hkrati speča nevarnost. Ne sprašujmo se namreč, kaj in kako bi brez kulture, ko jo imamo tako var-no spravljeno za zaveso naše vsakdanje narod-ne izkušnje. Ne pogledamo je, prepričani smo vanjo, verujemo vanjo, a ne preverimo se o na-šem zaupanju, enostavno zaupamo. In rav-no zato, ker je ne povezujemo tako tesno z na-šimi negativnimi narodnostnimi izkustvi, veru-jemo vanjo neodvisno od njih kot v imanentno, nespremenljivo apriorno dejstvo, ki nima za-stoja, ne zatona. Ko delamo, hodimo, mislimo, počivamo, računamo na ustaljeno kulturno strukturo (čeprav podzavestno), ne zavedamo pa se, kaj lahko nenadoma izgubimo.
V Vidmarjevi predvojni razpravi o kultur-nem problemu slovenstva (J. Vidmar — Sreča-nje z zgodovino — I. Narodnošt) — zasledimo temeljno izhodišče o narodu in narodnosti, ki ga avtor prenaša tudi v članek v Sodobnosti. To temeljno izhodišče nas potrjuje v misli,* da moramo razpravljati o nacionalnosti s tolikš-no pazljivostjo, kot sega kirurg v tkivo z za-vestjo usodnosti napačnega giba. Kajti »narod-nost je organ«, kot pravi Vidmar na nekem mestu v svoji predvojni razpravi, »je organ, ki je človeškemu duhu neobhodno potreben, da lahko doživlja svet in življenje, da se lahko kul-turno izživlja, da lahko ustvarja kulturo.« In kot sta trdno povezana pojma naroda in kul-ture, tako tesno je oboje povezano z jezikom, to pa je instrument, ki je ubran po človeški naravi. Zanj pravi Vidmar, da je »mogočen naraven vzgon duha, ki se hoče izpovedati in-timno«, če pa se rnu dela sila, je to »greh zo-per narodnost, to je zoper svojski organ za kul-turo, ki ga je iz neznanih razlogov in po svo-jih zakonih ustvarila usoda in ki ga potemta-kem more in sme razdreti in uničiti zopet sa-mo usoda in nihče drug«.
Besede o usodi so težke in vredne premi-sleka. Kajti ta usoda ni nič drugega kot zgo-dovinski pojav. Narod je zgodovinska tvorba, tako kot je nastal, utegne nekega lepega dne
odmreti z utemeljitvijo, da ni več potreben. A ta trenutek ne gre za odmiranje naroda, kaj-ti čas, fco bo razvoj tako visoko, da bo mogoče zaživeti y integrirani in dezalienirani družbi brez meja in nestrpnosti, je še daleč, izven na-šega zornega polja. Danes moramo govoriti o čisto drugi stvari.
Kadar gre za naše življenje, za biološke, kul-turne in politične konstituante le-tega, se mo-ramo najprej zavedati, da gre predvsem za živ-Ijenje danes. če vztrajamo pri tem prakticistič-nem načelu, da nas predvsem zadevajo pro-blemi naše vsakdanjosti, moramo v marsičem pritrditi Josipu Vidmarju, ki v Sodobnosti piše o »slovenskem nacionalnem problemu«.
Josip Vidmar pripoveduje o pojavu špeku-lantstva in laži — integracijskih teženj v da-našnji (predvsem srbohrvatsko govoreči) poli-tični praksi.
Vidmar se sklicuje na besede predsednika Tita na VIII. kongresu Zveze komunistov Jugo-slavije, ko ta obsoja težnje po likvidaciji na-rodnosti, za propagatorje takšnih teženj pa predsednik Tito pravi, da »mečejo enotnost na-roda v en koš z likvidacijo nacij in z ustvarja-njem nečesa novega, umetnega, se pravi enot-ne jugoslovanske nacije, kar je malodane po-dobno asimilaciji in birokratski centralizaciji, unitarizmu in hegemonizmu.«
Stališče VIII. kongresa (in Josipa Vidmar-ja) je torej takšno:
1.  Trditev,  da je nacionalno vprašanje po-vsem nepomembno ali celo škodljivo (pretveza je integralno reševanje jugoslovanskih sociali-stičnih odnosovj, je nesprejemljiva, žaljiva, ne-socialistična\
2.  Ime  internacionalizma zlorabljati za  iz-delavo   nove  nacije  pomeni  skušati   naciona-lizem premagati z novim  »višjim« nacionaliz-mom, ne pa s socialističnim urejanjem te pro-blematike.
3.  Pravi internacionalizem je mogoče doseči samo s pravičnim reševanjem vseh nacionalnih problemov. Ko bodo ti dejansko rešeni, se bo narodno  čustvo  v  Ijudstvih  in posameznikih pomirilo in narodnost  bo postala popolnoma osebna zadeva vsakogar.
V Resoluciji nedavnega V. kongresa ZKS je zapisano takole:
* »Treba se je zavzemati za nemoten razvoj u&tvarjalnih sil slehernega naroda in narodno-sti. Taka nacionalna afirmacija je hkrati obra-čun s poslednjimi občutki slovenske na-nacionalne ogroženosti ali manj-vrednosti...« (podčrtal D.R.).
Očitno je, da gre pri besedilu Resolucije slovenskega kongresa za posebno verzijo reše-vanja nacionalnih vprašanj, zlasti slovenskega. In ta naša slovenska verzija je tipična: kljub temu, da se zavzema »za nemoten razvoj ustvarjalnih sil slehernega naroda,« pravi, da je treba obračunati »s poslednjimi občutki slo-venske nacionalne ogroženosti ali manjvredno-sti«, torej z drugimi besedami: nehajmo že en-krat s svojim slovenskim kompleksom manj-vrednosti. Ta interpretacija premalo poudarja Titovo tezo: »Narod in narodnost sta pomemb-na faktorja v socialistični graditvi, o vpraša-nje moramo urediti, rerševati«. Mi-slim, da Slovenci danes in tukaj res ne sme-mo prenehati premišljevati o našem problemu narodnosti, kar potrjuje že sam obstoj odten-ka o narodnosti v Resoluciji!
Kljub vsem tolažilnim in krutim besedam se moramo vprašati, kaj se v teh besedah pred-postavlja. že sam pojav tezenj, ki jih Josip Vidmar po pravici imenuje špeiculantske, neso-cialistične, že sam obstoj faktorjev, ki obdaja-jo to vprašanje kot naelektrena atmosfera, nam mora dati misliti o našem kulturnem da nes, o možnosti likvidacije vseh naših naporov,
ki so posebej še v kulturi tako naclonalno rea-gentni.
Slovenščina se počasi, a zanesljivo likvidira, predvsem pa se tretira kot manjšinski jezik. Plakati za filme, embalaža, učbeniki, televizi-ja (slovenske TV-drame se za zvezno mrežo opremljajo s podnaslovi kot ameriški filmi). V splošni atmosferi odrinjenosti se slovensko kulturno življenje pogreza vase, zapira se v zaprti krog, ki zares dobiva značaj manjvred-nostnega kompleksa, samo sebe žre, postaja oz-ko, zaprto, odtujeno. Nervoza se stopnjuje, naša kulturna samozavest upada. In tu, na pod-ročju slovenske samobitnosti, na področjh slo-venskih knjižnic polic, slovenskega gledališča, televizije, komunikacijskih sredstev, nas pro-blem zadrgne za vrat. Torej dandanes nacio-nalnega problema res ne^ smemo devalorizi-rati, kajti kot se paradoksalno sliši, ta problem nam je eksistenčno potreben, je pogoj za na-daljnji obstoj slovenske kulturne samostojno-sti. špekulacije, ki na dolgo in široko razgla-šajo internacionalizem, ne letijo na srbohrva-ško govoreče področje, prizadeti sta le Make-donija in Slovenija. Tu pa je tudi moralni pro-blem jugoslovanstva, za katerega običajno naj-demo le najlepše in najiskrenejše izraze do-brohotnosti.
Videti je,,da bomo morali izbojevati tešak boj in v tem boju ne bodo smeli premagati vul-garni predmetniški interesi, saj kultura je ved-no nosila suverenost nekega naroda, suverenost naroda pa nam ni potrebna iz šovinističnih, temveč iz imanentnih življenjskih razlogov.
Na koncu koncev se nam zdi kar odveč pisa-ti o drobnem bacilu s toliko zavzetosti in bojaz-ni. Upajmo, da ne postanemo nekoč njegove žrtve. Sicer pa, kot smo že ugotovili — važno je zivljenje danes, upajmo, da vprašanj, ki smo jih nanizali v tekstu, ne bo treba zastav-Ijati že in še jutri.                    Dimitrij Rupel
mera za mero
PRISPEVEK K ANKETI
Pred dpbrim mesecem je kulturna rubrika mari-borskega Večera razpisala med slovenskimi kultur-nimi delavci anketo o problematiki sodobnega gle-dališča. Problematika bi se naj vrtela okrog dveh izhodiščnih vprašanj: 1. KAJ VAM DANASNJE GLE-DALIŠČE NUDI? in 2. KAJ OD NJEGA PRICAKU-JETE? K sodelovanju je povabila tudi gledališkega kritika Tribune ANDREJA INKRETA. Objavljamo njegov prispevek.
Tovariš urednik,
mislim, da bi morali obe vprašanj: združiti v eno. Zato bom tudi napisal samo en odgo-vor, ki bo poskušal v grobem ponazoriti tisto, kar bi v slovenskem gledališču (upam, da ste imeli predvsem le-tega v mislih) moralo biti, česar pa v njem ni. Pri tem bom imel v mi-slih troje gledališč, ki jih kontinuirano gle-dam — ljubljansko Dramo, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko ljudsko gledališče iz Celja.
— Mislim, da si do zdaj še nihče ni pri-zadeval, da bi slovensko gledališče izkopal iz njegove  poudarjene  literarne  tradicije pa ga
osnove: natisnjenih, z gledališkimi fotografija-mi in (morda) tudi kritikami opremljenih iz-daj gledaliških tekstvo. Imamo gledališke liste, ki so po svoji vsebini tako neznatni in tako brezpomembni, čeprav spremljajo včasih dobre predstave, da svoje ime komajda zaslužijo. Predstava tako izzveneva v prazen prostor, računajoč le na svojo spektakularno privlač-nost. In ko se odigra, preprosto izgine — s svojimi dialogi vred. Preigrali smo lep del moderne drame tako ali drugače, tekstov kakšnega Maeterlincka, Appollinaira, Anouilha, Camusa, Becketta, Ionesca, Yeatsa, O'Caseya, Synga, Frischa, Diirenmatta, 0'Neilla, William-sa itn. pa skoroda ni mogoče nikjer dobiti, čeprav so že davno prevedeni. Mar ne bi bilo bolje, ko bi vsa sredstva, ki grejo zdaj za (slabe) gledališke liste, združili za redno iz-dajanje tekstov, ki se igrajo in ki bi jim pri-družili fotografije, kritike, dramaturške in re-žijske razčlembe, ob premierah pa bi izdajali preproste prospekte, ki bi mogli mirno nado-mestititi dozdajšnje gledališke liste. Teksti sa-mi bi morali izhajati redno mesec ali dva po premieri. Niti tiskarski stroški niti prak-tična redakcija takšnih broširanih in poceni edicij nikakor ni tolikšen problem, da bi ga ne bilo mogoče rešiti. S tem pa bi v nekaj sezo-nah dobili bogat tekstovni fundus, ki bi bil hkrati še kulturno zgodovinsko pričevanje o do-ločenih teatrih.
In kar je še važnejše: kulturno klimo, v kateri bi bil teater stvarna družbena sila, bi v marsičem ustvarili in utrdili, hkrati pa po-udarili teatrovo zraščenost z vsem pomemb-nim v konkretnem socialnem življenju, ki ga — kot celoto — tudi zaznamuje in omogoča, kot njegov odsev in hkrati kot eno njegovih stvariteljskih možnosti.
TRETJA ŽELJA
Razmeroma dobro poznamo poljsko sati-rično komedijo iziroma poljsko satiro nasploh, vse bolj spoznavamo češke dramatske satirič-ne dosežke in vse bolj razmišljamo o tovrstni skromnosti v sodobni slovenski dramatiki. Si-cer je v zadnjem času čutiti pri nastajanju izvirnih slovenskih satiričnih besedil nekoliko
večjo razgibanost, vendar bi bilo trenutno zelo tvegano iskati dobro slovensko odrsko satiro. Tako si naša gledališča skušajo pomagati na vse mogoče načine in režejo sosedov kruh, ki je žal v resnici boljši, in slovenski (pa tudi drugi jugoslovanski) odri odkrivajo (tudi do mače) družbene nepravilnosti s poljskimi, če-škimi in seveda še z drugimi tujimi satiričnimi stvaritvami.
V mariborski drami smo imeli kar dve se-zoni zaporedoma priložnost videti veselo sati-ro češkega porekla: slab in bledikav »Tigrov kožuh« Miroslava Stehlika v lanski sezoni in skorajda odlično satirično komedijo »Tretja želja« Vratislava Blažka pred nekaj več skot tednom dni.
Sodobnega češkega avtorja Vratislava Blaž-ka, satirika in scenarista pri državnem filmu, pri nas sploh nismo poznali. Na jugoslovanski praizvedbi komedije »Tretja želja« v Maribo-ru pa se je Blažek prvič predstavil z vso svo-jo izredno bogato zalogo domiselnosti za odr-sko prikazovanje »žgoče aktualnosti« — za prikazovanje ironizirane sedanjosti. »Tretja želja« je, čeprav je nastala že pred leti, še vedno precej imenitna podoba prehodnih obli-kovalnih potez socializma, ki dokaj živo, ven-dar prav tako znosno, prizadevajo eksistenco posameznikov v dolgotrajnem procesu obliko-vanja družbenega reda, nameravajočega ustva-riti popolnoma enake življenjske pogoje za ves svoj človeški organizem.
Vratislav Blažek pe skušal s satiričnimi na-očniki na očeh prikazati problem vsakdanjega življenja posameznika v socializmu, njegovo iskanje zadovoljstva in težave, ki spreminjajo in deloma tudi onemogočajo doseči omenjeni cilj človeka. Da bi ta, niti ne tako lahek, načrt realiziral v čim popolnejši podobi, je avtor zelo inventivno izbral konstrukcijsko obliko komedije. Blažek je v sodobno odrsko dogaja-nje povsem usklajeno vpletel figuro znanega dobrodušnega dedka iz pravljice, ki lahko v današnjem času s primerno hitrostjo uresniči tri niti malo skromne želje in ki potemtakera opravlja sredi današnjega modernega in na-prednega življenja dokaj  nenavadno funkcijo.
Ta pravljični dedek je poleg Petra vseskozi v središču dogajanja Blažkove komedije. Pe-ter je tisti srečnež, ki mu lahko dedek za iz-kazano mu dobroto v trenutku izpolni tri že-lje,  in  Peter   je  eden  izmed  tistih,  ki  kljub
visoki Izobrazbi živi zelo nizko. Medtem ko je dve želji kar mimogrede — ne da bi se zave-dal — žalostno zapravil, je bila Petrova tretja želja toliko neskromnejša in zahtevnejša: ču-dodelnega dedka je poprosil za bolj urejene življenjske razmere, čeprav je dotlej živel ko-likor toliko srečno. Ko mu je dedek željo iz-polnil (dobil je novo stanovanje, avtomobil in izobrazbi primeren položaj v službi), pa so se pričeli za Petra in njegovo družino nesreč-ni dnevi. Prav s tem je Blažek hotel načeti problem človekove sreče v kateremkoli druž-benem okolju, vendar je njegova rešitev tega problema nekoliko nejasna in tudi neutemelje-na. Peter je sredi novih materialnih možnosti preveč prisiljeno nesrečen, pravih in krepkej-ših argumentov za Petrovo nelagodno počutje pa avtor komedije ni odkril.
To je pa, lahko bi rekel, tudi edini spo-drsljaj »Tretje želje«. Vsa zgodba je polna ostrih bodic, prevlečenih s humorjem, ki zbo-dejo v živo in tudi prizadevajo. Blažkova sa-tirična izpoved je neprikrita, objektivna, pred-vsem pa pogumna in resnična, ni ga strah opozoriti na težave, ki jih nekateri prikrivajo in o njih govore zlagano; prav v tem pa je pra-va vrednost njegove komedije.
Enako kot o odrskem tekstu bi bilo vred-no pisati tudi o mariborski izvedbi »Tretje želje«. Predvsem zaradi tega, ker je bila po^ polnoma češkega značaja, saj so jo pripravili kar trije gostujoči čehi: režiser Antonin Mo-skalyk, scenograf Miloš Ditrich in komponist scenske glasbe Luboš Fišer.
Režiser Antonin Moskalyk, ki je uprizoritev »Tretje želje« pripravil že v Pragi, nedomno ni imel lahke naloge pri realizaciji tako pisa-nega in dinamičnega besedila. Predvsem je ustvaril živahnost, ki jo komedija zahteva, po-samezni prizori so bili kontinuirani in prav-zaprav ni bilo niti trenutka dolgočasja.
Scena Miloša Ditricha je bila urejena tako domiselno funkcionalno, kot je pri nas še sko-rajda nismo videli. Izredne možnosti za spre-membo scene in njena globinska odmaknje-nost so vrednost celotne predstave še pove-čale.
Ekipa igralcev je bila pri svoji interpreta-ciji tako enotna, da bi bilo tvegano imenovati najboljšega. Ker sem že prej imenoval oba gibalca komedije, bom začel kar z Dedkom in Petrom. Janez Klasinc je v vlogi Petra, doktorja prava, popolnoma uspešno predstavil pomanjkljivo neodločnost in razdvojenost v naši sodobnosti. Pravljični Dedek Marjana Bač-ka je bil usklajen delivec dobrote in svaritelj pred nesrečo kljub različnim podobam, ki se je v njih prikazal. Eden najbolj bleščečih na predstavi je bil Arnold Tovornik v vlogi Ple-skarja. Ravnodušni in zapiti Pleskar je goto-vo ena njegovih najbolje ugtvarjenih odrskih likov. Petrova žena Vera Maje šugmanove je bila dovolj prepričevalna v sprva neurejenem in prepirljivem okolju ter pozneje v idealnih razmerah. Dpbrodušna Mati in Oče sta bila Pavla Brunčkova in Franjo Vičar, togost biro-kracije pa je zadovoljno prikazal Joža Zupan. Vseskozi nesrečen zakonski pas sta prav tako dobro upodobila Bogdana Bratuževa in Boris Kočevar.
Vsi — z gostujočimi oblikovalci predstave v ospredju — so ustvarili notranje in zunanje izrazno bogato premiero Blažkove »Tretje že-lje« v Mariboru. Izredno pomembni ob tem so pričenjajoči se stiki mariborske drame s tuji-mi gledališkimi umetniki. Izmanjava izkušenj in navezovanje prijateljstva s češkimi gl^da-liščniki bi se naj nadaljevala, upoštevajoč tudi možnosti gostovanj drugih tujih posa-meznikov ali celo dramskih ansamblov Mari-boru.
Vili Vuk
Intimen dialog o filmu ,7Prometej z otoka Viševice"
A.: Pred približno mescem dni smo videli v Ljubljani najnovejši proizvod jugoslovanske kinemotografije, film Vatroslave Mimice Pro-metej  z  otoka  Viševice.  Kaj   sodiš  o  njem?
B.: Mislim, da si odgovor delno že zajel v vprašanju: v resnici namreč ni mogoč odgo-voriti o filmu Prometej z otoka Viševice kot umetniškem delu, tedaj stvaritvi, ki vsebuje enkratno, izvirno in neponovljivo izpoved umetnika v obdajajočem ga svetu, izpoved, ki ji niso podlaga v konkretnem času in pro-storu, tedaj obstoječem družbenem ambientu veljavne resnice, moralni temelji, ideali, itd., ki ni zgolj interpretacija le-teh in kot inte-repretacija nujno nasilna konstrukcija zaple-tene, nikoli v tesnem okviru in na poenostav-ljajoči ravni teh resnic zapopadljive življenj-ske problematike, temveč ki je plod neposred-nega, avtentičnega kontakta ustvarjalca z živ-ljenjem, kontakta, ki je njuna kar najbolj popolna spojenost, zato notranje intenzivno razgibana, nepomirljiv spor in nikoli mrtva, v obstoječi ali čisto ponotranjeni ustvarjalčevi resnici do življenja, danosti itd. moralično pri-trdilno ali zanikovalno opredeljena razdruže-nost. Umetniško ustvarjanje je tedaj celovito spoznavanje, razumevanje sveta, danosti in s tem lastnega bivanja, to pa je lahko sarao ob takšni nenehno angažirajoči umetnikovi na-ravnosti do sveta, neravnanosti, ki jo je mo-goče še najustrezneje označiti kot odprtost; to pa pomeni, da umetniško ustvarjanje ni neko izvenčasovnb ali nadčasovno ustvarjanje neldh čistih vrednot, temveč da je konkretna praksa umetnika v svetu razkrivanje njegove še zakrite resnice, anticipiranje tistega» kamor je že vrženo zgodovinsko dogajanje, opredelje-,
vanje šibke točke v vladajoči zavesti: trdnost obstoječih resnic, moralnih vrednot, idealov, je s tem omajana. Umetniško delo kot rezul-tat te prakse je zato nedostopno kritiku, ki se mu bliža tako, da ga predmeti na obsto-ječo družbeno resnico in moralo; po s^jojem bistvu pa je sploh večsmiselno in inkoiizura-bilno na enkrat za vselej veljavno vedenje.
A.: Moram te zaustaviti. Predmet — in ko-likor tvoja, za zdaj še čisto neargumenirana, ocena drži, lahko tudi v resnici govoriva o predmetu — najinega razgovora je film rome-tej z otoka Viševice. Posvetiti se morava nje-mu, vse, kar govoriva, mora biti spregovorje-no v neposredni zvezi z njim. Zato dovoli, da tvoje besede takoj aktualiziram na najin pri-mer na film Prometej z otoka Viševice, da to-rej nakažem, kaj iz njih za ta film sledi: ko-likor drži, da je zgolj nekakšen izdelek, proiz-vod, nikakor pa umetnina, tedaj je ko tak po svoji vsebini neizvirno, zgolj tipično ponavlja-nje sedaj obstoječih resnic in moralnih oprede-Ijevanj, zatp nasilno konstruiranje življenja v njihov tesni, poenostavljajoči okvir, ne pa nje*-govo celovito zajetje, razumevanje; kot tak bo nujno krčil, pačil dogajanje, človeka in nje-gove odnose na potrjevanje dane resnice, mo-ral itd., pa zato stvarno problematiko življe-nja, njegova resnična protislovja zabrisoval, prirejal svojemu vzorcu, formuli, ki ta proti-slovja —v okviru danosti, obstoječe zavesti itn. — opravičuje, nasilno razlaga in tako ne odkriva, temveč zakriva resnico življenja in siromaši njegovo konkretno polnost. Po vsem tem je seveda očitno, da takšno delo ni in ne more biti izraz tiste neposredne spojenosti ustvarjalca z življenjem, temveč nasprotno nje-
govo izločenosti iz življenja, saj je ustvarja-lec samo v kakšni izolirani poziciji varen pred nevarno zapletenostjo življenja, sploh mogoč v njegovi konstrukciji. Jasno tedaj, da bi bilo ob vsem tem mogoče označiti film Prometej z otoka Viševice le"še kot propagando.
B.: Tvoji sklepi so točni. A če te prav razu-mem, zahtevaš sedaj od mene, da jih argumen-tiram; nič lažjega kot to: 2e na prvi pogled je očitno, da je celotno dogajanje filma Pro-metej z otoka Viševice, da so vse njegove osebe ip. njihovi medsebojni odnosi splošče-ni zgolj na eno samo, popolnoma neresnično in skrajno pomanjkljivo dimenzijo — politič-no. Vse bivanje oseb, vsa njihova dejanja in nehanja in nazadnje celotna njihova psiholo-ška karakterizacija, kolikor je o kakšni karak-terizaciji v tem filmu vobče mogoče govoriti, poteka s pomočjo tradicionalnega, vse poeno-stavljajočega političnega ključa; temu primer-no preprosta je tudi dramaturgija tega filma: glavni junak tega filma izvira iz revne proletar-ske družine, zato je v NOB takoj pristaš in celo eden izmed vodij politično pozitivne in zgodovinsko resnične sile — partizanov, po vojrii pa eden glavnih, oziroma sploh glavni pobudnik napredka v svojem zaostalem doma-čem kraju. Njegova žena, ki je hčerka vaške-ga bogataša, tedaj predstavnika preteklega re-žima, je že po svojem izvoru določena, da omahne, da je nesposobna do kraja slediti in vzdržati ob svojem možu. V trenutkih, ki so zanj najtežji, ga zapusti. Enako preprosto in v bisvu naravnost prefetsko je determinira-na tudi usoda dritgih Ijudi, npr. čolnarja, ki se v sednnjem č.?su vsesplošnega lova za zasluž-kom ustrežljivo in ne oziraje se na svoje člo-
iz človeka, iz njegove prakse, y kateri se ure-sničuje in ki ga po drugi srani kot izkrivljena praksa znova odtujuje njegovemu človeškemu bistvu, nakazal bi njegov konflikt s samim se-boj in z zgodovino, njegovo infantilnost in moč itd., nikoli pa ga ne bi vnaprej moralno deter-miniral: šele takrat bi lahko prikazal NOB kot prakso konkretnih ljudi, jo torej napolnil z živo človeško problematiko, dimenzioniral nje-ne človeške in protičloveške podobe, pokazal dramo človeka, ujetega v tok zgodovine, nje-govo veličino in tragiko, ne bi je pa prikazo-val samo kot golo puškarjenje. In šele takrat bi mu postalo mogoče zajeti njeno zgodovin-sko resnico, njene resnične človeške vsebine, smisel in pomen. To je vse res, to vse drži. Vendar pa ti-moram v nečem ugovarjati, oziro-ma te dopolniti; čeprav je sicer res, da je v tem filmu celotno dogajanje ljudje, njihovi odnosi in dejanja — poenostavljeno, skonstru-irano in skrčeno na eno samo dimenzijo, pa vendar ni mogoče trditi, da bi bili vsi člove-ški odnosi v tem filmu oblikovani v isti shemi, kot sva jo odkrila v prizorih iz NOB. Ni se namreč mogoče ubraniti vtisa, da je poprejš-njo — v nekaterih dosedanjih filmih tako paz-no — politično nestrpnost tokrat zamenjal ne-kakšen mnogo strpnejši pogled, ki sicer ostaja v mejah istega poenostavljanja in determini-ranja človeka, njegovih dejanj, odnosov itd., a ki ga v tej determiniranosti — naj se tako izrazim — vendar še ne obstoja. V mislih imam odnos glavnega junaka tega filma do vseh pomembnejših negativno obarvanih oseb, zlasti do njegovega tasta in žene, pa navsezad-nje do drugih, npr. do že omenjenega čol-narja itd., s tem pa obenem tudi avtorjev mo-ralno nejasen, neopredeljen odnos do teh oseb. B.: Kar takoj moram povedati, da sva s tem vprašanjem zadela ob najbolj kritično točko, hkrati pa tudi v samo vsebinsko jedro filma. Sprememba v  odnosu do  oseb, njiho-
vem moralnem ocenjevanju, na kar si opozo-ril, v resnici ni prisotna le v filmu Prometej z otoka Viševice, ni torej nikakršna njegova posebnost, nikakršna njegova novost, temveč je integralni del cele vrste filmov iz posled-njega časa — V spopadu, Službeni položaj, Ne joči, Peter itd. — in je neposredno zvezana z določeno preorienacijo v miselnosti njiho-vih avtorjev, preorientacijo, ki je bila nujna, če niso hoteli še kar naprej zaostajati za obsto ječo družbeno zavestjo in tako končati v po-polnem anarhizmu. Ta film je z vso svojo vsebinsko problematiko — primerjanjem pre-teklosti s sedanjostjo, takratne mentalitete, za-grizene vere v neposredno ustvarljivost idea-lov, novega sveta, novega človeka itd. s seda-njo, pa prejšnjo iluzijo o nastanku družbe brez protislovij, kakor hitro bo eliminiran raz-redni sovražnik, s sedanjim spoznanjem proti-slovnosti našega življenja itdn., ki se zgodi z junakovim povračanjem v njegovo, i ns tem obenem tudi našo polpreteklo zgodovino — očitno refleks te preorientacije in z njo zveza-nega novega — od prejšnjega različnega, dru-gačnega — pogleda na svet. V skladu s prejš-njo miselnostjo so bili vzroki, "da še ni prišla do uresničitve ideala, še izrazito subjektivne narave — svet po osvoboditvi je bil načelno lep, dober, človeški, to je bil čas največjih iluzij, po katerih je bila uresničitev ideala vprašanje najbližje prihodnosti, zato so pred-stavljali zavoro razvoju le še isti, ki so bili ostanek starega sveta, stare družbe — s pre-tekom časa pa ko se je izkazala tajcšna misel-nost kot očitno nevzdržna, so se vzroki spre-menili,. povnanjili, postali objektivni, — tedaj: družba je dobra, lepa, tudi človek je načelno dober, lep, toda svet, kot tuja materialnost, je slab, grd, protičloveški, človeka omejuje, zasuž-njuje in ga v zadnji konsekvenci tudi dela slabega. Oba pdgleda na svet sta po svojem iz-voru in strukturi — kljub zunanji različnosti
— seveda povsem identična. Oba nasilno raz-lagata svet, jemljeta človeku njegovo vsebino, ga predmetita — drugi pogled je v bistvu zgolj logični podaljšek prvega: človek, ki je že vnaprej determiniran kot slab, navsezadnje ne more za to, da je slab, nositi nobene odgo-vornosti, torej tudi ne more biti kriv za svoja zla dejanja. Jasno je, da je takšen pogled na življenje izrazito enostranski, popačen, tedaj necelovit in da je tako postavljeno življenje čista konstrukcija, ki je s sleherno resničnost-jo brez vsake zveze. Tudi je očitno, da sta oba pogleda lahko prisotna v enem in istem delu, saj sta po svojem bistvu istovetna: njuna hkratna obstojnost v filmu je opazna ne le po prizorih iz NOB, temveč tudi v mo-ralni opredelitvi glavnega junaka in njegovih dejanj — navsezadnje tudi on sam in vsa nje-gova naprezanja, napori, žrtve za družbeni napredek — logično gledano — ne bi smeli imeti nobenega etičnega obeležja, saj niso nič drugega ko gola nujnost; junak je tisto in dela tisto, za kar je bil že vnaprej — izven svoje volje — predestiniran.
A.: Takšne konstrukcije in kombinacije so opazne tudi v ostalih filmih, ki si jih že ome-nil — V spopadu, Službenem položaju idr. — njihova logična posledica pa je, da je človek osvobojen vsakršne odgovornosti za svoja de-janja, vzroki za obstoječa protislovja, deviaci-jo itd. v našem družbenem življenju so vselej nekako izven nas, nas ne zadevajo, se ne do tikajo nas in naših dejanj: bodisi da so pred-stavljeni v nam tujih negativnih likih, ki se-veda niso nič drugega kot čista abstrakcija, bodisi da temeljijo v objektivni zakonitosti, zgodovinskih pogojih, inertni materilnosti itd, V filmu Prometej z otoka Viševice sta upo-dobljena oba vzroka — prvi v abstraktnem, čisto brezosebnem birokratu, katerega inačica je npr. komercialni direktor v filmu Službeni Nadaljevanje na 8. strani.
vrnil vitalnim in sp oudarjenim gledali-škim izvorom. Stopnjc ierne sodobnosti ne-kega gledališča mnogo reč merimo po tem, koliko igra tekste, ki ili napisani zdaj in tu. Ti teksti niso vs iri, oziroma ni jih toliko dobrih, da bi z njihovo vsebino v repertoarju zdržati ! ) ali celo več. Hkra-ti pa raznolikost njih stilov iii vsebin na-rekuje — spontano va! — zveriženega panoptikumskega ekle ma (ta panoptikum pa je spet samo litera ili v najboljšem pri-meru tudi le imitator ki kontinuiteto gle-daliških prizadevanj i o razbija, če ne že kar onemogoča. Lep j r za to je ljubljan-ska Drama, ki je od o tekstov letos igrala kar sedem novih, od ih pa je bil morda —eden vsaj približno 2 sodoben, zares od tukaj in od zdaj, os pa so bili sodobni samo po svoji rojstni ] iin gledališko ravno tako anahroni. Lansko aio pa nam je pred-stava Kralja Leara p( la, kje se še skriva , poglavitna možnost za ), aktualno in komu-nikativno gledališče; idobni interpretaciji dobrih tekstov iz litera lavnine.
Seveda se s tem n i izrekati zoper mo-derne tekste nasploh. pa se mi potrebno, da merimo tudi njih< gledališko moč po resonancah, ki jih zm< ustvariti s konkret-nim prisotnim avdito i, tem resonancam pa seveda pripisati m umetniški in — kar je še poglavitnejše - talno komunikativni predznak.
Perspektive resničD (se pravi sodobne-ga, tukajšnjega, slov ega itn.) gledališča tičijo torej v vračanji avtonomni in avtoh-toni gledališki ustvar isti. Le-ta bo pome-nila na eni strani be muzejskih literariz-mov in samovšečneg« storicizma na odru, na drugi strani pa bfl logočala sklenjen in organiziran način izpo ovanja. Torej hkrati odmik od atomizacije le formalne celote repertoarja. Izpovedne lotenja nekega gleda-lišča v celoti ne more lazoriti in reinkarni-rati ena sama predsta pa naj bo še toliko dobra, ampak gledališ sezona ali več gleda-liških sezon. Potrebi« torej kontinuirano praktično dramatuškc elo ob posameznih predstavah, tako da 1 ismerjeno v iskanju in določanju skupnega ovednega imenovalca posameznega gledališč 'aradoksalno v naši kulturni situaciji pa je, gledališča tega delov-nega mesta sploh ne najo, ampak ga dru-žijo z mesti, s katerii pa se ga združiti — zaradi množine poslov ne dž,. Na primer z direktorskim meston    *
V trdni delovni h inuiteti, ki povezuje posamezne tekste ne | le na njihove rojstne letiiice po stvarni ter rtualni človeški vse-bini v njih, kjer dran irg ne bo le pasiven razlagalec dramskega sedila, ampak njega dejaven interpretator ( ej praktični delavec), pa slej ko prej tiči ti resnično avtonomna socialna funkcionalnos gledališča, hkrati pa še resnična možnost a jegovo sodobno estet-sko podobo.
Ta moment je v s i kompleksni podobi v slovenskih gledališč odsoten. Mislim, da bi morala kritika nan eprenehno opozarjati in ga na ta način p< dno tudi omogočati, s tem pa izpovedovati )jo resnično delovno prisotnost v gledališču, aterem piše.
— S tem v zvezi s li zdi potrebno napi-sati nekaj še o tistem stvu, o katerem se je do zdaj predvsem mo lo, čeprav je v naši problematiki neobhodn
Ko se zavzemamo z isvoboditev gledališča iz literarnosti, v katei je marljivo zapadlo, je mogoče ugotoviti, Slovenci avtonomne gledališke tradicije nii po, obenem pa tudi to, da hkrati nimamo i tiste osnove, na ka-teri je resnično gledi co avtonomnost edi-nole mogoče razviti, n reč njegove literarne
veško dostojanstvo udi tujcu; Nemcu, svoje-mu bivšemu okupator je predstavnik tiste-ga zaostalega in prim Dega življa, ki je bil po vojni v času prve is dnje dežele — objek-tivna — ovira napredk Skratka, povsem očit-no je, da je vse dogi ije filma nategnjeno na kopito — že starih dobro znanih — etič-nih poenostavljanj, po iterih je vse vnaprej določeno in jasno in 1 io jim v namen pre-pričevanja zadostna sr tva in dokazi vulgar-no materialističnih ii dologističnih razlag. S tem je človek oropi ileherne kreativnosti, sleherne možnosti, da n, čeprav s sredstvi, še tako skaženimi po egovi materialni uje-tosti, uresničuje svoje reško bistvo. V okvi-ru te preproste, vulgar poenostavljajoče dra-maturške šablone, je i človekovo bivanje, celotnost njegovih odn 7 in njegovih dejanj postavljeno v popolno risnost njegovega po-litičnega predznaka. I lagandni in s tern Xneumetniški) značaj t ega postopka je oči-ten; očitne pa so tudi ] ledice tega postopka: z njim je človek izni i na čisto politično obarvan znak — predi —, z njim vred pa izginja iz dela v naj a primeru iz filma Prometej z otoka Vi ice — vsa njegova človeška vsebina, s tei pa tudi možnost, da bi se v njem kakorkol logla naseliti resnica našega bivanja. To del< 3 potemtakem mrtvo, brez vsakega stika z n resničnostjo, nespo-sobno razkrivati naš pi or in čas. To dejstvo kar najbolj nazorno p< ujejo njegovi prizori iz NOB; le-ti so ostali ravni čisto vznanje človeško osmišljene ak s, tedaj na ravni na-šega tradicionalnega pa anskega filma.
A.: Strinjam se s te , da razodeva opisani dramaturški postopek toj nečesa neumetni-škega, nasilnega, izkriv očega, po svojem bi-stvu propagandirajoče v tem filmu; tudi primer — prizori iz N — ki si ga pri tem navedel, to v celoti p< uje. če bi bil avtor-jev pogled umetniški,   laj bi nujno izhajal
Intimen dialog
položaj ali karierist v filmu v Spopadu — drugi pa v simbolnem prizoru junakovega spopada s kamnitim blokom, ki ni niti najmanj tragi-čen, temveč preprosto banalno smešen; tedaj ni niti donkihotsko tragikomičen, saj je v njem ravno odsotno tisto širše, žlahtno spo-znanje o svetu oziroma, je le-to nadomeščeno z omejenim, primitivnim, etično obarvanim odnosom do materialnosti. Njegovo smisel-no dopolnilo je zajeto v že omenjenem avtor-jevem — junakovem odnosu do negativno opre-deljenih oseb, ki so z vsemi svojimi dejanji vred po tem odnosu prav tako povsem objek-tivizirane, pa zato orisane slabokrvno, ne pre-pričljivo in so v svoji konstrukciji nujno zla-gane; paralelo temu pogledu na svet najdemo v filmu V spopadu, upodobljeno v liku stare-ga Krstica in motivu o objektivnih, nujnih zakonitostih družbenega razvoja, v filmu Služ-beni položaj v liku absolutno dobrega in po-štenega direktorja podjetja, katerega — objek-tivno zlo — dejanje je povsem izven njegove odgovornosti, pogojeno zgolj in samo po či-stem Zlu, komercialnem direktorju, v filmu Ne joči, Peter pa v poslednjih prizorih, v ka-terih edinokrat zaide senca svetlega, lepega itn. sveta in ki simbolizirata nujno zlo stvar-nosti. Vse to krivljenje nekakšnih zunanjih vzrokov za pričujoča neskladja, protivnosti na-šega življenja je očitno plitkost, ki je v resnici lahko samo banalna in smešna. Je pa v tem pogledu mogoče zaznati tisto infantilnost ustvarjalcev pred sedanjostjo, ki je tako zna-čilna za sodobnega intelektualca in si govori o preživelosti njegovega reagiranja na svet. B.: Ugotovila sva identiteto porekla in struktu.ro obeh pogledov na svet, ki tvorita idejno jedro filma Prometej z otoka Viševice, in obenem, upam, vsaj, dovolj prepričljivo prikazala njuno nevzdržnost. Zdaj pa je treba tudi opozoriti na različnost njunega vsebinske-
ga ozadja: zakaj, če sta njuno soreklo in struktura identični, pa to nikakor še ne more veljati za njuno vsebino — saj sicer vobče ne bi bilo razloga, da bi prišlo do zamenjave prvotnega pogleda z drugim, in naposled je tudi sploh ne bi bilo mogoče ločevati med seboj in govoriti o kakršnikoli nastali spre-membi. To različnost, to spremembo je mo-goče v filmu Prometej z otoka Viševice kar najjasneje razbrati v soočenju tistih njegovih odlomkov, ki prikazujejo sedanjost, in tistih, ki se obračajo v preteklost. Tako označuje ju-naka v sedanjosti nekakšna trezna umirje-nost, premišljenost, zaprtost vase in na svoj svet, lahko bi skorajda dejali privatnost, med-tem ko je v preteklosti temu nasprotno ves dejaven, borben, naravnost divje neuklonljiv. Očitno je seveda ta sprememba v neposredni zvezi z razliko med njegovim bivšim in seda-njim pogledom na svet, tedaj njegovo vero v neposredno uresničitev ideala in njegovim spoznanjem o dolgoročnosti procesa njegove uresničitve, razliko, ki jo je mogoče šteti za adekvatno korekturi, ki se je v povojnem času zgodila v družbeni zavesti. Posledica tega — da je postal ideal ponotranjena vred-nota — pa je razkol med idealom in prakso: deklarativni konec filma, besede, ki jih izreče njegov junak svojemu simboličnemu nasled-niku, ta razkol potrjujejo in mu dajejo etič-no vreden smisel in pomen.
A.: Na podoben deklarativen način in v bi-stvu z isto vsebinsko poanto se končajo tudi drugi, že omenjeni filmi, npr. Službeni polo-žaj in Ne joči, Peter. Jasno je, da je v tej deklarativnosti nekaj, kar je svojstvu umetni-škega nasprotujoče, nekaj, kar je izrazito pro-pagando umetnik ne deklarira, temveč dimen-zionira. če k temu obenem dodam še dejstvo, ki sva ga skušala kar najbolj argumentirati, da namreč film Prometej z otoka Viševice vseskozi ostaja na ravni izpovedovanja sploš-ne družbene zavesti, in to dejstvo povežem s tistim, kar sva v začetku označila za lastnost umetniškega dela, tedaj je njegov propagand-ni značaj povsem očiten. S tem, mislim, lahko zaključiva najin dialog.
Ingo Paš
Slavka čufer, Starka, risba 1964
MLADA POTA 2
Ze odkar so nekje sklenili, da bodo Mladc pota še naprej priloga Mladine, je jasno, da kot prUoga ne bodo mogla opravljati ne mentorske ne kakšne dmge vloge. Predvsem je morda krivda v neho-tnogenosti uredniškega odbora, velik del pa odpade tudi na skromen obseg reviji-ce, ki ne more prinesti niti daljše proze. Druga letošnja šievilka je v celoti slabša od prve, predvsem v litemrnem delu, kjer lahko vse izdelke označimo za bcdj ali manj srednješolsko literarstvo — z izjemo pesmi Toneta Kuntnerja, Igorja Malahov~ skega in proze Matevža Dolenca. Posebno pozonio.:: pa zaslužita pesrrvi Pavla Lu-žana.
Ciklus fto najbrž bo) Pomladna jesen Jakoba Renka je zgolj brezčutni metafo-rični slavar, kar pa še ni najhujše; posa-mezne, bolj ali manj tradicionalne meta-fore si sledijo brez miselne in smiselne povezave. Jakob Renko je vse tri pesmi skonstruiral iz trenutnih metaforičnih do-mislic, ne da bi mu pesem nastala homo* geno ob enem globokem doživetju- Pesem Tatjane Pungerčar Ko... je težko imeno-vati pesem, ker se prvič bere kot proza, drugič je preveč sentimentalno konvencio-nalna, tretjič obravnava problem diame' tralnih tfubezenskih čustev, ki je tako star, da ima brado — in  če  kdo na njegovo
temo znova napiše pesem, do česar s&ve-da ima pravico, mora najti probiemu izra-zito svoj$ko podobo, ki bo lahko bralca k&jufo svoji tradicionalnosti mova presu. nila, Gre torej za to, da je treba na neki način vsakdanjost priPzdigniU nad njo so-mo vn ji dati filozofstko čustveno podobo. Različni pesniki tu ubirajo različne korake. In ravno način, s katerim pesmk privzdi-guje vmkdmjost do moralno čustvene ptemenitosti, fe Usti svofsJci faktor, ki ustvarja lastni izpovedni tvn, torej poe-zijo.
Pesem Sergeja Verča Na plesišču — pravsaprav pesniški stolpec s tem naskf vom, vzbuja moreč občutek tiste grobe vsakdanjosti, o kateri sem prej govortt. Lahko bi vse tiste besede rmrno napisal v prozi, kajti na ta načm ne bi ničesar bistvenega spremenil. Ne obvlada izpoved-riih in metaforičnih dimenzij, mma ob-čutka, kdaj mora začeti nov verz in ga začne ravrvo z besedo, ki bi ustvarila po-itrebno razpotošenje ravno koncu prejš-njega verza. Ali pa obratno. — Napitnica Jerneja Repovša je zgolj pijansko senth mentalna registraciju njegomh formalno zanosnih občutij m taka ni dovolj močna, da bt človek v njej začutii poanto (če jo sploh ima)- Niti rima je ne napravi glob-Ije in tehtnejše.
Jezero Nataše Kastelic je po praznem metaforiziranju podobno pesmim Jakoba Renka in je najotipljivejši dokaz, kako je avtonco šele preplavila sormalna podoba modernega metaforičnega verza in kako je še nemočna, da bi s takimi verzi izra-zila svoje občutje, misel. Podobne so pe-smi Mirka Slane. Ne vem, kaj recrnno hoče povedati s temle: »Pogoltni zamoUcie udarce in ne sanjajva več o mehkem kri-lu lastavke, fci se nasboni na nedrja reke.« Njegove pesmi sicer všebujejo določeno mero misli, ki pa so nedoživete in nespret-no izpavedane.
Ločeno od praokar naštetih avtorjev moramo obravnavati Malahovskega in Kuntnerja. Oba sta namreč že prebila ti-sto mejo, kjer montmo občudovati začet-niške dosežke in na njihov račun izdela-mo povsem drugačne kriterije, kot so v navadi. Med njima je nedvom.no veiika razlika. Malahovski je meditativno močan in ostaja menda zmeraj pri svojih obalnih krokijih, kar poustvarja nekoliko negotov občutek zaprtosti in spominja že tta filo-zofski mit, v resnid pa je najbrž trenut-na metaforična manija, ki pač dalje časa traja. Kuntner ostaja spet pri svoji kmeč-kosti, ki je menda ravno tako ne more in ne more preziveti in izvaja vse filozo}' ske analogije, ki so zanj značilne, iz svo-jega osnonnega konflikta med kmečko pozo in inteleklualno neposrednostjo. Os-novni problem pri njem, ki mu tudi omo. goča pesnjenje, je silovita želja kmeta, da se prelevi v intelektualca in potem na-
Lekcija o tem, kako se pobije nasprotnik ali pars pro toto brez komentarja
Tekst Katke šalamun v 10. številki So-dobnosti za leto 1964, str. 1047: WLADI-SLAW BRONIEWSKI (1897—1962), pesnik-revolucionar, je v - današnjem poljskem vzdušju izrazito nepriljubljen kot čisto deklarativni proletarski pesnik. To je ver-jetno posledica prejšnjega, večkrat vsilji-vega povzdigovanja, pa tudi slabih povoj-nih pesmi. Krakarjev izbor gotovo prav nič ne prispeva h kakšni drugačni pred-stavi o njem. Vendar pa so v njegovi pred-vojni poeziji pesmi trajne vrednosti, kjer je revolucionarna tematika res povezana z vsem njegovim bistvom (Balada o gledališkem trgu, Roža, Mladost itd.), in prav te pesmi, o katerih San-dauer piše, da je Broniewski v njih hodil takrat po poteh Jesenina in Majakovskega, bi bilo treba prevesti. (Od pesmi v izbora je pred vojno nastala samo pozna dekla-rativna NO PASSARAN!)
Broniewski je kot pesnik pomemben sam zase (podoben mu je bil še marsi-kdo, vendar lc kot epigon), mi pa se mo-ramo zdaj vrniti k skupinam, ki so kot
celota  odigrale   v   poljski    literaturi    po-mcmbno vlogo ...
Odgovor Lojzeta Krakarja v 1—3 številki Sodobnosti za leto 1965, str. 196/197:
2. BRONIEVVSKI. Kakor je bDo priča-kovati, je tudi Broniewski povečini za koš, ker je po mnenju našega kritika »pesnik-revolucionar, (ki) je v današnjem poljskem vzdušju izrazito nepriljubljen kot čisto deklarativni proletarski pesnik.« Komur je že pri Broniewskem res popolnoma tuj ves resnični revolucionarni življenjski po-men njegove poezije, naj spoštuje vsaj dejstvo, da tega Broniewskega tudi danes doma in še kje drugje tiskajo in BERO. (Slišal, videl, se prepričal.) Mogoče je v nekaterih krogih »resnično sodobnih polj-skih kritikov« res »izrazito nepriljubljen« — toda ali se piše poezija res samo še za člane društev književnikov? "Broniew-ski se žal res še ni mogel učiti iz sodob-ne literarne prakse kolektivnega dela-nja megle in ni bil niti toliko priden, da bi se potrudil in prepijsoval od svojih ko-
Iegov, zaslužnih za »resničnejše spoznava-nje bogate poljske kulture« — in kako hudo se mu to maščuje!
Ne branim nečesa, kar ne potrebuje moje obrambe, toda kadar mislim na Bro-nievvskega, mislim tudi na partizanskega Bora in našo najboljšo partizansko poe-zijo sploh. Lahko rečemo o njej samo, da je »pomembna sama zase«? Težko. Če že pozabljamo, da je nekoč igrala vlogo živih ljudi, da je »pomagala živeti« (strašen iz-raz, kajne?), potem ji priznajmo vsaj, da njene najboljše stvaritve tudi danes NISO PESNIŠKO MRTVE. Nedavno scm imel priložnost videti, kako je odmevala pesniška govorica Udovičeve POSLEDNJE MINUTE med nemškimi (!) poslušalci. Mogoče smo bili vsi skupaj, kar nas je bi-lo tam, romanticni precenjevalci »lepe pe-smi« (kakor bi nam rekel naš kritik), to-da tistemu, ki bi po tej minuti zapisal, da je to le še »posledica prejšnjcga. več-krat vsiljivega povzdigovanja,« bi' skrom-uo rekel, da slabo slišL
zadnje kot intelektualec spozna, da bi vc liko raje bil kmet. I s kr eno otevanje in poveličevanje zerrdje bi torej lahko eksisUralo le v poslednji instanci, p o ti s t e m spo znanj u , zdaj pa je le kompenzacija za nedoseženo v tem razpo-nu med občutkom duhovne kmečke manj-vrednosti ter intelektualizm&m- Njegovi slavospevi zemlji so torej le tolazba za njega samega, on od zemlje beži, in ker ne more pob&gniti, se tolaži, da je zemlja vendar dobra, da je elemeniarna — in ta njegova kompenzationa tolažba je v re«ra»»-ci njegcroa poezija.
Presenečenje v tej številki predstavljata dve pesmi Pavla Lužana, posebno drugcu Ker je kratka, jo navajam v celoti: Med nehmjem noči I m življenjem dne / je jutro sanj. Med teboj in menoj /. sva mi-dva I in so scmje I tvoje l in / moje I kot dan in noč.
Preseneča enoinost izpovedi, pristnost. neposrednost in globoka intelektuabna do živetost. Nobene besede odveč, nobenega prisiljenega melaforhiranja, ampak do kraja neposredno in čustveno izražena mim sel. Njegova intelektualna moč je kontrast-na in filozofsko obarvana. Nekoliko mcmj se to opazi v prvi pesmi, kjer je še pr> sotna sled Lužanove nedavne preusmsritve iz iščočega metaforika v zvestobo samemu sebi.
Prozo objavljajo Matevz Dolenc, Mojca Seliškar in Sončika špur. Najhitreje od-pravimo Sončiko Špur. Njena Ulica, ne. kak psevdo lirični drobec, ki opisuje neko čakanje. . . I kako je po rožnatih dblakih na jasnem nebu vedela, da sonce zahaja, kako je od nekod prihajal glas Rite Pa-vone, kcnko so se okoli uogala pripodili zagoreli, umazani otroci ¦. J, prav res ne bi imel veselja brati daljše stvari, ki bi bila^ tako napisana. Neke čudne dolgo-as-ne meditacije, izrabljene. stokrat prelve-čene — in nazadnje zvemo samo to, da pride neki Edo. Zelo malo, \n še tn je precenjevanje.
Pajčevina Mojce Seliškar je precizno, občuteno in zrelo pisana črtica. Zlasti v prvem odstauku pritegne. žal potem raz-preda še neke misli, ki so čisto preveč in bi lahko bila vsa stvar nekoliko krajša. Nekoliko predolgočasna postane. Ko vzpo-stavi dolačeno zanimivo situacijo, jo pre-več dolgo zadrži in se naslaja ob njzni imenitnosti in nad tem, da se ji je posre* čilo kaj takega najti, zato se prvotni uii-nek porazgubi. Lahko bi rekli, da ima še kar zammiv stil, le včasih je preveč osla-den I ... njen ganljivo smešni boj... itdj.
Stiska Matevža Dolenca je z doioieno rutino pisana samr, naratiuno zelo zani' miva, vendar premalo homogena in zgolj registracija nekega dogajanja. Zaradl tega je nekoliko nepripričljiva. Ta dolgias je verjetno doživet, a nekoliko preplitvo iz~ povedan. Zbuja občutek neke misteriozno-sti, in to je pri Dolencu menda najmoč. nejši faktar. Zato je njegova proza tudi specifiena in osebnostno obarvana, po če-mer se tako loči od ostalih dveh v tej številki. Brez dvoma ne bi svoje sperifike prav nič izgubila, če bi bifa pisana nekty liko ^rv-idneje, nekoliko mani z zaconom, z nekoliko. večjo nasrativno ho^ogencstjo.
Evald Flisar
NOVI VAL V NEMŠKI SODOBNI DRAMATIKI
Na vseh svetovnih odrih sta moderno nemško dramatiko do nedavna predstav-ljala Svidarja Frisch in Dtirrenmatt. Le-tošnja sezona pa je postala odskočna de-ska za celo vrsto mladih.
Od vseh najbolj problematična oseb-nost je prav gotovo PETER WEISS. Nje-gov Marat (ali natančneje Preganjanje in umor Jeana Paula Marata, uprizorjena z igralsko skupino Hospica iz Charentona pod vodstvom gospoda de Sadea) je med kritiko dvignil val navdušenja, med občin-Stvom pa ne redko žel hudo kri in pohuj-šanje. Weiss, ki že dolga leta živi na Sved-skem, združuje po mnenju kritike v sebi prav tisto, kar manjka moderni nemški dramatiki: izreden dramaturški talent in pa politični angažma. Ozračje francoske re-volucije in njenih idej je Weis§ izrabil za razmišljanje o Nemcih in nemškem na-cizmu. Kot de Sade in njegov protiigralec Marat iščeta in grebeta po krvi revolu-cije, tako Nemci sami še vedno iščejo opravičil in jasnosti za čas tretjega rajha. Weissova dramaturška nadarjenost se ka-že v zgradbi drame same in pa v uporabi cele vrste dramaturških elementov (igra v igri, menjavanje pete in govorjene be-sede, melodioznost teksta, ki plava nekje med pesmijo In recitacijo, uporaba pan-tomime). Krstni predstavi v Berlinu (re-žija Konrad Swinarski) so sledile premie-re po vseh večjih nemških odrih. V Lon-donu je Peter Brack s svojo predstavo de-la ponovno razburil duhove. V Stockhol-mu pripravlja Weissa Ingmar Bergmann.
MARTIN WALSER, dosedanji up nem-
ške dramatike, je z novim delom Črni la-bod razočaral. Njegov prvenec Hrast in angora, ki je doživel krst leta 1962 v Stutt-gartu, je vzbudil med kritiko pa tudi med občinstvom lahne upe. Končno se je poja-vil avtor, ki se ni zmenil za zamerljivo publiko. Zagrabil je vroče železo, ki se ga vsi boje — tretji rajh in odnos povpreč-nega zahodnonemškega državljana do rja-ve preteklosti. Delo je zraslo iz brechtov-ske tradicije — v tej nemški kroniki na-stopi mali, večno preganjani človek, ki ga vsi - izrabljajo in imajo za norca. Alois Griibel po prihodu iz taborišča ni več po-polnoma normalen. »Znanost« je delala na njem poskuse z rentgenskimi žarki. Ob prodoru Francozov leta 1945 reši Grii-bel življenje celi vrsti SA- in SS-veljakov, ki se na vzpetinici Eichenkopf pripravlja-jo na odpor. Tu stoji še leta 1950 spomin-ska plošča, toda že 1960 jo mora Griibel odstraniti, kajti mladina bi se lahko po-hujšala. Griibel ostaja, kar je bil, Ijudje, katerim je rešil življenje, pa so se po-skrili po dobičkonosnih službicah. Sčaso-ma jim nekdanji dobrotnik postaja nadle-žen. Preveč ve. In ko je končno zdravni-ško. nadzorstvo nepotrebno (taboriščni zdravnik je le dokoncal svoje znanstveno delo), stlačijo Griibla in njegovo ženo v umobolnico.
Za to svoje prvo delo je imel Walser mnogo časa za premislek. Celih petnajst let! Ostra ironija, ki meji na obup in iz-vablja solze. Od leta 1962 naprej pa Wal-serja prehitevajo dogodki. Walser postaja
jezni mladi mož. Jeza in nemočen obup bruhajo iz njega v neizpiljeni in začetni-ški formi. Proces proti dr. Heydeu in celi vrsti SS oficirjev in zdravnikov so nepo-sredni vzrok za razmišljanje o morilcih, ki jih nihče ne pozna. Crni labod je SS zdravnik, ki je na rampi taborišča odločal o življenju in smrti tisočev. Njegov sin naj-de po naključju pismo na komandaturo v Berlin in se v svojem iskanju opravieila in plačila za krivdo identificira z očetom. Oče, ki mirno živi kot poslovni človek nemškega gospodarskega čudeža, odpelje sina v sanatorij za umobolne. Tudi tu živi stari morilec. Zdravnik, ki je z injekcija-mi ubijal duševno bolne. Tudi ta zdrav-nik ima otroka — hčerko. Toda tej je pripovedoval zgodbo o nekdanjem poto-vanju po Indiji. V tistem hudem času so bili oni dalleč proč. Toda Rudi prikliče de-kletu v spomin sajaste kamine kremato-rija, sladkobni duh po zažganih truplih in kolone avtomobilov s človeškim tovo-rom. Samo eno mu je potrebno: biti na istem položaju kot nekoč oče in se prepri-čati, da bi drugače ravnal: nameril cev pi-štole vase in ne v otroka pred seboj. Toda deklica se mu v zadregi smeje: »Pusti to, to je preteklost in mi ne bomo ničesar spremenili.« Rudi je edini, ki noče in ne more pozabiti. Toda Rudi na koncu na-pravi brezizhoden samomor. Ali je ta ham-letovska rešitev res rešitev? Prav gotovo ne. Toda po razvoju političnih. dogodkov in javnega mnenja sodeč, je vendarle realna? Kritiki so bili s to rešitvijo močno neza-dovoljni.   Delo   vse   preveč   spominja   na
domačo nalogo iz dramatike: vzora Sar-tre (Zaprti v Altoni) in Shakespeare (Ham-let)! Toda ali ni ravno ta samomor, ki se zdi tako strahotho za lase privlečen, ven-darle najresničnejše in najčistejše zrca-lo, ki ga Walser ponuja tisočem morilcem, ki ne čutijo nobene moralne krivde?
V nasprotju z Weissom je Walser ro-jen prozaist, Vsa njegova odrska dela bolj ali manj odkrito kažejo na vplive in vzo-re. Dramatsko žilico odkriva brezdvoma tudi HEINAR KIPPHARDT. 2e od le-ta   1952   se   pojavlja   na   nemških   odrih.
V  zadnjih letih pa je eden najbolj igranih avtorjev.  Gsneralov  pes, odrsko  delo,  ki ga je napisal po istoimenski noveli, je eno njegovih   najbolj   igranih   del.   Kipphardt piše tudi za radio in televizijo. Zato upo-rablja tudi v delih, namenjenih za gleda-lišče,  projekcije,  filmske   in   magnetofon-ske    posnetke.    Najnovejše    odrsko    delo
V  zadevi J. R. Oppenheimerja se na osno-vi dokumentarnega gradiva ukvarja z vpra-šanjem  krivde  in  nekrivde   znanstvenika, ki  je   pomagal   izdelati   atomsko   bombo. Vse   dejanje   se   odigrava   pred   ustavnim sodiščem M. Carlhyjevseke ere. Zadnje de-lo Joel Bond je televizijska drama. Tako sega Kipphardt tudi med književnike, ki so se odru tako rekoč izneverili in pišejo le še za radio in televizijo. Najuspešnejši med   dramatiki,   ki   pišejo   za   televizijo, je brezdvoma Ahlsens. Starejša generacija, ki sta jo predstavljala Weihrauch in Weis-senborn, se tudi tu umika mladim.
Maja Smolej
ŠTUDENTJE IN POLITIKA
Knjiga Miloje Popoviča Studentje in po-litika, ki jo je v začetku leta izdal list beograjskih študentov Student, predstavlja pri osvetlitvi študenitislkega doigajanja v sve-tu prijetno novost. Knjiga sodi v večjo iz-dajo knjig pod naslovom študentje in svet. Kot je omenjeno že na začetku knjige, se od nje pričakuje, da seznani jugoslovanske študente kot tudi ostale bralce z medna-rodno politiko študentov. To pa je tudi vo-dilo k izdaji ostalih knjig, ki bodo še izšle pri tej zbirki.
Živimo v času, ko se dogajajo veliki poli-tični doggdki. Vsakodnevno lahko zasledi-mo v dnevnem časopisju bume dogodke, ki najdejo svoj odmev v svetu. Pri mnogih takšnih vesteh pa večkrat zasledimo, da so prav študentje v mnogih deželah vodilni akterji dogajanj. To nara potrjuje stalna politična mobilnost študentov in njihova revolucionama privrženost ter stalna pri-pravljenost, da se odstranijo nepravilnosti v družbi. Nekateri pravijo, da bi se štu-dentje morali šele učiti. Toda stanje je drugačno. Cilji tega boja so v različnih okoljih različni, vendar kot ugotavlja tudi avtor te knjige, so povsod med študenti nekatere skupne značilnosti, za katere se borijo enako študentje socialističnih kot« tudi kapitalističnih držav. študentje po vsem svetu so zlasti edini, kadar se govori o razorožitvi, o odpravi kolonializma, o boju za demokracijo, o rasni diskrimina-
ciji itd. še prav posebno pa so slični cilji študentskega boja ~v deželah, ki so v raz-voju. Prav v teh pa so bili študentje tista progiresivma sila, kl je stala in še stoji v prvih vrstah.
Avtor ugotavlja, da bi bilo od študentov napačno pričakovati popolnoma samostoj-no družbeno poslanstvo, vendar pa po-udarja, da so v mnogih primerih študenti tisti, ki v specifičnem spletu družbeno eko-nomskih in političnih okoliščin pogostokrat jasno pokažejo procese, ki so globlje pri-sotni in zgodovinsko pogojeni.
V večini primerov izražajo progresivne težnje sredine, v kateri živijo. že v pred-govoru, ki ga je napisal Milan Dragovid, lahko med drugim zasledimo tudi staro te-zo, da so politični dogodki v mednarodnem študentskem gibanju odraz dogajanj v veli-kem svetu. To študentje vsekakor so, in to zelo aktiven del tega sveta in prav za-di tega je ta teza tudi pravilna.
Avtor knjige Miloje Popovid je bil tudi sam študent, z novinarstvom pa se je začel ukvarjati že kot srednješolec, zato je lahko realno in dokaj avtentično prikazal vsa pomembnejša dogajanja v svetu ter štu-dente kot nosilce ozarama važne činitelje pri raznih akcijah. Kot novinar in pred-stavnik Zveze študentov je obšel mnogo dežel Afrike in zahodne Evrope. Na teh pcrtvanjih je imel priložnost, da se je se-ananil z del)o<m posameznih organizacij, ka-
kor tudi s posamezrumi študenti. To se vidi tudi iz knjige same, saj se dalj časa ustavi zlasti pri državah in študentskem gibanju, ki so v razvoju, ali pa se še osvo-bajajo. Posveti se zlasti afriškim in drža-vam Lattnske Amerike, zdi pa se mi, da v knjigi vse preveč zanemarja vzhodne de-žele, katerim odmeri nekaj prostora le pro-ti koncu knjige. To pa se mi zdi delno ra-zumljivo in opravlčljivo, saj, prvič: teh držav niti ni obiskal ter bi bil vezan le na gola poročila, ki bi jih dobil, in drugič: v teh državah ne bi našel taiko aktuialni problemov, kot mu jih nudijo zahodne, če-prav bi se dalo temu tudi oporekati, saj vemo, da je tudi delo študentov v socia-lističnih državah plodno in nepodcenju-joče.
Ugotavlja tudi, da še naprej studirajo predvsem otroci premožnih staršev. V Fran-ciji npr. je še 95% študentov iz buržoaznih družin.
Zanimiva so tudi aognanja študentov ne-katerih zahodnih držav, ki se sicer borijo za mir, toda za takšen mir pod istimi po-goji in stanjem, kakršen je danes v svetu. Avtor se dalj časa ustavi pri študentih Japonske, ki se še zavedajo strahot Hiro-šime in Nagasakija ter vsako leto organi-zirajo demonstracije in pohode miru pod enim samiim imenovalcem »aktivni danes, radioaktivni jutn«.
Pravi tudi, da študentje niso neka od-daljena, izolirana celina od drugih strank, temveč so povezani z naprednimi stran-kami. Zato je težko govoriti o nekih po-sebnih političnih programih študentov, ki ne bi imeli povezave s političnimi zahte-vami progresivnih sil. Ti programi so pri študentih le bolj naglašem in obarvani z mladim entuziazmom in brezkompromisar-stvom. Tako si hočejo npr. študentje Ma-roka, Alžira in Tunzije sami pisati zgodo-vino, zato so tudi na skupnem kongresu, ki je bil letos, enoglasno osvojili parolo: »Enakost študentov seveme Afrike«. Za-vzemajo se namreč za ustanovitev edinega in samostojnega Magreba. Prav tako pa so tudi študentje ZAR najaktivnejši zago-vorniki edinosti vsega arabskega sveta. študentje Afrike žele, da še enkrat pišejo afriško zgodovino, zato so na številnih se-stankih in panafriških konferencah edini, ko se govori o potrebi edinosti Afrike.
Pravilno in dokaj avtentično pa se mi zdi, da je avtor sklenil knjigo z zaključnim poglavjem pod naslovom »Družbeno anga-žiran državljan« z zgodovinskim razvojem in delom jugoslovanskih študentov. čeprav mogoče že med branjem same knjige v začetku pogrešamo primerjave z nami. S tem bi knjiga veliko pridobila na po-menu. V tem delu ugotavlja, da je razvoj jugoslovanskih Studentov v tesni povezano-sti z glaivnimi nalogamd in karakteristiikaind našega  ekonomskega  in družbenega  ras-
voja. Tako razdeii delo jugosiovanskih štu-dentov v posamezena obdobja, tako od ustanovitve KP in SKOJ prekq ^sodelova-nja v NOB, izgradnje domovine in sodelo-vanjem na različnih delovnih akcijah pa vse do gospodarskega vzpona in razvoja socialistične demokracije. Dinamičen raz-voj naše družbe je v teh periodah zahteval veliko število visoko izobraženih strokov-njakov, zato je prišlo do porasta fakultet in visokih špl. To spretno podkrepi z dejst-vi, da je bilo v študijskem letu 1938/39 v Jugoslaviiji 16.978 študenntnov, danes pa jih je že 160.092. To je eden od največjih po-rastov na svetu. Tako je Jugoslavija z ozi-roim na število prebivaloev glede na štu-dente v pogledu na svetu na tretjem mestu. Na 10.000 prebivalcev pride 85 akademsko izobraženih Ijudi.
Na koncu tuai poudari, da naši študentje temeljito sodelujejo pri reformi visokega šolstva in demokratizacije univerze. Glavni element kot pravi avtor, visokega šolstva predstavlja ustvaritev določenih pogojev in atmosfere v sodobnih okvirih univerz. Pra-vi, da je treba težiti za tem, da se ustvari zahteva družbe, da bo strokovnjžk isto-časno tudi družbeni delavec in da bi družba imela možnost da vpliva na to področje, ki je tako pomembno za obči razvoj. Tako se razvija sistem družbenega samoupravljanja, ki obsega vsa področja gospodarstva in družbenega razvoja države. Tako študent postane enakopraven držav-ljan in svoboden delavec — upravljavec. Dana mu je pravica ,da vpliva na vodenje politike na univerzah in da sodeluje v odlo. čanju o najvažnejših vprašanjih, ki za-devajo študente — od problemov študija do materialnih.
Da pa knjiga ne bi prešla v suhoparnost in zdolgočasenost, je avtor poskrbel in na-tiizal v nyej posamezne, zanimive podatke, ki jo popestrijo in napravijo privlačnejšo. Av-tor ne frazira, temveč poskuša s konkret-nimi podatki priti stvarem do konca, kar mu včasih uspe bolj, včasih manj. V ce-loti pa bi lahko rekli, da nas knjiga do neke mere zadovolji, ne pušča nas na po-lovici poti, temveč nas s svojo vsebino pritegne in nam da vsaj kolikor toliko verno sliko študentsikih dogajanj v svetu. Razen tega je okusno razporejena po po-sameznih poglavjih, katerih naslovi nas nehote pritegnejo. To so: Z obrazom proti osnovnim dilemam sedanjosti, Hiš, a ne topove, Obračun s preteklostjo, Na barika-dah, Po poteh emancipacije, Del družbe, Absurdnašega časa, Razdeijeni študenteiki svet, V korak s časom ter Družbeno an-gažiran državljan.
Pred posameznim poglavjem je kratek predgovor o splošnih stvareh, ki jih avtor potem bolj natančno razčlenjuje in raz-vija ter podkrepi s posameznimi podatki v poglavju samem.
Miha Mate
TRIBUNA STRAN 9
Največja namiznoteniška predstava na svetu
Samo še teden dni in pred nami bo naj-vebja športna prireditev v letošnjem letu v Jugoslaviji in gotovo doslej največja v športni zgvdovini slovenske metropole — 28. svetovno prvenstvo v namiznem tenisu. Lfubljana bo od 15. do 25. aprila gostila najboljše igralce in igralke na svetu — v zelo razširjeni in popularni igri na zeleni mizi — 2 belo žogico.
Priprave za največjo namiznoteniško predstavo na svetu postajajo vedno bolj mrzlične. Vsi hitijo, da bi pravočasno pri-pravili vse potrebno, ker želijo, da se pr-venstva tako nastopajoči kot številni gost-je ne bi spomvnjali samo zaradi rezulta-tov, tega ali onega presenečenja za zeleno mizo, ampak tudi zaradi dobre organiza-dje.
Organizacijski komite SPENTt ki ga vo-di Mitja Ribičič, dela s polnim zagonom. Enako tudi številne komisije kot so: teh-niška- sodniška, za propagando, novinar-sko službo, promet, dekoracijo, preskrbo in podobne. Seje, sestanki in posveti so že skoraj vsak dan. Prostori organizacijskegq komiteja SPENT — v stavbi poleg bodočb športne hale v Tivoliju — so vsak dan pcd-ni. Ni pa nič čudnega, da je stavba na Ce-lovški 25 zelo podobna mravljišču. V njej se sestaja 17 komisij in še veliko podkomi-sij. Lahko rečemo, da sedaj že skoraj pol Ljubljane dela za SPENT.
Športna hala - gradbeniški rekord
Hitro rastoča montažna zgradba v Tivo-liju — v neposredni bližini muzeja Ijud-ske revolucije — je v decembru in janu-arju privabljala poglede mimoidočih, ki se niso mogli načuditi, da je tako velik ob-jekt mozno zgraditi v tako kratkem času. Obrisi železne konstrukcije nove športne hale, ki je v glavnem proizvod maribor-§ke »Metalne«, so opozarjali, da je SPENT že zelo blizu. In sedaj?
V Tivoliju že stoji modenia 106 m dol-ga in 70 m široka športna hala, prizori-šče letošnjega 28. svetovnega prvenstva v namiznem tenisu in prihodnjega svetovne-ga prvenstva v hokeju na ledu. Velika športna dvorana, ki bo lahko sprejela nič manj kot 12.000 'gledalcev, bo zapolnila vr-zel, ki jo je bilo stalno čutiti, ko so raz-pravljali o prevzemu organizacije te ali one večje športne prireditve. Ljubljana bo odslej imela dvorano, ki bo predvsem na-menjena športu in bo v veliki meri za-dovoljila potrebe Ijubljanskih in sloven-skih športniko vv zimskem času.
Dvorana je zrastla kot goba po dežju in sedaj lahko že z gotovostjo ugotovimo, da SPENT ne bo treba odpovedati niti preložiti. Graditelji, ki so jim pomagale in-ženerijske enote JLA. so presegli pričako-vanja.
Kaj smemo pričakovati otf SPENT
Marsikdo se je spraševal in se še spra-šuje, kaj smemo Jugoslovani, Slovenci in posebej Ljubljančani pričakovati od SPENT. Kje leži vzrok, da smo si naložili na ramena tako veliko odgovornost? Or-ganizirati svetovno prvenstvo v športni panogi, ki je razširjena po vsem svetu in kjer se pričakuje velika udelezba, pač ni šala.
Odgovora na to vprašanje ne' bo težko najti, če pojasnimo, da Jugoslavija že od nekdaj sodi med namiznoteniške velesile. Končno je tudi na nas prišla vrsta, da or-ganiziramo srečanje najboljših mojstrov z belo celuloidno žogico.
Poleg tega so tu še drugi vzroki. Slove-nija in Ljubljana bosta v aprilu v središču pozornosti svetovne športne javnosti in iz dosedanjih izkušenj vemo^ da velike šport-ne prireditve veliko pripomorejo k razvoju turizma.
Veliko vlogo bo imela ta prireditev tudi v pogledu popularizacije namiznega teni-sa med našo mladino. Seveda bo treba za-nimanje mladine in njeno navdušenje ob morebitnih uspehih domačih tekm^valcev in tekmovalk pravočasno izkoristiti. Na-miznoteniška organizacija lahko v tem ča-su podvoji ali celo potroji članstvo, če bo našla pravilne prijeme in če se ji bo za-gotovilo napiujnejšč' pogoje za množično vključevanje mladine v namiznoteniške vrste.
In kaj je pridobila Ljubljana? Mnogo. Veliko že s samo gradnjo nove dvorane, ki je prav gotovo še dolgo ne bi gradili, če ne bi bili pred nami dve svetovni pr-venstvi. Hokejisti, drsalci, košarkarji, od-bojkarji, rokometaši pa tudi atleti, tenisa-či itd. bodo dobili priložnost, da v zim-skem času prirejajo tekmovanja in tudi velike prireditve. Nekaterim bo dvorana služila za treninge in tekmovanja, drugim samo za večje prireditve, uporabna pa bo tudi za razne kulturne prireditve, za zbo-rovanja (prvo bo že maja, ko predvide-vajo, da bo v njej svečani zbor proizva-jalcev SR Slovenije ob 20-letnici osvobo-ditve) in podobno. Skratka — o uporabrto-sti in koristnosti dvorane ni treba razprav-Ijati.
Borili se bomo za bronasto medaljo
In še odgovor na vprašanje^ kaj smemo Jugoslovani pričakovati v tekmovalnem po gledu. Vsakdo, ki pozna poloSaj v svetor> nem namiznem tenisu, bo pritrdil, da lah-ko zlasti v moški konkurenci Jugoslovani posežemo v boj za visok plasma — celo za bronasto medaljo v ekipnem tekmova-nju. Uradno smo na podlagi dosedanjih uspehovna svetovnih prvenstvih na petem mestu med moškimi ekipami, lahko pa se zgodi, da si na podlagi morebitnega uspe-ha na domačih tleh priborimo še večji ugled, še višje mesto v svetovni jakostni lestvici.
Čeprav rezultati naših najboljših kot so Markovič, Vecko, Korpa, Šurbek, Hrbud itd. v zadnjem času niso najboljši, ne sme-mo prezgodaj izgubiti upanja. Forma se iz-boljšuje in do pričetka SPENT se lahko še bistveno popravi. In potem še domače okolje, pomoč gledalcev, vzdušje, ki podši~ ga k najvišjim doseškom — vse to so mor menti ki lahko pripomorejo k temu, da se bomo v finalnem tekmovanju moških ekip s švedi merili, kdo bo dobil naziv naj-boljših Evropejcev, kdo bo v' svoj žep spravil bronaste medalje.
V ženski konkurenci smo še precej za-daj za drugimi. čeprav je res, da je tudi naš šenski namizni tenis napravil precej-šen  korak  naprej, še vedno   ne moremo
upati na kaj več kot na uvrstitev okoli 10. mesta. Sicer je res, da nam je bil žreb na-klonjen in da vma naša ženska ekipa naj-lažjo skupino in s tem možnost, da v njej zavzame prvo mesto (to bi avtomatično pomenilo uvrstitev med 8 najboljših držav na svetu), toda ne moremo mimo ugoto-vitve, da imamo v reprezentanci samo eno Cirilo Pirc in za njo precejšnja pfaznino.
Kam bodo šle medalje
In za zaključek poskusimo še napove-dati zmagovalce SPENT 65. Napovedova-nje je sicer povsod v športu precej težka stvar, ker se večkrat zgodi, da dogodki v športni areni postavijo napovedi na glavo.
V  moški konkurenci je v ekipni razvr-stitvi več ali manj jasno, da bodo tudi po SPENT 65 na najvišji stopnici predstavni-ki Kitajske. Imajo toliko izenačenih igral-cev najvišje  kvalitete, da jim ne bi bilo tezko  postairiti več  skoraj  enakovrednih. ekip. Edini resnejši konkurenti jim bodo Japonci, ki lahko upajo na 2. mesto. Ce ne bo presenečenj, bosta O tretjem mestu v medsebojnem dvoboju odločili švedska in Jugoslavija, zelo nevarni konkurenti pa jim bodo Romunit Severni Korejci, Zahod-ni   Nemci,   čehoslovaki   in   mladi  igralci SSSR.
V   ženski ekipni konkurenci so  doslej imele zelo pomembno besedo Romunke, to-da njihova slava upada. Predvideva se, da bodo. v ospredju  Japonke in Kitajke,  ki
bodo v medsebojnem srečanju odločile o naslovu svetovnih prvakinj, medtem ko se bodo za tretje mesto borile Romunke in Angležinje. V to borbo bi se prav gotovo vključile tudi mlade igralke SSSR, če jim ne bi zagodel žreb. Prišle so v skupino s Kitajkami, tako da ivaajo prav malo upa-nja, da se uvrstijo med osem polfinalistov.
Med posmezniki se bo verjetno pono-tnla zgodovina, da bodo zelo redki igrald pa tudi igralke, ki se bodo vmešali v ob-račun Kitajcev in Japoncev. Za uvrstitev med 8 najboljših imajo Evropejci zelo ma-lo kandidatov (morda evropski prvak Jo-hansson), nekoliko boljši položaj pa je pri ženskah. Romunki Aleksandru in Constd' tinescu, Angležinja Shannon, Rusinja Rud-nova, čehinja Lužova in morda še bivša evropska prvakinja Foldy-Koczianova lah-ko posešejo v boj za prva mesta. Tu nam-reč premoč Azijk še ni očUna.
Prvake med dvojicami je še težje na-povedatit ker se tu največkrat vse napove-di postavijo na glavo. Zato se tu napove' dovanju odpovejmo. Vsekakor pa lahko zaključimo, da ima ob solidni formi po-sebno naša dvojica Vecko-Korpa veliko upanja za solidno uvrstitev. če se ne bo tradicija izneverila (v tekmovanju mo-moških dvojic smo že od nekdaj želi po-membne uspehe, Harangozo in Dolinar pa sta bila celo svetovna prvaka v tej disciplini!), lahko prav tu pričakujemo največ.
F. Mikec
PRVENSTVO V ODBOJKI JE KONČANO
Kot je bilo pričakovati že nekaj kol pred koncem, je prepričljivo zmagala ekipa PNT in s tem prejela pokal. Njen primat nitd v zadnjem, to je devet&m kolu, ni bil ogrožen, kajti ekipa strojne se sploh ni pojavila na igrišču. V borbi za drugo in tretje rrvesto pa sta se v IX kolu srečali še ekipi filozofske in elektro, kjer je ^v enakovredni igri pobraia ves izkupiček elipa elektro fakultete. To pa je bila obenem tudi najlepša tefcma koda, če ne sploh prvensfrva. Res je, da je bilo na tekmovanju precej lepdh borb, zlasti med prviini štirimi ekipamd, ki ao si skoraj popolnoma enakovredne. Vsaka izmed njih ima namreč vsaj po enega ali dva tekmovaJca, ki tekmujejo v raznih stovenskih klubih. To pa seveda samo popestri tekmovanje, ko večkrat pride do obraouna med temi igralci in rezultat zavisi samo od pomočd ostalih igralcev. Do ostrih protestov je mnogokrat piišlo na račun sodnika Urnavta, ki je član Fužinarja, in so bili zato nekateri mnenja, da je oškodoval njihovo ekipo, ker so sd pač večni nasprotniki v zvezni ligi. Zadovoljiva pa je bila tudi sama organdzacija tekmovanja, čeprav je prišlo večkrat do neljubih sprememb med samim teik-movanjem, ker se ni dosledno igralo po pravilih. odbojkarske zveze Jugosiavije. Rezuitati VIII. kola:
Medicina : Ekonomska 2:0; Elekfem : Biotehniska 2:0 w. o.; FNT : Pedagoška 2:0 w. o.; Pilozofska : Strojna 2:0.                     '
Rezultati IX. kola:
FNT : Strojna 2:0 w. o.; Biotehniška : Medicina 2:0 w. o.; filozofsika : medicina 2:0 w. o.; Biotehniška : VŠTK 2:1; filozofska : elektro 0:2. — Končni vrstni red:
PRVEMSTVO UNIVERZE V KOŠARKI
V Topniški uJici se je preteklo soboto odagralo že VI. kolo v košariki. Organizator se je odločil, da je potrebno to tekmovanje pospešiti, kar se bo iavedio tako, da bosta dve koM na teden, In to v sredo na Taboru in kot običajno v soboto. S tem hočeroo preprečiiti.
da ne bi prišlo do neJjubih izostajanj v oasu Lzjpitov kot tudi zato, da ne bi mdrževaU igralcev ves april in še ,panj vsako soboto, ko vemo, da so se pridela Idga takmovanja v zveznem in republiškem merilu.
P. A. : pnavo 58:51 (33:24) — Tomič 25, Pintar 19, Verbič 31, Modic 12; Elektiro : VŠTK 20:0 p. f.; PAGG : biotehniška 20:0 p. f.; PNT : stnojna 51:48 (25:23) — protest strojne je bil uspešno rešen in takb je rezultat 20:0 za stoojno; ekomomska : fUooofsika 79:65 (44:38) Logar 26, Sešek 22, Bassdn 14 ter Hočevar 25 in Peršam 16 za faoeofsko.
To je bila ves čas zanimiva, napeta ter enakovredna borba, ki pa je dotkončno zmago prinesila ekanomski šoli šele sredina drugega polčasa, ko je od rezultata 50:50 povedla kar z 68:54! Tekma je bila tako v bastvu zaključema, kajta kljub izrednim naporoon filoejofske se rezultat ni bdstveno spremenil.
Rezultati VI. kola
FNT : biotehniška 61:46 (29:23) — MuMč 21, Bajc 16, Smolej 20, Pestenjak 14; medicd-na : VŠTK 59:52 (28:17) — Židanik 17, Stembefrgesr 10, Strehavec 28, Lampret 14; strojna : PA (ni bilo nobene ekipe); ekonamsika : pravo 20:0 p. f.; PAGG : elektro 51:45 (28:20) — Miiloševič 21, Balderman 20, Sedlar 16, Unk 12.
čeiprav ekipa VŠTK doslej še ni osvojila nobene tocke, ne bd mogel trdati, da je fcudi ne bo. To kar je pakazala v tem kolu, ji lahko v nadaljnjih srečanjih prinese še marsrika-tero točko tudi na račun boljših ekip in to je edina škoda, da nima nobenega visokega igralca, ker tako ostanejo pod košem praznah rok.
Na tabeli vodi po VI. kolu ekonomsika z 10 točfcami, sledita pa ji filozofska in medicina z 8 točkami.                                                                                                          al. JERAJ
USPEH FANEDLOVE
Na mednarodnem študentskem smučarskem tekmovanju v Macagnagi v Italiji sia reprezentanco Ijubljanske univerze zastopala Drago Jemc med moškimi in Krista Fanedl med ženskami. Tekmovali so v dveh veleslalomih v ugodnih vremenskih razmerah. Drago Jemc je v močni konkurenci zasedel zelo dobro 3. mesto, medtem ko je bila med ženskami Krista Fanedl v prvem slalomu diskvalificirana, v drugem pa je dosegla enega svojih največjih uspehov, saj je zmagala in pustila za seboj vrsto odličnih tekmovalk kot Putschei-derjevo (Italija) in Gennarijevo (švica), ki sta zasedli 2. in 3. mesto. Tako so reprezentantje ljubljanšfce univerze po uspešnih tekmovanjih v švici in Nemčiji zopet ugodno presenetili, vendar pa se vse prej postavlja vprašanje števila teh kvalitetnih tekmovalcev, saj se je v korist dostojnega reprezentiranja našega smučanja pokazalo kot nujno, da se je vseh omenjenih tekmovanj med moškimi udeležil ravno Drago Jemc.
_______________           .....-              ...-.-                                 S.JL
PROTESTNA PISMA • PROTESTNA PISMA • PROTESTNA PISMA • PROTESTNA PISMA • PROTESTNA
NEKAJ MISLI
0 PREPOVEDANIH
PISMIH
Sprašujem se, ali so člankd, kot soPre-povedana pisma, Indijanci gusarji in vo-livci in drugi objavljeni na isti strani štu-dentskega lista Tribune, št. 7, dne 24. III. 1965 res taka satira, ki naj bi imela pozitivno vlogo v našem kulturnem in političnem življenju?! Vedno smo si sati-ro predstavljali kot britev ostro besedo, ki je pogumno rezala vse tisto iz družbe-nega telesa in duha, kar je bilo gnilega, izkrivljenega in lažnivega, ki pa je vendar lCznala poiskati in negovati vse tisto, kar je dobro, pozitivno in napiredrao.
Ob prebiranju vrstic »Dragi oče Satir« in drugih pa ne zasledimo tega! Ali naj bi   to   predstavljalo   drug   način   satire?
Zapis v isti sapi že v prvem odstav-ku »satirično« obdeluje kar vse vprek mla-dino, učitelje in prosvetni sektor v celo-ti; v drugem odstavku vsestransko obde-luje gospodarstvo, borbo za standard, od-hode v inozemstvo, strokovni kader, ifvoz-no politiko in vso inteligenvo itd ...; že v tretjem odstavku pa se je pisec do-taknil volitev, publicistike, teoretičnih časopisov in značaja onih, ki pišejo te ča-sopise — to se pravi slovenske inteligence.
če pogeldamo članek v celoti, vidimo, da je pisec ubil 7 muh na en mah, ko je ošvrknil tri najvažnejše veje našega druž-benega življenja: prosveto — gospodar-stvo — publicistiko. Tu pisec vidi povsod vse slabo, negira vse, kar je in kar bo še ustvarjenega in narejenega.
Zastavljam si vprašanje, kdo je danes lahko taka veličina duha med pisci Tri-bune, ki bi mogel z vso »odgovomostjo« pred javno tribuno objektivno, tehtno in kritično obseči tako široko področje v sa-tirični obliki, ne da bi s tem postal vul-garen, razbijaški in umazan proti vsem ti-stim, ki na posameznih sektorjih skušajo pošteno, vestno in dobro delati.
Taka satira, ki tolče kar vsevprek, je presplošna, da bi mogla doseči cilj, ki ga
satixa mora imeti. Kdor piše v taM zvr-sti pisanja, kot je satira, bi moral po-znati res dobro probleme, ki jih kritizi-ra, poznati bi moral mehanizem in dina-miko problemov, dobro bi moral vedeti, zakaj kritizira določeno stvar, kaj podpi-ra s tem. S svojo ostro besedo bi moral kritizirati in bičati le zastarelo in zavira-joče v naši stvarnosti, podpreti pa bi mo-ral  v svoji  rasti pozitivno in napredno.
Tudi satira mora spoštovati vse, kar je dobrega pridobljeno v dolgih letih, ves človeški trud, ki je vložeri v vse to,. kar imamo tako na področju materialnih do-brin kot na podiročju duihovne vsebi-ne. V vsem tem je akumulirano delo nas vseh in naših prednikov ter vseh tistih, ki jih ni več med nami, ki so padli v tem nenehnem boju za dobro in napredek. Z eno besedo: v osnovl mora biti satira humanistična!
če pa je pisec ali so pisci v stanju, da na vse pljujejo, da vse negirajo, kar je pri nas tudi dobro narejenega in ustvar-jenega, se vprašujem, kakšni pa so oni, s kakšno pravico to delajo in kaj jih vodi pri tem? Zelja po dobrem, lepem in bolj-šem prav gotovo ne!
To, kar je napisanega v tem članku v Tribuni in v drugih člankih, objavljenih na isti strani, ne predstavlja satire, to so pamfleti, to je zloraba satire. Satira Mn pamflet pa sta si vsaksebi, kot sta razlic-na zdravnik in mazač.
Te vrstice sem napisala zato, ker sem še sama pred kratkim živela z vami štu-denti kot študent in tudi pozneje na uni-verzi in vem, da ni to realna slika mišlje-nja in hotenja tudentov na naših univer-zah in da ne mislite in ne delate vsi sla-bo, da so mnogi med vami delavni, ustvar-jalni,  polni  optimizma  in vere  v dobro.
Sonja Lubej
NEODGOVORNO
PISANJE
Uredništvu Tribune
Pišemo vam, ker tudi v Zagorju bere-mo vaš list Tribuno. Tudi zagorski mla-
dinci so študentje in živijo z vami, živijo tako kot vi.
Vedno si želimo, da bi mladina dose-gla čim več. Veliko je dosegla. Toda, ko beremo list Tribuno, se lahko samo spra-šujemo, če nima naša mladina že česa preveč! V zadnji številki Tribune so ne-kateri študentje docela neodgovorno pi-sali in se šalili o volitvah. Mislimo, da študentje piripadajo tastemu delu sloven-slke mHadine, ki bi momail na povsem dru-gaoen način doijeti momalo današnjega so-cialističnega človeka. V vašem časopisu pa so prav ti Ijudje pokazali, kako malo vedo. Razne neokusne parole, ki si jih je »izmislil« nekdo pod titulo dr., so izraz nekulturev Mnenja smo, da so prav letos volitve dosegle največjo demokratičnost, vi pa se iz tega norčujete.
Čas, v katerem študirate in želite do-seči čim več, zahteva od vas svoje delo. Ali pa ga tudi tako neodgovorno izpol-njujete, kot so neodgovorni razni dopisi in šale na predzadnji strani v 7. števil-ki Tribune?
Pri študiju in na drugih področjih vam želimo čim več uspehov. Zagorska mladi-na pa želi, da v vašem listu Tribuna ne bi več brali stvari, ki vas samo smešijo in vas sramotijo.
Upamo, da nas razumete. Hoteli smo vam povedati, da se vsa mladina ne stri-nja z vami Razmislite tudi vi in videli boste, da se tako prazno, nekritično, ne-abjektiviio ne jemije niti življenja niti od-govarnosti ter pravic, ki jih v živijeniju imamo.
Z mladinskimi pozdravi!
Zagorska mladina
NEPREPOVEDANO
PISMO
Znanec mi je včeraj pomolil pod nos TRIBUNO in s prstom pokazal naslov Prepovedana pisma. Prebrala sem prvi odstavek enkrat, potem pa še enkrat. Pa ne, da bi mi bile tako všeč sočne be-sede, s katerimi se začenja pismo, in tudi ne stavek, ki govori o omotičnosti dveh
šolarjev, nato pa še o omotičnosti pisca, pač pa nisem mogla verjeti, da bi tako pisa slovenski študent.
Sem samo osnovno šolska učiteljica, izhajam iz revne hribovske družine, bila sem dve leti med tistimi, ki so se borili za vse to, kar danes imamo, že dvajset let delam z našo mladino in rada jo imam. Precej mojih nekdanjih prvošolč-k$y je sedaj že na naši univerzi in več-krat se srečamo na cesti v kraju mojpga službovanja, pa tudi v Ljubljani. Te mlade ljudi sem imela pred očmi, ko sem brala Satirovo pismo. Ne morem si misliti, da bi kdo od njih mogel napisati nekaj tako grdega o svojem nekdanjem vzgojitelju, o človeku, ki mu je pomagal držati svinč-nik, ko je oblikoval prve črke na papir, mu zavezal čevelj, obrisal nos, mu vcep-ljal v mlado glavico stotine naukov za živ-ljenje.
V dvajsetih letib. vzgojiteljskega dela sem spoznala in dobro poznam mnogo kolegov, ki z veliko mero idealizma oprav-ljajo svoj poklic. Nobeden od njih ne za-služi Satirove obtožbe. če pa se je le na-šel nekje eden, ki je preveč pokazal svoje človeške slabosti in napravil nekaj, kar delajo včasih celo nekateri študentje, za-kaj mora gospod Satir potem to posplo-šiti in blatiti vse prosvetne delavce?
Tudi"o nizkih osebnih prejemkih pro-svetnih dela^cev so veliko več govorili drugi kot pa prosvetni delavci sami, če-prav so opravili že mnogo koristnega dela popolnoma brezplačno.
Pa še to! Mnogo Janezkov in Mick hodi v naše podeželske šole in vsi poslu-šajo svoje vzgojitelje v šoli, vzgaja pa jih tudi dom in okolje, v katerem živijo. Vem, da veokrat slišijo tudi besede, ki žalijo uho, in so zbodle pisca prepoveda-nega pisma, čeprav jih je on položil samo v usta učitelju, ne pa tudi drugim, ki jih otroci včasih še raje poslušajo. Kljub te-mu pa imam veliko zaupanje v mlade ljudi in nikoli ne bom verjela, da je bilo res tisto, kar je napdsal Satir o dveh predstavnikih naših osnovnošolcev.
Marija Stare,
učiteljica,
osnovna šola na Bledu
SUSPENDIRANO MOŠTVO ŠTIPENDISTOV
BOJAZLJIVEC
Kampanje so iznašli na Kitajskem. Po-zneje smo jih dobili tudi mi. Kajpada smo mi nvnogo naprednejši. Na Kitajskem imajo denimo kampanjo zo. pobijanje vrab-cev, za odhajanje vntelektucdcev v proiz-vodnjo, za zbiranje starih metel, za uva,' janje komunistične Ijubezni in še in še. Pri nas vmamo seveda povsem drugačne kampanje; pa tudi uradno niso priznane. Preprosto, kar pojavijo se. Če prelistate< nekaj starejših letnikov »Dela« (ali fozifcš-nega drugega dnevnega lista), boste opa-zili, kako so včasih na široko pisali o udcurništvu in novatorsivu, objavljall slike in intervfuje z mnogokratnimi tidarnvki in »heroji dela«. Čez nekaj časa so tovrst-ni prispevki usaJvnili in sedaj odhajajo nekdanji udarniki pozabljeni v pokoj.
V zadnjem letu ali dveh je podobno pu-blidteto doživela še vrsta »perečih proble-mov«. Tafco so se nekaj tednov razpiso-vali o problemu višinskih kmetov, pa o nekdanjih borcih, prosvetnih delavcih, upokojeTicih, o večji storilnosii in na vrsto je prišlo tudi štipendiranje.
Neki slovenski dnevnik je po nekaj me-sečnem pisanju ugotovU, da bi bilo dobro (ko le toliko pišejo o tem), če bi ttidi sami imeli nekaj &tipendistov. To bi jim prišlo  prav  tudi   pri   raznih   anketah,   se
jim ne bi bilo več potrebno sramovati pri navajanju sJaromnih številk, pri iz-polnjevcmju rubrike »število novmarjev z visokošolsko izobrazbo«. Objavili so torej natečaj za štipendije; to je bila samo 5e formalnost, sa] so bili bodoči štipendisti že zrumi. Stvar je bila-'rešena. No, resnici na Ijubo moramo priznati, da so pozneje v skladu s kampanjo za višje štipendije le-te povečali, tako da jim glede tega ni kaj očitati-
Vse bi bilo v redu, če se ne bi pojavile nevšečnosti.
Študentje • štipendisti so se začeli, kot se bodočim novinarjem spodobi, oglašati v časopisih. In to celo v »črno zapiscmih« časopisih. Domači hiši to seveda ni bilo' všeč, še posebej pa ne takrat, ko so pre-brali kakšno stvar na svoj račun. Stvar je bilo treba nekako urediti. SklenUi so torej sklicati sestanek s štipendisti, da pa bi jih nekako kaznovali, jim začasno niso izplačaii štipendij. Saj veste, kako je s tem pri nogometaših: če ne hodijo nar treninge, ponočujejo ali store sicer kaj drugega proti klubskim pravilom, jih ka-znujejo tako, da jim ne plačajo mesečne hranarine.
Prav jim je, kaj pa so takšni.
Komar
NAZAJ K NARAVI
— A čc nesrečen slučaj bo hotel, kdo bo za sinka skrbel?
NE ZNAM PRIPOVEDOVATI PRAVLJIC
Idiličen družinski večer. Mali že leži, jaz pa sedim za mizo in prebiram ča-sopis. Naenkrat...
—  Očka, pravljico!
Naredim se, kot da nisem ničesar slišal in še dalje buljim v časopis. Ne-nadoma ropotanje v umivalniku pre-neha. Ko JSbgledam ženo, takoj skočim k postelji, kjer se mali že pripravlja na čustveni izbruh. žena nadaljuje s pomivanjem, jaz pa začenjam igrati vlogo nesrečnega očeta. Mali ima že napeta ušesa in komaj čaka pričetek pravljice. Zaman se trudim, da bi kaj izbrskal iz spomina, tam najdem le ne-nadni šefov obisk v naši pisarni in njegovo pomežikovanje z mojim pred-stojnikom. Nenadoma se mi ob pogle-du na nevamo zgrbančena sinova usta v glavi nenadoma nekaj zasveti.
—  Nekoč,   nekoč...   je   živel   kralj, ki •..—
—  Včeraj pa si rekel, da je bil ce-sar!, se oglasi mali.
—  No, ja, ta je bil kralj!, rečem in skušam nadaljevati, da bi tako  čim-prej končal.
—  Kaj pa je sploh kralj?, me spet prekine mali.
—  Kralj je pač ... kralj je vladar dr-žave!,
—  Torej imamo pri nas tudi kralja!, zmagoslavno reče mali.
—  Ne, pri nas pa nimamo kralja. Torej,   živel   je   nekoč   kralj,   ki   je imel...
—  Zakaj pa pri nas nimamo kralja?
—  Eee, bil je kralj, ki je bil kralj, pa je bil grd kralj in — ljudje so bili zaradi njega lačni in zato danes pri nas nimamo kralja! — se mažem ven, a mali je vztrajen.
—  Ampak tisti kralj včeraj pa je bil dober. Vse lačne je povabil na gostijo, pa še zlate cekine jim je razdelil.
To reakcionarno mišljenje je treba čim prej izkoreniniti, si mislim. Nato sledi predavanje o vzrokih proletar-skih revolucij in s tem povezano vlogo razreda izkoriščevalcev s kraljem na čelu. Govorim v zanosu, besede mi kar same prihajajo na jezik. Mislim, da me pazljivo posluša, kajti jaz sem za-gledan nekam v daljavo, v onostran-stvo. Toda naenkrat se zasliši tuljenje.
—  Kralji so vsi dobri. Ti si grd! •— se dere, dokler ne priteče žena.
—  že spet ena tvojih, kajne! Kaj pa delaš z otrokom, čisto razburil si ga, saj še spati ne bo mogel! Oh — Petr-ček!  —  se   obrne ,k  otroku in  mi  z elegantno   kretnjo   poda   predpasnik, kar pbmeni — pomij posodo.
Ker pač nimam smisla za pravljice, pomivam posodo. Sedaj že dve leti. Sin je zrastel. jaz pa "še vedno pomi-vam. Radoveden je še vedno kot ne-koč. Pravkar me ie s^>Ta,š8vai, zsfeaj po-mivam posodo, češ da jo drugje pov-sod mame. Zaman mu razlagam, da je to zato. ker ne ^nam pripovedovati pravljic. Ne verjame.
Pepi
IMUMERUS CLAUSUS
TUDI NA MEDICINI IKINJEN
Pred dnevi je bila skupna seja odbo-ra za zdravstveno in socialno politiko ter odbora za proučevanje zakonskih in dru-gih predlogov socialno zdravstvenega zbo-ra skupščine SR Slovenije, na kateri-Hso med drugim govorili tudi o razširitvi me-dicinske fakultete, o medicinskem stažu in pouku. Poudarili so, da izhaja dolgo-ročno programiranje zdravstvenih kadrov iz potreb, razvoja medicine in našega druž-beno-ekonomskega razvoja nasploh, ob čemer se odpira problem profilov zdrav-stvenih kadrov in zlasti njihove strokov-ne kvalitete. Zaradi tega je treba progra-me vseh zdravstvenih šol temeljitd spre-meniti, dopolniti in prilagoditi našim po-trebam.
Mnenje, da je numerus clausus nevzdr-žen, je privedlo do ponovnega preteresa stališča, da bi bilo dobro odpreti dva let-ndka medicine tudd v Mariboru, vendar so po temeljiti razpravi poudarili po-trebo po kvaliteti in da je treba najprej
v Ljubljani postaviti solidno učno bazo. Tako je varianta, da bi bil del medicine tudi v Mariboru, odpadla, saj bi s tem še bolj odložili ureditev prepotrebnih me-dicinskih institucij v Ljubljani. V ta na-men bo treba takoj pričeti misliti na raz-širitev sedanje medicinske fakutlete v Ljub-ljani, saj bi s tem tudi odpadel tako ime-novani numerus clausus, ki je argumen-tiran samo s tem, da enostavno ni mogo-če sprejeti letno več kot 150 študentov, če hočemo, da ti študirajo vsaj v približno normalnih pogojih.
Razprava o stažu je izkristalizirala mne-nje, da ni toliko važno, ali naj bo medicin-ski staž eno ali dve leti, pač pa je treba zagotoviti pogoje, da bo staž na ustrezni ravni, da bo pomenil praktično dopolni-tev teoretičnega dela rednega študija. V zvezi s tem bo verjetno treba spreme-niti zvezni zakon, ki je zastarel, utesnjuje posamezne fakulete in nujno zahteva spremembe.
TO Nl KAVADNI AMPAK DRUŽA6N/ MOST
Dve grenki solzi bom potočil in se spomnil, da vse mine. Žal mi je, da sem naročil časopis, ki naj tako grdo pogine.
TEZE 0 DVOJEZIČNEM ŠOLSTVl) V PREKMURJU
Razširjena komisija za ideološko-politič-na vprašanja kluba študentov Prekmurja je proučevala problem dvojezičnosti oziro-ma vprašanja o dvojezičnih šolah v Prek-murju. Iz dostopnih materialov in na os-novi problemov, ki se porajajo v praksi, smo prišli do naslednjih zaključkov:
1.  Da   so  dvojezične  šole  sicer  lahko dobre, če so za to podani vsi potrebni in nujni pogoji. V nasprotnem primeru pa je to škodljivo, ker lahko v skrajni konsek-venci sproži tudi nacionalne probleme.
2.  Da v Prekmurfu niso podani vsi po-trebni in nufni  pogoji za dvoiezično šoU stvo:
a) ni usposobljenih pedagoških kadrov za dvojezični pouk. Za take šole bi mora-li biti posebej usposobljeni pedagogi, ki bi enakovredno obvladali oba jezika in obe kulturi. Na učiteljišču v Murski Soboti so gojenci, diplomanti. ki so se usposobili za.
dvojezični pouk, bili po strokovnih oce-nah pod povprečjem. Učitelji, ki poučujejo na dvojezičnih šolah, imafo pomanjkljivo znanje enega izmed obveznih jezikov, ali pa obvladajo samo en jezik. Ne obstojajo realne možnosti za hitro in kvalitetno re-šitev tega akutnega problema; bodo pa v zvezi s tem težave tudi v daljši perspektivi. daljši perspektivi.
b) ni na razpolago nujnih in osnovnih učbenikov za dvojezični pouk in se bo lahko tudi ta problem rešil šele v dalj-šem obdobju.
3.  Za uspešno delo dvojezičnih šol  so nujno  potrebne predšolske ustanove    — otroški vrtci — v vseh Tiaseljih na naci-onalno   mešanem   področju   s   specialno usposobljenimi vzgojitelji. Do sedaj obsto-jajo samo tH ustanove te vrste*'
4.  Dvojezično šolstvo zahteva tudi veli-ka materialna sredstva, ki daleč presegajo
možnosti občinskih skupščin. Zaradi tega so bUe nujne republiške dotacije. Hitra rešitev navedenih problemov pa bo zahte-vala še znatno povečana materialna sred-stva. Kakšne so za to realne možnosti se-daj in v bodoče?
5.  Ali so upravičene dvojezične šole tu-di   tedaj,   ko  je   razmerje   v   nacionalni strukturi med učenci 1:7, 1:10 in celo 1:28?
6.  Zaradi   navedenih   probelomov  sodi-mo, da bo nujno znanje absolventov dvo-jezičnih šol slabo in da bo s tem moten njihov nadaljnji razvoj, tešave bodo  tudi v šolah druge stopnje in v poklicnih šolah.
7.  Menimo, da nivo znanja niti v dolo-čenem obdobju ne sme biti slabši, kot je v  drugih  istovrstnitt šolah  v  Prekmurju. Zato se morajo    čimprej rešiti problcmi dvojezičnega šolstva, nikakor pa ne na ra-čun letnikov učencev v prehodnem obdob-
dobjn. Zato naj ne izdelajo potrebne znaitr stvene analize xn v kolikor ni mogoče re-šiti problemov drugače kot na račun manj' Šega znanju gotovih letnikov v prehodnem obdobfu, je potrebno najti drugo rešitev: cepitev slovenske in madžarske šole.
8. Podana naj bo možnost prostovolfne odločitve staršev glede vključitve njihovih otrok v dvojezični pouk.
Da bi te probleme vsestransko pretresli in prišli do potrebnih zakljtičkov, sklicu-jemo razgovor, na katerega vabimo vse, ki lahko prispevaio s svojo razpravo k rešit-vi vseh spredaj navedenih problemov. Na razgovor posebej vabimo Ijudi s terena, ki se z navedenimi problemi neposredno ukvarjajo,,predstatmike republiških insti-tucij in člane sekcije starejših pri klubu študentov Prekmurja v Ljubljani. Razgo-vor bo 8. 4. 1965 ob 19.30 uri na filozof-ski fakiilteti v Ljubljani. Prosimo vas, da nas obvestite o svoji udeležbi nd razgo-voru do 30. 3. 1965 v Akademski kolegij v Ljubliani.
Klub študentov Prekmurja
PROBLEMI UMETNIŠKIH AKADEMIJ
Študijski, sociaino-ekonomski problemi in problemi odborov Zš na vseh umetni-ških akademijah (AGFRTV, AG in ALU) V Ljubljani so specifične narave in se v nmogočem krepko razlikujejo od (po bese-dah sicer istih — op. p.) problemov na ostalih visokošolskih zavodih. UO ZŠJ je do sedaj poenostavljeno tretiral pro-blematiko umetniških akademij s proble-matiko na ostalih šolah, kljub temu da gre v bistvu na akademijah za specifične pogoje dela. Zaradi tega je nujno prišlo med UO ZŠJ in odbori ZŠ na akademi jah do odklonilnih stališč v ocenjevanju in reševanju zgoraj omenjenih problemov.
Da bi te različne poglede vskladili in da bi se našel »skupni jezik« pri reševa-rjju teh problemov, je UO ZŠJ pripravil posvetovanje, ki so se ga udeležili pred-stavniki odborov Zš na umetniških aka-demijah in dva člana predsedstva UO ZŠJ.
Če začnemo s končnim vtisom o po-svetovanju, laiiko rečemo, da so vse umet-niške akademije v neverjetno težkem po-ložaju. Zakaj?
Vsi dobro vemo, da je prav na umet-niških akademijah potrebno čimveč indi-vidualnega dela, ki pa je praktično, v da-nih pogojih, nemogoče.
Na akademiji s štirimi oddelki za gle-dališče, film, radio in televizijo (ki prak-tično to skoraj ni; zakaj, bomo kasneje videli!), imajo samo štiri predavalnice, ki so zasedene ves dan (redna predavanja in vaje) in iz katerih slušatelji dobesedno podijo svoje kolege. Nadstropje višje je zasedeno s stanovalci, katerih uprava aka-demije ne more izseliti, kor ni potrebnih finančnih sredstev (okrog 60 milijonov din!) za nakup novifr stanovanj. Nujno bi potrebovali akademijsko gledališče, kjer bi lahko na modernejši način študirali svoj bodoči poklic. Zaradi pomanjkanja predavateljev (za dramsko igro bi nujno potrebovali predavatelja in tri asistente, pa še predavatelja nimajo!) in neustrez-nih  prostorov,   pride   individualnega   dela
profesorja s slušateijem komaj za eno uro na mesec! (Rešitev je v nastavitvi asisten-tov in  (v novih   modernejših prostorih!).
Da bi vsaj delno odpravili pomanjklji-vosti v svojem delu (ki so posledica zgolj tehničnih pomanjkljivosti!), so prosili v letošnjem proračunu za 190 milijonov din. Od te vsote je sklad za šolstvo obljubii (in še to do zdaj samo ustno!) 51 milijo-nov din. Suficit, ki ga ima akademija, bo porabljen v tako koristne namene, da se pri tem ne bo dalo ničesar odtrgati. Nujna in prepotrebna je nabava montažne mize, filmske kamere in kinotečnih filmov (da naštejemo samo nekatere!-, saj se štu-dentje nujno morajo spoznati tudi s prak-tičnim delom npr. na filmskem oddelku. Ostale notranje rezerve gredo za stvari, ki so obvezno potrebne še na ostalih pod-ročjih izven in v gledališču. (Stalna poto-vanja profesorjev, da se obdržijo stiki z napredkom sorodnih akademij v tujini!) Zaradi vseh teh opravičljivih dejstev pa ne morejo nabaviti še ostalih pripomoč-kov, ki so za uspešen študij neobhodno potrebni. Zato ni napačno prepričanje, da 'im akademija štiri oddelke res samo po imenu, medtem ko za praktične vaje na področjih filma, radia in televizije ni ustreznih praktienih pripomočkov in ne prostorov. Tako so alienirani samo na teo-retični pouk, kar pa še ni zadostno zago-tovilo za uspsšno strokovno kvalificira-nost (ob končanem študiju) študentov. Kako si naj torej predstavljamo študen-ta, ki bo končal npr. oddelek za televi-zijo in v svojem štiriletnem študiju sploh ne bo zmontažiral enega samega filma? (Vsaj dokumentarnega!)
Akademija si zelo prizadeva, da bi tre-nutno stanje izboljšala, vendar, če ni sred-stev, je tudi upanje na izboljšanje dokaj minimail.no. Precejšiijo neanodsirnost v sistemu študija (študij na ljubljanski aka-demiji je skoraj 69 let za študijem na so-rodnih fakultetah v tujini!) rešujejo tafeo, da vaMjo znane strokovnjake za g-leda-liško umetnost  (npr.  Kott, Stupica itd.);
vendar so takšni cikli predavanj le ob-časnega značaja in situacije v bistvu mno-go ne izboljšajo.
Podobno stanje je tudi na ALU in AG, kjer tudi nujno potrebujejo razstavni pro-stor in dvorano za produkcije, javne kon-certe in za vaje orkestra ter zbora. AG nima problemov z učilnicami, vendar nje-ni slušatelji nimajo ustreznih prostorov za vaje. Skoraj vsak stanovalec se brani oddati sobo študentu, ki mu bo po ves dan vadil v stanovanju.
Do gradnje nove šole, za katero so na AG že imeli pripravljeno lokacijo, ne bo prišlo, ker so ustavili investicije. Ob tem se pojavlja že malce staro a še vedno zelo aktualno -vprašanje: kaj je torej bolj nujno v naši prelepi deželi, ali da ustavi-tno investicije za gradnjo šole, ki bi jo uporabljalo (recimo) 300 študentov, ki bo-do po končanem študiju kulturni poslan-ci med, za kulturo ne preveč (v zadnjem času) vnetimi Slovenci, ali da plačuijemo (recimo) dvajset nogometnih plačancev, ki se kopajo v tisočakih in milijonili, povzro-čajo škandale in z njimi ter nedeljskimi divjanji po pašnikih zadovoljujejo nekaj tisoč Ijudi? Morda ni napačno mišljenje nekaterih študentov iz prizadetih akade-mi in ostalih šol, da bi se vsaj za nekaj časa ustavile ali vsaj zmanjšale dotacije (naj bo, kar že je, v vsakem slučaju gre za denar, za ogromne vsote denarja!), ki se sedaj izgubljajo v arenah modernih nogometnih gladiatorjev.
Idealna prostorska rešitev (za vse tri umetniške akademije, vendar posamezno) bi bila gradnja šole z intematom, kjer bi se v večjem številu prostorov in ob mo-dernejših učnih pripomočkih (v eni stavbi) lahko nemoteno in uspešnejše delalo.
Na AG in ALU so večji problemi s pre-davateljskim kadrom kot s prostori. Ta-ko npr. na AG na razpis za prosta delovna mesta angažirajo profesorja, ki je v Pari-zu in ki ga — v doglednem času — sploh ne bo na akademijo. Vsi profesorji so tu-di drugje zaposleni (isto tudi študentje —
tako da materialnih problemov ni), s tem pa trpi kvaliteta študija na akademiji. Na ALU se borijo še z naslednjimi teža-vami: ko študent zapusti akademijo, ne zna napraviti ustreznega plakata, gledali-ške scene itd. (Te pomanjkljivosti rešu-jejo z abčcisnimi kurzi.) Borijo se tudi z materialnimi položaji študentx>v, saj štu-dent ALU Cisto na AGRPTV zedo težko dobi štipendijo (sploh pa ne more dobiti npr. Kidričeve štipendije). Zato si odbor Zš prizadeva, da bi ustanovili skupni klub štipendistov za vse tri umetniške aka-demije, ki bo Iažje reševal na zastavlja-joč problem. Delo tega odbora bo lahko polno zaživelo, ko bodo urejeni na ALU prostori za »Klub akademij«, kjer se bo-"do sestajali slušatelji umetniških akade-mij
Posebno vprašanje, ki so ga obravna-vali na posvetovanju, je bilo, kako akade-mije v okviru materialnih sredstev rešu-jejo študijske probleme?
AGFRTV je letos zaupala izdelavo ide-alnega učnega načrta z dvema asistento-ma, ki ga bodo potem na posebnem po-svetovanju pregledali in dopolnili ter pri-lagodili danim možnostim. Ob tem pa se že pojavlja dejstvo, da bo od idealnega načrta ostalo zelo malo, ker pač ni sred-stev, da bi se lahko izboljšala tista pod-ročja, katerim bi poteon priredili ide&len učni načrt (in »jara kača« se ponavlja!).
Posvetovanje je dalo jasen rezultat: da so umetniške akademije v neenakoprav-' nem položaju z ostalimi visokošolskimi zavodi in preden začnemo od njih zahte-vati kaj več, jim je treba zagotoviti vsaj minimalne ustrezne pogoje za delo. Nuj-na' bi bila gradnja študentske dvorane v Ljuibljani, ki bi v marsičem poprajvila se-danji položaj. Vsi odgovomi ljudje naj se enkrat za vssle zavejo, da so nam kul« tumi d^lavci, ki končajo umetnisko aka-demijo, prav tako potrebni kot študent strojndštva, prava itd. Brez kulture (in to naučeiie, letne kulture, ne divjaške, bar-barske) ne gre! Pot brez kulture je pot po-gubljenja; pot, ki nas bo vodila v strašen, uničujoč tempo tehnike, kjer bomo poza-bili na vse lepo.
Do tega pa ne sme priti.       Tone Vrabl
Tribuna — list slovenskih študentov — Izdaja univerzitetni odbor ZŠJ — Ureja uredniški odbor — Glavni uredniic Ivo Vajgl — Odgovorni urednik Tine Hribar — CJredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon št. 3101 23 — Tekoči račun 600-14-608-72 — Letna naročnina 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dinarjev — Rokopisov in fotografij ne  vračamo   —   Tiska časopisno podjetje  »Delo«   Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v gotovini.