Lojze Krakar
4
PESMI Lojze Krakar
MODROST OSLIČJE VDANOSTI
Tepen, preklet do tistega, ki nosil je Kristusa, molče strmi v svoj prav in v kol, ki ga vihte nad njim, in zoblje osat, najslajšo travo izmed trav.
Osat, bodeča malica, mu tekne bolj kakor med livad: in ravno zdaj, ko čaka, da se palica upeha, mu najbolj tekne trnjev zalogaj.
In čaka. Čaka, kdaj bo zabolelo bolj kakor njega nje, ki so se bič navadili vihteti, kdaj se predenj sesujejo spet v svoj človeški nič.
Potem bo zopet rekel: potegnimo, in bo potegnil. Sebe, voz in vse, kar naloži se. Kajti voz in breg sta zato, da sta. In bič je, dokler je.
VEDETI
Vedeti, kam moraš vleči voz in zakaj samotež. Vedeti: zvedeti danes, kajti jutri ne zveš.
Cesta zadnjega reda. Vedeti: zadnji red, da si ne zlomiš duše, preden prideš na oni svet.
Vedeti, kdo te okolje. Dobro poznati ime njegovega vnuka in deda in ne zgrešiti, kam gre.
Vedeti: z glavo razklano ne pozabiti, da veš, zakaj je umrl Giordano in hodil Kristus peš.
Vedeti, kje imaš roke. Hitro pobrati se vkup, kajti nekdo prihaja. Dal ti bo poljub.
Vedeti: voziš edini edino na svetu. Kdo more te oklati? Priti samo še čez to goro!
Toda ko prideš čez goro z vozom pred večnost, zveš: vozil si kamenje, smrtnik. Bog je šel poleg peš.
Zarimal se je, utonil med predmeti kot glas preplašenega ptiča v ločju, primerjal je dekliškemu naročju jetniško posteljo in kamne s cveti,
zamenjal je sad živega za plesen vnaprej mrtvorojenega, metulje je imel za jastrebe in med kragulje zgubljenega goloba je odnesel,
razločil ni več pevčeve verige, homerske dote, od vrvi krog vrata, ne čredjega zavijanja od knjige
modrosti ali šmarnice od osata, zdaj rima se s plamenom razdejanja, iščoč v polarnem ledu cvet lokvanja.
5
Lojze Krakar
6
STARI MOTIV
Spet išče namesto mene nekje neki drugi nekdo. Obvaruj ga, bog, da ne najde. Če najde, nas več ne bo.
Vem, kje je, a reči ne smem mu. Naš rod ima v grbu molk. Še daleč ima pred sabo. In plačati mora dolg.
Telo, razcefrano od nožev zavratnih podvodnih čeri. Pomagaj mu, bog, da najde. Če najde, morda preživi.
LJUBEZEN
To je zadnji dan poletja. Ladja odhaja jutri zjutraj. Ne pospremim je, pospremil bi le sebe, ki ostanem.
Vso jesen ostal bom tukaj, da dočakam tisto jutro, ko ne pojdem več nikamor, mrzlo bo, na oknih rože.
Rože. Vedel sem za prvi in za zadnji dan poletja. Redki so, ki vejo zanju. Ladja odhaja jutri zjutraj.
Pesmi
7
OKTOBER
Z ostanki od pojedine zvečer ne veš več, kaj bi. Dolgo nekaj žvečiš in ne izpljuneš. V posteljo gre mrak in ti namesto s tistim daljnim nečim
greš z njim prehropsti noč. Dolga bo noč, vse daljša bo, stvari okoli tebe se ne zbude v pomoč, slišal boš le padanje listja s sinjih dni in s sebe.
SEMIČ
O mati, dom, te trte in ta sveta svetloba okrog vas! Še osat na njivi je sinjejši od nje, od nje ta leta sloves so vedrejša, o mrtvi in živi
sosedje in dedi, vsi vi v zemlji in nad njo, močnejši od vojn, povejte, preživimo ta čas zavratnega miru? Na zadnjo stražo odhajam: ali obdržimo
to naše kamenje, to živo misel na kruh in mir, to skrušeno domovje z žametnim srcem — ali pa zgodi se njih volja, naj preraste nas grmovje.
CIVILIZACIJA
Ali živijo v tem gozdu srne, sem vprašal vodiča. Ne, ne živijo, je odvrnil. Tu ni več niti mušice.
Gozd je podoben jetniku, ki so ga ostrigli na čisto, ali, denimo, v kasarni poribanemu hodniku.
Lojze Krakar                                                                                                                              8
Ali živijo v tem gozdu vrane, sem vprašal vodiča. Ne, je dejal, ne verjamem. In jaz sem po gozdu klical
zaman svoj odmev, zdresiran gozd je molčal po vojaško. Strumno sem udaril s petami in mu salutiral.
LOUVRE 1969
Misters, šekasti kakor hijene,
mitraljirajo Mono Liso. Njih žene
so prinesle na glavah cele košare
papirnatih rož, kot bi v semiški gori
ne bilo več nobene marjetke. Dalje
vidim tu tiste, ki niso še nikdar
dali centima beraču, pri čemur
začne se umetnost. Nekdo mi je rekel:
ne boj se ljudi, ki častijo umetnost,
ti gradijo kacete. Res, šekasti misters
prihajajo vedno bliže, pravkar
so zadeli zadnjega Vietnamca, ne morejo
se več odvaditi. Bežim in vpijem:
pomagajte, umiram, ne osvobodite me —
toda pred očmi se mi dela krvavo
od šekastih barv, bom ušel, se sprašujem
da me ne zmitraljirajo iz ljubezni
kot Mono Liso Vietnamsko?
SAMOLAŽ
Je gora iz železa, in sfinga vrh gore, z nabrušenimi kremplji se dobro mamo gre.
In v časopisu piše: mami za rojstni dan je rožice prinesel veseli ciciban.
Pesmi                                                                                                                           9
Te rožice nabral je krog njene hišice tam na zelenem gričku sred mlade travice.
Potipljem se in vidim: molčim. Ne, to je laž, zavpijem vase, poješ in mamo rad imaš.
Ta gora ni iz železa, tu raste travica in vrh gore prebiva predraga mamica.
Jaz ljubim drago mamo. Odslej bom slednji dan ji rožice prinesel, veseli ciciban.
ZAVZEMAVCI STALIŠČ
Zavzamejo jih. Kakor horde divjakov zavzemajo jih. Račun: sto, morda tisoč krampa nas za enega od njih.
Zavzeli bodo tudi to pesem. Nihče, niti njen obup ne ubrani jim vzeti, kar vsak dan z muko skrampamo vkup.
Stališča. Na ruševinah. Ljudi. Njih sanj in domov. Stališča za spačene sohe hordinih bogov.
Zavzemajo jih. Računam: če sto ali tisoč ljudi premaga en sam, bi mogoče ... Ne, pesem, to se ne zgodi.
Lojze Krakar
10
Kajti oni zavzemajo dalje. Zavzeti. Porušiti v nič. Visoko na ruševinah. Zavzemavci stališč.
MARČNI SNEG
'3
Umazan in nič več mehak kot šape mladega mačka skozi belo noč, je enak le še nečemu, kar nikakor noče iz nas, strdeli kepi solz.
Strdela peza nas duši, na prsih pomladi hrope težki led, kot bi neka nevarna zver, zadeta smrtno, v poslednjih krčih škrtala z zobmi.
Pa vendar v tem umazanem slovesu je nekaj čistega: gregorjev vrisk veselih vrabčjih parov. Z vrabčjim plesom začelo se bo spet. Če polnih miz
ne bo še, bo pa vsaj obilo kljunov za zopetno pojedino. Kjer zdaj leže še kepe zmrzlih solz, bo lunin kraljevski srp spet žel visoki maj.
Umazan in nič več mehak kot šape mladega mačka v belo noč, se zdi enak le še nečemu, kar nas čaka pred koncem: tu samo še, da duši.
NASLOVI
Naslovi — stihi, spisani po poti od nekod daleč. Šumni sejem misli na misli nekih rok, na zven naglasov besede bogdaj, na ime postaje,
Pesmi
kjer so vstopili na oči in kolena mož in žena nasproti, na kozarec, ki se je vzel od bogve kod, zakrožil kakor čarovnik okrog nas in storil,
da smo se razvozljali, stihi v hrupnih nasvidenjdh, ki so se razgubila po stepni travi, stihi o neki noči in neugasljivosti požara v stepi.
Bil je prelep požar. V gorečih valih noči sta se iskali roki, kakor se iščeta dve mladi rimi, dokler ne zlijeta se v pesmi v eno. Z njiju
sem zdaj ob bilanci stihov s svojih romanj obrisal prah, pobožno in vdano, kajti ob mnogih pišem že vprašanje, kakor: so živi še — in klicaje: ne, prečrtaj.
VLAK
Ob moji poti ni nič več postaj. Samo še ena bo in tam ostanem. Vso pot premišljam, kakšen je ta kraj. Tako je daleč in tako na samem.
Sopotniki so vsi že izstopili. V drveči ječi moram dalje sam. Mrak se gosti in skozi okno sili. Poznam te, smrt, že dolgo te poznam.
11