SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA letnik VIII, zvezek 19, 1972 Izdaja Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Cankarjeva 11 Uredila Mirko Mahnič in Dušan Moravec, odg. urednik Dušan Moravec, izhaja dvakrat letno Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani VSEBINA : Novo gradivo o Govekarjevi vlogi v slovenskem gledališču (Dušan Moravec)................................ 1 Oris življenjskega dela Jožeta Koviča (Bruno Hartman) 19 Novi dokumenti o Dramatičnem društvu (dm) .... 46 Vera Danilo-Balatkova................................53 Lojze Drenovec pripoveduje...........................61 Poslovil se je Ludvik Mrzel, prvi povojni upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru .... 70 Prvo slovensko marionetno gledališče (Savo Klemenčič) * 73 Prispevek k podobi Narodnega gledališča v Ljubljani od 1920 do 1924 (nadaljevanje) — (Mirko Mahnič) ... 83 Publikacije o dramatiki in gledališču na Slovenskem (1966—1971) — (Mojca Kaufman).................94 Poročilo o delu Slovenskega gledališkega muzeja v letu 1971.....................................106 TABLE DES MATIÈRES Nouveaux matériaux sur le rôle de Fran Govekar dans le théâtre Slovène (Dušan Moravec)............ 1 L’Oeuvre de Jože Kovič (Bruno Hartman)............19 Trois nouveaux documents concernant la Société dramatique (dm).......................................46' Vera Danilo-Balatkova.............................53 Lojze Drenovec raconte............................61 Ludvik Mrzel nous a quittés.......................70 Premier théâtre professionnel de marionnettes en Slovénie (Savo Klemenčič).............................73 Pour un tableau du Théâtre national de Ljubljana entre 1920 et 1924 (Mirko Mahnič)...................88 Bibliographie des publications sur le théâtre et les oeuvres dramatiques Slovènes (Mojca Kaufman) . . 94 Compte-rendu du travail du Musée du théâtre Slovène en 1971 106 DOCUMENTS DU MUSÉE DU THÉÂTRE SLOVÈNE, HUITIÈME ANNÉE — N° 19, 1972 Publié par le Musée du théâtre Slovène, Ljubljana, Jugoslavija Rédigé par Mirko Mahnič et Dušan Moravec Imprimerie »Jože Moškrič«, Ljubljana, Jugoslavija Novo gradivo o Govekarjev! vlogi v slovenskem gledališču (Ob korespondenci Hinka (Nučiča) V zapuščini dramskega igralca din režiserja Hinka Nučiča (1883—1970) se je ohranilo med mnogimi pričevanji o njegovem mladostnem delu v Ljubljani (1900 do 1912) in o njegovih poznejših vezeh z rodnim mestom tudi 49 dopisov gledališkega tajnika, kasneje intendanta in prvega ravnatelja slovenskega gledališča v Ljubljani, Frana Govekarja. Prva Govekarjeva sporočila so iz leta 1901, poslednje ima letnico 1919. Mnoga od teh pisem imajo le obroben pomen, posebno značilna pa so tista, ki jih je pošiljal novi gledališki ravnatelj svojemu sodelavcu v prvem obdobju po nastopu nove službe (1908), še bolj pa tista iz jesenskih mesecev 1912, ko se je moral s tega mesta umakniti in je bil Nučič že član zagrebške Drame. Tretja serija, ki je očitno še založena (zapuščino je izročila naši ustanovi pokojnikova vdova, dramska igralka Vika Podgorska s pripombo, da še 'ni v celoti zbrana) pa so vabila umetniku, naj se Vrne iz Zagreba in prevzame vodstvo novega slovenskega gledališča. Mnoga od teh pisem nam razjasnijo prenekatero podrobnost o razvoju našega gledališča v tistih dveh desetletjih, pomagajo nam osvetliti umetniško in človeško podobo Hinka Nučiča, ki so mu bila pisma namenjena, še bolj zgovorno pa nam pripovedujejo o avtorju pisem, o eni najzanimivejših osebnosti slovenskega kulturnega življenja prvih dveh decenijev našega veka: govore nam o njegovi široko razpredeni dejavnosti, o zavzetosti za slovensko gledališče, ki je bila gotovo izjemna, ne glede na to, ali je bila prav usmerjena ali ne, o njegovi prizadevnosti in mnogo-stranosti, pa tudi o vzvišenosti, oblastnosti in o tisti njegovi lastnosti, o kateri se je že pisalo in ki jo potrjuje v nekaterih pismih opomba ob koncu: »Smatrajte to pismo za zelo zaupno! Spletkariti nočem« — ali: »Naj pa ostane to tajno med nama, ker nočem biti ničesar kriv!« — ali: »A mene ji ne imenujte, da ne bo kake intrige!« 1 Iz zgodnjega obdobja so se ohranile le tri dopisnice; na dveh je kratko uradno sporočilo, ena od teh, odposlana 19. junija 1901, pa že kaže značilni pokroviteljski ton gledališkega tajnika, ki se je čutil vzvišenega nad mladim članom ansambla: Za bodočo sezono Vas stalno angažiramo in sicer s početkom sezone. Dramat. šolo bo imel g. rež. Verovšek. O začetku Vas obvesti. V kratkem dobite že vlogo iz Viljema Tella. V šolo pa le hodite redno in točno, da napredujete, saj sposoben in zmožen ste vsekakor. Ta zgodnja Sporočila so — vsaj med ohranjenimi — docela osamljena. Prvo pismo je odposlal Govekar Nučiču šele 3. maja 1908, ko njegova prošnja za ravnateljsko mesto formalno še ni bila rešena, imel pa je že vsa zagotovila in podpisal se je »začasni intendant«. Tudi to pismo ne more zatajiti oblastnosti novega šefa, ki obvešča igralca o bližnjem podpisu pogodbe in v zvezi s tem o njegovih dolžnostih, ki so terjale od takratnega člana slovenskega gledališča vsestransko uporabnost in tudi — pokorščino: Angažujete se za vse leto in morate biti našemu gledališču vedno na razpolago. Seveda se vaš angažma ne omejuje na nobeno stroko, ker morate igrati vse, kar se Vam dodeli. Sodelovati pa morate tudi v opereti in operi, če treba. Da se Vaši umetniški časti ne bo godila škoda, to se razumeva samo po sebi. Aristokracije pa med igralsko republiko ne sme biti. Tudi režirali boste. Ako se izkažete sposobnega, igre hitro in dobro uprizarjati, boste režirali mnogo. Tekmovanju se ne bodo stavile nobene meje. Naslovov režiserskih pa ne bomo delili stalnih, ker je to starokopitnost, ki dela v osobju le slabo kri. Po tem pismu se je nekaj zapletlo v zvezi z angažmajem Nučičeve žene, ki je bila gledališka šepetalka. Igralec je očitno napisal svojemu šefu ne prav vjudno pismo, ki je tega razbesnelo. Vse to za naše raziskave kajpada ni pomembno, značilni pa so nekateri odstavki v ostrem Govekarjevem odgovoru, ki ga je napisal ta 25. julija 1908 in ga že samozavestno podpisal »udani Fr. Govekar, ravnatelj«: Podjetnik predstav je Dramatično društvo, ki plačuje vse člene. Blagajnik najbolje ve, ali ima sredstva, ali ne. Razložil Vam je položaj, — sicer pa ga morate poznati tudi sami, če znate misliti spričo znanega postopanja dežele in — dolgov. Plačujemo Vas vse leto in šest mesecev dobivate po moji zaslugi, dasi ničesar ne delate, 110 K na mesec. A niste hvaležni, nego pisarite taka pisma! Vedno sem Vas smatral taktnim mladim možem, a Vi menda na to grešite. Kdo je iskal pomoči proti meni celo pri gosp. županu? — Naznanjam Vam torej uradno, da Dramat. društvo stori za svoje člene vse, kar more. Več ni možno! Podpiramo specij. Vas kolikor največ možno. Bodite društvu za to hvaležni! Ohranil se je tudi osnutek Nučičevega opravičila, datiran 27. julija 1908, da je bil »vedno hvaležen vsem: Dram. društvu in Vam še posebe«, vendar to ni zgolj opravičilo: »Samo vprašanje se mi je usililo, ali ste Vi absolutni naš vodja, ali ne?«, tako je zapisal in ob koncu še skorajda zagrozil: »Menda sem že predolgo Vaš član. Skušal bom, da tudi to popravim in grem po zgledu drugih s trebuhom za kruhom.« Vendar, spor se je brž poravnal, saj je Govekar že 12. avgusta sporočal igralcu v Omišalj na otoku Krku, kamor je Nučič že tista leta pa vse do pozne starosti hodil na oddih, dokaj vzpodbudno novico: igral bo naslovno vlogo v Goethejevem »Faustu«, s katerim naj bi začel Govekar svojo prvo sezono (premiera je bila v resnici šele 19. decembra 1908, začeli pa so z ruskim igrokazom Spažinskega »Gospa majorka«). Fran Govekar Hinko Nučič »To bo za Vas pač najsilnejša vloga, ki ste jo kdaj igrali«, tako je bodril igralca in se hkrati še pohvalil: »S .Faustom“ prehitimo Zagreb, ki ga sploh še nima prevedenega.« Nekaj dni pozneje (18. avgusta 1908) pa je poslal igralcu na Krk večji del vloge z željo, da bi se že tam lotil učenja. To obširno pismo kaže Govekarja tudi kot zavzetega dramaturga, ki je skušal vlogo igralcu približati s svojimi tolmačenji in z analizo nemškega kritika, ki jo je dobil malo prej v roke in jo je v izvirniku vpletel v svoje pismo; zlasti sklepni del pisma pa kaže tudi Govekarjevo dokaj sodobno pojmovanje odrske interpretacije klasične drame: Vobče Vam naj dam na kratko še nekaj navodil k tej veliki in težki ulogi! V I. in Ii. dejanju je dr. Henrik Faust, zdravnik, filozof, profesor itd., bled, izmučen, trpek cinik, kakih 45—50 let star. Torej ne čisto propadel starec brez sile in ognja. Nasprotno, njegov duh je živahen, temperament ognjevit, le telo mu je utrujeno, duša razočarana, srce nezadovoljno. Od III. dejanja dalje, ko je izpil dr. Faust čarobno pijačo vešče, pa se Faust docela pomladi, osveži in telesno okrepi, tako da naliči mladeniču kakih 25—30 let! Ne smete torej misliti na Gounodovega opernega Fausta, ki ga igrajo tenoristi čisto drugače, kakor ga je hotel Goethe! Predvsem vam polagam na srce, da odložite ves otli patos in vsakršno ljubimsko jokavost. Faust je zrel, prezrel mož, da bi javkal in sentimentalno tožil. Njegova bolest je moška, dasi nekako blazirana. V Monakovem je te dni »Kiinstlertheater« uprizoril »Fausta« in naslovno ulogo je igral Matthieu Liitzenkirchen. V neki kritiki o njegovem Faustu čitam sledeče stavke, ki jih temeljito premislite. [Citira nemškega kritika]. Torej pomnite: tudi mladi zaljubljeni Faust ne sme biti sladek, jokav, patetičen, nego strasten, vroč mož, ki ne zna in ne more več ljubiti platonično. Učite se torej te uloge tako, da ne zaidete nikdar v deklamatoren patos, nego govorite vedno kolikor možno naravno, prirodno: jezno, ošabno, trmasto, cinično, zaničljivo, strastno, pohotno in vseskoz zrelo moško. Faust ni nikdar petošolski, nego le blag, mehak, dober, kajti niti za hip ne pozabite, da je velikan učenosti! Da Vam bo prehod od I. in II. dejanja lažji na III., IV. in V. dejanje, zato boste že v prvih dveh dejanjih morali kazati znake poznejše mladostne vihamosti. Torej v 1. in II. dej. dozorel mož vroče duše, a oslabljenega, ne propalega telesa; v zadnjih treh dejanjih pa mlad mož vrelega srca in neukrotne telesne sile. To zvezo boste morali naznačiti tudi v svoji maski in gestah I. in II. dejanja. Nastopili torej ne boste takoj spočetka kot siv starček, ki jedva še lazi, — nego le kot mož zrele dobe, bled, kuštravih las in zanemarjene brade. Iste lase in isto brado obdržite tudi v III., IV. in V. dej., a vse lepo pristriženo in počesano. Na obrazu boste imeli spočetlca bledoto in nekaj starikavih gub; ta bledota se kasneje povsem umakne zdravi barvi in gube izginejo. Ako še česa ne razumete, mi pišite! Pazite, da ne zaidete v prepočasen tempo! Skrbite, da dolge svoje monologe zanimivo izbarvate in razživite na ta način, da govorite razne odstavke v različni višini in globini glasu in z različnim tempom ter z raznim dviganjem in padanjem sile glasu. Pazite tudi na umljivost govora ter na pravilno zvezo misli: Interpunkcije so važne! Verzov se sploh ne sme čutiti preveč in zlasti rime naj se kolikor možno izgubljajo v naravnem govorjenju! Sezono sta preživela skupaj, zato lahko spremljamo Govekar j e ve nove dopise šele od pomladi dalje, ko je vodil Hinko Nučič gostovanje ljubljanskega ansambla v Gorici. Dopisi, odposlani v aprilu 1909, kažejo, da je prvi zanos mladega ravnatelja že popuščal, četudi vere vase ni izgubil: Na obč. zboru so zopet kreketale žabe. Gnusno! ,Bila je najslabša sezona, imeli najslabše predstave, režija škandalozna, igralci za nič, jaz sem denar zapravljal, a Roz[man, blagajnik] je živ svetnik . . ; Meni se tudi ta klika! Sami ubijajo vse, kar imamo še . .. 0 Počitniška pisma, ki so romala tudi tisto poletje iz Ljubljane na Krk, govore o tem, da si ambiciozni šef slovenskega teatra tudi v vročih dneh ni dal miru. Prebiral je prijave za »dramatično šolo« — oglasilo se je štirinajst gojencev, med njimi pa »dama doslej niti ena. To je značilno za naše razmere«. Razmišljal je o otvoritveni predstavi. »Revolucijska svatba«? (Res so začeli s tem Michaelisovim »igrokazom«). Navedel je še tri naslove za prve tedne, četrto mesto pa je bilo »rezervirano« za igro brez imena: »Burka za Verovška«. Nučič bo imel posla tudi z opereto. Tudi »dramatično šolo« bo moral voditi, kajti »niti ga. B[orštnikova] niti g. Vferovšek] me nista doslej glede dram. šole še prav nič vprašala.« V aprilu 1910 je Nučič spet vodil gostovanje v Gorici in šef mu je tja poročal o zadnji »intendančni« seji: »-Sklenilo se je, da imam angažirati vse porabne domače sile, ki reflektirajo na to, iznova pod starimi pogoji.« Sporočilo, ki je spričo tujih članov ansambla vzpodbudno, če je bil poudarek bolj na »domačih silah« kakor na dostavku »pod starimi pogoji«. Da je bolj verjetna druga možnost, da slutiti pripis: »Gaže so dosegle svoj višek pri skoraj vseh članih.« 2 Pisma so zdaj vse redkejša, večidel sta jih izmenjavala sodelavca le v počitniških mesecih. V začetku leta 1912 beremo nekaj ravnateljevih navodil režiserju, pa tudi besede, ki najavljajo krizo in bližnji konec Govekarjeve druge vladavine v slovenskem gledališču: Večne afere in skrbi! — Ubit sem! — Izpumpan! Izmozgan! Prosim Vas, podpirajte me te dni, ko sem za delo čisto nesposoben! Fertig!!-------- V krizi pa ni bilo samo Govekarjevo vodenje ljubljanskega gledališča, temveč tudi gledališče samo: zaradi gmotnega stanja so že dlje napovedovali celo ukinitev. Govekar sam se je pogajal z osiješkim gledališčem, da bi prevzel tam ravnateljske posle, hkrati pa je igral (še kot šef ljubljanskega gledališča!) posredovalno vlogo mied slovenskimi igralci in med zagrebškim intendantom Tresčecem, ki je razmišljal o angažmaju nekaterih od teh, predvsem o Hinku Nučiču. »Dobro bi bilo«, je pisal Govekar Nučiču 6. aprila 1912, »če se vsi še sami ponudite v Zagreb, ker ne maram, da bi se kdaj reklo, da sem hotel ensemble razbita« [!]. — »V Ljubljani se nič ne gane«, beremo v novem pismu (10. aprila 1912). »Niti seje ni nobene, in občinski svet se ne briga doslej za nič. Jaz hodim vsak dan, po navadi, v gledal, pisarno, ker imam še dela, zaostanke. S 1. majem pa grem na magistrat« — v svojo staro službo, kjer je dobil ob nastopu ravnateljskega mesta v gledališču stalen dopust. Že 25. aprila 1912 Govekarjevo pismo spet govori o nameravanih zagrebških angažmajih, to pot še s pridržki: »Vedno sem Vami pisal, da nikomur ne prigovarjam, naj gre kam drugam, da nočem razbijati ensembla, ker gledališču nočem škoditi. Pisal sem le to, česar me je naprosil Tresčec, ki se je za nekatere člane zanimal. Tresčec pač ni poznal gaž naših članov, ki so v primeri z drugimi gledališči jako dobro plačani.« Tisti čas je bil položaj že manj temen, sklenjeno je bilo-, da »drama in opereta ostaneta, opera pa se bo gojila z gosti. Gledališče bosta vodila intendant Dram. društva in tajnik.« Stvar se je torej jasnila: gledališče ne bo razpadlo, ukinjeno pa bo — zadnja štiri leta zelo dobro plačano — ravnateljsko mesto. V tem pismu je Govekar še svetoval — »ostanite v Ljubljani, če se kaj v kratkem ne spremeni«, vendar ne zato, da bi ohranil slovenskega igralca in režiserja slovenskemu gledališču (pod novim vodstvom), temveč zaradi tega, ker so bila pogajanja z zagrebškim intendantom v slepi ulici. Se -isti dan pa je dobil Govekar Tresčečevo sporočilo, 'da bd angažiral Nučiča (in njegovo soprogo) s tedanjo ljubljansko plačo, ki je znašala 2700 kron letno in po šest kron za režijo (Govekar je imel tisti čas 7200 kron ravnateljske plače, ki jo je plačevala v letih 1908—1912 mestna občina). Se tisti dan je ves navdušen pisal v Maribor, kjer se je takrat Nučič mudil na gostovanju: "'*'€. ^&pF«_A' ^4v )'-^^A‘ ^ "L^'t- / -^-vv^v^t • ^c ^U' Ji. v j^MjMa ~ *V -t? -'.nr -¿e ''tsc* % ^ ■'V dLsJg' &kx ^’wp -£■ ^ 7vw ^ ^4^-^ 7^y ^ ^ a* V. 9 ^ <^£^Sx' '?f^~'tA n.^r:^',a.^ ^tAf UAL >1^aC ^ 'a-^v4 ’ '&\s^ Govekar nagovarja Nučiča, naj sprejme zagrebški angažma (26. aprila 1912) To je sijajno za 1. sezono! Učiti se bo polovico manje! Poleti ne boste begali po svetu, nego imeli gazo in mir! Postanete hrvatski igralec, ki pride v Zagreb ali v Beligrad s penzijo! Truda bo le malo. In nič intrig! Storite, kakor hočete, ampak jaz bi na Vašem mestu to krasno priliko pograbil z obema rokama. Zdaj Vam je karijera odprta. Ne bodite ljubljanska srajca, ki se ne upa iz domačega gnojišča! Mladi ste, marljivi, energični! Ruckova, Borštnik, Taborska, Polakova ... vsi so napravili srečo, ko so odšli iz Ljubljane! Zavidam Vas! Pišite mu torej takoj! V Ljubljani Vas čakajo le intrige, sovraštvo, nehvaležnost! Skrbinšek in Verovšek rujeta proti Vam povsod. Ali ste brali sinočnji »Narod« in »Slovenca«? Očita se Vam koristolovstvo in oderuštvo lastnih kolegov. »Dan« je tiste vtste črtal! Ne silim Vas iz Ljubljane, ampak če ste sam sebi prijatelj, se pogodite s Tre-sčecem takoj! Jaz bi Vam čestital, če se posreči! Govekar daje nasvete Nučiču (29. oktobra 1912) fr fr -* -¿«* fr fr^l fr*-~v ft sUr'-^^frtt^Afrv-r oL^ fr 4ZkJr ‘4^>fre ■g£A'^-a*-e/ frfrfrfrfrfrfr ''^. frZ, — ^ *5^w fr ^ 'Z‘~y' ^— ^ fr^ ~ fr 'i*’/. — frfriffrlfrAfr 2/ v..C-'^ fr'^fr—?... j?-v,4» -& ^ ^- ..^;xiir^4^ ** vc<^e J t frl q'--t<-f'^ ~ frfrfr ' frfr. .-¿e y nič. Pisma govore o zapletih in tudi o spletkah, široko zasnovana misel se je sprevrgla v načrt za dvodnevno gostovanje s Strindbergovo in Petrovičevo igro, pa brez sodelovanja Borštnika in Nučiča, kakor je ta sporočal na dopisnici 6. julija 1917; vendar tudi tega načrta niso izpeljali. Člani »kraljevskega hrvatskega gledališča iz Zagreba« so nastopali v Ljubljani šele v avgustu 1917 z »glasbeno-dramatičnimi večeri«. 6 Zadnja serija pomembnejših Govekarjevih pisem Hinku Nučiču je iz časa, ko so pripravljali v Ljubljani — še pred koncem prve svetovne vojne — obnovitev slovenskega gledališča. Nučič pripoveduje v svoji »Igralčevi kroniki« (III, 1964, 20), da mu je poslal Govekar v sezoni 1917-18 v imenu direktorija Slovenskega gledališkega konzorcija »nič manj kot 27 pisem, ki so shranjena v mojem arhivu«, vendar teh pisem v zapušči-ni, ki je prešla v letu 1971 v SGM, žal ni bilo. Ohranila se nam je le fotokopija enega od teh, gotovo enega najpomembnejših, ki ga je Nučič deloma objavil v navedeni knjigi, v NUK (kserokskopija v SMG) pa je tudi Nučičev odgovor na eno izmed prvih vabil. To vabilo je poslal Govekar, kot razberemo iz Nučičevega odgovora, že 22. decembra 1917 in ta je v nekoliko zapoznelem odgovoru (30. januarja 1918) pozdravil »lepo in hvalevredno delo, da zopet oživotvorite Slov. gledališče v Lj.«, v tem obširnem pismu pa je tudi trezno razložil svoje pomisleke: — Pa predvsem, moralo bi biti resnično nekaj stalnega, ta naš bodoči »slov. theater«, da bi se človek drznil koga nagovarjati za Ljubljano in priporočati jo. Saj se še spominjate, ko je prišel april in maj, mi nismo niti vedeli, če smo živi ali mrtvi, ali naj se prištevamo umetnikom ali propalim eksistencam. — In oprostite mi — ali jaz niti danes ne vidim bolje bodočnosti v Ljubljani, dokler ne vzame gledališče v svoje roke mesto samo, ali dežela, pa da ga uredi precizno, kakor vsaki državni, deželni ali mestni kulturni zavod. Naše bodoče gledališče mora imeti svoj stabilni penzijski fond, svojo bolniško blagajno, svoj lastni izučeni tehniški personal, svojega domačega gled. mojstra, svojega domačega scenografa (morda g. H. Smrekar), svoj atelier za dekoracije in svojega slikar, mojstra. A najpreje se mora povečati ljubljanski oder in modernizirati ■— morda »Dreh«- oder — »senkbare Biihne«. — Ako se gledališče na novo oživi, potem se mora tudi izpopolniti v vsakem oziru, vendar ne morete servirati publiki zastarele nemoderne dekoracije, one famozne »prospekte«, ki so danes nemogoči. Danes igra »Rundhorizont« glavno ulogo, razne »-fronte«, »-plastika« v drevju, oknih, vratih obokih i. t. d. Morajo se nabaviti razne preproge, trava, snijeg, stepa, parket, rokoko preproga, razne platnene preproge, ki bi predstavljale dvorišče, cerkveni tlak, leseni pod, kamnito ulico i. t. d. naprimer: zemljo! — Kraj vsega mora imeti bodoče naše gledališče tudi svojo mizarsko delavnico izven gledališča, kjer se bodo izdelovali razni ojrviri za dekoracije, razne mobilije (tapetar gledališki), drevje in razna popravila dekoracij. Pred vsem treba urediti v našem bodoč, gledališču tudi vprašanje odrovske rasvetljave po najnovejšem vzoru. Treba nakupiti razne reflektorje, obločnice i razne aparate. Plastična dekoracija zahteva tudi moderno rasvetljavo, ki zahteva nešteto aparatov. —■ Morda porečete, to je pretjerano, ali moje je mnenje, rajše ničesar ne začenjati ako ni v velikem stilu in na popolnoma zdravem, čvrstem, skalnatem temelju. Polovičarstva in branjevstva smo imeli do sedaj dosti in preveč. Kakor hitro bomo vse to imeli, dobili bomo tudi moči in svoj domači naraščaj, kajti narod bo uvidel da bo naše novo gledališče reprezentant prave in popolne gled. umetnosti z veliko bodočnostjo, s sigurno eksistenco in naši mlajši bodo z veseljem in z neoskrunjenimi ideali hiteli njemu v naročje, in nihče se ne bo več sramoval igralskega stanu. Sva-komur bo jasno, da se od sedaj ne bodo samo »diletanti za šalo ali za veselje teatra igrali« •—■ nego da dobi slov. narod kcmečno vendar resnično umetniški kulturni hram boginje Thalije. Kadar bodo vse te predpriprave odobrene od bodisi onega bogatega konzorcija, ali dežele, ali mesta Ljubljane, kadar bode zasigurano našemu gledališču trajno in stalno življenje, z onim hipom morete s pravico zahtevati nazaj vse slov. gled. igralce, naravno tudi mene, ki Vam bom prvi i drage volje prihitel v pomoč, da oživimo in moderniziramo, kar so »grobokopi« pokopali. — Vi znate, gospod Govekar, da sem. Vam vedno zvesto stal na Vaši strani, da sem vedno točno vršil svoje dolžnosti, ali Vi vendar ne morete postati na enkrat moj »neprijatelj«, ki bi zahteval, da krasno pozicijo, ki jo zavzemam na I. hrv. pozornici, na krasno v vsakem oziru urejenem gledališču, kjer me čaka še lepa bodočnost — da sedaj vse to zavržem in se vrnem v Ljubljano na gledališče, ki visi v zraku. Vi ste mi bili vedno moj prijatelj in dobrotnik, pa sem prepričan, tega ne boste zahtevali od mene, ker to bi značilo iti s konja — na psa. — Pa celo s manjšimi gažami, nego smo v Zagrebu, ste pisali. — Ne! — To ni Vaša »-ozbiljna riječ«. — In da bo malo- dela?! Poznam jaz ljublj. delo. Noč in dan smo se mučili vedno — zlasti Vi in jaz. — Dela bo toliko kot še nikoli. Zidati bomo morali vse iz temelja in pošteno. Jaz sem pripravljen na to delo, ali tako delo se mora tudi dostojno plačati. Ne govorim samo v svojem imenu, nego v imenu vseh bodočih članov slov. gledališča, kajti samo na ta način boste dobili dobrih in uglednih delavcev umetnikov in sebi naklonjenih pristašev. Govekar vabi Nučiča nazaj v Ljubljano (12. aprila 1918) Tak je osrednji del Nučičevega pisma, v katerem je 30. januarja 1918 na osmih straneh trezno razložil svoje poglede na organizacijske probleme, umetniško podobo in tehnično ureditev bodočega slovenskega gledabšča. Vendar Govekar ni odnehal. V Nučičevih spominih izvemo, da so bila v vabilih vznesena gesla: »Domovina je potrebna Vaše pomoči v teh zgodovinskih časih! Vi ji morate pomagati!« Edino od teh pisem, ki se je ohranilo v fotokopiji v SGM in ga je Nučič delno objavil že v Igralčevi kroniki, je bilo odposlano 12. aprila 1918; to je prošnja in skorajda grožnja obenem: Zdajle gre pa zares: Vprašam Vas tretjič in zadnjič: Ali in pod kakšnimi pogoji sprejmete angažma pri nas? Odločite se v par dneh in mi odgovorite jasno kot poštenjak, brez pokritstva in dvoumnosti, tako kakor odgovarja prijatelj prijatelju! Sezona se otvori 15. sept. ter bomo v L,j. igrali do 15. maja; nato 2 meseca gostovanja, končno do 1. sept. počitnice. Angažman bo vseletni. Razume se, da sklenem z Vami pogodbo na več let: Vašo sedanjo gazo (kakor gaze vseh članov Vašega kazališta) poznam do filira, ker imam uradni seznam vseh gaz. Ko zvemo od dežel, odbora, za katero dobo dobimo gledališče v uporabo, Vam lahko povem, za koliko sezon lahko sklenemo pogodbo. To pa velja le za Vas in ne pravite tega nikomur (niti svoji slabši zak. polovici ne!)! Ali ste mož?!! Bodite pametni in mislite na bodočnost! Jaz ne bom dolgo vlekel vodstva; potem prevzamete lahko vse vodstvo Vi kot moj zvesti oproda, jaz pa ostanem vedno Vaša desna roka, kakor ste mi bili Vi! Nučič! Domovina vas kliče! Vse je prepričano, da le midva skupaj postaviva zopet gledišče na noge. Spočetka, dokler traja vojna, bo šla trda; a pozneje se razmahneva in ga dvigneva čim najvišje bova mogla. Za začetek so Vaši načrti še neizvedljivi, toda po vojni izvršiva vse ter še več! Jaz sem Vas poslal Hrvatom,' a zdaj Vas zahtevam nazaj' Jaz sem Vas naredil za režiserja, za višjega režiserja, za člana bratskega zavoda; srečen sem, da mojega zaupanja v Vas niste nikdar varali in da jaz zaupanja vame nisem varal prijatelju Tresčecu. Vedno Vas je hvalil in vedno Vas je imel rad, čeprav Vam morda tega ni kazal. Zaprt značaj je, a dober človek. Jaz poznam njegovo dušo, njegovo srce. A zdaj ni Tresčec več Vas gospod, in zato Vas — zahtevam nazaj!! Samo pišite mi svoje pogoje (seveda pametne, ne po hrvaško!), vse drugo se najde! Ali želite poseben naslov? Upravitelj? Vodja? — Vse Vam poskrbim. Toda vse mora ostati za sedaj strogo najina tajnost. Zadeva pa je silno nujna. Razne spletke se razkadijo hipoma v nič, če le Vi rečete da. Danes mi je pisala ga. Irma P. Upam najboljše. Muzike rabimo za vse instrumente. To ji povejte! Primožiču nisem pisal in sploh nikomur razen Vam in njej. Mislim, da bi bil med 3 Vašimi baritoni za nas Bukšek najboljši, ne? Poizvedite takoj kvalifikacijo in osebne vrline in hibe osiješ. pevcev in pevk! Kaj bi bilo s tenorjem Haukinom? Kakšen karakter je kapel. Zuna? S Koroščevo je pač nemogoče delati?! Kako da jo priporoča ga. Irma?! Mi iščemo le res dobrih moči, ne začetnikov in invalidov! Če prevzamem vodstvo jaz, mora biti vse dobro. Končno se je Nučič res odločil; vendar je zahteval, naj konzorcij izposluje, da ga »v prijateljstvu« razrešijo večletne pogodbe z zagrebško upravo. Tako se je tudi zgodilo, dali so mu proste roke s 1. julijem 1918 (prim. Igralčeva kronika III, 23) in ohranjeno uradno pismo z glavo Slovenskega gledališkega konzorcija in z Govekar-jevim podpisom priča, da je bila 28. junija 1918 odposlana pogodba: V prigibu se Vam vpošilja pogodbo, katero podpišite in nam jo takoj vrnite. Kakor razvidite iz pogodbe, je glediški konzorcij vse Vaše zahteve in pogoje sprejel. Vse je bilo sprejeto, sporočeno pa v dokaj hladnem, skorajda nevljudnem uradnem tonu. To pa je hkrati eden poslednjih Govekarjevih dopisov in kolikor se jih je še ohranilo, razodevajo prav tisti stil, ki je tako značilen za vsa obdobja, ko je Govekar prihajal na oblast (1901, 1908, 1918). V septembru 1918 je pisal kot predstavnik Konzorcija o nekaterih personalnih rečeh in pripisal očitek: Splošno mislijo Čehi, da ste češkim članom sovražnik. To nam z nobenega stališča ni koristno. Hrvatov in Srbov ni dobiti, Slovencev je premalo, torej smo na Čehe danes še navezani. Hinko Nučič, ki je v Govekarjevih pismih rad podčrtaval posamezne besede ali stavke, je tudi to pot debelo podčrtal besedo »sovražnik« in postavil nad njo rdeč vprašaj, pa tudi besede »Slovencev je premalo« je rdeče podčrtal. Pisma, kakršno je to (Govekar ga je sklenil s stavkom »Le mirno kri!«) — so prav gotovo pomagala k temu, da se je igralec, režiser in umetniški vodja, ki je prišel z najboljšimi nameni obnavljat slovensko gledališče, čez leto dni razočaran umaknil. 7 Epilog vsej tej korespondenci je zadnje ohranjeno pismo, odposlano 12. junija 1919, z žigom Slovenskega gledališkega konzorcija in z dvema podpisoma, od katerih je eden Govekarjev: Glede na Vaš cenjeni list z dne 11. t. m. si Vam dovoljujemo poročati, da Vaši želji za prireditev poslovilnega večera ni mogoče ugoditi, ker je sklep direktorija, da se častnih večerov ne dovoljuje več. Vendar se Govekar in Nučič nista razšla sprta, ah pa so se nesporazumi vsaj kmalu spet uravnali. Med dvanajstimi Nučičevimi pismi, ki so se ohranila v Govekar-jevi zapuščini in jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica (kserokskopije v SGM), so nekatera tudi iz let po tem slovesu. Tako je Nučič, takrat spet član zagrebške Drame, poročal 8. maja 1923 o nameravanem gostovanju z Othellom in Hamletom, ki ga je ljubljanska uprava zavrnila (v času, ko Govekar ni imel več besede), ker »Otela igra g. Levar, Hamlet ne pride na red itd.«. V tem pismu je tudi zanimiv podatek, da je Nučič »sedaj temeljito predelal svojo prvo dramo (po dr. Tavčarju) Antonio Gledjevič«, M je bila prvič uprizorjena 1907. leta v Ljubljani. Pet tednov je preživel. v Dubrovniku, v družbi Iva Vojnoviča, pa »sem celo stvar popolnoma izpremenil, — sedaj je drama resnično dubrovniška. —«. Od dr. Tavčarja, pravi, je ostala edino ideja slovanstva, vše ostalo je njegovo. Četrti in peti akt je zavrgel in napisal na novo eno samo, zaključho dejanje. Spremenil je tudi naslov drame, imena oseb, značaje in celo dejanje — kako, tega iz pisma ne izvemo. Avtor je upal, da bo drama v novi obliki še kdaj zagledala »luč sveta«. Ko je Nučič v začetku leta 1925 vendarle gostoval v Ljubljani in se ob tej priložnosti z Govekarjem nista srečala, se mu je 17. marca 1925 vljudno opravičil in zapisal ob tem nekaj stavkov o nekdanjem skupnem delu: Ljubljana mi je ostala zvesta v simpatiji in priznanju. Še več. Dala mi je novih moči za bodoče moje delo, ker sem sedaj prepričan, da ves oni veliki trud, ki sem ga vlagal ob Vaši strani za prospeh naše drame in gledališča sploh — ni še pozabljen, da še živi v dušah poštenih ljudi, ki hočejo graditi, ne rušiti. Bili ste mi mnogo let iskren svetovalec, pravičen vodja in prijatelj, pa mi dovolite, da Vam. se danes po svojem 25letnem delovanju prisrčno zahvalim za vse one idealno lepe čase, do svojega odhoda v Zagreb, ki sem jih preživel v Vaši družbi sredi ogromnega dela, ki me ni nikoli utrujalo, pač pa je dvigalo vedno više moja krila, k mogočni stavbi naše drame. — Jaz nisem kriv, če sem odšel iz Ljubljane, razmere so bile gnile, Vi to veste. Tudi pismo, odposlano 30. marca 1929, govori o slovenskem gledališču, ki »smo mu mi z Vami vred, v znoju in brez sredstev polagali temelj-« — in še poslednje, — napisano nekaj dni pred novo vojno, 18. marca 1941, ko se igralec zahvaljuje za čestitko in priznanje: »Bodite prepričani, da se tudi jaz spominjam z radostjo v srcu na one lepe čase, ko sem pod Vašim vodstvom rasel in deloval z Vami na korist Slov. gledališču v Ljubljani.-« Tako se prepletajo v teh pismih, ki sta jih izmenjavala Fran Govekar in Hinko Nučič cela štiri desetletja in od katerih jih je šlo mnogo po zlu — priznanja in očitki, vzpodbude in spletke, prizadevanja za boljšo podobo domačega gledališča in za lastni dobrobit — predvsem pa je v njih vrsta dragocenih podatkov in tudi izpovedi, ki nam pomagajo osvetliti čas in ljudi v tistem obdobju, ko je slovensko gledališče prehajalo iz spon ljubiteljstva k resnemu, poklicnemu in umetniškemu delu. Nouveaux matériaux sur le rôle de Fran Govekar dans le théâtre Slovène L’auteur publie et commente une série de lettres envoyées entre les années 1901—1919 par Govekar, fonctionnaire du Théâtre de Ljubljana à Hinko Nučič, acteur et metteur en scène Slovène, ayant surtout travaillé au Théâtre de Zagreb. Les lettres se sont conservées dans le legs de Hinko Nučič, décédé en 1970, et elles sont actuellement en possession du Musée du théâtre Slovène. Certaines lettres n’ont qu’une signification marginale tandis que d’autres apportent des détails importants concernant le développement du théâtre Slovène avant la première guerre mondiale. Elles nous permettent de mieux comprendre la personnalité humaine et artistique de Nučič et elles nous présente de façon éloquente l’auteur de ces lettres, Fran Govekar qui fut une des personnalités les plus importantes de la vie culturelle Slovène pendant les deux premières décennies de ce siècle. Govekar sut adroitement diriger le théâtre Slovène et s’adapter aux nouvelles conditions, mais, par là-même, freina la croissance artistique du théâtre. Les lettres les plus importantes pour l’élucidation du développement de notre théâtre sont celles que Govekar envoya à l’époque où il fut directeur du Théâtre de Ljubljana (1908—1912) et surtout celles qui précèdent de quelques mois sa démission. La troisième série de lettres, qui ne sont pas à notre disposition actuellement, date de la fin de la première guerre mondiale lorsque Govekar renouvellait le Théâtre Slovène de Ljubljana et invita Hinko Nučič à quitter Zagreb et à revenir à Ljubljana. Oris življenjskega dela Jožefa Kovica V dosedanjih prispevkih k zgodovini mariborskega gledališča sem omenjal, da je bil Jože Kovič ena izmed osrednjih osebnosti drugega slovenskega gledališča med svetovnima vojskama; še več: zapisal sem trditev, da se je mariborska Drama povzpela do vredne stopnje neposredno pred okupacijo predvsem po njegovi zaslugi, čeravno so ob njem občasno' delovali nekateri odlični režiserji. Zato sem sodil, da bo treba gledališko delo Jožeta Koviča, zlasti v Mariboru, natanko pregledati, ga ovrednotiti iz snovanja in ustvarjanja mariborskega gledališča, potem pa mu odmeriti pravično oceno v slovenskem gledališču nasploh. Tako bi se pavšalne in neargumentirane sodbe o vrednosti in pomenu mariborskega gledališča za slovensko kulturo med vojskama zagotovo morale preformulmrati, delež mariborskega gledališča v slovenski kulturi pa bi dobil nekatere izvirne, poteze. Vsestranska analiza predvsem odrske ustvarjavnosti Jožeta Koviča, njegovih umetniških nazorov in realizacij le-vteh, nato pa sinteza in ocena bodo še nadalje moja delovna naloga. Za zdaj sem zbral temeljno gradivo, ki omogoča razvid po Kovičevem življenju in delu. Gradivo sem razdelil na pet poglavij: I. Življenje Jožeta Koviča; II. Bibliografija Jožeta Koviča; III. Sezinam uprizoritev, za katere je Jože Kovič prevedel besedila; IV. Dramske režije; V. Igralske stvaritve. Dodani so spomini Jožeta Koviča, ki jih je pisal, ko je 1. 1927 bival dalj časa študijsko na Dunaju. Ohranjeni so v rokopisu. Njihova vrednost je ta, da nam rišejo rod, mladost in domačijo dveh pomembnih slovenskih igravcev, odkrivajo pa tudi marsikaj, s čimer nam je osebnost Jožeta Koviča umljivejša. I. ŽIVLJENJE JOŽETA KOVICA Jože Kovič se je rodil 22. januarja 1898 v Ljubljani, v Spodnji Šiški št. 58 kot sin Jožefa Koviča, čevljarskega mojstra, in Marije Kovič, roj. Rebernik,1 Bil je prvorojenec v družini, v kateri se je rodilo trinajst otrok, živih pa je 1 Podatki SO' iz krstnega lista, ki ga je izdal Župni urad Marijinega oznanjenja v Ljubljani 20. I. 1920 in je v prepisu Drž. gled. v Ljubljani z dne 6. 9. 1944 spravljen v uslužbenskem listu Jožeta Koviča. Uslužbenski list hrani SGM v Ljubljani. Družina Kovičevih l. 1916 (spredaj: mati, Roza, Tončka, France, oče; zadaj: Ivan, Pavle, Minka, Jože) ostalo osem: poleg Jožeta še dramski igravec Pavle (1899), Ivan (1900), sedaj upokojeni šolski upravitelj v Radencih in oče pesnika Kajetana Koviča, dr. France (1907), pravnik in profesor na višji upravni šoli v Ljubljani, Marjan (1918), ki je padel v roški ofenzivi 1. 1943, potem ko je prišel z Raba, učiteljica Marija (1904), bančna uslužbenka Roza (1910) in nameščenka Tončka (1913).2 Kovičevi so živeli na Tratah pri Šiški, v stari zgradbi, ki se ji je reklo »Lepi dvor« (nekoč Medvedova 56). Tam so stanovali že njihovi predniki, vsekakor že praded Jožeta Koviča.3 Okolje je bilo ob prelomu stoletij še močno vaško. L. 1908 se je družina preselila v šišensko ljudsko šolo (Spodnja Šiška 242, današnja osnovna šola Zvonka Runka v Gasilski ulici 17), na kateri je Kovičev oče postal šolski sluga. Nasproti stare šišenske cerkve je bila šišenska čitalnica, živahno kulturno središče. Kovičevi so v čitalnici sodelovali predvsem kot igravci. Veselje do igranja je bilo Kovičevim v rodu. Otroci so imeli gledališče v šolski kleti, sicer pa so Kovičevi nastopali v čitalnici. Pavle Kovič se spominja, da se je oče .gledaliških vlog učil tako, da je besedilo imel med orodjem na mizi, medtem ko je oevljaril. Kovičevi so bili tudi navdušeni telovadci šišenskega Sokola. Po ljudski šoli v Šiški je Jože Kovič v začetku šol. leta 1909/10 začel hoditi na ljubljansko I. gimnazijo (klasično). Ob koncu 7. razreda je bil 11. maja 1916 2 Povedal dr. France Kovič meni 1. jun. 1971. 3 Neobjavljeni rokopis spominov Jožeta Koviča, zapisan 21. 10. 1927. Hrani ga vdova Jožeta Koviča Marica Kovič. vpoklican v vojsko. Zato mu je bilo z 9. majem izdano spričevalo za 7. razred. Imel je dober uspeh.4 28. oktobra 1916 pa je opravljal predčasno maturo.5 Ob njej je izjavil, da namerava nadaljevati študij na filozofiji.6 Med vojsko' je bil kot enoletni prostovoljec v oficirski šoli v Admontu;7 dosegel je čin podporočnika, služil pa je vojake v 2. gorskem strelskem polku. V ofenzivi na Sv. Gabrijel pri Gorici je bil ranjen z bajonetom v stegno. S fronte se je vrnil iz bolnišnice domov, na fronto pa se ni več vrnil. V kadru je služil od 14. maja 1916 do 29. nov. 1918.8 Po koncu prve svetovne vojske se je v jeseni 1919 vpisal v Dramatično šolo jugoslovanskega konservatorija Glasbene Matice v Ljubljani, ki je zanjo pripravil načrt in bi jo naj vodil Ignacij Borštnik.9 A še preden je dramatična 4 Glej vpisnice: K. k. Erstes Staatsgymnasium in Laibah 1916/17 6. b. 5 »-Kovič Josef . .. hat die Gymnasialstudien in der Zeit von 1909/10 bis 1915/16 (I—VII Klasse) am K. K. Staatsgymnasium zu Laibach als öffentlicher Schüler wegen Einberufung zum aktiven Militärdienste vorzeitig abgeschlossen ...«, v: K. K. erstes Staatsgymnasium in Laibach. Hauptprotokol über die Reifeprüfungen. Schuljahr 1916/17. 26. Oktober 1916 vormittags, No. 3. Dokumenta pod 4 in 5 sta spravljena v tajništvu II. gimnazije v Ljubljani, Šubičeva 1. 6 Jahresbericht des K. K. I. Staatsgymnasium zu Laibach für das Sdhuljahr 1916/17. Laibach 1917, 30. 7 Povedala Marica Kovičeva 19. apr. 1971. 8 Uslužb. list v SGM. 9 Razpis v SN 1919, 10. sept. Jože Kovič okrog l. 1921 šola začela delati, je Borštnik umrl. Glavni predavatelj je bil potlej na šoli Osip Sest, režiser ljubljanskega Narodnega gledališča. Jože Kovič je kot slušatelj začel nastopati v manjših vlogah na deskah Narodnega gledališča. Toda v jeseni 1920, ko bi se moral vpisati v naslednji letnik, še ni poravnal šolnine za minuli letnik. Zato ga je odbor Glasbene Matice izključil »od vsakega poduka oziroma predavanj na tukajšnjem konservatoriju«.10 10 Dopis Glasbene Matice v Ljubljani št. 249/20-21 z dne 25. nov. 1920 konser-vatoristu Josipu Koviču (hrani Marica Kovičeva). Jože Kovič okrog l. 1925 Senčna podoba Jožeta Koviča — Benetke 1925 Jože Kovič se je zato 8. oktobra 1920 imatrikuliral na oddelku za umetnostno zgodovino filozofske fakultete ljubljanske univerze.11 Poslušal je predavanja dr. Izidorja Cankarja, dr. Vojeslarva Moleta, 'dr. Josipa Mamtuanija, dr. Ivana Grafenauerja, dr. Ivana Prijatelja, dr. Karla Ozvalda, pa tudi prof. Friderika Juvančiča o zgodovini francoskega gledališča. Na oddelku je bil Jože Kovič vpisan do vključno letnega semestra 1921722. O izpitih, ki bi jih bil opravil, ni uradnih podatkov. Med študijem v Ljubljani je delal v gledališču in različnih društvih: v Preporodu, v šišenski čitalnici in J. N. A. D. »Jadran«.* 12 V ljubljanskem Narodnem gledališču pa so ga po kartotekah imeli za svojega člana (a le honorarnega) od 1. avg. 1920 do 31. dec. 1921.13 Življenje v Ljubljani za Jožeta Koviča ni bilo lahko. Družina Kovičevih je živela v težavnih razmerah.14 Zato je Jože Kovič sprejel vabilo Vala Bratine, ki je s sezono 1921722 prevzel vodstvo mariborskega gledališča in se je ogledoval za sposobnimi sodelavci. Tako je poleg Silvestra Škerla privabil v Maribor tudi njegovega prijatelja Jožeta Koviča.15 Kdaj natančno je Jože Kovič 111 Knjiga vpisov Filozofske fakultete — Zimski semester 1920/21, spravljena na dekanatu filof. fakultete ljublj. univerze. 12 Petnajst let J. N. A, D. »Jadran«. 1920—1935. Ljubljana 1937, J. N. A. D. Jadran, 22. Izjava prof. Boga Teplyja 24. dec. 1970. 13 Potrdilo, ki ga je izdalo računovodstvo SNG Ljubljana 16. febr. 1953 (hrani ga Marica Kovičeva). 14 Izjava dr. Franceta Koviča 1. jun. 1971. 15 Brenčič Radovan: Spomin na mariborsko gledališče (1922—1941), v: Dokumenti SGM 10, Ljubljana 1967, 376. sklenil pogodbo z mariborskim gledališčem, ni mogoče dognati, pač pa mu je pokojninska doba stekla s 1. okt. 1921.16 Sezona 1921/22 se je v Mariboru začela šele v začetku novembra. Jože- Kovič je imel še nekaj igravskih obveznosti v ljubljanskem gledališču, tako da je prvič stopil kot igravec na mariborski oder 6. dec. 1921. Slaba dva meseca kasneje pa je šlo čez oder prvo njegovo v Mariboru zrežirano delo — krstna uprizoritev Majcnovih Dedičev velikega časa (31. jan. 1922). Iz ohranjenih službenih pogodb med Narodnim gledališčem v Mariboru in Jožetom Kovičem (1924, 1925, 1926, 1927, 1929 in 1932)17 je razvidno, da je bil sprva angažiran kot »igralec in režiser v drami, operi in opereti ter kot gled. tajnik«. Od 1. avg. 1929 dalje pa je bil angažiran kot »režiser (glavni) in igralec«. Njegovi prejemki so bili kar lepi: v sezoni 1925/26 po 2500 din mesečno, 1926/27 po 3000 din mesečno, 1929/30 pa že 3500 din mesečno z dodatkom 500 din. Jože Kovič si je širil svoje gledališko in splošno obzorje z mnogimi potovanji v tujino-. Brat France pravi, da je vsake počitnice odpotoval za dva do tri tedne čez mejo: na Dunaj, v Berlin, Hamburg, kakšne štirikrat v Benetke, v Firence, Milano in Prago.18 Jože Kovič si je izposloval v pogodbah z mariborskim gledališčem študijske dopuste — neplačane, delno plačane, ah pa je dobival zanje celo posebne doklade (recimo 4000 din v pogodbi za sezono 1932/33). Po ohranjeni korespondenci (pisma Marici Kovičevi), službenih pogodbah in objavah v časnikih se dajo rekonstruirati tale študijska potovanja: 1. 1925. leta: od konca septembra do približno 25. dec. na Dunaju; obiskoval je predstave v Burgtheatru, Josefstadttheatru, Volkstheatru, Akademietheatru, Lustspieltheatru in Exelbtihne (»Najbolj so mi do zdaj ugajale še predstave v Josefstadttheatru, kjer je vodil gledališče svetovnoznani režiser Reinhardt.«); študiral ni pri Maxu Reinhardtu,19 kot so nekateri domnevali; študiral je, vsaj tako je piisal soprogi, pri prof. Blumu (»Burgschauspieler«), ki je bil sicer profesor na »Neues Wiener Conservatorium« ;20 dosti je zahajal v zabavišča, gledal komedijante v Pratru in se zanimal celo za modne revije (»Glavno- je, k-o-t vedno poudarjam,, čimve-č gledati in čimveč ,videti1.«); de-lal si je zapiske o igravcih, kako so igrah in kakšna igravska sredstva so uporabljali; sicer pa je študiral francoščino in prevajal Fuldo-vo komedijo »Vulkan«;'21 2. trimesečno študijsko bivanje na Dunaju 1. 1927 (od začetka sept. do 3. dec. 1927); tudi takrat si je predvsem ogledoval gled. predstave,’22 študiral ruščino in italijanščino, prevajal in pisal s-pomine; 16 Uslužbenski List v SGM. 17 V lasti Marice Kovičeve. 18 Izjava dr. Franceta Koviča 1. jun. 1971. 19 Pismo Marici Kovičevi 10. okt. 1925. — Sporočilo- österreichische National-bibliothek, Theatersammlung, z dne 2. febr. 1971 meni. 20 Katalogni oddelek Avstrijske nacionalne knjižnice (österreichische Nationalbibliothek) mi je s pismom 12. 1. 1972 sporočil, da je »Neues Wiener Konservatorium« obstajal od 1909—1938 in da je na njem predaval tudi Fritz Blum; ta je bil igravec Burgtheatra od 1913—1938. 21 Pismi Marici Kovičevi 15. in 23. nov. 1925. 22 Kovič Jožko: Po dunajskih gledališčih. — Mariborski Večemik Jutra 1927, 10. i-n 11. nov. Jože Kovič s soprogo na poročnem potovanju — Benetke 1925 3. med novembrom 1931 in januarjem 1932 je potoval čez Prago, kjer se je us,ta,vil (obiskal je tudi Zvonimira Rogoza in Draga Marijana Sijanca), v Berlin,23 24 od onod pa je odpotoval v Hamburg; 4. 1. 1939 je potoval v Milano na razstavo Leonarda da Vincija.-4 Izobraževal pa se ni samo s študijskimi potovanji v tujino, dosti je hodil tudi v Ljubljano. Tam je vsako letoi nekaj tednov počitnic prebil pri starših (na starše, brate in sestre je bil močno navezan). 23 Pismo Marici Kovičevi 25. nov. 1931 iz Berlina. 24 rč: Razgovor z režiserjem Kovičem. — Večernik 1939, 28. jul. Imel je bogato knjižnico, kakšnih tisoč knjig, od tega večinoma literaturo o gledališču. Nasploh je dajal dosti denarja za knjige. Dosti je študiral doma in v svoji sobici v gledališču.'25 Bil je nadarjen za jezike. Zelo dobro je govoril nemško (iz šole), ruščine pa se je naučil sam po Langenscheidtovi metodi.26 Moteno si je prizadeval tudi za odrsko slovenščino. Zato' je v delovni 'načrt svoje dramske šole vnesel pouk odrske slovenščine (poučevala naj- bi prof. Silva Trdinova).27 V gledališču je opravljal dolžnosti lektorja. Vozil se je v Ljubljano in prinašal v Maribor vse spremembe, ki jih je uvajal Oton Zupančič in drugi. Tako so bili v mariborskem gledališču »z jezikom zmeraj na tekočem«.28 Vsa njegova ljubezen je veljala materinščini, sodi Danilo Gorinšek: »Od — rekel bi — vsakominutnega listanja oguljeni, zmečkani, mastni, ves popisani in iz drugih virov dopolnjevani Breznik-Ramovšev ¡Slovenski pravopis1, ki ga je Kovič nosil stalno v žepu, je bil kakor simbol njegovega neutrudnega prizadevanja na tej še danes nepreorani ledini.«29 Ko je bil 1. 1929 postavljen za višjega režiserja mariborskega gledališča, ko je postal nekakšen vodja dramskega dela mariborskega gledališča tja do okupacije 1. 1941, je prevzel tudi dolžnosti današnjega dramaturga (z izjemo sezone 1936/37; tisti čas je bil kot redni dramaturg nameščen dr. Ivan Dornik). Te so obsegale predvsem sestavo dramskega repertoarja za mariborsko gledališče. Pred drugo svetovno vojsko v mariborskem gledališču skorajda niso poznali scenografov in kostumografov v današnjem pomenu besed. Jože Kovič, ki je bil dober risar, je za svoje uprizoritve sam skiciral scenske osnutke. Te je potem izdelal gledališki slikar Gottlieb Ussar, nakar jih je Jože Kovič še pregledal in morda popravil.30 L. 1930 je ustanovil v Mariboru svojo dramsko šolo31 in jo imel tja do okupacije. Sola je bila ob nedeljah dopoldne v »mah kazinski dvorani v gledališkem poslopju«. Dramskih produkcij ni pripravljal, neposredno iz njegove šole pa niso izšli poklicni igravci.32 Jože Kovič je za mariborsko gledališče opravljal tudi druga dela. Tako je npr. za Mariborski teden 1. 1939 zasnoval precej obširno razstavo ob 20-letnici mariborskega gledališča.33 Nekaj let (vsekakor med 16. nov. 1933 in 18. jan. 19 3 8)34 je bil predsednik mestnega odbora Maribor Udruženja gledaliških igralcev Jugoslavije. Udeleževal se je sej v Ljubljani in vsaj beograjske delegatske skupščine 1. 1937,35 na kateri so razpravljali o pokojninskem skladu za igravce. 25 Izjava Mirka Japlja 4. febr. 1971. 26 Izjava dr. Franceta Koviča meni 1. jun. 1971. 27 Dramatična šola mariborskega gledališča. — Mariborski Večemik Jutra 1930, 11. sept. 28 Pismo Rada Nakrsta 28. jan. 1971. 20 Gorinšek Danilo: Jože Kovič in mariborsko gledališče. — Gled. list SNG Maribor 1949—50, 12. M Izjava Pavleta Koviča 12. febr. 1971. 31 Otvoritev dramske šole. — Mariborski Večemik Jutra 1930, 6. sept. 32 Pismo Rada Nakrsta 28. febr. 1971. 33 -rč: Razgovor z režiserjem Kovičem. — Večemik 1939, 28. julij. 34 Po dokumentih arhiva Udruženja gledaliških igralcev v SGM. 35 Politika 1937, 4. julij. NARODNO GLEDALIŠČE V MARIBORU S8yib@n@ ki sta jo sklpnila orl državne oblasti postavljen in pooblaščeni upravnik Narodnega gledališča (fi c' ^ Ž&?.. ? >t fye-n-t a/lt-tNiC f $AJt f./fo-t' i j tr- . /° i<<' rt’vfajx in 1 / ■ %.a 1 }iACOA.t\J /J a £#xi a/jnNTZjQ.ru*. ' /7* a J j • Ihx >» ^Xju/n-Cu; ^ /%}n < Jd’/j), ♦ 1 ~f**-vihvm% • - fi-f). Al«a «Wt________________ . d<4^ e < <- r « Sj y *+' * ^ L'Jj,s£S, „ttJjUzi ¿' ---- ' ./.,. • -rf~ ^ ^ «'V' •* ^ M ^ T ^/,c :r v ^2iX^-y «s >' *<-** &&. A >~- ¿L**-* s*. ¿r ^U»>M Ž3fc=. #* • Koncept dopisa Dramatičnega društva (1891) Iz rečenega dopisa se vidi, da želi slavni deželni odbor oddati lože Dramatičnemu društvu za neko ceno, torej za odkupnino; z drugimi besedami, da bi dohodki lož pripadali deželi, ne pa društvu, katero uzdržuje slovensko gledališče. Da Dramatično društvo ne more tega prevzeti, usojamo se dokazati z naslednjimi številkami. Dramatično društvo zaveže se igrati od oktobra do konca marca ter priredi v dobi teh 6 mesecev 36 gledaliških predstav. Ker se omeji Dramatično društvo na toli malo večerov, potrebno je, da ima na razpolago 16 nedelj, oziroma praznikov. Kakor se vidi v prigibu iz našega vestno sestavljenega proračuna znašajo naši troški v novem gledališču 16.044.■— dohodkov pa je le 11.120.— tako da ostane primanjkljaja 4.924.— Pri tem pa je treba pomisliti, da mej dohodki so tudi dohodki vseh lož. Vzemimo, da lože ne bi bile društvene, potem bi Dramatično društvo zadela še hujša izguba, ker je znano, da lože neso polovico dohodkov in da so posestniki lož j edini redni in zanesljivi obiskovalci gledaliških predstav, zlasti v delavnikih. Ako bi torej Dramatično društvo moralo kupiti lože, oziroma dajati deželi ves dohodek lož, ne bi imelo društvo nobene koristi, to je prirejalo bi predstave le v to, da bi dežela od tega dobiček imela, društvo pa bi se zakopavalo v dolgove, kakor je to bilo v starem gledališču, kjer je vsed tega, ker ni imelo lož na razpolago, tako zagazilo v dolgove, da je moralo prirediti narodno subskribcijo, da se je rešilo propasti in da je moglo nadaljevati slov. predstave. Kot smo že omenili, je poglavitna novost v tem dokumentu spoznanje, ki nikjer drugod ni tako jasno: da se je namreč Dramatično društvo v prelomnem letu 1892, ko je dobila Ljubljana novo, ponosno gledališče, namenjeno sicer tako Nemcem kakor Slovencem, samo omejilo in ni izkoristilo priložnosti, da bi si izposlovalo več igralnih dni, za katere se je naslednja leta borilo z veliko muko in z le delnim uspehom. Razumljivo je, da je ravnalo tako spričo finančnih, personalnih in drugih omejitev, ponovila pa se je pri tem napaka iz prejšnjega desetletja: po prvi krizi v sezoni 1878-79 je moralo Dramatično društvo zaradi skrčene podpore odpustiti vse glavne igralne moči in poldrugo leto ni bilo slovenske predstave v starem gledališču, kjer si je društvo v prejšnjih letih že izposlovalo štiri dneve v mesecu; ko je v letu 1880 začelo spet prirejati predstave z novimi diletanti, se je samo odločilo le za dve predstavi in ta omejitev ga je vezala vse do požara gledališke stavbe v letu 1887, čeprav je tista leta večkrat poskušalo svojo dejavnost razmakniti. Podobno je bilo tudi zdaj: v letih 1891—92, ko- je Deželni odbor kot lastnik niove hiše na novo delil dneve, bi bilo veliko laže izvojevati vsaj ravnopravnost z nemškim Theatervereinom, ki je še vrsto let prevladoval na odru v središču Ljubljane. ¿im Trois nouveaux documents concernant la Société dramatique Dans le legs de l’acteur et metteur en scène Hinko Nučič, décédé en 1970 à Zagreb, se trouvèrent par hasard trois documents provenant des Archives de la Société dramatique qui dirigeait dans sa première période le théâtre Slovène. Ces Archives ont été perdues et ce ne sont que des fragments qui se sont conservés. Le premier de ces trois documents est le procès verbal de l’Assemblée générale de la Société de 1869, de l’époque donc où le président était encore l’écrivain Fran Levstik qui avait pourtant déjà renoncé à toutes ses activités dans le comité. Le deuxième document date de la même année et c’est une sorte de formulaire par lequel les membres du comité étaient informés de leur élection. Le troisième document date de 1892, année où fut achevée la construction du nouvel édifice du théâtre à Ljubljana. Les représentations dans le nouvel édifice étaient données tantôt en Slovène, tantôt en allemand, et ce troisième document qui est une esquisse de la lettre adressée par la Société dramatique au gouvernement parle de la lutte pour la répartition des droits dans la nouvelle maison. NAMESTO NEKROLOGOV UDK 792(497.12) :92 Balatkova + 792.028 Vera Danilo-Balatkova Lansko jesen, 7. septembra 1971, je umrla v Brnu na Češkoslovaškem Vera Danilova, ena prvih slovenskih poklicnih igralk. Začela je že več let pred prvo vojno v ljubljanskem gledališču in mu ostala zvesta do leta 1930, ko se je preselila v Brno k svojemu soprogu, uglednemu češkemu glasbeniku in nekdanjemu kapelniku ljubljanskega opernega gledališča, Antoninu Balatki. Tam je sprva še nekajkrat nastopila, npr. kot Dotka v Dickensovem Cvrčku za pečjo ali v Stolzovi opereti Pepina; pozneje se je umaknila iz javnega življenja, njen prispevek k razvoju slovenskega gledališča, predvsem v Cankarjevi dobi, pa bo ostal trdno zapisan. Namesto običajnega nekrologa objavljamo v počastitev njenega spomina kot dokument članek, ki ji ga je napisal ob slovesu prvi gledališki šef, Fran Govekar, v ljubljanskem dnevniku Jutro (15. novembra 1930). Hkrati objavljamo seznam njenih ljubljanskih vlog v dramskih delih in v operetah, kjer se je uveljavljala zlasti po vojni, in pa štiri fotografije, ki kažejo igralko v raznih življenjskih obdobjih — dekletce s papačitom Danilom-; leta 1912; ob odhodu na Češko; v zadnjem letu življenja. Njene poslovilne predstave se nisem utegnil udeležiti. Ljubljansko občinstvo in tovariši pa so ji na izredno topel način izrazili svojo hvaležnost za neštete prijetne spomine, za premnoge resnične užitke in pa za njeno pošteno ka-meradstvo. Triindvajset let je nastopala Vera na našem odru. Dolga doba težkih borb, grenkih, celo bridkih doživljajev, uspehov in kajpada tudi razočaranj. A vsa ta doba je bila tudi nepretrgana veriga dokazov njene uprav vzgledne marljivosti, vztrajnosti in stremljenja naprej in navzgor. Cisto dobro se spominjam, kako neprijetno me je presenetila njena mati, gospa Avgusta, v intendantski pisarni s prošnjo, naj angažujem še njeno hčerko Vero. »Za boga, še tretji Danilo!-« sem si mislil in se branil z vsemi izgovori. ., Drobno, neznatno, kar nič mikavo dekletce se mi je zdela Vera. Ali ima sploh kaj igralskega daru? Nikjer še ni nastopala in ničesar se ni učila! Pa me je njena majka prepričevala, da je Vera rojen igralski talent, da jo je sama učila in da doma igra dekle vse vloge, ki jih vidi na odru. Tako sem jo sprejel leta 1906. med komparze za honorar; leta 1907. je začela igrati epizodke, predstavljati stare ženice, celo matere in stare matere lastne svoje heroinske ljubimsko junaške majke, l. 1909, pa je bila že s pravilno pogodbo angaževana za pravnega dramskega člena. Prepričal sem se, da mi je Avgusta govorila resnico: Vera je bila močan, naturen talent največje ambicije. In bila je posebno uporabna, ker se ni branila prav nobene naloge, ni bila prav nič ničemerna in domišljava ter je z redko vestnostjo vselej storila svojo dolžnost, naj so jo posadili v burko, dramo ali celo v opereto, ji dali naivno, sentimentalno, karakterno ali komično, mlado, otroško ali staro vlogo. il■'//// //'Z tz-l' / yYst'? * c z'~* "* _„, r- ¿V‘'-¿/ £feï&lA&s-* Vera Danilova ob odhodu iz Ljubljane (1930) Vera Danilova l. 1912 Razume se, da ni mogla biti povsod in vedno prav dobra. Toda nikoli ni odrekla, ničesar pokvarila. Zanjo pa je bila najboljša dramatična šola, v kateri si je pridobila največjo rutino in spretnost, da je zmagovala vsakršno situacijo. Igrala je v igrah in bajkah za mladino. Korlička v »Trnjulčici«, Inka v »Krojačku junačku-», Pepelko, Peterčka v »Peterčkovih poslednjih sanjah« in celo Kvapilovo »Pampeliško« v stihih. Njen pristni temperament in njena naravna humornost sta ji pridobila srca vse mladine. Nepozabna je kot poredni vajenec v burki »-Ulica št. 15«. Igrala pa je tudi sentimentalke v veseloigrah, komedijah in dramah: Lucienne (Namišljeni bolnik), Pavlo (Ugrabljene Sabinke), Hesjo (Morala gospe Dulske), Abigailo (Kozarec vode), Francko (Veriga) i. dr. Se močnejša je bila v karakternih in komičnih vlogah: Chispa (Sodnik zalamejski), Klaskova (Laterna), Smrtulja (Zemlja), Mrmoljevka (Za narodov blagor), Tona (Razvalina življenja), Mrs. Parker (Jack Straw), Kalandrovka (Hlapci), Stana (Ploha), Spirinica (Narodni poslanec) itd. Se pred vojno je začela nastopati tudi v opereti, spočetka v manjših, po prevratu pa že v večjih in velikih vlogah, tako da je postala zadnja leta eden stebrov naše operete. Zelo koristno je bilo za njen razvoj, da je bila odšla med Vera Danilova ob prejemu odlikovanja (1971) vojno k nemškemu gledališču v Steyerju, kjer je nastopala skoraj vsak večer v drami ali opereti in celo v operi. V Ljubljani je kreirala operetne partije: Mabel v »Geishi«, Orlovoskega v »Netopirju«, Kupida v »Orfeju v podzemlju«, Suziko v »Piskrovezcu«, Korino v »Nitouche«, Lizo v »Grofici Marici«, Dolly v »Orlovem«, Vando v »Poljski krvi«, Marietto v »Bajaderi«, Lilly Izabelo v »Boccacciu«, Grizi v »Treh mladenkah«, Mirabello v »Ciganu baronu«, Ci-boletto v »Beneški noči«, Adelajdo v »Tičarju«, Olgo v »Dolarski princezi«, Julietto v »Luxemburgu«, dvorno damo v »Baronu Trenku«, dacarko v Bravni-čarjevi operi »Pohujšanje« itd. Gotovo je, da je njeno glavno polje veseloigra, burka, groteska. Njena komika je neprisiljena, njen humor učinkovit, njena bliskovita govorica izredno efektna. Ker govori vedno jasno in razločno ter je podedovala zdrav, lep glas, se je odlikovala v tem pogledu pred marsikaterim tovarišem. Zaradi njene vzorne marljivosti in mnogostranske uporabnosti, zrele rutine in inteligentne karakterizacije prav vsake vloge jo bomo vsekakor v našem ansamblu zelo pogrešali. Za komične dame v opereti pa sploh še nimamo namestnice. Po svojem soprogu, bivšem našem odličnem dirigentu, zdaj opernem ravnatelju Narodnega divadla v Brnu, g. Antonu Balatki, je pristna »ljubljanska srajca« gospa Vera Danilova postala češkoslovaška državljanka. Govori že češkoslovaški, in morda njene gledališke karijere še dolgo ne bo konec. Saj je še mlada, zdrava, krepka in se je razvila iz nekdanje nežne punčke v jedrovito damo neusahle energije in podjetnosti. Kot njen bivši sotrpin in kritik ji želim med bratskim češkoslovaškim narodom, v krasnem Brnu, vso srečo in mnogo uspehov! pr_ g. VLOGE VERE DANILO-BALATKOVE V LJUBLJANI Dramske vloge 1907/08 1. Begovič M. Gospa Walevska Grofica Mnizeh, 1. nastop 2. Cankar I. Pohujšanje v dolini šentflorjanski Dacarka 3. Cankar I. Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ekspeditorica 4. Bolten-Baeckers H. Trnjulčica Korliček 5. Molière Namišljeni bolnik Lucienne 6. Gönner K. 1908/09 Pepelka Pepelka 7. Schönthan F. — Schönthan P. Ugrabljene Sabinke Pavla 1909/10 8. Čehov A. P. Striček Vanja Sonja 9. Zapolska G. Morala gospe Dulske Hesja 1912/13 10. Calderón Sodnik Zalamejski Chispa 1918/19 11. Jirásek A. Laterna Klaskova 12. Schönherr K. Zemlja Babulja 13. Cankar I. Lepa Vida Dioniz (samo v Gorici) 14. Bonn F. Sherlock Holmes Percy 1920/21 15. Cankar I. Za narodov blagor Mrmoljevka 16. Beaumarchais P. Figaro se ženi Cherub ino 17. Shakespeare W. Sen kresne noči Spak 18. Čehov A. P. Jubilej Nastasja Fjodorovna 19. Jerome Jerome K. Mdss Hobbs Bessy 20. Finžgar F. S. Razvalina življenja Tona 21. Scribe A. Kozarec vode Abigaila 1921/22 22. Wdldgans A. Ljubezen Vera 23. Gogolj N. V. Revizor Marja Antonovna 24. Kvapil J. Princezna Pampeliška Pampeliška 25. Golia P. Peterčkove poslednje sanje Peterček 26. Andrejev L. N. 27. Mrštik A. — Prekrasne Sabinke Prozerpina Mrštik V. Maryša Rozara 28. Schnitzler A. Anatol Bianca 1922/23 29. Maugham W. S. Jack Straw Mrs. Parker 30. Cankar I. Hlapci Kalandrova žena 31. Drinkler H. Krojaček — junaček Fridolin 32. Petrovič P. Ploha Stana 33. Čehov A. P. Češnjev vrt Dunjaša 34. Ogrizovič M. Hasanaginica Robinjica Vlahinja 35. Wied G. 2X2 = 5 Otela Lustignova 1923/24 36. Vojnovič I. Smrt majke Jugovičev Kosovka devojka 37. Galsworthy J. Golobček Guiinevère Megan 38. Knoblauch E. 39. Véber P. — Faun Vivian Gorsse H. Paglavka Leon i j a 1924/25 40. Pirandello L. Sestero oseb išče avtorja Članica gledališča 41. Meško F. Ks. Pri Hrastovih Malčeva Francka 42. Putjata B. Stričkov sen Felisata Mihajlovna 43. Golar C. Vdova Rošlinka Manica 44. Aristófanes Lizistrata Lampito 45. Nušič B. Narodni poslanec Spirinica 46. Benavente J. Roka roko umije, obe obraz Gospa Polišinela 1925/26 47. Milčinski F. Krpan mlajši Jerica 48. Vildrac Ch. Ladja Tenacity Tereza 49. Župančič O. Veronika Deseniška Geta 1926/27 50. Galsworthy J. Joy Letty 51. Wilde O. Pahljača lady Windermere Lady Stutfield 52. Nestroy J. N. Danes bomo tiči Minka 53. Engel A. Večni mladenič Agi 54. Walde O. 55. Bemauer R. — Oesterreicher R. 56. Shakespeare W. 57. Rostand E. 58. Jerome Jerome K. 59. Brod M. — Reimann H. Idealni soprog Vrt Eden Mnogo hrupa za nič Cyrano de Bergerac Fanny, tete, strici Dobri vojak Švejk 1928/29 60. Jaeger — Schmidt V. A. Kukuli 61. Finžgar F. S. Veriga Grofica Basildova Tilly Uršula Sestra Marta Gna. Wethrellova Dolly Gna. Pinceret Francka Operetne in operne vloge 1907/08 1. Jones S. 1908/09 2. Strauss J. jun. 1909/10 3. Lehar F. 1910/11 4. Hervé 5. Albini S. 1912/13 6. Offenbach J. 1925/26 7. Kaiman I. 1926/27 8. Granichstaedten B. 9. Nedbal O. 1927/28 10. Kâlmân I. H. Hdrski Geisha Netopir Piskrovezec Mamzelle Nitouche Baron Trenk Orfej v podzemlju Grofica Marica Orlov Poljska kri Bajadera Zmagovalka oceana Miss Mabel Orlovski Suzy Corinne Kornelija Cupido Liza Dolly Marbanks Vanda Kvasinjskaja Marietta Lilly Doville 12. Suppe F. Boccaccio Izabela 13. Schubert F. — Berte H. Pri treh mladenkah Grisi 14. Strauss J. jun. Cigan baron Mirabella 1929/30 15. Strauss J. jun. Beneška noč Ciboletta 16. Zeller K. Tičar Baronica Adelajda 17. Bravničar M. Pohujšanje v dolini šentflorjanski Dacarka 18. Fali L. Dolarska princeza Olga Labinska (Prirejeno po seznamu vlog iz zapuščine) Vera Danilo-Balatkova L’an passé est morte à Brno (Tchékoslovaquj) l’actrice Vera Balatkova — membre de la fameuse famille d’acteurs Slovènes Danilo. De 1913 à 1930, année où elle partit pour Brno, elle joua au Théâtre de Ljubljana. Nous publions en son souvenir, une courte biographie, l’article que Fran Govekar, ancien directeur du Théâtre de Ljubljana et critique théâtral, publia lors de son départ pour Brno (Slov. narod, le 15 novembre 1930) ainsi que la liste de ses rôles au Théâtre de Ljubljana. Lojze Drenovec pripoveduje 6. in 14. januarja 1965 je pokojni igralec Lojze Drenovec (24. 10. 1891 do 4. 10. 1971) v Slovenskem gledališkem muzeju pripovedoval iz svojih spominov in odgovarjal — ali pa tudi ne — na vprašanja obeh urednikov Dokumentov, zadevajoča našo gledališko' preteklost. Razgovor je bil posnet na magnetofonski trak (hranjen pod št. 69), v decembru 1971 pa zapisan in hkrati redigiran za objavo v Dokumentih. Pripomniti velja najprej, da pričujoči zapis ni mogel ohraniti vseh znamenj pokojnikove človeške odličnosti in se bo zato, če si jo bomo hoteli predočiti, treba še zmeraj zatekati k poslušanju traku, zatem pa še to, da smo opustili nekatere drobnosti, predvsem pa nekatere zanimive pripombe O' posameznih gledališčnikih (Putjata, Rogoz, Smerkolj, Železnik, Lipah, Povhe, M. Hubad, Vidmar), ker so bodiisi za zdaj še neobjavljive ali pa povedane preveč mimogrede. 1. Začetek — gledališke razmere do prve vojne V Deželno gledališče je Drenovec prišel že v sezoni 1909/10 — Govekar ga je postavil za honorarnega vodjo statistov. V naslednji sezoni pa je bil že redno angažiran. Ko je namreč v Mestnem domu kot diletant igral Janeza v Divjem lovcu, je prišel za kulise Govekar, mu čestital in dejal, naj se, če ima veselje za gledališče, priglasi v Nučičevo' dramatično šolo. Prijavil se je in hodil vanjo dva meseca. Za zaključek je igral brata Sokola (Gangl) in bil prav zaradi uspešnosti te vloge takoj angažiran. »Angažiran sem bil,« pripoveduje Drenovec, »tako kot vsi slovenski igralci in pevci — za Dramo in Opero hkrati. Tudi Betteto je igral v Drami in pel v zboru. Za Dramo sem dobil 25, za petje v opernem zboru pa 15 goldinarjev. Drama je bila seveda prva. Ce sem bil v Drami prost, sem lahko pomagal v Operi.« — »Na začetku sem torej imel 40 goldinarjev. Ce to primerjam s 40 000 dinarji pokojnine, ki jo prejemam (januar 1965), je jasno, da se je imel igralec takrat boljše kot danes. Res pa je, da smo mlajši dobivali plačo le sedemkrat v letu, starejši pa celo leto. Verovšek in Danilova sta imela celo leto po 150 goldinarjev na mesec.« Naše gledališče pred prvo vojno je imelo tako imenovane dramatične kurze ali šole, Drenovec jim pravi tudi »šnelziderkurz«. Bili so povečini v Narodnem domu. Podučevali so Cehi, Drenovec pa je prišel vanj, ko je podučevala Borštnikova in še nekateri, med njimi Etbin Kristan. Gojenci so se izobraževali predvsem ob vlogah. Borštnikova jih je opominjala, naj si hodijo ogledovat avstrijske oficirje na promenado v Selenburgovi ulici: kako pridejo, kako se predstavijo, kako dami poljubijo roko. Tam, jim je rekla, se boste naučili lepega obnašanja. Deklamacije so se učili pri nji samo toliko, kolikor je je bilo v vlogi, posebej nič. »Pokazala nam je, kako je lepše, kako je pravilneje, kako je dobro in potrebno za gledališče. Prav vsi, ne le Borštnikova, tudi Danilova, so nas opozarjali na igralčev estetski izgled in nas učili pravil o poklekih in poklonih. Danilova je bila čudovita govornica, a tudi ona je šla takoj na vlogo. Saj takrat je šlo vse bolj praktično. Verovšek je delal po svoje: malo nas je ozmerjal, malo se je ponorčeval iz nas, zatem si povedal kaj iz kakšne vloge, potem pa ti je prav komično kaj zabrusil nazaj, da smo se vsi smejali. Vendar je bil za moj razvoj najpomembnejši Nučič. Absolutno Nučič. V njegovi dramatični šoli smo študirali vse mogoče: deklamacijo, govor, mimiko, ker je bil sam učitelj in predavatelj za vse. Delali smo vsak drugi dan po kaki dve uri. Pri Borštnikovi pa samo po eno uro, uro in pol enkrat ah dvakrat na teden, ker ni poučevala samo ona, ampak še drugi. Kristan je sodeloval bolj po literarni plati — analiziral, razčlenjeval.« Študirati je bilo treba mnogo, posebno starejšim so nalagali težka bremena — v tednu, v desetih dneh so se morah naučiti največjih vlog. Med režiserji se je le Nučič pobrigal za igralca, posebno za mladega, saj je na pr. Verovšek pri skušnji rad celo zaspal. Razen tega je bilo treba delati zelo naglo. V času Borštnikovega vodenja (1913/14) so igralci v ponedeljek dobili vloge, v soboto je bila premiera, naslednjo nedeljo repriza in — konec. »Takrat nas je bilo zelo malo, takrat sem tudi precej večjih vlog igral — vem, kako smo se, hudika, biflali. Takrat je bila šele na predstavi kulisa pošteno postavljena, šele na predstavi si vedel, kaj boš oblekel. Da, generalka je bila, ampak vse je bilo površno, pomanjkljivo. Sele Nučič je začel (po prvi vojni) uvajati pojem prave generalke.« V tem času je bilo še dosti čeških igralcev. Bih so gospodje: igrah so namreč predvsem oni, slovenski igralci — razen Nučiča in Verovška — pa so bolj stati-rali. »Igralčki, ne igralci. Ja, točno, tako je bilo,« se spominja Drenovec. Slovenščino so mlatih tako po češko, da je bilo veselje. Posebno priljubljen je bil Bohuslav. Znal je zaigrati na strune, ki so bile ljudem všeč. Posebno v opereti. Bil je odličen ekstemporist. Za povrh je znal biti všeč tudi narodnim damam, posebno še ko je spretno razširil glas, kako skrbi za svojo ljubo mamo in staro mamo tam v daljni Češki. Slovenski igralci takrat niso uživali prevelikega slovesa. Krivi za to so bih nemški igralci, člani ljubljanskega nemškega gledališča, ki so ostajah v Ljubljani komaj kaj dlje kot sezono. Pri obrtnikih in trgovcih so si nabavili najrazličnejših reči — seveda na dolg — prihodnjo sezono pa ni bilo o njih ne duha ne sluha. »Žalibog se jih je med slovenskimi igralci nekaj dobilo, ki so se pohujšali. In tako se je še mnogo kasneje zgodilo, da je prinesel natakar enemu naših prvih igralcev kavo, a takoj rekel: ,Prosim, denar.“ In ker mu ga igralec ni dal, je odnesel kavo nazaj.« »Igralec pred prvo vojno' ni bil zaščiten. Sele Pregare (po prvi vojni) je začel z organizacijo. Bil je zelo spreten. Z Gabrščkom in Skrijem je pošteno zagrabil: spoprijeli so se z upravo in svoje pogumno dejanje plačah s tem, da so bih izključeni. Na tistih razvalinah sem potem jaz začel.« Ena Drenovčevih prvih vlog: kraljevič v Trnjulčici (1910—11) S Cankarjem sta se gledališko srečala pri Lepi Vidii, ko je igral Študenta (»Fant je videl rožo« in »Kam si šla moja mladost«). Sicer sta se večkrat srečala v kavami ali na Rožniku, kjer ga je Cankar učil vriskati. O Župančiču in njegovem prvem angažmaju 1912 Drenovec pove tole: »Kar se jezika tiče, je imel absolutno veljavo. In kolikor mi je znano, je bil za nas vse kapaciteta, v katero smo mi igralci verjeli. V druge stvari se ni vmešaval. Samo v jezik, eventualno v muziko jezika. V stavek. Ko sem igral v neki češki igri, sva obdelala stavek za stavkom. ,Takole ... takole...‘« Ne ve pa povedati, v kakšni meri oz. ali sploh je Župančič takrat kaj vplival na repertoar. 2. Čas konzorcija (1918 do pomladi 1920) — Govekar, Nučič, Golia — podržavljenje ljubljanskega gledališča »Konzorcij je bil privatna gledališka družba. Med njim in vlado oz. oblastjo ni bilo nobenega veznega člena. Člani konzorcija so bili gospodarji gledališča, oni so ga vodili, oni so mu dajali denar, oni so ga skupaj spravili, po vsej Sloveniji so oni organizirali zbiranje sredstev za gledališče. Država ni dala nič. Igralske plače so bile majhne, le posamezne zvezde, ki so bile blizu Praprotniku ali Ažmanu, so dobivale več. Zaradi slabih financ se je konzorcij zelo boril za podržavljenje (kasneje so bili nekateri iz konzorcija, ki se jim je spet zahotelo vladanja, znova za privatno gledališče). — Konzorcij je deloval že med vojno, saj smo dobivali pogodbe še k vojakom. Duša konzorcija je bil Govekar. Praprotnik je bil predsednik, on je dajal tudi denar, ki ga je dosti imel v svoji Jadranski banki, ampak duša, teatrska duša, to je bil pa edino Govekar. Le konzorciju gre zahvala, da se je slovenski teater spet začel. Kajti ne vem, kdaj bi slovensko gledališče spet začelo, kdaj bi bilo podržavljeno — če bi konzorcija ne biloi Pomislimo, kako je takrat iz Beograda vse počasi šlo-, kako smo se pozneje morah boriti za vse mogoče stvari, ki nam jih niso priznavali. Beograd nas je kasneje sicer podržavil, denarja pa nam je zelo malo dajal. Kar se denarja tiče, je bilo z Beogradom zmeraj težko. Koliko intervencij! Kar sta beograjsko in zagrebško gledališče mimogrede dobila, se je nam odtegovalo! To> je bil trd boj. Tudi z gledališko upravo. Vsak nam je samo obljubljal, da bo to in to naredil, ko pa je prišel na stolček, je vse po svoje naredil.« »No, končno je bilo ljubljansko gledališče podržavljeno, podržavljeni so bili tudi vsi igralci v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, hočem reči: vsi vidnejši oz. starejši igralci. Vsi drugi so bili pogodbeni kot prej. Tudi pokojninsko niso bili zavarovani. Zato smo jih mi, združenje, vse skupaj zavarovali. Bilo je mnogo igralcev, ki so dobivali pokojnino iz našega pokojninskega fonda, ne od države.« »Govekarjevo delo je bilo za teater zelo pomembno. Ko danes tehtam njegovo delo, ko se spominjam, kaj vse je storil v škodo slovenskega igralca in kaj vse v korist slovenskega deželnega gledališča, ne morem priti do jasne sodbe. Eno je vsekakor čisto gotovo: da je njegova osebnost zelo ozko povezana z usodo deželnega gledališča in da je bila le-temu v glavnem v korist. Imel je seveda veliko napak — kdo jih nima? — preveč se je opiral na Cehe in Slovence absolutno odrival, vendar je najboljši del Govekarja v tem, da je teater šel! Da se je boril! Bil je namreč liberalec, hiša pa je bila last deželnega odbora, torej klerikalna, in tudi podpora je prihajala od deželnega odbora — on pa, Govekar, je znal lavirati tako, da je imel hišo pa tudi podporo. To je vsekakor Govekarjeva zasluga. Seveda so bili tudi klerikalci za slovensko kulturo, a ro hoteli imeti bolj svojo. Zato so ustanovili Ljudski oder. — No, Govekar! Govekar je bil tak: poslal me je v Ljudski oder pogledat igro. ,Pojdite pa dobro glejte — vsega tistega, kar boste tam videli, na našem odru ne smete napraviti.1 — Nikoli ni želel režirati, bil pa je prevajalec in opravljal drobne dramaturške ali lektorske istvari.« »Nučiča je konzorcij imenoval za upravitelja Drame (1918). Pa je prišel Golia in hotel imeti prvo besedo. Tako je nastal prepir med njima. Ali eden ah drug! Dva mladostna portreta L. Drenovca Nučič je bil razžaljen in je zaprosil za angažma v Zagrebu. — GoLie sploh nismo poznali. Sploh nismo vedeli, kdo je. Pripovedovali so, kako je rekel Župančič v kavarni: ,Vem za ... poeta iz Novega mesta in tega bom postavil.1 Relata refero. No — in tako se je nenadoma pojavil v gledališču. Nastavljen je bil kot dramaturg. Kako naj bi vodil, ko pa teatra sploh poznal ni? Povrh pa še teater, kakršnega smo takrat imeli! Saj je bilo vse še v čitalniških hlačah. Saj je šele Nučič vso stvar postavil! Postavil, kolikor je pač mogel in znal. V pomoč nam je bilo, ker smo se preselili v dramsko poslopje. V Operi ni bilo tistega dramskega miru, ki ga moraš imeti, če kaj študiraš. In ko smo prišla tja, je Nučič dobro zasadil. Bil je vesten, natančen, delaven, zato je tudi tako daleč prignal. Bil je priden, delal je, delal, delal. Golie pa sploh ni bilo na vaje. Le kdajpakdaj smo ga opazili. Ampak za nas je bil Nučič. On je režiser, on je igralec, on nas je skup zvabil, on nas je angažiral, kajneda. Za nas je bil Nučič. Zaradi Nučiča smo potem odpovedali in odšli ali v Osijek ali za njim v Maribor.« Drenovec tu omeni, kako ga je Goba v svoji »bolestni zagledanosti« hudo polomil, ko je angažiral kompletni ruski ansambel Muratova. »Imeh so še enkrat tobko plače kot naši. Pa nobeden ni znal naše besede govoriti. Pisab smo v Beograd, Daneš se je celo odpeljal tja. To je bilo še pred mano, bil sem še v Zagrebu.« 3. Dramatična šola Udruženja v Ljubljani (1921 do 1923) Takoj po ustanovitvi Udruženja — to je bila organizacija nastopajočih, se pravi opernih pevcev, zbora, baleta in dramskih igralcev (orkester je imel svojo organizacijo) ■— se je na sejah mnogo razpravljalo o nujnosti dramatične šole. Niti Glasbena matica niti takratni konservatorij nista imela niti volje niti denarja za kaj takega, saj denarja ni bilo niti iz Beograda, še manj iz Ljubljane. »Naše mnenje pa je bilo: kaj bo z našo Dramo, z našim gledališčem, če ne bomo dobili mladih igralcev? Zato smo ustanovili Dramatično šolo Združenja gledaliških igralcev. Prvo leto je podučevala Danilova. Sama. To so bili skromni začetki. Naslednje leto (1922) pa smo že dobili prostore v klasični gimnaziji in zaprosili za pomoč mnogo strokovnjakov, med njimi Župančiča, Kregarja, Koblarja, Robido, Šesta, Lipaha, dr. Travnarja, Železnika. Kako> smo finansirali vse to? Vsem predavateljem sem povedal, da denarja nimamo in da bomo, če bo mogoče, šele konec leta iz vpisnine ali če bomo kje kaj dobili izplačali honorarje. Vsi so se strinjali s tem — samo da smo lahko začeli šolo. Vpisalo se je trideset, tudi štirideset učencev. Vsem, ki so šolo končali, smo izdali spričevala. Iz te šole so izšli Jan, Kovič in še marsikdo. Ko stvari finančno ni bilo mogoče več vzdrževati, je združenje šolo zaprlo. Kasneje je podobno šolo odprla Matica oz. konservatorij, ki pa ni imela takih uspehov kot naša Dramatična šola. — 1924 smo odprli dramatično šolo tudi v Trbovljah. Eden naših največjih uspehov je bil, da so se v to šolo vpisali hkrati liberalci, klerikalci in komunisti. Vzdrževali smo jo dve leti — redno vsak teden je šel kdo tja poučevat: Železnik, Šest, tudi jaz — potem se je tudi v Trbovljah končalo.« — Pri oblikovanju medvojne in povojne akademije za igralsko umetnost Združenje ni sodelovalo. 4. Boj za konsolidacijo gledališča z upravnikom Kregarjem (1927 do 1928) »O Kregarju smo vedeli, da se za gledališče zelo zanima. Zato smo ga tudi pritegnili v našo Dramatično šolo kot strokovnjaka, da je predaval o inscenaciji. Ker pa je bilo takrat gledališče v slabih razmerah in večkrat javno napadeno, smo vedeli, da se bo upravnik Matej Hubad najbrž umaknil. Res je bilo tako in Kregar je prijavil svojo kandidaturo. Po vsem, kar smo od njega slišali o gledališču, in ko je poslušal tudi nas, namreč mnenje naše strokovne organizacije, smo bili prepričani, da bo mož lahko nekaj dobrega napravil za gledališče, posebno zato, ker smo vedeli, da je član vodeče radikalne stranke. In res — ko se je Hubad umaknil, je bil imenovan Rade Kregar. Njegovo imenovanje so naši politični in literarni časopisi slabo ocenili. Mi pa smo si dejali — Združenje namreč — počakajmo, bomo videli, kaj bo storil. Takoj smo z različnimi spomenicami in predlogi prešli v ofenzivo in mu povedali, kaj bi bilo prav za gledališče. Kregar nas je tudi sprejel, vendar je bil povsem drugačen. Bil je upravnik. Nič več naš prijatelj, nič več naš nekdanji predavatelj, nič več moj sošolec, temveč gospod upravnik. Zato smo začeli z njim občevati največ pismeno. Z nasmehom je sprejemal naše dopise, vendar je začel popolnoma po svoje. Nastopile so finančne težave. Hoteli smo mu pomagati. Pristali smo celo na znižanje plač vsem po vrsti, samo zato, da bi ne bik> redukcij. Namesto da bi šel z nami z roko v roki, ker smo mu dobro in pametno svetovali, je začel razmišljati o tem, kako bi v tistih kritičnih časih razširil balet. Balet je bil tiste čase pri nas samo — kako bi dejal? — rekvizit za opero in opereto. Štel je Lojze Drenovec v zrelih letih osem do dvanajst deklet, ki so statirale in zaplesale kaj malega, saj za samostojne večere niso bile sposobne. Kregar pa ga je hotel povečati prav zato, da bi lahko prirejal samostojne baletne večere. Dejal je, da bi tako reševali program, kadar bi zaradi bolezni morali zapreti Opero. Izgovor je bil privlačen, vendar ga nismo akceptirali. Ko je mož šel do skrajnosti, ko je že vrelo med članstvom, sem kot njegov sošolec šel k njemu in mu ponovno predočil vse, kar bi bilo za gledališče prav in kar on slabo dela. Odgovoril mi je, da bo reduciral moje najbližje sodelavce iz organizacije in še nekaj drugih. Dejal sem mu: ,Tega ne smeš, tega ne boš storil!“, on pa meni nazaj: ,Biegen oder brechen.“ Vstal sem in dejal: ,Potem pa, dragi moj, brechen. Tam, kjer bo slovenski igralec, tam bo slovensko gledališče. Tam, kjer boš pa ti s svojo upravo in načinom, pa gledališča ne bo.‘ Odšel sem in takoj sklical zbor, povedal ves razgovor in šli smo v javnost. Politični dnevniki so zadevo seveda z veseljem sprejeli, ker so mu bili kot radikalu zmeraj nasprotni. Obvestili pa smo tudi Beograd in povedali svoje mnenje in predloge za saniranje gledališča. Beograd je takoj poslal enega vodilnih inšpektorjev. In ko je pri predstavi ta inšpektor prišel v ložo h Kregarju, je nastal velikanski halo, vpitje in žvižganje proti Kregarju ter branje različnih proklamacij. Skratka — velik škandal. Razume se, mi smo šli naprej, za nas ni bilo nobenega vprašanja več — mož ga je tako polomil, da mora iti. Medtem se je tudi spremenila situacija v Beogradu — minister prosvete je postal demokrat Grol. Bil sem osebno pri njem in zaključek je bil: Kregar je bil odpuščen. Z velikim zadovoljstvom smo sprejeli vest, da so imenovali za upravnika Otona Župančiča, takrat generalnega tajnika gledališča.« 5. Gledališke razmere med obema vojnama — program, cenzura, plače V zvezi z repertoarjem med obema vojnama je Drenovec povedal naslednje: »Mislim, da je bilo takole: splošna linija je vendarle bila v rokah Otona Župančiča. Poleg te splošne linije pa so — tako smo igralci takrat občutili — sooblikovali repertoar tudi posamezni režiserji in prvi igralci, ki so se mudili v tujini, kjer so videli to ali ono delo, ki jim je bilo všeč, pa so dosegli, da so ga potem tudi sami doma ali igrali ali režirali. Kar se tiče domačih del, pa smo občutili, da ni vse v redu, da se nekatere stvari ne prebirajo' oz. ne uprizarjajo in da se tako zaustavlja ves proces domačega pisanja za gledališče. Glede tega je bilo tedaj marsikaj povedanega, očitki so padali na račun gospodov, ki tega ah onega pisca pač niso hoteli priznati in uprizarjati. Žalibog, to so grehi. Grehi preteklosti, veliki. In če bi tem gospodom to očital, bogve kaj bi povedali! Igralci pa smo zmeraj radi igrali slovenske stvari. Cisto gotovo. S posebno ljubeznijo je šlo vse to. Dostikrat se je razvil pravcati zakulisni boj okrog tega, kdo bo igral v novi slovenski igri.« »Za cenzuro smo seveda vedeli, saj smo jo čutih, ko so nam sporočali cenzorske črte. Menih smo, da je to bolj politična zadeva, da oblast pač ne dopušča naprednih idej. Bolj zanimivo je bilo med italijansko okupacijo, ko so različni civilisti hodih nadzorovat oder, a so imeli ušesa in oči odprte tudi za druge reči, tako da jim nismo' zaupali. Sicer pa v hiši nismo imeli posebnega italijanskega nadzornika. Pač pa so morah naši hoditi gor, tako npr. Župančič. Grazioh ga je sprejel z vsemi častmi -— kot največjega slovenskega pesnika. Dosegel je nekatera izboljšanja za nas, ni pa se mu posrečilo angažirati mariborske igralce. Zato smo domači skušah čim manj igrati, da so lahko Mariborčani več nastopah in kaj zaslužili.« »Zdi se mi, da je bila okrog 1930 največja plača 5500 dinarjev. Dobivala sta jo samo Sest in Levar. Levar si je kasneje priboril še to, da je za vsak nastop (predstavo) dobil še sto dinarjev. Najmanjše plače so bile po 1800 do 2000 mesečnih dinarjev. Takole srednja okrog 3000 do 3300. Moja plača ob razsulu je bila okrog 4000 dinarjev. Bil sem v šesti skupini.« 6. Nekaj o slovenskem baletu »Pred prvo vojno sploh ni bilo mogoče govoriti o baletu, kaj šele o samostojnem baletu. Spominjam se, da je Govekar — takrat je bil intendant — povabil dva člana zagrebškega baleta — plesalko in plesalca — da sta v opereti nekaj zaplesala. Pravzaprav je bilo to prvič, da smo v našem gledahšču videh prava baletna plesalca. Cirkus v Prodani nevesti npr. je odigral in ,odplesal1 zbor in ni bilo takega plesa kot zdaj. Takrat je šlo vse bolj na hitro-, kot je šlo vse bolj na hitro v orkestru, kjer se je marsikaj težkega preprosto črtalo. Sele po prvi vojni je konzorcij mislil tudi na balet in angažiral nekaj soloplesavk s Češkega, zraven pa še naša dekleta, ki so imela veselje in dar za to panogo. V zbor so takrat vstopile tudi ugledne ljubljanske gospodične. Konzorcij je torej že poznal nameščene plesalce in to je bilo Govekarjevo delo. Tudi pojem koreografa je takrat že obstajal. Vem, da je bil eden glavnih plesnih mojstrov Ceh Pohan, s katerim smo tudi sicer imeli opraviti, ker je bil tako energičen, da je baletke tudi pretepal. Potem velja omeniti Vleka in Vizjakovo, ki sta postavila v Faustu čudovito Valpurgino noč. O njuni strokovnosti ne bi vedel kaj prida povedati, vem samo, da je bil to za balet velik napredek. Ne spominjam se, da bi uprava pošiljala plesalce na študij v tujino. Kako neki, ko ni bilo denarja niti za redno plačevanje mesečnih prejemkov. Če so že bile kakšne štipendije, so bile lahko samo od Dramatičnega društva. Od države jih že ni bilo. Takratna tako imenovana država je skrbela bolj za svoje južne brate doli v Beogradu. — Golovin je pričel pri nas. Plesal je v našem baletnem zboru. Bil je sicer inženir, a je pokazal veliko veselja za balet in je veliko plesal. Kmalu je prevzel vodstvo baleta. Očitali so mu sicer ruske .vzore, a od nekod vendar moraš jemati. Potem se pred drugo vojno pojavi Makar. Kot gost. Naredil je zelo velik vtis. Oba — ona in on.« mm Lojze Drénovée raconte L’acteur Lojze Drenovec, décédé en octobre 1971 (engagé en 1910) exposa et élu-dida dans un entretien de cinq heures, enregistré en janvier 1965 dans les locaux du Musée du théâtre Slovène (bande magnétique no. 69), plusieurs moments de l’histoire du théâtre qu’il vécut. Ses constatations sont d’autant plus valables qu’il fut presque tout le temps à la tête de l’organisation théâtrale professionnelle comprenant tous les artistes, non seulement les comédiens mais aussi les chanteurs d’opéra et d’opérettes, les choristes de l’opéra et les danseurs. Les souvenirs les plus importants sont ceux qui datent de la période précédant la première guerre mondiale et des années après la guerre lorsque le théâtre se consolide de nouveau. Avec Drenovec meurt le dernier acteur Slovène qui a intensément travaillé dans le soi-disant »Théâtre régional«. Poslovil se je Ludvik Mrzel, prvi povojni upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru Kanec lanskega septembra se je tiho poslovil Ludvik Mrzel (1904 do 1971), pisatelj ene najlepših slovenskih knjig, ki jo je izdal leta 1938 z naslovom »-Bog v Trbovljah«. Bil je predvsem lirik, mojster kratke proze, vendar je v posameznih obdobjih svojega življenja odločilno posegel tudi v dejavnost slovenskega gledališča. Se mlad je preizkušal svoje sile na odru, potem pa je v takratnem dnevniku »Jutro« spremljal delo ljubljanske Drame s kritičnimi poročili, ki jih je v povojnih letih nekaj časa nadaljeval tudi v »Slovenskem poročevalcu«, primere njegove gledališke esejistike pa najdemo tudi v revijah, največ v »Ljubljanskem zvonu«. Po osvobojenju mu je bila zaupana dolžnost, obnoviti Slovensko narodno gledališče v Mariboru in to ustanovo je kot prvi povojni upravnik vodil do začetka leta 1947. V počastitev njegovega spomina objavljamo dve pričevanji. Najprej droben esej, ki ga je sam bral pred zaveso ljubljanske Drame, ko je ta 10. decembra 1931, ob trinajstletnici pisateljeve smrti, uprizorila »Kralja na Betajnovi« (LZ 1932, 47). Za tem mladostnim esejem pa objavljamo eno poslednjih Mrzelovih pisem, v katerem se je spet povrnil v mladostna leta: v njem je sporočal, 25. junija 1970, prijatelju nekaj informacij o skupnem delu s Ferdom Delakom okrog leta 1925. 1 Tele besede so namenjene tejle uri in temule večeru. Jutri bo poteklo trinajst let, kar je umrl avtor »Kralja na Betajnovi«, danes tri dni bo poteklo trinajst let, kar je bil Ivan Cankar pokopan. Kaj se to pravi: biti pokopan? Ljudje na svetu najbrž samo zato tako mirne duše lahko prenesemo vsak pogreb, ker že zdavnaj dobro vemo, kako malo od človeka lahko umre. Nobena misel, ki se je kdaj rodila, nobena ljubezen, ki je kdaj gorela med nami, ne more nikoli tako daleč ugasniti in razpasti, da ne bi tisoč večnih znamenj ostalo po nji. Mi vsi se skozi te težke, pod samim črnim obupom in železnimi pezami skrušene dni prebijamo še zatorej lahko pač samo zavoljo vsega, za kar se je človek na tej zemlji že tisoč let pred nami Ludvik Mrzel v zadnjih letih boril: za malo lepote, za malo pravice in za malo svobode pod solncem. Kaj naj se torej reče, biti pokopan — za človeka, čigar vse življenje je bilo en sam silen uporen plamen od zemlje do neba in ki je slednjo kapljo krvi iz svojega srca potočil samo za razodetje in vstajenje vsega, kar je resničnega v človeku, kar je resničnega v narodu in v družbi in kar sta od nekdaj dušila k tlom nasilje in laž. Ne, spominjati se velikega človeka, se nikoli ne reče, spominjati se pokojnika; spominjati se Cankarjeve smrti, se pravi samo, pokloniti se njegovemu življenju in njegovemu velikemu delu, pokloniti se večnemu, živemu človeku, ki je nekoč bil in ki se še danes nenehoma z nami vred bori za vse, za kar se moramo biti, in ki mu še dolgo, dolgo ne bomo mogli doumeti vsega smisla in vse veličine. Kaj je življenje in kaj je umetnost? Vse stvari, vsi ljudje in vsa njihova dejanja prihajajo od nekod in nekam gredo, vse teče skozi čas in nič nikjer za zmerom ne pristane. Človek nikoli ne ve, kako bo danes ali jutri svet preoblikoval svoj obraz. Nobena zmaga ni zadnja zmaga, noben poraz ne more nikoli do konca ostati poraz. Življenja stoletij so kakor življenja ljudi: nekje se rodijo in nekje umro — in mnogo ljudi in mnogo stoletij pade na frontah. Umetnik ne more ničesar sredi vsega tega, umetnik lahko samo vse ve in vse razodene — to je od nekdaj ves njegov neusmiljeni poklic. Ko je svet dobil novo podobo, je Cankar šel odtod in njegova smrt je bila kakor smrt Maksa Krnca na Betajnovi: padel je sredi borbe za stvar, ki še dolgo ni dobljena, Kantor je ostal kralj na Betajnovi in triumfira kar naprej. Cankarjevo delo je še zmerom samo težka, neizpolnjena dediščina in danes vemo samo to: da se mimo te dragocene dediščine nikoli več ne bo mogel premakniti čas. Po nji bo moral delati in živeti, kdor bo hotel živeti v dni, ki nam bodo brez dvoma še sijali. Zelo prav bi bilo, da bi se človek spominjal te smrti vsako leto in vsak dan. Morda bi se tako polagoma vendarle privadil tudi tiste velike reči, ki jo slovenski ljudje tako žalostno malo znamo: morda bi se namreč polagoma privadil, tudi malo življenja in malo krvi iz svojega srca tvegati za zmago pravice in svobode, kakor se je za pravico in svobodo vsega dal Ivan Cankar. 2 Z Delakom sva bila dobra prijatelja, čeprav se nisem, po pravici povedano, strinjal z njegovimi ekstremnimi prijemi v umetnosti. Sodeloval sem z njim samo dvakrat: pri tistem nesrečnem umetniškem večeru v Operi, na katerem sem nastopil z neuspelo recitacijo Antonijevega govora iz Shakespearovega Julija Cezara, pozneje sem pa napisal nekaj meditacij v prozi za baletni večer njegove prve žene prav tako v Operi; tekste sem objavil tudi v Ljubljanskem Zvonu, leta se zdajle ne spomnim. To je bilo, kar sva skupaj nastopala, drugače pa me je zmerom vabil k sodelovanju, k Tanku itd. Bil je v resnici veder, neumorno delaven novotar na vseh koncih in krajih, ki smo ga vsi, kar je bilo napredne mladine, imeli radi. Nekajkrat sem tudi pisal o njem, tako v Jutru o njegovi dramatizaciji Hlapca Jerneja. Pred leti je nekje objavil neke spomine na tiste čase, zdajle ne vem več kje; tu in tam mi odpoveduje spomin. Vem samo, da sem razmišljal o tem, da bi ga korigiral. Pisal je o nekem naprednem kulturnem klubu, ki smo ga ustanovili tamle v dvajsetih letih, pa ni dolgo delal. Prostor zanj smo najeli v salonu opuščene gostilne v bregu nad Gruberjevim prekopom, kjer smo se shajali k vajam za nastope, sestanke, predavanja itd. To je hiša na levem bregu prekopa malo nad cesto, precej velika, z lepim lesenim paviljonom nad zidano škarpo, zdi se mi, da je prva ali druga po odcepu Ceste na Grad, pri katerem moraš zaviti ob prekopu navzdol. Hišo Ti bo lahko najti, saj to ni daleč od Prul. V klubu je živahno sodeloval tudi slikar Avgust Černigoj iz Trsta, ki je tedaj živel nekaj let v Ljubljani. V tem paviljonu (uti) je Černigoj tudi nekaj časa stanoval. Tole stvar Ti tako na drobno pripovedujem zato, ker je ranjki Delak po spominu zapisal, da je imel klub svoj sedež v gostilni pri Tičku na gričku, kar je pa precej dalje od tod, nad začetkom Streliške ulice. Če se že kdaj spominjamo takšnih malenkosti iz naše kulturne preteklosti, jih je treba pravilno zabeležiti. Ludvik Mrzel nous a quittés A la place de la notice nécrologique consacrée à l’écrivain, critique et directeur de théâtre Ludvik Mrzel (1904—1971), nous publions deux documents sur son travail. D’abord un essai qu’il a lu lui-même avant la représentation de la pièce de Cankar ►►Le roi de la Betajnova« lors du 13eme anniversaire de la mort de Cankar (le 10 décembre 1931) au théâtre Drama de Ljubljana. Deuxièmement une lettre adressée à un ami un an avant sa mort dans laquelle il évoque ses années de jeunesse (1925) lorsqu’il collabora avec le metteur en scène Ferdo Delak dans l’organisation d’un groupe de théâtre d’avant-garde. LUTKE Savo Klemenčič UDK 792.9(497.12)(091) Prvo Slovensko marionetno gledališče Ko se je Milan Klemenčič ob koncu prve vojne vrnil v Ljubljano, ga je Oton Župančič opozoril na dr. Ivana Laha; ta se je navdušil za marionete-lutke že med svojim študijem v Pragi. Že pred vojno si je tam nabavil malo družinsko marionetno gledališče tovarniške serijske izdelave in mislil na to, da bi s tem po češkem vzorcu tudi pri nas prirejal predstave za našo mladino. Torej sta se našla dva prava. Navdušeno sta se lotila uresničevati idejo o slovenskem marionetnem gledališču. Dr. Lah je v glavnem prevzel vse propagandne posle. Pisal je in oblezel vse forume, kjer je bilo količkaj upanja, da prisluhnejo tej ideji. Našel je nekaj za to dovzetnih ljudi tudi v Gledališkem konzorciju — SGK — in tam tudi izvrtal kredit, da se je Klemenčič lahko lotil dela, da bo po dobljenih izkušnjah z malim ustvaril veliko marionetno gledališče. Dr. Lah je tudi začel akcijo za zbiranje svilenih krp in trakov ter drugih takih odrezkov iz primernega blaga za marionetne kostume. To akcijo je uspešno vodila in izpeljala Anica Gogala. Ker je poglavje o vsem, kar je v zvezi z ustanovitvijo in nastankom slovenskega marionetnega gledališča precej obširno in bom o tem posebej pisal, bom tu nekaj važnih podatkov na kratko povzel po zapisih Mirka Mahniča v II. knjigi Dokumentov SGM (Slovenski gledališki konzorcij 1917—1920) in predvsem po ohranjenem Klemenčičevem dnevniku, kjer je po datumih zabeleženo vse delo za Slovensko marionetno gledališče — SMaG — od maja 1919 do januarja 1924. Na seji SGK dne 26. 3. 1919 je član konzorcija dr. Jure Adlešič predlagal ustanovitev marionetnega gledališča in za njegovega vodjo strokovnjaka Klemenčiča. Na seji 10. 5. 1919 je bil nastavljen Klemenčič za vodjo SMaG in dovoljen nabavni kredit do zneska 5000 kron, 6. 6. 1919 pa so bili postavljeni pogoji za delovanje tega gledališča in odobren kredit 6000 kron za ureditev odra. Klemenčič je takoj, ko je bil zagotovljen kredit, najel sobo-delavnico pri podobarju Hrovatu v Domžalah in se lotil dela: izdelave načrta za oder, risanja osnutkov za lutke, kostume in scene. Delo je lepo in hitro napredovalo. V že omenjenem dnevniku je zapisano vse dnevno delo: risanje, eksperimentiranje z gipsom, vlivanje glav za marionete, rezljanje, slikanje in polikromiranje, sestanki in konferiranje, dopisovanje in razni obiski. Tako npr. iz Ljubljane Maksim Gaspari, Rihard Jakopič, Veno Pilon, Saša Šantel, Ivan Vavpotič, Oton Župančič z družino in iz Kamnika dr. Julij Polec in Sadnikar. Potem iz Zagreba dr. Velimir Deželic in še mnogi drugi literati in gledališčniki. Dalje redni sestanki in uradno potrebni obiski pri članih Gledališkega konzorcija, kot sta bila dr. Janko Bleiweiss in dr. Jure Adlešič, ki se je »vseskoz najbolj gnal-« za to gledališče. (Gl. Dokumenti SGM II., str. 116.) Ker takrat ni bilo mogoče dobiti v Ljubljani primernega prostora za to gledališče — Klemenčič je napravil tudi načrt za primemo ceneno» stavbo, ki naj bi bila tam, kjer je bil pozneje kino- Tivoli ob sokolskem telovadišču, a ni bilo kredita zanjo — je bila sprejeta dvorana v Mestnem domu, ki jo je dal na razpolago — v uporabo mestni magistrat. Za marionetno gledališče, ki bi glede na velikost marionet potrebovalo le manjši in prisrčnejši prostor za kakih 100 gledalcev, je bila ta dvorana mnogo prevelika in tudi pusta. Poleg tega je bila takrat edina dvorana za razne volilne in protestne shode, proslave, božičnice, silvestrovanja, pustovanja in še za razne druge prireditve. Iz dnevnika je razvidno, kolikokrat je bilo pozneje delo v gledališču zaradi tega moteno, prekinjeno in so bile celo» odpovedane predstave. Velikost marionet so naravnost diktirala razpoložljiva sredstva. Za le nekoliko večje — Klemenčičeve so bile visoke ca. 30 cm — bi stroški kvadratno narastli, in to za oder, marionete, za kostumiranje in inscenacijo ter poleg tega še z zaposlitvijo več ljudi, ki naj bi s temi mario»netami igrali. Tega bi v takratnih razmerah skratka ne zmogli. Potrebno je bilo torej sprijazniti se s tem. Zato so del te dvorane tam, kjer je zdaj oder Šentjakobskega gledališča, ogradili in prekrili za delovni prostor marionetnega odra. V dvorani je bilo to videti kot nekak velik zaboj s 7 m široko in ca. 3,5 m visoko sprednjo in s prav toliko visokima in 4—5 m širokima stranskima stenama. V čelni steni je bila odprtina ca. 2 X 1,5 m, ki se je zapirala z vrati drsnicami. To je bil odrski portal. Ves ta zaboj — tako ga je Klemenčič ved»no imenoval — je bil rjavo pobarvan, enako kot leseni dvoranski strop in stenski oboj. Sem je bil proti koncu oktobra 1919 prepeljan že izgotovljeni marionetni oder in vrsta marionet ter drugega, kar »sodi k temu. Začele so se intenzivne vaje z marionetami na odru. Klemenčič je razglasil, da potrebuje marionetnih igralcev in je med priglašenci (ki se niso prav nič trli) izbral štiri. Med te sem obvezno padel tudi jaz, pisec teh vrstic. Po čudnem naključju, morda tudi po starem reku »gliha vkup štriha«, »so bili Primorci v večini. Prvi je bil sam Klemenčič, trd Solkanec, ki je edini imel večletne izkušnje z vodenjem marionet in je bil takrat pri nas še »nedosežen Gašperček. Potem Krista Cubej, prav tako Solkanka, zaradi svoje nežne govorice predestinirana za zaklete princese in razne preganjane Sneguljke. Dalje Tinca Kordanova, zaradi svojega primadonskega nastopa določena za zlobne mačehe in druge heroične vloge. Nato sem bil jaz, tudi Solkanec, a že pokvarjen z nekajletno ljubljansko šolo, ki sem delil vse vloge »slug, lakajev, natakarjev, pisarjev, policajev in nedolžnih razbojnikov a la Milčinskega Cefizelj ter živali z Milenkom Dober-letom, ki je kot pristno ljubljansko predmestno dete s svojo ljubljanščino motil precej čisto in tudi precej nepriljubljeno primorščino. Začeli smo vaditi Pocci-jevo »pravljično dramo»« Čarobne gosli v prevodu dr. Iva Šorlija i»n Poccijev Prolog, ki ga je priredil dr. I. Lah. Naša naloga je bila predvsem lepo voditi lutke, da se niso ne vlekle po» tleh ne plavale po zraku in so v znak, da govore, migale zdaj z eno ali z drugo roko, posebno s tisto proti občinstvu. Te vaje so bile zelo naporne in so trajale vsak večer od osmih do enajstih. Napredovali Milan Klemenčič z lutkami — perorisba Saše Šantla smo tako, da je bila že 17. januarja 1920 generalna vaja, na kateri je bilo kakih 60 povabljencev. Med temi so bili: Ivan Vaupotič, ki je tudi naslikal odrski zastor, in Fran Tratnik, dr. Karel Dobida in Ivan Zorman, dalje Oton Župančič, Fran Albreht, dr. Ivo Šorli, Fran Milčinski, magistratni ravnatelj dr. M. Zamik, Janko' Bleiweis, skladatelj Marij Kogoj in dr. O tej generalki je 21. 1. 1920 poročal Slovenski narod, da »obeta to novo podjetje naši mladini kakor nam odrasthm najprijetnejšega razvedrila in kakor kaže, tudi vedno naraščajočega umetniškega užitka«. Otvoritvena predstava je bila 21. 1. 1920 ob štirih popoldne. Po časopisnem poročilu »je najboljše pokazala kako potrebno je bilo gledališče«. Z neprestanim delom vseh sodelujočih se je začel pravi gledališki obrat. Sledile so ponovitve Čarobnih gosli, ki jih je bilo 12 zapovrstjo, kar je bilo za takratne razmere nenavadno veliko. 18. marca 1920 je bila premiera Lahove Sneguljčice. Pri tej že ni igral več Gašperčka Klemenčič, ker se mu je zdelo potrebneje, da vodi igro izpred odra. Do takrat smo bili namreč vsi zaposleni na odru oz. nad njim in smo vse dogajanje gledali samo od zgoraj navzdol, ne da bi mogli soditi, kako je bilo to videti od spredaj. O tej predstavi je zapisala kritika: ...»Inscenacija igre je dovršena. Lutke so dobro karakterizirane in prav hudomušno originalne .. . — Marionete in nove kulise so delo slikarja Milana Klemenčiča, ki vodi in vlada ta mali hram Talijin ...« Kot tretja premiera je bil 8. 4. 1920 Poccijev Obuti maček. Ta je tudi kot izredna predstava za otroke primorskih beguncev 23. 6. 1920 zaključil prvo sezono. Doseženi so bili lepi uspehi pri občinstvu in kritiki. Ta je predvsem hvalila Klemenčičevo slikarsko delo, tj. marionete in inscenacijo. Glede na to je bilo med drugim napisano: »Lutke so res umetniško dovršene, zelo izrazite. Lepe so dekoracije, tupatam naravnost sijajne in do zadnje potankosti skrbno in umetniško izdelane...« — V kritiki dr. Karla Dobide je med drugim napisano: »Nekaj posebnega so pa, kot smo to na marionetnem odru vedno vajeni, dekoracije. V tem se je njih avtor, slikar Milan Klemenčič, pokazal mojstra, ki pri nas nima primere, pa bodisi iz čisto tehničnega bodisi iz slikarskega stališča ... Takih nima nobeno ljubljanskih gledališč... ozadja so perspektivično neoporečna, odrska prostorninska poglobitev pa je neprekosljiva ... Geslo njegovega dela je: slog in enostavnost...« Posledica te in takih kritik je bila, da je bil Klemenčič predlagan za šefa opreme obeh gledališč (Drame in Opere). Sprejel je, a ni zmogel več kot eno leto, ker je delo za marionete zahtevalo celega moža. Poleg tega je bilo inscenacijsko delo v gledališču zaradi pomanjkanja sredstev zelo otežkočeno. Na marionetnem odru je bilo potrebno za eno sceno nekaj kartonskih pol, za gledališče pa cele kvadratne metre platna, za kar pa ni in ni bilo denarja. Zato je bilo zelo težko priti do scene kot bi jo slikar rad imel. In v tistem času tudi še ni bilo pravega odnosa do inscenatorja in njegovega dela. Tudi na lepakih še ni bil naveden. Po takratnem razumevanju bi moral biti inscenator podrejen odrskemu mojstru, ne pa da bi bil prvi režiserjev sodelavec, do česar je šele dolgo pozneje prišlo. Vendar je Klemenčič v onem času napravil scenske in kostumske osnutke za Savinovo Lepo Vido in Shakespearov Sen kresne noči. Od te predstave je ohranjena takrat prva fotografirana gozdna scena. Dalje je napravil samo scenske osnutke za operi Vesele žene windsorske in za Thais. (Te osnutke ima zdaj SGM.) Pri marionetah pa se je časopisna kritika lotila tudi nas nevidnih anonimnih igralcev. Povedala nam je, da so naši glasovi premalo diferencirani in tudi premalo izraziti; da se pozna, da igralec vlogo čita in da so zato figure — razen Ga-šperčka — premalo žive. Po Obutem mačku pa je bilo že zapisano: »Poglavitni vtis zadnje premiere je bil ta, da gledališče napreduje. Napreduje očitno m v vsakem oziru... Figurine postajajo od predstave do predstave okretnejše, gibljejo se živahno in docela naravno na odru in pridobivajo na samostojnosti. . Zanimanje za predstave je bilo vedno živo in obisk v splošnem zadovoljiv. Med gledavci so bili — dokler so smeh priti v Ljubljano — tudi Ajdovci kot notar Artur Lokar in zvesti Brajnik. Ker je namen tega članka predvsem obuditi spomin na slikarja Milana Klemenčiča in na njegovo delo, moram navesti nekoliko' obširneje to štiriletno dobo prvega Slovenskega marionetnega gledališča, ker se je v tem delu in repertoarju najbolje izražalo in izkazalo predvsem njegovo slikarsko umetniško udejstvovanje. Drugo sezono je 19. 12. 1920 odprl nov Lahov prolog in Poccijev Začarani princ. O tem je zapisala kritika: ...»Vloge so bile v dobrih rokah, govor je bil razločen in igra naravnost lepa. Stari in mladi so navdušeno ploskali. Scenerija je kazala umetniško roko našega mojstra Klemenčiča, brez katerega bi Ljubljana ne imela tega gledališča . ..« Pri delih, ki so bila prekratka za celovečerno predstavo, so bile kot dodatek pripravljene učinkovite ft//20 A/> fV 7~s// i x/ y*/t t"/, /t ■m r*/, fr Vt/7fA~ -KJ> ¿\y/C 7>T4m, ¿*£u, V /zi. je, 2r,W~^ IT *T'U „ ¿w<.-/ /vz^-, • * " *,?,&(&'*■ ~wir.^t „ $*>£. ■ * " 17,2T/ 7Ka X rtT,'ix- '' '' •' 2TUT ^¿-'U. * a- -' xz,jF,r '*iw. *£■**" /r . " * V^. W^'A<^ * „ ZJf Z -n- ^A../~, Z»-*— F\t"tAc^z^ #■ A^jL 2 $£t* .• ¿7<^ <(tu^7 r?fcJ^.\ f KO^C-C^. i**-««'-» itUrjA&A/ihe. Jo^Ajt, f /<¿¿+0 +£ykc^$Ayt, 'OtiLr^rt. (s**?* • %£rJ-Y, /rf' ?&»*/. /Q**C -/t!.~ygu n/***ph- gflT ČW n^u. „ ^ Z" ^ ,. " KK^r^FT^ w 4A*'y* /l&tjLjf- 2* O A*4+j£&4Ls* ¿Trecb*. 4 f p-f? fUtnA^Z’ ~E£, ~ž2T oi jpflr si£-6jl. <3wiCZ « - ' .¿PF- FF ‘ A&* * ^Za>4. ~s&- ^ 6*2sv~*a£* F~~J$iCsfajai'A %*t»c{F - > , «_ FF' 'jFfrfaitd: /ftjAu Ptofav-V - /lAr+e**' f FnsdtF /f^iMAsrt&A. ^ *C{/A*A*Aj&jtAp V-vUt«^, AnA-ft . (7/uZn ,- //rt?/? # X iz Klemenčičevega »Dnevnika« — januar 1920 Zastor prvega Slovenskega marionetnega gledališča v Ljubljani. Slikal Ivan Vavpotič, olje, januar 1920, originalna velikost 150 X 80 cm enodejanke. Prva med temi je bila Poccijeva burka Gašperček slikar, ki je vedno požela velik aplavz. Začaranemu princu in ponovljenim predstavam iz prve sezone (Čarobne gosli, Sneguljčica in Obuti maček) je 13. 12. 1921 kot noviteta sledila Berndorfova orientalska bajka Zakleti kalif v Lahovem prevodu. Kritika o tej je bila: »Predstava se je odlikovala po krasni sceneriji, ki je delo mojstra Klemenčiča.« Pripominjam, da je gozdno sceno za to predstavo slikal Klemenčičev prijatelj prof. Saša Santel. Ta se je z njim dogovoril za tri scene in ga je v tem času tudi portretiral. (Njegovo originalno pero-risbo ima SGM.) Zakletemu kalifu je bila dodana Lahova enodejanka Čarobni dežnik. Sceno za to — Mestni trg v Ljubljani — je tudi naslikal S. Santel. Povedati moram še, da je pri ponovitvah Čarobnih gosli prevzel vlogo Ga-šperčka Milenko Doberlet, ki je od takrat dalje igral vse Gašperčkove vloge. Bile so kot nalašč pisane zanj in je z njimi postal neprekosljivi ljubljanski Gašperček v svojem pravem elementu. Zaključna predstava v tej sezoni je bila 28. 5. 1921, po vrstnem redu 47. izredna predstava v korist trboveljskih šolskih otrok — Začarani princ in Čarobni dežnik. V tej sezoni so se že javljale krize. Večkrat smo igrah v nezakurjeni dvorani, posebno ko je šla zima h koncu. Za kurjavo ni bilo denarja, kot še za marsikaj potrebnega. Zato je bil 20. 3. 1921 na odru pred obema predstavama Obutega mačka Protestni shod lutk, ki sta ga pripravila Klemenčič in dr. Lah in v katerem so lutke »množično« nastopile. Glavni govornik pa je bil Gašperček. In to v nezakurjeni dvorani. Poleg tega je Klemenčič že od aprila 1920 opravljal svojo službo na sodišču kot vodja zemljiške knjige, ker mu je takrat potekel njegov »umetniški« dopust. V njegovem že omenjenem dnevniku je pripomba z dne 22. 12. 1920: »Prišel sem do zaključka, da pod danimi okol- nostimi (pomanjkanje časa) ni mogoče več igrati.« V jeseni 1921 je umrla še naša mama Pepca Klemenčič, ki mu je bila v zanesljivo pomoč pri kostumi-ranju večine marionet. In ker je zmanjkalo vsake subvencije, je marionetno gledališče za dalj časa prenehalo delovati. Šele 23. 5. 1922 je prineslo Jutro notico: »Marionetno gledališče. Vlada je dala Milanu Kemenčiču subvencijo za Marionetno gedališče, ki je svoje čase že funkcioniralo, pa je zaradi nastalih zaprek prenehalo. V jeseni bomo torej zopet imeli v Ljubljani Marionetno gledališče.« Zato je začela tretja sezona šele 15. 10. 1922 z Lahovim Prologom III in Poccijevo »romantično čarobno igro« Princ Rožencvet in princesa Lilijana. To je režiral poklicni režiser in igralec Fran Lipah, ki je že ves čas spremljal predstave tega gledališča in se je prav navdušeno pridružil. Za marionetno gledališče je bil res velika pridobitev. V tem času smo dobili še enega igralca — tudi Goričana — Borisa Orla, poznejšega etnografa. Kritik O. G. je o tej predstavi poročal: »Tako vestno, okusno in do’ malenkosti premišljeno je delo gospoda Klemenčiča. Princ Rožencvet kaže na vsak način velik napredek. Prizor na čarovniškem vrtu v II. dejanju je učinkoval nad vse, pa tudi ostale slike so izborne. Vloge so bile izvrstno zasedene, prednašanje zelo okusno in kar je posebno treba poudarjati: opaziti je fin čut v vsakem oziru.« Tu se je že poznala Lipahova šola. 5. 11. 1922 je bila premiera predelanega Zakletega kalifa, ki mu je dr. Lah vpletel v dejanje tudi Gašperčka, ki so ga prej zelo pogrešali. Dodana je bila Poccijeva burka Preizkušnja. Režiral je Lipah. Jutro je poročalo: »Igra je zdaj popolnoma predrugačena in je postala primerna za marionetno gledališče, ker je dobil Gašper v njej glavno vlogo. Prizori so naravnost krasni... Scenerija je bila prvovrstna pa tudi igralci zaslužijo pohvalo za precizno igro im izborno tehniko. . .« In Slovenski narod: »Pogled na orientalsko mesto je naravnost čaroben, žal, da tako malo časa traja. Sploh je vsa scenerija umetniško izvršena in dela čast mojstru našega marionetnega gledališča. S tem dobiva ta naš zavod važno mesto v vzgoji mladine.« Višek te sezone se je bližal v pripravah za staro marionetno igro Doktor Faust, ki je bil uprizorjen kot 60. predstava 26. 11. 1922. Jutro je poročalo: Vstopnici Slovenskega marionetnega gledališča Slovensko marijonetno gledališče. |j Ljubljana - Mestni dom. |«ri'(Ma* a. , dne __ 1920 ob 5. uri pop. MÈ Pri predstavi sodeluje novi dovriarti kvintet na lok. k «me » r- *»4r Njjledni® credltavo x istim toorttdom bodo do dsllniega naznanila *»atio neddlio. torek in ImtrUik ob 5. ort Dopoidnt k® --------------------—--------——---------— --------— 1É mi it m t» m s. !» n s. hit S« iti i » Slovensko mariionetno gledališče. Ljubljana • Mestni dom. Otvoritvena predstave v torek, dne 20. januarja 1920 ob 4. uri popoldne PROLOG. P» routa r»rti Ju ■*>««> it h». l»t> »S Faustom je dosegla sezona svoj vrhunec...« In kritika: »...Dekoracije so nove in so izvanredno okusne in bogate. Posebno so jako zanimali podzemlje, peklo, prikazni iz antike in sv. pisma. Vprizoritev Fausta pomeni velik .in korajžen poizkus za našo mlado marioneto, in prepričali smo se, da je pod skrbnim vodstvom mojstra Klemenčiča izvrstno uspela . . . Izvrstni so bili Me-fisto, Gašperček in Wagner, a tudi ostali brez izjeme vsi prav dobri. Umetniškemu vodstvu gg. akad. slikarju Klemenčiču in Fr. Lipahu čestitam. Občinstvo pa opozarjamo na to lepo, tudi literarno velezanimivo predstavo.. .« Po Faustu je bila za dodatek krajšim predstavam naštudirana in insceni-rana zelo zabavna igra Tri želje. Ta Poccijev »poučljivi zgled« je bil dodan 17. 12. 1922 obnovljenemu Začaranemu princu. Oboje režiral Fr. Lipah. Kot 76. marionetna predstava (po vrstnem redu) in kot popolna novost za Ljubljano je sledila 14. 1. 1923 italijanska Reccardinijeva komedija za marionete Mrtvec v rdečem plašču, ki jo je za naš oder prevedel in prosto priredil M. Klemenčič. Nastopile so marionete — znani tipi iz Commedie del’arte: Arlecchino, Brighella, Facanapa, Pantalone, Bettina in dr. Režiral je Fr. Lipah. Za nas igralce je bil to prav trd oreh in se nismo tu nič dobro znašli in nič dobro počutili. Kritika pa je uprizoritev lepo sprejela in ocenila. Med drugim je zapisano: »G. Klemenčič nam je hotel pokazati enkrat tudi te vrste marionetno igro in nam podal Mrtveca v rdečem plašču. Igra je bila skrbno naštudirana. V njej so nastopile popolnoma nove lutke, nad vse krasna pa je scenerija, ki je bila naravnost mojstrska. Vse to je pripomoglo igri do popolnega uspeha ...« Prizor iz 3. slike Poccijevih Čarobnih gosli (Zid Uzmič s kravo, Gašperček, roparja Lovež in Grabež). Prva uprizoritev 20. januarja 1920 Prizor iz zadnjega dejanja Poccijevega Obutega mačka (Velikan Hrust, spremenjen v leva, in obuti muc). Prva uprizoritev 8. aprila 1920 Po tem prodoru italijanske marionetne igre je sledila še ena te zvrsti. Kot 80. zapovrstna igra je bila 25. 2. 1923 Reccardinijeva komedija Trojčki iz Damaska v prevodu M. Klemenčiča. Dodane so bile Tri želje. Igra je bila še trikrat ponovljena, toda o tem, kako je bila sprejeta, ni nič ohranjenega. Tudi ti dve komediji je režiral Fr. Lipah. Ta tretja sezona, ki je bila najbolj bogata tako po repertoarju kot po obisku in uspehu, je bila zaključena 25. 3. 1923 s 87. zapovrstno predstavo. Začele so se priprave za četrto sezono. V tej sezoni so se pridružili dosedanjim sodelavcem marionetnega gledališča še Miran Jarc in dr. Mirko Pretnar ter pianist Hilarij Lavrenčič. Vsi so bili iskreno dobrodošli tako za literarno kot muzikalno pomoč. Miran Jarc in Mirko Pretnar sta svetovala in pomagala pri tekstih, Jarc pa je poleg tega kot dober violinist skrbel z Lavrenčičem za dobro scensko glasbo, ki je tudi lepo izpolnjevala odmore. Sezono je začel 18. 11. 1923 Jarčev Prolog in romantična igra iz nemškega marionetnega repertoarja Skrivnostno zrcalo' v prevodu M. Klemenčiča. Režiral je Fr. Lipah. Odziv je bil zelo dober in je bilo o tem mnogo napisanega. Najprej v Jutru z dne 20. 11. 1923 pod naslovom Mladinske prireditve v Ljubljani. (Te so bile v nedeljo 18. 11. 1923.) Za poročilom o mladinskem koncertu pod okriljem Glasbene Matice in mladinski predstavi v Drami je poročilo o premieri in prvi reprizi marionetne igre Skrivnostno zrcalo: »Ob 15. in 18. uri pa je imela deca nepopisen užitek v Mestnem domu. Za to dobro in sladko dušno pašo pa je poskrbel oče slovenskih lutk Milan Klemenčič z igro Skrivnostno zrcalo ... Na videz okorne kretnje lutk so se stopnjevale včasih prav do izrazite elementamosti... Muzika med pavzami je srečna iznajdba . .. Gašperčkovo kraljestvo ni samo kulturni, ampak tudi čisto umetniški forum, zato naj si ga vsakdo, bodisi mlad ah star, ogleda sam. Gašperček je namreč poleg odobravanja potreben tudi gmotne podpore ...« In v drugem poročilu istega dne stoji: »... Začarano zrcalo, ki je sledilo Prologu, so podale krasne lutke zelo dobro; najboljši je bil seveda Gašperček ... Oprema igre je bila presenetljiva; kar pozabil si, da si samo v gledališču; vse je bilo nekako zazibano v stare čase, ko sta se borila škotski in angleški kralj, ko sta se ljubila njuna otroka in ko je čaral mogočni in učeni Runcifaks ... Lutke so krasne, kakor žive ...« Kritika v Slovenskem narodu z dne 23. 11. 1923 je povedala, da je bil Jarčev Prolog »nekoliko filozofski«, igra Skrivnostno zrcalo pa prav primerna za lutkovne prireditve, ker ima vsega v izobilju . .. čaranja, ljubezni, smeha ...« Kritik pravi še: »Ne smem pozabiti godbe na klavirju, ki je kaj prijetno spopolnjevala svojevrstni ples lutk ...« Naslednja noviteta je bila Poeti jeva »grozovita drama« Gozdni kralj Lavrin ah Gašperček med razbojniki. Šepavo jo je, kot začetnik, prevedel pisec teh vrstic. Premiera je bila kot 96. zapovrstna predstava 23. 12. 1923 pod naslovom Gozdni kralj Lavrin, igra v treh dejanjih s petjem in plesom. O tej predstavi navedem samo nekaj iz daljšega poročila o lutkah v Slovenskem narodu z dne 12. 1. 1924: »... Gozdni kralj Lavrin je bil za letošnjo sezono novost. Ta bajka je po svoji idejni zgradbi sorodna Skrivnostnemu zrcalu, vendar je mnogo bolj barvita; vprizoritev pa je posebno povzdignila sijajna inscenacija; nekatere slike (noč v gozdu, ples palčkov itd.) so vplivale z vso dražestjo in milino na vsakogar. Pozabiti ne smemo celo primerne spremljajoče godbe, ki tudi med odmori vzdržuje ubrano razpoloženje ...« Prizor iz Lahove Sneguljčice (Kraljica-mačeha, stari kralj oče, Gašperček). Prva uprizoritev 18. marca 1920 Klemenčičeve lutke prvega Slovenskega marionetnega gledališča v Ljubljani: Kralj Lavrin, župan Danka, gledališki ravnatelj, Gašperček s staro klepetuljo, cesar Francelj in tolovaj Brus (nastopale so v marionetnem repertoarju 1920 do 1926) A f A/ k 1926. Ob 15. Sr» IS. url. luikova igra v osmih slikah. Spital Miran }*rc. t u t k e : UrnllHVtC TuoomU Dvorni morliol Oolprf UrlCorl Oror|or'IU Krn!; Sadomunt Čarovnik Tenifbiu» Čarovnic« Okt« Sulico Midi»«, furtho prlnCMa Karomldl. lurlkl polten) Uro*»« Jur l>»o kr ort’»k m ropar)» na Turlitem Prlkoanl 1. aliks : Vrl «o dvor» brollovliM TtJHOml!». 2. »Uk» ; Pr» ?nro»-u«lre T«m«bru. V uUke : Pflkc»«n na vrl». «. «Uk« Gulfror im Torlkom. 5 »lika. Gu&pet »l*£« Sultan« k. »lik»; Okl« &»ro. 7. »Uk» Pn*»o!ovcl v n»puif»n» pobr«)lal. 8. »Uka: SrtrC«« kon«c I» G«»p»r povikan. Predprodaja vstopnic v nedeljo dop. od 10. do 12. are Jn pol uro pred predstavo v mali dvoraml Narodnega dom«. Cene prostorom Din 10' .8 .6 .5' in 5' . Bližala se je jubilejna 100. predstava. Za to so bile na novo naštudirane in tekstovno izpopolnjene Čarobne gosli, ki so bile na Štefanje 1923 uprizorjene z res velikim uspehom. Za to priliko je napisal dr. I. Lah nov prolog, ki ga je govoril Gašperček. V Jutru pa smo brali: »Ob stoti predstavi želimo našemu ljubemu Gašperčku polnih peharjev zdravja, humorja in vedrine, ki je v stanu razpršiti sumome skrbi, ki grenijo življenje nam starejšim in potom nas tudi najmlajšim, našemu naraščaju.« Kljub temu, da raznih pohval ni manjkalo, so se vendar razna omalovaževanja, zapreke in šikane množile tako, da nam je vsem.začelo vse presedati in obenem upadati delovno razpoloženje. Večerne predstave so bile ukinjene, ker ni bilo dovolj občinstva. Že 5. 1. 1924 je pisalo Jutro: »...Žal, da je obisk pičel... Marionetno gledališče komaj krije svoje stroške in je potrebno podpore, zato mu jo dajmo! Ali dandanes ni več nobenega mecena, ki bi podprl to ustanovo in omogočil revnim otrokom najlepši užitek) katerega moremo nuditi mladini.« Tp je bil zadnji poziv, ki pa ni nič zalegel. Po nekaj ponovitvah starih predstav je prišlo prav na 4. obletnico "20. 1. 1924 do zadnje 105. predstave. Ponavljali smo Kralja Lavrina v izredno slabem vzdušju in slabem razpoloženju in smo zato tudi izredno slabo igrali. Takrat je Klemenčič sklenil opustiti nadaljnje predstave in se odpovedati vodstvu marionetnega gledališča. In pri tem je ostalo. Prvo slovensko Marionetno gledališče je prenehalo delovati. Rezultati delo vem j a tega gledališča pa so sledeči: v petih letih je bilo napravljenih preko 100 lutk in preko 60 celotnih scen z vso potrebno odrsko opremo, Klemenčičeve lutke na gledališki razstavi v Ljubljani •—- oktobra 1927 (dva stražnika, sodnik, Zid Uzmič, sodni pisar, mufti in kalif) Klemenčičeve lutke na gledališki razstavi v Ljubljani — oktobra 1927 (Obuti maček, Marjeta, velikan Hrust, roparja Lovež in Grabež, velikan Hrust, kapitan Bomba, Gašperček, dvorni maršal Cacelj, dvorna dama, cesar Francelj, dvorna dama, signor Gumielastico) EX LIBRIS - DR. J. VESELt Ex libris, ki ga je M. Klemenčič narisal češkemu lutkarju dr. J. Veselgju ki jim je kritika priznala popolno umetniško dovršenost. V štirih zaporednih sezonah pa je bilo uprizorjenih 12 celovečernih oz. daljših in 4 dodatna — krajša dela, 4 prologi in daljši prizor Protestni shod lutk. Obiskovalcev pa je bilo približno 17 000. Ves repertoar pa je odigralo samo pet sodelujočih. »Odigralo-« se pravi, da jih je teh pet vodilo lutke in recitiralo vloge. To postane bolj pomembno ob dejstvu, da je pri uprizoritvi Čarobnih gosli v Mestnem marionetnem gledališču 1951 bilo 24 sodelujočih, ki so bili navedeni na programu. V prvem marionetnem gledališču pa je bilo nekaj navadnega, da je eden odigral pet vlog pri eni predstavi. Frane Milčinski, ki je mnogo let pozneje tudi sodeloval pri Klemenčičevih miniaturnih lutkah, je enkrat zinil: »Ja, ja, Savo je igral celo šest vlog, pa vse po primorsko.« No, nazaj k zgodbi o prvih lutkah. Tem je bil v decembru 1924 odpovedan prostor v Mestnem domu. In lopa (zaboj) v dvorani se je morala »hipoma« odstraniti, kakor stoji v opravičevalnem pismu Frana Govekarja Milanu Klemenčiču. Gledališče je nato prevzelo TKD (Telovadno kulturo društvo) Atena. Svoje prve prostore je dobilo v suterenski telovadnici Mladike. Skupaj z Miranom Jarcem se je naša igralska skupina odzvala povabilu, da bi v novih prostorih spomladi 1925 igrali nekaj predstav. Ponavljali smo Fausta in Rožencveta z novim dodatkom Razbojnikom Morozom, ki ga je prav učinkovito napisal Miran Jarc po Milčinskega pravljici o Policaju in Cefizlju pri Butalcih. Za sezono 1925 je TKD Atena dobila začasni prostor za marionetno gledališče v mah dvorani Narodnega doma, ki je bil takrat že določen za Narodno galerijo. To sezono 1925/26 sva vodila z Miranom Jarcem in smo v glavnem s precej spremenjeno igralsko skupino — odpovedal je Doberlet in Kordanova — v glavnem ponavljali stari repertoar: Začarani princ, Trojčki iz Damaska in Kralj Lavrin. Novost je bila samo nova Jarčeva lutkovna igra Kraljevič Tugomil. S tem smo v aprilu 1926 zaključili sezono. Kako je bilo pozneje, vem povedati le to, da so kmalu romale lutke nazaj v Mladiko. Mnogo let pozneje (1937), ko so se pojavile govorice o Klemenčičevih miniaturnih lutkah, je dr. Ivan Lah v Jutru z dne 7. 5. 1937 napisal članek Nove Klemenčičeve lutke in tudi obudil spomin na stare, prve slovenske lutke. Napisal je, da je Branislav Nušič, ki je bil načelnik v ministrstvu prosvete, ko ga je Klemenčič opozoril na marionete, podpore potrebne in tudi vredne, odgovoril, da ga te ne zanimajo. K temu je dr. Lah napisal: »Morda zato ne, ker so bile naše in ker so nastale v Ljubljani.« Dalje navaja dr. Lah, da je vodja monakovskega marionetnega gledališča, ki je gostovalo na nemškem poslaništvu v Beogradu in se je predstave udeležil celo dvor, prejel visoko odlikovanje. »Naš mojster pa ni prejel za svoje delo nikakega priznanja, dasi njegovo gledališče ni v ničemer zaostajalo za monakovskim, razen da ni imelo tako lepih in primernih prostorov, kakor ga je za to mladinsko gledališče preskrbela monakovska mestna občina. V tem je vzrok, da je Klemenčičevo gledališče prenehalo s predstavami. Nastala so druga sokolska lutkarska gledališča, a Klemenčičevo gledališče, ki je bilo ponos Ljubljane, je bilo samo eno. Zdaj ta ,ponos* počiva v suterenu Mladike.« Kajti »telo je iz zemlje, duh pa je od zgoraj vdihnjen...« No, Klemenčič pa je le učakal poznega potomca prvega Slovenskega marionetnega gledališča. To je sedanje Mestno marionetno gledališče, ki je lepo urejeno in ima tak avditorij, kot si ga je on lahko samo želel. In vesel ga je bil! Premier théâtre professionnel de marionnettes en Slovénie Le peintre Milan Klemenčič (1875—1957) fonda en 1919 avec le concours du Dr Ivan Lah le premier théâtre de marionnettes Slovène dans le cadre du Consortium théâtral Slovène. Il fut ouvert le 21 janvier 1920 et ce fut le premier théâtre de marionnettes non seulement à Ljubljana mais en Yougoslavie. Dès les premières représentations, à en juger par le public et les opinions des critiques qui lui reconnaissaient un haut niveau artistique surtout en ce qui concernait les marionnettes et les décors — ce théâtre justifia son existence. Et pourtant, en 1924, après 4 saisons d’activités et 105 représentations, le théâtre fut fermé. Tout ce répertoire fut joué par cinq acteurs seulement. A partir de la deuxième saison la direction de la mise en scène fut confiée à Fran Lipah. Ce premier théâtre de marionnettes Slovène n’a eu son successeur qu’après la deuxième guerre mondiale: Le Théâtre de marionnettes de la ville de Ljubljana. Prispevek k podobi Narodnega gledališča v Ljubljani od 1920 do 1924 (Nadaljevanje) V pričujočem nadaljevanju članka, čigar prvi del je v Dokumentih št. 17, str. 40—57, so izpisane vse v Drami umetniško delujoče in sodelujoče osebe, kakor je o njih tekla beseda na sejah gledališke uprave od avgusta 1920 do januarja 1924. V prihodnji številki bo objavljeno v zapisnikih obravnavano umetniško osebje Opere, medtem ko seznama osebja v upravi in delavnicah ne bomo objavljali. (Številka v oklepaju pomeni zaporedno številko, seje, njen datum pa je mogoče naj ti-v popisu sej na začetku prvega dela članka — L c., str. 40.) * * * ARTEL Antonija —? Bi bila rada angažirana,, avdicija (48). BERTOK — Sufler. Prosi za posojilo in za povišanje plače (33, 38); .treba ga bo nekoliko »priviti, ker ima umazane dolgove« (46); dobi ukor zaradi dopisa, ki ga je o njem poslalo policijsko ravnateljstvo (63). BORŠTNIK Zofija — Igralka. Se ji poviša gaža (2); »se vsled bolezni odpusti in se ji izplača tri mesečne gaže, prej se jo pozove h g. intendantu (3); se ji odpove pogodba, hkrati se poroča v Beograd in prosi za nakazilo pokojnine (4); pisala je upravniku več pisem, prišla bo tudi osebno v pisarno; če bo hotela biti spet angažirana, se bo morala zavezati, da bo rada igrala vsako vlogo, ki ji jo določijo (6); treba jo bo spet angažirati (15); posebna seja o tožbi Z. Borštnikove in o poravnavi (52). DANEŠ-GRADlS Josip — Igralec. Angažiran kot igralec in režiser Drame (1); »Daneš prosi za dopust do konca sezone na podlagi zdravniškega spričevala. Dopust je dovoljen pod pogojem, da odigra tiste vloge, v katerih je nastopal oz. zdaj nastopa. Vzroki: je mnogo igral, bil slabo plačan, bolezen (18); Pugelj je pooblaščen, da angažira Daneša (63); razpravlja se o njegovem angažmaju; zanj so: Zupančič, Pugelj, Golia, Mahkota; proti: Rukavina; upravnik Hubad pa hoče še enkrat preučiti vse zapiske različnih zaslišanj (64). DANEU — omenjen med reflektanti za igralski angažma (27). DANILO, Cerar Anton — Igralec in režiser. »Danila je kaznovala policija na 100 dinarjev globe, ker je v gledališču kadil. Danilo prosi upravo, naj mu posreduje, da se mu kazen odpusti. Uprava tega principi j elno ne stori« (13); Danilo glasuje za angažiranje Milana Skrbinška (27 a); Danilo terja odškodnine, prosi za povišanje plače, se mu povišanje odkloni (31, 32, 38', 42, 48, 66); zadeva z njegovo garderobo (58, 61); predlaga naj se za stalnega člana Drame (38); hoče na turnejo s Šimencem (44). DANILOVA Avgusta — Igralka in režiserka. »Danilova prosi za šestmesečni dopust, ker se pelje v Ameriko. Šestmesečni brezplačni dopust se ji dovoli z obljubo, da jo sprejme uprava pod istimi pogoji v službo, ko se po končanem dopustu vrne« (10); prosi za odpust denarne kazni, ki ji je naložena »zaradi zamude predstav«. »Kazen se ji ne odpusti, pač pa se ji prizna K 400 nagrade, ker se je v kratkem roku naučila vlogo Kraljice v Hamletu« (14); želi priti nazaj iz Amerike; zahteva 2500 dinarjev na mesec, dva nastopa na teden in vodstvo dramske šole; igrala bi le prve vloge.« Uprava bi ji, kar se tiče plače, ugodila. Igrati pa bi morala vse od kraja, zlasti starejše dame, ter se odpovedati mladostnim vlogam« (48). Glej še kasneje pod Putjata Boris. DANILOVA Mira — Igralka. Prizna se ji enkratni prispevek za toaleto (39). DANILOVA Vera — Igralka. Odpusti se ji posojilo, odobri dva predujma (34, 39, 48). DEBELJAK Darinka — Igralka. Angažirana (29). DEV — omenjena med reflektanti za igralski angažma (27). DRENOVEC Lojze — Igralec. Angažiran 1. 2. 1921 in plačan kakor Strniša (4, 6); centralno Udruženje prosi, naj mu da uprava dopust, ker gre kot predsednik ljubljanskega Udruženja čestitat kralju za poroko (20); med igranjem so mu počile hlače, dobi odškodnino (40). GABRIJELČIČ Nada — Igralka. Omenjena med reflektantkami za igralski angažma (27); angažirana (29); prispevek za toaleto (39); njena mati prosi, naj ji uprava poviša plačo (42); bolezen — naj odigra stare vloge, pri novih zasedbah ne bo upoštevana (43). GOLIA Pavel — Ravnatelj in režiser. Opravlja nadzorstvo predstav (9); predloži naj repertoar, režiral bo »Živega mrtvca« (27); glasuje za angažiranje Milana Skrbinška (27 a); prevzel režijo »Živega mrtveca«, prizna se mu režiserski honorar — 1200 kron na mesec (30); ne dovoljuje baletu skušenj v Drami (33); za natančno in skrbno opravljanje poslov v času treh mesecev se mu prizna 1000 dinarjev (36); se mu dovoli dvodnevni dopust (40); predlaga politiko trde roke (53). GORJUP Netka — Igralka. Se ji prizna enkratni nabavni prispevek za toaleto — 250 dinarjev (39). GRADIS — glej DANES. GREGORIN Edvard — Igralec. Prosi za enoletni dopust, a se »vzame na znanje, da izstopi« (48); dopust se mu dovoli, gaža se mu ne zviša (53). GRUDEN — Profesor. Prevaja »Michette«, za prevod želi 5000 kron. Se mu izplača, a mora podpisati prej pogodbo (48). HABIČ — Inšpicient. Zvišanje plače (38). ILIOIC — omenjena med reflektantkami za igralski angažma (27). IŽANC — Igralec. Za prihodnjo sezono se mu odpove (40). JAN Slavko — Igralec. »G. Jana v drami se honorira z 20 din za večer, ko ima male vloge« (64); »Jana se ne angažira, ampak se mu da primeren honorar od nastopa« (65); »Prošnja Jana po fiksni gaži se zavrne. Dobiva le honorar od nastopa« (66). JUVAN Polonca — Igralka. Dovoli se ji gostovanje v Subotici (35). JUVAN Vida — Igralka. Se ponuja za angažma (48); »Vida Juvanova se ponuja v angažma. Nima velike igralske bodočnosti. Zadeva se odloži« (53); »Prošnja Juvanove za angažiranje hčerke Vide se odloži do definitivne odločitve angažmana Marije Vere in Nablocke« (58); »Prošnja V. Juvanove za angažma se začasno odstavi, da se vidijo uspehi« (61); »Na novo se angažira gdč. Vida Juvanova od 1. 11. dalje proti honorarju 500 din mesečno« (64). KANDLER — Omenjena med reflektantkami za igralski angažma (27). KOVAClC — se ponuja za igralko v Drami (48). KRALJ Emil — Igralec. Prosi za povišanje prejemkov. Zdaj mu ni mogoče ustreči. Po 1. juniju, ko stopi nov proračun v veljavo, mu bo skušala uprava po možnosti ugoditi (6). KRALJ Gizela — Sufleza. »Odpoved se vzame na znanje« (27). KUDRIČ Mihael — Igralec. »Prosi, naj se mu zaradi bolezni izplača plača do konca sezone, tj. do 30. junija tl. Ima tuberkulozo. Služba pri gledališču mu je že odpovedana. — Mesečni prejemki naj se mu izplačajo d p konca sezone v smislu pogodbe ali dogovora, toda le na podlagi zdravniškega spričevala.« (14). (Dobil je odpravnino, tj. plačo za maj in junij 1922 v znesku 3000 kron. Glej likvidacijski list.) KUMAR — (igralec?) Se mu na predlog ravnatelja Drame in dramaturga definitivno odpove (42). KURATOV Sergej — Igralec. »Na svojo prošnjo lahko nastopi enkrat proti honorarju. Za poskušnjo« (9); »Kuratov je gostoval v nedeljo dne 26. marca 1922 kot duh v Hamletu. Imel je Prispevek k podobi Narodnega gledališča v Ljubljani od 1920 do 1924 (Nadaljevanje) V pričujočem nadaljevanju članka, čigar prvi del je v Dokumentih št. 17, str. 40—57, so izpisane vse v Drami umetniško delujoče in sodelujoče osebe, kakor je o njih tekla beseda na sejah gledališke uprave od avgusta 1920 do januarja 1924. V prihodnji številki bo objavljeno v zapisnikih obravnavano umetniško osebje Opere, medtem ko seznama osebja v upravi in delavnicah ne bomo objavljali. (Številka v oklepaju pomeni zaporedno številko, seje, njen datum pa je mogoče najti v popisu sej na začetku prvega dela članka — L c., str. 40.) * * * ARTEL Antonija — Bi bila rada angažirana,, avdicija (48). BERTOK — Sufler. Prosi za posojilo in za povišanje plače (33, 38); .treba ga bo nekoliko »priviti, ker ima umazane dolgove« (46); dobi ukor zaradi dopisa, ki ga je o njem poslalo policijsko ravnateljstvo (63). BORŠTNIK Zofija — Igralka. Se ji poviša gaža (2); »se vsled bolezni odpusti in se ji izplača tri mesečne gaže, prej se jo pozove h g. intendantu (3); se ji odpove pogodba, hkrati se poroča v Beograd in prosi za nakazilo pokojnine (4); pisala je upravniku več pisem, prišla bo tudi osebno v pisarno; če bo hotela biti spet angažirana, se bo morala zavezati, da bo rada igrala vsako vlogo, ki ji jo določijo (6); treba jo bo spet angažirati (15); posebna seja o tožbi Z. Borštnikove in o poravnavi (52). DANEŠ-GRADIŠ Josip — Igralec. Angažiran kot igralec in režiser Drame (1); »Daneš prosi za dopust do konca sezone na podlagi zdravniškega spričevala. Dopust je dovoljen pod pogojem, da odigra tiste vloge, v katerih je nastopal oz. zdaj nastopa. Vzroki: je mnogo igral, bil slabo plačan, bolezen (18); Pugelj je pooblaščen, da angažira Daneša (63); razpravlja se o njegovem angažmaju; zanj so: Zupančič, Pugelj, Golia, Mahkota; proti: Rukavina; upravnik Hubad pa hoče še enkrat preučiti vse zapiske različnih zaslišanj (64). DANEU — omenjen med reflektanti za igralski angažma (27). DANILO, Cerar Anton — Igralec in režiser. »Danila je kaznovala policija na 100 dinarjev globe, ker je v gledališču kadil. Danilo prosi upravo, naj mu posreduje, da se mu kazen odpusti. Uprava tega principi j elno ne stori« (13); Danilo glasuje za angažiranje Milana Skrbinška (27 a); Danilo terja odškodnine, prosi za povišanje plače, se mu povišanje odkloni (31, 32, 38, 42, 48, 66); zadeva z njegovo garderobo (58, 61); predlaga naj se za stalnega člana Drame (38); hoče na turnejo s Šimencem (44). DANILOVA Avgusta — Igralka in režiserka. »Danilova prosi za šestmesečni dopust, ker se pelje v Ameriko. Šestmesečni brezplačni dopust se ji dovoli z obljubo, da jo sprejme uprava pod istimi pogoji v službo, ko se po končanem dopustu vrne« (10); prosi za odpust denarne kazni, ki ji je naložena »zaradi zamude predstav«. »Kazen se ji ne odpusti, pač pa se ji prizna K 400 nagrade, ker se je v kratkem roku naučila vlogo Kraljice v Hamletu« (14); želi priti nazaj iz Amerike; zahteva 2500 dinarjev na mesec, dva nastopa na teden in vodstvo dramske šole; igrala bi le prve vloge.« Uprava bi ji, kar se tiče plače, ugodila. Igrati pa bi morala vse od kraja, zlasti starejše dame, ter se odpovedati mladostnim vlogam« (48). Glej še kasneje pod Putjata Boris. DANILOVA Mira — Igralka. Prizna se ji enkratni prispevek za toaleto (39). DANILOVA Vera — Igralka. Odpusti se ji posojilo, odobri dva predujma (34, 39, 48). DEBELJAK Darinka — Igralka. Angažirana (29). DEV — omenjena med reflektanti za igralski angažma (27). DRENOVEC Lojze — Igralec. Angažiran 1. 2. 1921 in plačan kakor Strniša (4, 6); centralno Udruženje prosi, naj mu da uprava dopust, ker gre kot predsednik ljubljanskega Udruženja čestitat kralju za poroko (20); med igranjem so mu počile hlače, dobi odškodnino (40). GABRIJELČIČ Nada — Igralka. Omenjena med reflektantkami za igralski angažma (27); angažirana (29); prispevek za toaleto (39); njena mati prosi, naj ji uprava poviša plačo (42); bolezen — naj odigra stare vloge, pri novih zasedbah ne bo upoštevana (43). GOLIA Pavel — Ravnatelj in režiser. Opravlja nadzorstvo predstav (9); predloži naj repertoar, režiral bo »Živega mrtvca« (27); glasuje za angažiranje Milana Skrbinška (27 a); prevzel režijo »Živega mrtveca«, prizna se mu režiserski honorar — 1200 kron na mesec (30); ne dovoljuje baletu skušenj v Drami (33); za natančno in skrbno opravljanje poslov v času treh mesecev se mu prizna 1000 dinarjev (36); se mu dovoli dvodnevni dopust (40); predlaga politiko trde roke (53). GORJUP Netka — Igralka. Se ji prizna enkratni nabavni prispevek za toaleto — 250 dinarjev (39). GRADIŠ — glej DANES. GREGORIN Edvard — Igralec. Prosi za enoletni dopust, a se »vzame na znanje, da izstopi« (48); dopust se mu dovoli, gaža se mu ne zviša (53). GRUDEN — Profesor. Prevaja »Michette«, za prevod želi 5000 kron. Se mu izplača, a mora podpisati prej pogodbo (48). HABIČ — Inšpicient. Zvišanje plače (38). ILIČIČ — omenjena med reflektantkami za igralski angažma (27). IŽANC — Igralec. Za prihodnjo sezono se mu odpove (40). JAN Slavko — Igralec. »G. Jana v drami se honorira z 20 din za večer, ko ima male vloge« (64); »Jana se ne angažira, ampak se mu da primeren honorar od nastopa« (65); »Prošnja Jana po fiksni gaži se zavrne. Dobiva le honorar od nastopa« (66). JUVAN Polonca — Igralka. Dovoli se ji gostovanje v Subotici (35). JUVAN Vida — Igralka. Se ponuja za angažma (48); »Vida Juvanova se ponuja v angažma. Nima velike igralske bodočnosti. Zadeva se odloži« (53); »Prošnja Juvanove za angažiranje hčerke Vide se odloži do definitivne odločitve angažmana Marije Vere in Nablocke« (58); »Prošnja V. Juvanove za angažma se začasno odstavi, da se vidijo uspehi« (61); »Na novo se angažira gdč. Vida Juvanova od 1. 11. dalje proti honorarju 500 din mesečno« (64). KANDLER — Omenjena med reflektantkami za igralski angažma (27). KOVAČIČ — se ponuja za igralko v Drami (48). KRALJ Emil — Igralec. Prosi za povišanje prejemkov. Zdaj mu ni mogoče ustreči. Po 1. juniju, ko stopi nov proračun v veljavo, mu bo skušala uprava po možnosti ugoditi (6). KRALJ Gizela — Sufleza. »Odpoved se vzame na znanje« (27). KUDRIČ Mihael — Igralec. »Prosi, naj se mu zaradi bolezni izplača plača do konca sezone, tj. do 30. junija tl. Ima tuberkulozo. Služba pri gledališču mu je že odpovedana. — Mesečni prejemki naj se mu izplačajo dq konca sezone v smislu pogodbe ali dogovora, toda le na podlagi zdravniškega spričevala.« (14). (Dobil je odpravnino, tj. plačo za maj in junij 1922 v znesku 3000 kron. Glej likvidacijski list.) KUMAR — (Igralec?) Se mu na predlog ravnatelja Drame in dramaturga definitivno odpove (42). KURATOV Sergej — Igralec. »Na svojo prošnjo lahko nastopi enkrat proti honorarju. Za poskušnjo« (9); »Kuratov je gostoval v nedeljo dne 26. marca 1922 kot duh v Hamletu. Imel je tremo. Naj gostuje dalje. Honorar od predstave K 300« (12); »Po izjavi učitelja Marolta, ki ga uči slovenščine, ne uspeva dobro« (27). LEVAR Ivan — glej n. (Opera). LEVSTIK Vladimir — Prevajalec. Prevaja »Idiota« za gledališče; igrali ga bodo v dveh večerih — honorar 6000 kron (13). LIPAH Fran — Igralec in režiser. Naj se povabi na gostovanje konec maja. Naj navede svoje pogoje (6); režiral bo »Gospo z morja« (27); prosi za povišanje plače, a mu odklonijo (40); se mu na prošnjo prizna režiserska doklada za vse leto. »Tudi nekateri drugi režiserji v tekoči sezoni niso režirali več dram nego on, pa prejemajo režijsko doklado vse leto. Naj se mu izroče drame, da pripravlja režije« (43); prejemal bo režijsko doklado dalje, a »zavezati se mora za korepetiranje vlog« (!) (48); v zvezi s predujmom, za katerega je zaprosil, se »dobe potrebne informacije, nato se razpravlja« (65). LOČNIK Pavel — Igralec. Prosi 500 kron na račun plače za maj, kar mu dovolijo (13); rad bi vzel v oblačilnici nekaj obleke na obroke. »Knjigovodstvo je garancijo za odplačevanje odklonilo, ker je Ločnik odpovedal in ostane v službi le še do konca sezone. Zdaj je Ločnik svojo odpoved preklical. Preklica odpovedi uprava zaenkrat ne more vzeti na znanje« (16); še ni rešeno vprašanje, ali se Ločnik spet angažira (26); z Ločnikom se angažma še sklene, če bo mogoče (27); razprava o stroških za Ločnikov pogreb in o plačilu Ločnikovih računov (41). LOLAN — (Igralec.) Naj se povabi na gostovanje (6); »Lolana si ogleda g. ravnatelj Drame, ko pojde na Dunaj.« (8). MARIJA VERA — Igralka. »Je pripravljena priti gostovat. Zahteva 2000 kron od večera. Enkrat bi nastopila v Ljubezni in enkrat v Stuartki. Potnino trpi sama« (12); »Gošči Mariji Veri pokloni uprava v nedeljo 21. t. m. primeren šopek« (19); »Marija Vera je gostovala na ljubljanskem odru z najboljšim uspehom. Stavila je predlog, da bi gostovala v Ljubljani prihodnjo sezono dvakrat po dva meseca« (20); »Marija Vera zahteva za sodelovanje v prihodnji sezoni 500 dinarjev od nastopa. Dobro bi došla kot Judita (Hebbel) in Gospa z morja (Ibsen). Obe igri bi se vprizorili za vse abonmaje. Honorar, ki ga zahteva Marija Vera, je za nas previsok. G. Ravnatelj Golia naj se z njo pogaja. Piše naj se o tem tudi Grolu (25); Golia ji je pisal, če bi prišla gostovat v »Heddo Gabler« (43); Zupančič priporoča, da se Marija Vera angažira (43); gostovala bo v oktobru — igrala bo Judito, Gospo z morja, Heddo Gabler in Marijo Stuart (55); prošnja V. Juvanove za angažma se odloži do »definitivne odločitve angažmaja Marije Vere-Na-blocke« (58); se angažira od 1. novembra 1923 dalje« (63). MARKIČ Viktor — Igralec. »Bi bil angažiran kot drugi, da ne bi bil že v državni službi. Treba najti za angažma poseben način« (27); ravnatelj Drame in dramaturg predlagata, naj se Markiču odpove (39); se mu odpove (42). MAROLT — Učitelj. Uči slovenščino Kuratova (27); bo učil slovenščino Nablocko (38). MARTINCEVlC Joso — Igralec. Bi prišel v poštev za angažma; bil že angažiran v sez. 1919/20 (43). MATIJEVIČ Robert — Igralec. »Se še enkrat v večji vlogi poskusi in se ga odpusti, ako ne uspe.« (3). MEDVED Cirila — Pevka, igralka. Je gostovala v »Revizorju« (30); bi spet nastopila v »Revizorju«, »Hamletu«, »Otoku in Strugi«; »o njenem reangažmanu je premišljevati« (41). MED VEN JOŠKO — Igralec. »Je vskočil med predstavo »Marije Stuart* kot Davison mesto nenadno obolelega Ločnika. Zato so ga nagradili s 100 dinarji« (15); prosi za izredni prispevek 1400 kron, ker ima le 2000 kron skupnih mesečnih prejemkov — se mu dovoli (17); vskočil namesto Ločnika v »Idiotu«, honorar 150 dinarjev (38); vskočil v igri »Za pravdo in srce«, honorar 50 dinarjev (43); informirati se o njem pri zdravniku (65). MELIHAR Stane — Igralec. Se mu dovoli enomesečni bolezenski dopust (2). MURATOV Mihajl — Režiser. »G. upravnik poroča k tožbi Muratova, da bi se hotel tožitelj poravnati« (5, 6); »Muratova tožba je preložena na 3. junija t. 1.« (8). MURGELJ Franjo — Inšpicient. Nima mesečne plače, od predstave dobiva 50 kron (13); »Dva inšpicijenta v drami ne bosta potrebna, če se bo igralo prihodnjo sezono povečini v eni hiši. Kot drugi inšpicijent za dramo bi prišel v prvi vrsti v poštev Smerkolj, v drugi vrsti Murgelj« (25). NABLOCKA Marija — Igralka. Ravnokar je prišla brez sredstev iz Rusije, prispevek za nabavo toalete v »Idiotu« 4000 kron (33); učitelj Marolt bo učil Nablocko slovenščine (38); »Nablocka naj gotovo nastopi v zadnji veseloigri tekoče sezone« (43); v prihodnji sezoni bo Nablocka plačana od nastopa — 250 dinarjev (48); obravnava se vprašanje njenega angažmaja v zvezi z boleznijo njenega soproga B. Putjate (50); prošnja V. Juvanove za angažma se odloži do »definitivnega angažmaja Marija Vera-Nablocka« (58); »V principu se sklene Nablocko angažirati z lansko gažo, a brez honorarja za nastope« (61); dovoli se ji 500 dinarjev prispevka h garderobi za komedijo »Osma žena« (62). NUČIČ Hinko — Igralec in režiser. »Bi se dal angažirati v Ljubljano, če kupi uprava njegov gledališki inventar, za katerega hoče 250 000 kron. Naj pošlje seznam inventarja na ogled. Nučiča bi bilo dobro pridobiti« (8). »Nučič je pisal iz Zagreba, da bi rad gostoval kot Hasanaga slovensko, kot Hamlet in Othello pa hrvatsko. Ker se igra pri nas Hasanaginica hrvatsko, Hamlet in Othello pa slovensko, gostovanje ni ugodno. Tajnik naj sestavi v takem smislu vljuden dopis« (43). OSIPOVIČ-ŠUVALOV Jakov — Režiser in igralec. »Se angažira kot igralec in režiser za dramo od 15. 7«. (1920) dalje z ozirom na njegov engagement v Trstu plača 2200 + 600 K.« (1); se ponuja za angažma iz Novega Sada (14); »Osipoviča se stalno ne angažira.« (27); kot ravnatelj gledališča v Varaždinu prosi na posodo notni material »Lepe Helene« — odklonjeno (40). PEČEK Bojan (Boleslav) — Igralec. »Peček je odpovedal, vendar prosi za angažma. Pisarna mu naj sporoči, naj se čuti nevezanega. Dana odpoved velja.« (25); ni še rešeno vprašanje, ali naj se Peček spet angažira (26); angažma se še sklene, če bo mogoče (27); prošnja za povišanje gaže se odloži na prihodnjič (64); prošnja se ponovno odloži (65). PLUT Josip — Igralec. Plutu se prizna za igranje na kitaro v »Živem mrtvecu« 40 kron za vsak nastop (35); dovoli se mu prispevek 50 dinarjev za nabavo toalet (40); se mu dovoli 500 dinarjev predujma (65). POVHE Marija — Sufleza. Prošnja za povišanje plače, ki jo podpira tudi ravnatelj Drame; s prvim majem se ji poviša od 900 na 1000 kron in sorazmerno doklade (6); se ji poviša plača (27). PREGARC Rado — Režiser in igralec in PREGARC Ida — Igralka. Se omenjata kot nekdanja člana tržaškega gledališča, bi prišla event. v poštev za angažma; hkrati se omenjajo še Sila in njegova žena in Martinčevič. PRIJATELJ dr. Ivan — Profesor. »Prosi tantiem od uprizoritve Revizorja« (12). PUGELJ Milan — Član uprave. Glasuje za angažma Milana Skrbinška (27 a); »Razpravlja se o repertoarju, kakor ga predloži g. Pugelj« (65). PUTJATA Boris — Režiser in igralec. Prosi za 800 kron odškodnine za čevlje, ki si jih je pokvaril v »Gardistu«, a uprava mu odškodnine ne prizna (9); prosi za nabavo modnih potrebščin za nastop v »Anatolu«; uprava odkloni zaradi neugodnih denarnih razmer (10); »Putjata prosi za dopust na podlagi zdravniškega spričevala. Dopusta mu spričo repertoarja ni mogoče dovoliti. Pač pa se ga oprosti med 15. in 22. majem večernih predstav. Napovedanih skušenj pa se mora tudi med tem časom udeleževati.« (18); »Vsi člani so za to, da se Putjata obdrži.« (24); prosi dovoljenja za vodstvo kabareta ob času velesejma; se mu dovoli, toda pri tem ne sme biti gledališko delo ne umetniško ne moralno oškodovano; pod istimi pogoji lahko sodeluje tudi Danilo (27); glasuje proti angažiranju Milana Skrbinška v Dramo (27 a); za priredbo »Idiota« prejema 6% tantijem (35); zboli; ko ozdravi, bo takoj premiera »Češnjevega vrta« (43); »Putjata želi za prihodnjo sezono 50% vseh doklad več. Dovoli se mu: od nastopa 125 din, umet. doklade 800 din in za vsako premiero njegove režije 500 din.« (48); »Glede Putjate je bil upravnik pri dr. Jenku, ki ga je zdravil. Povedal bo Putjati in njegovi soprogi, kako naj v bodoče živi, da bo mogel čim dalje v drami sodelovati. Ponudi se mu angažma za bodočo sezono na podlagi poviškov, sklenjenih zanj na seji dne 9. maja 1923. Za njegovo soprogo obvelja isto tako sklep navedene seje. Na prošnjo Putjate, naj se mu da bolniška podpora za bližnje počitnice in naj se njegovo soprogo angažira za naslednje tri mesece, se sklene: angažma soproga se podaljša za en mesec ali pa se Putjati izplača bolniška podpora v znesku 2000 dinarjev. Putjata naj se odloči za eno ali drugo.« (50); »Zadeva Putjata se odloži do natančnih informacij« (?) (58); se mu dovoli 500 dinarjev bolniškega prispevka (62); Drama pripravlja Othella s Putjato (62); »Prošnja Putjate za plačilo nadmernih predstav tako za režijo kakor za igro se zavrne. Dobi le en honorar.« (66). REPOVŽ Marta — Igralka. Prošnja za zvišanje gaže se odkloni (3). ROGOZ Ludvika — Igralka. Se ji povišajo mesečni prejemki za 150 dinarjev (32); isto — za 250 dinarjev mesečno (61). Glej še pri Rogozu Zvonimiru. ROGOZ Zvonimir — Igralec in režiser. Se mu dovoli predujem 4000 kron, vračljiv v 10 obrokih (2); dovoli se mu enkratni prispevek k toaleti — tisoč kron (4); »Rogoz kaže pasivno resistenco zaradi razdelitve vlog. Prosi za odpust predujma. Vloga se izroči knjigovodstvu.« (13); se mu na njegovo prošnjo odpiše ostanek predujma — dva tisoč kron (17); glasuje za angažiranje Milana Skrbinška v Dramo (27 a); prosi za izredni prispevek — se odloži (34); Rogozu in njegovi ženi se ne ugodi povišanje plače, ker »imata itak primerne mesečne dohodke« (35); prosi za povišanje plače in ureditev dolgov; ko bo podpisal novo pogodbo, bo uprava skušala njegove dolgove s posojilom ali podobno urediti (40); Rogoz in soproga sta že podpisala pogodbo (48); dobi denarni prispevek za garderobo (65); »zadevo Rogoz« (?) uredi M. Pugelj in poroča o njej po ureditvi (66). SANCIN Modest — Igralec. »Bi bil rad angažiran. Nima pri gledališču nobene bodočnosti.« (43). SERNEC Marica — Pisateljica otroške igre. Otroška igra »Kralj Matjaž« po izjavi ravnatelja in dramaturga ni primerna, zato naj se ji vrne (43).. SILA Marij in Valerija — Igralec, igralka. Oba člana nekdanjega tržaškega odra — bi prišla event. v poštev za angažma (43). SKRBINŠEK Milan — Režiser in igralec. Vsi člani uprave in režiserja Putjata in Bučar so za to, da se Milan Skrbinšek, »ki se ponuja za režiserja in igralca, odkloni, ker obeta njegov angažma le nerednosti in neugodnosti. Tudi ostali režiserji so proti, enako več igralcev« (24); glede Skrbinškovega angažmaja se skliče posebna seja uprave in režiserjev (27); na posebni seji najprej upravnik poroča o Skrbinšku, ki želi biti angažiran. »Znane so mu njegove dobre in slabe strani. Prečita pismo, ki ga je pisal Skrbinšek njemu, potem pismo, ki ga je pisal Golii. Nato prebere pisma raznih oseb, ki so Skrbinška upravi v zadnjem času priporočile. Javlja, da se je posvetoval o Skrbinšku z raznimi osebami. Mnenja o njem je, da rad proti predstojnikom intrigira. Način njegovega delovanja kažejo tudi priporočilna pisma. Dosegel pa je, posebno s svojo delavnostjo, visoko stopnjo umetnosti. Upravnik hoče od navzočih odkritih in nepristranskih izjav. — Skrbinšek, poklican na sejo, izjavi: Vse, kar se je slabega o meni govorilo, ni resnica. Če postanem član tega gledališča, se bom moral pokoriti disciplini in bom vsem kolegom prijatelj. Apeliram na Danila, ki je bil pred desetimi leti moj kolega, naj izjavi, če nisva dobro izhajala. Za svojo prvo nalogo smatram, izpolnjevati vse svoje dolžnosti. — Za Skrbinškov angažma glasujejo: Danilo, Šest, Golia, Rogoz, Pugelj, Bučar. Proti glasujejo: Putjata in Bitenc. Upravnik ne smatra za potrebno, da bi glasoval še on, ker je sprejem že itak brez njega odločen: šest glasov je za to, da se Skrbinšek angažira, dva glasova sta proti. Torej je angažiran in jutri lahko podpiše pogodbo. Vsi navzoči pa so za to, da se vstavi vanjo možnost enomesečne odpovedi brez vsakega utemeljevanja.« (27 a); prošnja za zvišanje dohodkov se odloži (32); tudi ponovna prošnja za zvišanje plače je odklonjena (40); končno: »Skrbinšku se poviša temeljna plača na 700 din.« In zanimiva pripomba: »Priuči naj se vokalizacije,« kar v takratni gledališki terminologiji pomeni, da je nerazumljiv (48). SKRBINŠEK Vladimir — Igralec. »Naj si izbere vlogo iz tekočega dramskega repertoarja; naj nastopi v njej za preizkušnjo.« (43). SMERKOLJ Joško (Bojan) — Inšpicient. Glej pod Murgelj (25); se z njim še sklene angažma, če bo mogoče (27); se mu dovoli 300 dinarjev kot mesečni igralski pavšal (58). SMOLENSKI — Inšpicient. Povišanje plače odklonjeno (40); isto (62). STRNIŠA Gustav — Igralec. Bi bil spet rad angažiran. Vloga se odkloni (42). ŠARIČ Mihaela — Igralka. Bolna, dovoli se ji mesec dni dopusta (5); prosi, da se ji povrnejo stroški za baržunasto obleko, ki jo nosi v Mariji Stuart (6000 kron) in stroški za čiščenje neke bele obleke; uprava ji povrne za baržunasto obleko 6000 kron pod pogojem, da postane obleka last gledališke garderobe (14); dobi prispevek za nabavo kostimov po priliki v maju (15); dovoli se ji enkratni nabavni prispevek za garderobo (Marija Stuart, Pohujšanje) (18); zaradi nosečnosti šest mesecev ni nastopala; odkloni se prispevek za toaleto (33); je naredila kostum za Desdemono doma; blago ji je dala uprava, ostalo pa ga ji je skoraj 4 metre; prosi, naj se ji blago podari; prošnji se ugodi (42). ŠEST Osip — Režiser in igralec. Se mu poviša gaža na 2200 + 600 kron (1); je še brez stanovanja (27); glasuje za angažiranje Milana Skrbinška (27 a); za režijo in predelavo «Gorenjskega slavčka« se mu prizna 2000 kron izrednega honorarja (34); dobil stanovanje, prosi za prispevek k stanarini (34); »Za stalne člane naj se predlagajo Danilo in Šest v drami ter Betetto v operi.« (38); je samolasten pri naročanju potrebščin za svoje režije (43, 45); plača se mu ne poviša (47); »S Šestom se uprava dogovori radi režiranja oper.« Režiral bo opere »Zapečatenci«, »Gosposvetski sen«, »Pasjeglavci«, »Notredame«, »Demon«, »Jakobin«, »Mrtve oči«, »Rusalka« (51). »Režiser Šest še ni podpisal pogodbe. Če bo zahteval zase gotove drame, se mu tega po pogodbi ne dovoli.« (53); se mu dovoli enkratni stanovanjski prispevek — 1000 dinarjev (61); glede kulis, in garderobe za »Zvonarja« je potreben razgovor s Skrušnijem in Šestom (65). ŠETINSKA Iva — Igralka. »Je uspešno gostovala. Z njo se uprava ravnokar pogaja.« (6). ŠIMAČEK Vladimir —Igralec. Se omenja za angažiranje v Drami (27); »Bivši član nekdanjega Slovenskega gledališča v Ljubljani želi v Drami angažma. Vloga pride v poštev za bodočo sezono.« (33);. se iz Brna ponuja za angažma v Ljubljani (48). Suvalo v — glej. pod osipovič. TERCIČ Kristijan — Pevec in igralec. Dobi ukor, ker je bil nereden (12); baritonist, dobi 400 kron predujma (14); se mu dovoli predujem 400 kron (18); angažiran tudi za Dramo (25); se mu še dvakrat dovoli predujem (39, 65). TRBUHOVlC D joka — Pevec, a tudi igralec. »V ,Liliomu‘ bi mogel gostovati član opere Trbuhovič, o katerem gre glas, da je bil na Hrvatskem najboljši Liliom.« (17); se mu dovoli gostovati v Drami, honorar 1000 kron (19). WALD A — Igralec (Igralka?). Se omenja za angažiranje v Drami (27). WINTER Nana — Igralka. Dovoli se ji enkratni prispevek za toaleto — 2000 kron (30); plača se ji ne poviša (48). ZBORILOVA Ina — Igralka. Se ji uredijo dohodki za nadaljnje začasno službovanje (32); ravnatelj in dramaturg predlagata, naj se ji odpove, če se do konca sezone »umetniško ne zboljša« (39); se ji definitivno odpove (42). ŽELEZNIK Rado — Igralec. Nastopi službo 1. marca 1921 (4); prosi za prispevek h garderobi — se mu dovoli 100 kron (14); semu dovoli prispevek za nabavo garderobe — 2000 kron (31); zbolel je na pljučih, dobi podporo, posojilo in dopust (34); je na dopustu, a menda nastopa v Mariboru in Celju. »Pisarna naj ga pozove v Ljubljano, kjer se njegovo stanje zdravniško preišče.« (41); ker je v času svojega dopusta v Celju igral, se mu naloži 500 dinarjev globe (42); se mu dovoli 200 dinarjev predujma (48). ZUPANČIČ Oton — Dramaturg. Se mu kot dramaturgu nakaže plača 5000 kron (1); opravlja nadzorstvo predstav — nehonorirano (9); »Zupančiču naj se zviša plača toliko, da bi bila enaka tisti, ki bi jo prejemal na magistratu kot arhivar. V tem slučaju bi želeli poviške tudi ostali. Upravnik bo vprašal vlado za mnenje« (13); Z. meni, da tako imenovanih ljudskih iger publika ne mara — »dobra klasična dela bolj vlečejo« (15); prosi za trimesečni bolniški dopust — se mu dovoli od 24. junija dalje (24). Pour un tableau du Théâtre national de Ljubljana entre 1920 et 1924 La liste du personnel du théâtre Drama publiée ci-dessus constitute un complément à l’article »Pour un tableau du Théâtre national de Ljubljana entre 1920 et 1924,« publié dans les Documents no 17, p. 40—57. La liste n’est pas complète car elle ne comporte que les noms des membres et collaborateurs dont il fut question aux réunions de la direction du théâtre et qui par conséquent figurent dans les procès-verbaux. Les noms sont accompagnés de petites notes résumant la discussion concernant la personne en question. C’est précisément dans ces notes que nous pouvons trouver des détails, intéressants permettant de mieux comprendre certains aspects du théâtre de Ljubljana à cette époque. BIBLIOGRAFIJA UDK 016:792(497.12)”1966/1971” Publikacije o dramatiki in gledališču na Slovenskem (1966 — 1971) V drugem letniku naše revije (zvezek 8—9, str. 245—267) smo- objavili z gornjim naslovom bibliografski pregled vseh takih publikacij, M so bile natisnjene od najstarejših časov pa do leta 1965 oz. 1966. Pregled je obsegal dva dela in avtorsko kazalo in je navajal 160 oz. 161 enot. Objava v tem zvezku, prirejena po enakih merilih, dopolnjuje prejšnjo in navaja vse take publikacije, ki so izšle v zadnjih šestih letih. I. IZVIRNE SLOVENSKE PUBLIKACIJE 1 DVAJSET 20 let Radijskega odra. (1946— 1966.) (Trst, Radijski oder 1966.) 68 str. 8°. Ilustr. Avtorji: J. Peterlin, H. Maver in A. Prašelj-Turk. 2 GSPAN Alfonz Alfonz Gspan: Pisma A. T. Linharta gomjelužiškemu preroditelju dr. Karlu Gottlobu Antonu. Ljubljana, [t. »-Jože Moškrič«] 1966. Str. 133—166. 8°. [Ov. nasl.] Z 1 sl. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. St. 8/9. 3 INKRET Andrej Andrej Inkret: Romantične duše. Razmišljanje ob dramatiki Ivana Cankarja. (Ljubljana, Prosvetni servis 1966.) 39 + (V) str. 8°. (Umetnost in kultura. 60. Dramski večer.) Ilustr. Stroj ep. avtogr. 4 PREDAN Vasja Vasja Predan: Od premiere do premiere. Izbor kritik in esejev. Maribor, Obzorja 1966. 247 + (I) str. 8°. (Razpotja. 9.) Z avt. sl. 5 SAJKO Rosanda Rosanda Sajko: Henrik Ibsen in prve drame Ivana Cankarja. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1966. 126 + (II) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 37.) Ilustr. 6 PETNAJST 15 let Mestnega gledališča ljubljanskega. Ur. Marko Zorko in Mirko Zupančič. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1966. 338 + (II) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 36 [!].) Ilustr. 7 BRENČIČ Radovan Radovan Brenčič: Spomini na mariborsko gledališče (: 1922— 1941:). [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 371—402. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. St. 10. 8 CVETKO Dragotin Dragotin Cvetko: Začetki slovenske odrske glasbe. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 117—145. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. St. 10. 9 DEBEVEC Ciril Ciril Debevec: Izbrani gledališki članki. (Ob stoletnici Dramatičnega društva 1867—1967.) Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1967. 251 + (IV) str. 8°. (Knjižica Mestnega gledališča ljubljanskega. 39.) 10 DESET revij in srečanj dramskih skupin Slovenije. (Ljubljana, t. Prosvetni servis [1967].) 40 str. 8°. Ilustr. Iz vsebine: M. Mikeln: Vsebinski premiki v slovenskem gledališkem amaterizmu. — D. Tomše: Pomen amaterizma za slovensko' gledališko kulturo. — V. Predan: Pogled nazaj. — Repertoarna iskanja amaterskih dramskih skupin. 11 FATUR Bogomil Bogomil Fatur: Osebnosti — Dela — Ideje. Od Shakespeara do Shawa. 'Maribor, Obzorja 1967. 168- + (III) str. 8°. (Razpotja. 13.) Z avt. šl. 12 JAN Slavko Slavko Jan: Nastopi Drame SNG zunaj Slovenije. Utrinki'in osebni spomini na uveljavitev Drame in na njen prodor v Svet. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] str. 263—293. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 13 JAVORŠEK Jože Jože Javoršek: Prazna miza ali razmišljanja o »novem gledališču«. (1867—1967. Ob stoletnici Dramatičnega društva v Ljubljani.) Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1967. 145 + (II) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 38.) 14 KALAN Filip Filip Kalan: Gledališki značaj škofjeloškega pasjona. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 208—231. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 15 KALAN Filip Filip Kalan: Slovenska igra o paradižu. Podatki in domneve. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 199—207. 8°. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 16 KOBLAR France France Koblar: Zgodovinski oris vzgoje za slovensko gledališko umetnost. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 30—91. 8°. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 17 KREFT Bratko Bratko Kreft : Prvi slovenski dialog in prizor. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 92—116. 8°. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 18 MAHNIČ Mirko Temelji slovenskega gledališča. Katalog razstave Slovenskega gledališkega muzeja (ob stoletnici ustanovitve Dramatičnega društva. Ur. Mirko Mahnič.) (Ljubljana, Slovenski gledališki muzej 1967.) 48 + (II ov.) str. 8°. Ilustr. Razstava je bila v Ljubljani, Mariboru,, Celju in Trstu. 19 MLAKAR Pino Pino Mlakar: Balet na slovenskem odru. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 232-262. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 20 MORAVEC Dušan Dušan Moravec: Pričevanja o včerajšnjem gledališču. Maribor, Obzorja 1967. 230 + (II) str. 8°. (Razpotja. 12.) Z avt. sl. 21 REPERTOAR slovenskih gledališč. (Répertoire des théâtres Slovènes.) 1867—1967. Popis premier in obnovitev. (Gl. ur. Dušan Moravec.) V Ljubljani, Slovenski gledališki muzej 1967. 759 + (I) str. 8°. S faksimiiliranimi letaki. V počastitev stoletnice Dramatičnega društva. 22 SLODNJAK Anton Anton Slodnjak: Levstikov delež pri ustanavljanju in začetnem delovanju Dramatičnega društva. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 5—29. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. St. 10. 23 SLOVENSKA književnost 1945 do 1965. 2. Jože Koruza in Franc Zadravec: Dramatika ter književna esejistika in kritika. — Hermina Jug in Marko Kranjec: Biografski in bibliografski podatki. Ljubljana, Slovenska matica 1967. 453 + (I) str. 4». Iz vsebine: J. Koruza: Dramatika. 24 SOLKANSKA čitalnica. 1867—1967. (Zbral in ur. Branko Marušič.) Solkan—Nova Gorica, september 1967. (Nova Gorica, t. »Soča« 1967.) 47 + + (I) str. 8°. Ilustr. Ov. nasl.: Stoletnica slovenske čitalnice v Solkanu. 1867—1967. 25 ŠKERLJ Stanko Stanko Škerlj: O jezuitskem gledališču v Ljubljani. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 146—198. 8°. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 26 TURK Danilo Danilo Turk-Joco : Partizansko gledališče na Primorskem. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 417—428. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 27 BALETNI koraki v Kopru. (Ur. Sta- nislav Hiti.) Koper, Baletna šola (1968). 73 str. 4°. Ilustr. 28 CANKAR Ivan [Cankar in gledališče.] Ljubljana, Slovenski gledališki muzej 1968. Str. 173—362. 8°. Ilustr. Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. St. 12. Avtorji: B. Kreft, B. Hartman, F. Gradišnik, D. Moravec, V. Smolej, K. Ukmar, F. Dobrovoljc, S. Batušič, E. Smasek. 29 DROLC Franc Franc Drolc: Povojna slovenska drama. (Ljubljana, Prosvetni servis 1968.) (II) + 22 + (II) str. 8°. (Umetnost in kultura. 71.) Stroj ep. avtogr. 30 GRADIŠNIK Fedor Fedor Gradišnik: Cankarjeva dela v Celju od sezone 1945/46 do sezone 1967/68. Str. 153—169. 8° Iz: Celjski zbornik. 1968. 31 INKRET Andrej Andrej Inkret: Esej o dramah Dominika Smoleta. Maribor, Obzorja 1968. 134 + (II) str. 8°. (Znamenja. 2/3.) 32 JERMAN Ivan Ivan Jerman: Slovenski dramski igralci med II. svetovno vojno. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1968. 115 + (III) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 41.) 33 KERMAUNER Taras Taras Kermauner: Trojni ples smrti ali samorazdejanje humanizma v povojni slovenski drami. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1968. 208 + (III) str. 8°. Študije dram: D. Zajc: Otroka reke, G. Strniša: Samorog, D. Smole: Antigona. 34 Ob stoletnici rihemberške čitalnice. Ob stoletnici kulturno prosvetnega delovanja v Braniku. Branik, februar 1968. (Ur. Branko Marušič.) (Nova Gorica, t. »Soča« 1968.) 61 + (III) str. 8°. (Publikacije Goriških srečanj. 3.) Ilustr. Avtorji: B. Marušič, F. Koblar, F. Kodrič [idr.]. 35 PIRJEVEC Dušan (Dušan Pirjevec:) Hlapci, heroji, ljudje. (Ljubljana, Cankarjeva založba 1968.) 124 + (I) str. 8°. 36 VIDMAR Josip Josip Vidmar: Gledališke kritike. V Ljubljani, Cankarjeva založba 1968. 361 + (V) str. 8°. 37 VODNIK France France Vodnik: Kritična dramaturgija. V Ljubljani, Slovenska matica 1968. 387 + (III) str. 8°. (Razprave in eseji. 13.) Ilustr. 38 AHAClC Draga Draga Ahačič: Mladina na odru. Priročnik za aktivno gledališko vzgojo na osnovnih in srednjih šolah. (Ilustr. Melita Vovk-Stih. Krojno polo in osnutke za kostume pripr. Mija Jarc.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1969. 256 str. + 2 pril. 8°. (Učbeniki in priročniki.) 38 a CANKAR Ivan Ivan Cankar. 1876—1918—1968. Praga 1969. (Katalog ur. Branko Berčič.) (V Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica 1969.) 11 + (I) + (I ov.) str. 8°. [Ov. nasl.] Seznam Cankarjevih knjižnih izdaj v slovenščini iin prevodi. Ob razstavi v Pragi. 39 KALAN Filip Filip Kalan: Odmevi z ekrana. Maribor, Obzorja 1969. 18. str. 8°. (Razpotja. 16.) Gledališki komentarji na televiziji 1962/63—1966/67. 40 MEVLJA Dušan Dušan Me vij a: Smeh za kulisami. Humoreske — satire — anekdote. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1969. 130 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 45.) 41 MORAVEC Dušan Dušan Moravec: Cankarjeve pozne dramatske zasnove. [Maribor, Obzorja] 1969. 18 str. 8°. [Ov. nasl.] Iz: Slavistična revija. Št. 1. 42 OB [Ob otvoritvi Kulturnega doma v Trstu 1964.] D. 3. 1955 do 1960. (Ur. Adrijan Rustja. Fotogr. M. Magajna.) (Trst, Uprava SG [ok. 1969].) Str. 169—258 str. + pril. 8°. 43 SLOVENSKA dramatika 1945 do 1965. Izbr. in ur. Jože Koruza. Ljubljana, Slovenska matica 1969 (1970). 337 + (II) str. 4°. Izbor tekstov: A. Remec, A. Ingolič, F. Kozak, M. Mihelič, I. Potrč, B. Kreft, M. Bor, S. Cajn kar, I. Mrak, H. Grün, I. iWkar, B. Hofman, M. Mikeln, J. Žmavc, J. Kislinger, M. Remec, M. Zupančič, J. Javoršek, J. Tavčar, V. Zupan, M. Rožanc, D. Smole, P. Kozak, D. Zajc, P. Božič, G. Strniša in opombe. Dopolnilo k študiji J. Koruze: Dramatika v: Slovenska književnost 1945 do 1965, knj. 2, str. 5—192. 44 STIH Bojan Bojan Stih: Gledališki trenutek. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1969. 201 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 46.) 45 TOMŠE Dušan Dušan Tomše - Vasja Predan: Mali gledališki imenik. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1969. 186 + (II) str. 8°.' (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 47.) 46 GRADIŠNIK Fedor Kovačeva pevka — Helena Rajhova. [Napisal] Fedor Gradišnik. Str. 77—79. 8°. Iz: Zbornik občine Grosuplje. 1970. Članek ob njeni smrti. 47 GRADIŠNIK Fedor Fedor Gradišnik: Usodne posledice gostovanja celjskega Dijaškega gledališča leta 1907 v Šentjurju pri Celju. Str. 377—398. 8°. Iz: Celjski zbornik. 1969/70. 48 MORAVEC Dušan Dušan Moravec: Podoba Jožeta Tirana. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1970. 154 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 48.) Ilustr. 49 OB 200-letnici idrijskega gledališča. Prvo srečanje pionirskih gledaliških skupin Slovenije. Idrija, aprila 1970. (Nova Gorica, t. »Soča« [1970].) 24 + (I ov.) str. 8°. [Ov. nasl.] Avtor članka: T. Pavšič. 50 OB [Ob otvoritvi Kulturnega doma v Trstu 1964.] D. 4. 1960—1965. (Ur. Adrijan Rustja. Fotogr. M. Magajna.) (Trst, Uprava SG [1970].) Str. 259 do 344 + pril. 8°. 51 PETDESET let slovenskega baleta. (Ur. Mitja Šarabon.) (V Ljubljani, Pripravljalni odbor za proslavo 50-letnice slovenskega baleta, Opera in Balet SNG 1970.) 78 + (I) str. 8°. [Ov. nasl.] Ilustr. Avtorji: H. Neubauer, L. Wisiak, P. Golovin, P. in P. Mlakar, D. Mevlja, M. Pa/vlin in seznam baletov ter gostovanj baletnega ansambla SNG Ljubljana, 1912—1969. 52 TAUFER Veno Veno Taufer: Ob londonskem gledališkem poldnevniku. Gledališki vtisi v petih aktih z odmori. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1970. 197 + (I) str. + pril. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 49.) 53 BALET Koper. [Zbornik.] Fotogr.: Jože Kološa. Ur.: Stanislav Hiti. Koper, Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije — Občinski svet Koper 1971. 48 str. 4°. 54 DESET revij gledaliških skupin občine Ljubljana Vič-Rudnik. Ljubljana, Zveza kulturno-prosvet-nib organizacij občine Ljubljana Vič-Rudnik 1971. (I) + 30 str. 8°. Ilustr. 55 DROFENIK Franček Franček Drofenik: Med Talijo in cesto. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1971. 117 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 54.) Popotni vtisi iz inozemstva. 56 JUBILEJNI zbornik. 50 [let]. Šent- jakobsko gledališče. (Zbornik so pripr.: Bojan Kapelj [itd.].) (Ljubljana, t. »Tone Tomšič« 1971.) 72 + (II) str. 8°. 34 Ob stoletnici rihemberške čitalnice. Ob stoletnici kulturno prosvetnega delovanja v Braniku. Branik, februar 1968. (Ur. Branko Marušič.) (Nova Gorica, t. »Soča« 1968.) 61 + (III) str. 8°. (Publikacije Goriških srečanj. 3.) Ilustr. Avtorji: B. Marušič, F. Koblar, F. Kodrič [idr.]. 35 PIRJEVEC Dušan (Dušan Pirjevec:) Hlapci, heroji, ljudje. (Ljubljana, Cankarjeva založba 1968.) 124 + (I) str. 8°. 36 VIDMAR Josip Josip Vidmar: Gledališke kritike. V Ljubljani, Cankarjeva založba 1968. 361 + (V) str. 8°. 37 VODNIK France France Vodnik: Kritična dramaturgija. V Ljubljani, Slovenska matica 1968. 387 + (III) str. 8°. (Razprave in eseji. 13.) Ilustr. 38 AHAClC Draga Draga Ahačič: Mladina na odru. Priročnik za aktivno gledališko vzgojo na osnovnih in srednjih šolah. (Ilustr. Melita Vovk-Stih. Krojno polo in osnutke za kostume pripr. Mija Jarc.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1969. 256 str. + 2 pril. 8°. (Učbeniki in priročniki.) 38 a CANKAR Ivan Ivan Cankar. 1876—1918—1968. Praga 1969. (Katalog ur. Branko Berčič.) (V Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica 1969.) 11 + (I) + (I ov.) str. 8°. [Ov. nasl.] Seznam Cankarjevih knjižnih izdaj v slovenščini in prevodi. Ob razstavi v Pragi. 39 KALAN Filip Filip Kalan: Odmevi z ekrana. Maribor, Obzorja 1969. 18. str. 8ft. (Razpotja. 16.) Gledališki komentarji na televiziji 1962/63—4966/67. 40 MEVLJA Dušan Dušan Mevlja: Smeh za kulisami. Humoreske — satire — anekdote. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1969. 130 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 45.) 41 MORAVEC Dušan Dušan Moravec: Cankarjeve pozne dramatske zasnove. [Maribor, Obzorja] 1969. 18 str. 8°. [Ov. nasl.] Iz: Slavistična revija. Št. 1. 42 OB [Ob otvoritvi Kulturnega doma v Trstu 1964.] D. 3. 1955 do 1960. (Ur. Adrijan Rustja. Fotogr. M. Magajna.) (Trst, Uprava SG [ok. 1969].) Str. 169—258 str. + pril. 8°. 43 SLOVENSKA dramatika 1945 do 1965. Izbr. in ur. Jože Koruza. Ljubljana, Slovenska matica 1969 (1970). 337 + (II) str. 4°. Izbor tekstov: A. Remec, A. Ingolič, F. Kozak, M. Mihelič, I. Potrč, B. Kreft, M. Bor, S. Cajnkar, I. Mrak, H. Grün, I. Torkar, B. Hofman, M. Mikeln, J. Žmavc, J. Kislinger, M. Remec, M. Zupančič, J. Javoršek, J. Tavčar, V. Zupan, M. Rožanc, D. Smole, P. Kozak, D. Zajc, P. Božič, G. Strniša dn opombe. Dopolnilo k študiji J. Koruze: Dramatika v: Slovenska književnost 1945 do 1965, knj. 2, str. 5—192. 44 STIH Bojan Bojan Štih: Gledališki trenutek. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1969. 201 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 46.) 45 TOMŠE Dušan Dušan Tomše-Vasja Predan: Mali gledališki imenik. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1969. 186 + (II) str. 8°.' (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 47.) 46 GRADIŠNIK Fedor Kovačeva pevka — Helena Rajhova. [Napisal] Fedor Gradišnik. Str. 77—79. 8». Iz: Zbornik občine Grosuplje. 1970. Članek ob njeni smrti. 47 GRADIŠNIK Fedor Fedor Gradišnik: Usodne posledice gostovanja celjskega Dijaškega gledališča leta 1907 v Šentjurju pri Celju. Str. 377—398. 8°. Iz: Celjski zbornik. 1969/70. 48 MORAVEC Dušan Dušan Moravec: Podoba Jožeta Tirana. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1970. 154 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 48.) Ilustr. 49 OB 200-letnici idrijskega gledališča. Prvo srečanje pionirskih gledaliških skupin Slovenije. Idrija, aprila 1970. (Nova Gorica, t. »Soča« [1970].) 24 + (I ov.) str. 8°. [Ov. nasl.] Avtor članka: T. Pavšič. 50 OB [Ob otvoritvi Kulturnega doma v Trstu 1964.] D. 4. 1960—1965. (Ur. Adrijan Rustja. Fotogr. M. Magajna.) (Trst, Uprava SG [1970].) Str. 259 do 344 + pril. 8°. 51 PETDESET let slovenskega baleta. (Ur. Mitja Šarabon.) (V Ljubljani, Pripravljalni odbor za proslavo 50-letnice slovenskega baleta, Opera in Balet SNG 1970.) 78 + (I) str. 8°. [Ov. nasl.] Ilustr. Avtorji: H. Neubauer, L. Wisiak, P. Golovin, P. in P. Mlakar, D. Mevlja, M. Pavlin iin seznam baletov ter gostovanj baletnega ansambla SNG Ljubljana, 1912—1969. 52 TAUFER Veno Veno Taufer: Ob londonskem gledališkem poldnevniku. Gledališki vtisi v petih aktih z odmori. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1970. 197 + (I) str. + pril. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 49.) 53 BALET Koper. [Zbornik.] Fotogr.: Jože Kološa. Ur.: Stanislav Hiti. Koper, Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije — Občinski svet Koper 1971. 48 str. 4°. 54 DESET revij gledaliških skupin občine Ljubljana Vič-Rudnik. Ljubljana, Zveza kulturno-prosvet-nih organizacij občine Ljubljana Vič-Rudnik 1971. (I) + 30 str. 8°. Ilustr. 55 DROFENIK Franček Franček Drofenik: Med Talijo in cesto. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1971. 117 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 54.) Popotni vtisi iz inozemstva. 56 JUBILEJNI zbornik. 50 [let]. Šent- jakobsko gledališče. (Zbornik so pripr.: Bojan Kapelj [itd.].) (Ljubljana, t. »Tone Tomšič« 1971.) 72 + (II) str. 8°. Ilustr. O v. nasl.: Šentjakobsko gledališče. 1921—1971. 57 KERMAUNER Taras Taras Kermauner: Od eksistence do vloge. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1971. 284 str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 55.) 58 LIRIKA, epika, dramatika. (Študije iz novejše slovenske književnosti. Napisali: Helga Glušič [itd.].) 2., predel, izd. Murska Sobota, Pomurska založba 1971. 284 + (III) str. 8°. Iz vsebine: H. Glušič: Dramatika. — Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku; F. Zadravec: Cankarjeva simbolistična lirska drama Lepa Vida. — Psihoanalitična drama Dogodek v mestu Gogi. 59 MAHNIČ Mirko Mirko Mahnič: Upanje. Iz dnevnika gledališkega lektorja. Maribor, Obzorja 1971. 182 + (I) str. 8°. Ilustr. II. 60 MORAVEC Dušan Dušan Moravec: Iskanje in delo Ferda Delaka. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1971. 174 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 53.) Ilustr. 61 OB [Ob otvoritvi Kulturnega doma v Trstu 1964.] D. 5. 1965—1970. (Ur. Adrijan Rustja. Fotogr. M. Magajna.) (Trst, Uprava SG [1971].) Str. 345 do 422 str. + pril. 8°. 62 SIVEC Jože Jože Sivec: Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 do 1861. (Povzetek v nemščino prev. Jože Sivec.) V Ljubljani, Slovenska matica 1971. 236 + (III) str. 8°. (Razprave in eseji. 15.) Ilustr. 63 TOMŠE Dušan Dušan Tomše: Eugene O’Neill. Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1971. 198 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 51.) II. PREVODI, TUJE PUBLIKACIJE O SLOVENSKI DRAMATIKI IN GLEDALIŠČU IN TUJEJEZIČNE PUBLIKACIJE SLOVENSKIH AVTORJEV 64 JEVNIKAR Martin Martin Jevnikar: Verónica di Desenice nella letteratura slovena. ([Ed. di] Universitá degli studi di Padova.) Padova, Marsilio 1965. 122 + (II) str. 8°. (Biblioteca Sarmatica. Scientifica.) 65 65 KALAN Filip Das slowenische Theater als mitteleuropäisches Problem. Von Filip Kalan Kumbatovič. Str. 228 do 235. 8°. Iz: Maske und Konthum. 1966. H. 2/3. 66 KRALJ Vladimir Vladimir Kralj: Uvod u drama-turgiju. (Sa slovenačkog prev. Ro-ksanda Njeguš.) (Novi Sad, Sterijino pozor je 1966.) 196 + (II) str. 8°. (Biblioteka Sterijinog pozorja. Dramaturški spisi.) 67 SLOVlNSKÉ narodni divadlo. (Opera Slovinského nârodniho divadla, Lublan ... dne 25. kvëtna 1966.) (V Praze, Narodni divadlo 1966.) (8) str. 8°. (Repertoârovë listy ND. 1965/66.) Ilustr. Ob nastopu z M. Kozina: Ekvinokcij. 68 SLOVlNSKÉ narodni divadlo. (Ope- ra Slovinského nârodniho divadla, Lublan ... dne 27. kvëtna 1966.) (V Praze, Narodni divadlo 1966.) (8) str. 8°. (Repertoârovë listy ND. 1965/66.) Ilustr. Ob nastopu z G. Verdi: Macbeth. 69 STADTTHEATER Klagenfurt 1965/66. (Gastspiel der Slowenischen Nationaloper Ljubljana, [7. 5. 1966].) (Klagenfurt, Kleinmayr [1966].) (7) str. 8°. Ob nastopu z D. Švara: Nina. 70 SALJAPIN Fjodor Ivanovič Fjodor Ivanovič Saljapin: Moje življenje. (Stranicy iz moej žizni. [cir.] Prev. Dušan Željeznov.) (Maribor, Obzorja 1966.) 249 + (I) str. + pril. 8°. (Veliki možje. 7.) Ilustr. 71 THEATRE Dramatique National Slovène — Drama SNG (Ljubljana.) [Theater am Neumarkt — Zürich, 1. 12. 1966.] (Ljubljana, Théâtre Dramatique National Slovène [1966].) 14 + (I ov.) str. 8°. [Čelni nasl.] Ilustr. Ob nastopu z A. Kopit: Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo... 72 BÔKAY Jânos Jânos B6kay: Bohemi in metulji. (Bohémek és pillangôk.) Roman o Pucciniju. (Prev. Jože Zupančič.) Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1967. 565 + (I) str. 8°. (Biografije.) 73 KALAN Filip Les auteurs étrangers contemporains sur la scène Slovène. Par Filip Kalan Kumbatovič. (Paris, Centre national de la recherche scientifique 1967.) Str. 323 do 332. 8°. Iz: Le théâtre moderne. 2. 74 MILANO VIČ Olga Olga Milano vic: Vela Nigrino-va. Beograd: 1882—1908. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 310—342. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 75 ORESKOVIČ Ksenija Ksenija Oreškovič: Drame Ivana Cankarja na odru beograjskega Narodnega gledališča. [Ljubljana, t. »Jože Moškrič« 1967.] Str. 343—362. 8°. Ilustr. Iz: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Št. 10. 76 DUNDIN Jovan Počeci slovenačkog pozorišta. ([Tekst] Jovan Dundin.) Novi Sad 4.—14. maj 1967. Novi Sad, Sterijino pozorje; Ljubljana, Slovenski gledališki muzej [1967], (7) str. 8°. Ob razstavi Slovenskega gledališkega muzeja v Novem Sadu. 77 RAE Kenneth Kenneth Rae in Richard Southern: Mednarodni slovarček tehničnih gledaliških izrazov. (An international vocabulary of technical theatre terms.) Slovenski del pripr. Janko Moder, Viktor Molka in Dušan Tomše. (Ob stoletnici Dramatičnega društva 1867—1967.) Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1967. 143 + (I) str. 8°.' (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 40.) 78 TEATRO Nazionale Drammatico Slo veno — Ljubljana . . . Recite al Piccolo Teatro di Milano, [14, 15] aprile 1967 ... Ljubljana, Teatro Nazionale Drammatico Sloveno [1967]. (12) str. + 1 pril. 8°. Ilustr. Ob nastopu z W. Shakespeare: Kralj Lear. 79 ARAMBASIN Tatjana Tatjana Arambašin: Cankar u Puli. Zadar, Društvo za proučavanje i unapredenje pomorstva Jugoslavije 1968. Str. 1025—1036. 8°. [Ov. nasl.] Iz: Pomorski zbornik. 6. 80 BOBROWNICKA Maria Slowehskie teatralia. ([Napisala] Maria Bobrownicka.) Str. 311 do 316. 8°. Iz: Pamii^tnik slowianski. T. 18. [1968.] 81 G A VELLA Branko Branko Gavella: Igralec in gledališče. (Prev. in prir. Lojze Filipič.) Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1968. 169 + (I) str. 8°.' (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 42.) Z avt. sl. 82 MORAVEC Dušan Cankar na jugoslovenskim scenama. Cankar na jugoslovanskih odrih. ([Napisal] Dušan Moravec. Novi Sad, maj—jun 1968.) (Novi Sad, Sterijino pozorje; Ljubljana, Slovenski gledališki muzej 1968.) (4) + (I ov.) str. 8°. [Ov. nasl.] Tekst v slovenščini in srbohrvaščini. Ob razstavi Slovenskega gledališkega muzeja v Novem Sadu. 83 TROYAT Henri Henri Troyat: Puškin. 1. (Pouchkine. Prev. Vital Klabus.) Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1968. 415 + (III) str. 8°. (Biografije.) 84 VIDMAR Josip Josip Vidmar: Dramaturški zapisi. (Sa slovenačkog prev. Mûris Idrizovič.) (Novi Sad, Sterijino pozorje 1968.) 253 + (II) str. 8». (Biblioteka Sterijinog pozor ja. Dramaturški zapisi. 4.) 85 DHOMME Sylvain Sylvain Dhomme : Moderno gledališče v zadnjih sto letih. (La mise en scène contemporaine. Prev. Draga Ahačič.) Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1969. 303 + (IV) str. + pril. 8°. (Kultura in zgodovina.) 86 SLOVENSKIJ Nacional’nyj Teatr Ljubljana. Socialističeskaja fe-derativnaja respublika Jugoslavija. (Gastroli v Sovetskom Sojuze. Riga —Moskva [15,—27. 10.] 1969.) (Riga & Moskva, Goskcncert SSSR 1969.) (12) + (II ov.) str. 8°. [cir. Ov. nasl.] Ilustr. Ob nastopu v Rigi in Moskvi z I. Cankar: Hlapci, P. Kozak: Kongres in Aishilos: Oresteia. MODERNO GLEDALIŠČE Jnic Sivet 87 TEATRO Comunale di Firenze. (II Teatre Nazionale Sloveno di Lubiana presenta) La Fiera di So-rocinski (. .. di Modesto Mussorgsky. ... 11 febbraio 1969,... 12 febb-raio [1969] ...) Stagione lirica in-vernale 1968/69. (Firenze, Teatro Comunale [1969].) Str. 405—422. 8». [Ov. nasi.] Ilustr. 88 TROYAT Henri Henri Troyat: Puškin. 2. (Pouchkine. Prev. Vital Klabus.) Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1969. 463 + (I) str. 8°. (Biografije.) 89 NELMS Henning Henning Nelms: Tehnika režije in igre. (Play production. Poslov, in pripr. Dušan Tomše.) ([Ljubljana], Prosvetni servis) 1970. 104 + (I) str. 8°. (Gledališki priročniki. 3.) Ilustr. 90 NIETZSCHE Friedrich Friedrich Nietzsche: Rojstvo tragedije iz duha glasbe. (Die Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik.) Poslov. Wilhelm Heiliger. (Spremno študijo napisal Valentin Kalan.) [Ljubljana], Slovenska matica 1970. 162 + (II) str. 8°. (Filozofska knjižnica. 8.) Ov. nasl. : Rojstvo tragedije. 91 SELENIC Slobodan Slobodan Selenič : Angažirana drama. (Angažma u dramskoj formi. Prev. Vasja Predan.) Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1970. 221 + (I) str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 52.) 92 BALLETO Del Teatro Nazionale (Sloveno) di Lubiana. Padova — Teatro Comunale »G. Verdi« 30 ottobre 1971 ... Padova, Comune di Padova — Assessarato Turismo-Spettacolo-Manifestazioni [1971]. (8) str. 8°. Ob nastopu v Padovi z: Baletni večer Sergeja Ldfarja (odlomki iz: Romeo in Julija, Favn, Suita v belem). 93 BROOK Peter Peter Brook: Prazen prostor. ([The empty space.] Prev. Rapa Suklje.) Ljubljana, (Mestno gledališče ljubljansko) 1971. 172 str. 8°. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega. 52.) 94 POZORIŠNI život u Sloveniji (: 1945—1970:). (Sa slovenačkog prev. Gojko Janjuševič i Dejan Po-znanovič.) (Novi Sad, Sterijino pozor je 1971.) 190 + (II ov.) str. + pril. 8°. [Čelni nasl.] (Scena. 7. Br. 2/3.) Ilustr. Avtorji: J. Javoršek, J. Vidmar, B. Kreft, F. Kalan, D. Moravec, M. Bor, I. Potrč, S. Samec. B. Hartman, T. Frelih, M. Mihelič, I. Torkar, J. Babič, J. Žmavc, L. Filipič, V. Taufer, T. Kermauner, P. Božič, M. Zupančič, D. Zajc, M. Javornik, B. Trekman, F. Benedetič, T. Pavček, M. Mikeln, B. Štih, V. Predan, F. Jamnik, A. Inkret, J. Snoj; Repertoar slovenačkih pozorišta (:1945—1970:) in D. Zajc: Drumovndk. AVTORSKO KAZALO: Ahačič Draga 38 Arambašin Tatjana 79 Babič Jože 94 Batušdč Slavko' 28 Benedetič Filibert 94 Berčič Branko 38 a Bobrowmicka Maria 80 Bôkay Jânos 72 Bor Matej [ps.] 43, 94 Božič Peter 43, 94 Brejc Jože glej: Javoršek Jože [ps.] Brenčič Radovan 7 Birooik Peter 93 Cajnkar Stanko 43 Cankar Ivan 3, 5, 28, 30, 38 a, 41, 58, 75, 79, 82 Cvetko' Dragotin 8 Debevec Ciril 9 Delak Ferdo 60 Dhomme Sylvain 85 Dobrovoljc France 28 Drofenik Franček 55 Drolc Franc 29 Dundin Jovan 76 Fakin Igor glej: Torkar Igor [ps.] Fatur Bogomil 11 Filipič Lojze 81, 94 Frelih Tone 94 Gavella Branko 81 Glušič Helga 58 Golovin Peter 51 Gottlob Karl Anton 2 Gradišnik Fedor 28, 30, 46, 47 Grum Slavko 58 Griin Herbert 43 Gspan Alfonz 2 Hartman Bruno 28, 94 Hiti Stanislav 27, 53 Hofman Branko 43 Ibsen Henrik 5 Ingolič Anton 43 Inkret Andrej 3, 31, 94 Jamnik France 94 Jan Slavko 42 Javornik Marjan 94 Javoršek Jože [ps.] 13, 43, 94 Jerman Ivan 32 Jevnikar Martin 64 Jug Hermina 23 Kalan Filip [ps.] 14, 15, 39, 65, 73, 94 Kalan Valentin 90 Kapelj Bojan 56 Kermauner Taras 33, 57, 94 Kislinger Juro 43 Koblar France 16, 34 Kodrič Franc 34 Koruza Jože 23, 43 Kosmač Ciril 58 Kozak Ferdo 43 Kozak Primož 43 Kralj Vladimir 66 Kranjec Marko 23 Kreft Bratko 17, 28, 43, 94 Kumbatovič Filip glej: Kalan Filip [ps.] Levstik Fran 22 Linhart Anton Tomaž 2 Mahnič Mirko 18, 59 Marušič Branko 24, 34 Maver Marij 1 Mevlja Dušan 40, 51 Mihelič Mira 43, 94 Mikeln Miloš 10, 43, 94 Milanovač Olga 74 Mlakar Pia 51 Mlakar Pino 19, 51 Moder Janko 77 Molka Viktor 77 Moravec Dušan 20, 21, 28, 41, 48, 60, 82, 94 Mrak Ivan 43 Nelms Henning 89 Neubauer Henrik 51 Nietzsche Friedrich 90 Nigrdnova Vela 74 Oreškovič Ksenija 75 Pavček Tone 94 Pavlin Marta 51 Pavšič Vladimir glej: Bor Matej [ps.] Pavšič Tomaž 49 Peterlin Jože 1 Pirjevec Dušan 35 Potrč Ivan 43, 94 Prašelj-Turk Angel 1 Predan Vasja 4, 10, 45, 94 Puccini Giacomo 72 Puškin Aleksander Sergeevič 83, 88 Rae Kenneth 77 Rajh Helena 46 Remec Alojzij 43 Remec Miha 43 Rožanc Marjan 43 Rustja Adrijan 42, 50, 61 Sajko Rosanda 5 Samec Smiljan 94 Selenič Slobodan 91 Shakespeare William 11 Shaw Bernard 11 Sivec Jože 62 Slodnjak Anton 22 Smasek Emil 28 Smole Dominik 31, 33, 43 Smolej Viktor 28 Snoj Jože 94 Southern Richard 77 Strniša Gregor 33, 43 Saljapin Fjodor Ivanovič 70 Šarabon Mitja 51 Škerlj Stanko 25 Štih Bojan 44, 94 Taufer Veno 52, 94 Tavčar Josip 43 Tiran Jože 48 Tornše Dušan 10 45, 63, 77, 89 Torkar Igor [ps.] 43, 94 Trekman Borut 94 Troyat Henri 83, 88 Turk Danilo 26 Ukmar Kristijan 28 Vidmar Josip 36, 84, 94 Vodnik France 37 Wisiak Lidija 51 Zadravec Franc 23, 58 Zajc Dane 33, 43, 94 Zorko Marko 6 Zunan Vitomil 43 Zupančič Mirko 6, 43, 94 Žmavc Janez 43, 94 Sestavila Mojca Kaufman Publications sur les pièces de théâtre et le théâtre en Slovénie Dans les numéros 8—9 de notre revue (pages 244—267), nous avons publié un aperçu bibliographique de toutes les publications Slovènes originales concernant les pièces de théâtre et le théâtre ainsi qu’une bibliographie des traductions, des publications étrangères sur le théâtre Slovène et les pièces de théâtre ainsi qu’une bibliographie des publications en langues étrangères d’auteurs Slovènes sur ce sujet. La bibliographie publiée alors comprenait 160 unités. Dans le présent numéro nous continuons ce travail pour les années 1966—1971. Ce complément est fait suivant les mêmes principes que la bibliographie précédente. POROČILA UDK 069.02:792(497.12)”1971” Poročilo o delu Slovenskega gledališkega muzeja v letu 1971 a) Razstave 1. Dne 13. marca smo odprli v društvenih prostorih Drame SNG manjšo sta'no razstavo s temo Slovenska dramska dela v ljubljanski Drami med obema vojnama. Uvodno besedo je imel Mirko Mahnič. Hkrati je sodeloval SGM tudi pri stalni razstavi o gledališki dejavnosti v partizanskih letih, ki jo je odprlo istega dne Društvo dramskih umetnikov v istih prostorih. 2. Dne 5. oktobra smo odprli v foyerju Mestnega gledališča ljubljanskega spominsko razstavo o delu Hinka Nučiča. Uvodno besedo je imel Mirko Mahnič. — V tem letu so bile v teh prostorih pravzaprav tri razstave: tudi spominska razstava Delo Bojana Stupice na slovenskih odrih, odprta že 18. decembra 1970, je bila na ogled do pomladi 1971; spominska razstava ob jubileju Mile Šaričeve pa je bila pripravljena že v decembru 1971, odprta pa zaradi poznejše premiere, s katerimi vežemo te razstave, šele 7. januarja 1972. 3. Dne 18. oktobra, ob Borštnikovem srečanju, smo odprli v foyerjih Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru spominsko razstavo ob obletnici smrti Staneta Severja. Ta, letošnja največja gledališka razstava je prikazala igralčevo' delo v naslednjih poglavjih: Iskanja in prvi uspehi (1934—1941); Zrelost — od osvobojenja do jubileja (1945—1961); Poslednje dramske vloge (1961—1969); Slovo z Gledališčem enega (1970). Posebej so bila razstavljena pričevanja o Severjevih gostovanjih ter o delu pri filmu in televiziji. Uvodno besedo je imel dr. Bratko Kreft. 4. Dne 18. novembra smo odprli v prostorih Muzeja pozorišne umetnosti Srb:je v Beogradu razstavo Mladostno delo Bojana Stupice. Uvodno besedo sta imela predstavnika obeh ustanov, Olga Milanovič in Dušan Moravec. — Pripomniti velja, da nas je presenetil ob tej naši drugi razstavi v Beogradu izjemno lep obisk pomembnih gledaliških delavcev. 5. Dne 18. decembra, ob prvi podelitvi Severjevih nagrad, smo na novo odprli v galeriji na loškem gradu v Škofji Loki spominsko razstavo o delu Staneta Severja — na dan obletnice igralčevega slovesa. Uvodno besedo je imel Dušan Moravec. Ob robu je pripravil Slovenski gledališki muzej gradivo tudi ob raznih drugih priložnostih, tako za vitrino Vide Juvanove ob podelitv' Prešernove nagrade, za gledališki del Finžgarjeve razstave v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici, za razne televizijske oddaje, domače in tuje publikacije itd. Otvoritev Severjeve razstave v Mariboru (18. oktobra 1971) Del Severjeve razstave v Mariboru (ob Borštnikovem srečanju 1971) Ob otvoritvi razstave Bojana Stupice v Beogradu (18. novembra 1971) Del kolektiva srbskega in slovenskega gledališkega muzeja ob otvoritvi razstave Bojana Stupice v Beogradu Pogled na del Severjeve razstave v Škofji Loki (18. decembra 1971) Prvi Severjevi nagrajenci (Škofja Loka 1971) b) Publikacije in raziskovalno delo V letu 1971 je natisnil SGM, tako kakor prejšnja leta, dva zvezka svoje revije »Dokumenti SGM«, edine jugoslovanske periodične publikacije za gledališke raziskave. Letošnja zvezka, 17. in 18., sestavljata sedmo knjigo. Prvi je bil pretežno namenjen raziskavi dela Bojana Stupice v slovenskih gledališčih, drugi pa de'oma igralskemu in pevskemu ustvarjanju Irme Polakove, deloma pa spominu Staneta Severja. Hkrati s pričujočim zvezkom smo pripravljali že tudi dvajsetega, ki bo skušal osvetliti novo gradivo o Dramatičnem društvu, ljubljanski in zagrebški opus Zofije Borštnik-Zvo-narjeve, delo Mileve Zakrajškove, pisma Antona Verovška s komentarjem dr. Fr. Koblarja itd. Razen novih zvezkov Dokumentov pripravljamo tudi dopolnilni snopič k naši knjigi »Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967« in sicer za obdobje 1967—1972; ta snopič bo hkrati deloma dopolnil prejšnjo knjigo in objavil tudi nekatere popravke. Izšel naj bi v začetku leta 1973, vendar je to odvisno od denarne podpore, tako kakor je od podpore odvisno povečanje števila zvezkov ali vsaj obsega dosedanjih dveh letnih zvezkov Dokumentov. Gradiva je mnogo in tudi sodelavci so na voljo, letošnja podpora 27 600 din pa krije komaj dobro polovico stroškov pri sedanjem obsegu. V tem letu smo, tako kakor prej izpopolnjevali naše kartoteke, ki so pomagale pri raziskovalnem delu (zlasti kartoteko biografskih člankov in kartoteko predstav), sestavili smo več bibliografskih pregledov vlog, komentarjev h korespondencam in k arhivskemu gradivu itd. Rezultate tega dela smo deloma objavi1 i v Dokumentih, deloma pa sodelavci muzeja tudi v tuji periodiki in v samostojnih knjigah. Predstavnik muzeja se je udeležil tudi letošnjih jugoslovanskih teatroloških posvetovanj, tako simpozija Gledališče in revolucija v Jajcu in posvetovanja o srbskih gledaliških raziskavah v Sremskih Karlovcih. c) Novo gradivo Največja pridobitev leta 1971 je zapuščina dramskega igralca Hinka Nučiča, predvsem tisti del za leta 1900—1912. S to zapuščino smo pridobili večjo zbirko fotografij, ki osvetljujejo slovensko gledališče pred prvo vojno; dragoceno korespondenco, ki vsebuje poleg v tem zvezku delno objavljenih Govekarjevdh pisem tudi dopise Zofije Borštnikove, Friderika Juvančiča, Loj za Kraigherja, Milana Skrbinška in še drugih; mnoge letake, predvsem komplet iz Nučičevih mariborskih let (1919—1921) in večjo zbirko letakov Slovenskega doma v Zagrebu; urejeno zbirko časopisnih kritik iz Nučičevih prvih ljubljanskih let (1900—1912); osebne dokumente (pogodbe, dekrete itd.); in še celo nekaj dokumentov iz izgubljenega arh'va Dramatičnega društva, ki jih objavljamo že v tem zvezku. Razen te zapuščine smo dobili, prav tako v dar, tudi zbirko fotografij, pisem, osebnih dokumentov itd. iz zapuščine Lojzeta Drenovca in Vere Danilo-Balatkove, ki sta umrla ob koncu leta 1971. S temi tremi g1edališkimi ustvarjalci so se poslovile domala zadnje priče delovanja starega Deželnega gledališča, zato so njihove zapuščine, ki vsebujejo gradivo iz obdobja pred prvo vojno, toliko dragocenejše. Razen tega pa se je naša fototeka in zbirka scenskih in kostumskih osnutkov v tem letu spopolnila z nekaterimi sodobnimi primerki, ki nam jih je odstopil Atelje SNG v Ljubljani. Izpopolnila se je tudi zbirka letakov, predvsem pa knjižnica, tako z nakupi (skupaj 214 publikacij, od tega 183 domačih), z zamenami (skupaj 198 publikacij, od tega 112 tujih) in z darovi (125). Izpopolnila se je tudi zbirka drobnega gledališkega tiska, ki je za raziskovalce pogosto posebno dragocena (205 kosov). d) Delovni pogoji Zaključujemo z najbolj mračnim poglavjem: spremenilo se ni od lanskega leta nič, pa tudi v zadnjem desetletju skoraj nič — kdor se želi s tem podrobneje seznaniti, naj si ogleda poročila v prejšnjih šestih knjigah. Razstavnih prostorov ni, število stalnih sodelavcev je isto (4), najhuje pa je, da postajajo nevzdržni tudi pogoji za interno delo (3 sobe in ena v souporabi). Zato ne moremo prevzeti niti odgovornosti za pravilno hranjenje že prevzetega gradiva, hkrati pa moramo odklanjati sleherno večjo zbirko (npr. filmsko dokumentacijo, operni arhiv itd.). Kar se tega tiče, bo dočakal Slovenski gledališki muzej prihodnje leto prav klavrno svoj dvajseti rojstni dan. Kar je napravil, je napravil v skrajno neprimernih delovnih pogojih; kar je zamujeno, ni zamujeno po krivdi sodelavcev. Compte-rendu du travail du Musée du théâtre Slovène en 1971 Le compte-rendu annuel publié chaque année dans le premier numéro de la revue parle d’abord des expositions. En 1971 le Musée a préparé cinq expositions et a collaboré à plusieurs expositions à l’étranger. La plus importante fut l’exposition commémorative consacrée à l’acteur Stane Sever, décédé en 1970. Elle fut inaugurée lors du festival »Rencontre de Borštnik« à Maribor. Le Musée organisa à Belgrade l’exposition »L’oeuvre de jeunesse de Bojan Stupica«, consacrée à l’oeuvre de l’acteur et metteur en scène Bojan Stupica qui, pendant plusieurs années, travailla aussi à Belgrade. La deuxième partie du compte-rendu parle des publications et du travail de recherche, entre autre des préparations pour le fascicule complémentaire du livre Répertoire, publié en 1967. Le fascicule complémentaire embrassera la période des cinq dernières années. La troisième partie du compte-rendu parle des documents acquis en 1971 surtout sous forme de legs, dont le plus important est celui de Hinko Nučič. Le compte-rendu mentionne à la fin les conditions de travail qui empêchent d’ouvrir la collection permanente déjà préparée et également d’accepter des legs plus importants. DOSLEJ SO IZŠLE NASLEDNJE KNJIGE (ZVEZKI) DOKUMENTOV SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA: I. knjiga (strani 240, zvezki 1 do 5) — 1964 in 1965 II. knjiga (strani 276, zvezka 6—7 in 8—9) — 1966 III. knjiga (strani 428, jubilejni zvezek 10) — 1967 IV. knjiga (strani 362, zvezka 11 in 12) — 1968 V. knjiga (strani 252, zvezka 13 in 14) —. 1969 VI. knjiga (strani 200, zvezka 15 in 16) — 1970 VII. knjiga (strani 188, zvezka 17 in 18) — 1971 in 19. zvezek VIII. knjige * * Risba na ovitku je simbolična karikatura Hinka Smrekarja, nastala ob času Cankarjeve polemike z gledališkim intendantom Franom Govekarjem: ta vodi z eno roko mršavo »-Krpanovo kobilo«, z drugo pa cenen prizor na odru, oboje v stilu lutkovnega teatra.