K. Dobida / Jesenska razstava On pa se je sklanjal nad njo in jo vroče poljuboval v vlažne oči, v cvetoči obraz, v sočna usta, povsod, povsod... A dan je bil lep in vesel samega sebe, svojega zlatega solnca in svoje visoke jasne modrine in pot ni bila pusta in samotna, z njo je bila sprava, z njo je šla ljubezen. ,. K. Dobida / Jesenska razstava Slovensko umetniško društvo. Jesenska umetnostna razstava na velesejmu predstavlja v analih naše umetnosti nadvse pomemben dogodek. Bila ni to le doslej največja razstava, zgodilo se je tudi prvič, da je upodabljajoča umetnost nastopila na tako izrazito gospodarski prireditvi. S tem je prvikrat, odkar se prirejajo pri nas razstave, res stopila «pred narod». In mesto običajnih par stotin stalnih obiskovalcev Jakopičevega paviljona je posetilo to razstavo na desettisoče gledalcev, od katerih ogromna večina gotovo še nikdar ni videla nobene umetnostne razstave. Za vse te je bila ta prireditev odkritje in danes si ne moremo niti predstavljati, kakšne koristi lahko obrodi to delo. Načelo splendidne izolacije je premagano in če hočemo, da bo tudi upodabljajoča umetnost postala svojina ljudskih mas kot je to n. pr. glasba, je treba pozdravljati idejo takih zares demokratskih prireditev, ki so neprecenljivega vzgojnega pomena. Z ustvaritvijo te razstave je gospodarska korporacija, ki je omogočila pred leti že zgodovinsko slikarsko razstavo, vnovič dokazala svoj zmisel za slovensko kulturo. Po dolgem presledku so se znašli pod skupno streho načelni nasprotniki: stari in mladi. Sicer so to slučajno skupnost skušali zakriti s tem, da so se med seboj strogo odločili, kolikor je to le bilo mogoče. Posebno skupina, zbrana v «Slovenskem umetniškem društvu», je poskrbela, da nastopi tudi na zunaj strnjeno. Ureditev njihovega oddelka je to misel podpirala. Kontrast napram ostalim razstavljalcem je bil očiten. Med temi sicer zelo raznolikimi značaji se je vendar pokazala neka osnovna skupnost, morda še bolj formalna, nego idejna. Zbrana je bila vrsta plodov skupine, ki nezadovoljna s starimi spoznanji išče novih potov in novih izraznih oblik za izkustva današnjega dne. Ni bilo vse enako vredno, kot niso vsi ti iskalci nove umetnosti enake^ potence, vendar muči vse enako strastna želja rešiti umetnost materijalizma in prazne formalistike ter ji 742 K. Dobida / Jesenska razstava vrniti tisto duhovno posvečenost, ki umetniško udejstvovanje dviga tako visoko nad vsa druga človeška prizadevanja. Pokazali so ti člani mlade generacije dobro sestavljen pregled svojega dela v zadnjem desetletju, to pa v obsegu in popolnosti, kakor doslej še nikdar. Žal, da je zaradi pomanjkanja prostora mnogo del moralo izostati. Zato je tudi seznam močno nezanesljiv. Zanje sodelovanje na ti razstavi ni značilo običajne udeležbe na poljubni umetnostni prireditvi, pomenilo je vse več: prav za prav prvo javno afirmacijo njihovega dela pred širokim forumom javnosti, ki jih je spoznavala doslej le fragmentarično od slučaja do slučaja. Kakor vedno sta tudi to pot brata Kralja predstavljala središče članov nekdanjega «Kluba Mladih». Pokazala sta sicer dela, ki so bila že večkrat razstavljena, vendar sta učinkovala znova zanimivo in v novem mil je ju nad pričakovanje ugodno. France Kralj je s svojimi tvorbami, urejenimi čisto razvojno, pokazal, da se že pričenja otresati formalističnega eks-presijonizma in njegovih načelnih pretiravanj ter si išče poti k enostavnosti in čuvstveni spopolnitvi. Razstavil je staro «Betle-hemsko mater», bolj plastično, nego slikarsko pojmovano kompozicijo, značilno za nekdanjo njegovo težnjo po monumentalni izrazitosti oblike, kateri je žrtvovana vsebina. Dekorativno in čuvstveno izrazito «Oznanenje» je poznejša tvorba iz vrste, kamor spada tudi zgodnja «Morska zvezda». S svojo naivno in na zdravi fantaziji bogato «Šentpetrsko faro» je ustvaril umotvor svojevrstne privlačnosti, kakršnih v našem pokrajinarstvu nimamo mnogo. Vse te slike so nam že znane, a najkrepkejši poudarek svoji kolekciji je dal z «Rodbinskim portretom». To je delo, ki je značilno za novi njegov pogled na svet in ki se mi zdi bolj program, nego kot slučajno nastala slika. Ne mislim na tehnično plat, ki je novost zanj, temveč na njeno vsebino in na način, kako je podana. Slika je precej jasna in vendar, — če hočete —, zagonetna. Običajna lepo grupirana skupina oseb to sicer ni. Tudi med žanrske kompozicije je ni moči prištevati. Saj ta trojica oseb, ki jo vidimo na platnu, tvori le še nekaj več, nego samo troje portretov. In to je iudi vzrok, da si je pred to sliko marsikdo belil glavo, kaj pomeni ta skupina oseb, in iskal globljega zmisla, oziroma ideje, katero je hotel slikar izraziti. Mislim, da je tako početje jalovo in da gledalcu le onemogoča pot do sprejemanja in uživanja umetnine, kar je glavni njen namen. 743 K. Dobida / Jesenska razstava Zdi se mi namreč čisto zgrešeno, če hoče kdo v tvorbah upodabljajočega umetnika iskati jasno izraženih in razumsko določljivih idej, ki so tvorcu dajale impulza in ga vodile pri ustvarjanju. Tako pojmovanje umetnosti se mi zdi nenaravno in nasprotno njenemu bistvu, ki je izražanje čuvstvenih doživetij. Zato ne morem verjeti, da je hotel Kralj s to skupino ponazoriti svoje pojmovanje ali izsledke o odnošajili med umetnikom, rodbino in umetnostjo, kot so nekateri tolmačili navidezno zagonetko te slike. Slikar je čisto enostavno hotel samo naslikati sebe in svoje. Ker je umetnik, se je njemu samemu neopazno in nezavedno splela med temi figurami neka nevidna vez, ki jih druži tudi v življenju. Zato ni to samo fotografijam podobna kopija nature, temveč nekaj več. Zakaj je dodal še ženino soho? Da pokaže nasprotje med živim in mrtvim likom? Mogoče. Da bi bil pa s tem nameraval predmetno izraziti abstraktno idejo nasprotstva med življenjem in umetnostjo, tega ne morem verjeti. Tako pojmovanje ne bi bilo umetniško. Zdi se mi še, da v tem primeru tudi ni nobenega drugega simboličnega ozadja, temveč slika noče predstavljati nič več, nego kar gledalec vidi na platnu. Da to vzbuja v njem čustveno nastrojenje, je le dokaz umetništva slike. Vsako, še tako globokoumno in logično neoporečno umovanje in tolmačenje umetnin je vedno in nujno čisto osebno, zato docela nezanesljivo in v vsakem primeru različno. Obenem je pa nevarno, ker v umetnost prinaša tuje elemente, s katerimi se ji ni mogoče približati. Zato se umetniku običajno podtikajo nagibi in ideje, kakršnih ta nikdar imel ni, vsaj zavedno ne, če je res umetnik. Razlika med upodabljajočim umetnikom in gledalcem-filozofom je v tem, da oni čuvstvuje, sprejema in doživlja svet samo v podobah in predmetih, čisto konkretno, čutno, dočim je temu življenje zgolj rezultanta abstraktnih predstav in pojmov. Odtod izvira tudi veliki pomen materijala za upodabljajočo umetnost, ki bi bil racijonalističnemu oblikovalcu postranskega pomena. Odtod izvira slog in kompozicijski zakoni, ki v svojih skrajnih posledicah pomenijo pravo nasprotje in konec umetnosti. Za popolno spoznanje goli razum ne zadošča, potreben je nekak, dejal bi, prirojen nagon in končno celo neka, ustvarjajoči umetniški sili slična sposobnost, ki je sicer manj intenzivna, pa enakovrstna. To je sposobnost včutenja in celo nekakega repro-duciranja umetnikovega stvariteljskega dejanja. Skratka: opazovalec, ki hoče uživati umetnino, mora biti do neke mere sam umetnik. 744 K. Dobida / Jesenska razstava Z «Rodbinskim portretom» je France Kralj stopil na pot, ki je nova zanj. Podoba ni nova po obliki, čuvstvo je, ki učinkuje tako sveže, sproščeno »in samosvoje. Umetnik spoznava, da mora umotvor učinkovati predmetno, ne razumsko. Oblikovati hoče življenje tako, kakršno je, vsem in vsakomur. Brez pretiravanja osebnega pojmovanja je v sliki že viden odsev tiste «nove stvarnosti^ ki stremi za preprostostjo in poštenostjo. Ki ne vidi več najvišjega cilja v osebnem slogu, kateri brez zakonov, svobodno mojstruje naravo, temveč v vdanosti, ki je poglabljanje vanjo. Morda so v sliki še nedostatki, kot je neenotna kompozicija, ki prizor drobi v dve polovici, ali pa premalo izrazito podan kontrast med kipom in modelom, morda še motijo neke manirirane oblike in trdota v podrobnostih oblikovanja, ki je odvajeno naturalističnega opazovanja, — v celoti je kompozicija odločen in premišljen okret k pravemu cilju. O Francetu Kralju kot risarju razstava ni povedala nič novega. «Kralj Matjaž» in razne risbe starejšega datuma so samo potrdile sloves njegove vprav kaligrafske risarske spretnosti, ki je pa mnogo več od artizma. Kiparska dela v lesu in v kamenu, kjer ne prevlada manira, so čuvstveno topla. Tak je «Žanjec», plemenit in čuda miren marmorni nagrobnik, tak je tudi zgneteni in originalno arhitektonsko komponirani «Sveti Frančišek». Isti motiv je na starejši plaketi rešen čisto drugače: slikovito in bolj prečuteno. Izraz njegove plastike se nagiba od slogovne slikovitosti in od iluzijonistične razgibanosti k tektonski izoblikovanosti, od zunanje simbolike k predmetni izrazitosti. ToneKraljna žalost ni pokazal novejših slik. Izmed tvorb iz dobe petih let se mi zdi najbolj zanimivo «Oznanenje», naivna, a koloristično bogata kompozicija. Ta najzgodnejša, še primitivna sličica vsebuje že ves umetnikov izraz. Silovitost, toplino in čuvstvovanje, versko gorečnost in neko čutno, skoro erotično naslado. To strastno življenje, ki je v ostrem nasprotju z reli-gijozno predlogo, v prizoru bolj slutiš, nego razbereš iz raz-paljenih, mamljivih barv. Obrabljen motiv, po svoje podan in ' krepak. Ta preprostost se v poznejših delih izgublja, mesto neposrednosti prihaja na površje misticizem in razumsko umetni-čenje. Oblikovna simbolika zamori iskrenost in šele v poslednjem času se zdi, da je umetnik premagal tudi to predstopnjo in da sledi bratu, ki se je obrnil v smer zdravega realizma. Vendar je Tone Kralj prepoln fantazije in strastnosti, da bi se lahko brez bojev vrnil k mirni predmetnosti. 745 K. Dobida / Jesenska razstava V kiparstvu je njegova razvojna linija enaka bratovi. Včasih je razumski vpliv neomejeno gospodaril, tako da so starejše tvorbe le prečesto vplivale literarno. Pri novejših plastikah se je umaknil čuvstvenosti, ki se kaže v slikovitosti ekspresivne oblike, v večjih formatih pa v monumentalnosti, ki ni groba in neizrazita. Napram Francetu izraža njegova plastika bolj dinamiko, nego statiko. Najbolje pa je bila zastopana njegova grafika. Odlikovala se je serija študij za projektirane (žal neizvršene!) freske v dobrepoljski farni cerkvi, vrsta rafiniranih, obenem čuda preprostih ujedkovin. V njih je toliko resničnega občutja m doživi jene dramatičnosti, da se je pozneje avtor le poredkoma dvignil do te jasne višine. Pri njegovih ujedkovinah ne občutiš motečega artizma, ki mnogim grafikom ne da do svobodnega razmaha. Lahkotnost, jasnost in zmisel za lepoto linije ga usposabljajo za grafika. Nekaj novega po slikovitosti in po posrečeni vglobitvi v duha časa in miljeja, so njegove nove ujedkovine v cink. To so ilustracije k zbirki zgodb iz življenja sv. Frančiška «Fioretti», ki izide v slovenskem prevodu še letošnjo; zimo v Gorici. Verski zanos in mistika najljubeznivejšega, obče člove-čanskega svetniškega duha sta našla v Tonetu Kralju izbranega tolmača. Tako so mogli nastati listi kot «Pridiga ribam» (sličen motiv med osnutki za omenjene freske), «Sv. Frančišek in volk» in «Pridiga bratom». S svojimi sladkotrpkimi stiliziranimi oblikami ujedkovine oživljajo nam tako daljni in nepojmljivi srednji vek. Ti listi so res dopolnilo in okras besedila, česar o večini slovenskih knjižnih ilustracij žal ni mogoče trditi. Kraljema enak po moči izražanja, sicer pa pravo nasprotje njima, je Veno Pilon. Dve starejši sliki sta ga nepopolno in enostransko prikazovali. Zadostovali sta, da podasta vsaj eno njegovo značilno potezo: njegov na vnanjost obrnjeni realizem, ki je včasih poenostavljen do grobe primitivnosti. V portretih je ta brutalnost cesto docela neosnovana. Tak je «Portret sestre», ki pa še ne spada k najbolj brezobzirnim primerom te vrste. Slikarju ni za «lepoto», niti za izrazitost linij in barv kot takih, glavno mu je, da doseže krepak duševni portret. Kljub odstrani en ju vsega nebistvenega je individualnost podana le bolj zunanje in prave osebne intimnosti v portretu ne najdeš, čeprav je podobnost pogostoma naravnost osupna. V kolikor je model duševno označen, je to storjeno predvsem v glavnih, grobih obrisih, to pa tako močno in dosledno, da je do karikature samo še stopnja. Da postaja umetnik s tem skrajno enostranski in njegovi portreti predvsem razumske tvorbe, brez odgovarjajočega čuvstvenega 746 K. Dobida /Jesenska razstava obiležja, je jasno. Prav zato se pa pri njegovih portretih ne morem ubraniti vtisa, da je nanje nezavedno vplivala manira. Boljše se mi zde njegove pokrajine, tudi tihožitja, kjer je ta dosledni realizem laže verjeten. Zanimivejše so bile Pilonove grafike, poleg Kraljevih naj-osebnejše na razstavi. Serija ujedkovin iz časa florentinskih študij kaže socijalne motive in pokrajine. Vodilna poteza je njegovo zanimanje za družabne probleme velikomestnih nižav. Vendar to niso dokazi sočuvstvovanja, temveč bolj nekaki dokumenti umetnikovega zanimanja za te nenavadne in bizarne pojave. Pokrajine so manj posrečene, svojstveni, tipični toskanski genius loči ni izčrpan. Za to je Pilonu, čeprav se je takrat komaj šele izvil impresijonizmu, primanjkovalo čuvstvenosti, katere se je pa tudi sramoval in ogibal. Ta tipično romanska črta njegovega sestavljenega temperamenta se že pojavlja v slikarstvu, še bolj tu v črno-beli umetnosti, kjer je razumu odprto širno polje. — V risbah iz zadnje dobe je toliko pariških odsevov, da je težko določiti točno, kaj je pristno njegovo in kaj je samo soobčuteno. Ti akti po svoji prekipevajoči bohotnosti spominjajo sicer v moči in zasnovi na znamenite sodobnike, so pa risani s tako neprisiljeno gladkostjo in kažejo toliko študija po naravi, da jim ni mogoče odreči lastnega življenja. Videti je, da predstavljajo poskus izhoda iz brezkončnega stilističnega ponavljanja, kamor je zabredel ekspresijonizem. Slike bratov Vidmarjev se med seboj težko ločijo. Ali je ta nenavadna podobnost posledica sličnih značajev ali morda rezultat zavestno gojenega vzporednega hotenja obeh slikarjev, ne vem. Vendar ni dvoma, da je starejši brat Nande umetniško jačja osebnost, ki vodi mlajšega. Nadvse značilno za njuna dela je očividno poudarjanje intelektualnega momenta in iz njega izvirajoče omalovaževanje prirode in danih oblik ter pomanjkanje čuvstvene vsebine. Nadaljnji izliv te usmerjenosti je izrazita primitivnost v liniji in še bolj v barvi, ki je suhoparna in zamolkla ter se le skrajno redko povzpne do lastnega življenja. Vse njuno prizadevanje je prav za prav samo borba za dosego svoje forme. Za poglobitev in dognanje doživljanja jima doslej ni bilo. In ker so oblikovne prvine izposojene, kar pri tako mladih slikarjih drugače biti ne more, njune slike niso prepričevalne. Oblikovni primitivizem kakega Picassa ali Deraina je hotena in premišljena odpoved 'prenasičenega, formalno in tudi po zamislih neizmerno bogatega mojstra, dočim so šibkejši epigoni pridobitve teh izmehanizirali in iz njih napravili šablono. Vse 747 K. Dobida / Jesenska razstava delo obeh bratov in še nekaterih njunih tovarišev nosi znake prerano ostarele, izmučene in starčevsko otožne generacije. Ta absolutni kult oblike je pri Vidmarjih, ki ne razpolagata niti s čuvstvenim preobiljem, niti vsaj z bogato fantazijo, zamoril, kar je v njih prirojenega slikarskega talenta, obenem pa jima ni mogel ustvariti njunega ideala: lastne oblikovne individualnosti. Doživetja, ki jih oblikujeta, so preskromna in premalo globoka, da bi podala dušo predmeta. Njun napor preko površine ne prodre. Kot daljnja posledica izgrešenega pojmovanja primitivnosti se pojavlja uniformnost, ki ne pozna več raznoterosti, katero kaže vsaka oblika življenja v toliki meri. Zato se tudi stalno ponavljata. Tako sta brata Vidmarja postala izključna teoretika in predstavitelja programatičnega slikarstva. Če pravočasno ne spoznata usodne napake, da umetnost ni razglabljanje, temveč ustvarjanje živega življenja, jima preti nevarnost, da obtičita v maniri, v katero se njuna strastna intelektualnost razvija. O njuni vztrajnosti in resni volji ne dvomim. Nande Vidmar je razstavil več slik, dvoje portretov, «Stari oče» in «Jela», ga dobro označuje. Posebno v prvem je modelov značaj živo oblikovan, čeprav je pojmovanje nekam trezno in enostransko grobo. Slikarsko boljša, toda notranje praznejša in bolj konvencijonalna je «Jela», ki je očividno močno vplivala na bratove portrete. «Portret kmeta», ki pa ni portret, temveč shema, je iz najnovejšega časa. V celoti je podoba zanimiv, dasi trd in hladen poskus, ki mu nedostaja določnosti in osebnega poudarka. Podrobnosti se s celoto ne skladajo in so problem zase. Če bi bila ta slika naslikana pred desetimi ali petnajstimi leti, bi bila dogodek. Danes je samo še spomin, čas jo je prehitel in nam nima več kaj povedati. Oblikovno ne more več zanimati, vsebinsko je pa votla. V primeri s starejšim bratom je Drago Vidmar še manj izdelana osebnost. Značaj mu je nekam nerazvit, umetniška sirovina, ki čaka dleta. Temperamenta je še hladnejšega in trezne jšega, zato je pa v izvajanju njune teorije še doslednejši. Tudi v kompoziciji je znatno okornejši, tehnično prav tako manj izpopolnjen. Portretu manjka duševnosti in življenja, pokrajine so pa brezčuvstvene in čisto sintetične, od prirode še bolj oddaljene. «Ženski portret» (1926) sedeče dame v črnem baržunu je še najmanj mrtev in hladen ter kaže že poskuse, podati notranje življenje. Fran Stiplovšek je osebnost, ki v mlajši generaciji zavzema položaj nekako med Kraljema in Vidmarjema. Ne raz- 748 K. Dobida / Jesenska razstava polaga sicer z vsestransko idejno neizčrpnostjo, niti z borbeno silovitostjo prvih, ni pa tudi tako sam vase zakrknjen in trezno računajoč značaj, kakršen je ideal bratov Vidmarjev. Njegova osnovna črta je nekoliko bleda in skoro žensko nežna čuvstve-nost, ki ne ljubi dramatičnih zapletljajev in bruhajoče strasti. Lestvica njegovih čuvstvenih doživetij je sicer precej omejena in so zato njegova dela zelo slična med seboj, toda priznati je treba, da imajo svoj poseben in oseben značaj. Tudi kompozicijsko se rad ponavlja. Ali je to posledica malo bogate fantazije ali pa izvestne metode, ne vem. Gotovo je, da ima za posamezne umetnostne oblike določeno ustaljeno obliko, ki jo stalno lahko opazujemo. Moškim portretom na primer redoma nagiblje glavo in jih podaja v nečistem profilu, z obrazom proti levi, ženske slika spet frontalno v neki pozi, ki se zdi svečana in otrpla obenem. Pri tem igrajo posameznosti (recimo: roke) vedno isto, zelo važno vlogo. Samo da je ta preveč očividna, da bi bila dovolj učinkovita. Kolorist ni, barva je monotona, nerealna in se izpre-minja le v stopnji jakosti. Podoba je, da tiči prava njegova moč v grafiki. Med portreti, kjer je največ dosegel, je študija moške glave resno delo, ki tudi nekaj pove o modelu, še več pa o avtorju samem. Tudi «Portret župnika» se s svojo karakteristiko vtisne gledalcu v spomin. V «Portretu gospodične N.» je podan primer njegovih fino občutenih, nekam preveč slabokrvnih in včasih sentimentalnih ženskih podob. Velikega obsega, kakršna je skupina, nazvana «Starca», ne obvlada. To platno, ki je bilo med največjimi na vsej razstavi, je učinkovalo dolgočasno in neizrazito. Vsebinsko slika ne nudi ničesar, prazne in neizdelane ploskve, ki jih ne oživlja barva, pa vplivajo monotono. — V grafiki je Stiplovšek pokazal, da ve, kaj je njeno bistvo. Posamezni njegovi listi, ki so vsi bolj ali manj dekorativno občuteni, spadajo med najboljše, kar je bilo grafike na razstavi. Odlikuje jih sve-žost in neprisiljena živahnost, katero na slikah cesto pogrešamo. To velja za nekatere linoreze in še bolj za par res toplo občutenih lesoreznih listov iz serije «Stari Maribor». Nov pojav med mladimi je Domicijan Serajnik, ki je nastopil to pot prvič z večjimi deli. Kdor bi ga hotel označiti, bi poudaril njegovo realistično, čisto stvarno gledanje, katero skuša deloma podrediti slogovni zakonitosti, deloma pa dati mu duševne upravičenosti. Od ostalih naših ekspresijonistov ni nanj nihče neposredno vplival, če smemo soditi samo po razstavljenih slikah. V poudarjanju čuvstvenega, mestoma romantično pobar- 749 K. Dobida / Jesenska razstava vanega nastrojenja se razlikuje od Vidmarjev, od Kraljev pa ga loči tesnejša odvisnost od pri rodnih predlog. Mesto Stiplovškove nežnosti in barvne neobčutljivosti je vidna krepka roka, ki ljubi lepo obliko in ubrano barvo. Morda še preveč, zakaj včasih nad zunanjostjo skoro pozabi na važnejši del. Kajti kljub poskusom stiliziranja, ki se ponavljajo posebno v pokrajinah, je Serajnik v bistvu slikar istinite stvarnosti, ki ji je točen in svojstven izraz predmeta poslednji cilj. Zanj je važno v prvi vrsti vprašanje: kaj, šele v drugi ga zanima: kako. Zato včasih, skoroda iz nepazljivosti, zaide v konvencijonalno dopadljive forme, ki niso njegove niti niso v skladu z njegovim bistvom. Močni temperament ga usposablja za oblikovalca ljudi. V ženskem portretu («Portret gospodične M. P.») je jasen, v kompoziciji premišljen. Slikarska obdelava telesa je na posameznih mestih še okorna. Osrednje pred drevesom sedeča figura je dobro vstavljena v prostor in se rožna barva obleke ugodno spaja z zelenim ozadjem gozda, ki je obdelan kot vzorec za tapeto. V portretu samem pa pogrešam resnobe. Preveč je v obrazu še bolj vnanje, lahkotne karakteristike, da bi bil nujno prepričevalen. Bolj izdelan in psihološko poglobljen je portret moža, ki igra čelo («Oče»). Izraz obraza je natančno preštudiran in bogat, več nego samo kopija narave, vtelešeno muzikalno nastrojenje. Žal, da celotna izvršitev zaradi tehničnih nedostatkov ne dosega te skladnosti. Serajnik ima pred seboj še dolgo razvojno pot. Če se bo ogibal manire, ki se pojavlja včasih tudi pri njem (nesamostojne in zato neresnične pokrajine), postane lahko eden prvih našega povojnega umetniškega pokolenja. K idejni skupini, ki jo tvorijo doslej navadeni izraziti eks-presijonisti, spadata še slikarja Čargo in Zupan ter kipar Tine Kos. O prvem na podlagi razstavljenih grafik ni mogoče izreči končne sodbe. Slik Ivan Čargo ni razstavil, tudi razstavljeni grafični listi so vsi iz zadnjega časa, tako da razvoj ni viden. Njegove futuristične risbe so tako malo osebne in tako neznačilne, da se mi zde samo kot zavestna (morda celo hudomušna) gesta. s katero hoče potrditi svoje bojno geslo. Samo koga naj danes ta «epater les bourgeois!» zmrvi? Dobrih petnajst let po Mari-nettiju, ki ga je med nami že A. Černigoj prekosil? — Sem bi spadal Louis Spazzapan, ki je posebno v dekorativni grafiki, ilustraciji in karikaturi pokazal nenavadne zmožnosti. Razstave se ni udeležil, dasi je naveden v seznamu. Fran Zupan je razstavil več starejših oljnih slik, kjer se kažejo še sledovi impresijonistične šole, iz katere je izšel. Vse te K. D o b i d a / Jesenska razstava pokrajine so bolj hladne, preveč odvisne od predloge, ki jo skuša slikar po svoje oblikovati. Pri «Hišah v snegu» mu je to uspelo in pokrajina ima poseben, sicer malo izmučen izraz. Tudi «Pogled na Grad», ki je novejše delo, je enoten v pojmovanju, skladen v barvi in v obrisih. Manj posrečena in skoro osladna je «Po-mlad». Vendar nobena oljnih slik ne doseže Zupanovih akvarelov. Vzrok je deloma oljna tehnika, ki mu je manj znana, predvsem pa posebnost njegovega nemirnega temperamenta. Kjer Zupan ustvarja naglo in sledi prvemu nagibu, tam je svež in presenetljivo prepričevalen. V strogo premišljeni kompoziciji postaja trd in mesto čuvstvene toplote, ki na drugih slikah tako blagodejno vpliva, prevladuje mehanično izvajan, le prepogosto brezizrazen slog. Ta govori le očesu, ogreti ne more, ker mu manjka prave utemeljenosti in duševnosti. Sicer se je pa treba zavedati, da je za svobodno stiliziranje prvi pogoj silno obsežno in vsesplošno obvladanje naravnih oblik, ki ga more dati le dolgotrajno najvestnejše proučevanje narave. Razstavil je Zupan same starejše akvarele. Izmed teh pokrajin so nekatere učinkovale s plastičnimi, druge z barvnimi sredstvi. Par jih je bilo res močnih. Take so bile znane «Tržaške hiše», notranje doživljena slika z otožne periferije velikega mesta. V akvarelni tehniki se je Zupan izkazal mojstra. V naše pokraji-narstvo je prinesel nove smeri, ki so bile dotlej neznane. Sicer je bil ta njegov vpliv morda predvsem formalnega pomena, vendar je temelj njegovega bistva preprosta, iskrena čuvstvenost. Kipar Tine Kos je v bistvu naturalist, ki se pa poskuša v stilu in včasih celo v simboliki. Posebno vidni sta dve smeri: težnja po monumentalnosti in nova smer, ki zasleduje čuvstveno intimnost. Ker Kos zamenjuje velikost dimenzij z veličino umetniške ideje, njegove monumentalne plastike kljub pretirano velikim obsegom ne napravljajo vtisa veličastnosti. Ker silnim formam ne vdahne enako krepkega duha, ostanejo votle in brez moči. Splošno pa njegove sohe nimajo trodimenzijonalnega življenja in so preračun jene za en slikovit (navadno sprednji) pogled. Portretna glava Stritarja je v zmislu napačno umevane monumentalnosti tako groteskno pretirana v podrobnostih, da prehaja skoro v karikaturo. Navzlic vidnemu naporu pisateljev značaj ni niti približno očrtan. Najkrepkejše delo te vrste je «Sejalec», navzlic tujim, še živim reminiscencam in ponekod nerazumljivi stilizaciji. Vendar je ta moč bolj v zunanji silovitosti, nego v umetniškem objetju motiva. Poskus novejšega, osebnejšega načina je «Mati z otrokom», ki se pa ni posrečil. Oblika ni enotno 751 K. Dobida / Jesenska razstava pojmovana, slog se meša z naturalizmom; rezultat je nezadovoljiv kompromis, kot posledica izključno vnanjega avtorjevega odnosa do dela. Ker ni duševne podlage, je motiv, ki nudi toliko možnosti čuvstvenemu izživetju, ostal neizrabljen, le površno obdelan. Boljših primerov svoje nove smeri, kjer je opaziti napredek (na pr. «Sedeče dekle»), ni razstavil. Če se bo hotel Kos razviti kdaj v močno osebnost, bo moral mnogo delati po modelu, opustiti pa vse težnje po originalnosti in lastnem slogu. Ta bo vzrasel sam, če je v njem kaj prvinske moči; s silo ga ni mogoče ustvariti. Med petnajstorico članov Slovenskega umetniškega društva,. tvorijo Jakac, Mušič, G. A. Kos in Napotnik skupino zase. V koliko jih loči bolj ali manj izrazito impresijonistično pojmovanje od ostalih strogih novostrujarjev, tu ne bom preiskavah Jasno je, da je onim problem nove oblike za njihovo novo doživljanje važnejši od vsega ostalega. Ti pa se omejujejo na čim točnejše podajanje prirodnih pojavov, katerim stoje nasproti bolj kot reproduktivni, nego kot stvariteljski tvorci. Dočim so oni pretrgali vezi s preteklostjo in hočejo graditi iz sebe samih, sledijo ti ustaljenim spoznanjem. Zato je tam podčrtana borbenost, tu umirjenost, ki sama sebi zadošča. Prave, notranje skupnosti pa med obema skupinama prav za prav ni. Božidar Jakac je razstavil izključno dela, katera je zbral na svoji kolektivni razstavi letošnjo pomlad. Dodal je par starejših pastelov, ki so ga označevali z ostalimi pokrajinskimi slikami vred kot impresijonista in čuvstvenega slikarja. Novejše smeri so bile opaziti v njegovih grafikah. O Jakcu sem že letos na tem mestu obširno poročal. Če na kratko ponovim, kar sem ugotovil že tedaj, moram reči, da je v svojih zgodnjih delih pokazal mnogo iskrenosti in pristnega, na svoj način izraženega čuvstva. Mirno in harmonično nastrojenje, ki veje iz solnčnih, nežno občutenih novomeških pejsažev, se je kasneje umaknilo iskanju in poudarjanju zunanjih, predvsem tehničnih problemov. Pod vplivom mode se je slikar pričel odtujevati pravi svoji naravi in jej skušal delati silo. Zato kasnejša dela manj neposredno učinkujejo. Njegov monotoni oljni «Portret pesnika M. Jarca» je, obešen poleg koloristično krepkih G. A. Kosovih podob, vplival znatno šibkeje. Dober vtis je napravila njegova grafika, posebno pokrajinski motivi iz poslednjega časa, kjer je s pridom uporabil razne moderne slogovne pridobitve, ki mu pa niso neobhodna potreba, temveč bolj koncesija časovnemu razpoloženju. 752 K. Dobida / Jesenska razstava Iz Jakčeve šole je izšel Marijan Mušič. Pred petimi leti, ko je prvič javno nastopil, je pokazal zbirko nežnih pastelnih pokrajinic, ki so obetale mnogo za bodočnost. Doslej teh obetov ni izpolnil. Sicer je razstavljeni oljni «Portret očeta» razmeroma povoljno delo, ne zadovoljuje pa kot rezultat po tako presenetljivih začetkih. Pastelna študija, ki jo je tudi pokazal, je pa ubrana preveč na efekt, da bi mogla doseči čuvstveno harmoničnost. Napram početnim delom pomeni nazadovanje. Osamljen položaj je med svojimi drugovi zavzemal G o j m i r A. Kos. Vendar je, dasiravno nekam tuja, njegova zbirka živo-pisanih oljnih slik močno delovala. G. A. Kos je izrazit kolo-rističen talent, ki ima izbran okus in zmisel za barvne vrednote. Tehnično je dovršen, tako da včasih rutina postane sama sebi namen. Kljub navidezni impulzivnosti se njegov pravi značaj le redko kdaj odkrije. Zato so mnoge njegove podobe brezosebne, občutek pa izražen na znan, preživljen način. Resnično čuvstvo je redko, kar velja osobito za starejše slike, medtem ko so zadnja dela kazala pot k poglobitvi in stopnjevanju izrazitosti. Njegova moč leži v portretu, ki pa ni čisto brez žanrskih primesi. Sploh se mesto notranje podobnosti opaža mnogokrat, da slikar ta primanjkljaj skuša zakriti z zanimivo fabulo in slikovito barvno igro. Zanimivo je opazovati nastajanje portretista: od ekspresivnega, dekorativno vplivanega portreta («Portret filo-zofa») vodi evolucija k naturalističnemu, skoro impresijonistično neposrednemu upodabljanju predmeta. Torej nekak narobe-razvoj. Vendar je ta sprememba očividno v njegovo korist, ker postaja slikar živahnejši in odkritosrčnejši, njegova dela pa bolj zaokrožena in bolj prepričevalna. Med najznamenitejša dela poslednje dobe bi uvrstil «Moža s papigo» (sijajno slikan, v ostalem pa precej trd portret) in še bolj «01jke». Pokrajina vsebuje harmoničen nastroj, ki privlači tudi po večkratnem gledanju. Slična, še bolj vnanja je «Rastlina». Od starejših je ostala sveža kompozicijska študija za «Piknik» in čisto dekorativno, zgodnje delo «Voda». G. A. Kos je med mlajšim slikarskim rodom eden redkih umetnikov, ki je res in samo — slikar. Plastika IvanaNapotnikaje pristni naturalistični barok, brez primesi literature in estetičizma. Njegovi kipi so neposredno doživljanje in izživljanje lepih oblik, živahnih kretenj, zdravja, moči in lepote. Kot baročnemu mojstru mu patos in teatralična gesta nista tuja, toda v njih je gibalo prirodne silovitosti. V njegovem kiparskem delu je vsebovano tisto, kar se dandanes med 753 48 Angelo Cerkve n i k / Atentator kiparji tako redko najde, to je prava kiparska kvaliteta: prvin-ska potreba modeliranja, klesanja in rezbarjenja. Ker je Napotnik v bistvu preprost kmečki človek, ki ga civilizacija še ni vsega oblizala, ljubi tudi človeško telo tako, kakršno je narava ustvarila, zdravo in močno. In ker je tip njegovih gorjancev stasit in široko razraščen, ceni tudi on telesa bujnih, celo bohotnih oblik. Njegova «Plodovitost», ta sočni lik matere z dvojico otrok, je primer take kmečke boginje, ki je bolj vtelešenje plodnosti, rasti in življenja, nego božiča lepote, Venera. To je enostavno ženska plodnih bokov, s telesom, ki je zelo čutno, a ni rafinirano polteno. Telo prirodne ženske, ki se zaveda svoje ani-malične prabitne erotične privlačnosti. V «Plesalki» spet je rešen problem statike vitkega akta, ki je malce stiliziran, a tako, da stik s prirodnostjo ni prekinjen. Sijajno anatomijo kaže odlični kipec «Ženska pri toaleti», kjer je tudi lepi materijal izrabljen do skrajnosti. Napotnikove sohe so tako telesne, res otipljive in zaključene, da jih prekipevajoča fantazija tvorčeva včasih celo preobloži. To oblikovno preobilje škoduje kiparski učinkovitosti in umetniški resničnosti. Nekaj več velikopoteznosti, obrnjene na celoto, mu ne bi škodovalo. V ta nedostatek ga vodi nedvomno lesna plastika, ki jo predvsem goji in ki že s svojimi majhnimi formati zapeljuje v malenkostno podrobno izdelavo. V obdelovanju lesa je dosegel umetnik izredne uspehe. Zdi se, da se tu javlja v njem stari podedovani rezbarski zmisel, ki je bil gojen že bogve koliko rodov. Zato pomeni mala lesna plastika zanj vrhunec. Dvoje kipcev iz nepregledne vrste, «Putto» in «Boj za srce», je pričalo o tem. Pri velikih kompozicijah, ki jih kipar pripravlja, bo pa neobhodno potrebno delo po modelu, če noče zaiti v neko vodeno ponavljanje praznih oblik. Kiparju je stalni stik z naravo brezpogojno potreben. Angelo Cerkvenik / Atentator Mladi revolucionar Sila je sklical sestanek zarotnikov, da bi se pogovorili o atentatu na ministra notranjih zadev. Sestanek je bil sklican po vseh predpisih tradicije, t. j. v mrzlo sobo revnih študentov, v kateri je brlela slaba petrolejka. — Sklicatelj je pozdravil zbrane zarotnike kratko in jezgrovito, poudaril važnost dejanja in se zarogal brezplodnemu besedičenju. «Danes je prišel dan, ko bo ta zver končno dobila, kar je iskala. Atentat, ki ga je izvršil na pravice delovnega ljudstva, se more poravnati samo z atentatom na njegovo življenje.» 754