DEMOKRACIJA
Leto iV. - Štev. 51
Trst - Gorica 22. decembra 1950
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica. Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20.	— Naročnina1
mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi:	Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127,
Izhaja vsak petek
Božične m sli
Kljub temu da je človek doživel že toliko božičnih praznikov, se vrača vsako leto z neko otroško nestrpnostjo v skrivnostno poezijo najlepšega praznika družine.
Božič je namreč pristno družinski praznik, katerega rad vsakdo preživi v krogu svojih najdražjih, fjii čeprav bi moral iz razkošne mestne palače v preprosto kmečko hišo na koncu zasnežene gorske vasice.
Iz roda v rod se pretakajo med našim vernim ljudstvom božični o-bičaji, ki nekako vidno izpričujejo duh in bistvo skrivnosti svete noči, okoli katere se vrtijo vsi ostali božični prazniki. Po božji zamisli je božič praznik ljubezni in mira, sprave in odpuščanja in kot tak najlepši praznik človeške družine.
Prav zato se vsakdo za ta praznik rad vrne h gorkemu domačemu ognjišču, k očetu, k materi, k bratom in sestram, da bi kot nekdaj v otroških letih s temi srci prisluhnil svetonočni melodiji domačih zvonov, da bi se na sveti večer v krogu najdražjih na domačem pragu v njegovem srcu prebudilo vse ono, kar je v človeku najtišje, najgloblje, in zaživelo skrivnostno življenje brez bridkosti in gorja. — To je tista skrivnostna moč svete noči!
Domače svetišče rodne hiše in farna cerkev sta to noč povezam kot nikoli. Kar so verna srca začela doživljati ob preprostih domačih jaslicah, v katere so mlade otroške roke izlile vso svojo ljubezen in umetnost, se stopnjuje vedno bolj in doseže svoj višek, ko v pravljičnih lučkah zagori cerkev in se melodija svetonočne pesmi izlije v prijeten duh kadila, ki plava pod oboki. Tega trenutka taka človek z otroško nestrpnostjo. Poln je neizmernega bogastva, katerega občutijo srca, ki so to noč zaživela novo življenje, življenje ljubezni in miru. Za človeka pa, katerega srce prepleta sovraštvo, zavist, srd in zloba, so ti trenutki še bolj mrzli in trdi kot vsi ostali celega leta. Zanj ni poezije svete noči. Na poti k polnočnici on ne čuti nad sabo gorkega neba; zanj so zvezde v neskončni daljavi ledeno mrzle, kot je mrzel sneg, ki škriplje pod nogami. Neštete lučke, ki migljajo pc strmih gorskih poteh, ki peljejo ljudi k polnočnici, ga ne vabijo. Sovraži jih, ker vidi v njih nezlomljivo preprosto vero človeka, v duši katerega ni prosto-ra za omahujoče jcrrmalno krščanstvo. To noč občuti, da ni član velike družine, da je odšel v svet, ki je tako mrzel in brez srca...
V	sveti noči čuti človek potrebo po spravi, po miru. Čuti tudi neko tajno silo, ki ga vsaj za hip kliče
v	mrtvo naravo, ki se v tej skrivnostni noči nekako prebudi in u-tripa s človeškim srcem. S človekom, ki je večji del leta preživel z njo v nemem razgovoru, ko je stopal za plugom in s svojim potom pojil žejne brazde, ali pa obračal ožgano seno sredi razbeljenih senožeti. To noč tudi narava prisluškuje pesmi svetonočnih zvonov. Kmet se je hvaležno spominja v molitvi, ko s celo družino škropi in blagoslavlja vse prostore svojega poslopja, ki skrbno hranijo v sebi sadove človeškega dela in božjega blagoslova. S tem blagoslovom in obhodom na sveti večer poveže skrbni gospodar v prijetno enoto živo in mrtvo naravo, da bi bili vsi skupaj deležni svetonočne ljubezni in miru...
Božični prazniki so družinski prazniki. Vsak hiti vsaj za sveti 'večer na svoj dom, da za hip pozabi samoto in zapuščenost v svetu. Naj se nihče to noč ne spominja, da so ga zapodili v svet, ki je tako mrzel in brez srca. Prišel bo dan, ko bo človeštvo po neizmernem prestanem gorju zaživelo nauk O-nega, ki je simbol vseh preganjanih, trpečih in žalostnih, ubogega. Deteta, za katerega ni bilo prostora
v	človeškem stanovanju. Prišla bo tudi za neštete brezdomce sveta noč, ko bodo zvonovi zapeli veličastno pesem resnične ljubezni in pravega miru.
Božična beseda SDZ
D tRSOI
V tem velikem času, ko drvita dva svetova v silnem oboroževanju drug proti drugemu in ko neznatna iskra grozi, da vsak hip sproži svetovni plamen, ki do ta! uniči vse kulturne in tvarne pridobitve večtisočletnih naporov človeškega rodu, nam trepetajoča lučka slovenskih jaslic spleta v duši in v srcu nove upe, nova pričakovanja.
Strah je premagan. Demokratične množice se prebujajo v vsej svoji življenjski sili k novemu razmahu. Število odpornikov proti diktaturi in suženjstvu raste iz dneva v dan. Upognjene hrbtenice se vzravnavajo, jeklena volja izganja mlačnost in bojazen iz človeških s.rc. Ves demokratični svet se je pričel zavedati svojega visokega poslanstva. Viri" zdrave demokracije so privreli na dan in hotenje po svobodi je postalo meso in kri svobodnih kakor zasužnjenih narodov. Vsa ta doslej speča sila raste oživljena in prebujena v razočaranje hujskačev, ki pod krinko miru hočejo vojno in revolucijo sveta.
Trdno verujemo, da bo iz tega sadu rasel branik miru in svobode, kakor je zraslo iz nebogljenega betlehemskega Deteta najvišje poslanstvo človeštva — Odrešenik sveta, ki je z dobroto premagal rzlo in hudobijo. Tako bodo skoro po dva tisoč letih oklopi resnična demokracije ne samo zajezili plaz nasilja, laži in sovraštva, ampak zdrobili jih bodo v prah, v dobrobit vseh slojev in narodov sveta. In takrat bo človeštvo brez razlike stanu ob božični polnočnici v spravi in ljubezni zopet zapelo visoko zahvalno pesem:
Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!
V teh željah in v taki molitvi bomo letos Slovenci praiznovaii božične praznike.
V tem znamenju želimo vsem Slovencem, Hrvatom in Srbom, brez razlike strank, tu, doma in v tujini, da bi božič navdahnil njihove duše in srca z mislijo miru in sprave in da bi. praznovali letošnje božične praznike v upanju in pričakovanju, da nam vsem kmalu zasije aarja svobode in odrešenja.
D GORICI
GLAVNI ODBOR
.Slovenska demokratska zveza v Gorici vošči vsem Slovencem v Italiji, kakor tudi vsem bratom in sestram v matični domovini, na Svobodnem tržaškem ozemlju, na Koroškem in. drugod po svetu živečim vesele božične praznike in srečno novo leto 1951.
Hkrati vošči Slovenska demokratska zveza vesele praznike in srečno novo leto tudi sodržavljanom Italijanom.
Mir, topla ljubezen in srčno zadovoljstvo med brati, da bo polje bogato obrodilo in kruh vsem zagotovljen; obojestransko razumevanje in spoštovanje enakopravnosti med nairodi, da bo mir utrjen!
ODBOR
Rembrandt: JASLICE
07e s el božic /
MED MIROM IN VOJNO
Tolstoj je, kakor vemo, naslovil svoj znameniti roman »Vojna in mir« in je s tem dal prednost pojmu vojne. Nekega dne sem v ožji družbi doživel, da je starejša gospa ,z grozo v duši ob sami omenit-
vi	vojne ogorčeno vzkliknila očitajoč, kot da bi odločitev o vojni ali miru izavisela od posameznikov: Ali nismo doživeli dovolj v preteklih dveh vojnah, posebej pa še po zadnji? Ali nimamo nobenega nujnejšega opravila, kot začeti tretjo vojno? Ko bi odločitev o vojni ali miru zavisela od poedincev, bi ona gospa znala imeti prav. Podobne izjave so dokaj pogoste: podrobneje so obrazložene v uvodnikih »nev-tralističnih« listov, ki prihajajo do zaključka, da se še nobena vojna ni izplačala...
Stvari res ni težko dokazati, če preiščemo posledice prve in drug" svetovne vojne. V prvi svetovni vojni so zahodne sile pričakovale, da bodo enkrat za vselej odstranile nemško prvenstvo, nemško organizacijo Srednje Evrope. Ali po vojni ni bila zlomljena Nemčija, temveč ravno Avstrija, ki naj bi bila služila kot protiutež Nemčiji. Na mesto Viljemove je prišla Hitlerjeva Nemčija. Namesto krvave ver-denske obrambe (1916) je prišla okupacija cele Francoske.. Ali s tem še ni označena najvažnejša posledica obeh krvavih vojna. V pr-
vi	je komunizem zajel Rusijo, v drugi je zaje.1 vzhodno polovico Nemčije in Srednjo Evropo. Boar-žuazija je že po prvi vojni doživela nevaren pretres in usodno izgubo ruskega tržišča. Ona je bila resno omajana v poraženih in celo v zmagovitih državah. Proti angleškemu (Mac Donald) in francoskemu (Briand, Millerand) socializmu so se pojavile srednjeevropske, baje proti- v [bistvu pa kripto-komu-nistične diktature. Sovjetski sistem, ki je bil na videz strastno obsojan, je dobil svoje »popravljene« izdaje v središču Evrope. Tu ni vladala rdeča, ampak polrdeča (roza) in polrumena barva. Človek, ki je to izkusil, si ne more kaj, da se ne bi otel težke skrbi ob pomisli, kako naj bi po tretji »zmagi« tzgledala daljna sprememba evropske, da ne omenjamo še azijske celine. Mi vemo, da so bili za konec prve svetovne vojne značilni in težki delavski nemiri. Isti pojav, samo v pojačenem in bolj organiziranem obsegu, je bilo zabeležiti po drugi svetovni vojni. In po tretji? Kolikor koli bi razpolagali zmagovalci s prisilnimi sredstvi, ona ne bodo zadoščala, da bi brez primerne socialne reforme ozdravila socialne bolezni. Zaupajmo v bodočnost in
pričakujmo, da bodo zmagali zagovorniki demokratičnih, svobodoljubnih reform, ne pa diktature.
Ko danes pri mnogih narodih opazujemo vse manjšo pripravljenost za skrajne žrtve, nam nehote prihaja na misel dejstvo, da je v III. stoletju po Kristusu obstojala Rimska država, največja in najbolj naseljena država tedaj znanega sveta in da je ta država sredi vsakodnevnega tehničnega napredka in vedno boljše oborožitve zaradi svoje vedno manjše žilavosli končno podlegla pred neprimerno manjšimi in neznatnimi barbarskimi vojskami. Ti barbari so enako kot današnji osvojevalci paradirali s svojim »človekoljubljem«. Helenistična književnost iz časa propada-
di, vse odločitve o njem zadevajo nujno njega samega. Vojna ali mir, pogodba'*ln ' njena odpoved, zveza in izstop ilz nje, trgovinski in carinski sporazumi, vse to ima določene posledice, ki jih hočeš nočeš morajo nositi tudi oni, »ki se ne marajo ukvarjati s politiko«.
Posledice . takega nevmešavanj'i prihajajo posebno do izraza, kadar se pojavijo pri oblastnikih težnje za izigravanjem prevzetih obvez.
2e Bismarck je izrekel, da je veljavnost vsake pogodbe odvisna od obstoja odnosov in razmer, ki so bile merodajne za njeno sklenitev. Manj oprezen kot on je bil Berth-mann - Hollweg, ko je izjavil, da je glavno načelo javnega prava življenje in da je vsaka protiživ-ljenjska pogodba... kakor krpa papirja. Politično stanje odreja torej
Sodišče je popravilo veliko krivico:
dr. A. Sfiligoj
oproščen!
(Članek na II. strani)
nja je polna dokazov o človekoljubnosti primitivnih narodov. Celo tedaj, ko je nastopil najusodnejši čas, je bilo v Rimu ljudi, ki so vznejevoljeni zaradi nenasitnosti in nepravilnosti državnih zakupnikov davkov želeli »cenejšo« barbarsko upravo. Ti tedanji »nevtralci« pa so kmalu uvideli, kako grenak je tuji kruh in kako poniževalno jc gospodstvo nekulturne vladajoče kaste. Tudi tedaj je v Rimu prevladovalo mišljenje, da je neprijetna stvar baviti se s politiko, ker je pošten človek nujno prišel v neposredni in neprijetni stik s prostaki. Ali kadar se nekdo s politiko noče ukvarjati, vendarle ne more preprečiti, da se politika ne bi u-kvarjala z njim. Od trenotka, ko je za politiziranje potrebna trda pest, so v javnem življenju prevladati nasilniki. Ljudem, ki so se odrekli javnemu življenju, so vsilili še neprijetnejšo bodočnost.
In na taki poti se nahajamo v gotovem pogledu tudi danes. Lahko se odrečemo politike, ali politika se ne bo odrekla nas. Vsak nov položaj zahteva novih odločitev in vseeno je, kdo jih prinaša: Same se vsiljujejo poedincu, skupnosti, njenim predstavnikom. To pomeni, kakor koli poedinec že misli in so-
o	tem, ali naj pogodbe veljajo naprej ali pa se morajo ukiniti, t. j., ali naj se poišče drugačno pogodbeno stanje, in prav ta zahteva po »drugem pogodbenem stanju«, različnem od prvotnega, pomenja politično spremembo, na katero druga stranka lahko pristane ali pa tudi ne.
Politične spremembe in spori, ki imajo v njih svoj izvor, morejo torej dovesti do ostrih obračunavanj. Clausewitz je skoval izrek, da vojna ni nič drugo kot nadaljevanje politike z drugimi izrednimi sred stvi. Ali Clausewitz je stvar tol mačil preozko. Politični spopadi na področju notranje politike ne vodijo do vojne, ampak do revolucije Vojna je posledica političnih sporov na polju zunanje politike, vojna in revolucija so pa posledice stanja, v katerem zaradi pomanjkanja pravnih sredstev in zaradi nemož-nost.i ali nesposobnosti, da bi se jih našlo, ne preostaja drugo kot sredstvo sile in moči. Pravna osnova se oslanja na sporazumu, ta pa se more doseči med poedinci, med grupami istih interesov, med skupinami narodov in med državnimi zajednicami. Samo tako soglasje, a-koravno izvezano z izvestnimi žrtvami, more biti podlaga za pravno
ureditev. Samo tako soglasje omo-gočuje skupno delo, skupni napredek na področju kulture. Brez takega soglasja ni pravne ureditve, %iti sodelovanja za skupno korist. Akoravno morda ni najuspelejša primerjava socialnega telesa s človeškim organizmom, stojita vendar
i	državnik i zdravnik pred isto alternativo: ali naj se zlo in bolezen odstrani z rednimi ali izrednimi sredstvi, z zdravilom ali operacijo?.. Operacija, vojna ima vedno za pogoj uporabo sile, in ta uporaba sile je ponajvečkrat na škodo pravnega čuta. »Tega ni bilo treba« bi v tem primeru rekli ljudje. Ali odgovor glasi:	»Kar se je zgodilo, se
ne da več spremeniti«. Nemci so rekli: »Krieg ist Krieg«, Francozi: »A’ la guerre, comrne a la guerre«, in to pomeni nekako, da je v vojni vsako orožje dobro.
Ali ta kršitev prava po sili ima svoje usodne posledice, pa naj bi bila še tako neizbežna. Pravo je namreč v prvi vrsti socialna Ustinova. Naloga njegova .je, da ureja pravne odnose med ljudmi in med ljudskimi skupnostmi, da zavaruje družabni red, nedotakljivost poe d inča in njegovega premoženja. Ni važno, kako se poedina pravna določba glasi. Važno je le, da opravičuje obstanek oblasti. Oblast, in to je pravna sila, ima nalogo, da pod sankcijo izvršnosti zaščiti spoštovanje in izvršitev prava. V tem primeru, ali tudi samo v tem primeru, pomeni sila pravo. Samo v tem primeru, ker pravo označuje ono, kar naj bi bilo, dočim sila ni vedno tisto, kar bi.moralo biti.
Ljudje se menjajo, umirajo In ro-de, a vsaka sprememba v ljudstvu pomeni tudi spremembo pravnih odnosov. In tej spremembi se mora prilagoditi tudi pravni red, kajti red naj služi življenju in ne obratno, kajti spremembe v življenju imajo za posledico nove potrebe in zahteve. Dočim pa je pravni red človeško delo, je pravna zavest nadčloveška in nedotakljiva. Tej pravni zavesti se morajo podrediti vsi, če to hočejo ali ne, kajti oblast, ki ne povede računa o pravni zavesti, je zasnovana na samovolji in na nasilju.
Ako se nočemo pokoriti pravu, bo prišel dan, ko se bomo pokoravali sili. Kjer pravnega čuta ne spoštujejo, preostaja samo še argument strahu, terorizem, kajti edino le terorizem je v stanu, da izvojuje protipravno silo ali krivico. Ako pojem prava ne bomo podredili pravni zavesti, ki tiči v nas, ne bo pre-ostajalo drugega, kot izmisliti nadomestilo zanjo, neko izumetničena humanjtas ali kolektivnost. Ali med
krivično prizadetim poedincem id vsiljeno mu kolektivnostjo se ba' še TKorc*Tit3e?iriri ravno*fa‘T5dr-' ba je raizlog za obstoj politike. Vsaka politična stranka se trudi, da bi doka.zaia protislovje današnjega stanja in da v svojem programu predlaga izhod iz nezdravega položaja. Politična borba ima torej za cilj obnovitev piavne zavesti in upravičenost vseh nameravanih političnih sprememb.
•	• *
Danes je to prizadevanje nadvse pomembno. Narodi se drug drugemu pr.oiuuje.o. Nasprotja se po„av-.,a.,o v svoji na^ostrejsi ooliki. O-sebni in strankarski interesi, težnje ene in druge skupine zahteva.o svo.o ostvantev in ure-snicen.e. Doxler pa do tega ne pride, traja stanje notranje krize, in tu pr.tia,amo do vprašan.a, ali se more ali ta se ne more najti izhoda ,z zapletenega položaja. Clause-vvitzeva deiinicija, da je vojna nadaljevanje polit ke z drug.mi sredstvi, prihaja tu do uporabe. In kako na. se v takih prilikah izognemo vojni? Z uporabo onih sredstev, ki omogočajo, vodenje politike brez o-oorozenega spopada. Pogoj za tako poLtiko je pa vzajemno zaupanje, in to se da doseči samo s sj?ošteva-njem prava z ene in druge strani.
Da bi izbegli vojni je potrebno izpopolniti pravni red, kajti vsaka Kršitev in vsako izigravanje pravnega reda pomeni napad na mir. Vsi narodi, ki teže za tem, da se ohrani mir, morajo spoštovati obveze iz pogodb in morajo odstraniti vse zapreke, ki onemogočajo izvršitev istih. Naloga vsake zdrave politike je, da išče in najde način, kako izpolniti različne težnje in potrebe neke narodne ali socialne skupine. Politika naj bo doprinos k vzkladitvi protislovnih zahtev in teženj, ona mora biti pozitivni faktor pri izgrajevanju prava v težnji in prizadevanju, da doseže oni definitivni red, ki bo človeštvu dal njegovo pravilno obeležje.
Človeška skupnost se mora namreč razvijati v soglasju z osnovnimi načeli morale in napredka. Možnost takega razvoja, možnost odstranitve ali oblaževanja vseh obstoječih sporov, možnost izvesti nacionalne, gospodarske in socialne zahteve na odgovarjajočo mero, je glavna podlaga za ohranitev miru. Kjer take moralne osnove ni, kjer ni možnosti vzpostavitve medsebojnega zaupanja, kjer se protivniki vzajemno ne morejo umiriti na podlagi jasne linije, tam obstoja nevarnost, katero si je treba prizadevati odstraniti, dokler ni prekasno. t. j. dokler se ne izkaže, da se politika z normalnimi sredstvi več ne-da voditi.
Sueta dolžnost je braniti demokratične narodne praoice
Palača Grimani spada med najlepše in največje beneške stavbe. Njena okna dajejo vsem prostorom izredno svetlobo, ker se je dož Grimani zaklel, da bodo okna njegove palače večja od največjih vrat palače njegovega zagrizenega nasprotnika dota Moceniga.
V	starinski palači Gnimani, v kateri -zaseda beneško prizivno sodišče, se je dne 19. decembra t. 1. odigralo zanimivo poglavje narodnostnih odnosov Slovencev in Italijanov. Beneški prizivni dvor je načelno obravnaval zakonitost procesa, ki ga je fašistično posebno sedišče vprizorilo v našem Trstu 14. decembra 1941 proti skupini 64 Primorcev, da bi pred svetom vsaj nekoliko opiavičil zločinski in neizzvani italijanski napad na Jugoslavijo.
Devet smrtnih obsodb je bilo izrečenih in pet izvršenih. Pet mladih življenj je padlo na openskem strelišču pri Trstu .v pravični borbi za demokratične pravice svojega zatiranega naroda. Ostali obtoženci so bili obsojeni na težke zaporne kazni.
Predsednik SDZ za Italijo dr. Avgust Sfiligoj je bil tedaj obsojen na 30 let ječe zaradi pripisanega mu zarotniškega, vohunskega in pnotifašistiičnega delovanja. Nemška zasedbena oblastva so mu vrnila svobodo kot vsem ostalim političnim kaznjencem, ki so prišli po 8. septembru 1943 pod njihovo u-pravo.
Italijanska republikanska in da-rpokratična vlada je takoj po koncu druge svetovne vojne dala vsem italijanskim antifašističnim borcem največja priznanja; med drugim sc postali ti borci zakoniti član usta-, vodajne skupščine. Zato so bili vsi goriški Slovenci nemalo presenečeni, ko so 30. julija t. 1. goriški karabinjerji po nalogu Vrhovnega
vojaškega sodišča v Rimu zopet a-retnaii dr. A. Sfiligoja in ga vklenjenega odpeljali v zloglasno jetni-šnico Portoazzurro na otoku Elbi, da odsedi še 17 let ječe.
Beneško sodišče je sprejelo priziv dr. A. Sfiligoja in ga popolnoma o-prostilo. Sodni dvor so sestavljali sodniki De Carli, predsednik; poročevalec Marcozzi, Conti, Tallan-dini, Siciliano prisedniki; državni pravdnik Salerno; zapisnikar Pe-tiu_ci.
Sodnik poročevalec je ugotovil, da je bila obsodba posebnega fašističnega sodišča krivična in da je bilo na žalost zaradi tega ustreljenih pet mladih žrtev. Za obsodbo ni bilo nobenih dokazov, ves proces je temeljil izključno na indicih, domnevah in sumničenju tajne fašistične policije OVRA-e, ki je v prosvetnem delovanju slovenske delavske in visokošolske mladine, v tiskovni dejavnosti tržaških in goriških Slovencev, v sokolskem iz-z.vl.anju, v prirejanju izletov in plesov, v shajanju vodilnih prosvetnih delavcev, itd. videla ogrožanje fašističnega reda v Italiji. Postopek fašističnega sodišča je bil nasilen in nezakonit. Policijski komisar Perla je na primer med drugim zahteva! od nekega obtoženca, naj navede ime vodilnega goriške-ga Slovenca, ki bi ga bilo treba priključiti skupini zaprtih tržaških Slovencev; obtoženec je bil izstavljen pred alternativo, naj obdolži Sfiligoja ali Valentinčiča! Tako je prišel dr. A. Sfiligoj na zatožno klop in bil obsojen na 30 let ječe..
Dr A. .Sfiligoj je dobil besedo takoj potem, ko je sodnik poročevalec zaključil svoje poročilo o pravnem zločinu z dne 14. decembra 1941, in dejal med drugim:
»Moje orožje so beseda, logika in krščanska morala, nikakor ne sovraštvo in nasilje. Vedno sem se
boril proti vsaki diktaturi!«
»Misel sitobode je sveta in pravična; to potrjujejo mučeniki italijanskega Preroda, slovenski mučeniki za svobodo in ostali mučeniki v svetu.«
»Nikoli nisem sovražil Italije; boril sem se kot ponosen Slovenec p/roti fašizmu in za demokratične pravice svojega tlačenega naroda.«
»Imam pravico, da sem in ostanem Slovenec!«
Sfiligojeve izjave so napravile na vse, ki smo bili navzoči, najgloblji vtis.
Državni pravdnik je rekel nato dobesedno;
»Ce je kakšen primer, ko je treba revidirati obsodbo posebnega fašističnega sodišča, je to prav današnji. Obsodba posebnega fašističnega sodišča v Trstu ne odgovarja sodnim ugotovitvam. Preiskovalne metode so vsega obsojanja vredne. Ugotovljeno jej da je uporabljal komisar Perla silo, da je prišel do izjav nekaterih obtožencev, zaraai česar niso obtožbe nekaterih Sfili-gojevih soobtožencev verodostojne. Ničesar ne ostane od procesa! Predlagan zaradi tega, naj sodni dvor dr. A. Sfiligoja popolnoma oprosti.«
Sfiligojevima odvetnikoma dr. F. Veselu iz Trsta in dr. D. Tognazzi-ju iz Benetk zaradi tega ni ostaio nič drugega, kot da sta se omejila v svojih govorih na kratke izjave, s katerimi sta še natančneje osvetlila nekatere točke iz Sfiligojevega procesa.
iSodni dvor je nato po kratkem posvetovanju izrekel sodbo, s katero je dr. A. Sfiligoja popolnoma o-prostil 0»con piena formula«).
Italijanska sodna oblast je s tem ohsodila krivično in nasilno postopanje fašistične Italije s slovensko manjšino; italijanska upravna o blast naj iz beneškega pravoreka napravi potrebne zaključke!
EisBnhower alanni ponEljnih zahodne armade
Predsednik Truman je na predlog vseh držav članic Atlantske zveze imenoval generala Dwoighta Eisenhovverja za glavnega poveljnika združenih zahodnih armad. S tem imenovanjem je zaključeno nejasno povojno obdobje, ko se je zahodni svet z omahovanjem umikčil pred trdimi udarci komunističnega notranjepolitičnega in mednarodnopravnega nasilja.
Zahodni svet je prišel k sebi in
se zavedel položaja, v katerega je zabredel; zlasti zadnje izkušnje z azijskega področja so zahodnim političnim in vojaškim prvakom odprle oči!
Imenovanje generala ameriške armade Dvvoighta Eisenhowe.rja za glavnega poveljnika vseh zahodnih oboroženih sil spada med prve važne ukrepe Zahoda v današnjih nevarnih prilikah za svetovni mir.
SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO priredi v društvenih prostorih 31. decembra 1950 ob 21. uri družinski
Silvestrov večer
Vstop dovoljen samo proti vabilu, ki ga dobite od srede, 27. dec. do sobote, 31. dec. na sedežu društva vsak dan od 15. do 18. ure. Igral bo trio. Poskrbljeno bo tudi za drugo zabavo. Dobilo se bo domače klobase - pečenice - in čevapčiče ter dobro vino.
Slovenska prosvetna matica
vabi na
božični koncert
Ruskega pevskega zbvra v Trstu
ki bo v soboto 23. dec. ob 21. uri v veliki koncertni dvorani ZVu v ulici Teatro Romano nasproti nebotičnika
Pred parlamentarno komisijo je načrt, ki ga je predložil sam notranji minister Scelba, za izredno pomoč v znesku do 100 milijonov lir, katere bodo deležne občine na Goriškem, ki so prišle pod italijansko upravo 15. septembra 194/.
Za čimprejšnjo uresničitev te nujne pomoči si prizadeva goriški poslanec Baresi, ki se prav .zaradi tega že dolgo mudi v Rimu.
Nič nimamo proti tej pomoči, kakor tudi proti vsaki drugi pozitivni potezi, ki bi jo storila vlada ali pa kaka stranka, da bi olajšala skoro nevzdržno gospodarsko stanje na Goriškem. Toda verjetno 100 milijonov ne bo bistveno spremenilo žalostne slike goriškega gospodarstva in brezposelnosti. Vlada bo s takimi in podobnimi ukrepi
lahko v nedogled mašila luknje, a poznalo se bo le malo ali nič. Sedaj stokajo in'jočejo, da so te katastrofalne gospodarske razmere na Goriškem posledica »krivične« meje, ki je neusmiljeno ločila mesto od zaledja, istočasno pa pošiljajo »ščave« v Solkan, tiste »ščave«, ki so jih tako lepo redili vseh dolgih sedemindvajset let, ko je Rim prejemal lepe dohodke z vseh teh krajev...
Kljub tako očividni resnici, nekateri prenapeti šovinisti še nočejo spregledati. To, kar danes Gorica trpi, je posledica zagrizene šovinistične propagande, ki je toliko časa slepila in zastrupljala mase, da je Gorica ostala sama brez svojega življenjskega soka in polagoma hira in umira.
Krminski dekan in Kristusova zapoved apostolom
Zadnjjč smo poročali, da nam je od poletja sem ukinjena slovenska pridiga pri naši slovenski maši pri Sv. Subidi. Res je to, in kakor smo željni, da bi vsaj ob nedeljah pri sv. maši slišali božjo besedo v jeziku, ki ga razumemo, tako ne moremo izvedeti, k,do naj bi bil temu kriv? In ker poznamo našega duhovnika za iskrenega in vestnega, si ne moremo drugače tolmačiti, kakor da je prišlo do tega položaiu po ukazu od zgoraj. V tej domnevi nas zlasti še potrjuje naslednji dogodek.
Od 1. do 10. t. m. smo imeli v Kr-minu sv. misijon. V nedeljo 3. t. m. bi moral priti k Sv. Subidi č. «. Vidmar, da bi nam držal pridigo v našem jeziku, kot je bilo urejeno skupaj z našim kaplanom. Toda g. Vidmar, da bi nam pridigal v sporočeno, »da tega g. dekan iz Kr-mina ne dovoli!!!«
G. dekan, mi verni Slovenci Vas lepo vprašamo: ali naša slovenska molitev ni Bogu dopadljiva? Ali nas ni Kristus učil:	»Ne delajte
svojemu bližnjemu, kar si sami ne želite«? In končno, ali ni Kristus apostolom naročil: »Pojdite in učite vse narode!«?
Kaj pa naš prevzv. g. škof, ali bo ukazal popraviti krivico, ki se nam
godi? Ali pa naj verjamemo, da je tudi Cerkev v službi italijanske -raznarodovalne politike?..
„Izvestje“ slovenskih srednjih šol
Ravnateljstvo slovenskih srednjih šol v Gorici je izdalo »izvestje« za šolska leta od 1945-46 do vključno 1949-50. Lična knjižica obsega 33 strani in stane 150 lir. Naročila sprejema tajništvo srednjih šol v ulici Croce v Gorici.
Vsa ta leta smo pogrešali pregled o delovanju naših srednjih šol v Gorici. Zato pozdravljamo z veseljem to publikacijo in čestitamo vsem, ki so si jo zamislili in pri sestavi sodelovali. Priporočamo jo vsaj vsakemu dijaku, ki je srednjo šolo obiskoval ali jo še obiskuje.
Knjige Mohorjeve družbe
Goriška Mohorjeva družba je za leto 1951 izdala Koledar na 144 straneh, Janeza Jalna povest »Ograd« na 119 straneh in še »Zgodovino goriške nadškofije« na 106 straneh Koledar je posvečen stoletnici u-stanovitve Mohorjeve družbe in nosi na platnici sliko kamnitega knež-
jega stola na Gosposvetskem polju. Povest »Ograd« o kaznjenki Pavli je zelo zanimiva in poučljiva. Saj dobi človek v njej vso sliko trpeče kaznjenke, ki se zaveda svoje težke usode.
»Zgodovina goriške nadškofije«, je posvečena drugi stoletnici obstoja nadškofije (1751-1951), je tudi zelo zanimiva zlasti za nas Slovence, in nosi slike vseh dosedanjih škofov.
Koledar in dve knjigi stanejo 500 lir. Kupijo se pri »Fortunatu« v Trstu in »Katoliški knjigarni« v Gorici.
Zanimiva knjižna novost
Okrog Novega leta bo izšla v Trstu v založbi Slovenske prosvetne matice knjiga »Slovenska lirska pesem«, ki jo je sestavil V. Beličič. Poleg 32 strani uvoda bo v njej zastopanih 20 slovenskih pesnikov od Val. Vodnika do Fr. Balantiča s skupaj 60 izbranimi pesmimi. Posebnost te antologije bodo opombe na koncu, kjer bo vsaka pesem razložena. Tako bo knjiga ustregla vsem ljudem, preprostim kakor tudi izobraženim. Izvirna po zamisli, dognana po vsebini in prikupna po obliki bo »Slovenska lirska pesem« s svojimi 120 stranmi primerno darilo za vsako priložnost; lahko rečemo: lepo in dragoceno darilo trajne vrednosti. Danes knjigo samo naznanimo. Takoj ko bo dotiskana in na razpolago, bomo priobčili o njih obširnejšo oceno.
Iz Pomjana pri Kopru
Pred volitvami v SLAU, ki so bile preteklo nedeljo, smo bili vsi prisiljeni, da se vpišemo v SIAU. Ali, da se razumemo: nismo bili prisiljeni s silo, ampak samo zlepa. Res-li so nam, kdor ne bo imel izkaznice od SIAU, ne bo dobil izkaznic za hrano in za obleko; tudi Odbor mu ne bo šel na roko in ga bodo imeli, kakor da ga ne bi bilo. Zato smo se vpisali vsi, moški in ženske in tudi otroci, ker drugače bi ostali brez živil in brez obleke. Izkaznica za SLAU stane 90 dinarjev. Tako so morale družine z večjim številom članov plačati visoke zneske, kar ni za nas tako lahko, ko moramo vino prodajati po 14 din liter, drugih dohodkov pa ni.
Važno za naše kmetovalce
Zavezniška oblastva so prepovedala sekanje vsega iglastega drevja v dobi od 1. decembra do 6. januarja. Osebe, ki bi želele dobiti dovoljenje za sekanje teh dreves v omenjeni dobi, naj vložijo prošnjo na policijski gozdni urad (ulica Monte Grappa št. 3-1., tel 3643) z navedbo kraja sekanja, vrste in velikosti rastlin ter njihove uporabe. Vsak prekršek omenjene prepovedi bo strogo kaznovan.
Kič novega pod soncem!
»Primorski dnevnik« z dne 20. m. se je zopet ponižal in spregovoril o »Demokraciji«, SDZ, Agne-lettu itd. Toda škoda prostora i:i obetajočega naslova. Povedal ni nič novega.
Da žele tovariši ohraniti svojo ljudsko oblast na B področju, to smo vedeli že prej. Ni treba v ta namen navajati Tita, Kardelja itd. Toda kaj nameravajo napraviti z našim področjem, z mestom Trstom, tega nam pa še vedno niso povedali. Kako si zamišljajo »etnično rešitev« tržaškega vprašanja, o tem naj izpregovore! Sicer ostane vse samo mlatenje prazne slame!
Dopis iz Gradina pri Buzetu
Od nas se nismo še oglasili v »Demokraciji«, ki jo redko dobimo, ali z veseljem čitamo, ko pride do nas kakšna številka. Mi živimo tako, da ne umremo. Naši ljudje hodijo na roboto (prisilno delo) na železniško progo, ki bo vezala Reko s srednjo Istro. Vsi, do 70 let, morajo na delo, če so pri zdravniškem pregledu spoznani kot dela-zmožni. Tudi če je en sam delazmo-žen v družini, mora na to prostovoljno delo brez plače. Tam ostane en mesec ali celo mesec in pol. Potem gredo drugi in ga nadomestijo. 2e devet mesecev nismo dobili ničesar na izkaznice, niti sladkorja, niti mila, sploh nič. Sladkor, če se ga sploh dobi, stane 700 do 900 din. Ne moremo več živeti. Cela vas Reparac se je hotela izseliti v Trst, ali niso dobili dovoljenja. Čakamo, da se kaj spremeni. Da bi se ven-
Iz Nabrežine
Mučno vpliva na prebivalstvo Nabrežine in okoliških vasi dejstvo, da ima italijanska nižja strokovna šola v Nabrežini oddelek za mehaniko, medtem ko je strokovni pouk slovenskih otrok omejen na kamnoseško in za Nabrežino manj važno mizarsko obrt.
Pričakujemo, da se bo nabrežin-ski občinski svet zavzel za ustanovitev mehaničnega oddelka .tudi na slovenski strokovni šoli. Gre za zahtevo, od katere naše prebivalstvo ne more odstopiti!
Zatiranje borovega prelca
Obveščamo, da je zatiranje borovega prelca po zakonu Z dne 20. maja 1926 in 12. febr. 1938 — obvezno!
Vsi lastniki -borovih nasadov, vrtov, parkov in gozdov, nasajenih z borom, so dolžni zatirati borovega prelca na svoje stroške.
Obiranje in zatiranje prelčevin gnezd je treba začeti s 15 decembrom 1950 in mora biti končano pred 15. februarjem 1951.
Obiranje izvedemo tako, da odrežemo vse veje, na katerih so zapredena prelčeva gnezda. Ako pa se nahaja prelčevo gnezdo v vrhu drevesa ga moramo odstraniti ne da bi odrezali ali kakor koli poškodovali vršič.
Gnezda je treba na licu mesta zažgati.
Kdor do 15. februarja 1951. leta ne bo obral -borovega prelca, bo po zakonu kaznovan, pobiranje pa bo izvršil gozdarski oddelek CPJK na račun kršitelja.
Gozdarski oddelek CPJK v ulici Monte Grappa štev. 3-II. - tel. 3643
Od srede  do srede
dar kaj spremenilo in kmalu! Dru-.daje glede tega v-sa potrebna poja-gače bo -po nas.	snila!
Radio Trst II
NEDELJA, 24. dec.: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Aktualnosti.
13.00 Glasba po željah. — 16.00 Nastop gojencev slovenske srednje šole. — 18.00 Oddaja za najmlajše. -— 20.30 Božična legenda. 21.30 Božične pesmi. — 24.00 Prenos Polnočnice z Opčin.
PONEDELJEK, 25. dec.: 10.00 Salonski kvartet. — 12.00 Božična voščila. — 13.00 Glasba po željah. — 15.00 Šramel kvintet Veseli godci, vmes pojeta pevski -duet in kvartet. — 16.00 Oddaja za najmlajše: »Sneguljčica«. —
19.00 Iz filmskega sveta. — 20.30 Koncert violinista prof. Karla Sancina. — 21.00 Radijski oder • Dickens:	CVRCEK	ZA	PEČJO.
23.00 Nočne plošče.
TOREK, 26. dec.: 13.00 Glasba po željah. — 16.00 Radijski oder -Carlo Goldoni: ZDRAHE NA VASI — 19.00 Mamica pripoveduje.
20.00 Evropski variete. — 21.00 Vzori mladini. — 22.00 Peter Iljič
Čajkovski: Hrestač. — 22.30 Lahka glasba.
SREDA, 27. dec.: 18.15 Max Bruch: Koncert št. 1. — 19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Vokalni kvartet Veseli bratci. — 21.30 Dvorak: Simfonia št. 3. •— 22.45 Večerne melodije.
ČETRTEK, 28. dec.: 13.10 Pevski duet izvaja slovenske narodne, na harmoniko spremlja Mario Sancin. — 18.15 Glasbeno predavanje. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Radijski oder -Narte Velikonja:	NJIVA, nato
Lahka glasba.
PETEK, 29. dec.: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Pogovor z ženo. 20.10 Vokalni koncert basista Merlaka. — 21.00 Mojstri besede.
22.00	Beethoven: Simfonija št. 9 v d-molu.
SOBOTA 30. dec.:	13.20	Šramel
mel -kvintet Veseli godci. — 18.50 Vaška glasba. — 19.00 Programski periskop. — 21.00 Sobotni večer. — 22.00 Vesela glasba za zaključek tedna.
ZAHVALA
■Dne 15.^ t. m. je po dolgi bolezni v starosti 84 let sledil pred kratkim umrli ženi, naš dobri oče, stari oče in tast
Terčon HognStln
gostilničar.
Po pogrebu javljamo to žalostno vest vsem -znancem in prijateljem. Najprisrčnejša zahvala vsem ki so -počastili zadnji spomin dragega pokojnika z darovanjem cvetja, vsem onim, ki so ga pospremili na zadnji poti, posebno pa še prečastitima gospodoma Stani i Vin-ku, dekanu iz Sempolaja, in domačemu župniku prof. Fileju Mir-kotu za pogrebne obrede.
Mavhinje, dne 18. decembra 1950.
Žalujoči ostali.
Odgovorni urednik: dr. Janka Jež Tiska: tiskarn* »ADRIA«, d. d. v Trstu
ZAHVALA
Družina MARAŽ Rafaela iz Steverjana št. 107 se najlepše zahvaljuje vsem sovaščanom za obilno udeležbo pri pogrebu po težki nesreči preminulega svojega dragega in nepozabnega sina odn. bra-a
KOHRHDH
starega 27 let.
Obenem se zahvaljuje tudi čč. g. župniku Sedeju za cerkvene obrede in pevskima zboroma iz Steverjana im žalostinko ob grobu ter g. dr. Barnabi iz Gorice za požrtvovalnost pri zdravljenju.
Steverjan, dne 18. decembra 1950.
13. DECEMBRA: Samo sovjetski blok je glasoval proti predlogu trinajst azijskih držav o prenehanju sovražnosti na Koreji. — Predstavniški dom ZDA je odobril pomoč Jugoslaviji. — Anglija se je s 1. januarjem 1951 odpovedala a-meriški pomoči iz ERP fonda. — Krožijo vesti o sestavi koalicijske vlade v Angliji in o ostavki zunanjega ministra Bevina. — Z mostišča pri Hamhungu se rešuje 60.000 mož obkoljene severnovzhodne X. ameriške armade; na področju zahodne VIII. armade so se zopet vneli boji s kitajskimi in korejskimi komunisti. — V Londonu so dosegli vojaški strokovnjaki atlantske zveze popolno soglasje glede nemške oborožitve.
14. DECEMBRA:	Perzijec Ente-zam, Indijec Rau in Kanadčan Pearson so člani odbora, ki naj postavi temelje za prenehanje sovražnosti. — Na Koreji je zopet zavladalo zatišje. — Kitajci zahtevajo umik Američanov s Koreje in For-moze. — Attlee izjavlja, da je glede uporabe atomskega orožja prejel od ZDA popolnoma zadovoljiva zagotovila v duhu medsebojnega sporazuma med Anglijo, ZDA in Kanado. — Truman si je zagotovil da-lekosežne pravice za prrimer proglasitve stanja državne prripravlje-nosti. — Določeno je, da bo prihodnje zasedanje glavne skupščine OZN v Evropi. — Churchill zahteva, naj Zahod prravočasno izrabi svojo trenutno prremoč v atomskem orožju proti Sovjetski zvezi. --
15. DECEMBRA: Nova brezuspešna seja namestnikov štirih »velikih« zunanjih ministrov za sklenitev mirovne pogodbe z Avstrijo. Kitajci se zbirajo za nov napad na zahodnem delu korejskega bojišča. — Prekinjena so pogajanja med Anglijo in Egiptom glede spora zo Suez in Sudan. — Anglija ne priznava sporazuma med Vzhodno Nemčijo in Poljsko o meji na črti Odra-Niša. — Truman je napovedal povečanje oboroženih sil na
3.509.000	mož. — Ameriški republikanci zahtevajo odstop zunanjega ministra Achesona. — Ameriški krediti za državno obrambo so se v tem preračunskem letu dvignili na 42 milijard dolarjev.
16. DECEMBRA: Kitajski zastopnik odklanja razgovore s komisijo treh glede Koreje. — Togliatti je, odpotoval v Moskvo. — Na Koreji so severni Korejci vkorakali n pristanišče Hamhung. — Italija vpeljuje nove davke. — V ZDA je proglašeno stanje državne pripravljenosti; Charles Wilson je imenovan za ravnatelja vladnega urada za mobiliziranje in bo odgovoren samo Trumanu. — Sovjetska zveza obtožuje Francijo in Veliko Britanijo, da kršita z njo sklenjene prijateljske psogodbe in določbe potsdamskih dogovorov.
17. DECEMBRA: Angleška vlada je odklonila sovjetsko noto o kršitvi sklenjenih prijateljskih pogodb; tudi francoska vlada bo verjetno zavzela isto stališče. — Na severno-vzhodnem korejskem mostišču okoli Hungnama se ameriške čete u-s pesno upirajo srdito napadajočim Kitajcem. — Acheson je odpotoval na briseljsko konferenco Zahodne zveze, da določi obrambne prrot.i-ukrepe Zahoda proti vzhodni napadalnosti. — Kitajski izredni zastopnik pri OZN general Wu odločno zahteva umik ameriških oboroženih sil s Formoze.
18. DECEMBRA:	Nemci postavljajo kot pogoj za svoj pristanek na ponovno oborožitev izenačenje v pravicah z drugimi državami. — Korejski gverilci so povečali svoja delavnost v zaledju oboroženih sil OZN. — Nemška vlada je trenutno odložil a priznanje svojih predvojnih dolgov v tujini. — Delegati trinajstih azijskih držav so se ponovno sestali, da se sporazumejo, kako naj razpršijo sumničenja kitajske vlade, ki še vedno ni odgovorila na njihov predlog za prenehanje sovražnosti. — Fisenhrtier je imenovan za glavnega poveljnika vseh zahodnih oboroženih sil. — Italija je določila, da zviša na 250 milijard vsoto, ki je določena za svojo ponovno oborožitev.
19. DECEMBRA: Severna korejska komunistična vlada javlja, da bo njena vojska ponovno osvojila južno prestolnico Seul in pregnala iz dežele čete OZN; južna vlada pa • trdi, da ne bo več zapustila Seulu. Okrog mostišča pri Hungnamu so
v teku srditi boji, medtem ko je več kot jasno, da se kitajske čete pripravljajo na prekoračenje 38. vzporednika. — Angleška vlada ne bo razglasila stanja narodne pripravljenosti. — Ameriški republikanski senator Stassen je dospel v indijsko prestolnico Delhi. — Kitajski izredni odposlanec pri OZN general Wu je pred povratkom v domovino- izjavil, da je treba za prenehanje sovražnosti na Koreji sprejeti pogoje kitajske komunistične vlade.
Ob četrti obletnici ustanopiiue SDZ
Iz slavnostnega govora dr. Josipa Agneletta dne 17. decembra 1950
»Samo štirje smo bili, ko smo se sestali, po prvih otipavanjih in poskusnih pomenkih v marcu 1947 v mali sobici v s-redi Trste in sklenili ustvariti Slovensko demokratsko zvezo, ki naj organizira in vodi slovensko demokratično antikfi-munistično gibanje na STO-ju. Med nami je bil tudi pok. dr. Peter U-dovič.
Mnogo je ibilo tihih kritikov tedanje komunistične politike v Trstu, ki si je prisvajala monopolno pravico .zastopati in predstavljati vse Slovence in Hrvate Julijske krajine. Trdili so pa, da ni še prišel čas iza nastop proti komunističnemu zavoženemu vodstvu slovenske politike, ker je imela za seboj neizčrpna denarna sredstva iz Jugoslavije, ogromen aktivističen plačan aparat in zlogiasno OZNO, ki je ugrabljala in likvidirala v Trstu samem in po deželi.
Ali mi štirje smo /bili prepričan da je skrajni čas, da se vsaj s tega našega svobodnega ozemlja dvigne izmed Slovencev in Hrvatov glas in odpor proti komunizmu in materializmu, ki sta razkrajala naš narod.
Stopili smo v stik s Slovensko demokratsko zvezo v Gorici in 25. aprila 1947 je izšla prva številke »Demokracije«, za katero smo Tržačani položili v Gorici prvih 100 tisoč lir, ki smo jih zbrali med seboj in med našimi ožjimi somišljeniki. Prva številka »Demokracije« je zadela kot strela z jasnega. Od takrat se je pričel širiti naš krog. Ali le pogumnejši so se priglašali. Strahovanje in grožnje z OZNO so bile najhujše orožje komunizma proti našemu gibanju. Samo oni, ki so morali od osebe do osebe prepričevati in širiti naša načela in naš odporniški duh, vedo kako težka je borba proti organiziranemu komunizmu, posebno tu komaj par kilometrov od železne zavese!
Naše demokratsko gibanje je našlo 1. 1947 ogromno praznoto na narodnem polju. Fašizem nam je bil uničil vse gospodarske in kulturne ustanove. ImeLi nismo ničesar kakor šole, ki nam jih je dala ZVU. Brez denarnih zavodov, brez kulturnih središč, brez dvoran, brez narodnega gledališča; — kar je bi-
lo,	je bilo vse komunistična frate-
lanca. In morali smo zopet pričeti orati ledino. Vzeli smo za vzgled oni skoraj stoletni evolucijski po-kret, ki je od 1. 1848 sem prelevil naše ljudstvo iz polsuženjskega stanja in ga povzdignil na stopnjo prvih kulturnih narodov Evrope. V 70 letih so tržaški Slovenci iz nič ustvarili v Trstu ponosno kulturno in gospodarsko stavbo, ki ni pred prvo svetovno vojno niti najmanj zaostajala za napredkom naših italijanskih sosedov. V kratki dobi našega vstajenja in preporoda (od 1. 1848 do 1. 1918) je slovenski narod pokazal in razvil pod vodstvom svojih zavednih sinov svojo neizčrpno moč in energijo ustvarjanja kakor 'malokateri narod v svetovni zgodovini. In ta zavest, da mora biti v slovenskem narodu še živo ■ono zdravo jedro, iz katerega izvira odločna sila, ki ga povzdiguje v družbo ustvarjajočih narodov, nam je dala pogum.
Naše gibanje, ki se je do javnega občnega zbora SDZ dne 21. decembra 1947 odražalo samo po »Demokraciji«, je 'bilo pozdravljeno od vseh svobodolj.ubečih Slovencev, Hrvatov in Srbov, ne samo iz Primorske, ampak tudi iz Jugoslavije, Avstrije, Italije, Nemčije, Afrike in Amerike kot zvezda vodnica vsega demokratskega stremljenja na ev-. ropskem jugu. Nismo imeli za seboj režimov in držav, ki bi nas podpirale, ampak imeli smo v sebi živo vero v končno zmago in vstajenje jugoslovanskih narodov. Imeli smo zavest, da so oči vsega slovanskega demokratičnega sveta uprle v to novo žarišče svobode ob Ta-dranu, na stični točki vzhodnega in zahodnega sveta. Tako je postal Trst Piemont slovanskega demokratičnega gibanja v Evropi.
Sestavili smo program SDZ, ki je bil objavljen 4. septembra 1947, prav v oni »Demokraciji«, ki je prinesla pretresljivo vest o ugrabitvi Andreja Uršiča z značilnim uvodnikom: »Mi gremo kljub vsemu naprej!« To je program novega časa, novih idej. SDZ je zgrajena na načelih, ki ostanejo tudi v bodočnosti granitni steber našega gibanja. Vse slovensko in jugoslovansko življenje bo po zlomu komunizma slonelo na principih, ki smo jih postavili 1947. leta.
V	teh načelih ni gospodarskega
liberalizma, ampak je demokracija in socialna pravičnost. In ta program dela čast SDZ, program, ki je v stanu z evolucijo dvigniti naš narod iz današnje razbitosti in kaosa.
S tem programom smo proglasili, da človek ni produkt materije in suženj materializma, da ni slepe orodje, da ni samo številka, kakor ga je hotel ponižati in degradirati komunizem.
Na zunaj je SDZ zahtevala-izgraditev STO-ja, na znotraj izvedbo tržaškega statuta in enakopravnost Slovencev in Hrvatov z italijanskimi sosedi na podlagi pravičnega sporazuma in medsebojne strpnosti ter spoštovanja. SDZ je vodila v začetku 1948 že pogajanja .glede števila Slovencev v izvršilnem in upravnem odboru civilne uprave, ki bi se morala postaviti ob stran vojaški upravi. Uspehi SDZ so postajali od dneva v dan bolj otipljivi, ko je naenkrat 20. marca 1948 počila bomba o predlogu zahodnih treh velesil, da naj bi se Trst vrnil pod suverenost Italije.
Tedaj je bila sklenjena med ZVCJ in Rimom ona usodepolna pogodba, ki je vključila STO s Trstom v italijanski gospodarski sistem z izgubo finančne in trgovinske samostojnosti.
Z dnem 20. marca 1948 so pričeli črni dnevi za tržaške Slovence. Politika ZVU je bila narekovana od obzirov na storjeni predlog za vrnitev Trste Italiji. Zavezniški u-radi, v katerih so bili nameščeni, po krivdi politične slepote komunističnih mogotcev, samo italijanski uradniki, so pričeli zapostavljati Slovence in naše pravice na vsej črti. To stanje traja še vedno danes, ko ZVU še vedno vzdržuje na STO-ju fašistične zakone, ki pod, kaznijo prepovedujejo Slovencu govoriti pred sodnijo svoj materni jezik, samo zato, da se ne zameri italijanskim nestrpnežem. Delati avtohtonim Slovencem v Trstu kulturno krivico zato, da se ugodi kaprici italijanskih šovinistov, ki sovražijo slovenski jezik, je kulturni škandal, ki bije v obraz človečanskim pravicam in demokratskim načelom!
V	takem okolju se nahaja SDZ od marca 1948 naprej. Ta triletna
Proslava SDZ v Trstu
V	nedeljo dne 17. decembra so člani SDZ proslavili četrto obletnico ustanovitve slovenskega demokratičnega gibanja na Svobodnem tržaškem ozemlju.
Sestanek je vodil g. Pertot, član nahrežinskega okrožnega odbora SDZ. Uvodoma je g. Pertot v kratkih besedah omenil pomen proslave in dal besedo predsedniku SDZ dr. J. Agnele.ttu.
Misli dr. J. Agneletta objavljamo na drugem mestu. Pripominjamo samo, da je njegov govor napravil na poslušalce najboljši vtis.
O poslanstvu našega tednika »Demokracija« je spregovoril inž. Boris Sancin. Nastanek lista, začetne težave uredniškega odbora, ugrabitev našega prvega urednika Andreja Uršiča, borba s obojimi komu-
nističnimi zavajalci našega ljudstva, obramba naših narodnostnih in demokratičnih pravic, vse to se je v Sancinovem govoru zvrstilo v prepričevalni obliki.
Kot zadnji je nastopil prof. Ivan Rudolf. Govoril je o temi: »V odločilni borhi narodov ni sredine!« Naš narod preživlja usodno notranjo krizo, ker neposredno občuti na svojem prostoru vihar, ki razsaja po svetu. Dogodki okoli nas so preveliki in preusodni, da bi se moglo živeti v naši politični sredini brez jasne opredelitve pojmo/, dolžnosti in odgovornosti do sebe in do svojega naroda. Svoj jedrnati govor je zaključil s pozivom: »Sredinci na plan! Smo na razpotju. Odločiti se je treba: na levo ali na desno!«
Delovanje SDZ v Nabrežini
Skupina nabrežinsklh članov SDZ se je pričela sestajati k rednim tedenskim sestankom že v poletju leta 1948. Takoj po novem letu 1949 smo ie izvolili prvi odbor SDZ za vse vasi naše občine; to je bil prav za prav volivni odbor, ker je imel nalogo organizirati vse volivno delovanje in propagando za prve občinske volitve. Po volitvah smo pričeli s pripravami za ustanovitev krajevnih in okrožne organizacije.
V	ta namen -si je nabrežinska organizacija pripravila svoj sedež, ki naj bi služil tudi kot sedež okrožnega odbora. Otvoritev sedeža je bila dne 22. januarja 1950 v prisotnosti vseh zaupnikov naše organizacije, pri kateri so prisostvoval tudi člani glavnega odbora iz Tista. 31. januarja t. 1. je imela na^a krajevna organizacija svoj ustanovni občni zbor.
11.	februarja t. 1. je naša organizacija priredila dobro uspelo pustno plesno prireditev. V marcu in aprilu smo imeli štiri še precej dobro uspela predavanja, ki so bila v kinodvorani.
2. marca t. 1. Jež Janko: Zgodovinski razvoj slovenskega šolstva;
16.	marca Karlo Sancin:	Pomen
glasbe pri vzgoji mladine; 13. aprila Bogdan Drnovšek: O Tomažu G. Masarvku; 27. aprila Ivan Rudolf: Potovanje po Afriki (s skiop-tičnimi slikami).
doba je doba samih bojev za o-brambo slovenskih pravic. SDZ je v nešteto spomenicah, vlogah, protestih in brzojavkah na ZVU, na generala Airey-a, na Varnostni svet, na Organizacijo združenih narodoii zahtevala pravice, ki gredo Slovencem na STO-ju kot kulturnemu n-i-rodu. Ne bom tu našteval vseh predmetov in zadev. Sole, jezik, sodnijska, deželna in občinska u-prava, volivni zakon, sprememba priimkov, državljanstvo, rezidenca, delavske knjižice, posojila in pod pore ERP, slovensko gledališče in kulturni dom, slovenske šolske kolonije, ribarstvo in kmetijstvo, vzpostavitev naših gospodarskih u-.stanov in povrnitev njihovega premoženja, vse to je bilo neštetokrat predmet prošenj, zahtev in posredovanj SDZ. Ako nismo še uspeli, je kriva višja sila! Ali v marsičem smo vendar uspeli: slovenske počitniške kolonije, slovenska klasična gimnazija, slovenski šolski vrtec pri Sv. Ani, odprava zakona, ki je zabranjeval nakup nepremičnin osebam, ki nimajo italijanskega državljanstva, in končno možnost souporabe dvorane v Ljudskem domu za slovenske kulturne prireditve.
Danes ob četrti obletnici prvega občnega izbora SDZ vendar lahko pri skromnih sredstvih in pri težkem položaju s ponosom gledamo ne le na storjeno delo in trud, ampak .tudi na naše uspehe. Imame svoj sedež, imamo svoje glasilo »Demokracija«, ustanovili smo svojo tiskarno »Adria«, ustanovili smo Slovensko prosvetno matico in Slovensko dobrodelno društvo ter i-mamo pri naših skromnih sredstvih svojo politično organizacijo. To je vendar napredek.
Ali ne to, kar vi vidite od blizu, ampak kar vidijo v nas milijoni in milijoni bratov, to šteje, v tem je pomen SDZ, v tem je njeno poslanstvo! Ob Adriji smo mi prvi prižgali bakljo svobode in demokracije. Ona je in ostane kažipot in vzpodbuda vsem demokratskim Sl > vencem in Jugoslovanom v borbi za človeka vredno življenje, odrešenje in svobodo.
In ito je gonilna sila našega gibanja in demokracije v svetu, ki bo, kakor vedno do sedaj, zmagala nad diktaturami.«
Obtožujemo komunizem
Slovenski narod je v preteklosti preživljal že nešteto velikih praznikov, podobnih današnjemu, ko praznujemo obenem s spominom na rojstvo Gospodovo praznik ljubezni, domače sreče in bratstva. Vse te praznike je doživljal slovenski narod vedno v polni medsebojni slogi, bratstvu in nekaki družinski povezanosti.
Z razmahom komunizma se je vse to izpremenilo. Prejšnje sožitje, ki se je v svojih razlikah dopolnjevalo, so komunisti zamenjali z izključnim poveličevanjem samega sebe in s slepim, nerazsodnim sovraštvom do vsega drugega. Namesto ljubezni in strpnosti so u-vedli preganjanje in uničevanje. /. vso silo so se vrgli na delo, da nam. izpodrežejo tisočletne korenine, iz katerih je dobivalo naše narodno drevo vedno nov in zdrav življenjski sok. Kjer so prišli na oblast, tam so to svojo voljo tudi uzakonili.
Toda narodno življenje ni muha enodnevnica! Kmalu bosta narod in zgodovina klicala krivce na odgovornost. Takrat bo komunizmu nemogoče zagovarjati svoje početje. Kot neubranljivi udarci bodo padali nanj očitki, katerim se ne bo mogel izogniti z enostavnim sarkastičnim nasmehom, kakor dela to, kadar je na oblasti. V sodni dvorani zgodovine bodo trdo odmevala nepobitna dejstva, s katerimi obtožuje' slovenski narod komuniste danes:
1) Komunizem je bil prvi, ki je v javnem življenju slovenskega naroda dvignil umor na stopnjo priznanega sredstva politične borbe. Z umori je odstranjeval enega nasprotnika za drugim. Na oblasti je to sredstvo uzakonil. S sodnimi u-mori političnih nasprotnikov, s polnimi ječami se vzdržuje na vladi.
2) Komunizem je bil prvi, ki je postavil načelo nasilja nad načelo prepričevanja in svobodnega pristanka. Nasilno je spravljal ljudi v svoje vrste, z grožnjami jih veže, da mu služijo. On ne sprašuje: ali me še hočete? Čim se vsede na o-blast, se ne premakne. Komunizem ne služi poedincem in narodom, temveč samo sebi! Ne želi ljubezni. Hoče samo pokorščino, ki jo neusmiljeno izsiljuje tudi takrat, ko zaradi grenkih izkušenj morebitno začetno navdušenje popolnoma izgine.
3) Komunizem je zagrešil nad slovenskim narodom največjo prevaro, ki jo je naš narod kdaj koli
doživel. Dokler se je boril za oblast, je obljubljal vse mogoče: največjo duhovno svobodo, popolno politični demokracijo, enake pravice za vse, svobodo dela. Toda na oblasti je pokazal, da je bilo vse to samo premišljena hinavščina. Vse te dobrote je prinesel samo sebi in svojim velikim duhovnom. Vsem ostalim pa je prinesel prav nasprotno: duhovno suženjstvo komunističnim idejam, enostrankarski politični sistem žalostnega slovesa, popolno brezpravnost pred partijci (in še tem, samo dokler so na »liniji« trenutnega voditelja!), suženjsko delo v tovarnah, na katere je delavec vezan kakor v srednjem veku kmet na svojo zemljo.
4) Komunizem je uničil osebno svobodo članov slovenskega naroda. Stopnja izobrazbe, ki naj jo do seže poedinec, delo, ki naj mu bo njegov kruh, kraj, kjer bo služil, prosti čas, s katerim naj razpolaga, vse to je postalo javno vprašanje, o katerem odloča edino interes partije, ne pa interes poedinca ali naroda. Poedinec je v komunizmu vezan za vsak korak, do potankosti mu je odrejena misel. Ako se pregreši, ga čaka kazen. Ce ne mara hoditi z režimom ali za režimom, potem premišljuje o svoji trmoglavosti lahko v zaporu ali na prisilnem delu. Osebna svoboda je v komunizmu pogažena do kraja. Zamenjala sta jo »karakteristika«, o-vaduštvo in policijsko nadzorstvo.
5) Komunizem je uničil osnovne delavčeve svobode. Delavec ne sme v komunistični ureditvi zahtevati povišanja plače, ne sme zapustiti dosedanje službe, ako ima možnost dobiti boljšo, na drugi strani pa ga lahko podjetje odpusti tudi proti določilom delovne pogodbe (primeri »planskih« redukcij!) Njegova e-dina pravica je, da zviša delovno normo, ne da bi zahteval večjo nagrado. Demokratična pravica na stavko je po komunističnih načelih zločin proti državi! Delavski sindikati so zato, da se bore za dosego čim višje produkcije, ne pa za de tavčevo dobrobit. Itd. itd.
Do kod bi vse lahko naštevali? Ze odmeva in še bo odmeval glas obtožb slovenskega naroda proti komunizmu! Poslušajmo ta glas, ki se prepleta z glasom božičnih zvonov in izrujmo iz sebe, iz svojega naroda komunistično utvaro, ki nam nosi samo razočaranja, prevare in uničevanja!
0 položaju Slovencev u Italiji
23. marca je bilo uspelo zborovanje s poročilom o občinskih zadevah; 14. maja je bila ustanovitev okrožnega odbora za občino Devin -Nabrežina; 11. junija smo organizirali izlet z dvema avtobusoma v Slovensko Benečijo.
Za septembrsko prireditev SPM na Opčinah smo ustanovili pod o-kriljem okrožnega odbora mešani pevski zbor. Nalogo pevovodinje je iz prijaznosti sprejela Sonja Mahničeva iz Bazovice. Zbor nadaljuje še vedno z vajami in bo ua letošnji prireditvi Silvestrovega večera zopet nastopil.
29. oktobra smo organizirali zborovanje SDZ, na katerem smo obravnavali različna pereča vprašanja.
Razen tega so naše krajevne organizacije imele svoje redne seie, pri katerih so razpravljali o vseh vprašanjih, ki zadevajo naše gospodarske, politične in narodne zadeve. Okrožni odbor se je sestajal pi potrebi.
Dalje je naša organizacija pripravila vsem, ki so se za to oglasili, brezplačno vse potrebne prošnje z raznimi dokumenti za spremembo priimka v prvotno obliko. Zanimala in posredovala je tudi za različne zadeve splošnega in zasebnega značaja pri raznih oblasteh.
Prva slovenska politična organizacija, ustanovljena po drugi svetovni vojni v nasprotju s komunistično, je Slovenska demokratska stranka v Italiji, ki je nastala dne
18.	januarja 1947. Ona je vznikla iz naroda, ki je čutil veliko, nujno potrebo, da zajezi val komunističnega krvavega nasilja, kajti komunizem se je hotel razpasti na vsej slovenski zemlji in zavzeti monopolistično zastopstvo nad slovenskim narodom.
Prav v času, ko je komuzizem mislil, da se je povzpel na vrhuneo svoje oblasti na Goriškem, kjer sejal teror in žrtve med našim narodom, katerega je s svojim početjem sramotil pred tu stoječimi Zavezniki in pred vsem svetom, so se našli in sestali zastopniki gori-ških Slovencev, voljni dati slovenskemu narodu politično demokratično življenje v duhu človečanskih svoboščin in pravic.
Od .tistega časa dalje, in vse do’ danes, stoji Slovenska demokratska zveza trdno na braniku pravic našega naroda tako pred komunizmom, kakor pred italijanskim šovinizmom.
S skromnimi sredstvi živi ta naša demokratična politična organizacija v Italiji, in glasilo »Demokracija«, ki si ga je tudi ona prva zamislila, je najsvetlejša in skoro e-dina njena javna tribuna, s katere prepoveduje neustrašeno odločno demokratične besedo in demokratična načela, ki so plemenita in zrcalna lastnost našega delavnega in trpečega naroda. »Demokracija«, ki je potem izšla kot skupno glasi'.a demokratičnih Slovencev v Italiji in na Svobodnem tržaškem ozemlju, in kot taka stopa sedaj v svoje peto leto življenja, izhaja kot zvesta braniteljica vseh pravic vsega slovenskega naroda, ker ona ne pozna, ko gre za slovenski narod, nobenih mejž. Narod živi povsod in njegove pravice so večne in nedeljive.
Rekli smo, da je »Demokracija« skoro edina tribuna SDZ, ker v, resnici imamo demokratični Slovenci v Gorici danes tudi svoje občinske svetovalce, ki tvegajo in ne stojč potuhnjeno in sramežljivo ter plašljivo v kotu, ko gre za obrambo vseh naših pravic v javnem življenju. Da je ta druga tribuna važnega pomena, priča že samo dejstvo, da je goriški prefekt,
czicna noc pri nas
V akordih nežnih svetonočni glasi nad mestom valove in tja do Soče hite (ko misli, k dragim potujoče), da se zbude zvonovi v slednji vasi.
Kostanjevica v sladkem snu počiva... Ciprese jo kr ase, čuvarji zvesti, davnine njene priča in prelesti...
Za njimi se boječe mesec skriva.
Fsa okna so svetišča razsvetljena — Marija s Svete gore v njem gostuje... Poln božji hram je njenega imena...
V tej sveti noči s Sinkom upe snuje, kdaj jo pod streho sprejme hiša njena, O, dolgo, dolgo že okrog potuje...
Ljubka Šorli
spričo jasnih in odločnih nastopov naših zastopnikov, čutil potrebo, zadušiti našo besedo s tem, da je izdal okrožnico, ki prepoveduje »politične« razprave v občinskem svetu. Da se za izrazom »politične« skrivajo »pravice Slovencev«, je vsakemu vrabcu na strehi popolnoma jasno. Saj je potem goriški župan tolmačil in uveljavil prefektovo okrožnico, prav ko so naši zastopniki v občinskem svetu ponovili zahtevo po prosti uporabi svojega jezika!
V	pdihodnjem letu bodo upravne občinske volitve še v drugih krajih, kjer prebivajo Slovenci, namreč v samostojnih slovenskih občinah Steverjan in Sovodnje, ki bosta skoro postavljeni, v Doberdoba in Krminu. In poleg teh bodo še pokrajinske upravne volitve.
Te prihodnje volitve pa bodo v znamenju diktatorskega volivnega zakona treh vladnih strank, to je demokristjanske, socialistične stranke italijanskih delavcev in republikanske.
Te tri stranke so se namreč zedinile na programu, da bodo v zbornicah Izglasovale nov volivni zakon, na podlagi katerega v občinah
do deset tisoč prebivalcev volivni listi, ki dobi največ glasov, priti-čejo štiri petine občinskih svetovalcev. Druge liste pa si bodo delile ostalo petino mest v občinskem svetu. V občinah z nad deset tisoč prebivalcev pa prejme prva uspela lista dve tretjini zastopnikov, druge liste pa si bodo delile ostalo tretjino svetovalcev.
Da bi se med seboj ne kregale, spričo tega trdega zakona, so se vse tri gori imenovane stranke sporazumele, da bodo dale strankam možnost skupnega nastopa pri volitvah in zagotovljene izvolitve določenega števila zastopnikov vsaki na taki skupni listi zastopajoči stranki.
Tri imenovane stranke utemeljujejo in opravičujejo to svojo nedemokratičnost s trditvijo, da je treba zagotoviti redno poslovanje občinske uprave z zagotovitvijo večinskih odborov in svetov. Tudi trdijo, da gre za boj proti komunizmu.
Tako prva kot druga trditev u-tegne biti resna in opravičljiva. Vendar ne smemo pozabiti, da teži demokristjanska stranka po diktaturi, saj je navedeni volivni spora-
zum s socialistično stranko delavcev in z republikanci le kompromis in samo kompromisni sporazum, ki ga je iznesel De Gasperi pred nevarnostjo, da stopita obe ti stranki iz vladne koalicije!
Končno napovedujejo za prihodnje leto tudi pokrajinske upravne volitve, izgleda zopet po gori navedenem večinskem sistemu. Goriška pokrajina bi po osnutku zakona, ki ga bodo sedaj pretresali v zbornicah, volila štiriindvajset zastopnikov. Ce bomo Slovenci pokazali svojo politično zrelost in znali pravilno postaviti svojo volivno listo in kandidate, bomo lahko dobili tudi v pokrajinskem svetu svoje zastopnike!
Kar se pa občinskih volitev tiče, bomo o tem še pozneje spregovorili.
O deželnih volitvah ni še govora, vsaj za sedaj ne! Naj pa omenimo, da so v vladi sami činitelji, ki so odločno proti uveljavljanju dežele kot upravne enote.
V	tem letu smo goriški slovenski demokrati doživeli hud udarec, ko nam je zopet vlada na pobudo svojih krajevnih funkcionarjev protizakonito izgnala iz slovenskih šel 150 učencev in dijakov, sinov optantov. Tako ravnajo z nami Italijani! Pa trdijo, da so demokrati in celo demokristjani! Se grof Sforza pa se ponaša v Rimu, »da je italijanska vlada imela čast podpisati le malo listin s takim zadoščenjem, kot je podpisala listino, ki odobru-je važnost in prednost pravic človeka. In to, ker taka »itzjava« potrjuje globoko resnico, ki ji je i-me: »dostojanstvo človeške osebe«. In mi — nadaljuje grof Sforza — moramo neprestano poudarjati to resnico, ki je podlaga naše omike«.
Ali je »omika« to, da kratijo Italijani naše jezikovne in sploh vse narodne pravice? Ali se grof Sforza in sploh vsa vlada ne zavedo, da podpisuje listine, dogovore in. pogodbe, ki ji hpotero dejanski ne uveljavlja?
Ob koncu spomnimo se še dveh mož, ki sta v tem letu zapustila in pustila vrzel v vrstah narodnih delavcev: To sta Polde Kemperle in mons. dr. Mirko Brumat! Oba sta še mlada odšla v drugo življenje in mi ju v svoji trdi borbi zelo pogrešamo.
Zaton podržavljenih gospodarstev?
V letu 1950. smo med ostalim zabeležili pomembno dejstvo, da so v treh državah na svobodnih demokratičnih volitvah zmagale stranke, ki zastopajo načela privatne pobude v gospodarskem življenju. Pri tem mislimo na volitve v Avstraliji in Novi Zelandiji, kjer so po dolgih letih neprekinjene vlade morale laburistične stranke prepustiti svojo oolast zmernejšim osebnostim, in na volitve v Turčiji, kjer je nad ostanki Kemalove diktature zmagala sicer socialno naprednejša in širše sloje predstavljajoča demokratična stranka, ki se je pa kljub temu izrekla proti tako obsežnemu poseganju države v privatno gospodarstvo, kakršnega je uveljavljala Kemalova stranka z ustanavljanjem cele vrste državnih gospodarskih podjetij.
Stara je že borba med pristaši nazora, da mora država prevzeti vse gospodarstvo v svoje roke, ker bo samo na ta .nažin vsem državljanom zajamčena najvišja mera blagostanja, in med pristaši nazora, ki so prepričani, da so javne ustanove prav za prav slab gosp- -dar. Slednji pravi.o: če se slabo | ulico, gospodari, bo pridelek, odnosno dobiček manjši, količina dobrin, ki b > razpoložljiva za razdelitev, bo zaradi tega tudi manjša. In če imamo potem pred seboj manjši hleo kruha, potem naj ga delimo še tako pravično, nikdar ne bo dobil poedinec povprečno tako velik ko3, kakor bi ga dobil, ako bi bil ti hleb večji. Z manjšim donosom Do sorazmerno padal narodni dohodek in s padanjem narodnega dohodka bo padala tudi življenjska raven dotičnega naroda. V nekaterih primerih se bo življenjska raven sicer tudi še vedno lahko dvigala, ker ■razvoj gre itak svojo pot napredka, toda to dviganje ne bo nikdar tako hitro in uspešno kakor bi bilo, ako prepustimo gospodarstvo po-edincu in država omeji svoj poseg načelno samo na cim piavičnejio razdelitev doseženih gospodarskih dohodkov in ustvarjenih vrednosti.
Tako v gospodarski znanosti, kakor v politiki traja razpravljanje o tem vprašanju še danes. Todu •bolj kakor besede štejejo pač izkustva. In prav pri tem bi želeii opozoriti na zanimive ugotovitve, ki so prišle na dan ob priliki pora-za»podržavljajočih struj« v navedenih treh državah.
državjjanja. Medtem ko je v zadnjem desetletju narastla rudarska proizvodnja Združenih držav za 5Q odsit. proizvodnja Južne Afrike za 43 odst., je narastla proizvodnja premoga v Avstraliji samo za 10 odst.; v najvažnejšem rudniku je celo padla za 6,5 odst.! Pred vojno so zidarji v Avstraliji zaizidaii dnevno po 1000 opek, po vojni pa je bilo povprečje na zahtevo sindikatov znižano na 300 opek. Stavbe so s tem jpostale trikrat dražje, nc da bi se plače trikrat zvišale! Zaradi opozicije komunističnih sindikatov pristaniških delavcev je vlada zanemarjala opremo pristanišč s sodobnimi nakladalnimi in raz-kiadalnimi napravami. Podobno kakor pri zidarjih se je tudi tu de-'avčevo delo zmanjšalo in z obalno mornarico, ki je bila napram letu po tonaži za 42 odst. večja, je Avstralija leta 1949 prepeljala za 7,5 odst. manj tovora! Seveda je morala povečana mornarica živeti od zmanjšanega prevoza in voznine so se sorazmerno povečale, kar je zopet vplivalo na cene. Gospodarstvo je zahajalo vedno globlje v slepo
Posebno poučen je primer letalske službe v Avstraliji. Laburisti so prvotno izdali zakon o podržav-ljenju letalskih družb, ki ga je pa sodišče proglasilo za protiustavnega. Zato so laburisti osnovali državno letalsko družbo »Trans - Au-stralia Ainvavs«, ki je takoj ustanovila proge, konkurenčne obstoječim privatnim družbam. Vlada je odpovedala privatnim družbam pogodbe za prevoz pošte, prepovedala je državnim funkcionarjem, da bi potovali na letalih privatnih družo, čeprav so bile voznine državne družbe neprimerno višje, ne glede na dejstvo, da ji je država nudila vse mogoče olajšave. Toda gospodarstvo te državne družbe je bilo tako, da je za isto delo uporabljala osem oseb tam, kjer je privatna družba isto dosegla z eno samo o-sebo, in kljub oprostitvi od davkov, ne plačevanju obresti na vanjo vložen državni denar je državna druž-
ba zaključevala svoje bilance z velikimi izgubami, privatna družba pa je pri vserp zapostavljanju še vedno izkazovala dobiček!
D Turčiji
Republikanska ljudska stranka Kemal Ataturka je bila na vladi trideset let. V svoji vnemi za modernizacijo Turčije .je jemala svoje vzore tudi pri sosednji Sovjetski zvezi: načrtno gospodarstvo, ustanavljanje novih industrij, ki naj bodo last državnega sektorja, in delavski sindikati pod državno kontrolo so bili sestavni deli njene politike. Toda na oblasti se je obrabila. V njeno veliko ,in svoje lastno presenečenje je na letošnjih volitvah zmagala Demokratska stranka.
Turško demokratsko stranko so pred njenim prihodom na oblast poveličevali levičarji mnogih dežel, ker so v njej videli progresivno stranko. V bistvu se prav za prav niso motili. Toda kakor so v Avstraliji mladi ljudje prenehali biti pristaši podržavljanja gospodarstva, tako imamo v Turčiji prime’-, da so se podržavljenja odrekli ljudje, ki jim je na srcu res socialni napredek in čim večje blagostanje njihovega naroda. Spoznali so, da so državna podjetja neekonomična, predraga in zato imajo v svojem programu reprivatizacijo podjetij. S tem pa je tudi prenehala ljubezen, ki so jo vse doslej gojili do te stranke komunisti.
Dokaz negospodarnosti mnogih državnih gospodarskih podjetij je podan že v tem, da danes vlada v večini primerov zaman išče domače ali tuje interesente, ki bi bili pripravljeni ta podjetja prevzeti. Privatni podjetniki so prepričani, da je večina teh podjetij gospodarsko tako zavoženih, da ne bi vzdržala privatne konkurence, ki jo sedanja vlada namerava načelno dovoljevati. Zato se privatni kapital v Turčiji raje ozira za novimi možnostmi in prepušča državi, naj se sama reši bremena, ki so ji ga Ke-
malovci brez nujne potrebe naprtili. So pa seveda izjeme. Tako Deremo, da so se v .zadnjem času našli interesenti, ki bodo prevzeli dosedanjo državno paropl-ovno družbo.
Turška Demokratska stranka, ki je sicer zelo socialno usmerjena, je po tridesetletnih turških izkušnjan torej prišla do zaključka, da je bolje, ako so podjetja v privatnih rokah, država pa naj jih samo nadzira in po potrebi prisili, da razdale svoje dohodke in dobičke na čim pravičnejši način med vse, ki so v produkcijskem procesu sodelovali. Njen smoter je torej močna socialna politika, ne pa podržavljanje, ki pretvori državo iz zaščitnika širokih delavskih množic v njihovega gospodarja, in to slabega gospodarja!
• • •
Vsekakor je zanimivo poudariti, da so nosilci teh protietatističnih sil v vseh državah mladi ljudje, tc-rej ljudje bodočnosti, v Turčiji so poleg tega to tudi izrazito socialno napredni ljudje! Do preobratov v javnem mišljenju je prišlo, in to podčrtavamo, ne na osnovi besed in domnev, temveč na osnovi izkustev, ki so jih imeli narodi obravnavanih treh držav s podržavljenim gospodarstvom. Prav nič ne dvomimo, da bi odklonili podržavljeno gospodarstvo tudi vsi narodi, ki danes s tolikim pritrgovanjem vzdržujejo že ne vemo katero komunistično petletko, ki jim pa še vedno ni prinesla blagostanja. Narodi so kakor sv. Tomaži: dotaknili se morajo, da verjamejo!
Morda se bodo zdele naše besede komu prezgodnje in do njihovega polnega uveljavljanja bo moralo morda preteči še nekaj grenkih izkustev polnih let, toda zdi se nam. da bo končno vendarle zmagalo na-ziranje, ki pravi, naj bo država v gospodarskem in socialnem življenju usmerjevalec, nadzJornik in razsodnik, ne pa kapitalist! Za to govore gospodarski, socialni in politični razlogi. Videli smo pa, da nam to dokazujejo tudi praktični primeri.	*	*	*
DOMAČNOST V KRAŠKI HISI
kreditnem, gospodarstuu
P 0 E D
NE^
u
N DRUŽBA
PRISPEVEK -K DEMOKRATSKEMU SOCIALNEMU PROGRAMU
D Floui Zelandiji
V času volitev so bile v Novi Zelandiji razmere vsekakor dobre: dovolj dela za vse, visoke plače, delovni urnik skrčen kakor še nikoli, socialno skrbstvo znatno razširjenj. Toda Novozelandčani so kljub temu ugotovili, da je cena, ki jo plačujejo za to socialistično blagostanje, nekam previsoka:	življenjski
stroški podvojeni, davki ogromni, stalno pomanjkanje nekaterih potrebščin, nadzorstva na vseh koncih in krajih, skratka, da žive v nekem enoličnem, brezbarvnem, načrtnem življenju, ki ga je do vseh malenkosti urejala državna birokracija. Bile so res visoke plače, toda zato manj, pri tem pa še dražjega in slabšega blaga. Vsa državna podjetja, od železnic do rudnikov, od gradbenih podjetij pa do hotelov, od majhnih pivnic pa do državnih plantaž lanu so zaključevala svoje bilance redno z izgubo. Da zaščitijo železnice pred privatno konkurenco so jih oprostili davkov, avtobuse in druga privatna sredstva, ki so vozila na istih progah, so obdavčili z visokimi taksami, toda kljub temu so železnice zaključevale svoje poslovanje z velikimi izgubami, privatna j?odjetja pa z dobičkom! Samo izguba železnic je obremenila v zadnjem letu vsakega Novozelandčana s £5 funti ali 16.000 lirami našega denarja!
Podobno je bilo tudi z drugimi gosjpodarskimi podjetji in za kritje vse te zavožene gospodarske politike so morali seveda pobirati vsako leto više davke. Izračunano je, da je vsak državljan od osmih delov-nh ur delal povprečno tri ure samo za plačilo davkov! Ce so se plače dvignile za 40 odst., so delavci lahko ugotovili, da so pa cene narastle za 60 odst.! Kos kruha, k: ga je dobival poedinec za svoje delo, je bil torej vedno manjši.
D flustraliji
Zanimivo je, da so v Avstraliji vodili vso volivno borbo liberalne stranke, ki je porazila laburista, mladi ljudje. 70 odst. njenih kandidatov so bili vojni povratniki, od teh jih je bilo nad 50 odst. starih manj kot 40 let. To je toliko bolj pomembno, ker ni v istem času u-spela laburistična stranka organizirati niti ene same mladinske organizacije! Starost, ki je govorila: '»Prepustimo vse vladi, ona naj misli za nas!« je bila premagana od mladine, ki je zahtevala zase možnost razmaha, uspeha in tudi rizika.
Tudi v Avstraliji je bila neeko-nomičnost državnih gospodarskih podjetij tista, ki je odločilno pri-
Temeljni socialni problem je še vedno vprašanje razmerja med po-eclincem in družbo. Skozi vso socialno zgodovino se vleče vse do današnjih dni nit stalne napetosti in prevagovanja med tema dvema skrajnostima.
Odnosov med poedincem in družbo ne določajo nauki in domneva o prvotnih oblikah življenja ali nastanku sožitja človeka, nego jih predvsem odrejajo sedanje prilike, nazori in potrebe, ki so dana stvarnost kot plod ne samo miselnega in moralnega, nego tudi materijal-nega razvoja .Številčni, gospodarski, tehniški, kulturni in splošni razvoj človeštva spreminja moralne in materijalne osnove ter pogoje življenja in z njimi oblike sožitja v družbi.
Po svoji prirodi in potrebi nujno družben je poedinec do družbe v razmerju dolžnosti in irravic. Poe-dinčeve in družbene dolžnosti in pravice izhajajo iz narave človeške osebnosti in družbinega namena.
Vsako sožitje v družbi zahteva samo po sebi socialno vezanost njenih članov. Iz nujne odvisnosti posameznika od družbe izhaja nujna omejitev njegove svobode, ki jo določajo obvezna določila urejene družbe v varstvo sočloveka in skupne koristi. Posameznik je vezan v tistem svojem delovanju, ki sega s svojimi posledicami izven njegove osebnosti v škodo družbe.
Vsak član družbe je dolžan opustiti vse, kar je s sožitjem v družbi nezdružljivo, in storiti vse, kar sme družba zahtevati od njega po njegovem socialnem položaju.
Poedinec pa bodi nedotakljiv v svojih naravnih osebnih pravicah: življenja, osebne svobode, svobode duha in vesti ter enakopravnosti v družbi. V tem svojstvu je poedinec samostojna osebnost z lastnim svobodnim duhovnim življenjem, neodsvojljivimi pravicami in dostojanstvom.
V osnovnem duhovnem človeškem bistvu ne bo mogel kolektiv poe-ditica nikdar mehanično poenotiti. Ni mogoča človeška družba na načelih živalskega instinktivnega skupnega življenja. V človeški družbi mora biti popolna enakopravnost, ne more pa biti popolne enakosti, ki jo izključuje že narava sama.
Vse druge, razen temeljnih osebnih jrravic poedinca, so relativne pravice, ki jih sme družba širiti ali utesnjevati po nadrejenem skupnem interesu. Poedinec sme terjali in družba mu je dolžna zagotoviti poleg naravnih osebnih pravic tudi tiste pravice, ki izhajajo iz družbinega namena, izpolnjevanja socialnih obveznosti in omogočajo ohrn-
pravic.
Vsaka socialna pravica mora biti le plod izpolnjene socialne dolžnosti. Izvajati je treba načelo: dolžnost je pravica — pravica je dolžnost.
Družba je stvarna in moralna bit-nost, katere namenu, volji in delavnosti sta podrejena v naznačenem smislu vsak poedinec in ustrezno vsaka manjša skupina v njenem o-kviru. Korist družbe, k pa seveai ne sme kršiti naravnih poedinčevih osebnih pravic, gre pred koristjo poedinca, ker je poedinčeva korist vedno posredno ali neposredno vsebovana v njej.
Družbeni red, zasnovan na neposredni poedinčevi koristi, se vedno bolj umika novemu, socialno naprednejšemu redu, ki je zgrajen prvenstveno na neposrednem druž-binem interesu, ki obsega posredno tudi zasebni poedinčev interes. Pravilno izvajan družbeni interes pa ni nikdar sam sebi namen, zalo
ne zanikuje upravičenih poedinčevih koristi, od katerih se odmisliti ne more. On je vedno rezultat vrednotenja ali izravnave manjših interesov z vidika višje skupne koristi.
V enako skladnem, načelno sličnem odgovarjajočem odnosu nadrejenosti in podrejenosti ter razmerju pravic in dolžnosti tako do poedinca kakor do države morajo bti tudi manjše skupine (družina, stan, združbe).
Zdrav socialni red more biti zgrajen samo na pravični hierarhiji interesov. Smisel za pravilno vrednotenje interesov ter prostovoljno, disciplinirano podreditev manjšega višjemu, mora biti bistvena socialna odlika poedinca in manjših interesnih skupin v odnosu do višje družbene skupnosti in njenih višjih koristi. Kjer manjki-ta tako samospoznanje in volj.i, mora družbeni sistem obvezno zaščititi in uveljaviti višji interes pred nižjim interesom. A. U.
Gospodarski promet pozna gotovinsko plačevanje s tem, da se daje istočasno protidajatev za neko dajatev, odnosno, protivrednost za določeno vrednoist; pozna pa tudi kreditni proiiut, ki obstoja, kadar se daje protidajatev za dajatev šele po določenem roku, ob dospelosti. Sodobno gospodarstvo je p*av v tolikšni meri odvisno od krediia, da ga lahko označujemo kot kre-ditino gospodarstvo, v nasprotju k preprosti gospodarski izmenjavi olaga za blago in denarnem gotovinskem prometu.
Posli, ina podlagi katerih se vrši kreditni promet, imajo razno obliko. Kreditni posli obstojajo, kadar se prodaja na up, to je, če se kreditira kupnina; v prvi vrsti pa so kreditni posli posojila. Kreditni posli slone na zaupanju, im prav .beseda kredit izhaja iz latinske oe-sede »credere«, kar pomeni verovati. Moderni kredit se osnuje in dokazuje z vrednostnicami — kreditnimi papirji —, ki sami po sebi predstavljajo pravico na določen denarni znesek, ki jo more imetnik uveljavljati na podlagi same listine ali pa pravico s samim papirjem -prenesti ali jo zastaviti. Kredit se redno zavaruje z zastavo, hipoteko ali poroštvom tretjih oseb.
0 čiščenju vina
pomogla k zmagi nasprotnikov po-1 nitev in uživanje naravnih osebnih
Zgodi se včasih, da se nam vino, kljub tudi večkratnemu pretakanju, ne izčisti. Temu so razni vzroki, zlasti pa se to dogaja pri vinu, ki je bilo vlečljivo.
Motno vino bomo čistili s precejanjem (»filtriranjem«) ali pa s čistilnimi pripomočki. V prometu je mnogo vrst čistil, ki so vsa bolj ali manj dobra. Po mojih osebnih izkušnjah priporočam čiščenje z naslednjimi čistili:
1. Špansko zemljo (»Terra dl Le-brija«),
2. .Schnellblau (ali čistilo 1 - 2>.
3. Želatino,
4. »Chiarificante Marescalchi« (ki odgovarja svoječasnemu »Jul-lien«, francoskega izvora).
ŠPANSKA ZEMLJA. Za čiščenje vzamemo 200 - 350 gr španske zemlje na 100 1 vina, kakor je vino bolj ali manj motno. Zemljo zdrobimo v prah, dodamo vode in premešamo, da postane enakomerno tekoča gmota, pustimo stati 12 - 24 ur in med tem časom odlivamo vodo in dodajamo svežo. — S tem odvzamemo zemlji morebiten tuj duh. — Po tem času odcedimo vso vodo in dodamo primerno količino vina, da postane močno tekoča gošča (paziti, da ne ostanejo kepe!). — To zmes vlijemo v sod, iz katerega srno prej odvzeli nekoliko vina, nato v sodu s palico dobro premešamo. Pri tem čiščenju se navadno vino sčisti v teku 12 ur. To čistilo je zlasti priporočljivo pri sladkih in pri sluz-
natih vinah.
SCHNELLBLAU (ali čistilo 1-2).
ŽELATINA. To čistilo je v prometu v obliki beli hali rumenih grbančastih listov. Za čišenje rabimo 10-20 gr želatine, kakor je vino več ali manj motno. — Čistilo denemo v primerno skledo in dolijemo mrzle vode, da ga pokrije in pustimo stati 24 ur; med tem časom odlivamo in dolivamo vodo. - -Po 24. urah odlijemo vso mrzlo vodo in dodamo primerno mlačne vode, da se želatina stopi. Ko se ohladi, odlijemo vodo, dodSmo vina m prelivamo iz brente v brento, da se speni, nakar vlijemo v ne prav poln sod. Nato v sodu dobro premešamo s palico in pri tem tolčemo po dogah, da se istih ne oprime želatina. Ko smo to opravili, napolnimo sod, zalijemo in pustimo stati.
Chiarificante Morescalchi (ali p>rej Jullien). Uporaba tega čistila je zelo enostavna. Na 100 1. vina vzamemo 10-15 gr tega praha, ga posijamo v brento, dodamo vina .a nato premetavamo iz brente v brento, da se močno speni, nakar vlijemo v sod in v sodu s palico dobro premešamo. Ko smo to opravili, napolnimo sod in zamašimo.
Pazi! Pri uporabi teh dveh zadnjih čistil moramo pred uporabo ldan prej — dodati vinu tanin (čreslovino), in sicer polovico tega že uporabljenega čistila. Tanin do-mešamo naravnost v sod in dobro premešamo.
Kreditiranje ima širok gospodarski pomen, tako v zasebnem kakor v javnem gospodarstvu in mednarodnem prometu. Kreditiranje je važno gospodarsko pomagalo, ker ima posebno gospodarsko silo. John Law je trdil, da je kredit celo samostojen proizvodni činitelj, ki u-stvarja nove vrednosti. To mišljenje pa moramo ovreči ob dejstvu, da kdor koli poveča svoj kapital s pomočjo kredita, zmanjša za isti znesek kapital posojevalca. Kredit ne ustvarja novih kapitalov, kakor delitev in specijaiizacija dela ne ustvarja novih delavcev.
Kredit ima svojo posebno proizvodno silo, ker povečuje proizvodnjo, pomnožuje produktivno moč razpoložljivih kapitalov.
Prav v tem vrši kredit svojo po-sehno vlogo v sodobnem gospodarstvu. Pospešuje donos kapitala: z uporabo kapitalov v proizvodne svrhe se poveča proizvodnja in s tem obče bogastvo; to pomeni, da zvišuje oboo življenjsko raven ■ — standard; z druge strani pa prinašajo naloženi kapitali posojevalcem obresti kot odplačilo za njihovo u-porabo.
Skrit, tozavriran denar, nena'o-žena bogastva ne donašajo ničesar. — 'banke, posojilnice, ki zbirajo prihranjene kapitale, da jih potem posojajo v pridobitna gospodarska podjetja.
Kredit je kaj prožen in omogoča osredotočenje — koncentracijo velikih kapitalov, omogoča njihov prenos iz ene proizvodne stroke v drugo, in prenos iz enega kraja v drug; kredit kroži med deželami in državami v obliki mednarodnih posojil. Kredit olajšuje proizvodnjo — ker ni treba čakati, da se predhodno prodajo proizvodi; tak pomen ima kredit tudi v trgovin1, kjer se more kreditirati nabava (la prodaje; isti pomen ima tudi v prometu, kjer se drage prometne naprave amortizirajo šele na dolg rok. Prav največja podjetja (n. pr. težka industrija, železnice, pomorska n zračna plovba) so zgrajena s pomočjo kredita.
Kreditna sredstva v obliki žiro računa, pri denarnem zavodu, na
osnovi čekov, nakaznic, menic, državnih in drugih javnih obveznic
— ooligacij, bankovcev, »clearing« prometa, tvorijo skupno s papirnatem denarjem kompliciran sistem iemaiistva. S kreditnimi vrednostni-cami j n -se zmanjšuje obtok ali cirkulacija gotovinskega denarja, tako v narodnem gospodarstvu, kakor v mednarodnem plačilnem prometu. Z vrednostnicami je možno hitreje in enostavneje pobotati (kompenzirati) terjatve s pro-tiiterjatvami, kar izključuje got> vinsko plačevanje, povečajo pa nitrost denarnega obtoka.
Kredit ima končno ta pomemben
— gospodarski učinek, da kot sredstvo za povečanje proizvodnih sil, zmanjšuje cene proizvodom: prav zaradi povečanja proizvodnje se poveča ponudoa blaga, kar učinkuje, da se cene znižajo.
Nedostatki kredita
Kredit ima tudi svojo nedostatno gospodarsko stran: krije v sebi gospodarsko nevarnost, v njem leži riziko, ker more na podlagi kredita podvzeta gospodarska delavnost le več ali manj uspeti ali pa sploh ne uspeti; voditi more do gospodarskega poloma, v stečaj — oanikrot.
Neko gospodarsko delovanje se more pokazati kot negospodarsko, neproduktivno. Neka delavnost odnosno proizvodnja more biti nepridobitna že po svoji svrhi, oib samem podvzemu; more pa postati tudi nepridobitna šele med proizvodnim procesom zaradi posebnih okoliščin (n. pr. • zaradi preusmerje-nja odnosno industrijske delavnosti, zaradi vojne in drugih posebnih ali splošnih nevarnosti, ki motijo gospodarsko ravnovesje). Kredit se često najame za špekulativne namene-ali za gospodarsko negotove — riskirane posle.
Gospodarsko neosnovan kredit je potrošni ali konzumptivni kredit, najet za vsakdanje potrebe, kakor tudi za lahkomiselno trošenje, razsipnost.
S kreditiranjem se poveča kupna moč, s tem pa često veselje do nespametnega nabavljanja, za več ali manj nekoristno izboljševanje — nepotrebne adaptacije, za zapravljivo razkošje. Povečanje kupne moči ima prav za posledico, da cene blaga poskočijo zaradi povečanega povpraševanja: torej ima tak kredit .nasipr i učinek, kakor ga ima kiedut za gospodarsko osnovano uporabo — pri tej se cene pro-./.vodov znižaijo. Pri kreditu morata ravnati obe stranki, to je upnik in dolžnik, po načelu gospodarske smotrnosti!
S pomočjo kredita more nastati tudi preveč vnela podjetnost:	s
prekomerno povečanimi proizvodnimi možnostmi — produktivnim potencialom pa more nastati prevelika proizvodnja - hiperproduk-cija določene panoge, ki s tem zaide v gospodarsko krizo. Hiper-produkcija pa more zavzemati tudi širše oblike, obseči več panog ali celotno proizvodnjo in s tem postati vzrok splošne gospodarske krize.
Angleški klasični ekonomist A-dam Smith primerja kredit z Ika-rovimi perutmi, ker pospešuje kredit dviganje gospodarstva, toda ne previsoko, da se vse skupaj ne zruši!
Dr. F. P.
Primorski sveti večer
Niso še daleč časi, ko je božični večer po slovenskih družinah bil večer globoke vere v skrivnost Kristusovega učlovečenja, večer iskrenega duhovnega' veselja pa tudi večer prav prisrčne poezije.
V	tržaški okolici, n. pr. v Dolini pri Trstu, so imeli lepo navado, ki se je v trdnih kmečkih družinah ohranila še v današnje dni, da jena sveti večer »Božič metal«, metal razne dobrote in obdaroval otroke. Otro_i so že ves advent govorili o tem, nestrpno pričakovali božičnega večera in si živo predstavljali, kako bodo skozi dr.mnik in kamin na ■ognjišč-1 leteli darovi: slaščice, igrače, zvezki in svinčniki, kaka mašna knjižica in tudi kaj drugega. Na sveti v; čer so se zato že s prvim mrakom zgnetli okrog ognjišča v sobi, se pridno držali matere, nihče se ni maral odtegniti, da bi »Božiča« ne :zamudil in bil prikrajšan pri darovih. Marsikaj malček je neštetokrat dvignil oči proti kaminu in skrbno prisluhnil, ali ni »Božič« nemara že zunaj na strehi pripravljen, da začne »metati«. Bilo je namreč tako, da so tam, kjer je bilo mogoč: priti na streho do dimnika, starši biii zgovorjeni s sosedovim1, da je kdo od njih ob določeni u.'i ali na , dano znamenje spleza! na streho in skozi dimnik v imenu »Božiča« vrgel darove na ognjišče.
Ej, božični večer! Mati gospodinja je tokrat skuhala posetmo, a-bredno jed. Na mizo so prišli »ver-eoti« (ohrovt), »bakala« (polenovka), pri premožnejših rižot s »ka-parocoli« (drobnimi morskimi školjkami), pri ribičih seveda riba »pa-sera«. Seveda tudi »fritolov« (fanc-
Ijev) ni smelo manjkati. O saj so ponekod, n. pr. na Opčinah, otroci prav pridno hodili k zornicam, kajti po stari navadi je vsak otrok imel pravico do toliko iancljev, ko-likorkrat je bil pri zornicah. V številnejših družinah so zato matere morale scvreti cele brente fancljev. Vse to se je pripravljalo na sveti večer, vendar je pa pozornost bila usmerjena k »Božiču«, ki se bo vsak cas po„avil na strehi. Cim je mati gospodinja pričela pospravljati > gnjišče, bilo je navadno to že pred večerjo, včasi pa tudi po njej, je oilo to otrokom znamenje, da -je »Božič« že na strehi. Bliskoma so poskakali še po vročem ognjišču ter urno začeli glasno moliti. Zmolili so en očenaš, dva, tri, tudi več. Vmes so glasno kričali, da bi jih »Božič« gotovo slišal, in prosili: »rsoiič, vrzi, vrzi kaj! Smo pridni, pridni!« In glej, kar nenadoma so skoz kamin pričeli leteti orehi, ja-oolica, pomaranče, peresa, svinčniki, zvezki, tudi kaka lepo zavita mašna knjižica, kos kake obleke, itd. To je bil lov, vik in hrušč p o jgn.išču! Ce je bilo veliko enake robe, so si jo otroci morali bratsko razdeliti,, za kake važnejše predmete sta pa odločila oče in mati, čigavo je. Na kmetih je vsak otrok /.aj dobil. Odrasli navadnd ne.
Žarečih obrazov je družina prisedla k obredni večerji. Vse je bilo colj slovesno kot druge, celo praz-niške dni. Zakaj po večerji so tudi zapeli. Zlasti je bila priljubljena:
Je ura dvanajst odbila.
Gor vstanite, vsi ljudje,
Trbiški Slovenci so nekoč pred božičem imeli tako imenovano o-svanje, t. j., da so dečve 20. dec. »večer vlivale svinec in iz nastalih oblik ugibale svojo bodočnost, ali kaj »naprej stojii«, kot so se izražale.
Na božične praznike so se trbiški Slovenci skrbno pripravljali z zor-nicami. Za božič so morali biti tudi novi »gvanti« (obleke).
Božičnega drevesa tam nekoč niso poznali, pač pa »štaico« ali hlevček. »Figure« (osebe) so oblekli v domačo nošo po starem.
Za praznike so gospodinje spekle tri ržene hlebe kruha za vse tri svete večere. Pa tudi poslej je ta kruh moral še ostati v hiši. V Kanalski dolini namreč nekoč niso pekli kruha kot te trikrat na leto, aa božične praznike, za veliko noč in za Vahte (Vse svete). Seveda ja tudi jedli niso druge dni kot ob teh praznikih. Življenje je bilo kaj skromno.
Božični kruh je gospodinja polo-iila na lepo okrašeno mizo. Tudi kvas je priložila. Oče pa je privlekel v hišo pod miizo ali okrog nje srpe, kose, grablje, kravje zvonce in jarem (pa šele tretji božični večer), ženske pa tudi pince ali pinje ta delanje masla ter obode za sir.
Bažični kruh so načeli šele po sv. Treh kraljih.
Kvas so na sv. Stefana dan s soljo in vodo ponesli v cerkev K blagoslovu.
V	Kanalski dolini je še danes na-
Božič pri koroških Slovencih v Kanalski dolini
vada, da hodijo koledovat, vsaj o-troci. Včasi se prične koledovanje že na prvi sveti večer. Koledniške pesmi so v teh krajih za čuda lepe. Kakor njihove visoke gore, tako tudi njih pesmi poznajo široke intervale.
Znane so pesmi, kot: »Na nebu tam angel stoji...«, »Odprta so nebesa...«
»Zveličar preljubi je prišel nocoj, raduj se, o človek, in slavo mu poj! Prelepo in milo nebo se žari, tak svetle ni bilo nikdar še noči, tak svetle ni bilo nikdar še noči..m
Priljubljena je:
»En angel prileteu z visokih nebes, je lepo zažvižgou, še lepši zapeu.
Zakaj bi ne žvižgou, zakaj bi ne peu,
Jezus med nami je lahko veseu.
Tam gori, tam gori tri lučce goro, za verne dušice, ki v vicah trpd...«
Mnogo pesmi poziva k nočnemu vstajanju in veselju.
. »Slište, bratje vi zdaj o poinočt preveseli glas!
Devica je rodila Izveličarja nocoj!
Nocoj to sveto noč Bog daje nam pomoč.
Zdaj pa smo lahko veseli, veseli bomo peli, ker je Jezus rojbn.
Vstanite in pejte v Betlehem! Jaz tudi prec’ tja grem, gledat čudne reči!
Moje srce gori.
Zdaj pa smo lahko veseli, veseli bomo peli, ker je Jezus rojen.
Zelo mila je bila tudi pesem:
O srečne, srečne jaslice in srečna slamna posteljca!
Se srečnejši vi, pastirčki, ste, ste vidli Jezusa!
Drugi zopet so si peli znano:
Ob zori noč vesela, lepa kakor dan, ta nam bo odvzela vse težave vstran.
Tam štalca stoji, se močno svetli, iz nebes je ta luč, ki sveti to noč.
Medtem ko so družine po domovih tako pele, so se zunaj že oglasili možnarji. To je bilo pokanja, tla je bilo kaj. V stolpih so se zazibali izvonovi in ponesli božično pesem čez plan, tja dol med vinograde in zelene oljke, tja dol na morje, slovensko morje, ki je to noč imelo še poseben lesk.
Angel iz neoes,
v	svetlobi ves, vstajat kliče nas, vstajat kliče nas...«
»Veselujte, veselujte, veselujte se z menoj,
od veselja poskakujte, bratje in sestre, vi nocoj! t>j ne bodite zaspani, božji Sin se je rodil na nocojšnjo noč...
Svet je ves razveselil...«
Zanimivo je, da v pesmih tudi angel sam govori:
»Z višav nebeških sem poslan, oznanjat vam veselje,
Adamov rod iz sužnosti je dan, so spoljene te želje...
Od kod ta svetloba obdaje li nas, od kod se razlega ta sladki nam glas?«
Najbolj živi so otroci tretji božični večer pred Tremi kralji. Takrat pehtrajo. Nekdo se namreč o-bleče v pehtro babo, nosi koš in še kakšne vile. Pehtra baba je večinoma mutasta. Otroci dreve -za njo. Otrooi imajo v rokah zvonce in zvonklja^ po vasi, n. pr. v Ukvah in Zabnicah. Ko obletijo vas in naberejo kaj darov, odlože zvonce pod mizo. Tako zvonklanje je dobro, pravijo, za živino v planinah. Močno rogljajo.
Od vsake hiše mora iti za pehtru kak otrok (fantič). Ce nimajo domačega, pa najamejo tujega otroka. Povsod otroke obdare.
Božični večer na Tolminskem
Vse se pripravlja za ta velik dan. Gospodinje poskrbe, da bo hiša v. najlepšem redu, da bo za božične praznike še posebno toplo in prijetno pod domačo streho. Po možnosti se vsaka kmečka hiša založi s poticami, ki morajo trajati vse do sv. Treh kraljev. Potice pa niso samo za člane družine. Po Tolminskem še drži navada, da gredo na Sv. Stefan sosed k sosedu, prijatelj k prijatelju, da pokusi domačo potico. Včasih so dekleta na svoj račun spekla čisto majhne potičke, ki so jih skrbno skrivale pred nepoklicanimi in jih na dan Sv. Treh kraljev še posebno skrile, ko so ptrišli fantje vasovat. Iskali so skrite potičice in navadno jih je dobil le tisti, za katerega je gorelo dekletovo srce. Tako se je ob tej priliki odkrila ljubezen, ki je do takrat še tiho in boječe trepetala v srcu.
Ta navada, ki je danes že skoro popolnoma izginila, ne moti skrivnosti božičnih praznikov. Nasprotno še podčrtava osnovno misel sve-lonočnega motiva, to je ljubezni, brezmejne ljubezni, ki ne pozna sovraštva in meja, ki sprejema v svoj objem vše, brez razlike.
Jaimjanje s ti. Štefana'
y Boljuncu
Vsako leto 26. decembra »lučajo« v Boljuncu pri Trstu »sv. Stefana«. Ta navada je med Slovenci, kolikor je doslej znano, menda samo v Boljuncu. Sredi vasi, ki je dobro uro oddaljena od Trsta, je prostoren trg. Ljudje mu pravijo »gorica«. Tu lučajo vsako leto »sv. Stefana«.
Na boljunško kamenjanje sv. Stefana se že del časa pripravljajo. Giavno vlogo imajo domača dekleta. 2e pred božičem si nakupijo jat>olk in preskrbijo pomaranč. N:» Stelanovo popoldne se zbere v Boljuncu veliko doma.:ih in tujih ljudi. Vsi pridejo gledat lučanje. Ko se ljudstvo vsuje po blagoslovu iz cerkve, se ustopi v velik krog na »gorici«. Znotraj tega kroga se mladina preriva in nestrpno čaka začetka. Vsa jabolka in pomaranče bodo last tistega, ki si jih bo nalovil. Pupe medtem stečejo domov po polne škrniclje sadja. Nenadoma prileti od Velike ulice prvi »kamen« med otroke. Mladina ga v mrazu komaj čaka. Lučanje se je začelo. Za prvim darom prileti drugi >in še prava ploha dobrot. Otroci med vikom in krikom lovijo že kar po zraku. Vsakdo hoče nabrati čim več. Gruča mladih se podi in preriva sem in tja, koder lučajo. Ce ga hitro poberejo in vržejo v zrak, prileti kak »kamen« med odrasle, da pade spet zviška med otroke. Pri tem je zabave in smeha, da je kaj. Kakšen zaluča prav po judovsko v mladega »Stefana« kar naravnost v glavo, kapo ali kučmo, da mu jo sname in odnese. Se huje, kadar »sladki kamen« prileti komu v nos. Ubogi »Stefan«! Toda kaj se hoče, brez žrtev se težko kaj doseže! Pa je kmalu v,se pozabljeno, tudi če ostane kaka bunka. Kadar pa pri lučanju nagaja še burja s snegom, je še bolj zanimivo. Tedaj se »Stefani« kotalijo tudi po tleh. No, »kamni« pa se na belem snegu vsaj ne pomažejo.
Sčasoma zmanjka »dobrega kamenja« in ljudstvo se s smehom razide, mladina pa si pregleduje svoj pober in ga veselo odnese domov, če ga že tam »na gorici« ne pospra-
vi	v željna usta.
Ki
3. Grom: Narodne no e s Proseka pri Trstu
Narodna noša na Tržaškem
Poletna narodna naša
Zima obleče najprej bela, iansno srajco. Vrat srajce je giouoiko izrezan, ročno vezen in se imenuje užlir. Rokavi srajce so zelo široki. Vzdolž gre 10 cm širok uložek, tako z v ari a tavelca. Okoli zapestja so iz črne svile vezeni prameni, imenovani krive. Zraven so še druge vezenine, imenujejo se pisanje in bekavenci.
Na srajco pride zelo široko spodnje krilo. Na to bel, drobno naguban plisiran karnzot. Ta je brez rokavov, a spredaj navzdol popo,-aoma razprt. Cez ramena in hrbet so napeljani s črno svilq vezen: prameini imenovani križi.
Preko belega kamiota obleče še drug, a črn, tudi plisiran kamžot. Ta ima na ramah in čez hrbet rdeče in zelene križe.
Predpasnik je zelo široko nabran in iz temne svile. Privezan je s 10 cm širokim svilenim trakom razne barve. Okoli vratu ima belo ruto iz najrinejšega lanu ali tančice, obrobljene s krasnimi čipkami.
V	poznejšem času so uvedle drugo ruto, tako zvani krepon. Ta ruta je iz bele crepe - svile z dolgimi resami. In še turk imanovano imajo. Bela je in s širokimi črtami raznih barv. Je tudi iz crepe - svile.
Glavo si Skedenjka pokrije z be-
lo	pečo, ki si jo zveže na temenu. Peča je bogato vezena z narodnimi motivi: srčki, rožicami, vejicami itd. Obrobljena je s širokimi čipkami, ki so gosto nabrane.
Na nogah nosijo bele nogavice. Doma so jih na poseben način spletle. Imenujejo se naberdanci, ker niso po nogi nategnjene, marveč nabrane v gube.
Čevlji so nizki, odprti. V starih časih so inrule na izrezku usnjeno pentljo, ki so jo imenovali ušesen.
D:-kie je prav. tako oblečeno, samo namesto črnega kamžota ima Iva bela. Predpasnik pa je svetle
Pomladna noša
Preko poletne noše si obleče jopi o, kratko do pasu. Ta je iz naj-f.nejšega belega sukna. Imenuje se fanelca. Okoli vratu je obrabljeno s širokim črnim svilenim trakom. Jopica se ne zapne, čeprav ima dokaj velikih, okroglih, ploščatih srebrnih gumbov. Rokavi fanelce so okusno, pisano vezeni in imajo zapestje iz rdeče svile s tkanimi zlatimi nitmi. To zapestje se imenuje škrlat.
Zimska ‘noša
Pri tej ni kamžotov, pa je u* isti način izdelano oblačilo z rokavi. Pravijo mu suknja. Je iz finega sukna rjave barve.
Cez rame in čez hrbet gredo pisani križi, rokav pa ima na zapestju škrlat. Spodaj je suknja obrobljena z rdečim sukmom.
Suknjo in fanelco so izdelovali :amo moški krojači, vse ostalo pa domače šivilje. Tudi posebne perice so prale, likale in zlagale to imenitno škedenjsko narodno nošo.
Soeti
*	$	<E	*	$
Bil je zimski popoldan pred svetim večerom. Gospodična Marija je sama strmela skozi zamrzla okna 6voje sobice. Burja je zavijala oko-
li	oglov. Sem pa tja je prinesla s seboj snežinko, kot izgubljen pozdrav z daljnih, zasneženih gora.
Sobica gospodične Marije je 'bila vsa okrašena s smrekovimi vejict-mi. S tem si je hotela pričarati vsaj malo prijazne božične domačnosti, tople ljubezni in miru, ki jih je tako pogrešala. Od zakurjene peči se je razširjala prijetna toplota; pred gospodično Marijo so ležali na miri kupi nepopravljenih zvezkov. Mislila je z otožnostjo na božične praznike, na sveti večer, ki se je polagoma bližal, na počitnice, ki se jih ni prav nič veselila, kajti vzele so ji še tisto trohico sreče, ki jo j'? imela. Gospodična Marija je bila ena Izmed tistih plemenitih učiteljic, ki jim je vzgoja otrok radost. Bila je popolnoma sama, živela ie le med otroki, katerim je vcepljala prva semena dobrote in ljubezni
v	drobna srca.
Lotila se je dela. Rada je popravljala naloge svojih učenčkov, iz njih je razbirala otroške duše, njih veselje in ž,alosti. Odprla je prvi r.vezek. Burja je silneje zatulila in gospodična Marija se je nasmehnila ob okrogli, malce ležeči pisavi Potočnikove Metke. Metka je bila
čer \ i
hčerka edinka bogatega posestnika
v	vasi. 'Naslov naloge je bil »Kaj si želim aa hožič?« Metka je z o-kroglimi črkami nanizala cel kup želja, dobro vedoč, da ji bo bogati očka lahko v vseh ustregel. Gospodična Mair.ija se je smehljala, pa vendar je k nalogi pripisala, naj bo Metka v prihodnje malo skromnejša, kajti Božiček mo,ra obdarovati vse otroke, ne samo nje.
Mali Janezek si je že.Iel barvic, bo slikal; Potepuški Jakec je hote! imeti novo puško in čelado. Drobna Ivanka je bila najboljša in naj-skromnejša. Zase ni želela ničesar, samo mamici je iskreno želela zdravja. Bežale so zgodnje popoldanske ure, pred učiteljico so se »lizale druga za drugo male postavice učencev, vsak je prihajal s svojo prošnjo, vsak je kazal v nalogi svojo naravo.
Ure so hitele in gospodična Marija je živela v otroškem svetu. Pozabila je na vse svoje težave, pozabila je na svojo samo,to, pozabila na božični večer in na svojo žalost.
.Spominjala se je svoje mladosti, ki je bila žalostna, brez veselja, spet je živela v rojstni vasi, se i-grala in pisala domače naloge, kot zdaj ti otročki.
V	lem trenutku je odprla zvezek Jožeta. Vsa osupla je prebrala na-
logo. Nikjer sledu o toplini božičnih praznikov, nobene želje ni bilo v vrsticah. Vsa naloga je bila ena sama obtožba proti krivici revnega otroka. Jože se je zavedal, da božič ne prinaša istih daril njemu kot bogatim otrokom, ne, ampak bo nanj popolnoma pozabil, čeprav ga prosi tako malo. Iz naloge je vel tak obup, taka obtožba proti ljudem, celo proti lastni materi, ki za sina ni imela dobre besede, da se je učiteljica zgrozila. Strmela je nad nalogo tega vaškega otroka, strmela nad krutim spoznanjem, ki je prehitro prišlo v njegovo duš') in bila je žalostna.
Spomnila se je na svojo mladost, na svoja leta, ko je morala tudi ona okusiti trdoto siromaštva, k > je tudi ona spoznala, da ni pravice za vse enako, da celo Božiček ni pravičen.
Zaverovana v te žalostne spomine, je učiteljica naenkrat zaslišala tikanje na vrata. Na pragu je obstal mali Jože; ves prezebel in v zadregi ji je ponujal zavitek. Gospodična Marija je presenečena: nihče se je ni spomnil. Nobeden izmed bogatih otrok ji ni ne voščil, ne ničesar prinesel. Noben sorodnik ji ni pisal; nihče ji ni dal ne ene dobre, prijazne besede.
Od Jožeta je še najmanj pričakovala in prav on jo je iznenadil. Naenkrat jo je prešinila srečna misel.
»Pridi, Jožek! Skupaj bova praznovala sveti večer! Skupaj bova naredila jaslice, potem si bova pa še zapela božično pesem! Saj sva oba žalostna, oba sama!«
Jože je v zadregi in ne ve, kam bi pogledal; nerodno stoji na pragu in se ves trese od mraza. Učiteljica ga potegne v sobo, sleče mu oguljeno suknjico, odveže mu raztrgani šal in mu skuha čaja. Jožek se je medtem že malce privadil. Po mahu razpostavlja pastirce, posta-
vi	hlevček, napelje po trati potoček, zajezi jezerce in je srečen. U-čiteljica ga samo gleda. Zdaj se veseli božiča, zdaj čuti, kaj je božična skrivnost in tudi ona je srečna. Po večerji posadi Jožeta v naslonjač; v eno roko mu da jabolko, v drugo kos potice. Sama sede zraven njega in mu prične pripovedovati. Ne pripoveduje malemu dečku o vilah, o čarovnicah, ne pravi mu povest o malem pastirčku, revnem dečku, ki je s pridnostjo in vztrajnostjo dosegel mnogo v življenju. Pravi mu o težavah in bojih, ki jih je imel ta pastirček, pra-
vi	mu o njegovem trpljenju in mu vtisne v srce, vse si zapomni. In ko se povest konča, kako je pastirček na božično noč našel po tolikih letih še svojo mater, Jožek ne more več zdržati in skozi solze zašepeta: »Tudi jaz bi hotel biti tak pastirček!«
Bliža se polnoč. Gospodična Marija dobro zavije Jožeta in skupaj se odpravita k polnočnici. Po poli tuli burja; bori se pripogibajo in mečejo pošastne sence na gozdno pot. Toda Jože ne vidi in ne sliši ničesar. Trdno se oklepa svoje učiteljice in misli; misli na božično noč, na Jezuščka, ki mu je danes toliko dal, misli na svojo dobro u-čiteljico in ji je hvaležen.
Gospodična Marija molči. Tudi ona je danes hvaležna Bogu, pa tudi Jožetu, ki ji je dal srečo in življenjski cilj nocoj.
Burja prinaša zamolkle glasove zvonov in v dalji se že vidi razsvetljena cerkev. Ko vstopita, se oči vseh vernikov vprejo vanju. Vaščani se čudijo. Kako dobra je ta učiteljica! Celo Jožeta je vzela s seboj. Od klopi do klopi se širi šepet. Marija pa vodi Jožeta za roko, vodi ga proti razsvetljenemu oltarju, kjer gori toliko sveč, kot jih Jože še ni videl. Zdaj kleči Jože zraven učiteljice, velike oči gledajo v jaslice, gledajo Jezuščka in drobne ustnice pojejo. Nocoj mu je učiteljica povedala, da ni tako sam, da se ona zanima zanj, da ga ima rada. Pokazala mu je svetlo pot, kako naj dela, da bo kaj postalo iz njega, in Jože trdno obljublja novorojenemu Jezuščku, da bo vedno priden. Tudi ponosen je, Jože. Gospodična ni gledala drugih, ni izbrala bogatejših; on kleči poleg nje.
Povzdigovanje je. Gospodična Marija daruje Bogu svoje življenje, daruje vse veselje in se posvečuie otrokom. Nocoj je spoznala svoj življenjski smoter, nocoj ve, kaj je njena dolžnost. Postala bo kipar, ki kleše umotvor iz hladnega marmorja, postala bo izoblikovalka o-troških duš, sodelavka božja bo.
Vsa cerkev poje, vsa srca molijo novorojenega Boga. Nazaj grede od polnočnice, gresta učiteljica in Jože spet skupaj. Na pragu se Marija ustavi. Počasi, počasi odpre vrata in zastrmi. Vsi njeni učenčki so se zbrali v sobici. Zelena jelka se Do-
nosno dviga, vsa okrašena sredi izbe, otročički pa se držijo za roke in pojejo.
Ko vstopi Marija skozi vrata, ji vsi skupaj voščijo: Srečen in vesel božič! Učiteljica je ganjena do solz. Ne ve, kako bi se zahvalila za to lepo misel, kako bi povedala tem malčkom, da jih ima tako zelo rada, da so ji vse na svetu, da jih ljubi bolj kat lastne otroke. Pritiska na srce zdaj enega, zdaj drugega; poljubu je jih vse vprek, malčki pa ščebetajo in vriskajo ter jo vprašujejo, čemu neki joče, ko pa pravi, da jih ima rada, da je srečna.
Pa še ena, največja radost jo čaka. Med otročičke naenkrat trudoma vstopi sključena starka. Marija zakriči, jo objame, joče, se smeje, vprašuje, jo poljubuje in spet plaka. Marijina mati je prišla čez mejo prav na sveti večer in je hčerki pripravila najlepše darilo.
Kaj naj bi Mariji naredilo več veselja, več sreče in zadovoljstva? Nocoj je dobila prav vse. Vse njene najskritejše želje in sanje so se uresničile. Ljubljena mati je prišla k njej, otročički so ji pripravili tako veliko veselje!
Na temnem nebu sveti bleščeča zvezda. Vse stvarstvo je nocoj ori jaslicah, vse moli Boga. V mali kraški vasi, v izbici pa pojejo otroci najlepšo pesem. Mati in hči sta srečni, mali Jože je pionosen, Detece pa razprostira drobni ročici v
sveto noč, blaženo noč...
N...
Jugoslavija
in človečanske pravice
Med številnimi obletnicami, s katerimi nas je osrečila povojna doba, prihaja v poštev tudi praznovanje človeških pravic, ki je bilo 4. decembra. Formulacija človeškin pravic se je, kakor vemo, izvršila po Organizaciji združenih narod-jv. O priliki razpravljanja o človeških pravicah so jugoslovanski odposlanci imeli dovolj prilike, da se dokaj aktivno udeleže pri razpravi. Nekoliko važnih določb je bilo sprejetih ob izrecnem sodelovanju jugoslovanskih odposlancev, in Tanjug je ne povsem brez razloga javljal, da je Jugoslavija v znatni in celo odločilni meri doprinesla k ustvaritvi dragocenih in za zgodovino človeških pravic naravnost usodnih določb.
Ali to poudarjanje zaslug jugoslovanskih odposlancev je vezano Z izjavo, ki kot taka ne more ostati neopažena, da je jugoslovanskim odposlancem zato v toliki meri u-spelo foi-mulirati na nov, izpopolnjen način splošno važna pravna načela, ker so taka svobodoumna načela že od samega začetka jugoslovanske države v stalni uporabi v Jugoslaviji. Spoštovanje človeških pravic je torej obče važna značilnost jugoslovanske ustavnosti.
V	tem smislu je v francoskem jeziku pod naslovom »Jugoslovanski komunizem«	(»Le communisme
yougoslave«) znani publicist Lou’s Dalmas izdal knjigo v založbi »Teyre des Hommes« v Parizu. O tem delu je ostro in značilno pisal Jean-Paul Sartre, da »niti buržui-ski liberalizem, niti stalinizem, niti trockizem ne morejo odgonetiti
one dvolične in neodrejene stvarnosti, ki se nam prikazuje v obliki Jugoslavije«. Dalmajev prikaz ima to zaslugo, da je to neodrejenost neprikrito priznal. On sicer svoje privrženosti do Titovega režima ne 1/rikriva, vendar pa dopušča možnost notranjih nasprotij in zunanjih nedoslednosti.
Sartre je spretno očrtal Dalma-jevo stališče. Ni dvoma, da je Dalmas pri svojem preučevanju jugo-s.ovanskih prilik imel odprte oči, ali n,egova analiza jugoslovanskega komunizma izdaja vendarle marksistično prepričanje, ki ga spravlja v skrbi Stalinove deviacije ter samo Z marksističnega stališča ugotavlja, da je bil prelom med Titom in Moskvo ne le neizbežen, temveč celo nujno potreben Za marksistično stvar. Dalmas pričakuje, da bo prav Titovo stališče pomenilo čiščenje od Stalinovih stranpotov in osvoboditev od moskovskega despotizma in otvoritev nove ceste revolucionarnemu t<-stvarjanju.
Dalmas stoji torej na isti liniji kot službena jugoslovanska propi-ganda glede pomena 4. decembra. Njemu kakor tej propagandi lebde pred očmi jugoslovanska ustava in ugoslovanske službene trditve, po kateri vsi ljudski odbori, vse ustavne in upravne ustanove in vsa zakonita jamstva niso nič drugega kot neposreden in nepotvorjen izraz ljudske volje. Za onega, ki prečita jugoslovansko ustavo, ni nič čudnega, da so se z enako pripravljenostjo osvojili tudi jugoslovanski predlogi o človečanskih pravicah.
Ali je pa pričakovanju jugoslovav-skega ljudstva s temi določbami v resnici zadoščeno? Ali se je Dalmas prepričal ali bolje, je-li bil v položaju, da se prepriča, da trditve jugoslovanske propagande odgovarjajo stvarnemu stanju? Jugoslovanski narodi, ki so bili v svoji bedi in težavi s hinavščino domačih o-blastev, ki so skrivale svoje prave namere, in prizadevanjem sovražnikov z vseh strani naravnost prisiljeni, da se podajo v naročje komunizma, ki je širokogrudno razsipal s svojimi obljubami, Ker je že v naprej vedel, da jih nikdar ne bo izpolnil. Toda, ako je velika večina pristala na obljube, ona ni pristala in ni mogla pristati na njihovo neizpolnitev. In zaradi te neizpolnitve in neizvršitve obljub je današnji režim ne le v nevarnosti pred zunanjim svetom, temveč tudi pred svojimi notranjimi nasprotniki.
V	tem tiči pridržek do službenega stališča jugoslovanske vlade. Jugoslovanska ustava, ■ jugoslovanska formulacija človečanskih pravic sc na papirju jako lepe in sprejemljive. Treba bi bilo le, da te določbe ne ostanejo samo mrtve besede.
Ako danes službena Jugoslaviji tako močno naglasa potrebo po spoštovanju, človeških pravic, potem se mora zavedati, da »morajo lepim besedam slediti lepa dejanjav, kakor se je že Tito ob neki priliki izrazil o Ameriki. Končna sodba tujine in domovine bo namreč izrečena samo na osnovi dejanj, ne pa na osnovi besed in obljub.
Slovenski tisk o tujini
USKOVNICA V SNEGU
SLOVENCI V SVETU
Naš tisk v tujini odraža vse miselne odtenke slovenskega predvojnega in medvojnega razumniškega kroga, ki mu je razvoj povojnih prilik dal svetovljanska razmah v duhu demokratične širokogrudnosti, kateri tesne slovenske prilike niso več nobena ovira za miselni polet iznad domačega plota.
V Clevelandu (ZDA) izhaja izseljeniški dnevnik »Ameriška domovina«, ki je vsebinsko bogat in do-i bro urejevan. Ima štirinajstdnevno prilogo »Slovenija«, »glasilo slovenske katoliške skupnosti«. »Slovenija« zastopa politično gledanje Slovenske ljudske stranke dr. Mihe Kreka, ki stoji trdno na jugoslovanskem federalističnem stališču.
V Barbertanu (ZDA) pa izhaja mesečnik »Slovenska pravica« s programom samostojne slovenske države, ki ga zastopa dr. Ciril Ze-bot v ostri borbi s Slovensko ljudsko stranko in Slovenskim narodnim odborom.
V ZDA izhaja še več verskih listov, od katerih je treba posebe o-meniti ilustrirani mesečnik »Ave Maria« z dobrimi leposlovnimi sestavki in koledar s prav tako bogato in pestro leposlovno vsebim.
»Svobodna Slovenija«, ki izhaja v Buenos Airesu (Argentinija), je glasilo slovenske katoliške skupnosti, pri katerem sodeluje večja skupina katoliških razumnikov iz k:'>-ga bivšega ljubljanskega dnevnika »Slovenec«. Napredni Slovenci pa sodelujejo pri »Sokolskem glasu«, ki izhaja v slovenščini in srbohrvaščini.
»Duhovno življenje« je katoliška
revija, pri kateri sodelujejo emigrantski duhovniki. »Slovenska beseda« je pa dobro urejevan leposloven mesečnik. Temeljit koledar spopolnjuje .tiskovna prizadevanja naših emigrantov v Argentiniji.
V Kanadi in Avstraliji, kjer žive prav tako močne slovenske emigrantske skupine, še nismo izsledili slovenskih listov, najvidnejšega znaka slovenske javne delavnosti in povezanosti.
V Londonu izdaja skupina neodvisnih Slovencev mesečnika »Klic Triglava« in »Slovenska pravda«, ki se borita za dosego večje delavnosti pri Slovenskem narodnem odboru in pri vodstvu slovenske politične emigracije. Londonska skupina stremi po iskrenem sporazumu med jugoslovanskimi narodi, najtrdnejšem temelju federativno urejene Jugoslavije.
Emigrantske književnike pa hoče pridobiti za sodelovanje skupina mladih razumnikov iz Clevelanda okoli snujoče se revije »Krog«, ki je izdala pred kratkim pomemben proglas na slovenske prosvetne de-i lavcev svetu. V proglasu se uredništvo »Kroga« izjavlja tako:
» Ustanovitev kluba KROG je vzklila ob očitujočem dejstvu, da slovenska emigracija ne izpričuje v dovoljni meri svoje kulturne in občenarodne dejavnosti. Tudi smo mnenja, da Slovenci v emigraciji in še posebej slovenski izobraženci ne smemo izgubiti stika z razvojem v domovini.
Naš prvotni namen in poudarek dejavnosti bo na kulturnem področ-
ju. Vendar se tudi občenarodnim. vprašanjem ne bomo odtegovali.
Poudariti hočemo, da so naša prizadevanja tvornega značaja. Ne bi hoteli biti nova skupina, ki naj še naprej drobi slovenstvo v begunstvu, predvsem razumništvo, v nikalnem smislu. Nikakor nimamo namena spuščati se zgolj na politično področje, najmanj pa ustanavljati novo strankarsko skupino.
V KROGu bi radi združili in povezali k delovanju in ustvarjanju mnogo Slovencev, neglede na osebna naziranja posameznikov, vse Slovence, ki priznavajo svobodo duha, kulturnega ustvarjanja in političnega delovanja. Člani KROGa naj bi potemtakem skušali povsod vzbujati smisel za strpnost v nasprotju z ekskluzivizmom, za stvarnost v nasprotju z demagogijo ir za naravno poštenost in iskrenost v nasprotju z nekaterimi oblikami različnih taktik.
Oblike kulturnih in občenarodnih dejavnosti so mnogotere. Kakšne in koliko jih bo zajel naš KROG, bo pač odvisno od razmer, sredstev in razumevanja naših članov in prijateljev. Upamo, da bodo podobne misli dovedle tudi drugod po svetu živeče slovensko razumništvo v stik in sodelovanje s KROGom. »
V pričujočem bežnem pregleda smo namenoma izpustili navedbo tiskovnega dela zamejskih Slovencev na Koroškem, na Goriškem in na Svobodnem tržaškem ozemlju ker spada to po naši zamisli v o-kvir posebnega članka.
Zrelost naroda v položaju, v kakršnem so po zadnji vojni Slovenci, presojamo med drugim tudi po tem, kakšen odpor nudi narod v domovini in kako zastopa v svobodnem svetu narodove koristi njegova politična emigracija. Včasih je eni in drugi strani iz najrazličnejših vzrokov otežkočeno, da bi oo-disi povsem odkrito pokazala pravo razpoloženje, oziroma polno razvila potrebno politično dela vnos4. Kljub temu pa je nešteto priložnosti, da ena in druga stran le pokažeta svoje stališče.
V	tem članku nimamo namenu, da bi neposredno dajali nasvete. Naš namen je samo v tem, da nudimo kratek informativni pregled nekaterih pojavov iz slovenske politične emigracije v zadnjem letu. Morda bo kdo iz tega prikaza, ki nikakor ne more zahajati v podrobnosti, posredno inašel celo odgovor, ki mu ga mi neposredno nimamo namena dati. Priznamo: kar je bilo narejenega, ima svojo vrednost, v kolikor odgovarja koristim naroda. Vprašanje pa je, če je bilo naporov dovolj, če so bila vsa sredstva politične borbe do kraja izčrpana, ali pa bi se dalo napraviti kljub vsemu kaj več.
Slovenska politična emigracija je v glavnem razdeljena v tri nazorske skupine, ki so v slovenskem političnem življenju že tradicionalne: napredno, katoli,ko in socialistično. V emigraciji se udejstvujejo tudi nekatere skupine, ki nazorsko in politično niso podrobneje opredeljene. To velja predvsem za skupino »Slovenske pravde«, ki si je izbrala za središče svojega delovanja Veliko Britanijo. Kar se tiče katoliškega kroga, treba omeniti, da je v glavnem razdeljen na dva dela, katerih politični pogledi se medsebojno ne skladajo in med katerima je prav v zadnjem letu (kot bo razvidno podrobneje še kasneje) prišlo do ostre izmenjave stališč. Po eni strani gre za Slovensko ljudsko stranko kot o-srednjo predstavnico Slovenske katoliške skupnosti z glasilom »Slovenija«, katero vodi dr. Miha Krek, po drugi strani pa za skupino »Straže«, katere politični voditelj je dr. Ciril Zebot, ki je istočasno predsednik Akcijskega odbora za slovensko državo. Kar se tiče naprednega kroga, pa je treba omeniti pozitivno dejstvo, da se je prav letos ta krog organizacijsko konso-
lidiral in z ustanovitvijo Slovenske demokratske stranke postavil temelje enotnosti nastopanja, kar bo verjetno v kratkem prišlo tudi do zunanjega izraza.
Svoje osrednje politično predstavništvo imajo Slovenci v emigraciji v Slovenskem narodnem odboru, katerega predsednik je dr. Miha Krek. Na račun tega odbora, ki združuje samo predstavnike treh slovenskih strarik (Slovensko ljudsko stranko, Jugoslovansko nacionalno stranko in socialistično stranko) je letelo posebno v zadnjem letu nešteto tudi ostrih očitkov.
Delo vseh skupin slovenske politične emigracije je bilo v letošnjem ietu v prvi vrsti omejeno na njihova notranja področja. Namenjeno je bilo trdnejšemu organizacijskemu izoblikovanju in kristalizaciji programskih gledanj, kar je le posredno, ne pa neposredno prispevalo k pravemu političnemu delu, ki je dolžnost vsake emigracije.
Osrednje vprašanje (poleg vprašan a Narodnega odbora), ki je v letošnjem letu izelo razgibalo tudi slovenske politične kroge v emigraciji, je bilo vprašanje jugoslovanske politične reprezentance v emigraciji. K tej razgibanosti je zlasti mnogo prispevala »Poruka jugoslo-venskoj emigraciji — Srbima, Hrva-tima i Slovencima«, ki jo je razposlalo 12 članov Jugoslovanskega narodnega odbora in Centralnega odbora narodnega odpora v domovini med vojno. Ta poslanica, ki je nakazala nekatera načela za zbiranje emigracije in organiziranje državnega predstavništva, je naletela kot pobuda na ugoten odmev. Do nje, kakor tudi do osrednjega vprašanja, ki ga je načela, to je do vsedržavne jugoslovanske reprezentance in Jugoslavije sploh, so zavzela več ali manj jasno svoje stališče vse jugoslovanske jpolitične skupine v emigraciji. S tem v zvezi se je spet pojavila potreba po rešitvi tako imenovanega srbsko-hrvatskega vprašanja, v kar je iniciativno posegel tudi Ameriški odbor za svobodno Evropo, vendar je bilo vprašanje kasneje odloženo.
Med Slovenci v emigraciji so načelno pozdravili zamisel vsedržavnega političnega predstavništva in se s tem izrekle za Jugoslavijo V3" skupine razen ene, to je že prej omenjene »Straže«, ki je pobudnica in tudi edina podpirateljica Akcij-
skega odbora za slovensko državo, nekakšno »Jadransko Švico«, ki izdaja v (ta namen list »Slovenska država«. Ta skupina je tudi izdala posebno »Slovensko izjavo«, v kateri se izreka za samostojno slovensko republiko, program, katerega so kot škodljivega 'za slovenske narodne koristi obsodile vse slovenske politične in druge skupine v emigraciji. V svojem .imenu in v .menu Slovenskega narodnega odbora je to izjavo ostro zavrnil tudi dr. Miha Krek v svojem »Poziva in prošnji Slovencem«, zaradi česar je prišlo do neprijetnega obtoževanja med njim in dr. Zebotom. Proti se je izrekel celo del »Straže« same.
Oktobra pa je bila objavljena z namenom, da pride do konsolidacije jugoslovanskega vprašanja v emigraciji, še druga deklaracija. To deklaracijo so sestavili tako imenovani neodvisni demokratični Srbi, Hrvati in Slovenci iz Pariza, podpisali pa so jo v njihovem imenu ing. Vladimir Predavec, dr. Vlasti-mir Stojadinovič, Dešimir Tošič in Borut Žerjav (za Slovence).
Ni dvoma, da je tudi ta deklaracija tvoren prispevek za reševanje vprašanja, kateremu sb podpisniki pripravljeni posvetiti vse sile.
Slovenska politična emigracija je iskala v tem letu tudi možnosti, da prodre s svojimi stališči v širše mednarodne forume. Poleg več ali manj ozkih stikov, ki jih imajo nekatere skupine recimo s Krščansko demokratsko zvezo za Srednjo Evropo, Liberalno internacionalo, Srednjeevropskim federalnim gibanjem (Inteimarium), z Ameriškim odborom za svobodno Evropo (v okviru katerega je bilo julija osnovano j Srednjeevropsko študijsko središče, in kjer predstavlja Jugoslovane Bogdan Radiča) in raznimi drugimi sličnimi ustanovami, so Slovenci v Parizu letos v okviru Evropske linije federalistov ustanovili tudi Slovensko gibanje evropskih federalistov in se s tem priključili evropskemu gibanju. V odboru, katerega predsednik je dr Drago Zalar, so še Andrej Glušič, Borut Žerjav, dr. Žajdela, ing. Hrvoj Maister, Rey-nold Macun in Dušan Pleničar.
Takšna je v bežnih obrisih slika slovenske politične emigracije v letu 1950. Želeti bi ibilo, da to ibila v prihodnjem letu boljša.
13
IRonzab Zelenko:
<Pri slovenski časti
Čipor in Rahuk sta se motovilila ob Šimenkovi hiši prav takrat, ko se je iz one*le, Aničine sobe gla* sila nemška popevka. Ko je pa Knut s škornjem divje kresnil po radijskem aparatu, sta se ogleduha* ustrašila in brž popihala dalje, da bi še vanju kaj ne priletelo...
Hitlerjevska ogleduha in ovaduha nista mogla dalje po vasi, ne da bi šla mimo nesrečnega Jože* kovega doma. Tu se sedaj nista nič ustavila, le po* strani sta molče zrla na dvor. Iz hiše je bilo čuti glas Zelenkove Terezike, ki je tolažila staro Jožekovo. Da bi si Čipor in Rahuk prilastila borno, s slamo krito Jožekovo kajžo, jima še na misel ni prišlo. Tudi je v njej ostala še postarna nadložna in bo* lehna babica. Kake tedne naj še bo v koči, da ne bo prevelikega razburjenja v vasi, je sam pri sebi odločal Čipor, potem jo bo pa treba spraviti v hiral* nico, kjer ji bodo »v novem nemškem redu« kmalu že tako ali tako pomogli na drugi svet. Hitler po* trebuje mladih, delovnih ljudi, ne pa starih, nadlož« nih, ki so državi le v breme. O Jožekovi koči se bodo pa že še pomenili... Vsekakor je glavno za zdaj že opravljeno. Primorec Pertot je odstranjen... Či*
por je za svoj neizprosen pogum prejel od geštapa pohvalo, nagrado. Tudi je zaradi tega dobil pri ge* štapu vse zaupanje... Ni reči, da ga bodo v kratkem povzdignili v »kreisleiterja« in bo daleč naokrog od* ločilna osebnost... Le neizprosen mora biti človek, si je Čipor sam dajal poguma v svoji črni izdajalski duši.
Rahuka je ob praznem Jožekovem domu nekaj dirnilo. Pertota so z vso družino spravili zdoma... Čemu z vso družino? Ali bi ne bilo dovolj le očeta samega? Pa še oče Ciril je bil kar človek... V jeseni je Rahuku prav poceni prodal stare železniške pra* gove in premog, kar je kot uslužbenec na železnici dobil skoraj zastonj. Niti pare ni Pertot Rahuku računal več, kot je sam plačal. Prevoza niti uračunal ni... Kako, da je Čipor tega človeka, ki je že 20 let bil v vasi in je vzel za ženo pravo Štajerko, tako neusmiljeno spodnesel? Previdno je skušal Rahuk potipati pri Čiporju, da bi se dalo še kaj popraviti.
»Kaj meniš, Šuma, ali so Pertota in njegovo družino iz mesta na Boke že odpeljali?«
Čipor je ostro pogledal Rahuka, dejoč:
»Čemu sprašuješ po tem?«^
»Če bi morda žensko, ki je Štajerka, pripeljali z otroki nazaj...«
»Kako? Hočeš, da te. pri priči grem ovadit ge* štapovcem in samemu gauleiterju? Ti ne boš več z mano hodil! Gauleiter že ve, čemu morajo Primorci vztran. Ti ljudje ti tudi na Primorskem, Goriškem
najhuje kljubujejo Lahom... Še enkrat mi, Pava, zini kako tako, pa te ne samo gladko odžagam od se« danje nove službe, še zapreti te dam!«
Rahuku je postalo vroče. Ni slutil, da se bo tako opekel. Brž je iskal opravičilo:
»Se mi je samo zareklo, Šuma! Zaradi štajerskih domačinov mi je prišla tista misel!«
»Nič, nič! Do pičice natančno je treba izpolniti vsako gauleiterjevo naredbo! Kar tiho mi bodi!« Či; por je bil divje strog in neizprosen.
Rahuka je ta posvaritev žgala kot živi ogenj. Ob prvi priliki mora to popraviti in se izkazati pra* vovernega, gorečega hitlerjevca. Zato se je pri Ko* renjakovi domačiji prvi, kot da ga je pičila osa, za* čel vsajati in jeziti:
»Tu pa ne bo usmiljenja, Šuma! Že zaradi Šte* fana moramo Korenjakove zašiti! Kdo se je bolj širokoustil o zmagovitem jugoslovanskem pohodu proti Gradcu kot Štefan?«
»Štefan je bil tudi tisti, ki je izvohal naše nočne hitlerjanske vaje v Pirihovi tovarni in nas ovadil... Prekleto, zaradi njega bi kmalu šli na veje ali vsaj v belgrajsko Glavnjačo... Sreča, da se jc nemški ve* leposlanik v Beogradu potegnil za nas! Da, s Kore* njakovimi pa brez milosti vztran!« Čiporju so kar trepetale ustnice od razburjenja ob spominu na nek* danje nevarnosti.
(Se nadaljujel
Vesele božične praznike in srečno novo leto želijo svojim odjemalcem, gostom in prijateljem:
Tržaška prekajevalnica
Salumificio Triestino
braa D u k č e v i č
Trst, ul. Corsica 9=a
ZKalin miojz
Sadje in zelenjava
Opčine
Vesel božic ter srečno novo leto teli osem Slovenska modna trgovina
Tvrdka Udovič
Trst, trg Ponterosso 5 - ul. Mazzini 44
Terčon
Kavarna in tobakarna
Nabrežina
Kavarna Bratuž
Gorica
lordka Peter Lldouič
TENCE DOMINIK Trgovina z mešanim blagom Sv. Križ pri Trstu		Peterlin Viktor Krojačnica Nabrežina 145	vesele božične praznike mopsko traVO, in srečno novo leto ! „ . . , . v zimo in slično		
			Trst, ulica FTlilano 29		
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi svojim odjemalcem in prijateljem ^Poljšak Trgovina jestvin Trst, Greta zgornja 275		Gregorič Marij Trgovina z jestvinami Trst, ul. Torre Bianca 41		Furlani ^Edvard Trgovina semen in kmetijskih pctrebščin Trst, ulica Milano 18	
Košič Benedikt Trgovina čevljev Gorica, Raštel 1	C A L E A Lesna trgovina Trst, Viale Sonnino, 24		Vatovec Jakob nas L Veletrgovina z deželnimi pridelki Trst, ul. Torre Bianca 19		Nanut Alojz Trgovina jestvin Štandrež pri Gorici
r (Jlajhan 0/1. Pekarna in slaščičarna Trst, ul. Carducci 14		Alpina Trgovina čevljev Gorica, Corso Verdi 34	Terpin Franc Trgovina jestvin Števerjan pri Gorici 1 '	Marc Ignac Jestvine Trst, ul. S. Marco 10	
i). Sirca in sinovi Jestvine in pekarna Trst, Sv. Ana 33		Tržaško krznarstvo Peliicceria Triestina Trst, Piazza S. Giovanni 4-111		Kramar Josip { • : Narodna ulica 61	
I.
______________
Legiša	M
Pekarna in prodaja kruha
Sesljan
Spetič Valerija Gruden Edvard
Trgovina s hišnim priborom
Trst, Sv. Ana 33
Jestvine
Nabrežina
GRUDEN JOSIP
Trgovina Jestvin
Devin
Koršič Remigij
Stavbeno podjetje
Gorica, ul. Orzonj 4
Vida Alojz
Hotel pri Zlatem jelenu
Gorica
a
Gostilna pri Čubeju
Gorica, ul. Duca D’Aosta 35
Društvena
gostilna
Opčine
Jazbec Albert
Pekarna Nabrežina 98
Primc Franc
Veletrgovina z moko in žitaricami
Trst, Largo Pamfili 1
Kukanja Drago
Trgovina jestvin
Nabrežina 106-a
Brata Terčon
Trgovina železnine
Nabrežina
Prosvetni dom
Kinematograf
Nabrežina
Fiegel Karel
Gostilna
Gorica, trg E. de Amicis 11
Frankovič
Tovarna sodovke
Nabrežina
deske s m ret kooe, mace• snooe in tr> dih t e s o o, trame in pan kete nudi najugodneje
Mizarji I kmetovalci f podjetniki *
TEL.
90441
CALEA
TRST
Viala Sonnino, 2 4
Tvrdjka KERZE
ima v zalogi:	štedilnike,	peči
na les, premog, petrolej in plin najboljših znamk.
Jedilni pribor, namizno steklenino, servise iz stekla, porcelana in keramike, kuhinjske tehtnice, električne likalnike in štedilnike, plinske peči za peko »REKOF/X« itd. Vse za dom, menze, gostilne in bare po konkurenčnih cenah.
Trst - Trg S. Giovanni 1
Telefon 50-19
se
Pohitite z nakupi lepih božičnih daril pri tvrdki
UNI VERSniTECNICil
koncesionarka za šivalne stroje, radio-aparate in električne kuhalnike n a j boljših znamk Radio-aparati C. G. E. in AUocchio Bacchini
so novi tipi za leto 1951
UHIVEnsnLTECHICfl
Vam nudi poleg izvrstnih radio-aparatov po u-godnih cenah in z garancijo - tudi možnost odplačila po NAJUGODNEJŠIH MESEČNIH OBROKIH
Kakor v preteklosti tudi letos daruje tvrdka vsem odjemalcem
zabojček s srečolooom
STOCK
V Sašo korist je, ako kupujete pri turdki
URI VERSAbTECHlCn
TRST- LARGO PIAVE 3 in VIA DELL’ ISTRIA 13
SPOROČILO
Zaradi preureditve naših skladišč in prostorov smo z današnjim dnem pričeli razprodajo celotne zaloge
z izrednim popustom
10 do 301»
na dosedanje čeme, ne glede na dejstvo, da so sicer cene tekstilijam v zadnjem času porastle. Na ta način nudimo svojim cenjenim odjemalcem izredno priliko, da si po najugodnejših cenah nabavijo naše priznano kvalitetno blago, vse dokler traja zaloga.
OGLEJTE SI NASE ZALOGE IN POHITITE .'
niagazzini del Corso
Trst - Corso, 1 - Galleria Protti
URARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
VELIKA IZBIRA, PO ZARES KONKURENČNIH CEN AH ( LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE
Likerje, žganje in sirupe
dobite v najboljši kakovosti in po ugodnih cenah na drobno in na debelo pri tvrdki
JAKOB PERHAUC
Trst, ul. S. T. Xidias 6 - tel. 96332
Posebnost: Jajčji konjak
Tvrdka
bratje FINZ1 - Trst
ulica Milano 2 - tel. 29185
Sprejema naročila za konfekcijo in dostavo na dom pošiljk daril v živežu za Jugoslavijo. Blago je prvovrstno in po konkurenčnih cenah. Poslužite se hitre in solidne postrežbe!
Krznarstvo
NUDI NAJBOLJŠE VRSTE KR7NA PO NAJUGODNEJŠIH CENAH
OIHISAIII PRI MtUII
Trst - ulica XXX Ottobrc 11 - tel. 29-374
Primarij
Dr. J. VRTOVEC
za notranje bolezni in nev.ropsihiatrijo sprejema v ponedeljek, torek, četrtek in petek od 14. do 17. ure Gorica - ulica Vittorio Veneto 13
VAJENEC STAR 15 LET, ki ima
veselje za mehaniko, išče mojstra, ki bi ga sprejel. — Naslov na upravi lista.
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
sprejema od 9—12 in od 17—19 TRST, VIA COMMERCIALE 10-11., TEL. 25597
Predno kupujete za božič oglejte si bogato izbiro nooih vzorcev
KRZNRRSTUO H L H S K H
TRST, UL. S. LAZZARO 13-1. - TEL. 56-58
Lepa izbira krznenih plaščev, ovratnikov, srebrnih, platinastih ter drugih lisic
Razne koie za okras plašfieo - CENE ZELO UGODNE!
Delika loterija Ruggero
Vsak, kdor kupi pri nas radio-aparat, harmoniko, šivalni stroj „VISNOVA“, radio-gramofon z omarico itd., prejme srečko VELIKE LOTERIJE RUGGERO
Žrebani bodo sledeči dobitki:
I) — 1 lahki motocikel „VESPA“
II) — 1 šivalni stroj znamke „VISNOVA" luksuzno opremljen
III) — 1 harmonika »SETTIMIO SOPRANI" z 80 basi
IV) — 1 radio-aparat „GELOSO“ G. 117
V) — 1 štedilnik št. 3
VI) — 1 radio-aparat „PHONOLA“ P. A. 5519
Lahko kupite proti takojšnjemu plačilu ali pa na obročna odplačila po najugodnejših pogojih, in sicer:
Na račun 1 nflfl in mesečnimi obroki
lir I.UIJU.-	ir
Obiščite tvrdko
RIIGfiERO ROSSORI
Corso Garibaldi 8
Z.000.-