Književna    poročila
miši, sirovi pogovori, smrdeče kosti). Na dvajsetih straneh besedila stoji skoro štiridesetkrat beseda «pijan». A čeprav se vsa ta družba vede napol blazno, se človek ne more ubraniti vtisa, da je «dača» naslikana po resnici in da je res moralo biti tako tisto življenje, ki je porajalo uskoke in hajduke.
Slovani so menda precej dovzetni za skrajnosti. Pred leti so listi poročali, da je ruski naturalizem in verizem korenitejši od zapadnega in se ne pomišlja postaviti na oder osebo, opravljajočo telesno potrebo. Mladenovič ne zaostaja preveč za tem ruskim okusom. Opravičuje ga nekoliko divja resnoba njegovega dela, ki ga človek bere, kakor bi v kakem pragozdu prisostvoval divjaškim prizorom prirodnih ljudstev. Zanimiv poskus — toda ali se obnese?
A. Budal.
Ivan S. Šajkovič: Novi prorok. Stihovi. Helsingfors. 1926. 64 str.
Skoro polovico knjige zavzema obširen uvod «0 novom proroku», ki ga je napisal V. de Tillo. V tem uvodu pripoveduje zgovorni tolmač o mistiki, o apokaliptični dobi sedanjosti, o krščanstvu, o veliki tajni križa, o edini rešilni poti iz kaosa dvajsetega veka, o veličini Šajkovičeve pesnitve, o novodobnem herojstvu «Novoga proroka», o novem življenju itd. — skratka že ta uvod ti nadomesti toli poveličano pesnitev, ki je prav za prav verzificirana modrost, zelo zgovorna in patetična, toda nepesniška in abstraktna. Takih božanstvenih pesnitev je v prvih letih po vojni kar deževalo v vseh literaturah. Zbujale so vsaj pozornost, dasi več tudi te ne zaslužijo, ker so po večini vsa ta «videnja» zgolj metrična didaktika, ki naj rešuje izgubljene duše. Značilna za tako pesmovanje so premnoga retorična vprašanja, ki so najjasnejši dokaz nepristnosti lirike te vrste. Tudi je večina verzov abstraktnih, razumsko narejenih, skrajno medlih. Pridigar se ne razlikuje dosti od takega «proroka». Ne vem, čemu sploh verzificirati različne teorije in izkustva srednjeveških in novodobnih mistikov. Kako prisiljen, kako lažniv je tak verz!
Drugi del zbirke nosi naslov: «U osvitku». Te pesmi samo potrjujejo sodbo, ki sem jo izrekel o pesniku. Mestoma se mi zazdi, da čitani prvence nadebudnega mladeniča, kakor: «0, sestro zvezdo, šlo radosno sjajiš, / i mesto svoje vasionsko znaš, / molim te, sestro, odgovor da daš / i malom bratu tajne, da ne tajiš!» itd.
Morda je pisec te zbirke odličen pristaš kake teozofske ali slične družbe in mu je pričujoča knjiga uspešna legitimacija za njegovo tozadevno delovanje.                                                                                                   Miran Jarc.
Stanislav Vina ver: čuvari sveta. Izdan je C. B. Cvijanoviča. Beograd. 1926.
Vinaver je med najmlajšimi znan pisatelj, ki se je že uveljavil s svojimi knjigami, kakor «Varoš zlih volšebnika» (stihi), z zbirko esejev «Gromobran Svemira»,  «Nemačka u  vrenju»  itd.
Toda njegova najnovejša knjiga «Čuvari sveta» ne zadovoljuje. So to utrinki brez naslovov, nekake beležke mrkih trenutij iz borbe za spoznanje in razsvetljenje, uporni kriki trpljenja. Toda preveč jasno opaziš, da je tej poeziji kumoval razum in da je bila emocija šele sekundarno gibalo.
Sploh se vobče v slabejših potencah sodobnih pisateljev opaža močna težnja, vsiliti v umetnost umničenja, kar je dokaz šibkosti tvorne sile. Umetnost je vendar popolno nasprotje analizi, razklanosti, abstrakciji. Tam, kjer je Vinaver izrazil doživetje, ki ga je prevzelo ob resničnem dotiku z življenjem, se mu je posrečila res pesem. Toda vse bogatejši so stihi, ki spominjajo na paradokse, kakor:
791
Kronika
Što propušta Bol i Svest ne  propušta  Mutni  san ... (Još?...  več?)...
bruji   gorka  Vest ko ju ne zna (ne zna?!)
... Dan...
Niso redka tudi epiteta: Simfonija Sveta, Bogovi, Sonata opus 111, Duh, Krug, Sve, Velika Reč itd., ki so slabo znamenje poezije.            Miran Jarc.
KRONIKA
DOMAČI   PREGLED
t Zofka Kvedrova. — Slovensko kulturno ženstvo sta v zadnjem času zadela dva težka udarca. V kratkem razdobju nekaj tednov je izgubilo dve svoji najmarkantnejši kulturni zastopnici: pisateljico Zofko Kvedrovo in slika -rico Ivano Kobilčevo. Obe sta po svojih zmožnostih in svoji razviti duševnosti visoko nadkriljevali povprečni nivo sodobne slovenske žene.
Po svojem notranjem ustroju pa sta si naravnost živo nasprotje. Ivana Kobilčeva, hči prejšnjih generacij, je notranje uravnovešena, z rahlo francosko skepso, a s pristno slovensko skromnostjo, apolinično mirna in dionizij-sko vedra hkratu — Zofka Kvedrova pa, zastopnica ženske generacije ob prelomu stoletja, notranje razgibana, impulzivna, nemirna, s silno željo po aktivnosti, naravnost prototip moderne intelektualne ženske. Vzlic temu pa je obe, zlasti v njuni mladosti, družilo isto nagnenje: obema je bil tesni domači svet preozek, obe je palila želja po notranji samostojnosti, zato sta obe hoteli preizkusiti svoje moči tudi na širokem svetskem torišču. Kobilčeva razstavlja v Franciji, Nemčiji, Italiji, — Kvedrova pa piše razen v svojem materinem tudi v nemškem, češkem, srbohrvatskem jeziku.
Za to prizadevanje je zlasti Ivana Kobilčeva našla v tujini več razumevanja in priznanja, nego ga ji je mogla nuditi domovina.
V preteklem stoletju se je udejstvovala slovenska žena v domači literaturi, ki je bila vedno siromašna na samoniklih ženskih talentih, predvsem kot diletantka. Med prvimi, ki se je posvetila izključno pisateljskemu poklicu, je Zofka Kvedrova.
Rojena v skromnih razmerah (22. aprila 1878. v Ljubljani), z nezadostno š.olsko izobrazbo, prične pisateljevati že kot preperosta stenotipistka. Hkratu se oglaša v nji želja po svetu, po razširitvi duševnega obzorja. Odpravi se v tujino, poseča univerzitetna predavanja v Zurichu, Bernu, Pragi, Berlinu. Udejstvuje se kot žurnalistka in pisateljica.
Njena prva knjiga «Misterij žene» (1900) pomenja za tedanji čas pogumno, naravnost predrzno gesto. Knjiga je izraz velike odkritosrčnosti. Nato se poizkusi v dramatskem oblikovanju (enodejanke «Ljubezen», 1901), izda knjigo črtic «Odsevi» (1902), «Iz naših krajev» (1903), «Iskre» (1905), socijalno dramo «Amerikanci» (1908), roman «Njeno življenje» (1914) in je razen tega stalna sotrudnica «Ljubljanskega Zvona» in «Slovana». V češkem in srbohrvatskem jeziku izda več del, deloma prevodov, deloma originalov (Vlada a Marja, Nada, Povidkv, Vesnicke povidkv, Slovenske novele, Unuk kraljeviča Marka, Arditi na otoku Krku i. dr.). Vrhu tega ureja od 1917. do 1921. «ženski svet»
792