65038

%

NOVELE.

Spisal

?■?

KALEČ.


-ooo^OOo-

¥ LJUBLJANI

Tiskala in založila ..Narodna tiskarna".

1873 .

65038


nooziosg

L

Prvi poljub.

Izvirna novela.


I.

N. je malo mestice na Slovenskem. Na
glavnem trgu, ki ga čedne, po eno nadstropje
visoke hiše obdajejo, ima dvocevni vodnjak
in staro zakajeno mestno hišo. Na mestni
hiši je ura v stolpu, katera pa nikoli nij
prav pri zdravi pameti. Sicer v mestici ne
najdeš ničesar imenitnega, razen dveh ceikva
in desetkrat toliko krčem, večjidel slabih.

Skozi to mesto Šumija dolgočasno pod
kamenitim mostom plitev potočič; za mestom
pa se vzdigujejo okrogli griči, — na podnožji
zasajeni s košatim sadnim drevjem, na str¬
minah kinčani z zelenimi prijaznimi vinogradi.

V tem neslavnem, od zgodovine precej
pozabljenem mestici, katero so osrečili tudi
c. kr. uradniki sodnije in davkarije, en od¬
vetnik in en notar, bival je pred nekoliko
Pni poljub. Norela I. 1

2

leti že šest mesecev mlad doktor, imenujemo
ga Ljuboslav, da se pripravlja na odvetniški
izpit in vrši svojo juridično prakso v pisarni
tamošnjega odvetnika.

Ljuboslav je bil bolj tih in miren človek.
Najrajši je sam za se živel, malo menil se za
hrupne družbe. Minola ga je že prva mla¬
dost, v kateri je prebil več grenkosti, nego
užival radosti. Vendar si je ohranil nekako
mladeniško čutje, nekako poetiško mišljenje,,
ki mu ga vsi suhoparni paragrafi nijso mogli
zadušiti. Živel je v N. prav enolično ; vestno
in redno opravljal, kar je našel dela v uradu
svojega šefa, v prostih urah pa si je v glavo
ubijal postave, da se dobro podkuje za od¬
vetniški izpit in čez leto in dan že sam za
pisalno mizo, vsaj kot svoj šef sedi.

Samo eno veselje je imel naš Ljuboslav.
To so bile njegove citre. Kadar so mu pre¬
sedale vse učene knjige, kadar je bil sit
kazenskega zakonika in civilnega postopnika,
vzel je citre iz kartona in že po prvih akordih
mu je izginila nevolja, in bralo se mu je

3

na srečnem obrazu, da se je njegov duh
utopil v lepšo deželo mlade fantazije.

A znal je res mojstersko strune ubirati.
Nehote so se ozirali mimogredoči na njegovo
okno. Marsikatera ljubezni potrebna gospo-
dičina je pol zamaknena poslušala sladke
glasove in kadar je „Mila lunica 1 ' ali „Luna
sije“ žalujoče se razlegala, morda je na ti¬
hem zdibnila ta in ona lepa soseda: oh,
da bi meni veljala! Samo njegov hišni go¬
spodar, mladi usnjar PestaČ, preklinjal je citre
in vse to brenkanje, posebno kadar ga je
včasi še pozno po noči motilo v spanji.

Ljuboslav vsega tega, niti zdihovanja
krasotic, niti preklinjenja Pestača še slutil
nij in živel je mirno dalje med knjigami in
citrami do nekega osodepolnega dne. —

II.

Minolo je poletje s svojo vročino po
dolgih dnevih, svojim soparom po kratkih
nočeh, prijetna jesenska sapica je oblajala
zrak, ko nekega dne Ljuboslav po svoji na-

4

vadi proti večeru v sobi sedi, pravoslovne
knjige pred soboj. Naenkrat pridrdra kočija
skozi mesto in se vstavi pred najodličnejšo
hišo mestica, katera je v zlatih črkah na
črni tabli nosila napis: J. K. Grabec.

Stari gospod Grabec je bil trgovec in si
vedel pritržiti lepo premoženje. Pred letom
pa je svojemu sinu izročil hišo in trgovino;
pridržal si je samo nekatere pravice v hiši
in vinograd, ter zdaj prav brezskrbno živel
ob prihranjenih kapitalih.

Pred hišo trgovca Grabca tedaj, ravno
nasproti stanovanja Ljuboslavovega, ustavila
se je kočija in ker je drdranje kočij bilo
nekaj nenavadnega v tem tihem mestici, sto¬
pil je tudi Ljuboslav radoveden k oknu. Ko
so se kočijske vratiče odprle, prikazala se
je čedna, drobna nožiča na stopalu in iz
kočije skoči mlada gospica, katera je naglo
v hišo zginila. Samo za trenotek obrne med
vrati ljubo z mornarskim klobučkom pokrito
glavico, in v tem hipu zagleda Ljuboslav

5

mičen krasen obraz, obsenčen s kodri ko¬
stanjevih las.

Ljuboslav stoji še več časa pri oknu, a
krasotice nij več videti. Obrne se h knjigam,
pa nad vsemi paragrafi nekako plešejo ma-
trozni klobučki. Nejevoljno bacne od sebe
knjigo, sname citre in brez volje mu izva¬
bijo prstje iz sladko-donečih strun sentimen¬
talno : „Milo lunico“. —

A kakor Ljuboslav, tako je tudi njegov
hišni gospodar, mladi Pestač, bil skočil k
oknom, ko je pridrdrala kočija. Ko vidi,
da se je postavila pred Grabcem, naglo
hiti na hišni prag, ter se prijazno nasrneh-
ljava in kar kot znanko preko ceste pozdravlja
z voza stopajočo gospodičino. A ona ga menda
nij zagledala, ker je hitela v hišo, ne da bi
mu odzdravila.

Milica je bila edina hčer starega Grabca
in se je denes domu pripeljala iz glavnega
mesta, kamor jo je bil oče pred tremi leti
poslal, da se izobrazi v nekem dobroglasnem
inštitutu. Kakor se je očetu tožilo po edini

6

hčerki, vendar je prenašal ločitev, ker je ve¬
del, da je v njen prid. Tem bolj vesel je
starec bil, ko se je Milica vrnila na njegov
in svoj dom. A tudi Milici se je svetilo ve¬
selje z obraza, z oči, ko je zopet stopila v
prostore, kjer je srečno preživela otročja
leta.

Nič manj se nij veselil — Pestač, v mi¬
slih, da se mu bliža srečni trenotek, ko bode
v svojo osamljeno spalnico pripeljal lepo Mi¬
lico, svojo mlado ženico. Saj sta kot otroka
že bila zaročena od svojih staršev in že
zdavnaj je imel moško besedo od gospoda
Grabca samega.

Ljuboslav pak nij bil niti vesel, niti ža¬
losten. Nekako čudno mu je pri srci, a sam
ne ve kaj, niti zakaj. Prsti samo še meha¬
nično po strunah igrajo, končno obmolknejo
i ti glasovi, in Ljuboslav zapusti hišo.

Mračilo se je že. Na pragu stoji Pe¬
stač. Navadno se o tem času srečavata, ter
malo pogovarjata. Denes je mladi Pestač
še posebno pripravljen zgovoren biti.

7

— Dober večer, gospod Ljuboslav! Kam
tako naglo?

— V gostilnico, odgovori Ljuboslav; se-li
morebiti tam vidiva?

— Mogoče pozneje. Zdaj moram h go¬
spodu Grabcu. Saj ste menda slišali kočijo;
pripeljala se je njegova hči, gospodičina Mi¬
lica in spodobi se, da jo pozdravim; reče
Pestač, na pol zatisne levo oko in se ne¬
kako zvito-šegavo nasmehne.

Ljuboslav je dovolj slišal; poslovi se s
kratkim pozdravom od Pestača, kateremu
se je poznalo, da bi govor rad nadaljeval,
ter gre svoj pot.

III.

Drugo jutro je bil Ljuboslav po neko¬
liko nemirnem in kratkem spanji rano na
nogah. Odpre okno in glej, tudi nasproti se
okno odpira in prikaže velika glava gospoda
Grabca, kateri po svoji vsakdanji navadi
gleda po cesti gori in doli, gleda na neb6,
kakšno vreme kaže in končno na barometer,

8

ki je visel ob oknu. Ko Grabec vzdigne glavo
in sebi nasproti zagleda Ljuboslava, skoro
začudi se, kajti o tej rani uri ga še nikoli
nij videl pri oknu. Pa nij imel časa niti nij
bil vajen premišljevati. Tudi ga v tem
trenutku dve beli ročici objameti in prijazen
glas Milice mu kliče veselo dobro jutro.

V beli jutranji obleki je stala za očetom
in zdela se je Ljuboslavu kakor vzvišeno
bitje. Ves zamaknen strmi v divni prizor,
dokler ga ne premoti debeli glas Pestačev,
ki med hišnimi vrati stoječ zakliče: dobro
jutro gospod Grabec; dobro jutro gospodična.

Grabec prijazno miga z roko skozi okno,
tudi Milica stopi naprej , da bi odzdravljala
Pestaču; a zdaj zagleda Ljuboslava in za-
rude pred neznanim mladeničem, hitro se
odmakne in zgine.

Ljuboslavu so bili ta dan paragrafi še
menj po godu. Zastonj je izkušal v pisarni
zbirati svoje misli, nobeno pisanje mu nij
šlo veselo od roke; težko je pričakoval večera.

Prišel je večerni čas, in Ljuboslav sedi

9

za svojimi citrami. Še nikoli nij tako hre¬
penel, vse svoje neznane čute razliti v me¬
lodije; pa tudi morda nikoli še nijso gla¬
sovi njegovih citer tako milo in ginljivo
razlegali se, ko ta večer. Okno je še zmirom
bilo odprto; Ljuboslav nij zapazil, da je
ves Čas na oknu nasproti slonela Milica ter
poslušala njegove glasbene umeteljnosti.

Iz mraka je nastala noč, ko se Ljubo¬
slav zbudi iz svojih fantazij. Ne more biti
dalje v sobi. Ide na prosto. Ko pride na
cesto, vidi v mesečnem svitu na klopi
pred Grabčevo hišo starega gospoda Grabca
in Pestača, Milica pak je ravnokar stopila
iz hiše in se vsedla poleg očeta. —

Odslej je Ljuboslav še redkejše, kakor
dozdaj, v družbe zahajal. Polastil se ga je
neki nemir, kateri ga je tiral v samoto in
se nij dal odgnati, če se je Ljuboslav še
tako silno zakopaval v učene knjige in še
tako marljivo spisoval dolgočasne tožbe in
rekurze. Podoba ljubeznjive Milice mu je
vedno prihajala pred oči, čeravno se je upi-

10

ral sanjarstvom, od katerih nij mislil, da se
kedaj uresničijo ; kajti vedel je iz ust Pe-
stačevih in iz vsega, kar je sam videl, da
je Milica oddana. Edino tolažilo iskal in našel
je vsaki večer le v svojih citrah, katerih
ubrani glasovi so mu umirili vso notranjo
razburjenost.

Minolo je teden dni. Bližal se je čas tr¬
gatve; čričeki v bližnjih vinogradih so že davno
glasno in glasneje cričali, grozdje je od dneva
do dneva bolj rumenelo in obetalo žlahno,
sladko kaplico, ko nekega jutra gosp. Grabec,
ki je imel pol ure od mesta lepo vinsko
gorico, stopi v odvetniško pisarno. Gospod
odvetnik ga prijazno pozdravlja ter mu po¬
nuja sedež.

— Lepa hvala, gospod odvetnik, začne
Grabec, denes ne pridem zavoljo nobene
tožbe; saj veste da nijsem prijatelj pravdanja.
Prišel sem, vas povabit, da me počastite v
trgatvi. Letos dobro obeta, pa če bi tudi ne,
še imam v kleti kapljico starega za dobre pri¬
jatelje.

11

— Vem, gospod Grabec; hvala bogu,
ne bode prvikrat, da ga poskušam, odgo¬
varja odvetnik in po svoji navadi z jezikom
glasno luskne, kakor da bi vince že med
zobmi čutil. Ne bom zamudil priti.

— In prosim, da tudi svoje gospode
soboj povabite, reče Grabec in z glavo migne
proti Ljuboslavu.

— Da, da, vsi pridemo. Naš Ljuboslav
sicer, kolikor vem, nič posebno ne ljubi sladke
kapljice naših goric, a menim, da ne bode
odrekel, če tudi se mi v poslednjem času
nekoliko zamišljen zdi.

Ljuboslav zarudi in mrmra, da ga skrbe
izpiti, da pa hvaležno sprejme vabilo go¬
spoda Grabca.

— Dobro, zanašam se, da ste mož be¬
seda, reče Grabec in odide.

IV.

Prihodnjo nedeljo popoldne pride odvet¬
nik po Ljuboslava, in oba odkoračita iz me¬
stica proti vinskim goricam, odkoder se jim

12

že od daleč nasproti sveti belo poslopje,
Grabcev vinski hram. Bil je jasen jesenski
dan in solnce je še toplo pripekalo na ru¬
mene grozdiče, katerih redko perje nij več
pokrivalo.

Ko se odvetnik in Ljuboslav bližata vin¬
skemu hramu, pozdravlja ju streljanje in iz
hiše jima nasproti pride gospod Grabec. Že
je bilo zbrano pri njem društvo njegovih so¬
rodnikov in nekoliko starejših meščanov pri¬
jateljev. Na pragu se prikaže Milica, pa
naglo zopet zgine v hišo. Zdaj pride Pestač
z velikim vrčem v roki iz hiše in hiti v klet
po vino. Dela se, kakor domač, ter mimo¬
grede pozdravlja odvetnika in Ljuboslava.
Oba vstopita. Grabec jima predstavlja hčer
in ju sili k mizi, primakne stole, Milica pa do-
naša kupice. Ljuboslav — sicer ne boječ —
se komaj upa oči vzdigniti. Tudi Milica je
nekako zmedena, tako, da nekoliko kapelj
vina razlije, ko Ljuboslavu nataka kupico:

— Krst bode, krst, pravi nekdo brez¬
obzirno in smeje se vse društvo. Nesrečna

13

Milica pa bi najraje ubegnila od srama, da
se je skazala tako okorno.

Ta mala nezgoda — to se ve da —
nij motila društva v veselji, katero je zmi-
rom živahnejše in glasnejše postajalo, čem
pridnejše je Pestač vina donašal. Grabec
zdaj vzame iz omare staro slovensko majo-
liko, spredaj kinčano s črnim orlom, jo na¬
polni do vrha z vinom, postavi jo na kro¬
žeč, položi nad njo zarjaveli kletni ključ in
migne Milici. Šepeče jej nekaj na uho, ona
pa poprime krožeč ter se vstavi pred Lju-
boslava. Grabec potolče z nožem ob svojo
kupico, in vse društvo omolkne ter gleda
dobrohotno smehljaje na Ljuboslava, kateri
(ne doma v vinskih krajih) nij vedel, kaj
vse to pomeni. Grabec se vzdigne in go¬
vori s slovesno besedo: „Denes imam prvi¬
krat čast, vas v svoji hiši pozdravljati. Dobro
ste mi došli. Z najžlahnejšo kapljico, kar
je hranim v svoji kleti, napolnil sem majo-
liko ter vas povabim, da izpraznite to „ dobro-

14

došlico“ in si tako pridobite vse pravice v
hiši in kleti. Bog vas živi!“

Ljuboslav se malo ustraši velike posode,
polne vina; tudi ga zmede krasna podoba
Milice, katera z zarudelim obrazom šaljivo
se smehljajoča stoji pred njim. Ko odvetnik
vidi, da se Ljuboslav hoče obotavljati, mu
tiho šepetne: Le ne obotavljajte se, to bi
bilo žaljenje hiše. Ljuboslav tedaj vzame
majoliko, in čeravno se mora precej siliti,
vendar jo sprazue do dna; potem pa se do¬
stojno zahvali. Društvo veselo ploska, Pe-
stač svojemu sosedu zašepeče: ta mladi do¬
ktor ga bode denes pod kapo dobil, če je
le božji.

Hitro so vsem tekale ure, solnce se je
že davno skrilo za goro, užigale so se sveče,
društvo pa je vedno bolj hrumelo in šumelo.
Ljuboslavu se pretesno dozdeva v sobi. Vino,
katerega skoro še nikoli v svojem življenji
nij toliko užil, govorjenje in petje, vse to
mu greje glavo, da se mu skoro začenja vrteti.
Zato smukne iz hiše, ko ga nikdo ne opazuje.

15

Ravnokar je priplavala svitla luna izza
daljnih gora in razlivala svoje žarke na pla¬
njavo, po katerej se je kadila tanka bela
meglica. Tiha noč, leskeče zvezde, bledi
mesečni svit, komu nijso še vzbujali v prsih
sladko, nepopisljivo hrepenenje po bitji, enako
mislečem, enako čutečem ? Komu ne vsplamteli
sveto ljubezen?

Nasproti hiši je širil star kostanj svoje
gosto vejevje; Ljuboslavu se dozdeva, kakor
da bi se pod Djim na klopi nekaj belega
gibalo. Stopi bliže in spozna — Milico. Se¬
dela je sama na klopi in se zdaj naglo
vzklonila, oplašena po nepričakovanem pri¬
hodu Ljuboslavovem. Hoče mimo njega teči
v hišo. Ljuboslav, sicer tako boječ da si nij
upal ni besede s krasno devojko izpregovo-
riti, vstavi se pred njo in jo prime za belo
ročico, sam sebi se začudivši, od kod ta
pogum.

— Nikar mi ne zamerite, gospodičina,
nagovori jo, da sem se drznil Vas motiti na
tem tihem mestu. Prosim, srčno Vas prosim,

16

ostanite, sedite in če Vas nadleguje moja
nazočnost, takoj odidem jaz.

Milica, nekoliko zmešana ne ve, kaj bi
odgovorila; zarudi, povesi oči v tla, boče
odtegniti roko Ljuboslavu, kateri jo rablo
stisne in, čudno, še toliko nema moči, da bi
to storila. Ljuboslav ves vnet jo sili nazaj
na klop in se sam vsede tik nje. A zdaj je
bila tudi vsa njegova zgovornost pri kraji,
kri mu kipi do srca; toliko, toliko bi prav
za prav imel povedati, a niti ene borne be¬
sedice ne najde. Tiho sedita malko časa
drug tik druzega, dokler Milica boče zopet
vstajati, češ da jo gotovo že pogrešujejo v
hiši. Zdaj se razveže govor Ljuboslavu, zopet
jo prime za ročico in začne pripovedovati od
istega blaženega trenotja, ko jo je prvikrat
zagledal, ko so se mu prvikrat zasvetile raj¬
ske njene oči.

— In od tačas, šepeta ognjeno , mi
vedno plava pred očmi Vaša mila podoba.
Ob, da bi Vam mogel razodeti v besedah,
kar čuti in trpi moje srce; da bi mogel vdih-

17

niti iz svojih prsi v Vaše isto nezmerno, ne¬
skončno ljubezen, katera navdaje vse moje
bitje.

Ljuboslav poljubuje strastno njeni roki.

— Prosim, prosim, šepne globoko vzdi¬
hujoča Milica in skuša oditi. Pa Ljuboslav
— sam ne ve kako — jo k sebi potegne in
predno se more obraniti, objame in poljubi.

— Oho! ta je pa lepa, zagrmi v tem
hipu Pestač s svojim debelim glasom, ki je
kakor trobenta donel na uho Milici in Lju-
boslavu. Milica zakriči in hoče zbežati, pa
široki Pestač se vstavi pred njo in reče za¬
ničljivo: — Nesramnica.

Pri tej besedi obstoji Milica, minol jo
je prvi strah, obrne se proti Pestaču in
reče ponosno: Kdo Vam daje pravico, tako
z menoj govoriti ?

Ne čakaje odgovora, odide v hišo.

Pestač tresoč se od jeze kriči nad Lju-
boslavom: — Gospodine, sram Vas bodi
Vaše obnašanje; Vi, da si upate...

Zdaj se je tudi Ljuboslavu kri vnela :

Norele. 2

18

— Ste-li Vi hišni gospodar, da se tako na¬
pihujete?

— Če še ni j sem, pa bodem, vpije Pe-
stač; in bodem vedel, take prisiljene prite¬
pence dostojno traktirati. —

Vzdigne svojo debelo pest. K sreči zdaj
pride odvetnik, kateri je zgrešil bil Ljubo-
slava ter ga šel iskat. — Ko sliši glasni
prepir, se naglo približa.

— Za boga, gospoda, kaj imata, bo¬
dita vendar mirna; kaj bodo porekli ljudje?

Pestač mrmra nekaj med zobmi, še en¬
krat divje pogleda Ljuboslava ter mogočno
stopa proti hiši.

Odvetnik izvedavo izprašuje Ljuboslava,
kaj se je pripetilo.

— Jutri Vam hočem vse povedati, reče
Ljuboslav potrt; nocoj sem ves zmeden.

— Naj bolje, da greva domu, meni od¬
vetnik.

Oba se na tihem poslovita od gospoda
Grabca, kateremu, ker še ničesa ne ve, nij

19

ljubo, da že hočeta društvo zapustiti, in od¬
ideta. Milice nij bilo več videti ta večer.

V.

Ljuboslav se drugo jutro kasno pro-
budi. Glava mu je teška, in kakor sanje se
mu zdi vse, kar je sinoči doživel. Je-li mo¬
goče , da je bil on toliko drzen ter Milici
razkril vse svoje najtajniše čute, katere je
sam sebi vedno izkušal zatajiti, in da je celo
poljubil preplašeno deklico? Kaj si mora ona
misliti o njegovem obnašanji? In vendar
kako diven je bil ta trenotek! Ko se ga zo¬
pet in zopet domisli, zdi se mu, da čuti še
zmirom goreči poljub njenih ustnic.

Kaj mu je zdaj storiti? Kot poštenjak
mora popraviti „razžaljeno“ čast Milici. Ako
pa je res že zaročena, kaj potem? O vsem
tem hoče slišati svet prijatelja odvetnika,
kateri se mu je vselej skazal odkritosrčnega
poštenjaka. Odpravi se. A pred odhodom na
mizi zagleda list. Pisan je od Pestačeve roke
in se kratko glasi: „Odpovedujem Vam s

20

tem stanovanje. Čem prej greste, tem boljše
mi je. Pestač.“

Ljuboslav se zaničljivo namuzne, da si
mu je žal za prijetno in privajeno stanovanje.
Gre k odvetniku, kateremu, premagavši neko
sramežljivost, vse precej natanko pove.

Odvetnik, njegov šef, posluša in hodi
smehljaje se po sobi.

— Tedaj Vi ljubite to deklico? vpraša
Ljuboslava.

Ko Ljuboslav pritrdi, rekoč po navadi
vseh zaljubljenih, „da brez Milice bi mu ne
bilo živeti," maje odvetnik z glavo : — Ob¬
žalujem Vas ; saj veste, da je Pestač z njo
zaročen. Stvar je sitna.

Ljuboslav žalostno gleda.

— Pa ne samo to, nadaljuje odvetnik.
Da Vam naravnost povem, ne verjamem, da
bi Grabec Vam dal svojo hčer tudi, ko bi
bila še prosta.

— In zakaj ne? vpraša Ljuboslav. Moj
socijalni položaj ...

— Vse res, odvrne odvetnik, a Grabec

21

ima (čemur se nij čuditi) neko antipatijo
proti nam, ki s peresom živimo. Njemu je
samo kupčija in obrtnija kaj vredna. On je
filister. Pa naj si bo, kakor koče, Vaši želji
sem rad pripravljen ustregati in kakor hitro
se Grabec vrne v mesto, ga obiščem ter nje¬
govo mnenje o Vas poizvem.

— Prosim Vas gospod doktor, da tako
dolgo počakate, dokler vem, kaj gospodičina
Milica sodi o meni.

Odvetnik se smehlja.

— Kaj še nij-ta dogovorjena? Zdelo se
mi je, da Vas je gospodičina Milica gledala
s prav ljubeznjivimi očmi.

Ljuboslav zarudi in pravi: bojim se, da
sem jo sinoči hudo razžalil.

— Menda jo vendar nijste poljubili, šali
se odvetnik, kaj tacega dekhce res nikoli ne
pozabe. Pa le mirni bodite in zanašajte se
na svojo srečo; jaz bom storil za Vas, kar
se bode dalo.

22

VI.

Trgatev je bila srečno končana; mestni
lastniki vinogradov so se zopet vrnili v mesto.
Tudi oče Grabec se je preselil v svoje mestno
stanovanje. Ljuboslav je že teško čakal tega
dneva.

Spiše listič, a zopet raztrga. Spiše drugo
pismo in tretje in na zadnje komaj najde
pravih besedij ;  da izrazi svoje čute. Prosi
Milico, naj mu vsaj da na znanje, da se
ji nij zameril.

„Na vsakem oknu, konča Ljuboslav svoje
pismo, stoji Vam en šopek cvetlic; kolikokrat
sem Vas gledal, ko ste s svojo nežno ročico
gojili cvetlice. Če čutite nagnjenja do mene,
— če se Vam vreden zdim, da Vam smem
zopet stopiti pred oči, prosim Vas, posta¬
vite dva šopka na srednje okno. To mi bode
znamenje, svetlejše ko solnce, katero bode
veselo razsvetilo tmino v mojih prsih. “

Prebere še enkrat listič in ga zapečati.
Pa težavno je zopet vprašanje, kako ga v

23

roke spraviti njej? Domisli si odvetniškega
sluge. Za istino ta vzame list in drugi
dan naznanja Ljuboslavu, da se mu je vse
posrečilo in sicer v jutro, ko je Milica po
svoji navadi iz cerkve domu šla. Ona ga je
začudeno pogledala, vendar listič hitro k
sebi vtaknila.

Ves ta dan je Ljuboslav v svoji sobi
hodil k oknu gledat na Grabčevo hišo in
okna, zdaj pa zdaj pričakovaje zaželenega
znamenja. Ali nič se nij genilo. Pač pa je
videl proti poldnevu Pestača v nedeljski obleki
stopati v Grabčevo hišo, iz katere se je črez
pol ure vrnil, kakor je bilo videti, — prav
zadovoljnega obraza.

Prešel je popoldan, nastopil je mrak,
šopeki pa so mirno stali vsak na svojem
oknu, kakor do zdaj. Utrujen od dušne bo¬
lesti skuša spati, pa v nemirnih sanjih se
mu hudobno smeje debeloglasni Pestač ter
mu žuga s pestjo.

Toliko da se je začelo daniti in Ljubo¬
slav že zapusti posteljo, da ga vsaj ne bodo

24

še trle sanje. Stopi k oknu in zagleda, — oh
radost — zagleda na srednjem oknu dva
šopka rdečih in belih rož.

Največje veselje in najsilnejša žalost je
nema, brezbesedna. Tudi Ljuboslav dolgo
tih in nem stoji pri oknu ter upira oči ne¬
prestano na ona dva šopka. Se celo sta¬
rega gospoda Grabca ne vidi, ki zopet po
svoji navadi odpira okno, debelo glavo ven
pomoli, gori in doli po trgu se ozira in na¬
posled na barometer gleda, kakšno vreme
kaže da bode ta božji dan.

Navadni uradniški čas še nij došel, ko
Ljuboslav že v pisarno hiti in jedva priča¬
kuje odvetnika, da ga naprosi, naj gre h
gospodu Grabcu, kadar mu drago,''če prej,
bolje.

— Dobro, nasmehne se odvetnik, tedaj
ste gotovi?

— Upam.

25

VII.

V sobi stopa gori in doli gospod Gra¬
bec. Pipo ima v ustib in puba brezskrbno
in samozadovoljno. „Notri“! zakliče, ko sliši
na dveri trkati in se radovedno ogleda, kdo
ga bode obiskal. Odvetuik vstopi. Po pri¬
jaznem pozdravu in odzdravu oba sedeta.

— Prišel sem, začne odvetnik, zahvalit
se Vam za Vaše gostoljubno povabilo in
za srčni sprejem pri vinogradu.

— Tega vendar nij treba, gospod od¬
vetnik, vsaj sva že dovolj znana; samo škoda,
da ste tako rano odšli.

— Tudi Ljuboslav Vam po meni iz¬
reka svojo hvalo.

— Sta srečno prišla domov? vpraša
Grabec.

— Srečna, ali če hočete nesrečna, po
tem, kakor bodete Vi razsodili.

— Jaz? začudi se Grabec, — tega ne
razumem.

— Prosim, poslušajte! Čemu bi delala ovin-

26

kov? Naravnost Vam povem, kaj me je k
Vam napotilo. Prav po advokatovsko kratko.

Grabec radovedno gleda odvetnika, ka¬
teri nadaljuje:

— Vi poznate mojega koncipijenta; on
bo letos dovršil svojo prakso, potem sam
na svojo roko advokaturo odpre. Kolikor
sem imel priložnosti mladega moža opazo¬
vati, vidim, daje delaven, trezen, talentiran,
z eno besedo skozi in skozi pošten mož.
Advokatura, kakor veste, je še zmirom kra¬
vica, ki dobro molze.

Grabec prikima, a še ne sluti, kam vse
te besede merijo. — Da prideva do konca.
Ljuboslav ljubi Vašo hčer, gospodičino Milico
in Vas prosi po meni, da mu privolite, snu¬
biti jo.

Grabec, čeravno po tej nepričakovani
izjavi osupnen in kakor se mu je videlo, ne¬
milo dirnen, vendar se premaguje in goste
megle dima iz pipe puhaje, po kratkem mol¬
čanji mirno reče:

— Obžalujem, gospod odvetnik, da ste se

27

zastonj k meni trudili. Moja hči je že ne¬
vesta. Znano Vam bi lehko bilo, da je ta
zveza med našo in Pestačevo hišo bila že
zdavno dogovorjena; včeraj pa sem svojo
besedo dal mlademu Pestaču in če Bog da,
praznujemo še ta predpust veselo gostijo. —
Da si je po tem slabo kazalo za Lju-
boslava, se vendar odvetnik ne da oplašiti.
— Včeraj? In gospodičina Milica? Je-li tudi
ona obljubila in je zadovoljna s to zavezo?
Grabcu se čelo nagrbanči.

— Ko bi ne bila tolikoletna znanca, in
menim, da tudi prijatelja, moralo bi me raz¬
žaliti Vaše vprašanje. Da bi ona ne privo¬
lila? ali da bi njej morebiti ne bil všeč ta
vrli mladenič? Veste! Jaz spoštujem vašega
koncipijenta, pa en sam Pestač s svojo po¬
šteno obrtnijo in kupčijo šteje za tri Ljubo-

slave z njihovo.odrtijo, hotel je reči,

pa besedo požre, da ne bi razžalil odvetnika.

— Mogoče, reče mirno odvetnik, kateri
nikakor neče odnehati; vsak stan ima svojo
dobro in svojo slabo stran. Pa pri ženitvah

28

vendar ne odločuje stan, ampak nekoliko
tudi — le priznajmo — ljubezen. Ko bi se
Vi, gospod Grabec, imeli ženiti, morebiti
da bi si izbrali Pestača; Milica pa, ne vem,
če ima Vaš okus in če rada ima tega moža.

Grabcu se čelo še bolj nagrbanči in
rdečiča jeze ga oblije po obrazu.

— Gospod advokat, mar mislite, da ho¬
čem jaz svojo edino hčer storiti nesrečno?
da jo hočem prisiliti, ko bi se sama branila
in bi njej ne dopadal ženin, katerega sem
ji jaz izbral? Pa saj vem za gotovo, da je
zadovoljna in komaj pričakuje poroke. Pa¬
metna je dovolj.

— Tako ? reče odvetnik sumljivo in
maja z ramami.

— Vi dvomite? Dobro, takoj se bodete
sami prepričali. Milica! kliče Grabec.

Milica prihiti. Zagledavši odvetnika za¬
radi. Grabec jo s prijaznim glasom nagovori:

— Obljubil sem včeraj tvojo roko mla¬
demu Pestaču, s katerim se že toliko let

29

rada vidita. Izpolnil sem tako tvojo in svojo
željo. Tudi tvojo kaj ne, moje drago dete?

Milica pri teli besedah obledi, strese se
po vsem životu in jedva, da se prime za
mizo, pred katero je stala. Grabec jo začu¬
den pogleda.

— Kaj pa ti je? Menda jo premaguje
nenadno veselje; obrne se do odvetnika.

— Ali pa strab? odgovarja tiho odvet¬
nik in da bi ohrabril oplašeno deklico, na¬
migne jej pomenljivo.

Odvetnik primakne stol, na katerega sede
Milica in si obraz z rokami pokrije. Grabec
zmirom nemirnejši postaje. — Miliea, govori
vendar; ti ne veš, koliko let sem se že ve¬
selil tega dneva in tudi ti? Saj nijsem tako
slep, da ne bi videl, kolikokrat si stala pri
oknu, Pestač pa nasproti pri vratih; no zdaj
bosta skoro za vselej združena in se lahko
dovolj nagledala.

— Nikdar! reče zdaj Milica in solze se
ji udero iz očij.

30

— Kaj praviš? Nikdar? Sem jaz prišel
ob um ali ti?

— Oče, moj dragi oče! kliče Milica in
objemlje svojega očeta, kateri ni j vedel, ali
bi se jezil ali pomiloval nesrečnega svojega
otroka, moj dobri, ljubi očka! zakaj me ho¬
čete odgnati od sebe? Pri Vas ostanem, Vas
ne bom zapustila, in če me silno odženete.

— To je čudno, pristavi Grabec.

— Prav nobenega čudeža, pravi hladno
odvetnik; gospodičina pač ne mara za že¬
nina, katerega ste jej Vi namenili.

— Kaj res, da bi se ti ne dopadal Pe-
stač? vpraša srdito Grabec.

— Le pogum, gospodičina, reče odvetnik.

— Odgovori! zapoveduje Grabec.

— Oh, odpustite mi, dragi oče, oglasi
se tresoča se deklica; nikar mi ne silite Pe-
stača; raji — umrjem.

— Morebiti Vam nekdo drugi boljše do-
pada? vpraša smelo odvetnik. A zdaj je
tudi bila potrpežljivost Grabčeva dotekla.

— Poberi se mi izpred oči, nehvale-

31

žilica! zadere se nad Milico, katera vsa pre¬
plašena odide iz sobe. Potem se obrne k
odvetniku:

— Kar sem rekel, pri tem ostanem. Silil
ne bom dekleta, če neče ubogati mojim oče¬
tovskim besedam. Kar pa zadeva Vašega
Ljuboslava, naj ne misli, da sem jaz svoje
krajcarje z velikim trudom skupaj spravil,
da bi jih zdaj vrgel v žrelo vsakemu pisarju!
Njemu mojo hčer? Nikoli! —

Udari jezno s pestjo ob mizo. Odvetnik
pa se razžaljen kratko poslovi.

— Nikoli! vpije Grabec še enkrat za
odhajajočim. Nikoli!

VIII.

Dnevi teko, tedni minejo. Sneg pokriva
zemljo s svojo belo odejo. Pestač ne zahaja več
v Grabčevo hišo, odkar mu je stari gospod ne¬
kega dne s teškim srcem moral povedati, da
pač svojeglavna Milica neče od doma ter da
vse njegovo govorjenje je nij moglo spre¬
obrniti.

32

In Grabec je res Milici večkrat na srce
polagal, naj ne odbija tega pridnega Pestača.
A Milica ga je vselej tako milo in srčno
prosila, naj jo ne „odganja od sebe“, da
Grabec naposled opusti vse siljenje, veseli
se celo, da ima deklica toliko nagnjenja do
svojega starega očeta in raje njemu streže,
nego da bi ga zapustila in se udala v zakon.

Ljuboslav se je že davno preselil od
Pestačevib in našel stanovanje v sosednji
hiši, tudi nasproti Grabčevim. Ko mu je od¬
vetnik povedal izid svojega pogovora z Grab¬
cem, ustrašilo ga je sicer pretenje starega
gospoda, a zdaj vsaj ve, da Milica neče
Pestača in radostno upanje mu širi prsi.
Vendar, kaj storiti?

Odvetnik, katerega je nekoliko jezilo
obnašanje trmoglavega starca proti njemu,
kliče po kratkem premišljevanji: — Imam jo,
— in razloži Ljuboslavu vojni načrt, po ka¬
terem naj zdaj ravna. — Treba samo se
porazumeti z deklico, kajti ona ima glavno

33

nalogo v tem boji. To naj bode Vaša skrb,
reče smeje se odvetnik.

In Ljuboslav je res našel pota, — lju¬
bezen je iznajdljiva, — porazumeti se z Mi¬
lico. Pismica, polna ljubezni vnetih priseg,
romala so po zvitem slugi od Ljuboslava
do Milice in nazaj.

Led se raztaja in skopni sneg; pomla¬
danski vetrovi zemljo suše in marljivi vino¬
gradniki hite v svoje gorice, kjer kopači že
ropočejo z motikami. Tudi Grabec z Milico
se za čas kopi preseli iz mesta k svojemu
vinogradu. V prijetni pomladni sapi se čuti
samega sebe prerojenega in pomlajenega.
Vse ga veseli, najbolj pa Milica, ki se gibčna
in urna suče okolo njega, in kar mu le more
brati z očij, to je že storjeno predno je
željo izrekel. Natlači mu pipo, teče v klet,
donaša vrček vina in kupico ter postavi vse
na mizo.

— Res, misli Grabec, kateri je z oče¬
tovsko radostjo gledal svoje brhko dete, prav

srečen sem. Pa — dostavi čez nekoliko časa,

NoTele. 3

34

ko se je Milica vsela zraven njega, — še
srečnejšega bi se čutil, če bi tebe, moje
drago dete, videl in vedel preskrbljeno.

— Kaj nijsem najbolje preskrbljena pri
Vas, ljubi oče?

— Da, vse prav in dobro, dokler jaz
živim, ti ne bo nič hudega, pa po moji
smrti....

Nekaj časa molčita.

— Pa povej mi vendar, reče potem
Grabec; zakaj ne maraš za Pestača? On je
kakor ustvarjen za tebe.

— Saj sem Vam že rekla; ker bi mi
srce počilo, ko bi se ločila od Vas, dragi očka.

— Morebiti pa le nij taka, šali se Gra¬
bec; ko bi neki Ljuboslav — Grabec ostro
pogleda Milico — stopil pred mene in me
vprašal... Milica obrne oči na očeta.

— Kaj, očka, da bi Vas vprašal?

— E no, saj veš.

— Jaz? pač ne vem, kaj mislite.

Grabec upre še ostreje svoje oči v Mi-

35

lico, a ta po vsem mirna ostane, kakor da
bi jo vsa ta stvar prav nič ne brigala.

— Tedaj tudi zaLjuboslava ne maraš?
vpraša počasno in pomenljivo gospod Grabec.

— Menda se šalite z menoj, očka. Samo
enkrat v svojem življenji sem videla tega
gospoda; toliko, da ga po obličji poznam.
To je res smešno.

— Zakaj pa ga vidim vsak čas pri
oknu in štrleti v naša okna, da si skoro iz¬
vije oči ?

— Res ? Tega pač nijsem zapazila, menda
nebo študira, — smeje se Milica.

Po tem pogovoru odvalil se je Grabcu
kamen od srca, samo da je za gotovo izvedel
od Milice, da se mu nij treba bati zaradi
Ljuboslava.

IX.

Grabec je že nekoliko dni pri vinogradu
in še ga nij nikdo znancev iz mesta obiskal.

— Mar so vsi pozabili starega Grabca?
reče nekega popoldne, ko pri mizi pred kletjo

3G

sedi in se greje na pomladanskem solnci.
— Zlasti gospod advokat; vsako leto me je
obiskal. Menda se mu nijsem zameril; saj
nijsem jaz temu kriv.

Milica pa je denes videti nekako raz¬
burjena in nemirna; zdaj pa zdaj se prikaže
na pragu in gleda doli po cesti, katera iz
mesta drži gori do vinograda.

— Vendar enkrat! zašepeta, ko vidi
daleč doli dve moški podobi se bližati. Pri¬
tisne si roki na srce, od veselja in skrbi glo¬
boko vzdihne in zgine v hišo.

Tudi Grabec zagleda kmalu potem pri¬
hajajoče in veseli se, spoznavši odvetnika.
Ko pa zraven njega vidi Ljuboslava, malo
se mu čelo nagrbanči, a vendar mrmra: Nu,
nu, pa naj pride; da se bo lehko sam pre¬
pričal, kako stvar zanj stoji.

— To je lepo, gospod odvetnik, da se
me še spominjate in tudi Vi, gospod konci-
pijent; bog vas je prinesel, pozdravljam vaju.

Grabec ju pelje v hišo, Milica donese
vina in kupice; vsi trije sedejo ter se začnč

37

pogovarjati o tem in onem. Žlalma vinska
kapljica razpleta jezike; Grabec pridno na¬
taka, a tudi samega sebe ne pozabi. Potekla
je že cela ura. Zdaj poprime besedo odvetnik.

— Gospod Grabec, prosim, da me zdaj
mirno poslušate.

Milica pogleda Ljuboslava in sobo za¬
pusti. Gospod Grabec nastavi radovedno svoje
uho, pa nevoljen je malo.

— Lani po branji, menda se še spo¬
minjate, sem Vas bil obiskal in vprašal...

— Gospod odvetnik, — naglo mu Gra¬
bec seže v besedo — mislim, da je ta stvar
bila tačas za vselej dogovorjena.

— Ne zamerite mi; ta moj prijatelj dr.
Ljuboslav še vedno upa.

— Da, gospod Grabec, reče zdaj Lju¬
boslav ognjeno; sam se obračam do Vas,
vsaj to mi dovoliti, da iz ust gospodičine
Milice same poizvem svojo nesrečo.

Grabcu se bere nevolja na licih.

— Mislim, da sem gospodu odvetniku
dovolj jasno povedal in sem se tega tudi

38

držal, da namreč jaz svoje hčeri nikdar ne
bom silil v zavezo, katera bi njej ne bila
po volji. Ako pa Vam je na tem ležeče, da
iz njenih ust še enkrat slišite, kar sem jaz
Vam povedal, dobro. — Grabec pokliče Milico.

— Le bliže stopi! pa bodi brez strahu.
Vem, da ti bo teško odgovarjati, kar te bom
vprašal, pa resnica mora na dan.

— Da, naj pride na dan resnica, na¬
smehne se odvetnik.

— Poslušaj tedaj Milica! Ti veš, da
sem ti obljubil, nikoli ne siliti te v zakon,
če nij tvoja prosta volja. Gospod Ljuboslav,
kateremu sem že lani odrekel, ker sem ve¬
del za tvoje mnenje, želi šiloma iz tvojih
ust izvedeti, kako sodiš o njem. Čutim, kako
sitno ti bo, kaj tacega mu naravnost pove¬
dati, a naj se mu zgodi po njegovi volji.

Milica molči.

— Govori! sili Grabec in dostavi: Ako
ti dopada ta gospod, Ljuboslav, nu, saj veš,
jaz ti ne branim; če pa, kar že itak vem,
ne čutiš do njega nobenega nagnjenja, reci:

39

ne! da bode enkrat za vselej vedel in vse
je pri kraji.

— Tedaj privolite, oh predragi moj
očka! kliče Milica in se mu vrže v naročje.
Tudi Ljuboslav prihiti, ter od druge strani
prime gospoda Grabca za roko: Ljubi...
hoče reči „očea  beseda mu zastane, samo
proseče ga gleda. Grabec v prvem trenotji
ves zmeden niti ne ve, kaj se z njim godi.
Zdaj pa se nekako silno otrese Milice in
Ljuboslava, skoči izza stola, gleda okolo
sebe, udari z roko ob mizo in jezen reče:

— Kaj mislite? Kakove so te komedije?
Ti, deklina, mi greš precej ven, ven! — In
Vi gospod koncipijent, imel sem Vas za po¬
štenjaka, pa tako ravnanje nij prav pošteno.
Kakor tat se mi kradete v hišo....

Ljuboslav hoče odgovoriti, pa odvetnik
ga prime za roko in pelje k oknu:

— Pustite zdaj starca, da se mu kri
ohladi; potem ga jaz primem.

Grabec zmirom še mrmra, hodi do vrat,
zopet se obrne in jezno od strani gleda Lju-

40

boslava, kateri na videz mirno pri oknu
stoji. Končno se postavi pred odvetnika:

— Tudi od Vas, gospod doktor ne bi
bil kaj taeega pričakoval. Vi pomagate mene
za nos voditi! To od tako starega prijatelja ?

Odvetnik mirno posluša to, in še več
enacega, dokler Grabec sam ne vstavi tek
besedi.

— Zdaj Vas pa prosim, gospod Grabec,
da tudi mene poslušate. Kaj imate zoper
Ljuboslava?

— Kaj imam ? nič nemam, nič nečem
slišati, — huduje se na novo Grabec; nečem
ga in ne bom ga imel za zeta.

— Umirite se vendar enkrat. Gospod
Ljuboslav je, kakor ste sami pripoznali, po¬
šten in priden mlad mož in si bo kot od¬
vetnik lekko toliko zaslužil, da sebe in ženo
pošteno preživi...

— Je-li moja hči beračica, ka-li, da bi
jo na vrat obesil....

Odvetnik mu ne pusti izgovoriti:

— Čemu toliko besedi; Vi sami, gospod

41

Grabec, ste pričo nas vseh izrekli, da ne
branite, ako Milica hoče; in da je ona srčno
rada privolila, ste sami slišali. Vi ste dali
svojo možato besedo in svoje besede kot mož
ne bodete prelomili, reče odvetnik in Grabca
ostro pogleda.

— No, dobro! zakriči Grabec, če je pri
tem, kot mož svoje besede ne jemljem na¬
zaj. Pa zdaj, takoj zdaj se mi naj pobere
iz hiše ta ljubeznjiva hčerka. Od denes je
več ne pripoznam. Le brž, mladi gospodine!
vzemite jo pod pazuho in hajd iz hiše in
srečen pot!

X.

Milica, katera je med tem bila vstopila,
oklene se svojega očeta. —

— Ne, ne, nikoli Vas ne zapustim; kako
bi mogla srečna biti brez blagoslova svojega
očeta! Odpustite mi! Dopolnila bodem ob¬
ljubo rajni materi; živeti hočem samo za Vas!

Milica, spominjajoča se svoje že zdav¬
naj umrle matere, žalostna vzdihne: Oh, da

42

bi mati še živeli! in si pokrije obraz z ro¬
kama.

Grabec je bil sicer trde, skoraj trmaste
glave; a spomin na njegovo pokojno ženo
pa ga je v tem trenotji čudno zadel. Do¬
misli si, koliko let sta v srečnem zakonu sku¬
paj živela; domisli si njene smrtne ure, kako
mu je milo na srce polagala srečo tačas de¬
setletne Milice.

Pogleda Milico; njena podoba, njen glas,
vse ga je tako živo opominjalo na njeno ma¬
ter. Postane nemiren; briše si z roko po
čelu in očeh. Jezi ga, da baš ta Ljuboslav
... Zakaj si dekle nij izbralo druzega? go¬
drnja za se. Saj vse storim le v njeno srečo.

Grabec si skuša sam dokazati, da ne
gre in pač ne gre udati se. Dela se trdnega,
a pri srci mu je nekako čudno teško.

Solze edine hčere, na katere sreče je
mislil noč in dan, ga globoko ganejo. Kaj
vendar početi? Nemirno gleda okolo sebe.

Odvetnik hitro zapazi, da se led začenja
tajati.

43

Da pomaga Grabcu iz zadreg, reče:

— Tukaj stojimo, vince na mizi se nam
pa greje.

— Pač res; oddahne se Grabec, kate¬
remu je ljubo bilo, da poneha to neprijetno
molčanje.

Ukaže Milici, naj ide v klet po drugo vino.

Vsi trije se zopet vsedejo k mizi, da si
nobeden prav ne ve, kako govor nadaljevati
in čemu.

Milica donese vina. Objokana je vsa.
Grabec sam natoči kupice. Odvetnik se zdaj
vzdigne, prime kozarec in se obrne do Grabca:

— Stara prijatelja sva in ostaneva. Zato
ne zamerite mojemu svetu. Kar bog zedini,
naj Človek ne loči. Bog živi Vas in Vašo
ljubeznjivo hčer in — Ljuboslava!

Grabec se malo kislo drži, vendar trči
z Ljuboslavom.

Odvetnik nadaljuje:

— Ako Vas na domu obiščeva včasi
jaz in Ljuboslav, ne boste hudo gledali.

44

— Kaj vendar mislite o meni, gospod
doktor? Mi nijste še vselej bili dobro došli?

— Znam in tudi to znam, da se ne bo¬
dete ustavljali sreči svoje hčere, ako ostane
pri tem ...

Grabec prestriže besedo:

— Prosim Vas, pustimo za denes to
stvar.

Odvetnik pa le ne poneha;

— Tedaj za denes; če pa moj prijatelj
Ljuboslav Vas vpraša jutre ali pojutrajšnem ?

Grabec se vidno boruje sam soboj; na¬
posled reče:

— Bodemo videli!

— Živio! kliče zdaj odvetnik.

Milica objame očeta, Ljuboslav pa mu
hvaležen stisne roko.

Grabec pol nejevoljen, pol ginjen se
skuša braniti:

— Ničesa še nijsem privolil.

— Samo to, odvrne odvetnik, da Vas
obiščeva na domu. In to nam je dovolj_

45

Odslej je res Ljuboslav zahajal v Grab-
čevo hišo. Stari gospod Grabec se je končno
sprijaznil z mislijo, da mu bode mladi doktor
za zeta.

Meščanske gospice pa so med soboj
stiskale glave ter so ugibale:

„Scer stari Grabec je mož neslan,

Kaj išče mlad doktor tam vsak dan?“

Skoraj so poizvedele.

Ko so zopet cričeki veselo čričali in
grozdi rumeneli, bila je za vse mestice ime¬
nitna gostija pri gospodu Grabcu. Odvetnik
se moško obnaša kot starašina.

— Tedaj ste se vendar nam „oderu¬
hom “-advokatom udali? reče šaljivo Grabcu.

— Kaj hočem, besedo sem dal. Z advo¬
kati pa pravdati se, Bog me obvaruj.

— Gotovo bi izgubili; smeje se odvet¬
nik. Tako pa ste pridobili k hčeri še prid¬
nega sina in sčasom, nikakor ne zarudite,
gospodičina, mi starci smemo resnico prosto
govoriti, še kopo unučič. Zdaj pa trčimo

46

vsi! Živela zaročenca Ljuboslav in Milica!
Živio prvi poljub! — in nagnoč se k zaru-
deli Milici dostavi odvetnik tihejse: prvi po¬
ljub — pod kostanjem!

II.

Na črni zemlji.

Novela.




k


Škoda za moje solzne oči,

Ki so tebe gledale;

Škoda za moje bele roke,

Ki so lebe objemale.

Narodna pesen.

I.

Strel poči. — Lovski pes drevi za ra¬
njenim kljunjačem.

V tem hipu zakriči žensk glas: Jezus-
Marija! Deklica plane izza grmovja na prosto
ven, kjer stoji mladenič v lovski obleki,
sproženo puško v rokah.

— Za božjo voljo, kaj pa je? kliče mladi
mož, povesi puško ob sebi in hiti proti de¬
klici.

Ona, bleda ko sneg, omahuje, nagne
glavo in se zgrudi na kup šote, tik jarka
nakopičene. Iz rokava pa jej doli po roki

curlja rdeča kri.

Novele.

4

50

Mladenič v smrtnem strahu poklekne
zraven ležeče deklice. Vzdigne njeno glavo,
naglo razpne jopo in ves zmeden jej poškropi
lice zvinom, katerega je sohoj imel v čutarici.

Deklica globoko vzdahne in izpregleda.
Začudena se ozre mladeniču v obraz, ki nad
njo nagnjen zdaj radostno vsklikne: — Hvala
bogu! še živi.

Deklica se mu skuša izviti iz rok, hoče
popravljati si razpeto jopo; a oster bol jej
prešine desno roko. Na novo se preplaši,
ko vidi od nje kapati kri.

— Oj, oj! ihti in solze jej stopajo v oči.

— Nesrečna ura, ki me je gnala na lov!
vzdihne mladenič in skoči v bližnji jarek, po
katerem je zastajala voda, ter je zajame v
svoj klobuk. Kmalu se zopet vrne. Deklica
si je v tem, da si v žarečih bolečinah, po¬
tegnila rokav do ramen. V sredi belih pod¬
laket so se kazale tri male rane, iz katerih
je še zmirom kri silila.

Mladenič zopet poklekne, vzame svojo
belo ruto, jo omoči v vodo in kri od ran

51

rahlo odmiva. Nekoliko pomirjen, ko vidi
samo tri ranice, vpraša deklico:

— Pa kako si vendar le-sem prišla ?
Vso pomlad hodim po lovu v teh krajih, pa
nikoli še nijsern srečal človeka.

— Bila sem na Igu pri večernicah in
šla tu črez močvirje domu.

-— Domu? Ne vem blizu za nobeno hišo.

— Da, da! odgovarja deklica; ne daleč
od tod blizu mesta stoji naša hišica, tam sva
z očetom.

— In kako ti je ime ? vpraša zdaj mla¬
denič.

— Jerica.

— Seznaniti se moramo. Zato naj ti po¬
vem tudi jaz svoje ime: Anton.

— Oh, začne zopet Jerica, kaj bodo
oče rekli, če ne bodem mogla delati.

Anton tolaži deklico, katerej so iznova
solze iz očij kapale. O veže jej rano s svojo
ruto. Jerica skuša vstajati. Anton jo prime
za zdravo roko in jej pomaga.

Ko zdaj deklica v čedni nedeljski obleki

4 *

52

pred njim stoji, zavzame se Anton njene
šibke, gibčne rasti in milega, skoro bledega
obraza, iz katerega ste nedolžno gledali plave
oči, sedaj motne od prelitih solz.

— Spremljal te bodem do doma; reče
Anton.

— Ni j treba, gospod! rana me samo
še malo peče. Mislim da ne bode nič hudega.

Jerica gre naglo naprej po stezi.

Anton vzame puško, vrže si jo črez ramo
in hiti za deklico. Ko jo dojde, prime jo
pod pazduho in stopa skoro plah zraven nje
po grčasti celini. Pes pa veselo skače okolo
nju, zdaj spredaj, zdaj zadaj.

II.

Pred štiridesetimi leti, ko se je vršila
ta prigodba, segalo je ljubljansko močv.rje
po vsem desnem in levem bregu Ljubljanice
od Krima doli do mesta. Šota se je precej
obilno rezala, pa samo ob robu tadaj še
velicega močvirja.

Tačas je stala na desnem bregu Ljubija-

53

niče par streljajev od tam, kjer se Ižica izteka,
mala lesena bajta. Postavil jo je bil mestni
lastnik tega dela močvirskega, da so ob
času poljskega in močvirskega dela delavci
v njej imeli zavetje in prenočišče.

Bila je prav bajta, zbita iz brunov na
pol otesanib. Streba s slamo in deskami
skrpana je le za silo branila dežju. Mala
okna pa so slabo razsvetljevala zakajeno
hišo.

V tej koči je že več let stanoval stari
Matevž  s svojo edino hčerko Jerico. Mož
je prišel v te kraje, nikdo nij vedel od kod,
nikdo ga nij poznal. Bil je čuden človek;
ves teden je rezal pridno šoto, nedelja pa,
ta je bila njegova. Že dopoldne sedel je v
krčmi in tam posedal ves božji dan do pozne
noči. Pa ves čas nij izpregovoril dosta besedij,
nij se zmenil za nikogar in nij občeval z
nikomer. Goste megle dima je puhal iz svoje
pipe. Vmes je dajal donašati vina, da so
mu proti večeru lica vedno bolj rumenela in
se mu naposled oči svetile, kakor žrjavica.

54

Iz početka so se mu skušali bližati njegovi
tovariši, delavci na močvirji; pa se je odurno
odrezal, da so ga radi v miru pustili.

Jerica je morala v liiši vse opravljati,
sicer pa se staremu Matevžu nij poznalo, da
bi se dosta brigal za svojo bčer. —•

Bilo je v popoldnevuem času; megla se je
začela kaditi iz močvirja in se polegala po
dolini, ko prideta Anton in Jerica do bajte.
Vrata so bila samo prislonena. Kljuka do
hišnih dveri je bila skrita pod pragom, od¬
koder jo vzame Jerica in odpre.

Oba vstopita.

V izbo stopivši se je Anton zavzel
čednosti in rednosti, da si je hišna oprava
bila prav priprosta; klop in miza je bila
osnažena, na stenah pa so visele na steklo
starinsko malane podobe svetnikov.

Anton postavi puško v kot in se vsede
na klop, katero je Jerica naglo še bila obri¬
sala. Tudi ona se vsede.

— Te še boli roka ? vpraša Anton skrbno.

— Toliko da čutim, nij tako huda; reče

55

Jerica in se hoče smijati, če prav se jej
pri vsakem gibanji vidi, da jo rana še mora
hudo skleti.

— Jutri pripeljem zdravnika, da pre¬
gleda, če nij kako svinčeno zrnce ostalo v
ranah.

— Čemu, gospod? to na roki hode že
samo zacelilo.

— Si prav jezna na mene, da sem te
tako hudo poškodoval?

— Saj nijste nalašč storili. Sama sem
si kriva, da nijsem hodila po navadnem potu.

— Pa zakaj se vendar nijsi prej oglasila ?

— Zagledala sem Vas še le tačas, ko
ste vzdignili puško do rame. Hotela sem
upiti, pa že je počilo proti meni in tako sem
se prestrašila, da se mi je kar zavrtelo po
glavi.

— Uboga deklica! miluje jo Anton.
Tudi jaz sem se ustrašil, kakor še nikoli.
Zdaj pa položi roko na mizo, jaz pa ruto
zopet namočim v mrzlo vodo, da te bode
bolje hladilo. Je-li kaj vode v hiši?

56

— Da, v veži v škafu; in Jerica hoče
vstati. Pa Anton jo sili nazaj na sedež, hiti
sam v vežo in se kmalu vrne s polnim kor-
cem vode, katera je nevajenemu nosaču plu-
skala na vse strani čez rob posode. Jerica
se nasmehne in tudi Anton se začne smijati.

Srečna mladost! Skrb in bolest in ža¬
lost so tebi, kar umetni disakordi v godbi;
jedva nesoglasje razžali uho in že done tem
prijetnejše ubrani glasovi.

m.

Anton, kakih dvajset let star , krepek
mladenič, je bil sin bogatega ljubljanskega
trgovca Menderja. Vrnil se je bil nedavno
iz potovanja, kamor ga je bil oče poslal,
da si ogleda svet in se izuri v veliki trgo¬
vini. Zdaj je delal v komptoaru svojega očeta,
vendar se pogosto oprostil in kot strasten
lovec hodil na lov po močvirji.

Anton postavi vodo na tla, rahlo odvije
ruto, jo namoči in zopet ovije okolo predlakta.

In zdaj sedita drug tik druzega. Na

57

okna je tiščala gosta bela megla, okrog in
okrog nij slišati glasu. Vse tiho in mirno.
Bilo jima je, kakor da sta sama na svetu.
Pa samo kratko časa molčita, potem se zo¬
pet začneta razgovarjati. Besedujeta tako
zaupno, kot da bi se že zdavnaj poznala in
ne stoprv prvikrat v svojem življenji sre¬
čala.

Jerica mora pripovedati, kako je prišla
z očetom v te kraje. Imeli so pod Gorjan¬
cih malo kmetijo in prav srečno živeli, dok¬
ler nijso mati umrli. Jerica je bila tačas v
8. letu. Po smrti matere so oče hudo tar¬
nali, nij jih več veselilo nobeno delo; napo¬
sled so vse prodali in kupili so to bajto in
kos močvirja okolo nje.

— Tukaj zdaj živiva, konča Jerica svojo
kratko povest. Vse bi bilo dobro, ko bi

oče.Jerica nij končala svojega govora

in žalostno gledala v tla.

— Kaj? vpraša Anton radoveden.

Jerica ne odgovarja, vzpogleda in reče:
— Mrači se, teško bodete hodili po temi.

58

— Ne skrbi za to, deklica, poznana mi
je vsaka steza.

In Anton še ostane; tako prijetno in
domače se mu zdi v tej prosti izbi, kakor
nikoli v elegantnem salonu. Jerica pa se
skoro veseli, da še ne odide. Jako dolgi in
pusti so vselej nedeljski večeri, ko mora be¬
deti in čakati očeta.

Denes pa ure tako hitro teko. Ta mladi
gospod ve toliko lepega pripovedovati, kaj
vse je videl po daljnem svetu in o čemer se
Jerici še sanjalo nij. In kako lepo go¬
vori !

Noč je že zdavnaj nastala; na mizi je
brlela lampica in Anton je še zmirom sedel
tik Jerice, da si ga je večkrat opominjala,
naj se odpravi domu. Pričakati hoče očeta,
da se z njim dogovori.

Bližala se je polnoč, ko se zasliši ropo¬
tanje okolo hiše; Jerica hiti svetiti črez prag
in za njo opotekaje se stopa teško v hišo
oče Matevž. Ves zavzet gleda na mladega
gospoda, ki je vstal izza omizja in ga po-

59

zdravljal. Mrmra nekoliko jeznih besedi in
se spusti na klop z osornim vprašanjem:
„Kdo je pa ta? Kaj bi rad?“ Anton kratko
pove, kaj se je pripetilo, a Matevž vse samo
na pol sliši, pogleda zdaj Jerico, zdaj Antona
in končno zameži in zadremlje.

— Trudni so oče, šepeta Jerica, hoteča
izgovarjati svojega očeta. Videti je, da je
je sram.

— Tedaj odidem, reče Anton in vzame
svojo puško.

Jerica ga spremlja v temno noč. Poprej
pa je vžgala svečo v svetilnici, da si Anton
sveti na potu.

— Ko bi imela zdravo roko, vzdihne
Jerica, veslala bi Vas s čolnom po Ljublja¬
nici do mesta.

— Če imate čolnič, pa se sam vozim, jutri
pa čoln po kacem Krakovcu pošljem, pravi
Anton vesel. — Saj bi ne bilo prvikrat.

In Jerica sveti z lučjo naprej do tiho
tekoče vode Ljubljanice, kjer je bil čolnič
privezan. Anton stopa za njo in gleda z

60

dopadajenjem gibčno deklico, okolo katere
je plaval čuden svit po svetilnični luči oru¬
menele megle.

Anton skoči v čolnič, postavi svetilnico
na sedež in kliče svojega psa, pa zastonj;
pes gleda od daleč svojega gospoda, začne
tuliti in lajati, v čoln pa ga nij moč spraviti.

— Pa letaj po bregu! reče Anton neje¬
voljen, prime verigo, katero je bila deklica
odvezala, seže Jerici za slovo v roko potem
prime za veslo. Jerica z nasmehom še s svojo
lepo nožico pomaga odriniti čolnič.

— Lebko noč in srečno veslajte! kliče
za odhajajočim.

— Lehko noč, Jerica! jutri se vidiva,
odmeva iz čolna, ki že plava proti sredi
Ljubljanice.

Jerica pa na bregu stoji in gleda doli
po vodi, odkoder se sliši šum veslanja, od¬
koder se sveti mala lučica; vedno dalje in
manje, da je skozi gosto meglo samo še ka¬
kor drobna kresničica videti. Tudi ta zgine;

61

tma in tihota leži nad vodo. Jerici pa postane
teško pri srci.

Počasi gre proti domu; na enkrat pri-
skače pes in se spenja po Jerici.

— Tedaj nijsi šel za svojim gospodom?
Pa pojdi z menoj! Jerica boža psa po glavi
in ne se čuti več samo.

IV.

Bilo je drugega dne.

Po Ljubljanici navzgor plava čolnič;
Anton na zadnjem konci stoječ vesla s krepko
roko in se pogovarja z ranocelnikom, kate¬
rega pelje do ranjene deklice. Bil je lep po-
mladansk dan; škrjančki so se zibali v čistem
zraku in veselo žvrgoleli in tudi Antonu je
bilo tako lehko pri srci.

Ko se bližata kraju in Anton nad viso¬
kim bregom Ljubljanice zagleda streho znane
koče, vzame puško dvocevko in v zrak ustreli.
Dim od strela se nij še razkadil in že pri¬
skoči Antonov pes na breg, in ko izpozna

62

svojega gospoda, vrže se v vodo in plava do
čolna.

Anton hoče psa v čoln vzdigniti, se na¬
gne in ga prime za vrv okolo vratu. V tem
hipu se mu noga spodrsne in z glavo naprej
se prekucne v vodo.

Jerica, ki je ravno došla do brega, stra¬
hom zavpije, pa Anton je že nad vodo z glavo,
si jo otresa in lehkomisleno plava namesto v
čoln do bližnjega brega. Tam zgrabi za močno
vejo vrbovja in išče tal z nogami. Breg pa
je tu strmo padal, tal so bila mehka in blatna
in Anton skuša zastonj pomagati si na trdo
zemljo. Jerica mu roko nasproti moli, pa ga
ne more doseči. Vleže se tedaj na tla, se
oklene z desno, da si jo hudo boli, vrbe, ki
je tu stala. Potem se z životom nagne glo¬
boko doli proti mladeniču, kateri jo prime
za levo roko. Ko se Anton dotakne nežne
njene ročice, čuti, kakor da bi ognjena moč
se razlila po njegovem telesu, krepko se
vzdigne in skoči na breg.

— V marcu kopat se je pač še prerano,

63

pravi Anton in se začne smijati svoji nesreči,
otresaje si mokroto z obleke. Vse je teklo
od njega.

— Le hitro v toplo hišo, sili Jerica, še
vsa preplašena.

Zdaj kliče ranocelnik Antona. Sedel je
v čolnu in nevajen veslanja se zastonj sku¬
šal bližati bregu. Ko se je Anton prekucnil
v vodo, skoraj da bi se zvrnil bil čoln. Ra¬
nocelnik se je s vso silo oklepal z rokama
stene, da nij padel v vodo. Samo klobuk je
izgubil, ki je sredi Ljubljanice plaval zraven
Antonovega doli proti mestu.

Ko Anton zagleda ranocelnika, kako ves
spehan v čolnu čepi, ki se vedno vrti v
okrogu, se mu na glas smeje. Naposled se
posreči ranocelniku, priveslati do brega. Pes
na Antonovo kazanje plava za klobukoma
ter ju zaporedoma privleče na suho.

Vsi trije zdaj hite do koče. Toplo je
bilo v njej. Jerica prinese očetovo nedeljsko
obleko in zapusti sobo, da se Anton preobleče.
Antonu sicer nij dopadalo rašnjato odelo

64

starega Matevža, pa udati se mora. V kmeta
preoblečen pokliče Jerico. Deklica se na¬
smehne , videča mestnega gospoda v taki
obleki.

Ranocelnik resno vpraša: Kje je bolnik?

— Pri nas nikogar nij bolnega, reče
Jerica se smijoča.

Ranocelnik zgrbanči čelo in se obrne
proti Antonu.

— Gospod ranocelnik bode pogledal rane
na tvoji roki, zato sem ga pripeljal.

Jerica se brani, a naposled odveže ra¬
njeno roko. Ranocelnik, že bolj prileten mož,
si dene očale na nos, potem potegne iz žepa
svoj etuvi in razpoloži na mizo nožiče, škar¬
jice, kleščice, da Jerica strahom hoče po¬
begniti. Anton pa se vsede zraven nje, jo
prime z eno roko okolo pasu, z drugo pa
jej glavo obrne na stran in pokrije oči, da
ničesar ne vidi. Jerica zdaj mirno sedi, glavo
naslanjaje na ramo Antonovo. Ranocelnik
preišče rane in najde v njih svinčena zrnca.
Dolgo z železno iglo vrta po ranah, da se

65

je prikazala kri in se Antonu smilila deklica.
Ona pa se nij genila in zatajila svoje bolečine.

Naposled ranocelnik odloži orodje in
reče: — Dobro je, v štirnajstik dneh se bode
rana zacelila. Zdaj pa se mudi v mesto ;  ako
se Vam poljubi, gospod.

Antonu se pa nij poljubilo že oditi; iz¬
govarjal se je na še mokro svojo obleko.

— Vas bodo pa oče veslali, reče Jerica
in biti po očeta.

Stari Matevž pride, osoren in čmeren.
Anton mu zopet vse pripoveduje in da bode
rad škodo povrnil. Stari kima z glavo :

— Dobro! mrmra in odide z ranocel¬
nikom.

Anton in Jerica sta zopet sama v hiši...

Matevž se proti večeru vrne in zdaj se
odpravi Anton.

V.

Prva ljubezen! Kakor žarki pomladan¬
skega solnca skozi pokline ledu in snega se

prikradejo do zemlje, ogrevajo in prebudejo,

Novele. 5

66

dokler ne vrže raz sebe belo-bladno odejo
in se vsa sveti v nevestinem kinču; tako
priseva prva ljubezen v srce divje mladosti
in vzbuja vse blage tajne čute v prsih. Pa
solnce poletno pripeka ter svojim plamenom
cvetje požge. Jesenski veter brije po suhih
strniščih. Mrzla zima pride in pokriva sne¬
gom zemljo in srce. Skozi ledene šipe pa ti
samo še kedaj zabliska v svetih trenutkih —
spomin  sladke prve ljubezni. —

Anton je vsak popoldan priveslal iz
mesta, hodil malo po lovu, potem pa se oglasil
v koči in vselej je bilo že kasno na večer,
ko se je odpravil. Njemu se je zdela sveta
dolžnost, po njem ranjeno deklico obiskati,
dokler se ona popolnem ne ozdravi. Vsak
dan je sam zavezaval jej roko in skoraj tiho
obžaloval, da rane tako naglo celijo. Jerica
pa se mu je vedno bolj prikupila. Nedolžnega
in veselega srca je res bila podobna divji
roži, katera skrita za trnjem cveti.

Anton je kljubu svoji mladosti prehodil
bil dosti sveta ter imel dovolj priložnosti

67

seznanjati se z gospicami tako zvanib omi¬
kanih krogov. Pa niti ena mu nij vzbujala
gorkejših čutov, hladno je šel mimo vseh,
da si so njegovi starši srčno želeli, da bi
izbral si nevesto in prevzel trgovino.

Zdaj pa, odkar je po takem čudnem
načinu seznanjal se s priprosto kmetsko de¬
klico, čutil je v sebi nekak doslej neznani
nemir, kateri seje samo polegel, kadar je sedel
zraven nje, se dotaknil njene bele roke, jej
gledal v iskre plave oči. Anton nij še in
nij hotel premišljevati, kaj mu razburja kri
in ga vleče do lepe Jerice.

Bila je nedelja, druga, odkar se je pri-
godila ona nesreča. Matevž je po svoji na¬
vadi sedel v krčmi. Jerica pa je šla do brega
Ljubljanice ter se vsedla pod vrbo, kjer je
ondan Antonu pomagala na suho in gledala
doli po vodi, ali se že prikaže čolniček. An¬
tonov pes, ki je zdaj večkrat ostajal pri
deklici, se vleže zraven nje, jej položi na
koleno svojo gladko glavo in tudi pazljivo
gleda v daljino.

5 *

68

Čolnič se prikaže, Anton v njem stoji
in vesla. Ko vidi Jerico, vihti klobuk. Jerica
hitro vstane; vsa kri jej sili v lice, srce
tako naglo bije, da si mora roko na stran
pritisniti. Anton hitro vesla, obrne čoln do
brega in skoči na suho.

— Ali si me pričakala? vpraša Anton.

— Da, gospod!

— Kaj, gospod! Jaz sem Anton. Tako
me kliči. Misli si, da sem kmetski fant; šali
se Anton.

— Kako si morem -to misliti, ker ste
gospod? odvrne zarudela Jerica in se začne
smijati.

Prideta do koče in se vsedeta na klop
pred hišo. Solnce toplo in jasno sije in vabi
pomladne cvetice na dan. Anton vzame pu¬
ško ter jo hoče nabiti. Jerica se odmakne.

— Mar se mene bojiš?

— Pa zares, pravi Jerica, da me zdaj
prestraši vsak strel, kakor da bi mene zadelo.

— Kako je z rano? daj pogledati, veli

69

Anton, odloži puško in prime njeno roko.
Ona mu jo odtegne.

— Saj je že dobro; še ne čutim več,
kje sem bila ranjena.

— Vendar pokaži.

Jerica mu roko prepusti. Anton jej za¬
vije rokav jope nad lakti, in odpne gumpič
belih rokavec. Kjer so bile rane, vidijo se
zdaj samo še tri rdeče pikice. Baklo prime
tresočo se deklico okolo pasu, jo pritisne
k sebi in kliče: Jerica, ti moje srce!

In Jerica? Ali ve, kaj se z njo godi?
Izviti se hoče, bežati, pa onemogla sloni v
naročji Antona, ki rahlim glasom šepeta:

— Jerica, moje življenje! me tudi rada
imaš?

Prša se jej visoko vzdigujejo, solze se
udero iz oči.

— Govori, govori, moja zvezdica! sili
Anton.

Kako bi govorila, ko jej Anton ustnice
zatiska s poljubi, ko jej srce hoče počiti od

70

neznane radosti! Vzdigne roki, naglo se
oklene Antona in šepeta: Moj!...

VI.

Gospod Mender je bil bogat trgovec v
Ljubljani. Nemec po rodu je prišel v to mesto
kot trgovinski pomočnik k premožnemu kupcu.
Vedel se je svojemu gospodu, še bolj pa
njegovi hčeri priljubiti tako, da je z roko
edine hčere dobil po tastu hišo in blago.
Mender je razširjal svojo trgovino in posre¬
čilo se mu je, namnožiti si imetje.

Da si pa je pripotoval v deželo brez
vsega premoženja in je vse, kar je bil, imel
zahvaliti domačemu ljudstvu, vendar je v
svoji oholosti, kot Nemec zaničeval deželo
in njene prirodne prebivalce, zlasti pa slo¬
venski jezik, katerega se je samo za silo
govoriti naučil. Najhujše mu je tedaj bilo
v rodbini, da njegova žena malo vajena nem¬
škemu govoru je doma s sinom govorila v
svojem materinem jeziku.

Ko se je oženil, nij bil več v mladostnih

71

letih; živel je potem več let v zakonu, predno
mu je žena porodila edinega sina A. Anton
je bil ponos in veselje svojih staršev, in
tudi on jim je bil srčno udan, ter vse storil
jim na radost. Ko se je Anton vrnil iz po¬
tovanja, stopil je v očetov komptoar, in se
skazal spretnega v vseh trgovinskih zadevah.
Oče ga pa nij silil k rednemu delu in rad
pripustil, da se je po svoje razveseljeval,
češ, kadar bode oženjen in sam imel trgo¬
vino, ne bode mu več ostajalo časa za zabavo.

Vendar se je staremu Menderju začelo
čudno zdeti, ko Antona že vso pomlad po
cele tedne popoldne nij blizu in se pogosto
vrne kasno po noči. Anton se je sicer iz¬
govarjal, da hodi po lovu; pa zakaj ga nij
vsaj do večerje nazaj ?

Naposled sklene Mender poizvedavati,
kamo zahaja sin. Naloži veliko to opra¬
vilo svojemu najstarejšemu komiju, na kate¬
rega se je smel popolnem zanašati. Komis
drugi dan zasleduje Antona in ko ga vidi
odveslati, vzame si tudi on čoln pri njemu

72

znanem ribiču, ki ga mora za Antonom vo¬
ziti, vendar tako oddaljeno, da ga Anton ne
more spoznati. Že so nad vtokom Ižice.
Zdaj vidi od daleč Antona se bližati bregu,
kjer je stala deklica, hitro skočiti na suho
in oba oditi.

Komis čaka in ko nikjer ne vidi člo¬
veka, da se voziti do mesta, kjer je bil pri¬
vezan Antonov čoln. V tem poizve od ri¬
biča, da edina hišica daleč okolo je Matev¬
ževa bajta, katere streha se vidi. Komis
pošlje ribiča gledat za mladim gospodom, ki
je tu stopil iz čolna. Ribič gre in se vrne
črez nekoliko časa, okolo ustnic pomenljiv
posmeh.

— Mladi gospodič sedi na klopi zraven
Matevževe dekline in kakor se kaže, si nijsta
v sovraštvu.

Komis ostrmi, pa tako neverjetno se
mu zdi to, kar je slišal, da se začne glasno
smijati.

— Mar se Vam blodi po glavi? Mladi
gospod se pač mudi pri hiši, predno gre na lov.

73

— Nu, če mislite, pa naj bo tako, reče
ribič nejevoljen.

Komis sklene tako dolgo čakati, da se
vrne Anton. Ribič vesla s čolnom malo
višje, kjer je bilo gosto grmovje. Komis
ostane v čolnu, ribič pa gre po močvirji,
kjer najde Matevža šoto režočega, ga nago¬
vori, a ta ga niti ne pogleda ne. Vidi An¬
tona s puško in psom oddaljiti se od bajte,
pa nij poteklo pol ure, ko zopet nazaj pride,
Jerica pa mu nasproti hiti.

— Vrag si vedi, kaj to pomeni, mrmra
ribič.

Mračilo se je že, ko pride Anton z Je¬
rico do brega. Komis vidi svojega mladega
gospoda objemati deklico, potem skočiti v
čoln in odveslati.

Zdaj tudi on z ribičem za njim vesla v
mesto.

. Gospod Mender svojim ušesom neče ver¬
jeti, ko sliši poročilo iz ust svojega zaupnika.

— Tudi meni se je smešno zdelo, reče

74

komis spoštljivo, pa kar sem videl z lastnimi
očmi, temu moram verjeti.

— Dobro, odgovori Mender po daljnem
premišljevanji, pojdem sam gledat takoj jutri.
Vas pa prosim, da o vsem molčite.

Pa tudi Matevž je naposled se začel
čuditi in kolikor toliko premišljevati, kaj to
pomeni, ko je nekolikokrati zvečer vrnivši
se od dela domu, v hiši našel mladega mest¬
nega gospoda. Iz početka, dokler je videl
Jerico z zavezano roko, moral si je misliti,
da pač pride pogledat, ker je on kriv njenej
nesreči. Ko ga pa tudi pozneje še parkrat
pri hiši najde, mu počne stvar sitna postajati,
da si mu se še sanjalo nij od tega, kaj se je
godilo med Jerico in Antonom.

Vendar bi naposled tudi Matevž bil prišel
do kakega sklepa; pa nij mu tega trebalo.
V tem je že Antonov oče storil nagel in ne¬
pričakovan konec izletom svojega sina.

Anton in Jerica še nijsta slutila nevihte,
katera se je nad njima zbirala. Saj pa jima
tudi nij bilo prostora v prsih za drugo čutilo,

75

nego da se ljubita. Kaj bode iz te ljubezni,
kam ju tira plamteča strast? tega vprašanja
si niti Anton niti Jerica še nijsta stavila.

VIL

Mender se res odpravi drugi popoldan
kmalu potem, ko je videl sina oditi v lovski
obleki s puško na rami. Anton gre po
starem trgu črez sv. jakobski trg in se za¬
vije pri rožnih ulicah do Ljubljanice, kjer
je bil privezan njegov čolnič. Skoči v njega,
ga odveže in odvesla. Ko se Antonov čoln
več ne vidi, pokliče gospod Mender ribiča,
da ga pelje po Ljubljanici navzgor. Na mestu,
katerega mu je bil popisal komis, vidi čolnič
privezan pri bregu. Veli ribiču, naj ga tukaj
pričaka, dokler se ne vrne iz močvirja, kjer
ima opraviti. Stopi iz čolna na breg in si
radoveden ogleda kraj; potem gre počasi
proti bajti, katero je videl pred soboj ....

V hiši blizu okna je sedela Jerica, ši¬
vanje v rokah. Starega Matevža nij bilo
doma. Denes Jerica nij pričakovala Antona,

76

tem bolj jo je osrečil njegov prihod. Vsedel se
je zraven nje in njen mili obraz obračal do
sebe, da jej gleda v svetle oči. Jerica se
šegavo smehlja in žuga z iglo, ki jo v roki
drži, porednemu mladenču, da bi se ga ubra¬
nila. Kaj jima je v tem blaženem trenotji
mari za ves svet ?...

Senca zakrije okno. Oba izpogledata, pa
ničesar več ne vidita. Stopinje se slišijo v veži.
Dveri se odpro in v izbo stopi — gospod
Mender.

Anton, spoznavši svojega očeta, kvišku
plane, kakor da bi strela bila treščila v hišo
in kliče ves bled: moj oče!

Mender obrne svoje pekoče oči na de¬
klico. Jerica je s početka zvedavo gledala
neznanega jej tujega gospoda; zdaj pa pred
tem zbadljivim pogledom se strahom začne
tresti. Primakne se nezavedno bližje Antona,
kakor da bi zavetja iskala pri njem.

Menderju zaigra zaničljiv posmeh okolo
ustnic, pa kmalu kaže svoj miren, gladek
obraz ter reče prijazno sinu po nemški:

77

— Veseli me, da te najdem ; mislil sem,
da še hodiš po lovu, pa vidim, da se tukaj
malo odpočivaš. Opraviti sem imel na močvirji
in če ti je volja, greva lekko skupaj domu;
moj čolnič čaka.

Antonu se vrti po glavi. Kaj pomeni
prihod očetov, kaj njegov nagovor? Ali že
ve za vse ali še ničesar ne sumi? Ves zme¬
den se vzdigne, mrmra, da mu denes nij
več za lov ter se odpravi. Stari gospod odpre
dveri in čaka, da Anton vzame puško in
klobuk.

Med vrati se Anton še enkrat obrne.
Jerico vidi vso bledo sloneti pri oknu; ne¬
znana bol mu prešine srce. — Jerica! kliče
tresočim se glasom in hoče planiti nazaj k
njej. Pa oče ga prime s trdo pestjo, ga pri¬
tisne črez prag in za soboj zaloputne dveri.
Jerica nij razumela nemškega govora, videla
je samo, da stari gospod odpelje njega, ki jej
je vse na svetu, slišala je samo obupajoči
klic Antonov.

Vzklone se po konci, hoče hiteti za od-

78

bajajočim; pa moči jo zapuste in onemogla
se zgrudi nazaj na klop. Obraz si pokrije z
rokama; žareče solze priteko.

VIII.

Stari Mender je trdno držal sina pod
pazduho. Anton nij vedel, kako je prišel do
čolna, kako do Ljubljane in v očetovski dom.
Po vsem potu nista niti oče niti sin besede
spregovorila. Doma pelje Mender sina v nje¬
govo sobo ter mu reče mirno pa odločno :

— Jutri se odpelješ na Dunaj, v trgo¬
vinskih zadevah, da veš. Tedaj se pripravljaj
na pot.

Mender odide in pusti sina samega.

Anton se vrže v fauteuil, strašne misli
mu roje po glavi, nekončni obup se ga po¬
lasti. Da bi mogel umreti, da bi z njim umrla
Jerica, zedinjena bi bila na veke. Pred oči
mu stopi podoba nesrečne deklice in debele
solze mu začno kapati po licih.

Tiho se bliža mati Antonova; slišala je
prihod sinov in gnalo jo je k njemu.

79

Ko ga zagleda vsega v solzah, v naj-
večo žalost utopljenega, prestraši se, hiti
k sinu, objame ga in reče milosrčno :

— Moj. Anton, o Bog, kaj se ti je pri¬
petilo? Povej svoji materi.

In vboga mati, predno more Anton od¬
govoriti, začne sama glasno plakati.

V tem se vrne gospod Mendel' in kliče
očitajočim glasom :

— Anton!

Po tem se oberne k materi:

— Tedaj ti je povedal Anton, da se
mora za nekoliko časa odpeljati na Dunaj?
In zaradi te kratke ločitve tako tarnanje!

Mender resno pogleda svojega sina, ka¬
teri se silno skuša umiriti; mati pa, res
misleča, da slovo Antona tako žalosti, pri¬
govarja mu s tolažljivimi besedami.

Drugo jutro rano se Anton odpelje.

Staremu Mender-ju se je kamen odvalil
od srca, ko so konji odderdrali s kočijo, v
kateri je tiho v plašč zavit slonel Anton
bled in potrt.

80

Mender si je že izmislil načrt, kako po¬
ravnati to sitno stvar. Nij si mogel domisliti,
da bi njegov Anton, sin bogatega trgovca,
olikan in vajen na najodličnejše mestne kroge,
resnično mogel ljubiti prosto kmetsko dekle.

— Dolgčas in vroča mladeniška kri ga je
zapeljala k tej nespametnosti, mrmra. Pa storil
jej bodem nagel konec. Ukrotil bodem to zvito,
ničvredno drulial, če ne drugače, z denarji.

IX.

Nekoliko dni po odhodu Antonovem gre
gospod Mender na močvirje k staremu Ma¬
tevžu.

Jerica je ravno prišla do brega, ko se
je čoln približal. Ko bi bil Anton! Pa kmalu
spozna starega gospoda, ki jej je v strašnem
spominu, in kakor oplašena srna zbeži v
grmovje.

Mender najde hišo odprto, a nikogar
doma; gre gledat okolo in najde naposled
na močvirji starega Matevža.

— Ste Vi gospodar te hiše?

81

— Da, reče kratko Matevž.

— Govoril bi rad z Vami.

Oba gresta k bajti in se vsedeta na klop.

— Jaz sem ljubljanski trgovec Mender.

Ko Mender svoje ime izreče, ostro po¬
gleda Matevža, pa mož hladnokrvno puha iz
pipe in se še ne ozre po govorniku.

— Da ne trativa časa, nadaljuje Men¬
der; kupiti si mislim nekaj zemlje na mo¬
čvirji; morebiti je na prodaj vaša hiša.

— Nij! odgovori kratko Matevž.

— Koliko ste Vi dali za to zemljišče?
vpraša Mender.

Matevž po strani pogleda Mender-ja,
premišljuje, potem čmerno godrnja:

— Petdeset tolarjev!

— In jaz Vam dam dve sto tolarjev;
meni dopada ta kraj.

— Ne prodam! reče Matevž in se ne¬
mirno pomika na klopi.

— Tudi za tri sto ne?

Mender potegne iz žepa debelo mošnjo
Novele. 6

82

ter jo vrže na klop, da zacvenkljajo križaki
in zlati.

— Tri sto tolarjev! Matevž počasi po¬
navlja te besede, goste megle dima puhteč.

— Velja, Vaše je, za štiri sto tolarjev!

Mender-ju se lice razvedri. Odpne moš¬
njo in našteje sto tolarjev.

— Drugih tri sto dobite pri podpisu
pogodbe v treh dneh.

— Že prav!

Matevž šteje počasi tolarje in jih potem
zaveže v ruto.

— Samo še to bi rad, pravi zdaj Men-
der, da v osmih dneh se odpravite.

— V osmih dneh? Ne gre. V štirnaj-
stih pa.

— Tedaj v štirnajstih. In kamo, vpraša
Mender, greste od tod?

— Na Dolenjsko nazaj. Tam je vino.

Starec se veselo in topo namuzne.

Mender zmirom prijaznejši postaje :

— Vi imate hčer?

— Imam.

83

— Ni-li doma?

— Da, doma,; reče Matevž in na izre¬
čeno gospodovo željo kliče glasno: Jerica!

— Imam jej nekaj poročati. Po ne¬
sreči je bila ranjena po mladem človeku . . .

Matevž prikima.

— Mladeneč je moral naglo odpotovati
in je meni naročil, naj prinesem deklici ne¬
kako povračilo za prestane bolečine.

Matevž nekaj mrmra in pokaže deklico,
ki se je plaho približala na klic očetov. Po¬
tem gre v hišo, vtakne denar pod slamo v
postelji in se zopet vrne. Ko zagleda Je¬
rico, jej reče, da hoče ta stari gospod z
njo govoriti, in gre na delo.

— Pojdiva v hišo, reče Mender prijazno
Jerici.

Deklica uboga. Srce jej trepeče, rude-
Čica jej polije obraz.

— Mladi gospodič, katerega sem tukaj
bil našel, zapustil je Ljubljano.

Jerica se opira z roko na mizo, da ne
omahne. Teško diha.

6 *

84

— Za bolečine, nadaljuje Mender, pošlje
ti dvajset zlato v.

Mender zopet odpre mošnjo in začne
naštevati zlate.

Jerica si pokrije obraz in bridko mrmra:

— Dvajset zlatov!

— Se ti mar zdi premalo ? vpraša Men¬
der bladno.

— Nič! nič! kliče Jerica in odbrani z
roko.

Mender obledi od jeze.

— Mar misliš več dobiti po tožbi?

— Jaz, po tožbi? — Jerica izpogledap
pa kakor kačji pik jo zadene ostri pogled
Menderjev.

— Tedaj vzemi!

Mender vrže zlate na mizo in naglo
odide.

— Obdržite svoj denar! kriči deklicaj-
nazaj mi dajte njega!

Pa Mender ne sliši več njenega glasuj;
z nagubanim čelom biti do čolna.

85

Jerica se vrže obupaj oča na kolena, lomi
si roki in stoče:

— O bog! da bi umrla.

X.

Anton je že več dnij na Dunaji. Hrup
velikega mesta, nov življenski položaj, opra¬
vila, katera mu je oče bil naložil, ne dado
mu dosta premišljevati prigodeb zadnjega
časa. Samo spomin na ubogo deklico mu
teži srce.

Dojde mu pismo od očeta. Po raznih
trgovinskih naročilih nadaljuje: „Ne bodem
ti očital tvoje nepremišljenosti. Mlada kri je
vroča kri brez presodka. Rad pozabim mla¬
dostno zmotnjavo. Da ti pa tudi tvoja vest
ne bode imela ničesar oponašati, naznanjam
ti, da sem vse poravnal. Kupil sem tisto kočo
in stari lisjak z ne manj zvito deklino sta
že zapustila ta kraj. Zopet sem spoznal tu¬
kajšnje gnjusno ljudstvo. Za par umazanih
cvenkov prodado ti vse, sebe in otroke. Sta¬
remu sem dal štiri sto tolarjev; vsa ropotija

86

še sto nij vredna. Mlada pa, kdo bi si mislil
da je ta kmetska nedolžnost tako previhana,
je rada vzela še posebej dvajset zlatov. Oba
sta zdaj prav vesela. Zdaj poznaš take ljudi,
na dalje se pa varuj enacik. Dragi moj sin!
Kadar ti je volja, lekko se vrneš k nam.
Mati žaluje po tebi in željno te tudi pričakuje
Tvoj oče.“

Anton prebravši to pismo, s prva neče
verjeti svojim očem. Da bi bila Jerica tako
lebkomišljena! Bere še enkrat, tu stoji črno
na belem: dvajset zlatov.

— Tedaj dvajset zlatov je tej nedolžni
rožici veljala moja ljubezen! britko kliče
mladenič. In jaz, vse bi bil zanjo žrtvoval
in vse jej verjel! Pa naj bode! Izbrišem jo
iz svojega spomina, nehvaležno hinavko !

Anton se je zdaj sramoval pred svojim
očetom, sramoval sam pred soboj, da je bil
tako lehkoveren. Na mesto mehkočutja pa
mu je zdaj stopil v srce nekak gnjus; živ¬
ljenje se mu je zdelo pusto in prazno, vse
Človeštvo zaničljivo.

87

V tem pride drugo pismo od očeta, v
katerem Antonu med drugim naznanja, da
lepa, bogata Ana, hči njegovega prijatelja,
pogosto povprašuje po Antonu, da se vsi
vesele njegovega skorajšnega prihoda. Ako
tudi Antonu, kar upa oče, Ana dopada, po¬
tem se dopolni najgorkejša želja staršem.

— Pač vse eno mi je, mrmra Anton, ali
ta ali druga. Ako žele starši, dobro, storim
jim to veselje. Kaj zato?

Anton se je že skoraj tri tedne na Du-
naji mudil. Pisal pa je očetu, da še te dni
do sobote zvečer se pripelje v Ljubljano na¬
zaj. Ob enem dostavi, da se v vsem poda
želji očetovej.

Staremu Menderju se lice veselja za¬
sveti, ko to bere. Gre naznanjat prihod An¬
tonov materi in Aninim staršem. Pogovore
se, da hočejo nedeljo skupaj praznovati An¬
tonu na čast. Storilo se je, da so prepustili
vso pripravo tej veselici gospici Ani.

V istem času je najbolj priljubljeni izlet
Ljubljančanov bila vožnja v čolnih po Ljub-

88

ljanici. Ana si tedaj domisli, da gredo vsi
skupaj po čolnih, kakor daleč jih bo veselilo
voziti se. Tam kjer bodo izstopili, napravi
se zabava na prostem.

Naroče dva večja čolna, enega za goste,
enega za godbo, ter ju da okinčati z zelenim
vejevjem in bandercami. Do nedelje bilo je
vse uredjeno.

Anton se res pripelje v saboto, želno
pričakovan in lepo pozdravljen po svojih
starših.

Se isti večer mora z očetom k rodovini
gospice Ane, katera sramežljivo gleda brhkega
mladenča. Antonu dopada čedna deklica, pa
srce ostane mu hladno. Ko sliši, da je za
drugi dan pripravljen izlet po Ljubljanici,
zavzame se, vendar se ne more braniti, da
ne bi se udeležil.

Vsi so bili ta večer srečni; mati se nij
mogla nagledati svojega sina, Mender pa mu
je večkrat gorko stisnil roko in mehkim gla¬
som rekel: Hvala, moj sin, hvala!

89

XI.

Obrnimo se zopet na „črno zemljo“, k
borni bajti Matevževi. Odkar je Matevž pro¬
dal svoje zemljišče, postal je še bolj čmeren
in osoren. Se tisti teden je prišel pisač iz
mesta, ki je napravil pogodbo in Matevžu
naštel ostalih tri sto tolarjev. Opominjal ga je,
da mora v štirnajstih dneh zapustiti kočo.
Mož prikima.

Pisar poroča Menderju, da je vse opra¬
vil in ta v svesti si, da je Matevž v izgo¬
vorjenem času odšel, se nij več brigal za
celo stvar.

Matevž res naznanja svoji hčeri, da je
kočo prodal in da gresta zopet na Dolenj¬
sko. Jerica je poslušala in ni besedice nij
zinila. Sama si je želela priti daleč od tod.
Matevž se je podal na dolenjsko stran, iskat
posestva, da bi ga kupil, pa nij mogel no¬
benega pripravnega najti.

Ko se vrne, pove hčeri, da ostaneta tu¬
kaj, dokler ne najde druge strehe.

— Vrag naj vzame mene, ki sem tako

90

neumen, in nemško gospodo ; godrnja mož
jezen, še izpod borne strebe nas preganjajo.
Če mu nij prav, pa mu vržem nazaj njegov
denar.

Matevža nij veselilo delati, vsak dan je
sedeval v krčmi in pil, da bi si jezo hladil,
jezo na gospodo in sam na sebe.

Jerica pa je bila sama v koči, le An¬
tonov pes je nij bil zapustil. Uboga deklica
je obledela in ovenela, kakor cvetje po slani.

Minolo je več tednov enako tihih in
žalostnih. In zopet je prišla sobota.

Stari Matevž je proti svoji navadi pose¬
dal doma v hiši; vedno pohajkanje po krčmi
mu je pusto postajalo. Tudi je naposled
opazil, da njegova hčer nij tako vesela in
brhka, kakor nekdaj ; če prav tega nij ka¬
zal mož, mu je vendar vsaj nekoliko bila
pri srci njegova hči.

Solnce posije skozi okno. Matevž gleda
zamišljen svojo hčer, katera je bleda ko
smrt njemu nasproti sedela in šivala.

Naposled jo nagovori:

91

— Mar si bolna, ali nečeš odtod?

Jerica začudena pogleda; nikoli nij bila
navada očetova z njo pogovarjati se o dru¬
gem, kakor o delu. Dobro jej je dejalo, da
je vsaj en človek na svetu, kateri ima sočutje
do nje.

— Pa res, Jerica, tako bleda si; kaj
pa ti je?

Ko sliši tak glas očetov, deklica teško
zdihne in debele solze jej kapajo iz oči.

Matevž se prestraši, vstane in stopi k
plakajoči deklici.

— Govori! reče mebko; povej, kaj se
ti je zgodilo?

— Nič, oče, nič!

— Nič? zakaj tedaj jokaš? zakaj se
mi bočeš zatajiti?

— Ob, oče! ibti Jerica in ne ve, kaj
bi odgovorila. Jej nij sveta dolžnost, da
svojemu očetu resnico pove?

Matevž še zmirom stoji pred svojo ne¬
srečno hčerjo. Ona se ohrabri, nagne glavo
in tiho začne:

92

— Saj veste, oče; mladi mestni gospod . ..

Matevž debelo gleda in požira vsako
besedo.

— Bil je sin starega gospoda, kateremu
ste Vi to bajto prodali.

— Sin? kliče začuden Matevž. In mladi
gospod, kaj je z njim?

— Oh, ob! stoka ubogo dekle; tako
sladko je govoril; obetal mi je . ..

Jerica zopet omolkne.

Matevžu se naenkrat zasveti po glavi.
Ko blisk temno noč, prešine ga grozna misel.
Trdno prime Jerico za ramo:

— In ti nesrečna! verjela si mu?

Jerica sklone roki in molči.

— Vse vem, zakriči zdaj Matevž. S
pestjo si udari po čelu: Stari slepec, da
tega nijsem videl poprej!

Ko besen skoči k postelji, zgrabi v slami
skrito mošnjo z denarji in jo vrže z grozno
kletvo sredi izbe. Potem si ruje sive lasi
in divja sem ter tje po izbi.

— In s tem se je mislil odkupiti ? Fan-

93

talin se je nasitil. Mar sem Judež, da pro¬
dam svojo hčer? Pa čakaj, ti mestna ne¬
snaga! zdrobil te bodem, zadavil!

Škripa z zobmi in gleda divje okolo

sebe.

Jerica se je vsa preplašena umaknila v
kot. Matevž pristopi in mirnejše reče:

— Ne boj se, hčer! kriva nijsi ti, kriv sem
samo jaz in ona mestna druhal. Pa poka¬
zal jej bodem; še jutri grem nad starega
vraga in mu vržem v obraz ves ta prokleti
denar.

Matevž vso to noč nij zatisnil oči, več¬
krat je vstajal in hodil po izbi. Tudi Je¬
rica je bedela in močila s svojimi solzami
borno vzglavje.

XII.

Nedelja je. Matevž se odpravi v mesto.
Znal je za Menderjevo hišo na velikem trgu.
Štacuna je bila zaprta, a Matevž je hitro
poizvedel, da gospod Mender tudi ob nedeljah
dopoldne prihaja v svojo pisarno tik štacune.

94

Po deveti uri res vidi Matevž dobro znanega
starega gospoda iti skozi vežo, odpirati si
pisarno in vstopati.

Matevžu se oči strašno zabliskajo. Po¬
časno se bliža dverim, malo posluša, in ko
ne sliši druzega glasa, kakor Menderjeve
korake, pritisne kljuko, odpre in stopi v sobo.

Gospod Mender je bil denes posebno
dobre volje. Veseli ga, da se mu je sin vrnil
iz Dunaja in da se morebiti že denes odloči
dan njegove poroke z bogato Ano. Roki na
hrbtu, hodi po komptoaru, v prijetne misli
utopljen.

Ko sliši odpirati dveri, se nejevoljno
obrne, pa osupnen obstoji, zagledavši pred
soboj starega Matevža, kateremu se je na
očeh videlo, daje že mnogo pil. Jeza mu vskipi.

— Kaj iščete tu? zarohni Matevžu.

Ta zapre dveri za soboj in stopi počasno
bliže. Njegove oči se svete v nekem divjem
ognji, da se Mender skoraj preplašen nazaj
odmakne.

— Kaj tukaj iščem? Tebe iščem in tvo-

95

jega gospodskega fantalina, pravi Matevž.
Dobro si se izmislil. Kaj ne? Kaj bo tak
revež kakor jaz? Pa taki berači še nijsmo,
da bi prodajali svoje otroke. Veš, gospod!

Mender od početka preplašen, brzo se
ohrabri ter hoče mimo Matevža do dveri; ta
pa se široko pred njega vstopi.

— Tukaj ostaneš, gospod! Nijsva se še
zmenila.

— Kaj pa hočete od mene? vpraša Men¬
der, kolikor mu je mogoče mirno.

— Nazaj ti vržem tvoj peklenski denar.

— Mar ste znoreli? Kup je kup. Vam
nijsem dosta drago plačal vaše podrtije?
Proč, poberite se, sicer vas dam zapreti!

— Ti! mene zapreti? divje kriči Matevž
in prime starega gospoda Menderja, kakor
tiger svoj plen. Mender ves bled, zakriči:
Pomagajte! a Matevž ga je bil že zgrabil za
vrat in ga v svoji besnosti lučil ob tla.
Mender se zastonj skuša braniti z rokami.
Matevž ga davi se svojo trdo pestjo, klečeč

96

mu na prsih. OČi se zatemne Menderju, pene
mu stopajo iz ust...

V tem hipu se odpro dveri, hlapec in
trgovski pomočnik Menderjev, katera sta sli¬
šala klic gospodov, planeta v sobo, primeta
Matevža ter ga potegneta nazaj.

Mender leži na tleh črnih lic, široko
odprtih oči.

— Morivec! kričita hlapec in komis, dr¬
žeča kmetskega starca, ki mirno stoji, ognjene
oči na Menderja uprte.

Naenkrat Mender globoko izdihne, po¬
gleda okolo sebe, zdrami se in počasi vzdiga
glavo. Komis priskoči ter mu pomaga na noge.

Ko se Mender zave, kliče razljuten:

— Na sodnijo z roparjem!

Matevž se ne gane. —

Komis hoče oditi po stražo, a Mender
se zopet premisli:

— Ne, ne! izpodite ga; nij vreden, da
bi se jaz pečal s to živino.

— Le peljite me na sodnijo, kriči Ma¬
tevž. Povedal bodem ...

97

Mender mu ne da zgovoriti:

— Ven z njim, ven!

Komis in hlapec ga zgrabita in tiščita
do vrat. Matevž se izvije njunim rokam, po¬
tegne iz žepa mošnjo z denarji ter jo vrže
Menderju pred noge. Mošnja razpoči in to¬
larji in zlati se razškrope in žvenkljajo tr-
kole po tleh.

— Proklet bodi ti in tvoj sin in tvoj
denar! zagrmi Matevž, sune na stran komija
in hlapca in zapusti hišo.

Na trgu se vstavi in žuga s pestjo proti
Menderjevi hiši. Ljudje se po ulici vstavljajo
in gledajo. Potem koraka iz mesta ven.

Mender ukaže komiju in hlapcu, naj
molčita o vsem tem, kar sta videla. Zapre
se potem v pisarno in se zamišljen vsede na
stol. Teško se oddahuje. Celo mu je zgrban-
Čeno, glava na prsi nagnena. Kako vesel je
bil v jutro! In zdaj? Ne more preračunih, kaj
bo iz vsega tega. Sklene nazadnje, vse storiti,
da če ne drugače, vendar vsakako se silo

odpravi iz tega kraja divjega starca.

Novele. 7

98

O nezgodi pa, ki se mu je denes pri¬
petila, ne zine kasneje ni besedice proti An¬
tonu, ko ga je prišel pozdravljat v komptoar.
Samo to mu pove, da se popoldne ne bode
udeležil pri veselici.

xm.

Krasni majniški dan isto nedeljo po¬
poldne je vabil Ljubljančane iz hladnega
mestnega zidovja v prijazno okolico. Na kra¬
kovskem bregu so stali čolnarji pripravljeni
s svojimi čolni voziti po Ljubljanici mestno
gospodo, katere je denes obilo privrelo.

Zdaj se bliža veselo društvo. Anton z
gospico Ano, njegova mati, starši Anini in
kopica mladih mestnih gospodov in gospie
posedajo velik praznično okinčan čoln. Ko
odplavajo, zasvira godba, katera je društvo
v drugem čolnu spremljala.

Anton sedi zraven Ane. Radost in sreča
se bere deklici na mladem obrazu; večkrat
zarudi, ko jej šaljivo nagajajo poredne pri¬
jateljice. Tudi Anton se sili, da se kaže ve-

99

selega. Pa pogosto se mu zatemni oko; za¬
mišljeno gleda zeleno tiho vodo, ki se je
tresla od Teslovih udarcev.

Nad vtokom Ižice zagleda znano streho,
spozna vrbo na bregu, kjer mu je lepa Je¬
rica pomagala iz vode. Še jo vidi, kako se
je nagnila proti njemu in ga plašno gledala
s svojimi motnimi očmi. Kolikokrat ga je
pričakovala na tem mestu. In vse je bilo
laž in hinavščina! Anton si potegne z roko
črez oči.

Čolni plavajo mimo in višje in se vsta¬
vijo nad Črno vasjo. Vsi hite na suho in
naglo je improvizirana veselica na zeleni
trati....

Kmalu potem, ko so čolni odplavali
mimo Matevževe bajte, se iz gostega grmovja
na bregu prikaže Jerica.

Trepetajoča je doma pričakovala svo¬
jega očeta, ki se je bil rano odpravil v mesto,
pa nij ga nazaj. Ubogi Matevž se v svoji
jezi nij vrnil domu, iskal je tolažila v krčmi,
v vinu.

7 *

300

Jerice nij trpelo v pusti prazni hiši, šla
je do brega in se vsela za gosto vejevje,
kjer je nikdo ne vidi. Čolni prihajajo, pla¬
vajo mimo, v njih sede in se šalijo veseli
ljudje, njej pa srce poka od tuge. In zopet
se bližajo drugi čolni, godba svira. Jerica
pogleda skozi vejevje in spozna Antona. Oči
se jej radostno zasvete, pa že jo obhaja tem
večja žalost, ko ga vidi sedeti zraven lepe
mestne gospice.

Se bolj se stisne za grmovje, dokler se
čolni ne izgube za ovinkom ljubljanične struge.
Zdaj hiti Jerica do mesta, kjer je privezan
čolnič, skoči v njega, ga odveže in vesla
počasno gori po Ljubljanici.

— Vsaj enkrat ga še hočem videti, mr¬
mra nesrečna deklica, še enkrat!

Ko vidi, da so se vstavili nad Črno
vasjo, vesla Jerica pod vasjo do brega. Stopi
na suho in čaka do večera. Od daleč jej na
uho doni godba.

Mrači se, megla se kadi, pa ne tako

101

gosto, da ne bi je prodrli bledi žarki lune,
ki se je na vzhodu veličastno vzdignila.

Zdaj gre Jerica mimo vasi in se varno
bliža prostoru, kjer se je zabavalo mestno
društvo. Vžgali so si bakle, katere so plan
jasno razsvetljevale. Ravnokar je za malo
časa ples ponehal.

Vsedejo se v krogu gospodje zraven
gospic, Anton zraven Ane. Šaljiva igra se
začne. Kdor nij zadel, moral je dati zastavo.
Anton je bil v veseli družbi sčasoma sam
vesel postal. Pogosto je plesal z gospico
Ano, govoril z njo prijazno in srčno, da je
deklica bila vsa srečna.

Pri reševanji zastav pride tudi na Antona
vrsta, da si izbere družico. Izvoli si Ano, ki
se mora dati od njega objeti in poljubiti.
Občna radost in ploskanje, godba tuš zasvira.

Jerica je zadosti videla. Izgine po stezi,
od koder je prišla, hiti k čolnu in odvesla
proti domu. Da si so jej drevile po prsih
in glavi strašne bolečine, ostale so oči suhe,
Čudno sveteče se.

102

Na bregu sede blizu vrbe in čaka, da
se vrne društvo z Antonom. Bilo je že kasno
po noči, ko sliši bližati se godbo. Bakle so
ugasnili, noč je bila dosta svetla. Čolni pla¬
vajo sredi Ljubljanice, godba potihne.

— Ob kako krasna noč! vsklikne Ana.

— Tem krasnejša zraven Vas, gospica
Ana, reče Anton milo ter jej stisne roko.

Že so plavali čolni mimo vrbe. Jerica
je skozi tanko meglo spoznala Antona.
Vsklone se po konci, razprostira svoji roki,
vzdihne globoko: Odpusti mi bog! — in se
utopi v vodi ljubljanični.

Dva ribiča, ki sta vozila razne stvari
za prejšnjima čolnoma, ravnokar veslata doli
po vodi, ko vidita deklico v vodo padati.
Na vso grlo zakričita na prednja čolna, naj
vstavijo in se vrnejo na pomoč. Sama pa
hitro veslata do brega, kjer vidita ravno
pod vrbo med grmovjem nekaj belega plavati.

Eden ribičev skoči na suho, drug skuša
z veslom vzdigniti v vodi plavajoče truplo,
ki je z obleko na vejah viselo. Prvi se vleže

103

na tla in posreči se mu, zgrabiti obleko in
po njej roko. Naglo zdaj potegne truplo na
breg. Pa bilo je preskasno. Jerica leži mrtva
z na pol odprtimi očmi.

V tem sta priveslala oba večja čolna.

Anton skoči prvi iz čolna na breg.
Strašna slutnja se ga polasti. Leti k vrbi,
kjer vidi ležati belo truplo in spozna Jerico.
Bleda upala lica so se čudno svetila v me¬
sečnem svitu. Anton vsklikne:

— Jerica! in v nezavesti pade na njeno

telo.

Vse društvo zdaj prihiti. Nastane hrup
in upitje. Antona nezavednega odneso v čoln,
peljejo ga v Ljubljano in spravijo na dom.
Mati plaka, Ana se trese od strahu, nikdo
pa si ne ve razložiti, kaj se je prigodilo z
Antonom.

XIV.

Na bregu pri mrtvi Jerici ostaneta sama
ribiča, ki sta jo našla v vodi. Spoznata hči
starega Matevža.

104

— Kaj zdaj početi? reče prvi.

— Pojdiva iskat Matevža, pravi drugi;
v krčmi ga najdeva.

— In pustiva nesrečnico samo? oglasi
se zopet prvi.

— Mrtva je, ne bode se več prebudila.
Idiva!

V krčmi tik iške ceste sedi stari Matevž,
vliva v sebe vino in žganje. Nikdo ga še
nij videl tako razdivjanega. Včasi mu je ka-
pala debela solza iz oči, ali od jeze, ali
tuge, kdo ve.

Ribiča prideta. Brzo poizvedo vsi ljudje
— in bilo jih je mnogo na nedeljo večer v
krčmi — kaj se je pripetilo. Ribič stopi k
Matevžu ter mu pove, da je Jerica mrtva.
Matevž ga dolgo gleda s široko odprtimi
očmi. Potem skoči kvišku in plane iz hiše;
moški in ženske za njim.

Kmalu so pri Ljubljanici. Ženske za¬
javkajo, ko zagledajo mrtvo Jerico. Matevž
pa stopi pred njo, topo nekaj časa gleda se
srpim očesom, potlej pa reče z zamolklim

105

glasom: Mir ti bodi! potem se nagne, prime
s krepko roko truplo nesrečne hčeri okolo
pasa in ga nese v bajto.

Tam ga skrbno položi na postelj. Obrne
se proti množici, ki je vrela za njim v hišo
in se jezno zadere:

— Proč, poberite se!

Vsi plašno odido. Matevž zapre hišna
vrata in ostane sam z mrtvo hčerjo....

Sredi noči zagrmi strel iz ljubljanskega
grada.

— Gori! na močvirji! upije stražar.

Gorela je Matevževa bajta. Plamen visoko
šviga. Iz krčme hite ljudje na pomoč, pa
predno so pri bajti, podrla se je z ropotom
in pokopala v ognji mrtvo Jerico in njenega
očeta.

106

XV.

Le enkrat daj še, majnik zlati,

Da gledam zorni troj obraz;

Ne branim se potem zaspati,

Zagrne naj me Tečni mraz.

Stritar.

Minolo je leto.

Anton je več tednov ležal v hudi vro¬
činski bolezni, boreč se s smrtjo; pa zma¬
gala je naposled njegova krepka natura in
začel se je zopet okrevati. Vrnilo se mu je
po malem telesno zdravje. Njegov duh pa je
ostal razdejan; nesrečni je bil duševno top.

Spomin na svoje poprejšnje življenje mu
je skoro popolnem izginil. Bil je, kakor no¬
vorojeno dete. Nij spoznal ni matere niti
očeta, katerima je njegovo brezumno smeh¬
ljanje srce trgalo. Poklicali so najizvede-
nejše zdravnike in saj dobili to nado, da
tudi duh sčasom utegne zopet priti v pravo
ravnotežje.

Tako je šlo vse leto.

107

Anton se je vozil po okolici ali se šetal,
vedno spremljan od služabnika, ki je imel
nanj paziti, da se mu v njegovi brezumnosti
kaka nesreča ne pripeti.

Gospod Mender se je hudo postaral to
leto. Edini sin in tako nesrečen. Vest pa
mu je očitala, da on nij brez krivde na
strašni osodi svojega sina ...

Zlati majnik je zopet razsipal svoje cvet¬
lice po polji, solnčni žarki so lesketali nad
zeleno vodo Ljubljanico, čolni so plavali po
njej, privažajoči od Vrhnike in močvirja razne
tovore.

Anton se s svojim slugom seta po mestu.
Veselo gleda okolo sebe in se smehlja. Zdaj
prideta oba do Ljubljanice. Anton začne na
enkrat zamišljen postajati. Pospešuje svoje
korake, da ga sluga teško dohaja.

Ob bregu ljubljaničnem je bilo mnogo
večjih in manjših čolnov privezanih. Anton
gre nemirno mimo njih ter pozorno ogleda
enega za drugim.

Zdaj veselo vsklikne in predno ga dojde

108

sluga, skoči v mali stari čolnič — bil je
nekdaj Matevžev — in ga naglo odveže.
Sluga prihiti ter hoče za njim v čoln. Anton
ga sune z veslom nazaj na breg in s krep¬
kim udarcem vesla na sredo Ljubljanice.
Brzo vesla navzgor, da čolnič pleše naprej,
ko lehka lupina.

Sluga po prvem strahu kliče za Antonom,
pa ta se še ne ogleda. Gre tedaj poiskat
ribiča, da ga vozi za blaznim mladeničem.

Predno se ribič odpravi, Antonovega
čolna nij več videti. Sluga priganja ribiča,
naj se napenja, kar more. Ko sta pri Gru¬
berjevem kanalu, zagledata daleč pred soboj
Antona. Ribič krepko pritisne veslo in po
malem se bližata prednjemu čolnu.

Anton stoji razoglav v čolniči.

Nad vtokom Ižice malo postoji in gleda
po bregu, kakor da bi nekaj iskal. Ko pa
sliši za soboj čoln bližati se, drevi zopet
naprej.

Naenkrat zasuče čoln proti vrbi, ki je
stala samotna na bregu.

109

Ko čoln s prednjim koncem trešči v gr¬
movje, odpoloži veslo in gleda, kje bi prišel
na subo.

V tem se bližata ribič in sluga.

Antonu se bere rajsko veselje na obrazu,
oči mu divno svete.

Kakor da bi videl na bregu stati podobo
Jerice, jej miga in s klikom: — Jerica, tu¬
kaj sem! skoči iz čolna na breg. Pa noga
mu spodrsne. Pade med grmovje in se po¬
grezne v vodi. Samo enkrat se prikažeti
roki, kakor da bi iskali, kje se prijeti, potem
izgineti in voda teče naprej tiho in mirno.

Sluga in ribič sedaj prihitita. Po dol¬
gem iskanji najdeta nesrečneža in ga pote¬
gneta na suho.

Bil je mrtev, na bledih licih pa mu je
plavala nepopisljiva radost. —