Sola in birokratizem. (Dopis s Krasa.) V pradavnih časih ni poznalo človeštvo šol. Ono ni čutilo nikakega interesa za omiko in napredek. Človek je bil barbar, napol divjak in neveden. Klatil se je po temnih gozdih in prostranih livadah, zasledujoč živali, ki jih je ali krotil ali pa pobijal s svojim bornim in topim orožjem. Časi so se izpreminjali; prebivalstvo se je množilo in z njim tudi množina dušnih in telesnih potreb. V vednem boju za obstanek, v vednem zalezovanju divjačine je izumljal človek vedno nova orodja, njegovo oblačilo se je izpopolnjevalo, kratko rečeno, začelo se je drugo življenje. Človek je začel opazovati prirodo; izkušal si je razjasniti razne pojave. Njegov duh se je izpraševal po vzrokih, toda bil je prešibak, da bi si bil mogel to tolmačiti naravnim potem. Telesnemu delovanju je sledilo duševno. Kakor vlada razlika že med prsti ene roke, tako je tudi med Ijudmi. Eni so bolj živahni, bolj vihravi, boljšib duševnih zmožnosti, drugi pa obratno. Gotovo so prvi mnogo bolje pojmili razne pojave in prišli do boljšib sklepov kot drugi. Naravno je tedaj, da so postali ti učitelji drugim. Svoje izkušnje so podajali drugim, tako se je začel napredek, to je bil prvi element šole in prvi poizkus poučevanja. Ozrimo se le v zgodovino in gotovo se prepričamo o resničnosti teh besed. Kaj so bili razni preroki v sv. pismu ? Kaj so bili Sokrates, Platon, Aristotcles, Anaksagora? Kam naj prištejemo Budho, kam uvrstimo druge? To so bili učitelji — voditelji svojib sodeželanov, svojega naroda. Oni so delali duševno in izkušali dvigniti duŠevni nivo svojega rodu na višjo stopnjo. Narod so poučevali in ga s tem vodili na pravo pot, mu blažili srce in bistrili um. Kako idealno razmerje je vladalo mnogokrat med temi modrijani in njih privrženci, poslušalci in učenci, je zgled Evklides. Kako željno so se ozirali narodi za virom omike in napredka! Toda predaleč bi zašel, ko bi hotel vse omeniti, vse navesti in razporediti po vrsti. To ni moja naloga. S tem sem zbudil le nekoliko spominov na začetek vsake omike in napredka, na šolo v preteklosti, od katere prehajam na sedanjost. O pomenu šole za vsak narod v sedanjosti se je že toliko pisalo, da bi bilo popolnoma odveč, govoriti tukaj o nadaljnih podrobnostih. V prvi vrsti pride tu v poštev seveda ljudska šola. Vzvišena je njena naloga, prelep njen namen, toda na pot ji polagajo toliko ovir, da le s težavo prodira proti svojemu smotru. Ravno te ovire so vzrok, da ne more izpolnjevati svoje idealne naloge. Ravno razni poklicani in nepoklicani reformatorji in laži - zaščitniki so ji ona mora, ki ji jemlje življensko energijo in ji pije srčno kri. Koliko nedostatkov, koliko težkih obdolžitev ji očitajo njeni nasprotniki, ki jih ni malo število! A ne vidijo spon, v katerih še vedno ječi šolstvo. Očitajo mnogokrat, da ne znajo 'otroci, dokončavši šolo, nobenega nauka, pridobljenega v nji, uporabiti v praksi. Najboljši računarji, najpridnejši učenci nimajo po dokončanem šolskem obisku ničesar od šole. Pravijo, da ne ponesejo otroci po dokončanem šolskem obisku nič praktičnega domov. Mnogo so se učili, nič naučili. Šola uzgojuje mnogokrat dresirane mašine, redko značaje. To so težke obsodbe ! Kje tiči temu vzrok? Kdo daje povod tej žalostni prikazni? To je namen tega spisa, nekoliko pogledati za kulise in saj deloma očrtati tiste, ki zlasti po kršnem Krasu ovirajo kot cokla pravilni razvoj šolstva. Tu vidimo kot prvo oviro starega grešnika, ki ne dela nič drugega na svetu, kakor samo vklepa v svoje spone vse, kar hrepeni po svobodnejšem poletu. To je tista dušeča in duhomorna uredba, ki so ji opravičeno dali ime sv. Birokracija in nam ga je »U. T.« lepo orisal že pred časom. Povsod, kjer ga ne potrebujemo, ga zagledamo. Kjer je njegov pravi delokrog, tam ga pa ni? Po pravici ga lahko imenujemo mojstra - skazo, ki se vsega loti, ničesa ne dokonča, oziroma vse pokvari. Dan za dnevom skuha za svojo zeleno mizo kaj novega, kaj epohalnega. Podoben je v tem oziru starim alkimistom. V svojem laboratoriju sedi, za ves svet se ne zmeni, toda sodnik neznanim zadevam biti, to pa zna. Kako blagodejno pa je to vmešavanje v vse javne zadeve, v kulturne, politične in druge odnošaje, razvidi lahko vsakdo, ki le nekoliko zasleduje vse življenje na tem svetu. Začnimo tam, kjer se najbolj falzificira, kjer milijoni takorekoč kar izginjajo v njegovem nenasitnem žrelu I To je militarizem. Koliko birokratizma je tu ! Koliko krepkib mladeničev je že moralo izkrvaveti na premnogih bojiščih le zato, ker ni smel vrhovni poveljnik ravnati po svojem prepričanju, ampak je moral slušati svete ljudi, ki so sedeli za bogato obloženo mizo daleč od bojišča v glavnem mestu. Zgledi: Poljsko pod Ivanom Kazimirom, Lavdom proti Frideriku II., admiral Sufren v Indiji proti Angležem za Ljudevika XVI. Kaj pa nam kaže uprava pri modernem militarizmu, špecijalno Rusija, a tudi kulturna Francija pod znanim Pelletanom? Pojedine napravljati, tirati politiko in se mešati vanjo, toda akte o vojni mornarici, o oboroženju bojnih ladij, o njih popravi i t. d. — te je spravljal v svoje miznice, kjer so gnili. Kaj to, če je zaradi te nemarnosti šel oklopni križar »Sully« z vrednostjo 25,000.000 frankov pod vodo. V slučaju vojske pa gre vsa mornarica lahko v eni bitki k ribam na pohod — zaradi take uprave. To je birokraško upravljanje državnega in ljudskega imetja. Koliko sto milijonov gre tukaj, Bog vedi kam, le zaradi te strašne uprave!  (Ualje.)