številka Jezik in slovstvo Letnik XII. številka 2 Ljubljana, februar 1967 Časopis izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Franc Zadravec, Janez Sivec Tehnični urednik: Ivo Graul Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju Opremila inž. arh. Jakica Acceto Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka N-din 2,50 (250 din) za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) Rokopise pošiljajte na naslov urednikov Vsebina druge številke Razprave in članki Anton Blodnjak O dramatičnem razvoju naše romantike 33 Anton Bajec Jezik v Zupančičevi prevodni prozi 42 Jože Pogačnik O stilni podobi slovenskega slovstva v obdobju reformacije 52 Zapiski, ocene in poročila L. Legiša Martin Jevnikar; Veronica di Desenice nella letteratura slovena 57 Andrijan Lab Nekaj pripomb k Svetovni književnosti I in II 58 Franc Zadravec Mitja Mejak, Književna kronika 60 Stane Grebene Bibliografski dodatki k Prešernovemu Zbranemu delu I in II (1965, 1966) 63 Stanko Skerlj Ob »odgovoru« prof. Jurančiča 64 Vprašali ste Janez Svoljšak Ali sta besedi območje in področje res sinonima? 66 Stane Sufiadolnik Območje - področje 66 Janez Svoljšak O podnapisih in še o čem 68 Tomo Korošec O kolutu, menjavanju, podnapisih, podnaslavljanju 68 Gradivo Popravek in pojasnilo 2/3 V oceno smo prejeli 2/3 Kronika Borut Stražar Jezikovna in estetska vzgoja se začne pri cicibanu 2/4 Jolka Milic Jezikovne dileme 2/4 Anton Slodnjak O DRAMATIČNEM RAZVOJU NAŠE ROMANTIKE Čeprav je z razsvetljenstvom naše slovstvo prvič po reformaciji ujelo korak s srednje- in vzhodnoevropskim kulturnim razvojem, je vendar moralo pustili ob strani marsikatero zvrst in premnoge motive, ki so bili v drugih literaturah ustvarjeni in uporabljeni že v drugi polovici 18. stoletja, pri nas pa so zahtevali takšne ali drugačne uresničitve še skozi ves prihodnji vek. Zato je morala tudi naša romantika doživljati svojstvene peripetije in porajati drugačne sadove kakor njene sestre v drugih deželah, dasi je imela seveda isti osnovni življenjski in ustvarjalni impetus: subjektivizem in nacionalizem. Obenem so delovale na svojstveni razvoj naše romantike osebne energije, ki se morebiti v nobeni dobi naše kulturne zgodovine niso tako razvnele in raz-nihale kakor v tej. To pa je seveda bilo naravno, saj so se v tej dobi morali streti pogledi in predsodki države in cerkve, da slovenski jezik zaradi maloštevilnosti in gospodarske ter politične malopomembnosti tistih, ki jim je bil materinščina, ni niti zmožen niti vreden podobne slovstvene in obče kulturne povzdige kakor drugi govori. Zato so morali romantiki obravnavati tudi jezikovna in pravopisna vprašanja, posebno ker razsvetljenci kljub velikim naporom niso ustvarili kolikor toliko enotne slovnice in ustreznega slovarja knjižnega jezika. Kljub temu ni bilo nujno, da je dobila prva faza naše romantike tako izrazito filološko podobo in vsebino. Vodnikovi, Primčevi, Jarnikovi, Modrinjakovi in Schneiderjevi verzi in prozni stavki pričajo, da bi ob razumnem in obzirnem uredniškem vodstvu lahko izhajali vsaj od 1809 ali 1814 slovenski pesniški almanahi z dovolj poetično in zanimivo vsebino in da morebiti ne bi bili potrebni tako veliki jezikoslovni podvigi in boji, kakor so sledili, da bi se izoblikoval čist, bogat in priznan knjižni jezik. Toda namesto tega je prvi val naših romftntikov moral potrošiti skoraj vso svojo duhovno moč za reševanje drugotnih, pravopisnih in slovniških problemov. To pa je v veliki meri zakrivil Jernej Kopitar, glavni filološki protiigralec pesniško ustvarjalni skupini na pozorišču slovenskega slovstva v prvih desetletjih 19. stoletja. Ta nenavadni človek, ki ga je vodila nepremagljiva volja po uveljavljanju ter je bil bolj filološko kakor umetniško nadarjen in izobražen, dasi je imel tudi mnoge lastnosti in vednosti literarnega teoretika in praktika, je utemeljil namesto slovenskega romantičnega pesništva — slovensko jezikoslovje. 33 Bil je gotovo najbolj protislovna osebnost v dogajanju, ki ga lahko ozna-: čimo: drama slovenskega slovstva. Ker pa je bil še bolj ponosno odkritosrčen; kakor ambiciozen, se je v pismih in polemikah brez sramu razkrival, tako daj ga lahko spregledamo, kolikor je to pri ljudeh mogoče, — do dna. Kar se tiče ; njegovega življenja za slovstvo oziroma z njim, ki nas tu najbolj zanima, je j priznaval, da pesništvo oziroma njegovo lepoto bolj čuti, kakor jo ume »anato- ¦ mizirati«, tj. kritično razčlenjati in ocenjevati. In zares razodeva v slogu svoje \ korespondence in znanstvene kritike ter polemike umetniške prvine, ki dajejo [ njegovim napadom, obrambam, dokazom in protestom močen subjektivni žar. i Neposredne estetske vrednote pa je ustvaril z nemškimi prevodi Vukovih i srbskih narodnih pesmi. Kopitar pa je imel kljub lastni sodbi, da nima kritičnega daru, dovolj pri- ; rojenega in privzgojenega okusa, da bi bil mogel voditi romantično slovstveno ¦ gibanje. O poskusih našega posvetnega pesništva za razsvetljenstva ni imel lepe : besede. Sodil je, da bi bil boljši molk kakor verzi v treh zvezkih Pisanic. Le Vod- j nikove pesmi v Pratiki in v Pesmih za pokušino je cenil nekoliko bolj. Županova ' Micka in Matiček pa sta mu bila edina primera naše proze, vredna omembe, i Tudi o naši ljudski pesmi ni vedel povedati mnogo dobrega, celo balado o Pe- j gamu in Lambergerju je imel za cerkovniško skrpucalo. V poskočnicah je videl | deloma ostanke starih pozabljenih oziroma prepovedanih spevov, deloma pro- j dukt najnovejšega »godčevskega« improviziranja. Njegova splošna slovstvena • izobrazba pa ni bila mnogo manjša kakor Čopova in Prešernova. Klasično slov- i stvo je dodobra poznal. Sprva je sploh želel biti profesor grščine. Večkrat je zapisal, da je Danteja, Boccaccia, Petrarca, Ariosta, Tassa in Metastasia ponovno ' prebiral in dobro razumel (»mehr als einmal gelesen und wohl verstanden«), j V sodobnem nemškem slovstvu je zelo cenil Lessinga, a najbolj ljubil Goetheja, j Ko nekoč zaradi neke kožne bolezni ni mogel hoditi v službo, je prebral vsa njegovega dela. Ob izidu prvega dela Goethejeve avtobiografije »Aus meinem | Leben« (Dichtung und Wahrheit) 1811 je pomiloval prijatelja Jakoba Zupana, i da ne more brati tega prekrasnega dela, ter mu je kratko, a bistro očrtal njegovo J vsebino. Tudi Jeana Paula je cenil, Grillparzerja pa ni maral. »Mistike«, kakor j je imenoval romantike z verskimi motivi in idejami, je smešil, ker je gojil »zdravo sokratično filozofijo,« kolikor ne bi zadevala državnih interesov, ter \ je odklanjal tako Chateaubrianda kakor Friedricha Schlegla in njegove po- I snemovalce. Čeprav je Kopitar poznal evropska slovstva in videl v njihovih ; delih poglavitna sredstva za omiko jezikov in narodov, je sam hotel ustvarjati j šele prve pogoje za razcvet mnogonarečnega slovanskega slovstva, iz katerega : naj bi se kdaj šele razvilo enotno slovansko slovstvo. Bil je namreč žrtev ter- ¦ minološke zmede v tedanjem filološkem in političnem pismenstvu, ko so še vedno pisali o enem slovanskem jeziku in slovstvu, dasi so se že vsa tako ime- ! novana narečja izoblikovala vsaj v zarodke knjižnih jezikov ter so se konsti- ! tuirali tudi skoraj vsi današnji slovanski narodi. Ker pa je prav on to stopnjo i razvoja med prvimi spoznal, jo je poskušal istočasno ovreči in priznati. V ta i namen si je zamislil nujnost enotnega pravopisa vsaj za vse tiste slovanske 1 narode, ki so pisali z latinico, ter priznanje individualnega slovstvenega živ- i Ijenja v vseh posameznih narečjih, med katerimi bi po njegovem prepričanju I nazadnje zmagalo tisto, ki bi imelo najlepše umetniške sadove. ! In enotni »latinski« pravopis za vse »katoliške« Slovane, ki bi mu ustrezal '¦ podoben »cirilski« za »pravoslavne« Slovane, je bil odslej poglavitna fiksna ideja ; genialnega, a trmoglavega in brezobzirnega Kopitarja, ki je zaradi nje mogel i 34 'i brezmejno ljubiti in sovražiti. Ker je pričakoval, da ga bo »oče slavistike«, veliki češki jezikoslovec Jožef Dobrovsky, podprl pri iskanju in oblikovanju idealnega slovanskega pravopisa, se mu je tako rekoč popolnoma izročil, zlasti ker je tudi globoko razumel in iskreno cenil njegova velika znanstvena spoznanja. Z nepojmljivo, več kakor očetovsko ljubeznijo pa je tudi vzljubil na pol hromega srbskega begunca Vuka Stefanoviča Karadžiča, ker se je ogrel za podobno reformo srbskega cirilskega pravopisa in sprejemal njegove znanstvene nasvete. Cisto drugače pa je ravnal s tistimi rojaki, ki so razodevali poleg filo-loških prizadevanj tudi pesniške in sploh leposlovne težnje. Prijatelj in Kidrič sta izčrpno prikazala, kako krivičen je Kopitar mogel biti Valentinu Vodniku, katerega je prav po babje opravljal, tožaril in celo smešil v pismih Dobrov-skemu. Z nenehnimi neposrednimi napadi in posrednimi obrekovanji, obtožbami in grožnjami pa je naravnost pospešil prezgodnji duhovni zaton prvega izpričanega slovenskega wertherjanca, nemirnega Janeza Primca, ki res ni bil posebno trden v slovenski slovnici, vendar je bil bolj, žrtev svojega popuščanja germanizirani slovenščini vzhodnoštajerske dijaške mladine in duhovščine kakor resničnega neznanja osrednjega kmečkega slovenskega govora, ki je bil Kopitarju merilo jezikoslovne pravilnosti. Tako pa je imel šmarski kaplan, janzenist dr. Jakob Zupan, ki ga je Kopitar izbral za izvršitelja smrtne obsodbe nad duševno preobčutljivim graškim profesorjem slovenskega jezika, lahko in na videz zaslužno delo. Podrobno naštevanje slovniških napak v Primčevih Nemško-slovenskih branjih (1813) je Zupan še zabelil z besedami: »Cebi ocenjevalec hotel biti natančen, bi morala biti ocena še enkrat večja kakor knjiga. Posebno sintaksa in besedni red sta popolnoma nemškujoča in zoprna slovenskemu ušesu.« Nagajivost življenja in usode sta hoteli, da je prav Zupan zadal prvi udarec metelčici, tej edini kolikor toliko uspeli uresničitvi Kopitarjeve pravopisne fiksne ideje. Kopitar je to glosiral 1835 v malo znanem pismu Metelku z okrutnimi in vendar sočutnimi besedami, češ naš ubogi Zupan je v bistvu »zelo požrešna in samoljubna zverina, ki se baha celo pred mojimi prijatelji, da je prvi zamajal Vas in mene.«' Kljub temu ga je bil pripravljen.pomilo-vati, četudi ga ne bi mogel opravičiti. »Naj bi mu našli kak skromen kanonikat, da bi mogel živeti, pa bo vse dobro.« Take sodbe o nekdanjem učencu in poznejšem odpadniku Zupanu je bil Kopitar zmožen pač predvsem, ker ga s kranjskimi janzenisti niso vezali samo pogledi na knjižni jezik in naloge domačega pismenstva, temveč tudi sorodnost odgovorov na aktualna vprašanja nravnega, političnega in narodnega življenja. Kolikor bolj ga je ogrožala notranja in zunanja neurejenost lastne čustvene, zlasti ljubezenske narave, toliko bolj je pri-trkaval janzenističnim tožbam nad škodljivostjo ali vsaj nepotrebnostjo ljubezenske pesmi, čeprav je utegnil biti v korespondenci in najbrž tudi v vsakdanjem življenju hudo dvoumen in celo nespodoben. V janzenistični duhovščini, ki je bila sorazmerno najbolj izobražena plast slovenskega ljudstva, pa je videl tisto duhovno moč, ki bi mogla ne samo najuspešneje krotiti in urejati nagonske hudodelske in revolucionarne vzbuhe v ljudstvu, temveč je bila tudi edina zmožna uresničiti njegove jezikovne in slovstvene načrte. Potemtakem je bilo naravno, da je označil že 1813 janzenista Matevža Ravnikarja, profesorja ljubljanskega liceja in bogoslovja, »desete šole cesarsk kraljevskega vučenika«, v pismu nedelavnemu Zupanu kot »spes mea«, saj se je energični Vačan odločil že 1809, da bo deloval po Kopitarjevem slovstvenem ^ Pismo je izšlo 1909 v Jagičevem »Archivu für slavische Philologie«, str. 468—470. 35 načrtu, razglašenem v slovnici. Iz hebrejskega izvirnika je prevedel pet Mojzesovih knjig, ki pa so ostale v rokopisu. Pač pa je izdal dve nabožno-poučni knjigi: pomnoženo in prirejeno XII. izdajo Gollmayerjevega prevoda Mesen-guyjevega molitvenika Sv. maša in lastni prevod nemške vzgojne knjižice Perpomočik Boga prav spoznati in častiti. Obe deli sta izšli 1813 in Primčev ocenjevalec, ki sta ga »globoko presenetili«, ju je označil kot »edina poznana-spisa, ki sta napisana v pristnem slovenskem jeziku (dialektu)«. Iz biblio-filskega izvoda Sv. Maše, ki ga je Ravnikar s posvetilom podaril Kopitarju, slutimo vnemo in vdanost odločnega in zvestega sodelavca. O tem priča tudi Predgovor, v katerem prireditelj po kratkem uvodu razpravlja o vsebini in zlasti o jezikovni podobi knjige ter poudarja, da je spisana v slovenščini, »kakor se res govori med nami«, ker je »očejena« od »nemških in drugih tujih besedi«. Nato priporoča deležniške in prislovne zveze (-vši, -ši, neprenehoma, nevedoma, nehotoma), češ da se z njimi »slovenska beseda grozno lepo skrajša«. Slednjič pojasni pomen naglasnih znamenj, s katerimi je opremil besedilo. Ta Predgovor je toliko zanimivejši, ker priča, da je Ravnikar izdelal teoretične in praktične temelje reforme našega slovstvenega pisanja že pred splošno znanim uvodom v I. del Zgodb svetega pisma za mlade ljudi (1815). Vnovič jih je prikazal samo obširneje in poljudneje, prav za umevanje šolske mladine, tako da je ta spis pravi začetek našega poučnega, ne verskega ali šolsko poučnega pismenstva za mladino. Pri deležniškem in prislovnem krajšanju stavkov se je omejil na tvorne deležnike preteklega časa dovršnih glagolov. Pri tem se je skliceval na nekdanjo rabo teh oblik v kranjščini ter stari cerkveni slovanščini, na današnje slovanske govore in knjižne jezike »kmalu onkraj Štajerskega« in na obnovljeno rabo v koroškem in štajerskem najnovejšem pisanju. Zaključnemu, tretjemu delu Zgodb pa je Ravnikar 1817 dodal poglavje o zgodovini krščanstva na Slovenskem ter se najbrž prvi med našimi nabožnimi pisatelji dotaknil Cirilovega in Metodovega apostolstva. Pri tem je odločno poudaril prednost Cirilovega črkopisa, češ da je dajal »vsakemu slovenskemu glasu svojo lastno črko, »ino, kar to tiče, Nemci, Latinci, Francozi, vsi narodi naj se gredo skriti proti njemu«. Nazadnje je opozoril, da se na Dunaju po Cirilovem zgledu že delajo nove latinske črke za naše glasove, ki doslej niso imeli enotnih znamenj. Leto dni poprej pa je Ravnikar priredil v smislu Kopitarjeve jezikovne reforme tudi dvojezično ljudskošolsko čitanko: Male povesti za šole na kmetih. Obenem si je prizadeval za ustanovitev ljubljanske stolice za slovenski jezik (1815), za popolne slovenske ljudske in nadaljevalne šole, za dobre učbenike. L. 1820 je na Dunaju s Kopitarjem in Dobrovskim celo razpravljal o dokončni podobi novih črk. Cim bolj pa so kranjski janzenisti in Kopitarjevi duhovniški zavezniki na Koroškem in Štajerskem sodelovali z mogočnim dunajskim cenzorjem in skriptor-jem, tem bolj so prihajali v stisko zarodki samostojnega, v nekaterih primerih že romantičnega ali vsaj predromantičnega slovstva. Tako je doživljala kranjska ali osrednja — Vodnikova, po Zoisu oplemenitena ljudskovzgojna, komaj rahlo subjektivizirana leposlovna smer po obnovitvi avstrijske oblasti (1814) čedalje hujše nasprotovanje janzenistične duhovščine in metternichovskega uradništva. Tudi folklorni ali primitivni realizem vzhodnega Štajerca Leopolda Volkmerja ter zarodki revolucionarno-politične popevke in predromantične čustvenosti pri Korošcih Matiji Schneiderju, Urbanu Jarniku in Slovenjegoričanu Štefanu Mo-drinjaku začno naglo zamirati pred navalom nabožnega, slovničarskega in gospodarsko poučnega pismenstva. Volkmer se je v Pesmi od lipe in zlasti v 36 Slovesu od mojega hrasta nazadnje iztrgal trivialnemu basnopisju ter banalni prleški vsakdanjosti ter se tesno približal meji, ki loči lepoto od nelepote, poezijo od nepoezije. Sklepna kitica njegovega Slovesa od mogočnega hrasta, ki so ga posekali hudobni ljudje, budi misel, da bi celotna pesnitev lahko bila tudi podoba Napoleonovega padca. Zložena »na dan sv. Gerce« (17. marca) 1813 bi mogla zlasti s poslednjo kitico kazati na posledice Napoleonovega poraza na Ruskem.' A že 1811 se je še bliže k poeziji ali vsaj leposlovju primaknil Modrinjak z Molitvijo na božico Slovenko, ki je goreč prerodni in družbeni di-tiramb, naslovljen Paladi Ateni, naj prosvetli in osvobodi Slovence in druge Slovane. S tem je ustvaril izvirno dopolnilo Vodnikovi Iliriji oživljeni in Jarnikovi budnici Na Slovence, ki sta tisto leto (1811) izšli v knjigi (Pismenost za prve šole) oziroma v časopisu (Carinthia) ter sta pričali z Molitvijo, ki pa se je širila le rokopisno, o nenavadno radikalnem narodnem mišljenju dela našega duhovskega izobraženstva. Modrinjak je obsodil leto dni poprej v prigodnici Amico Zwetkoni (Prijatelju Cvetku) z ljudsko nazornimi in drastičnimi verzi^ narodno odpadništvo. V ljubezenskih poslanicah in prigodnicah je že razkrival subjektivne želje, užitke in proteste, medtem ko je prikazoval v »tožbah« in »popevkah«, s katerimi je nadaljeval Volkmerjeve »pesmi«, vzhodnoštajersko kmečko življenje in trpljenje. Kopitar pa je pomagal duševni bolezni odstraniti z graške slovenske stolice Primca, ki je zlagal verze in pripravljal antologijo slovenskega posvetnega pesništva ter bi bil utegnil postati poglavitni glasnik leposlovja na Štajerskem. Na podoben način je preprečil imenovanje pesnika Valentina Vodnika za ljubljanskega licejskega profesorja slovenskega jezika. V ospredje slovstvene dejavnosti je postavil s pomočjo Metternichovih organov in zaveznikov med duhovščino svoje učence ter jim odredil pravopisni, slovarski in nabožno-poučni delokrog. Na Kranjskem je ustoličil z Ravnikarjevo pomočjo kaplana Metelka kot svojega namestnika, na vzhodnem Štajerskem je dal ključe slovstvenega kraljestva drugemu kaplanu, Radgončanu Petru Dajnku, medtem ko je koroški duhovnik Urban Jarnik sam začel opuščati poezijo in gojiti filologijo ter zgodovino. S tem je Kopitar pretrgal komaj zaživelo slovensko leposlovno sporočilo ter vsilil rojakom obdobje pravopisno-reformnih poskusov in bojev, s čimer je potisnil naše slovstveno življenje na stopnjo dogajanja v srbskem jezikovnem in kulturnem območju. Jezik srbskega naroda in njegova politična zgodovina ^ Kitica slove: »Prijatnik! Zdaj od tebe slovo / z zahvalnim STCom vzemem; / no pesem tebi spojeno / med ljudi v svet poženem, / znabiti de Napoleon / v njo vtekne svoje oči: / Tak konec ma, bo zdehnil on, / ker vupa svoji moči.« A. Murko je 1836 dal natisniti — najbrž zaradi cenzure zahteve ~ namesto besede Napoleon le veliko začetnico N in štiri zvezdice. Jožef Pajek, avtor spisa: Leopold Volkmer, veseli pesnik Slovenskih goric (Popotnik 1885 in ponatis v posebni knjižici), poroča, da se »po pričevanju Matjašičevem svoje dni ova elegija ni smela natisniti zavoljo — Napoleona«. Drugače sta glosirala Napoleonov poraz na Ruskem Matija Schneider in Urban Jarnik, kakor je poročal Primic Jakobu Zupana 11. februarja 1813, mesec dni preden je Volkmer napisal Slovo od mojega hrasta. Schneider je pisal Urbanu Jarniku v začetku 1813 o Napoleonovem porazu v Rusiji takole: Vpijanilo me je veselje iz moškega in srečnega boja Moskovitarjev, v novicah brano. Silni sever vzdignil se je čez zahodnika, v strašno lovo (past) padel petan, serditega kozaka morijočo koso čuti, svega zasluženega kata, jezer po jezer žere černi brezen; vonder razjezan za novi boj novo orudje kova, pa daj mili Pan Bog, da ga hudo siavni bojaki slavnega rodu vkrotili, stresili, zmodrili in navučili sulice v iemeže i čertave prekovati, da bude s Slovencom mirno mislil, na svojom polju kmetoval, se pod jasnim nebom, pod lipo v gmajtnom i enkrat na nebi v svetom raji veselil. Teda slovela bude slava.« / Jarnik pa je mislil in izrazil o istem zgodovinskem dogodku tole: »Sever tuli, jug se vstraši, i bahač (petelinski gonjač), vbeži. Vsa vojska raz-droblena, vjeta pokuša sladkost podnebja severniga, i uči, se v mrazu, v trepetanju, v posneženih vlastih deseto i sedmo zapoved. — Večer pokaže, kakov je deu bil, pravijo naši pridni severni Slovani; delo narslavnejše bode se od njih doveršilo; vsaki začetek je pri njih z Bogom, ravnomerno i konec. Hvala, slava i čast se Bogu prinaša, ki delo pravično venca. Prim. Vatroslav Jagič, Iztočniki II, str. 293. " Erjav kakti Judeš bodi! / Naj te pes za plotom jel / Med Slovence naj ne hodi, / ki je prav Slovenec nel 37 sta živo zanimala nekdanjega Zoisovega učenca in tajnika, živečega na cesarskem Dunaju, kjer so mrzlično iskali politične ukrepe in krilatice, s katerimi bi ubranili širjenje napoleonske politične moči v Podonavje ter potisnili francosko oblast iz notranjeavstrijskih, primorskih in dalmatinskih pokrajin; obenem so hoteli zagraditi vdor ruskemu pravoslavju v vzhodne avstrijske dežele ter pritegniti prebujajočo se Srbijo v habsburško državno območje. Čeprav se je Kopitar naglo razvijal iz bojevitega in prenapetega avstroslavista, ki je sicer za trenutek mogel zdvomiti o prihodnosti Avstrije, a kateremu je bilo slovanstvo najtrdnejša postavka znanstvenih in v nekem smislu tudi življenjskih načrtov, v zvestega služabnika nedotakljive in vsemogoče avstrijske države, je vendar doživljal trenutke, v katerih je sanjaril o obnovi srbskega carstva Dušana Silnega (1331—1355). Ce poskušamo ugotoviti svetovnonazorske prvine Kopitarjeve osebnosti, ki so delovale že na besedilo njegove slovnice, potem se nam razkrijejo kot dokaj samostojno razglabljanje Zoisovega, Schlözerjevega, Adelungovega in Herderjevega, deloma tudi Lessingovega učenca, ki hoče najprej kritično pre-tresti domače izročilo, nato pa delovati za tesnejšo naslonitev slovenstva in slovanstva (zlasti katoliškega) na tisto obliko evropske kulture in civilizacije, ki je po njegovem prepričanju živela in delovala v avstrijskem političnem in kulturnem območju. Posebno na začetku znanstvene in publicistične dejavnosti je romantično lahkoverno pričakoval, da se bo avstrijska država razvijala organsko, to je izključno ali vsaj predvsem v skladu s številčno in genetično močjo posameznih ljudstev, v zvezo narodov v malem, v kateri bodo dobili Slovani zaradi svoje večine — nekoč državno vodstvo v roke. Na ta način pa bo ta nova Avstrija še bolj privlačna za Slovane, ki žive zunaj njenih meja. Že doslej so pokazale posledice avstrijskih stoletnih bojev s Turki (po Kopitarjevem prepričanju), da je habsburška državna tvorba ne samo posebno primerna, temveč naravnost poklicana, da deluje osvobajajoče in prosvetljujoče med slovanskimi in neslovanskimi ljudstvi na Balkanu. Zato se je Kopitar odločil, da bo ta ljudstva prikazoval kot znanstvenik in publicist avstrijski politični in kulturni vrhnji plasti. Pričel je v dunajskih romantičnih časopisih, kot so bili Annalen für die Literatur und Kunst, Vaterländische Blätter, Wiener allgemeine Literaturzeitung idr., prikazovati in ocenjevati njihove jezike in ljudsko pesništvo, ki so bili skoraj edino njih kulturno imetje. To pa je bilo po tedanjem splošnem prepričanju vendarle dovolj tehtno, da jih je vsaj potencialno delalo ravnopravne z drugimi razvitejšimi in kulturno bogatejšimi narodi. Kot jezikoslovec in publicist je utemeljeval in zahteval, da se prizna ravnopravnost vsem avstrijskim, tudi nenemškim prebivalcem. S temperamentnimi, vendar stvarnimi članki in ocenami je seznanjal vlado in javnost, kakšne so resnične narodnostne razmere v državi, ter je skušal pridobiti državnike in njihove pomočnike, da bi objektivno in blagohotno presojali kulturna prizadevanja avstrijskih in drugih Slovanov. Obenem jim je hotel vcepiti misel, da bi ustanovili najvišjo slovansko institucijo v državi, stolico za slavistiko na dunajski univerzi. To željo je izrekel najbolj jasno in zavzeto 1810 v članku »Patriotische Phantasien eines Slaven«. Tu je goreče utemeljeval ustanovitev stolice za staro cerkveno slovanščino na Rudolfini s Herderjevimi argumenti, ki dokazujejo, da ima Slovan odlične darove za pravega zemeljskega občana, ta etnično-psihološki razlog pa je še dopolnil s hvalnico prekrasnega sistema slovanskega jezika. Ta se odlikuje tako zaradi brezčlenske sklanjatve in brezzaimske spre- 38 gatve, kar ga odlično usposablja za posnemanje starogrških verznih oblik, kakor tudi zaradi samoglasniških zaključkov besed, kar mu bo omogočilo, da bo nekoč sam med evropskimi govori uspešno tekmoval z lepim italijanskim me-šancem v operni pevski umetnosti. Dunajska stolica stare cerkvene slovanščine pa naj bi bila vrh vseh drugih slovanskih stolic na isti univerzi, ker je pač zanimiva za vse slaviste, pa najsi bi bila — kakor pravi Kopitar — »babica današnjega slovenskosrbskega (danes bi rekli srbskohrvatskega) ali slovenskega jezika«, kar bi se eno ali drugo po njegovem prepričanju dalo zagovarjati. Posebno prisrčno pa je Kopitar že v tem članku zagovarjal večje upoštevanje jezika tistih dveh ali treh milijonov Srbov, ki so pribežali iz Turčije na Južno Ogrsko, zakaj le-ti bi začeli spoštovati avstrijsko gospostvo in bi ga celo vzljubili, ako bi spoznali, da se ljubeznivo ceni to, kar jim je najdražje. To pa bi pritegnilo k njim in torej tudi k Avstriji Srbe v Turčiji, ki se bore za svobodo in se radi ozirajo, kakor je splošno znano, k Rusiji, ker jim je po jeziku in veri sorodna. V teh nasvetih in pričakovanjih je Kopitar razodeval poleg čustvenega zanimanja za srbski jezik, ki je očitno bil njegovi materinščini najbližji, ter znanstvene radovednosti rojenega filologa tudi politična čustva in — načrte, prepričanega avstroslavista. Čeprav premalo poznamo njegove takratne in tudi poznejše zveze z Metternichovim režimom, vendar lahko sklepamo iz njegovih spisov, pisem in dejanj, da je v politični bistrovidnosti prekašal vodilne može sistema. Takrat morebiti res še ni bilo prepozno, da bi bila Avstrija začela sistematično in nesebično kulturno poslanstvo med balkanskimi ljudstvi. In le-to je hotel Kopitar s svojimi »patriotičnimi« sanjarijami in nasveti priklicati v življenje. Še preden je konec 1813 v cenzurnem uradu dobil v roke jezikovno razburljiv rokopis o katastrofi prve srbske vstaje (1804—1813) in nato spoznal tudi nenavadnega pisca, upornika in gorečega »moža peresa« Vuka St. Karadžiča (1787—1864), se je že dlje živo zanimal za usodo srbskega jezika in naroda. Spisi velikega srbskega prosvetitelja Dositeja Obradoviča (okoli 1739—1811) so ga opozorili na to, da je v srbskem narodnem življenju usodni razloček med govorjeno in pisano besedo. Ker pa ni bilo niti slovnice niti slovarja živega srbskega jezika, ni mogel spoznati, kaj, ju loči. Zato se je mogel sklicevati le na Obradovičevo pisanje in pričevanje. Izpraševal je tudi znance, dunajske Srbe, vendar ni mogel izvedeti nič pravega, ker so ti ljudje mislili kakor vsi drugi, da je pač tista srbsko-slovanska ali rusko-srbska mešanica, ki so jo pisali in tiskali po Vojvodini in drugod, slovstvena oblika žive ljudske srbščine, ta pa da je v svoji prvotni obliki — surova pastirska in kmečka govorica. Tudi oba medicinca Frušič in Davidovič, ki jima je 1813 omogočil izdajo časnika Serbske Novine, mu nista mogla ali hotela dati drugačnega pojasnila. Toliko bolj je bil presenečen in vesel, ko je prebral Vukov rokopis. Takoj je spoznal, da je našel, kar je tako dolgo iskal — govor srbskega ljudstva. V decembru 1813 je poiskal neznanega pisatelja. In ta mu je bil takoj všeč. Ker pa je 26-letni Vuk občutil zanj podobne simpatije, je sklenil Kopitar ob nadaljnjih obiskih zvezo z njim. Iz te je nastalo toplo in nesebično prijateljstvo. V njem sta prijatelja uresničila v večdesetletnem vročem boju svoj drzni in daljnosežni načrt: Izgnala sta iz srbskega pisanja ono mešanico ter uvedla vanjo živo ljudsko besedo. S tem sta najmočneje pospešila srbski narodni in politični prerod, če ga sploh nista kar v največji meri šele omogočila. 39 življenje srbskega naroda in njegova rast v zadnjih 150 letih je najboljši dokaz nujnosti in smiselnosti njunega velikega načrta in bistrega ter naglega uresničenja le-tega. V začetku 19. stoletja je čas dozorel za to, da se začne nekdanja Srbija vračati v območje evropske kulture in civilizacije, iz katerega jo je iztrgala turška sila. Kakor hitro pa se je po prvi in posebno po drugi vstaji (1815) začelo premikati težišče srbskega narodnega in političnega življenja iz Vojvodine v staro domovino onstran Save in Donave, je bilo potrebno misliti na to, da bo tudi le od tam morala priti poglavitna energija za obnovitev in zo-petno vključitev srbskega kulturnega življenja v evropsko duhovno skupnost. Temu cilju pa bi se bilo mogoče po Kopitarjevem prepričanju uspešno približevati samo takrat, če bi postal ljudski govor tako prebivalcev nekdanje Srbije kakor sedanje Vojvodine organ kulturnega in civilizacijskega življenja celotnega srbstva. Ne vemo, ali je že Dositej Obradovič občutil to nujnost. Kopitar pa se je je gotovo zavedal. Pri tem so ga vodili njegovi politični, zlasti avstroslavistični pogledi. Prepričan je bil, da bi bila prerod in integracija južnoslovanskih narodov možna samo v okviru avstrijske države, kot najmočnejšega in v bistvu že tako slovanskega branika zoper napoleonizem, carizem in islamizem, ki bi mogli biti najbolj nevarni njihovemu organskemu razvoju. Čeprav je izredno bistrega in značajnega Vuka ljubil ne samo kot ljubi učitelj neutrudnega in vdanega učenca, temveč tudi s tisto neizrazno simpatijo, ki jo čuti slovenski kmečki človek za pohabljenca, je vendar videl v njem predvsem duhovni vzvod, s katerim bi mogel potegniti srbsko očetnjavo v avstrijsko kulturno in politično območje. Ce bi se to zgodilo, bi bila rešena •— v to je sveto veroval — tudi narodnostna in jezikovna vprašanja, ki so ločila južnoslovanska ljudstva. Hrvatov, razen kajkavcev v tako imenovani civilni Hrvatski, ki pa jih je v jezikovnem pogledu prišteval k Slovencem, že tako skoraj ni bilo ločiti glede na govor od Srbov v Vojvodini in v stari srbski domovini. Zato bodo pač z lahkoto sprejeli novi srbski knjižni jezik, kakršnega jim ga bo ponudil po njegovih navodilih v svojih knjigah (slovnica, slovar, narodne pesmi) genialni Vuk. Da lahko upa na tak razvoj, je sklepal tudi zaradi zastoja, ki ga je kazalo hrvaško pismenstvo in slovstvo v prvih dveh desetletjih 19. stoletja. Kakšna pa bo usoda slovenskega pisanja oziroma slovenskega knjižnega jezika, na to Kopitar ni rad mislil; na to vprašanje sam ni vedel zadovoljivega odgovora. Res je obsojal in odklanjal vse, kar so v domovini pisali, razen Ravnikarjevih prevodov in člankov, in sicer z istimi ali vsaj podobnimi razlogi, kakor jih je navajal Vuku, da bi ga vnel za boj zoper ruske in starocerkveno-slovanske primesi v pisanju srbskih vojvodinskih pisateljev. Res je bila tudi slovenščina prenasičena s tujimi, in povrh še neslovanskimi prvinami. Toda bila je njegova materinščina in v tisti prečiščeni obliki, za katero se je zavzemal, v kateri je jezik prednikov — gledal in doživljal in v kateri naj bi se v delih njegovih zaveznikov tudi dokončno uresničila, v tisti obliki, se mu je videla slovenščina blagoglasnejša, krepkejša in slikovitejša kakor katera si bodi druga govorica. V teh bolečih upih in dvomih je še bolj mrzlično iskal med rojaki moža, ki bi deloval po istem načrtu kakor njegov srbski učenec, dvigal nepokvarjeno slovenščino iz »ljudskih ust« ter jo zapisoval s fonetičnim pravopisom v njeni nepopačeni slovniški in slovarski obliki. Obenem pa bi bilo potrebno še dalje gojiti poučno in nabožno pismenstvo, seveda v slovniško očiščeni in pra- 40 vopisno urejeni (tj. fonetični) obliki. Glede leposlovno umetniškega kultiviranja slovenščine pa je Kopitar, kakor pričujejo njegova dejanja in izjave, očitno j hotel počakati na sadove jezikovnega, kulturnega in političnega razvoja v ' srbskih in hrvatskih deželah, kakor ga je pričakoval glede na sodelovanje z ! Vukom. Bil je skoraj prepričan, da se mu ni treba bati, da bi se dvignil kak j resen slovenski glas zoper ta njegov načrt oziroma zoper njegovo znanstveno \ in uradno avtoriteto. ¦ V začetku tretjega desetletja 19. stoletja pa ga je poučil nastop najodloč- \ nejših protiigralcev, kako krivo je sodil, ukrepal in deloval. Karadžič mu je sicer ' ostal zvest, toda marsikaj kaže na to, da je bistrovidni Srb kmalu začel slutiti, ¦ da bo Dunaj lahko le začasno zatočišče srbskega narodnega in slovstvenega j gibanja, ne pa njegovo končno središče. Čeprav je, na videz, samo to delal, kar j mu je Kopitar priporočal, je vendar pokazal s ponovnimi poizkusi vzgojno de- j lovati na regenta obnovljene Srbije Miloša Obrenoviča, mu pomagati pri pro- \ svetljevanju dežele in se celo naseliti v domovini, kje in kakšen je bil cilj ' njegovih prizadevanj. Vse njegovo dejanje je bilo naperjeno pravzaprav zoper i Kopitarjeve načrte, česar se seveda ni zavedal ne ta ne oni. Kolikor več sadov i pa je obrodilo Vukovo delo in kolikor več pristašev si je pridobil Vuk med \ rojaki na južnem Ogrskem, na Hrvatskem in v Srbiji, toliko hitreje je izgubljal i Dunaj osrednji pomen za srbski narodni in kulturni prerod in toliko hiireje i je postajala še napol turška dežela onstran Save in Donave kristalizacijsko območje državotvornosti Srbov in drugih južnoslovanskih narodov. Srbi so to prednost morali plačati z dolgotrajnimi in izčrpljujočimi pole- j mikami med Karadžičem in njegovimi nasprotniki. Te pa so nazadnje bile od- ¦ ločene v smislu ljudskih potreb in zgodovinskih idealov. Z njimi se je preneslo ; težišče srbskega slovstvenega in političnega razvoja iz južnoogrskega koloni- J zacijskega ozemlja v staro materino deželo onstran Save in Donave. To pa ' je spravljalo v stisko srbsko umetno posvetno pesništvo, ki je začelo nastajati : konec 18. stoletja med izobraženstvom in malomeščanstvom v Vojvodini skladno i z rastjo drugih srednjeevropskih slovstev, vse dotlej, dokler niso nastopili ! pesniki z deli v Vukovem knjižnem jeziku. j Zato je pomenil Prešernov nastop 1830 v Kranjski čbelici odločilni preobrat v drami naše romantike; vrgel je Kopitarja z že dolgo nezasluženega vodilnega mesta v slovenskem slovstvenem življenju ter dvignil slovensko pesništvo \ na vrh južnoslovanskih slovstev. Glede na to je bilo naravno, da sta morala za- ¦ četi Prešeren in Cop, ki sta si prizadevala postaviti slovensko pesništvo v ista ; vrsto s pesništvi drugih evropskih narodov, trd boj tudi zoper Kopitarjeve slovniške in pravopisne zahteve, smiselne in celo nujne v srbskem kulturnem življenju, v slovenskem pa po 1830 ne več potrebne. Naravno je bilo, da stai i morala razbiti tudi Kopitarjevo protislovno zvezo z zapoznelimi janzenisti.^ i Leta 1835 je tožil in obtoževal vsemogočni cenzor v pismu Metelku, da sta i vzdignila 1833 zoper metelčico sama peklenska vrata (»porta inferi«), in sicer »veliki Belcebub« (der grosse Belzebub, tj. Prešeren) z »odkrito denunciacijo« (durch unmittelbare Denunciation) guberniju, Cop pa s posredno.^ Ta obdolžitev ki bi ji težko pritrdili, a bi jo dandanes še teže ovrgli, zlasti ker je naša slov- j stvena zgodovina doslej, kolikor nam je znano, ni upoštevala, nam vsaj rago-J deva, zakaj je Kopitar s toliko silovitostjo odgovoril na Čopov in Prešernovi ^ Presenetljivo je, da se je metelčici postavil po robu ne samo Zupan, temveč tudi Ravnikar. ' Prim. že citirano Kopitarjevo pismo Metelku z dne 23. V. 1835 (Arhiv für slav. Philologie XXX, (1909) str. 468—470.) 41 napad v abecedni vojni. To je bil poslednji izbruh strmoglavi j enega slovstvenega avtokrata, ki so ga upijanili znanstveni uspehi in vzgojiteljska sreča z Vukom Karadžičem ter je bil zaradi njih popolnoma slep za to, kar se je dogajalo v slovenskem slovstvu med 1809. in 1830. letom. S tem pa se je uprl napredku svojega naroda, čeprav sta ga opozarjala Prešeren in Cop, naj se otrese fiksne ideje in nemoralnih zaveznikov ter se pridruži mladini. Zato je moral pasti. In čeprav se je še toliko hudoval zoper »velikega Belcebuba« Prešerna in čeprav je še huje zabavljal zoper »nesramnega, angleško beročega in blebetajočega pobalina« Copa — podoben jezičnim junakom Ilijade ali srbskih narodnih pesmi — ni bil njegov poraz v drami naše romantike — tragičen, tem-naraven, tj. zaslužen. Anton Bajec JEZIK V ŽVPANČIČEVl PREVODNI PROZI OCE goriot Prevod je izšel leto dni pred Breznik-Ramovševim pravopisom 1935. Ce se je pri drugi izdaji Oliverja Twista prevajalec že lahko naslanjal na ta uradno priznani priročnik, vidim v prevodu Očeta Goriota 1934 višek njegovega samostojnega ustvarjanja v prozi; poprejšnja pravopisa in razni brusi so mu zaradi skromnega obsega mogli bore malo pomagati, ne glede na to, da so se v marsičem razhajali, ker se je včasih ta ogreval za eno, drugi spet za nekaj čisto nasprotnega. Še drug vzrok je, zakaj sem ,se odločil prav za analizo jezika v Očetu Goriotu, namreč okolje: na eni strani pariški elegantni saloni visokega sveta, na drugi meščanski sloj v Vauguerkini penziji pa še nizka govorica preprostih, neizobraženih oseb. Kdor pozna izvirnik, je zares radoveden, kako neki prevod ustreza tem zahtevam, recimo salonski govor v njem, saj smo Slovenci na parketu še zmeraj precej neokretni, in ne nazadnje, kako podaja Balzacove opise, njegovo krepko in sočno frazeologijo, njegov humor. Pravopis. Polglasnik je ohranjen v nenaglašenem položaju glagov II. vrste: doteknilo 9, 39; usehla 11, 259; dehniti 20; umekniti 22, 42, 55, 197, 205 genHa 23, 28, 31, 49, 120, 126, 136, 181; pehnila 78, 107. Isto velja za tenka, tenko-čutnost 177. Polglasnik in s tem dvozložnost je rad obdržal pri kedaj 36, 51, 150 182, 219, vendar kadar 161. Tako piše še soglasniški r v zopern 113, 142, 210 213; klaverne 9, 25, 133, 254. Družben, okamnel, mescev, zanikrn, nečimrnost nastopajo še v starejši pisavi: družabni zakon 258, 227, 228 (danes še družabnik družabni večer); okamenel 221, kamenit, mesecev; zanikarne 12, 125, 137, 233 245; ničemurnost 41, 85, 125, 145, 161. Pri trojni izbiri gorek, gorek, gordk se rad odloči za zvočnejšo obliko rosan pogled 49, gibak 104. Namesto bitijce piše bitjece po vzorcu jajčece, ker 42 je pač redek. Težkemu soglasniškemu sklopu se je izognil v psalem 128 (po dojem, sejem) in v množinskem rodilniku tožeb, sodeb, tovaren, kar je danes že zastarelo. Obrazilo -vec je redko: selivce 16, zajemavka 25. V tujkah je zapiral zev: dijamant 25, 33; principijalen 37; kabrijolet 61; karijera 99, 171; ceTemonijelno 182; seveda tudi v ljudski tujki komedijant 233; vendar je včasih omahoval materialen 37. O zgodovini tega vprašanja glej Breznik, Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis! Novice so pisale Austrii, Miklošič je uvedel končnico -ija, Levstik pa celo materijal in jezuvit. Tudi Glonar je zagovarjal zadelavanje hijata, vendar ne vem, kako bi se to dalo dosledno izpeljati, npr. v besedah dialekt, ideal, avdienca, trieder, kofein, vari-irati, stoičen, radio, ion, diurnist ipd. Vsekakor bo kazalo ostati pri sedanji rešitvi. •— Osamljena je Zupančičeva pisava anthropološki, bakalaureat. V tem prevodu še brez izjeme nastopa ,reslovenizirana' pisava trenotek (47 in še osemkrat); peroti 125, 128; perotnice 104. Izglasni i, ki je onemel po moderni vokalni redukciji, še zmeraj piše: poli desetih 44, 178, 179, 256; tri četrti na deset 45; vendar mar 121, 159. Določilo, z ničimer utemeljeno, da ločimo med dol in doli, je prišlo v veljavo šele s SP 1935; Zupančič redno piše po starem, to se pravi po Levcu in Brezniku, ki dopuščata dvojnico: prišla je doli 46; grem doli 185; stopiti doli 197, 262. Med drobnimi pravopisnimi posebnostmi se splača omeniti naslednje: tič 140, 181 rabi v prenesenem pomenu; — drugači 215 je starinska pisava; — po-strešček pišejo Leveč, Breznik 1920, SP 1962 žč, SP 1935 in 1950 šč; — vsak: bi se zdelo vsakemu neresnično 19, 213; zahteva slovničarjev, da je treba v samo-stalniški rabi pisati vsakdo, ni obveljala; ¦— eden drugega: ustvarjena eden za drugega 192 ni germanizem, kakor se je splošno mislilo, zato ni obvezno nadomeščanje z drug drugega; tolikrat 9, 35, 195 je haplologija za tolikokrat; — vtisk 10, 22, 131 sta zahtevala Leveč in Breznik 1920; ¦— izvezti 102 je pomota, saj sicer redno piše lesti, gristi; — drug: nihče drugi 193 je napaka, ker ne gre za števnik; sicer piše drug; — bogata dedičina 141 nima pripone -ina, marveč -na kakor hišna, torej prav dedična. Sestavljene besede. V pisavi srečujemo isto omahovanje: za mlada 16, do dobra 53, 123, vendar zarana 125, izdavna 228. Pri števnikih tri in devetdesetega 84, tri in trideset 143, vendar dvesto tisoč 143. Pri barvah rušo plavi lasje 20, jekleno sive 55, vendar zelenkastosivi 34. Pri sestavljenih prislovih in vezni-kih ima Zupančič isto pisavo kakor Breznikov SP 1920 v naslednjih primerih: odkoder 11; odondod 11; prav za prav 15, 46, 125, 128; na vse zadnje 159, 273; Bog si ga vedi 201; po navadi 21, 287; zdoma (pojdite zdoma 123, večerjati zdoma 148). Različno od Breznika: vseeno 278; po vrhu sešteti 26; napol 146; nadvoje 140 (in na dvoje 223). Različno po pomenu: mimo grede (v kočiji) se mi na-smehlja 124, vendar mimogrede ziniti 124. Naglasna znamenja. Zupančič jih postavlja na manj rabljene krajše oblike v 3. os. nm.: se posvete, odvedo, ga zavijo v prt 280; za pomensko ločevanje: sencd, tožba (rod. mn.), bežite (vel.), pred velikim lamo in redno pri opisnem deležniku glagola vesti, da ga loči od vedeti: se je dobro vedel 173, 214, 278. Oblikoslovje. Samostalnik. Piše njegove meče 26; navadnejša je mno-žinska oblika meča srednjega spola; meča -e pomeni mečavo (mečica je uhvica), Zupančič je torej vzel narečno besedo; — možgan namesto možganov; oblika se močno rabi; — med tema skrajnostima 104; treba bi je bilo sklanjati po zgledu 43 nitma, ne pa boleznima, vendar je zaradi redke rabe in pešanja dvojine razumljiv spodrsljaj; — zbuditi pied poldne 270; pričakovali bi pred poldnem ali pol-dnevom, zgled priča, da je poldne občuten prislovno. Rodilniki samostalnikov moškega spola z mešanim poudarkom {pasu, rodu, vratu) se v predložnih zvezah glasijo na -a; okrog pasa 22; od roda do roda 127; se pogrezneš do vrata 257. Pridevnik. Piše rajša 102, 137, 152, 194 za knjižni prislov raje ali že redki pridevnik v prislovni rabi rajši. Redno piše primerniški prislov laže ipd., tudi v povedni rabi: to je najpametneje 270. — Dosledno piše svoj živ dan 50, 141, 234, 264. — Zaimek: njej 23, po vsej sili 161, po vsej podobi 172, vendar pri nji 160; te dve dami 16, 139; te sestri 189. — Števnik: Kakor v Twistu je močno omejil rabo ločilnega števnika in ga nadomestil z glavnim. Ohranil ga je pri pojmovnih samostalnikih: to mi daje tisočero radosti 124; v prilastkovni rabi: gledal je tisočere redkosti 127. Brez potrebe (ker nič ne ločuje) je uporabljen namesto glavnega števnika v zgledu: usoda peteriti oseb, ki so ti drage 99. Glagol. Zupančič se zvesto drži brusov, ki so priznavali samo obliko skubsti po I. vrsti (prim. skubla 84, oskubel 161); vendar so oblike po IV. vrsti v govoru in tudi pisavi zelo žive (skubiti). — Nenavadna, najbrž narečna raba: če bi se treba izvleči iz škripcev 22; treba bi vam prijatelja 49. — Namesto dovršenega namenilnika stoji nedoločnik: bi mi prišel povedati 197 (gl. o tem pri O. Twistu). Predlogi in predpone. Predlog od redno uporablja za izražanje vzroka: si ni mogel kaj od osuplosti 137; od enega pogleda mi zastane kri v žilah 139; glava mu je gorela od vročice 142; od take besede bi me peklo v ustih 152; vsa srečna od te tatvine 194. Tudi v primerjanju: zaobljuba, omamljivejša od priseg 180. Zagovarjati se da tudi izvorni od: na plenicah se nam drži še nekaj nesnage od čednosti 179; kljub vsem iztikavtom od policije 209; Juči od pet sto voz 259. Novost, ki ni prodrla, pa je svojilna raba: na spodnji gredici od lestvice 52; vrata od obednice 108; bankovec od 1000 frankov 120, 156 (kroatizem!); podrsniti z nohtom od palca 168. Nikoli pa ga ne zapiše v pasivu: obednica, ločena po stopnjišču 12; bolezni, priznane po medicinski akademiji 146. Za druge predloge samo nekaj značilnih zgledov: o pasjih dneh 12; o lepem vremenu; dvomi o bodočnosti 219; zdvomiti nad samim seboj 121; sta bila grda proti meni 124; dober nasproti nama 133; zvestoba nasproti samopašniku 163; ljudje se sami pred seboj veličijo 167; mimo (= razen) teh gostov je imela še osem dijakov 17; njena hiša je veljala za najprijetnejšo, mimo tega je štela med vrhunce aristokratskega sveta 40. Predpona iz- se redko obrusi: razen zgovorjenega preužitka 38. Sicer zaradi blagoglasja obdrži neokrnjeno pripono, ne glede na to, ali sledi vokalu ali kon-zonatu: izpremešan 20; brez izkušnje 20; poizkus 25; se je izprožila 36; se je izpakovala 54; izvračanje besed 56; nisem izkoprnel 125; ta izprehod 125; bodo izpodnesli 176; hoditi k izpovedi 179; tiskarski škrat je zagrešil celo preiskusil 159; istikavt 209; isprenevedanje 146. Predpono vz- je rad pridržal v nekaterih primerih, kjer so jo drugi že obrusili: vzdihljaj 30; hoče vzrasti 90; vzburkati 99; vzklonil se je v postelji 274; vendar zglavje 282. Vezniki. O vezniku nego velja, kar sem omenil ob O. Twistu. — Za primerjanje redno piše kakor: spita kakor dve kladi 66; kot navadno v zvezi z da: se je stresnil, kot da ga je zbodla 35. — Pogojni ako se komaj opazno umika vez- 44 niku če; le-ta nastopa namesto ko tudi že v irealnih periodah: če bi bil govoril 193; če se ne bi bila bala, bi bila prišla 197. Ponavljanju se izogiba: če bi bil še bogat, da sem {= če bi bil) obdržal premoženje, bi bili tu 270. Dopustnost pogosto izraža z naj: Vautrinova beseda, naj je bila še tako cinična, mu je obtičala v srcu 125. Redek je vzročno-časovni ko: ker vam je čast biti v stikih z njim, bi bila vaša stvar, ko se mi zdite mož, da bi mu poročali 174. S k 1 a d n j a. Raba sklonov. Za rodilnik so značilne naslednje posebnosti: tam je čakal svoje žene 127; odreči se svojih pravic 274; imata nujnih opravkov 56 (delni rodilnik); nihalna moč sega včasih preko nedoločnika: saj ni mogoče popisati te ženske 51. — Precej pogosten je svojilni dajalnik: slavohlepje mu je bilo razvnelo 3; zastavljalnica, ta skrita prijateljica mladini 161; zdaj, ko ji je brat mrtev 222; ni poznal temu častihlepju ne pota ne Cilja 228; vi ste gospodar svoji ženi 279. — Posamezni manj navadni primeri vezave: reven na idejah (samo enkrat 171!); pijan ničemurnosti 250; dolžan na častno besedo 166; pravda na povrnitev imenja 220; primoran na varčevanje 232; želja po uspehu 38; na varnem pred blatom 167; čvrst zoper vse naskoke 203; zaslon zoper ogenj 217. Glagol. Raba velelnika za 3. osebo danes peša — zanj rajši postavljamo želelnik — pri Zupančiču pa je še kar živa: pogodba, ki veži dobrotnika z ob-deljencem 126; mar vam hlapec prinašaj zaljubljena pisma? 159; delaj, kar mu drago 169; naloži mi ljubi Bog trpljenja 222. Breznik Ss IV § 366 omenja napake zaradi napačnega obsega glagolskega dejanja, ker ga pisatelji svojevoljno spreminjajo. Po njem neprehodni glagoli ne morejo imeti predmeta v nobenem sklonu in je torej napačno: jokala je grenke solze (prav: točila). Oglejmo si v tej luči Župančičev prevod: oči se mu niso več solzile, njih rdeči rob pa kakor bi bil plakal kri 35; tihotapska pota lazi 47; blisnil je proti njemu zadnji pogled 275; zemlja izpuhti solzo v nebo 290. Menim, da so Breznikove zahteve vsaj za umetniški jezik prestroge, saj bi bili po njih prepovedani celo vsi notranji (vsebinski) objekti, npr. spati smrtno spanje, boj bojevati, srednjo pot hoditi (dovoljuje ista slovnica § 341). Prenagljena se mi vidi tudi obsodba stavka (ib.): zemlja je dišala v poletnem jutru, češ da dišati ne more pomeniti časa. Absolutna raba oziralnega zaimka ki opušča osebni zaimek s predlogom in je izrazito pogovorna; bila je priljubljena pri pisateljih v desetletjih okoli 1900, v današnjem knjižnem jeziku pa ima že nekaj starinskega nadiha. Zupančič sicer ne pretirava, vendar ima nekaj primerov; premoženja, ki nihče ne ve povedati, odkod izvirajo 121; pogled, ki pravijo, da potolaži 198; radovednost ga je gnala v hišo, ki se je zarotil, da jo zapusti 204; pokaže dijamante, ki govori ves Pariz, da jih je prodala 254. Od perečih vprašanj, s katerimi so se ubadali pravopisci, naj se z Zupančičevim zgledom dotaknem naslednjih dveh: se bore s samimi seboj 128; še maJo dni, pa boste naš 167 (vikanje!). Besedni red. Pogosto srečujemo tako imenovane stalne zveze (groupes figés) z utrjenim besednim redom, kjer glagol cesto stoji na koncu stavka: da bi mu vrat zavil 139; najrajša bi se bila v zemljo vdrla 182; se ne bova pisano gledala 185; to bi nam dušo privezalo 186; nisem mogel več v šolo hoditi 272. Te zveze najrajši uporablja v pogovornem jeziku. Vendar pa beremo tudi: bi bil najrajši odnesel pete 74; sneti s klina prepir 120; drznost, s katero je stiskal človeški družbi vrat 169. 45 Besedišče. Besedni zaklad Župančičevih prevodov je izredno bogat. To bogastvo črpa iz klasikov in iz narečij, dostikrat iz lastnega besedotvornega daru, iz slovarjev pa zelo malo. A priznati je treba, da je njegova proza lahko razumljiva in ni izumetničena, ni je treba brati s Pleteršnikom v roki. Resda je marsikatera njegovih besed ,opazna', da ni iz vsakdanjega pogovornega jezika, a kaj to, če pa pripovedovanje poživi, ne da bi se bilo treba bralcu ob tem mučiti. Jezik pač ni samo ,sredstvo za sporazumevanje', marveč brez primere več, posebno v umetni besedi. Cemu so si vsi naši klasiki prizadevali za izrazno bogastvo, čemu so zbirali ,ljudsko blago', če ne prav za ta namen. Ne mislim na prisiljeno oživljanje mrtvih besed iz slovarjev, ne morem pa se sprijazniti s prizadevanjem, ki odriva vsako manj znano ali manj rabljeno besedo, češ da ni iz ,nevtralnega knjižnega fonda'. To se pravi jezik siromašiti, pa čeprav v zameno vpeljujemo na tisoče potrebnih ali celo nepotrebnih tujk, To je raznarodovanje jezika. Postavlja se preprosto vprašanje, ali želimo, da bo ta naš govorjeni in pisani jezik po svojem bistvu še slovenski, ali pa naj z razpetimi jadri zaplovemo v neko megleno mednarodno brezbrežnost. Ali je prav, da je v celi vrsti stavkov slovenski le še pomožni glagol? Priznam, da se dandanes podobna prizadevanja kažejo v vseh jezikih, vem pa tudi, da se jim povsod krepko upirajo. Ali naj bomo prav mi Slovenci med prvimi, ki smo pripravljeni žrtvovati svojo narodno bit ter se z opuščanjem domačega in sprejemanjem tujega bližati drugim? Razume se, da postavljam najvišje zahteve za jezik v leposlovju, dosti zmernejše pa za znanstveno prozo in še bolj omiljene za časnikarski jezik. Vendar je neka meja, ki je nihče ne bi smel prekoračiti, ne da bi s tem škodoval jeziku. Na tem mestu pa se želim omejiti na umetno prozo in z Župančičevim jezikom pokazati na vzor, za katerim naj bi hodili naši pisatelji in prevajalci. Iz prevoda Očeta Goriota sem izbral kopico besed, ki se ne govore vsak dan, pa so vendar po svoje žive, dostikrat bralcu mnogo povednejše od splošno rabljenih. Pri nekaterih je v oklepaju dodana razlaga. obuča 17 (obutev) počine 30 (počije) čudni poželjki (občasne želje) natolcevanje 32 (obrekovanje) imenititi se 33 (delati se imenitnega) mrkle oči 35, 265 (brez leska) stresniti se 35 (stresli se) izmisleke prodajati 36 izmišljeno naprej pripovedovati) nima časa na preostajo 37 okolina 37, 107 (okolje) očetna hiša 38, 97 krčiti se 39, 60, 84 (upirati se, braniti se česa) zamujeno pristoriti 39 (nadoknaditi) zaključena družba 40 (ekskluzivna) krik odme 41 (dovršnik k odmevati) vzkloniti se 42, 214 (zravnati se) navirati 55 (pritiskati) obličje 60 (obraz) zaplahutale so pole njene halje 64 ustromiti 71 (vzravnati) vzvoz 72 (rampa) preživek 82 (preužitek) napotovati 84 (biti v napoto) preoteti ljubimca 87 (prevzeti) zbirati poizvedke 87 (informacije) darnica veselja 95 (darovalka) ustrezal je vsem umislekom 96, 143 (kar so si le izmislile) pekočina 101 (pekoča bolečina) konec 103 (nit) presno platno 104 upreti navor 104 (vzvod) širokodušen 104 mladost vrvra v njem 105 ovedeti se 107 (orientirati se) okno z železnimi križi 108 napastovati 110, 167 (delati sitnosti) nima božjaka 111 (dinarja) muka ga pogrudi 112 (stre) korupcija bohota 114 perce solate 115 zaobgateti 115 abotnik 115 besedovati 123 (govoriti) prodaja (vol 74, 116) po kratkem sprenevedanju prizna 117 trebeljak, ki ne da sestri niti pet frankov 120 46 čednost se ne da cepati na kose 120 odpre vrata s kozjo nogo 121 biti radovoljno za hlapca 122 opravljen 112, 138 (oblečen) vzgibi samopridnosti 123 (motivi) prožiti strelice 125 (puščice ) naključek 127 (slušaj) golomišiti z ljudmi 127 torilo 128 (lesena skleda) obetati 129 (obljubljati) zvrhati srečo 131 preračuniti 136 pravokotni ljudje, ki se ne uklonijo 136 ovinki in okljuki 136 hčer je bogato omislil 138 (preskrbel) zabarvati glas 139 osvojliv 140 (ki osvaja). streči na solde 143 (prežati) kaniti 143 (nameravati) prvačiti 145 uživati srečne počutke 146 trpežne barve 146 domače navzkrižnosti 148 pogrne 5000 frankov 151 (pobere z mize) goste solze 151 osebni potroški 152 zategadelj 158, 213 pri igri ogreniti kup denarja 161 izumljivost 161 (iznajdljivost) razbliniti se v pene 161 na ven sijajen 162 (na zunaj) otorej 162 (ob tej uri) volneni naroki 165 prigrizati kolačke 166 napastnik 166 (napadalec, skušnjavec) izmikati koga 167 (izolikati) končati se 167 (s samomorom) obrazdati se v luži 167 (oblatiti) zdruzniti stenico 168 (zmečkati) brez vseh okolišev 175 prežganec 175 (navihanec) neutegoma 176 samopridnost 181 (sebičnost) dobro deset let je že 182 toplota žehti od nje 182 dragotina 183 (dragocenost) bistroumke so kar pršele 185 (bistre domislice) vino dahne po zamašku 186 predristiti 187 (purgirati) zahrupeti 188 (hrupen postati) peč je bela 188 (razbeljena) opraševati 188 (povpraševati) opasica 190 nališpana in nakrišpana 193 gajiti se v postelji 196 poleči na posteljo 199 (položiti) ničigarji denar 201 vratariti 203 (oprezovati na vratih) napirati se 204 (delati napore) pomijek 208 (pomije) senčilo 210 (senčnik) ocet 210 (jesih, kis) pripaljen fižol 215 (prismojen) omah dobiti 215 (prevladati) krepčina značaja 215 biti kočljiv za čast 219 (občutljiv) imenje 220 (imetje) še prebijalo mi bo 220 (preostajalo) zajtra 223 (jutri) jesti je treba ven in ven 224 nepotekljiva voda 228 (ki ne poteče) ustanoviti se 228 (ustaliti se) pozabečki 231 (pozabivši) mojstriti 232 (obvladovati) tekoč denar 232 (gotovina) spodrsek 236 (spodrsljaj) to me bo zgrudilo 238 zahlipnilo ga je, beseda mu je zamrla v grlu 239 hudina 241 (gorje) dričati se 241 slabina me je obšla 247 (slabost) osut s prahom 249 ni si mogel prikratiti, da ne bi šel uživat 251 dobro dolgo 251 oče bo še nekoliko poživel 256 (živel) izustiti 262 glava je stisnjena kakor v pri- možu 268 lahen dremec 270 solza navre na oko 272 koračiti čez trup 273 nekoliko drobnja'-': 281 utrpeli denarja 281 okrepenelo obličje, po katerem trzajo poslednji utripi življenja 284 kazno je 287 (tako kaže) Zupančič rad uporablja krepkejše izraze, vendar v skladu z okoljem. Redki so v salonu, pač pa jih je na pretek v Vauquerkini hiši, in to s primernim stopnjevanjem: najnižja je govorica dekle Silvije. Goriotov jezik ni dosti nad njenim. Najkrepkejši pogovorni jezik, poln prispodob in metafor, pa govori gentleman — ropar Vautrin. Razume se, da se v takem okolju lahko razmahne tudi pripovednik zgodbe. Nekaj zgledov: goljuiičiti z rentami 32; njegov purmanski vrat 19; svedrovci 48 (vlomilci); oba govorca 51; kompéte 56 (noge); zadroboleti arijo 62; ta mladikavec 68; obrnažiti koga 70; brenkniti na čast 91 (apelirati); 47 kladasta narava 96; basati se z grozdjem 103; zaplotnik 107; zaletelast 109; jemo oblodo 111; medlika 112 (medel človek); čorba 112; navrtavati koga 114 (za denar); bacek, ki vse verjame 119; maziljene besede 121; mrtvak 125; klamati po cestah. 125; svetopetka 134; mo;a živalca je zažvalana 135 (obrzdana); zagnati špasnega 139, 180; dobrodušni možanec 139; devetkáti 140 (govoričiti); zagnati haló 146 (hrup); jezični dohtar 157; biii brez soida 164; zmerjati s čitutom 167; čenčati 168 (omahovati); po kancelijah živi narodič peropraskov 171; omuhavaie se okrog hčere 184; iuJtec 186 (potuhnjenec); gostje so se razmajali 187; smrkavih petnajst tisoč 188; brez bora fn božjaka 199; polipi 207 (policaji); pretentati 221; fo bo hči šmarna 254; oče se ;e iztegnil 239; fisii oderuh, peklenski zaplju-nek 239 (zarodek). Izposojenke in tujke. Vse kaže, da je Zupančič dobro poznal Breznikovo razpravo o izposojenkah in da jo je tudi upošteval, vendar pa se ni dal zavesti v skrajnosti. Tudi starejši, protinemški puristični šoli je popuščal samo do neke mere. Zaradi živosti in pisanosti je rad uporabil pomensko dvojnico, če je ustrezala njegovemu namenu ali če mu je dajala pomensko tančino. Tako rabi poleg domače besede tudi izposojenko, in jo navajam v oklepaju: razloček 9 (razlika); mična lepotica 40 (zanimiv ni pomensko enak); deveta skrb 71 (vendar brigam se 278); prerokovati 95 (vendar pronikniti 168, neprediren 174); skrivnost 174 (vendar tajen 123); hudodelec 183 (vendar zločinec 275); bleščava 188 (blesteti 145); odnošaji 22, prid 164, postave 195 itd. Brez pomislekov je pisal slovanske izposojenke, ki so se že prijele in za katere včasih niti ne vemo več, da so stopile na mesto ali poleg domačih besed (v oklepaju): razgovor 162 (pogovor);odražaii 19 (odsevati); nenadejan 140 (nepričakovan); bodočnost 38 (prihodnost); pogreška 95 (napaka); zagoneten 107 (slovenski izrazi, kot npr. skrivnosten, nedoumen, težko razrešljiv ipd. niso popolni sinonimi); čuvati 111 (varovati); blagostanje 122 (blaginja); radost 124 veselje); javiti se 125 (oglasiti se); boriti se 128 (bojevati se); svojstvo 133 (lastnost); svečanost 288 (slovesnost); citati 142 (brati); dočim 145 (medtem ko); zrcaio 146 (ogledalo); Ječiii 149 (zdraviti); smelo 149 (drzno); ostali 174 (drugi); pristati na kaj (privoliti, sprejeti); postopati 176 (ravnati); neprestano 276 (ne-nehoma); zaključki 36 (sklepi). Iz njegovega narečja so se mu posebno priljubile šetati se 125, baš 39 gizda 229. Namesto ozračja v prenesenem pomenu je ustvaril ovzdušje 13; robija 112 mu rabi za težko ječo, ker je pač samo iz nje lahko naredil robijaša. Danes bi iz te skupine besed še zmeraj odklanjali: ljudstvu v prilog 115 (v prid); tobožnji 171 (domnevni); nazovi-groiica 196 (samozvana, lažna); odičiti 218 (olepšati); inostranstvo Al (inozemstvo). Ljudskih izposojenk in kalkov se v pogovornem jeziku ne brani za vsako ceno: dva punta 58, pajdaš 122, danes niste v svoji koži 166, poslužiti se 144; modernih tujk ima celo v salonskem jeziku razmeroma malo: graciozna blon-dinka 33. Frazeologija, Zupančičeva moč je v besednih zvezah, primerah in rečenicah. V tem je gotovo med najbogatejšimi slovenskimi pisci. Prav res bi vsakomur, kdor začenja prevajati, zelo koristilo, če bi pred tem prebral Očeta Goriota, zakaj v njem se skriva nesluteno bogastvo besedja in silna izrazna moč. Zato menim, da ne bo odveč, če vsaj delček vsega tega pokažem tukaj. Vse te zveze in rekla vlaga v govor svojih oseb skladno z njih družbenim položajem, hkrati pa se tudi sam kot pripovednik prilagaja okolju. Po tem vidiku sem tudi obdelal gradivo. 48 Dekla in hlapec sta neizobražena, prišla sta s kmetov. Njima je lahko prisoditi izraze: oče morajo biti preklemano bogati, da tako gleštajo hčeri 33; lu-mara tretja 33; imajo mevlje v riti 46; kam se je potulil 46; spita kakor'dve kladi 46; še enkrat bo počilo 214 (še ena neprijetna novica pride); o jemnasta, te zarjavele devičice, te jih imajo za ušesi 224; ona vam je vse to napletla 225; če se malo osekne 225 (izjoka). Dosti više od njune govorice ni Goriotova. Preprosti mokar, ki si je iz testenin naredil premoženje in je vse storil za izobrazbo hčera, prav malo pa za svojo, se seveda ni odvadil govorice mladih dni. Vendar ga loči od drugih globoko čustvo, ki mu zdaj pa zdaj oplemeniti izraz: sem si navzkriž z (njunima) možema 124; to mi pozlati dušo 124; moja ljubezen ne prizadene živi duši zalega; srce bi mi poskakovalo 138; od enega pogleda mi zastane kri v žilah 139; do živega razložiti 139; hčeri sta mi čvrsto pripeti na dušo 139; si bosta kmalu nadvoje 140; ta tič se je pripel na kneginjo 140; srce se trga človeku 157; star volk sem, še bom grizel 157; moj advokat je stopil na prste 181; če bi bil njegov protin take pameti, da bi se mu pretegnil v želodec 182; mi bo leglo kakor hladilo okrog srca 182; me kar mraz preleti 182; obresti vse štacune 182; povedala mi je o vas za cele bukve 183; ima me (= mika), da bi zagrešil hudodelstvo 183; pod kožo se smejem 220; na obleko ne pojde do malega nič (denarja) 220; ali nas ima za božje volke 234; ne popusti za polovičar! 234; zeti take baze 235; se bom že izčajmal, da razberem štreno, ki jo je zmešal tvoj mož 236;ta žlahtna prga 241; pošlji mi glas, da je vse urejeno 247; obleka ji stoji kakor ulita 253; to mi je urezalo v srce 253; vse sem porazdal do cempera, zdaj bom živel na dobroti 268; ima pod palcem 272; grenkosti sem goltal 273; streči svoji muhavosti 274; srd me grabi 274; zanju sem si trgal dušo iz telesa 275; čiovelc mora zmeraj moža pokazati 275; se jima bo utepalo 275; ali vam gre to v um, da bom umrl 276. Pogovorni jezik je značilen za meščansko penzijo. Sicer so med gosti razlike v izobrazbi, vendar se je govorica izenačila, zlila v nekakšno enoto. Med seboj govore vsi domala isti jezik; poglej ga, veselega tiča 21; lepotice irle za vami 33; uživanje ga je naredilo slinastega polža 36; ta čudni svat (= človek) 46; aH ga vidite, starega skrčenca, kako se mu oči krešejo 51; zdaj sva bot 107; povedati na vsa usta 121; vam moškim je kakor petelinu na gnoju 142; robija ti miga (se obeta) 143; on je na svetu (kot) vojvoda 146; nikarta teh neslanosti 166; mlad človek, ki se mu je prijel srca 172; oblekel je poštnega človeka (postal), v kozji rog ugnati 175; (prefektu) se stolček maje 176; ne da k sebi 176; ni mu za ženske 176; prime ga omedlevica 176; neprijetne robiti 177; se je zaljubila in kar leze vanj 178; dobiti hruško po glavi 186; to bi nam dušo privezalo 186; »Prava reč!« se je odrezala 191; kakor moj rajnik mož, malo burjast, pa blagodušen robante 192; pot pod noge 199; stojite kakor lipov bog 199; sam krompir otepati 224; kaj mu je le nastorila, kako ga je tako nase pripela, da pobira stopinje za njo kakor kužek 224; pometlo je Ludvika XVI.; soba je res na svetu hlev 226; tak pustite že očeta Goriota in ne ponujajte nas več z njim (= ne govorite več o njem); že eno uro nam belite vsako jed z njim; če vam je tako k srcu prirasel... 286. Posebnost zase je vendar Vautrinov govor, ko ta robijaš v čudni naklonjenosti do mladega para razvija svoje cinične nazore o življenju, zlasti pariškem. Kopica duhovitih domislic, primer in življenjskih modrosti v kar se da domačem jeziku: temu znam jaz votek najti 21; jaz se primem vajine zadeve (= se zavza- 49 mem) 49; na dušo pihati 54; drenove volje ste 89; ribariti za doto 105; ne palile mi žolča 109; zajedati očetu denar, ki ga nima na prebitek 111; dvajset let otepanja (= trdega dela 113); dregniti v osir 114; pretipljite si srce in obisti 116; razprezati se kakor vladar 116; presti ljubezen mlademu dekletu 117; zapirati komu mošnjo 117; loviti doto 118; metati trnek za človeško vestjo 118; kaj hitro bi očeta ovila ter ga poganjala kakor otrok volka, da bi se sukal okrog nje 119; sneti s klina prepir 120; prej ali slej boste ugenili še kaj hujšega (= naredili) 120; mislil sem, da ste krepkejšega jedra 121; zvitorepiti okrog lepe dame 130; nositi zvonec v družbi 159; norce briti 159; prijeti stvar od prave strani 160; dajati na upanje 160; danes niste v svoji navadni koži 166; streči svojim muham 167; zanesti se kakor na zlato vago 167; pokazal sem vam, kako so ubrani zvonci na uri socialnega reda 168; ne mika me, da bi se tukaj plodil po grebenicah 168; čustvo je svet, ujet v misel 168; napletati koga z moralo 169; človeka pili in brusi za vijak v vladnem stroju 172; prebadati z očmi 185; se ne bova pisano gledala 185; mi je v srce seglo 192; pretipati komu srce in obisti 192; s teboj ni češenj zobati 206; vse škripce napeti 209. Mladi pravnik Rastignac je nekako zveza med meščanskim in aristokratskim svetom. Temu ustrezno je tudi njegovo izražanje: pitati koga z marki jem 89; trgati srce z jeklenimi kremplji 121; čednost ne trpi polovičarstva 121; zda; sem kos gospodu, zdaj se mi pozna plemič 122; na en mah bi ogrenil celo premoženje 135; mislim, da gospe nisem bil čez voljo (= zoprn) 140; mislila je nanj kolikor na lanski sneg 140; za žensko dušo izgubiti 143. Več težav ima prevod s salonskim jezikom. Upoštevati je treba, da ga Slovenci nimamo posebej izdelanega in da si moramo pač pomagati z nekoliko privzdignjenim knjižnim jezikom. V romanu nastopa dvoje aristokracij, krvna in denarna. Razumljivo je, da parveni cesto pade nazaj v nekdanjo govorico, posebno kadar ni na očeh in kadar je čustveno prizadet. Na drugi strani pa je res, da je Zupančič tako ljubil sočno izražanje, da se mu ni mogel zmeraj odreči. Naj omenim nekatere primere, kjer ga je po mojem nmenju malce zaneslo. Tako npr. govori vojvodinja, resda v intimnem pogovoru s svojim varovancem: mu ne grem na limanice 85; svet je zmes nedolžnih cackov in prevejanih talotov 87; še Bog, da se je (ta ženska) tako naredila 129; če jo boste tako požirali s pogledi 130; gospa je na žerjavici, togota jo razjeda 130. In malo čudno je slišati v gro-fovih ustih, čeprav je močno razburjen: ne brigam se, kaj bodo mislili o meni ljudje, ki mi niso ne v peto ne v šesto 278. Veliko več svobode kakor v dialogu ima prevajalec v pripovedi. Res se mora tudi v tej vsaj malo ozirati na družbeni sloj, o katerem govori ali katerega popisuje, vendar se ta vezanost marsikdaj lahko podredi živosti in neposrednosti prikazovanja. V meščanski penziji govori takole: njena postava, zalita kakor tolst mežnar 4; kuha jezo 23; ne gre ji izpod palca 28; goltati maščevalnost 30; se je smukala h Goriotu, opravljena kakor deveta kraljična 32; kot da ga je zbodla z razbeljenim železom 35; zaspati kakor polh 44; zabosti oči v koga 53; splošno mišljenje se je presuknilo 90; denar dobro obrniti 99; se zibi;e v devetih nebesih 105; tega človeka ni mogel 106; ta smeh ga je pogrel 107; ob pogledu te je zazeblo 137; vleči na ušesa 138; besedo ujeti (mimogrede slišati) 142; glava mu je gorela od vročice 142; zagnati halo 146; to ga je zbodla 158; kadar se mu je odprl curek besed 178; stavki, ki so padali v presledkih iz njegovih ust kakor kaplje, ki se trgajo od pipe 178; naplela je celo lešto praznih modrosti 198; pre-tekniti roko pod pazduho 213; kričati kakor dvajset sejmarjev 215. 50 v popisovanju pariškega življenja, v razglabljanju o njem in pri razkladanju življenjske modrosti uporablja prevajalec naslednje zveze: (bruc) se izlušči iz lupin, si razširi obzorje 37; obrniti jadra za pravim vetrom 38; take misli so ga naskakovale 38; stara dama je najprej dobro otresla veje rodovniškega drevesa 39; dvoje čustev mu je izpilo vse soke 95; zlata na pretek 125; prekladati si dolgove 161; mladina dobi odvezo za svoje pogreške 162; pisarniška tapi-ca 172; je slekel provincialsko kožo in se lepo zložno ustanovil v položaju 228. Manj je za salon značilnih fraz, kakor: pas je zažemal njeno vitko rast 64; bliski so se ji kresali v očeh 85; smehljaj prebegne preko ustnic 165. Popis dogajanja med aristokrati se kaj malo loči od jezika splošnega popisovanja: temu človeku ni zaupati orehove lupine 64; odnesti pete 74; stati na oprezu 77; debelo se je čudil 127; samo zanjo je imel oči 129; kakor bi trenil 131; prvine ljubezni so ga prav tako drago stale, kakor so bile presne, kiselkaste in sladkega okusa 164; vrgla mu je pogled 165; storilo se mu je inako 183; vlekla je vse oči nase 263. Primerjava z izvirnikom. Najboljše potrdilo gornji obravnavi bo pač dala primerjava med izvirnikom in prevodom: tako se je izrazil Balzac, tako je poslovenil Zupančič. Naj si vsak sam ustvari sodbo, koliko se je prevajalec držal izvirnika, kdaj se je morda preveč oddaljil, kdaj fraza ni najprimernejšega. Stran izvirnika je v oklepaju: si quelque serrure allait mal — če se je kaka ključavnica zaskočila 21 (17); ça me connaît — temu znam jaz votek najti 21 (17); garder rancune — kuhati jezo 23 (18); elle ressembla parfaitement — je bila na svetu kakor 28 (25); quoique peu donnante — čeprav ji ni šlo rado izpod palca 28 (25); dévorer ses désirs de vengeance — goltati maščevalnost 30 (28); il s'est ruiné — se je ugonobil 32 (29); elle filait chez Goriot — se je smukala h Goriotu 32 (30); mise comme une divinité — opravljena kakor deveta kraljična 32 (30); vous etes aimé des belles — lepotice irlé za vami 33 (31); piqué avec un fer ¦— kot da ga je zbodlo z razbeljenim železom 35 (34); le drame éclata — ta drama se je izprožila 36 (35); 11 se dépouille de son aubier — se izlušči iz lupin 37 (36); concevoir la superposition des couches humaines gui composent la société — razume sklade in plasti, ki sestavljajo družbo 37 (36); enfler ses voiles — obrniti jadra za pravim vetrom 38 (37) ; ces idées 1' assaillirent •— take misli so ga naskakovale 38 (38); les souvenirs dont sa tante l'avait bercé — spomini, v katere ga je teta zazibavala 39 (38); s'il réussissait aupres de ¦— ako se mu obnese pri 39 (38) ; elle était une des sommités du monde aristocratique — je štela med vrhunce aristokratskega sveta 40 (39); dormir a poigns fermés — je zaspal kakor polh 44 (44); vos pensionnaires avaient bien le diable au corps; ils ont tous décanillé des le patron-jacquette — vaši goslači imajo menda mevlje v riti, vsi so jo že na vse zgodaj pobrisali (govori dekla) 46 (46); ils dorment comme des souches qui sont — spita kakor dve kladi, saj tudi sta 46 (47) ; ou donc est-il allé, ce chinois-la? — icam pa je prav za prav šel, ta čudni svat 46 (48). Se bo nadaljevalo. SV Jože Pogačnik O STILNI PODOBI SLOVENSKEGA SLOVSTVA V OBDOBJU REFORMACIJE Vse* do iznajdbe tiska je bilo s prozo težko. Tisk je omogočil razvoj prozne tehnike. Knjigo je v tem smislu na Slovenskem prvi izkoristil P. Trubar. Njegov pripovedni način sta določala protestantski verski nazor in njegovo širjenje med Slovenci. Zato je bil pripovedni slog ob napadalni (polemični) zavzetosti tudi plastičen in živ. Socialna določenost tega stila izhaja iz narodnostne zavesti in iz izredne ljubezni do rojakov; zaradi obojega je Trubarjevo besedilo vedno ali intimno pripovedovanje ali pristen pogovor. Hkrati je njegova pripovedna proza razčlenjena tudi glede na tematiko in namen. Snovno pogojenost Trubarjevega stila vidimo npr. v naslednjem odlomku (Ta evangeli svetiga Matevža, 1555) : Lubi Slovenci! Vom inu nom je vedejoč, de le-ta naša slovenska beseda dosehmal se nej z latinskimi, temuč le ta krovaška s krovaškimi puhštabi pisala. Iz tiga vsaki more vejditi, de nas le-tu pisane inu tolmačovane (kir nemamo pred sebo obeniga navuka oli eksempla) zdaj na prvu težku stoji. Obtu aku katerimu le-tu naše prvu delu se cilu po-pelnoma ne zdi, ta zmisli, kaj vsi modri govore, kir pravijo, de sledni začetek je težak inu nepopelnom. Mi smo. Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji, štaltnu inu zastopnu pisati, de bi preveliku puhštabov oli konsonantov k ani silabi ne jemali, koker ti Peami inu drugi dejo, kateru je grdu viditi." Odlomek je logično izredno razčlenjen in miselno gladek. Stavki so razmeroma kratki in z njimi izpovedane misli so pregnantne. Temeljna značilnost tega odlomka je njegova — znanstvena zasnovanost. Drugačno je besedilce iz Trubarjeve pridige o veri (Katekizem, 1550): An verni človik ta ima napoprej to misel inu dobro šego na sebi, de lubi to božjo besedo, to rad posluša oli sam bere, to samo za risničnu drži inu ti isti sami verjame. Kar pak ludje govore, vuče oli dejo ter si bodi ti sveti očaki stare oli nove vere, falš krščanska cerkov, koncili, navada, papeži, škofi, fari, menihi oli dur bodi, taku ta verni gleda inu rezmisli, aku se nih vuk inu vse djane gliha z božjemi besedami, katere so v tih svetih bukvah, v ti bibliji zapisane. Aku nekar, taku nim ništer verjame inu ne dej po nih vuki. Za tiga volo je ta verni an moder, zastopen inu an bogat, srečen človik, najsi ga drugi ljudje za norca inu boziga imajo .. Razločki so očitni na prvi pogled. Besedilo je bilo namenjeno govorjenju, zato je stavek zgrajen manj strogo, poln je inverzij (zlasti pri glagolih in zaimkih) ter dodajanj ali ponavljanj. Besedni red je mnogo bolj svoboden. Edini avtorjev namen je pokazati kakšne lastnosti ima veren človek. Te naj bi posnemali. Opazen je torej ton moraliziranja. Ubeseditev je sicer podrejena osnovni misli, ali je ustrojno precej svobodna; v osnovi odlomka je namreč pogovor-nost. Ves navedek je potemtakem primer konverzacijskega sloga, katerega osnovna značilnost je istovetnost govorjenega in pisanega stavka. Za diferenciacijo Trubarjevega pripovednega stavka prihaja kot spodbuda v poštev zlasti Erazem Rotterdamski, ki ga je slovenski reformator temeljito preučeval in izredno cenil.Natančna analiza Trubarjevih besedil in obeh spisov velikega kumanista (zlasti Stultitiae laus, 1509 in Colloquia, 1518) razen miselnih vzporednosti odkriva vrsto stavčnih obratov in stilemov, ki so stična točka med obema avtorjema. ¦ v prvem delu razprave naj bo: str. 16 II/3 od spredaj: duha"; str. 18 v od spodaj: zamenjaj 2. in 3. vrstico; str. 20 opomba 4; Mirkovič, Vlačic. 52 v zvezi s tem naj bo omenjeno naslednje: 1. Erazem je zahteval vrnitev k virom. To ni bila samo stvar filologije, ampak predvsem nravna in lepotna potreba takratnega življenja. Za to se je bilo treba seznaniti z antičnimi govorniki, pesniki in filozofi (zlasti s Platonom); koristen pa je bil tudi študij cerkvenih očetov. 2. Ker sta mu bila slogovna ideala miselna jasnost in izrazna enostavnost, je odklanjal sleherno jezikovno iskanost in branil izražanje, ki izhaja iz predmeta. Njegov razum ni bil zgodovinski ali filozofski, marveč filološki in moralizatorski, zato mu je najbolj ustrezalo parafraziranje. Humanistični jezikovni ideal je bil Cicero s teorijo stila kot pojava »parolae ornatae«. Erazem se je v satirično-polemičnem dialogu Ciceronianus (1528), še bolj pa v pismu van Goesu (18. avgusta 1535), opredelil drugače. »Ciceronova barvitost se ne prilega . . . verskim vprašanjem ... Filozofija o božjih rečeh ima prav tako svojo posebno govorico, kakor ima svojo posebno, od človeške modrosti različno modrost.. . Jaz imam veliko veselje s čistim Ciceronovim slogom pri drugih in tudi sam ga ne zametujem; da bi se pa ravno bojevito gnal za njim, tega pa ne«, 3. Erazmov estetski impulz je bila téma z variacijami, v čemer se je utelešala njegova intimna želja, da pokaže celotno jezikovno bogastvo in vso različnost izraza.22 Tudi Trubar se je v svojih idejnih premisah vezal zlasti na prve faze krščanstva (apostoli in cerkveni očetje) in le-tem dodajal humaniste (npr. Francesco Petrarca) ali predstavnike reformne miselnosti (Jan Hus, Girolamo Savonarola). Pri vseh.se je razen s sorodnimi idejnimi klicami srečaval tudi s problemom izraza. Le-ta je bil v XVI. stoletju izredno živ problem, saj so bila jezikovna in stilistična vprašanja povezana z usodo reformnega gibanja. Zato so — po stopnjah Erazma Rotterdamskega — vsi evropski reformatorji temu problemu posvečali veliko pozornost. Zaradi flacianističnih genetičnih prvin, ki jih vsebuje Trubarjeva ideologija, se splača ogledati, kaj je o tem mislil Matija Vlačič (Flacius Illyricus). Zanimivo je, da je takega razpravljanja pri njem obilo. Razlog za to je raba tropov in figur, ki jezikovno manj veščim otežujejo razumevanje. Vzporednost z Erazmom je očitna, tudi Flacius odstopa od ciceronovskega pojmovanja stila. Njegova pozornost se je obrnila k homerskemu izrazu in nekaterim antičnim ustvarjalcem (Sofoklej, Horacij in Vergil), posebej pa, kar je naravno, k biblijskemu načinu izražanja. V njem je posebej dvignil stil pisem sv. Pavla, ki je bil s svojim stavkom o jeziku (Et omnis lingua confitebitur Deo) eden idejnih vzornikov reformnega gibanja.^s Erazem, Flacius in Trubar^"* so potemtakem pristajali na tukididovsko pojmovanje stila, ki ga je veliki Labinec v delu Ciavis scripturae sacrae (1567) označil s šestimi značilnostmi: a) izreči s čim manj besedami obilo stvari in veliko o stvareh; b) doseči z malo jezikovnih sredstev bogato vsebino; c) govor mora delovati s svojo silo; č) besede naj bodo slikovite in izrazno polne; d) miselni zaključki morajo biti čisti in e) važna je miselna (= stavčna) konstrukcija.-' Vendar pa je na takšno prakticistično-koristnostno pojmovanje vplivala zavest o govorniški vrednosti živahne in z zgodbami izpolnjene pripovedi. Trubar je v tem smislu delal od začetka. 53 Za začetek si oglejmo njegovo primero. Trije primeri naj opozore na njih ekstenzivno rast: A. Vi možje, lubite vaše žene, glih koker je Kristus lubil sujo gmajno. B. Te su nih zavupane v Buga stavile inu so bile nih možjem pokorne, koker je ta Sara timu Abraamu bila pokorna inu je nega imenovala gospud, katere ščere ste vi postale. C. Katera gospoščina, mala oli velika, nemilostivu s sujemi kmeti inu pokorniki okuli hodi, po sili inu po krivini tu nih jemle, prevelike štivre inu tlake nalagajo, hud konec vzemo; nih blagu do tretjiga erba ne pride, nih stan inu žlahta cilu pogine, koker so ti celski knezi, naj so si dosti kloštrov inu kaplanij štiitali, v Rim hodili, vsi poginoli inu konec vzeli, za volo kir so nih kmetom te lipe ščere po sili jemali, ž nimi kurbali inu drugo krivino v okraju), zatorej je v razlagah drugih besed redno uporabljal področje, le pri razlagi siere (vplivna, interesna) sta nastopili obe. Zakaj je nujno in prav, da sta nastopili obe, bom povedal kasneje. Skratka: besedi, ki sta imeli že ob koncu prejšnjega stoletja nejasno določena pomena oz. pomene, sta postali zaradi neenotnih, subjektivnih tolmačenj v tem stoletju za navadnega uporabnika knjižnega jezika pomensko nepredstavni in ohlapni. To stanje potrjujejo razen gornjega tudi dvojezični slovarji (npr. Machtsphare = področje ('.); Bereich = območje, področje, okoliš pri Tomšiču 1954), predvsem pa listkovno gradivo za akademijski slovar knjižnega jezika, na podlagi katerega bomo zdaj pomensko in frekvenčno analizirali obe besedi. Samo tako je namreč mogoče kolikor toliko zanesljivo soditi o take vrste jezikovnem vprašanju, zlasti napovedovati razvoj in določati normo. V današnjem knjižnem jeziku sta živi obe besedi, področje in območje. Za prvo je 260 izpisov iz časa po Pleteršniku, za drugo 140. Po frekvenčnem slovarju (prim. JiS , 1966, 190) je odnos 81:26 izpisov, oz. pet avtorjev proti dvema. Besedi se najpogosteje i uporabljata v časnikarstvu in publicistiki (v Delu 1, 3. 1963 je 61-krat uporabljeno po- I dročje in 25-krat območje), srečujemo pa ju tudi v leposlovju (področje: Debič, Ingolič, Kranjec, Kuhar, B. Pahor, Rebula, F. Vodnik, Zupančič; območje: Golia, Hace, Kranjec, Kuhar, Rebula, Sovre, Zupančič). Terminologi operirajo rajši z območjem. i Beseda področje ima (po grobi analizi) tele pomene oz. pomenske odtenke: i 1. a) kraj, kjer obstajajo določeni pojavi, značilnosti, vplivi: področje visokega zračnega pritiska; gozdnata področja Slovenije; izvoz v področja čvrste valute; b) l\raj, kamor segajo določeni pojavi, značilnosti, vplivi: leteli smo nad področjem Save; pičice na zemljevidu označujejo področja, kamor se širi bolezen; umetnost se je oblikovala v Rimu in na njegovem umetnostnem področju; c) kraj, ozemlje, teritorij sploh: sovjetska letala so spremljala ameriška, dokler niso zapustila tega področja [otokov]; zemlja drsi na vsem področju; 2. a) krog, mesto, kjer kdo (lahko) opravlja svoje delo; sin. delokrog, torišče: razširiti svoje (delovno) področje; delovno področje inštituta obsega tole; njegovo pravo področje je vendarle roman; b) pristojnost, kompetenca, resor: to ne spada v moje področje; c) veja, odsek, sektor: to področje dejavnosti naj obdela posebna komisija; veliko so storili za razvoj na posameznih področjih; vsakdo bo odgovoren za določeno področje; na vseh področjih družbenega udejstvovanja. V zvezi z drugim pomenom se je razmahnila pleonastična žumalistična raba: pogodba o tehničnem sodelovanju na področju informacij, samoupravljanje na področju šolstva, pristojnost komun na področju planiranja proizvodnje; članki s področja tehnike, dela s področja lahke glasbe, zakonodaja s stanovanjskega področja. Večino zgledov bi bilo mogoče prestilizirati (npr. samoupravljanje v šolstvu), vendar ne vse po istem kopitu. Nekatere zveze namreč že postajajo stilna sredstva in so torej nepogrešljive v sodobnem pisanju (prim. prvi in četrti zgled!), predvsem, če sloni izraz na bipolarnosti: področje anatomije se jasno loči od področja fiziologije. Skoraj brezpomembna je homonimna raba področja v prvotnem pomenu: letošnja moda razgalja pri ženskah zlasti področje (= del telesa pod roko, pod pazduho). 67 v pomenski okvir besede področje se dajo zajeti tudi vsi pomeni oz. primeri za rabo besede območje, le da je ta bolj redka, predvsem za drugi pomen. Razen tega ima območje še en pomenski odtenek, tistega, ki mu ga je določil Cigale. Na ta odtenek, meja do katere sega oblast, moč koga ali česa, kažejo zgledi: odlok o območju sodišča; biti izven območja topovskega ognja; priti v območje zahodnega pasata. So stavki, v katerih ni mogoče ugotoviti, kaj je poudarjeno, oblast ali vpliv, zato kvečjemu daljši kontekst lahko pove, ali bi bila v njem primernejša beseda območje ali področje. Raba zelo omahuje: ta volilna enota obsega območje/področje petih občin; vplivno, interesno, gravitacijslšo območje/področje; polarno, potresno območje/področje; napajalno območje/področje transformatorja. V tej dvojnosti je vzrok, da je moral SP 1962 stero razložiti z obema sinonimoma. Ker se torej območje pomensko najbolj pokriva s prvim pomenom področja, predstavljajo naslednji primeri zaradi svoje enkratnosti ohlapno izražanje: na tem območju ob Titovi cesti ne bo novih gradenj; luška kapitanija obsega območje obale in obalnega pasu; območje okoli oči je zelo občutljivo; zemlja je razdeljena na 24 časovnih območij; organizem si dovoljuje temperaturno nihanje v območju desetinke stopinje. In nasvet? Obe besedi sta dobri. V sodobnem knjižnem jeziku se lahko rabita v obeh pomenih, le da je za drugi pomen priporočljivejše področje. Kadar želimo poudariti abstraktno razsežnost oblasti ali moči, se odločimo za območje. Če ne moremo ugotoviti pomenske razlike, potem lahko zapišemo tisto besedo ki nam je bolj pri srcu (bo zmeraj ista?). Marsikdaj bi bilo treba pleonastično konstrukcijo poenostaviti, pomensko nejasni besedi pa zamenjati s primernejšimi, pomensko bolj določenimi sinonimi. Janez Svoljšak O » PODNAPISIH «INŠE0CEM Na mojo željo je Olga Ratej, novinarka pri RTV v Ljubljani, dosegla, da so na televizijskem zaslonu napis »Menjavamo filmski kolut in podnapise« zamenjali z »Menjavamo filmski trak«. Pred kratkim so šli še dalj in zdaj »menjajo filmski trak«, torej so nedovršnik zamenjali z dovršnikom. Le kje se še lahko srečamo s takšnim odličnim posluhom za jezik? S pripravljenostjo, da uvoženo zamenjamo z domačim? In med tem, ko je RTV izločil iz svojega besedišča tako preganjane in tolikokrat obsojene »podnapise«, sem jih spet našel v Carovem članku v lanskem Jeziku in slovstvu. Menda nam je vsem jasno, kaj bi utegnil biti »podnapis« (upam, da gre pri »podnapisih« za napise, nad katerimi so še drugi, pomembnejši) in da se pri tujejezičnih filmih srečujemo le s prevodi, ne pa s »podnapisi«. »Podnapis« naj bi ostal za napis pod filmsko sliko. Vendar v originalnem filmu pod sliko ni nobenega napisa! Opraviti imamo torej samo s prevodom pogovora med igralci, to pa je v vsakem primeru samo »prevod«, ne pa »podnapis«. Tomo Korošec O KOLUTU, MENJAVANJU, PODNAPISIH, PODNASL AVL JAN JU . . . Svoljšakove misli si oglejmo kar po vrsti. Ne vem, čemu je treba preganjati besedo kolut v zvezi Hlmski kolut, saj za to stvar nimamo primernejše besede. Kolo ima preveč pomenov, zato je tukaj premalo povedna beseda; prav tako je s kolobarjem. Kaj še ostane? Tehniški slovar razlaga besedo kolut s kolo, ki je zelo tanko v primeri s premerom. To pojmovanje ustreza predstavi, ki jo imamo o tankem kolesu pri projektorju, pridevnik tilmski v zvezi iilmski kolut pa tudi nakazuje, da je na kolutu (navit) filmski trak in to zvezo ločuje npr. od terminološke zveze torni kolut. Beseda kolut je torej povsem v redu in je ni treba z ničimer spodrivati, saj odklonilnega stališča do koluta ni mogoče z ničimer utemeljiti. V omenjenem napisu je trak boljši kvečjemu zaradi večje vsebinske ustreznosti. Tov. Svoljšak menda tudi protestira, ker so pri RTV nedovršni glagol v napisu menjavamo iilmski trak nadomestili z dovršnikom menjamo (iilmski trak). Strinjam se z njim. Če ima napis namen povedati gledalcem, da ta čas, ko je projiciran na ekranu, v študiju snemajo en kolut in dajejo v projektor drugega, potem gre seveda za trajajoče 68 dejanje. Tu je vsekakor primernejša raba nedovršnika menjavamo kot pa glagola menjamo, ki ga danes večinoma občutimo kot dovršnik, čeprav je po svoji naravi nedovršnik in kot tak tudi lahko nastopa, ima pa tudi deležniško obliko menjaje, ki je dovršniki praviloma nimajo. Glede podnapisa, ki ga obsoja tov. Svoljšak, je stanje dokaj neizčiščeno. Nisem sicer prepričan, da ima dopisnik prav, ko mu predpona pod- v tej besedi pomeni isto kot v besedi podnaslov, namreč napis, »nad katerim so še kakšni drugi, pomembnejši.« Pri podnapisu gre lahko preprosto za napis, besedilo, ki je spodaj, na spodnjem koncu, pod čem, potemtakem tudi pod sliko, in ni nujno, da mora biti nad njim prav napis. Podnapis je v tem konkretnem primeru, ko gre za napis, besedilo na televizijskem ali filmskem ekranu, slab bolj zato, ker je sam. Za pomen, ki ga označuje, bi rabil ob sebi vsaj glagol in iz njega izpeljan deležnik na -n (podnapisati, podnapisan). Tega pa ni, ker bi bila tvorba pod-\-na-i-pisati = podnapisati v sistemu preveč osamljena. Namesto tega pa je za ta pomen v pisavo (in najbrž tudi v govor) že precej prodrl glagol podna-sloviti, podnaslovljen (film slovensko podnasloviti, film je podnaslovljen v slovenščini), vzporedno s tem pa je bil za ta pomen zapisan tudi podnaslov (slovenski podnaslovi pri tujih filmih, Delo, 1962, št. 32, str. 6), kar tudi kaže, da slabi občutek za vsebino besede podnaslov v prvotnem pomenu ali pa raba sama pomen razširja. Za isto pomensko kategorijo imamo torej nestanovitno in občutljivo razmerje podnasloviti : podnapis, kar seveda ni najboljše. SP 1962 predlaga namesto podnasloviti iilm kot boljše obesediti, prevesti. Obesediti ni najbolj primerna beseda, ker ne ustreza predstavi za ta pomen, nima pa tudi možnosti izpeljavanja. Tudi prevesti je dokaj ohlapna beseda za ta pomen, vendar pove največ in vključuje bistveno, namreč prevajanje. Ohlapna zato, ker tu ne gre za prevod v običajnem pomenu, ne gre tudi za t. i. sinhronizacijo, saj se pri tem jezik, govorica v filmu ne spremeni, ostane npr. francoska, angleška, na spodnjem delu ekrana je projicirano le prevedeno in prirejeno besedilo, ki ga igralci govorijo. Gre za spremembo slušnega vtisa v vizualnega, hkrati pa še za prevajalsko priredbo. Tako bi sicer lahko rekli iilm je preveden, teže pa besedilu pod sliko prevod, saj bi pri tem pomen besede prevod po nepotrebnem širili z nejasnim odtenkom. Potrebovali bi torej besedo, ki bi povedala, da gre za prevajalsko priredbo tuje-jezičnega besedila, projicirano na spodnjem koncu ekrana. Nobena od do sedaj rabljenih besed tega ne pove, novo, ki bi ustrezala tem zahtevam, pa bo tudi težko najti. V tem hipu je tvegano z gotovostjo reči, do kakšne mere je raba podnasloviti: podnapis že ustaljena in splošna. Ustno anketiranje posameznikov je pokazalo, da je raba podnasloviti Iilm in Him je podnaslovljen precej razširjena, omeniti pa je tudi treba, da je v gradivu Inštituta za slovenski jezik SAZU raba podnasloviti iilm dokaj številčno izpričana z izpisi novejšega datuma, da je za ta pomen rabljena beseda podnaslov (pač vzporedno s podnasloviti, ki tako rabo sam terja!) in da je izpričan tudi podnapis. Tako se bo najbrž treba sprijazniti s tem, kar imamo, zakaj mnenja sem, da je priložnost, da bi se kaj spremenilo, skorajda zamujena. Mogoče bi bilo tudi predvidevati ¦— in praksa tako predvidevanje dokaj podpira — da se bo zaradi precejšnje razširjenosti rabe podnasloviti, podnaslovljen le-ta posplošila še na podnaslov, s čimer bo pomen te besede dobil sicer še nov, od prvotnega dokaj oddaljen pomen, celotna pomenska kategorija pa bo s tem le zaključena. Podpiram torej rabo podnasloviti, podnaslovljen, podnaslov, beseda podnapis pa bo morda res lahko kdaj pomenila samo to, kar je napisano pod čem drugim; v zadnjem času sem npr. opazil rabo v pomenu napis slovenskega krajevnega imena pod tujejezičnim. P. S. Avtor sestavka »Aii je slovenščina ogrožena?« (TT, 18. I. 1967, str. 2) piše po predlogu Bunca v Malem slovenskem pravopisu: »... filmi imajo spet vse pogosteje srbohrvatske napise«, rabi pa tudi: »Prevodi filmov so včasih obupno slabi.. .«, pač zato, da bi bil članek, ki razpravlja o tako občutljivi temi, tudi jezikovno neoporečen, vendar se mi zdi, da na škodo jasnosti. POPRAVEK IN POJASNILO V prvi številki letošnjega Jezika in slovstva mora biti na 4. str. v 5. in 6. vrsti od zgoraj Romanizacija in jezik rimskih provinc Norika in obeh Panonij. — Pripomba uredništva na str. 26 čisto spodaj se nanaša na odgovor na odgovor, ki ga ima uredništvo za neprimerno intoniranega, in ni v nobeni zvezi z odgovorom na kritiko, ki je bil objavljen v lanskem, kritika sama pa v predlanskem letniku. V OCENO SMO PREJELI 15 let Mestnega gledališča ljubljanskega. Uredila Marko Zorko in Mirko Zupančič. Ljubljana 1966 KRONIKA JEZIKOVNA IN ESTETSKA VZGOJA SE ZACNE PRI CICIBANU Ob koncu minulega leta sem zagledal v slovenskih knjigarnah slikanice Janko in Metka, Obuti maček. Volk in sedmero kozličkov. Rdeča kapica in Živali na dvorišču. Izdala jih je leta 1966 založba »Mladost« v Zagrebu. Ne mislim pisati o ilustracijah, čeprav so po mojem nestrokovnem mnenju slabe. Mnogo slabši so verzi pod njimi: vzor za najhujše jezikovno šušmarstvo. Slikanice prinašajo v slovenski jezik nove stilistične zakone. Pri tem ne mislim samo na besedni red. Bolj zanimivo je, da smemo izpuščati vez sestavljenega povedka v primerih kot: Volk je kozličke »po vrsti zmetal v gobec« in jo »ucvrl v goščo ... V tem pride mati, se zave. Skoraj ji počilo srce.« — Janezek je bil zaprt v kokošnjaku in čarovnica, »če zredil se je, ga je tipat prišla. Pomolil ji Janezek košček lesa.« V knjižni jezik bo treba kar najhitreje sprejeti ob predlogih z in iz tudi predloga ž in iž. Zelo blagozvočno se sliši: »Uboga oče in mati, oba, le v mislih sta ž njima po svetu šla.« Ali pa: »Je staro od zadaj potisnila v peč. Iž nje ni prišla nikoli več.« Zaradi analogije s srbohrvaščino je pravilno, da je glad ženskega spola: »Janezek sta in Marica, žalostni bratec, sestrica, uboga sama od doma šla sreče v beli svet iskat, ker doma je bila glad.« Ob tem pa ostane še vprašanje: ali je tista glad res lakota. Zdi se kar neverjetno, kajti Janezek na ilustraciji brez nam znanega vzroka drobi kruh po poti, namesto da bi si potešil tisto glad. Za svojo nepremišljenost je kasneje kaznovan s skromno večerjo: »Našla sta jurčka, si spekla ga, potem sta sladko večerjala.« Najbolj duhovita in novotarska je nedvomno zgodbica o obutem mačku. Mačkova duhovitost se kaže v izrednem prilagajanju položaju: »Lovit jerebice v razor (v kakšnem razoru živijo jerebice?) odbezlja, ko jih je nalovil, na dvor pricaplja.« Zaradi našega občutka za nadrednost in podrednost v zloženem stavku se zdi, da je glagol pobarati bržkone pomensko prevrednoten: »Ga maček pobara, če res je tak tič, naj miško ustvari, iz zraka, iz nič.« O pomenskem prevrednotenju besed naj priča še nekaj drugih slučajno izbranih primerov: »Kozličkom koza govori: ,Koj vrnem se, čez ure tri!' Prislov »takoj« (koj) nam je doslej označeval nedoločno dolgo, vendar sorazmerno kratko časovno obdobje, odslej pa ga smemo raztegniti tudi na tri ure. — Lovimo divjad, ribe, ptice, lovimo se pri igri, lovimo (na primer) rezance v juhi, ima pa ta glagol tudi še nov pomen, ki ga je morda nekoliko težko dojeti: »Pograbi škarje, v gozd prispe, zaloti volka, ga odpre. Kozličke zdrave polovi.« (Tudi kračine bomo torej odslej označevali z ostrivcem, ne s krativcem, kot nas učita prispe in odpre.) Razen tega bomo Slovenci sprostili besedni naglas in kanonizirali kratki nedoločnik, da ne bo več tolikih težav pri kovanju verzov, ozirali in obračali se bomo, da ne bo težav z rimami. Opravičujem se anonimnemu »verzokovalcu«, ker nisem mogel omeniti vseh sladkosti njegovega jezika. Zal mi je, da se mu za novotarstvo ne morem zahvaliti, ker je pač anonimen. Zahvala naj torej velja Izdavačko knjižarskemu poduzeču »Mladost«, ki je te bisere izdalo, ter slovenskim založbam, predvsem še Mladinski knjigi, ker so v svojih knjigarnah ob pomanjkanju lastnih kvalitetnih izdaj za otroke odstopile prostor na policah tudi obravnavanim knjižicam. Vsi so opravili veliko kulturno poslanstvo. Borut Stražar JEZIKOVNE DILEME Ce ».. . precizacija funkcij pomeni parcializacijo difuzne diskrecijske oblasti ter tesno navezavo oblastniških kompetenc na določeno funkcijo«, mar obenem ne pomeni javne abdikacije, depersonalizacije in akustične izolacije slovenskega jezika oziroma destruktuiranja njegovih konkretnih in homogenih struktur s stimulacijo, intenzivacijo, stabilizacijo, legalizacijo in funkcionalizacijo difuznih in nediskrecijskih tujk? S tem verbalnim ritualom, ki že a priori blokira oziroma na moč reducira dotok slovenskih besed v slovenski stavek ter jih ležerno nadomestuje s tujkami, ki že tako in tako predominirajo in se prosto gibljejo, pardon, stihijsko cirkulirajo po domačih tekstih, skratka, s parcializacijo slovenščine bomo prej ko slej dosegli le njeno atrofi-zacijo. S koncentracijo in univerzalizacijo tujk pa njihovo dokončno in nepreklicno institucionalizacijo. Jasno? Kolikor bi pogrešali še kako tujko, jo brezplačno dobite v 45.—48. številki revije »Problemi« na straneh 974—999. Dober teki Jolka Mi Ji (S