452
Obrtnija.
Kdo naj ima pravico jemati mero?
v.
Ako bodemo krojači in čevljarji pri pričakovani obrtni reformi tepeni, t. j. če se pravica jemati mero, za vso bodočnost postavno prizna trgovcem z obrtnimi izdelki, smo mi brez dvojbe prve žrtve; drugi obrti pa pridejo za nami. Privrženci manšesterskih načel so pri obrtni enketi storili jako prekanjen korak, da so to vprašanje generalizovali.
Žal da so mnogi izvedenci obviseli na limanicah liberalnih „junakov" in da se še to v večji meri ni zgodilo, je zahvaliti dr. Luegerja, ki je kot član odsekov rešil, kar se je še rešiti dalo.
Da se o tem prepričamo, ni niti treba natančneje pregledovati debelega stenografičnega zapisnika, kajti že v prvi seji (stran 19) najdemo vprašanje o jemanji mere že generalizovano, in to so storili še izvedenci z naše strani. Tam se trdi, da bi, če se prepove jemati mero, „kar tretjino vseh trgovcev moralo zapreti".
Kot jako označljiv vzgled se je navajal: „ Osnuje na pr. kak odvetnik svojo pisarno, da gre k trgovcu s papirjem in ondu kupi vse pisalne potrebščine, mej drugimi da trgovcu s papirjem format onih knjig, ki imajo posebne črte (razstriranje) in reče: „Bodite tako dobri in dajte te knjige narediti". Ko bi trgovec ne imel pravice prevzeti te naročbe, ker je po določeni meri, moral bi dotični odvetnik najprej kupiti papir, potem iti k rastriranju, na to k knjigovezu itd.
Drugi izvedenec  (na strani 19) je pa vedel popolnoma točno, da pri vprašanji o meri ne gre za to in je rekel:   „Tu se  gre za oblačilo telesa;  imenujmo  otroko po  pravem imenu.    Zagotovim vam,   da celo v kaki dunajski predmestni prodajalnici VI. ali VII. okraja trgovski pomočnik zna lepši obleči kakega človeka, ne da bi vzel mero, kot v provinciji kak krojaški mojster, ki ima dokaz sposobnosti.   Ta mož — ime mu je Zimmermann — zasluži najglobokejši   poklon   provincijalnih krojaških   mojstrov, in njegova izpoved je vredna,   da se   nanjo z vso pozornostjo ozira   parlament.    Pisec  teh vrstic bil  je že večkrat na Dunaji, ali vendar toliko stvari ne pazna,   da bi mogel ugovarjati tako odličnemu znanju dunajskih predmestnih pomočnikov.    Trdi pa,  da v provincijah ni tako nadarjenih krojačev,  in da bi v provinciji  nobenemu trgovcu ne bilo treba zapreti,   ako se jim prepove jemati mero. Da še več.   V našem deželnem   glavnem mestu so vsi trgovci  podpisali   celo   peticijo   glede   prepovedi   jemanja mere, in se vsi  —  izimši nekaj  konfekcijonarjev — vjemajo z nami.    Zahtevajo  za svoj   stan dokaz sposobnosti,   kateri obrtnika izključujo   od  trgovine,   ali so tudi toliko pravični,  da nam prepuste izvrševanje obrta, kar gre nam. Če so razmere na Dunaji   druge — prou-zročene  po duhovitih trgovskih  pomočnikih  —  moremo vrejenje našega  poslovnega bistva zahtevati od  deželnih zastopov,   in mislim,   da noben  poslanec iz kraljevin   in dežel, ne bode glasoval za zakon, kateri bi v njegovi deželi ugonobil rokodelce v korist  dunajskih trgovskih nadarjenih pomočnikov.
K sreči je pa tudi mesto Dunaj volilo poslance, ki se ne vjemajo z izvedencem Zimmermannom. Od poslednjih celo pričakujemo, da vprašanju o jemanji mere vzamejo oni generalni značaj. Imenujmo otroka po pravem imenu. Pri tej stvari pač ne gre za trgovca s papirjem, ki bode tudi potem, ako se prepove jemati mero, pri knjigovezu dal narediti knjige v kakeršni koli velikosti bode hotel, gre pred vsem le za prepoved jemati mero za telesno obleko, ki se ima narediti po meri.
Prizadevanje po pravici, obleko prodajati ne le narejeno temveč tudi provincijalne krojače prisiliti, da bodo služili velikemu kapitalu, je pravi povod, da so varuhi mogočnih manšesterskih konfekcijonarjev, z meglenimi frazami jeli to stvar mešati s propadom trgovine, da bi ljudi preslepili, da ne bi vedeli, zakaj se gre in jim odjeli najmastnejše kose.
Obleka je poleg hrane in stanovanja najglavnejša potreba za človeštvo. Če se posreči velikemu kapitalu, da bode tako monipolizoval izdelavo obleke, kakor je druge tovarniške panoge, če se z uničenjem samostojnosti rokodelskih producentov naredi prostor za kartele tovarnarjev za obleke, tudi »oblačilni krožki" ne bodo izostali. Mezdni sužnji se takim zvezam velicega kapitala ne bodo mogli ustavljati in človeštvo bode glede na obleko velikemu kapitalu prisiljeno donašati davek. Ta smoter se pa drugače doseči ne da, če se trgovcem kot slugam ve-licih producentov  prizna pravico jemati naročila po meri,
ker sicer pri posebnih svojstvih oblačilnih strok se tako monopol potom same trgovine ne bode dal doseči.
Priznanje pravice trgovcem, jemati mero bode poslednja postaja na trnjevi poti rokodelstva. Noben dokaz zmožnosti, noben mojsterski izpit potem več ne reši tega obrta. Zrebelj za krsto oblačilnega obrta, ki se je z odločitvijo upravnega sodišča že skoval, mora parlament le še zabiti, in konec je samostojnosti bodoče generacije!
Le še k koncu! Pisec teh vrst nima dosti upanja, da bi se rokodelskemu stanu priznala pravica. Veliki kapital s tisočerimi nitmi obvija vse naše gospodarsko življenje, je sila, proti kateri skoro ni upati, da zmaga boj sedanjega pokolenja. Naše narodne zastopnike tlačijo politične skrbi, za izvedenje gospodarskih reform v prid slabših jim nedostaje poguma pa tudi srca.
Naj se politični položaj zaobrne kakor koli, naj sedanje zakonodajalce zamene tudi drugo — jedva tolažbe ostaje rokodelskemu stanu. Bolj pa mačehinsko se ž njim ne more ravnati, kakor se ravno v dobi socijalnih reform. Sapienti sat!
453