VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE!
slovenska
FOR A. F * 11 SLOVENIA
ZDAJ SOLZE VSTRAN! ORODJE V DLAN! DOM ZNOVA VSTATI MORA, OJ DOM KRASAN, TAKO PROSTRAN, DA BO ZA VSE PROSTORA...
Simon Gregorčič
LETNIK XLIII
MAREC-APRIL 1993
ŠT.3-4 NO 3-4
PROF. EHRLICH - ŠKOF ROŽMAN
IZDAJALCA ?
Letos, 13. marca 1993, je preteklo 55 let, odkar je Hitler začel z vojaškim osvajanjem Evrope, ko je vkorakal v Avstrijo in na Dunaju oklical "Anschluss" države Avstrije k nemškemu Tretjemu Reichu.
V teh dneh, ko so npr. celjski tovarniški delavci - zlasti v Cinkarni - delili svoje simpatije med Hitlerjem in Stalinom in ko "skupine levičarskih študentov na ljubljanski univerzi niso reagirale" (Jurčec), je dr. L. Ehrlich jasno vedel, kje morajo v tej stiski stati slovenski katoličani.
Ruda Jurčec, znani slovenski novinar in pisatelj, ki je bil tiste dni urednik Slovenca, istočasno pa ljubljanski dopisnik francoske agencije Havasu in belgrajske Avale, nam v svoji knjigi "Skozi luči in sence - III.", (izšlo v Buenos Aires, 1969, Editorial Baraga S.R.1) na straneh 152 - 155 opisuje dogodek, ki sicer ' povzročil vojne napovedi, povzročil je pa veliko senzacijo tudi v svetovnem časopisju (Le Temps) s posledično diplomatsko nervozo med Berlinom in Belgradom. Takole opisuje dogodek Ruda Jurčec:
"Nekaj minut zatem sem bil sam v sobi. Najbrž se ne motim, če ponovim, da je nenadno vstopil v mojo sobo doktor Matej Poštovan (član uredništva Slovenca za zunanje zadeve in ugleden starešina akademskega kluba Straža) in položil predme listek z besedilom, pisanim z Ehrlichovo roko. Naglo sem ga prebral in že tudi zasukal telefon in prosil za takojšnjo zvezo s Havasom v Belgradu.
Pri škofu Rožmanu, tudi koroškem rojaku, je Ehrlich dosegel, da je bil za nedeljo po vseh cerkvah razglašen poseben dan molitev za nesrečno Avstrijo. Zveza je bila naglo vzpostavljena in še hitreje sem besedilo prediktiral Aucouturieru. (Gustave Aucouturiere, vodja belgrajske sekcije francoske agencije Havasu). Res se je oklic naglo razširil ne samo po ljubljanski škofiji, nedelja 15. marca je bila dan molitev in žalovanja po vsej Sloveniji.
Novico je v trikolonski obliki z velikimi črkami objavil pariški Le Temps naslednji dan, v soboto zvečer, ostali pariški dnevniki pa so glasilu francoskega zunanjega ministrstva sledili v nedeljo zjutraj in enako razglašali vsemu svetu slovenski dan žalosti.
Molitve in primerne službe božje so se potem res povsod mirno opravljale in po Sloveniji dogodek ni vzbudil nobenega posebnega komentarja.
Kaj vse bi se bilo zgodilo, če ne bi bilo na nedeljo. Povsod v Nemčiji so ravno v nedeljo najbolj bučno slavili zedinjenje obeh nemških dežel. Nemški tiskovni urad je registriral samo ugodne komentarje. Kriza okoli Havasovega poročila o slovenskem žalovanju je Berlin dosegla šele v nedeljo popoldne.
Nemci znajo biti odločni in udarni in tega ni treba znova podčrtavati. Najbolj jih je prizadelo, da je Le Temps objavil novico o vabilu ljubljanskega škofa kar čez tri kolone in z mastnimi črkami. Čez nekaj minut je bil že telefonski protest nemške vlade v Belgradu.
Pozneje si nikdar nisem upal načenjati zadeve naravnost pri doktorju Korošcu. Nesreča je hotela, da je bil tisto nedeljo v Belgradu in ni niti šel na izlet v okolico, odkoder bi se vrnil pozno v noč. Tako se je predsedstvo vlade ali zunanje ministrstvo takoj obrnilo nanj kot notranjega ministra, zakaj in kako je v Sloveniji prišlo do teh verskih protestnih manifestacij proti Nemčiji in zakaj je bilo Havasovo poročilo datirano iz Ljubljane.
Havasov dopisnik v Ljubljani pa je bil hkrati urednik Slovenca in šef ljubljanske podružnice Avale. Še isti večer je Korošec odredil preiskavo.
Proti deveti uri je na Avali zapel telefon notranjega ministrstva. Ob nedeljah mene ni bilo v urad in službujoči uradnik je dobil nalog, naj takoj poroča, kdaj in kako je dala Avala v svet novico o dnevu žalovanja v Sloveniji zaradi Hitlerjeve zasedbe Avstrije. Uradnik si je dal prinesti kopije gradiva za tri dni nazaj, a nikjer ni bilo sledu o kaki novici, oddani na mreži Avale. Takoj je odgovoril izid prvega pregleda in kmalu odšel domov, ker je podružnica malo pred deseto končala z delom, potem ko je poslala zadnje gradivo uredništvom in ljubljanski radijski postaji.
Toda tedaj se je ples šele začel. Pri radisjkih sprejemnikih je ostal samo radiotelegrafist (Avale) Viktor Hassl. Komaj je službujoči urednik odšel, je spet zapel telefon in se je oglasil, izredno razburjen, podban doktor Stanko Majcen. Skoraj besnosti podobni izreki so naročali, naj takoj ob aparatu pregleda gradivo in naj najde razglas o dnevu žalovanja.
Seveda se je Hassl zaman trudil in samo še slišal, kako je podban divje treščil slušalko na svoj aparat. Nekaj minut nato se je vse pomirilo, le da je podban dodal, da terja doktor Korošec takojšnje razčiščenje cele zadeve. Posledica je bila samo ta, da Hassl potem do jutra zaradi razburjenja ni mogel v redu prejemati, ker je črke narobe slišal.
Zadnji klic z banovine je zadonel okoli druge ure zjutraj. Podban je sporočil, da je poslal slugo na Avalo - ni bilo daleč, ker smo bili v sosedni Levstikovi ulici - in ukazal, naj mu Hassl takoj izroči vse gradivo zadnjih treh dni.
Ob osmih zjutraj sem v ponedeljek prišel v urad na moj prvi obrok dela. Ves iz sebe je Hassl pritekel nadme in mi ves obupan razložil, kakšna je bila nevihta. Hoteli so ugotoviti neko novico iz gradiva Avale, toda je ni bilo.
Ni jih bilo. Hkrati pa se mi je zazdelo: doktor Korošec je vedel za moj zasebni telefon, poročilo je razposlala agencija Havas in bilo mu je znano, kdo je Havasov ljubljanski dopisnik. Toda Korošec je ukaz za preiskavo sprejel in sprožil, vendar so mu v Belgradu prenaglo dvoje združili: dobro so vedeli, da je dopisnik Havasa tudi šef ljubljanske Avale, a pri centrali Avale sem imel dovolj nasprotnikov - vendar so sklepali prenaglo, ko so obdolžili vodjo ljubljanske podružnice; ta pa tega ni storil kot uradnik Avale, ampak kot zasebnik v službi tuje agencije. Kazen bi mogla zadeti samo uradnika Avaie, ne uslužbenca Havasa.
Ko je potem prišlo v Belgrad podbanovo uradno potrdilo, da novica ni šla iz uradov Avale, je bilo lahko zavrniti protest nemške vlade, ki bi se pač morala pritožiti v Parizu pri centrali Havasa.
Komaj je bilo mimo vihar zlata vredne pobude doktorja Ehrlicha, je prišlo do hujše križe pri Slovencu. Nemška ambasada v Belgradu je protestirala proti Kuharjevemu uvodniku 'Hitler na Karavankah'.
Ko so vsebino sporočili v Berlin, so tam čutili prikrite osti in list obdolžili, da z grdimi nameni straši pridne Slovence pred Hitlerjem. Nemškemu mnenju se je pridružil tudi predsednik vlade Milan Stojadinovič in iz Belgrada je prišla terjatev, naj list napiše nov uvodnik in sicer pod naslovom 'Kri ni voda'.
Kuhar je sedel za pisalni stroj in v nekaj minutah je bil uvodnik napisan, kajti imel je dovolj sposobnosti, da je ob takih prilikah znal enako pisati o hudiču, kakor je štiriindvajset ur poprej pisal v čast angelu ali kakemu svetniku. Ko ga je končal, mi je zaupal, da je Stojadinovič poslal navodilo celo v tem smislu, da smo znali Slovenci, Hrvati in Srbi leta 1918 prvi svetu pokazati, da 'kri ni voda'; zato je treba nemškemu narodu samo čestitati, da se je po tolikih stoletjih znašel ves pod isto streho.
Jasno je bilo: nemška vlada je hotela zmanjšati poročila o razpoloženju v sosedni Sloveniji. Ko so Kuharjev uvodnik dobili v Belgrad, so ga na ambasadi gotovo takoj prevedli in po nemški tiskovni agenciji razširili po svetu: vidite, kako misli o nacistični zasedbi Avstrije Slovenec, glasilo doktorja Korošca, voditelja katoliških Slovencev.
Slovenec je moral kloniti pred Stojadinovičem, med Srbi največjim germanofilom. Bil je med redkimi srbskimi študenti, ki so študirali na nemških univerzah. Da je zasedbo Avstrije sodil v pangermanskem smislu, priznava tudi sam v svojih spominih, ki so izšli v Buenos Airesu, kjer ponavlja dobesedno, da se je pri tem izkazalo, da 'kri ni voda'.
Kljub katastrofi, ki je prizadela nesrečno Avstrijo in po dramatičnih posledicah pri Kuharju in Havasu, sem bi/ponosen na pobudo doktorja Ehrlicha. Le redko se je govorilo aH pisalo o Slovencih po svetu, vendar je na začetku tolikih hitlerjevskih zarot proti miru in vsemu človeštvu ravno pri Slovencih zadonel najčistejši in najgloblji glas vesti: OBSODILI SMO NACIZEM IN NJEGOVE ZLOČINE, KAKOR SE JE POZNEJE ENAKA OBSODBA RAZTEGNILA NAD PODOBNIMI ZLOČINI KOMUNIZMA:
slovenska DRŽAVA
FOR A FREE SLOVENIA
Subscription rates: $15.00 per year $ 1.50 single issue Advertising: $ .45 per agata line
1987 -1988 Member of Multilingual Press Association of Ontario
Member of Canadian Multilingual Press Federation
TELEPHONE & FAX #: (416)-766-4848
Letna naročnina: Za Kanado in ZDA $15.00, za Argentino in Brazilijo po dogovoru, Anglija, Avstrija, Avstralija, Francija in druge države $12.00 U.S. Po letalski pošti po dogovoru.
Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja.
MAJOR PAUL BARRE SE ZAHVALJUJE...
Major Barre se je za izkazano mu čast najprej zahvalil poslancu Boyer-ju, potem pa še vsem drugim, ki so pri tem pomagali. Seveda ni pozabil pohvaliti Slovencev kot narod, ki ga visoko ceni. V svoji skromnosti pa je dejal, da je vse, kar je v Vetrinju storil za begunce, vedno smatral kot svojo službeno dolžnost.
Deklici Adriana in Nataša Jamnik-Sousa sta majorju Barre-ju poklonili knjigo v angleščini "THIS IS SLOVENIA", (TO JE SLOVENIJA) in šopek rdečih nageljnov.
Kot zadnji je spregovoril naš rojak, torontski nadškof, dr. Lojze Ambrožič, ki je bil takrat v Vetrinju in tako eden od rešenih. Nanizal je nekaj spominov iz Vetrinja, dodal pa je, da bi kot mladoletnik morda ostal živ, da pa je poseg majorja Barre-ja gotovo spremenil pot njegovega življenja.
Za konec smo se še enkrat spomnili majorja Barre-ja, ki je 22. februarja praznoval svoj 87. rojstni dan. Obenem smo se spomnili tudi Petričeve mame, matere treh vrnjenih in pobitih sinov, ki je prejšnji dan dočakala svoj 90. rojstni dan. Jamnikovi punčki sta tudi njej prinesli šopek, prav tako pa tudi g. Boyer-ju za njegovo ženo, ki ni mogla biti navzoča.
Bil je res večer, ki nam bo ostal še dolgo v najlepšem spominu.
S.P.
Od tistih časov je skoraj 48 let.... Dvanajst in več tisočem naših dragih je mladost umirala v naročju trpljenja polne slovenske zemlje. In poleg njih še matere z otroci, sestre, zaročenke.... Teharje, Št. Vid, Kočevski Rog in še vrsta drugih slovenskih krajev, množičnih morišc... Tragedija slovenska, nikdar pozabljena!
Po božjem načrtu smo preživeli...Major Barre jedel tega načrta... Odšli smo v svobodni svet, si ustvarili domove in družine; z vero v srcu, pridnim delom in ljubeznijo do slovenske zemlje zgradili cerkve in dvorane, kjer živi
slovenska beseda in misel ter postali državljani Kanade, naše dobre krušne matere. Tu najdemo svojega rešitelja, prijatelja, da se mu osebno zahvalimo za njegovo človecansko delo. Kako nedoumljiva so pota božje Previdnosti!
Majorju Barre-ju zares veljajo besede Simona Gregorčiča* "Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je stpHi4%jžan."
IKU
Owned and published monthly by Slovenian National Federation of Canada
Lastnik in izdajatelji Slovenska Narodna Zveza v Kanadi
646 Euclid Ave., Toronto, Ontario M6G 2T5
Edited by Editorial Board
Urejuje konzorcij Slovenske Države
Zastopnika:
Martin Duh	Ludvik Jamnik
Calle 105, # 4311	79 Watson Avenue
1653 Villa Ballester	Toronto, Ontario
Argentina	M6S 4E2
Canada
POSLANEC PATRICK BOYER.Q.C., IZROČA ODLIKOVANJE
PORAVNALI SMO DOLG
Vse od izida Tolstojeve knjige 'MINISTER IN POKOLI', v kateri je podrobneje prikazal vlogo kanadskega majorja P. Barre-ja pri rešitvi kakih 6000 slovenskih civilnih beguncevm, je društvo TABOR v Torontu mislilo na to, kako bi mu Slovenci izkazali hvaležnost za to humano dejanje. Po dolgem iskanju smo se obrnili na našega poslanca, g. Patricka Boyer-ja, ki je iskal na več strani, a sprv3 ni imel dosti upanja. Sredi lanskega decembra me je spet klical in povedal veselo novico, da mu je uspelo za majorja Barre-ja dobiti Spominsko medaljo za 125. letnico konfederacije Kanade. Zaradi majorja Barre-ja, ki je 87 let mlad, smo podelitev medalje preložili na 28. februar 1993.
To je bil naš veliki dan. V restavraciji Linden smo majorju Barre-ju pripravili slavnostno večerjo. Udeležilo se je je kakih 160 gostov, med temi tudi torontski nadškof dr. Alojzij Ambrožič, major Barre, poslanec g. P. Boyer, rev. I. Plazar, župnik fare Marije Brezmadežne, ostali pa so bili povečini rešenci iz takratnega taborišča v Vetrinju.
Ceremonier večera je bil inž. Ciril Pleško.
Najprej je povabil predsednika društva TABOR v Torontu, da je v kratkih besedah predstavil majorja Barre-ja. Omenil je, da smo majorja Barre-ja bolje spoznali šele iz Tolstojeve knjige. Barre je bil od Zavezniške vojaške uprave postavljen za komandanta Civilnega taborišča v Vetrinju, kjer je bilo kakih 6000 Slovencev. Malo stran je bilo vojaško taborišče kakih 11000 domobrancev, ki so bili med 25. in 31. majem s prevaro že vrnjeni Titu. Ko je
31. maja dobil ukaz, da mora za za transport 3000 civilistov, se j krutosti tega ukaza; tudi je bil jezen, ker ga je ZVU do takrat držala v popolni nevednosti o usodi domobrancev. Tedaj sta se s predsednikom civilnega taborišča, dr. V. Maršolom, odpeljala v Celovec na višjo komando, da posredujeta. Tedaj je major Barre res uspel in s svojim nastopom preprečil nasilno vračanje civilistov.
" Major Barre, nocoj smo se zbrali, da se Vam v imenu vseh, katerim ste s svojim odločnim posegom takrat rešili življenje, javno zahvalimo in Vam izkažemo svojo hvaležnost. Pokazali ste, kako visoko cenite vrednost človekovega življenja. Vaš nastop in hrabrost sta v ponos tako Kanadi kot Sloveniji. V zahvalo smo se potrudili, da smo Vam s pomočjo našega poslanca, g. Patricka Boyer-ja, pridobili priznanje kanadske vlade. Na pobudo društva TABOR in s pomočjo g. Boyer-ja ste bili izbrani, da prejmete
SPOMINSKO MEDALJO ZA 125. LETNICO
KONFEDERACIJE KANADE.
Sprejmite naše iskrene čestitke.
Poslanec P. Boyer je najprej nakratko podal potek dela, ki je majorju Barre-ju pridobil zasluženo priznanje. Sledila je osrednja točka večera: podelitev medalje majorju P. Barre-ju. Navdušen aplavz je dokazal, da nismo prišli samo na večerjo, ampak da Slovenci znamo biti tudi hvaležni, čeprav šele po tolikih letih.
IZ
SLOVENSKEGA TISKA
v.i f'JjlJ^rt-J.PS'.
Sobota, 20. marec 1993
Ustanovljen iniciativni odbor za ustanovitev _Častnega sodišča sprave_
Do resnične sprave in sožitja še ni prišlo
Ljubljana — V četrtek se je v Ljubljani sešel iniciativni odbor za ustanovitev samostojne organizacije - Častne-jja sodišča sprave, je sporočil Danijel Starman.
»Udeleženci so ugotovili, da kljub bližajoči se 48-letnici konca II. svetovne vojne na Slovenskem še ni prišlo do:
-	resnične sprave in sožitja vseh Slovencev v demokraciji, v interesu slovenstva, slovenskega naroda in slovenske države;
-	da ni bila javno ugotovljena osebna odgovornost krivih za množične poboje političnih nasprotnikov in nedolžnih civilnih prebivalcev po II. svetovni vojni na Slovenskem;
-	da niso bili sprejeti predpisi o odpravi posledic komunističnega nasilja in drugi akti za moralno prenovo družbe.
Zalo so menili, da je treba:
-	vrniti Slovencem vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti in
-	utrditi zaupanje državljanov v. pravičnost, spoštovanje resnice
in pravice, v civilizacijske vrednote in obča ter trajna načela prava. To naj bi tudi bili temeljni programski cilji samostojne politične organizacije - Častnega sodišča sprave. Nova organizacija naj bi delovala na območju celotne države in bi bila organizirana po teritorialnem načelu. Njeni člani bi bili Slovenci, državljani Slovenije ali pravne osebe, ki bi pristopile k ustanovni listini. Častno sodišče sprave bi imelo občni zbor, odbor, sodni senat, nadzorni odbor in predsednika. Za ugotavljanje osebne odgovornosti za poboje po II. svetovni vojni na Slovenskem bi ustanovili senat sodišča s poroto. Častno sodišče sprave ne želi posegati v delo rednih sodišč, pač pa organizirano zahtevati od države in njenih organov, da te svoje naloge opravijo. V poroto želijo zbrati ugledne in pokončne ljudi, pravnike, zgodovinarje in druge, mlajše ljudi, ld ob koncu II. svetovne vojne še niso dopolnili deset let. Častno sodišče sprave nameravajo ustanoviti sredi aprila, občni zbor, pa naj bi bil meseca maja,« je zapisal Danijel Starman.
Coming Soon... Inside Information ^	on Energy Efficiency
Jlf you're looking for a new appliance, look for the new EnerGuide label. You'll find it on every new refrigerator, freezer, clothes washer, dryer, range or dishwasher, sold in Canada.
The new EnerGuide label shows the typical amount of energy an appliance will use in one year. By looking at the label, you can compare the energy consumption / of one appliance to others with	/
similar features.	/
The lower the number, the more energy-efficient the appliance. It's that simple.
Choosing an energy-efficient model today can add up to a lot of savings over the lifetime of the appliance.
So become energy wise. You'll save money and help the environment at the same time.
It pays to read the new
ENERGUIDE
label.
Energy, Mines and Resources Canada
Énergie, Mines et Ressources Canada
Canada
NEPORAVNANE KRIVICE KOMUNISTIČNEGA
NASILJA
Odprto pismo gg. Kučanu in Drnovšku
Gospoda Milan Kučan, predsednik Republike Slovenije in dr. Janez Drnovšek, predsednik Izvršnega sveta!
28. februarja 1993.
Posebej sem Vama posredoval kopijo pisma v angleščini, ki sem ga poslal veleposlaniku Republike Slovenije v Washingtonu, gospodu dr. Ernestu Petriču, skupaj s spremnimi pismi pa še predsedniku Združenih držav Amerike g. Bili Clintonu, ameriškemu zunanjemu misnistru g. Warren Christopherju in več ameriškim senatorjem in kongresnikom. Vse naslovljene sem prosil, naj posredujejo, da se meni in drugim Slovencem, ki smo ameriški državljani, popravijo vsaj tiste krivice, ki jih je danes po skoraj pol stoletja komunističnega nasilja in enoumja v Sloveniji sploh še mogoče vsaj delno popraviti.
Sem eden od dveh preživelih članov zavedne slovenske katoliške Mavsaijeve družine iz Št. Ruperta na Dolenjskem. (Ker komunisti niso prenesli tradicionalnih krščanskih krajevnih imen, je tudi moj domači kraj moral postati Šentrupert in skupaj z raznimi Leninovimi in Kidričevimi ulicami in trgi še vedno čaka, da se mu vrne vsaj njegovo dobro slovensko ime.) Deset članov moje družine je bilo zverinsko pomoijenih od komunistov, med njimi tudi moja mati in sestra in brat Vilko, ki je bil takrat le dvanajst let star. Poleg mene se je, hvala Bogu, rešil še brat Jože, zdaj ugledni monsignor in generalni vikar v East Helena, Montana. Seveda so komunisti tudi zaplenili (mi rečemo kar po starem: "pokradli") naša posestva, skupaj z vsemi premičninami. Poleg izgube deset dragocenih nedolžnih življenj v eni sami družini smo tako izgublili tudi vse sadove življenjskega garanja svojih staršev, bratov in sestre in domačo grudo svojih dedov.
Pred skoraj tremi leti smo tudi v Ameriki čitali in slišali o slovenski pomladi in bili prepričani, da bo vsem Slovencem v domovini in na tujem kmalu zasijalo pomladno sonce. Zelo razočarani smo! Do danes nam ni še niti eden komunistični ubijalec, oblastnik ali politik poslal vsaj pisma ali kartice, kjer bi izrazil obžalovanje za nedložno prelito kri in $ruge krivice. A tudi ukradenega premoženja nam nove (ali le znova in znova preoblečene stare!) slovenske oblasti vkljub našim številnim poskusom še do danes niso vrnile. Ali si sploh lahko predstavljate, kako se počutimo ameriški in drugi Slovenci po svetu, ko n.pr. pridemo po desetletjih življenja v tujini "domov" na obisk in se moramo potikati po večkrat dragih mestnih hotelih, hiše pa, ki smo si jih s trudom zgradili, ali so jih z mislijo na svoje otroke zgradili naši starši ali dedje, so še vedno v tuji lasti in ni v njih niti sobice za resnične lastnike -- niti za kak teden življenja v Sloveniji, ki jo še vedno ljubimo kot svojo domovino?! Kot hlapec Jernej smo zahtevali pravico ali ponižno prosili zanjo, hodili od vrat do vrat in najeli marsikdaj celo
odvetnike, včasih solidne in poštene, kot v mojem primeru in včasih oderuške, v upanju, da nam bodo pomagali najti pravico. Z zelo redkimi izjemami ni danes večina od nas v tem pogledu nič na boljšem kot vsa desetletja doslej in mnogi so še vedno na isti mrtvi točki, kot so bili n.pr. leta 1990 ali 1991.
Po vseh slovenskih zakonodajnih in vladnih neuspehih, bojkotih in zavlačevanju smo zdaj kot ameriški državljani začeli prositi za posredovanje tudi ameriške oblasti in vemo, da bo takih poskusov vse več nele v Ameriki, ampak tudi po drugih državah, če ne bo sedanja oblast brez nadaljnjega zavlačevanja pokazala resnično dobro voljo pri poravnavi vseh tistih krivic, ki jih je danes še mogoče popraviti.
Povedati Vam moramo, da nam voditelji mogočne Amerike vedno vljudno in kmalu odgovorijo in če bo potrebno, vemo, da bodo gotovo storili svoj delež, da nam pomagajo do pravice, vključno vrnitve naše lastnine. Tudi od Vas, ki vodite Republiko Slovenijo, upravičeno pričakujemo odgovora. (Veliko je še v izseljenstvu Slovencev lastnikov in tudi prosilcev za potrdilo o slovenskem državljanstvu, ki vse do danes sploh še niso dobili niti odgovora!). Pričakujemo, da podvzamete takojšnje korake, da se nam brez zavlačevanja in bojkotiranja vrne naša ukradena nam lastnina. In še to bi Vam radi priporočali: zmanjšajte ubijalcem poštenih Slovencev, žena in otrok in drugim krivičnikom njihove neverjetno visoke pokojnine, ki jim jih je kot nagrado dodelila komunistična oblast in prihranjeni denar uporabite za podpore najbolj potrebnim v Sloveniji živečim žrtvam rdečega nasilja in enoumja. Saj sem gotov, da dobro razumete, da to ni revanšizem, ampak le zakasneli, a nujni korak v smeri človeških pravic in socialne pravičnosti in s tem tudi korak res pravne Republike Slovenije v Evropo.
S slovenskim podravom iz Amerike!
cc.:

Franc Mavsar 17910 Brazil Road Cleveland, Ohio 44119
g. Herman Rigelnik, predsednik Državnega zbora g. Ivan Kristan, predsednik Državnega sveta g. Miha Kozinc, minister za pravosodje g. Lojze Peterle, zunanji minister g. Ivan Bizjak, notranji minister
in Delo, Dnevnik, Slovenec, Družina, Brazde, TV in radio Slovenija.
NEPORAVNANE KRIVICE
franf^Mavsar 17910 Krožit tRgad CCeveCand, Ohio 44119
February 26,1993
Dr. Ernest Petric
Ambassador of the Republic of Slovenia 1300 Nineteenth Street, N.W., Suite 410 Washington, D.C. 20036
Dear Ambassador Petric:
Together with my brother, Msgr. Joseph Mavsar, now Vicar General of East Helena, Montana, I, Frank Mavsar, am the remaining survivor of a patriotic Slovenian Catholic family, ten members of which were brutally slaughtered by the communist revolutionaries. The first seven members were murdered on December 27, 1942. My brother Vilko, then only 12, was slaughtered on March 22,1943, and brother Dolfi, on May 2,1943. The tenth and last member of this martyred family was murdered, without trial, after his repatriation from Austria, in 1945, becoming one of the thousands of victims of communist atrocities, buried in the notorious mass graves at Kocevski Rog. Thus, the Yugoslav communists eliminated countless thousands of untried, Innocent victims, just like so many victims of other nationalities were butchered by the Soviet communists following the orders of one of the world's greatest tyrants, Stalin. As you know, It was only after the collapse of the communist regime in the Spring of 1990 that our Archbishop, Dr. Alojzlj Sustar, has been finally allowed to conduct the annual memorial services at Kocevski Rog, Teharje and other mass graves. Under the communist regime we could never even light a candle at the sight where our martyrs were buried in unmarked mass graves.
We, the survivors, have up to this very day never received as much as a letter of apology and regret from any of the guilty communists or their successors in power. The Irony Is that several known mass murderers, i.e., war criminals, are stlil enjoying not only freedom, but exceptionally high pensions even at this very time; and most of our property which the-communists had stolen (they say "confiscated") after the war has not yet been returned to us even by the current regime of the Republic of Slovenia due, of course, to the persisting influence of past communists (now posing as "Prenovltelji" or "Reformers," "United List" Party, etc.) in the Slovenian parliament, in several cabinet positions, the media, and diplomacy.
Although you, too, like President Milan Kucan. Prime Minister Janez Drnovsek and former Secretary of State Dimitrij Rupel, are a former communist and have become at first a Yugoslav, and then a Slovenian diplomat as such. I believe it is high time and incumbent also upon you to immediately begin rectifying injustices, at least those that can still be corrected to some extent. With ten members of our family brutally slaughtered because they were known and respected as good Christian Slovenians who did not approve of the communist atrocities and the communist goal of Sovietization of Slovenia, we still could not get a single word of apology or regret from you or anyone else by 1993, while the Red butchers continue to enjoy high pensions paid for by the democratic Slovenian taxpayers; and anyone trying to protest or question such practices, especially if a Christian Democrat (like former Prime Minister and current Secretary of State Prof. Peterle), Is immediately accused of "negativism," revengefulness, and worse.
"MAVSAR"
NAJVEČJI ZLOČIN NA SVETU
Od dvanajst članske družine pomorjenih kar deset članov. Sedem članov umorjenih 27. decembra 1942, na dan Sv. družine v gradu DOB pri Šentrupertu.
Vilko umorjen 23. marca 1943,
Dolfi umorjen 2. maja 1943,
Pavel umorjen junija 1945 v Kočevskem Rogu po vojni. Preživeta brata in sinova te družine, Franci in Jožko, župnik v Sv Heleni, Montana, prosita, da dobi ta slika primeren prostor v vaših domovih; saj je to morda edini slučaj na celem svetu, da je bilo pomorjenih kar deset članov ene družine.
Vsaka slovenska hiša bi morala imeti sliko te družine. Velika krutost, ki so jo napravili slovenski partizani, komunisti, v gradu DOB v Šentrupertu na Dolenjskem, izpričuje tudi slika o krsti, v katero je bilo položenih kar sedem trupel skupaj k večnemu počitku.
Vsem tistim, ki še do danes ne verjamejo, kaj so delali partizani, komunisti, v Sloveniji, jim je na razpolago slika izmučenih trupel te družine.
Naj ob tej priliki tudi omenim, da slovenski partizani, komunisti, niso prizanesli niti otrokom. Ta slika potrjuje tudi to.
Te slike so bile narejene za petinštirideset letnico pomora te družine. Bog daj večni mir in pokoj tej katoliški družini!
DOB, 27. decembra 1942 - Cleveland, 27. decembra 1987.
I, too, have filed requests to have the stolen, or "confiscated," property returned to us, the rightful owners, and have even hired a capable and honest lawyer to represent us in Slovenia. Our property is located at Sraza 20. Sentrupert 68232. Slovenia, and consists of two large farms, including all buildings, as well as fields, vineyards, meadows and forests. Our continuous efforts to get this property returned to us as rightful owners, like those of hundreds of other Slovenian Americans, have met with little or no success and evasive procrastination continues, while it is known that former well-to-do communists are, in many cases, still making wild, under-cost purchases of confiscated or "nationalized" property to further enrich themselves.
As an American citizen. I appeal to vou to please intervene on our behalf with the appropriate authorities in the Republic of Slovenia to return to us as rightful owners all our property without any further delays: it would also be nice If former communists at least expressed to us, the survivors, their regret for the mass crimes committed against the Slovenian people, including the brutal slaughtering of ten members of my family, women and children included, and if the known murderers started sharing at least a part of their excessively generous pensions with relatives of those victims In Slovenia who remain destitute because of communist persecution - and this should occur in the name of justice, not "revanshism" or revengefulness, as the communists still try to label such essentials of ethics.
As an American citizen I am also asking selected representatives of our own American authorities for their help and am sending them a copy of this letter.
Could you please let me know of any steps you may take In our behalf. Thank you. Sincerely,
Frank Mav^ai
cc.:
President Clinton Secretary of State Christopher Senator Biden Senator Glenn Senator Metzenbaum Senator Harkin Senator Dole Senator D'Amato Congressman Oberstar
Congressman Fingerhut Congressman S. Brown Congressman Stokes Congressman Hoke
Slovenia's President Kucan Prime Minister Drnovsek Foreign Affairs Minister Peterle Minister of Interior Bizjak
Župnijska hranilnica in posojilnica "Slovenia"
Vain nudi razne finančne usluge. Posojila za hiše, avtomobile, potovanja, študij itd. Vaši prihranki pa se obrestujejo po najvišji možni stopnji.
Poslužite se naše slovenske finančne ustanovel
URADNE URE
na 618 Manning Ave., Toronto
Torek-sreda_
Četrtek-petek_
Sobota
lOam - 3pm 10am - 8pm 10am - lpm
Tel.: 531-8475
na 739 Brown's Line, Toronto
Torek-sreda_10am - 3pm
Četrtek-petek_10am - 8pm
Sobota_9am - 12pm
Tel.: 255-1742
v Hamiltonu pri sv. Gregorju Velikem
Petek_
Sobota
lpm - 8pm 10am - lpm
Tel: 578-7511
r. . x •«<.....y-

V......• "s^j - 'J?., ¡.-'i'-
Na cvetno nedeljo:
Iz časopisov smo zvedeli, da se je za Lojzeta Grozdeta začel proces za proglasitev k mučencem...
"Povabili smo ljudi na sestanek, pa ni bilo zanimanja... Kam je zašel naš narod?!" je za lanski božič potožil misijonar.
Spomin mi uhaja nazaj na leto 1939, ko je na poti na Poljsko proti Ljubljani počasi, skoraj neslišno vozil osebni vlak z lepo okrašenim vozom, z ostanki sv. Bobole. Ob progi od Brezovice proti Ljubljani je bil nepretrgan špalir ljudi iz bližnjih vasi, ki so se prišli poklonit tujemu svetniku. Vasi so bile tisti dan prazne, delo je obstalo kot na veliki petek - vse je hitelo k progi. Takrat je bil tak čas, čas vrednot, spoštovanja, morda čas božje bližine. Pa smo hoteli takrat Slovenijo vrniti Kristusu! Danes se narod ne zmeni za mučence iz našega rodu; nočemo jih poznati, mnogi se jih celo sramujejo... In mi jih imamo na tisoče...
Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti... Razodetje, 7,9
LOJZE GROZDE
Samo dvakrat sem ga videl od blizu. Bilo je pozimi 1941/42 na sestanku mladcev. Prvič je stal pod oknom v kotu velike dvorane, drugič je govoril zbranim dijakom. Cas več ko 50.let je izbrisal mnogo spominov, samo njegov obraz mi je ostal: zelo podoben tistemu na slikah, ki jih poznamo iz knjig in časopisov - resen, zamišljen, skrivnostno zazrt nekam daleč... V pogovoru s fanti pa je bil čisto drug: jasen v načelih, odločen in nepopustljiv, kot bi vedel, da smo tik pred veliko stisko, katero je treba za vsako ceno preprečiti. Morda je celo slutil, da smo že izgubili idejni boj, ker premnogi niso razumeli znamenj, ki so že desetletja napovedovali vihar. Naj je bil vzrok njegove resnosti kakršenkoli, ni se umaknil, ampak je neustrašeno stal v vrsti, ki si je zadala nalogo, slovenski narod spet vrniti Bogu. Morda je prav v tem izvor njegove srčne želje, da bi postal duhovnik, ker bi tako lahko največ naredil. Že takrat je bilo znano, da je imel tudi pri tem težave...
Eno je gotovo: komunizem je poznal do dna. Vedel je, kaj bo prinesel, če Slovenijo preplavi s svojim zmotnim naukom. Ko ga danes gledam skozi daljave časa, sem prepričan, da je vnaprej vedel, kakšen bo izid tega idejnega spopada, ki se je vžigal povsod. Ni se ustrašil, ampak je še globlje študiral bistvo komunizma, da ga je lahko razlagal drugim. Tudi glede satanizma te velike zmote se ni motil: komunisti so se nad njim ¡zdivjali v vsej krutosti. To so povedale priče. V tem je njegova veličina in krepost: vedel je, kaj ga čaka, pa je vseeno vztrajal, da pomaga rešiti, kar se je še dalo rešiti.
NASI VZORI
Priporočajmo se mu v naših stiskah in prosimo, naj ga Bog poveliča za njegovo zvestobo Kristusu in Cerkvi.
IVAN PAVClC
Pavčič je bil pravo nasprotje Grozdetu. Bil ga je sam smeh in dobra volja. Kamor je prišel on, je bilo, kot da smo soncu odprli ne samo okna in vrata ampak odkrili tudi streho. Bil je vsakemu prijatelj, neustrašen apostol in izredno zaveden Slovenec. Kar vriskal je, ko je v nekašnem prividu gledal Slovenijo vso lepo, verno in svobodno. Ko so jo zasedali Nemci, je od resnične žalosti jokal kot otrok. Ko so komunisti snubili Nemce, naj zasedejo vso Slovenijo, je - navkljub vsem trem -izmom -v gumbnici ponosno nosil slovensko zastavico. V raznih izpadih in spopadih, ki so bili takrat na učiteljišču na dnevnem redu, je bil povsod zraven, pa naj je bila debata med dijaki ali profesorji; z vsakim seje pomeril in nikomur ni podlegel.
Poznal je komunizem, zato je tako neustrašeno trgal masko z OF, katero so organizirali bizoviški komunisti.
Ker jim je bil nevaren, so ya odgnali na Polico in ^a umorili kot "narodnega izdajalca". Mučili so ga na tako zverinski način, da so se sami partizani zgražali nad tem početjem. Zabadali so ga z noži, mu s kleščami iztrgali jezik in ga šele po dvodnevnem mučenju še živega zasuli. To je bilo 18. ali 19. maja 1942.
20. marca 1943 so vaški stražarji našli njegov grob. Ob zdravniški obdukciji mu je iz srca pritekla sveža kri... deset mesev po smrti... Zemlja, katero je v življenju tako ljubil, ni mogla popiti njegove srčne krvi.
Naj ga Kristus, za čigar slavo je Pavčič v življenju tako gorel, poveliča z uslišanji, vsaj žarek njegovega ognja pa razlije na slovensko mladino, da bo našla pot in znala živeti za ideale, za kater je on daroval svoje mlado življenje.
VINKO MRAVLJE
Ko omenjam samo Vinka, imam občutek, da delam krivico njegovima bratoma Tončku in Francetu, ter Janku in Zdravku Novak, ki so vsi bili umorjeni, ker so bili mladci in zavedni Slovenci. Z Zdravkom sva bila od prvega razreda neločljiva navihanca, ki sva obredla vse bregove in grmovje, samo po cesti nisva nikoli prišla domov. Tone, Janko, France in Vinko so bili nekaj let starejši od naju dveh.
Pozneje sem se najbolj navezal na Vinka, ker sva se skupaj vozila v šolo. Tudi je bil Vinko tisti, ki me je zvabil med mladce, a vseeno sem ostal nekak zapozneli novinec, ker sem bil v šoli eno leto za njim. To je bilo v jeseni 1941 do spomladi 1942, ko je vsaj med študenti dozorevala revolucija.
Iz tistih dni zmede in strahu mi je zavedno ostala v spominu pot ob Potokarjevem potoku proti železniški
postaji na Brezovici. Vinko je zamišljen stopal kakih dvesto korakov pred menoj. Na ovinku se je nenadoma ustavil in me počakal.
"Se me izogibaš. Kaj?" je poočital v pozdrav. Besede so bile težke in mrzle ko led. Zabolele so me.
"To ni res", sem bil kratek, "največkrat grem po bližnjici čez polje, ne pod hribom..." Globoko mi je pogledal v oči, pospešila sva korak. Verjetno je zaslutil, česar mu nisem povedal. Čez čas je spet spregovoril z glasom, kot bi prihajal z drugega sveta; "Veš, se bo treba odločiti, na eno ali drugo stran, srednje poti za nas ni..."
Še danes se zgrozim, ko se spomnim teh nekaj besed. Tudi takrat meje spreletel mraz, ne vem zakaj. Kako bi se šele prestrašil, ko bi vedel, da je takrat že nosil seboj nekaj grozilnih pisem od partizanov, in je imel že napisano poslovilno pismo od tega sveta! Potem sva molčala tudi v vlaku in prav do šole. Zelo verjetno sem bil zadnji, kateremu je Vinko pokazal pot; govoril je iz objema smrti, katero je tako živo in resnično čutil ob sebi.
Čez dva tedna, zjutraj 13. junija 1942, je bližnje vasi preletela novica: Mravljetove so pobili. Bilo je neverjetno. Kmalu smo zvedeli vso resnico: očeta ter sinova Franceta in Vinka so zaklali doma, sina Toneta pa so odgnali v Ključ in ga tam umorili. Bili so zaklani in ustreljeni. Francetu so z bajonetom izlilil oči, potem pa je še dve uri hropel in umiral.
Nekako ob 10. uri sem prišel k sosedu Gorjancu in sem se zgražal nad tem umorom. Gorjanc me je čudno pogledal in rekel: "Za pražen nič nikogar ne... so že koga izdali..." Besede, ki smo jih potem še tolikokrat slišali. Tako so takrat pobijali: brez dokaza krivde, po ukazu partije: najprej ubij, potem pa razloži, zakaj si ga ubil...
Spominjam se, da se je takrat šušljalo o sošolcih Brežiču in Gerjolu, katerih že nekaj mesecev ni bilo v šoli. V Križpotjih pa je zapisano, da za to odgovarja Gadova četa Dolomitskega odreda.
Od takrat Brezovica ni bila več vas, kot sem jo poznal poprej. Iznakaženi obrazi žrtev so se vtisnili v spomin ljudem in kraju samemu. Ljudje so že ob krstah govorili o pravih mučencih. Kljub grožnjam iz gozda so napolnili cerkev in pokopališče, iz grmovja za Prosvetnim domom pa so gledali partizani.
Prepričan sem, da bo Bog ob svojem času našemu rodu tudi te žrtve pokazal kot vzor zvestobe do konca. Priporočajmo se jim!
Naj končam z besedami, ki sem jih nekje bral: "In take fante so nam komunisti klali!" Da, izbirali so najboljše in jih metali na grmado revolucije. Zakaj? Ker so se jih bali. Ker so komunistični nauk študirali in na to zmoto opozarjali in svarili, da bi narod obvarovali gorja. Oni so komunizem že takrat poznali bolje, kot ga narod pozna danes, po pol stoletju tiranije, krivic in krvi. Tudi komunisti so ga poznali, vedeli so za Stalinova grozodejstva, a o tem niso hoteli govoriti, ker so se bali, "da bi s tem izgubili polovico članov partije" (Intervju z Ivanom Mačkom / Matijoj
S.P.
PRIBLIŽEVANJE K RESNICI
Boljševiška stranka (Lenin, Trocki, Stalin in tovariši...) ni hotela "moč Sovjetov", marveč le popolno komunistično oblast. Lenin je že 12 let pred svojim nastopom I. 1917. v knjigi "Država in revolucija" poudarjal diktaturo proletariata. Oktoberska revolucija je bila dejansko politična slučajnost. Car Aleksander II. je že začel z reformami. Hotel je odpraviti suženjstvo, zato zgodovinska revolucija, začetek skoro stoletnega suženjstva in komunističnega nasilja ni bila zgodovinsko upravičena. (Tako J. Kolakovvski.)
Ne bomo obnavljali zgodovine groznega Stalinovega nasilja, Brežnjeve svojstvene politične filozofije niti Gorbačeve taktike in Jelcinovih načrtov. Zgodovina je utemeljena, da so k padcu carske vlade največ pripomogli Kerenski in nekateri carju nezvesti generali. Lenin in Trocki sta znala izkoristiti takratni socialni in politični položaj v Rusiji.
Svetovni komunizem je propadel kot sistem. V mnogih državah, tudi v Rusiji, Ukrajini in v baltskih državah odstranjujejo spomenike t.i. herojev, zločincev desetletja dolgega preganjanja in teptanja temeljnih človečanskih pravic. Komunistične revolucije so po svetu mnogo spremenile, zgodovinsko gledano pa bodo ostale le zgodovinska nesreča XX. stoletja.
Le nekaj let nas loči od XXI. stoletja in z njim uresničevanje novega svetovnega reda. Ali bo uresničen, ali bo na zemeljskem planetu zares zavladala demokracija, je danes uganka. Komunisti se po celem svetu prilagodujejo novim političnim razmeram in nastopajo kot "prenovitelji", tako v republikah bivše Sovjetske zveze, v državah Srednje, Vzhodne Evrope in na Balkanu.
Neodločnost zahodnih zaveznikov preprečiti razširjanje vojne med Srbi, Hrvati in bosansko-hercegovskimi Muslimani na druga področja, je trenutno najnevarnejša za svetovni mir. ES in Nato do sedaj nista uspeli doseči sporazuma priznanja BH republike z desetimi avtonomnimi pokrajinami in Kremelj je zagotovil Srbom -
vkljub v Helsinki podpisani pogodbi blokade proti Srbiji - svojo pomoč. Romunski pravoslavni vladika je pred dnevi dejal: "Dokler bodo komunisti načelovali v vladah, ne moremo govoriti o demokraciji." Svet pričakuje, da bodo ZDA sporazumno z ES, Nato in Rusijo končno le sporazumno odločno nastopile na Balkanu.
V RS smo, hvala Bogu in politično dozorelim slovenskim voditeljem in strankam, dobili slovensko narodno vlado, poroštvo slovenske narodne edinosti, nekako garancijo za politično in
gospodarsko izgradnjo naše domovine. Če smo? Zaenkrat samo lahko upamo!
Somišljeniki Slovenskega državnega gibanja želimo In svetujemo, da bi vsi Slovenci v domovini, zamejstvu in zdomstvu v medsebojnem spoštovanju in zaupanju, ne glede na strankarsko pripadnost in ideološko gledanje, velikodušno, brez godrnjanja, po svojih močeh, sodelovali pri izgradnji mlade, mednarodno priznane republike Slovenije za lepšo in pravičnejšo bodočnost rodno zelo, zelo oslabljenega slovenskega naroda.
Zdomska skupnost je v zadnjih dveh letih z zadovoljstvom sprejela precej svetlih točk v t.i. prenoviteljsklem tisku. Lastniki revije "Borec", nekdaj glasila NOB, so jo preimenovali v "Revijo za zgodovino, literaturo in antropologijo". (XLV—1992) Izdaja je vredna, da se ji posvetijo politični in ideološki znanstveniki. V njej bodo našli mnogo zgodovinskih resnic. Razpravljanje številnih revijinih sodelavcev-levičarsko usmerjenih, je stvarno spraševanje vesti vseh slovenskih slojev in političnih skupin.
Vladimir Kavčič razčlenjuje skoro v 5 stranski razpravi med drugim:
"Kar dosti časa je moralo preteči, da smo smeli začeti javno kritično razmišljati o revoluciji, o njenem smislu in njenih možnih dosegih. Le postopano se je oblikovalo spoznanje in še danes prenekateremu razpravljalcu o teh vprašanjih ni jasno, da je bil revolucionarni program in revolucija sestavljena iz dveh plasti, ki sta se med seboj prepletali in ju je bito le pogosto tudi težko razločevati. Uresničevanje programa socialne revolucije po boljševiškem vzgledu, je Slovencem povzročilo dosti gorja, bilo je podlaga za nasprotstva in prakso, ki so značilni za državljansko vojno in so pogosto škodovali ugledu narodnoosvobodilnega boja in prenekaterega udeleženca oblikovali kot človeško problematično osebnost. V letu 1989. so tudi v Sloveniji že dozorevala spoznanja, da bi kazalo razločevati nacionalno revolucijo od socialne in tudi udeležencem NOB posredovati spoznanje, da so sodelovali v zapletenem zgodovinskem procesu, ki ni potekal zgolj enosmerno, ter da program socialne revolucije ni zdržal zgodovinske preiskušnje. Socialna pravičnost in socialna enakost sta in bosta sicer večni sen človeštva, TODA IZKAZALO SE JE, DA JE TO DOLGOTRAJEN PROCES, KI GA NI MOGOČE ODPRAVITI S SILO
IN S POMOROM VSEH, KI NE MISLIJO TAKO KOT IZVAJALCI REVOLUCIJE, (podčrtal -erne.) Izkazalo se je, DA ČLOVEŠKE ŽRTVE NE MOREJO BITI SREDSTVO ZA DOSEGO ČLOVEKOVEGA CILJA."
Sodbo o razpravi Alenke Puharjeve - nudila se mi je priložnost pozdraviti jo skupno s Spomenko Hribarjevo na Pristavi v Castelarju - prepuščam zgodovinarjem o slovenskem domobranstvu. Spomenka Hribar je posodila svoj glas E. Kocbeku, zato danes ni članica slovenske vlade, marveč njena zvesta tovarišica Alenka Puhar. Namen posvečuje sredstva in dr. Drnovšek ni imel druge izbire. Njegovo imenovanje Peterleta za zunanjega ministra in Bizjaka za notranjega, je odraz njegove politične in diplomatske izkušenosti. Prvi je nekako sprejet -persona grata - na Zahodu in v ES, na Bizjaka, krščanskega demokrata, pa je padla vsa odgovornost previdne notranje politike.
Alenka Puhar (Borec - stran 138) omenja med drugim Milana Ževerta knjižno izdajo o arhivskih virih. Ugotovila je, da so najnovejša pregovarjanja prikrojena, cenzurirana - večina pretresljivih pisem na smrt obsojenih ljudi iz obdobja okupacije. Zatrjuje: "Ker so bili v glavnem verni in ker se pred obličjem smrti tudi tisti, ki niso, radi zatekajo k Bogu, svetnikom in molitvi, so njihova zadnja sporočila prepolna teh čustev..." [Tisk je tokrat dopustil Boga z veliko žačetnico - (op. pisca)].
"Borec" je priobčil več pričevanj žrtev na Golem otoku in v drugih prisilnih taboriščih. Grozote v njih prekašajo gestapovska zločinstva nad Židi in pripadniki drugih narodov. Zapovedovali so jih lahko le v Moskvi izšolani boljševiki. Večina njih ne živi več...in mrtvi kot njihove žrtve ne morejo govoriti.
"Borec" - XLIV - 1993 - je priobčil 14 strani obsegajoči razgovor na tiskovni konferenci 1.1991. Na njej so sodelovali: dr. Jože Repe, Vlado Habjan, dr. Cene Logar, Jože Dežman, Franci Strle, Janez Gradišnik, Igor Torkar, Cvetko Zagorski, Ivan Bratko, Milena Štrajnar, Radovan Hrast in Alenka Puhar. Prispevki so zgodovinsko važni in bodo služili za presojo časa revolucije in logičnega odpora proti njej. Navajamo le nekaj pričevanj:
Janez Gradišnik: "Meni se zdi nespametno govoriti o tem, češ, tile so prisegli Hitlerju, to so vendar le fraze, saj dobro veste, da si nobeden od njih ni želel nacistične zmage. Kdo izmed njih si
PRIBLIŽEVANJE
nadaljevanje s str. 5
je mogel želeti, da bi tista stran zmagala? To je bil nekak kompromis, da so lahko ostali. Saj tega sodelovanja z nacisti ne bi bilo, ko bi imeli kako drugo izbiro. Maček je obljubljal, da bo nekaj pričeval, ampak zdaj nič več ne slišimo o tem. Tistim, ki imajo sedaj odprta usta, da lahko povedo del svoje resnice, je treba pustiti, da to povedo, in šele potem, ko se bo nekako opravilo, bo mogoče podati stvarno sodbo, podobo."
Vlado Habjan je na konferenci nastopil s kritičnim odnosom do umika domobrancev na Koroško. Sprašuje se: "Kdo jih je silil k Wehrgolfom? Lahko bi šli čez Primorsko, čez Trnovsko planoto". [Habjanu niso znana prizadevanja generala Rupnika za skupni nastop četnikov z domobranci. Osebno sem bil navzoč sestanku generala Rupnika s srbskimi četniki, poveljniki, ki so prezidentu zagotavljali skupni nastop, potem pa odločali drugače. (Op. pisca)].
Cvetko Zagorski, pesnik, esejist in časnikar se je skupno z Ribičičem st. klatil po gorenjskih hribih... in se končno znašel na Golem otoku, si razlaga razliko 48. leta po partiji: "...tisti, ki smo izrekli samo dvom o partijski liniji, Titovi, Kidričevi itn., smo bili že zaznamovani kot sovražniki". Mislim, da je dvom pot do resnice...
Cvetko Zagorski ('Borec'- stran 185 - 1992) posveča nekaj
besed pisatelju Ludviku Mrzelu. Starejši se še spominjamo njegove knjige "Bog v Trbovljah". Cvetka sem spoznal kot dopisnika mariborskega "Večernika" v Celju, Mrzela na srečanju pri otvoritvi pivovarne v Laškem. Oba sta bila levičarja. Zagorski se ga spominja s poti na Rožnik, ko mu je že leta 1950 zaupal, da ne veruje v socializem.
Zdomci smo brali Torkarjevo knjigo in opis njegovega trpljenja na Golem otoku. Razumemo njegovo zagrenjenost, ne moremo pa sprejeti njegove sodbe o revoluciji... Še vedno ima čas spoznati resnico... Če ga slovenski "prenovitelji" nočejo sprejeti med sebe, naj si spraša vest, če se mu godi krivica... Pot je samo ena: približati se resnici. Vsi, prav vsi! vsi Slovenci različnih ideologij, (pri. erne).
Ing. B. Diehl, Celjan, smrtna žrtev na Golem otoku, je bil komunist prej kot Kidrič in Kardelj. Nedvomno jima je bil v napotje v totalni oblasti KPS. Branko ni bil boljševik, dobro sem ga poznal v številnih srečanjih pred drugo svetovno vojno. Bil je samorastnik, po prepričanju komunist, nikoli pa klavec nasprotnikov. Izhajal je iz dobre celjske družine. Moja sestra Pepca je dalj časa oskrbovala njegovo mrtvoudno mamo.
Rad bi se poslužil "Celjske kronike", žal, da prostor tega ne dopušča. Komunistična "justica" je likvidirala po - zmagi? - NOB ali KPJ mnogo Celjanov. Pravijo, da so to mnogi zaslužili? Kronika navaja med drugim tudi žaloigro VVoschnaggove delničarke. Družina je podpirala OF in hčerka je zbežala k
partizanom na Pohorje. Nemci so jo ujeli in ustrelili, tovarno zaplenili. Tovarnar Weinberger, lastnik celjske predilnice, je sodnijski upravi - Udbi dokazal, da je vedno podpiral partizane, so mu "odpustili" potem, ko je tovarno "daroval" KPS. Podobna usoda je zadela celjskega lesnega trgovca J. Borlaka. Njegovi delavci so "sodnikom" dokazovali, da je Borlak ves čas sodeloval s partizani. Celjska UDBA ga je oprostila, višje vojaško sodišče v Ljubljani pa končno obsodilo na izgubo državljanstva in zaplembo vsega premoženja, tovarno furnirja v Šentjurju, hiše v Celju itd..
Čas beži, mrtvi ne morejo govoriti, preživeli pa smo zaradi resnice dolžni, da jo iščemo in odkrivamo pred narodom na novi zgodovinski poti. Slovenski narod potrebuje slogo. To bomo lahko dosegli samo z veliko strpnostjo. Mladi slovenski rodovi to od nas vseh zahtevajo. Približajmo se resnici.
Alenka Puhar je razgovor na konferenci zaključila: "Da se premaga faza molka, je potrebno še marsikaj, ne le poguma ljudi, ki so bili preganjani. Potrebno je tudi mreža ljudi, ki so pri tem voljni tudi sodelovati... To potrebuje človeško in narodno solidarnost".
Le tako se bomo približali resnici, pogoju za slogo slovenskega naroda.
Približajmo se resnici! Ta bo nas rešila. Pogumno naprej!
Skoberne Slavko Buenos Aires
ODMEV NA ČLANEK "NOVA VLADA
it
V prvi letošnji številki Vašega cenjenega časopisa je bil objavljen tudi članek gospoda Avguština Kuka, ki na svoj način komentira izide decemberskih volitev v Sloveniji, posebej pa vstop Slovenskih krščanskih demokratov v vladno koalicijo. Kot glavni tajnik Slovenskih krščanskih demokratov bi želel k napisanemu dodati nekatere svoje misli, ki bi dodatno osvetlile ta korak krščanskih demokratov in prispevale k bolj celoviti bralčevi oceni, kot pa jo - po mojem mnenju - nudi komentar gospoda Kuka.
Tudi sam sem s piscem članka dolgo delil upanje, da bodo obstoječa nasprotja v slovenski desnosredinski politični opciji premagana in da se bodo te stranke združile ter si tako zagotovile vsaj relativno večino v parlamentu, če si v danih okoliščinah absolutne pač ne morejo. To velja še toliko bolj, ker smo vse od ustanovitve Slovenskih krščanskih demokratov tedanjo Slovensko kmečko zvezo in kasneje Slovensko ljudsko stranko pozivali k združitvi. Ko je to stranko vodil še gospod Oman, je kazalo, da bo večinsko mnenje med člani te stranke le prevladalo in da se bosta ti največji stranki krščanske orientacije tudi zares združili. Žal so nato prevladali drugačni toni: gospod Oman, ki med ostalimi v vodstvu Slovenske ljudske stranke ni našel podpore za svoja združitvena prizadevanja, je prišel h krščanskim demokratom. Nato je maja lani padla Peterletova vlada. Ta tretji poizkus zamenjave vlade se tedaj ne bi posrečil, če svojih glasov ne bi prispevali tudi nekateri poslanci z Demosove strani. Dejstvo je, da je ona izmed sicer redkih zamenjav - pravzaprav so bili zamenjani le ministri iz vrst krščanskih demokratov, - ki jo je tedaj v vladi opravil Drnovšek, bila ta, da je na položaj kmetijskega ministra Osterca (krščanski demokrat) imenoval gospoda Jožeta Jeraja iz Slovenske ljudske stranke. Ob teh dejstvih pa je težko podpirati misel, ki jo zapisal gospod Kuk, češ, "Hvala Bogu, da imamo še precej močno Slovensko ljudsko stranko, ki -pod nobenim pogojem - podobno kot Demokratska stranka (Gre za lapsus ali pa gospod Kuk resnični misli, da v Ruplovi Demokratski stranki ni komunistov?, op. E.S.) ni bila pripravljena iti v koalicijo ali v vlado skupno s komunisti." Spomnim naj tudi na dogodke lanskega januarja, ko so predstavniki SLS nagovarjali, naj vodstvo vlade iz rok predsednika Peterleta prevzame gospod Drnovšek. Vse to je dokumentirano v časopisnih člankih. Bralec naj sam presodi, ali je torej zgoraj citirana trditev gospoda Kuka o Slovenski ljudski stranki upravičena. Krščanski demokrati teh dejanj Ljudski stranki nismo nikoli očitali, čeprav smo se - celo brez volitev - znašli v opoziciji, Ljudska stranka pa z ministrom v vladi, ki je bila bistveno bolj levičarska kot je sedanja. Še posebej tega nismo hoteli očitati zato, ker je tudi minister Jeraj le kratek čas ostal na tem položaju, nakar ga je Drnovšek zamenjal z ministrom Protnerjem iz vrst LDS. Tudi v tem pogledu so ministri iz vrst krščanskih demokratov veliko trdneje prisotni v sedanji vladi.
Tudi po teh dogodkih so se prizadevanja za združitev nadaljevala. Ostale stranke tedanje opozicije so predlagale le skupen nastop na volitvah - krščanski demokrati združitev. Uradno smo združitev predlagali spet 11. maja lani, nato smo tik pred volitvami predlagali javno izjavo o nameri, da se stranki združita čimprej po volitvah, a smo bili tudi pri tem zavrnjeni. Menili smo, da bodo vsaj volitve prepričale stranke sredine, da je združitev nujna. To so žal spoznale le tiste nekdanje Demosove stranke, ki jim ni uspelo priti v parlament: z Narodnimi demokrati smo že podpisali sporazum o združitvi, prav tako z izvenparlamentarno Slovensko gospodarsko stranko (blizu je Združenju razlaščencev). Marsikdo bi si želel drugače oblikovano vlado, a zato bi potrebovali relativno večino v parlamentu, to je združitev Slovenske ljudske stranke in Krščanskih demokratov. Žal v SLS niso bili takšnega
PREJELI SMO S PROŠNJO ZA OBJAVO
razmišljanja. Zato morajo svoj del odgovornosti, da je vlada pač takšna, kot je, sprejeti tudi tisti, ki si ne želijo združitve, niti predstaviti pogojev, pod katerimi bi se želeli združiti v neko novo, močno stranko desne sredine.
Kakšni razlogi so nas vodili, da smo se odločili za vstop v vladno koalicijo? Najprej občutek odgovornosti, da kot tisti, ki se kitimo s krščansko etiko, v trenutku hude narodove gospodarske in moralne krize ne moremo stati ob strani, pazeč se, da si ne umažemo rok. Zgodovina bi nas obsodila.
Pa tudi: sedaj, v tem trenutku, se na novo razporeja vplivna moč v medijih, gospodarstvu, politiki. Sedaj se postavljajo temelji novega družbenega in gospodarskega reda. Če bomo sedaj stali ob strani in čakali štiri leta, se bodo ostanki starega sistema za vekomaj zajedli prav v vse pore življenja. Kršcansko-demokratski politični opciji, ki je bila pol stoletja tako duhovno kot materialno potisnjena na skrajno obrobje, je sedaj potrebno dati tudi ekonomski temelj. Brez demokracije na lastninskem področju tudi prave politične demokracije ne bo.
Koalicijski dogovor ne predvideva preglasovanj, kot piše gospod Kuk, marveč najprej usklajevanje vseh zakonov med strankami vladne koalicije. (Tu naj opozorim, da so koalicijsko pogodbo podpisali le Liberalni demokrati, Krščanski demokrati in Socialdemokrati, medtem ko ima Združena lista le separatni dogovor z Liberalnimi demokrati. Zato se pogosto pritožuje čez ta svoj status.)
Še nekaj o "drobtinicah", ki so jih dobili Slovenski krščanski demokrati! Dobili smo pač toliko mest, kolikor nam jih kot drugi stranki lahko pripada: zunanje ministrstvo in podpredsedstvo vlade (v primeru Drnovškove odsotnosti premiera nadomešča gospod Peterle), notranje ministrstvo, ministrstvo za promet in zveze in kmetijsko ministrstvo. Ni res, kot piše gospod Kuk, da bi koalicijska pogodba postavljala pod ingerenco gospoda Drnovška strankarsko dejavnost predsednika Peterleta na tujem. Kot v vseh normalnih državah, tudi tu predsednik vlade zahteva, da so mu ministri, takrat ko nastopajo kot uradni predstavniki vlade, lojalni. (Ali nismo ravno tega vedno zahtevali od ministra Rupla, ko je bil predsednik vlade še gospod Peterle?) Z ničemer pa ni omejena strankarska dejavnost gospoda Peterleta. (Prav prejšnji teden so se ministri iz vrst SKD sestali z najvišjimi predstavniki avstrijske ljudske stranke.) Bizjaka pogojeno z odpovedjo Varnostno-informativni službi. Kdor redno spremlja dogajanje v Sloveniji, se bo spomnil, da je bil dogovor o tem, da pride VIS neposredno pod nadzorstvo vlade, sprejet že pred volitvami. (Tako je urejeno tudi v večini zahodnih držav.) Sicer pa je med prejemniki poročil VIS-a tudi notranji minister.
Žal moram ugotoviti, da je pisanje gospoda Kuka (gospod Bizjak in gospod Umek kot "cestna policaja", ljubljanska tramvaj komanda ipd.) mestoma naravnost žaljivo. Vsakomur je znano, kako pomembno področje je v Sloveniji promet. V naslednjih letih bo v zvezi s predvidenim cestnim križem (highway) in železniško povezavo luke Koper z Madžarsko moč narediti marsikaj, kar bo na očeh javnosti. Minister Umek ima poleg tega na skrbi tudi dodeljevanje radijskih in TV frekvenc, kjer se marsikaj premika. (Prav v kratkem bo urejeno vse v zvezi s katoliškim radiom v Kopru!)
Končno je kmetijski resor tisti, kjer si bomo lahko s pravim pristopom zagotovili naklonjenost kmečkega prebivalstva ter tudi tako pripomogli k prizadevanjem za združitev s Slovensko ljudsko stranko. Reševanje kmetstva je pač za obnovo Slovenije bistvenega pomena.
Prepričan sem, da položaj SKD v vladi in SLS v opoziciji vendarle ne bo tako pogubno vplival na volilno bazo teh strank. V takšnem mišljenju me utrjuje tudi dejstvo, da je po volitvah iz stranke izstopilo le 19 članov, od teh pa jih je le 8 kot razlog izstopa navedlo vstop stranke v vlado. Opozorim naj, da odločitev o vstopu v vlado ni bila
sprejeta v kakem ozkem krogu vodstva stranke, temveč, da jo je z veliko večino podprl najprej Svet, sedaj pa še letna konferenca stranke v Kopru, 27. februarja.
Seveda je vstop krščanskih demokratov - kakorkoli ga že kdo interpretira - odmevno dejanje. Naj med člani in simpatizerji stranke vendarle ostane tista notranja demokracija, ki dopušča različne poglede na ta vstop. Slabo pa bi bilo, če bi bilo to osnova za spore med nami samimi. Pogled naj nam bo uprt v prihodnost in v resnično narodovo korist.
Naj na koncu izrazim še svojo željo, da bi radi Slovencem v Kanadi (pa tudi drugod po svetu) še marsikaj sporočili in povedali. Upam, da lahko pri tem računam tudi na prostor v "Slovenski državi". Z veseljem bomo sproti obveščali o dogajanju v stranki sami in o naših pogledih na slovensko politiko. Pri tem pa moramo Slovenci tu in Slovenci tam, upoštevati, da sta nas zgodovina in Božja volja ločila v dva zelo različna svetova. Tu se demokracija šele poraja. Tu moramo kristjani (celo v lastnih vrstah!) šele pojasnjevati, da se nas ni bati in da ne želimo izvajati nobenega ideološkega nasilja. Tu na poseben način čutimo vsa slovenska zgodovinska bremena. Več kot bo med nami živih in pisnih stikov, manj bo tudi nerazumevanj in nejevolje, več pa poguma, da skupaj delamo za Slovenijo, na katero bomo res ponosni.
EOvard Stanič, glavni tajnik
slovenskih krščanskih demokratov
PRIPOMBE H KOMENTARJU G.EDVARDA STANIČA.
G.Edvardu Staniču se za njegov komentar zahvaljujem. Le z odkritim demokratskim dialogom bomo našli izhod iz situacije, ki po našem mnenju Republiki Sloveniji ne daje mednarodnega ugleda v času. ko se povsod po svetu vse bivše komunistične države skuša.]o otresti se zadnjih ostankov MORIBUNDNEGA totalitarnega sistema "enakopravne družbe". Še vedno smo prepričani, da bi Slovenci na volitvah in pri sestavlanju vlade morali pokazati več odločnosti in več pokončnosti in NE OMOGOČITI KOMUNISTOM ■ PODALJŠANJA PRIVILEGIRANEGA POLOŽAJA. Kdo ima prav, bo pokazala bodočnost.Je pa gotovo,da bi desničarske stranke i-mele več vpliva v, ali izven vlade, ce bi vzajemno sodelovale pri delu za narod. Krivec(i)naj to popravi(jo)! Presojo mojega članka in odgovora g.Staniča prepuščamo bralcem. Ne bi se želeli spuščati v dolge, dostikrat neproduktivne polemike. Rad bi pa izkoristil današnjo priliko in dostavil sledeče:
nadaljevanje s str. 6
Izraz "cestni policaj" v referenci na sedanjega notranjega ministra, g. Ivana Bizjaka, ni imel namena biti žaljiv. Bil je le SLOVENSKI PREVOD BESED, ki jih je napisal najuglednejši ameriški dnevnik "The New York Times", katerega motto je "to print everything that is FIT to print". Izraz kaže, kako negativno ocenjujejo Amerikanci nerazumljivo okrnjene kompetence notranjega ministra R.S. in kako kritični so do dejstva, da "so skoraj vse kiučne resorje v novi vladi dobili bivši jugoslovanski komunisti, ki so bili v vladi že pred 3 leti. "(Glej dopis N. Y. Timesa v Jan.Febr. 1993številki S.D. stran 12).
Na gospoda Ivana Bizjaka me namreč veže prijeten spomin kongenijalnega pogovora v Torontu pred enim letom. Bil je edini član SKD iz Slovenije, ki je bil pripravljen žrtvovati nekaj minut za informativni sestanek, koristen za orientacijo pri poročanju časopisa Slovenska Država. Drugi obiski so se koncentrirali bolj na gospodarske zadeve.
Če si je g. Ivan Bizjak moje pripombe tolmačil kot žaljive, se mu na tem mestu opravičujem.
Soglašamo z Vami, g. Stanič, da so potrebni med nami bolj pogosti stiki in obveščanja in bomo radi, v kolikor nam bo prostor dopuščal, objavljali v bodoče tudi Vaše dopise. Do sedaj smo objavljali samo novice in slike o Vašem predsedniku, ki smo jih dobivali iz drugih občil„
Avguštin Kuk
PISMO IZ DOMOVINE
DIVIDE ET IMPERA
- politika se nadaljuje -
(Opomba uredništva: Ta članek je bil napisan za božično številko, a je zaradi pomankanja prostora izostal. Zdi se nam zanimiv, ker je napisan od očividca, ter ga zato sedaj objavljamo.)
Radi bojev med Hrvati, Bosanci, Muslimani, Srbi itd. bo, vsaj tako izgleda, končno Srbija obdržala večino tega ozemlja?
Naslednje so odlomki iz pisma gospoda Grakaliča, profesorja glasbene umetnosti, vodja okteta "Orlica" ter zborovodja in violončelist na gimnaziji v Brežicah, ki je bil član 'Opazovalne skupnosti evropske misije' na bojnih področjih nekdanje Jugoslavije (ECMM).
PLANINKO
*******
Mi mlajši smo se učili popolnoma napačno zgodovino, v katero sem že kot otrok globoko dvomil zaradi pripovedovanja očeta in graditve lastnih pogledov ter se nekako intuitivno čutil, kam vse bo privedlo in kaj se bo zgodilo. Moram pa priznati, da kljub vsemu nisem pričakoval takšnih pokolov in rušenja kataklizmičnega značaja, in to v srcu Evrope, ki se tako baha s svojo Zahodno civilizacijo in kulturo, Evrope, ki misli: "Poglejte gospodje, nam je dobro, saj se nas sploh ne tiče, kaj se dogaja tam nekje doli v nekakšni Ex-Jugoslaviji".
Upal sem, da bodo moja precizna poročila z bojišč imela resen odmev, ker sem v njih poleg suhega uradnega poročila vključil tudi svojo pamet, znanje zgodovine, razloge pro in contra, humanost, nepristranost. Vem, da so ta poročila šla na prave naslove, če pa so rodila kake pozitivne rezultate, pa dvomim. Če bodo te moje kapljice pripomogle pri razrešitvi te grozomorne vojne, oz. kakšne bodo posledice po vzpostavitvi miru in kakšen bo ta
mir.....? Pod puškami, ko bo nekdo vedno prežal na Tvoje
življenje. Tragično je namreč, da o tvoji usodi, državnosti in svobodi odločajo drugi, ki sploh ne poznajo razmer na teh področjih.
Ali se zgodovina ponavlja, kot se je zgodilo v Rapalu 11. novembra 1920, ko so podpisali odločbo, po kateri je tretjina slovenskega ozemlja s stotisoči Slovencev na Tržaškem, v Primorski in Goriški prišlo pod italijansko zasedbo. Podpisali so jo Vesnic, Trumbic, Sforca in Giolitti. Slovenski zemlji so odtrgali njeno tretjino v sijajno
razsvetljeni dvorani, med seboj so si dvigali polne čase šampanjca, si čestitali - le zakaj ne, saj je bil na odru mrlič, Slovenija ni smela poslati tja niti sence svojega imena!
Po sredini Poljske sta se septembra 1939 srečali nemška in sovjetska vojska in prišlo je do prijateljskega rokovanja dveh najbolj zločinskih sistemov v zgodovini človeštva: med nacizmom in komunizmom. S tem so jemale slovo sanje in melodije mladosti neštetih
milijonov...
*******
Na pragu 21. stoletja se dogaja isto: ozemlja se etnično čistijo, vse se ropa, požigajo se domovi, polnijo koncentracijska taborišča, pobijajo se ljudje vseh starosti, posiljujejo matere in dekleta itd.. Motto je: ubiti, požgati, zemljo zravnati tako, da ne ostane nobene sledi. Kajti če zemlja ostane brez ljudstva, brez znamenja vere (cerkev), brez naselja in imena potem tega naroda nikoli ni bilo na tem prostoru. Temu sledi naseljevanje srbskega ljudstva v domove autohtonih prebivalcev, formira se okupacijska oblast in "država je vzpostavljena"!. Pred tem pa so morali izgnani podpisati, "prostovoljno izjavo", da se odrekajo vsemu in da nimajo nobenih zahtev do hiš, premoženja, ozemlja, oziroma, da prostovoljno prepuščajo vse novim oblastem.
Istočasno je treba plačati do 1000 DEM na osebo novim oblastem, da te "lepo" izselijo iz tvojega doma neznano kam ali pa v taborišče napol nagega, ali v "boljšem primeru" v tem, v čem si bil "srečnega dne" oblečen. Kdo te bo zaščitil, kdo ti bo pomagal? Nihče! Enostavno moraš oditi, srečen, da si obdržal glavo na ramah, ker vsakemu uporu bi sledil uboj, ne glede na starost in spol.
Tvoj sosed je naenkrat postal tvoj najhujši sovražnik, ki s prstom kaže, koga je treba izgnati, koga ubiti, kaj požgati, kaj vzeti, komu kaj dovoliti. Enostavno ne moreš verjeti, da je tvoj dovčerajšnji sosed, sovaščan, someščan, s katerim si dnevno delil dobro in zlo, pomagal na polju, se igral z njegovimi otroci, bil v sorodstvu, botrstvu, bil skupaj na kolinah, poroki, pri nakupu in gradnji hiše, vaškega vodovoda, zdravstvene postaje, cerkve itd., naenkrat pokazal takšen obraz, takšno sovraštvo, željo po etničnem čiščenju, pri prisvajanju tvoje imovine, češ, da je bil ogrožen vsa ta leta, posebej pa še sedaj. Če te nekdo treplja po ramenih, še ne pomeni, da ti je prijatelj. Morda komaj čaka, da ti porine nož v srce in enostavno pove: "Ja, sedaj smo tudi to zadevo rešili v obojestransko zadovoljstvo."
Cilj te vojne je ne samo okupirati teritorij, ampak tudi popolnoma uničiti vse, kaj bi lahko govorilo o preteklosti in kulturi hrvaškega naroda, o njegovi tisočletni prisotnosti na tej zemlji itd.. Vedno sem mislil, da sovraštvo, če je še tako globoko vsajeno v človeka, ne more delati tega, kar dela JLA. Upam, da se bo ta plaz enkrat le vrnil povzročiteljem tega gorja, ker Bog vse ve in vidi in da "patientia vincit omnia". Istočasno pa tudi globoko dvomim, da se bo pregnani kdaj lahko vrnil, če teritorij ne bo temeljito očiščen od okupatorja. Samo svoboden človek na svobodnem ozemlju lahko reče, da je človek. Žal, še bo padla prenekatera žrtev za dosego tega cilja, ker edino tako bo možno ponovno obljuditi te totalno uničene kraje. Drugega izhoda pač ni!
Brez vojaške intervencije se bo ta balkanska-barbarska vojna razplamtela v svetovno, če Evropa, združena z USA in UN ne bo podvzela odločilnih ukrepov zoper Srbijo in jo ustavila na njeni poti apokalipse, dokler je še čas. Kajti če se bo ta vojna razširila še na Kosovo in Makedonijo, kar imajo Srbi najbrž v planu, bo to tretja svetovna vojna s strašanskimi posledicami. Nisem vojaški analitik, ampak trezno razmišljam in logično sklepam ter sem zaradi svojih izkušenj in doživetij na bojiščih absolutno prepričan v zgoraj zapisano.
Krožijo tudi govorice, da je strah pred muslimanskim fundamentalizmom v BiH povzročil takšno pasivnost v Evropi, USA in UN, češ, naj se jih kar čimveč potolče (muslimanov) in bo mir bolj stabilen v tem delu Evrope. Interesantno je tudi vprašanje glede spopada med enotami HVO (Hrvatsko viječe obrane) in muslimanskimi enotami, ki bi pač morale biti združene proti istemu napadalcu - JLA. Kdo je povzročil ta spopad? Verjetno tisti, ki želijo, da njihove medsebojne razprtije po načelu "Divide et impera" pomagajo pri čim lažji totalni okupaciji in "pacifikaciji" BiH, oziroma ustvarjanju nekakšne nove Srboslavije. Temu so se pridružili tudi Črnogorci, upajoč, da bodo za to dobili lep košček dubrovniške obale.
Član ECMM (Opazovalna skupnost evropske misije) sem postal proti koncu leta 1991. Nisem se želil aktivno boriti. Ne iz strahu, ampak ker enostavno ne bi mogel prenesti, da mi srbski okupator uničuje domovino, a jaz ne smem reagirati in rabiti orožja, ker pač to narekujejo resolucije UN in Evropske skupnosti. Morali bi pač dokazati, da nismo genociden narod, narod ustašev in belogardistev itd.. Dokazovati Evropi, USA in drugim in stoično prenašati pokole borcev, civilistov in otrok. Zato sem se odločil, da bom stopil v Misijo in tako pomagal k osvoboditvi. Na podlagi znanja tujih jezikov in nekaterih drugih kriterijev, sem bil izbran in tudi odposlan na Slavonska bojišča z različnimi skupinami opazovalcev (Francozi, Italijani, Kanadčani, Danci, Belgijci, Čehi,
Švedi, Angleži itd.). Jasno je, da si v stalni nevarnosti, da lahko izgubiš glavo, lažje kot na fronti, ker si neoborožen
v vidni beli obleki izpostavljen kot na krožniku. ******
"Res serias in diem crastinum differo"
Julius Caesar - 100 - 44 B.C.
Vabim Vas na obisk v domače kraje, kamor Vas kličejo prelepe slovenske gore in planine, ki ste jih zapustili pred 48. leti v krvavih časih II. svetovne vojne, trojne okupacije ter najbolj krvave - zločinske - komunistične revolucije. Domovina Vas kliče:
"Pridi že enkrat, saj smo te željni pozdraviti v svojih nedrih, po tolikih letih oddaljenosti od rodne grude, tam daleč v USA, tvoja dežela Slovenija je končno svobodna, lahko diha in ni več rdečega strahu, ki preži za vsakim vogalom, za vsako besedo, vsako mislijo."
Rad bi Vam razkazal vso lepoto tega dela domovine Slovenije - Štajerske: vinograde, hribčke, domačije, dobrave, ker take lepote ni nikjer na svetu; zakaj ne? Zato, ker jo ima samo DOMOVINA...!
Zato nfe odlagati obiska domovine na jutrišnji dan!
Včasih pa postane človeku sredi vsega tega hrupnega drvenja in premikanja vendarle dolg čas....dolg čas po šumečih gozdovih, tihih jezerih, po strmih prepadih in vrtoglavih višinah, po blestečih snežiščih ter belih meglicah, ki v ostrem severu hite preko izrezljanih vrhov sredi bučanja alpskih simfonij....
Trenutno poslušam Chopinove nocturne v izvedbi A. Rubinsteina - res je rubin - in Vam pišem tja daleč čez sinje morje, kjer ne čutite, vsaj direktno ne, gorja balkanske vojne. Vem, da tudi v Ameriki ni vse rožnato,' pač pa je mir, človek lahko ustvarja, diha, potuje, razmišlja svoj življenjski circulus vitiosus, pomaga, študira, dela načrte itd..
Poslušam iz VVebrovega "Čarostrelca" prizor V volčjem žrelu v izvedbi Berlinske Filharmonije, dirigent J. Keilberth, zraven pa leži zvesti pes Art in mirno posluša moje tipkanje.....
ANNO DOMINI - 1993.
Profesor Jurica Grakalic
Kanadi'ari Elvis ST0JKQ - srebrno medal.io!
Na letošnjem svetovnem prvenstvu umetnega drsan.ja v Pragi , so se kanadčani svetu predstavili z odličnim uspehom in smo nanje resnično ponosni. Naravno pa je, da smo še posebej ponosni na 20 letnega Elvis-a STOJKO (njegov oče je Slove• necO.ki je prišel iz 5.mesta po tehničnem programu, na drugo mesto in si tako z brezhibnim programom v prostem drsanju prisvojil srebrno medaljo. Mlademu drsalcu in njegovim staršem naše čestitke z željo za nadaljne uspehe!
«c.
stSS!
KURT BROWNING - ZLATO MEDALJO ELVIS STOJKO - SREBRNO MEDALJO NA SVETOVNEM PRVENSTVU V PRAGI.
IZ SLOVENSKEGA TISKA
PONATIS IZ "SVOBODNE SLOVENIJE" V ARGENTINI:
Slovenski krscanski demokrati Argentina-Južna Amerika Rio Colorado 312 ICiDC« IIua. J. j.iitjji»uu
PlUMLIliLl. D_J----- A^.
Argentina
Gospod
Ing.Izidor Rejo predsednik Sveta SKD Beethovnova 4 Ljubljana
Spoštovani gospod predsednik!
SKD v območju Argentine smo zvedeli o odločitvi Sveta glede vključitve v vladno koalicijo. Omenim, da o tej seji nisem bil obvesceri in tako nisem imel možnosti glasovanja, katerega pravica mi kot rednemu članu Sveta, po statutih stranke, pripada.
Po informacijah o sestavi vlade vidimo, da bo devet ministerstev v rokah naslednikov tistih, ki so bili 45 let nosilci totalitarizma. Tem daje SKD s svojo prisotnostjo mednarodni ugled, ki ga uživata profesor Lojze Peterle in stranka. Tako sodelovanje predstavlja, po našem mnenju, prevelik riziko za bodočnost SKD. Zato bomo člani SKD v Argentini zavzeli do te odločitve samostojno stalisce in kritično presojali delo vlade, neglede na prisotnost uglednih članov SKD v njej.
Prepričani smo, da je nase stalisce pozitiven doprinos k yA-~-pluralizmu v Etranki,
Prejmite, gospod predsednik, nase iskrene pozdrave!
ing. Jernej Dobovsek, prodsodnik
Kopija:
g.predsedniku IS prof.L. Peterletu
SLOVENSKA HRANILNICA IN POSOJILNICA
646 Euclid Ave., Toronto M6G 2T5 Tel: (416) 532-4746 Fax: (416) 532-5134 747 Brown Line, Toronto Tel: (416) 252-6527 John E. Krek's Slovenian (Toronto) Credit Union
646 euclid avenue
Monday
Tuesday
Wednesday
Thursday
Friday
Saturday
10 a.m.
10	a.m.
10	a.m.
10	a.m. 10 a.m. 10 a.m.
4 p.m. 8 p.m. 4 p.m. 8 p.m. 8 p.m. 1 p.m.
Tuesday Thursday Friday Saturday
new toronto
1 p.m.	-
' 12 p.m.	-
11 a.m.	-
9 a.m.	-.
8 p.m. 8 p.m. 8 p.m. 12:30 p.m.
biti Član
hranilnice -je v korist tebi in v p0m0c prijatelju!
SLOVENIJA V SVETU
Izseljensko društvo Slovenije v svetu Poljanska O. 61000 Ljubljano Fax: (061) 132-075
Datum: 23. 3. 93
Spoštovani odbori oziroma svetil
Kot vam je znano, smo ne pobudo katoliških in demokratičnih organizacij po svetu ustoncvlli v LJubljani društvo Slovenija v svetu, priznono na ministrstvu za notronje zadeve t odlokom it. OO i 0/-4-3/024/47-9Z z dne 12. avguste 1992.
Namen društva je pomagati vsem slovenskim ustanovam po svatu, katere slovensko država ne podpiro in vsem Slovencem, ki prihajajo v domovino in imajo kakršnekoli teiave, zapreke, zahteve alt potrebe
Prosimo, da svojim organizacijam oziroma členom blagohotno priporočite in svetujete, da s» obrnejo na nas v vseh zadevah v domovfni, s tem boste omogočili obstoj našega društva.
V kratkem pričnemo s pripravo programa za prihodnje leto, prosimo ves, de nes seznanite z vašimi
I
željami In potrebami.
za vestno pomot.
prijaznost.
Obljubljamo Iskreno prizadevanje Lepo zohvelimo za Vašo uslugo In
SVS Boštjan Kocmur (Predsednik)
SLOVENIJA V SVETU
Informativni list SVS marec 1993
SLOVENSKI TABORIŠČNI TISK
V soboto 6. marca so v Zavodu sv Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani odprli razstavo SLOVENSKI TABORIŠČNI TISK 1945 - 1949, katere se je udeležilo veliko ljudi. Pripravil jo je dr. Janez Arnež v okviru raziskovalnega inštituta STUDIA SLOVENICA. Razstava je bila odprta do 13. marca od 9. do 18. ure. Spored je vodil g. Janez Rihar. Uvodne besede je spregovoril v begunstvu rojeni dr. Andrej Vovko, ki je med drugim dejal:...
Zbrali smo se na kraju, kjer sta se, v njegovi skoraj devetdesetletni preteklosti, tako, kot molimo v obredih Velike noči, življenje in smrt spopadli v prečudnem dvoboju. V teh častitljivih prostorih, ki so bili vse od takrat, ko so bili spočeti v mislih velikega Antona Bonaventure Jegliča, namenjeni službi luči, so od leta 1941 pogosto domovale sile teme, ki so svoj vrh nedvomno dosegle v peklenski pomladi 1945. Zdaj ko smemo upravičeno upati, da začenjamo novo obdobje luči, smo se zbrali tu, da si skupaj pogledamo del dolga leta zamolčevane in potvarjane slovenske zgodovine in da, ne nazadnje damo vsaj simbolično priznanje tihemu, vztrajnemu in neupogljivemu možu, ki nam ga je z nadčloveško zavzetostjo ohranil: dr. Janezu Arnežu.
Nato je zapel cerkveni mladinski pevski zbor iz Polhovega gradca pod vodstvom Marije Nartnik. Zapeli so štiri koroške pesmi. Marjan Štefančič - begune in vrnjenec - je ob spremljavi harmonikarja zapel Mrzel veter tebe žene. Igralka Draga Potočnjak je recitirala Begunski Sveti večer (Erik Kovačic). Končno je ustanovitelj raziskovalnega inštituta STUDIA SLOVENICA, dr Janez Arnež med drugim dejal:
....da vsakdo, ki ni obremenjen s političnim totalitarizmom, lahko prizna, da je ta doslej prepovedan tisk, del slovenske kulturne dediščine, odraz dobe, v kateri se je slovenska misel razvila do najvišje točke v naši zgodovini!...
ŠKOFIJSKA KLASIČNA GIMNAZIJA
Nadškof Alojzij Šuštar je ob začetku prenovitvenih del 29. 11. 1992 v Zavodu sv. Stanislava razglasil tudi Jegličev sklad. Želja imeti dobro gimnazijo je živela v zavesti mnogih, z možnostjo uresničitve pa se je pokazala velikost in zahtevnost tega podjetja. Naj nikoli nihče ne misli, da je njegov dar preskromen in ga ni vredno darovati. Modrost pravi: "Kamen na kamen palača", m pa dodajamo, da je vmes tudi množica kamenčkov.
Pripravljalno obdobje bo že skoraj za nami. Odgovorni projektant ing. arh. Vehovar je z sodelavci in svetovalci z različnih področij pripravil idejno zasnovo celotnega Zavoda. Zaradi velikosti objekta smo prenovo razdelili na več faz. Prva faza obsega gimnazijski del z vsemi priključki in glavnimi razvodi. Druga faza obsega upravni del, stanovanja za profesorje, del Slovenskega doma in knjižnico STUDIA SLOVENICA. Tretja faza: ostali del Slovenskega doma in dijaški dom. Četrta faza: telovadnica in kletni prostori...(Štefan Pavli, ekonom).
DENACIONALIZACIJA
Po zakonu o denacionalizaciji bi morali razlaščenci, ki uveljavljajo pravico do podjetij ali kapitala, vložiti na
občinah predlog za izdajo začasnih odredb. Mnogi tega še vedno niso storili, zato bodo po izteku trimesečnega roka (ta je potekel 3.3.1993) namesto ugotavljanja pravic za vračilo v naravi, uveljavljali le odškodnino. Zahtevo po vračilu podjetij in kapitala pa lahko po zakonu o denacionalizaciji (41. čl.) uveljavljajo le tisti razlaščenci, kateri priglasitev upravičenj do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetij, je bila pravočasno in veljavno opravljena. Po tem roku bodo namesto vračanja v naravi zahtevali zgolj odškodnino, verjetno v obliki vrednostnih papirjev. S tem se lahko zgodi, da bo država na legalen način naredila razlaščence za dokončno nelastnike odvzetetga premoženja. To je Združenje lastnikov razlaščenega premoženja (ZLRP) v ponedeljek dala vedeti predsedniku Republike, vladi in javnim občilom. Predlagal je, da so za tri mesece podaljšali rok za vložitev zahtevkov za vrnitev nacionaliziranega premoženja, obenem pa na ustavnem sodišču naslovilo tudi pismo, v katerem opozarja na kršenje ustave pri zagotovitvi pravic o vrednotenju premoženja. ZLRP meni, da sta 4. in 5. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin in nepremičnin, v nasprotju z ustavo in z zakonom o denacionalizaciji. Ustava namreč vsem zagotavlja enake pravice pri vrednotenju premoženja, denacionalizacijski zakon pa ocenjevanje premoženja predvideva glede na stanje v času podržavljanja in ne na sedanje stanje. ZLRP ugotavlja, da so te listine bile tistikrat napisane skrajno subjektivno in pod realno vrednostjo.
USPEŠNA RAZSTAVA SLOVENSKEGA TABORIŠČNEGA TISKA
Septembra meseca namerava dr. Arnež organizirati veliko razstavo slovenskega tiska v Argentini po letu 1945. Ob tej priliki bo dr. Arnež izdal tudi knjigo na kakih 150 straneh, kjer naj bi prikazal kulturno delo slovenske politične emigracije v Argentini. Zato zbira še več gradiva, da bi razstava bila čimbolj vsebinsko bogata. Dr. Arnež prosi za slovenske tiske (taboriščne in za tiste, ki so izšli izven matične Slovenije). Čim več dvo.jie." Z veseljem vzamem vsako količino tiska, fotografij itd. da bo ohranjeno za bodoče rodove.In to bo v Zavodu sv.Stanislava, ki je škofijska last.Vse to moramo ohraniti za bodoče rodove, to je del slovenske kulturne dediščine in gradivo za novo zgodovinopisje. Veliko je bilo ze izgubljenega (lju-
NAJBOLJŠI ODHAJAJO
Najboljši odhajajo....
Ko sem telefoniral v Ljubljano, da je umrl Albert Čuk, mi je prof. Andrej Rot odgovoril: NAJBOLJŠI ODHAJAJO! Slišal sem ga vzdihniti, kot da bi bil poleg mene. Nastal je majhen premor, ko je skušal razložiti ženi Lučki, zakaj njegov vzklik, nato pa se je slišal samo še nepotolažljiv jok.
Najboljši nas zapuščajo, ostajamo pa samo tisti, ki omahujemo ob poti življenja. Albert Čuk ni omahoval, ni se zbal težav, zgrabil se je z njimi in ostal v vseh primerih zmagoslaven. V vseh, razen v zadnjem, ko je padla odločitev od zgoraj: "Pridi, ti moj zvesti služabnik, da zasedeš mesto, ki ti je bilo pripravljeno od vekomaj! V malem si mi bil zvest, z velikim te bom nagradil!"
Kdo je bil Albert Čuk? Bil je naše gore list, bil je eden izmed nas. Bil je popotnik na življenja poti, ki je za svoje ideale zapustil rodni kraj skoraj pred petimi desetletji v poiskih večjega kosa kruha in večje mere svobode. Vsi vemo, da je tujina trda in skopa z darovi, toda Albert je bil eden tistih, ki je s poštenostjo, pridnostjo, varčnostjo in točnostjo izvabil iz nje več kot je potreboval zase in za svojo družino. Pokojniku se ni zdelo škoda ne časa ne denarja, ko je šlo za skupnost. Danes lahko rečemo, da je padel eden stebrov, ki podpirajo slovensko skupnost v Buenos Airesu.
Pokojnik je bil mož dela, bil pa je tudi mož besede. Lahko rečemo, da slovenski dom Triglav ne bi bil tak kot je, če ne bi bilo pokojnega Alberta Čuka in tudi slovenska skupnost bi bila drugačna brez njegovega Radijskega kotička, ki je lansko leto presegel število 250 radijskih oddaj.
Ne bom pogreval starih zadev, ker vem, da tudi pokojniku ne bi bilo prav, toda pred njegovimi zemskimi ostanki bi se morali danes pokloniti vsi in se mu zahvaliti za opravljeno delo, prositi pa bi morali odpuščanja za marsikatero krivično besedo, ki je padla iz ust enih in drugih. Niso bile lepe, niso bile poštene, niso bile pravične. Odpusti nam Albert, naj nam bodo nauk za nadaljno sožitje v slovenski skupnosti. Vem, če bi te pred tisto težko zadnjo uro vprašal, kaj je tvoja največja želja, bi mi odgovoril: "Ko mene več ne bo, ohranite, držite pokonci Radijski kotiček! Ta naj vas druži, ta ohranja, ta nadaljuje z dediščino, ki smo jo prejeli od naših mater in očetov: Kdor svoj jezik zavrže in ga pozabi, je podoben zmedenemu pijancu, ki zlato v prah tepta in ne ve, koliko škodo si dela!"
Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč,
čul sem, kako je zvenelo moje srce.
O rodni dom, o hiše očetove streha ti!
Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti!
Golob izpod tujega neba trepeče nazaj,
in jih nikoli več k tebi ne bo?
Vem isti glas te je klical, isto pesem si čul, enako je
zvenelo tvoje srce. Ne bo več domovina videla Alberta Čuka, zapustil je tujini vse svoje moči, svojo mladost, svoje upe, vzgojil ji je družino, ki bo stopila na njegovo mesto, ko njega več ne bo. Stoterno ji je povrnil za vse, kar mu je dala.
Pa so ramena in pleča kot skale, tilnik - naloži mu breme nasilnik -nosil ga bo in ne bo se krivil, pa so srca tiha in močna -njihov ponos je brez besed, pa so možje -
kot da niso rodili se iz matere, o kot da goram se iz bokov izvili so; morajo v svet in tujina se diči z deli njihovih rok:
tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili...več ne doseže jih naše oko....
To si bil ti, Albert Čuk, takšno je bilo tvoje delo, zaradi katerega smo se prišli poslovit od tebe. Hvala ti za vse, kar si storil za slovensko skupnost v Argentini. Naj ti bo, tebi in nam, Bog milostljiv in pravičen sodnik!
Tone Brulc
+ LOJZE NOVAK eden pozabljenih
Slovenska Krajina ali Prekmurje, Dolinsko, ravnina, ki se oži v trikotnik med mejo z Madžarsko in Muro. Skoraj v sredini tega trikotnika je vas Črensovci z veliko župnijsko cerkvijo in tudi župnijo, poznano po živahnem prosvetnem delu in družbenem delavcu duhovniku Jožefu Kleklu st.. V tej vasi je bil leta 1924 rojen Lojze Novak, kmečki sin. Bil je gojenec selezijanskega zavoda v Veržeju in na njegovi privatni gimnaziji končal malo maturo.
Prišlo je leto 1941, vojna in madžarska okupacija. V dobri veri se je pridružil podtalnemu delovanju OF, ko pa je videl njene namene in cilje, se je pridružil ilegalnemu delu proti okupatorju in tudi komunističnemu delovanju. Po končani vojni 1945 je bil med begunci in našel zatočišče v begunskem taborišču v Spittalu v Avstriji. Obiskaval je taboriščno gimnazijo in mislil tudi na bodočnost. Z Mirkom Geratičem sta v taborišču ustanovila, urejevala in izdajala list SLOVENSKA DRŽAVA, glasilo gibanja za samostojno slovensko državo, ki izhaja še danes v Kanadi.
Emigracija iz Evrope tudi njemu ni prizanesla. Mirko Geratič je emigriral v Združene države in vzel s seboj urejevanje in izhajanje lista Slovenska država, Lojze pa je emigriral v Argentino. Zaposlil se je v tekstilnem podjetju, se pridružil gibanju za slovensko državo, sodeloval s Slavkom Skobernetom, Jožetom Kesslerjem in Pavlom Verbicem.
Zamenjal je službo in se zaposlil kot prodajalec v podjetju za aparate za gospodindtvo in dom. Podjetje je oglašalo tudi v slovenskem tedniku. Prišlo je v stečaj in je moral iskati drugo zaposlitev. Od tedaj je utihnil. Pred dvema letoma je bilo v tedenskem glasilu slovenskega dušnega pastirstva v Buenos Airesu sporočeno med Obvestili: Umrli so.... Lojze Novak...
S prozo je sodeloval v prvi slovenski kulturni reviji v Argentini SLOVENSKA BESEDA. Revija SLOVENSKA POT ga je štela za rednega sodelavca, enako tudi časopis SLOVENSKA DRŽAVA. Povabili so ga tudi k literarnemu sodelovanju v Koledarjih, zbornikih Svobodne Slovenije in tedniku SVOBODNA SLOVENIJA. Imel je pravilen odnos do literature in politike.
V MEDDOBJU, reviji Slovenske kulturne akcije, št. 3-4 1992, je objavljena, dosedaj nepoznana njegova daljša proza Izgoreli čas. Naj mu bo ta skromen zapis v spomin!
Avgust Horvat
+ MATE LENARD
Maj 12,1921 - Marec 16, 1993.
Na torontskem pokopališču Mount Hope smo se 18. marca v velikem številu poslovili od dragega prijatelja Mateja Lenard. Sestri Mileni, nečaku Tomažu, in ostalim sorodnikom iskreno sožalje. Tebi Mate pa večni mir in pokoj!
STAROSTNI DOM LIPA
Udeleženci letošnjega občnega zbora Doma Lipa so v nedeljo 28. februarja ob vestnih poročilih članov upravnega odbora in kontrolorja (auditor) spoznali stanje in delovanje te ustanove v preteklem letu. Iz poročila predsednika upravnega odbora č. g. Ivana Plazarja C.M. povzemamo sledeče:
Neposredno pred občnim zborom, v petek 26. febr. 1993, je bila v domu zadnja inšpekcija province, ki je ugotovila, da je Dom Lipa zadostil vsem pogojem za izdajo dovoljenja za bolniško oskrbovanje (Extended Care Licence). Za to dovoljenje je bila potrebna temeljita preureditev prvega nadstropja, ki se sedaj imenuje bolniški oddelek (Nursing Dept.). Napeljati je bilo treba popolno ozračenje in nove varnostne naprave proti požaru in za zaščito oskrbovancev. Nadalje pokrajinska oblast zahteva posebne kvalifikacije za upravnika take ustanove in ravnateljico bolničark (Director of Nursing). Veseli nas in smo hvaležni dr. Stanetu Bahu, ki ima edini te kvalifikacije, da je za šest mesecev prevzel delo upravnika doma Lipa. Dosedanji upravnik g. France Cerar bo medtem prisvojil še kar mu manjka do polnopravnega upravnika bolniškega oddelka. Iščemo še vedno ravnateljico bolničark.
Ontarijska oblast želi, da Dom Lipa ostane v slovenski upravi, kar upamo, da bomo z načrti in novimi kandidati mogli uresničevati.
V domu je trenutno 62 oskrbovancev, od teh 60% Slovencev, ostali so vsi slovanskega porekla. Dom Lipa je še vedno v težkem finančnem položaju. Trenutno je skoraj $ 1,600.000 dolga. Preureditev prostorov je stala okoli $360.000. Najeti je bilo treba nove poklicne moči. Plače so se temu primerno zvišale. Velika pomoč so prostovoljke (17), ki v resnici opravljajo telesna in duhovna dela usmiljenja.
Denarne kampanje vsled splošno slabih gospodarskih razmer letos nismo izpeljali. Vedno je še priljubljen Walkathon, ki pritegne v akcijo precej mladih. V letu
IZ SLOVENSKEGA TORONTA
1992 je Walkathon zbral 65 tisoč dolarjev. Letošnji Walkathon bo v nedeljo 30. maja na Slovensko letovišče. Finančna poročila sta podala Mark Žižek in kontroler Steve Brown. Klub starejših je zelo živahen. Ženske z ročnimi deli in moški v mizarski delavnici prispevajo lepe vsote na bazarju. Prirejajo tudi krajše izlete. Lepa hvala vsem, ki namesto vencev darujejo Domu Lipa v spomin pokojnih. Vsakoletni jesenski banket zbere prijatelje Doma Lipa. Predsednik se nadalje zahvali vsem odbornikom in mnogim sodelavcem, duhovnemu vodji, č.g. Francu Sodju, C.M., posebno je omenil Marijo Zajc-Mcdonald, ki po dveletnem mandatu zapušča odbor. Kot pravnica in tajnica je imela v odboru neprecenljiv delež. Na njeno mesto je bil predlagan in sprejet pravnik Anton Klemenčič.
Nevarno je naštevati imena, vendar moramo imenovati našega Jožeta Kastelica, ki je z božjo pomočjo zdržal in bil v oporo v marsikaterih težkih trenutkih. Iskrena hvala tudi inž. Francetu Markežu in bratu Jožetu, ki sta s svojim strokovnim znanjem in delom prihranila mnogo časa in izdatkov pri gradnji doma. Dom Lipa se ne more primerjati z Villa Slovenia v Hamiltonu, ki nudi le stanovanje starejšim ljudem. Dom Lipa je namenjem Slovencem, ko ne morejo več skrbeti zase, ko potrebujejo pomoči pri osnovnih zahtevah življenja. Lahko smo ponosni na ta dom. Po sodbi mnogih je res topel, domač kraj, kjer stanovalci najdejo mir, počitek, telesno in duševno oskrbo v najboljši meri. Še enkrat vsem najlepša hvala in pogumno naprej!
Poleg poslovnega dela letošnjega občnega zbora je bil ta dan v znamenju posebnega odlikovanja. Jesse Flis , zvezni poslanec za High Park-Parkdale v kanadskem parlamentu, velik prijatelj Slovencev, je v imenu governerja Raya Hnatyshyna podelil našemu Jožetu Kastelicu spominsko medaljo ob 125 letnici Kanade, ki po njegovih besedah ni nagrada le za zasluge v slovenski skupnosti, temveč priznanje zaslužnemu kanadskemu
državljanu. Čestitamo!
SLOVENSKA IGRALSKA SKUPINA TORONTO
Za letošnjo sezono je skupina pripravila lahko komedijo "Kam iz zadreg?" Prva predstava je bila v nedeljo 7. marca v cerkveni dvorani na Manning Ave., v Torontu. Udeležba pri kulturnih predstavah vedno kaže, da Slovenci ljubimo in podpiramo ljudsko umetnost, najbolj pa nam je pri srcu ljudski oder. Igralci in vsi kulturni delavci vedo, koliko truda, časa, osebni žrtev zahteva v današnjih razmerah poedina prireditev. Dobra volja, želja po razdajanju in sproščenju naravnih darov pa more ustvarjati vse čase... To velja tudi za to skupino.
Letošnjo igro je vodila Bernarda Čemaš. Njeno delo se kaže še v sceni, oblekah in reklami. S svojimi igralci je pripravila iz lahke, vsebinsko prazne šaljivke par ur razvedrila. Nastopajoči so v korist igre svoje vloge dobro izpeljali. Slovenska beseda je vsem gladko tekla, razpet dejanj teče v lahkem, nepretrganem tempu, scena je prijetna in igri primerna, prav tako razsvetljava. Posamezni igralci so svoje vloge odlično prikazali (Andrej Osterc, Ciril Pleško, Marija Kavčič, Mojca Končan). Vsi skupaj so z dcbro izpeljanimi smešnimi prizori zvabili gledalce v smeh in ploskanje. Kjerkoli se pokažejo mladi slovenski talenti, dajmo jim oporo in poguma, da bo naša kulturna stvarnost še dolgo živela v Kanadi.
Le en nasvet: Poiščimo v gledališki zakladnici ljudske igre in dramska dela neoporočne vsebine, da bodo talenti in dobra volja igralcev služili ne samo enkratni zabavi, temveč splošni krščanski slovenski kulturi.
Anica Resnik
Župnik Tine Batič, C.M. blagoslavlja zemeljske ostanke pokojnika.
NEKAJ SPOMINOV NA DR. RAJKA LOŽARJA
Ted Kramolc
Dr. Rajka Ložarja sem spoznal na avstrijskem Koroškem leta 1946, torej v tisti skicofrenični dobi, ki je slovensko družbo doma spremenila, ji identiteto razcefrala in jo takrat poizkušala
uničiti.
Udarila je tudi po onih, ki so morali domovino zapustiti in njih življenjsko pot, kot usodo, za večno spremenila.
Od treh let, ki sem jih preživel v Spittalu na Dravi, je bilo leto 1945 najbolj mučno.
O dr. Ložarjuje meni znanstveno-raziskovalno nemogoče pisati. Nimam o njem za to potrebnih podatkov, niti ne letnic; zato naj bo ta spis osebnega značaja in predvsem spominski.
Dr. Rajko Ložar je bil mnogo starejši od mene, priznan etnograf, arheolog, upoštevan umetnostni zgodovinar in kritik, - jaz tedaj le umetniški začetnik.
Svetovnonazorsko kot še politično slovensko je bil tiste opredelitve, ki se je meni zdela utesnjena, nesvetovljanska in zgodovinsko preživeta. Spoštoval in občudoval pa sem njegovo akademsko znanje kot še profesionalno držo.
Po vrnitvi domobranskih enot iz Vetrinja, je visela na tenki niti tudi usoda preživelih civilistov, ki so životarili največ v UNRRA taborišču - ŠPITTAL/DRAU. Neznosno razpoloženje so napenjali tudi od doma prinešeni spori zastopnikov in pristašev katoliških struj, kot še disformacije jugoslovanskih agentov. To je med ljudmi povzročalo nezaupanje, paranojo kot še quasi-religiozno obarvan fatalizem, ki se je bil pojavil že v Vetrinju in še prej na Turjaku. Prebivalci taborišča so bili pretežno kmečkega porekla in takrat sem prvič opazil razpoko med inteligenco in preprostim človekom, ki je predvsem zaradi tragičnih vetrinjskih dogodkov izgubil svoje tradicionalno zaupanje v njih vodstvo.
Vse to je vplivalo tudi na dr. Ložarja, ki se mi je že takrat zdel intelektualno izoliran in v proletarsko primitivnem lagerskem okolju depresiven. Močno je ves čas pogrešal svojo ženo in somislece. Zrahljalo se mu je takrat tudi zdravje.
Osebno sem ga prvič srečal v barakarskih prostorih špitalske lagerske gimnazije, ki je bila pod upravo UNRRA-e in nadzorstvom britanske okupacijske armade. Dr. Ložar je poučeval umetnostno zgodovino in etnografijo. Mene so nastavili kot učitelja risanja. Stanoval sem izven lagerja v bližnji vasici Edling, kjer je lep starodaven grad. V Edlingu sem v najeti sobi deloval kot umetnik. Slikal sem pretežno portret v olju in se intenzivno bavil s problematiko žanra. Pripravljal sem samostojno razstavo in prosil dr. Ložarja za nasvet glede izbire slik kot še za splošno kritiko mojega dela. Prošnja ga je osupnila, privolil je obisku šele čez čas in z nejevoljo. Slike je v mojem stanovanju dolgo opazoval in po daljšem, meni zelo mučnem molku, povedal, da je pričakoval dosti manj. Tisti, ki so dr. Ložarja poznali, so bili mnenja, da to pomeni priznanje.
Ogledal si je tudi mojo razstavo v mestu, katero je odprl špitalski župan v Caffe Zellot - 1948. Tudi to je meni pomenilo priznanje, slovenskemu vodstvu v lagerju, ki je razstavo načrtno ignoriralo, pa nejevoljo.
»
Srečal sem dr. Ložarja drugič v Chicagu leta 1956, kjer sem bil na poslovnem potovanju. Bil sem z njim v pisemski zvezi, takorekoč takoj po mojem prihodu v Toronto. Sestala sva se v jedilnici prestižnega hotela Conrad Hilton na Michigan aveniji. Osupnila me je njegova oprava; prišel je kar z dela po šihtu, nepreoblečen. Zgledal je utrujen in potrt. Ker mu hotelska hrana ni prijala, je predlagal, da se takoj odpeljeva z vlakom k neki slovenski družini v bližnje mesto Waukeegan, kjer da se dobe prave slovenske palačinke. Na poti se je umiril, govoril pa negativno o ameriški umetnosti in mi potožil, da si mora zdaj služiti kruh kot ročni delavec. "Polir sem v nekem prokletem skladišču in večkrat je potrebno, da tudi kakšno kišto premaknem," je rekel, kot da bi bilo to sramovanja vredno. Navduševal pa se je nad bežečo pokrajino in mi ob oknu z iztegnjeno roko kazal slikanja vredne motive. V Waukeeganu je bil med zbranimi Slovenci pri večerji zopet gospod profesor in boljše volje.. Poslovil sem se pozno v večer in se sam vrnil v Chicago.
Tretjič sem ga videl v Torontu in ga pogostil v svojem, takrat še samskem stanovanju. Ogledal si je tudi zbirko mojih novih slik v olju in mi dal napotke za morebitni razvoj.
Srečal sem ga še enkrat, tudi v Torontu, leta 1963, kjer sva ga pogostila z ženo. Tudi takrat se je pogovor sukal okoli umetnosti, umetnikov kot še o problematiki slovenskega izseljenstva, njenih voditeljev in slovenske publicistike.
Glavno dopisovanje z dr. Ložarjem se je pričelo in vrtelo okoli priprav za mojo razstavo risb v Rahr Civic Centre and Museum v mestu Manitowoc ( zvezna država Wisconsin), kjer sem razstavljal v družbi kiparja R. Rother-ja (marec 3-30/64).
V pripravah za ta esej sem se obrnil na rojake, ki so dr. Ložarja poznali in jih prosil za vtise in spomine. Takole se ga spominjajo njegovi bivši študenti izza časov slovenske begunske gimnazije v Spittalu na Dravi.
Iz pisma Helene Golob (Ottawa) ing. Petru Pavlinu (Toronto) 27. feb. 1992:
...Ko je dr. Ložar precej tangentno postal del našega osmošolskega leta kot profesor za narodoslovje in umetnostno zgodovino, smo še vsi bili pod vtisi vojnih let in vetrinjskih dogodkov. Predmeti, ki jih je predaval, so ostali na nivoju abstraktnosti. Ni bilo knjig, kaj šele muzejev in umetniških razstav, ki bi nas približali predmetu. Bili smo tudi brez vsake priprave, ker leta med vojno in okupacijo niso dala ne knjig, ne nobenih izkušenj v tej smeri. Čeprav sem imela precejšnjo mero zanimanja za snov, ki nam jo je predaval in sem čutila, da je bil dr. Ložar prav očetovsko prizanesljiv ob naši neokretnosti in pomanjkanju pravega občutka za njegov predmet, pa se nam ni nikoli približal, da bi si želela obdržati stike z njim po maturi. Po večletnem bivanju v Kanadi sem slišala, da se je ukvarjal z upravljanjem nekega severnoameriškega muzeja. Ne vem zakaj sem slutila, da ta služba ni zahtevala vseh njegovih talentov, ter da je pustila praznino v njegovem življenju. Spomnim se, da sem v taboriščnih letih imela vtis, da je dr. ložar bil "outsider" tudi
med svojimi vrstniki. Pozneje sem našla vsaj delno pojasnilo za to oddaljenost v Žebotovi knjigi Neminljiva Slovenija, kjer je Ložar omenjen kot član križarskega gibanja, ki je bilo neke vrste ikonoklastična usmerjenost mladih slovenskih izobražencev med leti 1925 in 1930. Ložarjeva oddaljenost je bila morda del njegovega temperamenta, podkrepljena z nezaupanjem, ki so ga bili deležni križarji od nekaterih pravovernih slovenskih voditeljev.
Iz pisma Matije Kozina - St. Laurent, Quebec ing. Petru Pavlinu - 12.3.1992 - :
... Dr. Ložarja se dobro spominjam, saj nas je učil v 8. letu gimnazije umetnostno zgodovino. Takrat je bil še mlad, vitek in razgledan ter učil na naši begunski gimnaziji v Avstriji skoro brez plačila, dokaz, da je imel v sebi poln koš idealizmal Želel je, da se zanimamo in seznanimo z umetnostjo, arhitekturo in še marsičem. Visoko nam je zastavil cilje, stremljenje po lepoti. Bil je ponosen in zaveden Slovenec in strmel po odliki. Globoko je čutil pa tudi trpel kot begunec. Žal mu je bilo, da svojega obširnega znanja ni mogel več posredovati univerzitetni mladini v Ljubljani.
Iz pisma ing. Petra Pavlina meni - Toronto 6.3.1992 - : Dr. Ložarja sem prvič srečal v osmem razredu gimnazije v begunskem taborišču Spittal na Dravi v Avstriji. To je bilo leta 1946/47, torej že pred pol stoletjem. Dr. Ložar nas je učil umetnostno zgodovino. Na mene in na moje sošolce je naredil vtis strokovnjaka v svojem predmetu. Spominjam se, da se mi je približal po končani maturi in me vprašal, kaj nameravam študirati. Odgovoril sem mu, da imam v mislih arhitekturo ali tehniko. Svetoval mi je, naj premislim in naj rajši nadaljujem umetnostno zgodovino. Nisem ga poslušal, pa je mož mogoče imel prav. Na stara leta sem se začel zanimati za predmet.
-2-
V Ljubljani pripravljajo te dni spominsko pregledno razstavo življenjskega dela dr. Rajka Ložarja.
Ugibajo ob tej priliki o vzroku, kako da se dr. Ložar kljub visoki izobrazbi kot še raziskovalni izkušenosti v Ameriki ni mogel uveljaviti niti ne prilagoditi. Raziskovalec, ki hoče problem Ložarjevega takozvanega neuspeha nepristransko razčleniti, stoji pred težko nalogo, posebno še, če piše zgolj iz ljubljanske pespektive. Tudi če gre za resno raziskovalno delo, kaže ta drža ne le akademsko provincionalnost, temveč predvsem nepoznanje sociološke stvarnosti integracije in prav posebno še asimilacije političnega emigranta. Kaže tako ugibanje, tudi če je dobronamerno, pomanjkljivo razumevanje ameriških razmer kot še pojma Amerike kot take. Temu je kriva najbrže 45 letna tradicija uradne protiameriške publicistike. Že v predvojni slovenski literaturi je to opaziti. V spomin mi pade knjiga Odmevi iz rdeče zemlje v pripravi Mirana Jarca in z ilustracijami Božidarja Jakca. Knjiga je vkljub pesniško zvenečem naslovu zgolj zbirka vtisov slovenskega umetnika - turista, ki je Ameriko že tedaj opazoval skozi socialistična očala. Naj iz svoje izkušnje poudarim, da Amerike (ali Kanade) po nekaj mesečnem obisku ni mogoče dojeti! Za to so potrebna desetletja, dobra volja kot tudi odprte očil Glavni pogoj za dojem Amerike, je razumevanje njene geografije. To ni le država, je kontinent, oziroma polovica istega. Prav ta geografična neskončnost pod vplivom najrazličnejših klimatskih posebnostih, je pomagala pri ustvarjanju ameriškega bistva in njene kulture, ki vspodbuja in ceni individualizem in prenovitev. Kar veže ameriško prebivalstvo kljub neverjetni različnosti etničnega mozaika, je pionirski in revolucionarni duh. Amerika je danes najbrže edina država, kjer pojem narodnosti in državljanstva, torej amerikanstva, ni vezan na jezik. Američan more postati in je vsak ne glede na etnični izvor ali na materinščino. Vezilo in lepilo državljanske zavednosti je tudi angleščina, ki je danes povsod, ne le v Ameriki lingua franca in še neverjetno močan patriotizem.
Zapadnoevropske države so v primeru z Ameriko geografsko površinsko nepomembne. To je že od nekdaj prisililo Evropejce v drugačno sociološko ureditev kot še pojmovanje osebne svobode.
Posameznik naj se zaradi pomanjkanja življenjskega prostora podredi splošni dobrobiti družbe. Evropejec je torej bolj pristopen ideji zakonitosti in redu (Law and order), torej avtoriteti kot Amerikanec.
Tudi najbolj konservativno usmerjen Američan prezira, celo sovraži avtoriteto in vsakogar, pa naj izhaja iz cerkvenih, posvetnih ali znanstveno ekoloških plasti, ki mu grozi z omejitvijo osebne svobode mišljenja, gibanja ali gledanja na svet. Važna so mu kvaliteta življenja s poudarkom na brezskrbnost in osebno srečo. Potem še možnost gospodarskega razvoja in obogatitve. To so več ali manj znane karakteristike splošnega ameriškega značaja. Manj poznano, posebno Evropejcu, je v Ameriki že tradicionalno mecenstvo privatnikov, brez katerega ne bi bil mogoč razvoj javnih umetniških galerij, knjižnic, bolnišnic in predvsem univerz.
Večina zgoraj omenjenega je Američanu že od vsega začetka zagotovljeno v ustavi, katere koavtorji spadajo med največje mislece 18. stoletja (Jefferson) in v številnih dopolnilih, ki so in ji še sledijo.
Amerika in karakter njenih ljudi ni le produkt zagrizenosti in znoja pionirjev, ki so si domačije izsekali iz pragozdov, temveč tudi prelite krvi izza revolucionarne in posebno še iz strahovite in dolge državljanske vojne. V odločilni bitki je julija - 2-4. 1863 pri Gettysburgu (Cemetery Ridge) padlo na obeh straneh več kot 50.000 vojakov.
Ameriko je težko razumeti, ker se neprestano spreminjal Težko, če ne že nemogoče, jo je opisati. Možno jo je le doživeti.
Ameriška družba kljub tradicionalni gostoljubnosti ni vedno prijetna, mora biti celo silovita, včasih v nekaterih sektorjih, nevarna. Ni pa nikoli reakcionarna in je zaradi zagledanosti v sedanjost vedno zanimiva!
Naj pojmovanje uspeha oziroma neuspeha gledamo iz
ljubljanskih akademskih okopov, poskušam osvetliti še iz osebnih izkušenj, saj več kot dve tretini svojega življenja živim prav v Severni Ameriki.
Ameriški populizem ne prizna posebne stopnice ljudem z akademsko izobrazbo!
Čaščenja vsemogočih doktoratov, kot je to navada v Sloveniji in v širši Evropi, je nepoznano. Edini, ki je tega naslova deležen, je doktor medicine. Še ta je med ljudstvom znan kot "DOC". Veterinar kot "VET", univerzitetni profesor kot "PROF". Profesorjev po srednjih šolah v Ameriki ni! Ti so učitelji (teachers, tudi "TEACH"). Naslov "akademski slikar" Američanom ni poznan; tudi če je, pomeni malo. Američan ceni predvsem kvaliteto storjenega dela!
Tudi če bi dr. Ložarju uspelo postati univerzitetni profesor v Ameriki, bi ta nastavitev pomenila predvsem le oseben uspeh, prestiž morda v slovenski srenji in najbrže zavist doma. Pojmovanje uspeha razumeva Američan drugače od Evropejca. Ni nujno navezan oziroma omejen na akademski naslov ali intelektualizem! Ni s tem rečeno, da je tako pojmovanje pravilno; je pa drugačno in ameriško.
Dr. Ložar se je znašel v prelomnici svojega življenja. Za popolno asimilacijo je bil prestar kot še evropejsko ustaljen. Je pa Ameriko dojel. Razumniške baze med ameriškimi staronaseljenci slovenskega porekla ni našel, ker je najbrže ni bilo.
Podobno je bilo tudi s povojno politično emigracijo, katere maloštevilni izobraženci, (večina je šla v Argentino), so životarili ponajveč v sklopu različnih starešinstev in akcij.
To je najbrže eden vzrokov, da se je dr. Ložar držal na skrajni periferiji slovenskega etničnega udejstvovanja in morda še vzrok njegovi periodični depresivnosti. Ni čuda: V Sloveniji zamolčan, v emigraciji za rojake preučen, zato nerazumljiv in še "neprave" katoliške usmerjenosti tistim, ki so se držali miselnosti in smernic preživelega konzervativnega elitizma.
Naj raziskovalec ne pozabi, če se tega sploh zaveda, da je vse, kar si je politični emigrant v Ameriki ustvaril, rezultat dela posameznika, brez podpore skupin, klubov ali političnih strank! To pa je kolektivistično vzgojenim povojnim ljudem v Sloveniji najbrž težko razumljivo.
Ljubljanskemu raziskovalcu je povsem neznana tudi trauma izgubitve domovine. Le tisti, ki je to doživel, more o tem razpravljati. Vsi drugi le ugibajo.
Politični emigrant, kar je dr. Ložar bil, na emigracijo ni bil pripravljen. Domovino je tisto pomlad leta 1945 zapustil, da si je rešil golo življenje pred leninisti slovenskih imen. Problem njegove prilagoditve težkočam tujine je povsem drugačen od ekonomskega emigranta, ki je svoj odhod načrtoval in se nanj pripravljal. Ta si je po izselitvi ohranil domačo bazo, zvezo z oblastmi, torej možnost vrnitve. Domači kraj je zapustil predvsem zaradi denarja.
Čeprav doma zasovražen in zamolčan, je bil politični emigrant pionir in prav tisti, ki je neposredno pripravil bazo in možnost prvega obstoja ekonomskemu izseljencu z že razvitimi cerkvenimi kot družabnostnimi središči.
Je pa pojav ekonomskega izseljeništva iz socialno preurejene povojne Slovenije glaven dokaz in priča polomu komunističnega eksperimenta pri nas. Politični emigrant doma ni več obstojal, ker je bil načrtno pozabljen. Izgubil je svojce, prijatelje in tisti prostor, ki mu je omogočal njegovo slovensko bistvo. Izgubil je ponajveč celoten osebni arhiv in dokumente, kar je pomenilo izobražencu pri iskanju službe še poseben udarec.
Največja ovira pa je bila neznanje angleščine. Obvladanje jezika je v ameriškem korporacijskem okolju poleg strokovnega znanja osnoven pogoj za uspeh.
Obrtniku je tozadevno lažje, ker v emigraciji trguje in deluje ponajveč z rojaki v materinščini. V privatnem korporacijskem sektorju to ni mogoče. Isto velja za šolsko-akademsko okolje. Korporacije zahtevajo od uslužbenca brezhibno obvladanje pogovorne kot strokovne angleščine s čim manjšim tujim akcentom. Čim popolnejša prilagoditev anglosaški meselnosti, tem večja je možnost napredka. To pa more rodoljubu starega kova povzročiti novo krizo, ker asimilacija kruši njegovo pojmovanje slovenstva. Zanimivo je, da neizogibno asimilacijo smatrajo za največji greh tisti, ki so se v emigrantskih krogih postavili za kustose slovenske zavednosti. Te kustose in še druge profesionalne Slovence označuje mnogokrat nestrpnost in kljub dolgemu bivanju v Ameriki nepoznanje osnovnih demokratičnih principov družabnega kot političnega udejstvovanja. Pomembnost teh in takih je možna le v srenji somislecev in sonarodnjakov. Zato njih zaskrbljenost in srd!
Zamolčan je načrtno tudi pojav mešanega zakona: domačina s Slovenko ali obratno, kot še vsa tista problematika, ki takim zvezam včasih sledi. Žalostno je še dejstvo, da se kljub poplavi emigrantskega tiska o asimilaciji slovenskega priseljenca ne piše.
Izjema je odličen esej Mirka Gogale: Integracija in asimilacija pri izseljencih. Objavljen je bil v Meddobju v Buenos Airesu leta 1975, številka 1, leto 15, stran 24-38. Glej tudi esej Vinka Brumena: Kultura in narodnost, Meddobje 1985, leto 21, št. 42, stran 87-107.
Dr. Ložar je tako miselnost in delovanje, ki iz nje izhaja, imenoval "sloveniarstvo".
Večkrat je v svojih pismih meni ponovil isto vprašanje: "Kaj ti ljudje z avbami, cekarji, pušeljci sploh počnejo v Ameriki? Če se hočejo Američanom predstaviti, naj rabijo metode 20. stoletja, kot so tudi marketing, lobbying, komputersko tehnologijo, fax in electronic mail, torej sofistikacijo!"
Kar je dr. Ložar imenoval "slovenčarstvo" ima vzrok tudi v čaščenju spomina na tisto Slovenijo, kot so jo v slovenski umetnosti upodabljali Maksim Gaspari in še drugi Vesnani, opisovali Ksaver Meško, Ivan Tavčar, Karel Mauser, v pesmi Simon Gregorčič, ne pa v upoštevanju tiste Slovenije, ki stoka in kriči iz spisov Janeza Trdine, Ivana Cankarja, Prežihovega Voranca, Miška Kranjca in iz pesmi Srečka Kosovela.
Dalje prihodnjič
Toronto, 8.3.1993
Republic of Slovenia
Special Counsellor of the Ministry of Foreign Affairs Canada
Çljî ¿crrciartr of Stittc far fcsirrimi Affairs
âcrrriatrr it'let at aux Affaires £ï±ertrirrrs
(£anaùa
Po 10-dnevni odsotnosti, se je iz Slovenije vrnil svetovalec in predstavnik Republike Slovenije v Torontu, dr. Verbic. Dr. Verbic sporoča, da se pripravlja prihod diplomata Charge D'Affair gospoda Mitja Štruklja v Ottawo. Njegov prihod se pričakuje v tem mesecu.
Odpravnik poslov Mitja Štrukelj bo uredil vse potrebno za prihod ambasadorja Marjana Majcena.
Pisarna Republike Slovenije v Torontu nadaljuje s svojim poslovanjem kot dosedaj. Po prihodu diplomatov v Ottawo bodo spremembe uradno objavljene v medijih.
Predstavništvo Republike Slovenije sporoča, da vsi tisti, ki so— bili razin sceni svoiih lastnin do letu 1945. da se prijavijo do 6.junija letos, na občino, kjer je bil predmet razlastitve registriran.
SPOROČILO
V	Kanado je prispel g. Mitja Štrukelj, konzularni svetovalec, ki bo v Ottawi pripravil vse potrebno za prihod slovenskega veleposlanika v Kanadi, gospoda Marjana Majcna.
V	tem času bo g. Mitja Štrukelj enkrat tedensko prihajal iz Ottawe v Toronto in opravljal najnujnejše posle v uradu na 67 Yonge str. (južno od križišča Yonge-King) v sedmem nadstropju. Izrazil je tudi željo, da bi zaenkrat ljudje prihajali v urad le z najnujnejšimi zadevami.
Obema - novemu velesposlaniku in odpravnikov poslov - želimo Slovenci v Kanadi dobrodošlico in veliko uspehov. Dr. Zlatko Verbič, Special counsellor
March 11, 1993
Dr. Zlatko A. Verbic Special Counsellor Republic of Slovenia Suite 700 67 Yonge Street Toronto, Ontario M5E 1J8
Dear Dr. Verbic:
Thank you for your letter of January 11, 1993, concerning the establishment of diplomatic relations between Canada and Slovenia.
I share your view that this important step will lead to closer political and economic ties between Canada and Slovenia. I expect that the appointment, in the very near future, of ambassadors to Ottawa and Ljubljana will make possible the start of a relationship of cooperation and understanding, to the mutual benefit of both countries.
I am aware of your own deep commitment to the cause of Canadian-Slovenian relations. We can now look forward to the development of these relations and to advancing our shared democratic values in the international community.
Yours sincerely,
Barbara McDougall
• ;:nl ('iliiija '\'L1 ft/'-'
PISMA UREDNIKU
ZGODOVINA SE PONAVLJA
Med vojno - trojno okupacijo - je Slovenska komunistična partija spretno prikrivala svoje, po Kominterni vodene revolucionarne podvige, takrat pod vabljivim okriljem O.F. (Osvobodilne fronte). Mnogi dobro misleči Slovenci so ji verjeli, nasedli. Slovenskim komunistom je šlo le za oblast in popolno družbeno preureditev Slovenije po Sovjetskem vzoru.
Danes - po skoraj polstoletni komunistični tiraniji in končno globalnem krhanju neživljenjskega komunističnega sistema, ki je samo v Sloveniji terjal na deset tisoče nedolžnih človeških žrtev - so se slovenski komunisti - zdaj organizacijsko in imensko 'preimenovani, preoblečeni' - uspešno vgnezdili v vseh slovenskih političnih strankah z enim samim namenom, da nadaljujejo in uresničujejo svoje načrte, seveda, tokrat pod okriljem demokracije.
NAČELNOST IN PRAGMATIZEM
Slovenski krščanski demokrati - med tema dvema poloma - ribarijo v kalnem. Oznaka 'krščanski' jim je samo za okrasek, vabo.
1.	Ko je šlo za ustavno določilo glede splava, je načelnost morala stopiti v ozadje in poslanci SKD so glasovali za splav.
2.	Načelnost je dalje zahtevala, da bi združena desnica (Demos II.) stopila v vlado, ali pa bila v opoziciji, eno ali drugo. Rezultat tega 'pragmatičnega' ravnanja je razklana desnica, oslabljena tako v vladi kot v opoziciji. In vse to je Drnovšek hotel imeti in tudi dobil.
3.	Oznako "krščanski", "katholikos", ki je po svoji vsebini in pomenu - globalnega, univerzalnega značaja, ne bi smela imeti v zakupu nobena slovenska politična stranka. Kristjani, katoličani, so lahko v vseh strankah, razen, seveda, tistih, ki so izrazito proti, sovražne krščanski veri. Gledano iz verskega stališča, je to pravi nesmisel, politična nezrelost, popoln oma zgrešena presoja dejanskega položaja.
Zdaj imamo SKD in KS (Krščanske socialiste). Ali bo pripadnost tema dvema strankama tudi merilo, kriterij, verske izgrajenosti slovenskega vernika? Na ta način bomo imeli večrazredne slovenske vernike. Daleč smo prišli. S takim ravnanjem ustvarjamo destruktivno
polarizacijo, nadaljujemo za 180 stopinj obrnjeno avantgardno miselnost, strankarsko zagnanost, proti kateri smo se vsa povojna leta borili in se še borimo.
VAŽEN JE PROGRAM STRANKE, KI NAJ VKLJUČUJE VERSKA IN MORALNA NAČELA. PRI VSEM TEM PA JE NAJBOLJ VAŽNO, DA SE V ZASEBNEM IN JAVNEM ŽIVLJENJU PO NJIH RAVNAMO!
Ludvik Pečan, Novo mesto
Slovenci v zamejstvu smo širili zamisel suverene slovenske države z namenom, da se narod osvobodi diktature brezboštva in hegemonije Balkana ter v okviru ljudovlade ohrani tisočletne sadove slovenske kulture. Osvoboditev smo moralno in gmotno podprli ter posredovali, daje Zapad priznal obstoj novorojene države. Z zaupanjem pričakujemo moralno obnovo, vpeljavo pravičnega družabnega reda na temeljih krščanstva in popravo krivic storjenim onim, ki se z boljševizmom niso strinjali.
Polstoletno zatiranje demokratičnih prvin je ustvarilo miselno zmedo ter pomanjkanje organizacije, edinosti in voditeljev, ki bi odvzeli vodstvo prejšnjim oblastnikom. Vendar smo prepričani, da bodo načela ljudovlade prevladale, da se bo število strank zmanjšalo in bo narod našel moč v edinosti. Posamezne mladike v butari na cvetno nedeljo so le zlomljive šibe, a povezane se morejo zoperstaviti burji. Upamo tudi, da reformirani komunisti niso le preoblečeni boljševiki, ampak iskreni pripadniki demokracije. Njih dela bodo pričala, če so sebični koristolovci, ali jim je pa mar blagor naroda. Po njih delih jih bosta Bog in narod sodila.
Suverena Slovenija je velik napredek, je uresničenje sanj in truda desetletij. Volitve niso pokazale napredka demokracije, kakor smo si ga mnogi želeli. Toda upoštevanje težav, ki jih je narod prestajal skozi stoletja, ojači našo vero v bodočnost Slovenskega naroda in njegove države v okviru združene Evrope. Naj nas vzpodbuja Gregorčič: "Le vstani revni narod moj, do danes v prah teptan; pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan!"
Z iskrenim pozdravom!
J.K.
nadaljevanje s str. 8
dje se selijo,zgubljajo zanimanje za preteklost, odmetavajo "stare papirje" in kar je ostalo, bo tudi izgubljeno, Ke ne pride v neko narodno ustanovo, ki ima cilj, da vse to hrani, katalogizira in nudi raziskovalcem."Tako dr.Janez Arnež.
Dr.Arnežu iskrena hvala za veliko delo. Naj mu Bog nakloni 5e dolgo vrsto let pri uspeSnem delu.
Ce lahko k zbirki prispevate, pokličite telefonsko : L.Jamnik, 766-4848 in ali A. Kuk, 439-8387.
FEBRUAR 93
obvestila________
(katoliško središče Slovencev posvetu
* SLOVENIJA . LJUBLJANA. P°lj«nska 2 • lelelon 1061) <15 4 24 6.132 075, FAKS 146 105
Katoliško središče Slovencev po svetu v svojih februarskih OBVESTILIH poroča, da "Slovenski ameriški svet,ki ie že navezal stike s Slovenskim kanadskim Svetom,predlaga srečanje 2 zastopniki podobnih združenj z vsega sveta, ki naj bi bilo med 11.in 17.julijem v Ljubljani.skupaj z našim Središčem in SVS (Slovenijo v svetu,ki ima svoj sedež v Ljubljani)
Isto OBVESTILO poroča:
Nov pomožni skof v Ljubljani - Pred Božičem je papež imenoval župnika v Šentvidu nad Ljubljano Alojza Urana za pomožnega škofa. Rodil se je 22.1.1945 v Gameljnah pod Šmarno goro, v duhovnika je bil posvečen leta 1970. Leta 1976 je v Rimu opravil magisterij s tezo "Kateheza odraslihVOd leta 1980 je župnikoval v Šentvidu.V škofa ga je posvetil papež sam v Rimu. Postal je član stolnega kapitlja v Ljubljani. Stanuje v stanovanju pok.škofa dr. Leniča, Ciril Metodov trg, tel.061-317-204.
Canadian * Scene
i
FESTIVAL CARAVAN '93 TO CELEBRATE 25th BIRTHDAY WITH 45 PAVILIONS
(Canadian Scene) -- This June, you can visit Accra, Havana, New Orleans and Pasa Johar without travelling to Ghana, Cuba, the United States or Indonesia. All you have to do is be in Toronto between June 18 and 26 to help celebrate Metro International Caravan's 25th birthday.
Zena Kossar, founder of the annual festival has announced that the nine-day Caravan '93 has already attracted 45 pavilions. Ten of these, including the above four, are either new or returning after an absence. The remainder are A1 Khaima (Arabian); Baku (Azerbaijan); Buenos Aires (Argentina); Los Hispanos (Latin America); Metro Police (Toronto) and Western (Alberta).
Kossar says that among the 45 pavilions there will be 200 international shows, plus displays of arts and crafts and, of course, gourmet foods.
Admission to all pavilions is gained by purchase of a Caravan passport
at $12.00 until June 14 and $14.00 thereafter. Single-day passports are $7.00 and children under 12 are admitted free if they're with an adult.
Many pavilions which have become a tradition over the last quarter century will return, among them, Athens, Budapest, Kiev, Krakow, Manitoba, Delhi, Ocho Rios, Port of Spain, Rome, Sydney-Auckland and Tokyo.
Kossar estimates that as many as 2 million "visa" stamps will be placed on the thousands of vistors' passports. She adds that during the nine days, 20,000 volunteers will be involved. They will staff the pavilions prepare the displays, entertain and cook and serve the food.
In addition, Caravan hires over 100 high school students a year and distributes 400,000 free "mini passports" to schoolchildren age 12 and under.
ENTERPRISE YORK Room HOC Til.; Uli) 736-50?! Fsr: «16)736-577:
4 UNIVERSITÉ
f YORK
UNIVERSITY
FACULTY OF ADMINISTRATIVE STUDIES
4700 KEELE STREET. NORTH YORK • ONTARIO . CANADA • M3) 1P3
EAST/WEST ENTERPRISE EXCHANGE OFFERS CANADIAN COMPANIES EUROPEAN OPPORTUNITIES
March 1993 — TORONTO, Ontario — Canada's commitment to support the political and economic restructuring process in Eastern and Central Europo is exemplified in the EAST/WEST ENTERPRISE EXCHANGE (E/WEE) programme. Enterprise York is looking for forward-thinking corporate sponsors for this innovative business building initiative.
Since its inception five years ago. more than 300 Canadian companies have participated in E/WEE and as in the past, Canadian businesses are being encouraged to sponsor candidates from countries in the former Soviet Union. Corporate partners can either nominate a business associate from their overseas affiliate, or have Enterprise York select a candidate to match its' business objectives.
The programme was founded In 1989 by Professor Rein Peterson, Director of ENTERPRISE YORK, the Faculty Centre of Entrepreneurship (York University) — a living laboratory where leading edge issues are researched and support programmes aie implemented.
"It is our experience that where business ventures already exist between Canadian companies and their counterparts in Eastern and Central Europe, past host companies have improved communications with their overseas partner," says Professor Peterson.
Where business relationships are still In the investigation stage, hosting a delegate has provided companies with the needed insight and information to move the process forward and garner market information. E/WEE is an ongoing programme intended to build and maintain business networks that lead to new strategic business alliances and investment opportunities for Canadian firms.
E/WEE transfers know-how, intellectual expertise and technical assistance through building and strengthening business linkages between Canadian organizations and their overseas counterparts.
The 1993 initiative will seek candidates from Russia and the Baltics. Also accepted will be hosted delegates from the Czech Hepublic. Hungary, Poland, Romania and the Slovak Republic. In addition, delegates from other Eastern and Central European countries will be accepted in the programme if nominated and sponsored by a Canadian firm.
Selected candidates are chosen based on their capability of learning and conducting business discussions in English, their knowledge in elementary concepts of Western market systems and management, whether they can engage in negotiations on their employers' behalf, and it they are positioned in their home organizations to influence the economic reform in their countries.
This year, the applicants will include sixty business and twenty academic delegates. Historically, tho ratio of mon to women has been 75% men and 25% womon. Since 1909. more than 330 participants have visited Canada from such countries as Armenia, the Czech Republic, Estonia, Hungary, Latvia, Lithuania, Russia, Poland and the Slovak Republic.
The programme's objective is to build upon Its' commitment to training professional managers and entrepreneurs in international business and the emerging democracies ol the Baltics, the former U.S.S.R. and Central Europe.
E/WEE is funded, in part, by Canada's Federal Task Force on Central and Eastern Europe, the Ministry of Citizenship, and the Ministry of Ecomonic Development and Trade. Professor Peterson recently travelled to Estonia, the Czech Republic and Russia to talk to business and education officials about the E/WEE. His final stop was in London where he met with Robert Nixon, Agent General at Ontario House, Bill Caradine, Director of Business Development, and the European Bank for Reconstruction and Development.
Companies interested in sponsoring a candidate should contact ENTERPRISE YOHK at (416) 736-5091.
-30-
For further information, please contact:
JUDITH SYKES PUBLIC RELATIONS
ENTERPRISE YORK
Rein Peterson, Director
Mirtsa Prasin, Programme Manager
(416) 927-1069
(416) 736-5091
KAM JE SEL DENAR?
V zvezi z dr. Urbančevo pripombo o "de-baklu" pri Nabirki za vojno škodo (glej S.D.Jan.Feb. 1993), katerega dr. Urbano pojasnjuje z debaklom v Sloveniji, ne pa pri nabiralcih ali darovalcih, si dovoljujem dodati še naslednje informacije: Slovenci smo v Kanadi pod okriljem ad hoc odbora za "Slovenski sklad" zbirali denar za ODPRAVO VOJNE ŠKODE V SLOVENIJI. Kdor o tem dvomi ali trdi drugače, naj vpraša 1280 darovalcev v kak namen so darovali. Imena darovalcev smo vestno objavljali v našem časopisu.Obstaja cela vrsta korespondence, ki potrjuje zgornjo izjavo.Med zadnjo navajamo dopis iz kabineta predsednika vlade R.S.od 6.2.1992 No. 1669, ki pravi:" pošiljamo Vam informacijo o PORABI SREDSTVA ZA ODPRAVO VOJNE ŠKODE". ki na 77 straneh podrobno navaja komu v kateri občini je bila pomoč dana. (prvo stran smo objavili v S.D. ian.1992).
'ato nas je začudilo pisanje DELA. dne '3. jan.1993, ki v tej zvezi daje izjave. i so popolnoma nasprotne našim gornjim rdi t vam.
er smo pri akciji zastavili svoje dobro me, upamo, da nam bo mogoče ugotoviti i kod so v članku omenjeni gospodje obili take netočne informacijei
Kanadi je namreč z zaporom kaznji vo obirati denar za neki dobrodelni namen, porabiti ga pa za drugega, lovenci v Kanadi. ki smo denar težko 'islužili in še težje prihranili ter ga
zbirali in darovali širokogrudno s sentimentalnim navdušenjem pomagati domovini v naitezjih urah.želimo od prizadetih
razlago za njihove besede, kot jih porote DELO.Če se to ne razčisti, bomo v bodoče trikrat premislili, predno bomo sodelovali pri kaki nadaljni zbirki.
Ker se približuje 30. april, zadnji dan za prijavo davčnih obveznosti kanadski federalni vladi,bi bilo za pričakovati} da bi po skoraj dveh ^letih,odgovorni člani bivšega (ali se obstoječega?) Slovenskega Sklada končno le izposlova-li dovoljenje za olajšanje davkov za te dobrodelne namene, kot so jih dobile druge narodnostne skupine', ali pa razložili zakaj ravno Slovenci tega dovoljenja ne moremo dobiti.
Avguštin Kuk. Član odbora za Slovenski Sklad do 26. aprila 1992.
PLAMEN
Dekliški zbor PLAMEN V TORONTU.

14. marca rfs. Manning Ave. ,
.ie v cerkveni dvorani nastopila v samostojnem koncertu pevska skupina 12 mladih deklet pod vodstvom Marije-Ahačič-Pol lak. Pevski izvedenci so koncert vsestransko pohvalili, kakor ga .ie tudi Številno občinstvo. Skupini za n.ien trudapolen uspeh čestitamo in ,iim Selimo še dolgo kariero.
THE CATHOLIC REGISTER - 100 LETi
Naiveč.ii katoliški časopis v Kanadi .ie letos februarja obhajal 100letnico obstoja. K temu jubileju čestitamo in upamo, da bo še naslednjih 100 let in še več pravilno informiral in usmerjal svoje bralce.
"IN"st..08 poroča.da je vlada imenovala za "predstojnika VARNOSTNO-INFORMATIVNE SLUŽBE (VIS)Janeza Širše,nekdanjega ministra za turizem"in znanega levičarja. Vodstvo SLS je na to mesto predlagalo dr .Franceta Bučarja, od komunistov razrešenega rednega profesorja na juridič-ni fakulteti v Ljubljani; pa zgleda,da po mnenju Drnovškove vlade za to službo ni imel "pravih kvalifikacij".
13. marec 1993
Tako mislim
Vladajoča liberalno-demokratska (Drnovšek),^ krščanskodemokratska (Peterle), "združena"(Ribičič), socialdemokratska (Pučnik) naveza je izglasovala zakon o ZAMRZITVI PLAČ, potem, ko je sebi:svojim ministrom in njihovim namestnikom, državnim sekretarjem, poslancem, predsednikom, podpredsednikom in članom komisij	v
ter vsemu ogromnemu spremljajočemu državnemu birokratskemu aparatu; (tajnikom, svetnikom,svetovalcem, ¿isefom pisarn in njim podrejenim) zagotovila sijajne osnovne plače,in bogate dodatke vseh vrst. Zabetonirala je stanje kjer premnogoka-teri DELAVEC ZASLUZI LE NEKAJ STO TOLAR JEV NA DAN, prej omenjena vladajoča SUPER-ELITA PA NEKAJ STO MARK NA DAN.
Peter Zidar,
preds. Svobodne stranke. Na drugem mestu Slovenca pa beremo, da bodo te nove plače izpraznile državno blagajno mesečno za 23 milijonov^tolar-jev, v Času, ko je minimalna plača okoli 20.000, delavca okpli 30.000 tolarjev, bodo "najrevnejši poslanci zaslužili 136.815 tolarjev, predsednik državnega zbora pa bo iz blagajne postrgal 232.563 tolarjev. Poslanec Marjan PodobnikiSLS) je zahteval zniža nje plače,pa je bil zavrnjen. Proti zamrznenju plač je glasovala Opo-■ zicija češ da bodo prizadeti samo naj-revnej ši:
Za primerjavo:V Kanadi je plača federal nih poslancev $64.800, Predsednika vlade pa $74.000,na leto.Delavci na auto-Assem bly lines pa zaslužijo cca $18.00 na uro. Torej:delavci cca $ 650 poslanci pa dvakrat toliko na teden.