24 J U L I J 2010 Prebujeni s Po Mini na otrošt Vo Potegnilo me je onega dne na smučeh v njena pobočja. Kadar vlečeš smuči nav- kreber v enakomernem ritmu, ki ga ne motijo drobne ovire zagruščenih poletnih poti, se pogled ponavadi mirno sprehodi po okolici in misli zaplavajo. Naenkrat sem se domislil, da se dvigam proti svo- jemu prvemu dvatisočaku in se spomnil očeta. 1 Bil je odličen pripovedovalec. Pri- jetno se je bilo greti v njegovem naročju in ker mi je rad pripovedoval o Kekcu, sem 1 Moj oče Egon je bil tržaški Slovenec, učitelj, ki je v obdobju po drugi svetovni vojni služboval v Bohinjski Bistrici, kjer je okrog sebe nabral zanimivo hribovsko druščino, s katero so ustanovili bistriško planinsko društvo. Prejel je zlati znak PZS, skupaj z mojo materjo pa sta kot legendarna bohinjska učitelja postala častna občana Bohinja. si v mislih risal podobo fantiča, ki zna in si upa sam v gore; ob bleščeči Pišnici, skozi macesnove gozdove pod Slemenom in v visoke robé, kjer s pastirsko palico junaško odganja napadalnega orla. Rad bi ga šel obiskat in oče mi je to nenehno obljubljal, dokler nisva nekega dne kreni- la na pot, z vlakom iz Bohinjske Bistrice na Jesenice ter naprej v Kranjsko Goro, z zapreženo sopihajočo parno lokomotivo, na lesenih klopeh počrnelih potniških va- gonov. S prav istim vlakom se je takrat z Jesenic v Borovško vas pripeljal tudi Uroš 2 2 Uroš Župančič, odličen alpinist, ki je v letih po drugi svetovni vojni potegnil (med drugimi) znamenite ''hudičeve'' smeri: Hudičev steber in Hudičev graben v Prisojniku. V Urošu je bilo resnično nekaj vražjega in kot Sloki v Steni ima toliko slabih lastnosti, da je rezultat na koncu visoko pozitiven. Meni osebno je bil zelo simpatičen in kot mladega plezalca me je imel rad. SPOMIN Mojstrovka FOTO: DAN BRIŠKI K ot gora je izjemna. Nevpadljiva, za- držana in hkrati postavna, lepotica s tremi bolj ali manj izrazitimi vrhovi na severovzhodu najmogočnejšega ostenja Vzhodnih Julijcev. Poleg Špi- kove skupine daje vrhunsko alpsko podobo gornjesavski dolini, na ju- govzhod se pa s povsem drugačnim obrazom v enem samem zamahu spu- sti v dolino Zapodnem, kjer iz njene- ga podzemlja priteče Soča. Zagrizeni hidrologi sicer povedo, da je pravi izvir Soče na Zapotoku, s Suhim potokom, toda kdo bi si upal slikovitemu ali kar mogočnemu izviru pod Mojstrovkami reči drugače kot Izvir Soče? Z Vršiča, kamor se dandanašnji pripelješ z av- tom, je kar prelahko dostopna, zape- ljiva za turne smučarje in vabljiva za plezalce vseh formatov, tudi za tiste ob jeklenicah na Hanzovi poti. Velika Mojstrovka Z očetom, Egonom Miheličem  Joža Mihelič Egon Mihelič 25 V jesenskih barvah FOTO: ANDREJ TROŠT in dražil očeta, naj gre z njim proti Vr- šiču, ta pa je imel v meni dober izgovor, kajti vsakdo je vedel, da Uroša ni mogoče dohajati. V Erjavčevo kočo sva verjetno prišla že precej pozno. Spomini na pre- hojeno pot so bežni in nejasni. Blizu Koče na Gozdu nama je ustavil tovornjak. Še vedno slišim in vidim pogovor očeta in šoferja, le besed se ne spomnim ... Kadar je moj ata, tako smo ga klicali, razvijal filme in fotografije ter tehtal ke- mikalije in jih sam sestavljal in raztapljal po tabelah iz porjavelega priročnika, sem ga ob večerih, ko se je domača kuhinja spremenila v temnico, od strani opazoval. Na fotografskem papirju v razvijalcu so se vedno znova prikazovali obrisi novih fotografij. Po očetovem enakomernem štetju ob osvetljevanju papirja, ki mi je ostalo v ušesih kot 21, 22, 23 …, metro- noma kajpak ni imel, so na dan prihajale gore in z njimi moje pravljične podobe. Tura me je pošteno zdelala, pa ne le mene. Ko sva se vračala z zadnjim nedelj- skim vlakom z Jesenic, sva oba prespala Bohinjsko Bistrico in se zbudila šele v Hu- dajužni. Na železniškem uradu na postaji, kraj nima gostilne ali česa podobnega, je oče razgrnil po tleh ob zakurjenem gašperčku svojo bundo z jagenjčkom, ki je nekoč služila ameriškim vojaškim pilotom, da sem na njej zaspal, on pa je z načelnikom postaje kramljal do prihoda jutranjega vlaka. Bil sem v tistih letih, ko zelo nedoločno in vzneseno pričakujoče občutiš in doživiš magično mejo dva tisoč metrov na poti k zvezdam, ko se dotakneš neba visoko nad dolino. Ali pa morda kako drugače, precej drugače kot danes, s čisto vestjo in dušo. č aso Vni P res Ko K ''Strica Tineta slišim,'' je zaklical Nace, 3 na- jin najmlajši, medtem ko je naju s Franc- ko 4 varoval nekje pod vrhom Hanzove. Zlezel sem desno na rob, da bi pogledal v Kamine, in tam resnično zagledal Tineta 5 3 Nace, najin četrti sin, je starega očeta Egona nasledil kot odličen modelar. Trenutno je eden najboljših slovenskih pilotov radijsko vodenih modelov letal. Po gorah ne smuča, temveč borda kakor mnogi mladi v sedanjem času. 4 Moja žena Francka je bila kot dekle odlična alpinistka. Kot prva je v ženski navezi preplezala Glavo Planjave. 5 Moj brat Tine, gorniški srenji znan kot odličen pisec vodnikov. Očetova želja po študiju violine se je uresničila v Tinetu. v navezi z Rudijem. 6 Nace, ki je bil takrat še Nacek, približno v letih, ki so tudi meni podarila prvo Mojstrovko, je prvi zaslišal jasno prepoznavni gromki Tinetov glas. Sam, turo je doživljal z vsemi čuti, je potem želel zlesti še na V eliko Mojstrovko, zato smo se z onima dvema ponovno razšli. Táko kot takrat, ali pa táko z jesenske ture z očetom, le mehkó zasneženo podoživljam še danes, v vsakokratnem pričakovanju kdo ve česa posebnega, s pripetimi smučmi, ki mi po- magajo proti vrhu. Žal očetovih slik že dolgo nimam več. Bog ve kam so se izgubile. Prilagam fotografijo druščine, ki sem jo imel na vrhu onega dne. Na sliki se ne vidi, da so vsi trije govorili nemško s hreščečim rrr – s koroškim dia- lektom – in tudi tega se ne vidi prav dobro, da so bili ves čas odlično razpoloženi. Dan je bil lep in čakal nas je le še spust na smučeh. Tisti trenutek na vrhu sem bil še v druščini z njimi, uro prej in kasneje pa le še s spomini. S spominom na prvi dvatisočak najinega Naceta in na moj prvi z očetom, ki je bil tako močno zaljubljen v gore, da se je te ljubezni zlahka nalezel vsakdo, ki je zašel v njegovo bližino. u resničene in neuresničene sanje Včasih se je sicer zgodilo, da so šle gore pri njem za kratek čas v drugi plan in se je uma- knil v učilnico, kjer je dneve in dneve brusil debelo steklo ter ustvarjal zrcalo za svoj prvi astronomski teleskop. V erjetno se mu je zde- lo, da stvar ni preveč družinska in se je zato umaknil v uradno, njemu še vedno domače okolje. Obiskoval sem ga iz stanovanja čez šolski hodnik in gledal, kako je z majčkeno zajemalko, katero je skoval iz bakrene žice, vsipal na kovinsko ploščo brusilne praške, 6 Rudi Zaman, po rodu Tržičan, znan založnik. Pri Rudijevi založbi Didakta je Tine izdal nekaj svojih najboljših knjig. Prvi je pregledoval Tinetove tekste za Klic gora, izjemno hribovsko izpoved, ki je po bratovi smrti izšla pri Sidarti. od grobih do najbolj finih, ter na njej v ne- dogled vrtel svoje zrcalo ter zraven polgla- sno požvižgaval kaj klasičnega. Ko je bilo po mesecih dela vse skupaj izgotovljeno, je cela vrsta vaščanov na šolskem vrtu čakala na svoj pogled na Lunine kraterje. Potem sva se hribovsko razšla, kajti v gore sem si zaželel na lastno pest. Bila je najbrž adolescenca. Ko sem mu v mladeniškem za- nosu nekoč še ves zadihan povedal za Čopov steber, ni mogel skriti grenkobe, kajti zanj ni bilo pogojev, da bi uresničil svoje želje, ko je bil čas za to. Svojega očeta je izgubil v I. vojni in mati je bila vse hvale vredna, ker ga je, mala šivilja, goloroka spravila do konca učiteljišča. V Šiški so bili takrat sosedje z Bučerjevimi fanti in z njimi je hodil na Turnc. Nekoč je enemu od njih celo ''rešil življenje'', ker je oni padel nanj s stene, ko si je spodaj sede zavezoval čevlje. S štruco kruha pod pazduho jo je sam samcat od doma peš mahnil na Triglav, česar seveda nisem izvedel od njega, kajti o sebi ni ni- koli govoril. Za velikimi in malimi cilji, po učiteljišču bi si želel nadaljevati s študijem violine, je hodil svojo pot. Res da ni bilo de- narja in da je ponovno prišla vojna, toda znal je izbirati med vrhovi vseh vrst, med gorami in zvezdami ter glasbo, ki je nastajala nekje vmes, in znal je z otroki, ki so duhovno rasli ob njem. Nič ne dé, če v mladeniški dobi zanj ni bilo Čopov, Peharjev, Skalaških in Bohinjskih, če so možnosti za ostre grebene Martuljka, za Nemške, Bavarske, Breithorne in Mt. Blance prišle šele v zrelih letih. Bila je neskončna vrsta vrhov in grebenov z obilo sonca in dežja, z bleščavo skalovja in sne- ga, pot, preplavljena z opojnimi gorskimi vonjavami, ki zavdajo. Slišal je klic gora. V njegovih ušesih je odzvanjal nenehno, ne- posredno, pomešan z Beethovnovo glasbo, s sijem zvezd in šumenjem vetra. Snel sem smuči in sam ter v družbi hkrati, v druščini, ki me rada poišče in najde, kadar se vračam na vrhove in z vrhov minulih dni, odšel proti domu ... m Čas za obujanje spominov - na vrhu Mojstrovke