Svetemu Savi,
(1176—1236)
O,   mladi   Rastko,   ki   sijajnost   dvora      Odprl  »i knjige  mu v jeziku svojem
očetovega  si voljan z&pustil,                     bogastvo in lepofo, rrtoč in slasf,
ti narodu besedo si izustil                        prerodil si s ponosa ga napojem,
Iju&ezni  božje,  z delom brez  odmora       besedi  narodovi dal si čast,
prosveto  narodno  pospešujoč,                    položil temelj si ji, da v višine
od njega si podil neznanja noč.                pno  nje zakladi se in  nje miline.
O, sveti Sava, ki na Sveti gori                  Ovenčal štefanu si s krono čelo,
potasptjai sam duha si v božji mir,           da srbski zemtji je zavladal prvi kralj,
iz tebe svit je planil k novi zori,               pobožen v Svefo si odšel deželo,
ki narodu odprla je pravir                        a ko si vrnil se iz tujih dalj,
zavesfi in poguma in resnice,                    Hercegovina te je v sebe vzela
ko je za svoje vojevai pravice.                 in v večni sen te je Ijubo objela.
Življenje  vzorno,  Bogu posvečeno,            A rva Vračaru ttvesfo let poslej
očetu je odtujilo kraljevi tron                   črt je sovraga ti kosfi vpepelU,
in k  tebi, giej, v  tihoto je vzneseno        življenje  tvoje pa ostalo je brez mej,
približal se kot oče Simeon,                      ker si se v dušo naroda preselil:
da družno sta, vsak volji božji vdan,        iz src zgrajeno tebi je svetišče,
zgradila hilandarski  samostan.                   in  vzorom  vsak živi,  kdor tebe  išče.
Kar v duši  tvoji bito je dobrote,              Tvoj prah, po svetu našem razsejan,
kar je srce zajelo je v globoki hram,       vsem dobrim v zdravje in krepilo bodi,
življenja s fern si bičal zmote,                  da   nam  ostane   čisfa   detoljubna   dlan,
živeč po ukih svojih zvesto sam,              da varno nam korak ponosni hodi,
a   rodu  svojemu  si dal  največ:                da v slavi, veličini domovine
Ijubezni ogpnj, vekomaj plamteč!              izčrpan v delu z&njo vsak izgine!
E. Gangl   .