ERLINDA BERNARDOVA: Moje potovanje po Švici. Potovanje v pravem pomenu je velika naloga. Kdor večkrat sam potuje in ne v kaki večji družbi, ve, da se je treba k temu vestno pripravljati. Kolikor dni hoče ostati na tujem, toliko tednov je treba priprave. Tako smo imeli tudi mi čas prav natančno razdeljen. imeli določene hotele, kakor tudi zabeležene zanimivosti vsakega kraja in bili tudi že preskrbljeni s tujim denarjem. Da bi pa časa po nepotrebnem ne tratili pri čakanju na vozne listke, smo si preskrbeli »Generalabonement«. To je mala knjižica, v katero prilepijo sliko naročnika. S tem je plačana vožnja po železnicah in parobrodih. Prav mab prog, ki so v privatnem podjetju, je izvzetih, kar je razvidno iz knjižice. Po takih progah je pa navadno cena za 20 ali 25 odstotkov znižana. Potovanje po Svici moramo prište*ati prvim in najkrasnejšim, ker tukaj uživamo najvišje užitke. Krasota prirode je <u doma. Nimamo skoraj časa spotoma •bčudovati, zakaj predmeti se nam pre¦itro vrste. Pred seboj zremo snežnike, Jcdenike, gorske studence in reke; vidimo *pteske in v jezerih se zrcalijo sivi vršaci. Ce ni kdo hribolazec, mu ni treba hoditi •• hribe; kar sede v gorsko železnico ali ^tpeajačo in v acka) urah io na aaJvSkni hribu. Povsod vidimo za nas vratolomne stavbe — mostove. Tu je krasota prirode spojena s krasoto del človeških rok. Poleg vsega tega dobimo v Švici še pristna, nepokvarjena živila, kakor tudi dobro prirodno vinsko kapljico po jako zmreni ceni. In povsod vabi čisti, neokažni gorski zrak Ijudi iz vseh krajev sveta. Preden pa začnem opisovati, pripominjam, da sem posnela krajevna imena po zemljevidu, ki ga je izdala Slovenska Matica. Potovanje sem napravila z bratoma. Zadnjega septembra smo vzeli nahrbtnik ter zapustili z brzovlakom domača tla. Vlak je kar švigal skozi Gornji Štajer, kakor bi vedel za naše hrepenenje po krasni Švici. Mlado jutro nas je pozdravilo že v gorati, po prirodi jako lepi deželi Tirolski. Peljemo se mimo kraja Stams, kjer je samostan cistercijenzev, ustanovljen leta 1271. od tnatere zadnjega Hohenštaufovca Konradina. V njem so grobovi cesarice Elizabete (1273), Friderika Avstrijskega in Menarta Tirolskega. Kmalu zagledamo grad Petersburg, kjer se je rodila Marjeta Sirokoustna. Vlak že težje sopiha — ker gremo v hrib. Obdajajo nas ponosni vrhovi, ki bi znali veliko pripovedovati o vojnah in o zgodovini dežele. Taki vršaci so: Riffler 3038 m, Gamsbergkopf 2990m, Venet 2513 metrov, Eisenkopi 2826 rn, Stierkopf 2583 metrov in drngL Pettneu je zadnja postaja pred predorom »Arlberg«, ki loči Tirolsko od Predarlskega. Predor so zidali 3 in pol leta in je stal 72 miljonov kron. Čez hrib drži cesta, po kateri so hodili že Rimljani in v srednjem veku križarji. Leta 1414. je spremljal po tej poti Friderik Avstrijski papeža Ivana XXIII. k cerkvenemu zboru v Konstanz. Postaja Sv. Anton leži 1362 m nad morjem. Od tukaj je treba strojevodji malo zavirati. Sedaj se vrsti predor za predorom, viadukt za viaduktom. Po kratkem času dospemo mimo Bludenz Feldkircha skozi kneževino Lichtenstein v Buchs, ki stoji že na švicarski meji. Najprej smo šli po že naročeni »Generalabonement«. Prvi vlak gre šele ob 1 uri 53 minut; tedaj je še dosti časa. Po obedu smo si ogledali kraj. Kaj čudno se nam je zdelo, da smo tukaj videli slovanske napise pri trgovcih in družbah za izseljevanje. Začnemo pot. 2elezniški vozovl nimajo toliko sten kot pri nas, ampak več stekla, tako smo lahko vso pot sede občudovali zdaj na levi, zdaj na desni strani nove kraje in prirodo. Ko smo zapustili Sv. Marjeto, smo že napenjali oči, da bi zagledali Konštansko jezero. čeravno stno vsi trije kar strmeli pri pogledu na jezero, vendar smo drug drugega opozarjali nanje. želcznica drži zmiraj tik Jezera mimi Rorschacha, Romanshorna in ob 4*32 smo dospeH v. Konstanz. Po mestnem načrtu smo dobili takoj hotel, kjer smo odložili nahrbtnike. Konstanz na Badenskem je najvecje mesto ob istoimensketn ali Bodenskem jezeru in šteje 30.000 prebivalcev. V mestu so razna oblastva, vojaštvo, kakor tudi razne šole: gimnazija, realka, tehnika in še druge. Skozi več stoletij so se tukaj shajali vladarji, in leta 1414.—1418. je bil tu splošni cerkveni zbor. Kakor znano, je imela katoliška cerkev takrat tri vladarje:! Benedikta XIII., Gregora XII. in Aleksandra V. Po Aleksandrovi smrti so izvolili kardinali Ivana XXIII. Ta je leta 1414. sklical cerkveni zbor v Konstanzu, ki bi imel poravnati cerkveni spor in Husovo krivoverstvo. V posebni hiši ob jezeru, ki se imenuje še sedaj »Konciliumhaus«, so izvolili kardinali novega papeža Martina V. in druge tri odstavili. Pred mestom je Husov kamen, na katerem je dala posvetna oblast Husa 6. julija 1415. kot krivoverca sežgati. Na trgu, ob jezeru proti mestu, je spomenik padlirn domačinom v francoski vojni leta 1870 do 1871, na drugem koncu pa vodnjak z malimi kipi štirih cesarjev, Henrika III., Friderika Rdečebradca, Maksa I. in Viljema I. Znamenito poslopje je »Hotel Barbarosac, v katerem je sklenil Friderik I. po mnogih bojih mir z lombardskimi mesti. Mimo cerkve sv. Štefana, iako važne ob časn cerkvenega zbora, do3Demo do mest- ne hiše, ki je bila nekdaj frančiškanski samostan, pozneje vojaščnica, a sedaj šola. Stolna cerkev je zaradi starosti v zgodovinskem oziru jako važna. Na južni strani se dviguje Marijin steber, postavljen ob času kuge leta 1682. V obližju je lep vodnjak in društveno poslopje Sv. Ivana, nekdanji samostan. Po mostu dospemo na otok, kjer se nahaja velik hotel (Inselhotel). Bil je nekdaj kraljev grad. Leta 1230. so kupili otok dominikanci in sezidali ondi samostan. V takozvanem Husovem stolpu so imeli Husa 89 dni zaprtega. Vse to poslopje je sedaj hotel. Nekdanja cerkev je izpremenjena v krasno jedilnico. Po stenah je še veliko slik iz 13. in 14. stoletja. Prav lepo ohranjen je tudi prejšnji samostanski hodnik. Mimo pristanišča pridemo v mestni vrt, kjer svira v poletnih večerih vojaška godba meščanom v zabavo. Tik vrta je še veliko ostankov stavb na kolih, ki pričajo o keltskih naselbinah. Tu na jezeru se nam odpre celo jezero. — Prekrasna panorama. — Dozdeva se nam, kakor bi se nebesni obok tam daleč spajal z jezersko gladino; kako čarobno v poletnih večerih, ko tone solnce kot ognjena krogla v jezero. Tak užitek imamo samo še ob morju. In kdor je enkrat občudoval ta kraj in stal na zelenih bregovih, polnih mest, ter gledal vršace, pokrite s snegom, ki se zrcalijo v valovih, ga ne pozabi več. Obdano je od petero različnih držav: Avstrije, Bavarske, Badenske, Virtemberške in Švice. Največja dolžina jezeru je 69 km, širina pa 14 km. Mesto se razprostira tudi še na desnem bregu Rena. Imenovati moram še muzej (Rosgartenmuseum), stavbo iz 13. stoletja. V njem se nahaja veliko znamenitosti iz zgodovine mesta in okolice za stavb na kolih. Mestna okolica je kaj lepa. Diven je otok »Mainau« z gozdom in prekrasnim grajskim vrtom, kjer se je v senci hladil marsikateri vladar. Večji pa tudi lepi izleti so s parnikom po jezeru. Na nasprotnem bregu stoji Friedrichshafen, virtemberško mesto, ki je tudi letovišče virtemberškega kralja. V bližini je dal grof Zepelin napraviti leta 1900 postajo za vodljive zrakoplove. DaIje je bavarsko mesto Lindava in glavno mesto Predarelskega Bregenca. Pol ure od Bregence je znamenit samostan »Mererau« še iz časa pokristjanjenja teh krajev. Semkaj je prišel 1. 609. sv. Kolumban s svojimi menihi in dal sezidati samostan. Drugo jutro smo zapustili Badensko. Proti Švici drže od tuk,aj tri proge, in sicer: švicarska in badenska železnica, poleg teh pa še parobrodna proga. Parobrod odpluje šele ob devetih, tedaj smo se peljali rajši s švicarsko železnico. Komaj smo zapustili mesto, že zagledamo na levi strani grad »Kastell« s krasnimi drevoredi in nasadi. Na desni strani vidimo sredi »Dolj- nega jezera« otok Reichenau, na katerem je grad, nekdanja last holandske kraljice Hortense. Tukaj je Napoleon III. preživel svojo mladost. Še sedaj je v gradu veliko zanimivih spominov na Napoleona I. in Napoleona III. Cela vožnja je jako kratkočasna. Na obeh bregovih Rena se dvigujejo ponosno stari zidovi in stolpi, ki pričajo o nekdanjem bogastvu njih posestnikov, ki so bili večinoma cesarji kralji in knezi. Nahaja se pa tudi še sedaj veliko gradov plemenitih rodovin. Spodaj vali Ren v široki strugi svoje mogočne valove in na riasprotnem bregu drži badenska železnica. Po dveurni vožnji mimo mnogih kopališč in zdravilišč dospemo v Schaffhausen. Na švicarskih tleh nas je pozdravil neljubi dež. Imeli smo pa še drugo smolo. Brat je po kratkem občudovanju konstatiral, da je en črevelj strgan in da čuti že mokroto v njem. Dež pa se ni zmenil za uboge »vandrovce« in je kar dalje otepal po naših plaš.čih. Prva skrb je črevelj, toda kje popraviti, ko so po mestu same prodajalne in nobene delavnice. Vprašali smo po črevljarju usmiljenega človeka. Po danem opisu smo bili kmalu pri njem, kjer smo se opomogli s 30 stotinkami. (Dalje.)