PARTIZANSKE PESMI ČlBEJEVE MAME
Na katedri za zgodovino slovenske književnosti (Filozofska fakulteta v Ljubljani) je organizirano sistematično zbiranje slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva; v okviru tega zbiranja sem pregledala pesem-ske tekste, kolikor jih imajo v arhivu NOB
Goriškega muzeja. Zbrane pesmi, ki jih je okrog sto, hranijo tam med spomini borcev in za nas manj pomembnimi dokumenti o narodnoosvobodilni vojni, kot so poročila o mitingih in terenskih sestankih, potrdila o izdajanju hrane partizanom ipd.; zapisane
260
so največ rokopisno na posameznih listih papirja, v blokih, v zvezkih, nekaj je napisanih s strojem.
Narodnoosvobodilno pesništvo na Primorskem pogojujejo vojna dogajanja prav toliko kot dvajsetletno fašistično zatiranje med obema vojnama, zato ideja o narodni osvoboditvi v teh pesmih preglasa idejo o družbeni preobrazbi. Kljub enotnosti časa in prostora je čutiti pri različnih avtorjih v sprejemanju vojne, v vključevanju in sodelovanju idejno razhajanje.
Za večino zbranih pesmi bi veljala oznaka »partizanske pesmi zaledja«, ker je akcija in partizanstvo le posredno vključeno v delo, skrbi in čustva verzifikatorjev, ki sicer niso kot borci sodelovali v NOB. ¦— Take so tudi pesmi Cibejeve mame; te naj na kratko ponazorijo gradivo.
Njena prva pesem Moj sin pravi da ne/ grem ž nim opartizane sodi v zgodnjo dobo primorskega partizanstva (z datumom 3. 8. 1942). Iskren dialog med materjo in sinom po njegovi odločitvi, da se pridruži partizanom, zelo jasno izpričuje vso materino pripravljenost sodelovati s sinom in partizani, kljub negotovosti, ki čaka njiju in domače. Narodna zavednost in odločenost za boj ne najdeta druge rešitve kot zavestno celostno vključitev in sodelovanje, kar se v zaključku pesmi izraža s pripravljenostjo na skrajno žrtev.
Ker vemo, da so se ljudske pesmi še posebej lojevale ob življenjskih pretresih posameznika in naroda, lahko trdimo, da so se vse avtoričine pesmi porodile ob takih pomembnih trenutkih: ob sinovem odhodu k partizanom, iz strahu za njegovo življenje in ob njegovi smrti.
MATI IN SIN PARTIZAN
Dragi sin misel moja za teboj kam odhajaš ti nocoj Tvoje želje mi povej predno greš od tu naprej
Mama moja lahko noč zakaj me vpraše jokajoč Naramo dijal bom mitraljes gren nemcam svirati krvavi ples
Se ko v zibelki sem te jaz zibala Tvoje mlado srce vedno sem poslušala 2e tisti krat Ti je bilo lezato da šel boš v boj za svobodo
To draga Mamica Ti povem
zakaj odhajam dobro vem
da tujec bo od tu izgnan
tedaj naš narod pod njim nebo več tlačan
Ker odhajaš za ubrambo narod svoj
samo Bog naj gre s teboj
naj te varje vse borbene dni
da Tvoje mlado truplo krvavo obleži
ko k Tebi mamce se več nevrnem počival bom v grobu črnem Na grobu rudeči nageln mi bo v spomin spominjal bo da hraber borec je bil
Tvoj sin. Druga polovica leta 1943.
Cibejeva mama poje s preprosto domačo besedo, globoko prečustvovano in elementarno ritmizirano. Z verznim stavkom, ki je zaključena miselna poved in ne prenese nikakršnih dopolnil, izraža ljubečo skrb, ki z njo spremlja in išče sina na partizanskih poteh. V pretresljivi naravnosti zaslutimo njen smrtni strah, ki se ji vsiljuje spričo pomembne in strašne resničnosti, ki je toliko okrutna, da jo utemeljuje s fatalnostjo daleč v sinovo rojstvo (rojen je bil leta 1915). Celo bajeslovne elemente rojenic moremo najti v materini notranjosti; mati sama prevzame vlogo rojenice, napovedovalke življenjske usode, usodo smrti pa do-reče sin. Prepletanje epskega z lirsko naravo pesmi je nevsiljivo in vraščeno v zgradbo.
Naslednji dve besedili srhljivo potrjujeta napovedi, ki prevladujejo v gornji pesmi. Partizan France, politični komisar 3. bataljona Gradnikove brigade, je sredi januarja 1944 padel v Hotederšici v bojih z domobranci. Pismo Žalostna mati od padliga Sina Francita je bilo verjetno namenjeno sinovim soborcem, pesem Okoli njega sedaj rožice cvetijo (v knjigi Partizanske ljudske pesmi C. Šinkovca je objavljena in podpisana s kratico »mama C«) pa je mogla nastati na pobudo le-teh.
Vse pismo bi moglo biti urejeno v kitice po istem načelu, kot so pesmi Cibejeve mame. Tudi tu je namreč njena izpoved ritmi-zirana:
Žalostna mati od padliga Sina Francita
Bila sem na sistanku Tam so že use vedeli začeli So si natihom pogovarjati mi niso hote povedati prašala sem kaj je povejtemi kai se tako natibu pogovarjate
Draga tovarišica na ustraš se preveč Toi Sin France je rainen Takrat so se mi uči
261
kar zrosele in sem se Vrnila nadom osa ožaljena liomaj Sem Caliala jutra da sebo zorilo da bom ga šla objeskat
O tevi noči sem sainela da moi Sin France je Mortev res je bil šlaje tovršica Cvetka zmano in meje celo pot tolažila da nei hu-diga o težka jebila in dolga pot in nisem ga mogla dobit dva dni sem hodila sem pa tja ¦
obeden Mini hotel povedat nič prišla sem do jauke odbolnice prosila sem kije Moj zlati Sin da ga morem dobit ki ga iščem pogledale so se dvej tovršici in so mi povedala da je Mrtev glejte tovarši in tovršice kako so težke in grenke Moje kaple Sai dagabi še enkrat Videla daga bi še enkrat Objela in polubla ka Malega Dojenčka ni ga več pod hladno zemlo počiva Povsot okroh sobile švabe in švabski prstapači ki so mojga sina Damov pripelali in Doma smo meli pogreb in bil je prou lep pogreb se zahvalim usem Tovoršem in tovršicam za ta lep sprejem
zdaj moj Sin pod hladno zemlo počiva Sem pa jest nanigovo mesto nastopla sem jest nigova na Mestnica Puške res ne znam nu-cat znam pa Vile Osem in trideset Mesecu se že borim nisem nič odnehala in še ne bom do zmage
Odnaših Snovi je Skrvjo Meja zarisana tako Dajo ne more obeden iz brisati upam da ukratkem nam bo Sonce za sijalo dan svobode da nebojo naše žrtve zastojn ki smo tolko žrtvavali
Tovarši in tovršice Veselo in koraižno na delo ne smemo še ob upati saj dol (Dol) Predmeja je juga Slavlje«.
S psihološko discipliniranim prikazovanjem se v pismu dramatično stopnjuje materin strah za sina, tolažilna zavora je laž, da ie sin France ranjen, toda slutnja je močnejša in se dviga v grozljivo prepričanje. Vrh predstavlja brezobzirno kruta resnica, ki ji je skoro mimogrede vržena v obraz; zatem sledi padec do dna, ni več pomembno srečanje z mrtvim sinom, žena se obrne vase. Usodo Niobe pa premaga veličastna pomembnost časa in mati s simbolnim orožjem kmečkih upornikov kaže rešitev iz bolečine v akciji. Njen epilog je trdno utemeljena zahteva vsega primorskega ljudstva.
Pesem Okoli njega sedaj rožice cvetijo, ki je bila objavljena v »Partizanskem dnevniku« 5. aprila 1944, se vsebinsko naslanja na gornje pismo. Besede se ji oblikujejo in družijo iz zahvale za lep sinov pogreb,
hkrati se v pozdravih sinovim tovarišem prelij ej o v verze.
Njen zadnji prispevek je pismo (z dne 11. 10. 1944), ki vestno poroča o eni hudih nemških ofenziv na Trnovski gozd. Tako mirno poročanje o razdejanju in o grozotah zmore najbrž samo človek, ki ga je vojna do kraja prekalila.
Dol premeja dne na 11. 10 1944 je bila huda borba od jutra do večera celi dan bili so partizani tridni na položaju bilje zmirom deš ponoči in podnevi prišli so zjutro usi mokri radi sebi kaj posušili enemu sem dala nekaj obleke enemu neč gledala sem zmirom da kdaj pride švabe vedla sem daso uternovskmu gozdi utemu času je začela jet nemška kolona povedala sem hitro tovariši poite hitro na položaje po-gleite nemška kolona ko so odšli ven s hiše so švabe začeli strejat uhišo prez genet niblo zadosti puške in mašingver so še stankam in skanonam jest in hčirka sve ble same uhiši težke sobile in dolge ure granata je padla na hišo in nas je zasulo ostrašle sve se kaje teme je bila prah dim senu mauta karčona use jebilo usobi hčirka je bila rainena jest pa neč in zasute sve ble obej nisem si miselna da žive ostaneva tako je bilo hudo opoldne je malo ponehalo šle sve sasedu pogledat kako je patam tam ni blo tako hudo šle sve nazaj damou in ko smo damov prišle tako je začelo zopet streljat in je pokalo do večera in use hiše od kraja so požgali use je bilo u ogni in use udimi tako daje bila groza gledat obe-enga civile nejblo niker videt zvečer je po-genelu šle so švabe naprej do zjutro sem šla h drugemu sasedu pogledat kako je pa tam ko pridem uhišo vidim tovršico civil rajneno in gre naprej u sobo vidi malega dojenčka mertuga je bil obit zdaj grem še naprej pogledat kako je pa pri drugemu sasedu tam je pa bilo use pogorjeno in gospodar pred hišo obit pogledam še malu sam pa ke dobim še enega dvanajst letni-ga ianta ki je bil prastreljen u trebuh somu šle von čeva tako so delale švabe use so požgali in use so poropali.
Primere medvojnega pisanja Čibejeve mame sem navedla za primer tovrstne literature, ki si zaradi svoje jezikovne neizdela-nosti zvečine še ni našla poti za objavo, čeprav po svoji čustveni pa tudi besedni prvinskosti to vsekakor zasluži. Prav pregled ustreznega gradiva v novogoriškem muzeju NOB prepričuje, kako zadnji čas je že, da natančno evidentiramo in ustrezno pretresemo vse, kar je od te literature še
dosegljivega.
 Ana Vuga - Vogel
Ljubljana
262