Plačevanje članarine Ako prelistujcmo razne številke Učiteljskega tovariša, bomo često naleteli na pozive društvenih blagajnikov članom sreskih učiteljskih društev, da naj že vendar poravnajo svojo članarino. Včasih naletimo tudi na poziv sekcijskega blagajnika, ki na podoben način poziva društvene blagajnike. Ponekod groze z izključitvijo, ozir. s črtanjem, drugod celo s sodnim iztirjanjem. Pred kratkim sem naletel na poziv, naj zaostali prično odplačevati zapadlo članarino vsaj po 100 Din (reci sto dinarjev) mesečno. To da misliti! Kakor da bi naša članarina znašala talko veliko! Seveda — pri večletnih zaostankih že gre v stotake. Ali ni smešno: biti pri društvu, prostovoljno biti član društva in ne plačevati članarine? Z našo članarino plačujemo obenem tudi stanovske liste in podpiramo še to ali ono ustanovo, ki je potrebna. Zato je članarina nekoliko višja, kakor smo to vajeni pri drugih društvih. Toda to ne more biti ovira za redno plačevanje. S tem, da smo člani društva, je plačevanje članarine temu društvu že rešeno vprašanje. Član si prostovoljno, s tem pa postane članarina obvezna in jo moraš plačevati. Mislim, da o potrebi članarine za organizacijo in še celo za organizacijo kot je naša, ni potrebno govoriti. Zdi se mi tudi odveč razpravljati o tem, kam gre denar, ki pride kot članarina v blagajno. Vsako leto posebej nam polaga obračun naš blagajnik in tam izvemo vse. Iz marsikaterih postavk tega obračuna izvemo celo, da plačana članarina nikakor ne zadostuje za vse potrebe pri delu, ki ga danes vrši naša organizacija. Prav lepe vsote prihajajo še od drugod — največ od naših stanovskih zadrug z Učiteljsko tiskarno na čelu — kot podpora organizaciji. — Odveč je torej razpravljati o potrebi članarine, zato se raje lotimo bolj perečega vprašanja. Vprašanja namreč, kaj je krivo, da članarino neredno plačujemo. Takoj spočetka moramo ugotoviti, da je skoro pri vseh sreskih društvih običaj, da se plačujc članarina v več, največkrat mesečnih obrokih po 15-— do 20'— Din. Ako je na šoli upravitelj dober član društva, tedaj navadno — seveda sporazumno s prizadetimi — odtegne on vsak mesec potrebne dinarje za domenjeni obrok članarine. Plačevanje se vrši tako v najlepšem redu in društvo dobiva brez zaostankov članarino. Včasih se pa vendarle zgodi, da učitelj (-ica) kak mesec ne more utrpeti niti tistih par dinarjev. Morda je v družini bolezen ali druga nesreča, morda so tisti mesec izdatki nekoliko večji kot normalno ali kaj podobnega. Vesten član društva bo gledal, da prihodnji mesec poravna tudi zaostancik, vcndar pa bo mesto 20-— Din plačal že mnogo težje 40"— Din. Če še ne plača — in Ikako rado se nam to pripeti, če enkrat začnemo z odlašanjem — je tretji mesec še voč in kmalu bomo dolžni na članarini preko stotaka. In potem joj nam! Kedaj bomo plaeali zaostanek pri naših sedanjih plačah, ko moramo že itak vsak dinar desetkrat — ne samo dvakrat — obrniti, preden ga izdamo!? Kedaj bo prišlo društvo do svojega denarja kljub grožnjam s črtanjem in izključkvijo? Vsakemu izmed nas se je gotovo že enkrat pripetilo, da je talko zaostal na članarini in vsakdo tudi vc, kako ga je zabolelo, ko je končno le moral plačati. Nikdar nas ne bo toliko zabolelo, če bi se držali rednega mesečnega odplačevanja. Za posameznega člana to ni nikak problem, to je zanj rešeno, to je prav enostavno. Problem pa postane redno plačevanje članarine za organizacijo, ki ima, tako >kot naša, več tisočev članstva. In ta problem je treba vseka'kor rešiti. Ne rešiti z znižanjem članarine, pač pa rešiti z enotno ureditvijo plačevanja. Da bi po vsch šolah odtegovali upravitelji članarino od plače, se ne da urediti, ker je upraviteljev preveč, da bi bili vsi za to. Tudi je denar, če je enkrat na šoli, že preblizu naših rok, da bi se vsakokrat lahko ločili od njega. Kako naj se torej ta problem reši? Vsa naša plača gre v banovini iz enih rok, iz enega urada t. j. iz računovodstva. Na plačilnih seznamih, ki jih sicer izpolnjujejo šolski upravitelji, a v potrobi popravijo pri računovodstvu, vidimo, ikoliko je plače, ko lilko doklade, koliko plačujemo davka, koliko kuluka. koliko se nam odteguje za to ali ono stvar. Na seznamih vidimo končno tudi, koliko znaša preostanok plače, ki nam ga izplačajo. Nič se ne moremo braniti, vse se točno vsak mesec odteguje. Ali pa ne bi mogli tako storiti še z našo članarino? Ali ne bi mogli članarino odtegovati že pri računovodstvu? Gotovo bi se to dalo urediti. Mi, člani, bi redno plačevali organizačni davek, organizacija bi redno dobivala svoj prepotrebni denar, nič ne bi bilo zaostankov, nič skrbi in mnogim — ne samo blagajniikom — bi se olajšalo delo! Marsikdo že ve, kako bi sc to uredilo. Saj so se razna posojila in druge podobne stvari že davno tako plačevale. Treba je le podpisati izjavo, da smo zadovoljni s tem, da se že pri računovodstvu odtegne denar in vse je v redu. Predlagam torej sekciji, da stvar na ta način izvede, vabim vse, ki se za to zanimajo, da se k vprašanju oglasijo in ga osvetle s svoje strani. Vsekakor pa bi vprašanje rednega plačevanja članarine spadalo tudi pred forum gospodarskega sveta. Torej!? M. Zor