----    102    ----
Poraz Italijanov v Afriki.
Nobeno drevo ni previsoko in nobena vrv predolga za generala Baratierija, tako pišejo sedaj italijanski listi o tem avstrijskem vojaškem begunu, ki je v Italiji postal di vizij ski general. Ta sodba italijanskih časopisov je povse opravičena. Če bi bil imel kak narednik voditi vojsko, bi gotovo ne bil mogel nerodneje postopati, kot je ta nedavno še toliko proslavljeni general. Čudno je seveda v prvi vrsti, zakaj se je v boj podal. Vladni listi trdijo, da se mu je iz Tridenta brzojavilo, da mu odvzamejo poveljništvo, ko pride general Baldisera. Zato je pa hotel doseči še jeden uspeh. Po drugem poročilu je Crispi zahteval od njega, naj začne boj, da doseže kak uspeh, predno se snide italijanski parlament. To je zaradi tega ve-rojetno, ker je Crispi takoj hotel dati ostavko, ko je izvedel o porazu v Afriki. Čutiti se je torej moral so-krivega. Po nekem poročilu, ki jako zagovarja Baratierija, so ga na led  izpeljali   ogleduhi.    Najbrž   pod-
kupljeni od sovražnika so poročali, da je sovražnik jako malobrojen, ker je mnogo vojakov odšlo v Aksum, kjer je kronanje abesinskega kralja. V sovražnem taboru se tudi le zabavajo in niso niti pripravljeni za boj. V resnici so pa vse sovražne čete bile zbrane. Baratieri je baje se posvetoval z drugimi generali, predno je začel boj. Vsem se je trenotek zdel jako ugoden. Glavna napaka generala Baratierija je bila, da ni preskrbel za nobeno zvezo mej posamičnimi brigadami, da druga drugi niso mogli pomagati. Napak je tudi bilo, da je začel boj, ko so vojaki bili še utrujeni od dolge hoje po noči. Počakati bi bil moral, da se opočijejo. Točnih poročil o boju še sedaj ni. Zasebnih poročil ni, oficijelno se pa ni vse razglasilo, ker baje ni posebno častno za italijansko vojsko.
Po vseh poročilih so Abesinci takoj popolnoma razpršili italijansko vojsko. Posamične brigade so popolnoma ločili. Takoj je bila taka zmešnjava, da topništvo niti streljati ni moglo začeti, ker bi bilo streljalo na svoje ljudi, ki so bežali na vse strani. Pokazalo se je, da italijanska vojska ni za noben hud boj, temveč vojaki znajo samo dobro teči. Generali so sprva skušali vojake zadržati, preteč jim z revolverji, a potem so jo pa tudi pobegnili. Baratieri je celih 125 kilometrov daleč bežal nazaj, General Elena pa baje ni z rezervo prihitel na pomoč, temveč jo je kar pobegnil. Koliko je ubitih in ranjenih, noben ne ve, a toliko je gotovo, da jih je nad 8000. Od štirih brigad, ki so se udeležile boja, se je le jedna vrnila iz boja, druge je pa sovražnik popolnoma razbil in razgnal na vse strani. Nekateri vojaki in častniki od teh razpršelih brigad se je vrnili drugi dan, o večini pa nikdo še sedaj ne ve, kaj je ž njimi. Tri generale tudi pogrešajo, in se govori, da so mrtvi. Zgubili so Italijani 60 topov, 10.000 pušk, 50.000 patron, vse vozove, konje in mule, katere so imeli za prenašanje.
Tacega poraza še ni z lepa kaka vojska doživela, kot ga je italijanska v Afriki. Vse italijanske politične kroge je ta poraz jako potrl. Po vseh italijanskih mestih bile so velike demonstracije proti afriški politiki. Povsod se zahteva, naj se vojaki iz Afrike domov pokličejo. Kralj se pa brani prenehati vojno, dokler se ne opere omadeževana čast italijanskega orožja. Govori se, da se pošlje dosti vojakov v Afriko. Vendar se ne ve, če se bode boj mogel nadaljevati do jeseni. Predno pridejo močnejši vojaški oddelki in vse potrebne stvari v Afriko, bode morda že maj, a tedaj se pa začne veliko tropično deževje v Abesiniji. V tem času se vsa pota tako razmočijo, da bi ne bilo mogoče velike armade dalje spraviti. Sicer se pa abesinski kralj Menelik pripravlja tudi na odločen odpor. Naročil je v neki tovarni v Belgiji 100 000 pušk.
V Italiji se vojaki jako boje iti v Afriko. Več sto jih je zadnje dni pobegnilo od vojakov, da le v Afriko ne pojdejo.    Mnogo jih  je prišlo v Avstrijo in
------    103    -—
na Francosko. Poraz v Afriki je izpodmaknil tla Cri-spijevi vladi, katere niso mogli omajati niti sicilijanski nemiri, niti sleparije pri bankah. Sedaj je Crispi odstopil in prišel je na krmilo Rudini.
Poraz v Afriki mora jako ponižati vrednost italijanskega zavezništva in bode zatorej vplival na vpliv evropske politike. Nemčija in Avstrija sedaj vesta, da se na Italijo dosti zanašati ne smeta. Ozreti se ima po druzih zvezah. Velik udarec je pa dobila iredenta na Tirolskem in Primorskem. Dosedaj so se vedno nadejali avstrijski Italijani, da jih pride kedaj rešiti Italija, a po tem porazu bodo pač morali spoznati, da je to upanje jako goljufljivo. Morda naposled le avstrijski Italijani se tudi spametujejo, da ne bodo več svojih pogledov obračali le v kraljevski Rim.