Štev. 15. Y Mariboru 11. aprila 1878.
Tečaj XII.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gid. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravnlštvu v škofijsk. poslopju (Bischofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Maksimilijannra-Viktorinum
to je
mladenišnica ali dijaško semenišče za Lavantinsko škofijo.
L
K—. Ena izmed največjih in najtežavnejših skrbi prečastitih škofov v sedanjem času je, dati vernemu ljudstvu zadostno število dobrih dušnih pastirjev; kajti dosego tega namena ovira mnogo britkih razmer, ki se silno težko premagati in odstraniti dajo.
Omenimo najprej sedanjo drago to študi-ranja, zavoljo ktere je malokteremu kmetu mogoče, svojega sina do konca latinskih šol vzdržati. Imamo i v Mariboru več dijakov, ki so imeli in še imajo veselje do duhovniškega stana, pa so od uboštva primorani gimnazijo zapustili in v učiteljsko pripravnico prestopili, kjer zdatne štipendije dobivajo in potem hitreje do svojega kruha pridejo. In vendar daje Bog poklic v duhovniški stan najbolj pogosto sinom ubogih stanov, kakor si je že Kristus apostole izbral iz nizkega stana ribičev.
Druga ovira so nravne razmere sedanjega preprostega dijaškega življenja. Pogosto seje splošna molitev pred in po šoli odpravila; in dijak se lebko premoti, potem soditi, da molitev vendar ni takč potrebna, kakor so ga starši doma učili, da se mora namreč vsako delo z molitvijo začeti in z molitvijo končati. Šolska postava veleva le trikratno spoved v letu, in slišanje sv. meše le po nedeljah in praznikih ; pobožne družbe so dijakom celo prepovedane. Razun iz ust verozakonskega učitelja bo slišal dijak še težko kedaj v šoli ktero besedo v pohvalo sv. vere, ki bi ga za sv. cerkev in za cerkveno službo navdušila; kajti po šolski postavi so vse vede od vere in cerkve neodvisne. Vera jim ni več sonlce, ki vse šolstvo ogreva, ni več luč, ki vse vede raz-svitluje, ni več božja poslanka, ki vse nauke bla-goslovlja: ampak verozakon je sedaj le predmet, kakor zemljepisje, jezikoslovje itd.; tako je ponižana sv, vera! Ona jim ni več gospa med vedami, ampak le njih tovaišiča, od njih le prepogosto po-
stranjsko in pisano gledana! Kako bi se dijak v takih nemilih okoliščinah za duhovniški stan navdušil? K temu pride, da si ubožnejši dijaki med stanovanji izbirati ne morejo; prisiljeni so, se nastaniti, kjer jih boljši kup sprejmejo. Oj in v takih kvartirjih, kjer sodijaki popolnoma svojej volji prepuščeni, in še vrh tega morebiti dokaj neverskega in pohnjšljivega vidijo in slišijo: v koliki nevarnosti so sirote, nedolžnost in vero popolnoma zgubiti! Ako še pomislimo, da je mlad človek že itak k lehkomiselnosti nagnjen, in ker mu skušnje manjka, svet in svetne stanove le od njih rožnate strani gleda: se je li čuditi, da mnogi dijaki, ki so šole z določnim duhovniškim poklicem začeli, v tem poklicu dalje bolj mrzli postajajo in ga slednjič celó zgubé? Verska vnemarnost jim ga je otemnila in grešne razvade so ga zadušile. In če tak dijak, od okoliščin primoran, slednjič vendar v duhovniško semenišče stopi, kakó težko je spečo vero zopet vzbuditi in vkrepiti in privajene razvade zatreti, ktere, le začasno brzdane, se v poznejših letih le prerado povrnejo.
Tretja ovira je sedanji čas ostra vojaška postava, po kteri mora vsak mladeneč že po končanem 19. letu na vojaško nabiro. Kako malo kmetskih dečkov pa stopi takó zgodaj v šolo, da bi že pred dovršenim 19. letom v duhovšnico stopiti zamogli! In takó pobere vojaški stan mnogo dijakov, ki bi radi stopili v duhovniški stan, in ki grejo s solznimi očmi mimo semenišča — v kosamo. Mnogi kmet pa si misli: kaj bora dal sina v šolo? vojak zamore tudi brez dragih latinskih šol postati. Res je, da zamore vojak po dostanem službenem letu šole nadaljevati in v duhovšnico stopiti; pa to je sklenjeno z tolikimi težavami, da mnogim srcevpade; mnogi pa tudi niso več za to sposobni.*)
*) Pri tej priliki ne moremo zadosti glasno staršev in dušnih pastirjev opominjati, ako pri kterem fantiču dobro glavo in veselje do duhovniškega stana zapazijo, da ga prej ko prej v mestno šolo pošljejo, takó da z 19. letom že latinske šole lebko dovrši. Kajti ako bo potem kakor bogoslovec v vojake vzet, ga to nikakor ne ovira, mesnik postati; zavezan je le edino, ob času potrebe služiti, kakor vojaški duhovnik.
Naj zdatnejši pomoček zoper vse te ovire so mladenišnice ali semenišča za dijake latinskih šol, v kterih se od prve mladosti začenši pred okuženjem sveta varujejo, v zatajevanji in strogem redu vadijo, in k pobožnosti napeljujejo, in tako od Boga prejeti poklic za duhovniški stan vedno bolj v sebi čistijo, krepijo in dopolnujejo. Zato je že sv. Tridentinski zbor (sess. 23. c. 18) škofom naročil, po vseh škofijah mladenišnice vsta-noviti. Za vse čase so pomenljive besede, ko pravi: „Ker je mladina, ako se prav ne vodi, jako nagnjena, posvetnim sladostnim se vdati, in ako se od prvih let v čednosti in pobožnosti ne vadi, dokler še grešne navade celega človeka ne obsedejo, se pozneje brez celó posebne pomoči vsemogočnega Boga skoraj nikdar pravega cerkvenega življenja ne privadi: zaukazuje sv. zbor, naj vse škofije.... primerno število mladenčev na za to pripravnem mestu pobožno izrejajo in v cerkvenih vedah podučujejo." V tem pa, ko so naše sosedne škofije že zdavnej take zavode imele, ga je naša Lavantinska škofija še vedno pogrešala. Pokojnemu knezu in škofu Martinu Slomšeku gre zasluga, da so, kakor za mnoge druge zavode, tako tudi za mladenišnico duhovnike in vernike navdušili, s svojo očetovsko in krepko besedo vrelce radodarnosti vse povsodi odprli, ter zbrali toliki — pozneje še pomnoženi — kapital, da je bilo zdaj mogoče, novo mladenišnico v Mariboru postaviti, ki je in bo našej škofiji ponos, in kakor zaupamo, plodna mati pobožnih duhovnikov.
(Dalje prih.)
Kaj mislita in kako sodita državna poslanca g. Pfeifer in g. dr, Vo.šnjak o ces. kralj, glavarstvih.
II. „Srenjam na Kranjskem, pravi g. Pfeifer dalje, se od strani okrajnih glavarstev godi, kakor ženam, katere moži pretepljejo pri vsakej priliki prav močno, občine so tepežne žene okrajnih glavarstev. Razun tega je še pa druga nepovoljna prikazen omeniti, t. j. službena počasnost pri nekaterih glavarstvih in potem ž njo zvezana mnogo-pisnost. Za neko pogorelo občino na Kranjskem so pobirali milodarov; kolikor jih je župan v roke dobil, so se takoj med pogorelce razdelili, 26 fl. pa, katere je okrajni glavar prejel, je ta pismeno ukazal v davkarijo zanesti in v depozitni kasi založiti, županu je pa poslal pismo, naj spiše imenik podpore potrebnih pogorelcev; predloženi imenik je glavar pismeno potrdil in potem je dobil župan od njega pisan ukaz, one povabiti, ki imajo kaj dobiti, davkarija pa zopet pismen nalog, naj denarje izplača. Tako se mnogo piše, zamotano uraduje in počasno vse izvršuje. Še večja napaka je pa ta, da okrajni glavarji, posebno na Kranjskem, svojo politično oblast zlorabijo na korist sedaj vladajoče (nemško liberalne) stranke,
zlasti pri raznih volitvah. Na Kranjskem smo v tej reči doživeli britkih skušenj ; še celó sodnijski uradniki trpeli so nadlegovanja, če niso hotli potegniti z vladajočo stranko. Imel bi o tej reči mnogo povedati, a nečem visoke zbornice dalje nadlegovati. Cesar pa zamolčati nikakor ne morem, to je sledeče. Sedanja vlada kaže gotovo malo prizanašanja nasproti nenemškim narodom. Toda na Kranjskem presega vse meje, kar tukaj okrajna glavarstva počenjajo. Kar ni nemško, ali kar vsaj nemški ne misli, to brez vsega srama in očitno pri vsakej priliki zasmehujejo in zaničujejo. Nekateri glavarji — upam da jih je le malo takih — so zbog svojega velikonemštva zgubili popolnem svoj avstri jski čut, na kar zbornico zelo posebno opozorujem kot izvoljeni zastopnik avstrijskemu cesarju vselej zvestih Slovencev. Lani pri volitvah se je eden takih glavarjev toliko izpozabil, da je nekemu srenjskemu svetovalcu rekel: „pomislite, d a b i pri razpadu Avstrije itak boljše bilo, če pride Kranj-s k o p o d P r a j z a n e g o pod Rusa." [Klici: oho, čujte, čujte!]. Tistemu glavarju je nek kmet tožil, naj se ne nagli toliko z stavljenjem novih šol, ker ljudje nimajo denarjev; glavar ¡»a ga je tolažil: * rekoč: bodite mirni, mi pridemo itak pod Prajza in tai rn a dovolj denarjev za vzdrževanje šol. [Čujte!] Gospoda, sedaj pa presodite sami, ali tje tak človek sposoben za cesarskega uradnika, ki ob priliki volitev na korist nemško-libeialnim kandidatom in pri drugem uradnem svojem delovanju govori o razpadu Avstrije kot čisto gotovem bližujem dogodku?! Jaz vsaj protestiram zoper take zastopnike cesarske vlade, kateri Avstriji očitno kopljejo grob ! [Dobro, dobro]! G. dr. Vošnjak je tudi govoril zoper okrajna glavarstva in posebno ostro grajal velike nepostav-nosti in krivičnosti, ki so se godile lani pri volitvah na Kranjskem in kder je v imenu nemško-libe-ralne stranke kandidiralo 5 okrajnih glavarjev. Ker ta govor ozir jemlje tudi na Štajersko, kder se je eden glavar že očitno proglasil za kandidata, 2 pa še baje na to čakata, ga bo treba v „Slov. Gosp." objaviti, kar hočemo prihodnjič storiti.
(Konec prih.)
Gospodarske stvari.
Kako in kam si bučelnjak postaviti.
M. Mesto, na ktero se ima bučelnjak postaviti, je za dober in srečen vspeh bučelic velike pomembe in važnosti. Kdor ima tedaj več prostorov za bučelnjak na izbiro, ta naj si med njimi onega poišče, ki je za bučele najbolj pripraven. Prva lastnost, ki ga mora mesto, na kterem ima bučelnjak ali ulnjak stati, je zavetnost, t. j. da hudi vetri nimajo do njega pristopa. Na vetrovnem stališču gre spomladi, ko je solnce še slabo in zemlja še hladna, veliko bučelic v zgubo. Veter
'a*
m'
M,
jih pomeče na tla, kjer otrpnejo in slednjič poginejo. Slasti do naletavajočih k bučelnjaku ima veter veliko moč, kajti predno pridejo do panja, začnii bolj počasu letati in še poleti, ko se z strdjo in cvetnim prahom obložene domu povračajo, jih vetrovi na tla pomečejo. Če pozimi ledeni vetri v žrela panjev pišejo, pogostoma prav mnogo bučel v panju otrpne in se več ne prebudi. Spomladi se nahajajo cele kepe mrtvih bučel med satovjem. Večidel so tu bučele, na ktere so mrzli vetri zadeli, ki so potem otrpnile in zaostale in slednjič poginile, med tem ko so druge bučele se bolj tesno v sredo satovja stisnile.
Mrzli severi in vzhodni vetrovi ne smejo nikdar na panje pihati. Če prostor bučelnjaka ni že sam na sebi zaveten, treba ga je z stenami iz de-sek proti vetrom zavarovati. Na prostorih, skozi ktere gre oster prepub, bi se ne smele nikdar bučele postavljati. Na takih prostorih bučele kasno zjutra na pašo letajo in se zgodaj pred večerom že domu povrnejo in nehajo letati. Blizu vode je vedno nekaj prepušen zrak, in marsikteri mlinar na vodi z svojimi bučelicami nič ne m6re kaj naprej, ker je v njegovem bučelnjaku vedno prepuh. Da pa je kteri kraj prepušen brž spoznaš, če se nekaj vgret in znojen na njega postaviš. Brž boš hladno sapo čutil, ki nareja, da se ti koža ježi. Bučelno stališče mora biti dalje tudi solnčno. Na stališčih, na kterih visoka poslopja solnčne žarke odvračajo, spomladi mnogo bučel na zemljo popada in ker v senco padejo, večidel otrpnejo. Na solnčnem mestu si pa vedno pomagajo in se vzdignejo. Na solnčnem stališču bučele spomladi prej in več zalege zaležejo, kakor na senčnatem in tudi rajše in več rojijo. Vendar pa je skušnja pokazala, da na senčnatem prostoru več strdi naberejo, ker manj na rod delujejo. Solnčno stališče bi se tedaj smelo rojevo, senčnato pa medovo imenovati. Če so bučele prisiljene brž od bučelnjaka proč zarad ktere visoke strehe, visoko v zrak povzdigniti, se bodo takega letanja privadile, in tudi roji se bodo navadno brž visoko zagnali in mnogi odleteli.
Panji se dalje ne smejo tako postaviti, da morajo bučele brž črez kako vodo, reko, jezero, ribnik leteti. Vetrovno vreme jih mnogo v vodo pomeče, slasti če se težko obložene domu povračajo in vtonijo.
Nekoliko korakov pred bučelnjakoin je dobro prostor trave čist imeti in ga z peskom potrositi. Če o moči bučele v rosno travo pokapajo, se le težko kdaj sopet povzdignejo. Če je pa prostor okoli bučelnjaka z debelim peskom potrošen, se tudi vedno na tanko vidi, kaj bučele iz panjev izmečejo. Kakih 10—15 korakov od bučelnjaka se postavijo drevesa, da imajo roji kam sesti. Če so bolj pritlična drevesa, je tudi ogrebanje rojev dosti zlajšano. Gnojišča, gnojnične mlake in druge smrdeče stvari bučelam sicer niso zoperne iu škodljive. Vidimo jih j a pogostoma, kako se iz takih
mlak napajajo. Če le mogoče, naj se bučelnjaku taki prostor odbere, ki ni predaleč od stanovanja. Stvar je tako prilična in priročna, ako moreš bu celice skozi okno slasti o času rojenja opazovati. Blizu javnih cest bučelnjak ne kaže, ker bučele na takih mestih po zimi drdranje voz zelo v zimskem mirovanju moti. Pa tudi že državljanske postave pravijo, da mora biti bučelnjak najmanj 30 črevljev od javne ceste oddaljeu. Ob steni kakega škednja panje postavljati ne kaže preveč. Večidel se po zimi v škeduju mlati, in pokanje mlatičev moti bučele, ki se sicer takega vznemirovanja navadijo, vendar pa imajo taka stališča spomladi več mrtvecev ko druga bolj mirna. V škednjih domujejo tudi rade miši, ki so bučelicam po zimi zelo nevarne sovražnice. Tudi na to je gledati, da postavljeni bučelnjak ne moti sosednega mira. Če se je tedaj bati, da bi postavljen bučelnjak nevoljo sosedovo vzbudil, bolje ga je na drugo mesto postaviti, kjer se kaj takega ni bati.
Belo zelje, kako se sadi in obdeluje-
M. O tem piše v Dunajskem časniku „Praktische Landwirth" učeni strokovnjak F. Rubers tako-le: Belega zelja se po mnogih deželah in krajih prav veliko sadi in prideluje ne le zarad živinske klaje, ampak in to sicer najbolj, ker nam v raznih oblikah in napravah za jedno nam nad vse najpriljubljenejšo jed služi. Zavživa se sirovo ko salata, kuhano, ko presno ali sladko zelje, najbolj pa kislo, bodi si že surovo z soljo in oljem ali pa in to najrajši v raznih podobah kuhano. Kislo zelje je jedna najbolj priljubljenih jedi, bodi si na mizi bogatešev ali pa v skledi revnega kočljarja. Skoraj ni veče rodovine, ki bi si ne narezala večo ali manjšo kad kislega zelja, veča gospodarstva pa po 3 — 4 kadi tako, da imajo v nekterih hišah zelja, ki je drugo leto staro pa še vedno okusno dobro. Junaški sosedi Rusi na Volgi in Nevi ljubijo kislo zelje nad vse. Ni skoraj jedi, v ktero ali h kteri bi ne rabili kislega zelja, v juho ravno tako kakor v močnate jedi. Blizu velikih in sploh večih mest je kupčija z zeljem zelo dobičkonosen posel. Marsikteri kmetic proda na tisoče zeljnih glav in potegne lep denar za nje, ki mu pomaga v raznih potrebah. Posebno tam se zelje lahko in mnogo proda, kjer so velike tovarne ali fabrike blizu z velikim številom delavcev, ki o zelju večidel živč. Belo zelje najbolje stori v rahli, topli ilovičasti zemlji, vendar pa mu tudi zadostuje bolj vlažna ilovičasta peščeniua. Obdeluje in gnoji se zemljišče, kakor za druge osipavne sadeže. Pozno na jesen se zemlja navadno globoko preorje in gnoj pod-orje; spomladi se dvakrat preorje, da njiva postane čista plevela in rahla. Sajenice, kolikor jih je za obsajenje zelnika potrebno, si vzredi vsak sam, ker so dostikrat drage, dostikrat pa, ko bi jih človek ravno nairajše sadil, ne dobiti. Zahtevajo sicer dobro in rahlo zemljo pa ne premočno pognojeno. Najboljše je zemljišče že jeseni pripraviti in spo-
mladi brž ko je zemlja suha se mora seme posejati. Seme se z grabljami plitvo pod zemljo spravi in prst z desko nekoliko pritisne, če nastane suho vreme, se mora semenska greda pridno zamakati in ko bi se bolhe pokazale, se morajo sajenice z novim neizluženim pepelom potrositi. Brž ko so sajenice konec majnika ali sred junija dosti močne postale, ne premehke ampak krepke, se po močnem dežju ali se bolje pred njim popipljejo in posadijo. Ko bi semenska greda pred pipanjem sajenic suha bila, se moia dobro poškropiti in potem še le posamezne sajenice previdno iz zemlje pipati, da si postranske ali sesavne korenike obdržijo in presajene veselo naprej rastejo. Dobro je jim konce dolgih srčnih korenin nekaj prikrh-niti in potem korenine v posodo (staro vedro, kotel itd.), v kteri se je prej ilovice z kravjekom in gnojnico v redko testo namesilo, postaviti in iz te sajenice v zelnik presajati. Sajenice se po vrstah posajajo 75—90 centm. vsaksebi in tudi vrste morejo tako daleč narazen biti. Da imajo sajenice kolikor največ prostora, se posajajo v petorki, t. j. tako, da pride prva sajenica druge vrste v sredo med prvo in drugo sajenico prve vrste, da tako vse tri jednakostegnat trikot napravijo in tako naprej. Sledeča podoba to naj boljše predočuje:
O
o
o
Luknja se nareja z sadivnim klincem, dosti globoka, da ne le rastlina z koreninami vred, ampak tudi še steblo skoraj do perja v zemljo pride. Po bolj globokem posajanju se zabranuje, da sajenice okoli ne padajo ali pa da jih viharji na tla ne pomečejo. Tudi najdejo globokejše korenine o sušnem vremenu v veči globočini potrebno vlago, ktere jim bolj na vrhu dostikrat primanjkuje. Prst se pri sajenju ne sme površno k steblu pritisniti, ampak bolj globoko k koreninam. Po sajenju je dobro, oe se rastline z deževno vodo nekaj zamo-čijo, slasti tedaj, ko ni kmalu dežja pričakovati. Ko bi bilo vreme pa sploh presuho, tako bolje kaže z posajanjem nekoliko dni počakati. Sajenice postanejo močnejše in debelejše in se še nekaj bolj razvijejo. Ko po sajenju oblačno in deževno vreme nastane, se skoraj vse sajenice primejo in veselo rastejo.	(Konec prihodnjič.)
Sejmovi. 13. aprila Slov. Gradec; 14. apr. št. Ilj v Slov. goricah; 15. aprila Kamca, Mozirje, Vozenica, Trbovlje.
Dopisi.
Iz Maribora. (Šm ar niče). Mesec maj se bliža in ž njim Slovencem toliko priljubljene Šmarnice. Dušnim pastirjem kakor navod za cerkvene Šmarnice, pa tudi posamnim vernikom in celim
družinam daleč od cerkve stanovajočim, kakor n&vod za domače Šmarnice priporočamo z dobro vestjo ravno izdano knjižico: Šmarnice Marije Device. V Ljubljani 1878. V založbi M. Gerberja", ktero je izdal, kakor „šesti letnik" goreči prijatelj šmarniške pobožnosti, č. g. Luka Jeran, vred-nik Zgodnje Danice. — V njej bodo našli vsak den 1. eno lastnost Marijino, v mičnih pripovestih in prisrčni razlagi na naše potrebe obrnjeno; n. pr. Marija: zgled nedolžnosti, tolažnica spokorni-kov, naša pot k Jezusu, naša pot v nebesa itd. 2. Tri vprašanja, kako smo zaslišani nauk dosih-mal spolnovali. 3. Dober sklep v obliki kratke 1 mične pesmice. 4. Kratko molitvico za posebno milost, premišljevanju primerno. 5. Šmarnico za dom to je: kratko jedrnato resnico, kakor voditeljico za celi den. Potuj tedaj, mila knjižica, od fare do fare, in ^airi vsepovsodi pobožnost in ljubezen do Marije, Šmarnic Kraljice!	K . . . r.
Iz Celja. (Izpred porotne sodnije). Pri Antonu Javorniku v Padežkem vrhu, konjiškega sodnijskega okraja, je služila Neža Obrovnik, pa je službo zopet popustila, ker nje Jav. ni hotel v zakon vzeti. Ko je pa zvedela, da se hoče Jav. z drugo oženiti, jo je to toliko žalilo in jezilo, da je 11. t. 1. zvečer vzela žarečo tresko, ter mu za-palila svinjski hlev, ki je tudi zgorel. Obsojena je bila uni dan na 3 leta v težko ječo. — Neža Korošec, posestnica iz Vojnika, je bila odolžena, da je v noči od 16. do 17. oktobra 1874 z zidarskim kladvom svojega moža Fr. Korošeca, po domače Marovšeka, tako po glavi tolkla, da se mu je kost poleg levega ušesa vmečkala, in je smrti všel le zavolj svoje nenavadno trdne telesne postave. Obsojena je bila 10 let težke ječe. — 9. decembra 1877. zvečer je Anton Rožker, kočljar iz Gajovec v ptujskem okraju, Martina Kralja z kolom tako po glavi pobijal, da je še tistega dne za oslabljen jem možganov vmrl. Obsodili so ga na 2 leti v težko ječo. — Matija Mohorko in Anton Veras, sta se 20. jan. t. 1. v gostilnici Gregorja Kneta v Ptujem pogovorila, cunjarju Juriju Lesjaku, ki je v ravno tistej gostilnici ž njima popival, po sili vzeti denar, ki sta ga pri njem zapazila. Ko cun-jar iz gostilne odide, gresta capina za njim, ga v Kanižkem predmestju pri mostu od zadej popa-deta, ob tla vržeta, usta zamašita ter mu vzameta blizu 8 gld. nož in robec ter potem pobegneta. Obadva sta bila ropanja kriva spoznana in sta bila v težko ječo obsojena in sicer Mohorko na 10, Veraz pa na 7 let.	(Konec prih.)
Iz Gomllske. (Ogenj.) 28. marca bila je Go-milska, ki šteje čez 60 hiš, v sila veliki nevarnosti. V neki prav slabi, leseni in z slamo kriti na gornjem koncu vesi tesno med drugimi stoječi hiši so gostovale tri prav hude klepetulje, ktere so se vsaki den od jutra do večera kregale, zmerjale, ravsale in kavsale, da je bilo groza jih slišati. Tako se je godilo tudi dopoldne omenjenega
dne. S svojim ojstrimi jeziki so tako dolgo kresale, da so se v kuhinji saje vnele in nagloma bil je plamen v strehi. — Posebnej milosti božjej in pridnim gasilcem se imamo zahvaliti, da ogenj ni dalej segal, in da druga nič ni zgorelo, kakor samo nekaj slamnate strehe na omenjeni koči. Res, čudo se mora imenovati, da se še pri močnem pihanju vetra nobeno poslopje, ne na desni, ne na levi strani, ni vnelo, dasiravno je vsako komaj 2 sežnja od pogorišča ločeno. Zato so pa tudi Gomilani in vsi gasilci hitro, ko so ogenj zadušili, združeni se podali v farno cerkev, kjer so se Bogu in sv. Florijanu v zahvalo za ovarvanje večje nesreče pred izpostavljenim presv. Rešn. Tel. molile litanije vseh svetnikov in se je tudi zapela zahvalna pesem: Za Bogom naj bo pa tudi najizkrenejša zahvala izrečena vsem gasilcem, posebno pa onim iz Grajskevesi, ki so tako hitro z 2 brizgalnicama prišli našej gasilnici v pomoč in se pri gašenju prav vrlo obnašali.
Od sv. Urbana nad Ptujem. (O s ep niče) pri nas hudo razsajajo; lani smo jih iz sosedne št. Bolfangske fare dobili. Mislili smo in se tolažili z tem, da bodo v spomladi preminole, pa še le hujše so sedaj razsajati začele, število na osepnicah zbolelih je kmalu od 13 na 35 poskočilo. Zdravnik, g. Franjo Ferk, ima premnogo opravila noč in den. Nedavno je eden den obiskal 26 bolenikov. Samo letos je v naši fari umrlo 67 ljudi, kar je zelo izvenredno. Med mrliči je tudi blaga gospa tukajšnjega učitelja g. Jož. Horvata iu eden izmed njegovih otrok!
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Nekaj časa smo mislili, da bo Avstrija kmalu vzela Bosuijo in Hercegovino, sedaj pa vladini listi zopet za Turka pišejo in za zvezo z Angleži proti Rusom; ogerski minister Tisza je celo rekel, da se ne smejo trpeti na naši južni meji slovanske države: Srbija', Črnagora, Bolgarija, če bi tudi treba bilo vojske proti Rusom; tudi pravijo, da je treba samo Rusom resnobno v zvezi z Angleži zobe pokazati, Rusi se bodo vstra-šili, in sami radi mirovne pogoje Turkom na korist predrugačili in polajšali. Tako pišejo magjarski in nemški listi pa vere ne najdejo veliko. — Nadvojvoda Albreht se je na Češko podal izbirat prostora za velike manevre ali vojaške vaje. — V Gradcu so rokodelci zborovali in enoglasno izrekli, da namenjena nova obrtnijska postava premalo ozir jemlje na rokodelce, tudi so liberalno „Tages-pošto" hudo zdelali, čes da ta list tirjatve delavcev zaničuje, denarno sleparstvo pospešuje, z nesramnimi naznanili denar služi itd. Tagespoštoje to tako speklo, da je še le črez par dni svojo jezo ohladila z košem psovk. Tudi v Mariboru so hotli o isti reči delavci zborovati v nedeljo, toda mestno svetovalstvo je zborovanje prepovedalo. Se
li liberalna gospoda delavcev že toliko boji? Čudno, da prejšnji prerok delavcev, urednik lista „Mar-burger Zeitung, o neizmerno liberalnem činu mestnega svetovalca nič ne črhne! — Jako iznemirila je Slovence, ki prebivljejo unkraj Soče na italijanski meji, novica, da pridejo pod laškega kralja, kmetje in mešniki so začeli cesarju pošiljati pisma udanosti in pravijo, da želijo pri Avstriji ostati. — Na Moravskem so v 10690. slučajih bili starši kaznovani, ker niso otrok redno v šolo pošiljali, globe znašajo 3207 fl. zapori pa 1037 dni. — V Galiciji so zopet prav nesramnega juda oderuha zgrabili, nekej vdovi je posodil 8 fl. od oktobra p. 1. sem prejemal vsaki mesec 1 fl. 70 kr. obresti. — Mesto Susiče na Češkem prosi več let že, naj se mu dovoli češka dekliška šola, nekaj judov pa je prosjlo za nemško šolo in jo takoj dobilo; Čehov je v mestu 6000. — V Kremsu v Sp. Avstrijskem je okrajni šolski nadzornik ali inšpektor tako dobro plačan, da stane državo okoli 3000 fl. na leto. — V Šleziji se bodo z-1. majem nastavili posebni dačni iztirjavci (Steuer-Exekutoren), ki bodo mudne davkeplačilce prvič svarili, drugič rubili in tretjič, če bo treba, imetje po dražbi prodavali. — V Lincu so pri volitvah v mestni zastop liberalci sramotno propali, kar so si z zapravljivim gospodarstvom popolnem zaslužili. — Puškarne v Steyerju pogrešajo dela, kmalu bo do 1500 delavcev odposlanih. — Državni zbor bo novo dohodninsko dačo (Einkommensteuer) še ta teden avstrijskim prebivalcem naložil; kateremu dokažejo 600 fl. letnih dohodkov, bo že moral plačati dohodnino. — Na Ogerskem je povodeuj naredila zopet veliko škode, Donav in Tisa se je razlila daleč po obrežju. V Dalmaciji podpisujejo prošnje do namestnika, naj se iz gimnazij odpravi italijanski jezik in uvede hrvatski.
Vnanje države. Papežu Leonu XIII. so se avstrijski romarji poklonili pod vodstvom kneza Lobkovica; sv. oče so jih prijazno sprejeli in rekli: da se je le svitlemu cesarju iu jegovej preuzviše-nej rodbini zahvaliti, ako se v Avstriji sv. kat. Cerkva ne preganja, kakor drugod, sicer pa, so prid-jali, je slednji čas, da avstrijski verniki trdno stojijo drug k drugemu! — Italijani so v Trst in Gorico razposlali knjižuro, v katerej tirjajo, naj se italijanska meja raztegne do Kanalske doline na Koroškem, do Triglava, Postojne in Snežnika na Kranjskem, in Reke na Hrvatskem. — Francozi bodo letos 5 milijonov izdali za vojaške vaje, ki bodo res velikanske. — Izgnana španjska kraljica Iza-bela je dragocenostij prodala za 9 milijonov, prebiva v Parizu, ker ne sme pri svojem sinu biti, ki je španjski kralj. — Angleški državni zbor je enoglasno sprejel pismo do kraljice, v katerem se jej zahvaljujejo, da je ukazala priprave delati za boj, ter jej prigovarjajo, naj ruskega carja prisili sklenjeni mir z Turkom preklicati; to kaže, da Anglež res misli na boj! — Nemški cesar Viljelm je zopet zdrav; slišati je, da namisli Prajz veliko
vojsko blizu avstrijske meje postaviti, če bi med Angleži in Rusi prišlo do boja. — Rusi še niso odgovorili ne Angležem pa ne Avstriji zastrau tir-jane prenaredbe miru z Turkom. — Na Kitajskem trpi 70 milijonov ljudi že 3 leta hudo pomanjkanje, 2 milijona ljudi je že gladil umrlo, 9 milijonov pa jih umira; nerodovitne letine so to nesrečo zakrivile in nemarnost paganske države!
Turške homatije. Ruski junaki bi že radi šli domov, ali angleška nevošljivošt jim tega ne dopušča. Angleži namreč orožajo Grke, nabirajo Črkese, kupičijo vedno več brodovja v Marmorskem morju in sedaj hočejo zasesti otoke Mitileno, Lem-nos in Tenedos; ob enem tudi Turka ščujejo zoper Ruse in mu pošiljajo novih pušek iti kanonov; egipčanski vice-kralj je popolnem na jihovi strani. Vsled tega Rusi ostanejo in delajo močne.sanee, utrjujejo Kavalo, Saros, Burgas in Razgrad ter hočejo brž, ko poči vojska z Angleži, zgrabiti Ga-lipolje, Carigrad, Bujukdere in Kavak ob Bosporju; Srbom so ukazali in Črnogorcem, naj se hitro pripravijo na nov boj; v Bolgariji pa so proglasili vojaško naglo sodbo, ker angleški vohuni zaostale mahomedance ščuvajo proti Bolgarom; Turku so naročili, da ima do 18. aprila Bolgarijo do čista zapustiti, 330 milijonov plačati ali pa brodovje ruskim mornarjem prepustiti; z Rumuui so se pa Rusi sprli zarad kosa zemlje ob reki Prutu in Do-navu; ta kos so Rusi I. 1856 zgubili in ga hočejo sedaj nazaj imeti, čemur se pa Rumuni branijo, pa jim ne bo nič pomagalo. Rusa vse mrgoli po Rumunskem. Turška vojska v Carigradu in okolici še baje ima 120.000 mož. V Tesaliji je bil boj med Turki in greškimi vstaši blizu Larise, Turki so bili tepeui!
Za poduk in kratek čas. '
Celje in njegova okolica.
(Zgodovinsko - krajepisna črtica.)
II. Ob rt ni j a in kupčija ste v Celju jako živi, kajti ne le, da mora Celje po svoji legi skrbeti za potrebe skoro celega južnega Štajerskega, nahajajo se v mestu vedno bolje obiskane Savinjske kopele, ki vsako leto mnogo ptujcev privabijo. In blizu Celja so že dolgo sloveče kopele v Dobrni, na Slatini, na Laškem, in ne daleč proč Rimske toplice. Vsled tega se nahajajo v Celju vsakovrstni rokodelci in jako dobro vredjene štacune, kakoršne se celó v večjih mestih redko najdejo. V obrtniji je omeniti treba med drugim tiskarno Janeza Ra-kuša, ki izdaja nemški list: Cillier-Zeitung, dva knjigarja, pivarno, parni mlin in več usnjarij. Tovarn ima malo; največje so menda Lasnikova usnjarija iu blizu mesta državna cink-fabrika. — Kupčijo in promet najbolje pospešujete južna železnica in Savinja. Obe držite tik mimo mesta: železnica od severja proti jugu, Savinja pa od zapada proti vzhodu, pa ravno pri Celju se naglo zavije
proti jugu in teče vštric železnice do Zidanega mosta. Ceste so na vse strani dobre in z vsemi večjimi kraji je mesto v dotiki po vsakdanji poštni zvezi. Letni sejmovi so na sredpostno soboto, 15. junija, 28. avgusta, 21. oktobra iu 30. novembra z živinskim sejmom. Samo živinski sejmovi so 1. maja in 10. avgusta. Najbolje obiskana sej-mova sta na sredpostno soboto in o sv. Andreju. Tržni dnevi so v sredo in soboto. Stanovanje in postrežba se dobi v dobro in lepo vredjenih hotelih n. pr. pri „nadvojvodu Janezu", pri „belem volu", pri „kroni", pri „slonu", pri „zlatem levu", pri „Valentu" in zunaj mesta pri „Grenadirju". Zadnji dve gostilnici obiskujejo posebno radi flo-sarji. Razun teh gostilnic pa se še jih nahaja mnogo, v kterih se dobro in po ceni dobi jed iu pijača. Kavarne so štiri; Wagnerjeva se slobodno meri z vsako kavarno v velikih mestih.
Znamenitosti. Slovenec si povsod, kamor pride, najrajši ogleda cerkve. V Celju je več cerkev, ktere so res vredne, da si jih vsak ogleda, ki v Celje pride. Farna cerkev sv. Dauiela odlikuje se zdaj od vseh drugih ne le po znotrajni opravi in po starinskih spomenikih, ki se v njej in zunaj nje nahajajo, ampak tudi po svojem krasnem novem zvoniku, ki se je 1. 1877. v čistem gotiškem slogu izdelal in povišal ter je tudi mestu lep kinč. Cerkev je znotraj prostorna in veličastna, čeravno se je v teku časa marsikaj prvotnega čistega sloga popačilo. Kedaj je cerkev postavljena, ni znano, pa iz cele stavbe se da spoznati, da je prizidana zraven stoječej kapeli Matere božje sedem žalosti (žalostnej kapeli), ki je gotovo eden najzanimivejših ostankov sredovečnega stavbarstva v čistem gotiškem slogu, z starimi malarijami na steklo in nek-terimi starimi spominki. Marmornati altar v farni cerkvi je delo italijanskega mojstra; tako tudi tabernakelj, ki je bil 1. 1743. narejen v Benedkah za 10.000 fl. Znotraj je v steno vzidano več krščanskih spomenikov, večjidel grobni kamni, ki so bili sem prestavljeni iz pokopališča, ko je bilo 1. 1804. od cerkve prestavljeno k cerkvama sv. Maksimilijana in sv. Duha, kder še je zdaj. Naj-starši spominek je od tridentiuskega škofa Hermana (sina grofa Hermana II.) ki je 1. 1321. v v Celju umrl; najmlajši je pa grofov Karola in Ludovika Gros od 1. 1773. vzidan blizu velikih vrat. Zunaj cerkve je veliko paganskih rimskih spomenikov deloma v steno vzidanih, deloma okoli cerkve nastavljenih. Bili so vsi ti spomeniki v Celju najdeni. Sicer pa je to le najmanjši del tukaj najdenih spomenikov, kajti dosti so jih odpeljali na Dunaj, dosti v Gradec, dosti pa se jih je tudi raznosilo in poti lo. Izmed spomenikov si je vredno pogledati rimskega vojaka vzdigajočega desno roko k prisegi. Žalibože, da je vsakemu vremenu čisto izpostavljen. Nekateri spomeniki so tudi v privatne hiše vzidani. Največ jih je pri tako zvanih starinskih vratih („antikes Thor") iz „Freigasse" v gosposko ulico. V poštni ulici je nemška cerkev,
poznana po svojem nedovrsenem zvoniku. Ta cerkev je dohajala poprej minoriškemu samostanu (ustanovljen 1241.), kteremu pa je bilo od cesarja Jožefa II. prepovedano nove redovnike sprejemati ter je cela družina izumrla in samostan 1. 1808. prenehal. Samostan in pol cerkve so predelali za stanovanja, v kterih zdaj biva c. k. okrožna sod-nija, pol cerkve pa so ohranili kot nemško cerkev, kder se vsako nedeljo in praznike nemški pridi-guje in šolskej mladini božja služba obhaja. Podoba na velikem altarju je mojstersko delo od Schifferja. Za altarjem je v stekleni skrinjici 17 lubanj, zadnji ostanki slavnih celjskih grofov, ktere so leta 1811. najšli, iz rakve prenesli in tukaj shranili. Lubania zadnjega grofa Ulrika se razločuje od drugih po dveh vidnih vdarcih, ktere je dobil, ko je bil umorjen. Za cerkvi jo so pozidane kajhe ali ječe. Nekateri jetniki vidijo čez nedodelani zvonik na ulico, kar bi se odstranilo, ko bi se zvonik in farovž dodelal. Želeti je, da se oboje kmalu izvrši, ker to bi bilo mestu lep in nov kinč.
Smešničar 15. Slovensko bablje je paslo kravo, ki je imela prejdi iu zadi roge; tako suha je bila. Mimo gredoči nemški gospod se vstavi in gleda babo in kravo. Bablje si takoj domisli, zakaj se je gospod vstavil, ter mu hoče uzrok povedati in pokazati, da se je tudi nekaj nemški naučilo. Reče mu torej: dizme kusme bul šiehn mrben, dej bohn bar bolena b'la. Majn mon dreimol rinja aufl zagrel, pa zdaj že pejser, šun bider rada jej.
Jož. Režman.
Razne stvari.
(Podobo Škofa SiomŠeka) za spomenik v mariborski stolni cerkvi je ljubljanski umetnik g. Franc Zajec izvrstno izdelal; 1. maja bo prišla na odločeno njej mesto in se bo obhajala cerkvena in narodna svečanost.
(Milostljivi naš knez in škof) so za olepšanje iu priredjenje kapele v novem dijaškem semenišču blagodušno darovali 500 fl.
(Strahovita surovost.) V Marijinem-Gradcu pod Laškim je kočljarski sin Mat. Zupan pijan prišel domov, svojo lastno 701etno mater z polenom pretepal, jej levo roko iu 7 reber zlomil, reva je vsled 32 prejetih udarcev umrla.
(Dve sestri ubil) je blizu Dunaja 171etni Rudolf Gril, ker je tista, za katero je snubil, dru gemu dala roko in besedo; morivec je z sekiro strašno udrihal in obema glavo razbil. Nesrečnic oče ima 80.000 fl. bogastva!
(Svitli cesar) so za stavljenje nove šole v Tinjah darovali 300 fl. in v Studencih 200 fl.
(Mariborski bivši kralj črevljarjev) Kari Klein-schuster je v Beču juda Goldschmieda opeharil za 300 fl. in potem pobegnil.
(Orgle) z 14 spremeni proda orglar J. Naraks v Arjivesi blizu Žavcu (Sacbseufeld) po nizki ceni.
(Služba poštnega ekspedijenta) v Središču in pri sv. Juriju na Savnici je razpisana do 16. aprila. Kavcija znaša 200 fl.
(Savinja je izstopila) in z povodnjo naredila zopet veliko škode, g. Juriju Skrubeju v Mozirji je raztrgala 10 flosov; škoda se ceni na 1000 fl.
(Služba cementirovalca) v Ormužu je razpisana do 30. aprila. Plača znaša 150 fl.
Dražbe III. 12. aprila Marija Kolenec v G. Radgoni, Blaž Sovič v Konjicah, Jakob Sitar v Konjicah, Franc Rupnik v Smariji; 13. aprila Franc Grušovnik 928 fl. v Mariboru, Ignac Ašič v Spodnji vesi 1513 fl. Marija Cvetko v Bojsnem 385 fl.
Listič uredništva. Neimenovani „slovenski kmeti" (? Ured.) so šii v papirni koš, na nepodpisane želje itd. se ne more ozir jemati. G. M. B. v Mali nedelji: popravek, zakaj je učilelj bil prestavljen, gre „Slov. Narodu" poslati, kder ste Vam nepovoljne „malenkosti" prvič brali; g. Kra-šovic prihodnjič; dopisa od Pesnice in celjske okolice prihodnjič!
Loterij ne številke s
V	Trstu 6. aprila 1878: 60, 48, 18, 32, 79.
V	Lincu „ „ 56, 70, 61, 8, 37.
Prihodnje srečkanje: 20. aprila 1878.
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih. 1 HI. = 163/100 vag. — 100 kilo =» 1 cent in 78 '/, funta.
Mesta	Pšenica		>N «		Ječmen		Oves		THršica	Proso		Ajda	
	fl	kr	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl. kr.	fl.	kr.	fl.	kr.
Maribor . .	9	50	6	40	6	—	3	40	6 30	6	40	7	5G
Ptuj . . .	9	10	6	20	6	—	3	60	6 30	6	—	6	80
Ormuž . .	8	90	6	50	5	40	3	25	660	7	80	4	17
Gradec . .	9	27	6	21	6	18	3	53	6 —	6	30	6	50
Celovec . .	9	42	6	24	G	52	3	12	6 18	4	46	6	14
Ljubljana .	10	26	6	68	5	92	3	77	6 88	7	3	G	83
Varaždin	8	60	7	30	6	20	3	80	6 50	6	80	7	30
Zagreb . .	8	90	7	—	5	20	3	20	6; 40	7	60	7	40
Dunaj Ig si	12	27	8	65	9	75	7	22	8 50		—	—	—
Pešt J" 3	11	28	7	63	8	80	6	75	7:38	5	—		
Za penzijonista
primerna hiša se zamore kupiti proti malim izplačevanjem po obrokih 2 uri od Maribora pri železniški postaji Maria-Rast (Ruše). Hiša je iz nova pozidana, ima 9 sob, 3 umetna ognjišča (šparherd) v 3 kubnjah, 2 kleti, 1 kravji in 2 svinjska hleva, 3 drvarnice, 1 bučelnjak in 2 vrta za sočivje, daje na mesec 25 fl. najemščine; 1200 fl. zamore kupec prevzeti hranilničnili denarjev na posestvu vknjiženih.
Semena
K
izo*
za polje, travnike, vrte in gojzde več 8ort sunaj-skega krompirja kakor tudi vsake vrste cvetličic priporoča po solidni nizki ceni
4-4
K Berdajs
trgovec v Mariboru.
sí*
"T®
Birmski listi
slovenski kakor tudi nemški so pri meni v zalogi in se dobivajo vsaki čas s pošto.
Pa tudi drugih tiskovin imam izgotov-ljenih v obilni zalogi.
Tudi papir vsake velikosti in za vsa-koršno rabo dobiva se v spodaj podpisani tiskarni. S poštovanjem
J. I, FAJK-OVA TISKARNA
v Mariboru (Marburg).
* t «. t: t II I « t i \ > « i » »: H'itM.nitlli t tli»
Priporočba. jg
V Celju
v specerijski prodajalni F. KAJ U S-A
se dobivajo vsake vrste fria zanesljivo kaljivna
Semena
po najnižji ceni.
o)Jo V	s o'Jo
AV Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu
je izdala in založila :
Ant. Mart. Slomšeka
ZBRANI SPISI.
Druga knjiga:
Basni, prilike in povesti.
Zbral in uredil M. Lendovšek, katehet v Ptuji. Cena broš. iztis 1 gold. 20 kr., trdo vezan 1 „ 30 „
Prva knjiga tc zbirke: A. M. Slom-šekove Pesmi se tudi še dobiva, broširan iztis po 90 kr., trdo vezan 1 fl.
w
V	založbi tiskarnice družbe sv. Mohora se se dobi :
Anton Janežičev slovensko - nemški slovar.
Drugi popravljeni in pomnoženi natis. Broširan fl. 2.20, trdo vezan fl. 2.50 Naročila sprejemajo vse bukvarnice.
V	Ljubljani Bamberg & Kleinmayr in M. Gerber. V Ter s tu F. H. Schimpff. V Gorici Wokulat. V Mariboru A. Fer-linc. V Celji J. Geiger. V Ptujem W. Blanke. V Radgoni J. Weitzinger. V Novemmestu C. Tandler. V Gradcu Leuschner & Lubensky in U. Moser.
Kdor pa znesek franko poilje tiskarnici družbe sv. Mohora v Celovec (najceneje po nakaznici [Postaniveitung]) dobi tudi knjigo franko poslano.	3—6


> po- Xi,
J
Si 6—12
Daniel Rakuš

trgovec z železjem
v graSki ulici — V Csljll — Gr r a z e r g a s s e
priporoča	%eleXO
za težke vozove, kočije, za križe, igle zaponke (šliese) itd. ter zamore vsled jako ugodnega nakupa oddajati po
□^fgr močno znižani ceni.
Tudi ima v zalogi razno ključarsko blago za stavbe na primer: okenske in dverinske okove, ključence itd. vsega je mnogo na izbiro in dobiti po najnižji ceni.
Bogata izbira kuhinjskega orodja in sprave.
mu