Glavna česka učiteljska skupščina v Pragi (Dalje.) Ko je poročevalec A. Skala dokocčal svoj govor, ki je bil z veliko pohvalo in občim priznavanjem vzprejet, oglasil se je za besedo gosp. Jos. Sokol, vadnični učitelj v Pragi ter v dolgem, jako zanimivem govoru dokazoval, da je naša šolska mladina zares preobložena z učevno tvarino. Govoril je nekako tako-le: Da-si znamo in vidimo, daješolska mladina preobložena z učevno tvarino, vender ne moremo najti temu pravega zdravila. Proces poslušanja in razutnovanja je zelo zapleten ter se ne nahaja v učnej tvarini samej, temveč naslanja se tudi na telesno in duševno dispozicijo šolske mladine. To vidimo lehko sami na sebi. Kadar poslušaino kakega govornika z napeto pozoinostjo, razumeli bodemo in si tudi zapomnili to in ono iz njegovega govora, a marsikaj zopet ne, ter večkrat sami ne vemo, zakaj smo si ravno ta del njegovega govora zapomneli, a druzega ne. Nekatere besede govornikove so baje vzbujale v nas živejše mišljenje, mi smo si te besede njegovega govora zapametovali in to je bilo krivo, da nam je odpadlo ono, o čemer je govornik dalje govoril. Tako tudi otroci nekateri predmet danes pazljivo in živo peslušajo, a drugikrat se za isti predmet, da si je predavan z isto metodo, prav nič ne zanimajo. Mi torej premalo poznamo otročjega duha in otročjo zapomnjivost. Prirodopisec dobro ve, koliko jedine toplote daje jeden kilogram ogljija, ali rai učitelji ne poznamo jednice, da bi opredelili duševno silo, razumnost otroško; mi nimarao sredstev, da bi ustanovili, koliko takih jednic imajo otročji možgani, in dokler tega ne vemo, težavno narn bode z matematično natančnostjo pokazati, v koliko urah n. pr. se morejo otroci kake šole naučiti prirodopis. A s poučevanjem v šoli, pridobili smo si vender toliko izkušenj, da lehko presodimo, kaj se otroci težavniše, kaj laglje nauče, kaj je otroškemu razumu nezapopadljivo, kaj si lože zapomnijo, kaj lehko pozabijo itd., a na podlogi teh izkušenj lehko marsikaj uganemo in tudi ukrenemo glede preobloženja otročjega duha z učevno tvarino. Pri vsem tem pa nam mora biti vedno pred očrai: Ne mnogo predmetov površno, temrajše raalo in to temeljito. Govornik obrne zdaj svojo prozornost na nemški jezik ter pravi: Nemški jezik je pri nas (Čehih) neobligaten predmet v srednjih šolab, in vpraša se, ali spada on v obče tudi v ljudsko šolo? Govornik presoja ta predmet najpred z raetodičnega stališča ter pravi, da se od českega maturanta navadno zahteva ono temeljito znanje nemškega jezika, kakor se to zahteva od nemškega dijaka. Nemški dijak se je učil in vodil v nenoškem jeziku ves čas in neprestano v Ijudskej in srednjej šoli. Ako vse te ure seštejemo, ki jih je porabil za svoj materini jezik, dobimo okroglo število 18.000 ur. česki dijak pa, ako se je poučeval po 4 ure na teden v nemškem jeziku, porabil je v ta namen v vsem skupaj kakih 1400 ur, tedaj 12krat manj od nemškega dijaka. Iz tega sledi, da bi moral česki dijak vsakej uri dvanajstkrat večjo zapomnost posvetiti, ali bi pa moral šolskim uram dodati še 11 ur izvan šolskega pouka. Še neugodnejšo razmero najdemo na meščanskih šolah. A vender pošiljajo navzlic vsemu terau česki voditelji svoje otroke v nemško šolo, kar bi ne smelo biti, ker nam to brani domovinska dolžnost. A vrhu teh neugodnosti je treba še pomneti, da je otrok českih roditeljev, ki obiskuje nemško gimnazijo in je zvršil česko ljudsko šolo, izgubil 11.700 ur pripravljanja v nemškem jeziku, ki jih je imel otrok nemških roditeljev v svojej nemškej Ijudskej šoli. Takega ravnanja pač ne more noben pravi metodik zagovarjati. Naposled pravi govoruik, da nam je treba pred očmi imeti še jeden prigovor z metodičkega stališča. Dobro vemo, da ima nekateri otrok voljo in vse potrebne zmožnosti za glasbo, a zopet drugi ne mora niti jednega glasbenega tona razločiti od drugega, a nasproti ima ravno tak otrok mnogo sposobnosti za risanje, tretji je zopet izvrsten v računanji, a nobeden teh ne more, da bi napredoval v svojem jeziku. Kako lehko bi bilo mogoče, da bi dijak, v katerem se nahaja duh Nevvtonov, Stephensonov, Purkynjev, moral zapustiti gimnazijo ter se tako popolnem izgubiti za človeštvo, ker nima dovoljne sposobnosti za nemški jezik? Govornik predlaga, da bi se na českih srednjih šolah, kjer je nemščina obligaten predmet, učila nenaščina po primerjalnej metodi, in to, kolikor se tiče pojmoslovja, sintakse, sinonimike in fraseologije. Na ta način bi se mogel vsak učenec dobro učvrstiti v svojem materinem jeziku. Toliko, kar se tiče srednjih šol. Ali nemški jezik se učf tudi po naših ljudskih šolab, in to ne po postavi, marveč po našej dobrej volji. S tem, da predmet, ki je za českega otroka najtežavnejši, vpeljavamo, dobrovoljno v naše ljudske šole, s tem pač pokazujemo, da nikakor ne mislimo olajšati preobloženja učevne tvarine našej šolskej mladini. Govornik preide na pedagogično stališče. Mislirao si ljudsko šolo v kakera malem českem mestu. Mladina se ondu muči s tem težavnim predraetora, in zvršivši ljudsko šolo, zna nemščino malo ali pa morda dobro. Ako jo zna malo, pozabila bode kmalu tudi to, kolikor je zna, in čimu jej je bila potem vsa muka in trud? Ako jo pa zna dobro, še slabejše za našo mladino, kar se mora potlej še vedno dalje vaditi v tem jeziku, a to je mogoče le z občevanjem in jako pridnim čitanjem različnih knjig. A s tem bi bil česki meščan primoran posluževati se jedino le tujega jezika in podpirati zgolj tujo nemško literaturo. Zaradi tega predlaga govornik, da se nemščina iz ljudske šole odpravi, ter kaže na Madjare, Poljake in Hrvate, ki tudi nimajo nemškega jezika v svojih ljudskih šolah. V svojem daljšem govoru preudarja govornik, kako se je poprej na nemških šolah česka mladina germanizovala, kako se je z vsemi mogočimi sredstvi českemu narodu ubijalo v glavo, da mu je nemščina neobhodno potrebna, brez katere ne more nikamor po širokem svetu. Dolžnost je českega učiteljstva, da narod o tem drugače pouči, da uniči ta čudni kultus jedinoizveličavne nemščine, ter da vzreja narodu prave, korenite česke domoljube. Govor gospoda Sokola je bil z živo pohvalo vzprejet. Poročevalec Vaclav Štech, učitelj iz Slana, poudarja, da v devetnajstem stoletji ne najdemo nobenega napredka v zdravstvenem obziru, marveč velik nazadek. Spominajmo se samo kratkovidnosti, nervoznosti in tuberkoloze, pa moramo priznati, da je temu res tako. Ravnati se nam je treba po dveh izrekih: BVadite telo"! in ,,Pazite na zdrav razvitek šolske mladine"! Kar se tiče prvega izreka, iraamo v ta namen obligatno telovadbo v naših ljudskih šolah, ali to ne ugaja svojej nalogi, ker se zvršuje v premaj- henem obsegu in na neprimernih prostorih. Kar se pa tiče onega druzega izreka, pomneti je treba, da se naša mladina razven šolskih predmetov uči tudi godbe, risanja in francoskega jezika. S tem preide ubogemu otroku ves dan v neprestanem duševnem delu in naporu, a zvečer nima toliko časa, da bi se mogel nekoliko odpočiti od trudapolnega duševnega dela, ker mora vse svoje izmučene sile posvetiti domačim nalogam in drugim pripravam, pri katerih je treba zopet glave in rok. Govornik je tega mnenja, da bi treba domače naloge popolnem odpraviti, ali pa vsaj na toliko skrčiti, da bi otroku ostajalo vsaj nekoliko časa za odmor in počitek. Govornik sklene svoj govor z besedami, da samo v zdravem telesu se nahaja tudi zdrava duša. (Konec prih.)