Nova pesniška zbirka slovenskega pesnika Iva Svetine z naslovom »Disciplina bolečine«, ki je izšla pri Založbi Obzorja Maribor, nam govori odprto in pošteno s svojsko eleganco zapisanih besed. To je tudi vzrok, zaradi česar so pesmi brez naslova. Vsaka zase je fragment, iz katerega se dokopljemo do določenega spoznanja, do določene vrednote in do določene konfiguracije molka. Ivo Svetina je po pesniški zbirki »Glasovi snega«, ki je izšla pri Založbi Mladinska knjiga v Ljubljani nekaj mesecev pred pričujočo, zabeležil novo strukturalno paradigmo, ki jo je v podnaslovu imenoval »Stance praznine«. Dejansko gre za unikatno delo s svojskim šarmom in z zapriseženo dialektiko označenih atributov skrajnostnega razmerja s svetom in njegovimi naravnanimi prijemi.
Odnos med besedo in molkom je Svetini uspel tako prefinjeno, da je vsak segment neponovljivo prisoten v kontekstu verzifikacijske konjunkture. Tako nam pesnik nezadržno izreče: »Odrešen teže dela, osvobojen besed, (ki so skamnele v meni, rože nekdanjosti.) sence z groba, radostno razprostrte (v popoldanski jablani, se sklonim) (k »Znanju«, obdarjenemu s krhko močjo.) Silno. Samoten, vsemu umrlemu brat. (str. 5) V tej luči in v tem kontekstu lahko dojamemo eksemplaričen lirski subjekt, ki je naravnan v utelešenje dejanskega občutja in ne samo v čutne kategorije umske rapsodije, saj je nezadržnost prodrla na dan v utemeljenem barvnem soglasju življenjske resnice in smisla za provizorično in enkratno sistematiziranje logosa.
Rade Krstić KONFIGURACIJA MOLKA
445                                                                                 KONFIGURACIJA MOLKA
Rade Krstić
446
Topos, v katerem Svetina zadržano izpoveduje svoj natančnejši besedni segment, je dialektično izrisan v figurativnem prijemu naslednjih verzov: »Gora pada z neba, led kot sonce (prši na rože in čebele, da barve bole) in se poletje, pogibel, širi čez robove časa.« Cez robove časa polzi marsikaj in pesnik z odlično metaforiko nadaljuje: »S peskom je zasut svet, ljubezen lije, (dež vonjiv, k studencu bledemu, plitkemu bolj od spečega očesa.« Speče oko kot metafora zasanjanega razpoloženja, vendar pesnik pristavi: »Skoz grla cvetov prihajajo glasovi lepi, tanki, ostri, mrtvi.« Vse odsekano in natančno. Ostane zadnja instanca: »Pelod v sneg posejan. Mačehe in lilije.« (str. 31)
Z vsako pesmijo Svetina posplošuje moment retardacije, tako da je v njegovi silni preprostosti verz dejansko navzoče bistvo lirskega navdiha.
Pesniško zbirko »Disciplina bolečine« je opremil Jurij Kocbek. Urednik je bil Andrej Brvar. Natisnila jo je Tiskarna Mariborski tisk v nakladi 500 izvodov.