Nevin Birsa 906 Nevin Birsa ŽIVALI IN ROŽE (Devet pesmi) JEREBICA Jerebica, ki vzprši iz grmovja tišine, je kot srce, prekrito s patino neba: tja gredo vsi vozli in venci zvezd. Tja, pravim, kot rjuha vetra, kot lestev sonca, kot morje zvezd, kot ščebet globokih zvočnikov, kot skica dežja. Strehe, ki kljubujejo viharju, razsvetljena okna, na prepihu grozda, moke, snega... MARTINČEK Na beli skali, kjer burno utripa tvoje srce, sem našel nemirni zvon: na obodu, ki se razlega v soparni, žgoči dan, sem prijel toploto in golo telo poletja, ki je burilo kri, in ogenj, in sonce, in mozeg, in zemlja, polna kipečega žarenja, pesek šušti kot mravlje v dolgi vrsti, in nevesta, in puščava žalosti in hrepenenja: in spraševal sem se, če je tu moj cilj, moj dom. Tvoje nemirno srce, ki je bilo kot tisočletni madež na preprogi. na oknu, za tančico hrapave kože: nemirne očke, in sijoči dan, in beg v razpoke skale, od koder se povrneš: ali jutri, ali čez teden, ali čez tisočletje, noseč toplo kri v eon, izmerjen in izvotlen v neskončni prihodnosti. MOČERAD Po lestvi sem stopal proti nebu: nisem vedel za vodo, ki se je scejala v novo prostornino, slišal sem samo vzdih potlačenih, z barvo zvezd se je ogledalo na zidu spogledovalo in sklepalo nova poznanstva: na robu skodelice, dodelane keramike in živčnih končičev se je sesipalo oko, strmel sem v barvo, ki je sprejemala dragulje, in členki so pokali kot lubje, nasproti teme in bolečine sem strmel v barvo, izrisano v krvničkih strahu: vlaga in dež, na križišču žil sem strmel v smrt - zasijal je lepi privid, stkan na meridianu večera, in vse to, izrisano v bolečini in vetru, se je oprijelo vesla in vzhajajočega jutra. Kajti: črnina in rumenina močerada, ki se je gibal in svetil v mrak osutega listja, je bila samo senca neprespane noči, in sluzasta sled je umirala v blatu poti, (ne dotikaj se me, so govorile napol ugasle oči!); 907 ŽIVALI IN ROŽE zatohli vzdihi so krasili mrčasto dlan, in edina violina tihega jutra se je kot srobot oklenila mojega telesa. METULJ Metulj se je krčil, prodiral je v grlo komaj slutenih glasov, in tisto jutro, ki je lačno in boso stopalo po orošenih travah, je kričalo navzkrižno, radostno in rumeno bolečino; prhutajoča reka, komaj kakšen trepet, komaj slutena daljava, razdalja od popka do stalnice, - zakaj kakšen vzdih, prepreden z ogrlico cvetnega prahu, ki je obarvala tipalke in drgetajoče oči, en sam klic nepotešenosti, rasti in umiranja, zakaj je padel šum, kakor prazačetek, kot nekakšen vzdih, kot resnica, ki prhne v vetru, kot nektar, ki blodi v očesu in se nasloni na prsi matere? Let od kolobarja, od igle do sinov na gladini, zmerom znova se je vzburkalo srce, trstje se je nagrbančilo, in neki čut mi pravi, naj se oklenem nožic in srebrnih instinktov. da se bo iz jutra sesul kot pelod, pravica in med v nožnico, v zenitu bom zasijal s tisoč krili, prah bo zlomil in dihal kot blaga tekočina v peresastem vzdihu poldneva in v naročju mokre prsti. Nevin Birsa 908 909 ŽIVALI IN ROŽE LILIJA v zakristiji Svetega Antona si cvetela to poletje, utrgana si častila Boga, in v tvoje rumeno grlo so pri brenčale čebele in ose, in tvoja pokončna drža, in tvoja belina, belina, belina, začetek in konec... MAJNICA Tudi to pomlad je vzcvetela na robu vrta, in razprla svoje grozde tako neslišno, kot je pomlad prišla: briljanten vonj, šumeči zvok, na vrhu, v skriti krošnji. JASMIN Vedel sem: tudi ta pomlad, ki zacveti zame, in zate, sestra in brat. Tvoja belina na vrtu zašumi v maju, tvoja navzočnost dahne kot zaneseni splet beline, tvoje beline, moje beline, meglic, in ves očaran utrgam vejico in ti jo zapnem v lase, da zableščijo tvoji beli zobje kot platno iz beline: tvoje bele roke, soj iz beline: (mavrica se dotakne vršičkov grmičevja): in vse zacveti, zame, zate, za vse: belina je neskončna, belina kot pena, kot milnica, kot škržat, ki tke v pomladno noč. PLUTNIKI To je tista prava, resnična modrina: tke ob oknih. Nevin Birsa 910 ob zidkih, zagnana rdeči plašč, ki sili vanjo: to je ostra modrina, suličasto perje jo odeva v moč, steklenico zvezd so pozabili škrati, in opijanjeni svatje so klicali uvele cvetove v postelje ljubezni: tu so se iskale skodelice modrine, tu so listi objemali noč, misel in meteor, tu so se iskali klici, odmevi so silili vanje, mesečina in voda, voda, voda, a vse je tako daleč, in vse sili kvišku, v obroček zelenja in zemlje. VRTNICA Pomladni veter, prihajajoč skozi rešeta snega in zmrzali, je hranil s citrami zelenja moje ustne in vejajoče roke, je ljubil posode rojevanja in rasti, je čutil, kako oblaki gomazijo s svojimi jeziki med gorovjem in trepetom mogočnih krošenj: potem se je znenada zaoblila pokrajina, trnje je šumelo v prvi dan odtrganega sonca, sok se je pocedil v luč divje samote, in cvet se je skoraj razprl, skoraj tu, skoraj zelenje, moč, ki premaga skice mraza, list, ki pade v lužo, v kapljo, ki počasi polzi v stopalo in se sceja proti prašnikom, proti rdečem listu, posrkani svetlobi, s poplatom in življenjem, ki odpira svojo lepoto, svojo jato, svoje drobencljanje. z višine pade mokra torba. tkanina, rosa, in kmet, 911 ŽIVALI IN ROŽE ki gre z vinograda, se skloni v obcestno vrvranje rastlin, in ena sama, tako lepa in tako sijoča planjava, vrt, ki razpira obetajoči cvet, je kot dih, prašnik, zarodek, vse rdeči, vse zeleno, vse, kot žarek ali komaj prebujena časa.